141
— Gospica Peršlova je vkljub svojemu še nekoliko šibkemu glasu rešila svojo nalogo jako pohvalno. Pokazala je nadarjenost in dobro šolo.
Veliki, važni in težki vlogi sta imela tenorist in bari-tonist. Ne bom se prerekal z onimi, ki menijo, da bi bilo bolje, ako bi se bil za tenorsko vlogo pozval Cammarotta. Morda bi bil on boljši nego Soeser, a gotovo ni. Kajti silno težka je vloga angela v Perosijevem ,,Rojstvu Zveličarjevem". Tudi boljše tenorje nego je Soeser bi bila ta partija stala precejšnjega truda. Pomislite: venomer peti v visoki glasovni legi (od e do a), kakor so bila n. pr. mesta „Ne timeas, Maria" ali pa ono „et vocabis nomen ejus Jesum", istotako prerokovanje angelovo „Spiritus sanetus superveniet in te" etc. in slednjič oznanilo angelovo pastirjem „et hoc vobis signum" etc. — to ni šala. Komponistu je pač lahko pisati tako visoko, a peti — druga stvar. G. Soeser ima kajpada že nekoliko obrabljen glas, a vendar še dokaj zadovolji; je v srednji legi mehak in voljan, v višini nekoliko slabejši, bolj zamolkel in se ne razvije več z lahkoto do pravega sijaja. Potrudil se je precej, tudi v višini in jo je — dasi s silo — vendar srečno izvozil. Posebej moram pri njem pohvaliti, da je pel z občutkom. Oba večera sem slučajno opazil, kako je s prijazno smehljajočim obrazom pričakoval trenutka, ko pozdravi Marijo z „Rve Maria", kar se mu mora le v hvalo šteti. — G. pl.Vu-lakovič ni bil oba večera enako dober. Prvi večer je bil na več mestih nesiguren v nastopu in je prišel vsledtega nekoliko navzkriž z zborom — orkestrom. Tudi ni bil prvi večer zadostno niti glasovno, niti drugače razpoložen. Vse pa je popravil drugi večeF, ko je bil skoziinskozi izvrsten, da smo ga bili v resnici veseli in mu zato tudi radi oprostimo vse nedostatke pri prvem koncertu. Drugi večer je pel sigurno, s pravim čuvstvom, naravnost navdušeno. Čast mu!
Orkester je bil topot, žal, nekoliko slabejši in manj siguren nego sicer;  nedo-stajalo mu je onega zanosa in poleta, zlasti one prisrčnosti, ki bi se bila tako zelo prilegala mnogim mestom. ,,Slovenska Filhar-                      C* moni-ja" je pač — kolikor je do sedaj poznamo — zmožna  največje  eksaktnosti v       -^ igranju,  bodisi glede tehnike, bodisi glede pravega izražanja;  oboje seveda, kadar se za svoj nastop skrbno pripravi. Ni dvoma, da se to zadnjič ni zgodilo, in to le obžalujemo. Povemo pa odkrito, da pričakujemo od slavne „Slo-venske Filharmonije", da se bo zavedala svoje dolžnosti do slovenskega občinstva,  kakor tudi slovensko občinstvo ne bo pozabilo  dolžnosti, ki jih ima do nje.   Pa da me ne bo kdo napačno umel,   pristavim  še sledeče:  Ne trdim, da je orkester jako slabo igral,  nikakor ne,  ker je bil še vendar precej dober. A da bi bil igral lahko veliko bolje, — kar smo po pravici pričakovali, — to sem hotel povedati.
Ob tej priliki se dovoljujem mimogrede še to omeniti, ali bi morda ne kazalo ob sličnih prireditvah postaviti orkester pred pevski zbor, kakor se to vrši n. pr. na Dunaju v velikem „Musikvereinssaalu" in  gotovo  tudi  še marsikje
drugje. Če bi bil orkester "spredaj, bi bilo to v dveh ozirih bolje: prvič glede ožjega stika z dirigentom z ozirom na glasbenike v orkestru in drugič iz čisto naravno umevnih akustičnih vzrokov z ozirom na poslušajoče občinstvo.
Koncertna dvorana ,,Uniona" je bila oba večera popolnoma razprodana. Razpoloženje med mnogobrojnim občinstvom je bilo najboljše. Oba večera sta bila lepi svečanosti. Plemenita glasba Perosijevega oratorija in še plemenitejša snov tega oratorija, v katero smo se tiste ure takorekoč zamaknili, je prinesla gotovo vsem udeležencem obilo glas-beno-umetniškega užitka in poštenega duhovnega razvedrila.

~   "-:*
r-t
POTRES V ITALIJI:  LOV Nil TRTO VE
„Glasbeni Matici" pa kličem: Dajte svojim bratom in sestram, dajte slovenskemu ljudstvu še kaj takih večerov. Ne dajte se ostrašiti od tistih, ki vam vpijejo: „Zadosti je ora-torijev. Kdo bo poslušal same svete zgodbe?" — Zagotavljamo te, vrla „Glasbena Matica", da, kar nas je vernih Slovencev, bomo vedno radi prišli k oratorijskim prireditvam. Prepričani smo, da te vrste glasba ni in ne more nobenemu Slovencu biti na škodo, ampak le v korist. Tudi prirejanje oratorijev je ena onih poti, ki nas vedejo do prave izobrazbe duha in prave plemenitosti srca in s tem do prave sreče.                                                                  Stanko Premrl.
C5965D