Stev. 46. V Ljubljani, v sredo I. decembra 1915. Leto II. Polom tretje talijanske ofenzive ob Soči. Talijanski častniki brezuspešno kriče: „Avanti, Savoya!" — vojaki se ne upajo naprej. 67 letnica vladanja Nj. Veličanstva. Dne 2. decembra t. 1. mine 67 let, kar je zasedel Franc Jožef I. cesarski prestol. L. 1848., ko so razburjali ne le Avstrijo, nego tudi vso Evropo politični viharji, je odložil cesar Ferdinand Dobrotljivi težko breme vladarskega žezla ter ga je izročil svojemu nečaku, 18 letnemu, nadvojvodi Francu Jožefu. V Olomucu se je izvršil svečani čin izročitve vladarskih dolžnosti in pravic; mladi cesar pa se je dobro zavedal,- kako ogromna odgovornost in kako silna je naloga, ki jo sprejema na svoja ramena. „Z Bogom, mladost!" je vzkliknil in postal s tem hipom zrel mož, najskrb-nejši oče vseh državljnov ter vrhovni poveljnik celokupne avstro-ogrske armade in mornarice. Tekom 67 letnega vladanja pre-osnoval je državo od temelja do vrha v šolskem, pravnem, ustavnem, vojaškem in narodno-gospodarskem oziru; ustvaril novo, veliko, silno Avstro-Ogrsko. Pač so še divjali bojni viharji preko naše države, na jugu, zahodu, severu in celo na Ogrskem so žugale katastrofe, toda On je vse zmagoslavno prestal ter dvignil vpliv in ugled Svojega prestola do viška. Danes, ko ima 85 let, je čil in zdrav ter stoji zopet na čelu zmagovite armade. Pod njegovim praporjem hodi zmaga na severu, jugu in zahodu, zato gleda nanj z občudovanjem ves svet, s trdno vero pa vsi Njegovi narodi. Tudi mi Slovenci se vselej hvaležno spominjamo Njegovega vladarskega jubileja, saj se je šele pod Njegovo pravično in očetovsko vlado razvil slovenski narod na kulturnem, gospodarskem in političnem polju ter dosegel stopnjo modernega evropskega naroda* Kaj vse je doživel naš sivolasi vladar kot človek, oče, soprog in glavar dinastije, je znano. Malokdo je pretrpel toliko bridkih ur, kakor On, a vendar stoji danes nezlomnjen, kakor hrast, kljubujoč junaško vsem udarcem usode, ker zaupa v zmago Pravice ter v ljubezen in zvestobo svojih narodov. To zaupanje ga ni varalo nikdar, a danes se zljivajo vsa srca državljanov v plamteč zubelj navdušenja. Slava mu večna! W. G. Appleton: 42. nadaljevanje. Roman. Žrtev zarote. Triindvajseto poglavje. Naslednje dopoldne smo se peljali vsi trije, Helena Mortimer in jaz na pokopališče, kjer je bila pokopana naša nesrečna teta. Težko nam je bilo ob njenem grobu. Čeprav nam je storila mnogo hudega ter smo pretrpeli zaradi nje najstrašnejše muke, vendarle njene ljubezni in njenih žrtev nismo pozabili. Bila je najblažja ženska. Ko smo se vrnili popoldne domov, smo razpravljali vprašanje, ali se spodobi, da bi se v sedanjem položaju poročili brez odlašanja. Meni se je zdelo, da ni nobenega vzroka, da -ne bi že nameravane poroke sedaj tudi izvršili. Res, da smo imeli pravkar še smrt v hiši, toda življenje in pravica morata vedno triumfirati nad smrtjo in krivico. Na mnenje ljudstva se pa pameten človek ozira le. v toliko, kolikor so razlogi utemeljeni. Ljudstvu popolnoma nikdar ne ustrežeš, ker kolikor je različnih glav, toliko je različnih misli. Poroka je resen, morda najresnejši čin v človeškem življenju, torej ji ni ugovarjati niti v hiši, kjer sta še nedavno kraljevala smrt in — policija. Tudi Mortimer je bil povsem mojega mnenja. „Midva se na vsaki način poročiva v sredo," je dejal. „Če hočeta nama delati družbo, bo poroka še lepša. Lucy in Gre-gory naj ostaneta doma za stražo ... no, menda jima medtem ne bo preveč dolgčas." Tako je bila zadeva rešena. Vzel sem klobuk ter odhitel k duhovniku, ki me je hotel enkrat že poročiti. „Ali se Vam zdi primerno, da prihodnjo sredo mojo že pričeto, a nenadno prekinjeno poroko končno izvršimo?" .,Popolnoma primerno," je odgovoril, in kmalu je zvedel ves Richmond ^veliko novico," da se pripravljata v isti hiši dve svatbi. O tistem tednu pred poroko ne bom pravil, ker bi vse moral ponavljati in pa ker nisem pesnik. Le pesnik bi mogel namreč prav naslikati moja čuvstva, mojo srečo, moje zmagoslavje, ki sem ga občutil v tistih dneh. In z menoj vred so bili presrečni Marcela, Helena in Mortimer... Težko pričakovana sreda je bila jasen, mrzel zimski dan. Solnce je sijalo z vedrega neba, vzduh je bil čist in o megli niti sledu. Pravi poročni dan! Vstali smo zgodaj. Dve nevesti in en ženin istega dne v isti hiši, to je bil rekord, na kateri smo bili ponosni. Edino vprašanje, ki ga je bilo treba še rešiti, je bila priča za Mar-celo. Pri prvi, ponesrečeni poroki ji je bil za pričo Mortimer. Toda drugič te naloge ni mogel prevzeti. Domenjeno je bilo namreč, da se kot prvi par poročita Helena in Mortimer. Po svoji poroki pa Mortimer ni mogel pustiti svoje ženke v župni pisarni ali zakristiji ter hiteti sam nazaj v cerkev, da bi bil priča pri moji poroki. Končno je našla Lucy izhod iz te zadrege. Menila je, da bi pač mogli Grego-ryja porabiti za ta posel. To je bila vsekakor pametna misel. Zakaj bi ne mogel Z ogroženega Koroškega: Osojsko jezero severno Beljaka, eno najlepših alpskih jezer v slovenski okolici. Iz koroškega slovenskega ozemlja tik bojne črte: Mlin ob Zilji v Ziljski dolini z vasico v ozadju. Stran 2. TEDENSKE SLIKE. 46. štev. biti Gregory moja priča? In ker sem bi! že prej opazil, da se med Gregoryjem in Lucy nekaj plete, sem jej pomenljivo pogledal v oči, toda že je odbrzela iz sobe, bržčas zato, da Gregoryju sama sporoči važno novico. Mortimer je kot praktičen mož takoj soglašal z Lucynim predlogom in je vzkliknil: „Seveda, Gregory je mož za to! Kako da se prej nismo spomnili nanj!" Kmalu smo zopet sedeli za mizo pri zajuterku, ki so ga pripravili trije pari nežnih ženskih rok. Miza je bila prav tako pogrnjena kakor zadnjikrat; in zdelo se mi je kakor da so tedni, polni strahu, jeze in trpljenja, ki so pretekli med tem časom samo neprijeten sen, ne pa resnica. Šele ko so vstopile tri ljubke neveste, sem se zavedel, da je vse resnica. Toda prisotnost boga Amorja in Hymna je prepodila vse zle spomine na one težke dni, vsi smo bili nepopisno srečni in veseli. Glede voz smo se dogovorili, da naročimo to pot dve kočiji. Saj je bilo vendar razumljivo, da mora imeti vsaka nevesta na povratku svoj voz, kakor bode tudi imela svojega moža. Kakor prvikrat sva sklenila z Mortimerjem tudi sedaj, da pojdeva kot moderna moža peš v cerkev, drugi pa naj bi nama sledili v primernem presledku. Ko sva stopala končno z Mortimerjem proti cerkvi, sva videla, da je cesta tako polna ljudi, da jih je moral stražnik že ves razžarjen razganjati ter jim zabraniti v že itak prenapolnjeno svetišče božje. Ta moja imenitnost mi je tako malo imponi-rala, da se je za hip porodila v meni misel, da bi se bila lahko dala poročiti doma v tihi, samotni kamrici. Tam bi ne bilo radovednih zijal. Toda kmalu me je minila ta misel, tem hitreje, ker sem se ozrl na Heleno in sem začutil v sebi nekak ponos, kajti bila je tako dražestna, da sem se samo čudil, kako da nisem opazil tega že prej. Ampak tako se godi menda vsem sestram. Že je stopal postavni par po stopnicah proti oltarju, in predno sem se dobro zavedel, je že bil moj najboljši prijatelj — moj svak. Orgije so zapele kratek koral, in potem sem bil na vrsti jaz. Lepote Mar-celine v tem slavnostnem trenotku ni možno izraziti v besedah, kakor tudi ni mo- goče popisati ponosa in veselja, ki sta me navdajala ob misli, da postane naj Ijubezni-vejše, najkrasnejše bitje na svetu v par trenotkih moje za vse čase, dokler naju ne loči smrt. Gregory je stal pripravljen; vse na njem je pričalo, da se zaveda važne uloge, ki jo ima igrati. Med zbrano množico v cerkvi je zašumelo, ko je vprašal sonorni duhovnikov glas: „Kdo je priča zakona te žene s tem možem?" Gregory je stopil korak naprej, da bi odgovoril, tedaj pa je zadonel po svetišču krepak, globok glas! „To sem jaz!" Moja nevesta je v veselju vzdrhtela, ko je zaslišala ta znani glas, in mimo čudeče se množice je stopal proti oltarju — Emanuel Garcia. Marcela se me je morala oprijeti, in kako sem se mogel sam pri tem veselem presenečenju vzdržati pokonci, tega resnično še danes ne razumem. Spominjam se samo še, da je vprašal duhovnik: ^Kakšno pooblastilo vam daje to pravico?" „Dejstvo, da sem oče. Nevesta je moj edini otrok." — Iz teh priprostih besed je donelo toliko ponosa in tolika radost, da jih ne pozabim nikdar. Ceremonija je bila kmalu pri kraju; kako, tega ne morem povedati. Zadonela je svatovska pesem in je zopet utihnila; potem je hitela Marcela k svojemu očetu, oklenila se ga je okrog vratu ter je pretakala solze veselja na njegovih prsih. Bila je nekaj časa tako razburjena, da ni mogla podpisati poročne listine. Ta nepričakovani in naravnost čudežni prihod očeta je bil resnično preveč za nas vse. Nihče izmed nas ni vedel, kako smo prišli domov. Take svatbe pač še ni bilo nikoli na svetu. Svatovska pojedina je bila tudi edina te vrste. Vse naše skrbi so se mahoma razpršile, naše veselje je bilo brezkončno. Polagoma smo zvedeli vso pripovest — kako zvito je Garcia ukanil svoje sovražnike, zarotnike, kako je utekel iz svoje hiše, kjer je bil njihov ujetnik, v San Fraocisco, kjer je dobil mojo brzojavko, s katero sem mu poročal, da je Marcela v mojem varstvu. Takoj je odpotoval v London, kjer se je slučajno nastanil v hotelu Cecil. Tam mu je poslovodja pripovedoval toli zagonetne stvari, da se je čim preje je mogel odpravil v Richmond. Lucy mu je povedala kratko vse naše doživljaje, in Garcia je vzel kočijo s parom konj ter je dospel v cerkev baš še ob pravem času, da je mogel biti priča svoje hčerke. Slučaj je bil resnično čudovit, prav romantičen; toda v življenju igra slučaj preveliko ulogo, da bi se temu še čudili. Morda pa so taki slučaji le navidezno čudni, našemu razumu danes še nerazumljivi. Morda so ga naše misli priklicale, kakor brzojavi, ki valove brez žic ter kličejo duše druga k drugi...? Marsikaj nam je danes še nerazumljivo, marsičesa v svoji debelokožnosti in toposti še prav ne občutimo; toda gotovo je le eno, da se dogaja med nebom in zemljo marsikaj, česar danes niti še ne slutimo in kar bodo mogli razumeti morda šele naših pravnukov pravnuki. (Dalje prihodnjič.) Na Vseh svetnikov dan: Tovariši na grobeh za doberdobsko planino padlih naših junakov. Napad francoskega vojnega ladjevja na Jafo v Palestini: Nemška tovarna, ki je bila na sumu, da izdeluje strelivo za Turke, razstreljena od francoskih topov. 46. štev. TEDENSKE SLIKE. Stran 3. V vojnem ujetništvu na Ruskem. Te dni so se vrnili preko Švedije domov ugledni meščanje »^rnovic, ki so jih Rusi pred dobrim pol letom kot talce odvedli na Rusko in so jih zdaj zamenjali za odlične ruske ujetnike na Avstrijskem. Na Dunaju so Črnovičanje pripovedovali, da so jih Rusi zavlekli globoko v Sibirijo v železniških vozovih 111. ali celo IV. razreda, da so včasih stradali, trpeli hud mraz in silno vročino, da so jih zapirali v smrdljive ječe skupaj z navadnimi zločinci da so morali tičati v umazanih, mr-česov polnih kočah, da pa so ponekod uživali veliko svobodo in stanovali po hotelih. Vobče se je vedlo do naših državljanov rusko vojaštvo dostojno, ljudstvo pa celo dobrodušno. Le ruska policija in orožništvo sta navadno nečuveno surova in brezsrčna. Različni ruski uradniki so kazali različno maniro, in tekom svojega ujetništva so Črnovičanje spoznali različne ruske tipe različne umstvene in srčne kulture. Slavni nemški pisatelj, zgodovinar in umetnostni kritik Meier Graefe je bil ietos meseca februarja na bojišču zajet od ruskih kozakov. Tudi njega so Rusi zamenjali za odlično rusko osebo. Minoli mesec je dospel Meier Graefe iz Sibirije zopet domov v Berolin. Dopisniku lista „Az Esta" je pravil pisatelj sledeče: „Predvsem moram naglasiti, da jaz za svojo osebo v takozvanem brezsrčnem postopanju Rusov z našimi (nemškimi) vojnimi ujetniki ne morem ničesar povedati. Seveda trpe mnogo neudobnosti, mnogo krivičnosti, a vsega zla so krivi poedini ruski uradniki, ker je ondi zaradi neverjetne odaljenosti jako slaba organizacija. Rusom ne manjka dobre volje. Mene so zajeli ruski kozaki v prav nevarnih okol-nostih, toda vzlic temu, da sem imel pri sebi prav mnogo vrednosti in dosti denarja, se me kozaki ne le niso dotaknili, nego so celo z menoj delili svoj pičli obed. Tudi od drugih ujetnikov sem slišal, da se je z njimi slično postopalo. Najprej so me odvedli v Omsk, kjer se zbirajo vojni ujetniki, da jih ondi razvrščajo v skupine in razpošiljajo odondi naprej. Tam mi ni bilo dobro, ker je bilo vse prenapolnjeno, in razdeljevanje je trajalo predolgo. Prve dni meseca maja sem dospel v Nižnij Udinsk, ki ni daleč Irkut-ska, kjer je eden največjih ujetniških taborov. Tam živi jako mnogo častnikov, med njimi mnogo Madjarov, in tu nam je bilo dobro. Ondi je mnogo ujetnikov iz Prze-mysla, med temi trije generali: Kalteneger, Klaeber in Weber, s katerimi sem bil v vrlo dobrem prijateljstvu. Častniki stanujejo v hišah častnikov mestne straže, po 3 — 4 v eni sobi, a generali imajo svoje posebne sobe. Vsaki častnik ima svojega slugo (burša), ki zna tudi kuhati. Madjarski in avstrijski častniki dobivajo mesečno plačo po 45 rubljev (r. je 2 K 60 v), nemški častniki nekaj manje, a madjarski in avstrijski častniki so izjavili, da radi vse dele s tovariši, tako da so vsi tamkaj živeči častniki enako oskrbljevani. Vobče vlada med vsemi častniki veliko prijateljstvo, kar je naravno. Živež je v Rusiji izredno poceni. Za 28 rubljev na mesec smo dobivali jako dobro hrano, a ker častnikom denarja preostaja, ga porabljajo za tobak in druge drobnarije. Poleti smo se morali zabavati v dveh kavarnah, v katerih je svirala glasba madjarskih ciganov. Vsaki ujetnik se sme kretati na ozemlju enega kilometra. V našem taboru zdravstvene razmere niso bile slabe, dasi so higijenske uredbe dosti primitivne. Na žalost vlada )o vsej Rusiji velik nedostatek zdravil. -?es da je poslala Nemčija v Vladivostok celo ladjo zdravil za vojne ujetnike, a Rusija je zahtevala za to carino, pa je minilo preveč časa, preden je dospel denar iz Nemčije. Kakor vse, se je tudi to v Rusiji zavleklo predolgo. Kadar smo imeli kakšno posebno pritožbo, smo morali pisati v Irkuck, ki je od Nižnjega Udinska samo nekaj ur oddaljen, a odgovora nismo dobili nikoli pred pretekom 10 dni. Položaj moštva v Niž. Udinsku je žal, slab, v Omsku boljši. Tam, kjer sem bil jaz, dobiva moštvo malo in slabo hrano. Kolikor vem, moštvo denarja ne dobiva, niti takrat, če ga porabljajo za delo. Res pa je, da jim niso dajali nikdar nezdravih poslov. Če pa je bil v Niž. Udinsku položaj moštva toli slab, je bil tega kriv le poveljnik tabora. Na našo prošnjo so ga končno od službe odstavili.. Prepričan sem, da nam bo mogoče od doma nekoliko olajšati položaj naših ujetnikov. Naši vojaki bi bili zelo veseli, če bi dobili včasih z doma kakšno pošiljatev. Podnebje ni slabo. Poletje je res preveč vroče, a zima je suha in vzlic vsemu mrazu zdrava. Nad nami se je modrilo stalno čisto nebo. Ruski kmet je zelo dobrosrčen, ter so prebivalci v Sibiriji storilo vse, da se stanje vojnih ujetnikov olajša. Nemčijo in Ogrsko sovražijo, ker se baje najbolje bijeta, a njih mržnja ne seže nikdar na posameznika. Mnogo dobrega store povsod društva neutralnih držav. Končno, mislim, da ne storim nič zlega, če naglasim, da nameni Rusov, niso slabi, le izvršitev ni povsod taka, kakršna bi morala biti. Razpoloženje je v Rusiji, kolikor^ sem mogel jaz opažati, jako različno. Častništvo želi, da se vojna nadaljuje, narod pa je utrujen, naveličan in si želi miru." Iz ruskega ujetništva se je vrnil Janez Jenko, doma iz Sore, in pripoveduje: Ujet je bil, ko so Rusi na nekem kraju jrebili fronto in so tako prišli našim za irbet. Njemu je šrapnel prebil roko in ga ranil tudi na ramenu. Prepeljali so ga v Kijev, od tam v Moskvo, tudi v Petrogra-du je bil. Hrano so imeli sledečo: Zjutraj čaj in pol funta belega kruha, ki je bil zelo dober. Opoldne juho in meso in pa funt črnega kruha, ki je bil zelo težak, pa ne škodljiv in dosti tečen. Popoldne zopet čaj, zvečer pa juho in meso. Tako hrano dobivajo ruski vojaki, in ujetnikom so dajali isto. Stregli so jim sanitejči, pa žene in hčere častnikov. Rusi so se mu zdeli silno ponižni in boječi. Strežniki so se ujetnikov celo bali, če je kdo kaj poza-bavljal, da ni kaj v redu. Dokler so Rusi zmagovali, so jim gospe nosile piškote in cigarete. Ko so pa začeli naši prodirati, Juri, grški prestolonaslednik, ki je živel zadnje mesece v Parizu, danes poveljnik grške armade v Solunu. Podonavski monitorji — oklopni parniki s topiči — ki so veleuspešno pomagali pri drugi osvojitvi Belega gradu. stran 4. TEDENSKE SLIKE. 46. štev. SO ti darovi izostali. Časnike so jim do-našali redno sanitejči. Bilo je sicer prepovedano, ali brali so jih vedno. Ujetnikom so vsakih 14 dni menjavali perilo. Sploh je ljudstvo silno dobro in pobožno. Vsak vojak, ki gre mimo cerkve, se prekriža, in vedno zvesto opravlja svoje molitve. Zimo res prenašajo, ali se vsak desetkrat bolj zavaruje, kakor pri nas. Prav vsak nosi kožuh, silne škornje in čez te obleče še klobučevinaste črevlje. Po sobah silno kurijo. To pripovedovanje je zanimivo, ker dokazuje, da se ujetnikom ne godi preslabo in dalje pobija bajke, da bi ruska zima naše vojake ujedla. Ker je v Sibiriji precej naših častnikov in vojakov, prinašamo to poročilo v pomirjenje ter v ravnanje staršev in sorodnikov. Slovenci in hrvaški Dal-matinci v bojih za Gorico. v bitki za Gorico delajo Dalmatinci in druge hrvaške in slovenske čete neverjetna junaštva. Zlasti protinapadi Dalma-tincev so tako ogorčeno ljuti, da pred njimi ni obstal še noben italijanski vojak. Naše čete vztrajajo in odbijejo po 7 do 8 zaporednih naskokov. In če se kdaj Italijanom posreči vzeti začasno kak kos jarka, potem se iz našega protinapada nobeden živ ne vrne k svojim. V zadnjih bojih so 3 naši bataljoni zadržali napad 7 laških. Cesar je zato naše jugoslovanske junake pohvalil. Hudo je strašno, a vendar smo se tudi smejali v teh dneh — ujetim Italijanom. Z nepopisnim veseljem so tekli po jarku proti tunelu, kamor so jim Janezi in Dalmatinci kazali pot. Cele vrste, drug za drugim. Tako prisrčno me še ni pozdravil prijatelj, kakor oni: „Ofratelli, fratelli! o cammeradi!" Podajali so mi roko drug za drugim, posebno ljubeznjiv me je objel s svojimi umazanimi rokami. Drugi z judovskim nastopom je najslajšega obraza in polnega krušnika priskakljal k meni. „Ho de mangiare, imam jesti! Vzemite, vzemite, ne boste lačni." Komaj sem se ga obranil. „Eviva r Austria" so ponavljali v zboru, „qua siamo sicuri. Pojdemo v Gorico." Drugi so pritel
  • /„ ogrsk. hip srečk iz leta 1884 12 žrebanj vsako leto, glavni dobitek - 630.000 kron - ^I^K|4-p igralno pravico do bobitkov ClUUltC g„g turške srečke v znesku do 4000 frankov popolnoma zastonj t Pojasnila in igralni načrt pošilja brezplačno: Srečkovno zastopstvo 3, Ljubljana. N L ^ m o Naročnina za list „Tedenske Slike"; za Avstro-Ogersko: V4 leta K 2-50, V2 leta K 5.^, celo leto K 10.— ; za Nemčijo: V4 leta K 3-50, V2 leta K 7-— celo leto K 14.—; za ostalo inozemstvo: celo leto fr. lO^SO. Za Amerilco letno 3'25 dolarjev. Uredništvo in upravništvo Ljubljana, Frančiškanska ulica št. 10, 1. nadstropje. Izdajatelj in odg-ovorni urednik Ivan Koželj. Tisk Zadružne tiskarne v Krškem.