491
IZ ZAPUŠČINE
Pavle Zidar
IZ ZAPUŠČINE
ADAMOV PADEC
(14. sept. 1989)
Lačni se utrnemo na svet, ne svobodni, in na smrt žejni, in pedi ni za nas, ki ne bi bila od solz mokra.
Svoboda, ki nas je pospremila, pojoč in s harmoniko, nas je zapustila že ob prvem dotiku s struno zraka.
Padli smo pod udarci strahu, dahnjenega iz dneva, kasneje še iz noči in še kasneje iz šumov vesel.
Nič drugega nismo kakor sužnji, vrženi v mlačno laguno, s svetlobo zraka ožveplano, in v sladko ilo zagrebeni skelet.
Naše okostje je glavnik iz mrtvih rib, z njim si mesečina prečesuje svoje bolečine, lase iz nevidnega mlaja.
RUSKA
(20. sept. 1989)
Pijem strup modrasa tega leta časa.
Poplakujem vroča usta z mrazom bele smrti.
Vse dehti po tebi, vsaka rosa v travi.
Ene same šobe tega cveta mi ne daš.
Ne smem te videti, da ne bi oslepel.
In slišati ne, ko izbiješ v jok.
Sama s sabo moraš biti za vse čase.
Primerek le za pesem doktorja Živaga.
JAGNJE
(11. nov. 1989)
Vstopiti v zgodovino ali čar maziljenega zločina, to je transverzala neskončnosti in smer četrtine človeštva.
Samo vstopajočim se ves čas dozdeva, da predmetnost sanjsko sije, zato so začudeno govorljivi ter kot plima vzneseni.
Ko pa pridejo na vrsto sami, da jih zgodovina podela
-  že njihovih rok zgodovina -
-  izdelek lastnega zločina -
492
Pavle Zidar
493
IZ ZAPUŠČINE
so pretreseni, jecljajo in jim ne gre v glavo, da so sprožili klino noža, ki jih bo zaklala.
Spet se jim dogaja dozdevanje, da vidijo stvari, ki jih ni, - igranje sladke otroškosti do pijanosti.
Žal je zgodovina tuja kri.
To je hiša skrivnosti.
Litanije vseh svetosti.
In jagnje, ki odjemlje grehe sveta.
KRIK SUHEGA SNEGA
Kako mehko je postlal zemljo spomin. Odvzel ji je primesi težkega gorja, smrtnih kopij časa, iz kačjih strupov izpljuvanih.
Med trtami je bela tkanina dekadence - razum iz megle. Fazan se v brinju krasi z rdečimi nageljni za daljno pot.
Zdrobil se je javorov sedmeroprstni list, krhki lomi šušljajo meni znani glas: krik suhega snega.
(9. okt. 1990)
SOL, SOL
(25. nov. 1991)
So ljudje, ki ljubijo zmagoslavje mesa človekovega vrh zemlje in pod njo.
Pavle Zidar
494
So ljudje,
ki se ogrinjajo s poezijo
kakor Neron
z liro.
So ljudje in ni ljudi. Kakor je sol in ni soli.
(La guerra i 1'amor la sal de la terra.)