Filozofija
Rudi, Štern, Pihler,
Toth, Potrč, Ošlaj
Psihologija
Rutar, Kobal, Lamovec,
Justin, Kranjc,
Bečaj, Selič, Cugmas,
Vuk-Godina
Družboslovje
Čarni, Ž. Žnidaršič,
Britovšek, Vegnuti,
Štern, Jerman
Prikazi
Svajncer
Prevodi
Turk, Lewis
Ocena
Turk
Povzetki
časopis za psihologijo in filozofijo ter za sodelovanje humanističnih ved
L ikom
Anthropos
leto 1993 letnik 25 številka 3-4
Filozofija Psihologija Družboslovje Prikazi Prevodi Ocena Povzetki
ČASOPIS ZA PSIHOLOGIJO IN FILOZOFIJO TER ZA SODELOVANJE HUMANISTIČNIH VED
Antrhropos izhaja pod pokroviteljstvom Univerze v Ljubljani; izdaja ga Društvo psihologov Slovenije, Slovensko filozofsko društvo in skupina družboslovnih delavcev.
Izdajateljski svet:
dr. Ljubo Bavcon, Martin Čoki, dr. Božidar Debenjak, dr. Janez Gregorač, dr. Andrej Kirn, dr. Alojz Kodre, dr. Edvard Konrad, dr. Cvetka Mladar, dr. Janek Musek, dr. Borut Pihler, dr. Marko Polič, dr. Hubert Požarnik, dr. Vojan Rus, dr. Jože Štcr (predsednik sveta), dr. Andrej Ule, dr Slavoj Žižek.
Člani redakcije:
dr. Ljubo Bavacon (pravo), dr. Milica Bergant (pedagogika), Zvonko Cajnko (sociologija), dr. Gabi Čačinovič-Vogrinčič (psihologija), dr. Ludvik Čarni (sociologija), dr. France Černe (ekonomija), dr. France Jerman (filozofija), dr. Slane Južnič (politologija), dr. Valentin Kalan (filozofija), dr. Boris Majcr (filozofija), dr. Vid Pečjak (psihologija), dr. Vojan Rus (filozofija), Stane Saksida (sociologija).
Odgovorni urednik: dr. Janek Musek, dr. Vojan Rus, dr. Franc Jerman Tehnična urednica in tajnica uredništva: Janja Rebolj Lektor: Mihael Hvastja
Časopis ima 4-6 številk letno. Rokopisov nc vračamo. Uredništvo in administracija:
Anthropos, Filozofska fakulteta, Oddelek za filozofijo, Ljubljana, Aškerčeva 2; telefon 125-00-01
Anthropos naročajte na navedeni naslov, naročnino pa pošljite na žiro račun
50100-678-46236.
Cena te številke je 600 tolarjev.
Oblikovanje ovitka: d.i.a. Metka Žcrovnik Tisk: SKUŠEK
Založba: Društvo psihologov Slovenije in Slovensko filozofsko društvo
Časopis izhaja s podporo Ministrstva za znanost in tehnologijo, Ministrstva za kulturo in
Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete v Ljubljani.
Po mnenju Ministrstva za kulturo Republike Slovenije št. 415-222/92 mb z dne 4. 3.92 šteje časopis ANTHROPOS za proizvod od katerega se plačuje 5% davek od prometa proizvodov na osnovi 13. točke tarifne št. 3 tarife davka od prometa proizvodov in storitev.
VSEBINA (Anthropos, št. 3-4/93)
I.	FILOZOFIJA
5-	13	Matevž Rudi: Razlaga in razumevanje
14 -	18	Artur Štern: Altruistično dejanje
19 -	36	Borut Pihler: Techne - poiesis - praxis - dynamis - phainomenon -
logos - hermeneia
37 -	46	Cvetka T6th: Sistematičnen antisistem
47 -	59	Matjaž Potrč: Dve predavanji o spoznanju in pojavoslovju
60-	82	Borut Ošlaj: Antropološki temelji znanosti
II.	PSIHOLOGIJA
83 - 94 Dušan Rutar: Psihologija skoz psihoanalizo VI. del: Psihologija je bistveno ego psihologija
95 -105 Darja Kobal: Nekatere novejše teorije o povezanosti med stresom
in psihosomatskimi motnjami 106 - 117 Tanja Lamovec: Sodobne metode preučevanja emocionalnih in
medosebnih vidikov sporazumevanja 118 - 124 Janez Justin: Dejanje obljube ali obl juba dejanja 125 - 137 Simona Kranjc: Otroški govor v zgodnjem obdobju svojega razvoja 138 - 153 Janez Bečaj: Dvojna funkcija socialne interakcije, II. del: Dinamika
primarnega nivoja socialne interakcije 154 - 175 Polona Sclič: Psihodinamsko ozadje (ne)uspcšnosti pri študiju: sklepno poročilo
176-191 Zlatka Cugmas: Razumevanje pojmov: težavnost nalog, dosežek,
prizadevnost in sposobnost 192 - 207 Vesna Vuk Godina: Socializacijska teorija Talcotta Parsonsa II. del:
Analiza poteka socializacije na mikro ravni - od oralne do ojdipovske faze
III.	DRUŽBOSLOVJE
208-217 Ludvik C arni: Prispevek k zgodovini sociološke misli na Slovenskem:
Etbin Kristan (1867 - 1953) 218 - 227 Sabina Z. Znidaršič: Demografija kranjskih žensk na prelomu zadnjega stoletja
228 - 237 Marjan Britovšek: Oblikovanje prve sovjetske uslave in formiranje federacije
238 - 252 Miljana Vegnuli: Marginalnost v stiku s centrom 253 - 266 Artur Štern, Igor Jerman: Altruizem v luči paradigme sebičnega gena in kvantno mehanske biologije
IV. PRIKAZI
267 - 272 Marija Švajncer: Ulctova filozofsko inovativna refleksija sodobnih teorij znanosti
V.	PREVODI
273 - 282 Boštjan Turk: Problem svobodne volje pri Tomažu Akvinskem: Summa
Theologica la, Q 83, 1-4 283 - 293 David Lewis: Vzročnost Prevedel Danilo Suster)
VI.	OCENA
294 - 297 Boštjan Turk: Janžekovičev prevod Dc ente et de essentia v luči
besedotvornega in besedoslovncga standarda sodobne knjižne slovenščine
PRI NASTAJANJU TE ŠTEVILKE SMO SI POMAGALI Z BESANO PODJETJA AMEBIS
Razlaga in razumevanje
MATEVŽ Ril D L
POVZETEK
Avtor v članku analizira zvezo med pojmoma razlage in razumevanja. Izkaže se, da je razlaga proces umeščanja reprezentacij v reprezentacijski sistem, razumevanje pa umestitev kot rezultat umeščanja. Deduktivno-nomološki model razlage je samo ena izmed oblik razlage, ki singulame stavke umesti v reprezentacijski sistem pod vidikom deduktivnega sklepa.
DIE ERKLARUNG UND DAS VERSTEHEN
Itn Beitrag analysiert derAutor das Verhaltnis zwischen den liegriffen der Erklarung und des Verstehens. Es stellt sicli heraus, dass die Erklarung ein Prozess des Representationseinbettens in das Representationssystem ist, das Verstehen aber das Einbetten selbst als das Resultat des vorhergegangenen Prozesses. Das deduktiv-nomologische Modeli der Erklčirung ist nur eine von den moglichen Erklarungsarten, in der die singulren Sdtze von dem Standpunkt eines deduktiven Schlusses in das Representationssystem eingebettet werden.
/
Pojem razlage je v klasičnem deduktivno-nomološkem (DN) modelu eksplieiran s pojmom deduklivnega sklepa: razlaga je dedukcija. Temu modelu običajno pripisujejo naslednji lastnosti: prvič, daje dedukcija s splošnih zakonskih stavkov in robnih pogojev na empirično dejstvo metodološko edina oblika razlage; in drugič, da so v jezikovni analizi razlage (dedukcije) pomembni strukturni odnosi med stavki.
Poskušal bom prikazati, da sta obe lastnosti zadostni, ne pa tudi nujni za eksplikacijo pojma razlage (to pomeni, daje DN-razlaga le ena izmed možnih oblik razlag).
L Prvi pomislek je naslednji: če bi vsaka razlaga bila dedukcija, si v vsakdanjem življenju večine stvari nebi mogli razložiti. Npr.: zakaj je potrebno izkopati luknjo v zemljo, če želimo posaditi drevesce? Vrtnarjev odgovor: zato, da se koreninice "primejo".
Če bi želeli ta primer razložiti v skladu / DN-modelom, bi se morali potopiti v strukturo rastlin ter poiskati ustrezne biokemijske zakone z zadovoljivo splošnostjo uporabe. Ali pa
vsaj oblikovati "zakone vrtnarjenja" tipa "Vse rastline, ki uspevajo, so 'prijete' v zemljo." Toda ali je to neizbežno?
Po mojem mnenju ni, saj je že vrtnarjev odgovor (ali pa vprašanje skupaj /. odgovorom) razlaga.
Razlaga je v tem primeru stavek (morda konjunkcija vprašanja in odgovora) in ne deduktivni sklep. Podobno teorijo razvija Michael Seri ven (Scriven 1988). Po njegovem mnenju moramo od razlage, kije stavek, ločiti razloge za razlago. Splošni stavki (zakoni) zato niso nujen pogoj razlage: so kvečjemu razlogi, ki upravičujejo razlago (stavek).
Ugovor teoretikov DN-modclov se glasi, da ta (Seri venova) teza "zamenjuje' parafrazc popolnih razlag' z razlagami samimi" (Ule 1992, str. 93). Praktična nezmožnost navedbe splošnih zakonov (v našem primeru je to posledica teoretske nepodkovanosti vrlnarja) ni načelen ugovor proti DN-modelu: splošne zakone načeloma lahko navedemo in tudi oblikujemo deduktiven sklep.
Toda ta logično nespodbitna trditev ne omaja "stavčnega modela razlage". Zamislimo si triletnega otroka, ki nas opazuje pri sajenju in želi vedeti, zakaj smo skopali tako globoko luknjo. Odgovorimo mu, da po dežju voda ostane globoko v zemlji in da bo drevcc postalo veliko le, če bo popilo mnogo vode. Otrok ne zahteva in ne potrebuje niti splošnega stavka niti dedukcije, da bi pojasnilo sprejel kot razlago za kopanje luknje. Razlog za odvečnost splošnih stavkov je otrokova pozornost, ki je usmer jena le na konkretno drevo. Netočna je torej predpostavka, da lahko posamične dogodke in stvari razložimo le s pomočjo dedukcije iz splošnih stavkov.
2. Drugo vprašanje ob DN-modelu razlage se glasi: kakšna je zveza med pojmoma razlage in razumevanja? Očitno je, da vsaka razlaga - tudi DN-razlaga - povzroči novo razumevanje razloženega. DN-teorctiki pa tega dejstva ne analizirajo (Friedman 1988).
II
Oglejmo si najprej primer vrtnarjeve razlage. Zakaj v tej in podobnih okoliščinah sprejmemo nek stavek kot razlago? Najpogostejši odgovor (in hkrati najpogostejša kritika DN- modela razlage) uvede analizo pragmatičnega aspekta razlage. Jedro teze o pragmatičnem aspektu predstavlja epistemološka analiza v širšem smislu (in ne le v strogo logičnem, kot pri DN-modelu), ki pa dopušča več pristopov. Enega je razdelal Peter Achinstein (Achinstein 1971, sir. 61 - 84). V svoji teoriji je uvedel naslednje pojme: razlagati - razlaga, razumeti - razumevanje, poskusiti razložiti in poskusiti vzbuditi razumevanje.
Glagola "razlagati" in "razumeti" uvede, kerje vsaka razlaga proces razlaganja drugim osebam: "Osrednje za definicijo razlage je, da nekdo poskuša nekaj pojasnili nekomu drugemu." (Achinstein 1971, str. 67.) V skladu s to predpostavko ponudi naslednjo shemo razlage: "A bi poskusil razložiti q osebam v situaciji S z navedbo E-ja." (Achinstein 1971, str. 62.) Shcmatske črke zasedajo mesta za naslednje predmete: A je razlagalec, S je informacija o vedenju tistih, ki jim A razlaga, q je tisto, kar se razlaga (in kar lahko kol problem zastavimo v obliki vprašanja), in E je odgovor na q (odgovor je lahko navedba dogodka, stanja stvari, stavka). Toda pravkar navedeno cksplikacijo moramo po Achinsteinovcm mnenju dopolniti se s pojmom poskusiti vzbuditi razumevanje: A bi poskusil razložiti q osebam v situaciji S z navedbo E-ja, če bi jim s to navedbo poskusil vzbuditi razumevanje q-ja. Zatem izraz "bi poskusil vzbuditi razumevanje" vstavi v zgornjo
a
shemo na mesto izraza "hi poskusil razložiti". Samo razlago pa definira s poskusom razlage (s pojmom "bi poskusil razložiti"), konec koncev torej s pojmoma razumevanja in navajanja.
Za uresničitev razumevanja vprašanja q morajo biti zadovoljeni štirje kriteriji (str. 70 - 74). (1) q mora biti pravilno vprašanje in o njegovi pravilnosti mora hiti prepričan tudi A. Pravilnost je odvisna od ozadne teorije oziroma prepričanj (veljavne teorije ali sistema prepričan j). (2) A mora biti vsaj do neke mere seznanjen s predmeti, ki so omenjeni v q. (Če govorimo o sajenju dreves, moramo biti seznanjeni z drevjem.) (3) A mora poznati E, ki je odgovor na q. O E mora vedeli, daje resničen, hkrati pa se mora E skladati z ostalimi prepričanji A-ja (kajti A odgovora E ne razume, če ta ni v skjadu z njegovimi ostalimi prepričanji, pa četudi je E pravilen odgovor). Obseg prepričanj, s katerimi se mora E skladati, je odvisen od trenutnih zahtev ocenitve skladnosti odgovora Ezozadnim vedenjem (torej zahtevnosti in potreb A-ja). (4) Lahko pa se primeri, da A sicer ne pozna odgovora E na zastavljeno vprašanje q, pa vprašan je kljub temu razume. Primera takšnega vprašanja sta "Kako seje oblikoval sončni sistem?" ali "Koliko je visok Triglav?". Čeprav ncastronom in negeograf ne poznata odgovora, si lahko zamislita nekatere implikacije teh vprašanj in ju zato (v skladu s tretjim pogojem) vendarle razumeta.
Sedaj Achinstein razlago definira takole (podajam grobo skico definicije): E lahko klasificiramo kol razlago q-ja v situaciji S, če in samo če A navede E in je prepričan, daje E pravilen odgovor na q. Njegovo prepričanje o pravilnosti E-ja in q-ja se presoja v skladu z zgornjimi kriteriji za razumevanje. (Achinstcin 1971, str. 78.)
Achinsteinova teorija v splošnih črtah dovolj dobro utemelji uvodni primer razlage vrtnarskih opravil. V opisani situaciji ni epistemske (kognitivne) potrebe po iskanju niti splošnih in zakonitih stavkov niti po oblikovanju deduktivnega sklepa. Otrok in odrasli z ozirom na aktivna - v situaciji uporabljena - prepričanja dani odgovor sprejmeta kol razlago zastavljenega vprašanja.
///
Lahko pa se vprašamo, ali je podan opis razumevanja dovolj jasen, da lahko razumevanje sprejmemo kot primitiven pojem. Po mojem mnenju povsem zadovoljni ne moremo biti. Vseskozi se namreč sklicujemo na pragmatične oziroma kontekstualne ozire določene razlage, hkrati pa ne pojasnimo, kaj mislimo s kontekstualnostjo. Ali drugače: povedati še moramo, kaj je ali kaj določa kontekstualen odnos med stavki ali prepričanji.
Naslednja definicija verjetno ne bo v nasprotju z nameni zagovornikov pragmatične teorije razlage: Dva ali več stavkov je v kontckstualncm odnosu, če med n jimi obstaja pomenska ali smiselna povezava. Očitna posledica te definicije je, da poleg teorije razumevanja potrebujemo še teorijo semantike. To pa grozi z zapletom, ki je vsaj na prvi pogled le stežka rešljiv.
Najudobncjša izbira bi zato bila združitev posamičnih teorij (razlage, razumevanja in pomena) v dve ali eno teorijo, ali pa oblikovanje teorij, ki se med seboj le neznatno razlikujejo. Prav to pa predlaga Paul Thagard s svojo računalniško teorijo znanosti (Thagard 1988). Preden bom prikazal Thagardov kognitivni model, moram opozoriti na manjšo terminološko novost. Doslej smo govorili o analizi stavčnih struktur in odnosov med stavki, Thagard pa uporablja pojme reprezenlacij in reprezentiranja znanja. Premik za nas ni bistven, čeprav jc njegov vzrok sprememba predmeta analize: če smo do sedaj analizirali
jezik, Thagard raziskuje in opiše kognitivni model. Jerry Fodor pa je pokazal, da ta premik v predmetu raziskovanja ni nujno dramatično velik - analizo jezika lahko uporabimo kot model analize reprezentacijskega medija (nekega kognitivnega sistema).
Thagard si kot izhodiščno nalogo zastavi oblikovanje modela znanstvene dejavnosti. Tak model mora biti praktično (psihološko) in zgodovinsko verodostojen ter filozofsko ustrezen. Kaj to pomeni?
Odgovor poda na primeru znanstvenih teorij. Računalniški model mora pokazati, "kako lahko teorije delujejo na vse raznolike načine, ki jih uporabljajo znanstveniki v razlagah, reševanju problemov, pojmovnem razvoju ild. Zuporabo v intelektualnih operacijah menimo, da mora teorija bi ti psihološko realna entiteta, ki lahko deluje v miselnih operacijah znanstvenikov."(str. 34) Struktura modela mora (vsaj v mejah sprejemljivega približka) ustrezati strukturi duševnosti znanstvenikov.
Z zgodovinsko ustreznostjo modela mislimo na verodostojno posnemanje dejanskih odkritij teorij in pojmovnih sprememb.
S filozofsko ustreznostjo pa mislimo na zadovoljivo pojasnjevalno moč modela v zvezi s tradicionalnimi filozofskimi vprašanji, npr. z analizo znanstvene razlage.
Za psihološko, zgodovinsko in filozofsko ustrezno modeliranje dinamike znanosti pa ne zadošča le formalna re-konstrukcija, ampak moramo poiskati tudi primerno obliko reprezentiranja korpusa znanosti. Formalizacija je sicer nujen pogoj računalniškega modeliranja, vendar ne tudi zadosten. Oblika reprezentiranja je pomembna za njegovo praktično izvedbo. Znanstveno vedenje moramo namreč "reprezentirati v obliki, ki je računsko uporabna."(str. 13) Psihološko pomembnost oblike reprezentiranja pa uvidimo, če primerjamo uporabnost npr. rimskih in arabskih številk za računanje: "Rimska reprezentacija še zdaleč ne vodi k tako preprostemu algoritmu za dolgo deljenje/kakor pa arabska/." (str. 31.)
Thagard znanstveno vedenje deli na opazovanja, zakone in teorije. Opazovanja so vezana na posamična empirična izkustva (npr. i/java "Ta bakrena žica prevaja elektriko."); zakoni so empirične generalizacije (npr. stavek "Vsaka stvar, ki je baker, prevajaelektriko."); teorije pa so splošni stavki, ki pojasnjujejo zakone (elektriko v bakru pojasnimo npr. z uvedbo teorijskega pojma toka elektronov). V vseh treh elementih znanstvenega vedenja pa imajo pomembno vlogo pojmi.
Poglejmo, kakšno obliko reprezentiranja opazovanj, zakonov in pojmov Thagard izbere v programu z imenom PI.
Opazovanja so reprezentirana s sporočili. Sporočila so seznami, ki "vsebujejo naslednje informacije: predikat, argument, resničnostno vrednost, stopnjo zaupanja, ime sporočila."(str. 16) Opazovanje, da je planet Mars rdeč, je reprezentirano s seznamom (rdcč(Mars)resničen 1).
Zakoni so reprezentirani kot pravila z naslednjo strukturo (ki je v programu še bogatejša):
Ime:	Pravilo-22
Podatkovni-tip:	pravilo
Pojmi-s-katerimi-je-povezan: baker Pogoj:	Če x je baker
Akcija:	Potem x prevaja elektriko
Moč:	0.7 (str. 16)
Pojmi so sc bolj strukturirani. Thagard navede rcprczentacijo pojma zvoka:
Ime:	zvok
Podalkovni-lip:	pojem
Sproženje:	0
Superordinati:	fizikalni fenomen, zaznava
Subordinati:	glas, glasba, žvižg, glasovi živali
Primeri:
Sprožcn-z:
Pravila:
Pravilo-0: Če x slišimo, potem jc x zvok.
Pravilo-1: Ccjc x zvok, potem zrak prevaja x.
Pravilo-2: Če jc x zvok in jc x oviran, potem x odmeva.
Pravilo-3: Če jc x zvok in y oseba in je x v bližini y-ona, potem y sliši x. ... (str. 17)
Thagard posebej poudari, da so za modeliranje znanstvene dejavnosti zelo pomembni pojmi, ki pa jih ne smemo razumeti kot preproste predikatc. Vsak pojem je vpet v mrežo drugih (nad- in podrednih) pojmov ter jc sam struktura, ki posreduje informacijo o konkretnih primerih, pretekli uporabi (v zvezi s pravili) itd. Bogato strukturo pojmov potrebujemo, da lahko modeliramo usmerjeno iskanje rešitev problemov (kadar P1 naleti npr. na dva pojma, bo izbral pojem z višjo stopnjo zaupanja).
Z reprezentacijami pojmov in pravil ne podamo nujnih in zadostnih pogojev za definicijo obsegov pojmov (to velja predvsem za "običajne" pojme, medtem ko jih v matematiki lahko natančno definiramo). Npr. za zvoke lahko v "PI s pravili zagotovimo / le/ grob opis tipičnih /značilnosti/ zvokov, ne pa njihove definicije" (str. 19). Ob tem se Thagard sklicuje tudi na raziskave Witigcnstcina in Putnama v filozofiji, Roscha v psihologiji in Minskega v umetni inteligenci: vsem jc skupno, da zavračajo možnost natančnega definiranja pojmov.
Osrednja dejavnost programa PI jc reševanje problemov. Thagard navede reprezentacijo problema, ki ima za cilj razlago širjenja in odboja zvoka:
Ime:	razloži zvok
Podatkovni-tip:	problem
Start:	(zvok($x)resničcn)
Cilji:	(odbija($x)resničen)(se širi($x)resničcn)
Problemski-tip:	razlaga
Aktivacija:	1 (str. 19)'
Reševanje problemov jc v PI vodeno s trenutno delu jočim vedenjem, torej s trenutno aktivnimi reprezentacijami. V tem procesu jc osrednja vloga namenjena pojmom: v pravkar avedenem primeru so to pojmi zvoka, odboja in širjenja. PI v bazi znanja poišče sporočila in pravila, pri katerih najde izhodiščne pojme. Pregleda pa tudi notranjo strukturo pojma.
I "$x" označuje univerzalni. "%" pa eksistenčni kvantifikator.
V našem primeru pregleda pravila, ki so navedena oh pojmu zvoka, in pa nad- in podredne pojme (pojmov odboja in širjenja ne najde). Nato pa korakoma preiskuje bazo znanja z ozirom na najdene pojme in pravila.
Na ta način lahko po več poteh obl iku je valovno teorijo zvoka, ki pojasni, zakaj se zvok odbija in širi. Thagard opiše naslednjo verigo: PI najprej najde podredni pojem glasbe. V drugem koraku naleti na pojem instrumentalne glasbe kot podredni pojem glasbe. V strukturi pojma instrumentalne glasbe pa najde pravilo, ki pravi, da instrumentalno glasbo izvajamo z glasbili. Iz tega pravila izbere pojem glasbila in v njegovi strukturi najde podreden pojem glasbila na strune. Eno izmed pravil pojma glasbil na strune pa pravi, da glasbila na strune vibrirajo. Iz tega pravila PI izbere pojem vibriranja in pri njem najde pravilo, da se vse, kar vibrira, giblje gor in dol. V zadnjem koraku pa najde pojem valovanja kot podredni pojem k pojmu gibanja gor in dol. S tem pa PI lahko oblikuje hipotezo, da je zvok valovanje (str. 19 - 22).
Seveda sama najdba pojma valovanja ni že rešitev problema. PI mora opraviti sklep s konkluzijo, daje entiteta, ki je zvok, hkrati tudi valovanje. To PI doseže /. obliko indukcije, ki jo Thagard po Peirceju imenuje abdukcija. Abdukcija je "sklep k hipotezi, ki zagotavlja možno razlago nekega zapletenega problema." (str. 51) Njen mehanizem lahko torej razumemo kot generator hipotez in razlag.
Thagard loči štiri vrste abdukcije: preprosto, eksistenčno, pravila oblikujočo in analoško. Za sklep v zvezi z zvokom lahko uporabimo preprosto abdukcijo.
Kot uvodno ponazoritev preproste abdukcije opiše dogodek, ki ga je doživel med potovanjem z letalom. Med potniki je bila skupina vpadljivo oblečenih mladeničev. Med opazovanjem je Thagard spontano oblikoval hipotezo, da so rokerska skupina.
Hipotezo je oblikoval z ozirom na ozadne informacije, ki jih je imel o rokerskih skupinah: npr., da se vse ali večina rokerskih skupin oblači vpadljivo. Z ozirom na ozadno informacijo je oblikovana hipoteza najbolje razložila dejstvo, da so mladeniči vpadljivo oblečeni.
Sklep ima torej naslednjo formalno obliko:
q moramo razložiti.
Čcn, potem q.
Torej, hipotetično p.
Na primeru zvoka je abdukcija takšna:
(se širi ($x) resnično) moramo razložiti.
Če (valovanje ($x) resnično) potem (se širi ($x)
resnično) je trenutno aktivno pravilo.
valovanjc($x) zasnovano-kot-resnično). (str. 55)2
Ker je v strukturi pojma zvoka pravilo, ki govori o širjenju zvoka, ima argument x v pojmu se širi isto vrednost kot v pojmu zvoka. Zato lahko PI sklepa, daje entiteta, kije zvok, tudi valovanje.
Iz prikazanega lahko razberemo osnovne značilnosti pojmov pomena, razlage in razumevanja v Thagardovi teoriji.
Pomen reprezentacij (pojmov, stavkov, zakonov) ni klasično denotativen oziroma ne razmejuje ekstenzij (ali tudi intenzij) neposredno sam, ampak je določen s kavzalno-funkcionalnimi vlogami in zvezami med rcprczentacijami. (O odnosu med denotativno in
2 Z izrazom "zasnovano-kot-resnično" označimo, da gre za hipotezo.
kavzalno vlogo reprezcntacij primerjaj Hoden 1990.) Pri oblikovanju teorije pomena se Thagard sklicuje na Harmana3 in njegovosemantiko pojmovnih vlog. Potem pojmovanju so "pomeni simbolov določeni z njihovo funkcionalno vlogo v mišljenju, vključujoč zaznavanje in razlaganje. Funkcionalni odnosi, ki določijo pomen simbola, zadevajo tako odnose do drugih simbolov kot njegovo zvezo z zunanjim svetom preko percepcije in delovanja." (str. 68 - 69)
Pomen pojma (npr. žirafe) določajo naslednji procesi:
"I. Razpršitev delovanja na pod- in nadredne pojme,
2.	aktiviranje sporočil in pravil, ki vodijo k sproženju pravil in s tem k aktiviranju dodatnih pojmov,
3.	aktiviranje preteklih rešitev problemov, ki so analogni trenutnemu,
4.	sproženje induktivnih sklepov, ki lahko vodijo k novim pojmom, pravilom ali sporočilom." (str. 70)
Skladno s prikazom pojma pomena Thagard govori tudi o pojmih razlage in razumevanja. Za razlago meni, da ni logična struktura, kot jo opisujejo logični pozitivisti, niti nekaj, kar razlaga (to bi lahko bila zavrnitev Scrivenove teze): je "proces, ki zagotavlja razumevanje." (str. 44) Pojav pa razumemo, če ga lahko umestimo v strukturiran obrazec ali kontekst. Thagard omenja tudi Schanka in Abelsona, ki razvijata računalniško teorijo razumevanja, po kateri jc razumevanje dogodka enako najdenju strukture znanja v spominu, katere konkreten primer jc dogodek: "Razumevanje dosežemo predvsem s procesom lociranja in prekrivanja", (str. 44 in 45) Seveda pa mora (mentalni) sistem imeti tudi mehanizme, ki mu omogočajo vzpostavljanje novih struktur, ker nc moremo predpostavljati prirojenosti vseh možnih struktur. Program PI nove strukture vzpostavlja z različnimi oblikami induktivnega sklepanja (mi smo spoznali preprosto abdukcijo).
Pri Thagardu pomen, razlaga in razumevanje sodelujejo pri istem procesu: pomen rcprczentaci j je določen z zmožnostjo reprezentacij, da sprožijo nek proces, razlaga jc na ta način sprožen proces, razumevanje pa je rezultat procesa. Pomen je začetek, razlaga sredina in razumevanje konec istega proccsa. Vsak tako sprožen in zaključen proces pa jc lahko uresničen le v danem rcprczcntacijskem sistemu.
IV
Naj zaključim z nekaj mislimi.
(1) Thagardova teorija je pokazala, daje DN-model samo ena izmed oblik razlage. Posebnost te razlage jc umestitev singularnih stavkov v rcprczcntacijski sistem pod vidikom deduktivnega odnosa. To si lahko ponazorimo s pojmom logično neodvisnih stavkov (ali dejstev). Logično neodvisni so tisti stavki, ki niso logično izpeljivi niti drug iz drugega niti iz neke vsem skupne premise. Pred formuliranjem splošnega stavka so singularni stavki neodvisno drug od drugega (neodvisno v smislu klasične logične zveze, kot jc dcdukcija) razpršeni po rcprczcntacijskem sistemu in logično neodvisni. Po vzpostavitvi deduktivne zveze pa postanejo logično odvisni (glede logične neodvisnosti dejstev primerjaj Friedman 1988).
3 G. Harman (1987). (Nonsotipsislic) Conceptual Rote Semantics. V: E. Lepore (izd.). New Directions in Semantics, London: Acadcmic Press, str. 55 - 81.
Morda je res, da je eden izmed ciljev znanosti zmanjšanje logično neodvisnih stavkov in zato iskanje splošnih, kontralaktično veljavnih stavkov, s katerimi oblikujemo dedukcije in z njimi logično poenotimo sliko sveta. Ni pa res, da je deduktiven sklep edina oblika razlage. Je le eden izmed procesov umeščanja reprezentacij v reprezentacijski sistem. To je tudi odgovor na drugo uvodno vprašanje po zvezi med pojmoma deduktivne oblike razlage in razumevanja (pojem umeščanja reprezentacij je namreč deliniens pojma razumevanja).
V zvezi s temi trditvami si še oglejmo ugovor, ki ga lahko s stališča DN-modcla postavimo abdukciji kol obliki razlage (v ustnem pogovoru je nanj opozoril profesor Ne nad Miščevič iz Zadra). Ideja je preprosta: po abdukciji lahko še enkrat vprašamo "Zakaj 'q'?" in "q"nato deduciramo:
q moramo razložiti.
Čep, potem q.
Torej, hipotetično p.
Torej, deduktivno q.
Zdi se, da "q" vendarle lahko pojasnimo v skladu z DN-modelom. Toda ta ugovor ni zadovoljiv: pove nam le, da"q" lahko razložimo tudi v skladu z DN-modelom. Natančneje rečeno: a) deduktivno razlago lahko opravimo šele po abdukciji; b) v skladu z zgornjo cksplikacijo pojma razlage je že abdukcija oblika razlage, ki "q" umesti na neko mesto rcprczentacijskcga sistema; dedukcijaje novi vidik razlage v spremenjenem reprezentacijskem sistemu. To pa ne razvrednoti prvotnega vidika razlage, ki ga je vzpostavila abdukcija. (Poleg tega pa deduktiven sklep omogoči abdukcija, kije hipotetična oblika sklepanja. Zato je vprašljiva tudi "deduktivna neizpodbitnost" kasnejše dedukcije.)
(2)	Upravičeno se lahko vprašamo, zakaj DN-modcl tako težko spodbijemo. Poglaviten razlog je dominacija popularne fizikalne in v splošnem popularne znanstvene slike sveta. Ali v Thagardovcm besednjaku: naš reprezentacijski sistem je prepreden s popularno znanstveno sliko sveta. To pomeni, da ob vsaki ponujeni razlagi preverjamo, ali velja za vse možne argumente dane domene. Ali pa iščemo lastnosti - npr. strukluro - opazovanega pojava, ki dopušča želeno posplošitev. Zato si ne znamo zamisliti razlage, ki kot pojasnilo navaja le posamično stvar al i dogodek. Otroku šedobrovoljnoin pokroviteljsko odpustimo zanimanje za drevesce na vrtu, ki pije vodo. Toda odraslega človeka, ki bi kopal globoko luknjo in nam pojasnil, da je njegovo drevesce žejno, bi skozi prizmo znane Aristotelove definicije razglasili za bistveno defektnega. Menim, da s stališča pojma razlage neupravičeno.
(3)	Poleg ugotovitve, da DN-modcl ne predstavlja ekskluzivne oblike razlage, iz Thagardovega prikaza znanosti še razberemo, da za teorijo razlage niso zanimivi le rcsničnostno-funkcionalni in tavtološki (deduktivni) odnosi med stavki, ampak daje za razlago relevantna struktura reprezentacijskega sistema mnogo bolj razvejana. Osrednjo vlogo pri tem imajo pojmi in njihova aktivna vloga v - klasično rečeno - preiskovanju in določanju domen predikatov.
(4)	Navedene trditve - to še posebej velja za tezo, da je razlaga proces danega reprezantacijskega sistema - bo vzpodbudila ugovor, daje s tem pristopom pojem znanstvene razlage nedopustno relativiziran in da so cilj znanstvene razlage protidejstveno veljavni splošni stavki, ki dopuščajo deduktivno izpeljavo posamičnih dejstev. Cilj znanosti so torej absolutno veljavni splošni stavki, ki jih ne moremo relativizirati na nek pojmovni ali reprezentacijski sistem. Ker s tem predmet razprave že premeščamo na vprašanje narave splošnih stavkov znanosti, bo moj odgovor kratek.
Absolutno veljavnih (uporabil bom pleonazem: absolutno nujnih) stavkov znanosti ni. So le splošno veljavni stavki danega pojmovnega (rcprezcntacijskcga) sistema. Razlika v kontrafaktični veljavnosti stavkov "Ni zlatih krogel, ki bi imele premer 100 metrov" in "Ni krogci plutonija, ki bi imele premer 100 metrov" se vzpostavi zozirom na pojmovni sistem, v katerem jih izrekamo. V pojmovnem sistemu, ki nc pozna pojmov vode in vlage, jc stavek "Čc potegneš vžigalico po hrapavi podlagi, vžigalica zagori" kontrafaktično veljaven. Vtem pojmovnem sistemu jc stavek "Čc potegneš vlažno vžigalico po hrapavi podlagi, vžigalica zagori" nesmiselen. Svet za nas jc samo tisti svet, ki ga razumemo.
Tako so pač nekateri obsojeni na vročino svoje peči in dobro ali slabo voljo kurjačev tam zunaj (glej Ulc 1992, str. 104 - 106), druge zadovolji glajenje in občudovanje ljubljenega avtomobila ob sončnih nedeljskih dopoldnevih, tretji poznajo tudi kakšen naravoslovni zakon, vsi pa smo obsojeni na svet, ki ga lahko opišemo z jezikom. Zal si šc nihče ni izmislil stavka, s katerim bi meje razumevanja sveta premaknili prek meja, ki smo si jih s stavkom sami zastavili.
LITERATURA
Achinstein. P. (1971) Law and Explanation, Oxford: Clarendon Press.
Boden. M A. (1990). Escaping from the Chinese Room, v: Bodcn. M A , The Philosophy of Artificial
Intelligence, Oxford: The Univcsity Press. Friedman, M.( 1988). Explanation and Scientific Understanding, v: Pitt, J. C., Theories of Explanation, New York.
Oxford: Oxford University Press. Hempel.C. G.Oppcnheim, P., (1988). Studies in the Logic of Explanation, v: Pitt, J. C.. Theories of Explanation.
New York, Oxford: Oxford University Press. Scriven, M. (1988). Explanations, Predictions, and Laws, v: Pitt, J. C.. Theories of Explanation, New York,
Oxford: Oxford University Press. Thagard. P. (1988). Computational Philosophy of Scicnce, Cambridge, Mass., London, England: The MIT Press. Ulc. A. (1992). Sodobne teorije znanosti, Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.
Altruistično dejanje
A RTU K ŠTERN
POVZETEK
Človek kot celota je zaradi svoje zapletenosti preobsežen, da bi lahko veljal za osnovno enoto altruizma. Altruistično dejanje pa je mnogo manjša enota in vsaj teoretično ustreza zahtevi po nedeljivosti. Ravno nasprotno kot druga dva razprostranjena segmenta človekovega telesa in duše, sebični gen in mem, altruistično dejanje rešuje človekovo identiteto in mu zmanjšuje eksistenčno breme. Kot celota človek resda ne bo nikoli mogel povrniti škode, ki jo je naredil in ki jo kot živo bitje tudi pri najboljši volji še naprej povzroča, zato pa so lahko nekateri elementi njegove dejavnosti rešeni hipoteke in z. imenom altruističnega dejanja obstanejo v etični veličini. Kljub tveganju izgube dosedanje esencialno-genetske gotovosti o človekovi eksistenci tudi okolje razstavimo na manjše enote, in obstoj je zdaj razdeljen na enakovredne genetske in okoliške delce, ekone. Vsaka z.vez.a ekonov z geni v določenem trenutku se imenuje dogodek. Nekateri med njimi so altruistične situacije, ki eventualno dozorijo v altruistično dejanja.
ABSTRACT ALTRUISTIC DEEDS
Man as a whole is too extensive, due to his complexity, to be considered as a fundamental unit of altruism. An altruistic deed is a much smaller unit and, at least theoretically, is suitably indivisible. In opposition to the other two expansive segments of man's body and soul, the selfish gene and meme, an altruistic deed saves the human identity and reduces the burden of existence. Man as a whole surely will never be able to reimburse for the damage he has caused and, as a human being, will continue to cause; thus, certain elements of his activity can be saved from mortgage and, in being called an altruistic deed, will consist of ethical greatness.
Despite the risk of losing the previous essential-genetic certainty of human existence we also divide the environment into smaller units, and existence is now divided into equal genetic and environmental parts, "econs ". Each connection between econs and genes in a particular moment is called an occurrence. Some of them are altruistic situations which eventually mature into altruistic deeds.
I.
Človck-altruist v absolutnem smislu ne obstaja. Lažje gre kamela skozi šivankino uho... - in vsi smo bogatini, pa naj bomo še tako revni. Čc nič drugega, namreč jemo, ko bi lahko dali jesti bolj lačnim od sebe. Nc pomaga nam niti ugotavljanje, kje je meja, ko smo sami tudi objektivno v največji stiski; kajti še takrat bi visoki altruizem moral delovali, nc glede na to, daje drugi v relativno boljšem položaju, v manjših ležavah kot mi.
In tudi v čisti teoriji si ni mogoče zamišljati doslednega altrui.sta, ki bi sploh lahko živel. V tistem hipu, ko bi nekdo postal dosleden altruist, bi od samega neizbežnega uvida, da s svojim obstojem nehote, a nujno škoduje tisočerim vsebinam, neživim in živim, majhnim in tudi velikim, moral umreti. Poudarimo pa lahko, da bi s tem šele postal take vrste altruist; kar seveda pomeni, da prej šc nc bi bil. In čc bi hotel biti, bi moral umreti še prej - in tako dalje, vse dokler se nazadnje sploh nc bi bil smel roditi. Tedaj pa o kakšnem njegovem altruizmu spet nc bi bilo moč resno govoriti. Hudo patetični in nadležni bi bili tudi tisti, ki bi, seveda povsem zaman, poskušali koga prepričati, da so oni sami "starši" takega indi vidua in da prevzemajo zasluge nase. Sploh pa - tudi neobstoj, ta nojeva strategija, ničesar nc reši. Svetu prav ničesar dobrega nc stori'! - samo pravilo nc škodovati šc zdaleč nc zadošča, da bi bil kdo po njem resen in trajen altruist. Ne škodovati je le predpogoj. Primumnil noccrc.
Človek ni le tisto, kar jc v danem hipu, temveč med drugim tudi vsa svoja preteklost. Kot celota torej nc more biti sprejet za osnovno enoto altruizma - zaradi svoje zapletenosti je preobsežen zato vlogo. Kot edina možna realna kategorija sc naposled izkaže altruistično dejanje. Gre za pravi nedeljivi, temel jni in središčni mozaični kamen, stičišče treh dimenzij (okopov (1), žrtvenikov (2) in sovražnikov (3)), enota altruizma. Vezivo med posameznimi enotami jc lahko tako krepko, da ponekod kar prehajajo ena v drugo, in oblikujejo polno četrto dimenzijo časa. Drugod je rahlo, struktura ohlapna. Na spet tretjih koncih pa vlada sama praznina brez slehernega kosca, sledu.
Vendar, ali jc altruistično dejanje res lahko povsem brezmadežno? Vsekakor ga moramo v ta namen vsaj nekoliko izolirati od cclote človeka: v trenutku dejanja na primer altruist še vedno rabi kisik, ki ga navkljub vsej minimalnosti vendarle odžira drugim. Ko izvedemo to, takorekoč mehansko odprepariranje, lahko začnemo upati, da bomo našli čisto altruistično dejanje. Težave pa so šc vedno tu. Altruistično dejanje namreč venomer spremlja krivda, saj v enem izmed prejšnjih hipov nismo ravnali altruistično - pa ne gre le za kisik in podobno, temveč tudi za dejstva o psihi, ki pač ni vedno vsemogočno dobra do zunanjega sveta. Takšno stanje lahko racionaliziramo čisto po domače - češ, ni drugačne možnosti, da bi kot ljudje obstajali, nismo brezmejni; ali pa utemeljujemo s filozofsko-antropološkimi zakonitostmi nasprotij v človeku (4). Krivda pa vseeno ostane neizprosna. Naše altruistično dejanje postane cclo nekakšna pokora, odkupnina in je zato obremenjeno z vprašanjem o nravnosti. Ali šc delamo za drugega ali spet bolj za svojo odrešitev? Pred kom? Če pred Bogom-sodnikom, smo le hinavci. Čc pred bogom-vestjo, smo tankovestni. A tudi v tem drugem primeru jc to šc vedno odplačilo. Nastane situacija, ko ni izhoda v brezmadežno vrlino. Katerokoli pot izberemo, nekaj človečnosti bomo pustili za seboj. Izbiramo manjše zlo. Tako se izkaže, da moralnim dilemam pač nismo kos, kajti v n jih lahko venomer samo izgubljamo. Le malo pomaga, da se izogibamo dvoreznim mečem, prejkoslej nas sami poiščejo in postavijo v kot.
Poiščejo pa nas tudi priložnosti za dejanja. Imenujemo jih altruistične situacije, saj se v njih pokaže možnost altruističnega delovanja.
Seveda taksne priložnosti ne nastopajo v podobi prijetnega. Nasprotno, izrazitejše in pomembnejše kot so, bolj grozne so videti. Obetajo večje trpljenje in vse bolj ničevno plačilo - razen skrivnostnega blagra glasu notranjosti, ki lahko pač presega tudi vsa druga bogastva. Ko se splet okoliščin postavi pred nas, izbiramo.
Lahko pa tudi sami aktivno iščemo take priložnosti. Nekateri ljudje imajo zelo pretanjena čutila za zaznavanje tegob drugih, ali jih celo predvidijo. Ne da bi bili postavljeni pred izbiro, sami od sebe ravnajo altruistično, še preden seje potreba sploh nakazala in stanje izostrilo. Takšni ljudje prav zares iščejo priložnosti, ko bi lahko pomagali.
Vedno pa je nekje meja, ko se skozi pravljično dobroto počasi zasveti tisti nepopisni dvojni meč resničnosti. Že samo življenje nas torej prisili v neizogibna obžalovanja dejanj izven dosega naše moči, in zato onstran krivde, katero pa trmoglavo vlačimo za seboj. A takih dogodkov je v primerjavi / drugimi - kjer pa čutimo, da sami izbiramo - morda manj. Zato je v našem dosegu stanje z minimalnimi usedlinami preteklih obžalovanj, iz katerega se lahko viteško podajamo na pohode, v iskanju svetega Orala.
Spoznanje al truističnega dejanja kot osnovne enote človekovega altruizma pa predstavlja velikansko pomoč na poti do odrešitve. Kosanje človeka tu ne pomeni nikakršnega jemanje njegove identitete, tako kot to deloma počneta sebični gen1 in mem2 (5), eden iz notranjosti, drugi od zunaj.
Altruistično dejanje si namreč ne nadeva imena replikator. Ni nikakršen altrucin ali altruon, ki bi prek svojega učinka ohranjal svoj obstoj skozi prihodnost. Njegova značilnost je, da je nezainteresirano za svoj obstoj in razmnožitev, in to tem bolj nezainteresirano, kolikor bolj si zasluži svoje ime - in po strogi definiciji pridejo v poštev samo dejanja popolnoma brez vsakega navdiha po ohranitvi. Pač pa je altruistično dejanje še kako zainteresirano tako za svoje preživetje, kot tudi za množitev, če gledamo na to i/, drugega zornega kota - v tistem smislu, kjer ti dve dejavnosti služila svetu izven subjekta, nosilca dejanja.
Ravno nasprotno kot drugoimenski segmenti človekovega telesa in duše, torej altruistično dejanje rešuje človekovo identiteto, človekovo breme s tem spoznanjem postane lažje. Še vedno je človek kot celota odgovoren za svoja manj bleščeča dejanja, toda njegova osredotočenost se tu lahko usmeri v Čisto jedro novega časa, ne da bi sploh še za seboj vlačil krivdo in zanjo plačeval. Kot celota ne bo sicer nikoli mogel povrniti škode, ki jo je naredil in ki jo kot živo bilje tudi pri najboljši volji še kar naprej povzroča, zato pa bo nekateri element njegove dejavnosti rešen hipoteke in bo z imenom al truističnega dejanja živel zase, toda zanj, predvsem pa za druge in drugo, v etični veličini.
II.
Bomo zadovoljno obsedeli v udobju pravkar doseženega? Ne, prehodili bomo še zadnjo sluteno razdaljo do novega trenutnega spoznanja, pri tem pa tvegal i, da i zgubimo pod sabo tla dosedanje cscncialno-gcnetske gotovosti. Naše telo je po njej že tako ali tako navadna preživitvena mašina za sebični gen - redukcionizcm nas je torej osiromašil
1	Sebični gen po Dawkinsu predstavlja vse replike določene nuklcolidnc sckvcnce, kar jih obstaja; pri leni pa tekmuje z vsemi drugimi geni, ki bi utegnili stopili na njegovo mesto na kromosomu. Vsi geni so potemtakem sebični Gen je tako celo osnovna enota sebičnosli.
2	Poleg gena obstaja Se druga vrsta replikatorja (enote, ki se razmnožuje), mem. Pri slednjem gre po originalni interpretaciji za nekak možganski zapis informacijo.
znanstvene utemeljenosti vere v svoj smisel, ki hi bil kaj več kot morala gena (6). Antropološka vizija visi zaprašena v kotu, kjer predstavlja le še nekak starinski okras. Naj bo torej nam, človeku, mar za hrambo vladavine sebičnega gena?
Poprimcmo za isto sekiro redukcionizma, in tudi okolje razstavimo na prafaktorje. Obstoj je zdaj razdeljen na genetske in okoliške delce, ki jih lahko imenujemo tudi ckoni. Bistveni poseg nastopi sam od sebe - ničesar nc stori, in vendar je vse storjeno - eni in drugi delci so naenkrat med seboj neločljivo pomešani (7). Tako pa jc bilo v resnici že ves čas, le da nam nevidno. Sam avtor sebičnega gena jc večkrat poudaril, da nc gre za genetski determinizem in da vse skupaj lahko deluje le na ozadju okolja. Gre pa prav za to, za ozadje in akterja - slednji je bil šc vedno gen. Zdaj ne gledamo več tako. Oboje jc enako relevantno, vse je dejavno in vse spet v ozadju. Noben gen se nc more uveljavili v vsakršnem okolju. In noben dclcc-dcjavnik okolja niti približno nima vsemogočne moči oživljanja ali onemogočanja vsakršnega gena.
Zavajala jc različna časovna strnjenost segmentov ene in druge vrste. V danem organizmu, in lahko tudi še v dolgi verigi naslednikov, jc gen ob svojem času videti kot zvezda stalnica. V rcsnici pač ni tako. Nc le smrt (ki ji skoraj nujno botruje okolje), tudi vsak. šc tako majhen vpliv povezanosti s prostorom - in katerih je v vsakem trenutku nepreštevno veliko - igra svojo vlogo v orkestru. Pa šc cclo ob senzorni deprivaciji, eksperimentu psihologije, ko odstranijo karseda dosti okoliških faktorjev, pri testirani osebi dosežejo psihotična stanja. Torej je sama odsotnost vplivov zopet vpliv, in to cclo usoden; tako da po vsem tem zares nc kaže več razpravljati o avtonomnosti, kaj šele oblasti gena.
Časovna strnjenost zaporedij gena jc večja in trajnejša kol pri mnogih ckonih. v primerjavi s številnimi drugimi pa je spet bistveno kratkolrajncjša. Pomislimo le na sonce z njegovimi žarki. V pravilni uravnovešenosti seva neprimerno dlje časa, kot obstaja katerikoli gen na našem planetu.
Sončevi žarki pa poleg tega delujejo tudi mutageno, in tako cclo sami spreminjajo dedno snov, kar je - kljub fizičnemu preživetju substance gena - po definiciji sebičnega gena njegova ukinitev.
Morda bodo geni preživeli tudi sončevo katastrofo, toda to nc spremeni argumenta. Nc leda geni niso pomembnejši kol okolje: geni so samo en dejavnik okolja. Eden od slalnejših, in za nas pač najbolj zanimivih.
Čc sc lorej sprijaznimo z nadaljnjo razdeljenostjo cksislcncc, nismo, začuda, izgubili nič drugega kot okovov izpod vladavine sebičnega gena. Resda imamo sedaj teoretično nove veleposestnike nad sabo, toda njihova zemljišča in obnebja so tako prostrana, kot le zmore daleč odplavali naša divja misel, in nam samo ta tako postavi trenutno skrajno mejo. Kot jc nekoč umrl prerok in odrešil svel, kot seje lo ponavljalo pred tem in za tem, tako sc tudi tu izkaže, da sc jc morala eksistenca starega telesa raztrgati, daje s tem podelila vrednejši večnostni trenutek cscnci.
Vsaka družba ckonov ali zveza ckonov - po novem kar vključno z geni - v določenem trenutku sc imenuje dogodek. Nekateri med njimi so altruistične situacije. Izmed teh pa semintja kateri oživi in postane altruistično dejanje.
REIF.Rl-.NCIi
1.	Štern A: Okopi altruizma. Razgledi 1993; 3: 27-30
2.	Štern A: Žrlvcniki altruizma. Anthropos 1993; 1-2: 270-9.
3.	Stern A: Sovražniki altruizma 2(XX) 1993; 67-68 113-22.
4.	Rus Vojan: Filozofska antropologija Ljubljana: Filozofska fakulteta. 1991.
5.	Dawk ins K: The Selfish Gene. Oxford New York: Oxford university press,1990.
6.	Kaye HL: The social meaning of modern biology- from social darwinism to sociobiology. New Haven and
London: Yale university press. 1986
7.	Neville R Gene therapy and the ethics of genetic therapeutics. V: Ethical and scientific issues posed by human
uses of molccular gcnclics. New York: Academy of sciences. 1976
"Techne - poiesis - praxis - dynamis - phainomenon
- logos - hermenei'a"
BORUT PIHLER
POVZETEK
V pričujočem tekstu smo poskušali osmisliti prohlem'hermeneie", oziroma hermenevtičnega skozi oblikovanje njenih kategorialnili možnosti v zgodovini metafizike tako. da smo izpostavili tista mesta, ki so za njeno katcgorialno strukturi ran je osrednjega pomena, po drugi strani pa smo poskušali nakazati tiste prelome, ki so vodili v smer njenega ontološkega razvijanja: dozdevna kategorialna tujost ontološkemu vodi dejansko tja, kjer stopi njena diskurzivnost na mejo, ki jo naznači Martin Heidegger s svojo mislijo ontološke diference, Derrida pa domisli skozi koncept sledi, skozi koncept, ki ni več koncept, in sicer tako, da s privzemanjem Heideggrovega premisleka o hkratnem vpisu in izbrisu sledi, kije še vedno zavezan jeziku in "logosu " metafizike, vpiše razliko ("differance "J, ki se diferira in je misljiva kot vpis, kot pisava.
ABSTRACT
"TECHNE - POIESIS - PRAXIS - DYNAMIS - PHAINOMENON - LČGOS -HERMENEI'A "
In the present text we tried to give meaning to the problem of hermeneutics by shaping its categorical possibilities in the history of metaphysics in such a way that we exposed points which are of central importance for its categorical structuring, while on the other hand we tried to indicate those turning points which lead toward its ontological development: the apparent categorical strangeness leads the ontology to the point where its discursiveness reaches a limit, which Martin Heidegger marks with his idea on ontological differences, while Derrida completes the idea through the concept of a trace, through a concept which is no longer a concept, that by assuming Heidegger's consideration on the inscribing and obliterating of the traces which are still tied to the language and the "logos " of metaphysics, he thus registers the difference (la differance) which varies and is thought of as inscription, as writing.
"Crecr, c'est toujours produirc dcs ligncs cl dcs figures dc differentiation".
Gillcs Dclcu/.c
V študiji, ki je bila posvečena logosu kot kategorialni formi (KF), in ki je izhodiščno poskušala nakazati zgodovinsko rekonstrukcijo tistega, kar sc jc v zgodovini zahodnoevropskega mišljenja kot logos pojavljalo, smo ob koncu napisali naslednje: Dcrridajcvo branje Heidcggra jc v zve/i z našim problemom logosa šc posebej simptomatično v njegovi študiji "souisa in gramme": Derrida precizira dvoje fundamcntalnih motivov, ki ga vodita v teh razmišljanjih: (I) - da velja spraviti v jasno luč Hcidcggrovo vprašanje po "Anwesenheit" kot onto-teološke opredelitve smisla biti; (2) - po drugi strani hoče Derrida naznačiti smer, ki jc Heidegger ni razprl: to naj bi bil skrit prehod, ki povezuje problem "Anwesenheit" s problemom zapisane sledi. - Oba problema sta medsebojno povezana, pomembno pa jc, da se znotraj njunega razreševanja dogaja hkrati nekaj, kar jc vezano na usodo "logosa": česta"ousi'a" in "gramme" pojma, ki sc ju da homologno interpretirati kot "bit" in "čas", je očitno, daje ujet hcidcggrovski premislek ontološke difercncc kot poskus sestopa v temelje metafizike in njenega preseganja v "logos" in ne njegovega "ukinjanja" ali celo preseganja. "Logos" je, vprašljiva je njegova ekskluzivna dominacija: v tem kontekstu dobi nov pomen sdma "logomahi ja". - Če jc razumevan je fenomena možno zgolj v luči logosa, če se "phainomenon" razodeva "hermenei zgol j v osvetljavi "logosa", velja premisliti na tem mestu, če že vemo, kaj jc fenomen in kaj je logos, naravo hermeneie.
Tudi na tem mestu bo za nas, kakor v ostalih študijah, izhodišče historično razvijanje in konceptualiziranjc tc kategorialne forme; pomeni, da nam na tem mestu nc gre za restavriranje zgodovine hermenevtike, pač pa za dojetje tistega, kar predstavlja kot "hcrmcnei'a" pogoje njenih možnosti. - Naj kljub temu nanizamo nekatere zgodovinske aspekte njenega nastajanja.
Čc je pomen "hermeneie izhodiščno vezan na tisto, kar lahko imenujemo naznan janjc, tolmačenje, prevajanje, pojasnjevanje, interpretiranje, (raz)umcvanjc in razlaganje, dojemanje in dokazovanje, jc mitološko vezana hcrmcnei'a na zaposlitev grškega boga Hcrmcsa, ki jc bil pooblaščen, da jc kot božji sel prinašal in delal razumljiva ljudem naznanila bogov. V najkrajši možni obliki je funkcijo hermeneie naznačil Hans-Georg Gadamcr v geslu Hermeneutik (Historischcs Wortcrbuch der Philosophic, Band 3, Basel 1974): prenesti nek smiselnostni sklop iz tujega sveta v svoj lastni - (HWdPh. 3, 1061). V trenutku, ko jc stvar tako opredeljena, postane očitno, daje naloga hermeneie vezana ontološko na jezik, medtem ko jc njen izvorni pomen zavezan tistemu, čemur sc nemško reče "Aussage von Gedanken". Pomenski obseg pa je širši, vezan na besede kot Ausserung -izjava, Erklarung - pojasnitev, Auslegung - razlaga in Ubersetzung - prevod. Čcjc funkcija hermeneie ontološko vezana na jezik, jc njen proces skoz in skoz jezikovno ustrojen, tako da ni dovolj, če rečemo, daje tisto edino, kar hcrmcnvtika predpostavlja jezik, in daje jezik medij hcrmcncvtičncga izkustva, pa nc samo medij, pač pa središče, jezik jc, enostavno povedano usoda hermeneie. Če jc to bil implicitc na začetku, in če jc to postalo eksplicitno v trenutku, ko jc dobila hcrmcnvtika, ali bolje hermeneia svojo ekskluzivno filozofsko podobo (H.-G. Gadamcr - "Wahrheit und Methodc"), predstavlja zgodovina njenega oblikovanja dejansko odmik od tc njene izvorne zavezanosti in samorazvidnosti: zgodovina hermeneie je vezana na njeno metododološko podreditev ali cclo samopodreditev, pri čemer seje sdma pojavljala tudi znotraj povezav, ki /.njenim izvornim pomenom nisoimclc dosti skupnega. -Čc nosi Aristotelov spis "Peri hermenefas" kot del "Organona" to besedo
v sebi, to nikakor nc pomeni, da gre v njem za hermenevtilo, pač pa je tu ta beseda uporabljana kot oznaka za zvrst logične gramatike, katere predmet je raziskava logične strukture apofantičnega logosa, se pravi sodbe, oziroma sodb, katerih predmet je problem resničnega. - (HWdPh, 3, 1062)
Če govorimo v tej študiji o "hermenef' kot kategorialni formi (hermeneia - interpretacija, dojemanje, dokazovanje), je lahko za nas zanimiva tista opredelitev, ki jo je dal hermenei pred Aristotelom Platon ("Epinomis"), kjer je govora o "hermenei" kot veščini razlaganja, sicer razlaganja volje bogov (v tem smislu je sopostavljana ob mantiko), pri čemer sdma ta funkcija razlaganja nima kompetenedojetja resnice; dvojni ali večkratni smisel ji sopripada.
-	("Hermeneutische Philosophic", Hrsg. Otto Poggeler, Miinchen 1972, str. 10). - V trenutku, ko postane veščina, se lahko njen pomen veže, kar seje tudi zgodilo, s pomenom kol "učeno pojasnjevanje", hermenevt pa postane pojasnjevalec ali prevajalec. Tovrstno pojasnjevanje je v grškem svetu vezano na sakralno področje, hkrati pa je zavezano, ker samo ni per definitionem v stanju izpostaviti resnice, reprezentiranju sporočila (božje) avtoritete tistemu, ki posluša. Če tovrstno hermenevtično pojasnjevanje ni vezano na predstavitev resnice, ostaja njegovo določujoče početje tisto, kar imenuje Gadamer "alegorična interpretacija": gre za poskus predstavitve tistega, čemur se grško reče "hyp6noia"("Hintersinn"), se pravi za predstavitev skritega smisla. -Z aspektahermenevtike kot filozofske hermenevtike je takšno dojetje hermeneie ravno tisto, za katero filozofski hermenevtik ne gre. Svojo filozofsko hermenevtiko postavlja Gadamer znotraj tistega, kar i menuje "novoveška znanstvena tradicija" ("Wissenschaftstradition der Neuzeit"). - (HWdPh, 3, 1062) - Uporaba besede hermenevtika v modernem pomenu besede je vezana na nastanek novoveškega pojma znanosti in metode, v tej zvezi pa izstopa delo z naslovom "Hermenevtika" (1654) J. Dann hauserja ("Hcrmcneutica sacra si ve methodus exponendarum saerarum littererum"); Dcscartcsova "Discours de la mčthode pour bien conduire la raison etchercher la včritedans les sciences" je izleta 1637. - Hkrati se dogodi v delu Dannhauserja za hermenevtiko pomembna razločitev: jasno sla razločeni teološko filološka in juristična hermenevtika. - Če je cilj filozofske hermenevtike jasno razločevanje in celo distanciranje od teološko dojete hermenevtične metode kot veščine razumevanja in razlage svetih spisov, pa to nikakor nc pomeni, da jo lahko kot nekaj tujega odrine ob stran: nekateri trenutki v zgodovini teološke hermenevtike so zaznamovani s fundamcntalnimi teoretskimi premiki na tem področju. H.-G. Gadamer izpostavi naslednje: Avguštin "De doctrina chrisitana" -pomembno je tu naslednje: jasno razlikovanje med dobesednim pomenom, moralnim pomenom in duhovnim pomenom ali smislom teksta; vse to dojeto znotraj interesa aplikacije zgodoviskih tekstov za sakralno uporabo; Cassian sitematizira v srednjem veku patristično hermenevtiko Origcnesa in Avguština; Luthrova zahteva po novem branju Biblije: biblija je sui ipsius interpres, v ospredje stopi "princip pisave" ("sola seriptura") -K. Holl: "Untersuchungen zu Luthers Hcrmcneutik: Luthers Bedeutung fiirden Fortschritt der Auslegungskunst" - (1920) Splošna oznaka teološke oziroma humanistične hermenevtike pa je naslednja: oblikovanje jasne metodične zavesti, ki naj pripomore k razumevanju zabrisanega ali popačenega smisla; novo ali ustrezno razumevanje predpostavlja sestop do izvirov. - Druga smer razvoja hermenevtike je dajala podarek formalnim aspektom, in sicer tako, daje splošen nauk o razlagi uvrščala na področje logike in jo obravnavala kot njen del
-	Christian Wolff: "Philosophia rationalis sive logica" - 21732 - (HWdPh, 3, 1063). Utemeljitev hermenevtike je bila tu postavljena v splošno semantiko; J. A. Chladenius: "Rinleitung zur richtigen Auslcgung vernunftiger Reden und Schriften" - 1742; G. Fr.
Meier: "Versuch einer allgemeinen Auslegungskunst" - 1756. Samo oblikovanje hermenevtične zavesti pa je bilo zavezano dvema področjema: po eni strani didaktičnim smotrom razumevanja, po drugi strani iskanju usreznega "ključa" /"clavis'7, danes bi rekli "koda", ki bi bil v stanju to zagotoviti; pri tem so ostajala določujoča metodična pravila, ki so bila obli kovala v antični retoriki. Vzorčni pri mer takšnega nizanja pravil predstavlja delo Matthiasa Flaciusa Illyricusa "Do Ratione Cognosccndi Sacras Litteras" - 1567; Flacius navaja v tem delu sedemindvajset osnovnih napotkov za branje tekstov - ("Seminar: Philosophische Hermeneutik", Hrsg. H.-G. Gadamcr - Gottfried Boehm, Frankfurt/M, 1976). - Naravo "hermeneie" odločilno opredeli filozof Baruch dc Spinoza v svojem "Teološko-političncm traktatu" - (1670). Sedmo poglavje tega dela ima naslov "De interpretatione seripturae", pri čemer sc v tem kratkem razdelku pojavlja pojem pisave v dvojnostnem smislu: po eni strani meri na biblijo kot napisan tekst, o drugi strani sc ukvarja s problemom pisave kot napisanega; tisto, kar Spinoza z vso odločnostjo naredi na začetku, jc, da metodološko izenači proces pojasnjevanja pisave in proces pojasnjevanja narave. Pravi takole (SPhH, 53): prav tako kot predstavlja poglavitno nalogo pojasnjevanja narave razumevanje določenega naravnega dogajanja /"Naturgeschichtc'7, iz katerega lahko potegnemo zanesljiva dejstva in iz njih dcfinicijc, prav tako je nujno, da storimo pri pojasnjevanju pisave: poznavanje "zgodovine pisave" omogoči dostop do zanesljivih dejstev in principi v, vse to pa omogoča dojetje in ujetje smisla, ki gaje nameraval sporočiti piscc. Iz tega sc da po Spinozi potegniti poglavitno pravilo /"Hauptrcgcl der Schriftinterpretation"/, dane smemo pisavi oz.spisu(vSpinozinem primeru svetim spisom) pripisati ničesar, česar se nc da z vso razvidnostjo izpostaviti iz njihove zgodovine oz. n j ihovega nas tajanja.-Takšnodelo pojasnjevanja predpostavlja: (I)- poznavanje.'specifičnosti jezika in pisave, v katerih jc delo napisano; (2)-sistematična razporedite v vseh napisanih izjav o določenem predmetu; jasna razločitev med smislom teksta in resnico tistega, o čemer tekst govori; (3) - proučevanje zgodovine in usod posameznih spisov in njihovih avtorjev. - Spinoza tudi jasno razločuje med pomenom posameznih besed in smislom napisanega teksta.
Struktura "hermeneie" (mi bi rekli struktura hermeneie kot kategorialne forme) dobi novo razsežnost v delu Johanna Jacoba Rambacha "Institutiones Hermeneuticae Sacrae" - (1723): "subtilitasintelligendi" ("veščino razumevanja") in "subtilitasexplicandi" ("veščino razlage") dopolni "subtilitas applicandi" ("veščina aplikacije"). ZaGadamerjaje pomembna uporaba besede "subtilitas" namesto "ars" kol veščina nekaj pri učljivega, jc "subtilitas"/ "Fcinhcit"/ kot veščina nekaj, kar zahteva tisto, česar se nc moremo naučiti - "subtilitas" kot "subtilna veščina". (Mi smo "hermeneio" kot kategorialno formo tematizirali skozi troje aspektov: interpretacija/"ars intcrpretandi'7, dojemanje/"ars conprehendi'7, dokazovanje /"ars argumcntandi'7; zakaj dokazovanje, ali bolje: vešči na dokazovanja? Vsaka interpretacija potrebuje dokazov za legitimnost smisla, ki ga proizvede.)
Čc jc kategorialno fiksiranje hcrmcncvtičncga problema vezano še na niz avtorjev, kot so: Kari PhilippMoritz("Schriftcn zur Asthctik und Poctik"), Sicgmund Jacob Baumgartcn ("AusfiihrlicherVortragderBiblischcn Hermeneutik"), Johann Gottfried Herder("Kritischc Walder"), Anton Fricdrich Justus Thibaut ("Theoricdcr logisehen Auslcgung dcs romisehen Rcchts"), predstavlja Schleiermacherjev (1786-1834) poskus prvo univerzalno teoretsko in kategorialno oblikovanje "hermeneie" kot nauka o razumevanju in razlagi. Hcrmcnevtika izstopi iz ožjih področij teologije in prava in pride skozi kantovsko vprašanje kako jc razumevanje mogoče do odgovora, ki opredeljuje razumevanje kot reprodukti vno ponovitev miselnega proccsa produkcije intendiranega smisla. Ob vsej razsežnosti Schleicrmachcrjcvcga
početja nas tu zanima zgolj tisto, kar "hermeneio" katcgorialno osmisli: po eni strani gre za tcmatiziranje njenih temeljev, po drugi strani je tu, kot bi danes rekli, sistemsko orientirana, hkrati pa postane osnova vseh duhoslovnih znanosti - (HWdPh, 3, 1064). Hkrati postane hermenevtika avtonomna v tem smislu, da se osvobodi podreditve v dvojnostnem smislu: teološke in juristične dogmatike; z vprašanjem po pogojih možnosti razumevanja in njihovim tematiziranjem je naredil Schleiermacher na področju hcrnienevtičnega uma tisto, kar je Kant storil za osmislitev delovanja "čistega uma. -Schleiermacherjevo mesto v zgodovini hermenevtike je bilo razumevano na več načinov, s formalnokategorialnega aspekta je najdosledneje obdelan v študiji ManfredaFranka "Das ind i viduel le Al lgcmcine- Textslrukturierungund Text interpretation nach Schleiermacher" (Frankfurt/M, 1985). Vprašanje po "hermenei" je tu izpostavljeno na tak način, da si izhodiščno stoji nasproti dvoje možnosti: na eni strani eksistencialna hermenevtika. na drugi strani strukturalistični izziv hermenevtičnemu subjektu; tako formuliran problem, ki poskuša realizirati refleksijo nasprotij med hcrmenvtiko in strukturalizmom, pa ni naključje: v Schleicrmachcrjcvi hermenevtiki najde Manfred Frank ustrezno homologijo: tisto, kar je Schleicrmacher v tej zvezi fundamentalnega storil in s tem hkrati anticipiral, je tematizirnjc interakcije med individualnostjo smisla in univerzalnostjo signifikantnega reda; če je individualnost smisla zavezana interpretaciji teksta ("Textinterpretation"), je univerzalnost sign i fikaktnega reda zavezana strukturiranosti teksta ("Textstrukturierung). Tisto, kar je za Manfreda Franka v prvi vrsti pomembno (IA-TuTnSch, 11), je, da je Schleiermacher ta dva aspekta hermenevtične situacije nc zgolj tematiziral, pač pa teoretsko osmislil znotraj sistemsko organizirane teorije. Dvoje stvari je tu za nas pomembnih: aktualizacija Schleiermacherja se tu zgodi na takšen način, daje na trojnosten način iztrgan, in to dobesedno iztrgan, iz omejevalnih pogledov na njegovo delo: iz sklopa teološko orientiranih naziranj, iz sklopa zgodovine hermenevtike v ožjem pomenu besede, in iz sklopa hermenevtičnega impulza, ki gaje sprožil Heidegger. Kaj to pomeni?
Ali to pomeni, da projicira Frank v Schleiermacherja metodološki konflikt med strukturalizmom in hermenevtiko, ali celo model konflikta interpretacij, kot gaje osmislil Paul Ricoeur, ki je sicer izza tega konflikta iskal možnost možnost "posredujoče" ontologi je kot "prelomljene", pa še vedno ontologije? Niti eno, niti drugo, niti tretje. Schleiermachcr jcpoManfredu Franku vnaprej formuliral tisto, čemur se po nemško reče "Aufhebung" teh konfliktov: in še: Schleicrmachcrjcva hermenevtika da velja še vedno za "posredovalni model" /"VermittlungsmodeU'7 z univerzalnim dometom. Če velja sicer Schleiermacher znotraj zgodovine hermenevtike za prvega sistematika in za prvega, ki se jc vprašal po pogojih možnostih razumevanja, je tu postavljen na tisto mesto, ki mu omogoča preseganje /"Ubcrwindung'7 konflikta med strukturalno analizo teksta in intrpretacijo smisla. -(IATuTnSch, 247). Problem je po svoji strukturi univerzalen (homologen razliki med jezikom kot sistemom in jezikom kot govornim aktom): na kakšen postopek obravnave tekstov se naj opre hermenevtika, ki hoče vzeti na znanje po eni strani veljavnost analitičnega aspekta strukture, po drugi strani legitimnost procesa sinteze dialektičnega posredovanja, in po tretji strani predpostavko, da nc more obstajati nikakršen smisel kot smisel, ki ni vpisan znotraj rigoroznega reda nekega teksta. - Frankov dostop do Schleiermachcrja je regresiven: v svoje motrenje povzame niz sodobnih razumevanj problema, ki ga izpostavi (analitično filozofijo, Sartrea, Lacana, Heidcggerja, Gadamerja, Ricoeurja idr.); z drugimi besedami: Schleiermachcrjeva razdelitev hermenevtične naloge nadvoje fundamcntalnih postopkov, in sicer gramatično in psihološko interpretacijo, ki sta
avtonomni, pa kljub temu lahko ena stopa na mesto druge, uveljavlja možnost dveh momentov raziskovan ja, pri čemer sta oba zavezana tistemu, kar imenuje "die Totalitiit der Sprache". - Tisto, kar lahko zgleda na začetku kot teoretsko preforsirana teoretska oznaka, daje namreč Schleiermachcr "genetični strukturalist avant la lettrc" - (IA-TuTnSch, 249), poskuša Frank pozneje utemeljiti. - Čc je naslov poglavja, kjer to razvija, "Abstraktnosti brc/,subjektnega jezika in objektivne interpretacije", se pot izvajanj zaostri ob ugotovitvi, da je jezikovna igra subjekt, ker jc svoj lastni intcrprctanl. Do tega ga privede branje E. D. Hirscha /"Validity in Interpretation", 1967/, kjer najde trditev, da teorija interpretacije nikakor nc more dospeti do fiksiranja "pravilnih intcrprctacijskih metod"; hkrati s tem pa gre tematiziranje "definitoričnega obvladovanja pravil", ki ima status "splošnega-brez-subjekta" /"Allgemcincs- ohnc-das-Subjckt'7. - (IA- TuTnSch, 260). V tem kontekstu postane subjekt "jezikovna igra". Sama individualna uporaba jezika pa se tako zreducira na golo aplikacijo relativno splošnih konvencij, ki so same inherentne gramatiki jezikovne igre in psihologizmutakoimenovane tehnične interpretacije: tisto, kar je odvzeto govorečemu subjektu, je dano jezikovni igri, ki jo prakticira. V zadn ji instanci bi to pomenilo, da so razlike med različnimi načini pisanja ali jezikovne rabe kot take v razlikah propozicij, ki jih vzpostavljajo, pri čemer se tc razlike dogajajo na osnovi diskurzivne formacije časa.
Po drugi strani so različnosti individualnih diskurzov v enotnosti gramatike, ki jim sploh omogočam da sc dajejo kot propozici je /"messages", "sporočila"/. Čc je znal po Franku Schlcicrmachcr najti ustrezno posredovanje med pogoji možnosti in samim individualnim sporočanjem, je Emilio Bctti tu pozneje naredil zasuk, ki je odločilno blokiral sodelovanje individuuma v procesu razumevanja, čeprav ga s "kanonom aktualnosti razumevanja" dejansko jemlje na znanje. To bi šc drugače pomenilo naslednje: razumevanje takonc bi bilo razumevanje individualnega "vouloir-dire", pač ujeto v modele "objektivnih pravil" in tradicij. - (IA-TuTnSch, 261) - Frankova naznaka Schlciermachcrjevc hermenevtike v tem kontekstu jc tako naslednja: redukcija razumevanja, ki pomeni zgolj prilagajanje tistega, ki interpretira, na"propozicionalno vsebino", ni po meri tistega, kar zanj predstavlja zahtevo aktualiziranja konstitutivnih dosežkov zgodovinske, diskurzivne in individualne subjektivitete.
Psihološke aspekte procesa razumevanja, ki jih je tematiziral Schlcicrmachcr, je razvijal naprej H. Steinthal: "Einlcitung in die Psychologic und Sprachwissenschaft" -(1881); za Gadamerja je ključnega pomen linija: Schlcicrmachcr - Steinthal - Dilthcy: sistematična utemeljitev ideja "duhoslovnih znanosti".
Če smo v pričujoči študiji postavili kot problem "hermeneio" kot kategorialno formo, jc lahko v tem kontekstu za nas zanimiv A. Boeckh ("Enzyklopadic und Mcthodologic der philologisehen Wissenschaftcn" - 1877); nalogo modela intcrprctacijc razvije naprej tu v tem smislu, da stvari diferencira naprej: štirje načini intcrprctacijc izskočijo i/, njegovih razmišljanj: (I) - gramatični model; (2) - model interpretacije, ki ga Bocckh označuje kot "litcrarisch-gattunghartc; (3) - historično-realna interpretacija; (4) - psihološko-individualna interpretacija. - Dilhteyev korak naprej pri tematiziranju funkcije "hermeneie" jc utemeljen v pojmu doživljanja /"ErlcbnisbegriTV, ki zavzema znotraj "filozofije življenja" osrednje mesto, oboje pa je ujeto v tisto, kar imenuje Dilthcy "vcrstchcndc Psychologic". - Filozofsko kategorialno profiliranje v pravem pomenu besede doživi hermenevtika pri Kilthcyu, pri čemer jc tisto, kar izhodiščno omogoči to strukturiranje, razlikovanje med kategorijami naravoslovja in kategorijami duhoslovnih znanosti; če poskuša Kilthcy utemeljiti hermenevtiko v "življenju, postanejo osrednje kategorije hermenevtike "kategorije življenja",
pri čemer je za nas lu osrednjega pomena, da gre ravno za kategorije: življenje, doživljaj, doživijeno, razumevanje, pomen, izraz, lekst, razlaga, individualnost idr. Odprtost sistema kategorij sledi iz Diltheyevega fundamental nega spoznanja, da se življenje samo razlaga kot niz pomenskih enot /"Bedeulungseinhciten'7, da je samo "hermeneia", da je tako "hermenevtika življenja" utmeljena v dejstvu in spoznanju tega dejstva, da je listi, ki razumeva in razlaga, sam del tega procesa. Če je Dilthey svojo hermenevlično nalogo razumel kot "kritiko historičnega uma", je našel zadostni razlog za njeno utemeljitev prav v tem spoznanju. Dvoje Diltheyevih del v tej zvezi velja omeniti: "Das hermeneutisehe System Schlcicrmachers in der Auscinandcrsetzung mit der allercn protestantise her Hermencutik" - (1861) in "Einlcitung in die Gcistcswisscnschaftcn" - (1883).Sama hermenevtika kot analiza razumevanja pa ima tako za svoje izhodišče in cilj hkrati tematiziranje sklopa in povezave med doživljanjem (kol intenziviranim ponotranjenim življenjem), izrazom (kol objektivnega smisla)in razumevanjem (kot razčlenitvijo tistega, kar je potrebno razumeti).-("Hermeneutisehe Philosophic", Hrsg.Otlo Piiggclcr, Munchcn 1972, str. 15). V svojem zasnutku k "Nastanku hermenevtike" sistematizira Dilthey problem razumevanja na naslednji način: razumevanje je postavljeno pod splošni pojem spoznavanja, hkrati pa jc to spoznavanje razdeljeno na šest fundamentalnih principov, stavkov ali pravil; samo razumevanje pa je lu dojeto tako, daje kot njegov cilj postavljeno tisto, kar imenuje Dilthey "allgemeingultiges Wissen". Kar zadeva sam cilj se lu tako proces razumevanja nc razlikuje od procesa pojasnjevanja v naravoslovju. Se nekaj je v tej zvezi pomembno: v sklopu teh šestih pravil najdemo ludi poudarjen aspcki listega, kar se imenuje refleksija spoznavno-teoretske legitimnosti kol element dokazovanja:
-	(1) - razumevanje je opredeljeno kol proces, ki je vezano na spoznanje tistega, kar jc ustvarilo duševno življenje /"das secclischc Lcben'7;
-	(2) - kljub različnosti stvaritev duševnega življenja morajo obstajati ugotovljive skupne značilnosti njihovega spoznanja;
-	(3) - razumevanje kot veščino/"kunstmassige Verstehcn'7 lislega, kar jc dano v formi pisave imenuje Dilthey razlago /"Auslcgung'7, oziroma "interpretacijo" /"Interpretation"/;
-	(4) - veščina interprela mora biti fiksirana v pravilih, ki tvorijo kot celota metodo; Dilthey govori tu o interpretu, ki jc na nivoju genialnega ustvarjalca kot o "genialnem interpretu"; in definicija hermenevtike: "Dicsc Kunstlchre des Vcrstchcns schriftlich fixicrler Lcbcnsiiusscrungcn ncnncn wir Hermencutik" - (HPh, 75).
-	(5) - lako opredeljeno razumevanje predstavlja po Diltheyu temeljni postopek duhoslovnih znanosti;
-	(6) - poglavitna naloga v tej zvezi jc spoznavno-teorclska, logična in metodična analiza;
V tej zvezi naniza Dilthey troje aporij: 1 - kako individualnost spravi tujo individualno stvaritev v okvir splošno veljavnega objektivnega spoznanja? 2 - kako priti iz celote do razumetja /"Vcrstandnis'7, kako skozi celoto do posameznega? 3 - razumevanje se dogaja znotraj tistega, kar Dilthey imenuje aktiviranje afektov /"Lcidenschaftcn'7, znotraj danih okoliščin; razumevanje lahko spremlja intenzi ven rtegati ven čustven odnos do sodoživljenega; če jc v tem kontekstu ob razumevanju nujno tudi pojasnjevanje, ki ju Dithcy načelno ločuje, postaneta tu nerazlikovana: "Aufs hochstc getricbcn, ist Vcrstehcn so nicht vom Erklaren unterschieden, ..." - (HPh, 76). Konsekvence so naslednje: če jc spoznavno-teoretski problem hermenevtike v tem, da poda in definira razloge veljavnosti za konstitucijo duhoslovnih znanosti, in če v tem kontekstu nastopi tudi pojasnjevanje, vodi razrešitev tega spoznavno-teoretskega vprašanja po Diltheyu do hermenevtike kot logičnega problema.
Takšen dovolj širok zasnutek Diltheyevc hermenevtike, nas zanima tu tisto, kar jc stori I za kategorialno strukturiranost hermenevtičnegaizkustva,jc vodil v različne smeri: psihologija (Sprangcr), sociologija (Weber), logika in sistematika dugoslovnih znanosti, problemi teorije objektivnega duha (Rothackcr, Litt, Freyer).
Če jc Schlcicrmachcr postavil odločilno filozofsko vprašanje po pogojih možnosti hermenevtike, če jc Dilthey dojel hermenevtika tako, daje postala osnova vseh duhoslovnih znanosti in s tem hkrati izgubila svojo filozofsko profiliranost v ožjem pomenu besede, dobi "hermeneia", ali bolje problem "hermeneie", s filozofskim poskusom Martina Hcidcggra svojo dokončno osmislitev, po drugi strani pa postane tako razumljena vpeta v samo dogajanje zahodnoevropske metafizike. Do problema "hermeneie" pa nc pride Heidegger niti naključno niti zaradi principiclncga interesa za to področje: v trenutku, ko pride do ugotovitve,daima"logos"fcnomenologijetubiti karakter"hermcncycin", in daje metodični smisel fenomcntalni posel /"das Gcschiift"/hcrmcncvtikejc razlaga/"Auslcgung'7; kolikor pa je sama analitika tubiti zgol j pogoj možnosti za postavitev vprašan ja po "smislu biti", postane hermenevtika hkrati hermenevtika v "smislu izdelave pogojev možnosti vsakega ontološkega raziskovanja". - (SuZ,101963, str. 37). V razdelku "Biti in časa", ki ima naslov "Razumevanje in razlaga", in kjer jc posredno govora o cksistcncialni konstituci ji tistega "tu", umesti Heidegger razumevanje in razlago med eksistencialne možnosti tubiti; tako imamo tu problem "hermeneie" vpet v konstelacijocksistcncialncontologije, hermenevtike, fenomenologi jc, razvitja možnosti tubiti, razumevanja i n razlage, ki predstavi ja za Hcidcggra temeljni posel hermenevtike. - "Das Dasein cntvvirft als Verstchcn scin Scin auf Moglichkeiten." - (SuZ, 148). Čc se tubit tako zasnuje, počivajo v tem hkrati možnosti razvitja razumevanja; razvitje in oblikovan je razumevanja pa imenuje Heidegger "razlaga": skozi proces razumevanja in razlage se razumevanja polašča tistega, kar jc razumeti. Tisto, kar hoče Heidegger poudariti, jc, da jc razlaga utemeljena eksistencialno v razumevanju, da ni razumevanja utemeljeno v razlagi. Dalje: razlaga ni zgolj jeman je na znanje tistega, kar razumevamo ali hočemo razumeti, pač pa izdelava in razvitje možnosti, ki so zasnutc v razumevanju; tisto, kar še velja na tem mestu omeniti, je, daje razumevanje kot cksistcncial tu postavljeno znotraj širšega okvira treh fundamcntalnih možnosti načina eksistiranja: nepristno eksistiranje, nepristno eksistiranje, vsakodnevna poprečnost. - Če gre tu ta tematiziranje razumevanja in razlage, pa je za Hcidcggra pomembno to, da vedno že razumemo stvari na določen način vnaprej, pa ne samo razumemo, žc predpredikativno motrenje prisotnega je razumevajoče in razlagajoče /"verstehend- auslegcnd'7 in to na nedefiniran način razumevajoče in razlagajoče. To ima nadaljnje konsckvcncc: žc vsako zaznavanje /"Wahrnehmcn'7 se obnaša "razumevanjoče-razlagajoče" /"verstehend-auslegcnd'7. Čc stvari nanizamo na naslednji način: zaznavanje kot razumevajoče in razlagajoče že operira s tistim, kar imenujemo "pomen" /"Bedcutung'7 kol pravi Heidegger: preko prisotnega /"Vorhandcne'7 meče mrežo pomena, pa nc samo to: s tistim, kar znotrajsvetno srečuje, poseduje vedno žc vnaprej razprt položaj /"Bewandtnis'7, ki ga proces razlage razloži. -To pomeni za Hcidcggra: tisto "priročno"/"Zuhandencs'7je vedno že razumljeno iz "Bcwandtnisganzhcit", iz "refcrcncialne celote", čc zadevo tu nekoliko neustrezno prevedemo. Pomeni, da je lahko razumljeno, nc da bi bilo dojeto skozi tematizirano razlago; to možnost in dejanskost vnaprejšnjega razumetja naznačuje Heidegger z naznakami "Vorhabe", "Vorsicht", "Vorgriff": "Die Auslegung von Etwas als Etwas wird wesenhaft durch Vorhabe, Vorsicht und Vorgriff fundiert." - (SuZ, 150). Pomeni nadalje: razlaga kot razlaga nikoli nc predstavlja dojetja danega brez predpostavk; vse to poskuša
Heidegger postavili nasproti interpretacijski iluziji, interpretacijski iluziji, ki meni, daje moči z eksaktnim metodološkim aparatom postaviti v oklepaj vse tisto, kar kot vnaprejšnje prinaša interpret s seboj. - Heidegger stvar obrne na naslednji način: edino, kar se samo po sebi kot nediskutabilno daje vnaprej je tisto, kar lahko označimo kot nereflektiranc predpostavke interpreta. - Sledijo naslednja vprašanja: ali jc moči to vnaprejšnost pojasniti, če rečemo, da gre za formalni "apriori"? Zakaj je lastna la struktura razumevanju, ki smo ga označili kot funkamcntalni cksistcncial "tubiti"?
Ali velja povezati "vnaprejšno strukturo" razumevanja/" Vor- Struktur des Vcrstchens"/ eksistencialno-ontološko s fenomenom zasnutka /"Entvvurf'/?
Če so to pri Heideggru vprašanja, pa dejansko vsebujejo v sebi že listo, kar zahtevajo odgovori. Kaj to pomeni?
Heidegger stvari pojasnjuje na naslednji način: v samem zasnutku razumevanja je bivajoče že razprto v svoji možnosti; sam karakter možnosti ustreza vedno načinu biti razumljenega bivajočega; znotrajsveto-bivajoče se vedno zasnuje nasproti svetu kot celoti pomenskoti /"auf ein Ganzes von Bedeutsamkeit'7; vzpostavljanje smisla je vezano na razumetje, razumetje na vzpostavljanje odnosa med bitjo tubiti in znotrajsvetno bivajočim; in še: tisto razumljeno pa v strogem pomenu besede ni smisel, pač pa bivajoče oz. bit; tako jc smisel tisto, znotraj česa se razumljivost kot razumljivost/"Verstandlichkeit'7 vzdržuje in zadržuje. Opredelitev smisla je tako naslednja: smisel jc tisto, kar se da artikulirati v razumevajočem razpiranju - (SuZ, 151). - Pojem smisla zaobsega formalno strukturo / "das formalc Gcrust'7 tistega, kar nujno pripada tistemu, kar artikulira razumevajoča razlaga: "Sinn ist das durch Vorhabc, Vorsicht und Vorgriff strukturierte Woraufhin des Entwurfs, aus dem her etwas als etwas vcrstandlich wird." - (SuZ, 151)
Pomeni nadalje za Hcidcggra: smisel jc cksistcncial tubiti, samo tubit jc lahko smisclnostna ali brez smisla; ker misli Heidegger radikalno, so radikalne ludi konsckvcncc:konsckvenlno vztrajanje pri ontološko-cksistcncialni interpretaciji pojma "smisla" obsoja vse netubitno bivajoče bivajoče na smisla oropano dejanstvo. - Na tem mestu se obrne Heidegger nazaj in si prikliče v spomin tisto, po čemer dejansko sprašuje: če jc zanj vprašanje vseli vprašanj vprašanje po "smislu biti", potem to pomeni, da se poslavlja in razrešuje zgolj, kolikor se dogaja znotraj cksistcnciala razumevanja; če vodi lo v domneven krog, predvsem na osnovi tistega, kar jc Heidegger že domislil v zvezi z odnosom med razumevanjem in vnaprejšnjim razumetjem, potem za Hcidcggra to ni "domneven krog", ampak enostavno krog, ki je: razlaga se vedno giblje že znotraj razumljenega in se iz njega hrani. - Zadrega kroga pa ni zadrega za Hcidcggra: če jc za običajno zavesten krog v procesu razumevanja "circulus vitiosus", potem je krog v procesu razumevanja kot fundamentalncga cksistcnciala tubiti, kot pravi Hiedegger, izraz eksistencialne "vnaprejšnje-strukture" /"Vor-Struktur'7 tubiti same.
Dvoje stvari jc tu na delu, ko se v Heideggrovem premisleku uveljavlja model kroga v pozitivnem smislu: po eni strani tisto, kar jc bilo na hermenevtičnem področju že domišljeno v zvezi s problemom hermenevtičnega kroga, po drugi strani jc tu odločilnega pomena sdma radikalnost njegovega spraševanja: vsaka radikalnost se ujame v krog, Heidcggrova zasluga pa jc, daje z vso jasnostjo pokazal, da spada krog v razumevanju k strukturi samega smisla, in še odločilnejša ugotovitev: samo bivajoče, ki mu gre za njegovo lastno bit, poseduje ontološko krožno strukturo /"ontologisehe Zirkclstruktur'7.
Tako se znajdemo pred naslednjim nizom: razumevanje, razlaga, smisel, krog, izjava /"Aussage'7, sodba /"Urteil"/. - Razlaga kot razlaga je sestavljena iz izjav in sodb: kaj
pomeni, daje za Heideggra izjava izpeljani modus razlage? - Kolikor jc izjava utemeljena v razumevanju in predstavlja izpeljano formo razlage, poseduje "smisel", ali kol pravi Heidegger dobesedno: " 'hat' auch sie einen Sinn." - (SuZ, 154) Če ima smisel, pa da to nikakor ni tisto, kar bi prebivalo ob sami izpeljavi sodbe /"Urteilsfallung'7.
Čc sc tu vrnemo nekaj korakov nazaj: čejc proccs razumevanja v svoji strukturiranosti vezan na karakter tistega "Vor-", jc tistemu razloženemu /"Ausgelcgtcn'7 in razlagi lasten karakter tistega "Als-". Analiza izjave kot izjave lahko pripelje po Hcidcggru do večje razjasnitve tistega, na kakšen način jc za razumevanje in razlago konstitutivna struktura tega "Als-". - Pojasnilo jc naslednje (SuZ, 154): zaradi tega poseduje analiza izjave znotraj fundamcntalno-ontološkc problematike odlikovano mesto: odločilno začetki antične ontologije so po Hcideggru vezani na "logos" kot tisto, kar jc edino omogočalo dostop do pristno bivajočega /"zum eigcntlich Seienden'7 in hkrati opredelitev biti tega bivajočega
-	In še: izjava kot izjava jc hkrati veljala in velja za mesto /"Ort'7, kjer sc dogaja rcsnica.
-	Pomeni za Hcidcggra: čc je očitno, da sta problema biti bivajočega in resnice tesno povezana med seboj, lahko analiza izjave to problematiko ustrezno razgrne. - Kaj jc izjava, kaj jc s pomensko razsežnostjo tc besede, kako zamejiti in razmejiti, pa hkrati v enotnost postaviti, polno strukturo izjave /"die vollc Struktur der Aussagc'7? Da bi odgovoril na ta vprašanja, razloči Heidegger najpoprej troje pomenov tc besede:
(1)-	izjava/"Aussagc'7 jc vezana najpoprej na funkcijo nakazovanja/"Aufzeigung", /"Aussage bedcutct primar Aufzeigung"/ - (SuZ, 154); s tem sc po Hcidcggru ohranja izvorni smisel "logosa" kot "apophansis": pustiti videti bivajoče iz njega samega / "Seicndcs von ihm sclbst her sehen lassen'7. - Ta prvi pomen izjave je vezan v prvi vrsti na to, da sc skozi nakazovan je razkriva bivajoče samo, nikakor pa nc predstava o n jem, ali pa nekaj, kar jc zgolj predstavljeno, nikakor ne kakšno psihično stanje;
(2)	- druga razsežnost izjave: izjava pomeni toliko kot "predikacija"/"Pradikation"/
-	skozi predikat sc izreka subjekt, ali drugače: skozi predikat sc opredeljuje subjekt. Tisto izrečeno v tem pomenu izjave ni predikat, pač pa tisto, o čemer sc izjava izreka - stvar, o kateri jc nekaj izrečeno. Glede na izjavo kot nakazovanje, pridedo zoženega opredeljevanja tistega, o čemer jc beseda. Šc nekaj jc za Hcidcggra pomembno: "Jede Pradikation ist, was sie ist, nur als Aufzeigung." - (SuZ, 155) - Se pomeni: člena povedne artikulacije subjekt -predikat izraščata iz izjave kot nakazovanja; opredeljevanje, povedno opredeljevanje tako nc razkriva stanja stvari, pač pa ga omejuje in precizira; preidkacija je vezana na tisto, kar imenuje Heidegger "Subjektsetzung";
(3)	- izjava pomeni tudi sporočilo - "Mittcilung"; kot precizira dobesedno Heidegger: "Sic ist Mitschcnlassen des in der Wcise dcs Bcstimmtcs Aufgczcigtcn." - (SuZ, 155) -Izjava kot tretja možnost pomeni delitev opredeljenega nakazanega bivajočega z drugim -"mit dem Andcrcn". Pomeni nadalje: k izjavi kot eksistencialno razumljenemu sporočilu spada "izgovorjenost" - "Ausgesprochenheit"; temeljna funkcija sporočilnosti izjave jc v tem, da tistemu, ki sporočilnost sprejema, ni potrebno biti soudeležen pri samam nakazovanju stvari; in še: "Das Ausgesagte kann 'weiter-gesagt' werden." - (SuZ, 155) Sporočilnost predpostavlja poslušanje, in nadalje tisto, kar imenuje Heidegger "das Horcnsagcn"; to poslušajoče izrekanje pa meni v svojem izrekanju še vedno tisto bivajoče, o čemer jc nekaj izrečeno, in nc domnevnega "veljavnega smisla"; v tem smislu je "poslušajoče izrekanje" "bit-v-svetu" - "In-dcr-Welt-Scin".
To pomeni za Hcidcggra: izjava, ki sovključujc vse tri nivoje pomenjenja, ni vezana na fenomen veljavnosti /"Gcltung'7, pač pa jc ontološko zavezana stvari, ki jo nakazuje,
predicira in sporoča. - Zakaj sc na teh mestih Heidegger deeidirano razmejuje od tematiziranja veljavnosti kot tistega, kar sodbo kot sodbo v zadnji instanci vzpostavlja, oziroma tistega, ob čemer se orientira?-Ali še drugače: zakaj ni za Heidcggra "veljava" listo poslednje, kar sodbo omogoča? - Hcidcggrov odgovor jc decidiran: fenomen veljave (domnevna novokantovska razrešitev) da pogreša ustrezne ontološke pojasnit ve, da gre celo za tisto, kar označuje Heidegger kot "besedni idol" /"Wortgotzcn"/, sc pravi za nekaj, kar ni niti dovolj precizirano niti dovolj pomensko enoznačno; troje pomenov veljave ali veljavnosti /"Geltung"/ izpostavi Heidegger v "Biti in času":
(1)	- "veljavnost" da pomeni najpoprej "formo dejanskosti" /"Form der Wirklichkeit'/, ki pripada vsebini sodbe/"Urtcilsgchalt'7, pri čemer jc ta vsebina sodbe listo nespremenljivo nasproti spremenljivosti psihičnega procesa razsojanja;
(2)	- "veljavnost" pomeni nadalje veljavnost veljavnega smisla sodbe/"Urteilssinn'7 objekta, o katerem je govora, lako da pomeni tudi loliko kot "objektivna veljavnost" / "objektive Gultigkeit'7 ali celo objektiviteta /"Objektivitat iiberhapt"/;
(3)	- "veljavnost" da pomeni tudi "zavezujočnost" /"Verbindliehkeit'7 v smislu "splošne veljavnosti" /"Allhemeingultigkeit"/; - (SuZ, 156)
Troje pomenov veljavnosti je po Hcidcggru zavezano naslednjim nezadostnostim: pomeni nepredvidljivo prehajajo eden v drugega; nc da sc jih uporabiti za vodilno interpretacije; Heideggra moti domnevna "objektivna veljavnost" "veljavnosti"; in poslednji razlog distanciran ja: pojem smisla jc za Heidcggra v prvi vrsli "eksistencialni fenomen", ki jc pred novokantovskim dojetjem, in ki šele omogoča izpeljana tematiziranja smisla.
Heidegger poskuša priti po opravljenih analizah in postavitvi "izjave" kot konstitutuivne strukture razumevanja in razlage do ključne opredelitve al i definicije: "Izjava jesporoču joče opredeljujoče nakazovanje" - "Aussagc ist mcttcilend bestimmende Aufzeigung" - (SuZ, 156) - In vprašanje: zakaj imamo izjavo za modus razlage, in ali je to upravičeno? Če lahko pritrdilno odgovorimo na vprašanje, velja po Hcidcggru v njej najti ponovno bistvenostne strukture razlage. Stopnje razvijanj so naslednje: nakazovanje izjave sc dogaja že na osnovi tistega, kar se razkriva in razodeva v razumevanju; da izjava ni obnašanje, ki bi lebdelo v praznem, pač pa se zadržuje vedno že znotraj tistega, kar imenujemo "In-dcr-Welt-Scin".
K izjavi kot oprcdcljujočcmu.sporočilu pri pada vedno pomenska art ikulacija nakazanega; pomeni, da je zavezana formi pojmovnosti.Tisto, kar leži med izjavo in razlago, je vezano na cksistcncialno-ontološkc modifikacije; vprašanje: "Durch welche cxistcnzial-ontologischen Modifikationcn cntspringt die Aussagc aus der umsichtigcn Auslegung?" -(SuZ, 157) - Heidegger opisuje zadevo na naslednji način: "die Als-Struktur" razlagedoživi modifikacijo v tem smislu, da postane "die Was-Struktur" izjave: izjava opredeljuje prisotno; kot lo pove Heidegger na bolj kompliciran način: vezana jc na možnosti artikulacijc napotevanjskih odnosov pomenskoti /"Vcrwcisungsbczugen von der Bedcutsamkeit"; ta odmik od izvornega "kol" /"Als'7 razlage k tistemu "kot" opredelitve prisotnosti /"Vorhandcnhcitsbcslimmung"/ jc prednost izjave. Dvoje je tu pomembno: po eni strani dobi tu izjava možnost čistega nakazovanja, po drugi strani pa utemeljuje svojo zavezanost ontološkemu izvoru v razumevajoči razlagi: "Das ursprungliche 'Als' der umsichtig verstehenden Auslegung (hcrmcncfa)ncnncn wirdasexistcnzial-hermeneutische 'Als' im Unterschied vom apophantischen 'Als' der Aussagc." - (SuZ, 158) - "Hermenefa" je tu tako postavljena na nivo tistega, kar imenuje Heidegger "ontologisehe Herkunft", hkrati pa jc to tisto bistveno, kar Heidegger stori za sam hermenevtični problem; pozicija izjave pa je hkrati pozicija meje: po eni strani meri v smer tistega, kar imenuje Heidegger
vmesne stopnje med izjavo in razlago (opisovanje dejanstev, situacij, dogodkov, stanj stvari ...), po drugi strani v smer tistega, kar je Otto Fricdrich Bollnow imenoval, ali bol je: poimenoval kot "hermenevtično logiko/"Zum Begriff der hcrmcncutischcn Logik", Hph, 100-122/, pri čemer je razvijal naprej idejo tistega, kar jc poskušal G. Misch v delu "Lebensphilosophie und Phanomcnologic"- (1931), in tisto, kar jeza hermenevtično logiko naredil H. Lipps v delu "Untersuchungen zu cincr hcrmcncutischcn Logik" - (1938). Utemeljevanje možnosti hermenevtične logike jc vezano na Dithcya in njegovo filozofijo življanja: elementarno forma, v kateri jc tisto logično lahko utemeljeno, je izraz (Misch), kajti svet, v katerem živimo, jc najpoprej "svet izraza" /"Ausdruckswclt'7; izraz poseduje svoj pomen in je skozi ta svoj pomen razumljiv drugim; čcjc govorica vezana na sporočan je pomenov, zahteva njena strukturiranost formo, ki ima logični karakter. Razumevanje kot razumevanje je tako vezano na dvoje izhodiščnih elementov: na pomene in njihovo logično strukturiranost, ki omogoča sporočilnost smisla večjih pomenskih enot: hermenevtika lahko postane filozofska metoda v strogem pomenu besede zgol j, čc zaobseže v proces svojega delovanja in učinkovanja tudi logiko. - Izhodiščna razlika med formalno in hermenevtično logiko bi bila v naslednjem: če se prva vzpostavlja skozi forme pravilnega sklepanja in izpeljevanja, in čcjc njen interes v prvi vrsti posvečen morfologiji sodbe, jc hermenevtična logika zavezana izrazom (življenja), njihovi pomenom in organizaciji njihovega smisla v proccsu govorjenja in sporazumevanja in razumevanja. Odločilnega pomena za razvitje ideje hermenevtične logike je bil filozofski razvoj Hansa Lippsa: čcjc našel pri I leideggru razvito idejo hermeneie, ga je v smer strogosti logičnih razmišljanj vodila Husscrlova zahteva iz "Logičnih raziskav"; husscrli janska sta tudi naslova n jegovih del s tega področja: "Untersuchungen zu cincr hcrmcncutischcn Logik" in "Die Vcrbindlichkcit der Sprachc. Arbcitcn zur Sprachphilosophie und Logik". Če sc jeHusscrl ukvarjal s problemom "izraza" in "pojma" v tistem smislu, ki naj bi ušel možni psihologizaciji tega fenomena, ali bolje teh fenomenov, ju veže Lipps na cksistcnco in njeno obnašanje v svetu življenja; to naj bi pomenilo naslednje: ne vrnitev k psihologizmu, ampak k razgrnitvi tistih obnašanjskih modelov cksistcnce, ki so konstitutivni za človekovo logično obnašanje; logično samorazumevanje cksistenci se dogaja v človekom obnašanju do sveta, obnašanju, ki je jezikovno ustrojeno; tovrstno obnašanje ima karakter spoznanja, prvo stopnjo tega proccsa pa postavi Lipps že v samo "videnje" /"Schcn'7. Čcjc dogajanje eksistence v tem smislu vezano na postopnost /"Existenz vollzicht sich in Schrittcn'7, mora isto veljati to za abstraktne logične forme; prav ta povezava med eksistencialnim samorazumevanjem eksistcncc in logičnimi formami je tisto, kar bi naj bilo po Lippsu zadostni razlog za obstoj hermenevtične logike: na ta način da prihaja Ic-ta do svojega dejanskega izvora, da s tem razgrinja svoj izvor, da prihaja tako do svojih vnaprejšnjih izhodišč in fiksnih mest / "Vorgriffcn'7; vse to pa je najdljivo po Lippsu zgolj znotraj hermenevtične optike. Čc so ta mesta in izhodišča hermenevtično najdljiva vnaprej, pa predstavlja posel hermenevtične logike njihovo tematiziranje in osmislitev /"Besinnung'7. Lipps uporablja Hicdcggrov termin, oziroma bolje cksistencial "tubit": vnaprejšn ja nahajljivost /"Befindlichkcit'7 tubiti v svetu, ki jc vezana na vnaprejšnje razumevanja, potrebuje eksplicitne hermenevtično-logične osmislitve in samopotrditve. Tako definirano izhodišče vodi pozneje Lippsa skozi razična tematiziranja problema logičnega v zgodovini filozofi je; tisto logično vnaprej dano, pa je stvar "nezavednih izvorov" /"der unbewussten Urspriinge"/-(HPh, I 11). Ta situacija pa ima po Lippsu naslednje konsckvcncc: problem "morfologije sodb" /"Morphologic des Urtcils'7 je homologen dogajanju izpolnitve eksistcncc. - Tako sc da po Bollnowu nakazati
pristno eksistencialno osnovo Lippsove logike: "Existcnz ist grundsaztlich nicht als ein Testes Scin zu gcvvinncn, sondern nur in dem Vorgang, in dem sic sich immer ncu vollzieht."
-	(HPh, 116) - Nujnostna povezava, ki upravičuje idejo hermenevtične logike, hi bila takd naslednja: če je fundamental™ eksistencial tubiti v svetu, razumevanje, in čeje razumevanje jezikovno ustrojeno, velja iskati tisto logično v jezikovno ustrojenih načinih obnašanja: te načine obnašanja pa predpostavlja tisto, kar imenuje Hans Gcorg Gadamer teorija hermenevtičnega izkustva. Kontinuiran korak v tej smeri je možen zaradi naslednjih razlogov: Gadamer gradi svojo filozofsko hermenevtiko znotraj trojnostne tradicije: Dilthcyevcga poskusa, Husserlove zahteve po strogosti fenomenološke deskripcije in Hcideggrovc analitike tubiti. Ker nas v pričujoči študiji zanima problem "hermenefe" kot kategorialne forme, bom na teh mestih izpostavili tisto, kar predstavlja s kategorialnega aspekta osnovo Gadamcrjeve filozofske hermenevtike, pri čemer bomo pri tem postavljeni pred naslednjo težavo: če jc po eni strani našla Gadamerjcva hermenevtika svojo poslednjo ontološko osmislitev v Hcideggrovih eksistencialih, je njena dejanska zgodovinska in strukturna razgrnitev vezana na tradicijo oblikovanja in izoblikovanja hermenevtičnih kategorij. Nas zanima v tem kontekstu kategorialni aspekt hermenevtičnega izkustva.
Če jc razumevanje kot razumevanje izhodišče hermenevtičnega izkušanja in dojemanja sveta, jc izhodiščno ujeto pri Gadamerju v trojnostno vnaprejšnost: zgodovinskost, vnaprejšnjo strukturo razumevanja in v hermenevtični krog: ta vnaprejšnjost pa je ontološko zavezana jeziku, in to zopet na trojni način: jezik predstavlja po eni strani medij hermenevtičnega izkustva, jc hkrati tisto dejansko zgodovinsko v njem, naznačujc pa tudi horizont hermenvtičnega izkušanja sveta.
Če zveni naznačitev zgodovinskoti razumevanja kol nekaj samo po sebi razumljivega pa je njen hermenevtično produktivni karakter pri Gadamerju razvit v smer, ki mejo samorazumljivosti prestopa: princip učinkujoče zgodovine /"Wirkungsgcschichtc'7 in zgodovinsko-učinkujoča zavest/"wirkungsgcschichtliches Bewusstsein'7 to nakazujeta.
-	Težave pri razumevanju tistega, kar označuje Gadamer kot "Wirkungsgeschichte", sc začenjajo pri običajnem pomenu te skovanke: zgodovina učinkovanja (smisla) določenega teksta. - Če poskušamo tu izhodiščno nakazati tisto, kar hoče Gadamer s to kategorijo uveljavili: dvoje stvari jc postavljeno pod vprašaj: počni strani zgodovinski objektivizem, po drugi strani linearnost zgodovinskega učinkovanja smisla; kategorija "učinkujoče zgodovine" bi tako pomenila naslednje: pri vsaki postavitvi vprašanja tradiciji součinkuje nekaj, kar uhaja neposrednosti spraševanja; tisto, kar uhaja neposrednosti spraševanja je ujeto v "hermenevtično situacijo"; če jc učinkujoča zgodovina tisto, kar v hermenevtični situaciji soigra, pa ni tematizirano, jc zgodovinsko-učinkujoča zavest tisto, kar tisto netematizirano spravlja v jasno luč: zgodovinsko-učinkujoča zavest jc najpoprej zavest hermenevtične situacije. - (WuM, 285) Hermcncvtična situacija implicira ujetost v hermenevtični horizont, ta horizont pa sc skozi dogajanje razumevanje tradicije staplja s horizontom razumevanega teksta. Princip učinkujoče zgodovine jemlje na znanje, daje dogajanja zgodovinsko- učinkujoče zgodovine vezano na stapljanje domnevno med seboj ločinih horizontov. Zato naslednja opredelitev razumevanja: razumevanje jc proces stapljanja domnevno med seboj ločenih horizontov. - (WuM, 289) - Če je zgodovinskost razumevanja vezana tako na hermenevtično situacijo, in če implicira hermcncvtična situacijo določeno vnaprejšnost razumevanja, jc ta vnaprejšnjost konkretno vezana na vnaprejšnje sodbe / "Vorurtcilc'7 kot produktivne vnaprejšnje sodbe, ki jih Gadamer jasno razločuje od predsodkov, ki blokirajo prces produktivnega razumevanja. Vezanost na določene vnaprejšnje
sodbe razgrinja nadalje vezanost na določene vedenjske avtoritete, ki kot take sokonstituirajo hermenevtično situacijo. - Hermenevtično situacijo tako obvladu je model hermenevtičnega kroga: krog v procesu razumevanja dobi tako pozitivni karakter: ni več "circulus vitosus", ampak tisto, kar sam proccs razlage sploh šele omogoča in kar spravi ja do jasne zavesti listo, znotraj česa sije sploh šele moči zagotoviti možnost ra/.iranja hermenevtičnega smisla. -Tako postavljena in razumljena hermenevtična situaci ja spravlja na dan, da razumevanje kot razumevanje ni toliko dejanje subjcktivitelc kot sestop v dogajanje tradicije. - Če jc zavezujoč v proccsu razumevanja hermenevtični krog kot pogoj možnosti posredovanja razumevnega razumevajočemu, čc pomeni to hkrati soprisotnost součinkovanja najmanj dveh součinkujočih horizontov, sc kot neposredna relacija med tema dvema entitetama vzpostavlja tisto, kar označuje Gadamcr kot "časovni razmak" /"Zeitenabstand'7, za naslednjim poudarkom: časovni razmak med tekstom in interpretom ni postavljen v negativnem smislu kot ovira za ustrezno razumevanje, pač pa je tematizirana njegova pozitivna stran: ni ovira za razumevanje, pač pa šele vzpostavlja odnos, znotraj katerega lahko prihaja do dejanskega razločevanja med vnaprejšnjimi sodbami kot pogoji možnosti razumevanja in predsodki, ki to razumevanje onemogočajo. - Čc jc to cn aspekt tistega, kar sc hermenevtično imenuje časovni razmak, sc znotraj njega dogaja tudi tisto, kar bi lahko imenovali soprircjcnost razmerja med deli in celoto: celoto razumevamo skozi dete in dete skozi celoto, pri čemer se sam ta proccs začne s tistim, kar imenuje Gadamcr "anticipacija smisla" /"Antizipation dcs Sinncs'7 - (WuM, 275) - Anticipacija smisla predpostavlja vnaprej menjeni smisel celote, katerega korekcija predpostavlja analizo delov. Naslednje: anticipacija smisla, ki vodi naše razumevanje, ni tako dejanje subjektivitete, pač pa je soprirejena dcjanslvu naše povezanosti s tradicijo. Se pomeni: nc stopamo sami v odnos s tradicijo izročila, pač pa smo vedno že vnaprej postavljeni v listo, kar imenuje Gadamcr "Uberlieferungsgeschehen" - "dogajanje izročila"; krog v proccsu razumevanja med ccloto in deli tako ni metodični krog, pač pa opisuje, nakazuje in nas postavlja znotraj "ontološkega strukturnega momenta razumevanja".
Nadaljnji aspekti smisla hermenevtičnega kroga: sam krog anticipira tisto, kar jc kot hermenevtična konsckvenca kot "Vorgriff def Vollkommenheit", ki vodi kot formalna predpostavka razumevanje: "Naznačuje to, da je razumljivo samo listo, kar predstavlja dejansko popolno enotnost smisla." - (WuM, 278) Ta (po)polna enotnost smisla je tu vsebinsko opredeljena /"inhaltich bestimmt'7: predpostavlja po eni strani emanentno enotnost smisla, ki vodi bran je, po drugi strani jc razumevanje tistega, ki bere, skoz in skoz orientirano ob, kot pravi Gadamcr, transcendentnem smislu, ki je vezan na vnaprejšnje razumevanje stvari. - Takšen odnos potegne za seboj naslednjo hermenevtično kategorijo (Gadamcr veže hermenevtične kategorije na Heidcggrovc filozofske eksistenciale), ki ekscmplificira pripadnost /"Zugehorigkeit'7 razumevajočega tradiciji. - Vnaprejšnjost intendiranega smisla in sam proccs rcali/.acijc razumevanje kot sopripadnosti tradiciji implicirata tisto, kar označuje Gadamcr kol problem aplikacije; tisto, kar poskuša v tej zvezi razviti, je, da ni aplikacija nekaj, kar bi vodil kak zunanji aspekt razumevanja, pač pa daje sestavni del hermenevtične situacije: hermenevtično razumevanje kot razumevanje jemlje na znanje, da govori izročilo vedno žc v našo sedanjost; aplikacija tu tako nc pomeni vnaprejšnjega objektiviranja smisla in njegove poznejše uporabe, pač pa zadeva pristnost našega predajanja igri, ki sc sproža med izročilom in živo sedanjostjo. Aplikaci ja bi naj bila tako opredeljena takole: ni nekaj, kar naj bi kot poznejše pomenilo uporabo razumljenega smisla, pač pa predstavlja sama kot taka šele dejansko razumetje tistega, kar bi naj bil nek
tekst za nas. V tem smislu je (raz)umcvanjc po Gadaerju način učinkovanja /"Wirkung"/ in tudi samo sebe razume kot učinkovanje.
Samo dogajanje razumevanje in proces konstitucijc smisla kot delovanja zgodovinsko-učinkujoče zavesti jc vpeto v tisto, kar imenuje Gadamer struktura hermenevtičnega izkustva; ustrezna pojasnitev te strukture zahteva razločitev med izkustvom kot izkustvom in bistvom hermenevtičnega izkustva. Dvoje razlik hoče Gadamer v tej zvezi v prvi vrsti naznačiti: razliko, ki jo vzpostavlja hermenevtično izkustvo nasproti tistemu, kar jc Hegel razumel kot znanost izkustva zavesti, in razliko, ki vzpostavlja hermenevtiko nasproti naravoslovnemu pojmu izkustva. Če govori o bistvu hermenevtičnega izkustva, se mu tisto bistveno izhodiščno razodeva v notranji zgodovinskosti /"inncre Geschichtlichkeit'7 izkustva, ta notranja zgodovinskost izkustva pa je vezana na zgodovinskost tubiti /"des Daseins'7. Tako opredeljuje naravo hermenevtičnega izkustva tisti model zgodovinskosti, ki ga je Heidegger v "Biti in času" pripisal sami "bili tubiti", samo razumevanje pa pomeni nadalje zasnutek tubiti nasproti vsakokratni možnosti "biti-v-svetu". - (SuZ, 387)
Tako orientirana in utemeljena zgodovinskost razumevanja bi naj po Gadamerju omogočila, da nc bi hermenevtično izkustvo kol hermenevtično izkustvo doživelo objekti vistične metodološke skrajšavc. Če jc hermenevtično izkustvo kol pristno izkustvo izkustvo svoje laslnc zgodovinskosti in kot tako napoteno na izročilo, pri čemer je samo izročilo hermenevtično opredeljeno kot dogajanje /"Gcschchcn'7, ni to izročilo zgolj dogajanje, pač pa, kot pravi Gadamer, jezik /"dieSprache'7, ki nas nagovarja kot konkretni drugi. - Še nekaj pomeni zgodovinskost hermenevtičnega izkustva: ni sc mogoče distancirali od tradicije ali celo postaviti nad njo: resnični smisel tradicije jc usvojljiv zgolj skozi spoznanje, da smo sami del tc tradicije, ki nam spregovori, če ji postavimo ustrezno vprašanje. - Zastvavitev takšnega vprašanja predpostavlja listo, kar imenuje Gadamer odprtost hermenevtičnega izkustva, vprašanje odprtosti pa je povezano z vprašanjem po logični odprtosti strukturi odprtosti. - (WuM, 344) - Vprašanje kot vprašanje dobi tako znotraj analize hermenevtične situacijo opredelitev pojma; če ima takšno opredelitev, je z njegovim bistvom povezano, da poseduje smisel; smisel pa jc tu usmerjevalni smisel. Kol pravi Gadamer: smisel vprašanja jc tako smer, znotraj katere je možno dogajanje odgovora /"Antwort'7 kot smislu primernega odgovora. Še nekaj jc tu za Gadamerja bistveno: sprožanje vprašanja ni konstitutivno zgolj za razpiranje smisla odgovora, pač pa hkrati za razpiranje biti povprašanega; če jc dogajanje odgovora vezano na logos sporočenega, sc tu hermenevtično izkustvo znajde pred svojo poslednjo resnico: nc samo, da je bit, ki jo lahko (raz)umevamojezik, pač pajc zavezana logos-u, hermenevtično izkustvo pa usodi metafizike: če bi naj vpel ja va hcidcggrovskc tubiti to preprečila, jo sama resnica medija hermenevtičnega izkustva postavlja ponovno vanjo; ponovno vanjo tudi zaradi tega, ker jezik razodene kot horizont hermenevtične ontologije.
Če dobi tako "hermeneia" svoj poslednji ontološki fundament, nakazu je Gadamerjevo delo s svojim naslovom ("Resnica in metoda") v smer, ki ostane dejansko zastrta: struktura "hermeneie" ni z metodološkega aspekta niti tematizirana niti konceptualizirana; pogled v to smer jc odstrl Emilio Bctti.
Na tistih mestih, kjer govori Emilio Bctti v svojem delu "Tcoria generale della interpretazione" o hermenevtični metodologiji, lahko najdemo tisto, kar nas zanima v zvezi z našim problemom "hermeneie" kot kategorialne forme: če predstavlja odlikovano področje hermenevtičnega metodološkega motrenja proces razlage, jc tu najdljivo tisto, kar jo strukturira. Bctti najpoprej razloči med seboj tisto, kar poimenuje in označi kot teoretske
momente, ki procesu razlage sinhrono součinkujejo. To so: filološki, kritični, psihološki in tehnični, Filološki moment meri na to, da imamo opraviti z jezikovno struktururanimi tekstom ali smiselnostnim formami in načini obnašanja, katerih razumevanje jc vezano na filološke danosti; vpeljava kritičnega momenta predpostavlja, da tisto, kar lahko tu označimo kot tekst, ni samoposebi razumljiva danost, pač pa zahteva poprejšnje obdelave, da bi se lahko začel sam proccs razumevanja; psihološki moment predpostavlja, da ni potrebna zgolj filološka in kritična rekonstrukcija teksta, pač pa da vel ja vzeti na znanje tudi, daje tekst strukturiran skozi psihološki model, ki operira skozi zavest avtorja; s strukturalnega aspekta jc ključnega pomena tehnični moment, ki jc na delu, ko gre za analizo smiselnostne forme kot konstruktivno morfološkega problema, ko gre zadojetje teksta z aspekta njegove specifične logike in oblikovnih zakonitosti. Tem štirim momentom jc dodan aksiološki moment, katerega učinkovanje je vezano na dejstvo, da vrednote niso metafizične entitete, pač pa so soudeležene pri strukturiranju smiselnostne forme. - Situacija postavljanja vrednot strukturira sam tekst, in to mora tisti, ki tekst razumeva, vzeti na znanje: situaciji razgrajevanja vrednot ustreza struktura teksta, ki jc homologna tej razgraditvi.
Kategorialno soprirejenost teksta in tistega, ki tekst razumeva zaobseže Bctli v kanonih hermenevtičnega razumevanja, ki uravnovešajo danost tistega, kar je razumeti, in subjektov poseg v to danost: dvoje kanonov zadeva objekt razumevanja (1. samostojnost objekta in imancnca hermenevtičnega merila, 2. celota in skladnost hermenevtične vrednostne sodbe), dvoje subjekt razumevanja (3. aktualnost razumevanja, 4. prirejenost razumevanja: hermenevtična ustreznost in skladnost). - Kategorialno razvije Betti naprej svojo hermenevtično metodologijo v skladu s funkcijsko osmislitvijo razlage:
1.	razlaga v funkciji čistega spoznanja (a - filološka, b - historična),
2.	poustvarjalna razlaga (a - prevod, b - dramska interpretacija, c - glasbena interpretacija),
3.	normativna razlaga (a - juristična, b - teološka).
Utemeljitev metodologije zahteva ustrezno spoznavno teorijo; Betti postavi epistemološki problem razumevanja znotraj splošnega problema spoznanja. Tisto, kar jc za hermenevtično teorijo spoznanja značilno in hkrati konstitutivno, je, daje objekt razumevanja lu postavljen med dvoje form subjektnosti: če jc tisto, kar razumevamo, vedno v principu tekst (tudi ko gre za smiselnostne forme, ki senam dajejo na drugačen način), jecnaod form subjektnosti tista, kije tekst stkala, druga tista, ki je na sledi intendiranega smisla; temu mora biti prirejena zahteva hermenevtične teorije spoznanja. Še četrti element nastopa v tem kontekstu: jezik kot sistem, jezik kot sistem, ki zaobsega prejšnje tri forme; te štiri formalne entitete narekujejo nadaljnjo kategorialno strukturiranje in sistematiziranje: formalno-kategorialni karakter "hermeneie" sega tako na štiri področja, ki se diferencirajo naprej v skladu s petimi momenti, ki jih jc Betti definiral in v skladu s tremi fundamentalnimi tipi razlage, ki jih jc razvil, kanoni razumevanja pa imajo v tej zvezi delimitacijski in konstitutivni karakter. - Čcjc pri Bcttiju pojem "hermeneie" univerzalno metodološko fiksiran in orientiran znotraj tistega sklopa, ki ga naznačuje oznaka "splošna teorija interpretacije", pa je vsebinski naziv, ki ga daje Betti svojim naziranjem zaobsežen v sintagmi "hermenevtična fenomenologija".
Naslednji poskus konceptualiziranja "hermeneie", ki nas bo zanimal, gre v smer dvojnostnega tveganja: počni strani poskuša kategorialno osmisliti hermenevtični problem tako, da ga univerzalizira z upoštevanjem metodoloških modelov, ki so principiclno vezani na različne filozofske orientacije, tako dojeti postanejo hermenevtično modeli, po drugi
strani sc napoti v smer oblikovanje univerzalnega filozofema, in to v tolikršni meri, v kolikršni predpostavi možnost ontologije, ki bi metodi dajala fundament: z neznako naslednjega paradoksa: ta fundament ju tu tisto, kar prihaja na koncu, njene možnost pa jc ujeta v mrežo tistega, kar imenuje Ricocur "prelomljena ontologija": čc nam je bit dostopna skozi različne intcrprctacijskc modele v svojo razlomljcnosti, nikoli kot cela bit, ali kot hit sama, potem jelahkoustrcz.cn pendant tej ontlološki situaciji zgolj implicitna ali prelomljena ontologija. (Paul Ricocur: "Lc Conllit des Interpretations", Paris 1969, Cdi, 23). Zato je rezultat konflikta inlcrprctacij sproščujoč: nobena ontologija nc poseduje več legitimne pravicc, da bi položila svojo roko na ccloto. Čc jc kaj paradoks pri tem Ricoeurjevem poskusu, jc to poskus zasnutka ontologije kot možnosti v trenutku padca metafizike; čc jc to "Solidaritet im Augcnblick ihres Sturzcs" (Adorno), vodi njena dejanskost v tisto smer, kjer opravi delo diseminacija nasproti polisemiji; lahko bi rekli takole:razlomljeni logos, razlomljcna ontologija, razlomljcna metafizika; lahko bi rekli šc: razlomljeni subjekt, razlomljeni smisel. Početje discminacijc predstavlja korak naprej proti robu ali dovršitvi metafizike: če živi hermenevtika a la Ricocur še vedno iz subjekta interpretacije, proklamira gramatologi ja ncvrnl ji vi zaton subjekta, ki najde, kot bomo videli pozneje, kot diseminirana subjektiteta zatočišče v sistemih ali sistemu, ki poskušajo biti transmetafizični, če je vztrajanje pri fiksiranem metodološkem modelu še vedno znotraj metafizično vztrajanje.
S kategorialnega aspekta lahko tako najdemo pri Ricoeurju modelne kategorialne konceptualizacije, ki predstavljajo različne kategorialne sklope, ki so vezani na različne filozofske modele; kot kategorialni sklopi so drug drugemu tu ji, tisto, kar jih medsebojno povezuje, je hermenevtični interes; osmislitev "hermeneie" sc dogaja tu po različnih poteh; in vprašanje: kako oblikovati organon, orodje, metodološki aparat, ki bo omogočal njeno funkcioniranje? Izhodiščno združuje različne modele dvoje pojmov: interpretacija in smisel, pri čemer je semantična konccptuali/.acija intcrprctaci jc tako postavljena, da stoji nasproti svetu znakov, ki posedujejo po definiciji dvojni ali večkratni smisel; subjekt razumevanja jc eksistenca. Nadal je: za samo tematiziranje hermenevtičnega polja pa je odločilnega pomena semantični nivo: vsako ontično razumevanje in ontološko umevanje je vezano na jezik, tako da velja iskati v semantiki centralno os, okoli katere jc strukturirano cclotno hermenevtično polje. Če jesemant i ka tako odločil nega pomena, potem velja izdelati tisto, kar imenuje Ricocur "semantični vozel hermenevtike". Nadaljnji moment, ki ga tematizira Ricocur izhodiščno, in ki operira v različnih hermenevtičnih modelih jc čisto določena "arhitektura smisla", določena "struktura smisla", katere strukturiranost jc funkcionalno ujeta v semantiko razkrivanja in prikrivanja, ali boljevsemantikovečznačnih ali večpomenskih izraznih form. Tc vcčznačnc izrazne forme poimenuje Ricocur s skupnim izrazom ("simbolika la symboliquc"). Vsak od hermenevtičnih modelov ugrabi zgolj del pomena, oziroma smisla.
Naslednjo možnost usvojitve pozicije, ki bi posredovala različne filozofske modele razumevanja, konceptualiziraKarl-Otto Apel tako,dareaktualizira idejo transcendcntalizma skozi sintagmo "transzendentalhermeneutische Ansatz": čc predstavljajo posamezni modeli kategorialno strukturirane "jezikovne igre", posreduje možnost njihove komunikativno intcrakcijc konccpt "komunikacijske forme" (Apel uporablja sintagmo "Kommunikationsgcmcinschaft"): na mesto metafizično predpostavl jene zavesti nasploh, ki potrebuje metafizično zagotovljeno subjektiviteto subjekta, lahkostopi transcendentalna sinteza jezikovno posredovane interpretacije (Karl-Ott Apel: "Der trans-zcndcntalhermcncutischc Bcgriff der Sprache", izšlo v "Transformation der Philosophic"
II - Das Apriori der Kommunikationsgemcinschaft, Frankfurt 1973, str. 354); v tem kontekstu dobi tudi sama kategorialna struktura "hermeneie" nove razsežnosti; lahko bi rekli takole: ni več izvorno opredeljena skozi dozdevno samoumevno izhodiščno hermenevtično situacijo, v kateri nastopajo tri entitete: tisti, ki razumeva, proces razumevanja in tisto, kar je razumljeno, pač pa dobi novo razsežnost: konstitutiven ni več subjekt razumevanja, pač pa transcendentalna mreža jezika. Dvoje nadaljnjih razlikovan j jc tu za Apia bistvenih: ta mreža ni dana niti kot znotrajsvetni fenomen niti jc ni možno konstruirati kot "semantical framework". Rezultat transccndcntalncrcllcksi jcpri Aplu tisto, kar imenuje "das Apriori der Kommunikationsgemcinschaft" - "apriori komunikacijske forme", rcsnica hermenevtičnega izkustva pa jc zavezana tistemu, kar imenuje intersubjektivno oblikovanje konsenza na osnovi jezikovnega argumentativnega sporazumetja. - (TdPh, 3 12) Če hoče tako hermenevtično situacijo razumeti skozi formo komunikacije, je lahko tisto, kar imenujemo smisel zgolj rezultat vzajemnega učinkovanja - "VVechsclvvirkung". Kaj je s tem doseženo? - Pozicija, katere razvitje nc potrebuje vnaprejšnjih ontoloških postavitev, nc potrebuje reproduktivnega privzemanja ideje kantovske transcendentalne subjektivilete, lahko pogreša jezikovno- analitična in strukturalna dojetja jezikovnega fenomena, lahko pa v nadaljnjem produktivno uporabi nekatere Wittgcnstcinovc ideje, kot so to: "Sprachspiele", "Lebensformcn", "Wcltintcrprctationcn". Vse te ideje živijo znotraj tistega, kar imenuje Apel "transcendentalno-hermenevtični pojem jezika"; šeenostavneje bi lahko zadevo formulirali takole: ostanejo igre, forme, interpretacije in vzajemna učinkovanja; tisto najbolj hermenevtično "hermeneie", razumevanje in razlaga, paje ujeto v pojem "komunikcijske forme", ki zagotavlja intersubjektivno veljavnost /"Gcltung"/ smisla. Z aspekta kategorialne ustrojenosti Aplovcga modela jc pri njem ujet smisel na dvojnosten način v horizont metafizike: komunikacijska forma predpostavlja dialog, ki je hkrati zgodovinsko in metafizično izhodišče "hermeneie", in idejo transcendentalnosti kot pogoja možnosti oblikovanja regulativnega principa razumevanja, sporazumetja in razlage. Važnejše paje naslednje: ideja komunikacijske forme ne omogoča zgolj legitimnega bivanja različnih hermenevtičnih modelov, pač pa izza igre moči igro smislov in pomenov, in s tem hkrati tisto, kar bi lahko poimenovali z oznako paralelni sistemi smisla; če jc s tem nakazana nestabilnost univerzalnega, ali bolje, domnevnega univerzalnega Smisla, jc kljub temu načeta metafizika na pravem mestu.Če se na tem mestu spomnimo verige "kategorialnih form": "techne-pofesis-praxis-dynamis-phainomenon-l6gos-hermeneia-diaphora-i'chnos-noesis nočscos", in mesta, kjer sc začne njen vpis, ali bolje tekst, sc velja vrniti k nekaterim mestom i/. Derridajcvcga teksta "Ousi'a in gramme": če je pri Hcidcggru lundamentalno ontološko vprašanje zaobseženo v "hermenei" kot "hermenei": razkril jc ontološke difcrcnce je vezano na razumevanje pozabe biti kot pozabe razlike med bitjo in bivajočim in razumevanje izbrisa sledi te razlike, pomeni, da velja misliti hkrati tisto izbrisano in tisto utrto sledi. V tekstu "Anaksimandrov izrek" pomeni to za Hcidcggra, da prihaja razlika do besede skozi utrtje sledi v logosu. Čc jc to "logos" metafizike, potem pomeni to za Dcrridaja, da pripadajo vse možne opredelitve in naznake te sledi k metafizičnemu tekstu, ki to sled varuje, in nc k sledi sami. Kot pravi Derrida: sled kot sama in pristna nc obstaja. Čc jc sama opredelitev razlike bili do bivajočega metafizična, je lahko, kot pravi Derrida, razlika starejša kot bit sama. - Čc so kategorialne forme "rezultat" igre razlik in razlike / "differance"/, lahko rečemo zDcrridajcm: onstran bili in bivajočega se diferira ta diferenca, in ta diferenca bi bila tako lista prva ali poslednja sled, misljiva kot vpis, kot pisava.
ANTHROPOS 1993/3-4
FILOZOFIJA
Sistematičen antisistem
CVETKA TOTH
POVZETEK
Prispevek, naslovljen kot Sistematičen antisistem, podrobneje govori o modelski analizi oziroma o modelih negativne dialektike, kakor jo je razvijal Theodor Wiesengrund Adomo v svojem zelo znanem delu Negativna dialektika (1966). Adornov antisistem še vedno ohranja nekatere najbolj bistvene vidike tradicionalnega sistema, tj. sistematičnost in enciklopedičnost, vendar zanimanje filozofskega preučevanja pomakne od občega k posebnemu in posamičnemu, celo k fragmentu. Negativna dialektika pojmovana kot "skupek modelski h analiz ", ravno z. modelom skuša dojeti konkretnost; v tem kontekstu pa zelo vidno izstopata pomen in vpliv Kantove filozofije na Adorna. Zaključni del prispevka opozarja na izstopajoč metodološki pomen v konstrukciji dela Negativna dialektika, ki je mnogo pomembnejši in odločilnejši za presojo celotne Adornovc filozofije kot filozofskozgodovinski. Za razumevanje Adornovcfilozofije nima izključnega in prednostnega pomena njegova filozofija zgodovine.
ABSTRACT
ONA SYSTEMATICANTISYSTEM
The article entitled "On a Systematic Antisystem " concentrates on the model analysis, or rather on the models of negative dialectics as it was developed by Theodor Wiesengrund Adorno in his widely known work Negative Dialectics (1966). While Adorno's antisystem does retain some of the most salient features of the traditional system - viz. systematicity and encyclopedicity - it shifts the focus of philosophical attention from the general to the particular and the individual, and even to the fragment. It is precisely by employing the model that the negative dialectics conceived of as "an ensemble of analyses of models" attempts to comprehend concreteness; in this context, the influence and significance of Kant's philosophical thought as reflected in Adorno are clearly salient factors. The concluding part underscores the conspicuous methodological importance in the construction of the work Negative Dialectics, which is far more relevant and decisive than the historicophilosophical aspect in terms of assessing Adorno's philosophical thought in toto. Adorno's philosophy of history is not exclusive and preferential when it comes to understanding his philosophy.
Kako razumeti, da Adornova misel kljub vsej svoji kriliki sistema, odklanjanju sistematičnosti, metode, vendar ni sistematična, pa tudi nc brez metode in nc brez sistema. Vsak filozof jc v filozofiji to, kar je, po svoji metodi. Tudi Adorno. Priznati mu jc treba, da je s svojimi razmišljanji o tem, kaj jc metoda, povedal več kot kdor koli drug v novejši filozofiji. Trditev je siccr drzna, toda že sama konstrukcija dela Negativna dialektika to potrjuje. V predgovoru Negativne dialektike jo Adorno sam označuje za "antisistem".1
Kaj v Adornu zbuja odpor do sistema? Kot enega izmed možnih odgovorov na to vprašanje bi lahko imeli tega, ki ugotavlja, da je v sistemu, kjer jc človek v središču, to mnenje hkrati pobrateno še (fašizem kot najbolj konsek ventno udejanjenje) z zaničevanjem ljudi. Eden redkih, ki so naglas izgovorili takšen misterij, jc bil Nietzsche, zato seje Adorno pogosto skliccval nanj. Siccr teoretsko zastavljen program demontaže sistema temelji še na nekem zelo zanimivem dejstvu, namreč na Adornovcm odklanjanju šole kol institucije.
Kako jo je doživljal v svojem otroštvu, še dodatno pojasnjuje njegovo odklanjanje sistema, kajti takratna šola jc bila sistem represije, kije pripravljal prihodnje kolovodje smrti tretjega rajha. Že površni poznavalec Adornovc misli to razbere iz 123. aforizma v Minimi Moraliji z naslovom Der bose Kamcrad. "Dejansko bi moral fašizem izpeljali iz spominov na svoje otroštvo. Kot kakšen osvajalec jc v najbolj oddaljene province razposlal svoje apostole, prej preden jih jc osvojil: moje šolske tovariše."2 Z neko zelo prefinjeno, samo Adornu lastno senzibilnostjo, poroča o svojem občutku, kako grozljivo so zatirali vsi vsakega. Zato jc lahko žc v letu 1935 zapisal: "V fašizmu jc mora otroštva prišla do same sebe."3 Vsekakor Adornovo doživljanje teh dejstev ni nepomembno pri oblikovanju njegove teoretske misli, po svoje celo zelo nazorno demonstrira njegovo pojmovanje smisla filozofske refleksije kot nercducirancga izkustva v mediju pojmovne refleksije.
Kaj izhaja iz Adornovc kritike sistema, predvsem na teoretski ravni? Nc glede na številne in pogoste kritike sistema jc trebi reči, da tudi Nietzschcjeva misel ni nepovezan in brez reda na kup zmetan tok misli, prepuščen zgolj trenutnim, bolj ali manj domiselnim prebliskom. Nedvomno žc prva in izhodiščna težava pri razumevanju tako Adornovc kot Nietzschcjeve kritike sistema pa jc ravno v tem, da ni njuna kritika glede na miselno posredovanje in izpeljavo nikdar kaotična.
Pri tovrstni kritiki sistema jc njen paradoks v tem, da z njo v bistvu zatrjujemo sistematičnost. Ostaja torej vprašanje: v čem jc razvidna sistematičnost na podlagi Adornovcga prispevka? Vtem kontekstu vsekakor velja pritrditi oceni, daje "ideja 'negativne dialektike' ideja neke konsekventne sistematike, ki se želi sistematično razviti kot antisistematika".4 "Sistem predstavitvena forma totalitete"5 kot nekaj povsem racionalnega in kar povrh tega nastopa še doccla po sebi, jc po Adornu "žc od vsega začetka antinomičen"/' Ugotavlja, da antinomičnost potrjujejo žc zgodnji začetki novoveških sistemov, od katerih jc vsak kasnejši uničil prejšnjega. Razlog je po Adornu v tem, ker sistem kot uveljavljeni ratio prihaja v protislovje s stvarnostjo, ki jo skuša dojeti. Pri tem si jo vedno bolj podreja s svojimi
1	Theodor W. Adorno: Negative Dialektik, Gcsammelle Schriften, Band 6, Suhrkamp 1973, str. 10.
2	Theodor W. Adorno: Minima Moralia. Rcllexionen aus dem beschiidigtcn Leben, Gesammelte Schriften 4. Suhrkamp, Frankfurt 1980, str. 217.
3	Ibidem, str. 218.
4	Kurt Wcisshaupt: Adornos Modellanalysc als Idee einer Syslematik Negativer Dialektik. Cil. iz: 1st systematischc Philosophic moglich? (Hrsg. von Dieter Henrich), Hcgel-Studien, Beihcft 17, Bouvier Vcrlag, Bonn 1977, str. 687.
5	Theodor W. Adorno: Negative Dialektik, str. 35.
6	Ibidem, str. 32.
aksiomi, pozneje z identiteto in sc tako tudi vedno bolj od nje oddaljuje. Kakor lahko razberemo iz Adornove kritike sistemov in njegovega teoretskega poskusa demontaže sistemov, je v njih zavračal ravno to, da v bistvu po krivem prisegajo, kako je red idej in pojmov enak redu stvari.
Iz Adornove kritike sistema izhaja tudi priznanje sistemu. "Kajti kritika sistema preprosto nc likvidira. Na vrhuncu razsvetljenstva jed' Alcmbcrl upravičeno razlikoval med esprit dc systcmc in esprit systcmatiquc in metoda enciklopedije je to upoštevala."7 Pri sistemu Adorna očitno privlačuje njegova sistematičnost in cnciklopcdičnost. Zato ni napačna trditev, da si Adorno v bistvu prizadeva to dvoje iztrgati absolutizmu sistema. Vsekakor jc treba ohran jati tisto dinamiko in energijo posredovanja, s pomočjo katere se izgrajuje sistem pri Heglu. Temu je dal Adorno mnogo več priznanja kot scientističnim sistemom in njihovi potrebi po redu.
Skratka, filozofski idealizem je žc znal prisluhniti temu, kako predmeti med seboj komunicirajo, zato jc cclo absolutnemu idealizmu priznaval, da njegova "koncepcija v sprevrnjeni obliki spominja na kohcrcnco neidentičnega", ki jo žal "poškoduje ravno deduktivna sistematika"8 s svojim avtonomnim in emancipiranim ratiom. Ta ratio komunikacijo predmetov nc razume samo; kot dejavnost subjekta, zato precizira, da dojeli kakšno stvar samo nikakor nc pomeni prilagajati si jo, ampak "opazovati posamičen element v n jegovi imanentni povezanosti z drugimi".9 V tem vidi Adorno smisel antisubjektivizma, uperjenega proti absolutnemu idealizmu in lak antisubjektivizem jc pripravljen "razpreti stvari" tako, kakor so nastale in nc prevajati stvari po vzoru velikih sistemov v kategorije.
Adorno zato predlaga pot od totalitete k fragmentu kot "formi filozofije", ki bi bila "totaliteta v partikularnem".1" Ta rešitev glede nominalizma in realizma (Adorno nc uporablja izraz konccptualizem) opozarja na nujnost mišljenja kot enciklopedije. Tej pa jc bil zelo naklonjen cclo pozni Hegel.
S pomočjo nekaterih posrečenih Blochovih interpretaci j Heglabi označilaenciklopedijo kar z izrazom "oči pojma". Ernst Bloch jc namreč opozoril na neko zelo pomembno dejstvo v razvoju Heglove misli. Res jc bil Heglov življenjski ideal sistem, o čemer je razmišljal žc v svojem najbol j zgodnjem razvoju in o tem tudi poročal Schcllingu. Toda, ko jc celota njegove filozofije izoblikovana, jo v naslovni formulaciji nc imenuje več sistem, ampak Enciklopedija. V svojem delu Subjckt-Objckt Ernst Bloch piše, da seje Hegel "vedno rogal mišljenju, ki se dogaja zaradi samega sebe. Njegov pojem ima oči in jc od vsega začetka cnciklopcdično naravnan"." Enciklopedija torej in nc sistem!
Esprit systcmatiquc jc nekaj, čemur se filozofija po Adornu nikakor ne sme odreči. Z njegovim daljšim citatom lahko pojasnimo smisel enciklopcdičnosti: "Mišljenje kot enciklopedija, kot to, kar je umno organizirano in vendar diskontinuirano, nesistematično, ohlapno, izraža samokritičnega duha uma. Zastopa to, kar jc pozneje iz filozofije ušlo, najprej zaradi njene rastoče razdalje do prakse, nato zaradi njenega vključevanja v akademsko delovan je, zastopa izkustvo sveta, tisti pogled na realnost, katerega moment jc tudi misel. Nič drugega ni svoboda duha."12
7	Ibidem, str. 35.
8	Ibidem, str. 36.
9	Ibidem.
K) Ibidem, str. 39.
I I Ernst Bloch: Subjekt-Objekt. Erlautcrungen zu Hegel. Gesamtausgabe, Band 8, Suhrkamp, Frankfurt 1977, str. 179.
12 Theodor W. Adorno: Negative Dialektik, str. 40.
S takim pojmovanjem sistematičnosti in cnciklopcdičnosti filozofskega mišljenja Adorno zanimivo združuje to, kar jc žc pri Platonu in Aristotelu veljalo za izvor, arhe filozofije: čudenje in dvom. Izvor potrebe po filozofiji in filozofiranju sta Platon in Aristoteles razumela z obstojem stvarnosti. Človek sc čudi in strmi zaradi tega dejstva, da jc nekaj, nc pa, da nečesa ni. Ker človekova misel napreduje v iskanju resnice, se temu še pridružuje dvom, če je to, kar jc, sploh lahko spoznati, in čc so stvari po svojem bistvu to, za kar se na zunaj kažejo - zatorej sprašujoče čudenje.
Hegel jc bil glede začetka in napredovanja filozofije bolj naklonjen dvomu. Adorno govori o thaumazein žc v krajšem prispevku /. naslovom Die Idee der Naturgcschichtc leta 1932, pozneje, npr. v Negativni dialektiki," ko polemizira s fundamcntalno ontologijo. Nc glede na povsem svojstven jezik in terminologijo, ki jo Adorno uporablja, ohranja prvotni smisel kategorije thaumazein v tem smislu, ker jc z njo izražena digniteta konkretnosti. Zanimivo potrjuje to še s svojim pojmovanjem jezika.
Smisel mišljenja jc večkrat izrazil s pomočjo Hegla, ki vidi njegovo moč v momentu ncgacijc, tj. v posredovanju. V tej zvezi jc pogosto citiral Hegla iz Enciklopedije, da jc "mišljenje bistveno negacija nečesa neposredno danega",14 kar pomeni neposredovanega. Ta moment posredovanja jc v Negativni dialektiki prckomcntiral ravno s svojim pojmovanjem filozofije kot izrazite zavesti o posredovanju, kajti: "Heglova izenačitev negativitete z mislijo, ki bi naj filozofijo obvarovala pred pozitiviteto znanosti in pred amatersko koniingcnco, ima svojo izkustveno vsebino. Mišljenje jc žc samo po sebi pred vsakršno posebno vsebino negiranje, rezistenca proti vsiljenemu; tojc mišljenje podedovalo od svoje izvirne podobe, od odnosa dela do svojega materiala."15
Kakor je po eni strani zahteval "potopitev v posamezno", tako jc po drugi izrecno zahteval, da "do skrajnosti stopnjevana dialektična imancnca potrebuje kot svoj moment tudi svobodo, da izstopi iz predmeta, svobodo, ki jo identitetna zahteva, odreže".16 Adornova teoretska pričakovanja so: nevezanost in svoboda do vsakršnega sistema in hkrati še svoboda v odnosu do posamičnih predmetov.
Vprašanje odnosa med mislijo in predmetom je Adorno razreševal v duhu stroge prepovedi hipostaziranja česar koli žc; v tem jc zanj tudi pomen dialektične izpeljave, da nam prepoveduje hipostazirati celo dialektiko samo. Smisel filozofskega posredovanja, ki se siccr sklicuje na dialektiko, zelo natančno razloži šc na primeru analize izraza "hipostaziranje". S tem izrazom po Adornu mislimo pojem, ki jc postal samozadosten, nekaj, kar jc po vzoru nemškega idealizma postalo po sebi bi vajoče in je zato določen "način postvaritvc(Vcrdinglichung)".17 S hipostaziranjemse izgublja ta izvor in poreklo pojmovnih tvorb. Adorno se zaveda nevarnosti takšnega izgubljanja; da bi se temu izognil, predlaga rabo izraza supozicija. Hipostaziranje dialektike pri Platonu jc "preobrat dialektike v mit", skratka v "hipostaziran pojem".18
13	Ibidem, str. 119.
14	G. W. F. Hegel: Encyclopadic der philosophischen Wissenschaften, Meiner Verlag, Leipzig 1949, str. 44.
15	Theodor W. Adorno: Negative Dialektik, str. 30.
16	Ibidem, str. 39.
17	Theodor W. Adorno: Philosophische Tcrminologie. Zur Einlcitung, Band 2, Suhrkamp, Frankfurt 1974, str. 282.
18	Ibidem, str. 287. O Adornovem odnosu do Platona in Platonovega pojmovanja dialektike, v kontekstu negativne dialektike, bi veljalo spregovoriti podrobneje. Adornov odnos do Platonove dialektike nikakor ni samo odklonilen in negativen. V poznih Platonovih tekstih so po Adornu celo izrecni nastavki za negativno dialektiko, ki jo kot negativno pri Platonu samem označuje celo Hegel. Adornovo in Heglovo ugotovitev potrjujejo zelo Številna Platonova stališča, npr. iz Sofista. Glej šc Gottfried Martin: Platons Idccnlchre, de Gruytcr, Berlin/New York 1973, str. 2.37)239.
S tako prekomentirano mislijo o posredovanju, ki sc nikakor ni odrekla hcglovstvu, smo na terenu Adornovcga pojma filozofskega izkustva in njegovega pojmovanja negativne dialektike, znotraj tega, kar jc sam imenoval nereducirano izkustvo v mediju pojmovne refleksije. Sistematičnost in cnciklopedičnost negativne dialektike kot antisistema omogoča jo pojmi, kot so posredovanje, konstclacija in konfiguracija resnice, prednost objekta itd. Z njihovo pomočjo razumemo, zakaj Adornova filozofija nikakor ni samo eseji zem, pojmovna razpuščenost in nesistematično podana razmišljanja, ki bi Adornu jemali šc cclo status filozofa. Vztrajanje pri oceni, da je Adornova filozofija samo esejizem, ne pripelje nikamor.
Odrekel sc je sistemu, da bi za seboj zapustil antisistem. Ko pa analiziramo njegovo organiziranje teorije, nc moremo mimo vprašanja, kaj je v tej organiziranosti dejansko novega. Šc vedno združuje dve značilnosti vseh velikih sistemov, sistematičnost v pomenu konsekventne pojmovne izpel jave in kritiko, ki po neizprosnosti na številnih mestih prejšnje sisteme presega, tako daje v tej zvezi Riidigcr Bubncr izrazil, daje Adorno "pisal sistem proti vsem sistemom"."
Organizirati teorijo kot celoto jc zanj miselna obveza, ki se nc more odreči pojmu cclote, toda pripeta ostaja na fragment, posebno in posamično. Iz te predpostavke jc razumljivo njegovo stališče, daje "zahteva po obveznosti brez sistema, zahteva po miselnih modelih".2" Adorno pri tem najprej precizira, kaj ti modeli niso, namreč, "da niso zgolj monadološke vrste". Iz tega sledi: "Model zadene specifično in več kot specifično, nc da bi ga razblinil v svojem splošnejšem nadrejenem pojmu. Filozofsko misliti je toliko kot misliti v modelih: negativna dialektika jc skupek modclskih analiz."21 Zato jc ideja negativne dialektike kot antisistem sistematično izpeljana. Kot kaže tretji del Negativne dialektike, jc Adorno podrobno prikazal tako pojmovano modelsko analizo na izbranih predmetnih območjih, ki v marsičem sovpadajo s tradicionalnim predmetnim območjem filozofije iz časov velikih sistemov.
Ni ravno lahko dojeti smisel njegovih besed o filozofskem mišljenju, ki razmišlja v modelih, z gotovostjo pa lahko trdimo, da tako pojmovana analiza, tj. žc omenjena, do skrajnosti stopnjevanadialektičnaimanenca, prepoveduje kakršnokoli prevajanje v kategorije, saj gre samo za potopitev v posamezno. Pri tem velja tudi upoštevati ugotovitev, ki jo jc podal Herbert Schnadelbach, da Adornovo pojmovanje neidentičnega nikakor nc moremo "reducirati na trivialno difcrcnco med pojmom in stvarjo".22 S pojmom konstelacije rcsnicc jc razumljiva n jegova analiza oziroma razmišljanje v modelih; model bi lahko razumeli kar kot sistem v posebnem in posamičnem.
Šc bolj postane Adornov pristop razumljiv, čc njegovo kritiko in odklanjanje sistema analiziramo na podlagi njegovega, verjetno najbolj popularnega dela z naslovom Philosophic der ncucn Musik (1949). V njem dobimo zanimiv opis dialektičnega komponiranja, ki v bistvu "dialektiko zaustavlja".23 Na podlagi tega zaustavljenega pojma dialektike - nekateri intcrprcli Adorna, kar z njim označujejo smisel negativne dialektike, npr. Albrecht Wcllmcr
19	Riidigcr Bubncr: Adornos Negative Dialektik. Cit. iz Adorno- Konfcrcnz 1983, (Hrsg. von Ludwig von Fricdchurg und Jiirgen Habcrmas), Suhrkarnp, Frankfurt 1983, str. 35.
20	Theodor W. Adorno: Negative Dialektik, str. 39.
21	Theodor W. Adorno: Negative Dialektik, str. 39.
22	Herbert Sehnadclbach: Dialektik als Vernunftkritik. Zur Konstruktion des Rationalen bci Adorno. Cit. iz Adorno-Konfcrcnz 1983, str. 74.
23	Theodor W. Adorno: Philosophic der neuen Musik, Gcsamnicltc Schriften, Band 12, Suhrkarnp, Frankfurt 1975, str. 118.
- šc za njegovo pojmovanje sistema lahko sklepamo, da jc zaustavljeni sistem. Kot antisistem, ki pomeni konstelacijo konkretnih in neshematičnih odnosov, jc po Adornu primerljiv s tem, kar Arnold Schonberg, znan komponist, pri katerem jc Adorno leta 1925 na Dunaju študiral, imenuje model. Smisel modela jc po Adornovi razlagi v Filozofiji nove glasbe izrccno v tem, da "se rcflcktira kot ne-identiteta".24
Še na nekaj velja opozoriti v zvezi z njegovim antisistemom. Žc večkrat jc bilo poudarjeno, da Adorno s svojim načinom filozofiranja izrecno zahteva konkretnost; samo tisto razmišljanje je smiselno, ki svoj predmet tudi dejansko dosega in premore. Vemo, da jc bil ves čas Adornov trajni mišljenjski motiv stroga prepoved dokončne konkretizacije in izrekanja nečesa doccla oprijemljivega, šc cclo takrat, kadar gre za konkretizacijo in upodabljanje upanja, dialektike, itd. Zato so vse te njegove mišljenjske kategorije dejansko "zaustavljene".
Kakor izhaja iz celote njegove misli, je njegovo prevladujoče mnenje, da jc vsako opredmetovanje isto kot odtujitev, rcifikacija; skratka, glede odtujitve dobimo pri Adornu miselni model na ravni Zgodovine in razredne zavesti, po kateri sta identična pojem postvaritve (Verdinglichung) in upredmetenje (Vcrgegcnstandlichung), teza, ki se ji jc Lukacs pozneje doccla odrekel, nc pa večinski del frankfurtskc šole in tudi nc Ernst Bloch. Bi bila danes sprejemljiva trditev, daje ravno staroz.avcz.no teološko izročilo - vsaj pri Blochu in Adornu - deloma pogojevalo identifikacijo med post vari tvijo in uprcdmctcnjcm?
Sklepamo pa lahko še tudi v tej smeri, da sc Adorno ne želi izpostavljati možnosti odtujitve in se tudi zato, pri žc vseh naštetih razlogih, izogiblje logiki idcntificirajočega mišljenja, ki jc virodtujitvenih procesov. Zatojc smiselno uporabljati izraze, kot: negativno upanje, negativna dialektika, negativna teologija, cclo negativna ontologija in negativna metafizika. Adornova izrecna in na zelo visoki teoretski ravni izdelana prepoved vsakršne ikonolatrije ga pripelje, in to zelo konsekventno, šc do izdelanega filozofskega sistema kot antisistema, ki gaje posrečeno imenoval z izrazom negativna dialektika; njegov sistem je zato negativni sistem.
Filozofi so se vedno ravnali po vodilu, daje misliti isto kot identificirati; to identitetno logiko mišljenja je Ernst Bloch zavrnil s svojo trditvijo, da misliti pomeni hkrati šc presegati (Dcnkcn heisst Uberschrcitcn). Po tej plati bi bilo mogoče trditi, daje Adornov negativni sistem, ne glede na vsa, večkrat izrečena nestrinjanja z Blochom, izrekel nekaj podobnega.
Njegovi zelo številni ugovori identitetnemu mišljenju, na katerem vztraja sistem, ugovori, ki so izdelani kot antisistem, vendar vsakemu interpretu njegove misli predstavljajo permanentno prepoved dokončnega izrekanja smisla sporočila o tem, kaj je dejansko njegova negativna dialektika. Smisel sporočila kakšne interpretacije ni v dokončnem sporočanju o tem, kaj jc kakšna filozofska misel, ampak prej v poskusu odgovora na vprašanje, zakaj je kakšna misel, filozofija, teorija aktualna - kaj še ima povedati, četudi samo v drobcih: tu in zdaj.
Vsaka doba ima svojega Platona in Aristotela! Kotintcrprcti Adornovc - in vsake druge filozofske - misli nimamo pravicc po dokončnem in enkrat za vselej veljavnem izrekanju resnice njegove misli. Vsaka interpretacija pa mora - to jc njena dolžnost - prisluhniti argumentom nekega konsekventnega mišljenja, kot je to Adornovo, znati te argumente posredovati, hkrati z njegovim opozorilom, da filozofija ni nekaj, kar bi sedalo al i cclo smelo referirati.
24 Ibidem, str. 58.
V tem vidim moč njegovega negativnega mišljenja, njegovega negativnega sistema, ki v sebe vključuje tako negativno ontologijo, negativno teologijo itd., različne, konkretne modele kot antisisteme. Z vsem tem jc hkrati še podan smisel tega, kar jc del sodobne dialektične tradicijc filozofiranja. Kaj ohranja dialektiko kot aktualno filozofiranje v novejši, cclo najnovejši zgodovini filozofije, jc razumljivo tudi s pomočjo Adornovcga življenjskega prispevka.
Adorno izhaja pri kritiki sistema tj. demontaži sistema, najprej iz kritike konstitutivne subjektivnosti, ki sc v izgotovljcni podobi sistema ohranja kol logika gospostva, zato jc idcnlificirajočcmu mišljenju postavil za vzor mišljenje v modelih. Vprašajmo se še enkrat, kaj jc to "misliti v modelih"?
Zelo odločno jc treba povedati, da Adornu z njegovim pojmovanjem negativne dialektike kot zavesti o neidenliteli ne gre za to, da bi mišljenju odrekal njegovo najbolj elementarno odliko, da je misliti isto kot identificirati. Adorno izrecno opozarja, da "se ne da misliti brez identifikacijo, kajti vsakršno določanje jc identifikacija".25 Mišljenje mora znati izraziti to, kar nekaj jc, samo da gre pri dialektičnem načinu izražanja za bistveno drugačen pristop identifikacije kot pri t.i. identitetnem mišljenju. To mišljenje vse, o čemer govori, podreja in prilagaja nečemu višjemu, občosti, v kateri posamezna, konkretna stvar sploh nc pride več do veljave oziroma seje sploh nc da izraziti drugače kot samo nekaj povsem podrejenega.
Zaradi tega Adorno naravnost izrazi, da "identitetno mišljenje pove, pod kaj nekaj pade, česa primerek in predstavnik jc, skratka, pove, kar ni ono samo. Identitetno mišljenje sc oddaljuje od identitete svojega predmeta".26 Ker znotraj takega mišljenja pojem stvari nikakor nc ustreza, saj ni niti pri njej, zahteva Adorno med mišljenjem in stvarjo nekaj mimetičnega in sama struktura pojma mora v sebi ohranjati ta mimetični impulz.
Kaj misli Adorno z. mimetično strukturo pojma? V tej zvezi govori o pojmu v gibanju, ki naj ujame lastno identiteto stvari in spozna predmet v njegovi lastni, zgodovinsko pogojeni konstclaciji. Za vzor postavlja model, po katerem ravna jezik s svojo spoznavno funkcijo, kajti pojme "ccntrira okrog kakšne stvari". S takim razvrščanjem pojmov okrog stvari, ki jo jc treba spoznati, pojmi "potencialno določajo njeno notranjost, z mišljenjem dosežejo to, kar jc mišljenje iz sebe moralo izločiti".27
O naravi jezika šc bolj nazorno poroča v Filozofski terminologiji. Tu beremo, da "jc jezik v splošnem pametnejši od nas, kajti upira sc temu, da bi pod pojem subsumiral nekaj, katerega lastno bistvo je ravno nekaj nepojmovnega".2* Adorno opozarja na empiristično filozofsko tradicijo, konkretno na Huma, saj jc ta z izrazi, kot rccimo "impressions", opisoval najbolj neposredne čutne danosti v nasprotju z že posredujočo zavestjo.
Samo deloma smemo sklepati o Adornovi rcaktualizaciji empiristično usmerjene filozofije. Intcrprctacija je nedvomno zanimiva toliko, kolikor empiristično tradicijo filozofiranja sooča z modelom ncgativncdialcktikc. Iz fragmentarnega Adornovcga soočanja s Humom vidimo, da Adorno predlaga "model za neko drugo spoznavnoteoretsko kategori jo", namreč za "pojem fcnomcnologijc".29
25	Theodor W. Adorno: Negative Dialektik, str. 152.
26	Ibidem.
27	Ibidem, str. 165.
28	Theodor W. Adorno: Philosophische Terminologie. Zur Einlcitung, Band 2, str. 291.
29	Ibidem, str. 292.
Preseneča s svojim zelo natančnim in podrobnim opisom tega, kar ima za smisel fenomenologije in filozofsko fenomenološkega razmišljanja. Fcnomcnologija "dejansko pomeni povezovati pojme s stvarmi", konfronlirati pojme s stvarmi, dobesedno s tem, na kar sc pojmi nanašajo. Zaradi tega je Adorno odločno zaključil: "Kolikor je ta konfrontacija kakšnega pojma z vsebino stvari, ki jo pokriva, življenjski element mišljenja, je vsekakor vsako filozofsko mišljenje, dejal bi, zares fcnomenologija."30
Na podlagi tako razumljene fenomenologije bi smeli tudi Adornovo negativno dialektiko poimenovati kar fcnomenologija mišljenja. Kakorkoli žc, pri tej gre v bistvu za smisel njegovega mišljenja v modelih, saj si prizadeva zelo konsekventno rellcktirati vse poslcdicc konstitutivne subjektivnosti, tako pri Kantu kot pri Heglu; njuno miselno ravnanje - transccndentalizcm s svojim samozadostnim jazom - po Adornovi kritiki nasprotuje fenomenologiji mišljenja. Kot jc razvidno i/, njegovih kritik sodobnih filozofskih smeri, jc tudi tem očital, da v bistvu ne zadostujejo v prej opisanem smislu kriterijem fenomenologije mišljenja; še vedno namreč preveč izhajajo samo iz sredstev avtonomnega ratia ali pa so glede pojmovnosti - njegova znana kritika pozitivizma - na tako skromni ravni, da niti nc premorejo pojma cclotc, ki v mnogočem sploh šele omogoča teorijo.
Za tako pojmovano fenomenologijo mišljenja ni ničesar, kar bi sc nc dalo dojeti in izraziti. Zato jc po Adornu naloga filozofije povsem nasprotna od tega, kar jc izrazil Wittgenstein v Traktatu; o čemer sc ne da govoriti, o tem jc treba molčati. Kot bi bil Adorno želel povedati, daje tudi ncizrckljivosti treba ustvariti, dati pojem, toda tako, da se stvar sama v tem ne zaduši in utopi.
Pojem ni konstitutiven do stvari, tudi pojem svobode šc ni konstitucija svobode. Sodba, daje kdo svoboden človek, sc nanaša na pojem svobode. Čc ga soočamo z izkustvom, sam sebi nasprotuje, prihaja v protislovje s seboj. Skratka, potem pojem svobode sploh ni več to, o čemer govori. Svoboda jc konkretna ali pa jc ni, vendar ni spoznavna po vzoru nečesa "prvega", šc manj določljiva kot tako in nič drugače bivajoče.
Adorna najprej zanima konkretni pojem svobode, vendar tako, kot to preberemo v krajšem tekstu z naslovom Frankfurter Adorno Blatter (1992) i/, njegove zapuščine, ki jo po postopni obdelavi izdaja Theodor W. Adorno Archiv: "Das Unfrcic lasst sich crkcnncn, nicht darstcllcn."31 Tudi po zapisu iz Negativne dialektike sc svobode nc da določiti opisno, kot nekaj žc bivajočega, kajti svoboda jc nekaj nastajajočega, zato jc moč govorili pri Adornu o negativnem pojmu svobode.
Kot prvega od miselnih modelov dialektike Adorno obravnava pojem svobode - s podnaslovom K metakritiki praktičnega uma - in / n jim nazorno kaže vse aporije, v katere se ta pojem zapleta pri Kantu zaradi njegove izrazito subjektivistične naravnanosti. Zato tudi ta Adornova razmišljanja o Kantovem pojmovanju svobode v bistvu nadgrajujejo njegovo programsko začrtano nalogo iz predgovora, ki jc v tem, da prekine s t.i. konstitutivno subjektivnostjo, kajti Kantov pojem svobode temelji na avtonomiji uma, samodajanju zakonov in izrecni poslušnosti ter izpolnjevanju teh zakonov. Iz zaključnega dela K metakritiki praktičnega uma razberemo Adornova lastna stališča o pojmovanju svobode. Z n jihovo pomočjo razumemo, zakaj je Kantovo pojmovanje svobode šc vedno in kljub vsej kritiki vzor, ki sc mu ni odrekel.
Modeli po Adornu nikakor nc pomenijo nekakšnega občega načina opazovanja, ampak peljejo k stvarnemu problemu in njegovi vsebinski intcnciji, k temu, kar je označil
30	Ibidem.
31	Frankfurter Adorno Blatter, (Hrsg. vom Theodor W Adorno Archiv), Edition Text + Kritik, Miinchen 1992, str. 7.
kol obrat k posebnemu in posamičnemu. Tako modelska analiza skuša rehabilitirati manj upoštevan, cclo nepriznan del zgodovine filozofije, to, kar jc hkrati programski zapis njegove filozofije, izražen kol zavest o neidentiteti. Vendar smisel modelov ni samo v Icm, da demonstrirajo negativno dialektiko, temveč, da predstavljajo nekatere ključne pojme filozofskih disciplin. Z njimi nam Adorno omogoča stopiti v tradicionalno filozofsko predmetno območje, kar je po svoje paradoks njegove negativne dialektike, saj kaže na to, da Adorno v bistvu sploh ni antitradicionalist.
Vsekakor jc možno obravnavati filozofijo po področjih in glede na problemske sklope, ki so sc zgodovinsko izoblikovali znotraj nekega področja. Z Adornovim razumevanjem filozofije vsekakor nc moremo povsem zavrniti tradicionalnega, disciplinarnega pristopa glede filozofskega preučevanja. Kot da bi tradicionalna filozofija sama zavračala deklarirani univerzalizem, ki sc je moral ravnati po meri občega in nujnega in z disciplinarnim pristopom, vsaj deloma, prisluhnila konkretnosti, ki jo jc siccr podrejala zahtevam občosti uma in identitetne logike.
Na področju filozofije morale izstopa dialektika svobode in z njo si Adorno odpira pol v razmišljanja o filozofiji zgodovine. Četudi la pristop na prvi hip šc tako spominja na hcglovsko dojemanje svetovne zgodovine kot razvoja pojma svobode, govori Adorno o njem s Kantovo pomočjo. Žc sama konstrukcija Negativne dialektike opozarja na prevladujoč Kantov vpliv, o katerem zanimivo poroča Jameson Frcdric v svojem delu Late Marxism. Adorno, or, the Persistence of the Dialectic. "Dejansko je Negativna dialektika daleč od tega, da hi predstavila 'odprto' ali tvegano kompozicijo; imitira pa... osnutek Kantove Kritike čistega uma."12 Siccr s povsem drugačnim materialom in sredstvi, opozarja Jameson in pri tem podaja skoraj drzno ugotovitev, da Negativna dialektika "razgrinja Kantovo delo kot nekakšno postmoderno rekonstrukcijo",33 čeprav Adorno ni nikdar pripadal postmoderni.
Žc v konstrukciji Dialektike razsvetljenstva očitno prevladuje Kantov vpliv, šc bolj pa v analizi modelov negativne dialektike. Tako so trije modeli te dialektike nesmrtnost, svoboda in Bog zaključni deli Negativne dialektike, opozarja Jameson, ugotovitev, ki ji seveda nc moremo oporekati. Tuje pred nami tudi nov konccpt razumevanja odnosa med materializmom in nesmrtnostjo in jc to nedvomno Adornov poskus filozofske zavrnitve tcodicije smrti, zaradi katere so iz novejše filozofije izginila razmišljanja o nesmrtnosti.
Nemi ostajamo vsekakor pred Jamesonovim opozorilom, da je Adorno s temi modeli bistveno razširil in filozofsko dopolnil "samo marksistično dojemanje zgodovine".34 Kot da bi nam ta zgodovinski trenutek sam prepovedal, da bi si sploh še upali razmišljati v kategorijah kot marksistično pojmovanje zgodovine ali pa si cclo drzniti uporabljati izraze kot sodobni marksizem. V svetu, ki sc jc do pred kratkim imenoval socialističen, jc socializem in marksizem skoraj tabu tema in le kdo lahko izmeri dolžino tega obstranskega zgodovinskega - nepotrebnega - razvoja.
Lepa pesniška vizija govori o tem, da so ga bičali, križali, zavrgli in globoko pod zemljo pokopali in šc na njegov grob postavili skalo. A glej, zgodi sc čudež, da tako umorjen, zavržen in zakopan prej ali slej od mrtvih vstane^
In kako sc naj vsemu temu odzove filozofija? Gre za trenutek, ki nam ne dovoljuje drugega komentarja kot tega, ki ga omogoča pobeg v estetizacijo sveta, tudi z dokaj očitno
32	Frcdric Jameson: Spatmarxismus. Adorno oder Die Bcharrlichkeit der Dialektik. Argument. Hamburg 1992, str. 94.
33	Ibidem.
34	Ibidem, str. 96.
Adornovo teoretsko pomočjo. Vsekakor nc moremo mimo Jamcsonove ugotovitve, daje v t.i. zahodnem marksizmu - ta si šc upa naglas izreči besedo marksizem - glede njegove filozofske utemeljitve, po Lukacscvi Zgodovini in razredni zavesti, drugo delo na taki višini, samo šc Adornova Negativna dialektika. Duhu identitete zdaj stoji nasproti šc - povsem dostojen izziv - duh ncidcntitctc, različnosti.
Jamcsonov pristop opozarja na cn vidik pri analizi Adornovc filozofske misli, na presojo Adornovih stališč predvsem z vidika - popularen in v marsičem prevladujoč način študija filozofije pred dvajsetimi leti - filozofije zgodovine. To jc in tudi nedvomno ostaja zelo pomemben vidik Adornovc misli, vendar preveč obide in prezre neki šc pomembnejši moment pri Adornu, tj. metodološkega.
Šc ko jc Adorno živel in takoj po njegovi smrti so mnogi interpreli njegove misli izpostavljali filozofskozgodovinski moment kot odločilen tudi zato, da bi Adorna lahko uvrstili med marksistične mislece, sc med seboj žolčno prerekali o tem, koliko Adorno šc jc al i deloma sploh ni več marksist, nekateri od njih cclo Adornu očitali odpad od marksizma. Zdajšnje študije o Adornu pa nam aktualnost njegove misli kažejo v povsem drugačni luči.
Nc da bi hoteli zanemariti filozofskozgodovinski vidik ali ga cclo povsem odmisliti, zdaj aktualno branje in interpretacija Adornovc misli, pojem dialektike kot šc vedno aktualen filozofski način razmišljanja, izpostavlja izrazito z metodološke plati. Adornovo pojmovanje dialektike namreč zelo očitno izpostavlja vprašanje koncepta določene racionalnosti, tj. posredovanja, ki izhaja iz idcntificirajoče logike ratia kol prevladujočega miselnega modela v zgodovini filozofije.
Od zdaj žc številnih del, ki preučujejo Adorna v tej smeri, moram omeniti vsekakor delo z naslovom Theodor W. Adorno, v katerem avtor tega dela Haukc Brunkhorst opozarja35 na dokaj podobne zaključke še v delu z naslovom Negative Dialektik und Erfahrung.36 Avtorica tega dela Anke Thycn povsem samostojno in neodvisno - po notranji logiki strukture Adornovc misi i - kaže na cnodimcnzionalnost intcrprctacijc Adornovc dialektike, pojinovane zgolj kot določene filozofije zgodovine.
Po mnenju obeh jc zato pri poskusu razumevanja in ocene negativne dialektike mnogo pomembnejši metodološki vidik kot pa filozofskozgodovinski, ugotovitev, ki ji velja pritrditi. Predvsem zaradi tega, ker nc glede na izstopajoč filozofskozgodovinski moment, ki jc dejansko razviden v vsakem stavku Adornovc filozofske misli, filozofija zgodovine hote ali nehote spravlja filozofijo v tesno bližino s svetovnonazorskostjo, ki pa jo je Adorno ostro zavračal. V tej zvezi jc znana njegova izrecna zahteva, iz katere izhaja, daje Ircba svetovne nazore iz filozofije celo pregnati.
35	Haukc Hrunkhorst: Theodor W. Adorno Dialektik der Moderne, Piper, Miinchcn 1990, str. 324.
36	Glej Anke Thycn: Negative Dialektik. Zur Rationalitat dcs Nichtidcntischcnhci Adorno. Suhrkarnp, Frankfurt 1989.
ANTHROPOS 1993/3-4	_________________FILOZOFIJA
Dve predavanji o spoznanju in pojavoslovju
MATJAŽ POTRČ
POVZETEK
Kognitivno znanost zanima znanje oziroma vednost. V tem smislu je kognitivna filozofija blizu spoznavni teoriji. Med področji kognitivne filozofije so omenjeni modeli duha (še zlasti nevronske mreže), zdravorazumska psihologija, behaviorizem in ekologizem. Pojavi so določeni kot akcidenčne celote, ki imajo substanco za svoj lastni del.
Pojavi niso idealni, ampak so izkustveno podprti. Ocenjeno je razmerje pojavoslovja do naturalizma in psihologizma, nato pa je pojavoslovje soočeno z brentanovskim reističnim in nearistoteličnim mereolokim razumevanjem pojavov. Analitično filozofijo obeleža njena metoda. Zgolj metodologija analitične filozofije nam omogoča razumeli fenomenologijo ali pojavoslovje.
ABSTRACT
TWO LECTURES ON KNOWLEDGE AND PHENOMENOLOGY
Cognitive science is concerned with knowledge. In this sense, cognitive philosophy is close to epistemology. Models of mind, particularly neural networks, folk psychology, behaviourism and ecologism are discussed as areas of cognitive philosophy. Phenomena are determined as accidental wholes, possessing substance as their proper part. Phenomena are not ideal, they are experientially supported. Relation of phenomenology towards naturalism andpsychologism is evaluated, and confronted with Brentanian reistic and nonaristotelian mereological understanding of phenomena. Analytical philosophy is characterized by its method. Only the method of analytical philosophy enables us to understand phenomenology.
I. KOGNITIVNA FILOZOFIJA IN MODELI DUŠEVNOSTI
Uvod
V	svetu, pa tudi pri nas, jc vse več slišati o kognitivni znanosti. V modroslovni stroki pa zavzema vse bolj pomembno mesto tudi kognitivna filozofija. Najprej bom povedal nekaj splošnega o tem, kako razumem kognitivno znanost in kaj mi pomeni kognitivna filozofija. Nato pa bom del prostora namenil modelom duha, šc zlasti modelu nevronskih mrež, kakor sc mi pač zdi, da slednje lahko zanimajo kognitivno filozofijo. Ob primeru pojava in pojavoslovja bom šc poskusil nakazati, kaj lahko k izboljšavi modelov duha prispeva filozofija. Na koncu bom nekaj besed namenil zdravorazumski psihologiji.
Kognitivna znanost
V	preteklem desetletju ali dveh, kol rečeno, pogosto omenjajo kognitivno znanost. Najprej bom skušal orisati svoje razumevanje znanosti, nato pa šc lastno razumevanju kognicijc.
ZNANOST moramo zlasti razumeti kot dejavnost, ki čim bolj povezano in brez protislovij razlaga določeno področje. Poleg tega paje bistvena sestavina znanosti tudi dejavno poseganje s pomočjo poskusov v razvozlavanje ugank narave. Tako sc, denimo, trudi kemija čim bolj povezano in brez protislovij razložiti svoje področje, namreč kemično zgradbo snovi. Pri spoznavanju kemične zgradbe snovi pa si kemik pomaga s poskusi, ki morajo sami zopet zadostiti določenim pogojem, denimo preverljivosti. S poskusi kemik praviloma poskuša potrditi svoje določene teoretske teze. Kakšen drugi kemik ima zopet lasten teoretski pogled na zgradbo snovi, ki ga bo skušal potrditi z malce drugače zastavljenimi poskusi.
KOGNICIJA jc pravzaprav tujka oziroma drug izraz za spoznavanje ali spoznanje.
KOGNITIVNA ZNANOST bi lahko zato imela tudi naziv "znanost o spoznanju". Zanimivo jc, daje ta znanost nastala šele pred kratkim. Bolj tradicionalne znanosti, kakršna jc kemija, sc običajno ukvarjajo z določenimi področji zunanjega sveta. Tako sc pravkar omenjena kemija ukvarja s kemično zgradbo okolncga sveta Čc jc kognicija pravzaprav spoznanje — kaj pa je potem kognitivna znanost? Kognitivna znanost ni nič drugega kot znanost o spoznanju. Kot znanost mora čimbolj povezano razložiti spoznanje, pri tem pa si pomaga s ponovljivimi poskusi, s pomočjo katerih znanstvenik preverja svoje hipoteze. Morda jc razlog, da seje sistematično znanstveno raziskovanje spoznanja pojavilo sorazmerno pozno, v tem, da jc spoznanje na nek način kar preveč očitno. Kcmikova znanstvena dejavnost, na primer, gledano z določenega zornega kota, ni nič drugega kot spoznanje kemične zgradbe snovi. Tako je spoznanje del znanosti in vsakega človekega naprezanja. V tem smislu je kognitivna znanost tista dejavnost, ki skuša razložiti človeki spoznavni aparat. Na spoznavni aparat lahko opazujemo kot nekaj individualnega, to je kot nekaj, kar jc lastno posameznikom. V tem primeru imamo na primer opraviti z zaznavanjem. Spoznavni aparat pa so zopet tudi ustanove, ki omogočajo sistematični potek znanstvenega spoznavanja. Kognitivna znanost jc poskus več različnih strok, da bi združeno pojasnile spoznavne zmonosti in mehanizme. Zato kognitivno znanost sestavljajo znanosti, kakršna jc psihologija, nevrofiziologija, umetna inteligenca, pa tudi filozofija.
Kognitivna filozofija
Kognitivna filozofija bi bila s tega stališča gledano filozofska stroka, katera skuša pojasniti napore kognitivne znanosti, oziroma znanosti o spoznanju. Obenem pa govori tudi
o mestu filozofije v okviru različnih strok, ki tvorijo skupni napor kognitivne znanosti, da hi obelodanila spoznanje. Tako je kognitivna filozofija na cm strani bli/u psihologiji, umetni intciigcnci ter drugim strokam v okviru kognitivne znanosti. Filozof se na svoj način vključu je v razreševanje docela določnih problemov, ki denimo nastopajo v okviru umetne inteligcncc.
Na drugi strani pa nc smemo pozabiti, daje, kot smo dejali, kognicija pravzaprav zgolj drugi izraz za spoznanje. S tega stališča gledano je kognitivna znanost tudi nadaljevanje ene temeljnih filozofskih dejavnosti nasploh, namreč razlage človekega spoznavanja, /.ato nc bo odveč tudi na tem mestu podati okrajšave, s pomočjo katere so filozofi povzeli pogoje za spoznajc:
Vap =def p & Pap & Uap
(V jc tod znak za vednost, a jc oseba, p jc poljubna propozicija, denimo "Zunaj jc tema.", veliki Pje znak za prepričanje in veliki U je znak za upravičenost. Formula pravi, da oseba a ve da p (Zunaj jc tema), natanko tedaj, ko je res, daje zunaj tema (p), kojc oseba a prepričana, daje zunaj tema (Pap), in kojc poleg tega oseba a tudi upravičeno prepričana, da jc zunaj tema (oseba a jc informacijo dobila po zanesljivi poti, bodisi na primer po zaznavno zanesljivi poti, ali po spoznavno zanesljivi poti: denimo, da ji jc to povedal prijatelj, ki mu lahko zaupa, in da slednji ni imel razloga, da bi osebo a prevaral.))
Poglavitna formula spoznavne filozofije ni kakšna čudodelna formula, ampak nam zgolj pomaga sistematično obelodaniti vse pogoje, katerim mora biti zadoščeno, da nekaj lahko velja za spoznanje. Formulo spoznavni teoretiki uporabljajo ravno zavoljo njene sistematičnosti.
Siccr pa je vprašanje o spoznanju eno najstarejših v filozofiji. To, da nekaj vemo, jc namreč potrebno kot stališče obraniti proti skeptiku, ki trdi, da nič nc vemo ter da ne moremo ničesar spoznati. Kognitivna filozofija sc v razrešitev tega starega vprašanja po vednosti ali znanju vključuje skupaj z napori ostalih empiričnih ved, ki želijo nekaj povedati o naših spoznavnih zmožnostih. Novo je torej to, da filozofija pomaga pri eksperimentalnem preverjanju spoznanj o spoznanju. Na drugi strani pa kognitivna filozofija skuša ohranjati najboljo modroslovno tradicijo, s katero želimo zagotoviti temelje spoznanju nasploh.
Modeli duha
V okviru kognitivne znanosti jc eden temeljnih poudarkov namenjen modeliranju duševnosti. Govorimo o modelih duha. Psihologi, nevrofiziologi, delavci na področju umetne inteligcncc ter drugi skušajo oskrbeti modele, ki naj hi ponazarjali različne spoznavne funkcije, vse od zaznavnih, kakršen jc na primer vid. pa do spoznavnih, kot jc denimo sklepanje.
Razpravljanje o duševnosti pa je lastno tudi filozofiji. Predpostavka je namreč pogosto bila, daje ravno duševnost sede/ spoznanja. Seveda pa jc lahko izraz "duševnost" le skupni pojem, pod katerega sodi zbir različnih zgoraj nakazanih zmožnosti. Obsežnejšo filozofsko razpravo o duši jc napisal Aristotel, sledili pa so mu še mnogi filozofi.
Razprave o duši pa šc niso bile modeli duševnosti. Modeliranje različnih spoznavnih funkcij si je utrlo pot z izdelavo računskih in drugih avtomatov, na začetku razvoja umetne inteligcncc. Bolj ustrezne modele duševnosti smo dobili z nastopom računalnikov. Kaj jc pravzaprav model? Model sončnega sistema skuša prikazati način sestave in delovanje sončnega sistema. Na podoben način skuša model duha prikazati način zgradbe in delovanja
naše duševnosti. Nobeden od obeh omenjenih modelov seveda ni idealen; oba sta pravzaprav empirični hipotezi o predmetnem področju, ki ga modelirata (sončni sistem, duševnost). Zato paje modela mogoče izboljšati.
Če se na hitro ozremo na modele duševnosti, s kakrnimi pač razpolagamo, se izkaže, da jc duševnost v celoti zelo težko modelirati. Uspešni smo praviloma pri modeliranju posameznih funkcij duševnosti.
Pri tem paje zanimivo, daje prej uspelo izdelati modele višjih, spoznavnih funkcij duševnosti, kot pa nižjih spoznavnih funkcij. Pri tem mislim z višjimi spoznavnimi funkcijami na takšne zadeve kot sta zmožnost sklepanja in računanja. Z nižjimi spoznavnimi funkcijami pa merim na takšne spoznavne procese kot so gledanje, poslušanje, vohanje.
Dejstvo jc, da so bili prvi avtomati namenjeni prav modeliranju računskih zmožnosti; tod menim različne računske avtomate. Tudi računalniki so dobili svoje ime po tej vrsti modeliranja. V sodobnem razvoju računalnikov so se najprej pojavili digitalni zaporedni modeli, ki so omogočili prav posnemanje računskih in sklepalnih mehanizmov. Ob tem pa jc zaostalo modeliranje nižjih spoznavnih funkcij, kakršno jc prej omenjeno gledanje ali poslušanje. Model mora na primer razložiti (in po svojih zmožnostih eksperimentalno preveriti) kako je možno prepoznavanje govorjenega besedila. Razložiti mora torej, kako jc mogoče tisto, kar se ravnokar dogaja, namreč, da tc stavke poslušate, jih kot take prepoznavate, in na koncu tudi razumete. Odgovor na vse to nikakor ni preprost, ne glede na to, da zadeva v običajnem življenju poteka nekako samodejno. Ko govorim o modeliranju nižjega spoznavanja, izraza "nižji" pri tem nikakor ne razumem kot da sc nanaša na nekaj manj vrednega. Nasprotno, skupaj s slovenskim filozofom Francetom Vebrom (ki so ga prav tako zanimali modeli duha, saj jc denimo napisal knjigi "Očrt psihologije" in "Analitična psihologija") bi si upal zatrditi, da so občutki bolj nizko umeščeni v tem smislu, da tvorijo podlago vsemu drugemu, prav vsakršnemu možnemu doživljanju, vsakršni vrsti doživljanja. To jc med drugim Vcbcr obdelal v spisu "Občutki in filozofski pogled na svet" leta 1975. Upam, da sc bo profesor Jerman, ki sem mu ta tekst posredoval iz Vcbrovcgraškc zapuščine, kmalu potrudil, da ga zares natisne. Na ta način vidimo, kolikšni pomen jc potrebno pripisati modeliranju nižjih spoznavnih proccsov.
Nevronske mreže
Modeliranje nižjih oziroma temeljnih spoznavnih proccsov, kakršno je na primer gledanje ali poslušanje, jc bilo možno šele dokaj pozno. Prvi pomembni model gledanja (Marr) pravzaprav ni starejši od kakšnih dveh desetletij. Ta računalniško podprli model jc pokazal, da imamo pri gledanju opravka z zapletenim proccsom, ki sega vse od nižjih pa k višjim spoznavnim plastem, katere med seboj tudi sodelujejo.
Ravno na podlagi omejitev klasičnih računalniških modelov seje pojavila potreba po izdelavi v temelju novega računalniškega modela. Pojavile so sc takozvanc nevronske mreže oziroma distribuirani vzporedni proccsorji, torej modeli in stroji, ki podatke obdelujejo vzporedno enega ob drugem (in nc več zaporedno enega za drugim), ter ne uporabljajo več klasičnih propozicionalnih simbolov, na kakršne naletimo pri tradicionalnih računalnikih, ampak mrežasto vkodiranc, prekrivajoče sc mehke simbole. Ker so takšni modeli oziroma računalniki v nasprotju s prejšnjimi (ki so bili funkcionalistični, torej jih je zanimala bolj funkcija izvajanja kot pa idealna ali realna zgradba vezja, ki določen proccs izvaja) dosti bližje resnični zgradbi možgan, temeljni gradniki možgan pa so nevroni, pravimo takšnim modelom tudi nevronske mreže. Nevronske mreže imajo precejšen uspeh pri modeliranju
občutkov in zaznavnih proccsov, omogočile pa so tudi bolj psihološko realističen pogled na višje spoznavne dejavnosti. Sklepanje (in tudi računanje kot psiholšoki proces) na primer ne poteka vselej po idealnih ali idealizirani h shemah, ampak jc pogosto spoznavno omejeno z našimi zmožnostmi računajočih kot živih biti j. Takšne hevristične (torej nc idealne, ampak z empiričnimi značilnostmi organizma omejene) postopke, kot jim pravimo, pa najbol| uspešno modelirajo ravno možganom podobna nevronska vezja.
Behaviorizem in ekologizeni
Doslej smo spoznali, da jc eno osrednjih področij delovanja kognitivne filozofije modeliranje duševnosti. V tem smislu je kognitivna filozofija zelo blizu filozofiji psihologije. V bistvu je blizu naturalistični filozofiji psihologije, torej takšni, ki sc zanima za izsledke psihologije kot naravoslovne eksperimentalne znanosti. Spoznali smo tudi, da se modeli duševnosti, ki zanimajo kognitivno filozofijo, vse bolj razvijajo v takšno smer, da so blizu resničnemu delovanju možganov. Mimogrede smo spoznali šc, da sosc modeli duševnosti sprva razvili zlasti za modeliranje višjih spoznavnih funkcij, kakršni sla računanje in sklepanje, da pa se sedaj razvijajo v smer modeliranja takšnih zadev, kakršni sta gledanje in prepoznavanje slušnih vlisov kot razumljivih sporočil. Ob tem postaja vse bolj jasno, da so prvi modeli duševnosti idealizirali in pretirano poudarili zgol j en del celotnih spoznavnih zmožnosti. Modelirani človek jc lorej bil nekakšen idealni razmišljujoči človek, brez vsakršnih zaznavnih proccsov. Dejstvo pa je, da sc bitje, ki razmišlja, običajno tudi odziva na dražljaje v svojem okolnem svetu ter da eno (razmišljanje) nc more potekali brez drugega (odzivanja na dražljaje). Pozabiti pa nc smemo niti na spomin.
Zalo ni čudno, da so modeli duha pri nevronskih mrežah, v razliki s klasičnimi računalniškimi modeli, zasnovani bchavioristično, torej obnašanjsko. Stari računalniški modeli so bili, kot rečeno, predvsem razmišljujoči. Novi nevronsko utemeljeni modeli pa so behavioristični, odzivno utemeljeni. Na tem mestu bi lahko kdo ugovarjal, da modeli nevronskih mrež nc morejo biti behavioristični, torej obnašanjski, saj je že iz njihovega naziva razvidno, da so jim v oporo možgani. Možgani pa so v notranjosti organizma, in jc zato takšen prislop nezdrulžjiv z behaviorizmom, ki opazuje organizem zgolj glede na njegovo obnašanje, glede na reakcije v okolju, sam organizem in njegova notranjost pa sta pri lem metodoloko izključena, nastopata kot neke vrste neznanka, kot črna škatlica. Odgovor na ta ugovor jc, da so nevronske mreže pač model, ki je možgansko obnašan jski oziroma bchaviorističen. To pomeni, da so v njegovem temelju zares možgani in njihova sestava. Vendar pa so sedaj pomembne vezi med posameznimi elementi v možganih, med nevroni. Ravno tc vezi pa se utrjujejo na način odziva na okolje. Malce poenostavljeno povedano: Čc večkrat opazim mačko na predpražniku, sc utrdi povezava oziroma utež med nevronoma, ki sta vsak posebej zadolžena za mačko ter za predpražnik. Asociacijc se torej utrjujejo na temelju izkustvenih odzivov, na teli asociacijah pa temelji model v celoti. V tem smislu lahko rečemo, da predstavljajo nevronske mreže primer možganskega bchaviorizma. Če lahko nadalje rečemo še, da jc bil model duševnosti človek, jc tako klasični model predstavil človeka zgolj kot razmiljujoče bitje, konckcionistični model (gre za povezave med nevroni), oziroma model nevronskih mrež pajc človeka predstavil kot bitje, ki sc odziva na okolni svet, v katerem pridobiva določena izkustva.
Na tem mestu pravkaršnjega kratkega pregleda razvoja modelov duha sc lahko vprašamo, kaj bi morali dodati, da bi modeli postali šc bolj realistični. Pomagamo si lahko zekologizmom. Ekologizem je zvrst psihologije, ki jemlje organizem v njegovem okolnem
svetu kot svoje temeljno izhodišče. Torej ne gre več zgolj za odzive organizma na dražljaje. Trditev je sedaj, da moramo posamični organizem ter njegov okolni svet obravnavati kol enotnost. Opraviti imamo z določeno vrsto sinergije, pri kateri organizma nc moremo obravnavati v ločitvi od njegovega okolja. Pomen predmetov v okolnem svetu je na primer odvisen od zgradbe posamičnega organizma. Stol sc na primer meni ponuja za to, da sc nanj usedem, mravlji pa sc ponuja za plezanje. Od tod postaja razvidno, da pri ckologizmu ni smiselno govoriti o razdelitvi na organizem ter na njegov okolni svet, na subjekt in objekt, kot temu običajno pravimo. Zanimivo je tudi to, da ekologizem načeloma obravnava človeka kot enega od mnogih vrst organizmov, ki mu pač pripada tudi zanj značilen okolni bivalni svet. Sam ekologizem pa kljub vsemu, tako sc zdi, morda šc nc more podati zares zadovoljivega modela duševnosti.
Zato lahko ta kratek pregled modelov duha sklenemo z enim predlogom, kako bi lahko filozofija pomagala pri izdelavi šc bolj ustreznega modela, kot pa smo ga imeli doslej. Na la način bo postala nekoliko jasnejša tudi vloga kognitivne filozofije v okviru splošnega podjetja kognitivne /nanosi i. Filozofija lahko namreč pokaže na določene modele, ki jih je sama v svojem razvoju žc bila izdelala, ter jih lahko ponudi v razmislek pri izboljšavi sedaj obstoječih modelov duševnosti.
Organska enotnost
Videli smo bili, da šc obstajajo določene težave pri zares ustreznem modeliranju duševnosti, ne glede na to, da nam jc zadnji razvoj modelov nevronskih mrež prinesel prcccjšcn napredek in doslej morda ncslutenc možnosti. Zato predlagam, da izbolšjamo našo skico modela duševnosti s predlogom Organske Enotnosti, ki nastopa, kot ga sam razumem, v temelju Icnomcnologije oziroma pojavoslovja. Ta model jc med drugim za nas pomemben zalo, ker jc bil v oporo ludi delom Franceta Vcbra, najboljšega slovenskega filozofa, in predstavnika Icnomcnologije. Fcnomcnologija oziroma pojavoslovjc temelji na POJAVIh, ki so razumljeni kot akcidcnčne celote, ki imajo substanco za svoj lastni del.
Tako vsaj pojave lahko razumemo pri Brcntanu kot začetniku pojavoslovja. Naj zgornjo opredelitev na kratko razložim. Pojavi so celote, opazovan i so kot nekaj samostojnega. Niso pa nujni, zato so naključni ali akcidcnčni. Pojava kot sta mačka ali misel o mački sta seveda naključna, in ne nujna. Vendar paje pojav pravzaprav prej misel o mački kot pa mačka. Jasno jc vsaj to, da nas v okviru modela duševnosti nc more v toliki meri zanimati mačka kot taka, pač pa prej misel o mački. Čc pa je pojav misel o mački, potem je nadalje jasno, da mora biti to misel kogar koli žc, denimo moja misel, ali pa tvoja misel. Torej terja misel na mačko kot pojav nekega podpornika, mislečega, denimo mene. Temu oporniku pojava bomo rekli substanca, saj je za obstoj pojava bistven, torej substancialen: brez opornika v substanci pojav nc more obstajati. Čc tebe ni, tudi Ivojc misli ne more biti. Nc glede na to, da jc pojavu v oporo substanca, torej nek organizem, pa jc pojav od tega organizma vseeno šc neodvisen, vsaj obravnavati ga moramo kot neodvisnega, če nas žc zanima pojavoslovjc.
Iz zgornjega razmisleka bo tudi razvidno, da so pojavi pravzaprav organske enotnosti. Tako so organske enotnosti pravzaprav akcidcnčne celote, ki imajo substanco (in nič drugega) za svoj lastni del. Dodati je potrebno zgolj šc, da pojavi glede na pojavoslovjc niso psihološke bitnosti. Pravzaprav po Brcntanovem mnen ju nc obstaja misel, ampak obstajajo zgolj posamične stvari, polatinskorgs. Torej obstaja mislcci-na-mačko kot posamična stvar, ne obstaja pa misel na mačko kot od substance odvisna zadeva.
Kaj nam vse to lahko pove pri modeliranju duha? Videli smo, da so modeli duha človeka sprva predstavili kot zgolj miselno bitje. Nato pa jc bil človek s pomočjo nevronskih mrež predstavljen kot bitje, ki sc odziva na dražljaje v svojem okol ju. Ekologizem je skušal organizem in njegovo okolje predstaviti kot celoto. Vendar pa šele naša izposoja pri pojavoslovju bolj natančno pokaže, kako naj nadal je opišemo razmerje med organizmom in pojavom, čc želimo dobiti ustreznejši model duha. Vsak pojav mora biti modeliran tako, da se v njegovem središču nahaja substanca kot njegov lastni del. Seveda na ta način filozofija ni pokazala, kako naj natančno izdelamo izboljšani model duha. Usmerila je zgolj k razmišljanju, kaj so doslejšnji modeli morda zanemarili in kaj jc potrebno dodati, da bi prišli do bolj ustreznega modela duševnosti. Sedaj morajo zopet priskočiti na pomoč znanosti, kot sta psihologija in umetna inteligenca, da bi pridobili ustrezen model duha. Toliko na kratko, bolj v ilustracijo, glede cnc od možnih smeri dejavnosti kognitivne filozofije. Ni težko videti, da jc njen napor zares usmerjen v pojasnitev spoznavnih zmožnosti ter v izboljšavo doslejšnjih modelov tc pojasnitve. Koncc koncev vidimo, da kognitivno filozofijo nc zanima nič drugega kot razlaga spoznavnih zmožnosti te največje uganke vseli ugank, človeka. Vsi skupaj sc trudimo, da bi prišli do integriranega modela duševnosti.
Zdravorazumska psihologija
Marsikomu se lahko zdi, da sc kognitivna znanost, v njenem okviru pa tudi kognitivna filozofija, vse preveč odmakneta od načina, kako ljudje zares razmišljajo. Temu načinu so v modroslovnih razpravah vzdeli naslov zdravorazumska psihologija. Zdravorazumska psihologija ima zelo veliko razlagalno moč in včasih omogoča neverjetno natančna predvidevanja. Tako sc s teboj pogovarjam po telefonu: "Kdaj pride i/. Maribora v Ljubljano?", ti pa odvrneš "Jutri ob desetih.", in nato zares pride. Zanimivo jc, da jc zdravorazumska psihologija, četudi jc njena natančnost včasih precej omejena, uporabna predvsem za tisto, čemur smo bili prej dejali višje spoznanje, predvsem za modeliranje proccsov sklepanja. Zato so jo z veseljem sprejeli nekateri klasični računalniški modeli duševnosti.
Na drugi strani pa drži, daje veljavnost pravil zdravorazumske psihologije prccej oddaljena od idealnega poteka. Zato bi sam dejal, da morda lahko zdravorazumsko psihologijo šc najustrezneje modeliramo z mešanico višjih in nižjih spoznavnih procesov.
Kako pa bi bilo v tem primeru z modelom Organske Enotnosti? Model Organske Enotnosti nam ne odgovarja v tolikni meri na vprašanja po obliki sklepanja (Modus Poncns) in zanesljivosti sklepanja (hcvristika), ampak bolj na vprašanja, kako so posamični pojavi sploh možni, kako lahko nastopijo kot intcncionalnc, na nekaj usmerjene bitnosti. Odgovor je brentanovski: ker so pojavi pravzaprav Organske Enotnosti. Nekdo nekaj namerava vprašati, ko tc vpraša "Kdaj pride iz Maribora v Ljubljano?". Sam mislim, daje brentanovska razlaga združljiva z ckologizmom. Vendar pa je to žc nasledn ja zgodba.
II. ANALITIČNA FILOZOFIJA IN FENOMENOLOGI J A
Povzetek
Marsikdo jc žc slišal za analitično filozofijo, prav tako pa jc morda tudi nekaj malega zvedel o fenomenologiji. Običajno sta analitična filozofija in fcnomenologija dojeti kot nasprotujoči si filozofski šoli. Ko bom skušal preseči to nasprotje, bom mimogrede na kratko
govoril tudi o tem, kako sam razumem analitično filozofijo in fenomenologijo. Nato pa bom skušal pokazati, da nista nasprotni, temveč da je edino pravilno razumevanje fcnomenologijc mogoče zgolj na analitičnem temelju. Šc več, fenomenologija (kot tudi večina drugih pomembnih filozofij danes in v zgodovin i)je zvrst analitične filozofije. Le pozaba na izvorni pomen pojma fenomen ali pojav pri nekaterih sodobnih fenomenologih jc omogočila doccla neupravičeno ločitev Icnomcnologije od analitične filozofije. Zato bom skušal pojasniti zlasti pojem pojav, in siccr na izvornih fenomenoloških mcrcoloških temeljih.
Razprava s Hribarjem o pojavih.
Naj pričnem z opisom nedavnega dogodka ter z. nekaj razmišljanji ob lc-tcm. Pred kratkim jc k meni zašel Tine Hribar, ki zase trdi, daje fenomenolog. Povedal sem mu, da se zadnje čase tudi sam kar ukvarjam s fenomenologijo. Pokazal sem mu povzetek članka o fenomenologiji in organski enotnosti. Tam sem seveda omenil tudi pojave. Takoj jc pripomnil nekaj takšnega (njegovo opombo bom skušal predstaviti v obliki argumenta): "Tebe zanimajo pojavi. Vendar pojavi niso področje fcnomenologijc. Pojavi so empirični, fenomenologijo pa zanimajo fenomeni oziroma idealna bistva."
Sam sem ga vprašal, ali se mu nc zdi, da so fenomeni pravzaprav pojavi in nič drugega. V svojih študentskih letih sem v Parizu poslušal nekega profesorja, ki jc bil zatrdil, da uporabljamo tujko vselej tedaj, ko nc želimo nič povedati. To sem si bil zapomnil, in odtlej skušam vsak pojem razložiti kot jc le mogoče na razumljiv način. Zato sem, ko sem razmišljal o tem, kaj fenomenologija pravzaprav jc, najprej spoznal, daje to veda o pojavih, kajti fenomen ni nič drugega kot zgolj tuj izraz za pojav. V tem smislu sem fenomenologijo poslovenil z. izrazom pojavoslovjc. Dobro bi bilo, če bi sc ta izraz udomačil, kajti v tem primeru bi pač bolje kot doslej vedeli, o čem govorimo, ko razpravljamo o fcnomcnolgiji. Govorimo o pojavih in veda, ki sc ukvarja s pojavi, jc pojavoslovjc. Fenomeni so torej pojavi in nič drugega. Z vpeljavo izraza pojav tako vemo, o čem pravzaprav govorimo. Vendar pa s tem šc ni rečeno, daje odgovor na vprašanje, kaj jc pravzaprav pojav, preprost. Prav lahko se pripeti, daje odgovor zapleten. Nekaj te zapletenosti bom skušal odplesti kar scdajlc.
Začeti na začetku: pojavi sprva niso idealni, ampak so izkustveno podprti
Poglejmo sedaj, kaj pravzaprav trdi Hribar, in kakšen ugovor mu lahko ponudimo v razmislek. Hribar najprej trdi, da so pojavi, oziroma fenomeni, kotjih sam imenuje, idealni. Čc so idealni, pa niso empirični.
Kaj naj to pomeni? Kot sam v prvem približku razumem pojave, in kot jih razume večina, so pojavi pač nekaj, neke bitnosti, ki se pojavijo. Tako sta - zopet zgolj v prvem približku, ampak vendarle, knjiga in mačka dva pojava. Vsakomur je jasno, da sta to dva različna pojava. Prvi pojav je potiskan in ga učenjak spoštljivo prebira. Drugi pojav pa med drugim lovi miši. Denimo, da so pojavi (oziroma fenomeni, kot jim pravi Hribar) zares idealni in da nimajo nič z empirično navlako konkretnih knjig in mačk. Naj bo tako. Vendar bo v tem primeru Hribar težko razložil, glede na kaj se razlikujeta idealna pojava knjige in mačke. Jaz sam vidim zgolj eno možnost, da razložimo, kako sc pojava razlikujeta. I, tako pač, da so pojavu knjiga v oporo konkretne knjige in da so pojavu mačka v oporo empirične dlakave mačke. Čc Hribar razpolaga s kakšno bolšjo razlago, na podlagi česa se pojava knjiga in mačka razlikujeta, bi bilo pošteno, da jo obelodani. V pričakovanju odgovora si lahko ogledamo še nekatere dodatne Hribarjeve motive.
Preden se jih lotimo, naj sam pokažem svoje karte: zdi sc mi pošteno, če pričnemo z razpravo kateregakoli problema, ki sc ga lotimo, na njegovem začetku, s kot je le mogoče enostavnimi primeri. Kajti le če je zagotovljen trden začetek, je mogoče pozneje smiselno nadaljevanje zgodbe. Ob (cm pa se, kot sem dejal, prav lahko izkaže, da enostaven začetek skriva bolj zapleten razplet zgodbe. Mimogrede bi dejal, daje takšno eno temeljnih vodil analitične filozofije.
Naturalizem in psihologizem
"Začetnik fenomenologije in pravi fenomenolog je Husserl. Husscrl jc kritiziral naturalizem ter psihologizem", jc nadalje ugotavljal Hribar.
Vse to jc napačno, na nepravem mestu preveč poenostavl jeno, ali pa kvečjemu zgol j deloma točno.
Prvič, začetnik fenomenologije oziroma pojavoslovja ni Husserl, ampak Brentano. Brcntano je bil učitelj Husserlu, kot tudi šc marsikateremu pomembnemu filozofu. Tako Mcinongu iz Gradca, učitelju najpomembnejšega slovenskega filozofa Franceta Vebra. Brentano je uvedel razpravo o fenomenih ali pojavih in Husserl jo je zgol j prevzel ter po svoje predelal.
Nadalje, ko je Husscrl sam postavljal temelje fenomenologije, je to storil docela naturalistično, in siccr na Brcntanovi sledi. Sam Husserl je bil sprva izrecno naturalist v filozofiji. To ni (oliko presenetljivo, čc obenem vemo, daje bil pravzaprav po izobrazbi naravoslovec in seje želel posvc(iti matematiki. Šele srečanje z Brentanom ga je pripeljalo do (cga, da seje odločil za filozofijo. Naturalistične teze jc najprej izdelal za področje števil. Po Husserlovcm mnenju imajo vsa števila empirični temelj v izkustvenih pojavih. Tako so najpomembnejša števila do vključno dvanajst, saj so nam le-ta neposredno izkustveno dostopna in temelje na števnih predmetih: na sedmih knjigah, ali pa zopet na konkretnih petih mačkah. Večja števila so navezana na takšno določno podlago, imajo pa sama svoj neodvisni način obnašanja. Poleg tega naturalistični Husserl za razlago števil uporablja mcrcologijo ali nauk o delih in celotah. Brez mereologije sploh ne moremo razumeti pojavoslovja, zato si bomo morali njene temelje tudi tukaj na kratko ogledati.
Pozneje jc Husscrl res zasnoval fenomenologi jo, denimo v svojem delu o pojavoslovju kot o strogi znanosti. Takrat in šc pozneje seje večkrat odrekel naturalizmu inpsihologizmu. Husscrl nikakor ni enostaven mislec, saj jc med drugim napisal cclo skladovnico beležk in predavanj. V njegovem razvoju moramo razlikovati najmanj štiri v temelju različna obdobja. Kot rečeno, jc bilo prvo obdobje naturalistično, naslednja obdobja pajc izpeljal z vse večjimi, neupravičenimi tcrncutcmcljcnimi odmiki od Brentanovega izvornega dojemanja pojavov.
Zgolj drobna, a vendarle temel jna podrobnost naj pokaže ncutcmcljcnost Husscrlovih postopkov, glede katerih gaje Brentano izrecno kritiziral. Eden Husscrlovih poznejših bistvenih metodoloških predlogov je postavljanje zunanjega sveta v oklepaj, tako imenovana epohe. Najprej imamo živo mačko kot empirični izkustveni pojav. Vendar pa moramo ta izkustveni pojav postaviti v oklepaj. Odreči sc moramo kakršnikol i sodbi o tejle naši kosmati mački, da bi lahko z vrsto postopkov pričli do idealnega bistva pojava. Kaj pa toodmišl janjc oziroma postavljanje v oklepaj pomeni? Na žalost nekaj doccla neutemeljenega, saj imamo najprej trditev, kot "Tole tukaj je mačka". Če nekaj takega trdimo, se pač obvežemo dejstvu, da obstaja mačka, da ima izraz pomen ter da mu lahko pripišemo resničnostno vrednost, da jc bodisi resničen ali pa neresničen. Torej je vse tako, kot da bi imeli pred izrazom predpono
"Trdim da, obvezujem se na dejstvo, da...". Skratka, trdi in, daje tole mačka, s svojo trditvijo sc obvezujem na dejstvo, daje tole mačka. Postopek postavljanja v oklepaj pa izbriše takšno trdilno in obvezujočo moč izraza. Tako lahko izrekamo karkoli, nc da bi sc ob tem glede česar koli obvezovali.
Husserl jc res nastopal proti naturalizmu in psihologi/mu. Da jc nastopal proti naturalizmu, kot smo pravkar videli, ni bila njegova posebna krepost. Poleg tega paje bil v večini svojih obdobij naturalist. To velja tako za njegovo že omenjeno zgodnje obdobje, kot pravzaprav tudi za njegove wittgenstcinovske, na skupnosti (intersubjektivnosti) zasnovane razprave o življenjskem svetu, ki sc kar rogajo naslovu knjige "Kartcz.ijanskc mcditacijc". Kot rečeno, jc glavna teza knjige napad na stališče o Descartovski zavesti. Pozni Husserl jc dal neposredno možnost razvoju v svet obrnjene organizmične Heidcggrove biti-v-svetu tu-biti. Poleg tega paje tudi i/, njegovih šc najbolj idealnih in transccdentalnih obdobij razvidno, da Husserl ni nikoli opustil utemeljenosti svojih razmišljanj v izkustvenem, predvsem vidno pogojenem svetu. Ko govori o zornih kotih, jc to najprej treba razumeti dobesedno kot govorjenje o organizmovem vidnem zbiranju podatkov v okolju. Torej, nc glede na to, čc jc Husserl sem ter tja v svojih obsežnih spisih neutemeljeno nastopal proti naturalizmu, jc sam ves čas ostal neke vrste naturalist. Prav gotovo so ga zanimale različne empirične znanosti, tako kot tudi druge fenomenologe. Spomnimo sc zgolj na Brcntanovo poznavanje fizike ter na njegovo zasnovanjc psihologije kot empirične (in tudi eksperimentalne) znanosti. Ali pa na Mcrlcau-Pontyjcvo poznavanje eksperimentalne psihologije likov.
Kaj pa psihologizem? Husserl je res odklanjal psihologizem. Vendar pa to ni kaj posebnega, saj kot vem, noben pomemben pojavoslovec ni pristajal na psihologizem.
Analitična filozofija: metoda, naturalizacija
Ob tej polemiki s pojavoslovjem se nam seveda zastavlja vprašanje, kaj jc analitična filozofija in kaj pravzaprav tukaj počne. Obljubil sem namreč, da bom trdil, kako jc fenomenologija pravzaprav zvrst analitične filozofije.
Analitično filozofijo bom tu opredelil zgolj na kratko, saj sem več o tem pisal žc drugje. Zlasti jc treba vedeti, da analitična filozofija pravzaprav ni neka posebna smer ali stroka, kakršni sta denimo fenomenologija, ali zopet ontologija. Analitična filozofija je najprej metoda, ki jo lahko uporabljamo bodisi v fenomenologi j i, spoznavni teoriji, v ontologiji, ali pa zopet kje drugod. Glavna metoda analitične filozofije je, kot pove žc sam njen naziv, analiza. V tem smislu imamo opravka z analizo pojmov ter argumentov na nekem področju. Sam bi temu klasičnemu razumevanju analitične filozofije želel dodati, da jc ustrezna analitična filozofija pravzaprav naturalistična, in siccr v smislu, dasc zanima za znanost, ali pa da svoje pojmovne izsledke podkrepi z uporabo rezultatov znanosti.
Čc tako gledamo na zadevo, pa sc kaj kmalu izkaže, da lahko med analitične filozofe prištevamo skoraj vse pomembne filozofe v zgodovini, tako Aristotela kot Tomaža Akvinskcga, pa zopet Dcscartcsa, Kanta in Brcntana. Vsi ti filozofi so uporabljali kot svoje glavno orodje argument in pojmovno analizo, ki sojo pogosto podkrepili šc z interesom za znanost svojega časa. Glede argumentov in pojmovne analize jc dovolj pogledati katerikoli tekst omenjenih filozofov. Glede zanimanja za znanosti pa naj zgolj omenim, kako jc Aristotel pravzaprav sam ustvaril skoraj vse znanosti svojega časa. Pa šc kartezični produkt in Kant-Laplaccovo hipotezo naj navržem.
S tega stališča gledano sta bila tudi Brentano in Husscrl naturalista (prvi jc imel znanstvene rezultate v psihologiji in drugi v matematiki), razprava v njunih knjigah pa sc pozornemu bralcu kaj kmalu in v večini primerov izkaže za argumentativno podprto in analitično.
Fcnomenologija: pojavi
Kot prvi približek razlagi pojavov sem omenil knjigo in mačko. Zakaj naj bi to bila pojava? Enostavno zato, ker sc pač pojavita v svetu.
Premislek nam pokaže, da so nekateri pojavi sestavljeni iz svojih delov po večji nujnosti kot pa so drugi. Tako jc mačja noga v večji meri lastni del mačke, kot pa jc mizina noga lastni del mize. Premislek nam pokaže, da lahko mizino nogo nadomestimo s prcccjnjšim številom podobno oblikovanih stvari. Mačjo nogo pa lahko nadomestimo zgol j z zelo omejenim številom drugih mačjih nog. Razlog je v tem, da mačje telo kot celota genetsko prepoznava nogo kot svoj del, pri mizi pa česa podobnega nc bomo opazili.
Pojavi so neke vrste enotnosti. Lahko opazimo, daje pojave mogoče razvrstiti glede na merilo, kako so tc enotnosti, cclotc, sestavljene iz svojih delov. Prav gotovo obstaja razlika med tem, kako so enotnosti sestavljene v primeru organizmov, kakršen je mačka, ter zopet proizvodov, kakršen jc miza.
Mačka jc gotovo bolj kompakten pojav kot miza, saj jc mačka organska enotnost, jc organizem.
Takšen jc lahko zgolj začetek razprave o pojavih v smislu pojavoslovja.
Mereologija
Doslej smo zatrdili, da jc temeljna za razprave o pojavih veda o celotah in delih, oziroma mereologija. Mcros pomeni grško del. Mereologija pa je nasploh tudi temelj za pojavoslovje ali fenomenologijo. Pojavi so za pojavoslovje cclotc, žc iz enostavnega razloga, ker morajo biti v ospredju zanimanja pojavoslovja (podobno kot so kemične zadeve v ospredju zanimanja kemije). Ogledal i smo si tudi žc nekaj primerov celot in njihovih delov. Noga jc del mize, noga je del mačke, dan jc cn del celotnega koledarskega leta. Poslavlja se vprašan je, kako lahko razmerje med deli in celotami razložimo pri pojavih, kot jih uvaja fcnomenologija.
Brentanovsko in aristotelovsko dojemanje pojavov.
Glede odgovora na to vprašanje sc moramo napotiti k Brentanu kot začetniku pojavoslovja oziroma fenomenologije.
Za Brcnlana so pojavi celote, in sicer so pojavi zanj akcidcnčnc cclotc, ki imajo substanco za svoj lastni del. Ravnokar povedano zagotovo terja nekaj pojasnil.
Kamen, mačka in misel na mačko so lahko kandidati za pojave. Pravi pojavi pa so po Brentanovem mnenju lahko zgolj psiholšoki pojavi. Torej bi bil pojav med zgoraj naštetimi zgolj misel na mačko. Vendar tudi to ni čisto ustrezno. Pravi pojav ni misel, ampak misleča-stvar.
Pojdimo šc enkrat zlagoma. Dejali smo, daje pojav celota. To pomeni, daje pojav samostojen. Vendar pojav ni samostojen na način, kol je to denimo s Frcgejevo mislijo, ki jc neodvisna od svojih nosilcev. Brcntanovski pojav je samostojen, vendar še potrebuje nosilca. Nosilcc pa jc lahko zgolj določeni organizem, kakršen je človek, ali pa zopet opica. Pojav kot cclota jc nekaj naključnega, saj ni nujno, da obstaja. Zato mu lahko rečemo
akcidcnca. Tako je moja misel o mački akcidenčna celota. Vendar pa lahko moja misel o mački obstaja zgolj v primeru, ko jo mislim jaz sam. Torej potrebuje pojav za svoj obstoj podporo nekega organizma. Takšni podpori organizma, po kateri pojav obstaja, bomo dejali substanca, saj jc organizem bistven, substancialcn za obstoj pojava.
Naslednji razmislek pokaže, da jc pri organizmih, kakršen jc mačka, pa tudi pri knjigah, vselej več delov. Mačka ima taco in rep in brke. Knjiga ima eno stran in drugo strani in platnice. Brcntanovski pojav pa ima zgolj cn sam lastni del, in siccr substanco. Kako naj to razumemo?
Kot smo dejali, bi bila misel približek k Brcntanovskemu pojavu. Misel kot cclota pa obstaja lahko zgolj v primeru, čc jo nekdo misli, čc jo na primer jaz mislim. Jaz sem v tem primeru, ko mislim misel, substanca misli. Poleg tega pa moja cclota, ki je misel, nima drugega lastnega dela: za del ima zgolj mene kot substanco. Če vzamemo pojavu kot celoti ta lastni del, substanco, misel kot pojav nc obstaja več.
Reizcm: fenomenologija proti Aristotelu
Misel, sem dejal, pa ni pravi primer brentanovskega pojava. Pravi primer brentanovskega pojava jc misleča-stvar, želeča-stvar. Kako lahko Brcntano pride do podobnega sklepa?
Zlasti je skušal začetnik pojavoslovja Brcntano poudariti pomembnost pojavov. Ravno zato je vsakemu pojavu dejal stvar. In to je tudi mislil, zanj je vsak pojav konkretna stvar, oziroma latinsko rgs. Zato se Brcntanov nauk imenuje reizcm. Reizcm paje postavljen v nasprotju z Aristotelom.
Aristotel jc namreč na substanco in akcidenco gledal drugače kot Brcntano. Za Aristotela je substanca neodvisna. Jaz. torej na primer obstajam neodvisno od svojih misli. Mojc misli in lastnosti so odvisne od mene v tem smislu, da so zgolj nekakšni naključni dodatki k mojemu obstoju, k meni kot substanci.
Brcntano pa kot rečeno postavlja na prvo mesto pojave. Zato so vsi pojavi zanj konkretne stvari, in zanj nc obstajajo odvečne in od substanc odvisne bitnosti, kakršne so lastnosti in misli. Ravno zato pravi Brcntano, da obstajajo zgolj misleče-stvari, nc pa misli.
Ugovori in odgovori
Na tem mestu bi lahko kdo ugovarjal, daje obdobje reizma pri Brcntanu zgolj cn in morda cclo nepomemben del njegovega opusa. Prav tako bi lahko dejal, da moje dojemanje pojavov nekako vključuje organsko enotnost ter da česa takega ni mogoče najti v fenomenologiji.
Kljub temu da so Brentanovi učenci, kot sta Husserl in Mcinong, poslušali mlajšega Brentana, ko reizem še ni bil toliko v ospredju, paje mercologija kot podlaga reizma bila doccla prisotna že v njegovem zgodnjem obdobju, kar jc denimo razvidno iz Brentanovih predavanj o metafiziki.
Na drugo pripombo bi od vrni I, daje organskacnotnost prisotna v celotni fenomenologiji. Spomnimo se zgolj Husserla, pri katerem pojavi obstajajo zgolj skozi zavest. Zavest jc vsekakor substanca, ki terja obstoj organizma. Kljub temu daje substanca ali zavest temelj pojava, pa sama substanca ni identična s pojavom. Organsko enotnost zasledimo docela jasno tudi pri Heideggru v delu Bit in čas, saj jc tam tu-bit jasno na mestu organizma, po katerem svet šele pridobi svoj smisel. Tu-bit oziroma organizem jc torej substanca, skozi katero svet šele je. Nadalje je jasno, daje eksistencialist Sartrc prav tako v temelj pojavov postavil obstoj ali eksistenco.
Pravilno razumevanje fenomena oziroma pojava nam predoči analitično filozofijo kot edino, ki nam lahko pojasni pojavoslovjc ali fenomenologijo
Ko smo skušali razumeti fenomenologijo, smo pričeli s predstavitvijo pojava. Izkazalo seje, daje za razumevanje pojava temeljna mereologija. Mcrcologijo pa lahko ustrezno poda zgolj analitična filozofija. Morda hi hilo še holj primerno reči, da jc pomembna za razumevanje pojava in pojavoslovja primerna metodologija, s katero razpolaga analitična filozofija. Zato lahko morda na koncu sklenemo, da omogoča pravilno razumevanje fenomenologijo zgolj analitična filozofija. To pa ni nič tako nenavadnega, saj sta se tvorca pojavoslovja, kakršna sta Brcntano in Husserl, nedvomno vzgledovala pri najbolji filozofski metodologiji.
Antropološki temelji znanosti
liORUT OŠLAJ
POVZETEK
V članku zagovarjam poleg teze, da je znanost z. religijo, mitologijo in filozofijo mogoče primerjati samo horizontalno in ne vertikalno, tudi hipotezo, da specifične lastnosti racionalističnega pojma niso prvič zaznavne šele v pojmu logosa, antične ekonomije in ostalih posebnosti starogrške civilizacije, temveč že v specifikcih židovske religije, ki sama pomeni odločilni preobrat znotraj zgodovine religij. S tem da izvorov znanosti ne iščemo samo v filozofiji in mitologiji, temveč tudi in predvsem v religiji (židovski), s tem problematiziramo znanost na njeni antropološki ravni; le-to pa skušamo predstaviti kot najbolj plodno izhodišče pri reševanju njenih problemov, v katere je zašla predvsem v 20. stoletju.
ABSTRACT
THE ANTHROPOLOGICAL FOUNDATIONS OF SCIENCE
hi the article, alongside the idea that science may be compared with religion, mythology and philosophy only on a horizontal and not a vertical level, I also advocate the hypothesis that specific characteristics of the rationalistic notion of science (linearity of progress, quantification, abstraction...) are not only first perceived in the concept of logos, ancient economies and other particularities of ancient Greek civilization, but also already in the specifics of the Jewish religion which in itself is a revolution within the history of religion. Since the origins of science can be found not only in philosophy and mythology but also, and above all, in religion (Judaism), science is thus hindered on the anthropological level; and it is this level that we are trying to present as the most promising point of initiation for solving the obstacles it now faces, especially as of the twentieth century.
UVOD
Človek jc v svoji /.godovini razvil zelo razlikujoče sc načine spoznavanja in mišljenja, ena od teh oblik je znanost.1
Znanost ni apriorni način spoznavanja, ki bi bil že vnaprej vpisan v temelj človekove narave, saj bi jo v tem primeru nc razvila samo zahodna civilizacija, temveč tudi vse ostale. Možen ugovor bi lahko bil. da predstavlja naša civilizacija doslej najvišjo stopnjo v razvoju, ki jo je človek dosegel, in da potemtakem starejše civilizacije do znanosti - zaradi zaostalosti - niso mogle priti. Ta ugovor paje mogoč samo, vkolikor smo sc žc vnaprej odločili za zahodno ideologijo napredka, ki more zaradi svoje legitimnosti v predhodnih spoznavnih oblikah (religija, mitologija,...) videti nek kontinuiran razvoj, ki sc mora nujno končali v pojmu znanosti.
Žc v samem dejstvu, daje človek razvil religijo, mitologijo, filozofijo, umetnost in znanost, se skriva antropološkojedro. Vse oblike spoznavanja je razvil človek kot zgodovinsko in ustvarjalno bitje. Vsaka od teh oblik jc torej nujno zaznamovana z določeno mero relativnosti, tudi znanost, in morda cclo predvsem ona, saj je prav znanost najbolj poudarjala svojo nadzgodovinsko držo.
Ena od nalog članka jc prav ta, da pokažemo na zgodovinskost nadzgodovinske drže znanosti, s tem pa jo co ipso predstavimo kot antropološki problem, problem človeka kol zgodovinsko ustvarjalnega bitja.
Čc problem znanosti zastavimo na lak način, potem je ni mogoče objekti vno obravnavati znotraj njene lastne ideologije, oziroma okolja, ki to ideologijo ustvarja, temveč v širšem preseku /.religijo, mitologijo, filozofijo, prav tako pa ludi ekonomijo in lingvisliko. Problem znanosti jc treba nujno obravnavati v povezavi z religijo, mitologijo in filozofijo, delno pa ludi umetnostjo; saj edino tovrstna horizontalna primerjava lahko pokaže, ali jc morda v zaporedju religije, mitologije, filozofije in znanosti res na delu kontinuiteta napredovanja človekovega spoznanja, ali pa meja med njimi ni tako ostra in vertikalna. Vprašati se je cclo mogoče, ali ni morda v jedru znanosti ohranjena filozofija, in šc več, cclo religija in mitologija?
Fcycrabcnd, ki siccr ni začel procesa demistifikacijc znanosti, ga pa jc nedvomno pripeljal do najbolj radikalnih zaključkov, jc v znanosti videl ideologijo, ki sc bistveno nc razlikuje od mitologije. "Znanost jc torej dosti bližja mitu, kot jc to filozofija znanosti pripravljena priznati. Ona je ena izmed številnih form mišljenja, ki jih jc razvil človek, in ne nujno najboljša. Napadalna jc, bučna, nesramna, toda inherentno superiornejša je samo za tiste, ki so sc že odločili v korist določene ideologije ali ki so jo sprejeli, ne da bi raziskali njene prednosti in omejitve."2 Fcycrabcnd ima nedvomno prav, ko zapiše, daje znanost osvojila svet s silo in nc z argumentom;3 konec koncev sc vzpon moderne znanosti prekriva z zadušitvijo kulturne avtonomije nezahodnih ljudstev in plemen. "Prevzgoja" le-tcli pa sc prične najprej na religiozni ravni. Prastaro vero staroselnikov nasilno nadomesti krščanstvo in s tem pripravi odločilne pogoje za neoviran razvoj po poli zahodne civilizacije.
1	Ko govorim o pojmu znanosti, mislim na njegovo klasično razumevanje, ki temelji na kavzalnem zakonu. Nove vsebine, ki jih je dala pojmu znanosti kvantna mehanika, le-tcga spremenijo na nekaterih ključnih mestih, tako da tukaj o tem pojmu brez pridržkov nc moremo več govorili.
2	Paul Fcycrabcnd: Protiv metode, Vcselin MasleSa, Sarajevo; 1987. str. 287 (od tod citiramo - Fcycrabcnd: Proliv).
3	Fcycrabcnd: Protiv, str. 288.
V nadaljevanju članka bom zagovarjal tezo, da predstavlja židovska religija, ki ohrani svoje bistvene lastnosti tudi v krščanstvu, religiozno osnovo znanosti, šc več, brez židovstva znanosti sploh nc bi bilo.
Razmerje znanosti in mitologije bomo obravnavali z naslednjimi ključnimi pojmi: kvantiteta-kvaliteta, prostor-čas, zrenjsko mišljenje, logos, subjekt-predikat, identiteta-razlika.
Za razvoj same znanosti jc razmeroma pomemben razvoj od kavzalnega principa (vse ima svoj vzrok)do kavzalnega zakona (enaki imajo enake posledice).4 Ta razvoj predstavlja nekakšno grobo ogrodje, znotraj katerega jc mogoče obravnavati prehod od m itosa k logosu.
Pri razmerju znanosti in ekonomije se bomo naslanjali predvsem na Alfreda Sohn-Rcthla. Pojmi: blagovna menjava, denar, trg, abstrakcija, duševno in telesno delo, naravoslovje, družboslovje.
Problem razmerja filozofije in znanosti je predvsem problem vprašanja metafizike. Znanost stoji na stališču, da sc absolutno razlikuje od metafizike. Za Wittgcnstcina so bili vsi tisti stavki pri katerih nc poznamo kriteri ja resničnosti, nesmiselni. S tem jc Wittgenstein usodno odprl pot neopozitivizmu, ki je filozofijo (metafiziko) postavil pred zasramovalni steber. Nesmiselnost stavkov metafizike pa za Wittgcnstcina ni pomenilo nič pejorati vnega, nasprotno, metafizika je bila zanj šc pomembnejša, zakaj ona kaže tisto, česar znanost nc more nikoli izreči. Wittgcnstcina z ostalimi ncopozitivisti druži to, da verjame v obstoj bistvene razlike med znanostjo in metafiziko. Danes pajc ta razlika žc bistveno manj vidna; s tem je poslalo razmerje znanosti in filozofije spet aktualno. Predvsem sc spet zastavlja vprašanje odnosa logos - duh (duh razumem kot nckavzalni, nediskurzivni, intuitivni, čustveni, sinhroni način spoznavanje). Filozofija sc nc odreka nc enemu ne drugemu, znanost pa seje oklepala izključno prvega. Toda pri kvantni mehaniki, ki ne raziskuje predstavnega sveta, se začne med logosom in duhom vzpostavljati ravnovesje.
Znanost vse do danes ni odgovorila na prav nobeno bistveno življenjsko vprašanje človeka. Življenjska situacija (človek kot psihološki in družbeni subjekt v razmerju do okolja) jc tako osupljivo mnogovrstna, da jc znanstveni jezik, ki je skrajna abrcviatura vsakdanjega jezika, ne more nikoli zajeti, šc več, niti približali seji prav nc more. Čc znanost človeku ne pomaga neposredno, ali mu pomaga vsaj posredno s tehnološkim razvojem, medicino in kemijo? Pretok in hitrost informacij staže dosegla zgornjo mejo predstavljivosti, toda po drugi strani so mediji vzeli človeku toliko časa, da zaradi tega zelo trpi njegovo socialno in družinsko življenje. Življenje čedalje manj izkuša neposredno, in čedalje bolj posredno prek medijev. Namesto da bi življenje živel, se vanj samo šc vživlja, postaja abstrakten. Moderna, na znanosti temelječa tehnologija človeku sicer prinaša udobje, jemlje mu pa določene lastnosti, ki sestavljajo njegovo bistvo. Znanost torej tudi posredno, v tem oziru, nc pomaga, da bi človek naprej razvijal svoje bistvene kvalitete. Res jc, da medicina ozdravi marsikatero bolezen, kije v prejšnjih stoletjih stala človeka tudi njegovega življenja; toda po drugi strani jc moderni način življenja (v ozadju katerega v mnogočem stoji kemija) povzročil nove neozdravljive bolezni, pred katerimi jc znanost nemočna. Človek danes doživi večjo starost kot prej, toda al i seje s tem podaljšalo tudi njegovo življenje, ali pa morda samo njegovo životarjenje. Kvantiteta in kvaliteta sta si danes vsaka sebi. Ker pomeni kvantiteta paradigmo sodobne znanosti, ta zaradi tega žc apriori nc more povečati kvalitete človekovega življenja.
4 Ob tem se bomo predvsem naslanjali na knjigo Mythos und Logik im 20. Jahrhundert. avtorja Michaela Hochgesanga.
Ali to pomeni, da znanosti preostane samo še raziskovanje objektivne stvarnosti, iskanje resnice v univerzumu? Toda ravno najbolj eksaktna vseli znanosti, fizika, jc v kvantni mehaniki prispela do tiste stopnje, kjer se objektivni in subjektivni svet mešata do neprepoznavnosti, kjer sc takorekoč rušijo vsi postulati, na katerih je znanost stala in gradila. Znanstvena objektivnost, eksaktnost, preverljivost sc izkažejo za fantazmo, za nekaj, kar je relativno in subjektivno.
Paradoks propada klasičnega pojma znanosti paje v tem, da ni propadla zato, ker bi bila premalo človeška, temveč ravno nasprotno, bila jc preveč človeška, le da si jc domišljala, da to ni.
OD MITOSA K LOGOSU
Razlika med kavzalnim principom in kavzalnim zakonom jc ena tistih, ki nam omogoča razumeti nekatere temeljne razlike in podobnosti med mitosom in logosom. Na njih je v zelo dobri študiji opozoril Michael Hochgcsang (Mythos und Logik im 20. Jahrhundert). Toda, da bi bil prehod iz ene oblike kavzalnosti v drugo - tisto, ki omogoči znanost - razumljiv, jc treba pritegniti v polje raziskave poleg mitosa šc nekatere aspekte primitivnih religij, židovske religije in ekonomije.
a) Kavzalni princip
Kavzalni princip, po katerem jc "vsako bivajoče povzročeno"5, jc značilen tako za logos, oz. znanost, kot tudi za mitologijo. Ta princip "ustreza tako mitičnemu kot logičnemu mišljenju"/' Znano jc, da v mitološkem svetu ne obstaja nobena stvar ali dogodek brez svojega vzroka, čeprav ta kavzalnost seveda ni empirična, temveč magična. Čc skušamo bili bolj natančni, potem o vzroku, ki jc logična kategorija, v mitičnem svetu nc moremo govoriti, zakaj tam jc šlo vedno za nekega "mitičnega storilca", skratka za konkretno, enkratno bivajoče, z določeno kvalitetno (ki ni kvantitativna) vsebino. Mitični človek je obseden s kavzalnim instinktom, saj za vsakim, navidez tudi najbolj naključnim dogodkom, najde magičnega storilca. Ta seveda ni, tako kol pozneje vzrok, kvantificiran, abstrakten in od človeka ločen, temveč ravno nasprotno, kvalitetno določen in usmerjen na človeka; jc antropomorfen, jc del njegovega zavestnega univerzuma. Mitični vzrok ima svoj smisel.
Tisto, kar jc za mitičnega človeka kavzalnost, ni vedno kavzalnost tudi za logičnega. Mitična zavest namreč povezuje tudi istosmisclnc dogodke, kise hkrati pripetijo na različnih krajih. Jung imenuje to sinhronost. Zgodilo se je že, da je nekdo sanjal, da mu jc umrl prijatelj. Naslednji dan jc izvedel, da seje to tudi dejansko zgodilo, in sicer v času njegovih sanj. V tovrstnih primerih jc očitno, da ne gre za vzrok in posledico, ki si sledita v nekem časovnem razmaku, temveč za prekrivanje v času, za istočasnost.7 Predstava sinhronosti je bila mitičnemu človeku nekaj povsem normalnega. Sinhronosti si zahodni človek nc more kavzalno razložiti, saj kavzalnost predpostavlja prostor in čas, sinhronost pa ju ravno ukinja. Mitični človek, kije verjel v magične sile, sije lahko tovrstne pojave zelo hitro razložil in
5	Michael Hochgcsang: Mythos und Logik itn 20. Jahrhundret, Vcrlag C. H. Bcck Miinchcn, 1965, str. 14 (od tod citiramo - Hochgcsang: Mythos).
6	Hochcgcsang: Mythos, str. 14.
7	C. G. Jung: Sinhronost: načelo nevzročnega povezovanja, v Tumačcnjeprirodc i psihc, Globus Zagreb, 1989, str. 24-25 (od tod citiramo - Jung: Sinhronost).
s tem našel vzrok-storilca. Jung dokazuje, da so sinhronistični pojavi zelo odvisni od afektov, čustev, medtem ko je vzročnost razumska. Ker je bil odnos mitičnega človeka do sveta neprimerno bolj čustven kot razumski, to še toliko bolj potrjuje njegovo dovzetnost za razumevanje tovrstnih pojavov. Mitična zavest najde skratka vzrok tudi tam, kjer vlada za logično zavest popolno naključje - ker pač ne zna misliti sinhrono.
Vprašati sc je treba, kje je vzrok temu, da jc bil za mitično zavest storilcc vedno konkreten, individualen, oblikoven. Razlog temu najde Hochgcsang v načinu mišljenja mitičnega človeka, ki ga imenuje "zrenjsko mišljenje" (Anschauliches Denken)*. Po njegovem mnenju tega mišljenja ni mogoče povsem ostro ločiti od zaznavanja, zato jc predvsem vezano na konkretne, časovno- prostorske situacije. "Za zrenjsko mišljenje, šc posebej velja to za misel v prcd-logičncm času, jc vse vezano na nek kraj, tudi nevidno jc vselej mišljeno krajevno."9 Predstave sc razvijajo i/.ključno v obliki podob (Gestalltypcn), bodisi so le človeške, demonske, bo/jc. Poudarjanje individualnega pa "ni začetek, temveč vrhunec zrenjskega mišljenja"."1 Tudi sam pomen besede mythos jc v ccloti povezan s tem mišljenjem. "V objektivnem smislu pomeni 'mythos' toliko kot 'besedo'. Toda tukaj ni mišljena premišljena, preračunana smiselna beseda, temveč resnična in dejanska. Mythos jc slvar sama..."" V mitičnem univerzumu ima vsaka stvar, vsak dogodek, vsaka beseda, življenjsko - konkretno podobo. Vse, tudi nadčutno, sc zanj pojavlja v čutnih podobah zrenjskega mišljenja. Nič mističnega ni lukaj, vse jc stvarno in oprijemljivo. Tudi mitična kavzalnost jc povsem ujeta v meje predstavnega univerzuma mitične zavesti. Zrenju dopušča, da ostaja pri mnogopomenskosti, mnogooblikovnosti videnega; nc teži za tem, da bi posploševala, individualno raznolikost univerzuma pušča nedotaknjeno. Toda kljub slepeči raznovrstnosti individualnih podob, kljub temu da si ne prizadeva, da bi to mnogovrstnost sistematično uredila, okrajšala in abstrahirala, svet mitične zavesti ni kaotičen in nesmiseln. Nasprotno, tasvet jehiperkonsistenten, saj je vsak mitični pojav, vsak vzrok-storilcc, vsaka stvar naperjena na klan, pleme al i ljudstvo; govori o njegovi preteklosti,
0	njegovem nastanku in n jegovih rodovih, povezuje ga z mitičnim časom začetka in ga tako osmišlja. Vsaka stvar tukaj pojasn juječloveka, njegov nastanek in propad. Vsaka posamezna, individualna podoba jc usmerjena na celoto, je zaradi cclotc, vsak posamezni košček lesa ali kamna nosi v sebi vse gozdove in vse gore. Del in celota sta v mitični zavesti neločljivo povezana.
Če vzamemo za primer totemizem, lahko vidimo, da sc v navidez povsem partikularnem koščku izrezljanega lesa ali oblikovanega kamna, v podobi živalskega ali rastlinskega prednika, zrcali celotni univerzum, da je v tem koščku lesa ali kamna vsebovana celotna zgodovina nekega klana, in to ne simbolično, temveč dejansko. Tudi magija temelji na istem principu dcl-cclota, saj žc samo cn sam las zadostuje da tistega, ki ga je izgubil, uročimo, zakaj tudi v lasu jc skrit cel človek.
Celotni mitični univerzum je kavzalno - sinhrono povezani cikcl, ki sc neskončnokrat ponavlja. Ta svet ni prostorsko-linearen, ki bi sc izgubljal v neskončnosti, temveč časovno-cikličcn, ki vedno znova propada in spet nastaja. Vsaka posamezna stvar, ki ima sveto obeležje, jc ccntcr, ki onemogoča, da bi cikcl iztiril.
Del v mitičnem univerzumu ni števen, ni kvantificiran in razosebljen, temveč je kvaliteten, in predvsem to jc prispevalo k stabilnosti mitičnega sistema. Mit in kvantiteta
8	Hochgcsang: Mythos, str. 7.
9	Ibid.
10	Hochgcsang: Mythos, str. 8.
1	I Waller F. Otto, v Hochgcsang: Mythos, str. 12.
nimata nič skupnega. Vsak delček jc bil kvaliteta zase, nezamenljiv z drugim, in vendar nesoč v sebi celoto.
b) Kavzalni zakon in logos
Kavzalni zakon (enaki vzroki imajo enake posledice) je tesno povezan z nastankom in razvojem tistega, kar imenujemo s splošnim izrazom "logos". Za logos je pomemben seveda (udi kavzalni princip, to pa kaže, da logos ni neka povsem nova kvaliteta glede na tnitos, temveč da neposredno izide iz njega in tudi marsikaj ohrani. Tisto, kar logos najbolj zavezuje mitosu, jc splošni pojem kavzalnosti. Šele specifična vrsta kavzalnosti - kavzalni zakon -predstavlja eno od tistih značilnosti logosa, ki ga hkrati naredijo za nekaj radikalno novega glede na mitologijo. V mitično zrenjskem mišljenju ni bil možen noben kavzalni zakon, "zakaj v mitičnem svetu nc obstajata dvaa-ja, ki bi lahko imela enake učinke. Vsaka podoba jc bila siccr z. drugo primerljiva, toda nikoli zamenljiva".12 Kavzalni zakon predpostavlja enake "a"-je, in šele tedaj jc mogoče govoriti o enakih posledicah. Z drugimi besedami je mogoče reči, da gre pri prehodu od mitosa k logosu. od kavzalnega principa h kavzalnemu zakonu za prehod od kvalitete h kvantiteti, zakaj vsak x ni več nezamenljiva kvalitetna entiteta, temveč abstraktna, števna, brezsmiselna kvantiteta. X nima več smisla na sebi, temveč samo še v odnosu na nekaj drugega, za katerega je vzrok. Slcvnc entitete niso med seboj samo primerljive, temveč tudi zamenljive; več "a"-jev je predpogoj logičnega mišljenja. Kvantifikacija.
Toda kako pride do pomnožitve "a"-jcv?
Hochgcsang zapiše: "Odločilni mejnik pri prehodu od mitičnega k logičnemu je razvoj predstave o absolutni identiteti. Ta pomeni izključitev vsake prostorske in časovne perspektive. Z zajetjem absolutne identitete postane predstava časovno in prostorsko razrešeni pojem, i/ mnogopomenskega nastane enopomensko. Iz zrenjskih spreminjajočih sc razmerij med predstavami nastajajo trdni nezrenjski odnosi med pojmi."13
Poleg te težnje k identiteti, pa zaznamuje prehod k logosu tudi neka novonastala razlika, ki je vezana na jezik. Gre za razliko subjekta in predikata.
Hochgcsang dokazuje, kako jc mitično zrenjsko mišljenje predpostavka za nastanek jezika. "Vse do poznih razvojnih in dekadentinih stopenj se je v številnih jezikih ohranilo, da sc stvari v besedah pojavljajo kot delujoče in trpeče...tudi da imajo kot prava živa bitja svoj spol... Toda jezik gre šc naprej od mila in vidi žive podobe tudi v rečeh, ki jih imamo siccr za mrtve. Mi pravimo, 'reka teče', 'slrela udari', in nc samo, da tako pravimo, mi mislimo tudi tako v smislu mitične kavzalnosti."MKavzalne zveze mitičnih bitnosti so najbolj na delu prav v besedah, oz. jeziku; in tega mitičnega karakterja se jezik ni nikoli povsem znebil.
V čem je mitičnost,15 če rečemo in mislimo, da "reka teče"? Predstavljajmo si, da vidimo reko, ki teče. Dejstvo je, da imamo pred seboj nek enoten pojav, ki sam na sebi nc kaže razlike med nečim, kar jc subjekt (reka), in tistim, kar sc giblje, predikatom (teče). Pred seboj imamo neko gibajočo se gmoto. Mitična zavest, ki jc v svojem zrenjskem mišljenju podobotvorna, teži k temu, tla nek enoten pojav "substantivira", oz. imenuje, in s tem individualizira. Toda ker ga s tem zakoliči in tako omrtvi, mu zato šele naknadno (v predikatu) podari gibanje. Gibanje, ki jc v bistvu edino, kar imamo pred očmi, ko zaznavamo
12	Hochgcsang: Mythos, str. 17.
13	Hochgcsang: Mythos, str. I 15.
14	Hochgcsang: Mythos, str. 10.
pnjav reke, postane tako nekaj drugotnega. Mitična zavest pojav najprej ustvari, si gapriliči kot individualnega, personificiranega sogovornika, in mu šele naknadno, za nazaj - v predikatu - vrne njegovo bistvo. Hipertrofija mitičnega kavzalnega instinkta povzroči, da se enoten pojav razdeli na subjekt in predikat, reka postane tako vzrok temu, da teče. Stavek "reka teče" jc čisti analitični stavek, saj jc predikat že vsebovan v pojmu.
Ekonomičnost mišljenja je tista, ki nek enoten pojav najprej razdeli, nakar to mitično delitev ohrani v jeziku. Človekova težnja, da vse pojave individualizira in imenuje, ima najbrž svoj vzrok v človekovi zavesti. Sama zavest sc namreč človeku kaže kot izvor vseli akci j (Jaz), telo pa ima na drugi strani samo videz izvrševalca. Nc glede na to, ali jc razlika med zavestjo in telesom dejanska ali nc, zavest spontano po svoji meri substantivira okrog sebe vse pojave; najelementarnejši akt tega substanli viranja pa je imenovanje. Ime jc glede na nek pojav abstraktum, ki je dodan od zunaj. Takoj, ko si zavest ustvari sogovornika, ga avtomatično podvoji. Z ozirom na dejstvo, da kitajski jezik tc podvojitve nc izpelje, temveč dojema pojave kot enotne proccsc, lahko sklepamo, da akt podvojitve ni nekaj, kar bi bilo apriori vpisano v človekovo naravo kot nujnost, temveč ima svoje konkretne zgodovinske razloge.
Vrnimo sc nazaj za Zahod. Mitična zavest pa ra/.likc med subjektom in predikatom vendarle nc loči zavestno. Predpostavke razlikovanja ohrani v jeziku, vendar jih na zavstni ravni nc izpelje do konca, tako kot logika. V mišljenju mitičnega človeka jc to razlikovanje siccr latentno prisotno, toda subjekt in predikat ostajata med seboj neločljivo povezana.
Pojem absolutne identitete ter zavestno razlikovanje subjekta in predikata sta tisti dve značilnosti, po katerih logos sploh jc logos; kot smo videli, pa je splošni pojem kavzalnosti (kavzalni princip) mitičnega izvora.
Vrnimo sc za trenutek k vprašanju jezika. Rečeno je bilo, da jc zrenjsko mišljenje predpostavka jezika, saj so besede vse do danes ohranile svoj mitični karakter. Čc zdaj postavimo jezik med mitos in logos, potem je brez večjih težav mogoče ugotoviti, da služi jezik najprej in predvsem mitičnemu zrenjskemu mišljenju in nc logičnemu, saj "so jedro nekega jezika stavki delovan ja in dogodkov, in nc logične sodbe".16 Čc je jezik besedno mišljenje, potem jc logika nebesedno miši jenje, saj abstrahiraod žive vsebine in neposrednosti besed v jeziku. Logos kot premišljena in preračunana beseda, ki naj izrazi nekaj umnega, triumf'ira v pojmu; na tem temelji cclotni zahodni racionalizem in njegova kvintcscnca znanost. Toda kl jub temu, da je logos nebeseden in nejezikoven, da sc distancira od mitične oblikotvornosti in njenih podob, pa v sebi kljub temu ohrani mitično kavzalnost in antropomorfno delitev subjekta in predikata, ki jo radikalno izpel je do konca. V tem smislu logos gotovo izvira i/, mitosa in se ga prav gotovo nc bo mogel nikoli povsem znebiti. "To nejezikovno mišljenje je mogoče primerjati s skokom ribe iz vode. Prihaja iz zrenjskega in jezikovnega, samo občasno se lahko nejezikovno giblje, in mora spet nazaj v zrenjsko in jezikovno."17 O nemoči logičnega mišljenja kot osnove znanosti bomo več spregovorili v
15	Čc rečemo, daje razlika medsubjektemin predikatom mitičnega izvora, potem jc treba izraz "mitično" jemati z določeno rezervo, saj jc denimo kitajska kultura z "mitosom" neprimerno bolj povezana kol evropska, pa vendar kitajski jezik nc pozna delitve na subjekt in predikal, kjer bi predikat gibal subjekt, tako kot v indoevropskih jezikih. Mitos skratka ni enoličen pojem, ki bi ga bilo mogoče brez pridržka, v vseh njegovih razsežnostih, poljubno uporabljati za vse obstoječe in minule civilizacije.
16	Hochgcsang; Mythos, str. 133.
17	Alfred Sohn-Rcthcl: Duševno in telesno delo, Krt, Ljubljana, 1983, str, 37 (od tod citiramo - Sohn-Rethcl: Duševno in telesno).
nadaljevanju članka, zaenkrat pa nas še vedno zanima sam fenomen prehoda od mitosa k logosu.
Dejali smo, da poleg razlike subjekta in predikata prevzame logos od mitosa tudi kavzalnost, toda kavzalnemu principu sam šc doda kavzalni zakon. Žc sama beseda "zakon" govori o tem, da imamo tukaj opraviti s posploševanjem, oz. poskusom redukcije mitične mnogopomenskosti na logično enopomenskost. Selc več"a"-jcv omogoča enake posledice.
Zdaj bom poskušal predstaviti hipotezo, s katero jc vsaj delno mogoče pojasniti, od kod izvira ta zgodovinski preobrat, ki je edinstvenost številnih entitet skrčil na eno samo in ki je hkrati nedvomno prispeval (udi k zavestni razdelitvi subjekta in predikata. Gre za problema stare židovske religije in blagovnega gospodarstva v antični Grčiji. Začenjamo s prvim.
Za predžidovske religije je bilo značilno, da pri njih o pojmu vere šc ni bilo mogoče govoriti. Predpostavka za vero jc namreč neka distanca, prepad, zavestna razlika; šele znotraj razlike lahko vznikne fenomen vere, ki ima izrazito sintetično funkcijo. Da bi bilo o sintezi, združevanju mogoče govoriti, je torej najprej potrebna razlika. Do zavestne ločitve med človekom in bogovi pa v predžidovskih religijah šc ni prišlo. Spomnimo sc samo na Homerja, v katerega delih je ohranjena mitologija in religija Krete in Miken. Prav tako velja to za vse starejše in primitivne religije, ki so vse po vrsti politeistične in ciklične. V njih je človek skupaj sodeloval pri uničenju in ponovnem ustvarjanju kozmosa. S tem, da je enkrat na leto sodeloval pri kozmogonijskih obredih, je bil co ipso tudi sam postavljen v illud tempus stvaritve, sam jc postal eden izmed bogov, ki so ustvarjali svet in človeka. Ciklizcm kozmogonij jc skrbel, da je bil človek v nenehnem stiku z viri življenja.
Z Abrahamovo vero pa se pred nami odpira nek popolnoma nov svet. Bog sc tukaj razodeva kot oseba, kot neka od človeka ločena cksistcnca, ki ukazuje, kaznuje in odpušča. Ločitev človeka od boga povzroči razkol, v katerega se lako naseli edino vera. Med Bogom in Abrahamom se odpre prepad, radikalni prelom kontinuitete. Posamezne bogove, ki so prej skupaj s človekom bivali na točno določenih krajih (reke, morja, gozdovi, gore...), nadomesti cn sam, abstraktni Bog v abstraktnih nebesih. Točka, kjer mnogopomensko prvič v zgodovini postane enopomensko, se torej nc zgodi šele ob rojstvu logosa v stari Grčiji, temveč že pri Abrahamu. Pojem identitete je židovski pojem in ima svoj izvor v religiji, oz. v specifičnem procesu Ic-tc.
Možno bi bilo seveda reči. daje znotraj židovske religije žc na delu sam logos, vendar bi bilo potem zaradi neodpravljive razlike med religijoin logikotežkoali pa sploh nemogoče začrtati mejo med logičnim in religioznim znotraj židovske religije in pokazati, od kod in zakaj naenkrat ta tujek v njej. Zalo sc bolj nagibam k hipotezi, da so specifični proccsi znotraj religioznega življenja (razlogi za tc spremembe so šc vedno nejasni) med drugim pripravili tudi pogoje za nastanek logosa.
Čc tako gledamo na nastanek logosa, potem v njem samem ni nič originalnega in povsem novega, saj po eni strani črpa iz specifičnosti mitološke naravne govorice, po drugi strani pa iz židovske religije. Razlika med religijo, mitologijo in logiko ni načelna, temveč kontinuirana.
Pandan abstraktnemu Bogu Židov jc v logiki abstraktni "a", absolutna identiteta. Toda v naravi tako židovske religije kot logike je neka ekonomija mišljenja, ki okrajšuje in poenostavlja bogastvo konkretnega sveta (in to so primitivne religije neprimerno bolj točno odslikavalc) tako dolgo, dokler ga nc zajame v neki namišljeni abstraktni entiteti. Razlika med prvo in drugo jc samo v tem, da religiji v podobi abstraktnega Boga to tud i uspe, medtem
ko je to za logiko, zaradi njene specifičnosti, neskončni proccs. Židjc imajo zalo cn sam abstraelum, logika jih ima (na njeno žalost) vse polno.
Tudi razlika med subjektom in predikatom, ki jc in potcnlia prisotna žc v govorici, sc dejansko nc radikalizira /. logiko, temveč prav tako žc v židovski religiji.
Tako kol sta subjekt in predikat v navadni govorici še skupaj, tako kol sta skupaj človek in bog v predžidovskih religijah, sc zdaj z ločitvijo človeka in boga pri Židih ločita tudi subjekt in predikat. V predžidovskih religijah ne vemo nikoli natančno, kaj jc subjekt in kaj predikat, kaj jc substativirano ime in kaj gibalo, kdo človek in kdo bog (predvsem v različnih iniciacijskih, magičnig in kozmogonijskih obredih, sta sc človek in bog pogosto zlila v nerazločljivo ccloto). Pri Židih pa postane Bog nedvomni subjekt, listo imenovano (čeprav sc v začetku nc sme i/.rcči), negibno bistvo človeka, sam človek pa postane predikatni gibalcc, božje telo. Tako kot židovska religija razdeli enotno človeško bistvo na dušo in telo, na subjekt in predikat, tako to stori tudi logika na formalni ravni, leda bolj radikalno. Seveda pa jc razlikovanje med subjektom in predikatom za logiko le začetek vseh ostalih številnih delitev (predvsem gramatičnih in na njih temelječih).
Ekonomija jc naslednje pomembno področje, skozi katerega jc mogoče opazovati vplive na razvoj logosa. Najdljcjcšel pri tovrstnih raziskavah Alfred Sohn-Rcthel v svojem delu "Duševno in telesno delo", ki obravnava nastanek blagovne produkcijc v antični Grčiji. Osrednji fenomen predstavlja funkcija denarja, ki ima po njegovem prepričanju odločilne posledicc za ločitev med duševnim in telesnim delom, subjektom in predikatom, človekom in naravo, in pomeni nenazadnje tudi začetek kvantificiranega naravoslovja. Logika, matematika, filozofija in naravoslovna znanost izvirajo po njegovem mnenju v celoti iz fenomena antične ekonomije. To stališče jc najbrž pretirano, saj nam je, upam da, uspelo pokazati, da ima logos v marsičem izvor že v mitologiji in religiji. Nedvomno pa je dala antična ekonomija odločilni zagon naravoslovnemu načinu mišljenja.
Na tem mestu se nc mislimo spuščali v razlage nastanka blagovnega gospodarstva, zato si oglejmo le nekaj najpomembnejših poudarkov iz Sohn-Rcthlovc knjige.
Denar kot odccpitcv, natančneje "postvarcla osamosvojitev blagovne forme"1*, neposredno prispeva k ločitvi telesnega in duševnega dela. Delo proizvajalčevih rok ostaja kot nepomembno v ozadju, saj vrednost njegovemu proizvodu določa trg. Brezčasna menjalna abstrakcija, ki jc utelešena v denarju, postane dejanska vsebina produkta. Nc konkretni produkt, njegova abstraktna menjalna vrednost, izražena v denarju, postane nosilcc resničnosti. Toda, kakor jc abstrakten denar, tako jc abstraktna tudi ta resničnost. V obdobju naturalnc zamenjave delitve med duševnim in telesnim delom ni bilo, saj je človek zamenjal svoj produkt neposredno za produkt sočloveka, brez abstraktnih posredovanj. Delo rok seje neposredno zamenjavalo za delo rok.
Predpogoj blagovne menjave jc privatna lastnina, ki namesto kolektiva poudarja posameznika. Na tem mestu bi želel potegniti trojno vzporednico z židovsko religijo.
Poudarjan je privatnosti in privatnega sc namreč spet pojavi najprej v tej religi ji. Pojem boga kot osebnega Boga prej ni bil znan. Čc je bilo v predžidovskih religijah osnovno razmerje med bogovi in plemenom ali kakšno drugo organizirano skupino, sc v židovski religiji to kolektivno razmerje skrči na osebno razmerje človeka do Boga (Bog Abrahama, Bog Izaka, Bog Jone...). Nikoli se ni tako zelo krepilo družinsko življenje, kol prav tedaj, hkrali s tetn pa seje vzpostavila razlika med družino in družino, ki prej nikoli ni bila tako
18 Hochgsang: Mythos, str. 10-1 I. 68
izpostavljena. Za razliko od kolektivne lastnine, seje začela samodejno drepiti privatna lastnina. Pa tudi sicer je znano, da je Jahvc vzpodbujal k materialnemu bogastvu.
"Blagovna produkcija sc začne, kjer sc konča kolektivno delo občestvenega načina produkcije."19 Lc-to pa se je dokončalo prav z židovstvom.
Tudi v primeru duševnega in telesnega dela lahko najdemo izvor že pri Židih in njihovem ločevanju med dušo in telesom. Tretjo vzporednico pa nam ponuja sam pojem denarja. Sohn-Rethel govori precej o družbeno sintetični funkciji denarja: "Abstraktificirana enotnost sveta kroži kot denar med l judmi in omogoča njihovo povezanost v eno družbo."20 Tisto, kar jc denar v primerjavi z natural no zamenjavo, je Jahvc v primerjavi s totemom; gre za razmerje med abstraktnim in konkretnim. Čc jc totem vedno predstavljal konkretno žival in rastlino in seje nahajal v središču sveta (plemena), potem je židovski Bog popolnoma abstraktno bitje, ki jc hkrati povsod in nikjer. Brez tveganja je mogoče parafrazirati Sohn-Rcthla in zapisati: Abstraktificirana enotnost sveta kroži kot Jahve med ljudmi in omogoča njihovo povezanost v eno družbo. Kot si skuša vsak trgovce nabrati čim več denarja zase, tako si prizadeva vsak Žid imeti čim boljše odnose z Bogom. Mislim, da ni nemogoče trdili, da ima ludi ekonomija svojo religiozno podlago v židovstvu.
Dejstvo, da so Zid jc trgovsko in ekonomsko najbolj uspešen narod, nikakor ni presenetljivo, temveč jc povsem dosledna realizacija specifičnih nastavkov židovske religije.
Naslednja pomembna delitev, ki jo prinaša ekonomija, je ločitev človeka in narave, subjekta in objekta. Na trgu "sc narava udejanja kot moč, ki je natančno ločena od človeške sfere in se nahaja izven vsake skupnosti s človekom, gre za moč narave kot golega objektnega sveta".21 Narava sc skozi gibanje menjalne abstrakcije izkaže za goli materialni objektni svet, svet, "iz katerega se je človek kot subjekt umaknil".22 Narava ni več smoter sam po sebi, temveč postane sredstvo abstraktnega gibanja. Vse kar je telesno, izgubi tako dostop do resnice.
Problem narave kot objektnega svela pa jc neposredno povezan z naraščajočo kvantifikacijo življenja, ki ga neposredno krepi blagovno gospodarstvo. "Ekonomski pojem vrednosti, ki jc njen rezultat, označuje popolno odsotnost kvalitativnosti in možnost čisto kvantitativnega diferenciranja..."23 Žc samo dejstvo, da sc kolektivna lastnina podredi privatni, da se cclota razdeli na dele, prinaša s seboj namesto kvalitete kvantiteto; eno se razdeli na mnogo, mnogo pa sc najlažje uredi na k vantificiranih - števnih razmerjih. Dejstvi, da postane narava od človeka ločeni objekt in naraščajoča kvantifikacija življenja, sta po Sohn- Rcthlovcm prepričanju glavna vzroka za kvantificirano znanost naravoslovja, kjer si človek kot abstraktni, od narave ločeni subjekt domišlja, da lahko, ravno zaradi le ločitve, objektivno raziskuje naravo, 'fudi matematika in logika sta zanj utemeljeni v brezčasni kvantitativni strukturi tržne menjave. Da je imela antična ekonomije določen vpliv, morda cclo zelo velik, na nastanek brezčasnih struktur logike in matematike, to nedvomno drži; toda pretirano jc reči da izvirata izključno iz zgodovinsko pogojene blagovne menjave. Logika, matematika in znanost niso relativne zato, ker bi bile utemeljene v ekonomiji, temveč so relativne toliko, kolikor jc relativen sam človekov proces, ki teče od religije in
19	Sohn-Rethel: Duševno in telesno, sir. 77.
20	Sohn-Rethel: Duševno in telesno, str. 61.
21	Sohn-Rethel: Duševno in telesno, str. 68.
22	Sohn-Rethel: Duševno in telesno, str. 68-69.
23	Sohn-Rethel: Duševno in telesno, str. 46.
mitologije, prek ekonomije do logike, pri čemer pa nobena faza nc pomeni preloma s predhodno, saj razlika med njimi ni načelna, temveč kontinuirana. Ima pa Sohn-Rcthcl nedvomno prav, ko pravi, daje uporaba teh kvantificiranih, abstraktnih pojmov "za karkoli drugega kot za naravo vsekakor samo njihova zloraba. Ti pojmi so slepi za družbeni svet ljudi kot subjektov."24
Za novonastali človekov odnos do narave pa jc pomembno šc nekaj; ta namreč ne dojema več narave ciklično temveč linearno. Mitični, ciklično vračajoči se čas, sredi katerega je stal človek (v središču sveta), nadomesti v antični Grčiji postopoma Evklidov kvantificirani linearni prostor, ki sc izgublja v neskončnosti. Človek tukaj ni več v središču sveta, temveč je i/, n jega izločen, narava se mu kvečjemu prikazuje samo šc kot empirično zasnovani linearni prostor, ki se izgublja onstran meja zmožnosti človekove vizualne pcrccpci jc. In tudi v tem primeru sc prehod od ciklizma k lincarizmu prvič pojavi v židovski religiji. S tem, da seje človek oddaljil od Boga, oz. Bog od človeka, je bil hkrati ustvarjen nek linearni prostor, ki je zahteval premostitev. Celotna človekova psihajc od tega trenutka podrejena tovrstni linearnosti, na koncu katere jo čaka obljubljeni cilj. Mitični človek je bil v središču, on sam jc bil cilj; žc zato ideja napredka znotraj mitičnega ciklizma ni bila mogoča. Tudi čc pogledamo ikonografijo tlorisa krščanskih cerkva, vidimo, da jim najbolj ustreza longitudinalni - vzdolžni tip, medtem ko so bili templji, v sicer že desakralizirani politeistični rimski religiji, ccntralni.Ko stopimo v krščansko ccrkcv, prostora ne moremo več zajeti z enim samim pogledom, sredine ni več, zdaj sc pojavi nekaj novega, cilj v obliki oltarja, kjer jc shranjeno Kristusovo telo. Vernika na poti k oltarju dobesedno silijo ritmično razvrščeni stebri ob strani več ladijskih bazilik.25 Celotna filozofija in znanost se gibljeta na tej linearni prostorski strukturi do "resnice", ki ju čaka na koncu opravljene polu, ali pa vsaj v smeri proti njej. Tudi sam pojem resnicc ima svoj smisel samo v strukturi linearnega neskončnega prostora. Tak prostor pa jc seveda že sam na sebi posebej primeren za delitve, kvantifikacije in popolno odsotnost kvalitete. Z raztegnivijo zemeljskega prostora v neskončnost, izgubi svet svoj krajevno oblikovani red. Razsrcdiščcnjc s veta jc predpogoj za logos in spremljajoči analitičen, abstrakten in kvantificirajoč način mišljenja.
Upam, da nam je tako uspelo pokazati vsaj nekaj motivov, ki so bili, čc že nc odločilni, pa vsaj spreml jajoči, istosmisclni - enako naravnani pojavi ob nastanku logosa. O "nastanku logosa" je mogoče govoriti samo pogojno, saj so njegove temeljne značilnosti (identiteta, subjekt-predikat, človek-narava, kvantiteta, linearnost, abstrakcija...) vse prej kot njegove lastne. Logos nc vznikne naenkrat v izgotovljcni podobi kot fantom iz črne noči; veliko prej je samo skupno ime za nenavadne proccse, ki so se začeli znotraj same religije, za spccifičnc mitične lastnosti (kavzalnost, govorica), ki so bili v antični Grči ji, vzpodbujeni z. blagovnim gospodarstvom, privedeni do zavesti. Pri čemer pa so dogodki na ekonomskem področju prej posledica prvih dveh razlogov, kot pa samostojni tretji dejavnik.
V tem, pravkar opisanem proccsu nc vidim nujno nekega pozitivnega razvoja, kjer bi logos predstavljal krono razvoja in bi v sebi sintctiziral pozitivno religije in mitologije. Veliko prej sc mi zdi, daje šlo za nek, še danes nerazložljiv prelom znotraj religije, ki pa jc s seboj, žal, prinesel tudi številne deformacije, ki so vodile predvsem v smeri človekovega odtujevanja od narave in samega sebe. S tega stališča sta religiozni svet in svet logosa med seboj primerljiva samo od židovstva naprej, medtem ko so predžidovske religije z logosom
24	Sohn-Rethcl: Duševno in telesno, str. 75.
25	Pri opisu gre za starokrščanske bazilike.
popolnoma neprimerljive, gre za dve popolnoma različni "ideologiji", ob pomanjkanju vsakega argumenta, ki bi lahko odločil v prid ene ali druge. Ker pa je pojem "argument" vzet iz zakladnice logičnega univerzuma, jc takšno stališče mogoče zastopati le, če smo se že vnaprej odločili za to "ideologijo' '.Čc pa izhajamo iz antropologije, čc izhajamo iz človeka, potem je odločitev mogoča, saj jc življenje "predlogičncga človeka" neprimerno bolj celovito kol je življenje logičnega človeka, pri katerem sc začne razkroj njegovih bistvenih lastnosti in njihova odtujitev v, od njega ločene, abstraktne strukture.
Na tem in takšnem logosu jc zgrajena moderna naravoslovna kvantificirajoča znanost. Dejali smo žc, da prcdslavlja dejstvo, da se je znanost razvila v Evropi, in ne morda na Kitajskem, ki jc bila dolgo časa po odkritjih pred Evropo, dokaz, daje znanstveno-logična misel relativna spoznavna metoda, ki seje razvila v specifičnih življenjskih pogojih neke civilizacije in ni apriori vpisana v "konccpt razvoja človekovega bistva". Kot jc glavni razlog za to, da seje v Evropi razvila znanost, skrit v židovski religiji, je glavni razlog temu, da sc na Kitajskem to ni zgodilo, v njihovi taoistični religiji, ki je ohranila vse značilnosti predžidovskih cikličnih religij.
Znanost je vse do začetka 20. stoletja verjela v vsemogočnost svoje spoznavne metode, nakar si jc začela postopoma sama izpodkopavati tla pod nogami.
RAZKROJ KLASIČNEGA POJMA ZNANOSTI
Znanstvena metoda jc doživela svojo nedvomno apoteozo pri pozitivistih in ncopoziti vistih. Vse temeljne poteze logosa, ki predstavljajo ogrodje znanstvene metode, so bile tukaj razumljene kot večne in nespremenljive.
Poglejmo si nekaj tipičnih pozitivističnih tez o znanosti.
a)	Vera v premoč logike nad zgodovino
b)	Vera v napredek znanosti.
c)	Sedanja znanost je norma za presojo racionalnosti v prejšn ji znanosti.
d)	Nadzgodovinski kanon znanosti (približevanje k rcsnici).
c) Znanost sc prične pri dejstvih.
0 V znanosti sc lahko odločamo med različnimi hipotezami z metodo logično -empirične verifikacije, oz. falsifikacije.
g)	Dve teoriji sta med seboj vselej komenzurabilni.
h)	Ostro razlikovanje med teoretičnimi in empiričnimi stavki.
i)	Brez omenjenih kriterijev ni racionalnosti v znanosti.
j) Znanost bo napredovala, čc sc znanstveniki držijo teh pravil racionalnosti.26
a)	Prepričanje, da logika ni podvržena zgodovinskim spremembam, jc tukaj šc vedno trdno. Nadzgodovinskost logike pa, kot smo videli, temelji na naraščajočem pomenu abstrakcije, ki ga je mogoče povsem jasno zgodovinsko lokalizirati na židovsko religijo in antično Grčijo.
b)	Tudi vera v napredek znanosti ima ideološko ozadje, in siccr v razsrediščenem lincarizmu židovsko-krščanske religije in kvantificirancm grškem logosu (človek ni več
26 Andrej Ulc: Zapiski i/, predmeta GnoscoloSki problemi znanosti, zimski semester 1986/87 (od tod citiramo - Ule: Zapiski).
povezan s celoto sveta, ta cilj jc postavljen v illud tempus mesijanske prihodnosti, oziroma v pojem rcsnicc, ki čaka znanost na koncu njene poti - obe strukturi sta identični).
c)	Teza, da je sedanja znanost poklicana za presojo racionalnosti prejšnje znanosti, temel ji na veri v napredek znanosti (b), ki naj bi bil kontinuiran. Nova znanost prevzame vsa pozitivna dognanja prejšnje in jo dopolni z novimi. Znanosti si kontinuirano sledijo z vedno novimi odkritji, dokler nc pridejo do popolne pojasnitve univerzuma, do rcsnicc.
d)Nadzgodovinski	kanon znanosti in vera v možnost približevanja k resnici; utemeljeno v a, b, c.
e)	Prepričanje, da sc znanost pričenja pri dejstvih, temelji na apriornem ločevanju teorije in empirije. To ločevanje pa ima svoj zgodovinski začetek v židovskem ločevanju duše in telesa, in ločevanju duševnega in telesnega dela, ki ga prinese s seboj antična ekonomija. Drugi vidik znanstvene iluzije, da sc Ic-ta pričenja pri dejstvih, ima svoj vzrok v prepričanju, daje narava objektivni svet, kije od človeka ločen. Objektivna, znanstvena raziskava narave pa jc seveda možna le, čc smo ob tem prepričani, da izhajamo i/, dejstev narave same. Toda človek sc od narave nikakor nc more dejansko ločiti; gre zgolj za ločitev na zavestni, ideološki ravni. Ta odtujitev jc prvič izpeljana v židovski religiji.
V predžidovskih in primitivnih religijah jc bil človek povezan s celoto narave bodisi prek bogov, ki so zastopali številne naravne pojave, ali pa na magično - animistični ravni, saj jc bil prepričan, daje njegova duša sorodna dušam živali in rastlin; pravtako je verjel, da imajo dušo tudi nežive stvari. Toda potem, ko se razmerje človeka s ccloto sveta in kozmosa v židovstvu zamenja z njegovim razmerjem do abstraktnega, osebnega Boga, se preneha njegovo neposredno razmerja do narave. Tako pride v ospredje človekov duhovni odnos do Boga, človekovo telesno, materialno razmerje do narave pa postane drugotnega pomena. Ta delitev pa jc bila, kot smo videli, z vso brutalnostjo do konca izpeljana z razvojem blagovne menjave.
f)	V znanosti se lahko odločamo med različnimi hipotezami z metodo logično -empirične vcrifikacijc, oz. falsifikacijc. Vera v to možnost temelji na ločevanju teoretičnih in empiričnih stavkov in na "objektivnem" razmerju do narave; utemeljeno v c.
g)	Dve teoriji sta med seboj vselej komcnz.urabilni. Primerljivost teorij izhaja iz prepričanja o kontinuiranem razvoju znanosti; utemeljeno v b, c.
h)	Ostro razlikovanje med teoretičnimi in empiričnimi stavki; utemeljeno v c.
i, j) Zahteva o "racionalnosti znanosti" pomeni toliko, kot vztrajanje na logičnih pravilih razuma, kijih znanost razume kot večna. Pojem racionalnosti, kakor gaje uporabljal pozitivizem, ni kompatibilen s tistim, kar imenujemo z besedo razum, temveč doccla izhaja iz tistega pojma logosa, ki, kot smo skušali pokazati, na specifičen način združuje nekatere posebnosti mitosa, židovske religije in antične ekonomije.
Pojem racionalnost jc samo povzetek vseh navedenih pozitivističnih tez o znanosti, vse teze pa tvorijo notranjo vsebino tega pojma.
Rudolf Carnap, predstavnik neopozitivistične šole, doccla zastopa navedeni racionalizem znanosti. V svojem delu s tipičnim naslovom "Logična struktura sveta" zagovarja tezo, da je ves svet mogoče izpeljati iz bazičnih podatkov (čutnih zaznav) in tako ustvariti zaprt deduk ti vni logični sistem, kije bil glavna prcokupacija vseh pozitivistov. Vse tisti stavki, ki sc niso dali zvesti na elementarne, so bili zanj nesmiselni, to je metafizični; s tem sta bili odpisani vsa religija in filozfija. Tukaj imamo opraviti s poskusom tipičnega hiperkonsistentnega, totaliz.irajočcga, ideološkega sistema; čim se namreč kdo postavi na stališče, da poseduje neko deduktivno popolno znanje, potem vrhovni principi tega znanja
postanejo nedvoumne resnice.27 Tudi Carnapov poskus, da bi teoretične in empirične stavke povezal s korespondenčnimi pravili, jc bil neuspešen, saj jc bil zasnovan na številnih nedokaznih predpostavkah, ki so bile izključno teoretske.
Od tega trenutka naprej začenja pojem racionalnosti znanosti in njen realizem vidno izgubljati na svoji prepričljivosti.
Karl Popper, ki kritizira pozitivizem iz analitičnih izhodišč, šc vedno siccr zastopa racionalnost znanosti, vendar pa kljub temu odpre nekaj novih vprašanj, ki temu pojmu prej škodijo kot koristijo, in tako v bistvu odpre proccs postopne dcmistifikacije znanosti, nc da bi sc tega povsem zavedal.
Prvi udarcc pozitivizmu povzroči žc s tem, ko zastavi vprašanje problema indukcije, kol glavnega orožja znanstvene objektivnosti. Njegov argument jc mogoče povzeti z naslednjimi besedami: Iz tistega, kar vemo, lahko izpeljemo samo tisto, kar jc v tem vsebovano, in nc tistega, česar nc vemo. Indukcijo razkrije kol prikrito dcdukcijo.2*
Naslednji pomembni korak povzroči s lem, ko relativizira razliko med bazičnimi -protokolarnimi stavki in teoretičnimi stavki. Popper Irdi, da pri protokolarnih stavkih nikoli nc gre samo za čisto izkustvo, ampak da lc-ti vedno vsebujejo neko mikroteori jo. Zavoljo prepletenosti bazičnih stavkov s teorijo, so lahko lc konvencijc tiste, ki odločajo o tem. kateri stavki so bazični in kateri nc. Vendar pa sc Popper izogne rclativizaciji znanosti, ki bi temeljila na konvencijah s tem, da verifikacijo, kol pozitivni način preverjanja znanstvenih hipotez, zamenja z falsifikacijo. Teorije, ki so zgrajene na bazičnih stavkih, niso več konvcncijc, saj so podvržene falsifikacijam. Ker jc Popper indukcijo zavrnil kol prikrilo dcdukcijo so zato zanj vsi zakoni nekakšne generalne hipotezne, ki jih nc moremo nikoli do konca potrditi, lahko jih samo zavrnemo. Ker pa mora imeti vsaka falsifikacija svoje objektivno, dokazljivo ozadje, na katerega se ob zavrnitvi neke hipoteze sklicuje, s tem Popper reši racionalnost znanosti. Tako kol pozitivisti, tudi on verjame, da znanost napreduje vedno globlje in globlje, čeprav se zaveda, da tak način predpostavlja metafizični pojem "poslednje resnice".
Čeprav Popper zamaje samozavest znanstveni metodi, pa sc vendarle bori za njeno racionalnost. Po njegovem mnenju pomeni znanost utelešenje človekove racionalnosti; čc bi sc podrl pojem racionalnega napredka, bi postala znanost nekaj iracionalnega in s tem vse človeštvo.2'' Tovrstnih "groženj" z iracionalnostjo je bilo v filozofiji znanosti šc nekaj (Lakatos), vendar bi želel ob tem poudariti, da so tovrstni stavki brez vsakršne vsebine; so čiste tavtologijc. To jc enako, kot čc bi nikomu zagrozili: Če sc boš ločil, potem nc boš več poročen. Problem tovrstnih izjav jc v tem, da se vnaprej (ideološko) predpostavi svetost pozitivne vsebine racionalnosti, s tem pa zadobi vse, kar sc nc ujema s temeljnimi postulati racionalnosti nek zlovešč prizvok. Gre skratka za tipično ideološko frazo: kdor ni z nami, ta naj bo preklet.
Popprova precejšnja zasluga pa je vendarle v tem, daje poudaril, da nc obstaja ostra meja med teoretičnimi in empiričnimi stavki, da se subjektivni in objektivni svet pri opazovanju prepletata, da skratka človek od narave vendarle ni tako ločen, kot hi si to želela znanost v imenu objektivnosti. S tem pa jc žc narejen korak, ki abstraktne znanstvene, kvantificiranc ločitve postopno preusmerja v smer dejanske, mitične ncločljivosti človeka
27	Andrej Ulc: O znanstveni pojasnitvi in ideološkem samoopraviCevanju, Časopis za kriliko znanosti št. 64-65, str. 167.
28	Ulc: Zapiski.
29	Ulc: Zapiski.
in narave. Spoznavno teoretski Robinzon sc izkaže za znanstveno fantazmo, ki v človeku nc vidi konkretnega, z naravo povezanega bitja, temveč abstraktno entiteto.
Toda to stališče, kije pri Poppru vendarle ostalo v povojih, doseže radikalnejšo izvedbo pri Quinu (Willard van Orman Quine).Quine v svojem delu "Two dogmas of Empiricsm" dokaže, da je razlika med analitičnimi (teoretičnimi) in sintetičnimi (empiričnimi) stavki metafizična dogma empiristov. Trdi, da noben stavek sam na sebi nima določenega smisla, da sc noben stavek ne more potrditi sam na sebi (analitični). Edini analitični stavki so zanj tavtologijc in kontradikcijc. S tem zastopa Quinc radikalno empiristično pozicijo. Cisti analitični stavki so čiste logične abstrakcije, ki jim v dejanskem svetu nič nc ustreza. Tistega neodvisnega, v samem sebi utemeljenega logičnega "a"-ja ni nikjer; s tem pa Quinc žc zaneti preplah pri zagovornikih racionalizma, še posebej ker mu nikakor nc morejo argumentirano odgovoriti brez sklicevanja na apriorne trditve.
Tudi teorije niso utemeljene v sami sebi, temveč so del neke širše celote, v kateri sc pojavlja človekovo znanje. "Celotno naše t. i. znanje ali verovanje, začenši pri najbolj vsakdanjih vprašanjih geografije ali zgodovine, tja do najbolj osnovnih zakonov atomske fizike ali celo čiste matematike in logike, jc mreža, ki sojo spletli ljudje in ki le na svojih robovih stoji v stiku z izkustvom." 30 Znanstvene teorije predstavljajo samo cn del človekovega znanja, ki je vedno podano v nekih celotah. Nc samo da postane razlika med teoretičnimi in empiričnimi stavki relativna razlika centra in roba, temveč postane relativna tudi razlika med znanstvenimi teorijami in običajnim človekovim znanjem. Človekovo znanje jc podano v cclotah (holizem); na začetku tega kontinuuma so stavki majhne kompleksnosti, na koncu pa so stavki kvantne in relativnostne teorije. "Tudi stavki filozofske ontologije imajo svoje mesto v tem kontinuumu in niso vnaprej izkl jučeni kot nesmiselni. Razlike med njimi so prej v stopnji kot v zvrsti."31	,
Quincov holizem tako spet prebuja človekovo mitično bistvo celovitosti, kjer se opazovalec in opazovano stapljata, kjer so vse razlike neostre in kontinuirane. S tem ko Quinc demaskira na absolutnih razlikah zasnovano logično blodnjo, ki si domišlja, da sta svet in človek zgrajena iz številnih posameznih in med seboj nepovezanih delov samo zato, da jih bo potem sama lahko poljubno razvrščala in sestavljala, ki si domišlja, da je človek v celoti svojega čutenja, zaznavanja in mišljenja, v celoti svojega razmerja do narave prav tako razslojcn, kot so med seboj razslojeni zgodovinsko posredovani deli družbe, s tem v bistvu med prvimi nakaže antropološko izhodišče za razumevanje znanosti. Znanost tako podredi ccloti človeka in pokaže, da ni nekaj bistveno novega in drugačnega, temveč daje le kontinuiran del celotc človekovega znanja. S tem Quinc, nc da bi o tem izrecno govoril, poudari mitično bistvo človekove narave, v katerem so vse entitete med seboj povezane v neločljivo celoto. Nc-mitična, logična predpostavka paje bila ravno ta, da je človeka kol opazovalca mogoče ločiti od opazovanega objekta.
Če govorimo o razkroju pojmov znanosti in logosa, potem v nobenem primeru nc moremo mimoLudwiga Wittgcnstcina. Wittgenstein je dvakrat dobesedno šokiral svetovno filozofsko javnost, prvič leta 1922 z Logično filozofskim traktatom, in drugič leta 1953 s Filozofskimi raziskovanji.
V filozofskem traktatu, ki jc postal takorekoč kultna knjiga neopozitivizma, so nastavki, ki v dobršnji meri spodjedajo tedanjo prevladujočo racionalistično sliko
30	Andrej Ule: Od filozofije k znanosti in nazaj, DZS Ljubljana, 1986, str. 140 (od tod citiramo - Ulc: Od filozofije).
31	Ulc: Od filozofije, str. 124.
neopozitivistov. Mislim predvsem na njegovo razlikovanje med izrekanjem in kazanjem. To razlikovanje je bilo zanj fundamentalno določilo vsakega jezika, določilo, "ki sploh omogoča jezik kot sistem smiselnih stavkov. Zalo je Wittgenstein obseg izrekljivega (opisljivega) izenačil s smiselnim, vse ostale izraze pa določil kot brezsmiselnc ali navidezno smiselne stavke."32 Wittgenstein tukaj smiselno izenačuje zempirično preverljivim zalo sc lahko o tem izrekamo samo v smiselnih stavkih. Osnovna težnja filozofije jc bila, da jc poskušala izreči, opisati absolutno resnico sveta, da jc skušala torej s smiselnimi stavki izreči tisto, kar se kvečjemu kaže na jeziku. Zato so zanj filozofski stavki brezsmiselni, toda to nc pomeni, da so ne-smisclni, saj je bil prepričan, da filozofija skuša izreči nekaj bistvenega za človeka, le da tega ni mogoče izreči, ker sc zgolj kaže. "Vsekakor jc nekaj neizrekljivega. To sc kaže, tojc mistično."33 Wittgenstein s tem prenese težišče iz logike na mistiko. Tudi znanost, ki govori zgolj o tistem, kar jc mogoče izreči, s tem izgubi prevladujoči pomen; ta sc iz znanosti prestavi na človeka, od izrekanja h kazanju. "Čutimo, da bi cclo v primeru, ko bi bilo odgovorjeno na vsa možna znanstvena vprašanja, naši življenjski problemi sploh nc bili dolaknjeni." 34
Na mesto logične neskončnosti, mitična cclovitost. "Občutek sveta kot omejene cclotc jc mistični občutek."35 Logičen nc more biti zaradi tega, ker logos temelji na lincarizmu, ki jc brez konca; na njem sc cclota lahko kvečjemu kaže, in to kazanje samo je nek mitično -mistični presežek logosa, jc nekaj, kar v njem samem ni on sam. Izreči pa tega nc moremo, ker jc onstran meja jezika; s tem, ko seje dotaknemo, kažemo onstran. Jezik ne nosi v sebi samo izrekljive mitične zrenjskosti in deloma na tej utemeljene logike, temveč tudi nekaj, kar sc zgolj kaže, česar nc moremo izreči, o čemer moramo molčati.
Wittgenstein je šccn mislec, ki dokazuje, da znanost in logos takrat, ko sta postavljena v razmerje do človeka, hitro začenjata izgubljali svojo gloriolo vrhunca človeškega spoznanja.
Če je Wittgenstein v Logično filozofskem traktatu samo posredno omajal pomen logosa in znanosti, stori to v Filozofskih raziskovanjih mnogo bolj neposredno. Jezik tukaj ni več logična slika sveta, temveč sistem številnih jezikovnih iger. Vsa pravila so izpeljana iz iger, ki so brez pravil. Pojmovanje jezika kot jezikovnih iger prinaša s seboj neko anarhičnost, ki je seveda povsem tuja logično apoliničnemu instinktu, ki je za vsako besedo zahteval en sam predmet, "ime katerega jc ta beseda bila. Tako kot zdaj obstaja neskončno število jezikovnih iger, tako obstaja tudi neskončno število uporab besed, in samo ena od teh jc imenovanje predmeta."36 Beseda tako lahko služi različnim funkcijam, pač odvisno od tega, v kakšni jezikovni igri sc pojavlja. Tudi gramatična pravila so zgolj slučajna in naključna. S tem si Wittgenstein nakoplje proti sebi cclotno tradicijo cscncialističnc filozofije in racionalizma. Daje razlikovanje subjekta in predikata naključno, smo lahko videli žc ob tem, da ga kitajski jezik nc pozna. V tolikšni meri, v kolikšni jc logos zgrajen na gramatiki, so mu zdaj odvzeta objektivna tla.
Toliko na kratko o Wittgcnstcinovih raziskovanjih jezika, ki so bistveno prispevala k dcmistifikaciji logosa.
32	Andrej Ule: Osnovna filozofska vprašanja sodobne logike, CZ Ljubljana, 1982, str. 335 (od tod citiramo - Ulc: Osnovna fil. Vprašanja).
33	Ludwig Wittgenstein: Logično filozofski traktat, M K Ljubljana, 1976, str. 165 (od tod citiramo - Wittgenstein: Traktat).
34	Wittgenstein: Traktat, str. 165.
35	Ibid.
36	Ludvig Vitgenštajn: Filozofska istraživanja, Nolit Beograd, 1980, str. 43.
Neposredno kritiko na področju same filozofije znanosti pa doživi pojem znanosti šele v knjigi Thomasa Kuhna "Struktura znanstvenih revolucij". To delo je bolj kot katerokoli do tedaj usodno vplivalo na dogajanja znotraj filozofije znanosti. Po njem, o klasičnem pojmu znanosti ni bilo mogoče več govori ti. Rezultat Kuhnove knjigejc obrat pozitivističnih tez o znanosti, ki smo jih navedli na začetku tega poglavja.
a)	Premoč zgodovine nad logiko.
b)	Ni pravil, po katerem bi lahko znanost napredovala.
c)	Sodobna znanost ni norma za presojo racionalnosti bivše znanosti.
d)	Kanon znanosti je zgodovinsko relativen. Približevanje znanosti k resnic' ne obstaja.
e)	Znanost se nc pričenja pri dejstvih, temveč pri osnovnih stališčih paradigme, ki določa, katera dejstva bomo izbrali. Do paradigme in njene uporabe pridemo s pomočjo vzorčnih učnih primerov.
0 Metoda verifikacije - falsifikacije teorij ali hipotez, velja kvečjemu za normalno znanost, nc pa za znanstvene revolucije, kjer gre za izbiro paradigem. Ni krucialncga eksperimenta, ki bi odločil, katera paradigma ima prav.
g)	Teorije med seboj niso komenzurabilne. Zastopniki različnih paradigem imajo različne poglede na osnove znanstvenega dela. Ni dokazov za ali proti.
h)	Dejstva so vedno dejstvadoločene teorije. K naravi vedno pristopamo s propozicijam i.
i)	Nc, znanost ni iracionalna. Kriteriji racionalnosti niso algoritemska pravila, temveč skupne vrednote, kijih znanstvenik upošteva. Te vrednote so: točnost, konsistentnost, širok domet, enostavnost in plodovitost.
j) O napredku znanosti lahko govorimo samo s stališča sedanje paradigme, to pa ni objekti vno. Če že govorimo o napredku, potem pride do njega prav takrat, ko sc znanstveniki nc držijo več nobenih pravil.37
Racionalna pravila znanosti, ki so bila, kot smo pokazali, zgrajena ob podpori razmeroma naključnih zgodovinskih okoliščin, so prej ai slej morala izgubiti svoj lažni videz večnosti in biti razkrita kot ideološka. Najbolj sistcmatičnojc bilo to storjeno prav v Kuhnovi knjigi.
Kuhnjc jasno pokazal, da v dobi spopada dveh paradigem ni nobenega argumenta, ki bi lahko bil v prid ene ali druge teorije. Argument jc namreč vedno argument določene paradigme, oz. teorije, in ima svojo logično vrednost samo, kolikor se razpravlja o problemih znotraj neke znanosti, kjer vsi predstavniki zastopajo iste paradigme.38 Argument kot objektivno razsodišče je zgolj metafizična predpostavka, s katero vsaka teorija brani svojo lastno pozicijo. Dejanski argument bi lahko bil samo tisti, ki bi bil nad vsemi paradigmami in teorijami, hkrati pa bi jih vključeval vase. To pa bi lahko bila samo neke vrste "božja sodba". Idealni argument znanosti jc tako neločljivo povezan z religijo.
Nc logika argumenta, temveč logika prepričevanja je tista, ki lahko odloči boj med različnimi paradigmami. Argument dobi svojo veljavo šele, kojcboj žc odločen, ko si začne zmagovalna paradigma prirejati vse dotedanje znanje; to je v obobju normalne znanosti.
Na podlagi tega jc zavrnjena možnost primerljivosti različnih paradigem in pojem napredovanja.
37	Ulc: Zapiski.
38	Khun je siccr primerjal teorije z popolnoma različnimi paradigmami, ki jih jc med dejanskimi znanostmi težko najti; toda četudi imata dve znanosti nekatere paradigme skupne, spor nc nastaja okrog teh, temveč okrog tistih, ki sc med seboj razlikujejo, tam pa argument res ni mogoč.
Značilnosti dobre teorije, kot so točnost, konsistentnost, širok domet, enostavnost in plodovitost, niso nobena pravila, temveč vrednote, ki so odvisne "tudi od idiosinkratičnih dejavnikov, odvisnih od posameznikove biografije in osebnosti".39 Človek se skratka vedno odloča in deluje kot celovito bitje, z vsemi svojimi posebnostmi, čustvi in razumom, in ne zgolj kot logična abreviatura svojega bistva.
Čim bolj se jc poudarjal človek, tem bolj sc jc krhala podoba logosa in na njem zasnovana znanost. Paul Feyerabend je antropološke momente poudaril bolj kot kdor koli drug pred njim v filozofiji znanosti; temu primerni pa so bili tudi rezultati. Na vsakogar, ki količkaj verjame v realizem znanosti, deluje Feyerabcndova knjiga "Proti metodi" šokantno; za njo nc ostane skorajda nič več od tistega, s čimer se je znanost kitila zadnja štiri stoletja.
Feyerabend sc sprašuje: "Ali je zaželeno živeli po pravilih kritičnega racionalizma?" In odgovarja: "Toda, čc imamo pred očmo interese človeka in predvsem vprašanja njegove svobode (osvobojenost od lakote, obupa, od tiranije okamenclih miselnih sistemov, nc akademske 'svobodne volje'), potem je to najslabša pot. Ali torej ni mogoče, da znanost, kol jo poznamo danes, ali 'iskanje rcsnicc' tradicionalne filozofije ustvarjata pošast? Ali ni mogoče, da človeku škoduje, ga spreminja v ubožen, neprijazen, hinavski mehanizem brez šarma in humorja... Slutim, da mora biti odgovor na ta vprašanja pozitiven, in verjamem, da jc reforma znanosti, ki le-to naredi bolj anarhistično in (v Kicrkcgaardovcm smislu) subjektivinejšo, nujno potrebna."4"
Žc sama beseda anarhizem vzbuja pri zapriseženem racionalistu tesnobne občutke. Toda treba jc poudariti, da je Feyerabcndova uporaba termina "anarhizem" usmerjena izrazito protimetafizično, saj mu nc pomeni nereda, zmede in neurejenosti, temveč brezvladje ideoloških spoznavnih sistemov; gre mu za to, da bi to kulturo osvobodil dominantne ideološke pozicije, ki jo znanost nedvomno ima, in jo postavil v odkrito konfrontacijo z drugimi spoznavnimi sistemi, kot so, religija, mitologija, mistika, astrologija, alkemija... "Obstajajo miti, obstajajo dogme teologije, obstaja metafizika in obstajajo mnoge druge možnosti, da sc konstruira slika sveta."41 Mnenja sem, da ima Feyerabend popolnoma prav. Dosedanje zgodovinske izkušnje kažejo, daje neka kultura zmožna relativne demokracije znotraj svojih lastnih meja, nikakor pa sc ni mogla odkrito soočili z drugačnimi kulturnimi sistemi, nc da bi ob tem žc vnaprej zavarovala svojo lastno pozicijo. Prav tako odkrito soočenje jc pogoj "razvoja", šele to lahko prinese novo obogatitev človeka. Fcycrabendova prizadevanja niso destruktivna, pač pa izrazito konstruktivna, nc gre mu za to, da hi odpravil znanost, temveč da bi ji odvzel monopol. Tudi če uporabimo znanstvena merila na njo samo, ni nobenega argumenta, ki bi lahko potrdil, daje prinesla nekaj nedvomno pozitivnega za človeštvo; ene jc res naredila bogate, toda zato jc druge pahnila v revščino, tisto, kar je dala z eno roko, jc z drugo največkrat odvzela (tako, kot smo to žc opisali). "Znanost nima nič večje avtoritete od katere koli druge forme življenja. Njeni cilj niso nič pomembnejši od ciljev, ki vodijo življenje v religiozni skupnosti ali v plemenu, ki ga združuje mit... Ločitev države in cerkve mora biti torej dopolnjena z ločitvijo države in znanosti." "Ta ločitev je lahko naša edina priložnost, da dosežemo človekoljubje..."42
39	Thomas Kuhn: Objektivnost, vrednostna sodba in izbor teorije. Časopis za kritiko znanosti, št. 64-65, 1984, str. 9.
40	Paul Feyerabend: Proti metodi. Časopis za kritiko znanosti, št. 64-65 str. 88-89 (od lod citiramo - Feyerabend: Proti).
41	Feyerabend: Proti, str. 92.
42	Feyerabend: Proti, str. 291-292.
Dokler govorimo o znanosti znotraj nje same - kar jc morda z delno izjemo Quina počela večina - je njena pozicija razmeroma jasna in tudi bolj ali manj trdna. Takrat pa, ko jo zajamemo globalno, ko jo postavimo v isto vrsto z religijo, mitologijo..., šele takrat jo lahko objektivno opazujemo od zunaj in jo primerjamo z ostalimi sistemi; toda ta zunaj ni nek abstrakten u-topos, temveč je povsem konkretno in edino realno izhodišče za primerjavo vseh različnih spoznavnih sistemov, človek. Ena sama resnica izključuje človeka; šele takrat, ko se življenje predstavi kot mnogovrstno, zadobi človek spet svojo resnično večplastnost; abstraktna enota postane spet življenjska mnogooblikovnost, logos je nadomeščen z mitosom; zdaj gre spet za "človekoljubje".
Feyerabend navaja primer astrologije iz kamene dobe, ki ni bila samo dejstveno zadostna, "temveč tudi emocionalno, saj je reševala tako fizikalne kot družbene probleme (česar pa ne bi mogli trditi za moderno astronomijo)..."43 Ker religiozno - mitološki sistemi niso bili zgrajeni na enostranskih abstrakcijah, seje lahko človek v njih tudi bolj vsestransko potrjeval kot v znanosti, ki je izrazito enostransko abstrakcionistična, saj je zasnovana na logosu, ki predstavlja samo eno izmed človekovih spoznavnih moči, pa še taje dvomljivega izvora.
Ni mogoče povsem z gotovostjo trditi, ali je bilo antropološko izhodišče tisto, ki je Feyerabcnda pripeljalo do relativizacije znanosti, ali pa je bila obratno relativizacija vzrok, ki gaje pripeljal k antropologiji; oboje je mogoče.
Feyerabend pa ne relativizira znanosti samo v razmerju z drugimi spoznavnimi sistemi, temveč jo relativizira tudi znotraj nje same. Znanost ni noben monolit, saj "je povsod obogatena z neznanstvenimi rezultati".44 Osredotoči se predvsem na podobnosti med znanostjo in mitom. Tako za znanost kot za mitje namreč značilno, da oba presegala zdrav razum s teoretično nadgradnjo. Tako kot so za mi t svete njegove osrednje ideje, so za znatiost sveti njeni osrednji principi (paradigme); oba sistema reagirata s tabu reakcijo, ko sta ogrožena. Nc samo daje znanost z drugimi sistemi primerljiva, v marsičem tudi iz njih izhaja. "Podobnost med znanostjo in mitom je zares osupljiva."45
Na ravni zgodovine znanosti, ki predstavlja večji del knjige, Feyerabend še n koliko radikalizira Kuhnova stališča. Tudi on jc prepričan, da sc zvestoba za nove ideje nc more doseči z argumenti, "temveč le z iracionalnimi sredstvi, kot propaganda, čustva, ad hoc hipoteze in s sklicevanjem na predsodke vseh vrst".46 Ideje preživijo samo zato, "ker so se predsodek, strast, domišljavost, zmote, čista trmoglavost, skratka, ker so sc vsi elementi, ki karakterizirajo kontekst odkritja, zoperstavili zahtevam razuma, in ker seje tem elementom dopustilo, da so šli svojo pot".47 Znanost skratka napreduje samo zato, ker jc razum na določeni ločki njenega razvoja preglasovan, ker so imeli odločilno vlogo iracionalni elementi. Ti elementi so; "stil, eleganten izraz, enostavna predstavitev, prepričljiv osnutek, prepričljiva izpeljava, zapeljiva vsebina.. ,"4lt Znanost postane spet racionalna takrat, ko je neka teorija že zmagala; racionalnost sc veže na kontekst utemeljitve, iracionalnost na kontekst odkritja.
Tu sc šc enkrat potrjuje, da znanstvenik v konfliktnih situacijah, ko se mora odločati med različnimi paradigmami, deluje predvsem kot človek, to jc vsestransko, s čustvi,
43	Feyerabend: Proli, str. 298-299.
44	Feyerabend: Proti, str. 297.
45	Feyerabend: Proti, str 290.
46	Feyerabend: Proti, str. 75.
47	Feyerabend: Proti, str. 77.
48	Feyerabend: Proti, str. 79.
razumom, pričakovanji, tako da o racionalnosti v teh trenutkih res ni mogoče govoriti. Vendar pa Feyerabend pretirava, ko omenja zgolj iracionalne elemente odločitve.
Tudi njegovo poudarjanja popolne teorijske obloženosti dejstev je samo metafizični obrat enostranskega pozitivističncga prepričanja. Feyerabend je na več mestih zašel v tovrstne enostranosti, kar pa v celoti ne zmanjšuje vrednosti in pomena njegovega prizadevanja, ki je kot glavno kvaliteto prineslo s seboj antropologizacijo znanosti.
KVANTNA MEHANIKA: MITOS IN DUH
Znanost je lahko tako dolgo uspešno prikrivala svoje omejene spoznavne zmožnosti, dokler ji je bil predmet raziskovanja čutno dostopen, dokler seje njeno, iz mitosa prevzeto zrenjsko mišljenje nanašalo na konkreten predmet. S pojavom kvantne mehanike pa predmetni več dan ne v prostoru in ne v času, kajti objektivni svet prostora in časa pri atomih ne obstaja več. Znanost si je šele tukaj morala izprašati svojo lastno vest; in eno najbolj avtentičnih pričevanj o teh dogodkih nam je zapustil eden izmed pionirjev kvantne mehanike Werner Heisenberg v delu "Del in celota".
Čc nc prej, pa nam je najpozneje s Kantom postalo jasno, da se naše celotno mišljenje v končni fazi nanaša na zrenje, to je na čutnost, in da nam na kak drug način predmet ne more biti dan. Tovrstna mitična logika pa nam v kvantni mehaniki ne pomaga več, zakaj tukaj gre za popolnoma drugo, nezrenjsko stvarnost, ki je ni mogoče lokalizirati in ne utelesiti. Eksakten opis jc mogoč samo pri predmetih, kijih lahko merimo z velikim merilom; to pa pomeni, daje naš spoznavni svet mitičen, funkcionira tako dolgo, dokler imamo pred seboj oblikovnost materialnega sveta. Korak v tej smeri paje bil storjen že v specialni relativnostni teoriji, ki je znanstveno zavest šokirala najprej s tem, daje pokazala, dasc prostor, ki se našim očem kaže kot linearen, v makrodimenzijah izkaže za zakrivljenega, drugič pa tako, daje odpravila abstraktnega Ncwtonovega opazovalca, ki je stal pred mirujočim prostorom. Einstein jc absolutno mirovanje nadomestil z absolutno hitrostjo in odpravil mirujoči Ncwtonov koordinatni sistem. Vrednosti so zdaj izključno odvisne od gibljivega stanja opazovalca, kije tako spet povezan z gibljivo ccloto. V makro in mikro dimenzijah človekov predstavni svet ne obstaja več, s tem postanejo stvari relativne. "Objektivni svet prejšnjega stoletja jc bil, kot zdaj vemo, idealni mejni pojem, nc pa resničnost"4' V relativnostni teoriji in kvantni mehaniki sc izkaže, da "nc moremo opazovati, nc da bi motili pojav, ki ga opazujemo, in kvantni učinki, ki delujejo na pripomoček opazovanja, povzročajo že sami neko nedoločcnost v opazovanem pojavu".50Tudi če bi želeli iz atomskih pojavov sklepati na zakonitosti, se pokaže, "da nc moremo več zakonito povezati objektivnih dogodkov v prostoru in času, temveč - da uporabim previdnejši izraz - položaje opazovanja. Samo za tc dobimo empirične zakonitosti"5' Izkaže sc, da v ozadju vsakega opazovanja in raziskovanja ostaja subjekt, ki ga enostavno ni mogoče izbrisati. Kvantna mehanika tako na neki povsem drugi ravni potrdi resnico mitosa, da sta človek in svet, del in celota med seboj povezana, in da človek, prav zaradi tega, ker jc notranji del cclotc, le-te nc more objektivno opisati.
Z odkritjem, da atomi "niso nikakršne stvari,"52 se znanosti podre njena esencialistična struktura. Ta odmik od oblikovnega sveta oropa znanost, poleg splošnega pojma kavzalnosti,
49	Werner Heisenberg: Del in celota, Mohorjeva družba Celje, 1977, str. 103 (od tod citiramo - Heisenberg: Del).
50	Heisenberg: Del, str. 120.
51	Heisenberg: Del, str. 138.
52	Heisenberg: Del, str. 55.
njenega edinega mitološkega izhodišča, to je zrenjskega mišljenja. Ker pa naš jezik in način mišljenja teh dveh mitičnih lastnosti šc zmeraj nista izgubila, pomeni to za kvantno fiziko naslednji problem: "Mi naj bi namreč povedali nekaj o strukturi atoma, nimamo pa jezika, v katerem bi sc lahko razumljivo izražali." "Biti si moramo na jasnem o tem, da tukaj jezik uporabljamo samo podobno kot v poeziji, kjer tudi ne gre za to, da bi dejansko prikazali določena stanja, temveč za to, da v zavesti poslušalca prikličemo slike in naredimo smiselne povezave."53
Zaradi teh problemov jc prišlo v kvantni mehaniki tudi do znanih sporov okrog delccv, oz. kvantov. Schrodinger je zagovarjal tezo, da "tisti trenutek, ko smo pripravljeni spremeniti podobo, sc pravi reči, da elektroni ne obstajajo kot delci, pač pa obstajajo elektronski valovi ali valovi materije, tedaj jc vse videti drugačno."54 Jedro Schrodingerjevc zahteve jc seveda v tem, da sc moramo odpovedati substancam in entitetam v prid procesa, saj dinamizirani svet relativnostne teorije in kvantne fizike nc prenese več mitično-logično-metafizično negibnih substanc, ker te preprosto nc ustrezajo več realnosti, temveč zgolj šc grško podedovanemu načinu mišljenja. Zahodna znanost je morala prehodili izjemno dolgo pot, daje na koncu prišla do elementarne ugotovitve, ki je bila denimo povsem običajna kitajskemu človeku in ki jo je med predsokratiki zelo jasno zastopal tudi Hcraklit, namreč, da ni nobenih trdnih, nespremenljivih entitet, temveč da je vse v gibanju daje vse proces. Schrodingerjcva pobuda, da bi tcorijodelccv zamenjal z valovno teorijo, ni bila uspešna, saj seje izkazalo, da so tudi valovi del predstavnega sveta, zato sc danes govori samo šc o fizikalnih količinah.
Feyerabcndova teza, da zaznave in izkustvo za delovanje znanosti niso nujne, sc v primeru kvantne mehanike doccla potrdi. Vendar pa tega ni mogoče posplošiti na celotno znanost; v klasični Ncwtonovi mehaniki igrajo zaznave in izkustvo pomembno vlogo, saj la raziskuje objektivni, človekovim čutom dostopni svet. Toda ker klasične mehanike ni mogoče aplicirati na mikro in makro svet, lahko govorimo v tem, in samo v tem primeru o relativnem realizmu znanosti. To pa pomeni, da ima klasična mehanika zgolj praktično, in nc splošno spoznavno funkcijo. Spoznavno bi imela tedaj, čc bi lahko človek presegel meje predstavnega, konkretnega sveta; lega pa nc more, žc zaradi jezika nc. Tudi Bohr je vedno znova rezignirano ugotavljal, da sc zrenja nc moremo znebili.
Neposredna posledica vseh omenjenih težav jc "relacija nedoločenosti", ki jo jc prvi formuliral prav Hcisenbcrg. Gre za to, da lahko računi kvantne mehanike prikažejo zgolj tisi i položaj, "v katerem jc elektron približno - sc pravi z. neko nenatančnostjo - na določenem mestu, in ima pri tem približno - se pravi spet z nekaj nenatančnosti - neko vnaprej dano hitrost..."55 Matematični simboli teoretične fizike niso več sposobni prikazovati dejanskega, temveč samo šc tisto, kar jc "mogoče". Mitično - ekonomske določenosti logosa kvantna fizika enkrat za vselej rclativizira.
Todačc sezdaj znanost odreče tistih dveh mitičnih lastnosti (kavzalnost, oblikovnost), ki sta neposredni začetek logosa, pase začne približevati mitosu na neki drugi ravni, in siccr ob pojmu "stabilnosti materije". "Z besedo stabilnost hočem reči, da nastopajo vedno znova enake snovi z. istimi lastnostmi, da sc delajo enaki kristali, da nastajajo enake kemične spojine itn... Tojc po klasični mehaniki nedoumljivo, posebno tedaj, čc jc atom podoben
53	Hcisenbcrg: Del. sir 54.
54	Hcisenbcrg: Del. sir. 89-90
55	Hcisenbcrg: Del, sir. 93.
planetarnemu sistemu. V naravi torej obstoji težnja, da ustvarja določene oblike in skrbi, da te oblike, tudi čc so poškodovane ali uničene, nastajajo vedno znova."56 Kvantna mehanika tako skozi sintagmo "stabilnosti materije" dokončno postavlja na laž Evklidov neskončni linearni prostor in sc vrača k mitični cikličnosti, nespremenljivi, zaprli celoti, ki sc v sebi neskončnokrat ponavlja.
Hochgcsang pa cclo trdi. da sc fizika približuje nazaj k mitičnemu vzroku (Ursachc), "pri čemer nc gre več za smisla osvobojeni vzrok, temveč za mitični vzrok, za smiselno delovanje".57
Zelo pomembne in omembe vredne sc mi zdijo Hcisenhcrgovc izkušnje o načinu spoznavanja v kvantni liziki. Citiral bom dve tipični izjavi: "Čisto neposredno seje čutilo, da Bohr do svojih rezultatov ni prišel s preračunavanjem in dokazovanjem, temveč z vživljanjcm in ugibanjem."58 "V rcsnici ima vendar domišljija v kraljestvu znanosti in ravno tudi naravoslovne znanosti odločilno vlogo..." Urejanje dejstev sc posreči zgolj tedaj, "čc sc v pojave vživimo bolj čustveno kol pa miselno'VZozirom na to, da predmet raziskovanja kvantne mehanike ni več del predstavnega sveta,ji logične funkcijc merjenja, preračunavanja, dokazovanja, ki so vse vezane na zrenjskost jezika, nc pomenijo več tiste opore, ki je še imela odločilno vlogo v klasični mehaniki. Zdaj stopijo na prvo mesto tislc lastnosti, s katerimi smo v uvodu označili pojem duha: neposredno intuitivno vživljanje, sinhronost, domišljija, čustva... Logos nikoli ni dopuščal, da bi prekoračili meje izrekljivega, oziroma zrenjskega, na katerem je utemeljen jezik. Početje mitosa je bilo neprimerno bolj "liberalno", saj je jasno, da mitoloških sistemov nikakor ni mogoče zgraditi zgolj iz zren jske neposrednosti, temveč jc bila ta dopolnjevana z duhovnimi prvinami, ki so edine lahko človeka pripeljale do ideje vsesplošne povezanosti vseh delov univerzuma v neskončno ponavljajočem sc gibanju in do ideje boga oz. bogov.
Tudi Witigcnslcinova delite v izrekanja in kazanja ne kaže na nič drugega, kot na razliko logosa in duha. Sam jezik in njegove meje nosijo to delitev inherentno v sebi. Na povsem konkretni ravni pa jc to razliko ponovno aktualizirala šele kvantna mehanika in pokazala, da sta oba načina med seboj prepletena in da nastopata enotno v spoznavno-ustvarjajoči človekovi dejavnosti. Nedvomno lahko duhovna dejavnost prodira neprimerno globlje od logične, saj ni vezana na prostorsko - čutni svet, vendar pa lega ne more v zadovoljivi meri izraziti, saj nam tega nc dopušča naš jezik; to sta vedela tako Kant, kot Wittgenstein. "Tako jc kvantna mehanika čudovit zgled za to, da jc mogoče neko dejansko stanje razumeti popolnomc jasno in hkrati vseeno vedeli, daje mogoče o njem govoriti samo v podobah."6" To je pa tisla točka, kjer si znanost sega v roko z umetnostjo.
Tako kvantna mehanika kot umetnost nc prikazujeta dejanskega, temveč mogoče, nc z eksaktnimi pojmi, temveč v podobah, in sc ob tem nc naslanjata toliko na logos, kol na duha. Znanost sc v odločilnem trenutku zateče po pomoč k umetnosti in /druži mitično-logično z duhovnim.
V kvantni mehaniki znanstvenik ni več abstraktni človek brez čustev, afektov in nagnjenj, temveč jc tudi umetnik, ki sc v predmet raziskovanja čustveno vživlja, ki ve, da to, kar razume, nc more izreči, temveč lahko na to le kaže s pomočjo podob.
56	Heisenberg: Del. str. 52.
57	Hochgcsang: Mythos, str. 20.
58	Heisenberg: Del. str. 51.
59	Heisenberg: Del. str. 204.
60	Heisenberg: Del, str 229.
Pravi cilj (c znanosti ni več posamezno, temveč cclota. "Kadar pa zadeneš na te čisto preproste velike povezave, ki se končno določijo v aksiomati ki, tedaj jc stvar čisto drugačna. Tedaj sc pred našimi duhovnimi očmi nenadoma prikaže povezava, ki jc ludi hrez. nas žc od nekdaj obstajala in ki jc očitno niso naredili ljudje. Take povezave so nedvomno prava vsebina naše znanosti."61
Pojmu spoznanja in globalne pojasnitve univerzuma sc mora ta znanost nujno odpovedati, zakaj s kombinacijo izrekanja in kazanja nc moremo več govoriti o spoznanju in globalni pojasnitvi, temveč le šc o relativnem spoznavanju, ki sc mešaš kontcmplativnim razumevanjem.
V vsej svoji zgodovini jc znanost bolj ali manj potrebovala sovražnika, da bi ob njem vzdrževal a svojo lastno ideološko pozicijo. Našla gaje v metafiziki, oz. filozofiji. Predvsem pozilivisti in neopozitivisti so govorili o metafiziki v zelozaničljivem tonu. Posmeha vredni sta bili za njih predvsem dve lastnosti, ki pa sta bili vsebinsko povezani: to jc bila želja metafizike, da bi smiselno govorila ludi o tistem, česar ni mogoče dokazati, kar sc zgolj kaže, in drugič, njena ležnja po univerzalnosti. Metafiziki seje skratka očitalo, da ni bila sposobna narediti koraka od abstraktne cclote h konkretnim posameznim predmetom.
Danes alternativa, znanost ali metafizika, ni več aktualna, šc posebej nc po dogodkih v kvantni mehaniki, ko jc la prevzela marsikatero lastnost, kije šc pred kratkim veljala za metafizično. Alternativa med znanostjo in metafiziko žc zato ni mogoča, ker sta obe notranji enemu in istemu jezikovnemu sistemu. Ali čc sc izrazim v Quinovcm jeziku: Evropski miselni univerzum je cclota, v katerem ni mogoče potegniti ostre ločnicc med filozofijo (metafiziko) in znanostjo. Filozofija je nastala v istem miselnem okolju kot znanost, obe temeljita na istih predpostavkah, tistih, ki smo jih navedli v prvem delu seminarja. Razlika med njima ni v formi, temveč zgolj v vsebini, oz. sredstvih, kako prili do poslednje rcsnicc ali približevan ja k njej; obe sta zasnovani linearno, to jc prostorsko.
Toda v nekem drugem, širšem smislu jc cclo znanost sama metafizika, vkolikor je metafizika vse, kar temelji na lincarizmu.62 Prava in edina alternativa jc tako lahko samo lincarizcm ali ciklizem; vse ostalo so interna quasi vprašanja.
S tem, da se znanost in filozofija čedalje bolj približujeta, sc sklenjujejo samo tista nasprotja, ki so notranja zahodni kulturi. Židovska raligija, mitologija in spccifikc antične kulture predstavljajo skupni izvor zahodne civilizacije, zato jc proces, v katerem sc posamezne dclnosti zahodnega metafizičnega miselnega univerzuma združujejo, gotovo pozitiven. Toda s tem se notranje konsolidira zgolj naš sistem; z. medsebojnim približevanjem znanosti, filozofije in umetnosti se nc zbližajo vsa nasprotja, ki jih jc ustvaril človek.
61	Hciscnbcrg: Del, str. 115.
62	O tem podrobneje v mojem članku z naslovom: O nekaterih predpostavkah začetka filozofije (Anthropos 1991, št. 6).
ANTHROPOS 1993 / 3-4	_______ _ ________________ PSIHOLOGIJA
Psihologija skoz psihoanalizo
VI. del
Psihologija je bistveno ego psihologija
DUŠAN RUTAR
POVZETEK
W. James je razvil nekaj za nas zelo zanimivih in uporabnih teoretskih konceptov, ki smo jih podrobneje obdelali skozi nekatere psihoanalitične koncepte. Predmet naše posebne pozornosti je bil najprej koncept inteligentnega umnega delovanja, nato Jamesov koncept volje, in na koncu Freudov koncept želje.
Načela psihologije, ki ji h je v omenjenih konceptih razvil James, smo uporabili v našem razmisleku o logiki interpretacije in nekaterih pravil interpretacije, ki so bistveni pogoj za razumevanje subjektovih izjav in njegovega položaja v svetu, ki ga strukturirajo.
ABSTRACT
PSYCHOLOGY THROUGH PSYCHOANALYSIS
PART VI: PSYCHOLOGY IS ESSENTIALLY AN EGO PSYCHOLOGY
W. James has developed some theoretical concepts which we have found very interesting and useful in our theoretical elaboration of the relations between psychology and psychoanalysis. We have, of course, elaborated them through the some psychoanalytic concepts. First, we 've outlined a concept of mind and its intelligent way of working. Second, we've briefly presented James' concept of will, and third, Freud's concept of desire.
In our thesis on the logic of interpretation and interpretative principles, we have applied the principles of psychology as elaborated by W. James. Our thesis is that these principles are among the most important conditions to fulfill if we wish to understand the subject's statements and his position in the world as created by these statements.
Benevolo lectori salutem.
W.James' ni bil nikoli posebno naklonjen psihoanalizi,2morda prav zato, ker se je leta začela razvijati v času njegovega teoretskega in življenjskega zatona; v času torej, kojc komaj rojeno po/.ili vistično psihologijo žc prctrcsakwprva kriza.1 Freuda jc srečal leta 1909, kojc G. S. Mali - ustanovitelj Amcrikcga psihološkega združenja - spomladi povabil njega in C. G. Junga na Clark University (Worcester, Massachusetts), kjer je imel Freud jeseni svojih pet znamenitih predavanj.4 Kljub svojemu povsem odklonilnemu odnosu do psihoanalize, jc zanjo in njeno teoretsko delo zelo pomemben, nenazadnje tudi zaradi svojega obsežnega psihološkega opusa, v katerem jc temel jito in natančno claboriral načela psihologije.
V našem projektu, v katerem smo sc namenili napisati dvanajst metapsiholoških spisov, v katerih želimo tematizirati odnos med psihologijo in psihoanalizo, zastopa W. James upoštevanja vredno mesto, zato bomo naslednje strani namenili analizi nekaterih psiholoških toposov, ki jih je razvil: opremljeni bomo seveda, kot vedno, s Freudovo psihoanalizo.5
Ogledali si bomo tri vprašanja in skušali nanja odgovoriti: (1) zakaj lahko James trdi, da živčni sistem deluje inteligentno, (2) zakaj sc pri claboraciji načel psihologije nenehno sklicujc na konccpt volje in želje, (3) kako misliti sebstvo (self), ki predstavlja enega osrednjih Jamesovih konceptov.
Žc v uvodu k svojemu monumcntalnemu delu iz leta 1891 poda W. James začetno -rekli bi, delovno-definicijo psihologije: psihologija jc znanost o končnem individualnem umu. Um deluje tako, da predelu je lastne gradiente. Ti gradienti so občutki in misli ter fizični svet, ki ga um pozna/'Um obstaja v času in prostoru ter spoznava svet, v katerem obstaja. Samemu sebi predstavlja fizični svet, ki ga spoznava, kar pomeni, da je telo mejnik med
t W. James je odprl prvi laboratorij v ZDA 7.a preučevanje odnosov med fiziologijo in psihologijo; leta 1884 jc pomagal pri organizaciji Ameriškega društva za psihološke raziskave.
2	Leta 1894 jc objavil recenzijo kratkega prispevka, ki sta ga 1893 skupaj objavila Freud in Breucr. Povejmo, daje v nekaj vrsticah zelo jasno izrazil svoj odnos do psihoanalize. Takoj na začetku teksta omeni F. W. H. Mycrsa, nato pa šc P. Jancta in doda, daje delo, ki sta ga napisala Brcucr in Freud "a comincnt" k njunemu delu ter. sicer neodvisna, potrditev tez P. Jancta. Tudi iz nadaljevanja jc razvidno, da daje James prednost P. Janetu. Histerija, piše James, vedno nastane zaradi šoka, vsaj tako naj bi trdila Breuer in Freud. (Cf. Freud, S. (1940 - 41(1892)); Ureucr, J., Freud, S. (1893)) Tak način razumevanja travme ješe danes med psihologi zelo pogost: travma naj bi bila nek intenziven in neprijeten dogodek iz otroštva. Freud je glede narave travme - lako kot vedno - zelo natančen: psihična travma postane vsak vtis, ki sc ga živčni sistem nc more znebiti (s pomočjo molorinc reakcije) oziroma ga ne more uredili v sistem asociacij. James tudi ne govori o nezavednem, ampak o "subliminal consciousness" (podpražna zavest), medtem kojc travmo razumel kot "thorn in the spirit" (trn v duhu). Nasproti subliminalni zavesti postavlja James "principal consciousness" (primarno zavest), ravno nasprotno od Brcucrja in Freuda torej. O odnosu W, Jamesa do Freuda glej tudi Clark, R. W. (1982), str. 258-59.
3	Cf. Buhlcr, K. (1927).
4	Cf Freud, S.( 1910 (1909)).
5	Odnos psihoanaliza do psihologije bomo imenovali ironični odnos. Psihologija psihoanalize nc fascinira, zato ne rabi občudovanja, ampak ironijo. Podobno jc Freudova metoda prostih asociacij primer ironije par excellence: sledi sledem teksta, a samo zato, da razvije svoj tekst. Zaradi tega je seveda nesmiselno razpravljali o "objektivni resničnosti" analitične konstrukcije. O konccptu ironije cf. Korty, O. (1989).
6	James, W. (1952), str. xiii
zunanjim empiričnim svelom in notranjim mentalnim ali umnim svetom. Notranji svet pa je zato lahko le zunanji svet in vicc versa. Ko človeški um spoznava svet, spoznava tako zunanji kot notranji svet, ali natančneje rečeno; obstaja cn sam svet, ki ga um na neki ravni spontano deli na zunanjega in notranjega. Realnost, ki jo jc um sposoben spoznavati, ni neposredna ali naravna, pač pa posredovana (kondicionirana), kar pomeni, da šele konstituiranje človekovega mentalnega aparata določi pomen realnosti in ustvari nujno iluzijo o realnosti, ki je obstajala pred umom in neodvisno od njega. Nič čudnega ni. da pozitivistično naravnani psihologi vedno znova skušajo zagovarjali izkušnje enotnosti, substancialnosti, identitete posameznika, njegove osebnosti in uma. V tem zagovarjanju in samih izkušnjah je mogoče najti določeno zadovoljstvo, ki ni brez povezave s subjektovim prvotnim doživljanjem realnosti.7
Atraktor, okoli katerega se organizira otrokovo prvotno doživljanje realnosti, je seveda imago, idealna, enotna podoba telesa. Ta podoba otroka fascinira, pritegne njegov pogled in ga fiksira. Imago je prvi izvor zadovoljstva, ki ga otrok doživlja skozi izkušnje enotnosti in substancialnosti telesne sheme. Odnos do realnosti je torej najprej odnos do podobe, njene enotnosti in substancialnosti: je torej odnos do idealne podobe, ki pritegne pogled. Struktura jaza je bistveno odvisna od pogleda, jc imaginarna, virtuclna instanca, za katero so značilne tri iluzije: iluzija o psihičnem svetu, kijev notranjosti telesa, iluzija o empirični zunanjosti, ki je izven telesa, iluzija o lastni avtonomnosti in izvornosti. Vsak pozitivizem je nepopravljivo zavezan tem treni iluzijam.
James nadaljuje s svojimi ugotovitvami in vse tisto, kar um spoznava, imenuje discussable;* nekaj torej, o čemer je mogoče razpravljati. To ni nekaj, kar bi bilo dano kol enoznačna in transparentna dejstva, o katerih nc bi bilo mogoče razpravljati." Vse, o čemer jc mogoče razpravljati, in razpravljati je mogoče o vsem, sodi vred metafizike, ki paje James začuda nc uvrsti med načela psihologije."'Posumimo lahko, da bo v nadaljevanju skušal utemeljiti psihologijo mimo metafizike, kar jc seveda v nasprotju z njegovo definicijo psihologije, v kateri zatrjuje, da sc psihologija ukvarja z mentalnimi fenomeni in pogoji letch. James cclo zapiše, da jc "the most interesting task of psychology"" prav analiza pogojev, pod katerimi je um sploh možen. ,Sc enkrat lahko rečemo, da pomeni raziskovanje uma raziskovanje abstraktnih načel delovanja uma in pogojev lc-tcga.
Eden najmočnejih argumentov v prid pozitivizma, ki ga jc zagovarjal James, je skorajda trivialna ugotovitev, da šc nikoli ni prišlo do mentalnih sprememb, ki nc bi bile povezane s telesnimi. Iz tega bi zlahka zaključili, daje telo pogoj za mentalno delovanje. To sc vsekakor da dokazovati, vprašanje paje, če jc telesnost tudi zadosten pogoj za mentalne
7	Mislimo seveda na fazo zrcala, to prvotno dramo rojevanja subjekta. Relacijo med Innenwelt in Umwclt vzpostavi imago telesa (lastnega ali telesa nekoga drugega). Šele prek imaga jc novorojeni otrok sposoben začutiti lastno integriteto. Ni mogoče govorili o integriteti jaza. ki nc bi bila zavezana logiki pogleda; fascinacijc torcj.Ve o tem v: Lacan, J. (1971), Boothby, R. (1991), Gaddini, K. (1992).
8	W. James (1952), str. xiii. Mogoče bi bilo bolje, čc bi rekli thcorizablc. S tem bi psihologijo ločili od magije.
9	Ilcgel, G. W. F. (1970), passim.
10	Podobno jc skušal tudi K. R. Popper (1979) potegniti mejo med znanostjo in metafiziko. Lahko bi rekli, da pozitivizem pomeni pogled na enotnost, koherentnost in substancialnost sveta, medlem ko ravno metafizika razpravlja (ni obremenjena s pogledom) in v svojih razpravah vedno znova naleti na neenotnost sveta, na njegovo nekoherentnost in ncsubslancialnost.
I I W. James (1952), str. 2. Analiza pogojev lastnega obstoja loči psihologijo od ideologije in religije.
proccsc. V zvezi s tem jc James hvalil Spcnccrja in njegov vpogled, da sta histvo mentalnega življenja in telo isto.12 Mentalni proccsi so tako nevrofiziološki procesi.13
Vprašanje, ki si ga moramo v nadaljevanju naše razprave nujno zastaviti, je povsem pričakovano: ali so vsi mentalni fenomeni (poleg občutkov, misli, čustev, želja, verjet i j itd.) istočasno tudi fizični fenomeni?
Kriterij in znak mentalnega v vsakem fenomenu sta "the pursuance of future end and the choicc of means for their attainment".'4 Drugače rečeno: izraz umnega delovanjajc lahko samo tisto, kar jc tclcološko (naperjeno na nek cilj) in ima možnost izbiranja. Izrazi umnega delovanja pa kljub temu niso predvidljivi, zapiše James." To jc tako, nadaljuje avtor, kol bi vodilno vlogoprcvz.cle ideje, ki ustrezajo dogajanju na nevrofiziološkem nivoju. Spremembe na eni strani povzročijo - posredno ali neposredno - spremembe na drugi strani. Od tod jc do ideje o lokalizaciji idej v možganih samo šc majhen korak."' To nekoliko nejasno in nasprotujoče si argumentiranje bomo lažje razumeli, če bomo doumeli povezavo med nastajanjem idej in delovanjem volje. Kljub temu namreč, da James ve, da brez korteksa ni možna nobena zavest, sc nenehno sklicujc načlovekovo voljo. To nas šc bolj preseneča, ker zagovarja tezo, po kateri jc normalno delovanje v možganih zavezano logiki najmanjšega odpora, tj. najmanjšega napora. Volja pajc temu ravno nasprotna. Zdrav razum nam govori, da lahko z močno voljo dosežemo marsikaj: premagujemo napor, sc upiramo težnji po ugodju itd. Volja, na katero sc sklicujc James, neposredno deluje proti normalnemu delovanju možganov, kar pomeni, da predstavlja nekaj nenormalnega in patološkega. Da človek premaguje napor, ni znak normalnega delovanja, ampak znamenje patološke volje.17 Zavest mora izbirati med senzacijami, pri tem pa nujno - žc zato, ker jih jc preprosto preveč - daje nekaterim prednost. Tc izbrane scnz.acijc si zapomni in jih jc sposobna priklicali tudi ob njihovi empirični odsotnosti. V vsakem primeru pa postanejo cilji (ends) želje, kar pomeni, da želeti pomeni ponavljati vse tisto, kar jc bilo neko selekcionirano in opaženo. Iz tega sledi sklep, daje zaželeno samo ponavljanje. Čc pa zavest v spominu lahko identificira motorično sproščanje, ki vodi k tem ciljcm, in ciljc poveže z motoričnim sproščanjem, bo tako sproščanje postalo nekaj zaželenega. Zaželeno je sproščanje (ugodje) in ponavljanje sproščanja. Tako se razvije volja."1
12	Ibid., str. 4.
13	Reduciranje psihologije na nevrofiziologijo je zavezano iluziji prvotnega primitivnega jaza o zunanjem in notranjem svetu. Zunaj telesne podobe naj bi ležal od telesa neodvisen empirični svet. znotraj telesne sheme pa naj bi obstajal mentalni svel. James velik del svojega najpomembnejšega dela posveti analizi notranjosti, ki jo razume dobesedno: raziskuje delovanje centralnega živčnega sistema in verjame, da pojasnjuje subslancialnc temelje psihičnega delovanja, oziroma psihično delovanje samo.
14	Ibid., str. 5. Vsi občutki, ki so neuporabni (useless) znaki (sign) pri vodenju k našim ciljem (ends), postanejo nezavedni (ibid., str. 774). Jamesov subjekt jc torej pragmatični stroj, usmerjen k določenim ciljcm: zavest, ki ga vodi, jc podvržena težnji/zakonu k minimalnemu zapletanju (minimum complication) (ibid.).
15	Ibid., str 11
16	Prav tako je samo majhen korak od religioznega subjektivizma do pragmatizma. Nič čudnega ni, daje James kot priznani pragmatik proti koncu svojega življenja pisal tekste z vse bolj religioznimi temami. Leta 1902 jc objavil delo z naslovom The Varieties of Religious Kxpcricncc. V predgovoru k delu jc zapisal, da religiozne izkušnje povezuje z ostalimi načeli zdravega razuma (spomnimo se, da sc James nenehno sklicuje prav na zdravi razum), ki so nekakšno zdravilo proti pretiravanju. Cf. James, VV. (1990).
17	Volja, zlasti pa močna volja, ni nič drugega kot prisila k ponavljanju. Vprašanje, ki nas takoj zanima, je naslednje: kako seje lahko volja kot nekaj nenormalnega in patološkega potem sploh razvila? Temu vprašanju sledi šc eno: zakaj se je razvila in kaj jc njen cilj? James odgovori takole.
18	Ibid., str. 51.
Problem jc sedaj šc bolj zapleten: čc volja pomeni premagovanje napora, potem nc more biti istočasno naperjena k sproščanju, ki pomeni ugodje. Vemo tudi, da za voljno delovanje v zadnji instanci nc najdemo nobenega razloga: volji za svoje delovanje vedno manjka vzrok, ki bi ga lahko racionalno razložili. Volje, še bolj pa t.i. močne volje, sc vedno drži značaj nečesa demonskega, iracionalnega. To nc pomeni, da zadnjega vzroka ne moremo racionalno pojasniti; pomeni le to, da je zadnji vzrok mitološki. Dovolj jc, da ga predpostavimo kot nekakšen X in to nam pojasni psihologijo osebnosti.19
Tclcološkost uma pomeni ponavljanje vsega tistega, kar jc zaželeno. Gibanje uma je zavezano kroženju, zato raziskovanje umnega delovanja pomeni, da vedno pridemo na mesto, kjer smo žc bili, nc da bi to vedeli.
Spoznavanje bi v tej luči lahko imenovali preurejanje (reordering) predpostavk20, na katerih konstruiramo realnost. Realnost ni nič več urejena po načelu hierarhičnosti, kjer ležijo v osnovi elementarni gradienti (senzorni input), na vrhu pa univerzalne izjave, pač pa jc urejena horizontalno, krožno in v plasteh.
O konstruiranju realnosti govorimo zato, ker jc realnost posledica dejstva, da subjekt govori in nc obstaja pred tem dejstvom, ali drugače rečeno, simbolni svet proizvaja svet stvari, in nc obratno. Pred tem dogodkom svet dobesedno nc obstaja.
Delovanje živčnega sistema jc "inteligentno", saj lahko selekcionira in daje prednost enim stvarem pred drugimi in imasvojecilje. S tem ko smo vpeljali voljo, jc človek sposoben narediti veliko več od tistega, kar jc vgrajeno v živčni sistem. Šc več: sklicevanje na isti živčni sistem postane s tem preprosto nepertinentno. Možganov v istem stanju ne moremo misliti; podobno nc moremo resno govorili o tem, da možgani ali živčni sistem mislijo, sc odločajo, selekcionirajo dražljaje. Konccpta delovanja ccnlralncga živčnega sistema nc moremo artikulirati brez koncepta psihičnega delovanja.21
Možgani in živčni sistem nc morejo delovati po poti najmanjšega odpora, tako lahko deluje le volja. Torej jc delovanje volje paradoksno: počni strani deluje po poti najmanjšega odpora, po drugi strani pa premaguje odpor. Zavest namreč izbira glede na svoje interese in želje. Ob tem sc seveda postavi vprašanje njene učinkovitosti.
Ali lahko zavest poveča svojo učinkovitost tako, da vedno izbere najboljše opcije? Pritisk v tej smeri bi nujno povzročil inhibicije na drugih področjih. Ker je James nekje pripomnil, da sc bo pri svojem teoretskem delu držal zdravega razuma (common sense), šc sami vprašajmo na zdravi razum glede narave in značilnosti tega problema.
Zdrav razum nam pravi, da bomo izbirali tiste situacije, ki nam bodo prinesle ugodje in obratno; vendar se istočasno zavedamo, da nc moremo vedno vedeli, ali nam bo izbira tudi zares prinesla zadovoljstvo in ugodje. Šc več, zavedamo se, da lahko izbiramo tudi take situacije, kjer vnaprej vemo, da nc bomo deležni nikakršnega ugodja. Avtomatizem ponavljanja ugodja (najmanjši napor) očitno nc more biti univerzalno načelo umnega delovanja, pa tudi načelo najmanjšega odpora jc treba dodatno pojasniti.22 Um zaradi tega nc more povečati svoje učinkovitosti; obsojen jc na ponavljanje in preurejanje.
19	Pri Freudu poznamo vsaj dva mita: (1) mit o prahordi in prauboju očela, (2) mit o gonski energiji
20	Preurejanje predpostavk jc ironija. Šele ironija omogoči tekstu, da premisli lastne predpostavke in svojo logiko. Ironija omogoči tekslu samoreflcksijo. Cilj vsakega teksta jc lahko samo ironija, kajti ironija omogoči tekstu, da živi; živi pa samo s tem, ko artikulira lastno nekoherentnost, predsodke, aporijc in paradokse Življenje teksta je odvisno od njegove sposobnosti za ironični transfer.
21	Ali kot jc večkrat pripomnil Lacan: nc morete potegniti zajca iz klobuka, čc ga niste pred tem dali v klobuk (Lacan, J., (1978), passim).
22	Več o tem v: R. Booth by (1991).
* * *
Spoznavanje realnosti je problem interpretacije; tudi problem delovanja volje in želje. Nc glede na to, daje /.avest refleksivna21 (zavest nekaj ve in tudi ve, da ve in kaj tisto, kar vc, jc), pa sc James giblje k nečemu, kar ni brez povezave s tezo, daje vsak človek že samemu sebi psiholog. Ugotovi namreč, da mora mišljenje potekati tako, da bodo stvari, ki jih mislimo, povezane med seboj. Vprašan je: kaj jih povezuje med seboj? James odgovarja: "Whatever tilings are thought in relation arc thought from the outset in a unity, in a single pulse of subjectivity, a single psychosis, feeling, or state of mind."24 James predpostavi, da jc celotna misel, šc preden odpremo usta, prisotna v duhu "in the form of an intention to utter that sentence".25
Najprej obstaja intcnca, za katero velja, da "it has no simple name".26 Misel torej ni izjava, je zgolj intcnca, o kateri subjekt ne more reči nič drugega kot to. da sc pojavi tik preden spregovori Ko spregovorimo, nc povemo misli, ki je žc bila izoblikovana v našem duhu. Nič čudnega, da James na tem mestu citira Jouberta: "Kaj smo hoteli reči, zvemo šele potem, ko smo že izrekli tisto nekaj."27 Še bolje jc pripomnil M. V. Eggar: "Pred izrekanjem komaj vemo, kaj hočemo (intend) reči, vendar nas kasneje izpolni presenečenje in občudovanje, tla smo mislili in izrekli tako dobro."2" Presenečenje jc na tej strani in nc na oni: ne gre za to, da česa ne bi mogli izreči, preseneča nas, da vse, kar povemo, povemo tako dobro. Ko govorimo, nc proizvajamo samo hrupa, pač pa čutimo pomen (meaning), ki je pomen-v-prehodu: pojavi sc in takoj nato tudi izgine, zato je konstruiranje sveta in razumevanje izjave stvar spomina, ali drugače rečeno, pomen moramo nekako skušati ujeti in nato f iksirati. Šele v tem primeru razumemo izjavo, ki vedno potencialno nekaj pomeni. Spomin ima pri tem gotovo pomembno vlogo, šc zlasti zaradi svoje nezanesljivosti.2'1
Omenjeni identiteti sta odvisni od nagla.ševanja(acccntualion) in poudarjanja (emphasis), kar pomeni, daje vsaka pcrccpcija nujno delna in odvisna od kriterijev, ki določajo, kaj bomo iz množice vtisov izbrali in nato poudarili. Ni treba dodati, daje že sama izbira poudarjanje. Kar bomo izbrali, bo realnost, v kateri bomo živeli. James poudari, da pri zaznavanju sveta nc gre samo za selckcijo dražljajev, ampak za ignoranco večine dražljajev.30 Zaznavamo samo tisto, kar nas zanima, bodisi iz praktičnih bodisi i/, estetskih razlogov.31 Ko na ta način izberemo kvalitete (sensible qualities) - ne kvantitete! - na um (mind) ponovno selekcionira tudi tc. Selckcija jc v tem primeru drugačna: izberemo tiste scnzacije, ki čimbolj pravilno zastopajo stvari ("... to represent the thing most truly).32
23	Refleksija v nobenem primeru ne pomeni zrcaljenja, pa tudi subjektovega introspektivnega vpogleda v samega sebe ne. Ker so konccpti del empiričnega sveta, jc refleksija akt. s katerim skuša subjekt (ne ego) analizirati pogoje in meje konceptov, Ij. pogoje in ineje empiričnega sveta. V tem smislu je psihologija refleksivna, ali pa o njej sploh nc moremo govorili. Več o logiki refleksije glej v izvrstnem delu J. Kobcrtsa (1992).
24	Katerekoli slvari, ki jih mislimo kot povezane, so od samega začetka mišljene kol enotne: v enem samem vzgibu subjektivnosti, psihoze, občutka ali stanja duha.
25	Ibid., str. 181
26	Ibid., str. 181.
27	Ibid., str. 182.
28	Ibid., str. 182.
29	Blagohotnega bralca naprošamo, naj se skuša spomniti, kaj je večerjal prejšnji četrtek. Pomen izjave je lahko danes enak tistemu od včeraj, ni pa nujno. Enako je jaz. danes enak tistemu od včeraj, čeprav lo nikakor ni nujno Primer jc Jamesov.
30	Ibid , str. 184.
31	Ibid., str. 185.
32	Natančno, ustrezno, pristno, naravno, pravšno, avtentično.
Čc so scnzacije osnovni gradienti, ki jih um predeluje, sc sprašujemo, kaj je kriteri j , glede na katerega lahko rečemo, da so senzacije osnovni elementi realnosti.
Vprašanje: kdo lahko odloča o tem, kdaj bo zastopanje bolj avtentično in ustrezno in kdaj manj? James je jasen: "The mind chooses to suit itself, and decidcs what particular sensation shall be held more real and valid that all the rest."33 Jamesov problem jc tukaj v tem, da nc more razložiti, zakaj bi se um odločil ravno tako, da bi izbiral tiste kvalitete, ki zastopajo objektivno realnost na najboljši način ("...to stand for the objective reality par excellence").3'' Seveda stavek lahko tudi obrnemo in rečemo, da ljudje verjamejo, da tiste scnz.ibilnc kvalitete, ki jih sami izberejo, zastopajo objektivno realnost na najbolj pristen način. To pomeni, da subjekt postavlja oziroma spoznava kriterije, ki jih uporablja pri spoznavanju in razumevanju realnosti, z določenim zamikom. Verjetjc s tem postane idiosinkratično, kar pa ni zadosten pogoj za objektivnost spoznavanja, saj bi imel potem vsak človek svojo resnico. Vcrjctjc jc treba prenesti na neko instanco, ki jc skupna vsem ljudem in jamči za rcsnico, šele potem je mogoče razpravljati o posameznih realnostih. Kriteriji izbire zato subjektu niso znani; izbira sc dogaja takorekoč za njegovim hrbtom.
Paradoks, ki ga preizvede James, jc naslednji: um očitno ni avtonomen, saj ga nekaj ves čas priganja k pravilnim, objektivnim izbiram, če pa ni avtonomen, mora obstajati neka instanca v umu (po tej različici bi bil um notranje razslojen), ali izven njega, ki pritiska na njega. Instance izven uma ni mogoče misliti, zato jc um lahko samo notranje razslojen in raz.ccpljcn. Poleg razslojenosti in razcepljenosti moramo govoriti šc o odtujenosti, saj instanca, o kateri govorimo, nc more biti del uma. Čeprav jc znotraj uma, jc zanj nedostopna. Um jc odtujen samemu sebi.
James jc predpostavljal, da obstajajo senzacije neodvisno od človeka, kijih nato izbira v skladu z omenjenimi kriteriji. Pri tem ni povsem jasno, zakaj bi um deloval racionalno, kjer jc racionalnost "another form of the selective activity of the mind".35 Racionalnost v tem primeru ne pomeni nekakšnega nasprotja iracionalnosti: razumeti jo moramo zgolj tako, kot jc zapisal James. Racionalnost je način selekcije, ki sc dogaja kol teater, v katerem vedno lahko igramo več vlog. Um (mind) jc teater, ki sc vzpostavlja skozi žc omenjene sclckcijske proccsc. Nc moremo reči. da najprej obstajata Kozmos in Um, potem, v nekem kasnejšem trenutku, pa Um uporabi svoje mehanizme in diferencira Kozmos. Oba, kozmos in um se konstituirata skozi mehanizem selekcije, zato izven tega procesa sploh nc obstajata.
Jamesov subjekt siccr živi v multidimenzionalnem svetu, ki pa ga bolj ali manj suvereno obvladuje in reducira v skladu s kriteriji, ki jih postavlja njegov um. V skladu s konceptom uživanja v tekstu, ki gaje razvijal R. Barthes, pa bi lahko rekli, daje Jamesov subjekt - bralec nekoliko obsesiven,36 saj je prisiljen nenehno izbirati tiste kvalitete, ki so najbolj pravilne, objektivne, veljavne in ustrezne. Jc bralec Velike knjige sveta, svoje izkušnje pa proizvaja inteligentno. S tem proizvaja določen tip izkušenj in določeno realnost, ne proizvaja pa izkušnje, ki bi osvetlila njegov položaj. V mislih imamo nekakšno metaizkušnjo, vendar sc z njo James ni pripravljen ukvarjati. Zdi sc, da pogoje izkušanja hipostazira, kar mu tudi zagotavlja zanesljivost v pomenu, ki ga pripisuje svetu, in gotovost pri interpretaciji. Lahko rečemo, da James ni psiholog, saj nasprotuje lastni definiciji psihologije.
33	Um sc prilagaja in odloča, katera posamezna senzacija jc najbolj realna in veljavna.
34	Ibid., sir 185.
35	Ibid., str 186.
36	Ostali tipi so fetišist, paranoik in histerik.
Subjekt izkuša svet, to je za Jamesa nesporno. Nesporno jc tudi, da proizvaja izkušnje, vendar sc iz teh nič nc nauči, kajti vedno znova se kot obscsivec vrne v iste kolesnicc, o katerih smo žc govorili. Njegov položaj in njegova struktura sta paradoksalna: nc more sc otresti iluzij, ki so zanj konstitutivne. Ker sc jih nc more otresti, jih lahko le spozna.
Intcrprctativna načela, o katerih govori James, so premočna. Res jc, da izkušamo svet v skladu s temi načeli (selektivnost, sintetiziranje, poudarjanje), vendar ni subjekt tisti, ki obdeluje tekst. Mnogo bolj deluje sam tekst, ki ga subjekt skuša interpretirati. Subjekt nima niti tc pri vilcgiranc vloge, da bi sintetiziral elemente teksta v enkratnem dejanju subjekti vacije, potem pa bi to vlogo izgubil. Tekst, kije sintetiziran iz kaosa, ima svoja pravila, po katerih sc mora ravnati tudi subjekt. Predpostavke, s katerimi manipulira bralec, so predpostavke teksta, ki oblikuje in premešča samo sposobnost branja. Velika knjiga sveta zato ni zaprt, sklenjen tekst, ampak odprt polivalenten, fragmentiran in multidimenzionalen tekst, ki ga jc mogoče vedno znova brati na različne načine. Subjckt-bralcc jc organizator in podložnik teksta. Njegova svoboda je v tem, da vse izkušnje še niso bile izkušene in da vsi teksti nc bodo nikoli napisani.
Tekst jc struktura, v kateri igra subjekt kot podložnik glavno vlogo. Da bi bil tekst smiseln, morata izjavljalcc in naslovljcncc izjave zasesti neko določeno mesto v samem tekstu. Katero mesto bosta zavzela, ni odvisno od njiju, ampak od interpretativnih načel tiste interpretativne skupnosti, ki ji v določenem trenutku pripadata in katere proizvod sta.37 Lc redko sc zgodi, da subjekt v herojskem dejanju zapusti intcrprctativna načela skupnosti in oblikuje tekst tako, da proizvede nova intcrprctativna načela, s katerimi odpre možnosti za oblikovanje nove interpretativne skupnosti.
Subjekt ni avtor, ki jamči za sintetičnost teksta in odpira možnosti za to, da bo branje teksta proizvedlo novo branje.
Branje jc poskus artikulacijc realnosti, kije ves čas že za nami in vedno šc pred nami. Temu proccsu torej nc moremo predpostaviti konca. V tej luči lahko ponovno premislimo Jamesovo tezo, daje vse "discussable". Sam James je s svojim pisanjem pokazal, daje mogoče razpravljati o vsem, razen o mestu subjekta. Temu vprašanju seje izognil in s tem pokazal, da nc želi videti iracionalnosti, ki jc pogoj vsaki realnosti. Realnost kot totaliteta jc namreč močna samo, čcjc subjekt nekaj povsem odvečnega, nekaj, kar jc zgolj motor, ki spravi v pogon samo totaliteto. V tem jc vsa iracionalnost.3* Zaradi tega nc potrebujemo nikakršnih kriterijev izbire, saj subjekt s svojo prisotnostjo zgolj spravi realnost v pogon, nato pa jo prepusti njej sami. Način, kako to naredi, pa je povsem nepredvidljiv in iracionalen; natanko tej iracionalnosti pa seje James kot dober pozitivisi skušal izogniti. Ta iracionalnost jc seveda subjekt sam. Izogibati sc subjektu, pomeni izogibati sc iracionalnosti in vicc versa.
James skuša biti birokrat, ki nezainteresirano in nevtralno bere Veliko knjigo sveta (njegovi teksti so izjemno dolgi in pikolovsko natančni ter drobnjakarski). Ni čudnega, da
37	Culler, J. (1991), str. 64.
38	Ego pa je, kolikor je različen od subjekta, simptom, ki omogoča in zagotavlja nekakšno enotnost realnosti, ki jo skuša interpretirati in rekonstruirati. Tudi s subjektom je tako kot s simptomom: prinaša nelagodje, a odstraniti ga ne smerno. Na zadnji nasvet glede simptoma je zato naslednji: spoštujte simptome. Ego nasprotno prinaša in zagotavlja ugodje, zato nikomur ne pride na misel, da bi ga skušal odstraniti; prav nasprotno, vsi bi ga radi šc razvili. Nc smemo ga zato, ker ga nc moremo. Kar zadeva subjekta, pa jc najbolj prepričljivo, čc ostanemo pri Freudu: subjekt je neinterpretabilni in nesimbolizabilni element realnosti. Subjekt jc das Ding.Več o tej temi cf. Cadava, E. et al. (1991).
obenem, ko opravlja svoje birokratsko delo, govori o subjektovi avtentičnosti in njegovi naravi.
Jamesov problem je v tem, da objektivni svet ni onstran, tako kot pri Spenccrju, pri njem jc la objektivnost Sc preveč prisotna v tostranosti. V svoji incrlnosti in negibnosti jc objektivna realnost nekaj, kar nc dopušča interpretacije; vsiljuje se kot taka. Tudi Jamesovi teksti so takšni: polno jc dejstev, podatkov, ki so vsi "resnični", le da z njimi ni kaj početi
Lahko jih le sprejmemo ali zavrnemo. Nobena inlcrprctalivna igra ni močna.
** *
K interpretaciji, volji in želji moramo prišteti še subjekt, ki ga bomo razumeli kot simptom.
Tako kot um ni nekakšna cclota-ropotarnica vseh možnih misli, tudi kozmos ni seštevek vseh partikularnih realnosti. Isto velja tudi za sebstvo (self), za katerega James trdi, daje totaliteta vsega, kar ima um lahko za svoje.39
Konccpt sebstva je šc toliko pomembnejši, ker sc sebstvo pogosto pojavlja v vlogi ccntralnc in avtonomne instance v človeku. Pogosto je tudi razdelano na različne aspekte, med katerimi so vzpostavljeni hierarhični odnosi. Značilno jc, da je na najvišjem mestu skoraj vedno spiritualno ali transcendentno sebstvo, kar ni brez povezave s prevladujočimi pogledi krščanstva na človeka. Seveda sc pozilivistični psihologi običajno nc sprašujejo o naddoločenosti takih konceptov, zatojih jemljejo kot nekaj danega in sepri tem izgovarjajo, da so jih zgolj odkrili.
Občutenje samega sebe (self-feeling) je odvisno od različnih impulzov, ki jih je James imenoval instinktivni impulzi4". Ti impulzi so usmerjeni na tri področja: telesno, socialno, spiritualno. Področje telcsncgajc podvrženo impulzu k samoohranitvi in razvoju telesnega sebstva, socialno izpopolnjevanje (social self-seeking) je določeno z našo željo po ugajanju, medsebojnem priznavanju, iskanju moči in vpliva itd. Spiritualno samoizpopolnjcvanjc vključuje vsak impulz k psihičnemu razvoju (intelektualnemu, moralnemu, duhovnemu).41
Omenjena tri področja ustrezajo običajnemu naporu, ki ga ljudje vlagajo v iskanje resničnega sebstva (true self), ki ga siccr spontano čuti vsak človek. Tripartitna delitev, ki jo razvija James, zapolni vsa možna področja: pravo mesto sebstva jc lahko lc v telesu, ali pa jc kar telo samo, v zunanjih, intersubjektivnih relacijah, ki jih subjekt vzpostavlja z. drugimi ljudmi, ali pa v transccndcnci, čc sc komu zdi, da sta obe prejšnji področji preveč materialni. Hierarhična delite v vseh treh sebstevje v takem primeru zgolj logično nadaljevanje intelektualnega igranja: telesno sebstvo jc seveda na dnu lestvicc in je torej najmanj pomembno, socialno sebstvo jc na sredini, na vrhu pa jc izvcntclesno, transcendentno sebstvo. Različne oblike moralnega in etičnega izpopolnjevanja se predpisujejo kot zdravilo tistim, ki so preveč orientirani na telo, ali pa se v nekem trenutku za samo telo izkaže, daje sedež transcendentnega sebstva, odvisno pa od okusa. Vsako sebstvo jc potencialno in idealno. Izmenoma se zato obremenjujemo z realizacijo idealnega telesnega sebstva, idealnega socialnega sebstva in/ali idealnega transcendentnega sebstva.42 Vsakokrat je eno
39	Ibid., str. 188.
40	Instinktivni impulzi, refleksni impulzi in emocionalni vzgibi so primarni, voljna dejanja so sekundama (James (1952), str. 767).
41	Ibid., str. 199.
42	Ibid., str. 199-202.
od scbstev, kamor usmerjamo na napor, "resnično, intimno, ultimativno, permanentno".43 James doda k dvojici potencialno/idealno sebstvo šc sclf-love, ki sc zopet nanaša na vsako od treh sebstev.
Kot otroci ljubimo podobo svojega telesa, kajti v tem času jc telo objekt našega zanimanja. Kasneje - kot pri hierarhiji, ki smo jo omenili - sc naše zanimanje prenese na socialno področje (social sclf-love) in šc kasneje v onstranost (spiritual sclf-lovc). Ko pridemo do konca, sc lahko vrnemo na začetek in zagovarjamo konccptc telesnega sebstva, na katerega da so ostali avtorji v svoji naglici pozabili. Danes jc tako telo privilegirano mesto, kjer sc srečujeta vednost in moč.
Psihologija nikoli ni mogla povsem premagati enostavne delitve matcrialno-duhovno, zato lahko mirno rečemo, da tudi zaradi tega nikoli ni razvila konccpta, ki bi pomembno prispeval k teoriji subjekta. Subjekt ni namreč nič materialnega, pa tudi duhovnega nc.44 James povzame in pregledno poda vse, kar jc o subjektu mogoče reči vzdolž dimenzije materialno-duhovno, na naslednji shemi.45 Empirično življenje sebstva deli na: Materialno Socialno Spiritualno
Telesni apetiti in instinkti Ljubezen do olepšav, gizdavost, lakomnost, konstruktivnost Ljubezen do doma itd.
Želja biti opažen, občudovan, želja po ugajanju itd. Sociabilnost, ambicije, ljubezen, zavidanje, tekmovalnost, iskanje časti itd.
Intelektualne, moralne in religiozne aspiracijc, skrbnost, vestnost. Arogantnost, skromnost, Strah pred revščino, ponos nad blagostanjem. Socialni in družinski ponos, ošabnost, domišljavost, sram, skromnost itd. Občutek mentalne ali moralne premoči, istost itd. Občutek manjvrednosti ali krivde. Samoizpopolnjevanjc ima za svoj cilj lastnosti, ki so značilne za kapitalistično produkcijo ob koncu XIX. stoletja (skrbnost, vestnost, moralni občutki...): James zagovarja linearno logiko samorazvoja in samoizpopolnjevanja subjekta. Ta logika sc bistveno razlikuje od logike, ki jo jc razvijal Hegel.4'' Hegla seveda omenjamo zalo, ker jc fcnomenologija duha področje, s katerim sc z razvojem kapitalizma da največ in najbolje zaslužiti. Foucauit jc to vsekakor dobro vedel.
Vrhunec subjektovega samovrednotenja jc za Hegla popolno zadovoljstvo s tistim, kar jc; subjektu ostane le, da doume to, kar jc, in to artikulira v govoru. Natanko to je mislil Hegel s svojim konccptom neposrednosti, posredovanja in ukinitve.47 Absolutno spoznanje je edini močni konec samoizpopolnjevanja in samovrednotenja. Do lega spoznanja lahko pride samo modrec, katerega naloga jc, da si pojasni realnost in samega sebe.4,1 Pojasnili samega sebe, pomeni razložiti pogoje svojega nastanka in obstoja.
Samoopazovanjc, pripominja Hegel, predpostavlja vsaj minimalno koherentnost psihičnega aparata, čeprav jc naloga psihologije odkrivati osnovne forme mentalnega življenja, ki so nujno med seboj kontradiktornc. Skozi kontradiktornosti lahko napredujemo
43	Ibid., str. 203.
44	Prim. Kvalc, S. (ured.) (1992). Urednik že uvodoma pripomni, da raziskuje implikacije postmoderne misli za psihologijo. Misel je pomembna zato, ker nc govori o implikacijah psihološkega raziskovanja za postmoderno kulturo. Upravičeno bi zato sklepali, da psihologija zaostaja za kulturo, ki se je intenzivno in živahno razvijala vsaj zadnjega pol stoletja.
45	Ibid., str. 212.
46	Cf. Kojeve, A. (1989).
47	Ibid , str. 431-508.
48	Ibid., str. 521.
k višjim oblikam mentalnega življenja, nc da bi pri tem lahko upali, da bomo kontradikcije odstranili.
Samoizpopolnjcvanjc pa, nasprotno, Jamesu predstavlja kot bolj ali manj linearno napredovanje k nekemu končnemu zaželenemu stanju, ki je nckontradiktorno. Nchomcostatičnost umnega delovanja, o katerem smo govorili na začetku našega prispevka, pa postavlja pod vprašaj tudi logiko samorazvoja in samoizpopolnjcvanja sebstva.
Žc pri otroku, zapiše Freud leta 1920 49, lahko opazimo, kako v svoji igri ponavlja neprijetne izkušnje. Ponavljanje ima funkcijo abreakcijc vsega tistega, kar je na otroka naredilo močan vtis. S tem aktom skuša postati gospodar nad neprijetnimi izkušnjami. Seveda nc gre niti za instinktivno obnašanje niti za imitacijo, pripominja Freud; gre za načelo, ki jc mnogo primitivncjc in neodvisno od načela ugodja. V umu nc deluje samo eno načelo, temveč dve, ali natančneje rečeno, opozicija in nepomirljivi konflikt med obema. Samoizpopolnjcvanja zato nc moremo misliti brez (samo)dcstruktivnosti, brez mazohizma in sadizma torej.
Samodestruktivnost moramo razumeti kot rezultat konflikta med obema omenjenima načeloma, kar pomeni, da ni ego tisti, za katerega bi lahko rekli, daje destruktiven ali pa ni. Destruktivnost je neodvisna od ega, kije nc more obvladovati, ker ne more obvladovali niti delovanja načela ugodja niti načela, ki je onstran lc-tcga. Ne gre torej za instinkt agresivnosti, ki sc obrne bodisi navzven k drugim ljudem bodisi k cgu samemu. Tako kot ni odpravljiv konflikt, tudi ni odpravljiva agresivnost. Agresivnost jc v svojem jedru usmerjena na ego, ki predstavlja oviro, to je zadnja Freudova beseda o Thanalosu.
Ego torej vedno znova poskuša postati gospodar v lastni hiši; šc vc, iluzija o lastni naravi jc zanj konstitutivna; jc pogoj za njegovoduševno zdravje. Poskusi so zagozdeni med imaginarne funkcije cga, ki skuša ohranjati svoj položaj, enotnost, realitetno kontrolo itd. na eni strani, in pritiske Thanatosa, za katerega jc ego ravno ovira na poti h končnemu stanju, ki jc za ego smrt.5" Na strani cga jc siccr volja, vendar jc na strani subjekta želja.
Empirično življenje sebstva ni samopremagovanje ali samoizpopolnjcvanjc: bolj gre za spuščanje k notranjim mejam subjektove realnosti. Ostreje rečeno: samoizpopolnjcvanjc jc v prvi vrsti pot k samomoru. Nc gre za nikakšrno dvigovanje k transcendentalnemu sebstvu, pač pa za logiko želje. Brez težav lahko ugotovimo, daje gibanje želje povezano z delovanjem načela, ki deluje onstran načela ugodja. Samoizpopolnjcvanjc jc zavezano želji (idealni jaz) in samodestruktivnosti. Vrhunec samorazvoja jc zato odstranitev jaza in nc njegovo samouresničevanje. Natanko jaz jc instanca, ki jc pogoj kakršnemu koli konccptu samorazvoja in samoizpopolnitvc, in njegova največja in ncodstranljiva ovira. Vsakega konccpta samorazvoja sc zato drži nota agresivnosti in destruktivnosti.
REFERENCE
Bili, V. (ured.) (1992), Suvrcmcna teorija pripovijedanja. Zagreb: Globus.
Boolhby, K. (1991), Death and Desire (psychoanalytic theory in Lacan's return to Freud), New York & London: Routlcdgc.
Brcucr, J., Freud, S. (1893), Ubcrdcn Psychischcn Mechanismus Histerischer Phanomene (Vorlaufigc Mittcilung). Ncurologisches Centralblatt, 12(1), str. 4-10; (2), str. 43-7.
49	S. E. XVIII, str. 16-17
50	Nc gre za biološko smrt, ampak za smrt cga kot virtualnc. imaginarne instance.
Btilcr, K. (1927), Die Krise der Psychologic, Jena: Vcrlag von Gustav Fischer.
Cadava, E., Connor, P., Nancy, J-L. (urcd.)(l991), Who comcs after the subject?, New York, London: Routlcdge. Chomsky, N (1991), Jezik i problemi znanja, Zagreb: FF.
Clark, W. R. (1982), Freud - the man and the cause, London: Paladin Grafton Books. Culler, J. (1991), O
dekonstrukciji, Zagreb: Globus. Freud, S. (1940 - 41(1892)), Sketches for the "Preliminary Communication" of 1893, S. E. I, sir. 145-154. Freud, S.,(19I0 (1909)) Five lectures on psychoanalysis, S.E. XI, str. 3-55. Freud, S. (1920), Beyond the Pleasure Principle, S.E. XVIII, sir. 3-64.
Gaddini, E. (1992), A Psychoanalytic Theory of Infantile Experience (conccptual and clinical reflections),
London & New York: Routlcdgc/Tavistock., Hegel, G. W. F. (1970), Phanomenologie des Gcistcs, F/M: Suhrkarnp.
James, W. (1952), The Principles of Psychology , London, Chicago, Toronto: William Benton.
James, W. (1894), (jber den psychischcn Mechanismus hystcrischcr Phanomcnc (Brcucr, J., Freud, S.) - recenzija,
Psychological review, 1(2), str. 199. James, W. (1990), Raznolikosti religioznog iskustva (študija ljudske prirodc), Zagreb: Naprijed. Kojeve, A. (1989), Kako čitati Hegcla, Sarajevo: Vcselin MasleSa. Kvalc, S. (urcd ) (1992), Psychology and Postmodernism, London: SAGE Publications. Lacan, J. (1971), Stadij zrcala kao oblikovatclj ulogc ja. Pitanja 26/27, str. 751-54.
Lacan, J. (1978), Le Sminairc Livrc II. Le moi dans la thoric dc Freud ct dans la technique de la psychoanalyse,
1954-1955, Paris: Lcs Editions du Scuil. Popper, K. R.( 1979), Objective Knowledge (An Evolutionary Approach), Oxford: Oxford at the Clarendon Press. Roberts, J. (1992), The Logic of Reflection (German Philosophy in the Twentieth Century), New Haven and
London: Yale University Press. Rorty, G. (1989), Contingency, irony, and solidarity, Cambridge: Cambridge University Press. Slotcrdijk, P. (1990), Mislilac na pozornici, Sarajevo: Veselin Masleša.
ANTHROPOS 1993/3-4
PSIHOLOGIJA
Nekatere novejše teorije o povezanosti med stresom
in psihosomatskimi motnjami
DARJA KORAL
POVZETEK
Sestavek obravnava nekatere novejše psihološke teorije o povezanosti med psihosomatskimi motnjami in stresom. Uvodni del se dotakne psihodinamične razvojne teorije, ki osvetljuje obrambne mehanizme, značilne za ljudi s psihosomatskimi motnjami. Kratkemu pregledu nekaterih psihosomatskih bolezni sledi obravnava (zgodovinsko) pomembnih teorij o "izboru organa " za razvoj psihosomatske bolezni. V nadaljevanju članek obravnava nekatere novejše teorije stresa (in psihosomatskih motenj), ki temeljijo na povezanosti med posameznikom in okoljem. Sledi prikaz, nekaterih najnovejših spoznanj o stresu pri delu, pri čemer se delo pojmuje kol "totalni" dejavnik subjektovega življenjskega kroga, v sklepnem delu pa poskuša izluščiti določene preventivne implikacije, ki izhajajo iz razumevanja problematike stresa in psihosomatskih motenj.
ABSTRACT
SOME RECENT THEORIES ON THE LINK BETWEEN STRESS AND PSYCHOSOMATIC DISORDERS
The composition discusses some new psychological theories concerning the connections between psychosomatic disturbances and stress. The introduction mentions the psychodynamic development theory which highlights defense mechanisms characteristic for people who are psychosomatically disturbed. Following a short survey of some psychosomatic diseases is a historical discussion of important theories on the "choice of organ" in the development of psychosomatic diseases.
The article proceeds to discuss certain more recent theories on stress (and psychosomatic disturbances) which are based on the connection between the individual and the environment. An account of some current perceptions of stress at workfollows, in which work is conceived as the total component of the subject's environment. The conclusion is concerned with uncovering particular preventive implications which are derived from understanding the problems of stress and psychosomatic disturbances.
I. PSIHODINAMlČNA RAZVOJNA TEORIJA O RAZMERJU MED STRESOM, PSIIIOSOMATSKIMI MOTNJAMI IN OBRAMBNIMI MEHANIZMI
L Zgodnje razvojne faze in primitivni obrambni mehanizmi
Britanski psiholog H. Bridgcr (1986) meni, da sc posameznik žc od rojstva spoprijema s stresom - od znotraj in od zunaj, na fizični in mentalni ravni. Uspešnost obvladovanja stresa jc odvisna od njegovih prepričanj, verovanj, vrednot in predsodkov, kijih - sprva v odnosih do primarnega objekta, tj. matere, kasneje pa v interakcijah s širšim družbenim okoljem -izoblikuje v svojem osebnostnem razvoju.
V prvih tednih - v obdobju avtizma-otrok nima objekta. V svoji primitivni halucinatorni zmedenosti teži, kot zatrjuje Mahlerjeva (Blanck, 1985), zgolj k homeostazi. Zavest o materi kot objektu šc nc obstaja, zato umanjka tudi zavest o lastnem telesu. Šele v tretjem mcsccu nastopi prava simbioza, k i jo spremlja nejasno zavedanje, da potrebe zadovoljuje nek objekt. Dojenček navezuje stike s svetom prek matere, ki postane njegov pomožni ego.
Tako sc torej telesni ego in fizični self začneta oblikovati šele takrat, ko sc otroku posreči razlikovati med samim seboj in objektom. Otrok v predverbalnem obdobju nc more govorno posredovati svojih čustev, niti zavestno predelovati svojih doživljanj. Šele s pričetkom oblikovanja podobe o lastnem telesu postanejo duševna in telesna, psihološka in biološka dogajanja medsebojno tesno prepletena.
Spitz (Blanck, 1985) pravi, da vlada na začetku otrokovega življenja biologija. Zato o psihi v pravem pomenu besede nc moremo govorit i, saj jc otrokovo psihično tako prepleteno s telesnim, da bi tej "instanci" bolj ustrezal izraz, "somatopsiha". Avtor poudarja, da utegne vzpostavljanje objektnih odnosov med dvema tako neenakima partnerjema, kot sta mati in njen otrok, kaj hitro pripeljati do resnih motenj, čc ti odnosi niso usklajeni. Potencialna nevroza, kot izraz neusklajenih, patoloških odnosov med otrokom in materjo, se iz tega obdobja izlušči v obliki psihosomatske motnje, ki jo največkrat sproži materina nevroza. Tako so psihosomatske motnje pogojene zlasti z ncoplimalno simbiozo otroka in matere. Ravno v tem obdobju nastopijo prve, naje nostavnejše obrambe, kakršni sta zanikanje in projekcija, ki jima sledita šc splitting in projektivna identifikacija.
Ego in superego obstajata zgolj v zametkih, meja med zavestjo, predzavestjo in nezavednim ni začrtana, otrok pa šc ni zmožen opravljati preizkusa realnosti. Subjekt v tem življenjskem / razvojnem obdobju šc ni strukturiran, morebitni primanjkljaji cga lahko, ne pa nujno, vodijo tudi v psihosomatske motnje. Tako na normalni kot na patološki razvoj namreč vplivajo številni dejavniki. V luči Schultz-Hcnckejcvc (Brcgant, 1986) teorije igrajo takšno vlogo: otrokova konstitucija, rizičnaperistaza in sprožilna situacija, ki temelji bodisi na odrekanju (želenega objekta) bodisi na skušnjavi (da bi sc dokopal do želenega objekta). Ncvtralizacija nagonskih impulzov v tem zgodnjem obdobju predstavlja osnovni model za kasnejšo somatizacijo nevrotičnega konflikta (Praper, 1989/90).
Obrambni mehanizmi, kijih uporablja subjekt s psihosomatskimi motnjami, so zatorej primitivnejši: projekcija, zanikanje, premeščanje, splitting in projektivna identifikacija. Takšno obrambno vedenje močno prizadene posameznikovo pozitivno vrednotenje samega sebe, omaje njegovo samospoštovanje, sposobnost integracije dobrih in slabih potez v enotno predstavo o objektih ter sposobnost razlikovanja med subjektivno doživetimi vsebinami in objektivno realnostjo (Kcrnberg, 1987).
Njegova samopodoba je izkrivljena, in sicer na ravni psihološkega jaza (obvladovanje impulzov, čustveni ton in predstava o telesu), socialnega jaza (socialni odnosi, vrednote in
morala, poklicni in študijski cilji), seksualnega jaza (vedenje in odnos do spolnosti), družinskega in prilagodit venega jaza (obvladovanje zunanjega sveta in optimalno prilagajan je) (Offer, 1988).
2.	Soniiitizacija
Opozoriti velja šc na cn obrambni mehanizem, na t.i. somatizacijo, ki po Overbacku (Blanck, 1985) pacientu "pomaga", da svoje psihične stiske razrešuje v obliki somatskih "tegob".
Schur (Blanck, 1985) - začetnik psihoanalitičnega preučevanja psihosomatskh motenj
-	(ki sc opira na Freuda, Hartmanna in Jacobsonovo), v svoji teoriji somalizacije izhaja iz domneve o denevtralizaciji nagona in diferenciaciji med sclfom in objektom. Po njegovem mnenju so poglavitni dejavniki, ki povzročajo stres in odločilno vplivajo na morebitni razvoj psihosomatskih motenj, empirična ali fantazmatska travmatična doživetja (ki spremljajo otroka žc od rojstva dalje) in pomanjkljiva osebnostna struktura, zaradi katere subjekt ni zmožen predelati in obvladati svojih travm (Petelin, 1980).
Odrasel človek, ki trpi zaradi psihosomatskih motenj, nazaduje v zgodnje infantilno obdobje ter svoje agresivne in libidne nagone sprošča skozi telo. Zdi sc, da nekako ni uspel v zadostni meri ponotranjiti tistih objektnih odnosov, ki jih otrok običajno ponotranji na prehodu iz stadija predhodnega objekta v stadij parcialnega objekta. Njegov ego zaradi šibkosti ni zmožen oblikovati lastnega libidnega objekta (Spitz, po Blanck, 1985), zato se na somatopsihični ravni šc vedno nekako zliva z objektom (Mahler, po Blanck, 1985). Ni zmožen vzpostaviti "kontakta navzven", ki sc - po Mahlcrjcvi - kaže v otrokovem razvojnem obdobju kot "prvi nasmeh", zato pogosto vztraja v izolaciji, samotarstvu, izogibanju socialnim stikom itd., kot pripomoček za vzdrževanje takega stanja pa uporablja zlasti projekcijo, splitting in projektivno identifikacijo. Ti mehanizmi pa se oblikujejo prav v obdobju simbioze, v katerem začneta delovati osnovna modela za obvladovanje impulzov
-	ncvtralizacija in diferenciacija (Prapcr, 1989/90).
3.	Dvofazno potlačevanje
Tudi obrambni mehanizem potlačevanja igra bistveno vlogo pri ljudeh s psihosomatskimi motnjami, vendar nc več v obliki, kije značilna za histerijo. Pri njih sc pojavlja t. i. "dvofazno potlačevanje" oz. "dvofazna obramba".
Za prvo, akutno fazo tvorbe psihosomatskih simptomov jc značilen nastanek psihonevrotskih simptomov. V drugi, kronični fazi sc pojavijo telesni simptomi, psihonevrotski simptomi pa sc "umaknejo v ozadje". To potrjujejo tudi nekatere novejše raziskave sodobnih depresij: 40 odstotkov sodobnih depresij sc kaže brez občutkov depresi je, zgolj v somatski obliki (ugotovili so, da sodijo v to skupino zlasti preprosti l judje in ljudje, ki živijo v tujini) (Lokar, 1991/1992).
Ljudje s psihosomatskimi motnjami se težje prilagajajo novim življenjskim položajem in sc izogibajo socialnim stikom. Sebe vidijo pretežno v slabi luči, zato sc čutijo osamljeni in odrinjeni, misel na prihodnost pa jih navdaja z obupom.
Njihove psihične stiske sc izražajo v obliki telesnih bolezni. Zakaj? Gotovo jc, da so telesne težave v naši "moderni" družbi bolj sprejemljive kol duševne. Povsem "normalno" jc, da nekdo telesno zboli - bolj ko jc bolan, več pozornosti jc deležen. Tak človek jc tedaj videti psihično zdrav in - kot pravi Milchcrlich (Nastovic, 1984) - socialno prilagojen. Da bi - na nezavedni ravni - dokazal prilagojenost družbi, ki ji pripada, sc raje "odloči" za telesno
bolezen, ker "nc želi", da bi ga ostali označili za "norega" ali "bolnika z duševnimi motnjami".
Tako najde psihosomatska motnja dovolj varno zatočišče. Posledice njene fiksacijc pa so ireverzibilne. Motnje telesnega cga so namreč tako globoke, da jc njihova škoda nepopravljiva.
Nastovič (1984) poudarja, da sodelujejo pri tvorbi psihičnih motenj poleg dvofaznega potlačevanja tudi drugi obrambni mehanizmi, zlasti projekcija in identifikacija. Obrambni mehanizmi so med ključnimi dejavniki, ki "odločajo" o načinu rešitve nevrotičnega konflikta. Avtor opozarja, daje treba predpostaviti obstoj specifične strukture ega pri ljudeh s psihosomatskimi motnjami. O tej strukturi vemo razmeroma malo, zaradi česar sc pojavijo pri zdravljenju teh bolnikov številne nepravilnosti.
Simptomi psihosomatskega obolenja sc kažejo na različnih organih. Pri tem sc spremeni njihovo delovanje in pojavijo se posamezne psihosomatske bolezni.
II. KRATEK PREGLED NEKATERIH PSIHOSOMATSKIH BOLEZNI
Klasični razvrstitvi sedmih psihosomatskih bolezni, ki jojc izdelal Alexander (Rojšck, 1990) (čir na dvanajsterniku, arterijska hipertenzija, bronhialna astma, bolezen ščitne žleze, revmatoidni artritis, ulcerativni kolitis in neurodermitis), Rojšck v svoji disertaciji dodaja klasifikacijo ameriškega psihiatričnega združenja (A.P.A., D.S.M., III.), ki obsega bolezni kože, prebavil, dihal, srca in ožilja, žlez z notranjim izločanjem, rcvmatološke bolezni oz. bolezni mišičnokostnega sistema in vezivja, ginekološke in druge bolezni.
L Bolezni mišično-kostnega sistema in vezivnega tkiva
Lowen (1984) namenja v knjigi "Bioencrgclika" posebno pozornost prav križu. Meni, da se v križu srečala dve nasprotujoči si sili: težnost (ki mu predstavlja zahteve, telesne in duševne obremenilve itd.) in sila, ki človeku pomaga, da se "drži pokonci", da lažje prenaša bremena, ki mu jih nalaga življenje.
Od tod nc razlaga le bolečin v križu, temveč tudi bolečine v kolenu (koleno namreč "sprejema" obremenitve) in bolečine v sklepih. Družinsko ozadje ljudi, ki trpijo zaradi vnetja sklepov, jc nekoliko drugačno: ti ljudje niso izkusili dovolj človeške topline, vzdušje v družini je bilo togo, anankastično, vzgoja prestroga. Imeli naj bi šibko real i tclno kontrolo, težave s spolno identileto in naj bi bili pogosto depresivni (agresivnost usmerjajo proti samemu sebi).
Nagi s sodelavci (Kmetic, 1990) jc v eni izmed raziskav preučeval zvezo med bolečinami v križu in stresom, ki ga delavec doživlja pri delu. Ugotovil jc, da pogoste spremembe pri delu privedejo do bolečin v križu.
Milčinski (1986) meni, da so pri degenerativnih revmatičnih obolenjih bistveni kronični emocionalni konflikti, ki nastanejo zaradi neustrezne predelave agresivnih in analno-retentivnih impulzov. Tovrstne napetosti sc izkazujejo v tenzijah progaste muskulaturc, ki lahko po daljšem času privedejo do sprememb na sklepih. Mišična napetost psihogenega izvora paje povezana s prisilno-nevrotskimi potezami.
2. Bolezni cirkulatornega sistema
Bolezni srca in ožilja so v zadnjih desetletjih močno narasle. Poleg zunanjih rizičnih faktorjev (prekomerna telesna teža, stres na delovnem mestu, prekomerno kajenje itd.)
obolenja, kakršna so, denimo, angina pectoris, koronarna skleroza in miokardni infarkt, pogojujejo tudi drugi dejavniki.
Hau (Milčinski, 1986) je ugotovil, da uporabljajo osebe, ki si prizadevajo zatreti svojo agresivnost, obrambni mehanizem nadkompenzacije. Označuje jih prekomerno hlastanje po napredovanju in pomembnosti. Trstcnjak (Milčinski, 1987) ugotavlja, da predstavlja t.i. "beg v delo" zgolj sublimacijo ali konverzijo drugih teženj (npr. agresivnosti ali seksualnih teženj) v delovno aktivnost, ki lahko končno privede tudi do psihosomatske obolelosti.
Quint (Milčinski, 1986) je, denimo, ugotovil vzročno pomembnost emocionalnih vplivov pri cscncialni hipertoniji, za katero obolevajo ljudje, ki določene življenjske situacije dojemajo kot izrazito obremenjujoče, potlačujejo agresivne impulze in kažejo močno storilnostno naravnanost.
3.	Bolezni respiratornega sistema
Med psihosomatskimi obolen ji respiratornega sistema je na prvem mestu astma. Leta 1923 jc Heycr (Jaspers, 1992) astmatika opredelil kot človeka, ki nc prenese atmosfere, nastale v neki situaciji zaradi konfliktov z določenimi ljudmi. Alexander (Milčinski, 1986) ugotavlja, da so to agresivni, častihlepni, prepirljivi, drzni in močno občutljivi ljudje z izrednim čutom za estetiko. Knap (Milčinski, 1986) meni, da so njihove osebnostne poteze histerične in psihonevrotske. Quint (Milčinski, 1986) jih opisuje kot depresivne, tesnobne in negotove osebe, ki se nagibajo k cgoccntričnosti in introvertiranosti. S pretirano skrbnostjo ali odbi jajočim vedenjem ustvarjajo njihove matere v družini tako "vzdušje", ki otroka v njegovi ambivalentni težnji po (nc)samostojnosti vedno bolj "duši". Tako žc v kali zatrejo otrokovo konstruktivno agresivnost. Nekateri pojmujejo astmatski napad kot "krik po materi" (Weiss, po M ilčinski, 1986), drugi pa menijo, da utegne biti tudi "krik zoper njo".
4.	Bolezni kože
Koža je organ z dvojno funkcijo: organizem varuje pred okolico in vzpostavlja njegove stike z zunanjim svetom. Na koži sc - pogosto s posredovanjem nezavednih mehanizmov - izkazujejo čustva, razpoloženja (rdečica, blcdica, kurja polt) in erotična vzburjenja. Med osebnostne lastnosti bolnikov z endogenim ckccmom Stern (Miličinski, 1986) umešča depresijo, disforijo, hipohondrične težnje, frigidnost in impotcnco.
Schur (Blanck, 1985) jc ravno na primeru dermatoze skušal dokazati svojo teorijo somatizacijc. Ugotovil jc, da vrsta bolnikov s kožnimi boleznimi uporablja obrambni mehanizem regresa in tako nazaduje na infantilno "izrabo" kože za razbremenitev čustev.
5.	Endokrine bolezni, bolezni prehrane in metabolizma ter motnje v imuniteti
Hoff in Ringcl (Milčinski, 1986) dvomita o umestitvi diabetesa med psihosomatska obolenja, Jaspcrcs (1990) pa ga opredeljuje kot somatsko motnjo, katere vzroki so duševni. Vitorovič (1986) v "Psihiatriji" poroča, da naj bi bili diabetiki (po nekih trditvah) v povprečju inteligentnejši in dobrodušnejši.
6.	Bolezni digestivnega sistema
Med psihosomatskimi boleznimi digestivnega sistema avtorji (Milčinski, 1986) razlikujejo: ulkus (za te bolnikcjc po mnenju Cilatzela značilno, da hočejo več, kot zmorejo), obolenja žolčnika (Beck trdi, da gre pri njih za otežkočeno odstranitev doživetij, nabitih z jezo in razočaranjem, ki so izraz oralnih in emocionalnih izgub), kronično habitualno
obstipacijo (za le bolnike jc značilna regresija na analno fazo libidncga razvoja (npr. zadrževanja blata)), hipotonijo in migreno.
III. KRATEK PREGLED NEKATERIH TEORIJ O "IZBORU ORGANA "
V zvezi z izborom organa jc najti v literaturi različna stališča.
1 .Osebnostna strukturajc pri izboru organa odločilnega pomena. Dunbarjcva(Milčinski, 1986), katere teorija nima mnogo zagovornikov, jc izdelala t. i. "emocionalno termodinamično teorijo" o nastanku bolezni. V svojih raziskavah je obdelala dedne in pridobljene lastnosti ter socialne in družinske razmere, v katerih živijo ljudje s psihosomatskimi motnjami. Tako naj bi bili astmatiki avtoritarne osebe s pretirano zaverovanostjo vase, občasno infantilno trmasti in na uspehe drugih bolestno ljubosumni. Napad astme naj bi bil tako zgolj poskus organizma, da bi svoje napetosti rešil po stranski poti.
Ljudje, ki trpijo za ulkusom, naj bi bili izjemno vestni, cclo častihlepni, njihovo delo naj bi potekalo brc/, počitka in sprostitve. Vseskozi pa naj bi si nezavedno želeli, da bi imeli ob sebi nekoga, ki bi jih varoval in hranil. Manifestacija te nezavedne želje (ki bi sprožala izločanje želodčne kisline) naj bi bil ulkus.
Bistvenih dejavnikov pri nastajanju psihosomatskih motenj, kot so, denimo, razvojne značilnosti in vpliv družbenega okolja, ta teorija ne upošteva.
2.	Alexander (Milčinski, 1986) trdi, da je za nastanek psihosomatske bolezni odločilna narava konflikta. Vsakemu konfliktu ustreza določeno emocionalno stanje, ki sproži specifično fiziološko rcakcijo. Njegovo teorijo Milčinski razloži s primerom cmocijc jeze: ker jeza ni družbeno najbolj sprejemljiva cmocija, jo mora posameznik izražati zelo previdno. Neprestano jo mora prikrivati, tako da nc pride več do zavesti, telesni odraz v obliki povišanega krvnega pritiska pa ostane.
3.	Po teoriji adaptacije (Milčinski, 1986) so za razvoj psihosomatskih bolezni odločilne zgolj doživete psihične obremenitve oz. stresi. Ni pomembno, kaj povzroča v človeku anksioznost, saj so fiziološki pojavi, ki spremljajo kronično tesnobo, vseskozi identični.
Te fiziološke reakcije na stres sc izkazujejo v obliki t.i. "splošnega adaptacijskcga sindroma" (Scylc, 1950), ki sc izoblikuje v treh fazah: (a) faza alarmne reakcije, ki zajema stopnjo začetnega šoka (kaže sc kot zmanjšana odpornost organizma na stres) in stopnjo kontrašoka (kaže sc v obliki okrepljenega delovanja obrambnih mehanizmov); (b) faza upiranja, kjer jc adaptacija optimalna; (c) faza izčrpanosti, ki sc kaže kot popoln zlom adaptacije (Martin, 1972).
Posameznik sc torej na različne situacije oz. dražljaje odziva na povsem enak način.
Razvojnih dejavnikov individua in družbene pogojenosti psihosomatskih motenj tudi ta teorija ne upošteva.
4.	Likovno-psihološka in eksistencialna razlaga iščeta povezave s fiziologijo in sovjetsko kortikovisccralno teorijo, vendar pa ostajata zgolj v okviru fiziologije (Kmctič, 1990).
5.	Celostna razlaga, ki jo zastopa Ringlova (Milčinski, 1986) dunajska šola, zajema: vrsto nevrotskega konflikta, osebnostno strukturo, zaplete v zgodnji razvojni fazi, življenjski slog bolnika, patogenost sprožilnc situacije, ki privede do nastanka bolezni, in morebitno (starostno) izrabo nekaterih organov.
Ringcl (Nastovič, 1984) poudarja, da se v središču patogeneze psihosomatskih obolenj nahajajo nezavedne kronične emocije, ki prek vegetativnega živčnega sistema privedejo najprej do funkcionalnih, nato pa šc do strukturnih sprememb v smislu anatomskih poškodb. Vplivu vegetativnega živčnega sistema so podvrženi zlasti srcc, krvni obtok, dihalni in prebavni organi, urogcnitalni trakt, cndokrinc žleze in koža, zato ni čudno, da nastanejo psihosomatska obolenja prav na teh mestih.
Tudi zavestne dolgotrajne emocije lahko privedejo do psihosomatske motnje, vendar sc njihovo patogeno delovanje niti po kvantiteti niti po kvaliteti ne more primerjati z delovanjem nezavednih kroničnih emocij. Ringcl zastopa stališče, da na "izbor organa" vplivata posameznikova pridobjena in vrojena konstilucija.
a)	Pridobljena konstilucija nastane z imitacijo in identifikacijo otroka s staršem, zlasti z materjo (prisilne nevroze in histerije predstavljajo t.i. "nevrozo očeta", psihosomatska obolenja pa "nevrozo matere"). V tej zvezi govori Mitschcrlich (Nastovič, 1984) o t.i. fenomenu "tradicionalnega simptoma", značilnega za družine, v katerih prevladujejo prcdispozicijc za psihosomatska obolenja njihovih članov.
b)	Vrojcno konstitucijo pa pogojuje vrojena "uslužnost organa", ki jo je leta 1907 opisal Adlcr v "Študiji o manjvrednosti organa", zaradi česar ga mnogi štejejo za začetnika modernega psihosomatskega raziskovanja, saj je nakazal možnost dinamičnega razumevanja psihosomatskih obolenj. Mnoge družine postavljajo v središče pozornosti ravno tisti iclcsni organ, ki jim predstavlja "ranljivo točko", in izvajajo njemu v "čast" posebne obrede.
IV. NOVEJŠI PRISTOPI PRI OBRAVNAVANJU STRESA IN PSIHOSOMATSKIH MOTENJ
V	starejši psihološki literaturi pogosto naletimo na nekoliko poenostavljeno obravnavanje tega pojava. Stres je tam pojmovan kot nekakšen zunanji dejavnik, ki vodi do specifičnih duševnih in psihosomatskih motenj (McMichacI, 1986).
V	zadnjem obdobju se vrsta avtorjev spet vrača k preučevanju tega fenomena. Z revizijami Seylove, Wolfove, Mahlove in drugih teorij skušajo najti drugačne, sodobnejše opredelitve stresa. Ob tem kaže opozoriti na nekatere pomanjkljivosti in enostranske poglede na ta pojav.
Čc jc, denimo, Seylc (Martin, 1972) preučeval zgolj "sistemske" stresorje, kot so vročina, mraz, infckcijc, intoksikacijc, telesne poškodbe, šok in travme po kirurškem posegu, in tako "videl" povzročitelje stresa le izven posameznika, pa nekatere "nove", "sodobne" razlage pripisujejo pretežni del odgovornosti za stres posamezniku: njegovi "šibki" osebnosti, neprilagojenosti, čustveni nezrelosti, nezadostni kognitivni strukturiranosti (zaradi česar ima posameznik izkrivljeno podobo o sebi in o neposredno doživeti zunanji realnosti), nezmožnosti, da bi pravilno dojel, razčlenil in ovrednotil svoje osebne probleme ter sc - na podlagi konstruktivnih strategij - dejavno soočil s stresnimi situacijami. Po tovrstnih - zdravorazumskih in psevdoznanstvenih - subjektivističnih ali psihologističnih -pojmovanjih je bistvo problema v posameznikovi notranjosti: on sam se mora spremeniti, da bi sc znal učinkovito izogibati stresu ali ga premagovati. Takšno - teoretsko skrajno pomanjkljivo - razmišljanje jc značilno za "abstraktno zavest", ki v človeku nc vidi le družbenega bitja, ampak izolirano "monado" (plod samoniklega osebnostnega razvoja),
iztrgano iz kaleidoskopskega spektra družbenozgodovinskih sil (ki v resnici ne samo naddoločajo posameznikovo eksistenco kot neke vrste zunanji "dejavnik", ampak delujejo znotraj njega samega).
1.	Interakcijski model stresa
Novejša skupina razlag, ki temelji na povezanosti med posameznikom in dejavniki socialnega (in ne zgolj fizičnega) okolja, kakršni so, denimo, narava medosebnih odnosov, socialna klima, organizacija dela in prostega časa, ureditev socialnc in zdravstvene varnosti itd., je bistveno obogatila teoretsko misel o stresu in omogočila hitrejši napredek v raziskovanju tega fenomena. Z interakcijskega vidika (McMichael, 1986) je stres produkt dinamičnega neravnovesja med individuom (z njegovo specifično osebnostjo, vedenjskimi vzorci in življenjskimi situacijami) in njegovim socialnim okoljem. McMichael poudarja, da je pri raziskovanju tega fenomena treba upoštevati več spremenljivk: (a) objektivne socialne razmere, ki vodijo subjekt v stresno reakcijo; (b) individualno (subjektivno) zaznavo stresa; (c) subjektove odgovore na stres (fiziološke, emocionalne in vedenjske); (d) dolgotrajne učinke zaznanega stresa in odgovore nanj (pri tem ugotavlja, da niso vse psihosomatske motnje enako povezane s stresom, vendar pa se večina njih le razvije pod vplivom telesne reakcije nanj. Zato kaže razlikovati med fiziološkimi spremembami kot takojšnjimi, a kratkotrajnimi odgovori na določene dražljaje na eni strani in med kroničnimi, dolgotrajnimi fiziološkimi oz. stresnimi reakcijami, kot so, denimo, poškodbe tkiva, motnje v delovanju adrcno-kortikalncga sistema in psihosomatske motnje, na drugi strani (Martin, 1972)); (e) subjektivne in situacijske "pogojevalne" spremenljivke, ki vplivajo na odnos med prvimi štirimi dejavniki.
2.	Model psihosocialnega stresa
Podobno, čeprav nc identično pojmovanje stresa zasledimo tudi v novejšem modelu, ki izhaja izLewinovih (1951) in Murraycvih (1959) teoretičnih predpostavk o motivacijskih procesih, obravnava pa problem (ne)skladja med osebo in njenim okoljem (Harrison, 1986). Po Harrisonu (1986; Bratina, 1992) so ključnega pomena za nastanek psihosocialncga stresa naslednji dejavniki: (a) objektivno okolje (fizični in socialni "svetovi", ki niso odvisni od subjektove zaznave); (b) subjektivno okolje (subjektova psihološka konstrukcija sveta, v katerem živi); (c)objektivna oseba (njene potrebe, vrednote, sposobnosti itd.); (d) subjektivna oseba (subjektova zaznava lastnih potreb, vrednot, sposobnosti in drugih lastnosti, tj. njegova saniopodoba); (e) subjektov odnos do realnosti; (f) subjektova ustreznost pri occni samega sebe; (g) objektivno ujemanje med osebo in okoljem (skladnost med objektivno osebo in objektivnim okoljem); (h) subjektivno ujemanje med osebo in okoljem (subjektova zaznava skladnosti med njim in njegovim okoljem); (i) preobremenitve na psihološkem (anksioznost, nespečnost, dolgotrajna vznemirjenost), fiziološkem (npr. visok krvni pritisk) in vedenjskem področju (prekomerno kajenje in hranjenje, pogosto zatekanje po zdravstveno pomoč itd.); (j) bolezni, zaradi katerih jc ogroženo tako mentalno (npr. kronična depresija) kot telesno zdravje (ulkus, miokardni infarkt in druge psihosomatske motnje); (k) spoprijemanje s stresom, ki sc nanaša na tiste dejavnosti subjekta, s katerimi skuša spremeniti bodisi objektivno okolje bodisi objektivno osebo v smeri večanja stopnje skladnosti med njima; (1) obrambni mehanizmi, ki izkrivljajo subjektovo zaznavanje objektivnega okolja in objektivnega sella ter rahljajo njegov stik z realnostjo in pravilnost ocene samega sebe.
3. Stres pri delu
Trditev, daje stres "problem", je varljiva, kolikor odvrača pozornost od tistega, kar je njegov temeljni "vzrok", tj. od dela, ki spada med poglavitne "totalne" dejavnike posameznikovega življenjskega kroga. Stres pri deluje namreč zgolj eno izmed znamenj razčlovečenega, nesmiselnega, odtujenega, heteronomnegain napornega dela, organiziranega glede na potrebe kapitala, ne pa glede na potrebe družbe oz. njenih članov. V sodobni industrijski družbi človek ne dela zato, da bi lahko živel, ampak zgolj zato, da bi lahko delal: zjutraj vstane, se odpravi v službo, dela po osem (in več) ur dnevno, se vrne domov, kjer se v t.i. "prostem času" skuša odpočiti, "razvedriti" (kot pasivni potrošnik izdelkov industrijske zabave), zadovoljiti svoje najbolj elementarne potrebe in se tako pripraviti na naslednji delovni dan.
Danes smo priče absurdni situaciji, v kateri je en del aktivnega prebivalstva prezaposlen (preobremenjen) do te mere, da je resno ogroženo njegovo mentalno in telesno zdravje, drugi del prebivalstva pa je brez zaposlitve, kar ravno tako ustvarja specifične travme in stiske. Poleg tega veliko zaposlenih opravlja docela nepotrebno, družbeno nekoristno delo.
V novejši psihološki literaturi (Madsen, 1993) zasledimo štiri poglavitne problemske sklope:
a)	poslcdice stresa, nastale zaradi primanjkljajev v psihosocialnem okolju;
b)	psihološke posledice stresa;
c)	dejavniki stresa;
d)	preventivni ukrepi za zaščito in varnost delavca pri delu.
a)	V longitudinalni študiji o zahtevah in nadzoru delavca pri delu v povezavi z njegovimi izostanki od dela Smulders in Houtman (1993) potrjujeta hipotezo, da večkrat izostajajo od dela tisti delavci, ki so podvrženi večjim delovnim zahtevam in imajo le malo možnosti, da sami obvladujejo delovno situacijo.
b)	Leta 1992 so na Nizozemskem (Hvenegaard, 1993) začeli uresničevati profilastični projekt, ki temelji na povezanosti med delavcem, delovno skupino in delovno organizacijo, njegov namen pa jc preprečevati izgorelost pri delu (to je stanje popolne fizične in psihične izčrpanosti človeka) in zmanjševati obremenjujoče delovne razmere v delovni organizaciji. Pričakujejo, da bodo v naslednjih letih zmanjšali neskladje med dclavcem in delovno organizacijo ter omejili preobremenjenost in izgorelost pri delu.
Pajardi (1993) opozarja na pereč, dasiravno zvečine neznan problem t.i. "psihološke škode". Poudarja, da problemov v zvezi z (ne)zdravjem ni mogoče omejiti zgolj na telesne poškodbe, tem več jc treba upoštevati tudi psihološko škodo - psihične težave, ki so posledice poškodb in bolezni, povezanih z delom. Meni, da bi lahko s preprečevanjem razvoja travmatskega stresa, izboljšanjem medosebnih odnosov pri delu, z ustrezno porazdelitvijo odgovornosti pri delu ipd. bistveno izboljšali delavčevo mentalno zdravje.
Finska psihologa J. Vartera in J. Pcntti (1993) opozarjata na dva dejavnika, ki sta za delavčevo mentalno zdravje šc posebej pomembna: obvladovanje delovne situacije in nudenje socialnc podpore. Da bi ugotovila njuno dejansko povezanost z mentalnim zdravjem, sta sestavila psihološki instrument, s katerim sta raziskala psihološke zahteve, ki jim mora dclavcc slediti pri opravljanju delovnih nalog, možnosti obvladovanja teh nalog, stopnjo socialnc participacijc, velikost in ureditev socialnc mreže, zaznano socialno podporo ter psihične in fizične simptome prevelike utrujenosti delavca. Rezultati njune raziskave napolujejo k domnevi, da lahko posameznik uspešno udejanji svoje socialne
zmožnosti le lukrat, ko lahko sam obvladuje delovno situacijo. S širjenjem socialnc mreže pa mu okolje zagotavlja tudi potrebno socialno podporo.
c)	Cooper (1993) opozarja na nekatere sodobne dejavnike stresa in jih razčlenjuje na način, ki predstavlja novost v sodobni psihološki literaturi: (1) narava dela (preveč ali premalo dela, časovne stiske, slabi delovni pogoji itd ); (2) delavčeva vloga v delovni organizaciji (nejasnost vlog, konflikt vlog, premajhna ali prcvcl i ka odgovornost v medosebnih odnosih itd.); (3) odnosi v delovni organizaciji; (4) želja po napredovanju, strah pred izgubo zaposlitve ali suspenzom, strah pred prezgodnjo upokojitvijo; (5) organizacijska struktura in delovna klima (stroga in toga pravila, neustrezna komunikacija itd.) in (6) interakcija med delovno organizacijo in "zunanjim svetom" (razmerje med delovnimi in družinskimi obveznostmi ter prostim časom). Avtor meni, da bi lahko z obvladovanjem teh dejavnikov bistveno pripomogli k ustreznejši zaščiti in varnosti delavca pri delu.
Costa, Paoli in Litskc (1993) so v študiji o dejavnikih stresa pri delu med evropskimi delavci zajeli 12 500 delavcev iz 12 držav evropske skupnosti. S psihološkimi intervjuji so preučili, katere in kakšne so tiste delovne situacije, kijih delavci dojemajo kot ogrožujoče. Ugotovili so, dadclavci zaznavajo kot stresne predvsem tiste situacije, ki so posledica slabe organizacije dela. Tehnične razmere dela pa zanje niso ogrožujoče. Izpostavili so zlasti tiste dejavnike stresa, ki sosc izkazali kot najbolj pogosti: (1) nizka stopnja avtonomije pri delu; (2) monotone in ponavljajoče sc delovne naloge; (3) časovne stiske; (4) obvezno nadurno delo in (5) nočno delo.
d)	Cox (1993) v kritiki tradicionalnih pogledov na delavčevo zdravje obravnava naravo stresa pri delu v povezavi z obvladovanjem psihosocialnih in organizacijskih nevarnosti, s katerimi sc posameznik dnevno srečuje pri opravljanju delovnih nalog. Avtor sc pri tem osredotoča zlasti na strategije obvladovanja teh nevarnosti.
Allegro (1993) jc v akcijskcm raziskovanju o povezanosti med načinom organizacije dela in zdravjem delavca ugotovil, daje pogostnost izostajanja od dela zaradi bolezni v veliki meri odvisna od zadovoljstva delavca pri delu, socialne varnosti in splošne zdravstvene politike.
V. SKLEP
Kako naj torej v luči novih spoznanj razumemo problematiko stresa in izluščimo določene "praktične" (preventivne) implikacije, ki izhajajo iz tega razumevanja?
Prvi in najbolj transparenten odgovor jc bržkone sledeč: za premagovanje stresa ni dovolj (samo) spremeniti "pomanjkljive" posameznike, ampak tudi izboljšati socialnc razmere, socialno okolje, poskrbeti za izobraževalno, poklicno, zdravstveno in socialno varnost posameznikov itd.
Resda lahko s preventivnimi posegi v vzgojno-izobražcvalni in delovni proccs, v družinsko in širšo socialno klimo mnogo pripomoremo k človekovemu mentalnemu zdravju, vendar so to le posegi v posamične "mikrouniverzume" in kot taki problemov ne morejo rešiti do kraja. Neposredno socialno okolje oz. mreža subjektivno doživetih medosebnih interakcij jc namreč le ena izmed možnih družbenih določcvalnic. Družba pa jc nekaj, kar presega okvir neposrednih intersubjektivnih odnosov in sc kot taka "vpisuje" v slehernega od njih.
LITERATURA
1.	Allegro, J. T. (1993): Integration of new forms of work organisation and health: An action research approach.
-	V: V. II. Madsen (Ed ): Work and Health Abstracts. Danish Labour Inspection, Copenhagen, 113.
2.	Blanck, G„ Blanck, R. (1985): Ego-psihologija Biblioteka psiha, Zagreb.
3.	Bratina, A. (1992): Izguba zaposlitve in brezposelnost - bitka s stresom. Psihološka obzorja, Vol. L, No. 1,63-
66.
4.	Brcgant, L. (1986): Psihoterapija 14. Univerzitetna psihiatrična klinika Ljubljana, Ljubljana.
5.	Bridger, H. (1986): The increasing rclcvancc of group processes and changing values for understanding and
coping with stress at work. - V: C. L. Cooper & R.Payne (Eds.): Stress at work. New York, John Wiley & Sons, 241-258.
6.	Cooper, C. L. (1993): Job distress, recent research on sources of workplace stress. - V: V. H. Madsen (Ed.): Work
and Health Abstracts. Danish Labour Inspection, Copenhagen, 115-116.
7.	Costa, J., Paoli I'., Litskc, II. (1993): Occupational stress factors among europcan workers. - V: V. H. Madsen
(Ed.): Work and Health Abstracts. Danish Labour Inspection, Copenhagen, 109
8.	Cox, T. (1993): Occupational health: The monitoring and control of psychosocial and organizational hazards
at work. - V: V. H. Madsen (Ed ): Work and Health Abstracts Danish Labour Inspection, Copenhagen, 111.
9.	Harrison, R. V. (1986): Person-environment fit and job stress. - V: C. L. Cooper & R. Payne (Eds.): Stress at
Work. New York, John Wiley & Sons, 175-209.
10.	Hvenegaard, H. (1993): Burnout and organisational development. - V: V. H. Madsen (Ed ): Work and Health
Abstracts. Danish Labour Inspection, Copenhagen, 100-101.
11.	Jaspers, K. (1990): Opšta psihopatologija. Prosveta Beograd - Prosveta Niš, Beograd.
12.	Kern berg, O. (1987): Strukturna analiza. - V: K. Kondid (Ed.): Psihologija ja. Nolit, Beograd.
13.	Kmetič, L. (1990): Nekatere osebnostne značilnosti oseb z bolečinami v hrbtenici (diplomska naloga).
14.	Lokar, J. (1991/92): Zapiski s predavanj v okviru tečaja "Klic v duševni stiski".
15.	Lowcn, A. (1984): Biocnergctika. Nolit Beograd, Beograd.
16.	Madsen, V. H. (1993): Work and Health Abstracts. Danish Labour Inspection, Copenhagen.
17.	Martin, 1. (1972): Stress. - V: H. J. Eysenck, R. Meili.W. Arnold (Eds.): Encyclopedia of Psychology, Volume
three. Search Press, London.
18.	Milčinski, L. (1986): Psihosomatska obolenj . - V: Psihiatrija. DZS. Ljubljana.
19.	Milčinski, L. (1987): Stališča in izkušnje. - V: Vprašanja invalidskega upoko jevanja duševno abnormnih oseb.
Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji in klinična bolnišnica za psihiatrijo Ljubljana-Polje, Ljubljana.
20.	McMichacl. A. J. (1986): Personality, behavioural, and situational modifiers of work stressors. - V: C. L.
Cooper & R. Payne (Eds.) Stress at work. New York, John Wiley & Sons, 127- 149.
21.	Nastovič, 1. (1984): Neurotski sindromi. Dcčjc novine. Gornji Milanovac.
22.	Offer, D M. D.. Ostrov, E. J. D.. Howard. K. I., Atkinson. R. (1988): The Teenage World: Adolescents' Self-
image in Ten Countries. Plenum Publishing Corporation, New York.
23.	Pajardi, D. (1993): Stress at work as cause of damage to mental health: Analysis of a social representation.
-	V: V. H. Madsen (Ed.): Work and Health Abstracts. Danish Labour Inspection, Copenhagen, 102-103.
24.	Petelin, M. (1980): Psihične značilnosti pacientov s funkcionalnimi telesnimi motnjami (disertacija).
25.	Praper, P. (1989/90): Zapiski s predavanj v okviru predmeta "Teorije nevroz" na oddelku za psihologijo v
Ljubljani.
26.	Rojšck, J. (1990): Osebnostne lastnosti žensk z EPH-gcstozo (disertacija).
27.	Scylc, H. (1950): Stress. Montreal.
28.	Vartera, J., Pcntti, J. (1993): Job control social support and health.-V: V. H. Madsen (Ed ): Work and Health
Abstracts. Danish Labour Inspection, Copenhagen, 103-104.
29.	Vitorovič, M. (1986): Psihične motnje v zvezi zendokrinimi boleznimi. - V: Psihiatrija. DZS, Ljubljana.
PSIHOLOGIJA
ANTHROPOS 1993/3-4
Sodobne metode preučevanja emocionalnih in medosebnih vidikov sporazumevanja
TANJA LAMOVEC
POVZETEK
Namen sestavka je bil prikazati nekatere novejše metode, ki jih uporabljamo pri preučevanju emocionalnega in medosebnega sporazumevanja. Najprej so prikazane nekatere razlike med spontanim in simboličnim sporazumevanjem, nato pa je podan pregled metod za pridobivanje emocionalnih podatkov. Opisanih je nekaj primerov uporabe naravne situacije, kot tudi načini indukcije eniocij v laboratoriju. Večina metod, ki se najpogosteje uporabljajo, temelji na domišljiji.
V drugem delu so opisane nekatere metode za analiziranje posnetkov izraznega obnašanja. Ločimo transkripcijske sisteme, ki so namenjeni določanju enot vedenja, tersegmentacijske sisteme, ki poskušajo izdvojiti najustreznejše časovne enote. Podanih je tudi nekaj primerov uporabe teh sistemov.
Tretji del razlaga teoretična izhodišča in metodologijo medosebne interakcije. Večina današnjih spoznanj s tega področja je izšla iz strukturalnega pristopa, ki preučuje odnose med različnimi vidiki komunikacijskega procesa. Pristaši tega pristopa pojmujejo neverbalne vidike interakcije analogno lingvističnim in so odkrili številne zakonitosti in funkcije tega vedenja.
Izdelali so tudi metodologijo, ki temelji na sekvenčni analizi. Z njeno pomočjo lahko določamo verjetnost, s katero bo vedenje ene osebe v interakciji vplivalo na vedenje druge.
ABSTRACT
CONTEMPORARY METHODS IN SCIENTIFIC RESEARCH CONCERNING EMOTIONAL AND INTERPERSONAL COMMUNICATION
The aim of this report is to describe certain contemporary methods which are used in scientific research concerning emotional and interpersonal communication. Some differences between spontaneous and symbolic communication are mentioned, methods for collecting emotional data are reviewed at some length. Apart from naturalistic settings, various laboratory procedutes for the induction of emotional states are discussed, most of them are based on fantasy.
The second part of this report is dedicated to the methods for the analyses of taped expressive behavior. Notation systems as well as a segmentation technique, are described. While notation systems help to define behavior units to be analysed, segmentation systems specify time units.
In the third part, some theoretical as well as methodological issues concerning interpersonal interaction are considered. Most of our knowledge in this area is the product of a structuralist approach, which is concerned with the relationships among different aspects of the communication process itself.
According to this approach, nonverbal interaction is treated as essentially analogous to the symbolic and has several well documented functions. Many interesting discoveries have been made with the use of sequential analysis, which enables us to determine the probabilities that the behavior of one person will produce visible effect on the behavior of another.
Med prvimi, ki so si prizadevali znanstveno preučevali emocionalne izraze ljudi in živali, je bil Charles Darwin (1872). Njegovo zanimanje je bilo vsestransko. Bilje prvi, ki je opazil razlike v izražanju emocij pri različnih kulturah, ugotavljal je evolucijsko razvojno stopnjo posameznih emocionalnih izrazov pri različnih živalskih vrstah, primerjal je izraze dojenčkov z izrazi odraslih, izdelal pa jc tudi model za eksperimentalno preučevanje emocionalnih izrazov, ki so ga kasneje prevzeli številni avtorji. Preizkušancem je pokazal slike različnih cmocij, nato paje ugotavljal stopnjo skladnosti njihovih ocen. Prepričanje bil, da izrazi obraza, drža in gcslc izražajo notranje stanje organizma in tako pripomorejo k socialni koordinaciji med pripadniki iste vrste. V evolucijskem smislu je koristno, da so ti sposobni izraz razbrati in sc nanj ustrezno odzvati.
Kasnejše raziskave prepoznavanja emocionalnih izrazov so zašle v slepo ulico. Raziskovalci so uporabljali risbe posameznih delov obraza, pozirane izraze, ali pa so čustva izzivali v dokaj izumetničenih laboratorijskih situacijah. Prav tako niso izdelali zadovoljivih kriterijev za vrednotenje odgovorov. Vse to je povzročilo, da točnost prepoznavanja pogosto ni bila večja od slučaja, kar je vrglo dvom v obstoj samega pojava emocionalnega sporazumevanja (po Woodworth, 1964). S prevlado behaviorizma je preučevanje emocij, pojmovanih kot razmeroma nepomemben epifenomen, stopilo v ozadje. Tudi razvoj kognitivne psihologije je cmocijc puščal ob strani. V zadnjih desetletjih smo priče naglega vzpona dveh področij: preučevanja emocij ter medosebnega sporazumevanja.
Z razvojem video tehnike in uporabe računalnikov so nastale številne nove metode in tehnike, s katerimi se lahko približamo tako emocionalnemu kol medosebnemu sporazumevanju, ne da bi se nam bilo treba zatekati k rcdukeionizmu. Nove raziskave dokazujejo možnost poglobljene analize posameznikove emocionalne izraznosti, kot tudi strukture medosebnih proccsov. Pokazale so, da človekovo sporazumevanje šc zdaleč ni le izmenjava misli, temveč vključuje ludi številne emocionalne elemente. Sem prištevamo komaj zaznavne sledi čustev, premike pozornosti, približevanje in odmikanje, znake podrejenosti in nadrejenosti itd., kar vse posreduje pomembne podatke sogovorniku, čeprav morda nanje ni izrecno pozoren.
Emocionalnih izrazov posamezni kane moremo povsem razumeti, če jih nc preučujemo v socialncm kontekstu. Temeljna odlika sodobnih raziskav sporazumevanja je dejstvo, da
osnovna enota preučevanja ni i/.olirani posameznik, temveč komunikacijski proces, v katerega sta vključeni vsaj 2 osebi: pošiljatelj in prejemnik. V tem okviru lahko analiziramo tako vedenje posameznikov, kot tudi njihovo interakcijo, s tem pa spoznamo tudi strukturo sporazumevanja.
SPONTANO IN SIMBOLIČNO SPORAZUMEVANJE
Ross Buck (1984) pravi, da lahko o sporazumevanju govorimo takrat, kadar vedenje enega posameznika (pošiljatelja) vpliva na vedenje drugega (prejemnika). V terminih informacijske teorije jc sporazumevanje prisotno v tisti meri, v kolikor vedenje pošiljatelja zmanjša nedoločnost vedenja prejemnika. Z drugimi besedami to pomeni, da vedenje pošiljatelja spremeni verjetnostno strukturo vedenja prejemnika.
V zvezi s terminologijo še vedno niso razrešene nekatere dileme. Dokaj uveljavljena jc delitev na besedno in nebesedno sporazumevanje. Vendar Buck pravilno ugotavlja, da ta delitev ni najbolj temeljna. Navadno enačimo besedno sporazumevanje s simboličnim, pri tem pa pozabljamo, da je tudi nebesedno sporazumevanje lahko simbolično (npr. uporaba emblemov s točno določenim pomenom). Nasproti simboličnemu postavlja spontano sporazumevanje, ki je v nekaterih primerih prav tako lahko besedno (krik na pomoč). Tu se pojavlja še en problem, saj vemo, da je pri človeku tudi "spontano" izražanje v določeni meri rezultat učenja, oziroma ponotranjenja kulturnih pravil izražanja cmocij, kar pomeni, da človekovi emocionalni izrazi niso spontani v tem smislu, da bi bili povsem vrojeni.
Buck opredeljuje spontano sporazumevanje kot tisto, ki temelji nabiološko utemeljenem signalnem sistemu, poteka nehotno, njegovi elementi niso simboli, temveč znaki, zato jc nepropozicionalno oziroma ncovrgljivo. V nasprotju s simboli, kjer je odnos do njihovih referentov arbitraren in socialno opredeljen, so znak i v naravnem odnosu s svojimi referenti, to je emocionalno- motivacijskimi stanji. Medtem kojc neka trditev lahko pravilna ali napačna, spontan emocionalni izraz nc more biti napačen, saj izraža notranje stan je. Čc sc nekdo namerno pretvarja, to ni spontano sporazumevanje.
Simbolično sporazumevanje jc namerno in posameznik skuša z njim nekaj sporočiti, uporablja simbole, katerih razumevanje ni biološko določeno. Tipični primer simboličnega sporazumevanja jc jezik, pa tudi znakovni jezik (pri gluhih), pantomima, emblemi, ilustratorji, regulatorji itd.
Obe obliki sporazumevanja temeljita na različnih procesih in sc v različnih okoliščinah različno izražata. Medtem kojc spontano izražanje povezano predvsem z desno hemisfero, pri simboličnem prevladuje leva. Spontano sporazumevanje temelji na neposrednem doživljanju in ima kvaliteto samoumevnosti. Simbolični vidiki sporazumevanja zahtevajo znanje, saj je treba senzorne podatke najprej interpretirati, če jih hočemo pretvoriti v simbole. Spontano sporazumevanje uravnavajo subkortikalnc in palcokortikalne strukture, ki so z razvojem ncokorteksa dobivale vedno bolj "sekundarni" status, kljub temu pa so neprestano dejavne in lahko vsak trenutek znova prevzamejo vodstvo. Simbolično sporazumevanje uravnavajo ncokortikalnc strukture, ki počivajo na temeljih starejših struktur. Odnos med obema strukturama ni enoznačen. Včasih ojačujeta druga drugo, včasih si nasprotujeta, včasih pa delujeta povsem neodvisno. Možno jc povsem spontano sporazumevanje, brez sodelovqanja simboličnih struktur, ni pa možno čisto simbolično sporazumevanje (razen med računalniki), ker ga vedno spremljajo težnje po spontani
ekspresiji. Relativni pomen obeh oblik sporazumevanja sc spreminja z ozirom na situacijo, pa tudi glede na razvojno stopnjo posameznika. V tem pogledu spontano sporazumevanje predhodi simboličnemu, ki predstavlja njegovo nadgradnjo. Motnje v spontanem sporazumevanju praviloma privedejo do motenj v simboličnem, zato obeli oblik nc smemo pojmovati niti v smislu dihotomije niti kot dveh skrajnosti iste dimenzije. Stopnjo odvisnosti oziroma neodvisnosti jc treba v vsakem primeru empirično določiti.
Poleg že omenjenih terminov v strokovni literaturi pogosto srečamo ludi izraz emocionalno sporazumevanje. Zanj v precejšnji meri veljajo prej opisane značilnosti spontanega sporazumevanja. Vsako spontano sporazumevanje jc hkrati emocionalno, vsako emocionalno sporazumevanje pa ni nujno spontano. Tudi izrazi "besedno" in "nebesedno" sporazumevanje imajo svoje mesto, npr. kadar želimo na ta način razmejiti elemente veden ja, ki jih bomo opazovali. O medosebnem sporazumevanju govorimo tedaj, kadar je poudarek na procesu izmenjave med več osebami. V pričujočem sestavku sc bomo torej srečali z vsemi temi izrazi.
INDUKCIJA EMOCIONALNIH STANJ
Pri načrtovanju raziskav emocionalnega sporazumevanja imamo dve možnosti. Prva vključuje uporabo naravnih emocionalnih proccsov, kot sc spontano pojavljajo. Ta pristop navadno uporabljamo pri medkulturnih raziskavah, kjer posnamemo na filmski trak nekatere tipične priložnosti, kol npr. pozdravljanje, dvorjenje, verske obrede ipd. Kljub razlikam opazovalci navadno brez težav prepoznajo vrsto priložnosti, z natančnejšo analizo pa najdemo tudi nekatere specifične skupne elemente. Tako npr. pozdrav vedno vključuje kratkotrajen "utrip" obrvi. Namen teh raziskav jc pogosto izdvojili emocionalne izraze od socialno predpisanih, kar jc mogoče le s primerjavo večjega števila kultur.
Ta meloda se jc izkazala kot zelo učinkovita tudi pri preučevanju interakcij med materjo in dojenčkom. Stern (1985) jc npr. z njo določal pogostost afekti vnega uglaševanja matere na otroka in ugotovil, da se normalno pojavlja enkrat v minuli. Psihično motene matere so kazale bistveno manj uglaševanja, al i paje bilo to povsem odsotno. Precej raziskav jc bilo usmerjenih tudi na odnos med terapevtom in klientom, ali pa so preučevale navezovanje stika med neznanimi osebami. Prednosti raziskav, ki uporabljajo naravne izraze sporazumevanja, so nedvomno velike, vendar pogosto ne dajejo odgovorov v zvezi s specifično emocionalno izraznostjo. Zalo nekateri raziskovalci poskušajo umetno inducirati emocijc.
Sodobne metode indukcije cmocij v veliki večini temeljijo na domišljiji. Morda najbolj znana je Veltcnova tehnika (po Morris in Reilly, 1987), ki vključuje avtosugestijo. Prcizkušanei berejo trditve, ki označujejo določeno emocionalno stanje, in lc-tcga skušajo podoživeti. Izvirna oblika vsebuje po 60 trditev za indukcijo dobrega, slabega ali nevtralnega razpoloženja. Trditve so razporejene tako, da ponazarjajo naraščajočo jakost posameznega emocionalnega stanja. S to metodo so npr. dokaj uspešno izzvali depresijo, ki jc imela številne skupne značilnosti /.naravno: psihomotorična upočasnjenost, zmanjšanje aktivnosti, zmanjšan apetit, pomanjkanje iniciativnosti, neodločnost, značilen izraz obraza, povečanje očesnih gibov v desno, večja dovzetnost za negativne informacije, značilno nebesedno obnašanje v socialni situaciji itd. Nekatere značilnosti "naravne" depresije pa so izostale, npr.: spremembe v prevodnosti kože, spremenjeno doživljanje časa, atribucijski slog, occna
verjetnosti uspeha itd. Tako stanje lahko označimo kot blago depresi jo, doseglo pa jo je približno 70 % oseb. Nekaj manj (50 %) osebje s to metodo doseglo blago evforično stanje, seveda ob ustreznih navodilih. Glede trajanja delovanja avtosugestije so podatki dokaj različni. Nekateri poročajo, da spremenjeno razpoloženje traja od 20 - 30 minut, drugi pa, da traja le 6 - 12 minul. Podatki so skladni v tem, da veselo razpoloženje traja manj časa kol depresivno. Kakorkoli že, trajanje je dovolj dolgo, da lahko posnamemo prizor, hkrati pa dovolj kratko, da je, vsaj v primeru negativnih cmocij, šc vedno etično dopustno.
Podobno metodo sta razvila tudi Wright in Mischel (1982), imenovala pa sta jo avtobiografsko spominjanje. Preizkušanci dobijo navodilo, naj razmišljajo o situaciji, povezani zdoločenim emocionalnim doživljanjem. Okoliščine so lahko stvarne al i hipotetične, pomembno jc, da jih spremljajo živahne predstave. Predstavljanje emocionalne situacije traja 2 minuti, pred tem pa dobijo preizkušanci navodila za sprostitev. Uporaba tehnike sproščanja jc pri indukciji cmocij dokaj pogost pojav, saj olajšuje delovanje predstav, tc pa so tesno povezane z emocionalnim doživljanjem. Tudi ta tehnika je bolj učinkovita za indukcijo negativnih razpoloženj, za katera se zdi, da jih jc lažje izzvati. Najpogostejše vsebine predstav, tako za pozitivna kot za negativna razpoloženja, so bile: prijateljstvo, ljubezen in spolnost, akademski uspehi in neuspehi, za negativna razpoloženja pa še zavračanje s strani drugih.
Robins (1988) je uporabil podobno tehniko, lc da jc prijetne oziroma neprijetne dogodke predvajal po magnetofonu, preizkušanci pa so si morali predstavljati, da se dogajajo njim. Tudi on jc prcizkušancc predhodno sprostil, ves čas pa so imeli zaprte oči. Znanih jc tudi prcccj poskusov, v katerih so cmocijc inducirati s hipnozo. Enega od njih jc izvedla tudi avtorica s.sodelavko (Lamovcc, Matjan, 1980). Rezultati so pokazal i pomembne učinke indukcije, njihova smer pa jc bila zelo individualna. Zdi sc, da so posamezniki med različnimi sugestijami izbrali tiste, ki so se najbolj skladale z njihovo osebnostjo. Problem s hipnozo je tudi v tem, da so nekatere osebe manj dovzetne, zato dobimo scickcioniran vzorcc, kar pa za določene namene ni primerno. Isti problem je tudi z ostalimi domišljijskimi tehnikami, čeprav morda v manjši meri.
Med domišljijske tehnike lahko uvrstimo tudi indukcijo z glasbo. Glasbo lahko uporabljamo kot samostojni element in prcizkušanccm preprosto naročimo, naj poslušajo glasbo, lahko pa glasbo tudi kombinirami s spominjanjem preteklih ali zamišljanjem bodočih doživetij. Za indukcijo pozitivnih razpoloženj lahko uporabimo tudi ples. Klanev (1986) poroča, daje za indukcijo z glasbo dovzetnih 80 - 100 % ljudi.
Nekoliko nenavadna jc indukcija cmocij s spreminjanjem obraznega izraza oziroma položaja telesa. Mnoge raziskave so pokazale, da emocije, kijih spremlja ustrezno izrazno obnašanje, tudi močneje doživljamo, in obratno. Velika večina raziskav, ki so na ta način poskušale spremeniti razpoloženje preizkušanccv, jc zares dobila pričakovane rezultate. Laird (1974) jc prcizkušanccm naravnal izraz obraza tako, daje kazal bodisi nasmeh, ali pa se je mrščil. V takem položaju so preizkušanci ocenjevali svoje razpoloženje na posebni lestvici. Rezultati so pokazali, da seje s spremembo izraza obraza spremenilo tudi njihovo razpoloženje. Ta pojav razlaga hipoteza povratnih informacij izraza obraza (glej: Lamovcc, 1983), po kateri naj bi bila med izrazom in doživljanjem vzročna povezava, kar pa še ni povsem dokazano. Isto načelo naj bi veljalo za telesno držo. Riskind in Gotav (1982) sta prcizkušancc namestila v zravnan oziroma v sključen položaj. V prvem primeru jc prevladoval pozitiven čustveni ton, v drugem pa je prevladovalo depresivno razpoloženje in žalostne misli.
Variacija domišljijske indukcije cmocij, ki jc hkrati zelo blizu naravni metodi, je gledanje filmov ali diapozitivov. Ob gledanju prcizkušance neopazno snemajo, nato pa ocenjevalci analizirajo njihove izraze in poskušajo uganiti, npr. kakšne vrste prizor je gledal prcizkušance, kako prijeten oziroma neprijeten jc itd. Occnc nato primerjejo z dejanskimi posnetki in izjavami prcizkušanca o njegovem doživljanju. S tem šc nikakor niso izčrpani vsi možni pristopi k indukciji cmocij opisani so le najpogostejši. Za zaključek podajam šc opis izredno domiselne tehnike, ki jo jc razvil Robert E. Miller s sodelavci (1967) za preučevanje emocionalnega sporazumevanja rhesus opic.
Miller je svoj postopek označil kot tehniko kooperativnega pogojevanja. Potekal je tako, da jc najprej naučil dve opici, da sta s pritiskom na ročico preprečili clektrošok, kadarkoli jc zasvetila luč. Nato ju jc ločil. Opica-pošiljatelj je lahko videla luč, ni pa mogla pritisniti ročicc. Opica-prcjcmnik pa je lahko pritisnila ročico, a ni mogla videti luči. Lahko paje na TV zaslonu videla obraz pošiljtelja. Če seje slednji odzval na luč z ustreznim izrazom obraza in čc jc prejemnik tega ustrezno zaznal in dojel, jc lahko pritisnil ročico in tako preprečil šok za oba.
Na ta način so Miller in sodelavci preizkusili več parov opic. Povprečno so v 77 odstotkih uspele preprečiti elektrošok, kar kaže na dokaj uspešno emocionalno sporazumevanje. V poskus so vključili tudi nekaj opic, ki so odraščale v popolni izolaciji. Najprej so jih naučili, da so sc uspešno izognile šoku, pri čemer so bile prav tako uspešne kol ostale opicc. Čc pa so jih postavili v vlogo prejemnika, so bi le povsem neuspešne. Uspelo jim jc preprečiti le 8 % šokov. V vlogi pošiljatelja so bile razmeroma dobre. Čc jc bila prejemnik normalna opica, pošiljatelj pa izolirana, sta preprečili kar 62 % elektrošokov, to pa je le malo manj kot pri paru normalnih opic. Rezultati nedvoumno kažejo, da jc prepoznavanje emocij predvsem posledica učenja, medtem ko je njihovo izražanje v veliki meri vrojeno. Tehnika jc delovala podobno, čc so namesto šoka uporabili nagrado (hrano). Variacije tehnike kooperativnega pogojevanja so uporabili tudi na ljudeh.
METODE ANALIZIRANJA POSNETKOV
Ko smo posneli izrazno vedenje oziroma interakcijo, ki jo želimo preučevati, sc znajdemo pred kopico nepreglednih podatkov. Izrazno vedenje jc lahko zelo zapleteno, različni odzivi sc pojavljajo istočasno in so včasih medsebojno povezani, drugič pa nc. Temeljni vprašanji, na kateri želimo najti odgovor, sta, kaj sc dogaja in kdaj. Na splošno velja, da na prvo vprašanje odgovarjajo različni transkripcijski (notacijski) sistemi, ki nam pomagajo izdvojiti enote vedenja tako, da jih lahko v trenutku prepoznamo in enostavno zabeležimo. Vprašanje časovne organizacije obravnavajo segmentacijski sistemi, ki poskušajo izdvojiti najustreznejše časovne enote preučevanja, pa tudi metode sekvenčne analize, s pomočjo katere določamo vpliv vedenja ene osebe na drugo. Večina transkripcijskih sistemov vključuje tudi časovne podatke, obratno pa ne velja. Pri analiziranju posnetkov pogosto kombiniramo transkripcijske in scgmcntacijskc metode, včasih pa jc koristno uporabiti tudi več različnih metod, saj sc njihovi rezultati močno razlikujejo. S tem, ko se osredotočimo na izbrane značilnosti, nujno zanemarimo druge. Večina metod zahteva precej časa, potrebni pa so tudi dobro izvežbani opazovalci. Z uporabo računalnika lahko tc probleme bistveno omilimo.
Ena prvih metod, ki jo jc razvil Gregory Bateson s sodelavci (1956; po Buck, 1984), seje imenovala analiza konteksta. Temeljilaje na opazovanju v naravnih okoliščinah, njen
namen pa jc bil odkrili cnole, ki sc pojavljajo v podobnih kontekstih in katerih prisotnost ali odsotnost povzroči podobne spremembe v kontekstu. Postopek poteka tako, das posebnimi simboli označijo potencialne enote, nato pa jih iščejo v drugačnih kontekstih.
Primer take enote je prikimavanje. Prej omenjena skupina raziskovalcev je iz filmov ugotovila, da se ti gibi pojavljajo posamično ali v skupinah od 2 do 9. Analiza kontekst jc pokazala, da lahko izdvojimo vsaj 3 temeljne oblike, ki imajo podoben učinek na sporazumevan je: en sam gib //n//, dvojen gib //nn// ali multipli gib //nnn//, ki ga sestavljajo trije ali več gibov. Vsi sc pojavijo ob poslušanju sogovornika. En sam gib vzdržuje izmenjavo brez spreminjanja govorčevega vedenja. Dvojni gib glave ima včasih podobno funkcijo kot enojni, drugič pa povzroči spremembo vokalizacijc. Ta sc lahko poveča ali zmanjša, včasih pa sc pojavi tudi razlaga predhodne trditve. Mnogoteri gib povzroči šc več sprememb. Navadno mu sledi obotavl janje, sprememba teme ali pa govorec počasi utihne. Očitnojc torej, da vsak od teh gibov igra v sporazumevanju drugačno vlogo. Raziskave tudi kažejo, daje učinek gibov odvisen od njihove hitrosti. 1 litri gib (manj kot 0,4 sekunde) deluje kot močna potrditev govorčevega vedenja. Počasni gib (več kot 0,8 sekunde) pogosto prekine tok govorjenja. Analize sporazumevanja med terapevtom in klientom so pokazale, daje pomembna tudi sinhroničnost gibov. "Razumevajoče prikimavanje" deluje vzpodbudno le, če je sinhronizirano z govorom klienta, saj poudarja medsebojno povezanost obeli udclcžcnccv. Če prikimavanje ni sinhronizirano, razkriva pomanjkanje pozornosti in zanimanja s strani terapevta.
Iz tega primera lahko vidimo, da analiza konteksta zahteva zelo podrobno in izčrpno delo. V ilustracijo naj navedem le naslednji podatek: v začetku je skupina raziskovalcev porabila 100 ur za analizo ene sekunde. Po približno desetih letih dela jim jc uspelo čas zmanjšati na I uro za sekundo, kar jc šc vedno preccj. Analiza enega sestanka skupinske psihoterapije bi tedaj zahtevala desetletje dela tirna izvežbanih strokovnjakov.
Povsem drugačna je metoda, ki jo uporabljajo pri notaciji plesa. Buck (1984) opisuje eno teh metod, ki stajo v petdesetih letih razvila Eshkol in Wachmann. Gibe označuje na način, ki spominja na note. Različni deli telesa so prikazani na različnih vodoravnih črtah, trajanje pa je označeno na vertikalni osi, Znan je šc drug notacijski sistem, ki gaje izdelal Laban in ki opisuje gibe z ozirom na prostor, jakost in čas. Oba sistema sta zelo uporabna za preučevanje telesnega gibanja pri sporazumevanju.
Davis in Wcitz (1977, po Buck, 1984) sta s to metodo preučevala razlike v gibanju moških in žensk v interakcijah s partnerjem istega in nasprotnega spola. Ugotovila sta, da so ženske bolj neposredno usmerjene k partnerju. Zavzemajo ožje pozicije, prevladujejo drobni gibi glave, rok in stopala. Moški so kazali bolj ekspanzivne kretnje, pri katerih so uporabl jali cclo roko ali nogo. Moški so se v odnosu do žensk vedli podobno kot do moških, ženske pa so se ob istospolni partnerki gibale bolj svobodno in ekspanzivno.
Sistemi notacijc izrazov obraza so dvojni. Prva skupina se nanaša na specifične, temeljne emocije in predstavlja nekakšno grafično ček-listo, kjer označimo prisotnost določene konfiguracije. V drugo skupi no prištevamo.splošne sisteme, ki služijo označevanju kakršnihkoli obraznih gibov.
Med najbolj znanimi sistemi za označevanje primarnih cmocij jc sistem FAST (Facial Affect Scoring Technique), ki so ga razvili Ekman, Friesen inTomkins(1971). Izrazi obraza so razdel jeni na tri področja: obrvi, čelo in oči ter spodn ji del. Vsak del occnjujcmo posebej, pri klasifikaciji pa si pomagamo s posebnim atlasom.
Izard (1980) jc razvil podoben sistem MAX (Maximally Discriminable Facial Movc-mcntCoding System), ki prav tako vključuje vzorcc primarnih cmocij, pa tudi najpogostejše
kombinacije. Ocenjevalci določajo le prisotnost oziroma odsotnost teh enot na posameznih delih obraza. Prednost omenjenega sistema je v tem, da je za uporabo potrebno man j vaje, pa tudi dejstvo, da upošteva kombinacije cmocij , saj so izrazi "čistih" cmocij bolj izjema kot pravilo.
Tako FAST kot tudi MAX sta uporabna le, kadar so gibi obraza povezani z določeno emocijo. Ekman in Fricscn (1976) sta izdelala tudi splošen sistem FACS (Facial Action Coding System), s pomočjo katerega lahko označujemo kakršnekoli obrazne gibe. Temelji na anatomskih značilnostih in vključuje vse možne premike mišic. Sestavila sta atlas, ki vsebuje 5000 obraznih vz.orccv, ter poseben priročnik, po katerem sc v približno 40 urah lahko naučimo označevanja.
V nasprotju z zapletenostjo omenjenih metod notacije, je tehnika segmentacije zelo preprosta. Opazovalci gledajo posnetek in pritisnejo na gumb vsakokrat, ko se zgodi nekaj smiselnega. Kot temeljne enote izberejo sekvencc, pri katerih se opazovalci skladajo. Odločitev, kaj je smiselno, je prepuščena opazovalcem, zanimivo pa jc, da jc stopnja skladanja med njimi zelo visoka. Na ta način dobijo t.i. segmentacijske točke, to so točke z visoko informacijsko vrednostjo.
Buck (1984) jc s pomočjo te tehnike analiziral posnetke nekaterih raziskav, ki so preučevale razlike v izraznosti moških in žensk. Prcizkušanci so gledali diapozitive, ki so vsebovali seksualne prizore, naravo, avtomobilske nesreče in nenavadne dogodke, potem pa so se o njih pogovarjal i. Njihovo izrazno vedenje so ves čas snemal i. Rezultati so pokazali, da so ženske na splošno dobivale več segmcntacijskih točk med gledanjem, v pogovoru pa ni bilo razlik. Moški so imeli več segmcntacijskih točk pri seksualnih in nenavadnih prizorih, ženske pa pri posnetkih narave in nesrečah.
Scgmcntacijska tehnika ima več prednosti. Je hitra, dovolj zanesljiva, niso potrebni izvežbani opazovalci. Možna jc tudi povezava z. računalnikom, tako da ga sinhroniziramo s filmskim prikazom, opazovalec pa pritisne na gumb, kakor hitro se pojavi smiselni odlomek. Potem, ko smo določili segmentacijske točke, moramo seveda uporabiti neko transkripcijsko tehniko, kar paje močno olajšano, saj navadno ni treba označevati vsega vedenja, temveč le tisto, ki jc povezano s posameznim segmentom.
Opis metod in tehnik za analizo izraznega vedenja s tem še zdaleč ni zaključen. Obstaja šc vrsta tehnik notacije in sek venčne analize, ki so se razvile v okviru preučevanj medosebne interakcije, a so prav tako uporabne za analizo izraznega vedenja. Čeprav jc preučevanje interakcije v mnogih vidikih bolj zapleteno, pa so, morda prav zato, nekatere tehnike notacije razmeroma enostavne. Preden preidem na opis teh tehnik, želim podati nekatera osnovna teoretična izhodišča medosebnega sporazumevanja, iz katerih so izšli metodološki postopki.
TEORETIČNA IZHODIŠČA IN METODOLOGIJA MEDOSEBNE INTERAKCIJE
Najpomembnejši dosežki na področju medosebnega sporazumevanja izvirajo iz strukturalnega pristopa. Začel se je razvijati v 50. letih, hkrati z informacijskim modelom sporazumevanja. Od njega jc prevzel del terminologije in pojmuje sporazumevanje kot multikanalni sistem, v katerem osebe iste kulture uporabljajo skupni kod, ki poleg jezika vključuje tudi geste, izraze obraza, uporabo prostora, dotik itd. Skupni kod podeljuje pomen socialni interakciji, hkrati pa jo tudi uravnava in skrbi za ohranjanje reda. Ta multidimenzionalen sistem kodiranjajc naučen in kulturnopredpisan ternc vključuje čistih.
spontanih emocionalnih izrazov. Strukturalni pristopje osredotočen na simbolično obnašanje. Ne zanima sc za individualne posebnosti, temveč za kulturno določena pravila. Preučuje odnos med različnimi merili procesa interakcije. Osrednje zanimanje torej velja samemu proccsu interakcije, zato se nc ukvarja z vplivom zunanjih spremenljivk na sporazumevanje. Med začetniki ježe prej omenjeni Batcson, pa tudi antropolog Bird whistel I in psihoanalitičarka Frieda From m - Rcichman. Zbirali so sc v univerzitetnem institutu v Palo Alto in med drugim razvili tudi prej omenjeno metodo analize konteksta. Njihov glavni namen jc bil raziskati notranjo strukturo sporazumevanja. K tej nalogi so pristopili izrazito interdisciplinarno. Takojc Batcson razvijal sistemsko teorijo, Bird whistel 1 jc osnoval novo znanost o telesnem gibanju - kineziko, Frieda Fromm - Rcichman pa seje ukvarjala s problemi komunikacije pri shizofreniji.
Lingvistično - kinezična analogija. Strukturalisti so videli temeljno analogijo med kineziko in strukturalno lingvisti ko. Jezik so pojmovali kot sestavljen izločenih, hierarhično urejenih enot, pri čemer so foni (vsi elementi človekove vokalizacijc) organizirani sukccsi vno v foncmc (elementi govorjenega jezika), morfeme (enote zarbitrarnodoločenim pomenom), stavke itd.
Podobno naj bi bila organizirana tudi kinezika. Kini so vsi človeški gibi, ki jih lahko opazimo, kinemi so analogni fonemom, kinemorfi pa imajo arbitrarno, kulturno določen pomen. Višje strukture so kompleksni kinemorfi, kompleksne kinemorfne konstrukcije itd. Slednji naj bi bilo analogni kratkim frazam oziroma stavkom.
Scheflen (1974, po Buck, 1984) je iskal povezave med lingvističnimi in kinezičnimi enotami. Kot gradivo jc uporabil posnetek intervjuja med materjo, njeno shizofreno hčerjo in dvema psihiatroma. Mati in hčerka sta sedeli skupaj na kavču, psihiatra pa na stolih, vsak na eni strani. Mali jc sedela s prekrižanimi nogami in zrla v točko v prostoru med obema psihiatroma. Začela jc pripovedovati družinsko zgodbo. Nato je opisala psihotično epizodo, v kateri jc hčerka prosila, naj ji pomaga po stopnicah navzgor, rekoč: "Pomagaj mi gor! Predstavljajte si tako mlado dekle! Pomagaj mi navzgor po stopnicah!" Prvi in tretji stavek jc mati izrekla z glasom, ki jc norčavo oponašal hčerkino izjavo, drugi pa je bil izražen zaničljivo in je očitno izražal materino stališče.
Kinczični vidiki jc bil naslednji: medtem kojc mati izgovarjala tc tri stavke, je gledala psihiatra na desni. Na koncu jc za trenutek pogledala navzdol, nato pa jc preusmerila pogled na drugega psihiatra.
Kmalu zatem jc hčerka prekinila materino govorjenje in začela protestirati. Eden od psihiatrov seje obrnil k njej in sc z njo zapletel v pogovor. To jc začasno prekinilo materino pripovedovanje. Mati seje odzvala kinezično. Noge ni več imela prekrižane, obrnila se je proti dekletu, tako, daje bila nova lingvistična pozicija povezana z novo kinezično. Avtor jc zaključil, da je sporazumevanje hierarhično organizirano, kar se izraža tako v lingvističnem kot v kinezičnem vedenju. Seveda je analiziral še mnoge druge primere, ki so vsi kazali pomembna sovpadanja. Pripomniti jc treba, da nc gre za "prevajanje" gibov v besede, temveč le za določeno sinhronost: sprememba lingvistične pozicije sovpada s spremembo kinezičnega položaja.
Nebesedno sporazumevanje in socialni red. Scheflen meni, da nejezikovni vidiki sporazumevanja delujejo analogno "programom", kijih poznamo iz formalnih transakcij. Članom posredujejo podatke o vlogi, ki naj bi jo zavzeli, določajo stopnjo dominantnosti, intenzitete, intimnosti terciljc interakcije. Hkrati tudi usmerjajo dogajanje, tako da vsakdo ve, kdaj začeti, kdaj poslušati in kdaj zaključiti izmenjavo. Nejezikovni vidiki v bistvu
opredeljujejo formalni kontekst neformalne transakcije, predvsem tako, da posredujejo okvir, ter s pomočjo markerjev, ki uravnavajo časovni potek.
Predstavljajmo si človeka, ki pride na zabavo, kjer ne pozna nikogar. Zelo malo verjetno je, da sc bo poskušal vključiti v skupino, ki tvori zaprt okvir. Člani stojijo tesno drug oh drugem in so usmerjeni drug na drugega. Njihovi pogledi nc presegajo okvira skupine, zato niti očesni stik ni možen. Gibljejo sc v sinhroniziranem ritmu in vsi znaki kažejo, da nc želijo biti moteni. Druga skupina kaže odprl okvir, njihovi pogledi so usmerjeni v prostor, izmenjave so kratke. Pari sc navadno postavijo z ramo ob rami, s čemer poudarujo, da predstavljajo socialno enoto. Tudi čc sc kasneje ločijo, sc občasno vračajo v ta položaj ali pa vsaj občasno poiščejo očesni stik. Zakonec, ki sc nc drži leh pravil, ulegne imeti težave.
Markcrji so kinezični ali paraligvistični znaki, ki označujejo enote v teku sporazumevanja. Imajo podobno funkcijo kot ločila v pisnem izražanju. Duncan in Fiskc (1977) sta npr. ugotovila, kateri signali nakazujejo, da bo sogovornik prenehal govorili: napele mišice sc sprostijo, pogled sc usmeri v poslušalca, jakost zadnjega zloga se zmanjša itd. Sedaj ima poslušalcc možnost, da spregovori ali pa vzpodbudi govorca, da nadaljuje. To lahko stori s prikimavanjem, verbalno zahtevo ali raznimi vokalizacijami, kot npr. aha...
Sinhroničnost socialne izmenjave. Sinhroničnost poteka tako med lingvističnimi in kinezičnimi elementi sporazumevanja pri posamezniku, kot tudi med različnimi osebami. Pomeni, da so drugi zares z nami, da so pozorni na to, kar pripovedujemo. Pojavi sc tudi v primeru, čc člani skupine nc gledajo drug drugega. Zelo dobro jo lahko vidimo na počasnih posnetkih in ima velik psihološki pomen. Čeprav se v teku socialne izmenjave sinhroničnosli včasih nc zavedamo, raziskave kažejo, da pomembno vpliva na naše vedenje. Pomeni tudi, da spontana in simbolična izraznost izhajata iz istih temeljev. Čeprav jc strukturni pristop poudarjal simbolične vidike sporazumevanja, jc razkril tudi pomen emocionalnih dejavnikov. Analiza upočasnjenih posnetkov emocionalne komponente močno poudari. Vzemimo za primer posnetek očeta, ki pripelje hčer v šolo. Po nekaj stopinjah sc ona ponovno obrne proti očetu, ki maha z roko. Nato sc obrne in odide. Čc posnetek upočasnimo, lahko vidimo nekaj zanimivih podrobnosti. Očetovo mahanje je zdaj videti kot odrivanje. V istem trenutku, ko je oče začel mahali, jc hči začela obračati glavo vstran. Dobimo vtis, kot da jo je oče fizično odrinil, čeprav se je sploh ni dotaknil. Oba sta videti kot lutki, privezani na isto vrvico.
Taksonomija aktov. Duncan in Fiske (1977), ki izhajata iz strukturalnega pristopa, sta izdelala splošen taksonomski model za analiziranje interakcij. Nc zanima ju verbalni kontekst, temveč sta kot osnovno enoto izbrala akt. Akli vključujejo razmeroma specifične enote obnašanja, ki jih lahko neposredno opazujemo. So sestavine kompleksnega obnašanja, značilno zanje paje, da sami po sebi nimajo določenega pomena. Ocenjevalec preprosto označi, čc seje določen akt pojavil, pri tem pa ni potrebna nikakršna interpretacija. Metoda jc dokaj enostavna in nc zahteva veliko vaje.
Akti so razdeljeni v skupine oziroma "družine", in siccr: akti zaporedja, akti, ki vračajo besedo govorniku ("Back-Channcl Actions"), akti nasmeha, akti smejanja, akti gledanja, akti gest, akti dotikanja lastnega telesa (adaptorji), akti gibov nog in akti premikov. Znotraj vsake skupine so akti še podrobneje opisani. Tako se npr. akti zaporedja delijo na čas govorjenje, število izmenjav, število prekinitev sogovornika, število odmorov ter število retoričnih vprašanj. Vsak akt je zelo razumljivo opisan in, kar jc morda še pomembneje, ni jih preveč, zato delujejo dokaj pregledno. Avtorja podajata tudi koristne napotke za načrtovanje in izvedbo tovrstnih raziskav, kot tudi rezultate lastnih raziskav. S pomočjo tc metode dobimo relativno pogostost določenih oblik vedenja, izgubi pa sc njegova sekvenčnost, ki nam edina lahko odkrije implicitna strukturna pravila interakcije.
Sckvcnčna analiza. Načelo sek venčne analize je opazovanje obnašanja v časovnem poteku in ugotavljanje sprememb verjetnosti posameznih oblik vedenja ene osebe pod vplivom vedenja druge. Specifičnih načinov za določanje teh verjetnosti jc veliko in so odvisni od namena raziskave. V ilustracijo podajam nekaj primerov uporabe tc metode.
Capella (1980, po Buck. 1984) jc preučeval sosledje govorjenja in tišine, pri čemer sc jc želel izogniti vplivu vsebine. Izdelal je 4 modele in jih preizkusil na istih podatkih:
1.	Model neodvisne odločitve, ki predpostavlja, da jc posameznikova težnja po govorjenju oziroma molčanju v določenem pogovoru konstantna.
2.	Model, ki predvideva, daje ta težnja neodvisna od govorjenja ali tišine drugega.
3.	Model, ki predvideva spremembo te težnje ob spremembi partnerja.
4.	Regulacijski model, ki predpostavlja spremembo kot odziv na vedenje partnerja.
Avtorje ugotovil, da znotraj določenega pogovora velja prvi model. Oseba, ki v stiku
z drugo malo govori, bo verjetno tudi kasneje malo govorila. V pogovorih z različnimi osebami so ostajale konstantne naslednje značilnosti: težnja po prekinjanju pogovora in težnja po govorjenju, medtem ko govori drugi. Ostale značilnosti so sc spreminjale. Neposredni vpliv partnerja na govorjenje oziroma tišino seje siccr pojavil, a ni bil posebej izrazit. Velik jc bil vpliv partnerja na tempo pogovora, kjer sta sc partnerja navadno prilagajaladrugdrugcmu. Pri nekaterih oblikah vedenjaso sc pokazali učinki medsebojnega uglaševanja, pri drugih pa kompenzatorni učinki.
Gottman (1979, po Buck, 1984) jc s pomočjo sekvenčne analize preučeval izmenjavo pri zakonskih parih. Upošteval jc tako verbalno, kot tudi ncverhalno vedenje. Zanimala ga jc interakcija med vrsto para (moteni, zdravi) ter situacijo (stresna, sproščena). Sekvenčne razlike med motenimi in zdravimi pari so bile zelo zanimive. Zdravi pari so navadno začenjali pogovor z/'validacijsko sckvcnco", v kateri so opisali problem na nevtralen način, potem pa so izrazili soglasje. To seje ciklično ponavljalo, pri čemer seje dvojica izogibala negativnim izmenjavam. Pogovor seje pogosto končal z dogovorom, kije vseboval izraze soglasja in predloge za rešitev problema.
Moteni pari, ki so prišli na posvet zaradi zakonskih težav, so v večini primerov začeli pogovor z obojestranskim pritoževanjem. Opisu enega problema je sledil opis drugega. To jc ustvarilo začaran krog negativnih izmenjav. Kazale so sc kot "branje misli", kojc eden od partnerjev pripisoval drugemu misli, čustva, motive, stališča ali dejanja. Navadno niso dosegli sporazuma. V stresni situaciji so bile razlike med zdravimi in motenimi pari še izrazitejše. Avtor je zaključil, da sc obe skupini nc razlikujeta le v frckvcnci posameznih odgovorov, temveč jc potek sporazumevanja povsem drugačen. Sckvcnčna analiza ima številne prednosti in nam omogoča spoznanja, ki jih nc nudi nobena druga metoda.
ZAKLJUČEK
Namen pričujočega člankajc bil predvsem pregled metodologije področja, ki je pri nas povsem nerazvito. Podatki, ki jih sestavek vsebuje, seveda nc zadoščajo za izvedbo raziskave, lahko pa koga vzpodbudijo k razmišljanju. Mnoge od omenjenih metod pri nas zaenkrat niso dostopne, a nekatere so. Z malo inventivnosti bi tudi pri nas lahko izvedli katero manj zahtevno raziskavo. To nc pomeni nujno tudi manjše kvalitete. Ni vedno potrebna prvorazredna in včasih pretirano kompleksna tehnologija, lajc včasih le nadomestek za pomanjkanje idej. Za primer naj navedem skrajno preprosto raziskavo, ki jo je izvedla Ainsworthova (po Bowlby, 1988) in ki je danes med največkrat citiranimi raziskavami na
svclu. Otroka jc za krajši čas ločila od matere, nato pa opazovala njegov odziv, ko sta sc ponovno našla. Nekateri otroci so seje razveselili in takoj spet navezali stik z njo, drugi so sc obrnili od nje in jc niso hoteli poznati, tretji pa so nihali med obema težnjama ali sc jc krčevito oklepali. Pokazalo se je, da preizkus zelo dobro izraža kvaliteto navezanosti. Za take poskuse imamo tudi pri nas vse možnosti.
LITERATURA
1.	Blancy, P. H. (1986), Affcct and memory: A review. Psychol. Bull,, 99, 229-246
2.	Bowlby, J. (1988). A secure base: Clinical application of attacheincnl theory. London, Tavistock
3.	Buck. R (1984), The communication of emotion. New York. Guilford Press.
4.	Darwin, C. (1965), The expression of the emotions in man and animals. Chicago. University of Chicago Press.
5.	Duncan, S.. Fiskc, D. W (1977), Facc-lo-facc interaction: Research, methods, and theory. New York, Wiley.
6.	Ekman, P., Fricscn, W. V., Tomkins, S. S. (1971), Facial affcct scoring technique: A first validation study.
Semiotica, 3, 37-58.
7.	Izard, C. E. (1978), Human emotions. New York, Plenum Press.
8.	Laird, J. D. (1974). Self-attribution of emotion: The effects of expressive behavior on the quality of emotional
experience. J. Pers. Soc. Psychol., 29, 4, 475-486.
9.	Lamovcc, T. (1983). Novi pogledi in spoznanja o nastanku cmocij. Anthropos, III IV, 323-334
K). Lamovcc, T. Matjan, P. (1980), Individual patterns of response to post-hypnotic suggestion of mood improvement. V: Pajntar, M., Roškar, E.. Lavrič, M. Hypnosis in psychotherapy and psychosomatic mcdicinc. Zdravniško društvo SRS, Ljubljana. I I Miller, R. E., Caul, W. F , Mirsky, I r. (1967), Communication of affects between feral and socially isolated monkeys, j Pers. Soc. Psychol., 7, 3, 231-2.39.
12.	Morris, W. N., Rcilly, N. P. (1987), Toward ihc self- regulation of mood: Theory and research. Motivation
and cmolion, 11. 215-249.
13.	Riskind, J I)., Gotay, C. C. (1982), Physical posture: Could it have regulatory or feedback effects on
motivation and emotion? Motivation and emotion, 6, 3, 273-298. 14 Robins, C J (1988), Development of experimental mood induction procedures for testing personality-event interaction models of dcprcsion. J. Clin., Psychol., 44, 958-963.
15.	Stern, D. N. (1985), The interpersonal world of the infant: A view from psychoanalysis and developmental
psychology. New York, Basic Books.
16.	Woodworth, R. S. (1964) Eksperimentalna psihologija. Beograd, Naučna knjiga.
17.	Wright, J., Mischcl, W. (1982), Influence of affcct on cognitive social learning person variables J Pers Soc.
Psychol., 43, 901-914
PSIHOLOGIJA
ANTHROPOS 1993/3-4
Dejanje obljube ali obljuba dejanja
JANEZ JUSTIN
POVZETEK
Govorno dejanje je prvinska enota govora. Večina "teorij govornih dejanj " nas skuša prepričati, da socialna validacija posameznega govornega dejanja poteka po postopkih, ki so ustaljeni, predvidljivi in jih je mogoče opisati na neprotisloven način. Temu lahko rečemo "algoritmični pristop". "Algoritmični" nanos pravil na govorno dejanje "volilna obljuba" privede do paradoksnih rezultatov in pokaže na šibkosti tega pristopa. Polje "pragmatičnih " vrednosti govora je v resnici mnogo bolj heterogeno, kot pa so to pripravljene priznati "teorije govornih dejanj ", ki bi hotele biti "enotne " in "celovite".
ABSTRACT
THE ACT OF PROMISING OR THE PROMISE OF ACTION
The act of speaking is an elementary component of speech which is not only recognis-ably efficient, but also socially valid. The social validation of speech, as a rule, runs according to procedures which are firmly established or at least predictable and presumably can become indisputable, from the principal premises of the theory of speech acts of achieved description, hi the article we are attempting to show that in the instance of an act of speech, which we describe as an "electoral promise", these procedures - if the subjects that are speaking conform to them at all - lead to paradoxical results. The field of "pragmatic" values of speech is in reality much more heterogeneous than the theory of speech acts, which wants to be "unified" and "complete ", is prepared to admit.
V volilnih obljubah mnogi vidijo sleparske besede zapeljivca. Ni težko pokazati, daje primerjava vsaj delno zgrešena. Volilno obljubljanje nemara res izvira iz želje, ki nc sme bili izrečena. Vendar to ni značilnost zapeljevalncga govora. Zapcljivčcvc besede so metafore njegove želje; nc samo daje ne prikrivajo, temveč jo, nasprotno, čezmerno razkazujejo.
Čc pa od primerjave ostane le očitek o sleparstvu, nas ta spravi v past. Govorca lahko imenujemo sleparja le, če nc izpolni zaveze, ki jo jc z obljubo sprejel. Zaveze nc more izpolniti, če nima ustrezne oblasti; potemtakem ga moramo najprej izvoliti. Sleparijo je mogoče odkriti šele potem, ko ji že enkrat nasedemo.
/. APRIORNA PRAGMATIČNA RACIONALNOST GOVORA KOT ALGORITEM
V besedilu bomo volilne obljube obravnavali kol govorna dejanja. V razčlenitvi vprašanja, kako volilne obljube pridobijo pragmatično identiteto in socialno veljavnost, bomo ravnali tako, kot ravna večina "teorij govornih dejanj". V nekakšni rekonstrukcijski dejavnosti bomo na verbalne izjave nanašali pragmatična pravila, po katerih naj bi sc jezikovni objekti spreminjali v socialno veljavna "dejanja" in "dogodke". Takšen pristop lahko pojmujemo kot "algoritmičen". "Algoritem" je v tem primeru sistem pragmatičnih pravil, ki naj bi bila enaka za vse "uporabnike" in naj bi v celoti omogočala (spoznavno) produkcijo in (socialno) validacijo pragmatične identitete verbalnih izjav. Oglejmo si niz takšnih pravil (ali: "uspešnostnih pogojev"), ki naj bi veljala za "obljube":
L "Besedilo" obljube mora nedvoumno in izrecno govoriti o nekem prihodnjem ravnanju.
2.	Govorcc mora biti iskren.
3.	Nagovorjenemu mora biti ljubo, da bo govorcc ravnal, kot pravi, da bo ravnal; vsebina obljube sc mora torej skladati z nečem, kar nagovorjeni želi-hoče-namerava (za to bomo uporabljali malce grobo poimenovanje želelni pogoj obljube).
4.	Izjava, ki naj bi veljala za obljubo, mora z ustrezno slovnično obliko (prva oseba ednine, prihodnjik, povedni naklon, tvorni način) izraziti, da govorcc prevzema vlogo subjekta prihodnjega ravnanja.
5.	Govorec mora biti sposoben izpolniti obljubo.
Pogoje smo opisali tako, da iz opisa ni razviden njihov izvor. Nemara sc zdi, daje v tem nekakšna "mistifikacija".' Nanjo praviloma naletimo v tistih pragmatičnih teorijah govora, ki zaradi svojega "transcendentalnega" izhodišča uspešnostne pogoje obravnavajo kot del apriorne pragmatične racionalnosti govora.
2. NEZAUPANJE KOT IZHODIŠČE OBUUBUANJA
Standardnim sestavinam teoretske predstave o govornem dejanju lahko zdaj pridružimo neko nestandardno sestavino. Ob pogojih za uspešno izvršitev dejanja obljube jc mogoče fomulirati šc implikacijo izvršene obljube:
- Ravnanje, h kateremu se govorec zavezuje, predstavlja zanj potcncialcn strošek.2
1	Zgornji opisi pogojev za uspešno izvršitev govornega dejanja obljube pa ne nakazujejo le poti v transcendentalno teorijo. Zaradi svoje dvoumnosti dopuščajo tudi realistično psihološko razlago. Vrnimo se k opisu iskrcnostnega pogoja. Zahteva po "govorčevi iskrenosti" nam lahko pomeni empirični psihološki pogoj. Temu se izognemo, čc nam postavka o "iskrenosti" pomeni le nekakšno spekulativno vrednost, domnevo, ki sodeluje v pragmatičnem "kalkulu", sc pravi, v "izračunavanju" pragmatičnega pomena govora.
2	Podobno misel smo našli pri E. Landowskcm (Landowski, 1989, str. 208). Vendar on nc govori o strošku, temveč o "žrtvi". Izrazje premočan in nenatančen. Obljuba se resda lahko veže na domnevo, da bo njena izpolnitev terjala od govorca žrtev. Vendar ta domneva ni del "logike" obljubljanja. Obljube nc more ogroziti možnost, da bo govorčeva izguba v prihodnosti povrnjena - da torej govorcc z obljubo nc sprejema "žrtve", temveč le začasen "strošek". Hkrati je pomembno, da ohranimo tudi kategorijo potencialnega stroška. Landowski tega nc dopušča, niti v različici "potencialna žrtev" ne. Tako spregleda, da je obljubljeno ravnanje sprva lahko povsem skladno ne le z nagovorjenčevo temveč tudi z govorčevo željo in da utegne biti zaveza, ki jo govorcc z obljubo sprejme, zgolj jamstvo nagovorjcncu, da bo govorcc ravnal tako, kot napoveduje, kljub možnosti, da se njegova (tj, govorčeva) želja v prihodnosti spremeni.
Nagovorjenčevo sodbo, daje govorec izrekel obljubo, spremlja nagovorjenčev sklep, da utegne imeti govorcc zaradi ravnanja, h kateremu sc zavezuje, večjo ali manjšo časovno, fiziološko, emocionalno, energetsko, finančno ali drugačno "izgubo". Govorčcva izrecna zaveza k ravnanju, ki mu lahko prinese zgolj korist al i užitek, bi pač bila povsem nesmiselna.
Šc nekaj sodi k obljubljanju. Nagovorjcnec nc verjame (povsem), da bi govorcc ravnal skladno z njegovo, tj. nagovorjenčevo željo tudi, čc nc bi izrekel obljube. Govorca k obl jubljan ju sili domneva, daje nagovorjcncc nezaupljiv glede njegovega (tj. govorčevega) prihodnjega ravnanja. Skratka, negotovost in nezaupanje sta izhodišče vsakega obljubljanja.
3. VERODOSTOJNOST
Zdaj si lahko podrobneje ogledamo nenavadno izjavo, s katero so govorci cnc od slovenskih političnih strank na nekem volilnem zborovanju spomladi 1990- tik pred prvimi "povojnimi" volitvami v Sloveniji - uvedli niz izjav, ki naj bi veljale za volilne obljube. (O tem jc poročal časnik Delo - 5.4.1990, str. 7.)
(1)	"Nc obljubljamo veliko, kar pa obljubljamo, bomo tudi uresničili."
Z obljubo sc implicitno zavežemo, da bomo izrečeno izpolnili. Izjava v naslovu pove torej isto reč dvakrat - enkrat izrecno,
drugič implicitno -, zato sc zdi, da sta njen drugi in tretji stavek odvečna in daje izjava pleonastična.
Sprejemljiva pa sc zdi tudi drugačna razlaga. Osrcdinjenajc na vlogo oziralnc besedne zveze "kar pa". Ta vodi k domnevi, da obstajata dve vrsti volilnih obljub, "navadne" volilne obljube, ki so praviloma neiskrene, in "iskrene" volilne obljube, ki naj bi jih izrekli govorci na zborovanju, o katerem govori časopisni članek. Ta razlaga terja natančnejše pojasnilo.
Omenjena besedna zveza deli izjavo (1) na dva dela. V prvem delu gre za "priznanje", da obljube, izrečene na zborovanju, niso velike. Tu vsekakor deluje naslednji "topos":
(2)	Čim " manjše" so obl jube, tem manjša je njihova vrednost.
S "priznanjem", da so obljube "majhne", sc vrednost na zborovanju izrečenih obljub najprej zmanjša. Vendar pa se zdi, da besedna zveza "kar pa" v skladenjski zgradbi izjave (1) sproži nekakšno vrednostno nadomestitev. Natančneje, zveza vpelje drugo merilo za vrednost obljube: "trdnost" namesto "velikosti".
Vendar ne gre le za zamenjavo meril in za kompenzacijo. Oziralniška zveza "kar pa" kaže tudi na to, da si merili ostro nasprotujeta. Drugo merilo, "trdnost", izpodrine ali cclo izniči prvo merilo, tj. "velikost". Sklepati moramo, da so "velike" obljube (praviloma) "prazne". Šc več. Skladenjski mehanizem, ki mu tu namenjamo pozornost, kaže na obstoj nekega verovanja o vrednosti (velikih) volilnih obljub. Kakšno jc to verovanje, postane jasno, čc si ogledamo izjavo, ki na skladenjski ravni uvaja enak argumentacijski in vrednostni prelom kot izjava (1):
(3)	Naše obljube so sicer skromne, vendar pa bodo pa za razliko od drugih (velikih) volilnih obljub izpolnjene.
Izjava (3) izreče tisto, kar izjava (1) s svojo skladenjsko zgradbo le nakaže. Za oba pri mera pa velja, da se nam skladn ja prepusti v interpretacijo šele potem, ko sprejmemo domnevo, da so (velike) volilne obljube praviloma "prazne besede".
Ugotoviti jc šc treba, s kakšnim motivom bi govorci utegnili vpeljati to domnevo. To je toliko nujnejše zato, ker sc zdi, da so si govorci z njo pravzaprav otežili nalogo. Čc so volilne obljube praviloma neiskrene, bo govorec toliko teže prepričal nagovorjence o lastni iskrenosti, kar pomeni, da bo tudi teže izpolnil enega temeljnih pogojev za uspešno izvršitev govornega dejanja (volilne) obljube.
Vendar pa prepričanja, da so volilne obljube praviloma "prazne besede", pri zborovalcih bržčas niso ustvarili šele govorci. Gre za razširjeno, stereotipno predstavo. Govorcem ni preostalo drugega, kot da pritrdijo nagovorjcncem v njihovem domnevnem dvomu glede trdnosti volilnih obljub. Tako so ohranili verodostojnost svojega izjavljanja in sprožili pomensko operacijo, ki naj bi zarisala ločnico med "siceršnjimi" volilnimi obljubami in njihovim lastnim obljubljanjem.
4.	ISKRENOSTMI VPRAŠANJE O JAMSTVU ZA JAMSTVO
Vrniti sc moramo k izjavi (1). Njena skladnja nakazuje, da so govorci v zvezi s trdnostjo volilnih obljub implicitno pritrdili dvomu, ki so ga pripisali nagovorjenccm. Zdi sc, daje prek implicitnih sestavin izjave (1) vzpostavljeno nekakšno dialoško razmerje. Pomen izjave (I) lahko v ccloti obnovimo le, čc upoštevamo tudi dve "nevidni" izjavi:
a)	izjavo, ki izraža "načelen" dvom glede iskrenosti volilnih obljub in ta dvom pripisuje nagovorjenccm
b)	izjavo, v kateri govorcc pritrjuje nagovorjenčevemu dvomu
"Vidni" in "nevidni" del izjave (I) sc tako skleneta v naslednji dialog:
(4)	A: Obljubljamo zmerno, nc veliko.
(5)	B: Čeprav! Znano je, da volilnih obljub nihče nc izpolnjuje.
(6)	A: Res jc. Vendar pa bomo mi svoje uresničili.
V nadaljevanju bomo skušali opozoriti na vrsto dodatnih razlogov, ki govorijo v prid domneve, da se politični govorci pri volilnem obljubljanju srečujejo z domala nepremostljivimi težavami. Naprej si bomo natančneje ogledali predstavljeni "nevidni" dialog, ki naj bi potekal prek implicitnih sestavin izjave (1).
Zadnja izjava iz tega dialoga riše ločnico med "siccršnjc" volilno obljubljanje in volilne obljube, ki so jih skušali izreči govorci na zborovanju. Veljavnost tc ločnice jc močno vprašljiva, kajti edino jamstvo zanjo jc (implicitna) izjava "Vendar pa bomo mi svoje uresničili", ki pajc očitno tudi sama le nova volilna obljuba, za katero bi potrebovali novo jamstvo.
Čcjc tako, moramo sklepati, da govorci svojega volilnega obljubljanja niso uspeli ločiti od "siceršnjih" volilnih obljub, kar pomeni, da jc problem izpolnitve iskrenostnega pogoja kljub njihovemu prizadevanju ostal nerešen.
5.	NESPOSOBNI OBUUBUALEC
Navedli smo pet pogojev za uspešno izvršitev govornega dejanja obljube. Peti pogoj je za razčlenitev volilne obljube posebno zanimiv.
Ta pogoj sc nanaša na govorče vo sposobnost za izpolnitev obljube. Kandidatom v času pred volitvami te sposobnosti očitno nc moremo pripisati, saj šc nimajo oblasti, za katero sc potegujejo. V tem smo predhodno videli nekakšen paradoks ("sleparijo lahko razkrinkamo
šele, ko ji že enkrat nasedemo"). Zdaj sc nakazuje sklep, ki je radikalnejši in za političnega govorca navidez tudi usodnejši. Ker govorec ni sposoben izpolniti zaveze, njegova izjava pravzaprav nc more veljati za obljubo. V slednjem pa bi morali nagovorjcnci videti razlog za to, da za govorcc na volitvah nc glasujejo. Čemu naj glasujejo za nekoga, ki se ni z ničemer - niti s "prazno obljubo" nc - zavezal k ravnanju, ki bi njim, tj. nagovorjenccm ustrezalo?
Algoritmično nanašanje pogojev za uspešno izvršitev govornega dejanja volilne obljube vodi torej v paradoks. Nagovorjcnci naj bi v dejstvu, da govorci nc razpolagajo s sposobnostjo, ki jc pogoj uspešnega obljubljanja, videli razlog zato, da jim iste sposobnosti z izvolitvijo ne podelijo.
Na prvi pogled sc zdi, da sc temu "formalističnemu" sklepu lahko izognemo, če vpeljemo pojem pogojne obljube. Vendar je rešitev le navidezna. Pogojno obljubo si lahko zamislimo v dveh različicah:
(7)	"Čc me izvolite, vam obljubim, da si bom prizadeval za..."
(8)	"Obljubim vam, da si bom v primeru, če me izvolite, prizadeval za..."
Čc skuša govorcc obljubiti na način, ki ga nakazuje prva različica, postane sporočilo dvoumno. Tolmačiti ga je namreč mogoče tudi takole: Govorcc nc obljublja, da bo pogojno storil "to in to", niti nc obljublja pogojno, da bo storil "to in to". V rcsnici pravi: "Čc bom izvoljen, vam bom obljubil, da si bom prizadeval za..." Lahko si torej predstavljamo, daje govorec obljubo začasno odložil.
V	drugi parafrazi pa sploh nc gre toliko za obljubo - ki po definiciji enostransko streže želji nagovorjenca - kot za menjavo, za "trgovino":
(9)	"Ustrežitc moji želji in jaz ustrežem vaši."
V	tem pa moramo prej videti govorno dejanje ponudbe kot dejanje obljube. Trditev se sklada s Scarlovo in Vandcrvckcnovo trditvijo, daje ponudba "pogojna obljuba", ki deluje na govorca zavezujoče le, čc jo poslušalec sprejme" (Scarlc & Vandervckcn, 1985, str. 195/196).
6. STROŠKOVNI VIDIK OBLJUBLJANJA
Vzemimo, da soudeleženci volilnega zborovanja, o katerem poroča časnik, spregledali vse zgoraj opisane razloge, ki govorijo zoper domnevo, da so govorci ob tej priložnosti sploh kaj obljubili, in so izjave govorcev kljub vsemu tolmačili kot izvršene obljube. Zdi sc, da tudi domneva o izvršeni obljubi lahko deluje na nagovorjcnce le kot razlog za to, da za govorca na volitvah nc glasujejo.
Navcdimo najprej žc navedeno implikacijo izvršene obljube. Ravnanje, ki jc za nagovorjenca zaželeno, za govorca (potencialno) predstavlja nekakšen - časoven, finančen, emocionalen, fiziološki itd. - "strošek". O "strošku" lahko govorimo le, čc:
-	se govorec in nagovorjcnec žc v govorni sedanjosti razlikujeta glede svojih želja-hotenj-namer,
-	sc bodo govorčeve želje-hotenja-namere v prihodnosti spremenile in sc pričele razlikovati od nagovorjenčevih.
Premislimo najprej, kakšne nasledke za volilno obljubljanje ima prva od obeh možnosti. Čc se željc-hotcnja-namcrc govornih.subjektov razliku jejo žc v govorni sedanjosti, dobijo nagovorjcnci razlog za to, da za govorca na volitvah nc glasujejo. Čemu naj bi namreč človek glasoval za nekoga, ki ima drugačne politične želje-hotenja-namere od njegovih lastnih?
Pretchtajmo drugi primer. Čcjc volilna obljuba zgolj zavarovanje pred možnostjo, da bi scgovorčevcžcljc-hotcnja-namcrcšclc v prihodnosti pričeli razlikovati od nagovorjenčevih, sc nagovorjcncc ponovno sreča z razlogom za to, da za govorca nc glasuje. V takšnem primeru mora namreč govorcu pripisat i nekatere negativne lastnosti: nezanesljivost, odvisnost od okoliščin ipd.
Ko bi bila govorčeva želja-hotenje-namera povsem skladna z nagovorjenčevo žcljo-hotenjem-namero, se govorcu nc bi bilo potrebno k ničemer izrecno zavezovati. Zadoščalo bi, da govorcc svojo željo-hotenje-namero naredi vidno. Sredstvo za dosego tega cilja pa ni govorno dejanje obljube, temveč govorno dejanje, ki ga opisujemo kot "izraziti svojo željo" (hotenje, namero).
Vprašljiva pa postane tudi domneva o pogojnosti volilnih obljub. Pogojna volilna obljuba se spremeni v dejansko obljubo lc, čcjc govorcc izvoljen, torej čc dobi oblast in s tem sposobnost za izpolnitev obljub. Če vidi nagovorjcncc v pogojni volilni obljubi le razlog za to, da za govorca na volitvah nc glasuje, gre za pogojnost brez prave "prihodnosti".
7. SPOZNAVNE, AKCIJSKE IN SOCIALNE SESTAVINE ŽELELNEGA POGOJA
Predhodna opredelitev želelnega pogoja za uspešno izvršitev govornega dejanja (volilne) obljube ni bila dovolj natančna. Zapisali smo, da je obljuba uspešna, čc si nagovorjcncc želi ravnanja, h kateremu se zavezuje govorec. V Scarlovi in Vandervekcnovi analizi dejanja obljube govora najdemo tudi drugačne opise omenjenega pogoja. Čeravno je najprej rečeno, da si mora poslušalec "želeti" obl jubljenega ravnanja (str. 17), kasneje avtorja zapišeta, da mora bili to ravnanje v poslušalčevem "interesu" (ibid.) ali v poslušalčevo "korist" (str. 192).
Medtem ko vidimo v "želji" izključno subjektivno vrednost, pa sc zdi, daje mogoče o "interesu" in "koristi" oblikovati objektivno sodbo. Vendar pa nam ta dodatna opredelitev "želelnega pogoja" ni v kdo ve kakšno pomoč. "Želje", "intcrcsi"in "koristi" subjekta si namreč pogosto nasprotujejo. Jc mogoče subjektu obljubiti nekaj, kar je zanj nemara "objektivno" koristno, vendar ni skladno z njegovo "željo"? Odgovor je seveda neizogibno nikalen.
Cclo v območju same "subjektivne" želje včasih delujejo "sile", ki si medsebojno nasprotujejo. Čc sc motivacijski proccs ne konča z nagovorjenčevo "odločitvijo", kaj si v neki zadevi želi, nikakršna izjava nc more izpolniti želelnega pogoja za izvršitev govornega dejanja obljube. V predvolilnih obdobjih je vsaj zadel volilccv mogoče trditi, da so njihove želje nejasno artikulirane in da si želijo takorekoč "vse" (cf. Landowski, 1989, str. 208).
V predhodnih opredelitvah želelnega pogoja smo ob sami "želji" omenjali še "hotenje" in "namero". Zadnji od treh pojmov, "namera", je praviloma v tesnem razmerju s pojmom akcije. "Namera" in "akcija" sc najpogosteje vežeta na isti subjekt. Pri obljubljanju je položaj bolj zapleten. Prvotna zamisel o nekem možnem in želenem prihodnjem ravnanju nastane pri subjektu, ki nc bo postal vršilec akcije. Govorcc se mora zavezati k takšnemu ravnanju, ki jc predvideno v neki nagovorjenčevi shemi možnih akcij (izraz navadno uporablja kognitivna psihologija). Hkrati pa mora bili v nagovorjenčevi "shemi" govorec žc predviden kot možni subjekt "akcije". S tem sc približamo socialni razsežnosti želelnega pogoja za dejanje obljube. Med govorcem in nagovorjcncem mora že pred obljubo obstajati nekakšna vez. Nc obljubljamo tujcem. Njim "dajemo besedo".
8. ŽELJA UREZ SEMANTIČNE VSEBINE
Čc sc govorcc, ki skuša izreči volilno obljubo, nc more opreti na jasno artikulirane želje nagovorjcnccv, si lahko pomaga tako, da nagovorjcnccm pripiše semantično prazno željo. V mislih imamo željo, kije siccr pogoj zato, da pri nagovorjcncu nastanejo "sheme možnih akcij", vendar slednjih vsebinsko (semantično) ne določa.
Vzemimo, da govorci pripisujejo nagovorjcnccm željo po "pravičnem družbenem sistemu", "človeka vrednem življenju","kulturnem odnosu dočloveka" ipd. Ta poimenovanja nc govorijo o semantično določljivem objektu želje, temveč o neki temeljni volicionalni dispoziciji v samem subjektu. Govorci imajo pri različnih zaporednih rabah izraza "pravičen" v mislih različne "konkretne" družbene sisteme, enkrat socialno-demokratskega, drugič liberalnega itd. Neodvisno od tega kaže izraz zmerom v isto smer, v smer subjekta in njegove konstitutivne želje.
Čc subjcktu-nagovorjencu pripišemo željo po "pravični družbeni ureditvi", nc domnevamo, da seje rajši kot za "nepravičen" sistem odločil za "pravičnega". Tu nc gre za izid samostojne izbire med dvema semantično določljivima objektoma. "Odločitev" za "pravičnost" nasproti "krivičnosti" seje zgodila že v samem jezikovnem sistemu in jc prav toliko "objektivna" kot jc "subjektivna". Žclelna projekcija je del pomenske zgradbe leksične enote "pravičen". Individualna raba priča le o tem, da subjekt vstopa v govorico kot želelni subjekt.
Vendar pa kljub vzniku te pripisane žclclnosti dvom o izpolnjenosti želelncga pogoja ostaja. Dejali smo, daje ena od implikacij izvršene obljube domneva o (možni) razliki med govorčevimi in nagovorjenčevimi željami. V območju žiroskopske žclclnosti si te razlike ni mogoče zamisliti. Žiroskopske želje nimajo na individualni vrednostni izbor vezanih semantičnih vsebin.
Lahko bi nemara pomislili, da so želje žiroskopskega tipa preprosto dvoumne želje. Čc bi sprejeli to razlago kljub dejstvu, da očitno nasprotuje našemu predhodnemu tolmačenju, sc pojavi nek drug razlog za sklepanje, da govorec nc more ničesar obljubiti. Ta razlog se skriva v ugotovitvi, izrečeni povsem na začetku. Dejali smo, daje eden ključnih uspešnostnih pogojev za govorno dejanje obljube v govorčevi nedvoumni opredelitvi ravnanja, h kateremu se zavezuje.
Algoritmično nanašanje uspešnostnih pogojev na dejanje volilne obljube se nc more izogniti tovrstnim paradoksom. Čc hočemo razumeti, zakaj so volilne obljube kljub vsemu lahko "uspešne" in socialno veljavne, se moramo odločiti za drugačen pristop. Vzemimo, da imajo pri določanju identitete govornega dejanja in njegovem socialnem delovanju pomembnejšo vlogo individualne kognitivne strategije kot "algoritmi". To sproži takšne spremembe v teoretski perspektivi, da bi bilo potrebno analizo zastaviti povsem nanovo.
LITERATURA
-	Austin, J., How to Do Things with Words, Oxford U. P., London, 1976
-	Landowski, E„ La socictc reflechie, Scuil, Pariz, 1989
-	Scarle, J & Vandcrveken, D., Foundations of Illocutionary Logic, Cambridge U. P., Cambridge, 1985
ANTHROPOS 1993 / 3-4_PSIHOLOGIJA
Otroški govor v zgodnjem obdobju svojega razvoja
SIMONA KRANJC
POVZETEK
Gradivo, ki ga je avtorica zbrala, kaže, da se otrok postopoma nauči upoštevati sogovorca in njegovo vedenje o temi sporočila. Odstotek egocentričnega (po Piagetu) govora se manjša sorazmerno z večanjem komunikativne kompetence. Učenje sintaktičnih in semantičnih pravil ter strategij govora poteka skozi besedilo. Komunikacija med starši in otrokom je prvi pogoj za uspešno učenje prvega jezika. Analiza poteka intonacije, ki jo je avtorica iz.vedla, daje zanimive rezultate. Kar 28,28 % posnetih povedi se zaključuje z antikadenco, ki je značilna za govor odraslih v komunikaciji z. otrokom. Z antikadenco se zaključujejo povedi, s katerimi deklica odgovarja na dopolnjevalna vprašanja ali ponavlja mamine povedi. Z rastočo intonacijo opremi tudi dopolnjevalna vprašanja, ki imajo sicer padajočo intonacijo. Analiza torej kaže, da je otrok zgradil svoje pravilo o poteku intonacije.
ABSTRACT
CHILDREN'S SPEECH IN EARLY STAGES OF DEVELOPMENT
The material, which was chosen by the author, shows that children learn gradually to consider their companions and their behaviour in conversation, on the subject of in formation. The percentage of egocentric speech decreases (according to Piage) in proportion with the increase in communicative competence. The process of learning syntactic and semantic rules and strategies of speech comes through texts. Communication between parents and children is the first condition for successful learning of a first language.
An analysis of patterns of intonation which the author carried out gives interesting results. 28.28% of recorded statements end with anticadence, which is typical of adult speech in communication with children. Statements in which a girl answers a completion question or repeats her mothers' statement also end with anticadence. A lifted intonation is also found in complementary questions which otherwise have a falling intonation. Thus the analysis shows that a child builds his principles through patterns of intonation.
0	UVOD
V razpravi bom predstavila nekaj značilnosti zgodnje faze razvoja otroškega govora. Ugotovitve, do kateri h so prišli raziskovalci otroškega govora v novejših študijah (uporabljena literatura jc navedena na koncu članka), dopolnjujem s svojim gradivom. Vključeno jc gradivo, ki sem ga zbrala z opazovanjem in zapisovanjem govora dveh fantkov od njunega drugega do šestega leta (longitudinalni pristop) in dcklicc v določenem obdobju razvoja govora (pri dveh letih in osmih mesecih).
Največ pozornosti jc namenjene interakciji med mamo in otrokom v prcdlingvistični in zgodnji lingvistični fazi razvoja govora, torej sociološkim dejavnikom, ki polcgpsiholoških dejavnikov vplivajo na razvoj govora.
Analiza gradiva zajema predvsem analizo predlogov, strukture stavkov in potek intonaci jc v govoru deklice ter razvoj komunikativne kompctcncc, ki se kaže tudi v izražanju zahtev.
/ ZNAČILNOSTI OTROŠKEGA GOVORA
Na podlagi raziskav psihologov in psiholingvistov je starejšo idejo o tem, da se otroci rodijo z nerazvitimi zaznavnimi mehanizmi, zamenjala nova, ki pravi, da so otroci izredno razviti na vseh področjih delovanja. Danes vemo, da sc otroci rodijo s skoraj popolnoma funkcionalnim slušnim sistemom, vizualni sistem jc bolj razvit, kot se je navadno mislilo, rodijo pa se tudi z zmožnostjo interakcije s fizičnim in socialnim svetom, kar predstavlja enkratno osnovo za nalogo, ki jc pred njimi.
Z vprašanjem kognitivnega razvoja otrok sc ukvarja razvojna psihologija. Jean Piagct jc dokazal, da poteka intelektualni razvoj v štirih fazah. Vsako fazo opredeljuje različno razumevanje sveta, lastna logika in doslednost, čeprav ta ni v skladu z logiko odraslih. Razvoj opisuje z dvema glavnima procesoma, ki ju imenuje asimilacija (vključitev) in akomodacija (prilagoditev). Otrok bodisi asimilira nove izkušnje v žc obstoječo stiukturo sveta, tako dajo dopolni z detajli, ali pa nove izkušnje akomodira s spremembo svojega načina mišljenja. Vse pogostejša raba akomodacijc kaže na intelektualno rast. Za razvoj govora sta najbolj zanimivi prvi dve leti, ki ju imenujemo zaznavno-gibalna (senzo-motorična) faza razvoja mišljenja. Otrok v tem obdobju spoznava svet, ga interpretira preko neposrednega stika s predmeti, spoznava le izrazite in ločene izkušnje, svoja spoznanja pa izraža z gibanjem, gestami in glasovi. Jcan Piagct je zaznavno-gibalno fazo mišljenja razdelil na šest stopenj:
1.	Diferenciacija refleksov (od rojstva do prvega meseca). "Otrok se rodi z. nekaterimi refleksi, npr. če mu damo predmet v dosego ust, prične sesali; stisne oziroma zapre prste okoli predmeta, ki pride v stik z rokami; obrne glavo proti zvoku."1
2.	Razvoj prvega prilagajanja - akcijski vzorcc (od prvega do četrtega meseca). V tem obdobju začne otrok koordinirati dve aktivnosti, tudi zaznavanje in aktivnost. Za to stopnjo so značilne tako imenovane primarne krožne rcakcijc, npr. otrok sesa palec, ker mu jc to v zadovoljstvo.
3.	Razvoj akcijskih vzorcev z zunanjim svetom (od četrtega do osmega mcscca). Otrok se zanima za predmete in ljudi, ki ga obdajajo. V tej fazi so značilne sekundarne krožne reakcije, ki sc podobno kot primarne ponavljajo.
1	Marjanovič-Umek (1990), str. 32.
4.	Nove prilagoditve in pričakovanja (od osmega do dvanajstega meseca). Na tej stopnji pride do usklajevanja dveh ali več sekundarnih krožnih reakci j oziroma dveh ali več podobnih akcijskih vzorccv. Pojavljati sc začenja spoznanje o stalnosti predmetov, ki obstajajo tudi tedaj, ko jih ne vidimo. Začen ja sc k cilju usmerjeno vedenje.
5.	Nova spoznanja, pridobljena ob aktivnem eksperimentiranju (od dvanajstega do osemnajstega meseca), ki so vezana na tcrcialnc krožne reakcije. Raziskovanje je glavna značilnost tc stopnje razvoja, metoda pa so poskusi in napake.
6.	Nova spoznanja, pridobljena ob miselnih kombinacijah oziroma zvezah (od osemnajstega do štiriindvajsetega meseca). "Opazen jc postopen razvoj notranjih mentalnih predstav."2
Oddrugegadoscdmcgaletagovorimooprcopcrativni fazi razvoja mišljenja. Predstave o predmetih so povezane s stvarmi okoli njih. Otrok si lahko predstavlja določene stvari, nc da bi jih videl, vendar pa k oblikovanju sveta šc vedno prispevajo predvsem konkretne izkušnje o predmetih.
Starost od sedmega do dvanajstega leta predstavlja konkretno operativno fazo. Otrok jc žc sposoben ločili med sedanjim in preteklim, razvrščati predmete po velikosti, teži, prostornini, sposoben jc opisati niz aktivnosti in dalj časa ohraniti različne informacije.
Od dvanajstega leta dalje govorimo o formalno-opcrativni fazi. Otrok v tem obdobju že uporablja abstraktna pravila za reševanje problemov. Kose sooči s problemom, razmišlja o različnih rešitvah, jih pretehta in izbere najbolj sprejemljivo.
Pomembna značilnost otrokovega mišljenja po Piagetu jc cgoccntričnost. Mlajši otrok je prepričan, da vsi mislijo, vidijo in doživljajo na isti način kot on. Počasi spoznava, da njegovo stališče ni nujno vedno edino in pravilno. Pomembna značilnost otrokovega mišljcnjajc tudi čedalje manjše število magičnih razlag3. Otroci skušajo razumeti in opisati svoje izkušnje z izrazi fizikalne vzročnosti, z logičnimi utemeljitvami, v katerih jc vse manj posebnosti otrokovega razumevanja sveta, kot sta npr. realizem4, artificializem5.
Piagct je svojo teorijo razvoja mišljenja izdelal na podlagi opazovanja otrok, svojih in tudi drugih. Teorija je rezultat posplošitev, mnogokrat gre za posplošitve navzdol. Dejstva in zakoni, ki jih je Piagct odkril, niso splošni, veljavni za vse. Veljajo za otroke v določeni družbeni skupini, kjer jih jc opazoval. Tako namreč kaže naše gradivo in izkušnje. Po Piagetu bi sc morala npr. kategorija za izražanje časa pojaviti šele v operativni fazi (od 7. do 12. leta), vendar časovno pravilno razporeditev dogodkov opazimo žc v govoru petletnega otroka. Prav tako jc žc petleten otrok sposoben opisati niz aktivnosti in dalj časa ohraniti različne informacije. Piagct jc na osnovi svoje analize otrokove logike sklepal tudi, daje otroku pojem vzročnosti tuj. Ob tej ugotovitvi sc poraja vprašanje, kako jc potem mogoče, da otrok tvori pogojni odvisnik, ki implicira semantični odnos incd pogojem in posledico, torej vzročno razmerje, pri tem pa jc možnost, da bi poved ponovil, izključena. Piagetova kognitivna teorija bi verjetno morala doživeti nekaj sprememb.
Otrok se v procesu učenja jezika nc uči le sintaktičnih in semantičnih pravil. Naučiti sc mora tudi pravil, kdaj, kje in kako govoriti. Naučiti sc mora strategij govora. Na tem mestu sc psiholingvistika stika s pragmatiko in sociolingvistiko.
2	Marjanovič-Umek (1990), str. 34.
3	Magične ali pravljične razlage skušajo otroku pojasnjevati stvari na pravljični osnovi, brez logičnih razlag. Ena izmed takih razlag je, da otroka prinese štorklja.
4	Realistična razlaga se vedno nanaša na obstoj konkretnega predmeta.
5	Artificialne razlage so razlage, v katerih otrok išče razlog za določeno stanje v odraslem, ki vedno vse naredi tako, da je prav.
Otrok sc sintaktičnih in semantičnih pravil ter strategije govora uči skupaj. Učenje poteka skozi besedila.
Piagct je že leta 1926'' menil, da otroci do osmega leta niso dobri opisovalci, ker je njihov govor cgoccntričcn. Ko skušajo razložiti svoje misli ali razumeti tnisli drugih, vidijo le svoje stališče. Zaradi tega pogosto niso sposobni dojeti razlik med njihovim vedenjem o svetu in vedenjem drugih.
Egocentričnost7 otroškega govora se kaže v tem, da se otrok pri izbiri referenčnih izrazov velikokrat odloči za take, ki sc lahko uporabljajo le v neposredni relaciji do sogovorca (npr. osebni zaimki jaz, midva, mi, prislov časa zdaj...). S tem postane sporočilo aktualno, vendar lahko močno vpliva na njegovo razumljivost. Uspešnost sporočila jc namreč odvisna od tega, ali imamo dovolj informacij (trenutnih in zgodovinskih) za razumevanje sporočila. Poleg informacij jc pomemben dejavnik pri razumevanju tudi kontekst. Sporočilo, ki jc v razredu, kjer učitcljica pozna učcncc in okolje, iz katerega prihajajo, popolnoma razumljivo, lahko postane za zapisovalca, ki teh informacij nima, nerazumljivo.
Novejše študije so pokazale, da se otroci mnogo bolj zavedajo potreb poslušalcev oziroma sogovorccv, kot pa je mislil Piagct. Kaže, da se tega pričnejo zavedati žc zgodaj, čeprav jc potrebno precej časa, da sc naučijo vseh jezikovnih spretnosti, ki so potrebne za uspešno komunikacijo. Uspešnost opisa je odvisna od zapletenosti predmeta ali postopka, ki ga mora otrok opisati. Lažje je namreč preprosto in jasno opisati nekaj, kar dobro poznaš, kot pa tisto, kar komajda razumeš.
Razlikovati moramo med otrokovim mnenjem, katera informacija jc potrebna v določenem položaju, in njegovo sposobnostjo, da to informacijo tudi sporoči. Prava informacija v pravem trenutku predstavlja le en vidik komunikacijske kompetcnce. Drug vidik jc izbira pravega načina ali vzorca. Naučiti sc, kako govoriti z. različnimi ljudmi v različnih situacijah pomeni pomemben del v procesu učenja jezika.
Za uspešno komunikacijo jc pomembno, da sc otrok nauči upoštevati poslušalca oziroma sogovorca. Petletni otrok do neke mere že obvlada govorne strategije. Ve, o čem govoriti s kom in na kakšen način. Njegov pogovor z mlajšim otrokom sc razli/ujc od pogovora z odraslim. Razlika ni odvisna samo od povratne informacije, saj otrok poenostavi svoj govor, ko sc pogovarja tako z mlajšim otrokom kot z igračo.
Otrok sc nc rodi le s sposobnostmi zaznavanja in gibanja, marveč žc zelo zgodaj kaže obširno polje socialncga vedenja. M. Harris in Coltheart omenjata spoznanje psihologov, da je otrok že ob rojstvu visoko razvito socialno bitje, kar jc bilo pomembno za študij jezikovnega razvoja.
2 INTERAKCIJA MEl) MAMO IN OTROKOM V ZGODNJI FAZI OTROKOVEGA JEZIKOVNEGA RAZVOJA
Halliday jc menil, da ima jezik tri glavne lunkcijc:
-	govorcem omogoča izražanje informacij (izražanje njihovih izkušenj);
-	omogoča jim vzpostavljati socialne odnose z drugimi ljudmi;
6	V knjigi Le langage et la pcnsčc chez 1'enfant govori o poskusu, ki gaje izvedel. Fanl. slar 7 let in (i mesecev,
jc moral opisali delovanje pipe. Opis deluje zmedeno Nenatančen je zalo, ker uporablja zaimke, vendar prej ne pojasni odnosnicc.
7	Gre za odnos, ki ga Cassirer imenuje antropocentričen. Človek dojame resničnost iz sebe. Izhodišče jc v
neposrednih izkušenjskih razmerah človeka Govorec tisto, kar vidi, naredi konkretno.
- omogoča jim prenašati ideje preko sistema, ki izraža povezave med zaporednimi mislimi ter med temi mislimi in kontekstom, v katerem so izražene.
Tetri funkcije je imenoval predstavna, interpersonal na in tekstualna. Govor predšolskih otrok razvije vse tri.
Osnovna struktura menjavanja vlog v interakciji med otrokom in odraslim sc začne razvijati prcccj pred pojavom jezika. Čeprav jc menjavanje vlog ob pojavu jezika žc zelo dobro razvito, pa traja premor* pred otrokovo vlogo povprečno dlje kot pri odraslem sogovorcu. Pri šestih letih sc ta premor skrajša na običajno dolžino.
Komunikacija med dvema osebama poteka tako. daje takrat, ko ena oseba oddaja svoje sporočilo, druga tiho in jo posluša, nato pa sc vlogi zamenjata''. Na tak način poteka komunikacija tudi med mamo in otrokom. Ko govori mati, otrok posluša, nato pa ji "odgovarja". Raziskave so pokazale, da mora mati ali druga oseba, ki sc pogovarja / njim. dati otroku možnost, da "spregovori". V literaturi najdemo zapis o očetu, ki je bil vznemirjen zaradi dejstva, da sc njegova nekajmesečna hčerka ni "pogovarjala" z. njim. Strokovnjak mu je svetoval, naj kdaj pa kdaj utihne, ker bo le tako lahko "spregovoril" tudi otrok. Nasvet je bil dober. Izkazalo seje, daje oče ves čas govoril. Otrok jc bil pozoren poslušalec, zato ni imel možnosti spregovoriti.
Med mamo in otrokom sc vzpostavi določena sinhronija, ki jc vidna nc le pri govoru, marveč tudi pri gledanju. M. Harris inColtheart navajata analize videoposnetkov, iz katerih jc vidno, da mama in otrok pogosto istočasno gledata isti predmet. Podrobnejše analize so dokazale, da otrok vodi, mati pa mu sledi.
To se dogaja do prvega leta starosti'", ko sc situacija obrne in pričenja otrok slediti materinemu pogledu.
Zanimive so tudi reakcije otroka v prvih šestih mesecih. Ob pogledu na predmet ali človeka namreč otrok različno reagira. Ko vidi predmet, mu sledi s pogledom, skuša ga prijeti in nesti v usta, ko pa vidi človeka, maha z rokami. Njegove geste spremlja tiho premikanje ustnic in jezika, kar izgleda kot poskus govora. Trcvarthcn" to fazo imenuje predgovor. Mati in otrok v prvi fazi vzpostavita individualni stil komunikacije, ki je poseben za vsako mamo in otroka, otrok natančno ve. kaj naj pričakuje in kako naj odgovori. Mama si izmišlja igricc, mu poje pcsmicc. Starejši ko je otrok, bolj kompleksna postaja n juna komunikacija. Bruncr meni, daje taka komunikacija zelo pomembna za razvoj govora. Otrok sc v družinskem okolju in v komunikaciji z mamo uči jezika in vedenja o jeziku.
Prva materina vloga pri učenju jezika je bolj funkcionalna kot strukturalna. Mati sc namreč odziva na otrokovo vokalizacijo in njegove geste, s tem pa otrok prvič začenja odkrivati vlogo jezika. Nauči se, da imajo njegova vokalizacija in geste lahko komunikacijski namen.
Pri šestih tednih otrok tudi žc z. vokalizacijo in nc več samo / jokom izraža tako veselje in zadovoljstvo kot nezadovoljstvo. V tem času sc pojavi tudi prvi "socialni smeh".
8	Tak premor ima posebno funkcijo v pogovoru in je odvisen od vloge, ki jo ima govorcc. Vlogam, ki napovedujejo odgovore, za katere jc potrebno malo premišljevanja (npr ponovitev), hitro sledijo vloge sogovorccv, nasprolno pa tiste, ki zahtevajo več premišljevanja, sledijo počasneje (npr. informacija)
9	Govorimo o menjavanju vlog.
10	Hkrati jc to tudi meja med prcdlingvistično in lingvistično fazo v razvoju govora. V prvem obdobju otrok razvija pcrccpcijska občutja za zvoke in si pridobiva prakso v artikulaciji glasov. Razvoj jezika sc nc začne šele ob prvi besedi, marveč žc ob rojstvu V prvi (prcdlingvistični) fazi gre za Sliri pomembne razvojne stopnje To so jok, gruljenje, bcbljanjc in izgovorjava po govornem vzorcu.
I I Harris & Colthcart (1989), str. 37.
Pri treh mesecih sc v otroškem govoru pojavi nova dimenzija. Mati v tej fazi iz otroka že lahko izvabi kakšen glas ali glasovno skupino, ki obstaja v otrokovem repertoarju. Verbalno in neverbalno komunikacijo med mamo in otrokom predstavljajo različne igrice, pri katerih mati hkrati nekaj govori ter ljubkuje otroka in podobno. Približno pri devetih mesecih jc otrok sam sposoben izvesti določeno gesto ob določeni besedi, kar jc prej večkrat ponovila mati, npr. ob besedi pa-pa, otrok začne mahati. Kmalu zatem je otrok sposoben odgovoriti na mahanje z bcsedico pa-pa. Razumevanje maternega jezika pri enoletnem otroku jc precej večje od njegove produkcijc. Otrok namreč razume besede, ki poimenujejo predmetnost, ki ga obdaja, kar pokaže z demonstracijo.
Kmalu po prvem rojstnem dnevu, mogoče tudi nekaj mesecev kasneje, odvisno od mnogih dejavnikov, sc žc pričenjajo pojavljati prve besede za predmete. Med zgolj razumevanjem in govornim izražanjem torej preteče kar nekaj časa. Kljub majhnemu besednemu zakladu, omejenemu na nekaj onomatopoetskih besed, otrok uspešno vzpostavlja komunikacijo z. okoljem, predvsem domačim. To mu uspe, ker še vedno uporablja določene glasove, ki jih njegovo okolje dobro pozna, spremljajo pa jih tudi geste.
V	obdobju od enega leta do šestnajstih mcscccv se otrok uči simbolov oziroma jezikovnih pomenov in predstav.
Ko mati govori z otrokom, sc prilagaja njegovemu kognitivnemu razvoju. Njeno obnašanje jc didaktično, saj mu stvar, o kateri govori, skoraj vedno tudi pokaže. Otrok, ki kaže veliko željo po komunikaciji, skuša besedo ponoviti, hkrati pa jo poveže s konkretno stvarjo. V začetku jc otroški govor namreč zelo konkreten. Za vsako besedo, ki jo izgovori, stoji njena konkretna podoba. Pomen otrokovega bcbljanja je mogoče razbrati le iz konteksta, saj lahko ena beseda pomeni veliko stvari. Na koncu tc faze se simboli izčistijo, vsaka stvar počasi dobiva svoj simbol tudi v nastajajočem otrokovem slovarju. Temu se prilagaja tudi mati. Konkretne fizične intcrvcncijc, npr. kazanje predmeta, nadomešča verbalna. Otrok jc sposoben razumeti tudi zapletcnejše stavčne strukture. Razumevanje mu olajšamo s tem, da zaimke nadomestimo s samostalniki. Otrok je po mnenju S. Braunwald v tem obdobju že na robu sintakse.
V	obdobju od šestnajstega do dvajsetega meseca otrokov besedni zaklad obsega žc okoli 400 besed. Na začetku tega obdobja je otrok komaj sposoben sestaviti stavek iz dveh besed, na koncu pa njegov repertoar že sestavljajo dvobesedne povedi. Spozna tudi temeljne semantične odnose.
Medsebojno prizadevanje matere in otroka, da bi komunicirala drug z. drugim, je neprecenljivo pomembna spodbuda pri ustvarjanju nezavedne prilagoditve med obema. To pa povzroči, da mati prilagodi svoje obnašanje in govor situaciji.
Komunikacija med materjo in otrokom sc razvije v rutino, kjer otrok žc vnaprej vc, kaj naj pričakuje in kako naj odgovori. S tem vidikom, ki je pomemben za razvoj govora pri otroku, se jc ukvarjal Bruner12. Otrok dobi informacijo o jeziku v družinskem okolju, predvsem v komunikaciji z mamo. Te informacije kasneje v razvoju jezikovno izrazi.
Brunerjeva ideja o pomembnosti socialncga konteksta pri učenju jezika je povezana s Piagctovo idejo, da mora otrok pojem najprej razumeti, šele nato ga lahkojezikovno izrazi. Njuni stališči se razlikujeta predvsem glede pomembnosti, ki jo pripisujeta socialnemu okolju. Pri Brunerju jc torej močno prisotno sociolingvistično stališče, kar potrjuje tesno povezanost psiho- in sociolingvistikc. Brunerjev pogled sc razlikuje tudi od stališča Noama
12 Harris & Colthcart (1989), str. 38.
Chomskega. Bruncrmcni.dapri razvoju jezika verjetno ne gre toliko za prirojeno jezikovno zmožnost kot za določeno prirojeno človeško dejavnost, ki ob opazovanju načina rabe jezika omogoča izpeljavo jezikovnih pravil. Pri tem prirojenihjezikovnih predispozicij ne izključuje popolnoma, marveč poudarja, da lc-te ne morejo delovati, dokler otrok nc pridobi določenih izkušenj, ki mu jih posreduje socialno okolje.
Do optimalne situacijc, kjer lahko otrok doseže zavidljivo stopnjo v razvoju govora in mišljenja, prihaja, čc so vsi dejavniki, ki vplivajo na razvoj govora in mišljenja, med seboj usklajeni. Če tega ni, je stopnja razvoja temu ustrezno nižja. Lahko sc celo zgodi, da pride do motenj tako v govoru kol v mišljenju. S tem problemom se ukvarjajo predvsem psihologi.
Pomembno vlogo pri razvoju govora in mišljenja imajo sociološki dejavniki, ki vplivajo tudi na nekatere psihološke dejavnike. Lahko rečemo, da sole prirojene predispozicije tiste, ki so nekako imune nanje. Socialni položaj družine, izobrazbena struktura staršev in širše družbeno okolje so pomembni dejavniki pri oblikovanju otrokovega govora. Prvo izbiro jezika za otroka naredijo starši. Sc posebej je to pomembno pri dvojezičnih družinah ali na področju, kjer se jezik okolja razlikuje od L, staršev. Tudi število otrok v družini je pomemben dejavnik. Prvemu otroku na eni strani postavljajo več omejitev, na drugi pa sc z njim več in bolj intenzivno ukvarjajo, kar seveda ni pravilo, sc pa pogosto dogaja. Otrok jc deležen predvsem komunikacije med njim in odraslim, medtem ko sc drugi otrok sreča tudi z odnosom otrok - otrok. S tem sc širijo njegove izkušnje, ki jih v lingvistični fazi jezikovno izrazi. Otrok, ki obiskuje vrtec, prav tako dobi možnost širjenja izkušenj v različnih komunikacijskih položajih.
3 ANALIZA GRADIVA
V naši analizi smo pri dcklici (J), stari 32 mesecev, najprej preverili govorno razumevanje, nato pa še govorno izražanje. Pri opazovanju smo uporabili predmete, kijih jc J dobro poznala, zato pri poimenovanju predmetov ni bilo nobenih težav.
Pri govornem razumevanju je bila naša pozornost usmerjena predvsem na prostorske rclacijc. Deklica je morala dati list v mapo, svinčnik pod mizo, manjši tovornjak je položila na večjega. Vse tc ukaze jc pravi I no izvršila, iz česar sklepamo, da pozna13 pomen predlogov v, na in pod. Ko smo od nje zahtevali, naj da svinčnik med oba tovornjaka, ukaza ni izvršila.
Naša izkušnja torej potrjuje rezultate raziskav, ki jih navaja Ljubica Marjanovič-Umek. Raziskave pravijo, da sc otroci naučijo predlogov, ki izražajo prostorska razmerja, v naslednjem zaporedju: "v / na / poleg za / pred / med / zadaj / spredaj.'"4
Predloga v in na najdemo žc v aktivnem bcsednjakuls dve do dve leti in pol starega otroka. Tema dvema predlogoma triletni otroci dodajo šc predlog pod. Ostali predlogi sc razvijejo do šestega leta, ko naj bi otrok žc poznal pomen celotncga korpusa predlogov za izražanje prostorskih razmerij. Vendar tudi ta trditev ni absolutna, kajti že v naši raziskavi, ki je siccr zajela majhen vzorec otrok, sc pojavi izjema. Dcklica (J A), stara šest let, verjetno šc nc pozna pomena predloga pod, ki naj bi se pojavil žc pri treh letih. Našo trditev lahko dokažemo s primeroma. Na vprašanje Kje je nož? JA odgovori S cajtngam si ga pokrila., na vprašanje Kje jc svinčnik? pa sploh nc odgovori. Obakrat bi morala v odgovoru uporabiti predlog pod. Tudi predloga med JA pri šestih letih še nc pozna.
13	Izraz pozna mi pomeni tako razumevanje kot aktivno uporabo besede v govoru.
14	Marjanovič-Umek (1990), str. 48.
15	V članku vseskozi mislim in obravnavam le aktivni slovar otroka.
Do podobnih rezultatov pridemo tudi pri opazovanju govornega izražanja. J namreč svoje poznavanje pomena predlogov v, na in pod dokaže v govoru. Na vprašanje Kje je list? bi sc odgovor moral glasiti V mapi., J pa odgovori s prislovom tukaj, ki ga dopolni šc s kretnjo roke. Podobno se glasi odgovor na vprašanje Kje jc svinčnik?. V enem primeru jc J združila oba elementa, in siccr prislov in predlog. Tukaj noter pod mizo. seje glasil odgovor na vprašanje Kam si se skrila?. Aktualni izrazje dopolnila šc z njegovo rcfcrenco in tako sporočilo naredila razumljivo tudi sprejemniku govornega sporočila. Odgovor, v katerem je edini element prislov kraja tukaj, ki ima dciktično funkcijo, kaže namreč na predmet v konkretnem položaju, jc razumljiv le soudeležencem komunikacije.
Proccs razumevanja in vkl jučevan ja predlogov v otrokov besednjak jc odvisen tako od zunanjih kot od notranjih dejavnikov, o katerih smo žc govorili. Vrzel, ki jc pri uporabi predlogov nastala pri JA, lahko utemelju jemo z vrsto zunan jih dejavnikov, med katerimi jc najpomembnejši prav gotovo ukvarjanje z otrokom. Komunikacija med starši in otrokom je namreč prvi pogoj za uspešno učenje otrokovega prvega jezika (L(). V takšni komunikaciji, ki jc pogosto didaktična, pa JA ni sodelovala prav pogosto.
J pri dveh letih in pol žc pozna vse osnovne barve. Pri dveh letih in osmih mesecih pa smo preverjali njeno sposobnost poimenovanja lastnosti predmetov. "Med pridevniškimi pari, ki so vezani na pojem količine in dimenzije, se najprej razvijeta para "veliko - malo", "velik - majhen", nekoliko kasneje para "dolg - kratek", "visok - nizek", sledijo pa še pari "debel - tanek", "globok - nizek", "širok - ozek".""'
Pri naši raziskavi razumevanja pridevnikov za izražanje količine in dimenzij smo uporabljali metodo govornega izražanja. Punčka razume pridevnike veliko, malo, velik, majhen, nc pozna pa še pomena pridevnikov dolg, kratek, visok, nizek. Loči med majhnim in velikim predmetom, kar govorno izrazi: Šc ena mejhna slikca. Vprašan ju Kakšna je pa ta? sledi odgovor Ta je velka. Kljub temu pa še ne zna odgovoriti na vprašanje Kateri tovornjak je manjši?. Mcscc dni kasneje (2; 9, 20) na vprašanje Kateri kamenje večji? žc smiselno pravilno odgovori (Tajcmajnši.). Zanimivo jc, daje J posplošila besedo manj, kar jc v nasprotju s trditvijo Donaldsona in Balfaurja, ki ju navaja Ljubica Marjanovič-Umck. "Donaldson in Balfaur opisujeta študijo, v kateri sta otrokom, starim tri in pol do štiri leta pokazala slike, na katerih sta bili narisani dvcjablani z različnim številom jabolk. Otroke sta spraševala "Na katerem drevesu jc več jabolk?" ali "Na katerem drevesu jc manj jabolk?" Veliko otrok jc v obeli primerih odgovorilo tako, kot bi jih spraševali "Kjcjc več?" Otrokom jc torej v določenem starostnem obdobju pomen besede "manj" enak pomenu besede "več". Avtorja menita, da gre za tako imenovani razširjeni pomen besede "več", ki lako zajema tudi besedo manj, vendar velja poudariti, da otrokom v tem razvojnem obdobju beseda "manj" nc pomeni isto kot odraslim beseda "več"."17
Na podlagi naše raziskave zaradi premajhnega vzorca sicer nc moremo trditi, da otroci, katerih L! jc slovenščina, posplošujejo besedo manj, vendar obstaja možnost, daje do razlik v posploševanju prišlo zaradi različnih jezikovnih okolij, kar bi bilo potrebno podrobneje raziskati.
Vse naštete značilnosti sc kažejo tudi v spontanem govoru deklicc, stare dve leti in devet mescccv, ki bo predmet naše raziskave.
Od 145 povedi, ki jih jc punčki na mamica posnela na kaseto, jih je 75 cnostavčnih, dve sta podredno zloženi, ena priredno, 12 jih je sorednih (2 zvalniški, 1 medmetna, 4 člcnkovc,
16	Marjanovič-Umek (1990), str. 46.
17	Marjanovič-Umek (1990), sir. 46.
5 z izpostavljenim stavčnim členom), 3 povedi so povedi s pastavkom, ena s polstavkom, neglagolskih pa je 51. Tretjina povedi jc ncglagolskih, prevladujejo predvsem medmetne. Od glagolskih povedi jih je le petina večstavčnih. Ti rezultati potrjujejo trditve Gvozdjeva, da sc otroci med 22. in 36. mesecem učijo slovnične strukture stavkov. Počasi sc namreč veča tudi število večstavčnih povedi.
Zanimiv jc potek intonacijc v J govoru. Kar 41 (28.28%) od skupaj 145 povedi ima namesto zaključne kadcncc antikadenco. Gre za povedi, kjer J ali ponavlja mamine povedi ali odgovarja na dopolnjevalna vprašanja. Z antikadenco opremi tudi dopolnjevalna vprašanja, ki siccr imajo padajočo intonacijo.
Sprašujemo sc, kje je vzrok takšni razporeditvi antikadcnc. V prvem delu smo med značilnostmi govora odraslih v komunikaciji z. otrokom omenili, da mati pogosto končuje poved z antikadenco. V tem primeru intonacija predstavlja signal otroku, da sc pričakuje odgovor. Punčka je torej lahko intonacijo posplošila iz govora odraslih. Ker se antikadcnca pogosto pojavlja v kombinaciji z dopolnjevalnimi vprašanji in v odgovoru na lc-lo, jc mogoča tudi razlaga, daje posplošeno pravilo, v katerem dopolnjcvalncmu vprašanju sledi dvig glasu. Materino dopolnjcvalno vprašanje sc jc končalo s spustom glasu, dekličin odgovor pa sc zakl juči z dvigom. Tako jc poved intonacijsko sklenjena tudi po "novem pravilu". Na oblikovanje i ndividualnega pravila pomislimo ludi zato, ker sc taka razporeditev intonacijc v našem gradivu ne pojavlja pri nobenem drugem otroku.
Razvoj stavčne strukture lahko opazujemo kar na konkretnem primeru. J (2; 9, 10) zahtevo izraža na več načinov, najprej samo s kratkim nedoločnikom: Odpet. (Odlepi!) Temu v drugem koraku doda še osebni zaimek. Ti odpet.
V drugem primeru kratkemu nedoločniku v drugi lazi sledita dva velclnika v 2. osebi ednine.
Plit. Dej mi pumagi.
Lahko pa velclniku sledi ludi kratki nedoločnik.
Dej posnet kaseto.
Zahteve so ilokucijska dejanja18, njihov namen jc naslovnika spodbuditi k določenemu dejanju ali ga od njega odvrniti. Izrazimo jih lahko na posreden ali neposreden način. Neposredno jih jc mogoče izrazili z rabo performativa" v povednem naklonu sedan jika, z velclnikom glagola, ki opisuje zaželeno dejanje, ter z naklonskim glagolom. Posredno jih izražamo z odločevalnim vprašanjem (Ali bi lahko'.' Ali bi hotel?) ali z izrekom20 v povednem naklonu, ki naslovniku predstavlja namig (Posoda ni pomita.). Izbira izraznega sredstva je odvisna od družbenega razmerja med sporočcvalccm in naslovnikom, od moči in položaja ter družbene razdalje21. Gradivo kaže, da punčka pri dveh letih in devetih mesecih
18	Auslin jc pojem govornega dejanja razčlenil na tri sestavine, in siccr na lokucijsko dejanje (dejanje izrekanja), ilokucijsko dejanje (vplivanjsko dejanje) in perlokucijsko dejanje (dejanje učinkovanja), kajti nekaj reči največkrat pomeni učinkovati na naslovnika. Za izražanje istega ilokucijskcga dejanja imamo na voljo različne možnosti. Njihova izbira je odvisna od sporočevalčcvc occnc, kako bo izbrana možnost učinkovanja na naslovnika.
19	Pcrformativ označuje, "da je formulirati izrek izvesti nckodelo - normalno nam ne pomeni, da je zgolj nekaj reči" (Auslin (1990), str. 18). Gre za skupino glagolov, ki so preoblikovalci (prositi, obljubiti, opozoriti, imenovati, krstiti...), če so rabljeni v prvi osebi ednine ali množine, v povednem naklonu in tvornem načinu Performativni stavek si moramo razlagati skupaj z neko določeno dejavnostjo. Ime pomeni, da z besedo vplivamo na preoblikovanje dejanja.
20	Termin izrek uporabljam v istem pomenu, kol ga uporablja prevajalec Auslinove knjige Kako napravimo kaj z besedami. Izrek nam pomeni isto kot poved.
21	Kunst-Gnamuš (1991/1992), str. 9.
zahteve izraža neposredno v komunikaciji s starši in z drugimi osebami. Otrok pri treh letih torej še ne upošteva vprašanja družbenih razmerij, kar lahko vidimo na gradivu. Na sogovorca sc vedno obrača v drugi osebi ednine, vikanja v njegovem govoru ni. Govor otroka je cgoccntričcn, zato visoko ocen juje svojo pravico izrekati zahteve.
Medtem ko deklica, ki šc ni dopolnila treh let, svoje zahteve izraža le neposredno, pa deček, star štiri leta in tri mesece, zahtevo žc izrazi posredno, z odločcvalnim vprašanjem.
Žan (4; 3, 28) Maš kakšen list?
Njegov govor kaže, da je pri štirili letih že začel upoštevati različna družbena razmerja. Zahtevo večkrat opremi tudi z vljudnostnim vprašanjem, ki izraža prošnjo za dovoljenje, soglasje.
Žan (4; 3, 28) Sej lahk, ne?
Seveda se kategorija vljudnosti v govoru ne pojavi šele pri štirih letih, marveč žc prej. Zasledimo jo že v govoru dcklicc. Ko mami izroča neko stvar, svoje dejanje pospremi s povedjo.
J (2; 9, 10) Mami, izvoli. Izvoli.
Obe povedi sc zaključita z dvigom glasu. Če upoštevamo rezultate analiz govora odraslih v komunikaciji z otrokom, ki pravijo, da sc povedi odraslih končajo z antikadenco, ko pričakujejo odgovor, potem lahko sklepamo, da punčka posnema govor odraslih. Ker pričakuje odgovor, to jc vljudnostni hvala, jc poved zaključila z dvigom glasu. Naše gradivo ne zajema dovolj velikega vzorca, da bi lahko rezultate posploševali, zato nc moremo natančno reči, kdaj sc v otrokovem govoru pojavi upoštevanje vl judnostnih razmeri j. Toda govor dcklicc, ki smo ga zapisali, dokazuje, da se je izrazov za vl judnostna razmerja do neke mere že naučila.
Zaradi pomanjkanja gradiva siccr nc moremo ugotoviti, kakšen je besednjak dcklicc in dečka, ki smo ju opazovali, lahko pa opazujemo razvoj slovničnih struktur. Iz primerjave gradiva ugotovimo, da je število odvisnih stavkov pri .1 (2; 9, 12) še zelo majhno. Tvorila jc dva predmetna odvisnika od skupaj 145 povedi, kar jc lc 1.38%, pa šc ta dva sta bolj na meji med zapovrstno povedjo, uvedeno s členkom, in predmetnim odvisnikom.
J (2; 9, 12) Lcj, ko sem lepa. Lej, kuk jc globoka jama. (Glej, kako sem lepa. Glej, kako globoka jc jama.)
Tudi pri dečku iste starosti najdemo predmetne odvisnike, ki prevladujejo tudi v kasnejšem govoru.
Žan (2; 9, 16) Poglej, kaj bom jaz nardiu. Poglej, kaj bom jaz zdej narisu.
Triletni otrok jc že sposoben tvoriti zaplctenejše strukture. Pri Žanu (3; 3,10)opazimo strukturo, ki je sestavljena iz protivnega priredja in dveh predmetnih odvisnikov prve stopnje.
Žan (3; 3, 10) Mislu sem, da bom klicu u vrtcc, pa jc mama Vida rekla, da nimajo telefona.
Poleg predmetnih otrok obvlada tudi:
-	pogojni odvisnik;
Žan (3; 3, 29) Čc pa nc bi bla velika, pa nc bi šlo.
Žan (3; 8, 1) Čc bi imeli prikolico, bi jo pa priključili.
-	namerni;
Žan (3; 3, 29) Počak, da boš vidla čevlje.
-	prilastkov;
Žan (3; 5, 8) e živali so ble pa take navadne, ki so živele v gozdu.
-	časovni;
Žan (3; 7, 13) Ko bom trideset, borna pa z mamico ista.
Žan (4; 7, 17) Tistga stričkajc tut kap zadela, kojc bil sto dve leti star.
-	vzročni.
Žiga (5; 0, 26) To se nc ve, ker se v vodi ne vidi.
Od priredij smo žc omenili protivno, pojavlja pa sc tudi:
-	vzročno;
Žan (4; 3, 28) Saj sem velik fant, pa se ne jokam.
-	vczalno.
Žiga (5; 0, 26) In potem jc pršu vouk, ki jc biu princ, in je pršu reševat princeso.
Večstavčnc povedi se torej pojavljajo žc pri treh letih, sicer redko, a se njihovo število počasi veča. Otrokovi stavki postajajo daljši i n vse bolj zapleteni. Gradivo kaže, da sc najprej razvijejo predmetni odvisniki, med zadn jimi pa vzročni. Govor otroka, starega tri leta in pol, je razumljiv žc skoraj 100%, čeprav se šc vedno pojavljajo povedi, ki niso razumljive, ker ali niso slovnično pravilno strukturiranc ali pa so nelogične.
Žan (3; 5, 8) Nato jc bila črtasta pika.
Otroku jc poved verjetno nekaj pomenila, čeprav nc vemo, kaj je bilo tisto, kar jc imel v mislih. Ko smo ga vprašali, kaj misli stem, nas je začudeno pogledal in šc enkrat ponovil: Ja, črtasto piko, nc. Bil je začuden, da tega nc vemo. Izkaže sc, da jc njegov govor cgoccntričcn, takšno jc tudi njegovo mišljenje. Ne more si namreč predstavljati, da stvari nc vidimo tako kot on. Pri triinštiridesetih mesecih otrok tudi šc ni sposoben dojeti, da sc vse stvari spreminjajo, da se tudi človek stara. Misli, da bo zrasel in se postaral ter tako dohitel odraslega.
Žan (3; 7, 13) Ko bom pa trideset, boma pa z mamico ista.
Čeprav otrok pravilno uporablja kategorije časa, mu časovne rclacijc še niso povsem jasne, saj preteklik združuje s prislovom jutri, ki izraža prihodnji čas.
Žan (3; 5, 8) One živali so blc u ccrkvici juter.
Od skladnjc in pragmatikc poglejmo šc k morfologiji. Naše gradivo kaže, da otrokom kategorija množine nc dela težav. Več težav imajo pri dvojini, predvsem pri glagolu.
J (2; 9, 20) S teto Mimitom mamo metle.
Deklica jc namesto prve osebe dvojine uporabila končnico za prvo osebo množine. Tudi samostalnik je namesto v dvojino postavila v tnnožino. Za samostalnik lahko navedemo šc en primer.
J (2; 9, 20) Dvej metle pomejtam.
V tem primeru deklica ni izbrala pravilnega sklona za izražanje sredstva dejanja, v prvem pa je za samostalnik ženskega spola, ki spada v tretjo žensko sklanjatev, posplošila orodniško končnico prve moške sklanjatve.
Težave z orodniško končnico opažamo tudi pri fantku.Žan (2; II, II) Jaz bom šou pa s kolo. (A s kolesom boš šel?) Ja, s kolesom.
Negotovost ob določeni morfološki obliki otrokizražazdoločenospremembnoglasu. Obliki, ki ješe ne obvlada, seje sposoben tudi izogniti. Lahko pa se z odraslim igra besedne igrice tako dolgo, da iz njega "izvleče" obliko, ki jo želi slišati.
Po mnenju Ljubice Marjanovič-Umek22 otrok med tretjim in četrtim letom prepoznava spol. Naše gradivo kaže, da otrok poleg prepoznavanja spol tudi skoraj vedno pravilno uporablja. Seveda sc pojavljajo tudi napake. Opazili smo, daje deklica nekajkrat uporabila končnico za moški namesto za ženski spol.
J (2; 9, 20) Piški so tam dol. (Piškc so tam dol.)
Srednji spol jc v govoru deklice siccr prisoten,
J (2; 9, 20) Bo jutr zdravilo tete Zvonka prncsla.
vendar sc pojavlja tudi maskulinizacija srednjega spola.
J (2; 9, 20) Mami, to jest rada mlck kuham. Mick je bcu.
Deček pri treh letih in sedmih mcsccih v svojem govoru upošteva premeno končnic pri samostalniku prve moške sklanjatve.
Žan (2; 7, 13) Bil sem pri Matkovih.
Ta primer ni naključen, saj deček premeno končnice uporablja konstantno. Njeno vraščenost v sistem potrjuje dejstvo, da nas večkrat popravi, če jc v svojem govoru nc upoštevamo. Verjetno gaje tega nekdo naučil. Nasprotno pa premene končnicc ne uporablja pri lastnem imenu Žiga.
Naša analiza jc pokazala, da otrok pri treh letih pozna predloge v, na in pod. Na vprašanje Kam si se skrila? punčka odgovori s prislovom kraja tukaj, ki ima dciktično funkcijo, saj kaže na predmet v konkretnem položaju. Prislov kraja otrok včasih dopolni tudi z njegovo rcfcrcnco in s tem naredi sporočilo razumljivo.
Največje cnostavčnih povedi, prcccjšcn delež predstavljajo tudi neglagolskc. Zanimiv jc tudi potek intonacijc. Kar 28.28% povedi sc namesto s kadenco zaključi z antikadcnco. Antikadenco jc otrok lahko posplošil iz govora odraslih, kajti posebnost govora odraslih v komunikaciji z otrokom jc ravno v tem, da sc veliko število povedi zaključi z antikadenco.
Opazili smo tudi, da otrok v tem obdobju nima več težav z. množino. Več nepravilnosti sc pojavlja pri uporabi dvojine in srednjega spola, kar paje lahko posledica izginjanja teh dveh kategorij iz govora okolja.
4 ZAKUUČEK
Razprava jc opozorila na nekatere značilnosti otroškega govora. Ena izmed njih jc egocentričnost, na katero jc opozarjal Piagct. Ob tej značilnosti moramo omeniti, daje cgoccntričnosti manj, če opazujemo otroka v skupini. Primeri kažejo, da si otrok poslušalca na neki način podredi, postopoma pa sc nauči upoštevati tudi sogovorca in njegovo vedenje o temi sporočila. Odstotek egoccntričncga govora, ki sc po mnenju Vigotskcga spremeni v notranji govor, se manjša sorazmerno z večanjem komunikativne kompctcncc. Otrok se mora poleg sintaktičnih in semantičnih pravil naučiti tudi strategij govora. Vseh teh pravil sc uči skupaj, proccs učenja pa poteka skozi besedilo. Otrok sc uči na poseben način. Tako kot seje v zgodnji fazi učil glasov, se nato uči besed in slovničnih kategorij.
Tudi v naši analizi smo prišli do zaključkov, daje komunikacija med starši in otrokom prvi pogoj za uspešno učenje prvega jezika (po Vigotskcm gre za spontano učenje, medtem ko je učenje tujega jezika nespontano). Opazovanje jezikovne rabe pa nc pokaže vedno natančne slike jezikovne kompctcncc, saj otrok lahko razume mnogo več, kot jc sposoben izraziti, lahko pa uporablja tudi besede in slovnične strukture, ki jih nc razume popolnoma.
22 Marjanovič-Umek (1990), str. 31.
Pri analizi gradiva smo uporabljali metodi govornega izražanja in razumevanja, poudarek jc bil namenjen prvi. Deklica, stara 32 mesecev, žc pozna pomen predlogov v, na in pod. Zna jih tudi pravilno uporabljati. Pri dveh letih in pol pozna žc vse osnovne barve, pri dveh letih in osmih mesecih tudi pridevnike veliko, malo, velik, majhen. Pri posnetih povedih smo opazovali tudi potek intonacijc. 28,28% povedi sc zaključuje z antikadenco, ki jc značilna za govor odraslih v komunikaciji z otrokom. Iz tega sklepamo, da punčka posnema govor odraslih. Z antikadenco se zaključujejo povedi, s katerimi deklica odgovarja na dopolnjevalna vprašanja ali ponavlja mamine povedi. Z rastočo intonacijo opremi tudi dopolnjevalna vprašanja, ki imajo siccr padajočo intonacijo.
Žc naše gradivo, ki ni zelo obsežno, kaže, daje govor vsakega otroka fenomen zase. Z analizo gradiva siccr lahko postavimo določene okvirje razvoja otroškega govora, vendar moramo pri tem računati na različna odstopanja. Lc-ta so lahko včasih zelo velika. Vse jc odvisno od psiholoških in socioloških dejavnikov, zato jih jc pri analizi pomembno opredeliti.
REFERENCE
Anisfcld, Moshc (1984). Language Development from Birth to Three. New Jersey: Lawrence Ertbaum Associates, Inc., 293 str.
Austin, John L. (1990). Kako napravimo kaj z besedami? Prevedel Bogdan Lešnik. (Studia humanitatis).
Ljubljana: Založba ŠKUC, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 206 str. Foster, Susan H. (1990). The communicative compctcncc of young children. (Studies in language and linguistics).
London, New York: Longman. 238 str, Harris, John (1990). Early Language Development: implications for clinical and educational practicc. London.
New York: Routlcdgc, 265. sir. Harris, Margaret, Coltheart, Max CI989). Language Processing in Children and Adults. An Introduction.
(Introduction to Modern Psychology), London: Routlcdgc, 274 str. Kranjc. Simona (1992). Razvoj otroškega govora. Diplomska naloga. Mentorica: prof. dr. Breda Pogorelcc.
Ljubljana: Filozofska fakulteta. Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 115 str. Kranjc Simona (1992/1993). Otroški govor Jezik in slovstvo 38, št. 1-2, 19-28.
Kunsl-Gnainuš, Olga (1991/1992). Vljudnost in posrcdnosl pri izrekanju zahtev. Jezik in slovstvo XXXVII, št. 1-2, str. 9-21.
Marjanovič-Umek, Ljubica (1990). Mišljenje in govor predšolskega otroka. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 107 str.
Piaget, Jcan ('1970). Le langage ct la pensčc chez I'cnfant. Etudes sur la logiquc dc 1'cnfant. (Actualitčs
pčdagogiques et psychologiqucs). Neuchatel, Paris: Delachaux ct Nicstlč, 213 str. Pogorelec, Breda (1990/1991). Sociolingvistika in bcsediloslovje. Predavanja. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Read, Charles (1986). Children's Creative Spelling. (International Library of Psychology). London: Routlcdge
& Kcgan Paul, 160 str. Reich, Peter A. (1986). Language development. New Jersey: Prentice Hall, 387 str.
Slosbcrg Andersen, Elaine (-1992). Speaking with style. The sociolinguistic skills of children. London, New York: Routlcdge, 200 str.
Vigotski, Lav (1977). Mišljenje i govor. Prevedel Jovan Janičijcvič. (Biblioteka Sazvezda 59). Beograd: Nolit, 398 str.
PSIHOLOGIJA
ANTHROPOS 1993 / 3-4
Dvojna funkcija socialne interakcije
(II. del)
Dinamika primarnega nivoja socialne interakcije
JANEZ BEČAJ
EIWCESI PRIMARNEGA NIVOJA SOCIALNE INTERAKCIJE
V zvezi z dinamiko primarnega nivoja socialnc interakcije jc seveda najpomembnejše vprašanje energije, ki to dinamiko vzdržuje. Za ahistoričnost dinamične dimenzije je nujen stabilen energetski izvor z ves čas enako smerjo delovanja. Ta pogoj je izpolnjen z motivacijsko osnovo tega nivoja socialnc interakcije.
Posameznik z nepopolno biološko opremo ni sposoben samostojne, individualne eksistcncc. Strukturni model okolja, brez katerega ni življenja, je skupna last in zgolj skupinska dimenzija tega fenomena mu daje potrebno učinkovitost. Ta model ima pomen realnosti, znotraj katere jc šele možna učinkovita orientacija, samo v primeru, da temelji na potrebnem konsenzu, ki se odraža tudi v vedenju večine. In ker jc vsak posameznik na la skupni model pripet s svojim motivacijskim aparatom, tudi vsak spontano in trajno reagira v svojem okolju na vse, karje v tesnejši zvezi z njim. Iz tega razloga jc spontanost in trajnost dinamike primarnega ni voja socialnc interakcije nujna in nc more biti odvisna od racionalnega odločanja posameznika na zavednem nivoju. Ravnanje jc v tem smislu "avtomatizirano", enako kot pri dihanju ali gibanju. Taka sta npr. tudi procesa socialnc pcrccpcijc in atribucijc, ki sta sicer komplicirana, potekata pa zelo hitro in učinkovito - predvsem na nezavednem nivoju. Osrednjo vlogo pri obeh procesih imajo seveda vrednote, norme, stališča, stereotipi, predsodki in podobni neracionalni, socialno oblikovani dejavniki s karakteristikami primarnega nivoja socialnc interakcije.
Ker jc posameznik od obstoja in stabilnosti strukturnega modela okolja eksistenčno odvisen, jc za njegovo vzdrževanje tudi eksistenčno utemeljeno motiviran. Nc more biti zgolj njegov porabnik, saj jc uporabnost modela odvisna izključno od njegove veljavnosti, ki pa temelji na konsenzu, sc pravi na aktivnem sodelovanju dovolj velike večine članov. Iz tega razloga so nujni trije procesi, ki so vsi utemeljeni z dejstvom, da je strukturni model okolja učinkovit zgolj, čc ima dovolj široko podporo (konsenz).'
Najprej jc razumljivo, da se bo vsakokrat, ko bo prišlo med posamezniki do prevelikih razlik, sprožil proces niveliranja, oz. medsebojnega usklajevanja, tako da sc bo izoblikovala za večino najbolj sprejemljiva kategorija.
I "Konsenz" jc ključna beseda praktično za vse osnovne socialnopsihološke fenomene od vrednot, socialnih norm, stereotipov, pa do socialnih predstav ali socialnc realnosti.
Osnovnega pomena mora biti proces, ki vzdržuje in utrjuje doseženo skladnost. Bistvo tega procesa jc bojazen posameznika pred razpadom realnosti, kar v bistvu pomeni strah pred izgubo eksistenčno nujno potrebne orientacije. Zato je seveda motiviran za enotnost prostora in svojo izenačenost z n jim.
Ker jc strukturni model okolja socialni konstrukt in je vsak socialni prostor razbil na množico različnih podsistemov, s skupnim imenovalcem v strukturnem modelu, vsak posameznik pa jc istočasno član mnogih takih podsistemov, so odstopanja od osnovnega strukturnega modela, v smislu inovacij, nujna. Zaradi motivacijske osnove primarnega nivoja socialnc interakcije pomenijo tovrstne inovacije vedno ustvarjanje konflikta, ki ga lahko sproži zgolj manjšina in na katerega večina nujno reagira s protipritiskom. Zaradi nujne stabilnosti osnovnega strukturnega modela okolja so lahko učinki inovacij zgolj majhni.
V literaturi so proccsi, ki ustrezajo navedenim značilnostim primarnega nivoja socialne interakcije, znani. Najdemo jih pod imeni: oblikovanje socialnc norme (normalizacija), konfomiranje in inovacija. Problem pa jc v tem, da njihov pomen pogosto ni enoznačen in jih različni avtorji različno definirajo ali pa se nc držijo dosledno svojih lastnih definicij. Najboljši primer za to jc konformiranje. Rot npr. definira konformnost kot posameznikovo vedenje, ki je skladno z vedenjem večine in je z njene strani tudi pričakovano (Rot, 1983b, str. 272). Ključna beseda jc večina (skupina), toda samo nekaj strani pozneje govori o konformnosti tudi v zvezi s pritiskom, ki ga izvaja avtoritarna figura (prav tam, str. 280).
Konformiranje se običajno definira kot popuščanje posameznika skupinskemu pritisku oz. skupinskim pričakovanjem (Krccli, Crutch field, Ballachcy 1972; Hollander, 1971; Bcrkowitz 1977; Gcrgcn, Gcrgcn l986;Rot 1983). Zanimivo pri tem je, dasta v definicijah vsaj implicitno posameznik in skupina dihotomizirana, in siccr tako, da na eni strani obstaja skupina s svojo močjo, pričakovanji in zahtevami, na drugi pa posameznik, ki niti nima prave možnosti, da bi sc temu pritisku uspešno uprl. Čc hoče (p)ostati član skupine, mora sprejeti njene zahteve. Pri tem avtorji ponavadi priznavajo, da skupina mora doseči in obdržati določeno kohezivnost, čc hoče biti učinkovita. Posameznika se praviloma nikoli nc vidi kot izvajalca pritiska, pač pa vedno kot njegovo žrtev. Skratka konformiranje jc praviloma razumljeno kol posledica konflikta. Najbol j izrazito to formulirata Moscovici in Fauchcux. Avtorja pravila, da "inovacija pomeni ustvarjanje konflikta, kot pomeni normalizacija izogibanje ter konformnost kontrolo nad razrešitvijo" (Moscovici, Fauchcaux 1972, sir. 178).
Običajno definiranje konformiranja in konformnosti ni skladno z ugotovljenimi značilnostmi primarnega nivoja socialne interakcije. Razlika je prav v (implicitno) predpostavljeni konlliktnosti odnosa skupina - posameznik, ki pa je primarni nivo socialnc interakcije nc prenese, ker bi bila ogrožujoča za obstoj (socialnc) realnosti. Ta nivo po definiciji lega nc dopušča, rivaliteta jc lastnost sekundarnega nivoja socialne interakcije. Za ta ni vo smo rekli, da predstavlja vso človekovo akti vnosi, katere ci I j jc povečali učinkovitost, ki pa ni eksistenčno nujna. Seveda morajo na obeh nivojih socialnc skupine doseči znotraj sebe dovolj veliko skladnost, da bi bile učinkovite. Toda razlika med obema nivojema je v tem, da so na primarnem nivoju posamezniki sami motivirani za skladnost in na njeno ogrožanje tudi vsi spontano reagirajo. Na sekundarnem nivoju jc pa enotnost posledica sklenjenega premirja, ki pomeni ravnotežje med različnimi interesi posameznikov in
2 Ko avtorja govorita o tem, kakojc konsenz v skupini nujen, citirata tudi Rieckcna. ki pravi, da če nič drugega, jc treba doseči soglasje vsaj o tem, da nc bo nesoglasja (prav tam, str. 173)
različno socialno močjo, ki jo imajo. To je shema Thibaula in Kclleya, ko govorila o nastajanju norm (Thibaut, Kelley 1959). In temu nivoju ustreza tudi definicija konformiranja Moscovicija in Fauchcauxa.
Pri obravnavanju konformiranja avtorji v glavnem izhajajo iz. implicitno predpostavljenega konfliktnega odnosa med posameznikom in skupino. Težave nastanejo zaradi tega, ker socialna psihologija nc loči dveh bistveno drugačnih nivojev socialne interakcije. Na obeli jc potrebna skladnost znotraj socialnih skupin in v obeh primerili morajo biti na razpolago mehanizmi, ki jo omogočajo in vzdržujejo. Toda dinamična osnova jc v obeh primerih popolnoma drugačna: različnost posameznikov, njihovo izključevanje (rival i teta) zaradi različnih osebnih interesov ali sekundarnih potreb je lastnost sekundarnega nivoja, ki sc s primarnim nivojem izključuje. Na primarnem nivoju jc izvor pritiska k potrebni uniformnosti predvsem v posameznikih, na sekundarnem nivoju paje osnova za pritisk (ali medsebojno kontrolo po Tliibautu in Kcllcyu) dosežen sporazum, ki jc vedno rczultanta različne moči posameznikov, ki v interakciji sodelujejo.3 Gre torej za dva različna procesa, ki ju nc gre imenovati z istim imenom.
Podoben problem imamo tudi s procesom normalizacije. Najbolj znan eksperiment s tega področja jc gotovo Sherifov avtokinetični efekt (Sherif, 1967) na katerega sc sklicuje večina avtorjev, ko govori o nastajanju (socialnih) norm. Jc pa v zvezi s tem eksperimentom, čega hočemo razumeti kot empirično osnovo za razumevanje nastajanja socialnih norm, kar nekaj nerodnosti. Naprej to, da presojanje navideznega premika lučke v temni sobi, seveda sploh ni socialna norma. Potem jc problematična metodologija, saj rezultat eksperimenta, torej konvergentnost različnih odgovorov pri odgovarjanju v skupini, temelji na zelo nizkem numerusu (Sherif, prav tam).4 Povrh vsega pa v ponovljenem eksperimentu, kjer jc bilo v pogoju A poskrbljeno za čimmanjšo negotovost poskusnih oseb, Sherif in Harvey efekta konvergentnosti nista dobila (prav tam). Rezultat prvega eksperimenta gre torej na račun negotovosti poskusnih oseb v eksperimentalni situaciji in ne na račun nestrukturiranega materiala.5
Problem oblikovanja norme obravnavata tudi Thibaut in Kelley (Thibaut, Kcllcy, 1959). Po njunem modelu se norma oblikuje, ko pride do habitualizacija vedenja, kar pomeni, da sc vedenje v določeni diadi začne ponavljati, ker prinaša zadostne koristi obema stranema. Te so seveda določene z izpolnjenostjo nekih potreb, ki jih posameznika v interakciji imata. Toda, kakšne so te potrebe? Thibaut in Kelley sc definicij i osnovnih potreb izogneta, saj v uvodu v svojo knjigo jasno napišeta, daje področje osnovnih potreb (torej socialnc motivacijc) šc vse preveč nedorečeno in ga zato puščata ob strani (Thibaut, Kelley, 1959, str. 5). Potemtakem izhajata predvsem iz sekundarnih potreb, katerih izpolnjevanje ni eksistenčno nujno, kot pravzaprav ni nujno niti oblikovanje norm. Do njih pride le takrat, ko so izpolnjeni določeni pogoji, zaradi katerih se začne interakcija ponavljati. Model teli dveh avtorjev tako v resnici predstavlja pravo barantanje (bargaining) in pogajanje med
3	Norma po Thibautu in Kelleyu (Thibaut, Kelley, 1959) je točno to: rczultanta dveh konkretnih vedenjskih repertoarjev, se pravi rczultanta različnih moči dveh posameznikov.
4	V eksperimentu je sodelovalo skupaj 40 poskusnih oseb, ki so bile razdeljene na 16 skupin. Samo polovica jih jc začela z individualno presojo, in šc ti so bili pozneje razdeljeni na trojke (štiri skupine) in pare (štiri skupine).
5	Sherif sam piše: "Poskusne osebe so se počutile negotovo, ker niso bile prepričane v pravilnost svojih odgovorov. To vemo iz njihovih introspektivnih poročil" (Sherif, 1967, str 146, podčrtal JB). Podobno nc vidita vzroka za konvergentnost v fizičnih lastnostih okolja tudi Moscovici in Fauchcux: "Prepričana sva, da konvergentnost nima osnove v notranjih kvalitetah fizičnih lastnosti okolja, kot je dvoumnost, ampak v potrebi po konsenzu" (Moscovici, Fauchcux, 1972, str. 173).
partnerji, s katerim dobi vsak dele/, ki ustreza njegovi socialni moči. Tudi tukaj imamo, kot v primeru definiran ja konformnosti, opraviti z implicitnim dihotomiziranjem posameznikov, ki sc družijo na osnovi različnih, tudi izključujočih sc motivov.
Tudi opisani proces nastajanja norme po Thibautu in Kcllcyu jc v nasprotju z značilnostmi primarnega ni vojasocialne interakcije, ker temelji na konfliktu med posamezniki. Osnova primarnega nivoja pa nikakor ni konflikt, pač pa negotovost, kije posledica socialne konstrukcije strukturnega modela okolja. Človekova bazična negotovost, ki jo je treba reducirati, je v literaturi pogosto omenjena (običajno sc avtorji sklicujejo na Schachtcrjcvo delo). Pravilno razumevanje primarnega nivoja socialnc interakcije in njene osnovne funkcije pa nas opozarjata, daje to osnovno človekovo bojazen treba razumeti kot.skupinsko in nc individualno. Torej nc gre za to, da imamo na eni strani negotovega posameznika, na drugi pa gotovo skupino, s pomočjo katere lahko posameznik reducira svojo negotovost in zaradi česar mu skupina tudi lahko postavlja zahteve po konformnosti.6 V rcsnici jc trajno negotova vsa skupina (vrsta), ker jc strukturni model okolja lak. Zaradi tega dejstva redukcija bazične negotovosti vrste nc more potekati v obliki pogajanj ali barantanja (bargaining), med negotovim in gotovim posameznikom (skupino), ker nihče nima moči, s katero bi lahko drugim postavljal pogoje in stem uveljavljal izpolnitev svojih individualnih motivov, kot jc to primer pri Thibautu in Kcllcyu. Njuna shema popolnoma jasno spada na sekundarni nivo in pokriva tisti del socialnc interakcije, ki temelji na sekundarnih socialnih potrebah in katerega cilj jc večanje učinkovitosti.7
Dinamika primarnega nivoja socialnc intcrakcijc ne temelji toliko na negotovosti posameznika, kot predvsem na negotovosti skupine, in zakonitosti, ki i/, tega izhajajo, pogojujejo trajne in spontane proccsc. Poslcdica tega jc za posameznika predvsem v njegovi stalni orientaciji k socialnemu prostoru, primerjanju in usklajevanju z njim. Zaradi skupnega eksistenčno pomembnega strukturnega modela okolja (vedenjski repertoar) na tem nivoju dihotomizacija posameznikov ali posameznika in skupine ni mogoča. Individualni model sam po sebi tu nc pomeni nič, vreden je le toliko, kolikor jc skladen z "realnostjo", to jc z drugimi "individualnimi" modeli, torej v bistvu s skupnim modelom. Tuje temelj primerjanja posameznika s skupino. Ta proces je nujno trajen in spontan in lahko v rcsnici daje vtis nagona, kot jc to razumel Festingcr (uporabil jc termin "drive"), po njem pa mnogi avtorji, med drugim tudi Thibaut in Kclley. V rcsnici seveda nc gre za nikakršen nagon, pač pa preprosto za značilen socialni konstrukt, ki nadomešča biološko praznino in brez katerega cksistcnca ni mogoča. Bistvenega pomena jc, da gre za skupinsko in nc individualno lastnost, ki bi bila za posameznika značilna v večji ali manjši meri.
Iz navedenih razlogov jc na primarnem nivoju socialnc intcrakcijc seveda nujno pričakovati proccsc, ki oblikujejo fenomene strukturnega modela (z vsemi značilnostmi), ki pa nimajo osnove v konfliktih med posamezniki, pač pa obratno v njihovi eksistenčno pogojeni soodvisnosti in so zato predvsem trajni in spontani. Ti procesi sc morajo bistveno razlikovali od podobnih na sekundarnem nivoju, kjer so osnova zanje različni posamezniki z različnimi motivi in ima interakcija med njimi v resnici pomen dogovarjanja, barantanja ali pogajanj. V vseli primerih jc osnova konflikt, ki jc presežen s skupinskim ciljcm.K
6	Seveda je ves čas govor o posamezniku in skupini na generičnem nivoju.
7	Zanimivo pa je, da njun opis norme popolnoma uslreza značilnostim primarnega nivoja, saj so norme po Thibautu in Kcllcyu stabilne, neosebne in podprte s konsenzom (Thibaul. Kclley, 1959). Toda tako kol drugi avtorji, prav zaradi teoretične nedorečenosti ludi onadva nc moreta sledili svojim definicijam. Tako npr. pri definiranju norme poudarjala pomen konsenza in odsotnost prisile. Pri navajanju praktičnih primerov pa govorita nato tudi o "normativni konlroli". ki so si jo nacisli zagotavljali s prisilo (prav tam, str. 247. podčrtal JU.).
Tretji proces na primarnem nivoju socialne interakcije jc povezan s pojavom inovacijc. Vsaka sprememba v socialnem okolju, kije v konfliktu z veljavnim strukturnim modelom, ♦ mora sprožiti reakcije, katerih cilj jc zavarovanje realnosti oz. vzpostavitev ravnotežja. Jasno je, da s tem ni mogoče preprečiti počasnega spreminjanja strukturnega modela, je pa po drugi strani prav tako jasno, da bi ta model izgubil svojo funkcionalnost takoj, ko bi ga bilo mogoče na hitro spremeniti. Reakcijam na ogrožujoče odstopanje odgovarja v literaturi fenomen inovacijc v zvezi s proučevanjem aktivnih manjšin (Moscovici, Fauchcux, 1972). Predpostavljamo lahko, da zelo verjetno tudi na primarnem nivoju socialnc interakcije obstaja tak proces. Fenomen aktivnih manjšin je zaenkrat proučevan predvsem na mikroni voju in bi bilo treba prenos na makroni vo šele narediti. Lahko pa glede na samo bistvo inovacijc sklepamo, da tu tako velikih razlik, kol pri konformiranju in normalizaciji med primarnim in sekundarnim nivojem, morda nc bo, ker gre v resnici na obeli nivojih za konflikt. Lahko pa seveda vnaprej rečemo, da na primarnem nivoju socialnc interakcije ludi ta proces poteka trajno in spontano.
B ist vo dinamike primarnega nivojajc v njegovi spontanosti in trajnosti (avtomatizirani procesi), ki temelji na značilnostih človekove socialnc motivacije. Prav v tej dinamični dimenziji sc oba nivoja socialne interakcije pomembno razlikujeta. Osnova dinamike sekundarnega nivojajc konlliktnost različnih, med seboj dihotomiziranih posameznikov, ki morajo doseči potrebno medsebojno skladnost, da bi lahko dosegali svoje skupne ciljc, ki temeljijo na sekundarni motivaciji (sc pravi na potrebah, ki niso eksistenčno nujne in so sekundarno naccpljcnc na primarnejšo osnovo). Primarni nivo pa ima osnovo v oblikovanju, vzdrževanju, spreminjanju in prenašanju strukturnega modela okolja, ki pomeni primarno, eksistenčno potrebo, zaradi česar dihotomizacija posameznikov tu ni možna, konlliktnost pa izključena.
Značilnost primarnega nivoja socialnc interakcije mora nujno veljati tudi za procese, ki ta nivo vzdržujejo. Ti morajo bili prav tako spontani in trajni, poleg tega pa šc neosebni (supraindividualni) in podprti s konsenzom. V literaturi take proccsc najdemo, toda podrobnejša analiza pokaže, da poleg inovacijc ludi procesa oblikovanja (socialne) ■,ormc in konformiranja izhajata implicitno iz predpostavljenega konflikta med posameznikom in skupino. Ta dva procesa, tako kot sta v literaturi opisana, čeprav po obliki značilna za primarni nivo socialnc intcrakcijc, zaradi le predpostavke spadata na sekundarnega. Tu jc verjetno razlog, zakaj je z definiranjem in uporabo tovrstne terminologije toliko težav. Preprosto zaradi tega, ker socialna psihologija nc loči obeli nivojev socialnc interakcije in ena sama definicija ne more ustrezati fenomenologiji dveh dinamično tako različnih socialnih situacij. Nujno bi potemtakem bilo ločiti procese enega in drugega nivoja, čc hi uporabljali termina "normalizacija" in "konformiranje" za primarni nivo socialne interakcije, bi bilo treba najti za sekundarnega novo terminologijo.
Rezultati proccsov primarnega nivoja socialne intcrakcijc.
Procesi primarnega in sekundarnega nivoja socialnc intcrakcijc sc pa nc razlikujejo zgolj po svoji dinamični osnovi (primarna in sekundarna motivacija) in poteku (spontana in organizirana), pač pa tudi po svojih rezultatih. Čc normalizacija na primarnem nivoju
8 Torej eilj, ki ga posamezniki nc morejo doseči vsak zase, pač pa zgolj z medsebojnim sodelovanjem. To jc temelj soodvisnosti na sekundarnem nivoju socialne interakcije, ki sam po sebi sproži oblikovanje strukture, vedenjskih pravil in komunikacije v skupini.
pripelje do (socialne) norme, na sekundarnem pripelje do dogovora, standarda, odločitve ipd. Razlika med tema dvema kategorijama je predvsem v stabilnosti in kontroli izvajanja. (Socialna) norma je relativno stabilna, podprta s konsenzom, njeno izvajanje pa spontano in trajno kontrolira ves socialni prostor. Dogovor, ki pomeni rezultanto (konvergentnost) različnih teženj posameznikov, jc pomembno drugačen. Počiva prav tako na konsenzu, vendar ima ta predvsem racionalno osnovo.'' Tudi iz tega razloga dogovor ni tako stabilen kot norma. Za delovanje skupin na sekundarnem nivoju to tudi ne bi bilo funkcionalno. Za učinkovito delovanje skupin jc treba dogovore včasih zelo hitro spreminjati. Če bi to potegnilo za seboj take čustvene probleme, kot jih povzroča spreminjanje ali odstopanje od norm (vrednot, stereotipov, predsodkov, prepričan j ipd.), potem bi bile vse skupine izjemno rigidne in nesposobne kakršnegakoli hitrejšega prilagajanja in reševanja konkretnih problemov. Zgol j racionalni konsenz, ki je za oblikovanje učinkovitih dogovorov zadosten, pa ima za posledico tudi to, da sc dogovori lahko izvajajo le ob ustrezni zunanji, formalni kontroli. Ta proces kontrole seveda ni niti spontan niti trajen in v njem člani skupine na tak način tudi ne sodelujejo. Mehanizem kontrole na tem nivoju bi bilo nesmiselno imenovati z istim terminom kot ekvivalenten proccs na primarnem nivoju socialne intcrakcijc (konformnost, pritisk h konformnosti), saj jc to nekaj popolnoma drugega kot spontana medsebojna kontrola vseli članov na primarnem nivoju.
Posameznikov odnos do socialncga okolja je z obravnavanega vidika tako lahko vsaj trojen. Najprej se nujno usklajuje s svojim delom socialncga okolja (lahko tudi seveda z določenim podsistemom) in tudi aktivno skrbi za to, da sc to okolje ne spreminja, ko gre za kategorije, ki spadajo v strukturni model okolja. Potem sodeluje s svojimi, specifičnimi potrebami v dogovorjanju z drugimi posamezniki in na ta način sooblikuje različne dogovore. Teh se je pripravljen držati, dokler mu to prinaša koristi. Če lahko pride do njih brez upoštevanja dogovorov in brez posledic takega ravnanja, bo to verjetno tudi napravil. Druge člane skupine je pripravljen kontrolirati, če njihovo vedenje direktno ogroža njegove lastne motive, siccr pa verjetno ne. To se dogaja praktično v vsaki delovni skupini. Poseben problem pa predstavlja tretja možnost, to je odnos do drugih posameznikov, kjer jc pomembna posebno socialna moč ene in druge strani. Čc za prvi primer uporabimo termin "konformiranje", lahko za zadnjega "poslušnost" (obcdicnce, compliance), medtem ko za odnos do dogovora, kol vedenjskega regulativanasekundarnem nivoju socialne interakcije, ustreznega termina nimamo. V bistvu gre za upoštevanje skupinskega dogovora, ki pa ni spontano in trajno (kot je npr. konformnost na primarnem nivoju), niti ni posledica večje socialnc moči drugega posameznika (pokoravanje). Osnova za upoštevanje dogovora je sklenjen "sporazum" oz. kompromis različnih interesov na osnovi predvsem racionalnega konsenza. Zaradi različnih, največkrat konfliktnih osebnih interesov posameznikov mora biti nadzor nad izvajanjem sprejetega kompromisa formalno določen in v nekem smislu neoseben (nevtralen, nepristranski), ker so posamezniki v rivalitetnem odnosu in ni mogoče pričakovati, da bo vsak spontano in trajno in predvsem nepristransko kontroliral vedenje vseh. "Nepristranskost" reakcij pa jc na primarnem nivoju socialne interakcije, za razliko od sekundarnega, zagotovljena z motivacijsko osnovo!
Seveda je v realnosti stvar dokaj zapletena, ker sc oba nivoja socialnc intcrakcijc najtesneje prepletata. Dogovor v delovni skupini jc običajno zaščiten z normo primarnega
9 "Dogovor mi ne ustreza popolnoma, toda riUUtncm, da drugače ni mogoče. Zato dogovor sprejemam, kljub morebitnemu neugodnemu čustvu, ki mi ga povzroča."
nivoja, npr.: "Besedo moraš držati". Zato konkretno ravnanje nekega posameznika ni odvisno zgolj od konkretnih osebnih koristi, ki hi jih kršenje dogovora prineslo, ampak tudi od stopnje internaliziranosti norme, ki je z dogovorom povezana. Isto se zgodi v odnosu do avtoritete. V Milgramovem eksperimentu učenja zelektrošoki (Milgram 1985) sta npr. v konfliktu dva sklopa norm: "Če si obljubil sodelovanje, moraš to ludi narediti, posebej šc, če si za to vzel denar." "Ljudem, ki so bolj izobraženi od tebe, moraš zaupati, posebej čc delajo na tako uglednih ustanovah." "Čc ti nekaj ne gre v glavo, to še nc pomeni, da so neumni drugi i nje s teboj vse v redu" ipd. Na drugi strani pa so norme, kot: "Človeka ne smeš poškodovati, nc glede na to, za kakšno situacijo gre"."Čc kdo od tebe zahteva, da napraviš nekaj, kar jc proti tvojemu prepričanju, moraš to odklonili - nc glede na posledice." Ta dva istočasno prisotna sklopa norm povzročata hudo ambivalentnost in kakršnokoli razrešitev le-tc si z mehanizmom kognitivne disonancc (socialnc pcrcepcijc, atribucije) seveda zlahka razložimo. Milgramov eksperiment bi lahko s tega vidika razložili tudi na ta način, da do podrejanja avtoriteti (obcdicncc, compliance) pride takrat, ko jc poskusna oseba izolirana od socialnega okolja, ki podpira sklop socialnih norm, katere nc dopuščajo povečevanja jakosti elektrošokov. Zaradi tega fenomen izgine, ko sc v eksperimentalni situaciji pojavi šc druga poskusna oseba. Razlaganjefcnomcnapodrcjanjaavtoriteti(Obcdicnce,Gchorsam) zinstiktom (Milgram 1985,str. 147) jc nepotrebna. Morda jc prav Milgramov eksperiment dobra ilustracija za to, kako je v konkretnem vedenju posameznika v določeni socialni situaciji težko razločevati primarni in sekundarni nivo socialnc intcrakcijc. Problem jc šc večji zaradi tega, ker imamo pri presojanju vsakokratnih situacij pred očmi predvsem konkretno vsebino oz. konkretno podobo dogajanja. Ta pa za presojo vpletenosti primarnega nivoja niti ni tako pomembna, saj jc njena nujna prisotnost (ahistoričnost) zgolj v dinamični dimenziji, medtem ko je vsebina lahko poljubna in sc vedno tudi spreminja.
Trajnost in spontanost dinamike primarnega nivoja socialnc intcrakcijc, s tem pa seveda tudi celotnega človekovega socialncga vedenja, jc potemtakem zasidrana v njegovi socialni motivaciji. Bistvenega pomena jc to, da socialno konstruiran strukturni model kot kompenzacija eksistenčno pomembne manjkajoče biološke opreme vse posamjznikc združi v povezano socialno enoto med seboj eksistenčno soodvisnih posameznikov. Ker so ti posamezniki med seboj povezani tako na osnovi primarne kot sekundarne socialnc motivacije, nastane dvojen, v bistvu paradoksalen odnos: s pomočjo posameznih konkretnih socialnih aktivnosti se uresničujeta dva izključujoča sc cilja: na eni strani se z interakcijo zagotavlja eksistenčno pomembna enotnost socialnega polja, na drugi pa se skozi različne oblike barantanja in pogajanj iščejo najboljše možnosti za doseganje specifičnih individualnih potreb. Tako dobimo zanimivo dinamično podobo. Čeprav jc socialna interakcija, kot vsota vseh socialnih stikov, navidez usmerjena v izpolnjevanje specifičnih individualnih potreb1", paje vendarle istočasno tudi nosilec koherentnosti socialnega prostora." Tako ima vsako socialno dejanje v sebi dvojno, izključujočo sc funkcijo: utrjuje enotnost prostora (s tem, ko mora potekati v okviru danega strukturnega modela okolja - t.j. socialne realnosti) in omogoča doseganje individualnih, konkurenčnih ciljev. Z drugimi besedami, posameznik tudi takrat, ko sledi izključno individualnim, egoističnim ciljem, deluje v okviru danega
10 Primer teorije, ki ostaja zgolj v tej dimenziji, je npr. "equity" teorija. Njeni avtorji vidijo osnovo za splošno psihološko teorijo v človekovi sebičnosti ("Equity theory, too, rests on the assumption that man is selfish"). (E. Walster, Berscheid, G. W. Walster. 1976, str. 2).
1 I Tej funkciji ustrezajo v literaturi pogosto navajani fenomeni, kot npr.: socialna realnost, strukturiranje okolja, kategorizacija ali pa "enotni kodirni sistem".
strukturnega modela okolja in ga z določenimi dimenzijami svojega ravnanja tudi utrjuje, saj izven njega eksistcncc sploh ni.
Zanimivo jc, daje v bistvu enako dinamično osnovo za pojasnjevanje delovanja tržne ekonomije v začetku tega stoletja predpostavljal ekonomist, polit ični filozof in družboslovni teoretik F. A. Hayek. Bistvo tržne ekonomije, po tem avtorju, je v kompleksni delitvi dela brez osrednje kontrolne instance. Mehanizem jc sestavljen iz dveh elementov: (I) vsi posamezniki se ravnajo po nekih splošnih vedenjskih pravilih in (2) vsak posameznik sc, skladno s svojo specifičnostjo, prilagaja specifičnim, konkretnim razmeram, v katerih se znajde. Ta kombinacija hkratnega realiziranja tako splošnega kol individualnega vodi po tem avtorju k "spontanemu rcdu"(R. Klcy, 1992). Gledano z vidika modela dvojne funkcije socialne interakcije, je Hayckovo opažanje presenetljivo točno. Ni pa seveda prav nič čudno, daje avlor imel probleme z določitvijo splošnih vedenjskih pravil. Shematsko zgleda odnos med primarnim in sekundarnim nivojem socialnc interakcije takole:
	molivacijsku osnova	skupinski procesi	rezultati skupinskih proccsov	značilnosti nivoja
PRIMARNI NIVO SOCIALNE	PRIMARNA MOTIVACIJA vzdrževanje strukturnega modela okolja (socialnc realnosti)	NORMALIZACIJA	STRUKTURNI MODEL OKOLJA (vrednote, stcrcolipi, prepričanja, norme....)	stabilnost. emocionalni in racionalni konsenz, neformalna kontrola, spontana kohezivnost, intcrnalizacija
INTERAKCIJE		KONFORMIRANJE	KONFORMNOST (spontana uniformnost)	TRAJNA IN SPONTANA. SAMOREGULIRAJOČA SE DINAMIKA
		INOVACIJA	RF.NORMALIZACIJA. POLARIZACIJA	
SEKUNDARNI NIVO SOCIALNE INTERAKCIJE	SEKUNDARNA MOTIVACIJA	DOGOVARJANJE. POGAJANJE (skupinsko odločanje, "bargaining")	DOGOVOR. SKUPINSKI STANDARD	plastičnost, racionalni konsenz, konflikt undividualnih potreb in interesov, formalna organiziranost.
	povečevanje učinkovitost	VZDRŽEVANJE DOGOVOROV	FORMALNA UNIFORMNOST formalno zagotovljeno izvajanje dogovora	lormalna kontrola FORMALNO ORGANIZIRANA IN KONTROLIRANA DINAMIKA
		INOVACIJA	SPREMEMBA DOGOVORA (opustitev, nov dogovor)	
V človekovem ravnanju, torej skladno z obema nivojema socialnc interakcije, obstajata dve tendenci, ki sta v bistvu izključujoči in istočasno neizogibni: vzdrževanje enotnosti socialncga prostora ter zadovoljevanje specifičnih individualnih potreb, ki so v svojem bistvu rivalitetne narave.l2Ta kronična ambivalentnost in konfliktnost nc more biti nikoli razrešena, kerje funkcioniranje na primarnem nivoju zagotovljeno zeksistenčno odvisnostjo: brez dovolj enotnega in dovolj stabilnega strukturnega modela okolja človek tudi kol posameznik nc more eksislirati. Zaradi nujne razbitosti večjih socialnih sistemov na nepregledno število podsistemov in zaradi nci/.ogibncga multiplega članstva pa je po drugi strani prav tako nujna posameznikova individualnost, kot spccifičcn prerez (presečna
12 Ta dvojna, nasprotujoča si orientacija jc razvidna tudi iz Maslowovc hierarhije polreb. Sklopa potreb po varnosti in sprejelosti zahtevata izenačenost posameznikov, medtem ko potrditev zahteva različnost. Posameznik mora s svojo aktivnostjo bili torej dovolj enak in istočasno tudi dovolj različen od svojega socialncga okolja. Z druge strani ima tudi skupina dva nasprotujoča si cilja: posameznike znotraj sebe mora ustrezno poenotili in jim istočasno omogočiti njihovo individualnost.
množica) različnih socialnih podsistemov. Socialna psihologija vidi predvsem drugo kategorijo, prvo pa spregleduje. Tako so fenomeni obeh nivojev med seboj pomešani in jih seveda ni mogoče dobro razumeti. Zaradi tega socialna psihologija nc zmore enoznačno definirati osnovnih fenomenov svojega področja (socialna motivacija, konformiranje, norma, socialna interakcija ipd.).
ODNOS POSAMEZNIK - SOCIALNO OKOLJE
Dejstvo je, da se problem odnosa med posameznikom in socialnim okoljem (družbo, socialno interakcijo, skupino) vleče praktično žc vse od začetkov socialnc psihologije. Pri temne gre prezreti, da žc vprašanje samo obe kategoriji dihotomizira in daje tadihotomizacija implicitno prisotna v vsej socialni psihologiji. Tako sc problem odnosa med posameznikom in socialnim okoljem v bistvu pokriva s problemom nivoja proučevanja socialnopsiholoških fenomenov. Ali se proučuje posameznika in vpliv socialnih dejavnikov nanj (skladno z Allportovadefinicijo socialnc psihologije) ali pasenadrugi strani proučujedružbo, kot vsaj relativno samostojno raziskovalno enoto. Nekateri vidijo začetek takega razccpa žc pri McDougallu in Rossu, ki sta napisala 1908 vsak svojo socialno psihologijo; prvi v okviru psihologije, drugi pa sociologije. Bolj znano jc pa v tem smislu vendarle Durkhcimovo ostro ločevanje individualnopsihološkega in kolektivnega. Taki cepitvi ustreza tudi žc omenjena delitev socialnc psihologije na sociološko in psihološko smer.13 Prva sc v literaturi največkrat pojavlja kot korekcija druge, ki naj bi bila po mnenju kritikov preveč individualna in sploh "ncsocialna". Njena glavna značilnost naj bi namreč bila v preveliki orientaciji k proučevanju posameznika in v prepričanju, da se s hipotetično-deduktivnim pristopom in poostrenim empiričnim raziskovanjem lahko odkrijejo glavne zakonitosti socialnega vedenja v posamezniku samem (prim.: Rijsman, Strocbc, 1989). Sociološko orientirana socialna psihologija, predvsem pa nekatere sodobne smeri na tem področju (Moscovicijevc socialnc predstave, Gcrgcnov socialni konstrukcionizcm) namesto tega prenašajo poudarek s posameznika na socialno okolje, kot predmet raziskovanja. Vendar pa analiza pokaže, da tudi le sodobne smeri v bistvu še vedno dihotomizirajo posameznika in socialno okolje, le da v slednjem vidijo daleč pomembnejši in avtonomnejši dejavnik, kot klasična psihološka socialna psihologija. Tisto, kar manjka obema smerema, jc jasen teoretični konstrukt socialne motivacijc. Brez odgovora na vprašanje, v kakšni meri je za posameznika socialnost eksistenčno pomembna in predvsem zakaj, sploh ni mogoče učinkovito proučevanje človekovega sociaincga vedenja. Prav tako pa ni mogoče govoriti o kvaliteti, oblikah in nujnosti medsebojne socialnc povezanosti. Implicitno predpostavljanje ali celo sklicevanje na to, daje stvar dovolj očitna in da "o socialnosti nc more biti nobenega dvoma", tako da jc "ni treba utemeljevati z osnovnim gregarnim instinktom in ojačevanjem na osnovi hranjenja in pitja" (Asch, 1953, str. 333, 336), za razumevanje zakonitosti sociaincga vedenja seveda ni dovolj.
Z uporabo Piagctovcga modela socialnc motivacijc jc mogoče fenomen socialnc interakcije kot vsoto vseh medsebojnih stikov razdeliti na dve veliki področji, ki smo ju
13 Ta problematika je med drugim obdelana v dveh posebnih številkah najuglednejših evropskih socialnopsiholoških rcvih: European Journal of Social Psychology. Vol. 19, No. 5, 1989 (Controversies in the Social Explantion of Psychological Behavior); The British Journal of Social Psychology, Vol. 25, Part3, 1986 (The Individual - Society Interface).
imenovali primarna in sekundarna socialna interakcija. Funkcija prve jc oblikovanje, vzdrževanje, spreminjanje in prenašanje strukturnega modela okolja, kar lahko imenujemo tudi strukturiranje okolja ali pa konstrukcija socialnc realnosti. Ta funkcija je nujna zaradi manjkajoče eksistenčno potrebne biološko posredovane opreme in jo je potrebno razumeti kot fenomen "primarne motivacije". Uresničena jc pa lahko, s pomočjo kvalitetnega kognitivnega aparata, samo v skupini. V tem je bistvo dinamične podobe primarnega nivoja socialnc interakcijo in gledano skozi produkt te dinamike (strukturni model) posameznikov med seboj ni mogoče dihotomizirati. To je nedeljiva celota, ki dihotomizacijc nc dopušča: posameznik obstaja zgolj kot skupina. Strukturni model okolja, ki šele omogoči osnovno orientacijo v prostoru, jc zasidran v mnoštvu vseh socialnih stikov tega okolja. Kot pravi Piagct: "Danes sc na odnos med socialno skupino in posamezniki gleda kot na relacijsko totalnost, znotraj katere predstavljajo individualne operacije in kooperacija neločljivo ccloto in sicer tako, da so zakonitosti splošne koordinacije akcij v svojem funkcionalnem nukleusu skupne tako inter- kol intra- individualnim akcijam ter operacijam" (Piagct, 1971, str. 98).
Kaj to pomeni, lahko dodatno poudarim z opozorilom, da ta nivo socialnc intcrakci jc, zaradi svoje lunkcijc, nc prenese rivalitclc med člani, ampak mora prav obratno na nek učinkovit način zagotavljati enotnost socialncga prostora. Različnost na tem nivoju pomeni lahko le razpad realnosti same in potemtakem tudi konec eksistcncc. Proccsi, ki zagotavljajo eksistenčno nujno stabilnost socialno oblikovane realnosti, morajo biti seveda tudi avtomatični, spontani in trajni. Nc morejo biti odvisni od zgolj nekaterih posameznikov ali cclo institucij. Potrebna energetska osnova teh trajnih in spontanih procesov je v motivaciji posameznikov. Ti so motivirani za medsebojno skladnost (enakost, konformnost) in skladno s tem (udi funkcionirajo: svoje veden je uravnavajo po drugih, reagirajo na odklone drugih, sc neprestano primerjajo z njimi - in vsa ta dinamika ima en sam cilj: vzdrževanje (socialnc) realnosti ali strukturnega modela okolja. V tej dimenziji ni dihotomizacijc
PRIMARNI NIVO SOCIALNE INTERAKCIJE
VZDRŽEVANJE Y REALNOSTI
MOŽNO JE PREDVIDEVANJE, PLANIRANJE, KONTROLA, SMOTRNO VEDENJE.
BAZIČNA ANKSIOZNOST JE STRAH PRED RAZPADOM REALNOSTI.

VSAK SODELUJE TRAJNO IN SPONTANO.
TUDI OSNOVNI PROCESI SO SPONTANI IN TRAJNI.
NI DIHOTOMOZACIJE POSAMEZNIK -SKUPINA
^STRUKTURIRANJE OKOIJA
REALNOST INSTINKTA NADOMEŠČA SOCIALNA REALNOST
STRUKTURNI
MODEL
OKOLJA


-XJSMISUTEV, VEDENJE ^VEDENJSKA REGULACIJA
STABILNOST -fKONSF.NZ SlIPRAINDIVIDUALNOST


Soc.
psih.

VREDNOTE S. NORME S. PREDSTAVE Mi. REALNOST STEREOTIPI PREPRIČANJA IPD.
NORMALIZACIJA ^KONFORMIRANJE INOVACIJA
LASTNOSTI
SPONTANOST, ►TRAJNOST, VKLJUČENA JE VEČINA
posameznikov: strukturni model okolja jc skupni produkt, vzdrževan s socialno dinamiko, v kateri sodelujejo vsi posamezniki znotraj določene socialne skupine. Posameznik v tej dimenziji eksistira samo kot širša socialna cclota (samo skupaj z drugimi)14. Shcmatsko si primarni nivo socialnc interakcije lahko predstavljamo takole:
Sekundarni nivo socialnc interakcije pa je v tem smislu popolnoma drugačen. Ljudje ne živimo v skupinah zgolj zaradi oblikovanja strukturnega modela okolja, ampak tudi zato, da lahko tako določene stvari, ki same po sebi niso eksistenčnega pomena, naredimo hitreje, bolje, več ali pa jih kot posamezniki sploh nc moremo napraviti. Na tem nivoju človek z druženjem povečuje svojo učinkovitost, po kakršnihkoli kriterijih jo žc določa. Osnova aktivnosti tega nivoja je sekundarna motivacija, nacepljena na primarno.15 Tovrstno sodelovanje zahteva seveda diferenciacijo in dovolj visoko usklajenost delovanja posameznikov. Tu šele nastane skupinska struktura z različnimi vlogami, statusi, različno socialno močjo ipd. Vsega tega na primarnem nivoju socialnc intcrakcijc ni! Pri katerikoli obliki praktičnega sodelovanja, ki naj zagotovi večjo učinkovitost, paje seveda dihotomizacija med posamezniki jasno razvidna.
Tudi na sekundarnem nivoju socialne intcrakcijc lahko seveda govorimo o odvisnosti posameznika od skupine. Čim večjajedifcrenciranost sistema, večja jc odvisnost posameznika od njega. Taka odvisnostje lahko ludi eksistenčnega pomena (kot "fate control" po Thibautu in Kclleyju), vendar sekundarno. Odvisnostje tukaj posledica značilne organiziranosti sistema, in nc kakšnih eksistenčnih potreb samih po sebi. Na sekundarnem nivoju jc seveda možen tudi obraten odnos, daje namreč skupina odvisna od posameznika.
V	vsakem primeru pa na sekundarnem nivoju lahko posameznika jasno ločimo od sociaincga okolja in presojamo njegovo vsakokratno odvisnost ali neodvisnost od nje. Vendar pa odvisnost na tem nivoju posameznika eksistenčno nc determinira, nc glede na to, da utegne pomembno oblikovati njegovo vedenje - pogosto tudi proti njegovi volji.
Ločevanje dveh bistveno različnih funkcijskih sklopov socialnc intcrakcijc nam tako omogoči odgovorili na vprašanje, kakšen jc odnos med posameznikom in socialnim okoljem. Na primarnem nivoju socialnc intcrakcijc o dihotomizaciji ni mogoče govoriti. Funkcija tega ni voja zahteva enotnost sociaincga polja, izven katerega posameznik nc more obstajati. Oblikovanje, vzdrževanje, spreminjanje in prenašanje strukturnega modela kot osnovne, eksistenčno pomembne orientacije v prostoru poteka spontano in trajno s pomočjo vseh posameznikov, ki so na model pripeti s svojim primarnim motivacijskim aparatom. Sekundarni nivo socialnc intcrakcijc zahteva difcrcnciacijo posameznikov in dihotomizacija posameznika in skupine jc tukaj jasna, socialni prostor pa dobi svojo organizacijsko strukturo.
V	človekovem ravnanju sta oba funkcijska sklopa socialnc intcrakcijc prekrita in ju jc težko ločiti. Pred očmi imamo seveda vedno bolj obliko ter vsebino, kot pa dinamično osnovo socialnopsiholoških fenomenov. Klasična, predvsem eksperimentalno orientirana psihologija sc jc ukvarjala predvsem z vsebino in tudi sodobne smeri, ki jo poskušajo korigirati, ostajajo pri enaki naravnanosti. Lc posameznika so zamenjale s skupino in
14	Dinamika primarnega nivoja socialnc interakcije jc filogenetsko starejša in z opisanimi lastnostmi ustreza fenomenom psihologije mase. Socialni sistemi v kritičnih obdobjih začnejo delovati predvsem na tem nivoju, kjer sc posameznik začne slapljali v enotno maso (prim. Moscovici, 1985 ali Deconchy, 1984).
15	Podobno loči dva nivoja socialne interakcije Montmollinova, pri obravnaanju sociaincga vplivanja: govori o "odvisnost" ter "soodvisnost". Prva jc povezana s psihološkimi potrebami, druga pa s.storilnost jo (Monlmol lin, 1977).
njenimi fenomeni. Da hi lahko razumeli vso zapletenost socialnopsiholoških fenomenov, je treba pogledati za njihovo zunanjo podobo, kot je žc pred desetletji ugotavljal K. Lcvvin, ko jc napisal, da je v psihologiji prevladujoči fenotipski, aristotclovski miselni model treba zamenjati zgalilcjanskim ali genolipskim (Lcwin, 1977; Schellcnbcrg, 1978). Ali drugače, brez razumevanja socialnc motivacijc ni mogoče učinkovito presojati nobenega socialnopsihološkega fenomena.
Posebej fenomene, ki imajo karakteristike primarnega nivoja socialnc interakcije (vrednote, norme, stereotipi, socialnc predstave ipd.) jc mogoče videti samo skozi funkcijo primarnega nivoja socialne intcrakcijc. To so fenomeni, ki pomenijo jedro socialnega funkcioniranja tako skupine kot posameznika in predstavljajo osnovo tudi vsem individualnim kognitivnim procesom. To siccr dokazujejo fenomeni, kot so "socialna pcrcepcija", "socialna atrihucija", "kategorizacija", "kognitivna disonanca" in drugi, vendar sc zdi, da jc njihov pomen šc vedno podccnjcn, saj jc implicitna predstava o človeku kot racionalnem bitju, ki jc sposobno kontrolirati svojo subjektivnost, čustvenost, predsodke še vedno dokaj živa. Skladna jc s splošno razširjeno implicitno predstavo o človeku kot biološko samozadostnem bitju, ki pa seveda ustreza le sekundarnemu nivoju socialne intcrakcijc.
Zdi se, da bi bilo možno postavili hipotezo, da jc glavni problem sodobne socialne psihologije prav omenjena implicitna teorija, ki preprečuje videti pomen primarne socialne intcrakcijc. Iz. nje tudi logično sledi dihotomiziranost posameznika in skupine. In tako ni čudno, da ni mogoče določiti odnosa med obema kategorijama, ko pa sta žc uvodoma napačno dihotomizirani. Pomena primarnega nivoja socialnc intcrakcijc prav zaradi tega ni mogoče videti. Čc sprejmemo njegovo eksistenčno pomembno vlogo pa, v tem okviru dihotomizacija posameznika in skupine sploh ni mogoča. Ta nivo socialne interakcije predstavlja jedro posameznikovega kot tudi skupinskega sociaincga funkcioniranja. In fenomeni makrosocialncga nivoja svoje osnove nimajo v zakonitostih "sui generis", pač pa v zakonitostih socialnc motivacijc.
LITERATURA
Adams Stacy J. (1965), Inequity in social cxchangc, V: Advances in Experimental Social Psychology. Vol. 2 Allen Vernon L.( 1965), Situational factors in conformity, V: Advances in Experimental Social Psychology, Vol .2 Allen Vernon L. (1975). Social support for nonconformity, V: Advances in Experimental Social Psychology. Vol.8
Allport Gordon W.( 1968), The historical background of modern social psychology, V: Lindzey Gardner, Aronson Elliot: The handbook of social psychology, Vol. I, second edition, Addison-Wcslcy Publishing Company Asch Solomon E. (1953), Social psychology. Second printing, Prentice - Hall, New York Baba Marietta L., Zcigler Bernard P. (1985), Evolution and innovation in sociocultural systems: a punctuated
equilibria mode, V: Individual development and social change: explanatory analysis. Academic Press Backman Carl W. (1983), Toward and interdisciplinary social psychology, V: Advances in Experimental Social Psychology, Vol. 16
Bandura A., Walters R.H. (1963), Social learning and personality development. Holt, Rinchaltand Winston, Inc., New York
Bandura A., Adams N.E., Beyer J. (1977), Cognitive processes mediating behavioral change. V: Journal of
personality and social psychology, Vol.35, No.3 Bcčaj Janez (1983), Dinamični model socialnc interakcije, Magistrska naloga, Ljubljana Berger Peter L., Luckmann Thomas (1973), The social construction of reality. Penguin University Books Bcrkowitz Leonard (1969), Social motivation, Second edition, V: Lindzey G . Aronson E.: The handbook of social psychology. Random house. New York
Bcrkowitz Leonard (1972), Social norms, feelings, and other factors affecting helping and altruism, V: Advances
in Experimental Social Psychology, Vol. 6 Bcrkowitz Leonard (1977), Introduzionc alia psicologia socialc. Franco Angeli Editore, Milano Bertalanffy Ludwig von (1968), General system theory, Gcorg Braziller, New York
Billig Miehacl (1988), Social representation, objcctification and anchoring: a rhetorical analysis, V: Social Behaviour, Vol. 3
Bodenhausen Galen, Wyer Robert S. Jr (1987), Social cognition and social reality: information acquisition and use in the laboratory and (he real world V: Hippler Hans J., Schwartz Norbcrt, Sudman Seymour (cd.): Social information processing and survey methodology, Springer Vcrlag, 1987 Brody Nathan (1980), Social motivation, V: Annual Review of Psychology, Vol. 31 Bruncr Jerome S. (1957), On perceptual readiness, V: Psychological review Vol. 64, No. 2 Buck Ross (1985), Prime theory: an integrated view of motivation and emotion, V: Psychological Review, Vol. 92, No.3
Cartwright Dorwin, Zander Alvin (1968), Group dynamics, research and theory, Third edition, A Harper
International Edition, New York Dcconchy Jean-Pierre (1984), Rationality and social controle in orthodox systems . V: The social dimensions. Vol.
2, H. Tajfel (cd.), Cambridge University Press, 1984 Doisc Willcm( 1982), Piagetclaspcgiazioncsozialedcll'inlclligcnza, V: Latcoriadi Jean Piagct,Giunli Barbera, Fircnzc
Doisc W. (1989), Constructivism in social psychology, V: European Journal of Social Psychology, Vol. 19, Issue No. 5. Spccial issue: Controversies in the social explanation of psychological behavior. Editors: John Rijsman and Wolfgang Stroebe Doise Willcm, Mugny Gabriel, Pcrrct-Clerinont Annc-Nclly (1976), Social interaction and cognitive development: further evidence, V: European Journal of Social Psychology, Vol. 6 Emler Nicholas (1987), Socio - moral development from the pcrspcclivcof social representations , V: Journal for
the theory of social behaviour. Vol. 17, No. 4, Farr Robert M. (1977), Heidcr, Harr) and Herzlich on health and ilncss: some observations on the structure of
žrcpr)scntations collectives', V: European Journal of Social Psychology, Vol. 7, No. 4 Farr Robert M., Moscovici Serge (1984), Social representations, Cambridge University Press, Fauchcux Claude (1976), Cross-cultural research in experimental social psychology V: European Journal of Social Psychology, Vol. 6
Festinger Leon (1950), Informal social communication, V: Cartwright D„ Zander A.,Group dynamics, New York Fcstingcr Leon (1978), Tcoria dclla dissonanza cognitiva, scconda edizione, Franco Angeli Editore, Milano Frcy D„ lrle M.(Hrsg.) (1984), Thcoricn dcr Sozialpsychologic I, Kognitivc Thcorien, Zwcitc Auflagc, Vcrlag Hans Huber
Frcy D., Irlc M.(Hrsg ) (1985), Thcoricn dcr Sozialpsychologic II, Gruppcn - und Lcrnthcoricn, Vcrlag Hans Hubcr
Frey D., Irlc M.(Hrsg ) (1985), Theoricn dcr Sozialpsychologic III, Molivations - und
Informartionsverarbeitungstheoricn, Verlag Hans Huber Gcrgcn Kenneth J. (1973), Social Psychology as History, V: Journal of Personality and Social Psychology, Vol. 26, No. 2
Gcrgcn Kenneth J. (1978), Experimentation in social psychology: a reappraisal, V: European Journal of Social Psychology, Vol. 8
Gcrgcn Kenneth J. (1985a), The Social Conslructionisin Movement in Modern Psychology, V: American Psycologist, Vol. 40, No. 3
Gcrgcn Kenneth J. (1985b), Psychological constructs and paradigm survival: a response to Csikszentmihalyi and
Massimini, V: New Ideas in Psychology, Vol. 3, No. 3 Gcrgcn Kenneth J. (1986), Interpreting the texts of nature and culture: a reply to Jahoda, V: European Journal of Social Psychology, Vol. 16
Gcrgcn M. (1989a), Induction and construction: teetering between worlds, V: European Journal of Social Psychology, Vol. 19, Issue No. 5. Special issue: Controversies in the social explanation of psychological behavior, Editors: John Rijsman and Wolfgang Stroebe Gcrgcn K J. (1989b), Social psychology and the wrong revolution, V: European Journal of Social Psychology, Vol. 19, Issue No. 5. Special issue: Controversies in the social explanation of psychological behavior, Editors: John Rijsman and Wolfgang Stroebe Gcrgcn Kenneth, Davis Keith E. (1985), The social construction of the person, Springer Vcrlag Gcrgcn Kenneth J., Gcrgcn Mary M. (1986), Social psychology. Second edition, Springer Verlag
Gergoudi Marianlhi (1983). Modern dialectics in social psychology: a reappraisal, V: European Journal of Social Psychology, Vol. 13
GTZ-Marchand Bcltina (1985), Die Affiliationsthcoric von Schachter, V: Frey D., Irle M.(Hrsg.), Theoricn der
Sozialpsychologie III, Motiavtions- und Inforinationsverarbcitungslhcorien, Vcrlag Hans Huber Grabit/. Hans-Joachiin (1985), Die sozialc Lcrntheorie von Rotter, V: Frey D., Irle M.(Hrsg.), Theorien der
Sozialpsychologie II, Gruppcn- und Lcrntheoricn, Verlag Hans Huber Harris Peter R. (1985), Asch's data and the 'Asch effect': a critical note, V: British Journal of Social Psychology, Vol. 24
Herzlich Claudine( 1975), SozialeVorstellung, V:S. Moscovici (Hrsg.), Forschungsgcbicte der Sozialpsychologic
I, Athenin Fischer Taschcnbuch Verlag Hewstone Miles (1985), On common - sense and social representations: a reply to Potter & Litton, V: British
Journal of Social Psychology, Vol. 24 1 lewstone Miles, Jaspars Jos, Lall jee Mansur (1982), Social representations, social attribution and social identity: the intcrgroup images of 'public' and 'comprehensive' schoolboys, V: European Journal of Social Psychology, Vol. 12
Hollander Edwin P. (1967), Principles and methods of social psychology, second edition, Oxford University Press Jacobs Robert C., Campbell Donald T. (1961), The perpetuation of an arbitrary tradition through several generations of a laboratory microculture, V: Journal of Abnormal and Social Psychology, Vol.62, No.3 Jacoby Russell (1981), Društveni zaborav. Nolit. Beograd
Jahoda Gustav (1986a), Nature, culture and social psychology, V: European Journal of Social Psychology, Vol. 16
Jahoda Gustav (1988), Critical notes and reflections on 'social representations', V: European Journal of Social Psychology, Vol. 18
Jaspars Jos (1986), Forum and focus: a personal view of european social psychology, V: European Journal of Social Psychology, Vol. 16
Jaspars J., Frascr C. (1984), Attitudes and social representations. V: Farr R. M.. Moscovici S., Social
Representations, Cambridge University Press, 1984 Jaspars Jos, Lalljce Mansur, Jaspars Bea (1986), Cognitive processes and everyday explanations, V: The
Quarterly Journal of Social Affairs, Vol. 2 Joule Robert Vinccnt (1986), Twenty five on: yet another version of cognitive dissonance theory?, V: European
Journal of Social Psychology, Vol.16 Klcy Roland von (1992), F. A. Hayeks Idee ciner Spontanen Sozialcn Ordnung: cinc kritische Analyse, Kolncr
Zcitschrift fur Soziologie und Sozialpsychologic. Jg. 44, Heft I, Knippcnbcrg Ad van, Wilke Henk (1988), Social categorization and attitude change, V: European Journal of
Social Psychology, Vol. 18 Krech David, Crutchfield Richard S., Ballachey Egerton L. (1972), Pojcdinac u društvu Beograd Kruglansky Arie W. (1975), The human subject in the psychology experiment: fact and artifact, V: Advances in
Experimental Social Psychology, Vol. 8 Kuhn Thomas S. (1974), Struktura naučnih revolucija, Nolit, Beograd Lewin Kurt (1977), Antologia di scritti a cura di Giuseppe Galli, II mulino, Bologna Maslow Abraham H. (1982), Motivacija i ličnost. Nolit, Beograd
McGuirc William J., McGuire Claire V., Chccvcr Jason (1986a), The self in society: effects of social contexts on the sense of self, V: British Journal of Social Psychology, Vol. 25, Part 3. Special issue: The individual-society interface
McssncrF. Steven (1988), Mcrton's "social structure and anomie": the road not taken V: Deviant Behavior, Vol.9 McštrovidStjcpan(l987), Durkheim'sconccptofanomieconsidcrcdasa'totar social fact, V: The British Journal
of Sociology, Vol. 38, No. 4 Mcštrovid Stjepan, Brown Hdlčne M. (1985), Durkhciin's concept of anomie as dereglemcnt, V: Social Problems, Vol. 33, No. 2
Milgram Stanley (1985), Das Milgram- Experiment, Rowohlt
Montmollin Germain dc (1977), L'influence sociale. Press univcrsitaires dc France, Paris
Morawski Jill G. (1986), Contextual discipline: The unmaking and remaking of sociality , V: R. Rosnow & M.
Gcordoudi (cd.), Contextualism and understanding in behavioral science Moscovici Serge (Hrsg.) (1975), Forschungsgebietc der Sozialpsychologie I, Eine Einfiihrung fiir das
Hochschulstudium, Fischer Athcnum Taschenbiicher, Frankfurt Moscovici Serge (Hrsg.) (1976), Forschungsgebietc der Sozialpsychologie 2, Eine Einfiihrung fiir das Hochschulstudium, Fischer Athcnum Taschenbiicher, Kronberg
Moscovici Serge (1981), Psicologia dclle minoranze altivc, Boringhicri
Moseovici Serge (1984), The myt of the lonely paradigm: A rejoinder, V: Social Research, Vol. 51, No. 4 Moscovici Serge (1985a), Comment on Potter & Litlon , V: British Journal of Social Psychology, Vol. 24 Moscovici Serge (1985b), The age of the crowd. A historical treatise on mass psychology, Cambridge University Press, Cambridge
Moscovici Serge (1986), The Dreyfus affair. Proust and social psychology, V: Social Research, Vol. 53, No. I Moscovici Serge (1988), Notes towards a description of social representations , V: European Journal of Social Psychology, Vol. 18
Moscovici Serge (1989), Preconditions for explanation in social psychology. V: European Journal of Social Psychology, Vol. 19, Issue No. 5. Special issue: Controversies in the social explanation of psychological behavior. Editors: John Rijsman and Wolfgang Stroebe Moscovici Serge, Faucheux Claude (1972), Social influence, conformity bias, and the study of activc minorities,
V: Advances in Experimental Social Psychology, Vol. 6 Moscovici Serge, Ricatcau Philippe(1975). Konformitt, Minderhcit und sozialcrEinfluss, V: Forschungsgcbictc
dcr Sozialpsychologic I, Fischer Athcnum Taschcnbiichcr Mugny Gabriel (1984), Compliance, conversion, and the Asch paradigm, V: European Journal of Social Psychology, Vol. 14
Mugny Gabriel (1985), Direct and indirect influence in the Asch paradigm: effects of 'valid' or 'denied'
information, V: European Journal of Social Psychology, Vol. 15 Mugny Gabriel, Papastamou Stainos (1982), Minority influence and psycho-social identity, V: European Journal
of Social Psychology, Vol. I Mugny Gabriel, KaiserClaudc, Papastamou Stamos.Pčrcz Juan A.(1984), Intcrgroup relations, identification and
social influence V: British Journal of Social Psychology, Vol. 23 Myers David G. (1988), Social psychology, second edition. McGraw Hill International Editions Piagct Jean (1971), Biology and knowledge. An essay on the relations between organic regulations and cognitive
processes. The University of Chichago Press Piagct Jean (1979), Epistcmologija nauka o čoveku, Nolit, Beograd
Pittman Thane S.. Heller Jack F. (1987), Social motivation, V: Annual Review of Psychology, Vol. 38 Potter Jonathan, Litton Ian (1985a), Some problems underlying the theory of social representations, V: Brilish
Journal of Social Psychology, Vol. 24 Potter Jonathan, Litton Ian (1985b), Representing representation: a reply lo Moscovici, Semin and Hcwstone, V:
Brilish Journal of Social Psychology, Vol. 24 Reykowski Janusz (1982), Social motivation, V: Annual Review of Psychology, Vol. 33 Rijsman John, Stroebe Wolfgang (1989), The two social psychologies or whatever happened to the crisis, introduction, V: European Journal of Social Psychology, Vol. 19, Issue No. 5. Special issue: Controversies in the social explanation of psychological behavior, Editors: John Rijsman and Wolfgang Stroebe Roiser Martin (1987), Commonscnse, science and public opinion, V: Journal for (he theory of social behaviour, Vol 17, No 4,
Rokeach Milton (1984), Inducing change and stability in belief systems and personality struclurcs, rokopis Rosenberg Seymour, Scdlak Andrea (1972), Structural representations of implicit personality theory V:
Advances in Experimental Social Psychology, Vol.6 Rossi Peler H„ Berk Richard A. (1985), Varieties of normative consensus, V: American Sociological Review, Vol. 50
Rot Nikola (1978), Socijalna interakcija I, DruStvo psihologa SR Srbije, Beograd
Rot Nikola (1983a), Osnovi socijalne psihologije, Scsto prcradeno i dopunjeno izdanje. Zavod za udžbenike i
nastavna sredstva, Beograd Rot Nikola (1983b), Psihologija grupa. Zavod za udžbenike i nastavna sredstva, Beograd Rotter B. Julian (1971), Clinical psychology, second edition. Prentice Hall, Englcwood Cliffs, New Jersey Schachtcr Stanley (1951), Deviation, rejection, and communication, V: Cartwright D., Zander A..Group dynamics. New York
Schachter Stanley, Singer E. Jerome (1990), Cognitive, social and physiological determinants of emotional state,
V: Gross D. Richard, Key studies in psychology, Hodder & Stoughton. London Schellcnberg James A. (1978), Masters of social psychology, Oxford University Press, New York Semin R, Giin (1986), The individual, the social, and the social individual, Editorial, V: British Journal of Social
Psychology, Vol. 25, Part 3. Special issue: The individual - society interface Shcrif Muzafer (1967), Social interaction, process and products, Aldinc Publishing Company, Chicago Shotter John (1986), A sense of place: Vico and the social production of social identities, V: Brilish Journal of Social Psychology, Vol. 25, Pari 3. Special issue: The individual- socicty interface
Staldcr Josef (1985), Die Soziale Lernthcorie von Bandura, V: Frey D„ Irle M.(Hrsg ), Theorien der
Sozialpsychologic II. Gruppcn - und Lerntheorien, Verlag Hans Huber Stroebe W.. Kruglanski A. W. (1989), Social psychology al cpistcinological cross- roads: on Gergen's choicc, V: European Journal of Social Psychology, Vol. 19, Issue No. 5. Special issue: Controversies in the social explanation of psychological behavior, Editors: John Rijsman and Wolfgang Stroebe Stroebe W„ Hewstone M., Codol J.P., Stephenson G.(Hrsg) (1990), Sozialpsychologic, Eine Einfiihrung, Springer-Verlag
Strykcr Sheldon (1983), Social psychology from the standpoint of a structural symbolic interactionism: toward
and interdisciplinary social psychology, V: Advances in Experimental Social Psychology, Vol. 16 Tajfel Henri (1975), Sozialcs Kategorisieren, V: Forschungsgebietc der Sozialpsychologic I. Fischer Athcnum Taschenbiichcr, 1975
Tajfel Henri (1984), The social dimension I. II, European developments in social psychology, Cambridge University Press,
Tajfel Henri, Billig M.G., Bundy R.P., Flamcnt C. (1970), Social categorization and intcrgroup behaviour V: European Journal of Social Psychology, Vol. I
Tajfel Henri, Fraser Colin (1984). Introducing social psychology. Penguin books.
Thibaut John W„ Kelley Harold H. (1959), The social psychology of groups, John Wiley & Sons, Inc.,
Tomkins Silvan S. (1981), The quest Tor primary motives: Biography and autobiography of an idea. V: Journal
of Personality and Social Psychology, Vol. 41, No. 2 Vygotski Lev (1986), Thought and language, Newly revised and ed. by Alex Kozulin. The MIT Press Walster Elaine, Bcrshcid Ellen, Walster William G. (1976). New directions in equity research, V: Advances in
Experimental Social Psychology. Vol. 9 Wcick Karl E., Gilfillan David P. (1971), Fate of arbitrary traditions in a laboratory microculturc. V: Journal of
Personality and Social Psychology, Vol.17. No.2 Wells Andrew (1987), Social representations and the world of scicnce, V: Journal of the Theory of Social Behaviour, Vol.17, No.4
Zajonc R. B. (1989), Styles of explanation in social psychology, V: European Journal of Social Psychology, Vol. 19, Issue No. 5. Special issue: Controversies in the social explanation of psychological behavior. Editors: John Rijsman and Wolfgang Stroebe Zavalloni Marisa, Louis-Gucrin Christianc (1979), Social psychology at (he crossroads: its encounter with cognitive and ecological psychology and the interactive perspective, V: European Journal of Social Psychology, Vol. 9
Zimbardo Philip (1976), Die Sozialpsychologie: eine Situation, eine Spiclhandlung und cin Drehbuch auf der SuchcnachderWirklichkeit, V: Forschungsgebietc der Sozialpsychologic 2. Fischer AthenumTaschenhiicher Zvonarevid Mladcn (1978), Socijalna psihologija, II izdanje, Školska knjiga, Zagreb
PSIHOLOGIJA
ANTHROPOS 1993/3-4
Psihodinamsko ozadje (ne)uspešnosti pri študiju
Sklepno poročilo
POLONA SEL1Č
POVZETEK
Članek je sklepno poročilo o rezultatih štiriletnega spremljanja študijskega napredovanja vzorca / 92 študentov Filozofske fakultete, ki so se v študijskem letu 1988/ 89 vpisali v L letnik. Rezultati raziskave Psihodinamsko ozadje neuspešnosti pri študiju kažejo, da se uspešni in neuspešni študenti ne razlikujejo v osebnostnih dimenzijah (FPI). Uspešni imajo več težav (so bolj moteni) na področju pojmovanja in doživljanja sebe(PNS). Bolj kot (ne)uspešnost določa prilagajanje na reprezentativnih področjih Življenja spol. Moški imajo bolj konfliktna stališča zlasti v okviru medosebnili odnosov. Po pričakovanju so bolj spontano agresivni in maskulini. Za celotni vzorec smo odkrili največ težav v odnosu do nasprotnega spola, avtoritet, lastnih sposobnosti, močno izražene občutke krivde in bojazni. Slika je situacijsko (zbiranje podatkov v 2. semestru, na začetku študija, oziroma pred večino izpitov) in razvojno pogojena (sekundarna separacija in kriza identitete). V latenem prostoru smo pri uspešnih identificirali šest faktorjev (neugodna samopodoba, togi (konservativni) iz. družine izvirajoči modeli prilagajanja, avtoritarna pozicija v heteroseksualnih odnosih, socialna distanca, težnja po socialni zaželenosti in dogmatizem), pri neuspešnih pa osem faktorjev (podjetnost (pozitivna samopodoba), socialna insertnost, emocionalna nestabilnost, pasivna pozicija v heteroseksualnih odnosih, zahteve super-ega (idealni oče - težnje po avtonomiji), nekooperativnost, opozicionalnost, krivda).
Uspešni študenti, ki so v celoti navajali več pritožb, so izražali večje nezadovoljstvo s študijem (sistem, organizacija, obremenitve, zahteve), močnejše dvome v svoje sposobnosti (in v splošnem neugodno mnenje o sebi - premajhna samozavest), neuspešni pa so poudarjali potrebo po individualnosti.
Ob interpretaciji rezultatov smo opozorili na pomanjkljivosti in omejitve študije ter opisali bistvene težave, kijih prinaša proučevanje tega fenomena.
ABSTRACT
PSYCHODYNAMIC BACKGROUND OF (UNSUCCESSFUL STUDYING (FINAL REPORT)
This article is the final report on the results of a four-year survey concerned with the academic progress of a sample ofl 92 faculty of A rts students who started theirfirst year
in the academic year 1988/1989. The results of the "Psychodynamic background of unsuccessful studying" survey have shown that successful and unsuccessful students do not differ in their personality dimensions (FPI). The successful ones have more problems (they are more disturbed) with their self-perception. Gender, rather than (un )successfulness, determines adaptiveness in representative areas of life; particularly in personal relations, men's attitudes conflict more than women's: as expected, they are spontaneously more aggressive and masculene. Most problems in the integral sample were discovered in relations with the opposite sex, with authority, with an individual's own capacities, and in a strongly reflected sense of guilt and fear. The picture obtained is situationally (information collected in the second semester, at the beginning of studies, or before most exams) and developmental!)' (secondary separation and identity crisis) conditioned. In a latent environment six factors were identified with the successful (unplesant selfimage, rigid/conservative adaptation models originating in the families, authoritative position in heterosexual relations, social distance, a predilection for social popularity and dogmatism), and eight with the unsuccessful (enterprising/positive image of self, social integration, emotional instability, passive position in heterosexual relations, super-ego requirements/ideal father - tendency towards autonomy/, uncooperativeness, oppositionalism, guilt). Successful students, who generally expressed more complaints, expressed more dissatisfaction with their studies (system, organisation, burden, requirements), and stronger doubts about their own abilities (and generally negative opinions of themselves - weak self-awareness), whereas the unsuccessful stressed the need for individuality.
In interpreting the results, we reveledthe faults and limitations in academic studies, and identified the principal problems arising from the study of this phenomenon.
I UVOI)
Razmišljanje o psihodinamskcm ozadju (ne)uspešnosli pri študiju smo pričeli z razvojem objektnih odnosov in infantilne seksualnosti ter temeljnimi pojmi iz tega okvira - prilagajanjem kot aktivnim poravnavanjem, deležem konstitucijskih dejavnikov, razvojem funkcij cga, teorijo libida in infantilne seksualnosti. Teoretična izhodišča raziskave smo nato dopolnili z opisom dinamike prcdadolescence, adolesccnce in postadolescence, s čimer smo vpeljali osrednje probleme raziskave - o krizi identitete in začetku študija. Svoje ugotovitve smo primerjali z rezultati drugih raziskav o stresu v času študija.
Vsebino teoretičnega okvira študije je v veliki meri določilo prepričanje in spoznanje o povezanosti zgodnjega otroštva in adolesccnce, ko pride do rckapitulacijc vsebin in izkušenj iz obdobja med 2. in 5.letom. V adolescenci mora osebnost doseči sekundarno scparacijo od staršev, utrditi zrelo seksualno organizacijo - genitalno centrirano, s fuzijo nagonskih pulzi j in nežnosti - in jasno spolno identiteto. Realizacija teh razvojnih nalog jc odvisna od minulega razvoja, značilnosti družinskega okolja, zlasti pa od moči ega. Moč ega se odraža v sposobnosti ljubiti drugega, v primerni stopnji tolcrance za neprijetnosti, bolečine in trpljenje; kaže sc v zreli - in ne infantiini - zavesti, kot zmožnost kontrole lastnih nagonov in impulzov, nevtralizirana agresivnost, predvsem pa kot zmožnost neodvisnega delovanja.
Normativna kri/a jc normalni, nujni razvojni pojav v adolcsccnci. Adolcsccntov libido sc od starševskih objektov usmerja k novim, ego sc sooča z nujo nove objektne izbire, vse to pa spremlja žalost ob izgubi preteklih objektov. Žalost omogoča nove investicije in idcntifikacijc,kar pomeni, daje nujni del procesa, zato ni presenetljivo, da številni avtorji opisujejo adolescenco kot čas neizogibnega žalovanja. Osrednji proccs tega razvojnega obdobjajc obli kovanje identitete. Dosežena identiteta jesinhrona s sposobnostjo doživljanja celotnega proccsa žalovanja za objektom. Namesto progresivne scparacije od staršev, sc ego mnogih adolescentov zateka k poskusom eliminacije infantilnih objektov - s premestitvijo libida (k "nadomestnim" staršem), z inverzijo afekta (agresivnost k staršem ali k sclfu), v smeri regresije, mogoč jc obrambni pomik libida na lastni self ali pa asketsko vedenje in brezkompromisna drža kot obramba ega pred zadovoljitvijo pulzij. Opisana dinamika sc kaže v adolcsccntovih težavah obredefiniran ju njegove sposobnosti l jubiti (drugega) ter oh samopotrditvenih in uveljavitvenih težnjah. Identiteta jc del osebnostne organizacije, temeljna zmožnost razvoja in delovanja osebe, ujete med pulzijc in realnost. Od sella sc razlikuje po tem, da sc nc zadržuje na nivoju doživljanja, značilnemu za self. Ta namreč pomeni sklop subjektivnih izkušenj s sabo in o sebi, način dojemanja svoje telesnosti in drugih vidikov sebe. Identiteta jc na nek način vsota doživetij ega. Čc osebnost ne doseže tega stanja celovitosti, običajno reagira s simptomatskimi motnjami. Simptomi, povezani s konfliktno identiteto, so odvisni od (nevrotične) osebnostne strukture, vsem pa je skupno osiromašeno testiranje realnosti, ki jc poslcdica zlitja fantazem in realnosti ter izenačenja simbolnega in predmetnega.
"Odrasli, umiriti se" pomeni v psihološkem jeziku zaključek igre vlog, sprejemanje časovne kontinuitete, razrešitev dileme, povezane s predstavami selfa, in dovršitev identitetnega boja, kar vse se (med drugim) kaže kot potreba po stalnem objektu ljubezni. Študentsko obdobje napoči običajno dosti pred opisanim "umirjanjem". Zato ga lahko upravičeno opredelimo kot pozno adolesccnco, krizo identitete pa kot osredn ji problem tega časa. Poglabljajo jo težave, ki pestijo večino študentov - prilagajanje na novo okol je, lažna dilema med izdajstvom (zapuščanjem) in zvestobo družini ob sekundarni scparaciji, ovirano erotično- seksu Al no delovanje, sprememba načina dela (študija), nove - drugačne obveznosti in podobno.
Sekundarna separacija pripomore k občutenju identitete samostojnega, avtonomnega posameznika, kar pomembno vpliva na zdravo prilagajanje v okolju. Poteka v štirih fazah - od ločitve od staršev, prek preizkušanja in ponovnega približevanja, do utrditve, ko postane adolescent relativno neodvisna osebnost, njegov ego pa funkcionira avtonomno v odnosu do zahtev starševskih modelov identifikacije. Motn je funkcioniranjacga, kot soimpulzivnost, študijske težave, odlašanje, pomanjkanje ciljcv, slaba volja in negativizem so odraz krize ali neuspeha pri separaciji od infantilnih objektov ter pomenijo stranpot v proccsu individuacijc. Poklicna izbira in načrtovanje kariere-eden največjih in najbolj kompleksnih izzivov pozne adolcsccncc-je najlažja za mladostnike, ki imajo izkušnjo neodvisnosti, hkrati pa navezanosti na starše. Raziskave zadnjih let so potrdile izjemen pomen, ki ga ima neuspeh v procesu sekundarne separacijc za oblikovanje in vzdrževanje neprilagojenih vzorcev vedenja. Emocionalne in vedenjske motnje v adolcscentncm obdobju sooblikuje tudi stopnja nujne navezanosti na starše, kar dokazuje, da jc sekundarna scparacija resnično rekapitulacija primarne. Ta razvojna naloga je za moške in ženske - študentke in študente - različna. Nekateri avtorji celo menijo, daje za opisovanje procesa individuacijc pri ženskah pojem "separacija" neustrezen ter izpostavljajo pojme, kot so povezanost, stik in skupnost.
Našteti poudarki iz teoretičnega uvoda so služili kot osnova za razlaga dobljenih rezultatov. Pri tem smo ves čas razmišljali o študentih, o osebnostih, ki so veliko več kot vsote izmerjenih dimenzij ali ocen konfliktnosti stališč oziroma področij prilagajanja. Osebnost smo razumeli kot sistem, ki se oblikuje skozi razvoj, njegovi deli pa so integrirani in med seboj odvisni. Zakonitosti razvoja smo skušali umestiti v naš sociokulturni prostor, saj kultura prek norm, vrednot in stereotipov v veliki meri sooblikuje način življenja ter določa okvir, v katerem sc osebnost razvija.
V študiji smo poskušali odkriti in opisati dinamično ozadje in osebnostne dejavnike, ki vplivajo na študijsko uspešnost. Opredelitev uspešnosti v študiju je več in naša jc obremenjena z mnogimi omejitvami. Vzorec 192 študentov - 24 moških in 168 žensk (12,5% in 87,5%), ki so v študijskem letu 1988/89 obiskovali 1. letnik FF, smo namreč razdelili po kriteriju rednega napredovanja - brez ponovnih vpisov, pavziranja, menjave smeri - od I. do 4.letnika, kjer so bili ti študenti v letu 1991/92. Pri tem nc vemo, kdaj bodo diplomirali, kako dolgo bodo vpisovali absolventski staž, kako bodo ocenjene njihove diplome in kakšne occne so dobivali med študijem. Vse našteto pa večina avtorjev upošteva pri opredeljevanju uspešnosti. Za razliko od njih, je bila pozornost naše študije usmerjena zlasti v dinamiko razvoja in v prelomne faze, kot jc adolesccntna kriza s krizo identitete in sekundarno separacijo.
Delitev študentov po kriteriju rednega napredovanja seje v takšnih okvirih pokazala kot najbolj ustrezna, ker bi drugače vzorec pretirano razdrobili in bi sc vrednost dobljenih rezultatov šc dodatno zmanjšala. Vsekakor pa sc zavedamo, da postavljeni kriterij nc odraža kvalitete pridobljenega znanja, zadovoljstva s študijem ali kasnejše uspešnosti v poklicu, kakor tudi nc osebne ali poklicne rasti, marveč predvsem vrednote in norme naše kulture -storilnost, pridnost, vztrajnost. Ob tem postaja jasno, da sc sistemu študija na FF lažje privadijo ravno tisti študenti, ki so se bolj pripravljeni konformirati spravili institucije, manj razmišljajo s svojo glavo, so bolj "pridni" in vztrajni ter manj inovativni. Na ta način je mogoče delno razložiti zmeren (dober, prav dober) srednješolski uspeli uspešnih, saj so v celoti vzeto dosegali neuspešni pomembno boljši uspeh v vseh štirih letih srednje šole. Sistem študija - pa tudi večina raziskav - ne upošteva razvojne krize, ki bremeni večino brucov. Nas paje zanimala ravno ta, nc pa mere in ocene dosežkov, oziroma storilnosti.
Redno napredovanje v študiju smo opisali kot proces, kjer stopa v interakcijo več dejavnikov (institucija, novo socialno in fizično okolje, študent in njegova družina v ozadju). Poskušali smo odkriti razlike v temeljnih področjih prilagajanja (PNS), osebnostni h lastnostih (FPI) in osebni zgodovini (vprašalnik) med rednimi in kakorkoli neuspešnimi študenti. Dejavniki okolja in institucije zahtevajo posebno, dodatno proučevanje. Zaradi pretežnega zanimanja za študente, smo v naši študiji mogli osvetliti le del fenomena študijske uspešnosti.
Tako je bilo od 192 študentov kakorkoli neuspešnih 84 (43,(%) - 12 moških (14,3%) in 72 žensk (85,7%). V I. letniku smo jih testirali s FPI, PNS in Vprašalnikom o težavah študentov. Njihovo napredovanje smo spremljali 4 leta. Rezultate zaradi obsežnosti predstavljamo v opisni obliki. Vsi podatki in izračuni so na voljo pri avtorici.
2 OPIS REZULTATOV
Rezultati kažejo, da sc uspešni in neuspešni študeti pomembno razlikujejo na področju pojmovanja in doživljanja samega sebe. Occna konfliktnosti jc višja za celotno skupino uspešnih študentov (moških in žensk), dasiravnoje slika nekoliko zabrisana zaradi izstopajoče
motenosti pri neuspešnih moških. Med stališči v sklopu tega področja prilagajanja jc najbolj pomembna razlika med uspešnimi in neuspešnimi v občutjih krivde, ki so pri prvih večja. Ugotovimo lahko, da se bolj kot po uspešnosti, študenti razliku jejo po spolu. V obravnavani skupini jc spol tisti dejavnik, ki določa kvaliteto medosebnih odnosov. Ti so bolj konfliktni pri moških, kar se kaže zlasti v stališču do prijateljev in znanccv, nadrejenih, podrejenih in kolegov pri delu ali v šoli. Ob tem imajo moški slabši odnos tudi do prihodnosti in bolj problematične cilje, kar najbrž opazno zabriše razlike med uspešnimi in neuspešnimi v odnosu do samega sebe.
Med uspešnimi in neuspešnimi ni nobenih razlik v osebnostnih dimenzijah FPI, moški in ženske pa se razlikujejo v maskulinosti in spontani agresivnosti (moški na obeh dimenzijah dosegajo višje vrednosti), kar smo tudi pričakovali. Najbolj maskulini so uspešni moški, medtem ko so neuspešni bolj spontano agresivni.
Izobrazba očeta in matere, occna življenjskega standarda in materialnih razmer ter način bivanja med študijem so dejavniki, po katerih sc uspešni in neuspešni študenti nc razlikujejo. Pomembno več uspešnih prihaja iz srednje pedagoške šole, njihov učni uspeh pa je bil prej zmeren (dober, prav dober) kot izstopajoče dober. V celoti vzeto so dosegali neuspešni študenti pomembno boljši učni uspeh v vseh štirih letih srednje šole (rekrutirali so se zlasi iz skupine odličnjakov in delno tistih s prav dobrim uspehom).
Med razlogi za izbiro študi ja so uspešni v večji meri navajali omejitev vpisa na drugih smereh, v izbiro študija so izražali večje dvome, čeprav so pogosteje odgovarjali, da izbiri študija niso posvečali posebne pozornosti, zaradi napačnih pričakovanj in predstav v zvezi s potekom in organizacijo študija so tudi bolj razočarani, ob tem pa so šc pogosteje poročali, da jih preganja občutek nesposobnosti oziroma nc-dovol j-vel i k i h sposobnosti za študij.
Neuspešni študenti so sc pomembno bolj kritično opredelili do študijskega sistema in organizacije, ki ne dopušča individualnosti ter ne daje možnosti za samostojno reševanje problemov in ustvarjalno mišljenje, kakor tudi do slabe opremljenosti z literaturo in didaktičnimi pripomočki.
Uspešni študenti so sc pogosteje razšli s partnerjem zaradi objektivnih o/:o//čč(>i(prcobrcmcnjenost s študijem, sprememba kraja bivanja), medtem ko neuspešni ne znajo ohranjati in razvijati kvalitetnih partnerskih odnosov. Slednji so v večji meri menili, daje posvetovalnica za študente na F F potrebna, čeprav so sc oboji (uspešni in neuspešni) v veliki večini odločali za takšen odgovor. Vsi so poročali, da so sc za študij odločili zaradi zanimanja za to področje. Več kot polovica prcizkušanccv jc menila, da jih študijske obveznosti preveč obremenjujejo, približno polovica pa, da jih muči občutek odvisnosti od staršev zaradi denarja, ki jim ga le-ti dajejo v času študija (ob tem jc marsikateri dodal, da mu ostaja premalo časa za dodatni z.aslužek preko študentskega servisci)\ nihče med preizkušanci se ni pritoževal zaradi sporov s profesorji, nezaželene nosečnosti ali pogostih razmišljanj in aktivnosti v zvez s spolnostjo, ki bi puščale premalo časa za izpolnjevanje drugih obveznosti.
Znotraj vprašalnika smo preverili verjetnost vseli povezav med VI in V88, vrsto končane srednje šole, uspehom v srednji šoli, izobrazbo obeli staršev, occno sociockonomskcga statusa in materialnih razmer ter načinom bivanja v času študija za skupino uspešnih in neuspešnih študentov posebej. Dobršen del izračunanih hi-kvadrat testov jc statistično nepomembnih, pri pomembnih vrednostih pa smo opazili, da jc verjetnost povezanosti samo za dva para variabel enaka za uspešne in neuspešne (slabše kot so materialne razmere študentov, bolj jim upada motivacija za študij ter boljši uspeli ko so
imclu v 3.letniku sredn je šole, bol j jih muči iskanje lastne identitete), ostale kombinacije sc vsebinsko razlikujejo in zdi se, daje vsaka skupina oblikovala specifični vzorec izbir.
Uspešni študenti, ki so svoje materialne pogoje nižje ovrednotili, so sc v večji meri pritoževali nad premajhnimi možnostmi za ustvarjalno mišljenje in samostojno reševanje problemov, za študijski program pa so menili, da jc razdrobljen na preveč specialnih predmetov in daje premalo temeljnega znanja. S poprečno occno materialnih razmer (večina) se povezujejo neredke pritožbe o preobremenjenosti s študijskimi obveznostmi; študenti, ki so svoje materialne razmere nadpovprečno occnili, pa so mnenja, da je odnos predavateljev (do študentov) neoseben. Srednja ocena sociockonomskcga statusa se pri uspešnih veže na upad motivacije zaradi slabe kvalitete vsebine in neprimernih študijskih razmer, pičlih možnosti za ustvarjalno delo in samostojno reševanja problemov, pretirano razdrobl jen program in prevelike zahteve do sebe.
Prevelike zahteve do sebe imajo tudi študenti, katerih matere imajo najnižjo izobrazbo. Srednja in višja izobrazba mater je povezana s pritožbo, da ni zahtev po sprotnem študi ju; študenti z. najbolj izobraženimi materami pa poročajo o upadu motivacije zaradi slabe kvalitete študija, ki pa njihovem mnenju tudi ne dopušča individualnosti, medtem ko je izobrazba očeta (nižja in najvišja) povezana z občutkom preobremenjenosti s študijskimi obveznostmi.
Boljši uspeli ko so imeli uspešni študenti v srednji šoli (2., 3. in 4.letnik), pogostejša obdobja potrtosti in identitetne stiske jih obhajajo; tisti s poprečnim srednješolskim uspehom (večina) pa so se pritoževali predvsem nad tem, daje študijski program preveč natrpan s podatki, ki se jih jc treba naučiti, vendar od n jih ni posebne koristi.
Težave, ki jih imajo zaradi ločenosti od prijateljev v domačem kraju, so povezane z obdobji potrtosti ins premajhno samozavestjo, problemi s sostanovalci (različne želje, način življenja in mišljenja, potrebe, okus, organizacija skupnega bivanja) pa s prevelikimi zahtevami do sebe, premajhno samozavestjo in s pomanjkanjem časa zase, kar se veže na pomanjkanje časa za dodatni zaslužek.
Uspešni študenti, ki jim zmanjkuje denarja za osebne potrebe, običajno tožijo ludi o obdobjih potrtosti in pomanjkanja energije. Pogosta nesoglasja med njihovimi starši se povezujejo s težavami pri iskanju primernegastalnejšega partnerja, s premajhno samozavestjo in z občutkom pomanjkanja časa zase, medtem ko ni redka zveza med hujšo boleznijo staršev in prevelikimi zahtevami do sebe, oziroma med gradnjo hiše ali nakupom novega stanovanja in sedanjimi težavami z organizacijo časa.
Za neuspešne študente velja zveza med slabimi materialnimi pogoji in pritožbo, da sistem in organizacija študija nc dopušča individualnosti. Poprečni srednješolski uspeh sc povezuje z mnenjem o prevelikem številu formalnih obveznosti in zahtev, z iskanjem lastne identitete, premajhnimi možnostmi za uveljavitev lastne individualnosti ter s prisilo, da študirajo stvari, ki jih nc zanimajo.
Z izobrazbo očeta pri neuspešnih rastejo zahteve do sebe, upada pa število pritožb, da sistem nc dopušča individualnosti in/ali da jim upada motivacija zaradi slabe kvalitete študija. Slednje se povezuje s srednjim sociockonomskim statusom.
Premalo časa zase imajo študenti, ki poročajo o problemih s prehrano in občutku odvisnosti od staršev zaradi denarja. Ta sc dotika še iskanja lastne identitete. Neuspešni študenti, ki menijo, da imajo prevelike zahteve do sebe, so poročali o pogostih nesoglasjih in prepirih med starši; družine tistih s premajhno samozavestjo pa so redkeje gradile hišo ali kupovale novo stanovanje.
Iz naštetega lahko povzamemo, da se pri uspešnih povezuje več variabcl, ki sc nanašajo na družinsko klimo, občutke lastne vrednosti, uravnavanje medosebnih odnosov in na pritožbe o sistemu študija (zlasti v smislu obremenitev). Pri neuspešnih je zvez med variablami manj, izstopa potreba po individualnosti (tako v študiju kot v zasebnem življenju). Zanimivo jc, da sc pri neuspešnih vežejo pritožbe o študiju (slaba kvaliteta, upad motivacije, ni individualnosti) na izobrazbo očeta, pri uspešnih pa na izobrazbo matere (iste variable). Kompleksi težav uspešnih so bolj osebne ("notranje") narave, težave neuspešnih pa bolj organizacijske, situacijske, objektivne ("zunanje") ter sc prclamljajo skozi potrebo po individualnosti in zahtevo "biti svoj".
S faktorsko analizo smo mani Cestnim vrednostim (dimenzijam FPI in ocenam motenosti na reprezentativnih področjih prilagajanja) iskali latentno strukturo, s katero bi mogli pojasnili latentne lastnosti (konstrukte), značilne (morda specifične) za skupino uspešnih in neuspešnih študentov.
Pri skupini uspešnih smo identificirali šest faktorjev, ki smo jih poimenovali:
FI - neugodna samopodoba
F2 - iz družine izvirajoči modeli prilagajanja
F3 - avtoritarna pozicija v heteroseksualnih odnosih
F4 - socialna distanca
F5 - socialna zaželenost
F6 - dogmatiz.em
Vsebina Fl kaže na emocionalno labilnost, nerazpoloženje, vzdražljivost, motnje kontakta, nezaupanje, nezanesljivost, telesne težave in odzivnost na čustvena stanja, nezadovoljstvo, depresivno obarvano razpoloženje, strah, osamljenost, pomanjkanje koncentracije, zadržanost, nizko frustracijsko tolcranco, zaskrbljenost, napetost, strah pred javnim nastopanjem in slabši odnos do lastnih sposobnosti. Faktor neugodna samopodoba pojasni 29,% celotne variance.
Vsebina F2 sc dotika domala vseh stališč oziroma vseh področij prilagajanja, izstopa pa celotno področje družine in stališče do preteklosti. Faktor iz družine izvirajoči modeli prilagajanja pojasni 10,3% variance.
Vsebina F3 se zdi močno povezana s problemom nevtralizacijc agresije in zmožnostjo vzpostavi janja zadovoljujočih medosebnih (predvsem heteroseksualnih) odnosov, saj izstopa ravno ambivalenca med pasivnim in aktivnim, slaba podjetnost in rivaliteta z nadkompcnzacijskcpozicijc poudarjanja sebe. Faktor avtoritarna pozicija v heteroseksualnih odnosih pojasni 9,7% variance.
F4 kaže socialno distcinco v smislu introvertiranosti, pasivnosti, pustosti, plahosti, nezaupanja vase, z naglimi razočaranji in prizadetostjo, s pomanjkanjem poguma, zaskrbljenostjo, obotavljivostjo, pesimizmom, strahom pred javnim nastopanjem, slabo podjetnostjo in uveljavljanjem, z dvomom v lastne sposobnosti in izraženimi bojaznimi. Faktor socialne distance pojasni 5,8% variance.
Vsebina F5 nas jc opozorila na prizadevanja uspešnih, da bi bili nekaj, kar niso, saj visoka vrednost odkritosti (FPI) opozarja na spornost dimenzije spontane agresivnosti (impulzivnost, neobvladanost, potreba po spremembah) - predpostavljamo, da bi takšni radi bili (pa nc morejo/si nc upajo - da nc bi izgubili naklonjenosti). Zato smo F5 opredelili kot težnjo po socialni zaželenosti. Pojasni 4,7% variance.
F6je obarvan z reaktivno agresivnostjo, stremljenji k dominantnosti, egocentrizmom, sumičavostjo, nezaupanjem, avtoritarnostjo in konformizmom, zobčutki krivde, bojaznimi
in s konvcncionalnimi moralnimi sodbami. Označili smo ga kot faktor dogmatizma (kot odraz, avtoritarnih naravnanj), ki pojasni 4,1% variance.
Pri skupini neuspešnih študentov smo identificirali osem faktorjev:
FI - podjetnost
F2 - socialna insertnost
F3 - emocionalna nestabilnost
F4 - pasivna pozicija v heteroseksualnih odnosih
F5 - zahteve super-ega
F6 - nekooperativnost
F7 - opozicionalnost
FH - krivda
Vsebina Fl kaže na družabnost, živahnost, potrebo po stikih z ljudmi, zgovornost, zaupanje vase, dobro in uravnovešeno razpoloženje, aktivnost (ukrepanje), zmožnost hitrega navezovanja stikov, pripravljenost za delovanje, samozavest, optimizem, dober emocionalni odnos do soljudi, sposobnost koncentracije ter na pozitiven odnos do lastnih sposobnosti. Faktor podjetnosti pojasni 27,3% variance.
F2 - socialna insertnost, ki pojasni 11,2% variance, odraža objektne odnose z osebami avtoritete in ljubezni, usmerjene v prihodnost, utemeljene s cilji razvoja in doseganja stabilne pozicije v zasebnem in poklicncm življenju.
Vsebina F3 so zlasti emocialna labilnost, občasne psihosomatske težave, telesna odzivnost na čustvena stanja, vzdražljivost, hitra frustriranost, vzkipljivost v afektu, nemir, nerazpoloženje, togotnost, skrbi; pojasni 9,3% variance, poimenovali pa smo ga po izstopajoči emocionalni nestabilnosti.
F4 - pasivna pozicija v heteroseksualnih odnosih kaže na negotovost, ncz.adovol jstvo, depresivnost, pesimizem, občutke manjvrednosti in motnje v stikih z osebami nasprotnega spola ter prevladujočo insuficientnost, napetost, potrtost na področju spolnosti, obremenjeno z družinskimi sporočili. Pojasni 5,0% variance.
F5, ki pojasni 4,9% variance smo imenovali zahteve super-ega (kot prepoved in ideal); ko pojmujemo super-ego v širšem smislu, nastopa ideal ega kot deri vat identifikacije s starši, kot introjckcija predstave vsemogočnih staršev, ki konstituirajo ideal. Idealni oče odraža aspiracijc po avtonomiji in nastopa kot najpomembnejši objekt identifikacije.
Vsebina F6 kaže nezrelost, impulziven odnos do soljudi, ncobvladanost, moten odnos do nadrejenih - najbrž tudi skozi odnos do kolegov. Menili smo, da nc gre toliko za vprašanje kooperacije (s kolegi) kot za problem nezdrave tekmovalnosti, zato smo F(i poimenovali nekooperativnost. Pojasni 4,4% variance.
F7 - kritizerska pozicija v medosebnih odnosih, opozicionalnost - pojasni 4,1% variance; F8, kjer jc v ospredju krivda, obarvana z razočaranjem in pesimizmom (gledano v preteklost), pa smo opredelili kot faktor krivde. Pojasni 3,8% variance.
Analiza latentnega prostora jc opozorila na razliko med uspešnimi in neuspešnimi. Očitno so ozadje, dinamika razvoja in struktura pri obeh skupinah različni. Seveda pa se zavedamo možnosti napačne razlage vsebine dobljenih faktorjev, dasiravno faktorji sami (kot matematični konstrukti) jasno kažejo, da latentni prostor (tisto "ozadje", ki ga proučujemo) pri uspešnih in neuspešnih študentih ni enak.
Rezultati so potrdili, da se uspešni in neuspešni študenti nc razlikujejo v osebnostnih dimenzijah FPI, in pokazali, da se uspešni in neuspešni študenti razlikujejo v doživljanju ter pojmovanju samega sebe. kakor tudi v težavah, ki jih doživljajo med študijem. Opisano
predvsem pomeni, da ni smiselno proučevati osebnost (v okviru študijske (ne)uspešnosti) preveč razdrobljeno, saj tudi med posameznimi stališči na PNS (dokler jih nismo združili v področja prilagajanja) pretežno nismo našli pomembnih razlik med uspešnimi in neuspešnimi. Dimenzije osebnosti (12) kot jih meri FPI so očitno preveč "mikroskopske", kar razbija sliko osebnosti kot celote, njeno enovitost, stalni razvoj in rast, transformacije ter bogastvo motivov, ciljev in teženj.
V opredelitvi problema smo pozornost usmerili na študente, kar pomeni, da nas zanimajo osebnosti, ki so dosti več kot vsote izmerjenih dimenzij in/ali ocen konfliktnosti stališč oziroma področij prilagajanja. Osebnost jc sistem (sestavljen in enovit obenem), unitas multiplex kot ga je opisal Allport (1969), ki se oblikuje skozi razvoj. Ta sestavljeni sistem odlikuje integriranost in vzajemna odvisnost delov, predvsem pa je zanj značilna celostnost (enotnost). Celota sc kaže v samozavedanju (proprium), v doživljanju lastne identitete, ki je ena ključnih tem intcrprctacijc dobljenih rezultatov in obravnavanega problema. Slednjega moramo zategadelj zelo natančno definirati: ni mogoče govoriti o študijski (ne)uspešnosti, ampak o študentih, ki so (ne)uspešni (glede na kriterij, ki smo ga postavili in kateremu velja marsikatera kritična pripomba).
Tako predstavlja naša študija poskus osvetlitve nekaterih posebnosti v osebnosti (strukturi, dinamiki) študentov, ki pa so hkrati vsak s svoji osebnostjo svet zase. Dilemi med idiografskim in nomotetičnim gledanjem se ne moremo izogniti, skušamo pa jo preseči z razmišljanjem o splošnih zakonitostih, ki so zlasti zakonitosti razvoja v nekem sociokulturncm prostoru. Kultura v veliki meri sooblikuje način življenja preko norm, vrednot, stereotipov. V tem okviru se osebnost razvija in rase (v smislu samoaktualizacijc, razvoja svojih potencialov, kot je to opisal Rogers (1985)).
Razmišljanja o dobljenih rezultatih in odgovori na hipoteze so nas opomnili na nevarnosti, šibkosti vseh dinamično orientiranih modelov raziskovanja, ko razlika med dejstvi in impresijami ni povsem jasna, med izmerjenimi vrednostmi in dinamično interpretacijo rezultatov nastopajo neidentiliciranc, anonimne intervenirajoče variable, govorimo pa o fenomenih, ki jih del sploh nc moremo neposredno opazovati in kvantificirati (vprašanje zanesljivosti, veljavnosti, kontrole, napovedovanja); nekateri koncepti so fikcije (mnogo razložijo in malo napovedo) - anteccdensi so neznani, variacije ncizmcrjenc, vedenjske manifestacije pa takorekoč neomejene (kakršnekoli; Maher, 1970).
Naštetim pomislekom lahko dodamo še dvom v ustreznost kriterija. Zdi se, da ne odraža niti kvalitete pridobljenega znanja, zadovoljstva s študijem ali kasnejše uspešnosti v poklicu, niti osebne in poklicnc rasti, marveč predvsem vrednote in norme kulture, v kateri jc bil postavljen. Če sc študent ponovno vpiše, prekine študij (pavzira), zamenja študijsko smer (ali celo fakulteto), to še ne pomeni, da nc bo diplomiral, postal dober strokovnjak in dobro integrirana, zrela, ustvarjalna osebnost.
Uspešnost je "lastnost, značilnost uspešnega ", uspeli "dejstvo, da kdo s svojim delom, prizadevanjem doseže to, kar želi, pričakuje; pozitiven rezultat kakega dela, prizadevanja; kar doseže učenec s svojim delom, prizadevanjem v šoli", uspešen jc tisti, ki daje take rezultate, kot se želi, pričakuje; s katerim se dosega, kar se želi, pričakuje; ki poteka tako, kot se želi, pričakuje; ki dosega ugoden sprejem pri porabnikih, občinstvu ", uspeti pa pomeni ".v svojim delom, prizadevanjem doseči tak rezultat, kot se želi, pričakuje; uresničiti se tako, kot se želi, pričakuje; izraža uresničitev hotenega, zaželenega dejanja "(SSKJ T-Ž, str. 313). Naš kriterij izraža pomen "kot se želi, pričakuje" in "ki dosega ugoden sprejem pri porabnikih, občinstvu". Zanemari pa pomen da kdo s svojim delom, prizadevanjem
doseže to, kar si želi, pričakuje", saj študentov nismo povprašali, kaj pričakujejo, koliko časa in na kakšen način želijo študirati, skratka: obšli smo njihovo doživljanje, razumevanje in vrednotenje uspešnosti.
"Kot se želi, pričakuje" so tradicionalna načela kulture, zahteve, ki se kažejo v uveljavljenih načelih gledanja, vrednotenja in dojemanja sveta. "Dober" študent je seveda tisti, ki polni svoj indeks z odličnimi ocenami, vendar te niso dovolj prepričljiv dokaz, če jih zbira deset let. Neredko pomeni "dober" in priden študent isto - človeka, ki je študiral redno (in diplomiral najkasneje v petih letih po začetku študija). Slovenski prostor, domovanjep/7yaz/!(7i ljudi, jc gotovo storilnostno obremenjen in na prepihu najrazličnejših družbenih, gospodarskih in političnih sprememb se še kako radi zatekamo k vrednotam "naroda hlapcev" - negujemo visoke moralne, vedenjske in delovne zahteve, zavijanje s "pravilne" poti pa prepoznamo kot obsojanja (ali celo kazni (široko vzeto)) vredno početje.
Pravila okolja niso strpna do prekrškov. Otroci morajo biti "pridni", saj jc to osnova za oceno "vrednosti" njihovih staršev. Potem zrasejo v "pridne" študente. Te smo v naši raziskavi označili kot uspešne. Premalo vemo, da bi mogli in smeli nadaljevali to razmišljanje ter ga usmeriti v prihodnost. Trdimo pa lahko, da smo obravnavani vzorec razdelili na dve skupini (uspešnih in neuspešnih) predvsem po kulturno zaželeni in nagrajeni pridnosti, vztrajnosti, storilnosti. Zalo bi lahko interpretacijo in diskusijo rezultatov naslovili:
Kateri so "pridni" študenti in kateri ne (ter v čem se razlikujejo).
3 DISKUSIJA IN INTERPRETACIJA
3. 1 Kakšni so bruci
Študij ni samo privilegij bolj sposobnih in/ali dobro situiranih, podaljšanje relativno lagodnega življenja, neobremenjenega z "resnimi" problemi, ampak tudi (in predvsem) izziv, razvojna naloga, ki zahteva ustrezne strategije in zmožnosti za reševanja ključnih vprašanj, kot so kriza identitete in sekundarna scparacija v pozni adolescenci.
Obravnavani vzorec študentov, katerih napredovanje smo spremljali skozi štiri leta študija, v temeljnih potezah ustreza populaciji (delež moških, delež rednega napredovanja, zastopanost najštevilčnejših smeri), zato predpostavljamo, da nekatere ugotovitve veljajo za cclotno gcncracijo brucov 1988/89, oziroma za študente Filozofske fakultete na začetku študija.
Najbolj opazni osebnostni značilnosti brucov sta depresivnost in emocionalna labilnost, kar daje sliko nezadovoljstva, negotovosti, zaskrbljenosti, nerazpoloženja in nihajočega razpoloženja s prevladujočimi depresivnimi toni, pesimizmom, anksioznostjo, bolečo osamljenostjo, podobo obrmenjenosti z notranjo praznino, pomanjkanjem koncentracije, občutki manjvrednosti in agresije do sebe. Depresivnost se poglablja z motnjami v stikih z drugimi ljudmi, čemernostjo in napetostjo, z občutki nerazumljenosti (s strani drugih), zanemarjenosti (prezrosti) in od večnosti.
Takšno sliko potrjujejo in dopolnjujejo izstopajoče konfliktnosti (PNS) v odnosu do nasprotnega spola, nadrejenih, podrejenih, lastnih sposobnosti, občutki krivde ter močno izražene bojazni. Gre za sklop težav, motenj, kije najbrž dodobra razvojno pogojen, za krizo prehoda v odraslost (ni razvoja brez kriz), ko je potrebno doseči zrelo seksualno organizacijo (genitalno ccntrirano, podprto s fuzijo nagonskih pulzij in nežnosti) in jasno spolno identiteto, utrjeno osebnostno strukturo, izoblikovali se mora self, separiran od staršev, izpolnjen z lastnimi psihičnimi in telesnimi izkustvi ter relativno neodvisen od vrstnikov.
Normativna kriza jc travmatsko obdobje, obremenjeno z mnogimi pritiski, pod katerimi se oblikuje nov odnos med telesnim in duševnim, razvija in krepi se sposobnost ljubiti (drugega), tolerancc za neprijetnosti, bolečine in trpljenje. Zavest naj bi postajala vse bolj zrela, brez strahov, krivde in obrambnih identifikacij, z uravnoteženo kontrolo nagonov in impulzov ter umirjeno agresivnostjo - brez jeze, sovraštva in anksioznosti; delovanje pa kar se da neodvisno. Depresivnostjo nujni del procesa sekundarne separacije, saj je določeni objekt za self izgubljen. Objekti ljubezni iz in fanti lnc preteklosti izgubljajo libidne investicije, medtem ko rahljanje vezi s starševskimi objekti (ali cclo n jihovo uničenje) prebu ja silovito anksioznost. Libido se ločuje od staršev in se veže na nove objekte. Žalost ob tem jc neizogibna, trpljenje pa nastopa kot posledica opuščanja teh investicij, ko se ego sooča s spoznanjem, daje pričakovanje vrnitve "prejšnjega" stanja brezupno. Pred njim so nove naloge, povezane s sposobnostjo ljubiti (drugega) in samopotrditvijo, uveljavitvijo.
Normalna spolna identiteta, ki pogojuje spolno privlačnost med mladimi obeh spolov in olajša razumevanje istospolnih posameznikov v vsakdanji komunikaciji, jc sekundarna kvaliteta, katere razvoj teče od vitalne seksualnosti preko kultivirane erotike do polno doživljenc ljubezni, s tesno prepletenimi seksualnimi pobudami in nežnostjo.
Na k valiteto erotično-seksual nega življenja vpliva (ne)doscžcna separiranost. Ohranjena odvisnost od staršev hromi obli kovanje individualnosti ter se odraža tudi na heteroseksualnih odnosih. Starši lahko s svojimi vzgojnimi sporočili izkrivijo razvoj vitalne seksualne energije, ki se pri moških navadno izrodi v smeri agresije, pri ženskah pa v smislu pripravljenosti za trpljenje. V takšni situaciji jc spolno privlačno samo tisto, kar jc prepovedano, neznano in nasprotno intimnemu. Intelektualni kontakt, razumevanje, dopustljivost in nežnost sc vežejo na pripadnike istega spola in na bližnje osebe nasprotnega spola. Vsi postanejo seksualni tabu. Pride do širjenja inccstuozne prepovedi, ki obide edinole neznane, tuje osebe. Samo z njimi jc genitalni kontakt možen, vendar so v takšnem odnosu intelektualno obarvane intcrakcijc zelo zožene ali cclo izključene. Na ta način se genitalnost loči od nežnosti, odnos pajc navadno obsojen na hiter polom, saj nima možnosti komplementarnega prijateljskega seksualnega zadovoljstva. Sadomazohistični krčeviti koitus vzburja le, dokler jc prepovedan in dokler jc v njem prepoznaven antagonizem (libido-agresija). Po drugi strani pa mir, razumevanje in nežnost gasijo spolno željo, zategadelj se bruci neredko zatekajo v bežne zveze, ki nezrelo seksualnost bol j vzburjajo, puščajo pa jih emocionalno prikrajšane.
Spolnostjo tako občutljivo področje človekovega življenja, da mu seksistična vzgojna sporočila kaj lahko povzročijo nepopravljivo škodo. Čc vzgoja blokira seksualnost, oropa odnose med moškim in žensko pomembnih vsebin ter jih obsodi, da postanejo nezadovoljivi, stalni vir nerazumevanja in nesreče, kar se pogosto rcproducira tudi na naslednje generacije. Zato ni presenetljivo vsebinsko razhajanje stališč mladih do partnerskih odnosov (Guzina, 1981). Moški so bolj ambivalentni in cmocional no ncangažirani, ženske pa preko partnerstva in zakona rešujejo vprašanje osebne identitete. Pridobivanje vloge, ustrezne tej identiteti, je eden njihovih pomembnejših življenjskih ciljcv.
Izbor življenjske orientacije (usmeritve v polje življenja in delovanja z najintenz.ivnejšim angažmanom in osebnimi investicijami) je odvisen od sprejetosti, izoblikovanosti lastne spolne vloge (opredelimo jo kot internalizacijo družbeno pričakovanega sklopa osebnostnih lastnosti in specifično reagiranje in vedenje, vezano na pripadnike moškega oziroma Ženskega spola; Andjelkovič, 1981). Za bruckc, ki odstopajo od stereotipa ženske spolne vloge, ni toliko pomembno sprejemanje osebnostnih lastnosti, vezanih na moško spolno vlogo, kot preseganje omejitev, inhibicij, ki jih vsiljuje ženski stereotip.
Pereč problem vidimo v preoblikovanju "podedovanih" (tradicionalnih), hierarhičnih vzorcev vedenja in vrednot v enakopravne (preko oblikovanja in internalizacijc taksnih modelov v socializaciji). Tudi adolescenti in adolescentke, ki so relativno avtonomni, ne znajo (zmorejo) razviti skupnega iskanja - s premalo nežnosti in medosebne bližine dosti laže rešujejo probleme vsak zase in nc v komunikaciji s partnerjem, kjer preredko pride do resničnega spoznavanja Drugega in konstruktivnega reševanja konfliktov. Še zmeraj smo obremenjeni s tradicionalnimi normami in vrednotami, s patriarhalnimi predstavami o vlogi moškega in ženske. V minulih desetletjih je prišlo do sprememb ženske vloge, vendar na tak način, da so sc stara, tradicionalna in patriarhalna pričakovanja le dopolnila z novimi. Množicc žensk sc pred konflikti in negotovostjo skrivajo za preobremenjenost (Čačinovič-Vogrinčič, 1981), kar je navadno umik pred dejanskimi zahtevami komunikacije in sožitja med partnerjema. Zatorej med njima tudi ni razvite komunikacijske strukture, manjka navada skupnega reševanja problemov ob spremembah vlog.
Bruci na poti v zrelo spolnost naletijo vsaj na dva sklopa socialnopsiholoških ovir, ki upočasnijo razvoj jasne spolne identitete. Gre za sklop patriarhalnih norm in vrednot o ženi in družini (adolesccntkc ostajajo ambivalentne, negotove, nezmožne sprejeti enakopravno vlogo, zato raje vztra jajo v stari, ker naj bi ta dokazovala nj ihovo ženskost) ter za nezmožnost komuniciranja in nepripravljenost na napetosti (mladi nc vedo, kako uresničiti partnerske odnose, ostajajo nebogljeni pri izražanju lastnih želja, potreb in čustev, kakor tudi pri reševanju konfliktov).
V odnosih med spoloma sc tako pogosto razbohoti emocionalna distanca, ki je (poleg opisanega) v bistvu posledica dvoma v lastne emocionalne sposobnosti ali pa strahu pred izgubo lastnega sella. Heteroseksualni odnosi študentov zlahka postanejo torišče nepredelanih simbiotskih teženj, kar sc kaže kot bolestno pričakovanje neizmerne varnosti in razumevanja, mogoča paje prevlada agresivnosti in iz nje izvirajoče medsebojno obtoževanje in očitanje (drugemu) dominantnosti. Strah pred prevlado partnerja jc navadno odraz strahu pred izgubo lastne identitete (Blanck in Blanck, 1985). Njegove korenine segajo najbrž v čas primarne separacije-individuacije, ko je bil proces ncvtralizacije agresije prešibek. Ta razvojni primanjkljaj se izraža npr. skozi močne občutke krivde oh lastnih agresivnih impulzih (zlasti pri ženskah).
Neugodni razplet primarne scparacijc zavre rešitev konflikta v ojdipski poziciji (prehod od diadnega odnosa z materjo v triadni objektni odnos - pri dečkih preko identifikacije z očetom do oblikovanja moške spolne vloge, medtem ko morajo dcklicc zamenjati objekt ljubezni (od matere k očetu), da izgradijo svojo spolno vlogo) in vodi v histerično problematiko, ki se v heteroseksualnih odnosih kaže kot prepričanje, daje spolna privlačnost sredstvo in način uravnavanja medsebojnih odnosov, čemur se navadno pridruži še težnja po središčni vlogi in/ali sprejetosti s strani drugih. Takšni študenti zanikajo pomen stalnega partnerstva in si izrazito prizadevajo ohraniti neokrnjeno "svobodo".
Kadar premočne simbiotične vezi preveč obremenijo ojdipsko pozicijo, pride do regresije - po liniji psihoseksualnega razvoja na analni ni vo in/ali po liniji objektnih odnosov vdiado. Analna problematika (PNS) se kaže v storilnostnih nagibih-v odnosu do podrejenih zahteve po delovni učinkovitosti, disciplini, natančnosti, redu in vestnosti, kar se prenese ludi v odnose do kolegov in nadrejenih. Ob tem se študenti močno bojijo storilnostnih preizkušenj (izpitov) in neuspeha (v študiju in življenju nasploh). Najbrž je del bojazni (pred izpiti in študijskim neuspehom) situacijsko pogojen, saj brucom manjka potrditev in izkušenj v zvezi z dokazovanjem znanja.
Analna problematika sc v heteroseksualnih odnosih izraža kot zanikanje lastnih spolnih teženj in potreb. Zlasti študentke svoje seksualne nagibe rade projicirajo na moške, same pa nastopajo "čisto" in brezspolno, očitno obremenjeno z ego idealom iz. analnc faze.
Gotovo je eden od izvorov težav pri oblikovanju ženske spolne vloge njena manjša jasnost (Coleman in Hendry, 1990). Položaj žensk se naglo spreminja, dodatna zapreka pa jetudi povezanost višjega socialnega statusa z maskulinimi potezami. Zdi sc, da obravnavane študentke pogosto nimajo na razpolago pozitivnega objekta identifikacije za oblikovanje pozitivne spolne vloge (ni zmeraj jasne spolne identitete pri materinskem objektu identifikacije). Svoje matere neredko opisujejo kot preobremenjene z delom, utrujene, nezadovoljne kot ženske, nesrečne in kronično prikrajšane. Najbrž niso uspele uskladiti vlog zaposlene ženske, matere, gospodinje in partnerke, morda so cclo gradile disfunkcionalne koalicijc z otroki. Pri študentkah vzbuja takšna koalicija ambivalenco, saj identifikacija ni bila mogoča, zaradi premalo tesnega odnosa z očetom (mati kot prepreka) pa manjkajo primerne vzpodbude z njegove strani.
Zdi se, da bruci (moški), ki tudi siccr izstopajo po konfliktnosti odnosa do avtoritet, vanj vnašajo svoje težave pri identifikaciji z očetom. Torej lahko pomeni zanikanje avtoritete drugih ter odklanjanje sebe v takšni vlogi pravzaprav zavračanje očetove avtoritete. V ozadju morebitnih konfliktnih stališč do očeta predpostavljamo ostanke simbiotične navezanosti namater(šeizotroštva), kar sc nadaljuje v problematično separacijo-individuacijo v tretjem letu in ovira prehod iz pasivne (diada) v aktivno (triada) pozicijo v objektnih odnosih. Nekatere dopolnitve na PNS, ki zadevajo mater, odražajo ostanke simbiotičnih vezi pri študentih, saj gre ali za idealiziranje materinskega objekta ali za dajanje socialno zaželenih odgovorov, povezanih z mistificiranjem lika matere. To je v našem kulturnem prostoru precej običajno.
Manj jasna moška spolna identiteta jc morda eden od razlogov za vpis na Filozofsko fakulteto, ki velja za "žensko", kakor tudi za konfliktni odnos do prijateljev in kolegov. Takšni študenti so manj samozavestni - ne zmorejo ne podjetnosti nc prodornega uveljavljanja (problem prehoda iz. pasivne v aktivno pozicijo v objektnih odnosih). Prijatelji delujejo kot blažilci stresa in študent, ki tovrstnih odnosov nima (jih nc zmore/zna/upa vzpostaviti in/ali ohraniti),jcprcccj bolj izpostavljen (ranljiv) in najbrž dosti slabše prilagojen. Za mladostnike te vrste predstavljajo blišnji stiki grožnjo, s tem pa sc jim manjšajo možnosti in priložnosti za preverjanje lastne vrednosti in ustreznosti identitete.
Normativna kriza seje najbrž razburkala ravno na začetku študija. Na to kaže manjša spolna prilagojenost, obremenjena z nezrelim mišljenjem, cgoccntričnostjo, šibko odgovornostjo za lastne postopke in z redkim upoštevanjem potreb in interesov drugih. Mišljenje mnogih prcizku.šanccv deluje prej fantazijsko nerealistično kot realistično, polni so pretiranih pričakovanj, po drugi strani pa jim manjka konkretnih načrtov. Njihove predstave o prihodnosti so nejasne, kar je gotovo že v preteklosti pripeljalo do razočaranj, za katera neredko krivijo druge.
Tisti bruci, ki neprerasejokonfliktne in emocionalne odvisnosti od staršev, nc zmorejo izgraditi jasne individualnosti in začarani krog nedopolnjcne separacije se s tem sklene. (Ne)separiranost sicer neposredno nc vpliva na napredovanje v študiju, odraža pa se na identitetni stiski. S separacije tudi ne smemo in ne moremo sklepati na prilagojenost (to bi bilo preveč površno), saj je bistven emocionalni odziv na separacijo-tadoloča prilagojenost. Potek tega procesa sooblikuje družinska struktura. Dobra diferenciacija v družini je značilno povezana z odpornostjo na stres, kar začetek študija gotovo jc. Lažje ga premagajo,
obvladajo študenti z večjim samospoštovanjem in oceno lastne vrednosti (ki tudi bolj zaupajo v lastne sposobnosti), ker bolj izkoristijo socialno podporo in doživijo več zadovoljstva v medosebnih odnosih, med katerimi imajo posebno težo heteroseksualni odnosi. Opisane zveze niso enosmerne - vsi fenomeni so med seboj povezani - vsak nas pripelje do ostalih, v ozadju pa deluje (slabo/ne-) nevtralizirana energi ja agresije in libida ter (slabo) diferencirane predstave sella in objektov.
3. 2 Kakšni so pridni študenti
Pri študentih, ki redno, brez spodrsljajev napredujejo v vseh štirih letih študija, smo odkrili neugodno samopodobo, toge iz družine izvirajoče modele prilagajanja, avtoritarno pozicijo v heteroseksualnih odnosih, socialno distanco, težnjo po socialni zaželenosti in dogmatizem.
Otroci se uveljavljajo, izražajo in zadovoljujejo svoje potrebe na načine, ki ustrezajo njihovim konstitucijskim značilnostim ter zahtevam, pravilom okolja. Mnogi najlažje uspejo (si "prislužijo ljubezen" staršev) ravno s pridnostjo, mirnostjo, uboglivostjo in podredlijvostjo. Nekateri so se prisiljeni naučiti biti kar sc da neopazni. Marsikateri otrok ob tem trpi, poln je napetosti, strahu in tesnobe; nagrajena "pridnost" hromi njegova naravna hotenja. Zato so številni "pridni" otroci čustveno močno oškodovani, dasiravno vedenjsko niso moteči.
Kol žc rečeno: "pridni" otroci zrasejo v "pridne" študente, ki jih neredko bremeni konflikt med potrebo po sprejetju (s strani pomembnih Drugih) in priznanju (v medosebnih odnosih - biti nad drugimi). Ta konflikt prebudi strah pred agresivnimi težnjami (do drugih) in odklonitvijo, ki ga jc mogoče utišati s podrejanjem, "pridnostjo" in odvisnostjo. Hrepenenje po veljavi, priznanju in obvladovanju ostane, manifestni altruizem in prijaznost pa sta poslcdica (rezultat) potlačevanja in formacije reakcij (blokirana agresija in zahteve super-ega).
Agresija in iracionalna težnja super-ega k popolnosti določata storilnostno usmerjenost, samokontrolo in aspiracijc na nivoju popolnosti. Vendar prihaja do ambivalence aktivnost - pasivnost, do nihanja med nadkompcnzacijo in dekompenzacijo. Slednja sc neredko kaže kot utrujenost, potrtost. Najbrž jo povzročajo neustrezni ego ideali, nerealna pričakovanja, grandiozne misli, ambicioznost, slavohlepje, prizadet nevrotični ponos, samoprezir, odtujenost od sebe, pa tudi strah pred odvisnostjo. Ob tem sc nc moremo izogniti razmišljanju o premajhni diferenciaciji predstav sclfa in objektov, slabši fuziji dobrega in slabega objekta, blokadi agresivnih in najbrž tudi posesivnih teženj (neugodna samopodoba, pritožbe o psihosomatskih motnjah).
Pri študentih, ki smo jih označili kot uspešne, kažejo rezultati na slabšo diferenciacijo predstav self-objekti in pomanjkljivo nevtralizirano libidno in agresivno energijo. Zaradi izrinjenih želja po odvisnosti sc pojavijo bojazni, ki jih prekrije težnja po dominaciji nad objektom (avtoritarna pozicija v heteroseksualnih odnosih). Opazen jc moten kontakt, dvojno' v vedenju (podredljivost in preboji izzivalnosti) in razkorak med ambicijami ter dejan. o uveljavitvijo ("Rad(-a) bi bil(-a) najboljši(-a) v nečem, pa jc toliko boljših od mene' - vprašalnik). Razpetost med nadkompcnzacijo in spodrsljaji v lagodnost je poslcdica nega 'vnega pogojevanja kot vzgojnega stila, ko starši "uporabljajo" otroke, da bi zapolnili lastn > čustveno praznino. Njihova vzgoja je preobremenjena s posebnimi ideali, delo in izpemjevanje dolžnosti.
Nencvtralizirana agresija sicer moteče deluje, vendar pride zaradi blokade teh teženj do pretirane mirnosti in ubogljivosti (kar doživi "ugoden" sprejem v okolju). Pomanjkanje ravnotežja med sprejetimi prepovedmi, omejitvami in uresničevanjem lastne volje (da se ohrani naklonjenost) pa povzroči ambivalenco in nihanje med simbiozo in scparacijo. Okrnjena nevtralizacija zagotavlja manj energije za idcalizacijo (nevtralizirani libido) in slabšo gonil no silo za usmerjujoče, samokrutično in ojačujoče delovanje ega (nevtralizirana agresija). Ob slabše razvitem egu postane vprašljivo delovanje super-ega in orientacija selfa v prihodnost. Cc jc ego šibek, opravlja super-ego primitivno funkcijo, saj premočno zahteva idealno (nadkompcnzacija). Morebitno razočaranje nad (vsc)mogočnostjo starševskih likov ali pa njihova prezgodnja idcalizacija sta najbrž zadela ob slabo diferencirane predstave sella in objektov, vse to pa sc kasneje manifestira kot delovanje šibkega ega in nerealni usmerjenega super-ega.
Rivalitcta z nadkompcnz.acijskc pozicije izhaja iz negotove prodornosti; prodornost in iniciativnost v konkurenčni poziciji pa sc lahko sprevrže v podrcdljivost in konformnost vedenja (Erikson; po Musek, 1982), kar opozarja na moten prehod iz pasivne v aktivno pozicijo v objektnih odnosih.
Opisano gotovo določa specifično doživljanje sveta in sebe v njem. Izstopajoča depresivnost (nerazpoloženje, potrtost, pesimizem, slaba volja, občutek osamljenosti, notranje praznine in nerazumljcnosti) najbrž ni le razvojno pogojena. Menimo, da vsaj delno izvira iz podfazc zbliževanja v primarni separaciji- individuaciji (Mahler; po Blanck in Blanck, 1985), ko seje mati neustrezno odzivala na otrokove potrebe. Zdi sc, daje preveč zahtevala, pretirano vsiljevala otroku tisto, čemur ni bil dorasel. Neustrezna odzivnost matere prikrajša razvoj občutka telesne identitete pri otroku, kar izkrivlja njegovo zaznavanje lastnih fizioloških funkcij (slabo razlikovanje med emocijami in telesnimi občutki), v adolescenci pa izzove občutek nezadostnosti ter nezmožnosti ob soočanju z novimi socialnimi in emocionalnimi zahtevami, kakortudi z biološkimi potrebami (lakota, spolnost).
Ravno manjša zrelost, intcroccpti vna zavest, neučnkovi tost in nezaupanje v medosebnih odnosih so odraz slabe difercnciacijc predstav selfa in objektov. Nezaupanje v medosebnih odnosih, nezralost, občutek lastne neučinkovitosti in nesposobnost razlikovanja med različnimi emocijami pa predstavljajo osnovo za emocionalno in konfliktno odvisnost od staršev, ki povzročata čustvene težave in slabše prolagajanje na začetku študija. Anksiozni, podrcdljivi, pasivni in bolestno samokritični študenti si najbrž močno prizadevajo biti "pridni" ter izpolniti pričakovanja staršev, saj imajo pretirano potrebo po njihovi potrditvi, podpori (socialna zaželenost).
Zdi se, da si nc morejo dovoliti biti drugačni. Ob šibki identiteti, na katero kažejo rezultati, pa morda celo nc vedo, kakšna naj bi bila ta "drugačnost". Zrasli so tako, da se niso (ali pa vsaj nc dovolj dobro) naučili biti "svoji". Zato je razumljivo, da iščemo izvore v družini, katere struktura in diferenciranost opremljata člane na poti v neodvisnost, oziroma jim vrata vanjo zapirata.
Družina s togimi, konservativnimi sporočili običajno ne neguje pozitivnihscparacijsk i h čustev ter zdrave mere razdalje (in bližine), težje dopušča spodrsljaje in stranpoti, saj rigidni sistem vrednot (med katerimi ima gotovo posebno mesto pridnost in vztrajnost) striktno zapira meje dopustnega, onkraj pa prežijo na ego grožnje, anksioznost in krivda.
Med predpostavke o konservativni, togi (trdi) vzgoji se samo po sebi umevno umešča nekoliko izpostavljena vloga matere pri skupini uspešnih študentov. Nekako se vsiljuje zamisel o cankarjanski materi, ki tako rada - ob nenehnem žrtvovanju za druge - vse svoje
dejanske pomanjkljivosti prekvalificira v prednosti ter jih podkrepi s pogoslimi reparacijskimi zahtevami. Mati podpira, razume in sodeluje zmeraj in povsod - če to "ustreza" njenim željam in potrebam, zna pa odtegniti ljubezen in podporo, ko začuti ogroženost tistega, kar je zanjo "sveto".
Parazitska simbioza, ki oklesti individualnost, dogmatizem, negotovost, socialna distanca in bojazni kažejo, da uspešni študenti niso niti zreli niti dobro prilagojeni (zlasti sebi), da se kažejo kot reaktivne osebnosti (kot nasprotje avtentične osebnosti), ki ne uspejo realizirati notranjih potencialov. Od zrelosti (Hrnjica, 1982) jih loči prostrano polje negotovih medosebnih odnosov, polno anksioznosti in sekundarnih obramb, posebej pa množica strahov. N jihova prilagojenost samim sebi jc sporna, saj o sebi nimajo realne slike, oziroma so polni resignacije in nezadovoljstva. Manjka jim kritičnost do zahtev okolja, hromijo jih pogosto slabo počutje in pičli socialni dosežki, vse to pa opozarja na zrahljano osebno identiteto. Nc nameravamo govoriti o kočljivih kriterijih mentalnega zdravja, moramo pa opozoriti, da nejasna identiteta, siromašna aktualizacija in krhko, neredko izkrivljeno ravnotežje notranjih sil, obremenjeno z občutki krivde in nesreče, priča o odtujenosti od svojega avtentičnega jaza. Tako študenti, ki smo jih označili kot uspešne (torej približno tri petine obravnavanega vzorca), pretežno nc morejo biti osebnosti ustvarjalnega tipa (z. gotovostjo vase in izraženimi avtentičnimi sposobnostmi) in vsiljuje sc misel, da tradicionalne norme in vrednote (slovenskega prostora) siccr producirajo družbeno strukturirano "uspešnost", ki paje ne odlikuje spontanost, separiranost, avtonomija, demokratična struktura značaja in (pre)pogosto tudi ne ustvarjalnost.
Iskan je odgovorov na vprašan je Kakšni so "pridni" štidenti bomo sklenili s preprostim, morda cclo banalnim, gotovo nc "znanstvenim" vprašanjem - Ali so srečni? Ali morejo biti srečni mladi ljudje, ki ne okusijo raznovrstnosti svojih možnosti, sc ne dotaknejo svobode lastnih potencialov (vsaj za večino "uspešnih" preizkušancev se zdi, daje tako)? Ali je mogoče polnost telesnega in duševnega ugodja nadomestili z nenehnim prizadevanjem po kontroli, moči? Ali je mogoče bili zadovoljen s študijem ter ga hkrati doživljali kot (pretežko) breme, ki venomer prebuja dvom v lastne sposobnosti? Ali jc takšna cena "uspeha"? ("Trenutki sreče niso udobne nižine, temveč vrhovi življenja, trenutki polnosti možnosti, ki hočejo in morejo postati polnost realnosti, trenutki stvarjanja, dialektične točke izliva kvantitete v kvaliteto, o katerih velja verweile, Augenblick, du hist so schon... ")
Makarovič, 1988; str. 61)
3. 3 ... in kakšni so ostali
Študenti, katerih študijska pot ni potekala povsem gladko, brez napak, zastojev in spodrsljajev, delujejo bolj svobodno, odprto, dasiravno se zdi, da je identitetna kriza pri njih dokaj silovita in povzroča mnoga nihanja, vzpone in padce. Ko jih primerjamo z uspešnimi, so to mladi ljudje, ki si (očitno) upajo pasti, ker verjamejo, da bodo zmogli dovolj moči in volje ter se ponovno postavili na noge. Dovolijo si poskuse in napake, kar je pri uspešnih takorekoč prepovedano. Njihova identiteta se siccr šele gradi in dopolnjuje, vendar jc (vsaj v osnovi) pozitivno obarvana. Najbolj jih določajo podjetnost, aktivnost, pozitivna samopodoba, socialna insertnost in emocionalna nestabilnost. Opisali smo tudi manj "ugodne" faktorje, kol so pasivna pozicija v heteroseksualnih odnosih, nekooperativnost, opozicionalnost in krivda ter prisotne zahteve super-ega, ki najbrž niso tako toge in krute (egoje močnejši), niso pa presenetljive, saj sejepri tej skupini preizkušancev pokazal očetov lik kot bolj pomemben in delujoč.
Na prvi pogled hi sodili, da prihajajo neuspešni iz bolj dopustljivega, demokratičnega družinskega okolja,kijimje omogočalo več samostojnosti, iniciativnosti in individualnosti, ki jo (vprašalnik) tudi poudarjajo in izpostavljajo. Mordajestriklna zahteva po individualnosti ostanek zamisli o idealnem svetu iz predadolcsccnce ter iskanja idealnega očeta, oh liku katerega jc mogoče določiti lastne meje in realne možnosti. Potreba po idealnem očetu (pot v avtonomijo) je razumljiva zaradi nevarne nostalgije za materjo (pasivna pozicija v heteroseksualnih odnosih- regresija), ko realna mali morda niti ne deluje posesivno, vendar adolescenta še zmeraj (vsaj občasno) obhaja želja po "vrnitvi v raj" (posedovanju matere -krivda). Identifikacija z idealnim očetom (zahteve super-ega, nov sistem lastnih vrednot in pravil) omogoči redefiniranje slike o sebi in uveljavljanje v socialni realnosti (socialna insertnost).
Pri neuspešnih študentih sc kaže višek adolescentne krize z žalostjo (za materjo) in prisotnostjo idealnega očeta (zahteve super-ega). Bodoče ravnotežje se šele sluti in začenja oblikovati. Realni oče, ki je nudil zadostno čustveno oporo in jebil nanj mladostnik kot otrok pozitivno navezan, jc omogočil poistovetenje, pa tudi stanje odvisnosti od svoje moči, trdnosti in zanesljivosti. Ob tem je nastopal kot avtoriteta, ki jc določila prepovedi, meje in sc ponotranjila v super-ego (to je "notranji oče", ki vodi, nagrajuje in kaznuje - krivda).
Mati, ki prvazadovoljujeeksistenčneinčustvene potrebe, sooblikuje kasnejše zaupanje v svet in simbolizira odvisnost in čustveno sprejetost. Oče predstavlja stvarnost (socialno realnost) in individualnost. Oba odnosa sta nujna. Med seboj se dopolnjujeta in bogatita, tvorita sintezo čustev in akcije, občutenja in kreiranja sveta, saj otrok, ki se ne čuti ljubljenega in varnega, ne izgradi pozitivne samopodobc, nc pridobi zaupanja v lastne zmožnosti, kar je nujni pogoj za samostojnost in neodvisnost. Lik očeta pomaga pri iskanju ravnovesja med odvisnostjo in samostojnostjo, ki je potrebno pri opredelitvi svojega mesta v svetu. Samospoštovanje se vključuje v sprejemanje in upoštevanje neizogibnih omejitev in zahtev stvarnosti, nc da bi bil prizadet občutek notranje svobode in avtonomnosti. Morda neuspešni študenti v svojem razvoju prehitijo uspešne, kose izvijajo izokrilja odvisnosti od matere ter se ozirajo po idealnem očetu in avtonomiji. Morda pa so očetje prvih in drugih razi ični in so očetje uspešnih tudi sami oškodovani v odnosu do avtoritet in so zato pretirano avtoritarni, nedosledni ter skriti v senci (dominantne) žene (matere), medtem ko očetje neuspešnih lažje, z večjim zadoščenjem sprejemajo svoje očetovstvo - ker so ustrezneje razrešili odnose s svojimi starši in so zategadelj bolj zanesljivi, sposobni pospremiti "svoje" mladostnike na pot v zrelost.
Seveda je smiselno vprašanje, če so iskanja, nihanja, spodrsljaji neuspešnih predvsem razvojno pogojeni, ali vendarle gre tudi za nekatere prikrajšanosti, oškodovanosti. Le malo jih jc povsem prekinilo s študijem, zato se zdi, da so kljub notranji konfliktnosti nekako le izkoristili dane možnosti in poiskali najboljše rešitve (prospektivnost).
Morebitni primanjkljaji se po našem mnenju vežejo zlasti na agresivne in erotično-seksualne težnje, kar razloži lagodnost in deficit v znanju, oziroma inciativnost, borbenost, aspiracije, ki presegajo realne (z)možnosti, pri ženskah pa zavračanje matere (zaradi rivalstva). Izkrivljeni seksualni in destruktivni motivi podžigajo nenehno pričakovanje novega (vtisov, avantur - emocionalna nezrelost), prizadevanje za občutek svobodnosti in odklanjanje realnosti (posledic), kar se veča z doživljanjem razočaranj (posledic). Iz tega sc lahko razvije nezaupanje vase, nepoznavanje lastne vrednosti, šibka realitetna kontrola in težave z osebno identiteto, nezaupanje vase in v okolico, dvom v čustveno sprejetost s strani drugih (pasivna pozicija v heteroseksualnih odnosih), težave v sprejemanju in dajanju
cmocionalnc topline (emocionalna nezrelost), pa tudi slabše sprejemanje lastne spolne vloge, zavore pri predajanju, tendenca k neupoštevanju realnosti (časa, denarja, institucij), kar je poslcdica potrebe po iskanju novih vtisov in potrditev (nekooperativnost, opozicionalnost).
Študijski neuspeh pri blokiranih erotično-seksualnih težnjah navadno nastane zaradi sprožilne situacijc odrekanja (v novi situaciji premalo potrditev lastne vrednosti, ob tem pa obremenitev z novimi obveznostmi) ali skušanja (novo socialno okolje, potencialne erotično-seksualne ponudbe). Pričakovanje erotičnih potrditev se nc prenese na odnose s prijatel ji in znanci (socialna insertnost), odklanjanje avtoritete šole in doma(opozicionalnost), mogoč je erotiziran odnos do podrejenih, kar povzroča nelagodje (slabo počutje ob ukazovan ju drugim). Morebitna sovražnost zaradi občutja zavrnjenosti se izrine iz zavesti, na piano pa pride nezaupanje do prijateljev (nekooperativnost) in želja po stalni bližini nekoga (Drugega - pasivna pozicija v heteroseksualnih odnosih).
Ovirana agresija lahko sooblikuje neuspeh ob sprožilni situacij (odrekanja) na začetku študija, ko bruc (subjektivno ali realno) nima možnosti za lastno uveljavitev in dovolj naglo napredovanje (izguba položaja iz srednje šole - odličnjaki). Do najmanj ugodnega razpleta pride, če bruc obupa, se tolaži z iluzornimi pričakovanji in s projckcijo rešuje svoj intrapsihični konflikt. Oblikuje sc namreč začarani krog, obarvan z nesposobnostjo za konstruktivno aktivnost in spontanost - več ko študent hoče, manj zmore, nakar hoče še več (neskladje med aspiracijami in aktivnostjo, kije vse bolj blokirana). Ob tem dobiva iz okolja neugodne informacije o sebi, kar prizadene njegov občutek lastne vrednosti, zategadelj si krčevito prizadeva v smislu ponovnega dokazovanja (neredko z napačno aktivnostjo), dokler nc zdrsne v pasivnost, ki jo razumemo kot blokirano iniciativnost (zlasti v socialnih stikih - socialna insertnost).
Beg v pasivnost je nevrotična obramba in vodi v lagodnost, ki jc udobna in varna, brez naporov in tekmovanja - mlad človek nikogar nc ogroža, zato tudi sam ni ogrožen (s strani drugih), kar mu prihrani strah pred ljubosumnostjo in tekmovalnostjo. Nezadovoljiva izraba prostega časa in/ali nezadovoljive delovne tehnike zmanjšajo študentovo operativno zmožnost ter povzročijo zaostanek v študijskem procesu, ker nc zmore več obvladovati situacije ter sistematično vlagati napor, zato se ga loteva občutek lastne neučinkovitosti in negotovosti, čemur sc navadno pridruži še neustrezno ravnan je z ljudmi, kar skupaj manjša oceno lastne vrednosti in ustvarja tenzijo, ta pa šc večje težave pri študiju in še manj prostega časa, torej zmeraj slabšo prolagojenost na študijsko situacijo. Pride do stopnjevanja pričakovanj in upada učinkovitosti.
Opisali smo najmanj ugoden in pogost izid, saj jc večina neuspešnih uspelaprospektivno premagati težave. Ugotovimo lahko, da za "neuspešni" del našega vzorca le v manjši meri veljajo ugotovitve o slabši integraciji njihovih družin (Morrow; po Costello, 1970), so pa bolj emocionalno nestabilni, impulzivni in nekooperativni; najbrž tudi manj vztrajni, s slabšimi delovnimi navadami in metodami. Vendar jih opogumlja zaupanje v lastne sposobnosti in tisti del neuspešnosti, kije poslcdica cmocionalnc nezrelosti in identitetne zmede, nc pomeni napake, kije nc bi bilo mogoče popraviti, prerasti. Še nihče ni namreč dokazal, da osem zaporedno (redno) opravljenih semestrov študija zagotavlja najboljšo mogočo izobrazbo in strokovno usposobljenost (Cope in Hannah; po Stcrgar, 1988). Zaupanje v lastne sposobnosti varuje pred uničujočim delovanjem stresov, olajša reševanje problemov in izkoriščanje socialnc podpore ter odvrača brezup.
Negativna samopodoba uspešnih onemogoča polnost heteroseksualnih odnosov, saj ljudje, ki ne ljubijo sebe, tudi drugih nc morejo. Pasivno pozicijo v heteroseksualnih odnosih pri neuspešnih je mogoče razložiti kol razvojno določen primanjkljaj, naj brž pa na takšno sliko vpliva dejstvo, da večino vzorca (in populacije na Filozofski fakulteti) predstavljajo ženske, ki so po eni strani vzgojene v večji podrcdljivosti, po drugi strani pa so tudi prej pripravljene razkrili svoje doživljanje (Lamovcc, 1980), so bolj občutljive in pozorne na probleme in potencialne konflikte. Ženska orientacija cgo-idcntitctc jc usmerjena predvsem v medosebne odnose, pogosta življenjska orientacija pa ni toliko usmerjena h karieri kol k družini. To ne pomeni samo prihodnjega materinstva, ampak tudi sprejetost (s strani drugih) v svoji ženskosti. In tu so študentke močno negotove.
Najbrž sta negativizem in opozicionizem obramba pred simbiotskimi željami, saj prehoda od simbiotskih vsebin k polni separiranosti in neodvisnosti naši preizkušanci še niso opravili (vsaj večina, v ccloti nc). Težko bi napovedali, kolikim med njimi bo to uspelo. Njihova emocionalna nestabilnost jc tudi dejavnik, ki zmanjšuje situacijsko odzivnost in ustrezno ravnanje (Nygard; po Musek, 1988), kar prav lako lahko vodi v študijske težave.
Idcntitctnc zmede sc močno dotika problem motivacije. Družinska struktura in klima ter spol naj bi neposredno pojasnili le šestino variance neuspešnosti (Kurdck in Sinclair, 1988), ostala varianca pa naj bi v preccj.šnji meri izhajala iz motivacijske sfere. Krog sc psihologično sklene, kajti študent, ki nc vc prav dobro, kdo spoloh jc, vedno znova tudi ugotavlja, da nc vc, kaj zares hoče.
Značilnosti neuspešnih, katerih velik del se v to skupino gotovo ni uvrstil zaradi premajhnih sposobnosti (odličnjaki in prav dobri v srednji šoli), so nas privedle do predpostavke o njihovi večji ustvarjalnosti. Ustvarjalni ljudje so nekonformistični, nc priznavajo avtoritet, sprašujejo sc o veljavnosti preverjenih "rcsnic", nc marajo posnemanja in slepega sledenja drugim (zahteva po indi vidkualnosti). Nikoli in z ničemer niso popolnoma zadovoljni, na svet okoli sebe gledajo z zvedavimi očmi, ki vedno znova odkrivajo neskladje, pomanjkljiosti, vrzeli. Četudi do sebe niso zmeraj kritični, so navadno precej kritični do drugih (po Pečjak, 1977), emocionalno občutljivi in neredko nestabilni.
Okolje (študijski sistem in organizacija) pa zahteva marljivost, red, konformizem. Marsikdaj in marsikje v visokošolskem študiju fluentnost, fleksibilnost in originalnost mišljenja niso zaželene, ker producirajo odgovore, ki niso vnaprej določeni in potrjeno "pravilni" ali "napačni". Čc drži teza, da so neuspešni bolj ustvarjalni, lahko ugotovimo, da so zmogli toliko moči, da niso žrtvovali svoje individualnosti (vsaj nc povsem), da sc niso podredili okolju slepo in brez kritičnosti - čeprav najbrž za relativno visoko ccno (sem spadajo ludi študijske težave). Težko pa sodimo, koliko jc k temu pripomogla adolesccntna kriza (kot ena bolj zahtevnih razvojnih "preizkušenj").
Uspešni in neuspešni sc razlikujejo po tem, kako polno in zadovoljno živijo. Neuspešni siccr iščejo svoji individalnost, sestavljajo ravnotežje (da bi mogli postati kar se da avtonomni, najbrž tudi kreativni), vendar se ne obremenjujejo z negativnimi predstavami (sebe), nc duši jih neznosnost lastnega bivanja.
Za uspešne se zdi, da živijo po načelu "samo to šc pre/potrpim, potem pa...", marljivo sc trudijo čim prej dokončati študij (dopolnitve na PNS) in gotovo s tem "zadovoljiti" starše, kot daje to pač njihova poglavitna (in takorekoč edina smiselna) življenjska naloga, z vsem "ostalim" (npr. z lastno identiteto v pravem pomenu besede) pa naj bi sc (po potrebi) ubadali kasneje. Potem.
Na tem mestu jim lahko zaželimo le, da ne bi bili kot Fitzcgcraldov Gatsby.
"...je veroval v zeleno lučko, v bodočnost, polno uresničitev, ki se nam izmika leto za letom. Tudi tedaj se nam je izmaknila, a kaj zato -jutri bomo tekli hitreje, dlje bomo iztegnili roke... In nekega krasnega jutra -
Tako se prebijamo naprej, čolni proti toku, ki nas nenehno zanaša nazaj, v preteklost. " (F. S. Fitzgerald, Veliki Gatsby)
4 POGLED NAPREJ
Raziskava je potrdila veliko težavnost in zapletenost proučevanja (ne)uspešnosti pri študiju. Prva izmed težav je vzorec. V našem primeru siccr dobro predstavlja populacijo, nismo pa uspeli zajeti študentov, ki so opustili študij žc takoj na začetku, oziroma v prvem semestru (podatke smo zbrali šele v drugem semestru). Menimo, da bi bilo v prihodnje potrebno zbirati podatke takoj po vpisu, kojc tudi pripravljenost za sodelovanje pri študentih največja, čeprav jc obdobje po vpisu gotovo bolj nasičeno z. bojaznimi in negotovostjo.
Naslednja težava jc motivacija študentov za sodelovanje v tovrstnih raziskavah. Ker jc sodelovanje prostovoljno, nujno izgubimo del potencialnih preizkušancev, za katere jc mogoče predpostaviti, da sc razlikujejo od tistih, ki na sodelovanje pristanejo.
Sledi problem instrumentov. Predlagamo, da bi v nadaljnjih raziskavah FPI izločili ter ga nadomestili s kakšnim drugim preizkusom. Smiselno bi bilo prevesti in prirediti npr. Hoffmannov vprašalnik separacije-individuacijc. Vprašalnik zaštudente, ki smo ga razvijali, je nujno potrebno skrajšati, skrčiti število postavk in ohraniti le tiste, kijih v pomembno večji meri izbirajo uspešni oziroma neuspešni študenti (ali pagasploh povsem opustiti). Rezultati tudi kažejo, da bi bila posvetovalnica za študente nujno potrebna, zategadelj bi bilo smiselno kar najhitreje urediti njeno delovanje (vsaj na Filozofski fakulteti). Študentska posvetovalnica bi sc lahko poglobljeno ukvarjala s preizkušanjem in prirejanjem najustreznejših instrumentov za določanje sekundarne separacije, prilagajanja in dejanske (nc)uspcšnosti pri študiju (pilotske raziskave). Lahko bi postala prostor, kjer bi našli pomoč, nasvet ali vzpodbudo tako študenti z največjimi identitetnimi problemi, kot listi, kijih pestijobolj "zunanje", prehodne težave.
Med vsemi težavami proučevanja študijske (nc)uspešnosti gotovo izstopa kriterij. Dosti lažje bi ga postavil i, čc bi razpolagal i z večjim številom podatkov (npr. za več gcncracij in za rizične skupine študentov, ki bi jih identificirali v posvetovalnici, za obdobje absolventskega staža in o diplomi - čas, occna). V prihodnje bi bilo nujno potrebno upoštevati occnc, spoznati interese, stališča in vrednote študentov ter več pozornosti posvetiti motivacijski sferi. Poleg tega bi bilo dobro ponovno zbrati podatke (aplicirati PNS, Hoffmannov vprašalnik, morda MMPI) v zadnjem letniku študija. Takrat naj bi sc borba za notranje ravnotežje žc zaključila, ego naj bi dosegel kompromis med super-egom in različnimi ego ideali ter uskladil njihovo medsebojno delovanje, prišlo naj hi do izbire objekta ljubezni (ob popolni integraciji spolnosti v osebnost) in do nekaterih odločitev, pomembnih za nadaljnje življenje. Na ta način bi laže določili delež razvojno pogojenih dogajanj in odgovorov, kar bi zopet pomagalo pri definiranju kriterija.
Čc bi organizacijo proučevanja študijske (ne)uspešnosti prevzel npr. Center na razvoj univerze, bi bilo mogoče to kompleksno problematiko osvetliti z več plati (sociološke, socialno- psihološke ipd.) ter primerjati stanje na različnih visokošolskih organizacijah. Tako bi lahko izluščili zakonitosti, ki veljajo za vse študente, in tiste, ki določajo uspeh na
posameznih lakultclah. Takšna raziskava bi seveda zahtevala večletno delo skupine strokovnjakov, bi pa gotovo ponudila dragocene rezultate, s katerimi bi reforma visokega šolstve tudi morala razpolagati, l udi o napovedni vrednosti rezultatov tc raziskave in o povezanosti uspeha v srednji šoli s študijskim uspehom bo mogoče govoriti kasneje, ko (čc) bomo razširili okvire proučevanja ter upoštevali več dejavnikov uspešnosti.
Na koncu večletnega proučevanja študijske (ne)uspešnosti smo se znašli pred množico novih vprašanj in zamisli. Najbrž je nekaj let premalo za jasnejše odgovore. Spoznanja je potrebno preveriti, potrditi, raziskovanje razširili in obogatiti, po marsičem povprašati študente, jim prisluhniti in priti naproti. Le tako bo inogoče boljše razložiti (psihodinamsko) ozadje (nc)uspcšnosti pri študiju.
VIRI
Allport, G. W.: Sklop i razvoj ličnosti, Kultura, Beograd, 1969
Andjelkovid.S.: Prihvačenost ulogc pole i životnaorientacija kod maturantkinja, 7.kongres psihologa Jugoslavije,
Sažeci priopcenja, Društvo psihologa SR Hrvatske, Zagreb, 1981 Bele, Ž., Hruševar, B., Tušak, M : Freiburški osebnostni vprašalnik, Priročnik, Zavod SR Slovenije za
produktivnost dela. Center za psihodiagnostična sredstva, Ljubljana, 1974. Blanck, G., Blanck, R.: Ego-psihologija, Naprijed, Zagreb, 1985.
Bras, S.: Projekcijski preizkus nedokončanih stavkov. Priročnik, Zavod SR Slovenije za produktivnost dela.
Center za psihodiagnostična sredstva, Ljubljana, 1987. Bregant, L : Psihodinamična teorija nevroz; Psihoterapija 14, Katedra za psihiatrijo Medicinskc fakultete v
Ljubljani, Ljubljana, 1986, 13-93 Bregant, L : Značilnosti terapevtskega procesa pri študijskih motnjah; Psihoterapija 14, Katedra za psihiatrijo
Medicinskc fakultete v ljubljani, Ljubljana, 1986, 240-245 Budhina-Požar, D , Umck, P.: Študijske posvetovalnic. Poročilo o rezultatih vprašalnika. Projekt dolgoročni
razvoj visokega šolstva v SR Sloveniji, Center za razvoj univerze, Ljubljana, 1989. Campbell, L., Lopez, F. G., Watkins, C. E. Jr.: Depression, Psychological Separation and College Adjustment:
An Investigation of Sex Differences; Journal of Counseling Psychology, 1986, I, 33, 52-56 Coleman, J. C., Hendry, L.: The Nature Adolcscencc, Routlcdgc, London, New York, 1990, 2nd ed. Covington, M . V., Omelich.C. L : "I knew it cold before the exam": A Test of the Anxiety Blockage Hypothesis;
Journal of Educational Psychology, 1987, 79, 393-401 Čačinovič-Vogrinčič.G.: Vloga očeta (Nekatere psihološke značilnosti vloge očeta v družini danes). Posvetovanje
psihologov Slovenije - Portorož 1980, Društvo psihologov, Ljubljana, 1981 Erid, L.: Porcmcčaj identiteta; Psihiatrija danas, 1984, 16, 221-233 Erid, L.: Strah od ispita. Medicinska knjiga, Beograd, Zagreb. 1977. Erikson, H. E.: Omladina, kriza, identifikacija, Titograd, 1976.
Frable, K. E.: Sex Typing and Gender Ideology: Two Faces of the Invidual's Gender Psychology that Go Together:
Journal of Personality and Social Psychology, 1989, 56, 95-108 French, A. P., Berlin, I. N. (Ed ): Depression in Children and Adolescents, Human Scicnccs Press, New York, 1979.
Fromm, E.: Bekstvo od slobodc, Naprijed, Zagreb, 1986.
Goldner-Vukov, M.: Porodica u krizi, Mcdicinska knjiga, Beograd, Zagreb, 1988.
Guzina, L.: Stavovi prema braku u prošlosti, 7.kongres psihologa Jugoslavije, Sažeci priopdenja, Društvo
psihologa SR Hrvatske, Zagreb, 1981 Hoffman, J. A.: Psychological Separation of Late Adolescents from their Parents; Journal of Counseling
Psychology, 1984, 2, 31, 170-178 Hrnjica, S.: Zrelost ličnosti, Zavod za udžvenike in nastavna sredstva, Beograd, 1982 Jcrotid, V.: Neurotičnc pojave našeg vremena, Kolarčev narodni univerzitet, Beograd, 1981. Jcrotid, V.: Čovek in njegov identitet, Dcčjc novine, Medicinska knjiga. Gornji Milanovac, Beograd, 1988. Kapor-Stanulovid, N.: Psihologija roditeljstva, Nolit, Beograd, 1985.
Kapor-Stanulovid, N.: Na putu ka odraslosti, Zavod za udžbenikc i nastavna sredstva, Beograd, 1988. Kondid, K.: Psihologija Ja, Nolit, Beograd, 1987.
Lamovcc, T.: Eksperimentalni priročnik iz psihologije motivacije, cmocij, osebnosti in učenja. Filozofska fakulteta. Ljubljana, 1980.
Mahcr, B. A.: Principles of Psychopathology, International Student Edition, McGraw-Hill - Mladinska knjiga, Ljubljana. 1970
Makarovič, J.: Kritika krščanske ljubezni. Založba Obzorja, Maribor, 1988.
Makarovič, A.: Psihosomatskc bolesti; v: Kecmanovič, D. (ur.), Psihijatrija, Mcdicinskaknjiga, Beograd-Zagrcb. 1983.
Miličinski, L.: Psihosomatska obolenja; Psihiatrija, DZS, Ljubljana, 1986.
Morrow, W. R.: Academic Underachievement; v: Costello, C. G. (ed.), Syptoms of Pcychopathology, A Handbook. John Wiley & Sons, Inc., New York, London, Sykney, Toronto. 1970
Musek, J.: Osebnost, DDU Univerzum, Ljubljana, 1982.
Musek, J.: Teorija osebnosti danes, XVI. posvetovanje psihologov Slovenije -Radenci 1987, Društvo psihologov, Ljubljana, 1988
Nastovič, I.: Ncurotski sindromi, Dečje novine. Gornji Milanovac, 1986.
Nastovič, L: Psihopatologijaega. Ego psihologija psihičkih poremečaja, Dečje novinc, Gornji Milanovac. 1988.
Nikolič, S.: Psihiatrija dečje i adolescentne dobi, Školska knjiga. Zagreb, 1982.
Nikolič, S.: Svijet dječje psihe (Osnove medicinske dječje psihologije), Prosvjeta, Zagreb, 1989.
Pečjak, V.: Psihologija spoznavanja (2. izd.), DZS, Ljubljana, 1977
Petz, B.; Osnovne statističke metode za nematematičare, SNL. Zagreb, 1981
Rogers. K.: Kako postati ličnost, Nolit, Beograd, 1985
SSKJ, 5.knjiga T-Ž, SAZU in DZS, Ljubljana, 1991
Stergar, E.: Proučevanja študijske poti študentov SRS, Generacija 1976, Zbornik CRU, Ljubljana, 1988.
Stojanovič, L.: Seksualnost studenata, osečanjc identiteta i kulturna sredina; Psihiatrija danas, 1976,3-4,387-390
Toinori-Žmuc, M.: Pot k odraslosti, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1983.
Trstenjak, A.: Oris sodobne psihologije I, Teoretična psihologija, Založba Obzorja, Maribor, 1974
Umek, P.: Projekcijski preiskus dopolnjevanja stavkov (ocenjevan je zrelosti s PNS), Doktorska naloga. Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Ljubljana. 1983.
Vukov, M., Simičl, M., Kelečevič, Lj.: Postavke sistemske porodične terapije; Psihiatrija danas, 1986, 2-3, 253 262
PSIHOLOGIJA	ANTHROPOS 1993/3-4
Razumevanje pojmov: težavnost nalog, dosežek,
prizadevnost in sposobnost
ZLAT K A CUGMAS
POVZETEK
Eden pomembnih dejavnikov, s katerim lahko razložimo spreminjanje stopnje in realnosti samoocenjevanja kognitivne kompetence otrok, je stopnja samorazumevanja, povezanega s kognitivno kompetenco. Predstavljam preizkus, ki sem ga sestavila za merjenje otrokove stopnje razumevanja pojmov: težavnost nalog, dosežek, prizadevnost, sposobnost in stopnje razumevanja odnosov med omenjenimi pojmi. V raziskavi s 113 visoko kognitivno kompetentnimi prvošolci sem ugotovila, da s stopnjo samorazumevanja ne moremo povsem razložiti variacije v samoocenjevanju šolske kompetence in v pričakovanjih zaključnih šolskih ocen. Potrdila pa sem ugotovitve drugih avtorjev, da večina otrok na začetku rednega šolanja presoja težavnost nalog na osnovi in formacije o kompleksnosti nalog ter meni, da je ob enakih dosežkih reševalec nalog, ki je bolj prizadeven, tudi bolj sposoben kot reševalec istih nalog, kije manj prizadeven.
ABSTRACT
UNDERSTANDING OF THE NOTIONS: TASK DIFFICULTY, ACHIVEMENT, AMBITION A ND C A PA B/IJTY
One of the most important effects by which we can explain the changes in the level and in the reality of self-assessment of the cognitive competence of children is the level of self-understanding in connection with cognitive competence. I am presenting a test, which I have devised to measure a child's level of understanding of the notions of task difficulty, achievement, ambition, capability and the level of understanding of the relationships among the notions stated above. In the examination of 113 highly cognitively competent first-graders / have established that by level of self-understanding we cannot completely explain the variations in self-assessment of competence in school and in the expectations of final school grades. I have confirmed the conclusions of other authors, that the majority of children at the beginning of elementary school judge task diff iculty on the basis of in formation on the task complexity and think that the more ambitious problem solver is therefore also more capable than the less ambitious problem solver after having solved the same problem equally.
PROBLEMATIKA
V časopisu Anthropos sem (Cugmas, 1990) objavila članek /. naslovom "Razvojne spremembe v samovrednotenju kognitivne kompctcncc pri otrocih, starih 5 - 8 let", v katerem sem predstavila značilnosti razvoja otrokove percepcije lastne kognitivne kompctcncc. Med drugim sem ugotovila, da mlajši otroci visoko in nerealno occnjujcjo lastno kognitivno kompetcnco, s starostjo otrok pa stopnja samooccnjcvanja kognitivne kompctcncc pada, realnost pa narašča. Predstavila sem raziskave številnih avtorjev, ki kažejo, da lahko nizko realnost samooccn kognitivne kompctcncc mlajših otrok razlagamo predvsem s kognitivno nezrelostjo, to jc z nizko stopnjo samorazumevanja, povezanega s kognitivno kompctcnco.
Da povzamem, Hart in Damon (1986) navajala, da sc začne "aktivni jaz" razvijati v obdobju srednjega otroštva. V tem obdobju začne otrok več razmišljati o svojih dosežkih in sposobnostih, pri čemer sc začne primerjati z vrstniki. Ruble s sodclavci (1980) ter Frey in Ruble (1985) trdijo, daje otrok sicer sposoben uporabiti informacije socialne primerjave žc pred tem obdobjem, a le pri oblikovanju sodb, ki so v lesni zvezi s konkretnimi problemi (osvajanje socialnih norm, oblikovanje in vzdrževanje prijateljstva, posnemanje različnih kognitivnih aktivnosti, presojanje o pravičnosti nagrajevanja za dosežke itd.). Do uporabe informacij socialne primerjave pri aktivnostih abstraktne narave, kot je oblikovanje percepcije lastne kognitivne kompctcncc, pa pride šele v obdobju od 2. do 4. razreda osnovne šole.
Razumevanje pojmov, povezanih s kognitivno kompetcnco, sc razvija.
Za večino predšolskih otrok jc značilna prva stopnja razumevanja težavnosti nalog, ki jo avtorja Nicholls in Miller (1983) imenujeta "cgocentrična težavnost". Otroci mislijo, da jc naloga, ki jo uspejo pravilno rešiti, lahka; naloga, kije nc uspejo pravilno rešiti, pa težka. Niso šc odkrili zveze med težavnostjo nalog in sposobnostjo rcševalca. Prav zato ne presenečajo ugotovitve avtorjev Ruble, Parsons in Ross (1976), da informacije, ki jih predšolski otroci sprejmejo o težavnosti nalog, ki jih rešujejo, nc vplivajo pomembno na oblikovanje njihove pcrccpcijc lastne kognitivne kompctcncc. Večina otrok, ki obiskuje 1. oz. 2. razred osnovne šole, doseže drugo stopnjo razumevanja težavnosti nalog, imenovano "objektivna težavnost". Težavnost nalog presojajo na osnovi kompleksnosti nalog (npr. rešiti sestavljenko iz večjega števila delov je težja naloga, kol rešiti sestavljenko iz manjšega števila delov). Za to stopnjo je značilno, da otroci spoznajo odnos med sposobnostjo reševalca in težavnostjo nalog. Zavedajo sc, daje bolj sposoben tisti, ki pravilno reši nalogo, ki je bolj kompleksna, in daje rešitev naloge, ki zahteva več sposobnosti, več vredna. Stopnja "normativne težavnosti", to jc najvišja stopnja razumevanja težavnosti nalog, za katero jc značilno, da se večja težavnost pripiše tisti nalogi, ki jo jc uspelo pravilno rešiti le malo vrstnikov, in obratno, sc pri večini otrok pojavi šele po 2. razredu osnovne šole. Takrat sc otroci začnejo zavedati, da so najbolj sposobne tiste osebe, ki pravilno rešijo normativno najtežje naloge.
Kot jc ugotovil Nicholls (1978), predšolski otroci slabo diferencirajo pojme dosežek, prizadevnost in sposobnost. Menijo, da so osebe, ki imajo boljše dosežke, pri reševanju nalog bolj prizadevne in bolj sposobne. Prizadevnost in dosežek, kakor tudi sposobnost in dosežek, sc nc diferencirata kot vzrok in poslcdica. Otroci, stari 7 do 8 let, razvijejo drugo stopnjo diferenciacije pojmov dosežek, prizadevnost in sposobnost, za katero jc značilno, da pojmujejo prizadevnost kot vzrok dosežka. V tretji stopnji (od 9. do 11. leta starosti) otroci nesistematično (to jc šc z. določenimi napakami), v četrti stopnji pa sistematično navajajo.
da visoka sposobnost poveča učinek prizadevnosti in nizka sposobnost omeji učinek prizadevnosti. Otroci, ki so sposobni abstraktno razmišljati, razumejo, daje tisti, ki sc bolj trudi, a doseže enak dosežek kot tisti, ki sc manj trudi, manj sposoben, in obratno.
V	skladu z opisanim razvojem diferenciacijc pojmov dosežek, prizadevnost in sposobnost so tudi najdbe avtorjev Blumcnfcld, Pintrich in Hamilton (1986). Otroci v 2. in 6. razredu osnovne šole so v odgovorih na vprašanje: "Kako veš, daje nekdo pameten?" navajali naslednje kategorije: dosežek na določen i nalogi, šolske ocene in hitrost reševanja nalog; na vprašanje: "Kako veš, daje nekdo prizadeven?" pa kategorije: dokonča naloge, vedno dela, nima težav, ima dobre ocene in ima dobre dosežke. Avtorji Blumcnfcld, Pintrich in Hamilton (1986) pa so raziskali tudi pojmovanje vedenja. Ugotovili so, da sc prizadevnost pojavlja kot most med sposobnostjo in vedenjem. Otroci slabo diferencirajo prizadevnost in sposobnost, kakor tudi prizadevnost in vedenje.
Rosenholtz in Simpson (1984) navajata raziskave, v katerih se je pokazalo, da učenci v nižjih razredih v primerjavi z učenci v višjih razredih osnovne šole zaznavajo, da so bolj prizadevni; pojmujejo prizadevnost kot moralno kategorijo; occnjujcjo, daje prizadevnost najmanj tako pomembna kot sam kognitivni dosežek.
Ker mlajši otroci slabo razumejo pojme, povezane s kognitivno kompetcnco, ludi slabo razumejo povratne informacije, ki jih sprejmejo v zvezi z lastnimi kognitivnimi dosežki. Prav tako imajo težave pri integraciji povratnih informacij v enotno pcrcepcijo lastne kognitivne kompctcncc. Za oblikovanje realne slike o sebi jc treba nc lc pravilno razumeti povratne informacije, ampak tudi ločiti bistvene povratne informacije od nebistvenih, abstrahirati nebistvene povratne informacije in ohraniti v spominu bistvene ter lc-tc povezati, čeprav so te in formacije dobljene v različnem času in v različnih situacijah. Pri tem jc nujno, daje otrok sposoben razmišljati o večjem številu informacij hkrati, kar pa presega miselne zmožnosti mlajšega otroka.
Če je stopnja samorazumevanja mlajših otrok nizka, ni presenetljivo, da številni avtorji (Entwisle s sodelavci, 1987; Phillips, 1987; Ecclcs Parsons, Adlcr in Kacz.ala, 1982 in drugi) ugotavljajo, da imajo kognitivni dosežki majhno prediktivno vrednost pri oblikovanju percepcije lastne kognitivne kompctcncc mlajših otrok.
Nekateri avtorji pa so ovrgli žc ustaljeno prepričanje, da lahko visoko stopnjo in nizko realnost samoocenjevanja kognitivne kompctcncc mlajših otrok razložimo le s kognitivno nezrelostjo. Prepričani namreč so, da ima pri oblikovanju otrokove pcrccpcijc lastne kognitivne kompctcncc pomembno vlogo tudi okolje. Okolje pomembno vpliva cclo na razvoj otrokovega samorazumevanja, povezanega s kognitivno kompetcnco.
Raziskave avtorjev Stipck in Daniels (1988), Stipck in Mac Iver (1989) in Assor s sodelavci (1990) kažejo, da otroci, ki živijo v okolju, v katerem sprejmejo veliko relevantnih, jasnih, natančnih, dobro diferenciranih in normativnih povratnih informacij v zvezi z dosežki, prej razvijejo višje stopnje samorazumevanja in prej razvijejo realno pcrccpcijo lastne kognitivne kompctcnce. Nedvomno je, da opisane povratne informacije otroku ne dopuščajo, da bi mislil o sebi tako, kot bi želel misliti (glej Cugmas, 1991).
V	današnjem prispevku bom predstavila rezultate raziskav, v katerih sem si zastavila cilj oblikovati pripomočke za merjenje stopnje otrokovega samorazumevanja, povezanega s kognitivno kompetcnco, in ugotoviti značilnosti tovrstnega samorazumevanja slovenskih mlajših šolskih otrok.
METODOLOGIJA
Vzorec
Vsi prvošolci petih naključno izbranih mestnih osnovnih šol so bili na začetku šolskega leta testirani s psihometričnim preizkusom inteligentnosti: Otis-Lcnnon - Mental Ability Test (Otis in Lcnnon, 1968). Prvošolci so bili rangirani po izračunanem IQ, v vzorec raziskave pa so bili izbrani le tisti prvošolci, ki so sena tej rang listi uvrstili v zgornjo tretjino, kar pomeni, daje njihov 1Q znašal 103 ali več (aritm. sred. rezultatov v vzorec izbranih otrok jc 111.94, SD pa 7.10). Teh je bilo 113 (54 dečkov, 59 deklic; 36 otrok je imelo starše nižjega izobrazbenega nivoja, 38 srednjega izobrazbenega nivoja in 39 višjega izobrazbenega nivoja).
Za scickcioniran vzorec sem sc odločila zato, ker sem na ta način kontrolirala vlogo inteligentnosti in zaradi drugih ciljcv raziskave, ki jih v tem članku ne predstavljam.
Izvedla sem tudi dve manjši raziskavi z namenom, da bi lahko rezultate otrok z različnimi karakteristikami med seboj primerjala. V prvi je sodelovalo 18 naključno izbranih drugošolcev, v drugi pa 20 prav tako naključno izbranih tretješolcev.
PRIPOMOČKI
Preizkus stopnje samorazumevanja, povezanega s kognitivno kompetenco
Sestavila sem devet nalog samorazumevanja, povezanega s kognitivno kompetenco, ki so merile stopn jo otrokovega razumevanja po jmov težavnost nalog, dosežek, prizadevnost in sposobnost ter stopnjo razumevanja odnosov med omenjenimi pojmi. Naloge so bile opremljene s slikovno prilogo.
Naloge lahko razporedimo v štiri skupine, in siccr:
-	4 naloge predstavljajo preizkus stopnje otrokovega razumevanja težavnosti nalog;
-	2 nalogi predstavljata preizkus otrokovega razumevanja odnosa med prizadevnostjo in sposobnostjo rešcvalca nalog;
-	2 nalogi predstavljata preizkus otrokovega razumevanja odnosa med dosežkom in sposobnostjo rešcvalca nalog;
-	I naloga predstavlja preizkus otrokovega razumevanja odnosa med težavnostjo naloge in sposobnostjo rešcvalca tc naloge.
Preizkus sc lahko izvaja skupinsko ali individualno.
Povzemam navodilo za izvedbo I. naloge (glej sliko 1):
"Na tem listu vidiš narisani dve sestavl jenki. Čc sestaviš dele prve sestavljenke, dobiš risbo šopka vrtnic. Čc sestaviš dele druge sestavljenke, dobiš risbo balonov. Vidiš lahko, da ima prva sestavljenka - šopek vrtnic - veliko delov. Druga sestavljenka - baloni - ima malo delov. In šc nekaj jc pomembno. Otroci, ki so toliko stari, kot si ti, so žc reševali ti dve sestavljenki. Prvo sestavljenko je pravilno rešilo malo otrok - to so nasmejani otroci, ki so narisani pod to sestavljenko, veliko otrok pa te sestavljenke ni rešilo pravilno - tudi ti so narisani pod sestavljenko, usta imajo obrnjena navzdol, ker niso zadovoljni. Drugo sestavljenko pa jc pravilno rešilo veliko otrok. Poglej, kako sc smejijo. Malo otrok tc sestavljenke ni pravilno rešilo - ti so nezadovoljni. Razmisli, katero sestavljenko je težje rešiti: sestavljenko s šopkom vrtnic ali sestavljenko z haloni. Katera sestavljenka je težja? (Eksperimentator si zapiše otrokov odgovor v tabelo.) Zakaj meniš, daje ta sestavljenka težja? (Eksperimentator si dobesedno zapiše otrokovo razlago)."
xO) (O;
M

M

\f\ A A A A
y
(X)
'»A A/
'(A A A A A A''
(v/) fo
.O,


O,

*t
Slika 1: Slikovna priloga prve naloge Preizkusa stopnje samorazumevanja, povezanega s kognitivno kompctenco, in sicer preizkusa razumevanja težavnosti
nalog.
Slika 2: Slikovna priloga tretje naloge Preizkusa stopnje samorazumevanja, povezanega s kognitivno kompetenco, in siccr preizkusa razumevanja težavnosti
nalog.
Navodilo za izvedbo druge naloge jc enako navodilu prve naloge, le da jc vsebina sestavljenk drugačna in da ima prva sestavljenka malo delov, druga pa veliko delov.
Navodilo za izvedbo tretje naloge (glej sliko 2) jc enako navodilu druge naloge, le da jc vsebina sestavljenk drugačna, po opisu sestavljenk pa sledi naslednje navodilo:
"Tovarišica iz vrtca mi jc povedala, da si nekoč žc rešcval(a) ti dve sestavljenki. Pod sestavljenko pava s klobukom jc narisan obraz, ki se smeji, kar pomeni, da si to sestavljenko pravilno scstavil(a), pod drugo sestavljenko - mož z loncem - pa jc narisan obraz, ki jc žalosten, kar pomeni, da moža z loncem nisi pravilno sestavil(a). Razmisli, katero sestavljenko je težje rešiti: sestavljenko s pavom ali sestavljenko z možem. Zakaj'.' (Eksperimentator si zabeleži otrokove odgovore.)"
Navodilo za izvedbo četrte naloge jc enako navodilu tretje naloge, le da jc vsebina sestavljenk drugačna in da je pod prvo sestavljenko narisan obraz, ki ima usta obrnjena navzdol, kar pomeni, da otrok sprejme navodilo, da le sestavljenke ni pravilno rešil, pod drugo sestavljenko pa jc narisan vesel obraz, kar pomeni, da otrok sprejme navodilo, da jc to sestavljenko pravilno rešil.
Povzemam navodilo za izvedbo 5. naloge (glej sliko 3):
"Na tem listu sta narisana dva otroka. Za rojstni dan sta dobila 5 takšnih sestavljenk, kot si jih vidcl(a) pri prejšnjih ugankah. Oba sta bila zelo dobra pri sestavl janju. Prvi otrok, tisti s črnimi lasmi, jc sestavil pravilno štiri sestavljenke, le ene sestavljenke ni sestavil pravilno; tudi drugi otrok, tisti s svetlimi lasmi, jc sestavil pravilno štiri sestavljenke, ene pa ni sestavil pravilno. A prvi otrok, tisti s črnimi lasmi, sc sploh ni potrudil pri sestavljanju: kar naprej jc tekal sem in tja, šilil svinčnik, pel... Drugi otrok, tisti s svetlimi lasmi, pa seje
trs
M
o
vf
I /
o
0*0* 0*0"
Slika 3: Slikovna priloga pete naloge Preizkusa samorazumevanja, povezanega s kognitivno kompetcnco, in sicer preizkusa razumevanja odnosa med prizadevnostjo in sposobnostjo reševalca nalog.
pri sestavljanju zelo trudil. Da si boš lažje zapomnil(a), da seje drugi otrok pri sestavljanju trudil, je pod njim narisan stol, saj je ves čas sedel in sestavljal. Sedaj pa dobro razmisli, kateri je bolj pameten: prvi otrok, tisti s črnimi lasmi, ali drugi otrok, tisti s svetlimi lasmi, ali sta oba enako pametna. Zakaj? (Ekspcrimentator si zabeleži otrokove odgovore.)"
Navodilo za izvedbo šeste naloge je enako navodilu pete naloge, le daje rečeno, da sta bila oba otroka slaba pri sestavljanju sestavljenk. Oba sta sestavila pravilno le eno sestavljenko, štirih sestavljenk pa nista sestavila pravilno. Prvi otrok se je zelo trudil pri sestavljanju, drugi otrok pa se sploh ni trudil.
Navodilo za izvedbo sedme naloge jc enako navodilu za izvedbo pete naloge, le daje prvi otrok pravilno rešil štiri sestavljenke, ene pa ni rešil pravilno; drugi otrok paje le eno rešil pravilno, štirih pa ni rešil pravilno. Oba otroka sta sc pri reševanju sestavljenk trudila.
Navodilo za izvedbo osme naloge je enako navodilu za izvedbo pete naloge, le da je prvi otrok pravilno reši I le eno sestavljenko, štirih pa ni rešil pravilno; drugi otrok jc pravilno rešil štiri sestavljenke, ene ni rešil pravilno. Nihče sc pri reševanju sestavljenk ni potrudil.
Povzemam navodilo za izvedbo 9. naloge (glej sliko 4):
"Tudi na tem listu sla narisana dva otroka. Vsak jc reševal eno sestavljenko. Oba sta se pri sestavljanju trudila, zato je pod obema narisan stol. Oba sta sestavila sestavljenko pravilno. Ta sestavljenka (ekspcrimentator pokaže sestavljenko prvega otroka) jc težka; ta sestavljenka (eksperimentator pokaže sestavljenko drugega otroka) paje lahka. Kdo jc bolj pameten: otrok s svetlimi lasmi, kije imel težko sestavljenko, ali otrok s črnimi lasmi, kije imel lahko sestavljenko? Ali sta enako pametna? Zakaj? (Ekspcrimentator si zabeleži otrokove odgovore.)"
Slika 4: Slikovna priloga devete naloge Preizkusa samorazumevanja, povezanega s kognitivno kompetenco, in sicer preizkusa razumevanja odnosa med težavnostjo naloge in sposobnostjo reševalca te naloge.
Točkovanje odgovorov, dobl jenih na osnovi Lestvice samorazumevanja, povezanega s kognitivno kompctcnco, jc naslednje:
Naloga št. I in 2:
-	rešitev I: prcizkušancc nc navede oziroma ne navede pravilno niti objektivnega niti normativnega kriterija (navaja druge razlage);
-	rešitev 2: prcizkušancc presoja težavnost naloge na osnovi objektivnega kriterija (pravilno upošteva število delov sestavljenke);
-	rešitev 3: prcizkušancc presoja težavnost naloge na osnovi normativnega kriterija (pravilno upošteva informacijo o številu vrstnikov, ki so nalogo pravilno rešili).
Naloga št. 3 in 4:
-	rešitev I: prcizkušancc nc navede oziroma nc navede pravilno niti egocentričnega niti objektivnega kriterija (navaja druge razlage);
-	rešitev 2: prcizkušancc presoja težavnost naloge na osnovi egocentričnega kriterija (pravilno upošteva informacijo o tem, ali je sam nalogo pravilno rešil ali ne);
-	rešitev 3: prcizkušancc presoja težavnost naloge na osnovi objektivnega kriterija (pravilno upošteva število delov sestavljenke).
Naloga št. 5 in 6:
-	rešitev 1: prcizkušanec nc presoja o sposobnosti reševalca nalog niti na osnovi aditivnega niti na osnovi multiplikativnega modela (navaja druge razlage);
-	rešitev 2: prcizkušanec presoja o sposobnosti reševalca na osnovi aditivnega modela (višja jc prizadevnost - višja je sposobnost reševalca naloge);
-	rešitev 3: prcizkušanec presoja o sposobnosti rešcvalca na osnovi multiplikativnega modela (višja jc prizadevnost - nižja je sposobnost rešcvalca naloge).
Naloga št. 7 in 8:
-	rešitev 1: prcizkušanec nc upošteva informacije o dosežku oziroma jc nc upošteva pravilno;
-	rešitev 2: prcizkušancc pravilno upošteva informacijo o dosežku.
Naloga št. 9:
-	rešitev 1: prcizkušancc nc upošteva informacije o težavnosti naloge oziroma je nc upošteva pravilno;
-	rešitev 2: prcizkušancc pravilno upošteva informacijo o težavnosti naloge.
V primeru, da prcizkušancc pri določeni nalogi navede več odgovorov oziroma upošteva več kriterijev, sc točkuje le odgovor, ki po klasifikaci ji odgovorov, ki jih navajala Nicholls in Miller (1983) ter Nicholls (1978), izraža višjo stopnjo samorazumevanja, povezanega s kognitivno kompctenco.
Idejo za izvedbo preizkusa samorazumevanja, povezanega s kognitivno kompctcnco, sem dobila pri avtorjih Nicholls in Millcr( 1983) ter Nicholls (1978). Razumevanje težavnosti nalog sta avtorja Nicholls in Miller (1983) preverila z intervjujem ob konkretnem materialu (prcizkušanccm sta pokazala škatle, v katerih so bile sestavljenke iz. različnega števila kosov, na platnicah škatcl pa so bili narisani otroci, ki so sestavljenko pravilno oz. nepravilno sestavili). Nicholls( 1978) pa jc preveri I razumevanje odnosa med pojmi dosežek, prizadevnost in sposobnost tako, daje prcizkušanccm prikazoval filme, v katerih so nastopali otroci, ki so bili različno prizadevni pri reševanju nalog. Nato pa je s preizkušanci izvedel intervju, v katerem jc ugotovil, kako preizkušanci razlagajo dejstvo, da lahko imajo osebe, ki so razi ično prizadevne, enake dosežke.
Prednost preizkusa, ki sem ga sestavila, je ta, da potrebujemo za njegovo izvedbo manj časa, i/vedba jemanj zahtevna, dodane pa so t ud i naloge, ki niso bile preverjene v raziskavah v zgornjem odstavku omenjenih avtorjev.
Otis-Lennon - Mental Ability Test
Pri sestavi vzorca raziskave sem uporabila v naslovu citirani test avtorjev Otis in Lcnnon (1968), ki meri splošno intelektualno sposobnost ("g" faktor). Avtorja testa navajata, da so psihometrične karakteristike testa, to sta predvsem veljavnost in zanesljivost, preizkušene po več metodah in so izredno dobre.
Lestvica perccpirane kompctcncc za prvošolce
Ker mc jc v raziskavi zanimala zveza med otrokovo stopnjo samorazumevanja, povezanega s kogniti vno kompctcnco, in otrokovo percepcijo lastne kognitivne kompetence, sem za merjenje slednje sestavila dve lestvici, in siccr Lcstvico perccpirane kompctcncc za prvošolce (pri kateri sem upoštevala le faktor "samopercepcija šolske kompctcncc") in Lestvico pričakovanj zaključnih šolskih occn.
Lestvica pcrcepiranc kompctcncc za prvošolce je slikovna in vsebuje 21 postavk. Pri vsaki postavki otrok na osnovi petih stopenj oceni lastno kompctcnco na določenem področju delovanja (natančen opis lestvice glej Cugmas, 1993).
Postavke obsegajo naslednja področja otrokovega delovanja: kognitivno, socialno (sprejetost od staršev in priljubljenost med vrstniki), fizično področje (zunanjost in motorična spretnost), materialno posest in splošno prilagojenost.
Ocene, zbrane na osnovi Lestvice perccpirane kompctcncc za prvošolce, so bile faktorsko analizirane na osnovi oblimin rotacijc. Faktorska analiza, ncdifcrcncirana po
spolu otrok, seje pokazala ustreznejša od faktorske analize, narejene ločeno po spolu otrok, zato seje v nadaljnji analizi podatkov upoštevala le prva. Faktor, ki je pojasnil največji procent cclotnc variance merjenega pojava, sem imenovala "samoperccpcija šolske kompctcncc". Oblikovale so ga naslednje postavke (kot pomembne so sc obravnavale le postavke s faktorsko nasičenostjo nad 0.4): "biti dober pri igri z žogo", "znati v šoli", "biti lep", "dobro obnoviti zgodbo", "biti dober pri pisanju", "hiti ubogljiv", "biti dober pri branju" in "biti lepo oblečen". Analiza kaže, da oh vstopu v šolo percepcija lastne šolske kompctcncc visoko kognitivno kompetentnih otrok vsebuje poleg verbalne komponente (udi komponento otrokove zunanjosti, uspešnosti pri igri z žogo ter ubogljivosti. Postavki, ki izražata otrokovo numerično znanje ("dobro poznati na uro" in "dobro računati"), oblikujeta ločen faktor, ki sem ga imenovala numerični faktor (s tem faktorjem je pomembno nasičena ludi postavka "imeti veliko igrač", le da jc predznak negativen).
Cronbachov kocficicnt interne zanesljivosti (alfa) podlcstvicc šolske kompctcncc znaša0.80; HotellingovT-kvadrat pa 19.45*. Glede na splošni kriterij ustreznosti koeficienta interne zanesljivosti lahko trdimo, daje interna zanesljivost podlestvicc ustrezna, ustrezna pa jc tudi homogenost. Ni pa ustrezna interna zanesljivost in homogenost numeričnega faktorja, zato sc ta faktor ni upošteval v nadaljnji anali/i podatkov.
Samooccnc, zbrane na osnovi postavk, ki oblikujejo faktor "samoperccpcija šolske kompctcncc", sc lahko seštejejo. Tako dobljene vsote so sc obravnavale v nadaljnji analizi podatkov.
Lestvica pričakovanj zaključnih šolskih ocen
Lestvica jc slikovna, petstopenjska in ima šest postavk. Način izvedbe lestvice je podoben izvedbi Lestvice pcrccpiranc kompctcncc za prvošolcc. Otrok mora zapisati, kakšno oceno pričakuje, da bo dobil ob zaključku prvega razreda pri določenem šolskem predmetu (splošen uspeh, matematika, branje, pisanje, telovadba in vedenje; bolj natančen opis Icstvicc glej Cugmas, 1993).
POSTOPEK
Zbiranje podatkov sc jc izvedlo v mesecu oktobru 1991. Lestvico Pcrccpiranc kompctcncc za prvošolcc in Preizkus stopnje samorazumevanja so otroci izpolnjevali individualno v dopoldanskem času, v času rednega pouka, v prostorih šolske svetovalne službe; Lestvico pričakovanj zakl jučnih šolskih ocen pa v enakih pogojih, le da v skupinah celotnega razreda, in sicer v matičnih razredih. Lcstvic otroci niso reševali na isti dan. Izvedba preizkusa samorazumevanja jc trajala približno 7 minut.
Z namenom ugotavljanja test-retest zanesljivosti Preizkusa stopnje samorazumevanja, povezanega s kognitivno kompctcnco, sc jc pri vzorcu visoko kognitivno kompetentnih prvošolccv izvedlo zbiranje podatkov s tem preizkusom šc v mesecu juniju 1992. V istem času seje izvedlo tudi zbiranje podatkov pri naključno izbranih drugo- in trctjcšolcih.
REZULTA TI Z DISKUSIJO
Zanesljivost nalog samorazumevanja sc jc ugotavljala s test-retestom. Izračun HI-kvadrat testa jc pokazal, da obstaja statistično pomembna pozitivna zveza med rešitvami
nalog samorazumevanja, ki so jih po sposobnosti selekcionirani prvošolci (n = 34) reševali v testu, in rešitvami nalog, ki so jih isti otroci reševali v retestu, z razmikom 8 meseccv, in sicer za nalogo št. I - razumevanje težavnosti nalog (C = .40*), nalogo št. 5 - razumevanje odnosa med prizadevnostjo in sposobnostjo (C = .63***) in nalogo št. 6 - prav tako razumevanje odnosa med prizadevnostjo in sposobnostjo (C = .58**).
Tabela 1: Frekvenčne distribucije rešitev nalog samorazumevanja, povezanega s kognitivno kompetenco.
	Naloga št.l		Naloga št.2		Naloga št.3	
Rešitev	f	%	f	%	f	%
1	13	11.6	16	14.3	21	18.8
	3	8.8	4	11.8	9	26.5
	0	0.0	4	11.8	3	8.8
	7	38.9	5	27.8	8	44.4
	1	5.0	1	5.0	1	15.0
2	83	74.1	76	67.9	14	12.5
	25	73.5	22	64.7	5	14.7
	21	61.8	21	61.8	13	38.2
	6	33.3	10	55.6	5	27.8
	7	35.0	9	45.0	2	30.0
3	16	14.3	20	17.9	77	68.8
	6	17.6	8	23.5	20	58.8
	13	38.2	9	26.5	18	52.9
	5	27.8	3	16.7	5	27.8
	12	60.0	10	50.0	3	55.0
Skupaj	112	100.0	112	100.0	112	100.0
	34	100.0	34	100.0	34	100.0
	34	100.0	34	100.0	34	100.0
	18	100.0	18	100.0	18	100.0
	20	100.0	20	100.0	20	100.0
Legenda:
Pomen vrednosti, zapisanih
-	prva (zgornja) vrsta ...
-	druga vrsta
-	tretja vrsta
-	četrta vrsta
-	peta (spodnja) vrsta ...
v kvadratih tabele: rezultati celotnega vzorca; rezultati testa (n = 34); rezultati retesta (n = 34); rezultati drugošolcev; rezultati trctješolccv.
	Naloga št. 4		Naloga št. 5		Naloga št. 6	
Rešitev	f	%	f	%	f	%
1	17	15.2	4	3.6	6	5.4
	8	23.5	1	2.9	4	11.8
	4	11.8	3	8.8	2	5.9
	8	44.4	3	16.7	5	27.8
	4	20.0	1	15.0	6	30.0
2	16	14.1	100	89.3	99	88.4
	3	8.8	31	91.2	28	82.4
	10	29.4	30	88.2	31	91.2
	4	22.2	14	77.8	12	66.7
	9	45.0	17	85.0	12	60.0
3	79	70.5	8	7.1	7	6.3
	23	67.6	2	5.9	2	5.9
	20	58.8	1	2.9	1	2.9
	6	33.3	1	5.5	1	5.5
	7	35.0	0	0.0	2	10.0
Skupaj	112	100.0	112	100.0	112	100.0
	34	100.0	34	100.0	34	100.0
	34	100.0	34	100.0	34	100.0
	18	100.0	18	100.0	18	100.0
	20	100.0	20	100.0	20	100.0
	Naloga št. 7		Naloga št. 8		Naloga št. 9	
Rešitev	f	%	f	%	f	%
I	29	25.9	22	19.6	46	41.1
	17	50	16	47.1	16	47.1
	7	20.6	10	29.4	9	26.5
	0	0.0	1	5.5	2	11.1
	2	10.0	3	15.0	3	15.0
2	83	74.1	90	80.4	66	58.9
	17	50	18	52.9	18	52.9
	27	79.4	24	70.6	25	73.5
	18	100.0	17	94.4	16	88.9
	18	90.0	17	85.0	17	85.0
Skupaj	112	100.0	112	100.0	112	100.0
	34	100.0	34	100.0	34	100.0
	34	100.0	34	100.0	34	100.0
	18	100.0	18	100.0	18	100.0
	20	100.0	20	100.0	20	100.0
Čc primerjam frekvenčne distribucije rešitev nalog v testu in retestu (tabela 1, vrsta ena, dva in tri), ugotovim, daje bil 8-mcsečni interval dovolj velik, da.se opazi napredek v stopnji samorazumevanja po sposobnosti selekcioniranih prvo.šolccv. Izraža sc tendenca, da število "drugih razlag" pri nalogi št I, 3 in 4 (pri vseh gre za presojanje težavnosti nalog) pada, število rešitev na najvišji stopnji pri nalogah št. I in 2 (pri obeh jc problem v razumevanju težavnosti naloge) pa narašča. Prav tako narašča število rešitev na najvišji stopnji pri nalogah 7 in 8 (pri obeh jc problem v razumevanju odnosa med dosežkom in sposobnostjo) in 9 (razumevanje odnosa med težavnostjo naloge in sposobnostjo reševalca tc naloge). Pri nalogi št. 3 in 4 (razumevanje težavnosti naloge) pa narašča število rešitev, pri katerih seje upošteval cgoccntrični kriterij. Nalogo št. 5 in 6 (presojanje odnosa med prizadevnostjo in sposobnostjo rešcvalca) večina otrok v testu in retestu reši z upoštevanjem aditivnega odnosa med prizadevnostjo in sposobnostjo (višjaje prizadevnost reševalca, višjaje sposobnost reševalca, in obratno).
Naloge samorazumevanja so bile preverjene tudi na naključnem vzorcu nesclckcioniranih drugošolccv (n = 18) in trctjcšolccv (n = 20), in sicer v času retesta. Čc primerjamo rešitve drugo- in trctjcšolccv (glej četrto in peto vrsto tabele I), opazimo tcndcnco, da s starostjo število "drugih rešitev" pri nalogah št. 1,2,3 in 4 (pri vsehjc problem v razumevanju težavnosti nalog) pada; pri istih nalogah pa narašča število rešitev na najvišji stopnji. Čc primerjamo visoko kognitivno kompetentne prvošolcc s starejšimi otroki (glej tretjo, četrto in peto vrsto tabele I), ugotovimo pri zadnjih napredek pri nalogi št. 7 in št. 8 (pri obeh jc problem v razumevanju odnosa med dosežkom in sposobnostjo reševalca) in 9 (razumevanje odnosa med težavnostjo naloge in sposobnostjo reševalca te naloge). Pomembno jc omeniti, da zelo majhno število drugo- in trctjcšolccv nalog št. 7, 8 (razumevanje odnosa med dosežkom in sposobnostjo rešcvalca) in 9 (razumevanje odnosa med težavnostjo naloge in sposobnostjo reševalca tc naloge) nc reši pravilno. Večina drugo- in trctjcšolccv reši nalogo št. 5 in 6 (pri obeh jc problem v razumevanju odnosa med prizadevnostjo in sposobnostjo reševalca) šc vedno na osnovi aditivnega kriterija, kar sc sklada z ugotovitvami avtorjev Nicholls in Miller (1983), da so otroci šele v stopnji formalno logičnega mišljenja sposobni upoštevati multiplikativni odnos med prizadevnostjo in sposobnostjo.
Ker nekatere naloge samorazumevanja obravnavajo isti problem, jc.smiselno pričakovati pomembne zveze med temi nalogami. Obstajajo naslednje statistično pomembne zveze med rešitvami nalog samorazumevanja po sposobnosti selekcioniranih prvošolccv: pozitivna zveza med nalogo št. I in nalogo št. 2 (C = .65***; pri obeh jc problem v razumevanju težavnosti nalog), med nalogo št. 3 in nalogo št. 4 (C = .56***; pri obeh jc problem v razumevanju težavnosti nalog), med nalogo št. 5 in nalogo št. 6 (C = .66***; pri obeli jc problem v razumevanju odnosa med prizadevnostjo in sposobnostjo reševalca) ter med nalogo št. 7 (razumevanje odnosa med dosežkom in sposobnostjo reševalca) in nalogo št. 9 (razumevanje odnosa med težavnostjo naloge in sposobnostjo rešcvalca tc naloge; C = .21 *); negativna zveza med nalogo št. I in nalogo št. 3 (C = .52***; pri obeh jc problem v razumevanju težavnosti nalog), med nalogo št. 1 in nalogo št. 4 (C = .34**; pri obeh je problem v razumevanju težavnosti nalog), med nalogo št. 2 in nalogo št. 3 (C = .63***; pri obeli jc problem v razumevanju težavnosti nalog) ter med nalogo št. 2 in nalogo št. 4 (C = .43***; pri obeh jc problem v razumevanju težavnosti nalog). Rezultati kažejo statistično pomembne zveze med rešitvami nalog, ki obravnavajo isti problem samorazumevanja, razen v primeru nalog št. 7 in 9. Presenečajo pa negativne zveze, saj kažejo, da sc tisti po sposobnosti selekcionirani prvošolci, ki pri prvih dveh nalogah samorazumevanja (pri
katerih jc možno, da presojajo težavnost nalog po objektivnem ali normativnem kriteriju) upoštevajo v večji meri normativni kriterij, pri drugih dveh nalogah samorazumevanja (pri katerih jc možno, da upoštevajo egocentrični ali objektivni kriterij) raje odločajo za egoccntrični kriterij, kar ni v skladu z ugotovitvami drugih avtorjev. Raziskava ni potrdila konstantnosti zaporedja stopenj presojanja težavnosti nalog, o katerih poročata avtorja Nicholls in Miller (1983). Primerov, daotroci, ki pri prvih dveh nalogah presojanja težavnosti nalog upoštevajo normativni kriterij, pri drugih dveh nalogah upoštevajo egocentrični kriterij, bi beležili šc več, če sc pri vrednotenju odgovorov nc bi upoštevalo pravilo, da se v primeru, da otrok navaja dva kriterija, točkuje listi kriterij, ki po ugotovitvah avtorjev Nicholls in Miller (1983) pomeni višjo stopnjo samorazumevanja. Razlog za omenjena odstopanja dobljenih rezultatov od ugotovitev drugih avtorjev je morda v drugačni metodi merjenja stopnje samorazumevanja. Morda paje razlog dobljenih rezultatov ta, da otroci, ki so v stopnji prehoda v višjo stopnjo razumevanja težavnosti nalog, kažejo najbolj nekonsistentno razmišljanje, kar pomeni, da se v svojih odgovorih vračajo tudi na predhodne stopnje. Da bi lahko sodili, alije zaporedje stopenj presojanja težavnosti nalog, kijih navajata Nicholls in Miller (1983), stalno ali ni, bi bilo treba izvesti daljšo longitudinalno raziskavo.
Frekvenčnedistribucije rešitev nalog samorazumevanja kažejo, da večina posposobnosti selekcioniranih prvošolccv presoja težavnost nalog z upoštevanjem objektivnega kriterija (kar pa nc velja za tretjcšolcc, saj lc-ti pri prvih dveh nalogah v večini primerov upoštevajo normativni kriterij, pri drugih dveh nalogah pa pogosto upoštevajo egocentrični kriterij). Večina visoko kognitivno kompetentnih prvošolccv navajaaditi vni odnos med prizadevnostjo in sposobnostjo rcšcvalca nalog (kar velja ludi za drugo in trctješolcc). Večina jih upošteva informacijo o dosežku, kakor tudi informacijo o težavnosti naloge, ko presojajo sposobnosti reševalca naloge (kar velja tudi zadrugo in trctješolcc). Vcčinaposposobnosti selekcioniranih prvošolccv rešuje naloge samorazumevanja, povezanega s kognitivno kompetcnco, na listi stopnji, ki je, kot poročata avtorja Nicholls in Miller (1983) ter Nicholls (1978), značilna za njihovo starost.
Zaradi majhnega števila drugo- in trctjcšolccv, ki so reševali naloge samorazumevanja, smemo primerjave z drugo- in trctjcšolci obravnavati le kol tcndcncc.
Izračun Eta koeficientov in Pcarsonovih produkt moment korclacijskih kocficicntov jc pokazal, da pri visoko kognitivno kompctenlnih prvošolcih nc obstajajo statistično pomembne zveze med rešitvami nalog samorazumevanja, povezanega s kognitivno kompetcnco, in stopnjo samoocenjevanja šolske kompctcncc, izmerjeno na osnovi Lcstvicc pcrccpiranc kompctcncc za prvošolcc. Prav tako zveze med rešitvami nalog samorazumevanja in otrokovimi pričakovanji zaključnih šolskih occn niso statistično pomembne. Izjema jc le statistično pomembna negativna zveza med rešitvami naloge št. 9 (razumevanje odnosa med težavnostjo naloge in sposobnostjo reševalca te naloge) in pričakovanji zaključne occnc pri branju (C = .28*).
Kot kažejo raziskave drugih avtorjev (Frey in Ruble, 1985; Nicholls, 1978; Miller, 1987), z razvojem samorazumevanja, povezanega s kognitivno kompetcnco, pada otrokova stopnja.samoocenjevanja kognitivne kompctcncc oziroma postaja otrokovo samooccnjcvanjc kognitivne kompctcncc bolj realno. Raziskava, ki jo predstavljam v tem članku, teh ugotovitev ni povsem potrdila. Razlog paje verjetno povezan z majhno variabilnostjo rezultatov.
Nepomembne zveze med otrokovo stopnjo samorazumevanja in otrokovim samooccnjcvanjcm šolske kompctcncc, kakor tudi med otrokovo stopnjo samorazumevanja
in otrokovimi pričakovanji zaključnih šolskih occn, sugcrirajo, da z rešitvami nalog samorazumevanja nc moremo v zadovoljivi meri pojasniti individualnih razlik v percepciji lastne kognitivne kompctcncc visoko kognitivno kompetentnih prvošolccv.
Rezultati imajo pomembno uporabno vrednost. Raziskave številnih avtorjev (Stipck in Mac Iver, 1989; Meyer, Bachmann in Bicrmann, 1979; Barker in Graham, 1987) kažejo, da jc od stopnje samorazumevanja, povezanega s kognitivno kompctcnco, odvisno tudi otrokovo razumevanje povratnih informacij, ki jih otrok sprejme v zvezi z lastnimi kognitivnimi dosežki od pomembnih drugih oseb. Mlajši otroci (predšolski in otroci v nižjih razredih osnovne šole) razumejo pohvalo, ki jo sprejmejo v zvezi z lastnimi kognitivnimi dosežki, vedno kot dokaz za to, da so njihove sposobnosti visoke; jezo učitel ja ali grajo pa dokaz za to, da so njihove sposobnosti nizke. Pri tem nc upoštevajo težavnosti nalog, ki so jih reševali. Le starejši otroci so sposobni razumeti, da uspeh na lahki nalogi, ki jc povezan z visoko prizadevnostjo (i nje zaradi uspeha in prizadevnosti pohvaljen), ali neuspeh na lahki nalogi, ki ni nastal zaradi nizke prizadevnosti (pa zato ni kritiziran), dokazuje nizko sposobnost reševalca naloge. Avtorja Barker in Graham (1987) navajata, da sc žc otroci, stari 4 - 5 let, zavedajo, da učitelji hvalijo in nagrajujejo učenca, čc jc bil prizadeven, oz. grajajo in kaznujejo učenca, čc ni bil prizadeven. Vendar le otroci, ki so sposobni razumeti kompenzacijsko delovanje prizadevnosti in sposobnosti, pohvale in graje tudi pravilno razumejo.
Rezultati predstavljene raziskave nas znova opozarjajo, da mlajše otroke ni smotrno motivirati za šolsko delo s pohvalami, grajami, occnami, zvezdicami, čcbelicami, informacijami o tem, ali so nalogo pravilno rešili ali nc, itd., ampak je potrebno najti zaposlitve, to jc takšne poti do spoznanj, ki jih bo otrok sprejel zaradi zadovoljstva, ki mu ga bodo nudile.
LITERATURA
Assor, A.;T/.clgov, J.;Thein, R.; Ilardi, B. C. in Conncll, J. P., Assessing (he Correlates of Over- and Underrating of Academic Competence: A Conceptual Clarification and a Methodological Proposal, Child Development, 61, 1990, 2085-2097. Barker, G. P. in Graham, S., Developmental Study of Praise and Blame as Attribulional Cues, Journal of
Educational Psychology, I, 1987,62-66. Blumcnfcld, P. C.; Pintrich, P. R. in Hamilton, V. L., Children's Concepts of Ability, Effort, and Conduct,
American Educational Research Journal, 1, 1986, 95-104. Cugmas, Z., Razvojne spremembe v samovrednotenju kognitivne kompctcncc pri otrocih, starih 5 - 8 let,
Anthropos, 1-2, 1990,90-105. Cugmas, Z., Vpliv izobraževalnega okolja na otrokovo samovrednolenje in razumevanje kognil i vne kompctcncc,
Sodobna pedagogika, 5-6, 1991, 287-309. Cugmas, Z., Komponente pcrccpcijc lastne šolske kompctcncc prvošolccv na začetku šolskega leta, Anthropos, 1-2, 1993, 19-30.
Ecclcs Parsons, J ; Adlcr, T. F. in Kaczala, C. M., Socialization of Achievement Atliludes and Beliefs: Parental
Influences, Child Development, 53, 1982, 310-321. Entwisle, D. R.; Alexander, K. L.; Pallas, A. M. in Cadigan, D., The Emergent Acadcmic Self-image of First
Graders: Its Response to Social Structure, Child Development, 58, 1987, 1190-1206. Frcy, K. S. in Ruble, D. N., What Children Say about Classroom Performance: Sex and Grade Differences in
Perceived Competence, Child Development, 58, 1987, 1066-1078. Hart, D. in Damon, W., Developmental Trends in Self-Understanding. Social Cognition, 4, 1986, 388-407. Meyer, W.; Bachmann, M.; Bicrmann, U.; Hempelmann, M.; Plogcr, F. in Spillcr, H., The Informational Value of Evaluative Behavior: Influcnccs of Praise and Blame on Perceptions of Ability, Journal of Educational Psychology, 2, 1979, 259-268.
Miller, A. T., Changes in Academic Self Concept in Early School Years: The Role of Conceptions of Ability. Journal of Social Behavior and Personality, 4, 1987, 551-558.
Nicholls, J. G., The Development of the Concepts of Effort and Ability, Perception of Academic Attainment, and the Understanding That Difficult Tasks Require More Ability. Child Development, 49, 1978, 800-814.
Nicholls, J . G. in Miller, A. T.,The Differentiation of the Concepts of Difficulty and Ability, Child Development, 54, 1983,951-959.
Otis, A. S. in Lennon, R. T„ Otis-Lennon Mental Ability Test, Manual for Administration. Harcourt Brace Jovanovich, 1968.
Phillips, D. A., Socialization of Pcrceived Academic Competence among Highly Competent Children, Child Development, 58, 1987, 1308-1320.
Rosenholtz, S. J. in Simpson, C., The Formation of Ability Conceptions: Developmental Trend or Social Construction?, Review of Educational Research, I, 1984,31-63.
Ruble, D. N.; Boggiano, A. K,; Feldman, N. S. in Locbl, J. H., Developmental Analysis of the Role of Social Comparison in Self-Evaluation, Developmental Psychology, 2, 1980, 105-1 15.
Ruble, D. N.; Parsons, J. E. in Ross, J., Self-evaluative Responses of Children in an Achievement Setting, Child Development, 47, 1976, 990-997.
Stipck, D. J. in Daniels, D. H., Declining Perceptions of Competence: A Consequence of Changes in the Child or in the Educational Environment?, Journal of Educational Psychology, 3, 1988, 352-356.
Stipck, D. in Mac Iver, D„ Developmental Change in Children's Assessment of Intellectual Competence, Child Development, 60, 1989, 521-538.
ANTHROPOS 1993/3-4
Socializacijska teorija Talcotta Parsonsa
II. del:
Analiza poteka socializacije na mikro ravni - od
oralne do ojdipovske faze
VESNA V. GOD1NA
POVZETEK
Tekst predstavlja analizo poteka socializacije na mikro ravni kot drugi temeljni del Parsonosove socializacijske teorije. Tekst prinaša podrobno analizo pivih treh faz individualne socializacije. Skozi analizo posamičnihfaz(oralna, postoralna, ojdipovska) se pokaže mesto vsake od faz v socializ.acijskem procesu; ključne značilnosti socialnega sistema, v katerem vsaka od njih poteka; proces socialnega učenja; delitev dispozicij za potrebe; in najpomembnejše rezultate vsake od faz socializacije.
ABSTRACT
THE ANALYSIS OF SOCIALIZATION PROCESS ON MICRO LEVEL - FROM ORAL TO O EDI PAL PHASE
The analysis of socialization on micro level is presented in the text as the second basic part of Parsons's socialization theory. It brings a detailed analisys of the first three phases of the process of the phases (oral, postorcil, Oedipal phase) the author indicates the place of each of the phases in socialization process; the key characteristics of social system (into which each it is implemented); the process of social learning; the diferentiation of need-dispositions; and the most important results of each of the phases.
Omen jali smo že, da Parsonsovo social i zacijsko teorijo sestavljata dva ključna elementa: sam socializacijski model, ki predstavlja idcalnotipski model strukture socializacijskega procesa na eni strani, ter Parsonsova analiza poteka socializacije na mikro ravni na drugi strani. Tokratni zapis namenjamo slednjemu elementu Parsonsovc socializacijske teorije, natančneje prvim trem fazam tega procesa. V analizi poteka socializacije se Parsons v osnovi nasloni na sosledje faz otrokovega seksualnega razvoja; ta navezava velja tako za opis osnovnih značilnosti teh faz, kot tudi za razumevanje točk prehoda med fazami.
ORALNA FAZA
Oralna faza jc prva faza primarne socializacije; s to fazo se socializacija šele v rcsnici začne. Vendar pa sc problem ravnotežja (in sicer organskega) pojavlja že v fetalnem obdobju. Zaostri pase z rojstvom, ki prej obstoječe ravnotežje travmatično dokončno poruši, v čemer gre iskati jedro t. i. oralne krize (cf. Parsons, Bales 1956:42).
Po rojstvu postane za otroka življenjsko nujno učenje, ki otroku šele omogoči, da preživi. Organska oprema otroku preživetja namreč nc zagotavlja. I .e-ta pri Parsonsu torej nima značaja "zadostne opreme", temveč značaj dejavnika, s pomočjo katerega se ta zadostna oprema za preživetje šele pridobiva. Parsons med organsko opremo novorojenčka prišteva reflekse (npr. sesanja, jokanja, smejanja, oprijemanja, sledenja itd.); za lc-tc meni, da so "definitivno vrojeni" (Parsons 1964:83, op. 7).
Toda: "višje stopnje organizacije vedenjskega sistema, na katero sc z osebnostjo misli, nc moremo izvajati iz organizacije teh odgovorov, nc da bi upoštevali vpliv odnosov do objektov v poteku socializacije" (ibid.). Refleksni vzorci torej ne predstavl jajo dokončnih obrazcev vedenja otroka; le-ti sc izoblikujejo pod vplivom socialnega učenja. S pomočjo svoje biološke opreme sc mora tako otrok naučiti socialno predpisanih vzorcev vedenja, da sploh lahko zadovol ji tudi povsem organske oziroma metabolične potrebe.
To pa seveda pomeni, da se mora otrok naučiti, da so zadovoljitve "instinktov" v bistvenem smislu odvisne tako od akcije matere, kot od akcijc otroka (cf. ibid.:85).'
Prav aktivnost alterja (oz. matere) pri zadovoljevanju organskih potreb otroka pa Parsons opredeli (udi kot startno točko socializacije (cf. ibid.: 84).
Fazo oralne odvisnosti tako bolj kot organske potrebe otroka označuje njena socialna strukturiranost. "Nadaljnja točka, ki jo jc treba poudariti, jc, da jc najbolj bistveni del 'realnosti' tudi na oralni stopnji socialni; to jc mati kot socialni objekt, ki deluje v vlogi znotraj sistema socialnc interakcije. Čepravjeen vidik realnosti nesocialen - to jc mleko kol objekt hranjenja - jc agent matere kot vira mleka listi, ki organizira proces učenja" (ibid.: 89).2 To pa pomeni, da je dojenček že v prvi fazi socializacije integriran v socialni sistem, ki ga Parsons poimenuje "sistem mati - otrok" (ibid.).3
1	Parsons problem konkretizira na primeru sesalnega refleksa na naslednji način (1 %4: 85): "Zdi sc na primer, da je dokazano, da obstaja vrojeni odgovor sesanja; toda otrok sc zelo zgodaj nauči sesati bolje, kol ga za lo opremi čisti ' instinkt'. Nauči sc. kako premikati ustnice, kateri položaj je boljši, kdaj uporabiti napor, kdaj popuslili, in tako dalje, da je količina mleka, ki ga dobiva, ter lahkota, s katero ga dobi. do pomembne mere odvisna od njegove lastne, k cilju orientirane aktivnosti... Tudi z materine strani hranjenje otroka na noben način ni čisto instinktivno, temveč vsebuje elemente znanja in 'intencionalne' - čeprav ne nujno zavestne -regulacije" (ibid.).
S (ein v zvezi Pills povsem ustrezno pripominja, da lak razvoj pomeni, da se "metaboličnim potrebam novorojenčka redko dopušča, da razvijejo zelo močno silo nagonov" (Pitls 1969: 658).
2	In še: "Tako že na tej najelementarnejši stopnji odnosi med materjo in dojenčkom tvorijo pravi proces socialne interakcije, v katerem jc 'nega' v smislu ukvarjanja s fiziološkimi potrebami zgolj ena komponenta" (Parsons 1964: 85).
3	Na drugih mestih Parsons ta sistem poimenuje tudi par mati- otrok, diada mali-otrok, identiteta mati-otrok idr. O njem pravi, da je "mejni primer konccpta socialncga sistema" (Parsons, Bales 1956:49). "Tako je otrok že v prvih nekaj tednih, če ne cclo dnevih svojega življenja integriran v socialni sistem. Izgrajena so relativno definitivna pričakovanja njegovega vedenja, nc zgolj v predikativnem smislu, temveč v normativnem smislu. Doji sc 'dobro' ali 'slabo'; joče le takrat, ko 'naj bi' in je ostali čas liho, ali pa joče, 'ko za to sploh ni nobenega pravega razloga'. Vedenje odraslih neizogibno privzame karakter otrokovega nagrajevanja za listo, kar imajo oni za 'dobro' vedenje, in njegovega kaznovan ja - vkl jučno z nereagiranjem - zatislo, kar imajo oni za 'slabo' vedenje, kol ludi siceršnjo manipulacijo sankcij v odnosu do njega" (Parsons 1964: 56).
Ta najbolj clcmantercn (ip socialnega sistema sestavljata dve vlogi, ki sc medsebojno diferencirata po osi moči: materina vloga, kije nadrejena; in otrokova vloga, ki jc podrejena. "Otrok jc od vsega začetka do določene stopnje aktivni dejavnik, ki sc 'trudi' delati določene stvari - in jc sčasoma v vedno večji meri nagrajevan oziroma kaznovan skladno z 'uspehom' pri njihovem opravljanju. Mati pa s svoje strani aktivno manipulira situacijo, v kateri to učenje poteka. Toda v resničnosti procesa kol takega jc mati v grozeče predominantni poziciji moči s tem, ko kontrolira čas hranjenja in druge akte nege..." (Parsons 1964: 85).
Materino nadrejeno vlogo bistveno opredeljuje dvoje. Najprej kombinacija orientacij (pattern variables): afektivnost.difuznost, partikularnost, kvaliteta, kolekti vnaoricntacija. Ta obči obrazec oricntacij pri materinih konkretnih akcijah (npr. pri hranjenju ali sna/.cnju otroka ipd.) sicer lahko deloma varira (vedenje jc pri teh akcijah npr. bolj specifično kot difuzno usmerjeno). Drugič paje bistveno to, da Parsons materine vloge v sistemu mati-otrok nc zastavi personalno, temveč funkcionalno; to pomeni, daje za vlogo matere ključna realizacija funkcijc nege. Mati v tem smislu ni mišljena personalno, temveč kot katerakoli oseba, ki to funkcijo realizira. To pomeni seveda tudi (personalno) zamenljivost, s tem pa postane ključni koncept agent nege, ki je depersonaliziran.4
Za otrokovo vlogo v tem prvem socialnem sistemu paje značilna izhodiščna pozicija "objekta posesti" s strani okolja, točneje družine in matere. Ta pozicija otroku zagotavlja dvoje: skrb in vrednost (cf. Parsons, Bales 1956: 63).
Otrok skozi to lastno objektno pozicijo pridobi najprej izkušnjo medsebojne povezanosti posameznih materinih delovanj; delovanja so drugo od drugega odvisna in sc medsebojno pogojujejo. Ta povezanost paje partikularna.
Drugič pa gre za to, da otrok skozi tak tip povezanosti z materjo oblikuje svoj odnos difuzne odvisnosti od matere. Za otroka so važne vse materine aktivnosti, usmerjene nanj - tako tiste, ki neposredno zadevajo zadovoljitev potrebe, kot tiste spremljevalne (npr. nasmeh, bližina, sproščenost ipd ). V tem smislu otrok izoblikuje splošno navezanost na mater, ki predstavlja hkrati tudi obrazec splošne, difuzne odvisnosti od nje. Ta obrazec navezanosti in odvisnosti od matere v bistvu vedno manj cilja na konkretne objekte zadovoljitve potreb ter vedno bolj na materino ljubezen. "Hrana torej ni več zahtevana le zato, ker proizvaja specifično organsko ugodje; in - morda prav tako pomembno - ni nič več zavračana zgolj zaradi prehrambenega neugodja. Bolj splošno postane primarni - resnično temeljni - cilj razvijajoče sc osebnosti zagotoviti si odnos naklonjenosti matere, ali kot sc to pogosto imenuje, materino ljubezen. Specifične zadovoljitve na nižjih nivojih so tako postale del organiziranosti na širšem nivoju in njihov primarni pomen izvira iz njihovega odnosa do najvažnejšega cilja, zagotoviti si maksimalno ljubezen." (Parsons 1964: 89-90). Skozi potek oralnc faze torej obrazcc otrokove difuzne odvisnosti od matere evoluira: preide namreč od zagotavljanja "organskega ugodja" do "zagotavljanja materine ljubezni".
Na predominantno pozicijo moči v diadi "mati-otrok" jc vezana tudi oblika in vsebina socialne kontrole, ki in kakor sc realizira v tej diadni interakciji. Materine akcije v diadi mati-otrok so tako v celoti tudi žc oblika socialne kontrole novorojenčkovega vedenja s strani matere (cf. Parsons 1964: 82- 92), kar doccla ustreza razumevanju o vseprisotnosti socialnc kontrole v procesih intcrakcijc. Ali kol izpostavlja Parsons dobesedno: "S tem v zvezi je ključna točka, daje bil ta sistem notranje kontrole nad otrokovim lastnim sistemom nagonov ali impulzov vzpostavljen prek generaliziranega obrazca sankcij, ki jih je vsiljevala mati, tako da seje otrok naučil odgovarjati nc le na spccifičnc ponujene nagrade, temveč tudi
4 Tudi v tem kontekstu gre razumeli trditev, da ima predojdipovski otrok le "enega starSa - mater" (Parsons 1982: 96).
na'intence',sčimerpaseje naučil 'konformnosti' do materinih želja ali pričakovanj. Skozi takšno aktivnost seje naučil novega generaliziranega cilja, ki ni nič več le v zadovoljitvi njegovih konstitutivno danih instinktivnih potrch, posebej po hrani, temveč v tem, da 'ugodi' materi. Prav doseganje tc nove stopnje organizacije, vključujoč novi cilj, jc to, kar menim, daje Freud prvenstveno označeval kot identifikacijo" (Parsons 1964: 88). Glede na tip pa je materina socialna kontrola zavezana obrazcu permisivnosti.
Z vidika vsebine socialnega učenja jc oralne faza po Parsonsovi zastavitvi relativno "čisti tip" socializacijskc faze; v njej namreč docela prevladuje proces identifikacije (in to tako zelo, da se celotna oralna faza jemlje za sinonim tega procesa). V tej fazi gre za t. i. primarno identifikacijo.5
Objekt identifikacije jc akter, ki realizira funkcijo nege (praviloma mati). Vendar pa identifikacija z njim v rcsnici pomeni identifikacijo/ diadof mati-otrok); otrok sc identificira z recipročnim sistemeni vlog tega zanj prvega socialncga sistema. V tem smislu jc žc ta prva identifikacija "depersonalizirana", oziroma precizneje, gencralizirana. Parsons s tem v zvezi pravi, daje ta generalizacija nujni pogoj uspešne identifikacije (cf. Parsons 1964: 89). In dodaja šc: "Prvo... identifikacijo je mogoče opisati kot skupnost (collcctivity), ki jc izgrajena skozi... vez matere in otroka, pri čemer je avtonomija otrokove 'osebnosti' minimalna" (Parsons 1980: 75).
Kot objekt identifikacije jc mati tako za otroka predvsem socialni objekt (cf. Parsons 1964: 89,92). Prek stika z materjo kot socialnim objektom se v ccloti realizira žc omenjena odvisnost personalnega sistema od socialnih objektov, šc posebej glede strukture personalnega sistema.
Parsons pri odnosu z materjo kot objektom izpostavlja njen pomen za organiziranje in strukturiranje motivacijskega sistema otrokovega personalnega sistema npr. takole: otrok razvija z njo kot zobjektom takšen stik, dajeorganizacija nastajajočega motivacijskega sistema funkcija nc le otrokovih lastnih neodvisno danih potreb, temveč prav tako tudi načina, na katerega so bili organizirani materini odgovori na tc potrebe (cf. ibid.: 85-86).
Pri objektnem odnosu do matere je osrednjega pomena erotična dimenzija, ki sc po Parsonsu veže na konstituiranje načela ugodja. Precizneje gre pri objektnem odnosu do matere za dva tipa eroticizma: "Predlagal sem, daje na oralni stopnji eroticizem prvenstveno pomemben kot posredovalec za generalizacijo nagrajevanja v njegovem notranjem, fiziološkem smislu. Očitno pa gre tu za dva nivoja objektnih odnosov do matere, ki ustrezata dvojnosti hedonističnih nagrad - to jc nagradam v obliki stimulacije erogenih zon in v obliki dobrega počutja nasploh. Prav to sovpadanje dela oralni eroticizem za tako pomemben... Oralna stimulacija tako proizvaja ugodje, ki jc neodvisno od tistega, ki je proizvedeno z dovajanjem hrane; in, še več, to ugodje je zmožno za generalizacijo na višji ravni. Zdi se, daje organsko najpomembnejša manifestacija oralncga eroticizma zmožnost za ugodje v difuznem telesnem kontekstu, ki jc skozi generalizacijo povezana s stimulacijo ust, tako da biti nošen, ljubkovan in tako dalje proizvaja ugodje kot temeljni tip gcncraliziranc nagrade" (Parsons 1964: 99; 90-91; podčrtala V. G. V.).'1
5	Ali tudi za, kol pravi Parsons, primitivno identifikacijo z materjo (Parsons 1964: 96).
6	Sam eroticizem pa Parsons opredeli takole: "Eroticizem jc. ne glede na lo. katere fizioloSkc procese že vključuje, mehanizem notranjega nagrajevanja, s katerim je presežena fiksacija na bolj spccifičnc instinktivne zadovoljitve v prid ugodja v difuznem in generaliziranem odnosu do socialnega objekta nege" (Parsons 1964: 91, podčrtala V. G. V. ); v načelu ugodja se stikala organska in socialna komponenta (cf. Parsons 1980: 79). Precizneje: prav erotično prek načela ugodja sploh poveže organizem in socialno okol je: "... erotično jc primarna integrativna vez med organizmom, osebnostjo in prvotnimi zahtevami socialncga sistema" (ibid.). V istem viru Parsons erotično ugodje opredeli ludi kot kodni sistem regulacije odnosov menjave med osebnostjo in organizmom (ibid.: 86).
Parsons lako razumljen eroticizem jemlje za nujni pogoj sociaincga učenja v oralni fazi; brez njega bi bil la proces povsem blokiran. Brc/, elementa erotičnega stika bi namreč nc mogel obstojati zadosten motivacijski vzvod, ki hi sprožil proces učenja, ki je vključen v identifikacijo oz. primarno socialno učenje (cf. Parsons 1964: 103).7
"Enoznačnost" oralnc faze kot faze identifikacije seveda vključuje tudi dejstvo relativno enoznačnih in neizdiferenciranih odnosov do drugih dveh lipov objektnih odnosov - namreč do introjckcije in izbire objekta.
V tej fazi socializacije sc identifikacija veže / internalizacijo interakcijskega obrazca, značilnega za diado mati-otrok. Ni pa v tej fazi sociaincga učenja prisoten proces izbire objekta s strani otroka. "Čeprav on (otrok - op. V. G. V.), postane globoko 'povezan' z. njo (materjo - op. V. G. V.), tj. jo 'izbere' kot objekt, jc težko reči, dajo jc otrok izbral v pravem pomenu besede. Izbor objekta jc akt ega, in novorojenček cga nima. Novorojenček je lahko zavrnjen s strani matere, toda na začetku jc sam nc more niti izbrali, niti zavrniti" (ibid.: 92).
Sistem mati-otrok nc vsebuje veliko možnosti za inleriori/.acijo različnih orientaci j, kot tudi nc za diferenciacijo "need - despositions". "Pattern variables", kol so moč-nemoč, eksprcsivnost-instrumcntalnost, sc v tej fazi šc nc internalizirajo. Pride ledointernalizacije orientiranosti vase nasproti kolektivni orientiranosti, kar omogoči prehod v "razdelano" obliko oralnc odvisnosti, kjer obstaja ločitev mad otrokom in materjo kot objektom.
Ta prva diferenciacija pomeni začetek kontinuirane diferenciacije na osnovi "pattern variables", skozi katero se v socializaciji izoblikujejo temeljne dispozicije za potrebe.
Problema rezultatov oralnc faze socializacije smo sc spotoma večkrat žc dotikali. Tako smo na primer žc omenjali prehod od zagotavljanja organskega ugodja v zagotavljanje materine ljubezni, kar z vidika poteka oral ne faze socializacijo ne predstavlja leene od njenih ključnih značilnosti, temveč tudi enega njenih ključnih rezultatov.
Omenjali smo tudi že, da je izbor objekta pogojen z. izoblikovanjem instance Ega, leta paje rezultat oziroma posledica uspešno izvedene primarne identifikacije / materjo in takorekoč najpomembnejši rezultat oralnc faze socializacije sploh. S tem je že v oralni fazi izoblikovan tisti ključni subsistem personalnega sistema, ki realizira povezanost personal nega in socialnega sistema, z vsemi posledicami tega dejstva tako za personalni, kot za socialni sistem. S tem v zvezi Parsons pravi: "Psihološko jc ključna točka ta, da proces razvoja cga poteka skozi učenje socialnih vlog v kolektivnih strukturah. V nekem smislu skozi ta proces normativni vzorci kolektivitete, v kateri se oseba uči interakcije, postanejo del njegove lastne osebnosti in definirajo njeno organizacijo. Seveda pa sc istočasno z. internalizacijo recipročnega obrazca interakcije v vlogah položijo temelji sposobnosti za prevzem lako
7 In še: "Infantilen in zgodnji otroški (falični) eroticizem igra primarno vlogo v procesu generalizacije in integracije. iz katerega jc izgrajen originalni ljubezenski stik z materjo..." (Parsons 1964: 39). To seveda pomeni, da erotična komponenla ni ključna le za oralno fazo, temveč prav tako za vse kasnejše, šc posebej pa za postoralno fazo. V tej vrsli odnosa z otrokom jc mali seveda erotični objekt par cxcllence: "Za otroški eroticizem je nc glede na spol otroka originalni objekt mati" (ibid.: 74); pri tem pa se značaj le značilnosti matere kol objekta skozi socializacijske faze spreminja. "Zdi se, da obstajajo tri stopnje, na katerih je mali primarni objekt erolskc privlačnosti za otroka, to so tislc. ki jih jc Freud identificiral kot oralno, analno in falično fazo. Odgovarjajo trem relativno diskontinuiranim 'korakom' v procesu učenja novih slopenj osebnostne organizacije..." (ibid.: 72). Zaradi žc omenjane depcrsonalizacijc funkci|e nege v predojdipovski fazi pa ima tudi komponenla erotičnosti tovrstno "univerzalno" dimenzijo: ccloten odnos do staršev v predojdipovskih fazah socializacije je, kol pravi Parsons dobesedno, "definitivno erotičen" (Parsons 1980: 76). V kolikor je torej otrokov "pol" v diadi mati-oirok definitivno erotičen, pa je materin pol, kot izpostavlja Parsons drugje, opredeljen skozi difuzno držo matere do otroka, ki sc običajno imenuje ljubezen (cf. Parsons 1964: 93).
vloge drugega, kot tudi svoje lastne vloge" (Parsons 1964: 91-92). Ta rezultat pa seveda nastopi kot poslcdica vseh tistih značilnosti proccsa socialnega učenja v oralni fazi, ki smo jih že omenjali. Ključna za Egojc prav vloga erotične komponente v tem proccsu. Erotično jc namreč osnova za diferenciacijo Ida in Ega (cf. Parsons 1980: 79). Struktura Ega ostaja vezana na erotično in načelo ugodja tudi povsem eksplicitno, ki leži k maksimaliziranju ugodja."
Vendar pa je to le en vidik instance Ega; drugi, eksterni, pa zadeva otrokov odnos do zunanjega, objektnega sveta (cf. Parsons 1964: 88-89).
Učinek oblikovanja Ega - in s tem drugi bistveni rezultat oralne faze - je nova organizacija potreb. "Primarna sprememba pri otroku jc ta, daje v njegovo osebnost kot personalni sistem uvedena nova stopnja organizacije. V njegovih orientacijah do zunanjega sveta gra za novo stopnjo, za organizirano vedenje, za uspešno doseganje lastnih ciljev in za usklajevanje z varabilnimi situacijami. Navznoter pa gre za novo stopnjo organizacije njegovih motivacijskih ali instinktivnih impulzov ali potreb, ki v eni od svojih aspektov uvajajo sistem kontrole nad temi impulzi, toda v drugem oskrbijo obrazec za njihovo izkoriščanje v korist na novo naučenih ciljcv in interesov" (ibid.: 87).9Ta razvoj sovpadc s tistim, kar gre razumeti kot družbeno konstituiranje potreb.
Kol Irctji bistveni rezultat uspešne oralne identifikacije gre omeniti tistega, ki zadeva problem socialnc kontrole. "Govoril sem o proccsu učenja vloge vis-a-vis materi, kot proccsu, ki vključuje najmanj dva nivoja generalizacijc in organizacije. Obrazec sankcij, vsiljen s strani matere, inkorporira in izraža višji od teh nivojev. Konsckvcnca uspešne identifikacije jc razvoj sposobnosti, ki izvaja to višjo stopnjo obrazca v posameznikovem avtonomnem vedenju, in to nc le zgol j kot odgovor na pričakovane nagrade s strani drugega. Ta sposobnost jc morda najbolj pomemben vidik, skozi katerega jc otrok skozi identifikacijo postal tak, kot jc njegova mati" (Parsons 1964: 93). Ta učinek bi lahko poimenovali tudi ponotranjenje pr\'ega obrazca socialne kontrole, kije po tipu, kot smo žc videli, permisi ven.
Je pa slednji rezultat vezan neposredno šc z enim: namreč s tem, da jc na materin generalizirani obrazec socialnc kontrole vezana tudi vzpostavitev prve matrice generalizacije (cf. Parsons 1964: 88).
Naslednji rezultat jcizobl i kovanje prvega občutka kolektivne identitete, občutka "M i", ki je seveda občutek pripadnosti primarni diadi (cf. Parsons, Bales 1956: 66).
Skozi identifikacijo z materjo pa se izoblikujejo tudi prvi simboli: "Korak k identifikaciji implicira, da se otrokov 'interes' do matere sčasoma nič več ne izčrpava v dejstvu, da le-ta deluje kol instrument za zadovoljevanje ločenih organskih ali instinktivno signifikantnih ciljcv - hrana, čistoča itd. Mati, kot oseba v vlogi (role-person), postane pomenski objekt na višji stopnji. V proccsu učenja se mora neizogibno pomen matere kot objekta oblikovati skozi generalizacijo proč od izkušnje - zadovoljitve in prikrajšanja - na nesocialni ravni. Ko pa se ta pomen enkrat uveljavi, potem se karte zamenjajo: ločene instinktivno signifikantne zadovoljitve in prikrajšanja postanejo simboli intcnc ali drž matere" (Parsons 1964: 89; cf. Parsons, Bales 1956: 60; Parsons 1951: 213).
Kot zadnjega, vendar za Parsonsovo razumevanje vloge oralne faze v procesu socializacije enega najpomembnejših, naj omenimo šc konstituiranje otrokove avtonomne pozicije, ki sc neposredno veže na skozi ponotranjenje usmerjenosti vase nasproti usmerjenosti
8	Načelo ugodja lako predstavl ja, kol pravi Pitls, pri Parsonsu prvi princip organiziran ja osebnosti (1969: 658).
9	"Tako shema nadvlada stimulus" (Pitts, 1969:658).
navzven konstituirano shemo oralnc odvisnosti. Prav oralna faza socializacije pa problem avtonomnosti načne takorekoč iz ničelne točke.
Navedene značilnosti oralnc faze socializacije le-to namreč kažejo kot izjemno "posesi vno": otrokova vtopljenost v socialni sistem jc izredna, stopnja otrokove avtonomnosti pa vsaj v začetku, kot smo že omenili, minimalna. Jc pa razvidno, da se s potekom oralnc faze socializacije slednja vendarle povečuje. Parsons tega nc veže le na konstituiranje instance Ega, temveč tudi na jezikovno komunikacijo; le-ta namreč otroku od vsega začetka omogoča vsaj minimal no distanco do zunanjih pritiskov, ki sc s potekom oralnc faze povečuje. To sovpada tudi s trendom povečanja avtonomije otroka v odnosu do sociaincga okolja, ki pa pride do pravega izraza šele v kasnejših fazah socializacijo (cf. Parsons 1964. 82-92).10
Realizacija navedenih razultatov vzpostavi prvo proizvedeno ravnotežje v personal nem sistemu; njegov dinamični princip jc princip Ega.
POŠTO KALNA FAZA
Postoralna faza se prične s porušitvijo ravnotežja, vzpostavljenega v oralni fazi. Osnovni razlog za to gre iskati v spremenjenih zahtevah okolja do otroka: od otroka sc prične zahtevati večja avtonomnost in samostojnost. Zlom oralncga ravnotežja in prehod v postoralno fazo Parsons označi kot analno krizo (cf. Parsons, Bales 1956: 43, 69).
Glavnina postoralne faze socializacije poteka v identičnem socialnem sistemu kot oralna faza, torej v diadi mati-otrok. Vendar pa na osnovi rezultatov prejšnje faze in proccsov, potekajočih v tej fazi, pride v diadi do bistvenih sprememb.
Najpomembcjše vsekakor zadevajo vsebino socialnih vlog matere in otroka. Nc le, da jc v postoralni fazi delitev komplementarnih vlog med otrokom in materjo jasna in celo izhodiščna; tudi se materini poziciji nadmoči priključi jasna instrumentalna orientacija (torej usmerjenost v razreševanje zunanjih problemov), otrokovi poziciji nemoči pa ekspresivna orientacija (usmerjenost na lastna čustva) (cf. ibid.).
Ključna sprememba v intcrakcijski shemi diadc mati-otrok pa zadeva neko drugo spremen jeno dimenzijo materine vloge: namreč njen premik k dosežku. Mati se namreč od nagrajevanja, ki jc povezano z minimalnimi pričakovanji do otroka (npr., da jc "priden otrok" ipd.), premakne k nagrajevanju otrokovih poskusov, da bi presegel ta minimum. Gre torej za premik od pripisanega k doseženemu, pri čemer otrokovo nagrajevanje vedno bolj postane odvisno od tega, kako dobro se vede oz. kako dobro dosega cilje (cf. Parsons 1964: 93).
Premik k dosežku pa seveda ni bistven le za materino, temveč tudi za otrokovo vlogo v diadi mati-otrok. Je pa to že ena plat spremenjene otrokove vloge. Drugo plat predstavlja dejstvo aktivnega prizadevanja po materirii naklonjenosti, torej aktivne ljubezni do matere: "Če seje difuzni odnos matere do otroka v oralni fazi imenoval ljubezen, potem je mogoče reči, daje zdaj s svojo identifikacijo otrok postal sposoben za razvoj in delovanje v skladu z isto držo, da torej tudi on lahko ljubi objekt, običajno svojo mater" (ibid.). To dejstvo pa seveda pomeni popolno spremembo otrokovega vedenjskega obrazca do matere:
10 Pri tem gre omeniti, daje v tej točki Parsonsovo razumevanje razumevanje poteka socializacije podobno Wallonovemu, ki potek socializacije razume kot proces rastoče individualizacijc (cf. Wallon 1982; 1985).
izdifuznegaobrazca"biti l jubljen" se izoblikuje recipročni, čeprav še vednodifuzni obrazec "ljubiti in biti ljubljen" (Parsons 1954: 80)."
S tem mati (z vidika otroka) radikalno spremeni svoj status: iz objekta difuzne odvisnosti postane objekt ljubezni.
Na spremenjeno vsebino intcrakcijskc sheme diademati-otrok se veže tudi spremenjena oblika socialne kontrole, ki se znotraj nje realizira. Zdaj gre za socialno kontrolo tipa "support", ko mati aktivno nagrajuje tista vedenja otroka, ki skušajo "konstruktivno" preseči razbito ravnotežje po analni krizi.
Šc važnejše od vsega, kar smo povedali doslej, pa je, da sc v postoralni fazi zaradi izoblikovane instance Ega povsem spremeni struktura objektnih odnosov med materjo in otrokom. "V kolikor naj bi bila akcija skladno z na novo pridobljenimi vrednotnimi obrazci orientirana k realnosti (reality-directed), potem mora le-ta v relaciji do objektov uvel javiti ciljc. Svet objektov sc nc more več tretirati kol dan... Namesto tega ego marljivo 'preizkuša' lastne zmožnosti za organizirano vedenje v lastnem objektnem okol ju" (Parsons 1964: 93). Ta sprememba v strukturiranosti objektnih odnosov se naj jasneje kaže v tem, da v postoralni fazi dominantni lip objektnih odnosov ni več identifikacija, temveč izbor objekta (objcct-choicc).
Objekt procesa "object-choice " jc v začetku praviloma mati (oz. objekt nege). Vendar pa je to, kot jasno izpostavlja Parsons, "druga" mati od tiste, kije bila objekt identifikacije v oralni fazi. Razloge za spremenjeni status matere kot objekta pa gre iskati v spremembah njene socialne vloge v postoralni fazi. Parsons tu posebej izpostavl ja usmerjanost v dosežek in aktivno ljubezen do matere (cf. Parsons 1964: 93; 1954: 80; Parsons, Bales 1956: 43).
Prav ljubezen do matere pa pomeni tudi ključno motivacijsko osnovo za proces socialncga učenja. "V kolikor je otrokova potreba, da ljubi in da se mu ta ljubezen vrača, tesno povezana z določenim objektom, potem ta objekt pridobi zelo močno mesto vzvoda za otrokovo motivacijo k novim stopnjam dosežkov. Temu jc tako zato, ker mati lahko nc le deli spccifične nagrade za specifična vedenja, temveč ker lahko ona lc-tc tretira kot simbole lastnega sprejemanja otrokovega stika z njo kot objektom ljubezni - to je, njenega vračanja njegove l jubezni" (Parsons 1964: 93). To, povedano drugače, pomeni, da aktivna l jubezen do matere vodi v nov tip motivacije. Le-ta jc po Parsonsu ključna za doseganje novih navad in spretnosti. Obdobje, v katerem je ljubezenski stik z materjo najpomembnejši, jc obdobje učenja bazičnih spretnosti, in to tako motoričnih (hoja) kol komunikacijskih (jezik). Difuzni stik z objektom zadovoljitve je baza za motivacijski pomen bolj specifičnih nagrad za bolj spccifičnc aktivnosti (cf. Parsons 1964: 93-94).
V učenju teh spretnosti pa ima še en element izjemno vlogo: namreč navajanje na čistočo. Tojc bistveno predvsem zato, ker se v njem koncentrira težnja, ki je za postoralno fazo socialncga učenja centralna: namreč težnja navajanja k samostojnosti. Parsons dobesedno pravi, daje "problem navajanja na neodvisnost... zdaj, v predojdipovski fazi, osrednjega pomena" (ibid. 95).
Enako važno za potek socialncga učenja v postoralni fazi je tudi "odpiranje" socialnega sistema drugim objektom, kar v osnovi poteka skozi otrokove odnose z materjo kot objektom izbire. V odnosu do otroka igra namreč mati vlogo, ki jc v zelo veliki meri determinirana z njenimi drugimi vlogami: in sicer tako z družinskimi (s tisto soproge, matere
I t Ali kot pravi drugje: "On (otrok - op. V. G. V.) ni zgolj ljubljen, temveč aktivno ljubi" (Parsons, Bales 1956: 43). Od tu tudi Parsonsova pogosta raba imena "faza ljubezenske odvisnosti" za postoralno fazo (cf. Parsons 1964; Parsons, Bales 1956; idr ).
starejših bratov in sester, članice gospodinjstva kot sistema), kot tudi z različnimi zunajdružinskimi vlogami. Možno bi bilodomnevati.daseti drugi angažmaji z zornega kota otroka kažejo predvsem kot omejitve njene izključne predanosti lc-tcmu. Ker pa sovpadejo z njegovo rastočo mobilnostjo in zmožnostjo komunikacije, postanejo ti drugi ljudje, s katerimi je mati povezana, za otroka bolj in bolj jasno definirani kot objekti. Ti drugi ljudje, praviloma oče ter bratje in sestre (vključujoč morda tudi žc mlajšega otroka), formirajo primarni fokus novih objektov, ki odločilno strukturirajo otrokovo situacijo (cf. ibid.).
To paje že tista točka, ki pripravlja socializacijsko situacijo za naslednjo, ojdipovsko fazo: uvaja namreč "bodoče" objekte identifikacije.
V	postoralni socializacijski lazi pride do polnega izraza ključnostjezika. "Veliki vzpon v sposobnosti delovanja, ki nastopi v tem obdobju predojdipovskega ljubezenskega stika, vodi k ogromnemu širjenju otrokovega obsega kontaktov s svetom, v katerem živi. Neprestano je angažiran s preizkušanjem novih motoričnih spretnosti in z. učenjem o njegovem svetu, in to tako z direktnim opazovanjem, kot tudi z vztrajnim spraševanjem skozi novonaučeni medij jezika" (ibid.: 95-94).
In v kakšnem odnosu jc opisano socialno učenje, ki in kakor poteka skozi "izbor objekta", do drugih dveh osnovnih tipov objektnih odnosov, namreč do identifikacije in internalizacije?
Kar sc odnosa do identifikacije tiče, smo žc videli, da Parsons meni, da jc izbor objekta akt Ega in da lahko nastopi šele, ko sc le-ta izobl ikujc. Izoblikovanje Ega torej v tem smislu pomeni predpogoj za prehod v postoralno fazo. Vendar paje proces izbora objekta pogojen z oralno fazo šc drugače - namreč tako, da identifikacija z materjo pomeni izhodišče za samo konstituiranje kategorije objekta in s tem tudi za proccs izbire objekta. "Izhodiščna točka za ta proccs (zadovoljitve na objektu - op. V.G.V.) jc "internalizirana mati", vzpostavljena skozi predhodno identifikacijo" (cf. Parsons 1964. 93).
Ta kontinuiteta sc nenazadnje izrazi tudi skozi dejstvo, daje prvi objekt, kije od otroka (aktivno) izbran, praviloma mali (cf. Parsons 1964: 93).
Kar pa sc odnosa do internalizacije tiče, se skozi izbor objekta hkrati žc realizira ludi obstoječa intcrakcijska shema ljubezenske odvisnosti v diadi mati-otrok, ki nastopi tudi kot pravi, resnični objekt tega proccsa. Ali kot dobesedno pravi Parsons: v postoralni fazi gre za "internalizacijo aktivne in avtonomne, s strani otroka sodoločcnc ljubezenske vezi med materjo in otrokom" (Parsons 1980: 75).
V	postoralni fazi socializacije pride do prve razdelitve dispozicij za potrebe. To jc posicdica dejstva, da sc na področju "pattern variables" v tej fazi internalizira par specifičnost-difuznost. Intcrnalizacija tega para povzroči, da sc iz. ncdifcrcnciranc oralnc odvisnosti izločita dve dispoziciji za potrebe: odvisnost in avtonomnost. Prva je združena s spccifično, druga pa z. difuzno orientacijo (cf. Parsons, Bales 1956: 134).
Parsons je vse ključne rezultate postoralnc faze socializacije povzel tako v svojem razumevanju poteka te faze, kot tudi v svojem razumevanju strukture "Ijubezensko-odvisne" osebnosti.
Vendar pa med vsemi rezultati posebno, ccntralno mesto zaseda zgolj eden. In to jc tisti, ki je konstitutiven za ves nadaljni proces socializacije. Gre seveda za konstituiranje avtonomije (kot dispozicije za potrebo).
Videli smo žc, da jc fundamcntalno vprašanje sociaincga učenja v postoralni fazi vprašanje balansa med odvisnostjo in avtonomnostjo, vprašanje obsega, znotraj katerega otrok lahko prevzame neodvisno iniciativo, in obsega, znotraj katerega mora popustiti
željam in sankcijam svojega partnerja v vlogi (cf. Parsons 1964:95). K iskanju tega balansa otroka usmerja predvsem mati in to s tem, da otrokovo samostojnost in avtonomijo pozitivno sankcionira do tiste meje, do katere jclc-ta še skladna z. otrokovo socialno vlogo. Otrok držo avtonomije privzame - in to jc bistveni poudarek - kot držo konformnosti do alterja (praviloma matere) v socialnem sistemu (cf. ibid.).
Ima pa to dejstvo tudi povsem jasne posledice za otrokov personalni sistem. Veča se namreč avtonomnost instance Ega, ki vedno bolj funkcionira kol instanca avtonomne iniciative. "Toda iz tc bazesc izdiferencira avtonomni subsistem osebnosti, ki je orientiran na aktivno manipulacijo z objektivnim svetom. Komponenta odvisnosti v osebnosti tako postane prestrukturirana residua intcrnaliziranc matere, ki daje bol j difuzni in general izirani motivacijski pomen specifičnim aktom in nagrajevanjem, ki so vključeni v vadbo motoričnih in komunikacijskih spretnosti. Podrugi strani paje"jaz" ali ego v bolj diferenciranem smislu kot na oralni stopnji tisti del, ki prevzame vlogo avtonomne iniciativc v procesu delovanja" (Parsons 1964: 94).
Ti rezultati pa skupaj pogojujejo tudi otrokovo intcrnalizacijo na višji stopnji splošnosti (generalizacije), ki in kakor jc značilna za postoralno fazo.
Faza ljubezenske odvisnosti oziroma postoralna faza jc zaključena, ko je izgrajen stabilen sistem rccipročnc ljubezni med materjo in otrokom, ko otrok interiorizira sebe in mater kot objekte in ko se vzpostavi avtonomna ljubezen kot dispozicija za potrebo. To stanje jc tudi stanje za postoralno fazo vzpostavljenega ravnotežja.
OJD1POVSKA FAZA12
Ojdipovska faza kot tretja socializacijska faza podre v drugi fazi vzpostavljeno ravnotežje v diadi mati-otrok s tem, da v otrokovo socialno polje vstopijo tudi drugi družinski člani (oče, brat(jc), sestra(c)). To dejstvo razbije model diadnega socialnega sistema, ki gaje otrok interioriziral v prejšnjih dveh fazah socializacije. Aktivni pa ostanejo obči principi funkcioniranja socialncga sistema, ki otroku omogočijo razrešiti nastalo krizo in vzpostaviti novo ravnotežje. Krizo konstituiranja novega ravnotežja na ravni družine kot socialnega sistema Parsons enači z ojdipovsko krizo.
Temeljni problem ojdipovske krize jc po Parsonsu torej prehod iz diadnega v kvartalni tip socialncga sistema. Družino kot socialni sistem namreč po Parsonsu tvorijo štirje temeljni statusi oziroma vloge, ki sc strukturirajo okoli tipa vedenja in moči. Materinska vloga tako združuje ekspresi vno vedenje z nemočjo oziroma odvisnostjo; očetovska vloga instrumentalno vedenje z močjo oziroma avtoriteto; vloga sina instrumentalno vedenje z. nemočjo oziroma odvisnostjo; in vloga hčere ekspresivno vedenje z nemočjo oziroma odvisnostjo.
12 Status ojdipovske faze socializacije je gotovo najspornejSi izmed vseh socializacijskih faz, Šc posebej zato. ker tudi Parsons sam to fazo v rcsnici opredelju je kol ojdipovsko krizo. V tem smislu ima torej ojdipovska faza enak status, kot npr. oralna ali analna kriza; torej status razrušitve ravnotežja prejšnje socializacijske faze. ki uvede novo socializacijsko fazo (v tem primeru lalcnce). Imamo pa po drugi strani v ojdipovski fazi opraviti s celotnim zasukom AGIL sheme, kar jo izenačuje z vsemi ostalimi "osnovnimi" socializacijskimi fazami. Tudi jc Parsons v svojih analizah ojdipovski fazi posvetil toliko pozornosti (cf. Parsons 1964; Parsons, Bales 1956; idr ), da sc zdi upravičeno o ojdipovski fazi socializacije govoriti posebej.
Te štiri vloge tvorijo temeljno strukturo nuklearne družine. V zvezi z družino gre za "tipični vzorec štirih vlog, ki jc hierarhično difcrcnciran v vodstvo in odvisnost ter kvalitativno v bolj instrumentalne in bolj eksperimentalne vloge. Želel bi predlagati, daje produktivno tretirati nuklearno družino kot poseben primer tega temeljnega vzorca štirih vlog, z generacijo kot ključno osjo superiorno-inferiornc oziroma vodstveno-odvisne diferenciacije, in spolom kot osjo instrumentalno-ekspresivnc diferenciacije" (Parsons 1964: 60).13
Z vidika objektnih odnosov jc v ojdipovski fazi spet v ospredju proces identifikacije. V tej fazi gre za štiri osnovne procese identifikacije: za identifikacijo z družino; identifikacijo s svojim spolom; identifikacijo s svojo generacijo (brati oziroma sestrami), in identifikacijo staršev nasproti otroku (cf. Parsons 1964:97; Parsons 1959:654; Parsons, Bales 1956:93). Otroka zadevajo neposredno prve tri identifikacije, ki sc morajo v ojdipovski fazi med seboj uskladiti. Parsons v tej zvezi predpostavi tudi nujnost njihovega pravilnega časovnega sosledja: časovno prva jc identifikacija s celotno družino, nato pa sledijo identifikacija po spolu in identifikacija po starosti (z lastno generacijo).14
Vendar pa potek teh identifikacij bistveno modificira žc vzpostavljena predojdipovska identifikacija z materjo. To se kaže posebej v razlikah, ki v procesu ojdipovskih identifikacij nastopijo med spoloma. Parsons predpostavi različen potek razrešitve ojdipovske krize za dcklicc in dečke, pri čemer je pri dečkih ta proces zapletenejši.15
Pri vzpostavljanju teh identifikacij sc ponovi proces, ki je bil značilen za vzpostavljanje identitete mati-otrok (najprej identifikacija s celotni m socialnim sistemom, šele nato proccs diferenciacije posameznih socialnih vlog v sistemu; torej najprej generalizacija, nato diferenciacija). Parsons večkrat povsem eksplicitno govori o tem, da identifikacija z družino le ponovi obrazcc identifikacije z materjo, oziroma da gre za "analogijo" in siccr zato, ker gre za funkcioniranje istih bazičnih principov.16
Tudi učinki so primerljivi: otrok sc skozi identifikacijo najprej s kolektivom, nato pa z identifikacijo po spolu in starosti nauči principov vseh štirih temeljnih parov socialnih vlog (torej tudi tistih, ki jih sam ne izvaja). To je za otroka bistveno, saj mu omogoča vstopanje v večje število diadnih odnosov, ki tvorijo subsistcmc družine in ki so v marsikaterem pogledu prototipi kasnejših socialnih interakcij. "Ključna točka jc ta, daje - z določenimi variacijami glede relativnih primatov, posebej glede spola, toda seveda tudi glede drugih
13	Ob tem Parsons dodaja šc, daje v zvezi z družino kot socialnim sistemom treba upoštevati: daje družina preprost socialni sistem (Parsons 1964: 44); in da intcrakcijc v družini sledijo modelu interakcij, ki so univerzalne za majhne skupine (ibid.: 43).
14	Parsons v tem smislu prvo fazo identifikacije združino opredeljuje tudi kot prvo fazo ojdipovske faze (primary oedipal phase); šele v sekundarni fazi ojdipovske faze postane bistvena identifikacija s spolno vlogo (1964: 41).
15	Tako Parsons dobesedno pravi: "Bistveno je razumeti različni vpliv ojdipovske situacijc za oba spola, kajti za dečka vez z materjo ni vključena v nobeno od teh novih identifikacij; medtem ko je za deklico vez z materjo vključena v identifikacijo po spolu. Zato dcklica lahko v odnosu do svoje matere na višjem nivoju ponovi infantilno identifikacijo... Deček pa mora po drugi strani radikalno prelomiti s svojim prejšnjim obrazccm identifikacije" (1964; 97). Alexander s tem v zvezi po našetn mnenju pravilno izpostavlja osnovno Parsonsovo logiko, ko ugotavlja, daje po Parsonsu razlika v identifikaciji po spolu posledica zgodnje izbire objekta (1984: 380). Omeniti gre še, da Parsons v svoji logiki "lažje dekliške identifikacije" povzema zgodnejšo razdelavo Freudove logike Ojdipovcga kompleksa, ki jo je žc sam Freud kritično redefiniral (cf. Freud 1989).
16	Ali kot pravi dobesedno: "Situacija primitivne identifikacije z matetjojc bila sociološko zelo preprosta, kajti otrok je bil primarno povezan zgolj z eno osebo kot objektom; bistvena točka jc bila, daje bil to socialni objekt in da sta mati in otrok skupaj tvorila kolektiviteto. Zdaj jc situacija postala dosti bolj kompleksna, toda kljub temu se ohranjajo isti bazični principi" (Parsons 1964: 96; cf. str. 104).
vidikov - otrok sam poslal vsa ta ccla vrsta različnih objektov, s čemer jc do takšne ali drugačne mere postal v lastni interakciji z drugimi sposoben prevzeti vse te tipe vlog" (Parsons, Bales 1956: 118).'7
Obstajajo pa v procesu identifikacije tudi točke diskontinuitete s primarno identifikacijo; najpomembnejše so tri skupine razlik: prvič tiste, ki ležijo v večjem številu pripadništev, ki sijih otrok pridobiva; drugič tiste, ki ležijo v višji stopnji splošnosti vredot, ki jih otrok internalizira; in tretjič tiste, ki ležijo v odsotnosti erotskih nagrad v proccsu učenja (cf. Parsons 1964: 106). Najbistvenejša razlika zadeva tretji, erotski element.1*
V	ojdipovski fazi pride tudi do spremembe na področju objektov identifikacije: pride do zatona materine figure, oziroma matere kot objekta identifikacije; najpomembnejši objekt identifikacije postane družina; hkrati pa stopi v ospredje očetovska figura, ki ima v razrešitvi ojdipovske krize odločilni pomen.
V	ojdipovski fazi ima oče tri temeljne funkcije: uvede nov tip interakcije z otrokom; je točka slika z in posrednik zunajdružinskega sveta; in jc personifikacija moške spolne vloge.'1' Kar sc novega tipa interakcije do otroka tiče, očetov odnos do otroka označuje avtoritera, moč in instrumcntalnost; od otroka ta vloga zahteva bistveno drugačno vedenje kot materina vloga, kajti odnos očeta do otroka je pogojen z otrokovimi dosežki, torej z njegovim adekvatnim vedenjem. Ne gre več za brezpogojno, temveč za pogojevano naklonjenost. Ta vloga tako otroka usmerja v k cilju usmerjeno vedenje, ki jc adekvatno situaciji.20
Oče kot točka stika družine 7. zunajdružinskim svetom jc hkrati točka prenosa elementov tega sveta v družinski sistem:" Z zornega kota sociologa je on (oče - op. V. G. V.) morda najbolj pomemben posamični kanal, skozi katerega se vrednotni obrazci kulture na splošni ravni prenašajo v proces socializacije. Čc je po eni strani velik del kulturnih simbolov 'projekcija' izkušenj, posebej tistih iz. otroštva, ki so se realizirale v družinski socializaciji, jc morda prav tako res, daje resnični oče 'projekcija' najvažnejših vzorcev strukture višjih socialnih sistemov v družinsko situacijo" (Parsons 1964: 54). Prav na to dejstvo Parsons veže tudi izvor pomena očetovskega simbola. "Oče... stoji na ključni točki stika med svojim družinskim subsistemom in tistim širše družbe. To je osnova njegovega simbolnega pomena" (ibid.: 38).21
Oče pa jc tudi prototip moške spolne vloge, je "prototip odrasle moškosti" (Parsons 1964: 54). Prav v tej svoji funkciji je ccntralna točka vzpostavljanja identifikacije po spolu, in to tako za dečka kot za dcklico (cf. Parsons 1964: 28-29).
17	Parsons s tem v zvezi govori o "plurality of dyadic relations - with his mother, father, sister, brother" (1964; 95).
18	"Temeljna razlika med predojdipovskimi stadiji znotraj družine in postojdipovskimi stadiji večinoma zunaj nje je ta, da v prvih primerih identifikacija in izbira objekta vsebuje erotski stik s primarnim personalnim objektom, medtem ko ga kasneje nc" (ibid.: 102).
19	Siccr pa ima očetovski simbol v okviru Parsonsove socializacijske teorije štiri temeljne funkcije - navedenim trem sc doda šc vloga v odrasli osebnosti (prototip očetovske vloge) (cP Parsons 1964: 35).
20	Tu gre za konkretizacijo zakona incrcijc, ki smo ga žc omenjali: ta princip, značilen za očetovo socializacijsko funkcijo, je v proccs socializacije, kot smo vedeli, vne.šcn s strani matere v postoralni fazi - ona začne ljubezen pogojevati z otrokovim adekvatnim vedenjem. V ojdipovski fazi ta dimenzija "preide" z matere na očeta; z materino vlogo se veže difuzna, t i. "brezpogojna" naklonjenost oziroma ljubezen.
21	To zvezo Parsons izjemno pogosto izpostavlja tudi na drugih mestih. Hkrati pa očetovski simbol ni enoznačen; Parsons govori o več možnih načinih simbolizacije očeta (cf. ibid.: 40, 41). Prav ta simbolna dimenzija očetovske figure je socializacijsko ključna, kajti kot izpostavlja Parsons eksplicitno, je oče lahko model socialne vloge le v zelo omejenem smislu (Parsons 1980: 77).
Parsons v /vezi zočctovsko vlogo izpostavlja šc nekaj ključnih elementov. Najprej gre omeniti ambivalentnost očetovskega lika; v tem smislu oče združuje zaželeno in prepovedano, nagrado in pritisk. "Oče pooseblja tako 'višje' zahteve ali potrebe, za katere sc od otroka pričakuje, da jih bo prevzel in se tako priučil višjega reda spoštovanja in avtoritete, istočasno pa je primarna tarča agresivnosti (in anksioznosti)..." (ibid.: 40).22 Oče prav tako predstavlja prototip avtoritete, ki je omenjeni ambivalentnosti povsem zavezan. Očetovska figura nadalje pcrsonifieiratudi nov tip socialne kontrole - zavračanje recipročnosti (kar sc veže na instrumentalno orientaci jo očetovske vloge). Prav na te dimenzije očetovske vloge pa Parsons veže tudi oblikovanje instance Nad-Jaz.a\ v njegovem izoblikovanju jc namreč ključna prav identifikacija s simbolom očeta kot primarnega agenta pritiska in simbolnim utelešenjem višjih ciljcv (cf. Parsons 1964: 40, 41, 51, 84 idr.; Parsons, Bales 1956: 84).
Okoli očetovske figure se koncentrirajo tudi tako elementi kontinuitete, kot tudi elementidiskontinuitete spredojdipovsko socializacijo. Obe točki pa se poleg na značiInosti očetovske figure vežeta še na že povedano v zvezi z diado mati-otrok.
Za razumevanje tega dejstva jc treba upoštevati, da pred ojdipovsko fazo obstaja tesna vez med otrokom in materjo ter daje ta vez erotična. Žc vzpostavljen sistem otrok-mati kaže odpor do sprememb; ko pa postanejo pritiski le preveliki, sc pri spreminjanju giblje po zakonu inercije. Konkretno to za ojdipovsko krizo pomeni, da bo sistem prepustil žc izoblikovano instrumentalno dimenzijo, ki jc prej pripadala materi, očetu. Ta element v bistvu omogoča vstop očeta v socializacijsko sceno in je element kontinuitete pred- in postojdipovske socializacije.
Drugi element, element erotike, paje vir konfliktov in diskontinuitete. Erotika sodi k ekspresivni plati odnosa, je difuzna in partikularistično ter kvalitativno usmerjena. Sprejetje očeta v interakcijo v tej točki vodi v rivaliteto med otrokom in očetom, pri čemer mora otrok svoje erotične nagibe potisniti: "Infantilni in eroticizcm zgodnjega otroštva (falični) igrata primarno vlogo v procesih generalizacije in integracije, skozi katero sc izgradi originalni ljubezenski stik z. materjo; toda odpoved lc-tcmu v Ojdipovi fazi postane imperativ za nadaljnji razvoj in to zaradi njegove združenosti s potrebo po odvisnosti..." (Parsons 1964: 39).23
Ojdipovska faza tako glede tipa objektnih odnosov po Parsonsovi zastavitvi predstavlja fazo identifikacije; izbira objekta (enako kot v oralni fazi) tu nc nastopi. Šele ko sc zaključijo vsi proccsi ojdipovske identifikacije, se spet odpre možnost "objcct-choicc": tokrat zunaj družine.24
S tem se v Ojdipovski fazi že izoblikujejo elementi, ki vodijo v naslednjo socializacijsko fazo: fazo latcncc.
22	Bistvena dimenzija te ambivalentnosti je tudi srhljivost očetovega lika za otroka. To značilnost Parsons veže predvsem na očetov stik z zunanjim svetom, ki je otroku v tej fazi nerazumljiv, neznan, grozeč - "nemi" (cf. Parsons, Bales 1956: 78).
23	Pri preseganju erotičnega odnosa z materjo Parsons osrednji pomen pripiše tabu ju incesta. Pomen tabuja incesta jc v etabliranju norm, ki zahtevajo in tudi dosežejo umik otrokove erotične komponente. Podrobneje primerjaj The Incest Taboo in Relation to Social Structure and the Socialization of the Child (1964: 57-78) in npr. tudi Der Stcllcnwcrt des Idcntitatsbegriffs in der allgemcincn Handlungstheorie (1980: 76, 77).
24	Ali kot pravi Parsons dobesedno: "Toda ko jc enkrat ta proccs identifikaci je zaključen, sc lahko otrok obrne k novemu proccsu izbire objekta, tokrat predvsem v odnosih zunaj družinskih orientacij" (Parsons 1964: 104). S tem v zvezi Parsons odnos med ojdipovsko in njej sledečo fazo latence razume kot (ponovitev) odnosa med oralno in postoralno fazo (ibid.: 103).
Kar se problema "pattern variables" v tej fazi tiče, jc iz povedanega že očitna temeljna karakteristika ojdipovske faze: opustitev instrumcntalno-ckspresivne dimenzije vedenja kot vodilne in njena nadomestitev z dimenzijo moč-nemoč (cf. Parsons, Bales 1956: 135).
Otrok interiorizira orientacijo nevtralnost-afcktivnost in na tej osnovi pride do nove diferenciacijo dispozicij za potrebe.
Iz prejšnjih dveh dispozicij za potrebe - odvisnost in avtonomija - sc oblikujejo štiri dispozicije; odvisnost razpade na konformnost in nego (specifična, instrumentalna in afektivna; specifična, instrumentalna in nevtralna orientacija); avtonomija pa razpade na varnost in adekvatnost (difuzna, ekspresivna in afektivna; ter difuzna, ekspresivna in nevtralna orientacija). Pri tem naj bi pri potrebi po negi (nurturancc) šlo za ostanek prvotne dispozicije oralne odvisnosti; težila naj bi k zadovoljitvi potreb, ki jc relativno neodvisna od normativnih standardov. Pri konformnosti (conformity) gre za usklajevanje lastne aktivnosti v skladu z. višjimi normativnimi standardi. Varnost (security) pomeni potrebo, doseči ljubezen ali akccptiranost, pa hkrati pokazati solidarnost do drugih članov (ali tudi do drugi h instanc lastne osebnosti). Adekvatnost (adequacy) pa zadeva potrebo, opraviti določeno delovanje tako, kot to pričakuje drugi (cf. Parsons, Bales 1956: 101, II I).25 Kombinacije navedenih štirih dispozicij za potrebe pa karakterizirajo tudi osnovne štiri družinske vloge (cf. ibid.: 83; cf. Parsons 1959: 685 in dalje).26 V tej fazi pa šc nc nastopi diferenciacija po osi partikularizem-univerzalizem.
Izobl i kovanje Sm/jct^a predstavlja gotovo najpomembnejši in centralni rezultat razrešitve ojdipovske krize oziroma ojdipovske socializacijsko faze sploh. Nc glede na odločilno vlogo, ki jo ima pri njegovem izoblikovanju identifikacija z očetom, pa Nad- Jaz v Parsonsovi zastavitvi ni "očetovski", temveč "starševski oziroma družinski". Supcrgo nastopi namreč po Parsonsu kot surogal starševske funkcije: "Tako kot jc (Freud - op. V. G. V.) tretiral identifikacijo z materjo kot tisto, ki proizvaja ponotranjeno bazo, iz katere se vrši izbor objekta, tako govori o superegu kot tistem, ki oskrbi v obdobju latencc in kasneje notranji surogat starševske funkcije, kol seje realizirala skozi kontrolo predojdipovskega otroka" (Parsons 1964:95-96).27 In šc: "Ojdipovskoobdobje vkl jučuje proccs identifikacije, skozi katerega se je internalizirala"starševska funkcija" v obliki superega" (ibid.: 103-104). Ker pa jc starševska funkcija v rcsnici pri Parsonsu razumljena kol družinska funkcija, je za oblikovanje superega zato konstitutivna identifikacija z družino: "Tisto, kar Freud misli s starševsko funkcijo, je mogoče interpretirati kot funkcijo družine kot sistema, ki več ali man j vključuje funkcijo obeli staršev kot vladajoče koalicije v družini. Gledano v teh terminih, jc družina objekt, s katerim sc identificira otrok, in skozi to identifikacijo postane
25	Navedene Štiri dispozicije za potrebe tako ustrezajo tudi osnovnim štirim funkcijam sheme AGIL: adekvatnost funkcij A; nega funkciji G; sigurnost funkciji I; in konformnost funkciji L (cf. Pitts 1969: 662).
26	S tem v zvezi Parsons podaja naslednje korclacije: Skozi identifikacijo z materino in očetovo vlogo se dispozicija za potrebo odvisnost najprej diferencira v dispoziciji za nego in konformnost; z identifikacijo lastne vloge in vloge drugega otroka v družini pa sc iz dispozicije za avtonomnost oblikujeta dispoziciji za varnost in adekvatnost. Parsons poudarja tudi, da kljub temu. da imajo vsi otroci v isti fazi socializacije izoblikovane iste dispozicije za potrebe, pri otrocih različnih spolov pride do različnih poudarkov: tako pri dečku (pod vplivom instrumentalne orientacije očetove vloge) pride do prevladovanja konformnosti. pri deklicah pa (pod vplivom ekspresivne komponente materine vloge) pride do dispozicije za nego. Tudi so različni poudarki v odnosih do drugih otrok: pri dečku bo lako prevladovala adekvalnost, pri deklici varnost (cf. Parsons, Bales 1956; Parsons 1959).
27	V tem smislu jc Superego vezan na starševsko funkcijo kol izgubljeni objekt in se v svoji genezi vrača k intcrnalizaciji Ic-lc v ojdipovski fazi (cf. Parsons 1980: 81-82). Hkrati pa Parsons na istem mestu poudarja,
da strukture Superega ne gre omejevati le na nivo starševske funkcije (str. 82).
polnopraven član družine... Superego je tako primarno normativni obrazec višjega reda, ki v družini kot sistemu vodi vedenje različnih članov v njihovih različnih vlogah" (ibid. 96).211 Ob končani ojdipovski fazi ima otrok torej izoblikovane vse osnovne psihične instance (Id, Ego, Super-Ego),29 izoblikovane so vse osnovne identifikacije (družina, spol, starost),interionizirani so diferencirani principi sociaincga sistema. S tem jc dokončano oblikovanje osnovne strukture personalnega sistema, ki sc v bistvu več ne spremeni; tvori "oder" (scaffod) njegove strukture.30
Ojdipovskafaza v Parsonsovi analizi poteka socializacije s svojimi rezultati predstavlja prekretnico, in to v več smislih: tako jc npr. za predojdipovske socializacijske faze značilna erotična prežetost, za postojdipovske pa nc; predojdipovsko socializacijo obvladujejo konkretne orientacije, postojdipovsko pa abstraktne; v predojdipovski socializaciji sc otrok, kot pravi sam Parsons, nc nahaja v družbi, temveč v družini, v postojdipovski pa stopi v družbo (cf. Parsons 1964: 305) ipd. Hkrati pa Parsons poudarja usodnost razrešitve ojdipovske krize za nadaljne strukturiranje personalnega sistema; ojdipovsko situacijo jc nujno razrešiti na tak ali drugačen način, kajti, "noben odrasli v katerikoli družbi nc more, gledano realno, ostali majhen ali predojdipovski otrok in istočasno polno sodelovati v sistemu vlog odraslih" (Parsons 1980: 76).31
REFERENCE
Alexander, U. C., 1984: Theoretical I^ogic in Sociology. Zv 4: The Modern Reconstruction of Classical Thought: Talcott Parsons. London, Melbourne, Henley: Routledgc and Kegan Paul.
Freud, S„ 1987: Mctapsihološki spisi. Ljubljana: FF in ŠKUC.
Inkcles, A., Levinson, D. J., 1969: National Character: The Study of Modal Personality and Sociocultural Systems. V: Lindzey, G. (ed.), 1969: Handbook of Social Psychology. Zv. 4. Cambridge, Mass.: Adison and Wesley: str. 418-500.
Laseh, C., 1979: The Culture of Narcissism. New York: Warner Books.
Parsons, T„ 1951: The Social System. Glcncoe, Illinois: Free Press.
Parsons, T„ 1954: Psychology and Sociology. V:Gillin, J. P.(cd.j, 1954: ForaScicnce of Social Man. New York: Macmillan; str. 67-102.
Parsons, T., 1959: An Approach to Psychological Theory in Terms of The Theory of Action. V: Koch, S. (cd ), 1959: Psychology, Zv. 3. New York: Mc Graw-Hill; str. 612-711.
Parsons, T., 1964: Social Structure and Personality. London. Free Press.
Parsons, T., 1980: Der Stcllenwcrt des Identitatsbcgriffs in der allgcmeincn Handlungsthcorie. V: Dobcrt, R., Habermas, J., Nunncr- Winkler, G. (Hrg.), 1980: Entwicklung des Ichs. Koncgstein/Ts.: Athcnaus Hain, Scriptor, Hansen; str. 68-90.
Parsons,T„ 1982/1959/: The School Class asa Social System V: Socialization and School, 1982/1968/. Harvard Educational Review; str. 297-318.
Parsons, T., Piatt, G. M., 1974: The American University. Cambridge, Mass.: Harvard University Press.
Parsons, T„ Piatt, G. M., 1978/1976/: Alter, Sozialstruktur und Sozialisation in derStudienphase. V: Hurrclman, K. (Hrg.), 1978/1976/: Sozialisation und Lcbenslauf. Rcinbcck bci Hamburg: Rowohlt; str. 186-203.
29	Zanimivo jc, da Parsons precizno locira mesto Ega v odnosu do dispozicij za potrebe: Ego po njegovem povezuje dve dispozici ji - varnost in adekvatnost, pri čemer le zadnja ustreza Freudovemu principu realnosti (cf. Parsons, Bales 1956:85). Isto velja tudi za Id in Superego; Superego jc tako vezan na dispozicijo za potrebo po konformnosti, medtem ko je Id vezan na dispozicijo za potrebo po negi.
30	Ojdipovsko stanje personalnega sistema paje po Parsonsovcin mnenju ludi tisto, ki ga kasnejše regresije spel prikličejo v ospredje (cf. Parsons 1964: 103).
31	Ta pozicija Parsonsovo razumevanje poteka socializacije torej jasno razločuje od t i. študij nacionalnega karakterja (cf. Inkeles, Levinson 1969; Singer 1962; Wallace 1968).
Parsons, T., Bales, R. F. (ed.): 1956/1955/: Family, Socialization and Interaction Proccss, London: Routlcdgc and Kcgan Paul.
Pitts, J. R., 1969/1961/: Uvod. V: Parsons. T., Naegclc, K. D„ Pitts, J. R. (cds ), 1969/1961/: Teorije o društvu.
I. in II. del. Beograd: V. Karadžid; str. 651-682. Ricsman D., 1965/1960/: Usamljena gomila. Beograd: Nolit.
Singlcr, M., 1961: A Survey of Culture and Personality Theory and Research. V: Kaplan, B. (ed.), 1961: Studying
Personality Cross- Culturally. New York, Evanston, London: Harper & Row; str. 9-93. Wallace, A. F. C., 1968: Culture and Personality. New York: Random House.
Wallon, H„ 1982/1951/: Psihološko i sociološko u proučavanju deteta. V: Proces socializacije kod dcce, 1982.
Beograd: Zavod za udžbenike i nastavna sredstva; str. 1-15. Wallon, H„ 1985/ 1967/: Psihički razvoj deteta. Beograd: Zavod za udžbenike i nastavna sredstva.
DRUŽBOSLOVJE
ANTHROPOS 1993 / 3-4
Prispevek k zgodovini sociološke misli na
Slovenskem Etbin Kristan (1867 - 1953)
LUDVIK ČARNl
POVZETEK
Etbin Kristan (1867 -1953) je bil politik, kulturni delavec, urednik, publicist doma in v ZDA. Bil je osrednja osebnost socialističnega gibanja na Slovenskem pred prvo svetovno vojno. Zagovarjal je idejo o enem južnoslovanskem narodu. V znani chicaški izjavi (1917) se je zavzel za politično združitev Jugoslovanov. Z nastankom in razmerami v novi jugoslovanski državi ni bil zadovoljen. Bil je poslanec njene ustavodajne skupščine. Ponovno je odpotoval v ZDA, kjer je živel in deloval vse do konca druge svetovne vojne. Podpiral je jugoslovanski narodnoosvobodilni boj. Kmalu po vrnitvi v domovino je leta 1953 umrl v Ljubljani.
ABSTRACT
CONTRIBUTION TO THE HISTORY OF SOCIOLOGICAL THOUGHT IN SLOVENIA ETBIN KRISTAN (1867-1953)
Etbin Kristan (1867-1953) was a politician, cultural worker, editor and journalist at home and in the USA. He was a central figure in the Socialist movement in Slovenia before the First World War. He spoke in favour of the idea of a southern Slavic nation. In a well-known statement from Chicago (1917) he spoke in favour of a political union of Yugoslavs. He was not content with the rise of and the conditions in the new Yugoslav country. He was a deputy of its constituent assembly. He returned to the USA, where he lived and worked until the end of the Second World War. He supported the Yugoslav people's war of independence. He died in 1953 in Ljubljana, shortly after his return to his native country.
Etbin Kristan je bil ugledna osebnost političnega in kulturnega življenja na Slovenskem in med Slovenci v ZDA. Bil je politik, pisatelj, urednik, publicist, bleščeč govornik na delavskih shodih, prvi izobraženec v slovenski delavski stranki. Rojenje bil v Ljubljani. Tu je obiskoval gimnazijo, bil je sošolec J. Ev. Kreka. Končal jo je v Zagrebu. Študiral je na kadetnici v Karlovcu in dosegal čin nadporočnika. Vojaško službo je opustil. Najprej je bil novinar v Zagrebu, nato na Dunaju. Tu seje povezal s socialnodemokratskim delavstvom. Deloval je v avstrijski in jugoslovanski socialnodemokratski stranki od njene ustanovitve (1896) do začetka prve svetovne vojne. Bilje član njenega vodstva in njen dejanski voditelj. Leta 1912 je odpotoval na predavateljsko turnejo v ZDA. Po vrnitvi je neposredno pred prvo svetovno vojno ponovno odpotoval v ZDA. Tu seje zavzemal zajugoslovansko federativno republiko. Oblikoval je znanochichaško izjavo (1917), ki seje zavzemala za tako republiko. Po vrnitvi v domovino je bil izvoljen za poslanca v jugoslovansko ustavodajno skupščino, a je že leta 1921 odpotoval v ZDA. Med drugo svetovno vojno je skupaj z L. Adamičem podpiral jugoslovanski narodnoosvobodilni boj. Neposredno pred smrtjo se je vrnil v domovino in leta 1953 umrl v Ljubljani.1
Človek je družbeno bitje. Od rojstva ga že oblikuje dediščina preteklih rodov in sodobni čas. Z močmi, ki so mu jih dale razmere, vpliva nanje in jih spreminja. Tako smo danes taki, je zapisal Kristan, kakršne so nas napravile današnje razmere, jutri pa bodo razmere take, kakor jih napravimo mi in v teh razmerah bomo sami taki, kakšni bomo nujno morali biti.2 O naravi in družbi je Kristan menil, da se neprestano spreminjata. V preteklosti so obstajale najrazličnejše oblike skupnega življenja ljudi (patriarhalna, fevdalna itd.). Izginile so ena za drugo, daje nastal prostor za sedanjo obliko. Tudi ta ne more bili večna. Če bi bilo tako, bi moral obstati svet. Nobena misel se ne bi mogla poroditi v glavi, ki ne tiči v njej, vsaka iznajdba in vsako odkritje bi moralo biti izključeno, ničesar se ne bi naučili, pozabili. Postati bi morali žive mumije, ki ne bi imele druge naloge, kakor varovati, kar je. Hočemo revolucijo, je zapisal Kristan, kajti revolucija je večna neumrljiva, kakor svet. Nastanek zemlje, pognjanje prve kali, ogenj, ki se gaje človek naučil narediti, iznajdba pare in njena uporaba so bile revolucionarne. Če revolucija ne bi podrla fevdalnega absolutizma, bi bila edina pravica meščanstva še danes le ta, da plačuje davke in se klanja plemeniti gospodi, kakor Kitajec mandarinu, naši kmetje bi morali še ponižno tlačaniti. Grof bi poklical na graščino tlačanovo hčerko, če bi mu bila všeč, za par noči. Če je v sedanji družbi sploh kaj svobode, sc moramo za to zahvaliti revoluciji, ki jo mnogi preklinjajo.3 Ko razpravljajo socialisti o revoluciji, mislijo na družbene spremembe, ki nastanejo, ko izgine sedanji družbeni red. To bo le ena od mnogih revolucij. Te "socialne revolucije", je zapisal Kristan, nc razumemo kot hipne vstaje, temveč kot veliki zgodovinski prevrat, ki se nc more izvršiti čez noč.4 Socializem ima svoje temelje v kritiki zgodovine in sedanje družbe. Brez kritičnega spoznanja kapitalističnega sveta ne bi bilo teorije socializma. Nastala je pri sedanjem tehničnem razvoju iz spoznanja, da sta največja socialna svoboda in neodvisnost mogoči samo tedaj, če ostane družba lastnica vseh produkcijskih sredstev. V sedanjem času ni več
1	Slovenski biografski leksikon, Ljubljana, 1925 - 132, sir. 572, Enciklopedija Slovenije, Ljubljana, zv.. 6, str
15, Kristan o svojem življenju. Slovenski poročevalec, 1953, št. 278, Golouh R., Ob krsti E. Kristana, prav tam.
2	Kristan E., Strahovi, Ljubljana, 1908 (Strahovi), str. 26, isti, Nevarni socializem, Ljubljana, 1908 (Nevarni),
str. 35.
3	Strahovi, str. II.
4	Zgodovinski arhiv KPJ, Tom V, Beograd, 1951 (Tom V), str. 100.
potrebno, je zapisal Kristan, da sc povsod razvije socializem iz kapitalizma. Če pride moderna kultura med nerazvita ljudstva, se lam lahko razvije družba z. vsemi najnovejšimi pridobitvami. V tem primeru bi bilo nesmiselno razvijati liberalni kapitalizem. Družba lahko preskoči prejšnje stadije. Revoluci ja ni nasprotje razvoju, ampak iz njega izvira.5 To najbrž kaže razumeti tako, da pojem revolucije in razvoj nista d ve obliki družbenega gibanja, pojem razvoja vkl jučuje ludi pojem revolucije. Ni mogoče, je sklepal Kristan, v sodobnem času prerokovati odločilncgadncvasocialncrevolucijc/'Nikjcrni rečeno, je zapisal Kristan, da more biti revolucija krvava. To pa ne pomeni, da nc bo nobenih hudih bojev. Če bodo sedanji mogotci dovolj razumni, jih res nc bo treba. Če pa bo kaj takih bojev, jih bodo zakrivili oni, nc pa socialisti, ki jim bi bilo najl jubše, če bi se prevrat izvršil povsem mirno, šc brez. prelepa in kreganja. Socialnadcmokracija,jezapisal Kristan, hoče doseči socializem, hoče priboriti delavskemu ljudstvu politično moč z namenom, da si osvoji delovna sredstva. Ta so najmočnejši faktor družbenega reda. Od njih je odvisno delo, od tega užitki. Posest delovnih sredstev odloča, kdo sme delati, koliko mora in sme delati ali more uživati delovno ljudstvo.7 Za sedanje stanje so krive razmere. Ne zanima nas "kdo", ampak "kaj" je krivo, je zapisal Kristan, da nismo srečni. Menijo, da morajo biti kapitalisti lastniki produkcijskih sredstev, ker jc bilo od nekdaj tako. Nekoč jc bil lastnik produkcijskih sredstev tisti, ki jih jc izdelal. Tisočletja je bil kamen, je nadaljeval Kristan, najvažnejša snov za izdelovanje orodij. Spomin na njegovo znamenitost seje dolgo ohrani I.Žid je, na primer, so smeli pri neki verski ccrcmoniji rabiti samo kameni nož, ko so že davno znali obdelovati kovine. Pameten človek nc želi, da bi sc vrnili časi, ko so ljudje živeli v brlogih. Tudi po časih nomadov ne vzdihujemo. Danes imamo moderna delovna sredstva." Njihovo razvitost jc imel Kristan za pogoj socialistične preobrazbe družbe,
Socializem hoče urediti razmere med ljudmi, je zapisal Kristan, kakojc v določenem času najbolj mogoče. Zavračal jc sodbe, da je socializcm za enakost vseh ljudi. Poudaril je, da so ljudje neenaki po telesnih in duševnih lastnostih. Neenakost med ljudmi jc dvojna: prirodna in socialna, pravzaprav gospodarska. Največji nasprotnik prirodne neenakosti je sedanji gospodarski red, ki postavlja žc ob rojstvu ljudi v neenake lastninske razmere. Ta red žene liberalni nauk o svobodnem razvoju vsake moči naravnost v absurdnost, ker vklepa vse moči v službo kapitala in daje svobodo ukrepov le lastniku kapitala. V takih razmerah človek, ki nima denarja, lastninske pravicc do obsežnih zemljišč, graščin, tovarn, nc more razviti svojih sposobnosti in uveljaviti svoje prirodne neenakosti. Socialna neenakosti jo razveljavlja. Zato je treba odpraviti gmotno aprioristično neenakost in socialni red, kiji daje podlago. Nc enakost, ampak enakopravnost je potrebna, da sc lahko razvijejo vse moči v enaki svobodi.1'Enakopravnost so prazne besede, čc ta ni gospodarsko lastninska. Beračeva enakopravnost ni nikoli enaka milijonarjevim. Bogatin ima pravico uživati vse, kar ustvarjata človeški um in roka. Revežu jc to onemogočeno. Tudi otrok nc more poslati v šole. Taka enakopravnost ni le v škodo posamezniku, ampak celoti, ker so mnoge zmožnosti, ki bi lahko rodi le sadove, potlačene. Človek ima prirojeno potrebo po delu. Zato je delo, je sodil Kristan, poslcdica dvojnega vzroka: človeške gibčnosti in njegovih potreb. S to misli jo je zavračal mnenje, da človek dela zaradi dobička in bogastva. Delo za pridobitev bogastva ni
5	Tom V, str. 99- 100.
6	Tom V, str. 101
7	Strahovi, str. 46.
8	Strahovi, str. 38.
9	Nevarni, str. 8-12.
prvotno, temveč šele posledica razmer. Čc l judje danes delajo, da hi obogateli, se godi lako zato, ker vidijo, da daje bogastvo vsemogočnost, njegovo pomanjkanje pa trajno nevarnost bede in pogina. Dandanašnji bogastvo ni le posledica dela, ampak tudi spekulativnosti, predrznosti, goljufije, izrabljanja politične moči itd. Bogastvo bo ostalo tudi v socialistični družbi privlačna moč za delo, ker bogastvo nc bo izginilo, temveč se bo povečalo. Splošno bo in bo koristilo vsem.1" V tej družbi sc bo izpolnil nauk krščanstva, ki ne velja za sedanje kristjane: kdor nedela, naj tudi ncjc. Čc bo nadzor neizogiben za preprečevanje lenobe, tedaj tudi tega nc bo manjkalo, jc dodal Kristan. Ta nadzor bo splošen. Sodelavci ne bodo trpeli lenuharjenja tovarišev, da bi bili sami prikrajšani. Ker bodo v socialistični družbi enake pravice in dolžnosti, bo moral vsak zdrav in sposoben človek za delo (razen nesposobnih, otrok, starcev) delati za splošnost - in seveda za sebe - kolikor bo zahtevala sorazmerna razdelitev dela. Zato bo morala družba zadostiti vsem enako. Vsak bo moral imeti minimalno zadoščenje telesnih in duševnih potreb, ki se bodo skupno določile. Tega minimalnega dela, ki ga bo, je dodal Kristan, morel opraviti vsak v svojem okviru, ne bo mnogo, ker bo delo racionalno, produkcija urejena za potrebe, ne za špekulacije." Poleg tega obveznega dela, bo ostalo svobodno delo vsem, ki bodo imeli več zmožnosti. Nobenemu Edisonu, Rodinu itd. nc bo prepovedano delo. Ljudje, ki bodo ustvarili več, bodo lahko dobili več kakor minimalno plačo. Družba bo nagradila tiste, ki bodo več ustvarili. Tako življenje v socializmu nc bo kasarniško in uniformirano, kakor sodijo nekateri, ampak pestro, zanimivo, veselo. V socializmu se bo lahko osebnost svobodno razvila. Kapitalistične gospodarske razmere to preprečujejo. V sodobni družbi, je zapisal Kristan, se že v ljudski šoli začne uniformiranje in kaserniranje človeških duš. Metodaje utemeljena v kapitalističnem sistemu, v katerem šola nima namena vzgojati močnih individalnosti, temveč "dobre državljane" in "porabne delavce". Vzgaja jih za red, ker je osebnost sama po sebi nevarna, kajti v individualnosti jc vedno nekaj revolucionarnega. Osebnost je kapitalizem zasužnjil. Vpregel jo jc v službo molohu denarju, najsurovejšemu materializmu. Uničiti je ni mogoče, dokler človek živi. Vsak človek je, je menil Kristan, individuum zase. Zavračal paje teorijo absolutnega individualizma. Tudi absolutne svobode ni, jc dodal.12
Kapitalizem s tehničnim razvojem, z velikimi tovarnami in mrežo železnic, je zapisal Kristan, je izkopal strugo narodni ideji. Potreboval je nove oblike. Glavni protagonisti narodne ideje so bili sinovi buržoazijc. Vzporedno z narodno idejo je korakal liberalizem. Identična sta bila. Kar je sovražilo liberalizem, je nasprotovalo tudi nacionalizmu.13 Jezik je karakteristično znamenje za določitev narodnosti. Umevno nam je, je zapisal, daje narodno vprašanje jezikovno vprašanje. Jezik jc najeminentnejše sredstvo kulture, je prvotno in veljavno prometno sredstvo. V tem tiči njegov ogromni pomen. Svojo nalogo izvršu je tem lažje, čim bolj je razširjen, čim večja je skupina, ki se ga lahko poslužuje, čim bogatejša more biti literatura, ki jo lahko ustvari.14
Narodno vprašanje, je sodil Kristan, ima v sodobni politiki, zlasti v Avsto-Ogrski državi, zelo veliko vlogo. Posebno pri Slovcncih se okrog njega navidezno vse suče. O malokateri stvari jc toliko neznanja, kakor o narodnosti. Tudi politično delo o narodnem vprašanju je večinoma diletantsko. Najprej je treba poznati dejanske razmere. Znano je, je
10 Nevarni, str. 15-20.
I I Nevarni, str. 21 - 23.
12	Nevarni, sir. 37 - 38.
13	Tom V,sir. 190.
14	Tom V, str. 144 - 145.
zapisal Kristan, daje avstrijska narodnostna statistika precej nezanesljiva. Ljudsko štetje nc upošteva materinega, ampak registrira "občcvalni jezik". To jc slabo predvsem za manjše narode. Slovenec mora v tujem mestu občevati v tu jem jeziku. Tudi gospodarske razmere silijo ne le posameznika, ampak cele skupine, da navedejo občevalni jezik po želji gospodarsko močnejšega, navadno delodajalca. Tako tudi v primeru, če sc l judje preselijo z dežele v meseto, kjer jc gospodar tujcc. Ta terja od delojcmalccv, da naznanijo njegov jezi k kot občcvalni. Zaradi lega ni mogoče sestaviti natančnega pregleda o gibanju prebivalstva v Avstriji, ker primanjkuje strogo zanesljivih podatkov. Statistiki so na osnovi uradnega štetja, je dodal Kristan, morali po določenih ključnih occniti razvoj posameznih narodov v Avstriji. Teh podatkov sc jc poslužil (udi Kristan. Zapisal je, da jc število Slovanov v avstrijskem delu Avstroogrskc monarhije absolutno in relativno napredovalo. Število Slovencev seje v petdesetih letih povečalo (za 120.000), razmerje do drugih narodov pa sc jc trajno slabšalo (od 6,1 do 4,65%). Nato jc ta razvoj prikazal po posameznih pokrajinah in sklenil, da "ta slika nikakor ni vesela".15 Za spoznanje naroda pa ni dovolj, jc nadaljeval Kristan, če poznamo njegovo absolutno število in številčni razvoj. N jegov položaj, razmerje do drugih narodov, njegov pomen in življenje bomo šele tedaj razumeli, čc poznamo njegovo socialno strukturo."' Gospodarska moč jc ludi vir politične moči in samo narodi, ki znajo priti v prve vrste narodnega gospodarstva, si lahko pribore tudi politične veljave, da narodno uspešno tekmujejo z drugimi narodi.17 Pri prikazovanju socialnc strukture se je Kristan ponovno poslužil podatkov iz l judskega štetja. Zapisal jc, da socialna struktura kaže, da Slovencev nc moremo prišteti h "gosposkim narodom". Žc pri lastništvu stanovanj se kaže proletarski značaj slovenskega naroda."1 Med Slovenci jc tudi največ gospodarsko odvisnih oseb. Prevladuje poljedelstvo (74,4%), ki jc nad povprečno avstrijsko agrarno kvoto z majhno zemljiško posestjo, itd.
Slovenski narod ni le maloštevilen, jc zapisal Kristan, ampak je tudi politično in gospodarsko razkosan. Slovenci žive v ireh državah, v Cislajtaniji pa so razdeljeni na "kronovine". To jih slabi, da nikjer ne ostane dovolj močno jedro, ki bi razvijalo kulturo nc le zase, ampak tudi za ostale narodne dele. Sodobno središče Slovenccv jc Kranjska, a jc prebivalcev komaj za večje mesto. Velike narode državna raztrganost nc prizadene. Nemci v "rajhu" so sami močan dejavnik za narodnostni razvoj vseh pripadnikov naroda, kjerkoli ti živijo. Nemška knjiga ali časopis sta Ncmccm tudi v Rusiji ali južni Afriki dostopna. Glavno jc, da lahko izhajajo knjige, pošta jih kamorkoli dostavi. Tako maloštevilen narod, kakor je slovenski, more, če hoče imeti svoje narodno življenje, zbrati za kulturo vse svoje ude, ker jc tedaj komaj dovolj močan za samostojno ustvarjanje.19 Za Slovence bi bil dobiček, čc bi bili avstrijski Slovenci združeni, da bi lahko duševno moč producirali in oddajali svoje plodove izvenavstrijskim rojakom. Kdor sanja Veliko Slovenijo, je zapisal Kristan, z beneško in ogrsko provinco, jc sanjar. Vedeti sc mora, kaj je stvarno mogoče, in to mora biti cilj praktičnega dela. Teh Slovenccv ni mogoče pridružiti kakršncmukoli političnemu ali državnemu slovenskemu telesu. Zaradi par tisoč beneških Slovenccv nc bo vojne med Avstijo in Italijo.20
15	Kfrislan) E., Narodno vpraSanjc in Slovcnci, Ljubljana, 1908 (Narodno), str. 14.
16	Narodno, str. 17.
17	Narodno, str. 21
18	Narodno, str. 18.
19	Narodno, str. 33.
20	Narodno, str. 33 - 34.
Narodno vprašanje v Avstiji je splošen problem. Mnogo načrtov je, jc zapisal Kristan, po katerih naj bi se rešilo. Rešiti sc mora, ker razmere, ki neprestano izsiljujejo boje, nc morejo biti trajne. Zaradi njih trpi prizadevanje za skupne interese vseh narodov in vsakega posebej. Pravičnost terja reštev narodnega vprašanja tako, da bodo imeli vsi narodi enake pravicc in svobodo in vsak narod osnovo za razvoj. Nemci v Avstiji so centralisti. Take razmere so v poliglotski državi pritinarodne, germanizatorične. Njihovemu opravičilu, da morabiti v državi enoten jezik, nasprotujejo razmere v Švici, kjer je več jezikov enakopravnih. Podobno stališče, čeprav navidezno nasprotno, zagovarjajo češke (državno pravo) in pol jske (avtonomija) meščanske stranke. Oboji koprnc po "svoji" državi, kar pa nc bi bila rešitev zadruge narode, ki tam živijo. S stališča pravičnosti in slovenskih interesov, je sklenil Kristan, je edino narodna avtonomija priporočljiva in umestna.21
Slovenski narod jc, je zapisal Kristan, v gospodarskem pogledu znatno zaostal za drugimi narodi avstrijske države, zlasi nemškim in češkim. Industrijaje slabo razvita. Njena razvitost v času kapitalističnega gospodarstva je usodna za vsako človeško skupnost. Poljedelstvo na določenem prostoru lahko redi preccj omejeno število ljudi. Industrijski narodi pa se množe, njihovo prebivalstvo se zgoščujc. Zato sc ljudje izseljujejo tam, kjer jc industrijski razvoj zaostal. Tako jc tudi na Slovenskem. Industrija ustvarja večje bogastvo kakor poljedelstvo. To in koncentracij industrijskega prebivalstva pospešuje kulturo, poljedelske razmere jo ovirajo. Rastejo obljudena središča, kjer sc lahko snuje in razvija šolstvo, znanstveni in umetniški zavodi, čitalnicc, knjižnice, gledališča. Zato jc za vsak narod industrializacija nujna, posebno za maloštevilni narod. Biti mora pomembna točka narodne politike. Brez nje mora v kapitalističnem svetu majhen narod prej ali slej poginiti.22 Kristan jco narodnem vprašanju razpravljal tudi najugoslovanski socialnodcmokratični konferenci v Ljubljani 1907. Na tej konfcrenci so sprejeli tudi znano "tivolsko" resolucijo. Njen sooblikovalec jc bil Kristan. V uvodnem poročilu na konferenci jc povedal, da so jugoslovanski narodi vsak zase popolnoma nesposobni za kulturno življenje, dokler ne bodo narodno združeni. Slovcnci nismo samostojen narod, ampak odlomek še nekonsolidiranega naroda. Kot narodni indi viduum lahko pričakujem smrt. To jc utemeljeval s potujčevanjem, sami nc bi mogli razviti strokovnega in znanstvenega jezika, stroški za izdajo knjig bi bili previsoki, petkrat višji kot pri drugih narodih (Čehi, Nemci, Francozi).23 Tudi tivolska resolucija seje zavzemala za "enoten jugoslovanski narod in narodno avtonomijo. Narodna avtonomija pomeni tako preobrazbo Avstro-Ogrskc, da bo na enotnem gospodarskem ozemlju vsakemu narodu brez ozira na zgodovinske meje zajamčena enotnost, samostojnost in samouprava v vseh narodno - kulturnih zadevah".24 Kristan je poudarjal, da je on in nc dr. Rcnncr prvi zagovarjal program narodne ali personalne avtonomije. Tak program jc najprej objavil v praški reviji "Akadcmic", kije začela izhajati leta 1896. Upcrjen jc bil proti programu avstijske socialne demokracije, ki se je zavzemal za teritorialno načelo, narodnostno avtonomna ozemlja.25 Kristan jc program narodne avtonomije zagovarjal, ker je sodil, da je to pot do narodne enakopravnosti, ki je stržen narodnega vprašanja. S programom teritorialne avtonomije, je menil, se ustvarjajo narodne manjšine.To pa nc vodi do narodne enakopravnost i. Tudi fluktuacijc prebivalstva šc dolgo nc bodo prenehale, je zapisal Kristan, zato sc bodo
21	Narodno, str. 36.
22	Narodno, str. 41, 27 - 31.
23	Tom V, str. 197 - 198, str. 143.
24	Tom V, str. 201 -202.
25	Tom V. str. 65, 66, 92.
čez nekaj časa narodnostna ozemlja spremenila. Potrebna bo nova teritorialna razdelitev.2'' Kristan je bil pobudnik in avtor znane chica.škc izjave leta 1917 v ZDA. Ta izjava je nastala, jc zapisal, po padcu carskega despotizma, ki jc svet rešil cnc najnevarnejših avtokratičnih sil. Slovenski narod je, je zapisal, etnološki del Jugoslovanov. Znanstveno in nc politično vprašanje je, je nadaljeval, če smo Jugoslovani en ali štirje narodi (Slovenci, Hrvati, Srbi, Bolgari). Dejstvo je, je sklepal, da so Jugoslovani po krvi in jeziku tako sorodni kakor enoten narod, ki se deli po narečjih. Zgodovinska usoda je posameznim delom določila ločen razvoj. I/, tega seje porodila tudi specifična plemenska zavest vsakega dela. Med Jugoslovani ni večje jezikovne razlike, je sklepal Kristan, kakor med nemškimi, italijanskimi in drugimi dialekti. Vsak del ima svojo literaturo, posebne kulturne barve, šege, tradicije.27 Morda se res zdi, daje Kristan v omenjeni izjavi omilil stališče o jugoslovanskem narodu, ker je zapisal, da je to znanstveno vprašanje in sc ga ne da politično rešiti. Tako stališče jc zagovarjal pred in po omen jeni izjavi. Klub socialističnih poslanccv se je v izjavi, ki jo je podal v jugoslovanski ustavodajni skupščini, izjavil v prid "narodnegaedinstva". Kristan jc bil član kluba. Kakšnoje bilo poznejše Kristanovo stališče, bo treba še raziskati. Zgodovinski razvoj je zavrnil idejo o jugoslovanskem narodu in jeziku. Tudi ideja o narodni avtonomiji ni bila uresničena. Dodati pa kaže, da omen jena ideja o narodu in jeziku ni bila osamljena. Zgovarjali sojo ljudje različnih idejnih in političnih usmeritev v začetku našega stoletja in pozneje. Zavzemali so sc podobno kot Kristan za popolno združitev Jugoslovanov ne glede na različnost imena, vere, pisave in dialektov ali jezikov. Podobno kot Kristan, so sodili, da je med sorodnimi jugoslovanskimi jeziki toliko prehodov, da jc marsikje težko določiti stroge meje in strogo pripadnost narodnih skupin (Zagorje, Bela Krajina itd.).2K Hkrati pa ni mogoče prezreti mnogih, tudi Kristanovih prijateljev in sodelavccv, ki so idejo o jugoslovanskem narodu zavračali. Med njimi je bil najbrž najodločnejši Ivan Cankar.
Omenil sem, da seje Kristan pred prvo svetovno vojno zavzemal za narodno združitev Jugoslovanov. V omen jeni chicaški izjavi pa tudi za politično združitev. Pri tej združitvi naj bi vsak del ohranil avtonomnost v vseh rečeh, ki niso po svoji naravi vsem skupne. Realizacija tc ideje je mogoča, je zapisal, v jugoslovanski federativni republiki. Zcdinjenjc se ne more izvršiti v nobeni sedaj obstoječi državi, ker so si njihovi interesi preveč nasprotni. Tako "zedinjenje" nc bi bilo nič drugega kakor aneksi ja. Ustanovljena mora biti nova tvorba, v katero vstopajo vsi deli po svoji svobodni volji. Ustanavljanje nove monarhije v času, ko sc rušijo stare, bi bilo smešno - žalostno nasprotje z duhom časa, z zmagujočo svetovno demokracijo in lastnimi potrebami Jugoslovanov. Federativna organizacija države naj vsak del zavaruje centralističnega zatiranja ali pritiska drugih delov, bodoče tesnejše združenje pa prepusti svobodnemu razvoju. Razen tega zahtevamo, jc zapisal Kristan, vse pravicc ustavnega demokratičnega življenja, zlasti splošno, enako tajno in proporčno volilno pravico brez ozira na spol za vse politične in administrativne zastopc, narodni referendum in iniciativo, odgovornost vseh javnih funkcionarjev, javno izvrševanje zunanje politike, popolno svobodo vseh državljanov, besede, tiska, pouka, vesti, nevtralnost vseh oblasti v razrednih bojih. 29 Vsebina omenjene izjave jc bila v marsičem v nasprotju z nastankom Kraljevi ne SHS in razmerami v njej. Kristan je menil, dajo je ustvarila zgodovinska potreba. Združitev je izvirala iz narodne volje. V velikem delu jedo nje prišlo kot presenečenje. Tudi
26	Tom V, str. 66.
27	Tom V, str. 288.
28	Tom V, str. 142, 201.
29	Tom V, str. 29.
koncc vojne je bil za široke kroge presenetljiv. Pred vojno se je Jugoslavija zdela kol lepa utopija, je zapisal, ki jo bodo nekoč dosegli naši potomci. Resnih priprav za družitev ni bilo in jih ni moglo biti. Narod jc bil nepripravljen. Do združitve je prišlo po strašni destruktivni vojni, ki je zlasti v naših krajih zapustila razvaline in bedo.3" K neurejenosti razmer v novi državi je prispevalo tudi odlašanje s sprejetjem ustave. Jugoslavije jo je dobila kot zadnja novonastala država po vojni. Kristan jc zapisal, da kol socialist, v nasprotju z liberalno buržoazijo, ne veruje v fatalistično moč zakonov. Vsaka ustava ima svojo veljavo, jc sodil, jepa relativnain nima toliko moči, kolikor ji jo pripisujejo ustavotvorci.31 Pogoj za urejanje razmer pa vsekakor jc in sčasoma so nujne njene spremembe. Zato se ustavno vprašanje, jc sklenil Kristan, nc more vzeti z dnevnega reda. Krivdo za sprejeto ustavo, ki po njegovi sodbi ni bila dobra v meščansko demokratičnem smislu, jc pripisal tudi opoziciji, ki ni sodelovala v ustavodajni skupščini. Za vlado, ki si ni znala ustvariti ustrezne politične podpore in seje morala povezati z najbolj reakcionarnimi elementi v državi (muslimani), je sodil, da je bila meščanska, ker jc ljudstvo tako izvolilo. Tudi taka bi lahko spoznala neizogiben družbeni razvoj in bi svojo politiko uravnavala tako, da nc bi delala nepotrebnih ovir "tistemu delu, ki pripravlja bodočnost in razredu, katerega zgodovinska naloga jc to delo in njega končna izvršitev".32 Ob tem pa je Kristan pripomnil, da ludi v najbolj razvitih kapitalističnih deželah vlade niso napeljevale prakse v to smer, čeprav so mnoge naglašale prijateljstvo do delavcev.
Socialistični klub v ustavodajni skupščini, njegov član jc bil tudi Kristan, jc glasoval proti ustavnemu načrtu za prvo jugoslovansko ustavo, ki jc bil sprejet kol vidovdanska ustava. Klub jc pred glasovanjem izjavil, da bo glasoval proti, ker sc socialna demokracija zavzema za emancipacijo delavskega razreda, ki sc lahko uresniči le z zamenjavo sedanjega kapitalističnega družbenega reda s socialistično ureditvijo. Ustavni predlog "niti kot instrument sedanjega družbenega reda, ki ga delavski razred nc more izpremeniti, dokler nima za to dovolj moči in dokler se ne izpolnijo, zlasti gospodarski pogoji, nc zadostuje potrebam delavskega razreda". Ob tem so poslanci zapisali, da njihovo nasprotovanje ustavnemu predlogu ni "demonstracija proti narodnemu edinstvu", ker jc to "eden velikih pogojev za uresničenje naših ciljev".33
K tej izjavi sta Kristan in Gjonovič dodala ločeno mnenje. Bila sta proti monarhiji in smrtni kazni. Sodila sta, da je le ta ostanek barbarstva. S smrtno kaznijo jc povezano prepričanje, da se s kaznijo vrši maščevanje. Zagovarjala sta ločitev Cerkve od države. Najodločneje sta odklanjala verski pouk v šoli. Bila sta proti omejevanju svobode tiska itd. Naš gospodarski razvoj ni bil tak, sta zapisala, da bi sc mogla izvršiti popolna socializacija proizvodnje. Zdrav gospodarski razvoj zahteva, sta nadaljevala, da sc omogoči delavcem večji vpliv na podjetja, v katera vlagajo svojo moč, da se napravi kraj kapitalističnemu absolutizmu in da se dclavci bolje seznanijo z vsem produktivnim in sploh gospodarskim procesom in tako pripravijo za naloge, ki jih bodo morali izpolnjevati v bodočnosti. Avtorja nista bila zadovoljna z določbami o agrarnem vprašanju, sodiščih, vojski itd. Zavzemala sta se za volilno pravico obeh spolov itd.34
Kristan jc v svojih spisih zavračal liberalizem in klerikalizem, tudi Bernsteina.35 O strankah je sodil, da imajo podlago v gospodarskih razmerah in nc v duševnih prepričanjih.
30	E. Kristan, Ustava in socialisti. Naši zapiski (NZ), 1922, str. 25 - 26.
31	NZ, 1921, str. 164.
32	NZ, 1922, str. 25.
33	NZ, 1922, str. 74 - 75.
34	K(ristan) E., Naša stališča do važnejših ustavnih določb. NZ, 1922, str. 89 si.
35	Tom V, str. 127.
Klcrikalizcm se žene za cilje, je zapisal, ki nimajo nobene zveze z onim svetom, temveč so čisto zemeljski. Čc bi mislila cerkvena hierarhija le na zveličanje duš, nc bi mogli govoriti o klerikalizmu. Menil je, da imajo duhovniki, kakor vsi drugi ljudje, pravico sodelovati v posvetnem življenju. Vsi pa so združeni v svoji stranki, torej imajo posebne namene. Sodil je, daje bilo krščanstvo napredek v primeri z barbarskimi verami. Cerkev jc storila tudi kaj dobrega, a ji ni mogoče spregledati slabega. Kojc prišla do moči, je sama začela preganjati drugače misleče ljudi prav tako brezsrčno, kakor so nekoč rimski ccsarji preganjali kristjane.36 Krščanstvo jc bilo dolgo vera ubogih. Prvi kristjani so bili komunisti, je sodil Kristan, ki so živeli v enakosti. Med laiki in duhovniki ni bilo razlik. Socialno bratstvo je bilo jedro krščanstva. To jc pozneje izginilo brez sledu. Cerkev seje povezala z mogotci. Z njimi je sklenila podporo in obrambo. Od časa, ko je v starem Rimu postala državna ccrkcv, jc njena moč naraščala in pozneje dosegla največjo moč na zemlji. Godilo se jc tako, kakor je ukazovala. Največjo moč je imela v srednjem veku. Preganjala ni le drugače misleče, ampak tudi svoje, če so sc zamerili temu ali onemu inkvizitorju. Krščanska vera od inkvizicije in rimske oz. papeške aristokracijo ni imela nobenega dobička.37 Kristan seje zavzemal, da ccrkcv omeji svoje delovanje na versko področje. Nasprotoval jc njenemu poseganju v šolo. Priznaval jc njene šolske zasluge v preteklosti. Zapisal jc, da posamezne stroke oz. poklici terjajo specializacijo. Vsak del strok terja temeljite nauke. Duhovniški poklic jc eden izmed poklicev, ki jih nc usposablja za učiteljski poklic. Laiki v ccrkvi nc berejo maše. Tako tudi duhovniki v šoli nc morejo učiti. Duhovnik ima posebno vzgojo, je nadaljeval Kristan, ki ga je namenila posebnim ciljcm. On gleda svet skozi svoja, rccimo, verska očala. Zlasti katoliški duhovnik ima v tcin oziru zelo ozke meje. Verjeti mora, kar uči vera in cerkev. Zato sc bo neštetokrat znašel pred vprašanjem, ali naj uči otroke tako, kakor pravi vera, ali kakor dokazuje znanost. Čc bo dosleden, bo moral v vseh ozirih učiti v smislu vere in zatajevati znanost povsod, kjer jc ta z vero v navzkrižju. Otroci potrebujejo znanstvena spoznanja za življenje v tekmovanju z naprednimi, izobraženimi narodi. V nekaterih poklicih, je menil Kristan, so verski in splošni nazori res nekoliko podrejeni. Mnogo pajc pokliccv, ki so sami po sebi v najtesnejši zvezi s svetovnim nazorom. Spraševal pa seje, kako naj človek postane imeniten tehnik, čc mu šola nc da potrebnih duševnih pripomočkov, ker ga zaradi svojih ciljcv sili v ozek krog klerikalnih nazorov. Svoje razmišlanjc pajc sklenil, da naj cerkev pusti šolo pri miru.311
Sodobna katoliška cerkev, je zapisal Kristan, je organizirana hierarhično, ima velikanska bogastva in kapitalistične dohodke. Kupčija med njo in kapitalizmom je že davno sklenjena. Kapitalizem daje cerkvi sredstva za gosposko življenje, cerkev pa mu daje oblast nad dušami.3''Ta ima sedanji družbeni red za nedotakljiv, ker je po božji milosti in modrosti tak, kakršen jc. Nc pove pa, zakaj je tak in zakaj so bili prejšnji odpravljeni. Vsaj velik del sedanjih strahot, jc menil Kristan, trpljenje, naša beda, pomanjkanje naših žena, muke naših otrok, so po človeški volji. Po volji onih, ki imajo materialno oblast. Če je vse po božjo volji, kakor pravijo, smo po božji volji nezadovoljni, "puntarji","prekucuhi", socialisti, brezverci.40 Kristan jc večkrat omenjal protestantizem, posebej pa jc pisal o njem ob štiristoti obletnici rojstva P. Trubarja. To jc bila ena od razprav tistega časa o utemeljitelju
36	Liberatus (=Kristan E.), V dobi klerikali/.ma. Ljubljana, 1908 (Kristan), str. 28, 33.
37	Kristan, str. 36.
38	Kristan, str. 44.
39	Kristan, str. 56.
40	Kristan, str. 61.
protestantizma na Slovenskem. Zapisali so različne sodbe o njegovem življenju in delu. Kristan je sodil, da seje v štiristo letih mnogo spremenilo. Če bi bil Trubar še živ, bi sc takšen, kakršen jc bil ponovno bojeval za slovensko ljudstvo. Puntar bi bil med nami puntarji, je sklenil Kristan, med socialisti, ki se bojujejo za ljudstvo, kakor se je on bojeval.41
41 K(rislan) E., Primož Trubar in slovensko ljudstvo, Kranj, 1908.
DRUŽBOSLOVJE
ANTHROPOS 1993 / 3-4
Demografija kranjskih žensk na prelomu zadnjega
stoletja
SABINA Ž. ŽNIDARŠIČ
POVZETEK
Dežela Kranjska beleži vsa desetletja, obdelana v avstrijski državni statistiki, 1880-1910, rahel presežek žensk v populaciji, relativno visoko starostno strukturo kranjskih nevest, splošen upad interesa Kranjce in Kranjic za sklepanje zakonske zveze, upadanje števila rojstev in izredno nizek odstotek nezakonskih rojstev, v primerjavi s sosednjimi deželami. Presežek žensk na ravni kranjskih povprečij sicer ni problematičen, usodneje pa vpliva na celotno demografijo dežele skoraj desetinski manjko moških v starostnih skupinah prebivalstva nad dvajsetim letom starosti, torej v obdobju, ko začno Kranjci in Kranjice razmišljati o zakonski zvezi.
ABSTRACT
THE DEMOGRAPHY OF WOMEN FROM CARNIOLA AT THE TURN OF THE LAST CENTURY.
In the Austrian national statistics, the province of Carniola in the decades from 1880 to 1910 had a slight surplus of women in the population, a relatively high average age of single women, a general decrease of interest among both men and women for marriage, a decrease in the number of births and an exceptionally low percentage of illegitimate births, in comparison to neighbouring countries. The surplus of women on average is not really problematical; the fact that the male population in the age group over the age of twenty, that is, when men and women from Carniola begin to consider marriage, is fewer by almost a tenth, has a more ominous effect upon the whole demography of the province.
Na usodo povprečne Kranjice sta konec 19. in v začetku 20. stol. kar najodločneje vplivali tako geografija kot demografija. Značilnosti slednje so bile v mnogočem vezane na politični okraj, posebnosti le-tega pa so določale njegove geografsko-gospodarske zmožnosti. Dežela Kranjska, ki je konec 19. stol. razdeljena na dvanajst političnih okrajev (uprave enote), beleži vsa desetletja, obdelana v splošni avstrijski statistiki1 rahel presežek žensk v populaciji, relativno visoko starostno strukturo nevest, splošni upad interesa Kranjcev in Kranjic za sklepanje zakonske zveze, upadanje števila rojstev in izredno nizek odstotek nezakonskih rojstev v deželi, če ga primerjamo s sosednjima deželama kjer tudi prebivajo Slovenci, s Koroško in Štajersko.
Presežek žensk, ki je značilen za vse evropske družbe zadnjih stoletij2, na nivoju kranjskih povprečij siccr ni problematičen3 vendar le-ta zakrivajo prave probleme, ki se pokažejo tako ob pregledu posameznih političnih okrajev dežele, kot tudi ob razčlembi starostne in spolne strukture prebivalstva.
V grobem lahko na Kranjskem glede razmerja med spoloma opazujemo tri vrste političnih okrajev: a- politični okraji, kjer je žensk manj kot moških, b- politični okraji, kjer jc žensk bistveno več kot moških in c- politični okraji, kjer je razmerje med spoloma (relativno) uravnoteženo.
Prvi primer sc na Kranjskem najredkeje pojavlja in ga lahko ilustriramo zgolj s političnim okrajem Postojna. V političnem okraju Postojna, ki v tem času (1900. leta) obsega sodne okraje Ilirska Bistrica, Postojna, Senožeče in Vipava, ženske nikoli ne dosežejo vsaj polovice vsega okrajnega prebivalstva. Razloga, za nižji odstotek žensk prav v tem političnem okraju nc moremo iskati npr. v manjšem številu rojenih deklic, verjetnejša razlaga tiči v odhajanju žensk za delom ali v bližnjo Ajdovščino, kjer jc bila razvita tekstilna industrija4, ali pa v nekoliko bolj oddaljeni Trst in cclo prek morja, vse ija do Egipta. Diametralno nasprotno je stanje v političnem okraju Črnomelj, ki tedaj obsega dva sodna okraja: Črnomelj in Metliko. V Črnomlju (podobno tudi v političnem okraju Kočevje), izrazito kmetijsko orientiranem političnem okraju, beležimo najmočnejši val izseljevanja predvsem moških. Izseljevanje iz političnega okraja ima za posledico upad celotnega prebivalstva, tako moških kot žensk, vendar zaradi intenzivnejšega odhajanja moških odstotkovni porast ženskega dela prebivalstva.
Edini čisto mestni politični okraj dežele, ki tudi siccr vseskozi izstopa iz kranjskih povprečij, Ljubljana-mesto, ima najenakomernejše razmerje med spoloma v populaciji. Obenem je to tisti politični okraj dežele, v katerem prebivalstvo najhitreje narašča5, kljub hkrati najnižji nataliteti na Kranjskem.
1	Osterreichische Statistik (dalje O. S.): desetletni popisi prebivalstva za leta 1880, 1890, 1900, (Neuen Folge)
1910; K. K. statistisehen Zentralkommisson, Wien.
2	Weith-Knudsen, prof. dr. K. A., Frauenfrage und Feminismus vom Altertumbis zurGegenwart, str. 176. Avtor
namiguje tudi na to, da jc v nekaterih deželah moč navezati vznik feministične misli in gibanja prav na presežek žensk v populaciji. Kar za Kranjsko seveda nc velja.
3	Glej opombo I; leta 1880 in 1890 je žensk 52.3%, 1900 in 1910 pa 52.4% kranjskega prebivalstva.
4	Kobe-ArzenSek, Katarina, Razvoj bombažne industrije na Primorskem, str. 254-260.
5	Glej opombo I; ženski del prebivalstva Ljubljane-mcsta sc v povprečju na desetletje poveča za 16.5%, v
političnem okraju Postojni za 1.5%, v političnem okraju Črnomlju pade za 5.5%, ob tem da je povprečna rast ženske populacije na Kranjskem 3.1% na desetletje (1880-1910).
število prebivalstva pol. okraja/ % žensk				
pol. okraj	1880	1890	1900	1910
Postojna	41.503/49.6%	41.479/49.1%	41.912/49.2%	43.200/49.8%
Lj- mesto	26.285/51.1%	30.505/50.5%	36.547/50.8%	41.727/50.9%
Črnomelj	29.888/51.8%	28.460/57 %	26.300/56.7%	24.755/55.8%
Na presežek žensk na Kranjskem nc vpliva npr. večje število deklic med novorojenci; podatki, povzeti po avstrijski statistiki gibanja prebivalstva7, govore ravno nasprotno: v vseli letih od 1888 do 1911 seje na Kranjskem rodilo približno za desetino več dečkov kot dcklic (na 100 deklic 107 dečkov). Čeprav začne število moških upadati že kmalu po rojstvu, pa leti predstavljajo večino, ali vsaj polovico, prebivalstva dežele vse do starostne skupine nad dvajset let; v kasnejših starostnih obdobjih prevladujejo ženske.
STAROSTNA STRUKTURA KRANJSKEGA PREBIVALSTVA, povprečje za leta 1888 do 1911
% 60--
Ker se gibljemo v času, kose Kranjska ne sooča z večjimi katastrofami, ki bi drastično posegale v demografijo dežele, in je zato obdobje iz konca 19. in začetka 20. stol., pred prvo svetovno vojno, skoraj idealno za preučevanja tega tipa, moremo pripisati skoraj desetinski manjko moških v starostnih skupinah prebivalstva med dvajsetim in šestdesetim letom predvsem izseljevanju. Čeprav so uradni podatki o izseljencih pomanjkljivi, lahko iz
6. Glej opombo I.
7 O. S., Bcvolkerungsbcvvegung za leta 1888-1911.
statistike razberemo", da se je v letih 1890 in 1898 izselilo na leto v povprečju 1500 oseb, okoli leta 1900 se ta številka poveča na 2000 oseb na leto, po letu 1900 pa se v povprečju na leto izseli kar 3500 Kranjcev in Kranjic9. Med njimi prevladujejo moški, kot gibi ji vejši del prebivalstva, približno razmerje govori o dveh izseljenih Kranjcih na eno izseljeno Kranjico (1.7 : I). Edina izjema na Kranjskem je že omenjeni politični okraj Postojna.
KRANJSKE NEVESTE
Man jko moških prav v tistih starostni h skupinah, ko seje večina deželnega prebivalstva odločala za zakonsko zvezo, je imel kaj daljnosežne posledice predvsem za ženske, prek njih pa je vplival na podobo cclotnc tedanje Kranjske. Neposredno ga lahko navežemo na relativno visok odstotek samskih žensk, mladih vdov, ki sc ne odločajo za ponovno poroko, razlike v starosti nevest glede na politični okraj, kjer prebivajo, in na vprašanje zaposlovanja žensk.
Negledc na vse predhodne predstave, povezane s starostjo neveste v preteklosti, nam kaže avstrijska statistika"' žc rahlo zguban obraz povprečne kranjske neveste. Ne Ic da se nekoč, natančneje v drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja, dekleta niso poročala prej kot je to navada danes, ob krajši življenjski dobi in s tem povezanim krajšim trajanjem povprečnega zakona, bi lahko cclo rekli, da so se poročala relativno kasneje. Ob tem pa njihovi izbranci, vsaj po pravilu, niso bili v primerjavi z njimi bistveno starejši".
KRIVULJA STAROSTI KRANJSKIH NEVEST,
__STAROST NEVEST V LETIH
8	Glej opombo 7.
9	Glej tudi: Uratnik, Filip, Prebivalstvo in gospodarstvo Slovenija, str. ."i I-86. Uratnik navaja za čas med 1870.
in 1910. letom 101.050 izseljenih oseb s Kranjske.
10	Glej opombo 7.
I I Podobne navade srečamo tudi v drugih evropskih deželah, v istein in zgodnejšem času. Glej: Stone, Lawrence, The Family, Sex and Mariagge in England 1500-1800. str. 37-50.
Konec 19. in v začetku 20. stoletja so se ženske na Kranjskem najpogosteje poročale stare od štiriindvajsetega (24) do tridesetega (30) leta (34 %), nekoliko manj pogostne so poroke mlajših deklet, starih od dvajsetega (20) do štiriindvajsetega (24) leta (31 %), na tretjem mestu so tiste, stare med tridesetim (30) in štiridesetim (40) letom (17.6 %), na zadnjem pa so neveste ali mlajše od dvajsetega (20) leta (11.1 %)ali starejše od štiridesetega (40) leta (6 %).
Prav tako se nikoli ne poročijo vsi moški in (predvsem) vse ženske, godni za zakon. Skozi desetletja, šc posebno v desetletju 1900 do 1910, opažamo, da sc sicer število poročenih na Kranjskem v absolutnih številkah lahko poveča, da pa ostaja odstotkovno razmerje med poročenimi, samskimi in vdovami ter ločenkami v bistvu nespremenjeno, ob sicer triodstotni (3 %) desetletni rasti ženske populacije.
zakonski/stan	absolutno število žensk in % glede na vse ženske12 v popisnem letu:	
	1890	1910
samske	160.797/61.6%	168.867/61.3%
poročene	80.070/30.7%	84.138/30.6%
vdove,ločenke	20.080/ 7.7%	22.494/8.1%
skupaj	260.947/ 100%	275.499/ 100%
Desetletna primerjava števila porok, ki jo opravi avstrijska državna statistika po popisu leta 191013, za obdobje od 1901 do 1910 leta, prišteva Kranjsko med tiste redke avstrijske dežele (ob Galciji in Šleziji), v katerih se izraža manjši interes za sklepanje zakonskih zvez tudi v absolutnih številkah.
leto/	število sklenjenih zakonskih zve/, na Kranjskem	% padca 14
1901	3.407	
1910	3.229	-5.5 %
		
leto/	število sklenjenih zakonskih zvez -avstrijsko povprečje	% porasta
1901	213.757	
1910	214.970	+0.6
Razlag, zakaj beležimo prav na Kranjskem tak upad porok, jc lahko več, saj gre za prepletanje različnih vzrokov in posledic, nedvomno pa igra pomembno vlogo že omenjeno pomanjkanje moških, vsaj po starosti zrelih za zakon. Težo tej preprosti razlagi daje tudi podatek, da ob zmanjševanju števila poročenih žensk ostaja število samskih nespremenjeno,
I2Č. S., Berufsstatistikzaleto 18901/3, Tabelle V, Wien 1892; za leto 1910(Neuen Folge) 3/5,TabellelV, Wien 1915; K. K. statistisehen Zcntralkommission, Wien.
13	O. S., Bcvolkerungsbewegung za leto 1910 XCII/I, str. VII; K. K. statistisehen Zcntralkommission, Wien 1912.
14	Glej opombo 12.
število vdov in ločenk pa narašča. In med večkrat poročenimi bomo našli neprimerno več moških kot žensk. Večje zaupanje, ki ga navidez kažejo moški do zakonske zveze in ki se izraža v neprimerno pogostejšem odločanju npr. vdovcev in ločencev za novo zakonsko zvezo, jc potrebno pripisati prav večji možnosti izbire med samskimi ženskami. Vdovec ali samcc se bo zato le redko odločil za poroko z vdovo, in sploh ne z ločenko, po drugi strani pa ženske nc kažejo nobenih predsodkov pred vdovci ali celo ločenci, če sc jim ponudi priložnost za ponovno poroko.
Na to kdaj, v kateri starosti, če sploh, so se Kranjice poročale, je nemalo vplival kraj njihovega bivanja. V splošnem velja, da so se za zakon najkasneje odločala dekleta gorenjskih političnih okrajev (Radovljica, Kranj) in Ljubljane-mesta. Iz Ljubljane- mesta prihaja npr. 1910 več kot pelina vseh kranjskih nevest, starih med tridesetim (30) in štiridesetim (40) letom, in petina tistih, ki so starejše od petdesetega (50) leta. Nadrugi strani pa prihajajo najmlajše kranjske neveste iz izrazito kmetijsko naravnanih političnih okrajev dežele (Črnomelj, Kočevje). Zaradi splošne gospodarske nerazvitosti, ki so omejevale možnosti preživljanja prebivalstva, jc bila ženskam teh predelov poroka, kot civilno in ccrkvcno pravno dejanje, in iz nje izhajajoča družina, kot ekonomska kategorija, edino zagotovilo za preživetje. Kajti v teh političnih okrajih (Črnomelj, Kočevje) je bil primanjklaj moških največji, predvsem na račun izseljevanja, možnost izbire zakonskega partnerja pa temu primerno omejena.
V drugi pol. 19. stol. beležimo v celotni avstrijski državi takoupad smrtnosti novorojencev, kol ludi upadanje natal i tete. Večje možnosti preži vetjaso tedaj tako materi kot novorojencu" omogočali splošni razvoj zdravstva, in porodničarslva še posebej, spremembe v prehrani in higijeni, na upad števila rojstev in s tem na zmanjševanja povprečnega števila otrok v družini, pa so vplivali drugi in drugačni dejavniki. Novim razmerjem v družini, kot poslcdici splošnih družbenih sprememb, povezanih predvsem /.drugačnimi načini preživljanja, ki so terjali večjo prostorsko in delovno mobilnost, intezivnejšim zaposlovanjem žensk, njihovo aktivno participacijo v svelu pridobitnega, merljivega dela, sledi tudi drugačen odnos do sedanjosti, prihodnosti in s tem do potomstva. Dodajmo k temu še staro prakso kasnih porok, za katero nekateri raziskovalci namigujejo, da jc bila poleg vsega uporabljena tudi kot kontraccptivno sredstvo16, eno redkih, ki so ga tedaj poznali in smeli uporabljati, in s katerim so preprosto prenašali obdobje zakonske rodnosti v kasnejša ženska leta, s tem pa posredno zmanjševali število v zakonu rojenih otrok.
povprečno število živorojenih otrok na družino17		
	1901	1910
Kranjska	5.2 otroka	5.5 otroka
Štajerska	4.2	4:2
Koroška	5.1	5.3
Trst	3.5	4
Spodnja Avstrija	3.7	3
avstrijsko pov.	4.5 otroka	4.3 otroka
15	V 18. stol. je npr. med vsemi umrlimi skoraj za polovico otrok, proti koncu 19. stol. Se tretjina. Glej tudi :Štuhec, Marko, O družini v Kranju sredi 18. stoletja, str. 291.
16	Čcrnič, Majda, Proccs spreminjanja družine od 15. do 19. stoletja, str. 545-546.
17	Glej opombo 12.
Med vsemi drugimi posebnostmi, v katerih se med seboj razlikujejo kranjski politični okraji, jc ludi ta, ki zadeva število živorojenih otrok v povprečni okrajni družini.
povprečno število živorojenih otrok v okrajni družin"1			
	1896	1898	1910
Lj-mesto	2.1 otroka	3.1 otroka	2.5 otroka
Lj-okolica	6.3	6.5	7
Črnomelj	4.6	5.5	5.4
kranjsko pov.	5.2 otroka	5.7 otroka	5.6 otroka
Na nizko število živorojenih otrok v povprečni ljubljanski družini vplivajo različni dejavniki; najprej izkazuje statistika podpovprečno število otrok prav v Ljubljani-mestu, zaradi prevladujoče mlajše populacijc, mlajših zakoncev, kar je treba pripisati intenzivnemu doscljcvanju v mesto, obenem paje Ljubljana-mcsto politični okraj dežele, kot smo žc omenili, kjer se ženske kasno odločajo za sklenitev zakonske zveze, kar seveda najneposredneje vpliva na število otrok. Na manjše število otrok v povprečni ljubljanski družini je nemalo vplival tudi bistveno višji odstotek mrtvorojenih med vsemi rojenimi, ki presega vse ostale deželne okraje.
% mrtvorojenih otrok glede na vse rojene v pol. okraju19			
	1896	1898	1910
Lj-mesto	3.1%	4.4%	5 %
Lj-okolica	2.2	1.2	2.2
Črnomelj	1.9	2.5	1.3
kranjsko pov.	2 %	2.5%	2.3%
Razlogov za večje število mrtvorojenih po mestih je več (zaposlenost žensk, neurejenost zdravstvenega in porodniškega zavarovanja, nerazvitost infrastrukture, potrebne zaposlenim zakoncem, kotsojasli, vrtci, struktura mestne družine,...), nekateri opozarjajo tudi na vpliv bistveno slabše prehranjenosti mestnega prebivalstva2". Ogroženi so bili posebno otroci in žene delavskih in obrtniških slojev, ki so v mestih prevladovali.
ŠE O NEZAKONSKIH ROJSTVIH NA KRANJSKEM
Kasne poroke, relativno nizko število živorojenih otrok v povprečni kranjski družini, nerazvitost kontraccptivnih metod, redkost primerov detomora, ob tem pa izredno nizko število nezakonskih otrok, vse to kaže deželo Kranjsko v zavidljivo vzdržni luči. Primer Kranjske, dežele z manj kot sedem (7) odstotkov nezakonskih otrok med vsemi rojenimi, je toliko nenavadnejši, čc vemo, da zajame celotno Evropo v 19. stol. vse tam od angleškega Walesa pa do vzhodnih meja avstrijskega dela A vstroogerske monarhije pravi val nezakonskih
18	Glej opombo 7.
19	Glej opombo 7.
20	Puhar, Alenka, Prvotno besedilo življenja, str. I 14-115.
rojstev21. Kljub temu, da so si žc mnogi avtorji prizadevali razložiti to zagonctko v evropski zgodovini 19. stoletja, do danes šc nikomur ni uspelo ponuditi dovolj prepričljive in, predvsem, za vse primere ustrezne razlage tega fenomena. Kar nas sedaj najbolj zanima, jc dejstvo, da ostaja Kranjska ob robu lega toka, in to kl jub temu, da meji na deželo, ki velja cclo v evropskih merilih za izjemen primer tega dogajanja, na Koroško. Pustimo v tem trenutku ob strani žc vse znane in dobro proučevane razlike npr. med rabo dednega prava, ustroja gospodarstev, in kmetijstva šc posebej, med Kranjsko in Koroško, vsa etnografska poročila o načinih življenja in spolnih navadah npr. pri Dolenjcih po Trdini22, ker si očitno le z njimi nc moremo povsem razložiti nc Koroške nc Kranjske, in si raje poglejmo statistične podatke, kot zgolj formalne označevalce teh različnosti.
% nezakonskih rojslev glede na vsa rojstva v deželi			
	1896	1898	1910
Kranjska	6.9%	6.6%	6.5%
Štajerska	24 %	22.7%	24.1%
Koroška	43.3%	41.5%	37.3%
avstrijsko povprečje	14.9%	14.2%	12.2%
Med posameznimi pol. okraji dežele Kranjske obstajajo občutne razlike: največ nezakonskih rojstev beleži edini čisto mestni politični okraj dežele, Ljubljana- mesto, najmanj pa izrazito v kmetijstvo orientirani in gospodarsko nerazviti politični okraji, kol jc npr. Črnomelj. Večje število nezakonskih rojslev sc na Kranjskem pokriva tudi s tistimi predeli dežele, kjerje bila navada kasnih porok, manjše pa v tistih, kjer so se dekleta poročala zgodaj in kjcr jc bil primankljaj moških občutnejši, vpliv socialnc kontrole in stigmatizacije pa močnejši (čeprav sc tudi v Ljubljani-mcstu šc tam v 20. stoletju nc odrečejo javnemu izpostavljanju nezakonskih mater). Na Koroškem tc razlike med urbano in ruralno sredino nc opazimo.
% nezakonskih rojstev v kranjskih političnih okrajih			
	1896	1898	1910
Lj-mcsto	17.9%	23.3%	22.1 %
Lj-okolica	8.2%	3.8%	5 %
Črnomelj	2.9%	4.4%	3.3%
			
% nezakonskih rojslev v koroških političnih okrajih			
	1896	1898	1910
Cclovcc-mcsto	64.9%	64.4%	53.1%
Št.-Vid	60.3%	62.1%	55.5
21	Mittcraucr, Michael, Familienformen und illcgitimilat in landlichcn Gebiclcn Ostcrreichs, str. 123-188.
22	Janez, Trdina, Podobe prednikov.
23	Glej opombo 7.
24	Glej opombo 7.
Če drži, da statistike nc zmorejo povsem zadovoljiti želja in pričakovanj raziskovalcev, ki sc z njimi spopadajo v veri, da jim bo npr. postala preteklost bližja in razumljivcj.ša, drži tudi, da sc nam ravno ob prodiranju skozi gomile urejenih, številčno zapisanih skupnih usod, začno bolj jasno oblikovali vprašanja, ki jih moramo in moremo postavljati drugim virom. Razbiranje statistik, šc posebej imamo v mislih tukaj uporabljeno, a nikakor povsem izčrpano Avstrijsko državno statistiko, nam lahko ponudi kar se da zadovoljiv okvir, ali čc žc hočete, osnovo za nadaljne odpiranje novih, šc nenačetih zgodb preteklosti. Ženske to vsekakor so: zgodba, ki prihaja tudi v naše zgodovinopisje.
VIRI IN LITERATURA
Ostcrreichischc Statistik, izdaja K. K. statistisehen Zcntralkommission, Wien.
Desetletni popisi prebivalstva:
za leto 1880 I Band/3 Heft, Wien 1882, za leto 1890 XXXIII Band, Wien 1892, za leto 1900 LXVI Band, Wien 1904, za leto 1910 Ncuen Folge 3 Band, Wien 1915.
Bcvolkerungsbcvvegung, Osterreichischc Statistik, izdaja K. K. statistisehen Zcntralkommission, Wien.
Letni statistični pregledi gibanja prebivalstva:
za	leto	1888	XXV Band/I Heft,
za	leto	1889	XXVIII Band/1 Heft,
za	leto	1890	XXXI B and/3 Heft,
za	leto	1891	XXXVII Band/I Heft,
za	leto	1892	XXXVIII Band/3 Heft,
za	leto	1893	in 1894 XLVI Band/2 Heft,
za	leto	1895	XLIX Band/2 Heft,
za	leto	1896	Lil Band/2 Heft,
za	leto	1897	LIV Band/I Heft,
za	leto	1898	LV Band/3 Heft,
za	leto	1899	LXII Band/1 Heft,
za	leto	1900	LXVII Band/I Heft,
za	leto	1901	LXXII Band/I Heft,
za	leto	1902	LXXIII Band/3 Heft,
za	leto	1903	LXXIX Band/I Heft,
za	leto	1904	LXXXIV Band/I Heft,
za	leto	1905	LXXX1V Band/3 Heft,
za	leto	1906	LXXXVI Band/I Heft,
za	leto	1907	LXXXVIII Band/1 Heft,
za	leto	1908	in 1909 LXXXVIII Band/3 Heft,
za	leto	1910	XCII Band/1 Heft,
za	leto	191 1	(Ncuen Folge) 8 Band/1 Heft.
Glej tudi zbirno kazalo: Sachrcgister fur die Ostcrreichischc Statistik, Ostcrreichischc Statistik Ncuen Folge 6 Band, za leto 1910, Wien 1913.
Bock.Gisela, History, Women's History, Gender History; European University Institute, Florence, Departemcnt of History and Civilization, San Domcnico, 1987.
Čcrnič, Majda, Proces spreminjanja družine od 15. do 19. stoletja; Zgodovinski časopis, str. 543-554, Lj„ 1988.
Dular, Andrej, Občina Črnomelj, Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja 20. stoletja; Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Lj., 1985.
Drnovšek, Marjan, Nekatere evidence o izseljevanju v Ameriko pred I. svetovno vojno; Kronika, str. 205-217, Lj., 1988.
Kobe-Arzcnšek, Katarina, Tekstilna proizvodnja in njena industrializacija na Slovenskem od začetka 19. stoletja do leta 1918. doktorska disertacija. Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani; Ljubljana, 1979.
Mittcrauer.MichacI.FamilicnformcnundlllegitiiriilalinlandlichcnGcbicten Osterreichs; Archiv fiirSozialgeschichte, str. 123-188, 1979.
Puhar, Alenka, Prvotno besedilo življenja; Globus. Zagreb, 1982.
Sterle, Meta, Občina Škofja Loka, Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja-20. stoletja; Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Lj., 1984.
Stone, Lawrence, The Family, Sex and Marriage in England 1500- 1800; Penguin Books, Middlesex, 1984.
Šmitek, Zmago, Občina Kočevje, Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja-20. stoletja; Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Lj., 1981.
Štuhec, Marko, O družini v Kranju sredi 18. stoletja; Zgodovinski časopis, str.285-294, Lj., 1983.
Trdina, Janez, Podobe prednikov; KRT, Lj., 1987.
Uratnik, Filip, Prebivalstvo in gospodarstvo Slovenije; CZ, Lj., 1930.
Wicth-Knudsen,prof. dr. K. A., Freucnfragc und Feminismus vom AltertumbiszurGegenwart. Kulturgeschichtc dcr curopiiischcn Frauenwelt; Franckh'sche Verlagshandlung, tretja izdaja, Stuttgart, 1927.
Zcmon-Davis, Natalie, Frauen und Gesellschaft am Bcginn dcr Neuzeit; Klaus Wagenbach, Berlin, 1986.
Zwitter, Franc, Prebivalstvo na Slovenskem od 18. stoletja do današnjih dni; Znanstveno društvo v Ljubljani, Lj ., 1936.
DRUŽBOSLOVJE
ANTHROPOS 1993/3-4
Oblikovanje prve sovjetske ustave in formiranje
federacije
Referat na mednarodnem simpoziju o Leninu.
(Wuppertal, 15.-16. III. 1993)
MARJAN !i RITO V ŠE K
POVZETEK
A vtor v razpravi obravnava poglede - prepletene z idejnimi boji - na oblikovanje prve sovjetske ustave (10. VII. 1918). Njene teoretične programske osnove imajo korenine že v obdobju pred oktobrsko revolucijo, odločilnega pomena za celotno vsebino bodoče sovjetske ustave pa je bila Deklaracija pravic delovnih in izkoriščanih ljudstev. Avtor ugotavlja, da je do leta 1917 Lenin branil idejo unitarne demokratične centralizirane republike v Rusiji z. avtonomijo narodov v obmejnih pokrajinah: zmagovita oktobrska revolucija pa je pogojila nove zaključke o nujnosti oblikovanja sovjetske države, zasnovane na federaciji in avtonomiji sovjetskega tipa. Vsebino federativnih medsebojnih odnosov republik je videl Lenin ne samo v n jihovem tesnem političnem sodelovanju, temveč tudi v povezovanju na ekonomskem, vojaškem in kulturnem področju. Avtor v nadaljevanju razčlenjuje Leninova stališča o federaciji in nacionalnem vprašanju, ki jih je napisal v zadnjih meseceh svoje politične aktivnosti, in v tem kotekstu polemizira s sovjetskimi avtorji, ki so bodisi molče obšli bodisi omilili Leninovo kritiko na račun Stalina, Ordžonikidzeja in Dz.eižinskega, še posebno glede občutljivega gruzinskega vprašanja, ki je do skrajnosti zaostril odnose med Leninom in Stalinom.
ABSTRACT
FORMATION OF THE FIRST SOVIET CONSTITUTION AND FEDERATION
(PAPER PRESENTED AT THE FIRST INTERNATIONAL SYMPOSIUM ON LENIN,
WUPPERTAL, 15 - 16 MARCH 1993)
In his paper the author discusses the views on the formation af the first Soviet Constitution (July 10, 1918) in the context of the ideological struggles with which they were bound up. The theoretical and programmatic basis to the Constitution has its of the rights of working and exploited people was of the utmost significance. 7 he author shows that until 1917 Lenin defended the idea of a unitarian democratic centralised republic in Russia, with autonomy for nations in border regins. The success of the
October revolution gave rise to new notions of creating a Soviet state based on federation and autonomy of the Soviet type. For Lenin, the significance of federal relations lay not only in the military and culture. The author goes on to analyse Lenin's views on the federation and the national issue, which he wrote in author takes issue with Soviet authors, who either kept silent or did not tell the whole truth about Lenin's criticism of Stalin, Ordž.onikindze and Dzerzinsky, especially with regrad to the sensitive issue of Georgia, which put a heavy strain on relations between Lenin and Stalin.
10. julija 1918 je V.vseruski kongres sovjetov sprejel ustavo Ruske socialistične federacije sovjetske republike. Njene teoretične programske osnove imajo svoje korenine že v obdobju pred oktobrsko revolucijo. Od februarja do oktobra 1917 je Lenin napisal vrsto del, v katerih je izdelal in utemeljil mnoge programske teze za bodočo sovjetsko ustavo.1 Te teze je po 25.oktobru 1917 poglobil v referatih in nastopih na drugem, tretjem in četrtem vseruskem kongresu sovjetov, na VII. kongresu RKP(b) ter v vrsti svojih spisov. Odločilnega pomena za celotno vsebino bodoče sovjetske ustave pa jc bila Deklaraci ja pravic delovnih in izkoriščanih l judstev, ki jo jc Lenin napisal v začetku januarja 1918.2
Lenin je pripravem osnutka osnovnega zakona o republiki sovjetov pripisoval velik pomen. 30.marca 1918 je CK RKP (b) priporočil Vseruskcmu centralnemu izvršnemu komiteju (VCIK) IV.sklica, naj osnuje ustavodajno komisijo. Žc III. vseruski kongres sovjetov jc naročil VCIK, naj izdela osnutek sovjetske ustave, kar pa med nemško ofenzivo ni bilo mogoče.
Ustavna komisija na čelu s sekretarjem CK RKP (b) in predsednikom VCIK M. Sverdlovim je pri izdelavi osnutka osnovnega zakona upoštevala Leninove misli, izražene v njegovih delih, v partijskih sklepih in odlokih sovjetske vlade. Delo ustavne komisije je potekalo v izredno ostrem in načelnem idcjno-tcorctičncm boju Lenina in njegovih privržcnccv s predstavniki maloburžoaznih partij in "levili komunistov". Koncepcijo "levih komunistov" jc Lenin kritiziral v vrsti referatov, posebno šc v delu O "levi" otročariji in malomeščanstvu.
Idejni boj pa s tem v ustavni komisi ji šc ni bil zaključen. V maju in juniju 1918 so se nadaljevale neskončne diskusije o skoraj vsakem členu različnih osnutkov posameznih poglavij ustave. Rezultat jc bil, da do konca junija 1918 ustavni komisiji šc niso predložili v potrditev dokončnega osnutka ustave.
CK RKP (h) je na svojih zasedanjih 26. in 28. junija 1918 obravnaval referat Sverdlova o delu ustavne komisije VCIK. Sprejel je sklep, da je treba komisiji pri njenem delu pomagati, da bi dokončala svoje delo in predložila osnutek ustave v potrditev V, vseruskcmu kongresu sovjetov. S tem namenom je CK RKP (b) določil posebno komisijo, ki jo jc vodil Lenin.3 Na njegovo pobudo jc komisija CK RKP (b) predložila, naj v uvodni del ustave vključijo "Deklaracijo delovnih in izkoriščanih narodov".4 Komisija jc ob aktivnem
1	Lenin, K peresniolry partinnoj programmy. Sočinenije V/34, str. 351-381.
2	Besedila različnih Ixninovih variant osnutka le deklaracije so objavili v zborniku Dekrety sovetskoj vlasti 1, str. 315-320.
3	Glej Istorija graždanskoj vojny v SSSR III, Moskva 1957, str 169.
4	Prvotni osnutek komisije VCIK je vseboval "Deklaracijo pravic in obveznosti delovnih ljudi", ki jo je napisal član komisije Ju. M. Sleklov.
Leninovem sodelovanju izdelala poglavja splošnih tez sovjetske ustave o demokratičnih pravicah in svoboščinah dclavccv - državljanov sovjetske republike.''Šele ta osnutek jc ustavna komisija V. vseruskega kongresa sovjetov, ki jo jc kongres izvolil 4.julija, potrdila z neznatnimi korekturami in dopolnitvami. Na plcnumu kongresa sovjetov je bila lO.julija 1918 nato ustava sprejeta.
V	ustavi so proklamirali Leninova bistvena načela sovjetske fcdcracije in priznali narodom pravico do samoodločbe. Ruska sovjetska republika seje omejila na formulacijo bistvenih načel sovjetske fcdcracije. Delavcem in kmetom vsakega naroda posebej je prepustila pravico, da sprejmejo samostojne sklepe o tem, ali želijo in na kakšnih osnovah želijo sodelovati v federani vladi in v drugih zveznih institucijah.
Do leta 1917 je Lenin branil idejo unitarnc demokratične centralizirane republike v Rusiji z avtonomijo narodov v obmejnih pokrajinah/'Zmagovita oktobrska revolucija je pogojila nove zaključke o nujnosti oblikovanja sovjetske države, zasnovane na fcderaciji in avtonomiji sovjetskega tipa. To jc bil pomemben korak pri reševanju nacionalnega vprašanja in graditvi sovjetske mnogonacionalnc države. O tem, kakšen jc bil Leninov odnos do sovjetske fedcracijc, njenega bistva in osnovnih načel, so v zadnjih letih v Sovjetski zvezi veliko pisali.7 V nekaterih razpravah so njihovi avtorji Leninova stališča o federaciji in nacionalnem vprašanju, ki jih jc napisal v zadnjih mesecih svoje politične aktivnosti, molče obšli, ali pa so si prizadevali omiliti njegovo kritiko na račun Stalina, Ordžonikidzcja in Dzeržinskcga.
V	prvem obdobju obstoja sovjetske oblasti medsebojni odnosi osvobojenih narodov šc niso imeli jasno opredeljenih državnih oblik. Sovjetska država seje začela žc v prvih dneh obstoja razvijati v smeri zvezne države na osnovi sovjetske federacije.
V	času, ko jc zasedal III.kongres sovjetov, jc bila neodvisna samo Ukrajinska SSR, razgašena 12.dcccmbra 1917. Hkrati z rusko in ukrajinsko sovjetsko republiko jc bila proti koncu leta 1918 ustanovljena še neodvisna finska socialistična delavska republika, katere odnose z RSFSR je Lenin prav tako označil kot federativne."
Nova federacija jc bila siccr proklamirana, nadaljnje perspektive njenega federativnega razvoja pa so bile šele v povojih. Življenje je vneslo bistvene spremembe v proccs graditve mnogonacionalnc države, v kateri seje pomladi 1918 položaj zelo poslabšal. Nemcem jc uspelo uničiti sovjetsko oblast v Ukrajini, pa tudi delavsko republiko na Finskem so zadušili v krvi. Težavni vojaški položaj je preprečil formiranje drugih neodvisnih sovjetskih republik. Tc okoliščine so prisilile vlado, da pomladi 1918 ni oblikovala RSFSR kot zvezno državo, temveč kot fcdcracijo, ki jc temeljila le na avtonomiji.
Reševanje nacionalnega vprašanja in povezovanje delovnih slojev različnih nacionalnosti jc bilo znatno bolj komplicirano, kotjetobilo videti pred Oktobrom in v prvih mesecih sovjetske oblasti. Lenin jc kasneje opozarjal na izredno zapletenost formiranja sovjetske mnogonacionalnc države, ki jo jc treba graditi "z velikim potrpljenjem in previdnostjo".9 Med tujo intervencijo in državljansko vojnojc nadaljeval z izpopolnjevanjem
5	Glej Dekrety sovetskoj vlasti II, Moskva 1959, str. 565.
6	Glej Tadevosjana E. V., V. I. Lenin o gosudarstvennoj federacii (do oktjabrskij period), Voprosy istorii KPSS
1961, št. 2, str. 43-59.
7ČistjakovO. I., Vzaimootnošenija sovetskih republik do obrazovanijaSSSR, Moskva 1955; Pcntkovska V. V., Rol Lenina v stvorcnii SRSR, Kiiv 1957; Camerjan I. P., Sovctskoc mnogonacionalnoc gosudarstvo, ego osobennosti i puti razvitija, Moskva 1958.
8	Lenin, Sočinenija IV/31, str. 124; V/41, str. 164.
9	Lenin, Sočinenija IV/30, str. 269; V/40, str. 43.
oblik državne zveze narodov. Točneje je opredelil njihovo vsebino in tip sovjetske federacije. V tem obdobju sta sc v državi izoblikovala dva osnovna tipa zvez: a) pogodbena fedcracija, ki je bila temelj medsebojnih odnosov neodvisnih sovjetskih republik, in b) federacija, zasnovana na avtonomiji, na kateri so oblikovali medsebojne odnose narodov znotraj RSFSR.
Pogodbena federacija seje začela oblikovati proti koncu leta 1918 in v začetku leta 1919, ko je bila po izgonu nemških okupatorjev obnovljena ukrajinska republika in so hkrati ustanovili neodvisne republike tudi v Estoniji, Litvi, Lctoniji in Beli Rusiji. Vodilni organi teh republik so sc izrekli za državno zvezo z RSFSR na temelju federacije. Lenin sije zelo prizadeval, daje bila ta zveza ustanovljena in da seje krepila. V pogojih, ko šc ni bilo dovolj izkušenj v oblikovanju medsebojnih odnosov in jc bil položaj zaradi državljanske vojne nadvse zapleten, šc niso bile ustvarjene možnosti za dokončno formiranje federativne zveze. Sodelovanje sovjetskih republik seje v teh pogojih oblikovalo tako, kot so to narekovali življenje, skupni interesi boja z notranjo in zunanjo intervencijo in nujnost uresničevanja socialistične preosnove.
Položaj na frontah seje tako zapletel, da tudi v letu 1919 ni bilo mogoče dokončati oblikovanja državne zveze sovjeskih republik. V ostrem boju z združenimi silami zunanje in notranje kontrarevolucije je uspelo RSFSR, ukrajinski in beloruski republiki z združenimi silami branili neodvisnost.
Ustanovitvi federativne zveze so ostro nasprotovali ruski velikodržavni šovinisti in buržoazni nacionalisti. V obmejnih predelih ni bilo dovolj izkušenih partijskih kadrov, kar jc šc povečalo težave. Proccs razvoja fcdcracijc je bil izredno zapleten in protisloven. Le s potrpežljivim prizadevanjem Lenina je bilo mogoče uspešno premagovati protislovja in ustvariti potrebno strnjenost dclavccv vseh nacionalnosti v enotno armado borccv za zmago proletarske stvari. Lenin jc vselej pozival narode, naj podredijo svoje nacionalnc interese, svojo pravico do samoodločbe splošni m interesom zmage revolucije. Pomladi in poleti 1918 je Lenin večkrat izrazil misel, da bi v težkih pogojih zunanje intervencije in državljanske vojne neodvisnost od RSFSR izoliranih sovjetskih republik neizbežno vodila k njihovi podreditvi i mperialistom. Opozoril jc, da jc neodvisnost Ukrajine, pogojena z brestlitovski m mirom, omogočila nemško zasedbo.10
Po končani svetovni vojni jc jeseni 1918 antanta razširila intervencijo proti državi sovjetov. V teli pogojih jc Lenin natančneje formuliral svojo zamisel o možnosti zveze neodvinih republik. Ko seje v začetku leta 1919 položaj nekoliko izboljšal, je vprašanje zlitja RSFSR in USSR odpadlo. V času najbolj nevarnega in kritičnega boja s kontrarevolucijo pomladi in jeseni 1919 so o tem ponovno razpravljali. Zmaga nad Denikinom je okrepila položaj sovjetov; razprave o zlitju republik so zato odpadle. Zlitje neodvisnih republik je Lenin smatral za prisilen ukrep, ki ga pogojuje težek vojaški položaj. Tako ukrepi so bili za Lenina lahko samo začasni.
Vsebino federativnih medsebojnih odnosov republik je videl Lenin nc samo v njihovem tesnem političnem sodelovanju, temveč tudi v povezovanju na ekonomskem, vojaškem in kulturnem področju. Posebno je podčrtal pomen tesnih gospodarskih zvez, ki so eden glavnih pogojev državnega združevanja republik v okviru sovjetske federacije.
Državna zveza neodvisnih sovjetskih republik je bila v tem obdobju zasnovana na pogodbeni federaciji. Lenin je nasprotoval vključevanju neodvisnih sovjetskih republik v
10 Lcninskij sbornik XXXIV, str. 22.
RSFSR. Ugotovil jc, da jc nujno izpopolnili oblikcdržavnih zvez z republikami, in poudaril, da bi bila vsaka naglica glede tega lahko zelo škodljiva.
Zveze med šestimi nacionalnimi republikami - Ukrajino, Belo Rusijo, Gruzijo, Azcrbcjdžanom. Armenijo in Rusko federacijo (RSFSR) - v letih 1920 in 1921 niso bile povsem jasne. Odnoseje regulirala vrsta bilateralnih pogodb med Rusko federacijo in vsako od petih republik posebej. Na podlagi (eh pogodb je bilo vzpostavljeno sodelovanje na gospodarskem, obrambnem in zunanjepolitičnem področju. Pomladi leta 1922 sc jc formirala Zakavkaška federaci ja. Armenija in Azerbcjdžan sta vzpostavila sovjetsko oblast žc leta 1920, Gruzija pa šele leta 1921. Do februarja 1921 jc imela Gruzija menjševiško vlado, s katero so sovjeti med vojno s Poljaki sklenili posebno pogodbo. Mcnjševiška Gruzija je predstavljala nevarno odskočno desko za antanto in otežkočala boljševikom, da bi konsolidirali svoj režim na Kavkazu.
Ponoči med I Lin 12.fcbruarjem 1921 seje začela boljševiška vstaja proti menjševiški gruzinski vladi. Zgodaj zjutraj 16. februarja je enajsta armada prekoračila meje Gruzije in ob koncu mcseca zasedla Tbilisi. Stalin in Ordžonikidzc sta kot izvcdcnca poročala pol itbiroju. daje v Gruziji izbruhnila revolucionarna vstaja, ki jo podpira večina prebivalstva. Rdeča armada lahko skrajša boje, ker jc izid zmage povsem jasen. Gruzinci so imeli dobro v spominu caristično gospostvo in so bili zelo občutljivi za svojo neodvisnost. Lenin jc opozoril Ordžonikidzeja in druge komisarje, naj strogo upoštevajo suverene organe Gruzije in naj bodo pozorni do zahtev gruzinskega prebivalstva. Prosil jc, naj ga takoj obvestijo, če bi prišlo do kakšnih trenj. Ordžonikidzc naj si prizadeva vzpostaviti znosne odnose cclo / Jordanijem, nekdanjim predsednikom vlade, ki ni bil povsem sovražen do sovjetov. Leninova opozorila pa so le malo zalegla. Žc bolni Lenin jc leta 1921 predlagal kavkaškemu biroju, naj izvede pogodbeno Icdcracijo med tremi kavkaškimi republikami. Pospeši naj ekonomsko združitev, predvsem na področju komunikacij, poštne službe in zunanje trgovine. Pokrajinsko vodstvo stranke naj bi preimenovali vzakavkaški pokrajinski komite. Ordžonikidzc seje z vso vnemo loti I formiranja transkavkaške federacije. Pri tem paje prišel v nasprotje z. gruzinskim partijskim CK. Gruzinski komunisti so vztrajali na načelu neodvisnosti v okviru sovjetske federacije. Opozicija Gruzinccv do Ordžonikidzeja je bila še posebej močna zato, ker jc Ordžonikidzc omalovaževal stališča lokalnih voditeljev.
Lenin je proti koncu leta 1921 priznal, da jc bil načrt transkavkaške fcdcracijc prezgoden in da gaje treba prej pripravi ti s propagandno kampanjo med ljudstvom. Gruzinci so, kot so vedeli in znali, sabotirali ukrepe Orodžonikidzeja, ki si jc prizadeval izvesti ekonomsko integracijo treh republik. Konflikt seje šc okrepil, ko so predstavniki CK RKP (b) viharno podprli Stalina, katerega politični vpliv se je zelo povečal, odkar jc postal generalni sekretar.
Ordžonikidzc je v marcu 1922 obtožil gru/insko opozicijo nacionalnega odklona in objavil načrt za federalno ustavo, v kateri so jamčili nedotakljivost republik. Izmed bolj poslušnih voditeljev Armenije in Azerbejdžana je sestavil federalno vlado. Trenja med Stalinom in Ordžonikidzejem na eni strani in gruzinskimi člani CK na drugi so še obstajala. Predstavniki CK RKP (b) so v svojih govorih zatrjevali, da bodo nacionalistično tcndence izkoreninili z ognjem in mečem. Boj se je trdovratno nadaljeval v letu 1922 in njegovi odmevi so pogosto segli v Moskvo. Položaj jc bil zelo resen, ker so težave glede odnosov med republikami nastale prav v času, ko seje mlada sovjetska republika začela uveljavljati na mednarodnem prizorišču.
10. avgusta 1922 jc politbiro pozval organizacijski biro, naj formira komisijo, ki bi za naslednje zasedanje CK pripravila načrt ureditve odnosov med rusko federacijo in drugimi republikami. Njena naloga jc bila, da izdela merila, po katerih bi urejali odnose sovjetskih republik z RSFSR. Predsednik komisije je bil Stalin kot komisar za nacionalnosti. Osnova za razpravo komisije jc bil Stalinov osnutek o vkl jučevanju neodvisnih republik v RSFSR. Predsednik komisije jc bil Stalin kol komisar za nacionalnosti. Osnova za razpravo komisi je jebil Stalinov osnutek o vključevanju neodvisnih republik v RSFSR. kije prišel v zgodovino pod naslovom O vzajemnih odnosih RSFSR in neodvisnih republik." Besedilo Stalinovega načrta so predhodno poslali v potrditev republiškim centralnim komitejem.
Odgovor Gruzinccv je bil kategorično proli načrtu o "avtonomizaciji". Na zasedanju CK Gruzije dne 15.septembra so sklenili, da jc združitev neodvisnih republik na podlagi avtonomizacije, za katero se je v svojih tezah zavzel Stalin, preuranjena.
Ordžonikidzeje izkoristil svoje višje mesto v patri jski hierarhiji icr ukazal gruzinskemu centralnemu komiteju, naj sc prilagodi Stalinovim direktivam. Še preden so ponovno razpravljali o načrtu avtonomizacije, je Stalin 29. avgusta 1922 poslal Mdivaniju telegram in ga obvestil, da so poslej odloki najvišjega vladnega telesa RSFSR obvezni za vse republike.
Gruzinci kl jub temu niso popustili. Vprašan je poti in oblik nadal jnje graditve sovjetske mnogonacionalnc države so obravnavali nc samo centralni, temveč ludi krajevni partijski organi, časopisi in dclavci na svojih zborovanjih. Lenin, ki je bil težko bolan, ni mogel sodelovati v razpravah, čeprav jim je vestno sledil. 25. septembra 1922 so mu poslali teze komisije politbiroja CK RKP (b), ki so bile formulirane na podlagi Stalinovih tez O medsebojnih odnosih RSFSR z neodvisnimi republikami. Hkrati so mu poslali ludi gradivo
0	odnosu centralnih kompartij republik do avtonomizacije. Po Leninovem mnenju jc bilo treba najprej rešiti osnovno načelno vprašanje o kompetencah posameznih držav, ki bi sestavljale federalno republiko. Ali naj bo vsa oblast centralizirana, ali pa naj obdržijo posamezne republike določena polnomočja? Pod kakšnimi pogoji naj se jim prizna pravica do odcepitve? Stalin jc vsa ta vprašanja izčrpno obdelal v spisu Marksizem in nacionalno vprašanje. Toda ta vprašanja je bilo sedaj treba reševati praktično, nc več teoretično. Stalin jc hotel osredotočiti vso oblast v enem središču, posameznim republikam bi pustil le upravo nad policijo, šolstvom in zdravstvom. Svoj osnutek je tako spretno formuliral, da so bile republikam priznane na videz široke kompctcncc, dejansko pa bi bila vsa oblast v rokah ccntralne vlade. Lenin jc.spregledal Stalinov načrt in takoj reagiral. Želel jc drugačno rešitev tega vprašanja, in siccr prostovoljno združitev vseh štirih sovjetskih republik, med njimi torej ludi RSFSR, na popolnoma enakopravnih načelih v novo državno tvorbo - Zvezo sovjetskih socialističnih republik. Tik pred svojo vrnitvijo iz Gork v Moskvo je pisal Kamene vu in ga opozoril, daje nujno treba skrbno revidirati Stalinovo resolucijo o sprejemu neodvisnih republik v Zvezo sovjetskih socialističnih republik.
Iz Leninovega pisma razberemo, da je predvideval dolgotrajen boj s Stalinom, ki jc nastopal kol povsem enakopraven sobesednik. Lenin jc predlagal, naj sc odrečejo pogodbeni federaciji z. RSFSR in jo zamenjajo z novo federacijo, zasnovano na združenju suverenih republik veni centralizirani državi. V svojem pismuje povzel petletna naporna prizadevanja
1	1 Zarodke ideje o avtonomizaciji jc Stalin razvil žc med državljansko vojno, jasneje pajc svojo misel formuliral
v začetku Icla 1922. V pismu Leninu in drugim članom politbiroja CK RKP (b) z dne 13.januarja 1922 je zapisal, da se nekateri tovariši zavzemajo za čim hitrejše združevanje vse neodvisnih republik z RSFSR na podlagi avtonomije.
za reševanje državne zveze neodvisnih sovjetskih republik od neformalnih državnih medsebojnih odnosov v prvih mesecih po oktobrski revoluciji prek fcdcracije, osnovane na dogovorih. Na Leninovo pobudo je bila ta zveza v začetku leta 1922 spremenjena v novo, višjo stopnjo federacije. Pogodbena federacija jc bila le prehodna etapa na poli formiranja zvezne države, kar lahko razberemo iz resolucije XII.kongres RKP (b), v kaleri je bilo rečeno, da je oktobrska revolucija ustvarila osnovo za združevanje narodov in v procesu razvoja omogočila formiranje različnih oblik združevanja, nakazala je osnovne linije, po katerih jc treba izvesti združevanje narodov v eno zvezno državo.12
Do jeseni 1922 je bilo zbranih že veliko izkušenj, s pomočjo katerih je Lenin napravil sklepe o nujnosti novega tipa fcderacijc, ki naj okorni, nepopolni sistem medsebojnih odnosov neodvisnih republik zamenja z boljšim. Stalinov načrt o avlonomizaciji je Lenin ostro kritiziral prav zato, ker bi lahko spodkopal načelo enakopravnosti združenih republik in okrnil njihovo suverenost kot neodvisnih držav.
27. scptcmbrajc Stalin objavil besedila Len i novega memorandumačlanom politbiroja. V spremnem pismu je obtožil Lenina "nacionalnega liberalizma". Stalinovo pismo ni bili nikdar v ccloti objavljeno. Znana sta dva izvlečka, v katerih Stalin ostro napada Leninov osnutek in mu očita, podobno kot Lenin njemu, "nagnjenost k naglici". Zaradi avtoritete, ki jo jc užival Lenin, so njegova stališča na zasedanju CK sprejeli. Posebni komisiji CK so zaupali nalogo, naj izdela še podrobnejšo verzijo za naslednje zasedanje. Mdivani temu ni nasprotoval. Zahteval paje, naj bo Gruzija priključena zvezi, podobno kot Ukrajina in Bela Rusija, kot separaten član, nc pa kot sestavni član transkavkaške fcdcracije, za kar sta si prizadevala Ordžonikidzc in Stali n. Sredi oktobra jc Lenin odobril načrt za zvezo socialističnih sovjetskih republik, vključno s transkavkaško fcderacijo. Gruzinci so ponovno protestirali v Moskvi, Stalin pa jim jc odgovoril, da jc ccntralni komite soglasno zavrnil njihove ugovore. Gruzinci so na javnih zborovanjih še naprej zahtevali svojo neodvisnost. Ordžonikidzc jc tedaj začel uporabljati ostrejše metode. S podporo sekretariata CK RKP(b) jc odredil, naj branilci gruzinskega centralnega komiteja zapustijo svojo deželo, in jih iz disciplinskih razlogov postavil na razpolago centralnemu komiteju v Moskvi.13 Gruzinski ccntralni komite pa je šc naprej vztrajal pri svojih stališčih. Nasprotniki Gru/.inccv so nastopili z novimi obdolžitvami o nacionalizmu in zahtevali zanje patrijsko kazen. Zahteva Gruzinccv, daje treba razpustiti transkavkaško fedcracijo, Gruzija pa naj direktno vstopi v Zvezo sovjetskih socialističnih republik, jc bila za Stalina in Ordžonikidzega signal za odločen nastop. Čiščenje je trajalo pet mesecev. Berijaje zapisal, daje zadal Ordžonikidzc uničujoč udarec pristašem nacionalnega odklona.
Obupani, da bi našli pravico v Moskvi, in razkačeni zaradi dcportacij, ki jih jc odredil Ordžonikidzc, so člani gruzinskega CK napravili nezaslišano potezo: 22. oktobra so kolektivno odstopili.14 To paje bilo prav tisto, kar jc želel Ordžonikidzc. Njegov kavkaški pokrajinski komite jc takoj sestavil nov CK, v katerega so prišli pokorni mladi ljudje, pripravljeni sprejeti fedcraci jo, nedabi trenili z. očmi. Sekretariat CK RKP(b)jc takoj sprejel odstop nekdanjega CK in potrdil postavitev novega. Toda zadeva šc ni bila končana. Stari ccntralni komite ni prenehal z bojem. Ordžonikidzcjcva popularnost v deželi sc jc šc zmanjšala. Incidcnti, spletke in pritožbe v Moskvi so sc množile. Ordžonikidzc se ni več
12	KPSS v rczoljucijah i rešenijah I, str. 712.
13	Fotijcva, Iz Vospominanij o V. I. Lenina (dalje navajam: iz Vospominanij), str. 158.
14	Fotijeva, Iz Vospominanij, str. 158. V resnici je dalo ostavko devet od enajstih članov gruzinskega centralnega komiteja.
obvladal in jc povzročil hud incident, ko jc udaril svojega sobesednika in privrženca Mdivanija na tajnem zasedanju, ki ga je sam vodil. Na zasedanju je bil navzoč Rikov, Leninov odposlanec in član politbiroja. Tokrat zahteve po ponovni preiskavi, ki so jo predlagali Maharadze in drugi, niso mogli več ignorirati." Lenin jc bil resno zaskrbljen.
Kojc Len in v oktobru 1922 ponovno začel opravljati vladne posle, njegove sposobnosti za delo niso bile več takšne kot nekoč. Glede gruzinske afere pa je postajal vse bolj nemiren in nezaupljiv. 16.dcccmbra 1922 jc Lenina drugič zadela kap. Šc nekaj mesecev je bil sposoben misliti. Sestavljal jc pisma in članke, da bi dal socialistični državi končno podobo. Iz bolniške postelje je pripravljal vrsto ukrepov, da bi odstranil Stalina z vodilnega položaja. Prehitel pa ga je tretji napad kapi 9.marca 1923, po katerem se jc dokončno poslovil od političnega življenja Sovjetske zveze.
Prikovan na posteljo, mučen od glavobola in izčrpan zaradi stalne nespečnosti je Lenin začel pisati svoj "testament". To so zapiski, ki jih jc diktiral svojima sekretarkama med 23. in 31 .decembrom 1922, dodatek pa jc datiran z dnem 4.januar 1923. V Leninovih zbranih delih so ti zapiski označeni pod naslovom "Pismo kongresu". Poleg teh zapiskov, je razvijal svoje ideje še v člankih, napisanih v decembru 1922 ter v januarju in februarju 1923."'Večina članov politbiroja pa si jc prizadevala preprečiti ali odložiti njihovo objavo. Lenin se je zavzemal za kolektivno vodstvo, toda zavedal seje, kako daleč od tega so bili njegovi najožji sodelavci.
Medtem ko je Lenin diktiral karakterne ocene svojih sodelavcev v testamentu, jc dobil nove informacije o Gruziji. Na podlagi osebnega poročila Dzeržinskega, dopolnjenega s podatki, ki sojih zbrale njegove sekretarke, je prišel do povsem novih zakl jučkov. 4.januarja 1923 jc dodal svojemu testamentu zadnji odstavek, ki je povsem prcvrgcl sliko del i kalnega političnega ravnovesja. Predlagal jc, naj Stalina odstavijo s položaja generalnega sekretarja.
Leninova sekretarka Fotijeva jc o teh zadnjih Leninovih aktivnostih zapisala takole: "30.decembra je Vladimir Iljič narekoval dvakrat po petnajst minut pismi K vprašanju o narodnostih in 'avtonomizaciji' in ga bral dvakrat po dvajset minut. 31. deccmbra zvečer je Vladimir Iljič v dveh zamahih končal z narekovanjem pisma K vprašanju o narodnostih in 'avtonomizaciji'."
To besedilo jc eno najpomembnejših in dramatičnih, ker nam osvetljuje krizo, ki jojc preživljal Lenin, izpričuje pa tudi njegovo intelektualno odkritost in politično smelost. Opozarja, da maličenje politike prolctarskegaintcrnacionalizma lahko izpodkopljc avtoriteto med narodi Vzhoda, kar je posebej nevarno in škodljio v trenutku, ko se začenjajo prebujati stotine milijonov narodov Azije in sc vključujejo v boj za svojo osvoboditev.
V času, ko so Ordžonikidze in njegovi privrženci v okviru sekretariata začeli uvajati metode, ki so po Leninovi smrti postale pravilo vladanja Stalinove skupine, se je Lenin povsem zavedal težkih posicdic birokratizacije. Pred koncem življcnjaje dojel vznemirljive simptome bolezni, ki je napadla celotno politično telo mlade sovjetske države. Zamotanost gruzinske afere sc mu jc pokazala v povsem drugačni luči. Zapisal je ostre besede na račun Stalinovega "upravljanja" in dela komisije ter postopkov Ordžonikidzeja: "Mislim, da sta bili usodni Stalinova naglica in administratorska vnema, pa ludi njegova jeza na razvpiti 'socialni nacionalizem'. Jeza jc sploh v politiki navadno najslabša stvar.
15	V tretji izdaji Leninovih izbranih del v ruščini leta 1931 jc redakcija obširneje razlagala gruzinsko vprašanje. Objavili so osnutek predloga o ustanovitvi federacije kavkaških republik (str. 97) z daljšim komentarjem v opombi (sir. 507-509), pri čcincr so se sklicevali na Stalinov govor na Xll:kongresu RKP (b). Gruzinsko vprašanje so pojasnjevali v duhu Stalinove interpretacije.
16	Lenin, Sočinenija V/XLV, str. 341-406, 710; Fotijeva, Iz Vospominanij, sir. 156.
Bojim se tudi, da seje tov. Dzeržinski, ki odpotoval na Kavkaz, da ho raziskal 'zločine' teh 'socialnih nacionalistov', odlikoval pri svojem delu samo s svojim pravim ruskim temperamentom (znano je, da porušeni drugorodci vselej pretiravajo v prizadevanju pokazati pravi ruski temperament) in daje za nepristranost njegove komisije dovolj značilno Ordžonikidzejevo 'mahanje z rokami'. Mislim, da tega ruskega mahanja z rokami ni mogoče opravičiti z. nobeno provokacijo in tudi ne z noheno žalitvijo, tov. Dzeržinski je nepopravljivo kriv ker je lahkomiselno gledal na tako mahanje z rokami. Ordžonikidzc je za vse druge državljane na Kavkazu pomenil oblast. Ordžonikidze ni imel pravice pokazati razburljivost, na katero sta sc izgovarjala oba z Dzeržinskim. Nasprotno! Ordžonikidze bi sc bil moral obnašati tako samodisciplinirano, kakor tega nc zahtevamo od nobenega navadnega državljana, še manj pa od človeka, ki jc obtožen 'političnega' zločina. Socialni nacionalisti pa so v bistvu bili državljani, kijih dolžijo političnega zločina in vse okoliščine te obdolžitve sojo lahko samo tako tudi kvalificirale.
Tu pa nastane žc važno načelno vprašanje: kako naj razumemo internacionalizem?" Leninovi subtilni zapiski o reševan ju nacionalnega vprašanja so še vedno tako živo aktualni, da se vse do danes niso v ničemer preživeli.
Kot razberemo iz Leninove kritike, strankini voditelji niso vselej dojeli splošnih načel nacionalnega vprašanja v intcrnacionalističncm duhu. Lenin je obtožil Ordžonikidzeja in Stalina, da sta ravnala kot velikoruskaprenapeteža, oziromadasta bila pobudnika "velikoruske nacionalistične gonje", da sta prekršila načela proletarskega internacionalizma in zapadla v "imperialistično ravnanje v odnosu do zatiranih narodov". Lenin jc zahteval za Ordžonikidzeja primerno kazen. Po pisanju Trockega jc baje zahteval njegovo začasno izključitev iz stranke, za Stalina in Dzeržinskega pa javno obsodbo zaradi njune politične odgovornosti za gruzinsko zadevo. Lenin ju je obsodil zaradi "odklona". Ugotovil je, da je bila zamisel o "avtonomizaci ji" zgrešena in neaktualna. Strinjal seje, daje treba ohraniti in okrepiti zvezo socialističnih republik. Skupna naj bi ostala vojaški in diplomatski aparat, ostali komisariati pa naj bi bili povsem samostojni. Z drugimi besedami, obnovili naj bi take odnose, kakršni so bili pred minulim kongresom sovjetov.17 Kritika Stalinove nacionalne politike jc okrepila Leninov sklep, daje treba Stalina odstraniti s položaja generalnega sekretarja.
V januarju in februarju je Lenin v petih člankih izdelal obsežen program politične strategije za strankin kongres, ki naj bi bil nekaj tednov kasneje. Pospešil jc delo v strahu, da ne bo mogel sodelovati na kongresu. Zlasti gaje zaposlovalo troje vprašanj. Enoje bilo vprašanje razraščanja birokracijo, do katere je bil Lenin izradno nezaupljiv. Druga zadeva, ki jc zaposlovala Lenina, jc bil njegov načrt, da spoji komisariat delavske in kmečke inšpekcije s ccntralno kontrolno komisijo. To jc bil temeljni kamen njegovega širšega načrta, da reorganizira centralni komite in cclotcn vrh partijske strukture. Tretje vprašanje, ki je vzelo Leninu veliko časa, je bilo gruzinsko vprašanje in oblikovanje fcdcracije.
Ob gruzinskem vprašanju so se odnosi med Leninom in Stalinom vse bolj zaostrovali. Pred vrati jc bila konferenca KP Gruzije, na kateri so morali odobriti ali obsoditi Stalinove čistke. 5. marca ob 12. uri je Lenin poklical M. A. Volodičevo in ji narekoval dve pismi petnajst do dvajset minut - eno Trockcmu,1* drugo pa Stalinu.19 Ton obeh pisem jc za
17	Nekateri raziskovalci (npr. Pipes) menijo, da bi bila končna struktura Sovjetske zveze povsem drugačna od tiste, ki si jo je zamislil Stalin, če Lenin nc bi bil marca povsem nesposoben za delo.
18	Lenin, Sočinenija V/LIV, str. 239.
19	Arhiv CK ZKS. Tajno poročilo prvega sekretarja CK SZ tov. Hruščeva na XX.kongresu KP SZ.
Leninov stil nenavaden. Videli je, da ni povsem zaupal niti Stalinu niti Trockemu. Lenin ni bil povsem prepričan, da bo Trocki podprl njegovo stališče. Stalinu jc očital njegov grobi nastop proti Krupski in zahteval, naj sc opraviči. Trockega pa jc prosil, naj pred centralnim komitejem brani gruzinsko stvar, ki jo s preganjanjam urejujeta Stalin in Dzeržinski.
Potem ko jc Lenina tretjič zadela kap, so si delili najvišjo oblast Zinovjcv, Kamenev, Stalin in Trocki, ki je imel še vedno kot ljudski komisar za vojsko velik vpliv na državne zadeve. To je bila kaj čudna zveza. Vsak je imel svoje poglede na bistvo komunistične države in na vlogo, ki mu pri njenem oblikovanju pripada.
Samo mesec in nekaj dni je poteklo od Leninove tretje kapi, kojc Stal in na XII. kongresu RKP (b) ofenzivno nastopil proti predstavnikom gruzinskega odklona. Gruzinski opozicionalci so sc zaman javno sklicevali na Leninovo pismo o nacionalnem vprašanju. Mdivani je izjavil: "Potrebna nam je politika, o kateri nas jc vedno učil Iljič in h kateri nas jc stalno pozival v svojih zadnjih pismih, poznanih kongresu le prek posameznih delegacij." Gruzinci so na kongresu doživeli popoln poraz. Sporo Gruziji je imel za posledico ponoven razkol v stranki glede gruzinskega vprašanja. Nekdanji privrženci Trockega - Rakovski, Radek in Buharin - so simpatizirali z gruzinsko opozicijo, medtem kojc vodilo jedro v stranki podpiralo Stalina. To pot je Buharin zadnjič sodeloval z levico. Pred koncem leta jc prešel na linijo vodilne skupine ali trojke, kot sojo imenovali. Z gruzinsko afero pa zapletov okrog nacionalnega vprašanja še ni bilo konec. Treba je bilo obračunati še z ukrajinskimi in muslimanskimi odklonisti. V obeh primerih jc imel zadnjo besedo Stalin.
DRUŽBOSLOVJE
ANTHROPOS 1993/3-4
Marginalnost v stiku s centrom
MI LIAN A VEGNUTI
POVZETEK
Proučevanje pojavov, oblik in vzvodov marginalnosti prebivalstva je v sicer mladi zgodovini družboslovnega raziskovanja ena najstarejših tem, ki slovi tudi po metodološki inovaciji - kvalitativnem, terenskem raziskovanju, katerega komponente so zgradili v čikaški šoli (Anderson, Thomas, Znaniecki). Povdarjanje analitične indukcije in opazovanja z udeležbo marginalnih skupin prebivalstva implicitno pripoveduje o skrivnostnostih marginale.
Tej študiji so botrovale predpostavke o specifičnih lastnostih družbene organizacije, ki preko svojih vedno močnejših aparatov za vzdrževanje te organizacije, budno spremlja ekstremne socialne pojave. 'Nadz.or' nad socialno nižjimi sloji je po pravilu mnogo bolj učinkovit, kot nad višjimi. Preko takega teoretičnega koncepta je mogoče pojav marginalnosti prebivalstva demistificirati do te mere, da je metodološki pristop do vzvodov marginalnosti mogoče graditi na relativno dostopnih podatkih o ljudeh, ki so jih kot uporabnike socialne pomoči registrirale inštitucije. Dve tretjini uporabnikov socialnih pomoči namreč na centre za socialno delo ne prihaja prostovoljno. V tej študiji je na nivoju dedukcije opravljen poskus generiranja socialnih problemov v oblike, ki jim lahko rečemo, najhujše - kumulativne inačice marginalnosti. Na podlagi anonimne baze podatkov o povodih obravnav strank na centrih za socialno delo smo s pomočjo faktorske analize izpeljali nekaj ontogenetičnih modelov marginalnosti. Med problemi, ki najpogosteje vodijo v marginalnost so ogroženo materialno stanje, konflikti, ki jih trpijo otroci ob razvezi staršev, zapuščenost otrok, prekrški in kazniva dejanja.
ABSTRACT
MARGINAIJTY IN CONTACT WITH THE CENTRE
Although the history of the social explorations is still young, the study of fenomena, forms and tresholds of marginality is one of its the oldest objects which is also famous for the metodological invention (qualitative, participatory research approach, funded by Chicago school : Anderson, Thomas, Znaniecki). The emphasis of analitical induction and participant observation on the field of marginal groups indirectly testify about margin's mistery.
The assumptions used in this study lie on specificifity of social organizations generally which have established some efficient apparatus for own maintenance, so they watch vigilantly on social extremes. The 'inspection' on lower social classes is normally more effective that on higher ones. Applying this concept demistificates the phenomenom of marginality, so the methodological approach can be funded on relative accessable data about people, which were registrated by these institutions. Two thirds of social-aid consumers are not coming to social services by their own will. In the study an attempt ofderivinig social problems in the worst variant - the cumulative marginality-was made, on the ground of deduction. Using anonymous bank of data about social -service clients and factorial clesing analysis were made some ontogenetical models of marginality. The most frequent problems leading into marginality are: material insufficiency, conflicts that suffer children because of divorced parents, children abandonment, infrigements and penal acts.
/. UVOD
Ena bolj sistematičnih teorij o pojavu marginalizacije temelji na spoznanju, da večina ljudi preživi določene situacije, ki zelo pogosto povzročajo trganje vezi med njimi in družbenim okoljem in ga med drugim seveda lahko porinejo na n jen rob. Take situacije so:
-	izključitev iz delovnega življenja, npr. nezaposlenost,
-	izključitev iz potrošniške družbe, npr.rcvščina,
-	izključitev iz družbe 'normalnih', npr.osamljenost,
-	izključitev iz mehanizma legitimitete oblasti in kulture, npr. kulturna, kriminalizirana ali politična marginalizacija.1
Vendarle jc marginalnost relativna. V igri sta vedno dva: družbeno in individualno. Ni nujno, da sc bo posameznik, ki bo na nek način 'izključen', res znašel na robu družbe.
Večina ljudi namreč deluje vsaj v nekem oziru marginalnodonečcsastcm.daso morda nezaposleni, da večinoma nimajo politične moči, da sc znajdejo v finančnih težavah, da sc razvežejo iz zakonske zveze, da na primer živijo v izoliranih geografskih področjih itd. Izmed teh oblik marginalizacije postanejo najtežje kumulativne inačicc, za katere jc značilna poteza nemoči in padanja. O teh bo tekla beseda.
Pričujoča analiza se bo mimo teoretičnih opredelitev o tem, kaj, kdo in kje, ukvarjala z vsebino marginalnosti, to jc s preskusom modeliranj samo socialnih problemov, s katerimi jc izražena osebna stiska v pojavih, ki procesirajo marginalnost. Vir pomislekov je predvsem v pristopu do fenomena marginalnosti, ki smo ga skozi institucionalni pogled nekoliko 'dcmistificirali'. Podlaga za ta drzen poseg je v hipotezi, kije nc bomo preverjali, da jc marginalno tisto, kar bolj vidimo, izstopa prav zaradi svoje redkosti in moti. Sposobnost ekstremov, da tako senzibilizirajo okolico, jc njihova lastnost in morda celo prednost. Verjetno ena najpomembnejših značilnosti, ki se kaže v vsebini socialne dejavnosti, je prav alarmna pozicija okolice do nekega problema, oziroma natančneje, do njegovega nosilca. Nasplošno so socialnc obravnave strank-nosilccv problemov na centrih za socialno delo sprožene s tujo pobudo. Lasten interes za obravnavo imajo stranke praviloma samo, kadar gre za razreševan je njihove materialne situacije. Drugače jc s problemi psihosocialncga, deliktnega in konfliktncga značaja, kijih praviloma nc zaznavajo nosilci sami, ampak druge
I Povzeto po E.SGROJ. Socialna politika, 3-4, 1988, str.54
oschc in inštitucijc. Potem ko je nosilcc problema vključen v socialno obravnavo, sc včasih zdi, daje vsaka njegova poteza usodnejša od prejšnje. Dogodki, ki v običajnem mišljenju niso nič abnormalnega: na primer, da nekdo pol leta išče službo, da jo dvakrat v enem letu zamenja, da zanosi, da se žena z. možem spre zaradi ljubosumja, da nekdo na jde uro in jc nc vrne, so za obravnavanega občana in kompetentno inštilucijo dogodki s popolnoma drugo težo in obema pripomorejo k dramatizaciji situacije. Obravnavani državljan sc nikoli nc brani pred beleženjem svojih izjav, ker meni, da mu bo šele to koristilo, saj so ga vzeli resno. V zameno za prikaz poslabševanja svojega življenjskega položaja pričakuje podporo institucije.2 Oblike simbioze med nosilccm problema in institucijo so očitne, zato gradimo na predpostavki, da je pristop do fenomena marginalnosti lahek, brez čara skrivnostnosti.
Na deduktivnem nivoju opazovanja, ko smo povode obravnav raz- osebili, kot teoretične konstrukte - socialne probleme, lahko opazujemo značilnosti samega procesa marginalizacije. Proccs marginalizacijeje v praktičnem pomenu besede osebna pot navzdol.
Teoretično izhodišče te analize jc
-	daje pojem marginalizacije ljudi in skupin relativen in kerje relativen, jc večina ljudi kdaj pa kdaj v življenju na pragu marginalnosti;
-	da je proces, ki vodi v 'nepovratno' marginalnost, sestavljen iz kumulativnih problemov, težav ali stisk;
-da so nekatere težave, zlasti materialne, dobesedno pravi vzvodi za preskok čez'rob'; da imajo osebne težave lastnost, da sc kopičijo;
-	in daje prava marginalnost mnogo bolj javna kot zasebna stvar. Inštitucijc sistema so netolerantne do deviantnosti.
2. METODOLOGIJA
Do začetka proučevanja marginalnih skupin prebivalstva pelje več poti, kar jc, prvič, poslcdica različno 'strogih' kriterijev za opredelitev marginalnosti in, drugič, posledica različnih empiričnih pristopov do tega prebivalstva.
Eden od možnih in tudi največkrat preizkušenih konceptov marginalizacije temelji na spoznanju, da marginalno prebivalstvo prepoznamo kot socialno segrcgacijo, ki se od običajnega prebivalstva loči tudi fizično kot urbana segrcgacija, ker živi v strogo ločenih predelih mesta. Nekoliko modificirana inačica tega konccpta velja tudi za tiste marginalcc, ki živijo vsepovsod in nikjer. Nasprotno od tistih, ki so dejansko na obrobju mest, so le ti brezdomci vedno v ccntrih dogajanj, na prometnih ulicah ob trgovskih centrih, na železniških postajah, ob hotelih itd.
Med emipirčnimi pristopi do marginalnega prebivalstva so najbolj znane terenske študije. Eden začetnikov t. i. kvalitativne metodologije, ki jo je zelo plodno razvijala čikaška šola, jc Ncls Anderson s svojim proučevanjem brezdomcev. Anderson jc verjetno prvi uporabil metodo opazovanja z udeležbo. Brezdomce kot subkulturo v prebivalstvu ameriškega Chichaga jc klasificiral v pet skupin: I. sezonski dclavci, 2. selitveni dclavci (hobo), 3. selitveni ncdclavci, potepuhi (tramp), 4. neselitveni občasni dclavci (home guard), 5. klateži, delomrzneži (the bum). Važni ugotovitvi njegovih proučevanj sta, da problem
2 Citirano iz deskriptivne analize spisov, ki jedel naloge Priprava strokovnih podlag za oblikovanje standardov in normativov ter konceptov dela centrov za socialno delo, M.Vegnuti, 1988, ciklostirano
brc/.domccv nc more bili rešen na lokalni ravni pač pa na nacionalni in daje problem brezdomstva del veliko širšega problema industrije in njen spremljajoči produkt.3
Terenski pristop do marginalnih in konkretno imigrantskih skupin prebivalstva jc bil nekajkrat uporabljen tudi pri nas; na ta način so nastajale pomembne antropološko in sociološko utemeljene raziskave Silve Mežnarič in Živkc Černivcc.
Terensko, oziroma konkretno - vzorčno ali šc bolj pogosto 'sondažno' raziskovanje marginalnih skupin prebivalstva nastaja v iniciativi in interesu raziskovalcev in zato predpostavlja neko svojevrstno interakcijo med raziskovalcem in proučevano populacijo, ki je odrinjena, na lepem pajc njena beda v središču pozornosti. Tako raziskovanje zbuja upanje v pomoč, ki navadno nc pride.
Poleg induktivnega obstaja tudi deduktivni pristop do spoznavanja karakteristik marginalnosti. Ta način raziskovanja ima prednost v posploševanjih in deduktivnih sklepanjih na nivoju populacijc, zaradi stroškov raziskav pajc največkrat pomanjkljiv v variabilnosti podatkov.
Predpostavko o pojmu marginalnosti smo v tej analizi prilagodili prvič ciljcm naloge, katere predmet je socialno stanje tiste skupine prebivalstva v ljubljanskih občinah, ki je potrebovala pomoč ccntrov za socialno delo, in drugič družbenoekonomskim razmeram, v katerih jc klasični konccpt marginalnosti v splošnem nerclevantcn. Razen nekaj manjših zaselkov, ki lc s posredovanjem velike domišljije spominjajo na urbano scgrcgacijo predvsem ameriških velemest, samskih domov, ki niso prostorsko segregirani, pač pa vrednostno in socialno, in približno 150 klošarjev, pri nas (še) ni klasičnega marginalnega prebivalstva. Fizična prerazporeditev 'zdravega' (?) mestnega jedra in prebivalstva, ki se kakorkoli nc more s svojimi sredstvi preživljati, tako da se naposled že na zunaj loči od ostale družbe, jc najbrž proces, ki mora nekaj časa trajati (čeprav sc marsikomu zgodi čez noč, da npr. ostane brez službe). Seveda pa glede na nekatere splošne podatke lahko sklepamo, da seje proces marginalizacije neizbežno že začel.
a. Populacija
V	populacijo smo štel i osebe, ki so bile obravnavane zaradi različnih problemov v štirih ljubljanskih centrih za socialno delo. Zanimivo pri tem jc, da je bil šele vsak tretji nosilec problema obravnavan po lastni iniciativi. Večino obravnav za stranke vodijo centri za socialno delo po svoji zakonsko predpisani dolžnosti in potekajo posredno na pobudo druge inštitucije, ki jc problem zaznala. Med temi inštitucijami jc najpogostejši pobudnik obravnav sodišče, pa tudi sosedstvo, šola in zdravstvo. Seveda pa tudi vrsta problema v pomembni meri vpliva na izvor pobude, tako probleme materialne ogroženosti pogosteje izražajo stranke same, probleme konfliktov in deliktov pa inštitucijc. Vrsta socialnc pomoči, ki jo stranka dobi, jc pogojena z vrsto izraženega problema, vendar jc presenetljivo, da od vseh materialnih pomoči, ki jih ccntri za socialno delo dajejo, 40 odstotkov le-lc podelijo osebam, ki neposredno niso priglasile problema ogroženo materialno stanje.
V	obravnavi jc bilo skupaj 6192 enot/družin, za katere jc bilo izvršenih 34.305 socialnih obravnav.
Stranke ccntrov za socialno delo predstavljajo 6.6% prebivalstva v poprečju, pri čemer zelo odstopa navzgor CSD Ljubljana Center s 13% zajetega prebivalstva. Samo 17
3 Povzeto po delu Adama Franka "Kritika kvantitativne metodologije v sociološkem raziskovanju in prispevki h kvantitativnem raziskovanju", str. 170-171
odstotkov strank je druge narodnosti kot jc slovenska, proporcionalno paje med strankami nekoliko več moških kot žensk.
b.	Podatki
Vir podatkov predstavljaekspcrimentalnaračunalniška baza podatkov za Informacijski sistem sociaincga varstva.
Šifrant podatkov omogoča 57 različnih povodov obravnav. Šifrant jc tip kombinirane klasifikacijo problemov po vsebini, starosti nosilca, položaju v družini, kategoriji storitve itd., pri čemer so povodi zmes statusnih splošnih podatkov in neke problematike, kije v teh okoliščinah nastopila.
Metodološko tu izkoriščam predpostavko, ki je botrovala tudi zasnovi vnosa podatkov v bazo Informacijskega sistema, daje povod, ki ga nekdo od članov družine na centru za socialno delo izrazi, povod cclc družine. Tak transfer podatkov je seveda utemeljen, čc gre npr. za ogroženo materialno stanje, kini samo problem tistega člana družine, kije bil po tem problemu obravnavan, pač pa zadeva vsodružino. Analognojc tudi alkoholizem družinskega člana problem, ki zadeva cclo družino. Šibka točka takega prikazovanja podatkov pa so rclacijc med osebami v družini, ker smo s tem izgubili podatek, nc samo o tem, kdo jc listi, ki ogroža družino zaradi alkoholizma; če jc sploh ta oseba bila obravnavana neposredno ali samo posredno. Izgubili smo tudi informacijo o verjetni možnosti, da so dva ali vsi obravnavani člani obravnavani zaradi lastnega zlorabljanja alkohola.
V duhu omenjene prepostavke smo nanovo zgradili datoteko povodov obravnav, v katero smo 'pripeli' prav vse povode, ki so sc v letu 1990 dogodili eni enoti - družini. Opazovane enote so bile v enem letu obravnavane zaradi različnih problemov in tudi po vrsti problemov različno pogosto.
Datoteka povodov je osnovna baza podatkov za analizo problemov strank CSD,4 pri kateri nas zanima:
1-obseg	problemov po vrsti - v celoti registriranih problemov glede na obseg strank, ki jih zadevajo;
2-intcnzivnost	problemov strank, katere pokazatelj je število obravnav za posamezen problem;
3-kopičenjc	raznovrstnih problemov po družinah;
4-najpogostejši	vzorci kombinacij nakopičenih problemov;
5-lastnosti	problemov in okoliščin.
c.	Metoda in tehnika
Uporabljene statistične metode so mere ccntralnih vrednosti, Pearson korelacijc in faktorska analiza.
Statistična obdelava jc potekala v programu SPSS.
2. TERMINOLOGIJA
Evidenčna številka družine jc družina ali posameznik. V tej fazi nismo razmejevali problemov druži nod problcmovposamcznikov,kcrjcdcfinicijaposamcznikancrclevantna za kontekst same obravnave problemov.
Povod je variabla, ki ima po šifrantu 57 modalitct (povodov). Klasifikacijajc razvidna i z tabele I.
4 Centri za socialno delo
Problem je ime za sklop variabcl, ki so nastale vzajemno po združevanju logično istovrstnih skupin povodov in po izidu korclaci jske matrike med povodi. Variable problem so vsebinsko pojasnjene v nadaljnjem tekstu.
3. PROBLEMATIKA OBRAVNAVANIH DRUŽIN
3.a. Število obravnavanih družin na posamezne povode obravnav
V štirih centrih za socialno delo so v Ljubljani v letu 1990 obravnavali 6192 družin, ki so imele poprečno več kot cn povod (1.2) iz tega zelo širokega spektra povodov. Za vsak različen povod sta bil i potrebni poprečno dve obravnavi. Daleč največ družin je imelo težave z materialnim stanjem, nekoliko večja skupina družin, ki sledi, je bila kategorija staršev izvenzakonskih otrok - kot povod sam po sebi - verjetno glede na specifične težave, ki pri tem nastajajo. Nasledn ja večja dva sklopa povodov sta razvezani starši in starši v razveznem postopku in siccr v obeh fazah, ko se kot družina šele razvezujejo in ko so žc razvezani. Večja skupina družin jc imela šc povod storjeno kaznivo dejan je in nekoliko manjša šc drug bolj ekstenzivni povod pojavov, ki spremljajo staranje. Za večino drugih povodov iz baze Informacijskega sistema lahko mirno rečemo, da so po kvantiteti šibkejši. To pa pomeni tako variabilnost podatkov, od katere jc težko pričakovati nek spontan sklep o morebitnih skupnih črtah posamičnih povodov. Seveda sama kvantiteta pri teži posameznih povodov nc pomeni nič.
Kategorija povodov 'trpinčen otrok' jc eden številčno šibkejših povodov (34 družin), pri čemer pa seveda vemo, da bi bil tudi cn sam žc mnogo preveč.
Tabela 1-.Vrste povodov socialnih obravnav po številu referenčnih enot in številu
obravnav
št. enot št. obrav št. enot % obravnavanih enot
146	227
279	670
757	1261
900	1444
POVOD OBRAVNAVE
težave staršev ko družina živi skupaj starši v razveznem postopku razvezani starši staršev izvenzak. otrok
težave partnerjev
ko družina živi skupaj	150	285
starši v razveznem postopku	417	955
razvezani starši	98	180
starši izvenzak. otrok	93	162
brez obeh staršev	29	42
zapuščeni	17	27
starši v tujini	9	11
ne izp. rod. pravic - drugi razlogi 305	466
odvzete rod. pravice	6	11
zanemarjanje rod. dolžnosti	179	303
smrt enega od staršev	8	11
2082
758
18.8 družina
6.8 partnerji
553
5.0 otroci brez staršev
POVOD OBRAVNAVE	št. enot	št. obrav	št. enot	% obravnavanih enot
šolske težave	232	448		
težave v družini - vedenje	201	482		
težave v okolju	47	75		
razlike v kulturi	20	49		
težave pri zaposlitvi	62	121		
zloraba alkohola ali mamil	13	37		
problemi identitete	40	103		
psihosomatske težave	6	16		
kron. bolezen in zdravljenje	4	5		
trpinčen otrok	42	88		
beganje	65	131		
storjeni prekršek	83	108		
storjeno kaznivo dejanje	677	1003		
brez indikacij za obr.				
			1540	13.9 odraščanje
otrok - motenost v razvoju	207	295		
			207	1.9 otrok - razvoj
otrok - invalidnost	102	123		
			102	0.9 otrok - invalid
alkohol - medsebojni odnosi	232	375		
alkohol - delovna zmožnost	114	186		
osebnostne težave	128	197		
telesno/kronično bolna oseba	343	422		
pojavi, ki spremljajo staranje	574	648		
brez družinskega varstva	51	73		
težave v okolju	76	119		
brezdomstvo in klatenje	29	38		
težave - zaporna kazen	126	147		
storjeni prekršek	1	1		
storjeno kaznivo dejanje	72	76		
			1746	15.7 psih-soc-odrasli
odrasli - invalid	373	440		
			373	3.4 odrasli - invalid
materialno ogrožena družina	1502	1998		
			1502	13.5 mater. tež. družin
materialno ogrožen posameznik	1166	1336		
nerešeno st. vp. posameznika	66	90		
			1232	11.1 mater, tež -
				posameznik
medsebojni odnosi partnerjev	44	77		
odnosi partnerjev v razv. pošto.	12	18		
trpinčena žena	27	49		
sprememba statusnega vp.	243	388		
spregled zadržka za zak. zvezo	8	14		
vloga za posvojitev otroka	205	402		
brez spcc. kategorije	389	487		
priznanje očetovstva	62	108		
izpodbijanje očetovstva	1	1		
			991	8.9 drugi povodi
	11086	16904		100
Druga značilnost razpredelnice različnih povodov po številu družin in številu obravnav je razlika, ki jc očitna med nekaterimi povodi, ki so zahtevali več obravnav kot drugi, kar vodi k zaključku, da so ti povodi proceduralno zahtevnejši. Med te sodijo povodi v zvezi z razvezo, težave v družini s posledicami vedenja pri otroku, šolske težave, problemi identitete.
3. b Rekonstrukcija povodov v probleme
Prenos različnih povodov obravnave vsake posamezne osebe na enoto opazovanja -družino (alias EŠD) skozi vse leto 1990 predpostavlja, da vse, kar se kateremukoli članu družine zgodi kot povod obravnave, končno zadeva družino.
Na ta način smo lahko prišli do kumulativne številke povodov obravnav v enem letu, v nadaljnji analizi pa do določanja problemov. Kot vemo iz drugih analiz Informacijskega sistema, so bile nekatere družine obravnavane v enem letu tudi štiridesetkrat.
Pri pregledu teh podatkov je nastala domneva, da sc nekateri različni povodi enostavno med seboj povezujejo bolj kot drugi in cclo da nekateri povodi kar 'vlečejo nase' še druge.
Glede na t.i. razosebljanje povodov - s tem ko smo jih prenesli na enoto družino - so v specifikaciji povodovpostaleodvečnestalusna, starostna in druge kategorizacije povodov.
Pred konkretnim posegom v lestvico povodov smo naredili korelacijsko matriko 55 krat 55, vse povode smo korelirali z vsemi povodi.
Družinske zadeve, posebej zaradi razveznih postopkov, storjeno kaznivo dejanje, materialno stanje, šolske težave, težave v družini s posledicami vedenja pri otroku so povodi, ki se najpogosteje pojavljajo v kombinaci jah z večino drugih povodov.
Visoka korclacija z drugimi, ali povedano drugače, lastnost nekega povoda, da kopiči nase še druge povode, jc prvi kriterij za oblikovanje novih variabcl, problemov.
Nasprotno pa obstajajo nekateri drugi povodi, ki se z določenimi drugimi niso nikoli povezovali. Tak povod je 'težave pri zaposlitvi', ki se nikoli nc pojavi v kombinaciji s povodom 'težave partnerjev, ko družina živi skupaj', 'otroci, rojeni izven zakonske zveze', 'trpinčenje otroka' in 'trpinčenje ženske'.
Povod 'težavepartnerjev, otroci rojeni izven zakonske zveze' niso bili nikoli obravnavani šc zaradi povodov 'težave v okolju', 'problemi identitete', 's težavami v okolju', 'z osebnostnimi težavami'.
Drugi kriterij, ki ga jc bilo treba upoštevati pri formiranju novih variabcl, jc bil številčni obseg povoda obravnave, in siccr samo tedaj, ko je bilo mogoče nekatere skupine povodov smiselno združevati. Ena takih novih variabcl jc variabla 'razno', ki jc nastala kot vsota povodov 'brez indikacij za obravnavo' in 'brez specifične kategorije'. Podobno jc variabla 'administrativne zadeve' nastala iz povodov 'sprememba statusnega vprašanja', 'spregled zadržka pri sklenitvi zakonske zveze', 'vloga za posvojitev otroka', 'priznanje očetovstva' in 'izpodbijanje očetovstva'.
Po izdelavi predhodne korelacijske matrike 55 povodov jc bilo očitno in utemeljeno pričakovati, da gre za pojav kopičenja problemov, in siccr nekaterih bolj kot drugih, vendar jc ta pojav tako heterogen, da ga v tej stopnji priprave podatkov ni bilo mogoče smiselno interpretirati.
Poskusna faktorska analiza, ko smo žc združili nekaj povodov v dve kategoriji, to sta bili variabli 'razno' in 'administrativne zadeve', je pokazala šc vedno ogromno nepreglednost. Potrebovali bi namreč kar 17 faktorjev, da bi pojasnili približno 60 odstotkov pojava skupni h tendcnc.
V nadaljno obdelavo je šlo naslednjih 18 spremenljivk: relotrl - odnosi staršev in otrok
relotr2 - odnosi staršev in otrok ob razvezi ali razvezanih staršev relotr3 - odnosi staršev in izvenzakonskih otrok relpartl - odnosi partnerjev
rclpart2 - odnosi razvezanih partnerjev ali ob razvezi
relpart3 - odnosi partnerjev in izvenzakonskih otrok
zapuščen - otrok brez enega ali obeh staršev, zapuščen
alkdroga - alkohol, mamila
kultok - kultura, okolje, identiteta
bolinval - bolezen, invalidnost, moten razvoj
trpinccn - trpinčenje otroka, ženske
matstan - ogroženo materialno stanje
delikt - storjeni prekršek, kaznivo dejanje, po kazni
admzad - sprememba statusnih vprašanj, administrativne zadeve
razno - nespecifične kategorije
soltcz - šolske težave
posicdic - poslcdicc težav v družini na vedenje otroka zaposl - težave pri zaposlitvi
1- Prva dokaj pomembna ugotovitev, ki izhaja iz podatkov na nove spremenljivke, katerih prednost je v tem, da jih je manj, je v tem, da ima po združevanju posameznih modalitet povodov v problem kar 80% enot samo po enega od možnih 18 problemov. Dvajset odstotkov družin pa poprečno 2.5 različna problema.
2	-Prav tako zanimivo jc tudi, da jc ta vcč-problemsko obremenjena skupina, ki predstavlja zgolj eno petino vseh družin, bila deležna samo za malenkost manj obravnav (16.349) kot petkrat večja skupina s samo enim problemom (17.965).
3	-Značilno sc kažejo tudi razlike med problemi, ki sc pojavljajo kot samostojni problemi in problemi, ki sc radi povezujejo z drugimi.
Problemi, ki sc 'pripenjajo' na druge, in bi jim lahko rekli 'okoliščine' so:
relpartl - odnosi partnerjev
relotrl - odnosi staršev in otrok
alkdroga - alkohol, mamila
soltcz - šolske težave
posicdic - poslcdicc težav v družini na vedenje otroka kultok - kultura, okolje, identiteta trpinčen - trpinčenje otroka, ženske zaposl - težave pri zaposlitvi
Razlog za tako razvrstitev jc zelo velika udeležba teh problemov pri družinah, ki so bile obravnavane v enem letu zaradi več različnih težav.
Samostojno, torej brez povezave z drugimi, največkrat nastopajo: rclotr2 - odnosi staršev in otrok ob razvezi ali razvezanih relotr3 - odnosi staršev in izvenzakonskih otrok bolinval - bolezen, invalidnost, razvoj matstan - materialno stanje
delikt - storjeni prekršek, kaznivo dejanje, po kazni admzad - administrativne zadeve. To skupino lahko poimenujemo problemi.
Ostaja še vmesna skupina problemov, ki se pojavlja enakomerno pogosto kot unikaten ali multipliciran (v povezavi z drugimi) problem in bi j i po sedanji terminologiji, lahko rekli, da nastopa ali kot problem ali kot okoliščina. Ti problemi /okoliščine so:
relpart2 - odnosi razvezanih partnerjev ali ob razvezi relpart3 - odnosi partnerjev in izvenzakonskih otrok zapuščen - otrok brez enega ali obeh staršev, zapuščen razno - nespecifične kategorije
4-Kako težavna je problematika nakopičenih problemov, smo omenili že posredno z globalnim prikazom razmerja števila obravnav pri samo enem problemu družine in števila obravnav, če ima družina več raznorodnih problemov.
Enote, ki so imele v letu 1990 samo cn problem, so bile obravnavane poprečno 2.69
krat.
Enote z več problemi pa so imele poprečno 10 (9.88) obravnav na družino, oziroma na vsak različen problem 4 (4.07) obravnave. To močno spominja na sinergistično formulo, po kateri je ena in ena več kot dva.
Med najbolj ekstenzivne probleme oziroma njihove pogoste obravnave sodijo: šolske težave, težave v družini s posledicami vedenja pri otroku, storjena kazniva dejanja, prekrški in relacije partnerjev v razveznem postopku ali razvezanih partnerjev.
Razmerja edinih in sestavljenih problemov
100%
i
"o
a >n _
S £ ^ - '-3
O H T? ni
i?" 3
problemi
samo ta problem
problem = 100%
ta s šc drugimi
5. DRUŽINE S SAMO ENIM PROBLEMOM
Štiri petine vseh družin, ki so bile obravnavane v letu 1990 je imelo samoen problem. Vsaka tretja družina je imela problem ogroženo materialno stanje, vsaka šesta pa bolezen, invalidnost ali razvojne motnje. Razen problemov v zvezi z izvenzakonskimi otroki in storjenimi kaznivimi dejanji, jc večina drugih problemov manj pogostih.
Tisti problemi, ki so pri tej skupini bolj raritete, se v drugi skupini z multiplicirano problematiko kažejo kot najpogostejši spremljevalci drugih problemov.
Razporeditev problemov.strank je nekoliko presenetljiva v globalu in pri vsaki skupini družin (en problem/več problemov) posebej. Razlage za posamezne obsege problemov so pri največjih se logično sprejemljive, če vemo, da so centri za socialno delo edine inštitucijc za dodelitev materialne pomoči, da so uradni posrednik za namestitve v domovih in zavodih in za kategorizacijo otrok ter da so po zakonu mesto, kjer sc dodatno rešujejo težave z razvezo zakonske zveze, stiki otrok in staršev ter podobno. Presenečenje pa predstavlja problem, ki smo ga sicer poimenovali okoliščina, alkohol in mamila. Alkoholizem, o katerem večina strokovnjakov meni, daje zelo razširjen socialni problem, v tej distribuciji problemov nc predstavlja, oziroma nc zajema niti 3 % vseh obravnavanih družin. Vendar razlog za to minimalizacijo problema tiči verjetno bol j v pomanjkljivostih inštrumentarija, tako za zajem podatka kot za samo sanacijo problema.
V strukturi prebivalstva bi družine, ki se spopadajo z alkoholizmom, predstavljale komaj 0.2 odstotka družin (skupaj 222 družin od 6192). Seveda pa sc tudi na tem vzorcu al koholizem šc vedno statistično pomembno kaže kot pogost spremljevalec drugih problemov, kot okoliščina.
Približna slika obsega in vrste problemov kot edinih in nepovezanih problemov 4954 enot-ESD
□ D
LJ razr
nri u razn°
mill I LJ razveze partnerjev I LJ zapuščeni I LJ administrativne zadeve I—I razveze staršev delikt izvenzakonski otroci
n zaposlitev g trpinčenje
0 otrok-tež. v družini
J partncrji-IZ otroci
[] otroci-starši
rjQ kultura-okolje
□ Ll šolske težave odnosi partnerjev alkohol mamila
bolezen-invalidnost
materialne težave
4. DRUŽI NE Z VEČ PROBLEM!
Dvajset odstotkov družin ima vsaj dva različna od osemnajstih možnih problemov. Na podatkih za to skupino smo izvedli faktorsko analizo, ki jc najprej, šc vedno zaradi velike razpršenosti podatkov, izločila sedem faktorjev, ki so pojasnili komaj 60% pojava skupnih tcndcnc in so bili med seboj šc v visoki korclaciji.
Tc faktorje bi lahko s skupnim imenovalcem predstavili kot vzvode problemov in smo jih poimenovali:
odraščanje (delikt, posledice, šolske težave, zaposlitev, kultura, okolje, identiteta); razveze (relacijc partnerjev in relacije staršev in otrok ob razvezi); izvenzakonski otroci (rclacijc partnerjev, otrok in staršev); odnosi v družini (med starši, med partnerji);
bolezen, invalidnost (bolezen, invalidnost, razvoj);
materialno stanje (administrativne zadeve, materialno stanje, razno);
zapuščenost (alkohol, mamila, zapuščen, trpinčenje).
Pregled rezultatov faktorske analize je pokazal, da smo z metodo združevanja variabcl po maksimalni podobnosti siccr dobili sedem faktorjev, ki zadovoljujejo šc logično in konsistentno interpretacijo, da pa so ti faktorji med seboj še vedno v relativno visoki korclaciji. Ta ugotovitev gre v prid hipotezi, o lastnosti problemov, da se med seboj družijo, kopičijo, oziroma korelirajo.
V zadnji fazi jc bila za jasnejšo interpretacijo potrebna poenostavitev s prehodom na kriterij jakosti zveze med problemi, ki smo jo occnili kot še sprejemljivo za kolikor toliko jasno razlago. Izbrali smo samo tiste zveze med problemi, ki so sc pri vsaj 50 družinah pokazale kot realizirane zveze med enim in drugim problemom, in ne samo to, morale so biti seveda tudi statistično pomembne. Po ponovnem prenosu v shemo korelacijskih razmerij smo jih lahko na ta način predstavili grafično, vendar v približnih razmerjih, tako da jc mogoče njihovo večdimenzionalno prepletanje v neke najpogostejše kulminacije predstaviti teoretično v naslednjih štirih modelih:
Slika 1:
POVEZAVE problema OGROŽENO MATERIALNO STANJE z najpogostejšimi
drugimi problemi/okoliščinami
A.PROBLEM OGROŽENO MATERIALNO STANJE je eden naj intenzivnejši h problemov obravnavanih družin in hkrati tisti, ki v večjem številu (pogoj jc vsaj 50 istih zvez parov variabcl, v prikazu so absolutna števila družin, ki imajo posamezne probleme, v notranjih delih 'stožccv' ali 'valjev' pa števila družin, ki imajo cn in drug problem) vleče nase ostale probleme, pri čemer pa seveda niso izključene tudi indirektne povezave med njimi.
Najpomembnejša jc relacija ogroženo materialno stanje in bolezen, invalidnost, ki jc realizirana več kot 50 odstotno, kar pomeni , da ima več kot vsaka druga družina, ki sc spopada z boleznijo ali invalidnosti tudi problem materialne ogroženosti.
Slika 2:
POVEZAVE problema RAZVEZANIH STARŠEV ALI V POSTOPKU RAZVEZE IN OTROK z drugima najpogostejšima problemoma oz. okoliščinama
B.	PROBLEM RAZVEZE, RELACIJE STARŠEV IN OTROK jc v več kot tričetrtinah primerov povezan šc z odnosi med partnerji. Prcccj značilno jc povezan ludi s problemom, ki nastane kot poslcdica, to jc prikrajšanjem otrok za družinsko življenje. Kot jc razvidno iz. prejšnjega modela, jc problem zapuščen v pogosti povezavi šc z ogroženim materialnim stanjem.
Slika 3:
Najpogostejše povezave problema PREKRŠEK, KAZNIVO DEJANJE s še drugimi
problemi oz. okoliščinami
C.	PROBLEM PREKRŠEK, KAZNIVO DEJANJE jc v najpogostejših in značilnih korelacijah s problemi kultura, okolje, vedenje pri otroku kot poslcdica težav v družini,
šolske težave, nespecifičnimi kategorijami in dejstvom, daje otrok prikrajšan za normalno družinsko življenje. Pojav deliktaje v tem modelu na empiričnih podatkih pojasnjen po eni strani historično oziroma konsekventno kot splet kulminirajočih okoliščin, katerih vzroki ležijo v razdrti družini.
Slika 4:
Najpogostejše povezave problema OTROK BREZ ENEGA ALI OBEH STARŠEV ALI ZAPUŠČF2N z drugimi problemi oz. okoliščinami
D. PROBLEM ZAPUŠČEN oziroma prikrajšanje otroka za družinsko življenje je v najpogostejših povezavah s problemi bolezen, invalidnost, razvoj, odnosi razvezanih staršev in otrok ali staršev, ki so v postopku razveze, kulturo, okoljem, problemi identitete ter alkoholizmom in mamili. Značilnost tega vhodnega problema je spet kopičenje okoliščin, ki se navezujejo na razpad družine.
/
7. MARGINALNOST V STIKU S CENTROM
Centri za socialno delo so v letu 1990 obravnavali vsako štirinajsto družino v štirih ljubljanskih občinah, za katere imamo na voljo podatke: Ljubljana-Center, Vič-Rudnik, Šiška in Moste-Poljc.
Po pogostosti problemov in njihovi večdimenzionalni predstavitvi jc mogoče sklepati, čeprav zgolj iz kvantitativnih podatkov ni razvidno, daje problem ogroženo materialno stanje elementaren in se pojavlja direktno ali indirektno v vseh možnih kombinacijah problemov. Seveda na nivoju statističnih korelacij ni mogoče govoriti o vzročno posledični h zvezah, in v tem nizu podatkov zato ni mogoče opazovati njihovega kronološkega dogajanja, vendar sc ogroženo materialno stanje izraža kot problem, ki pelje v kulminacijo s še drugimi problemi konfliktne in deliktne narave, nc glede na to, da ga socialnc službe
morda zaznajo šele sekundarno. Vlogo posrednika do problema materialne ogroženosti igrajo konllikti in delikti, ki jih največkrat registrirajo družbene institucije, ker so moteči za okolico. Bolezen, invalidnost in motn je v razvoju so vedno povezani z ogroženim materialnim stanjem, kar jc pri strankah socialnih služb seveda tudi samo po sebi umevno, ker so po pomoč prišle prav zaradi fizične ali psihične hendikepiranosti.
Šele vsak tretji do četrti uporabnik uslug socialnih služb jc iniciator svoje lastne obravnave. Ob tem je zanimivo ugotoviti, da so institucije kol so šola, zdravstvene patronažne službe, sodišča, tožilstva in policija zelo budne inšlitucije, ki z opaženimi posebnostmi ali odstopanji od normalnega na konkretnem posamezniku zelo pogosto spodbujajo obravnave na ccntrih za socialno delo.
ANTHROPOS 1993/3-4
DRUŽBOSLOVJE
Altruizem1 v luči paradigme sebičnega gena in
kvantno mehanske biologije
ARTUR ŠTERN, IGOR JERMAN
POVZETEK
Teorija sebičnega gena in biološkega altruizma je v današnjem času postala ena od najmočnejših paradigem redukcionistične biologije. Organizme zreducira na sebične gene, prav tako tudi njihovo altruistično vedenje. Sodobna porajajoča se kvantno mehanska biologija zahteva redefinicijo tako pojma biološke sebičnosti kot altruizma. Istočasno nam lahko tak miselni napor odpre tudi nove filozofske perspektive teh dveh pojmov. Pričujoči članek se osredotoča na slednjega.
ABSTRACT
ALTRUISM IN THE LIGHT OF THE PARADIGM OF THE SELFISH GENE AND QUANTUM MECHANICAL BIOLOGY
Nowadays the theory of the selfish gene and biological altruism has become one of the strongest paradigms of reductionistic biology. It reduces organisms as well as their altruistic behavior to selfish genes. The modern, rapidly developing, quantum mechanical biology demands redefinition of the notions of biological selfishness and altruism. At the same time it may also give new philosophical meaning to these two terms. The present article focuses on the latter term.
I. UVOD
V današnji biologiji in šc zlasti na področjih njene učinkovite prakse, na primer medicine in biotehnologije, prevladuje molekularno-biološki rcdukcionistični pristop, ki zaenkrat daje pozitivne rezultate. Predvidevamo lahko, da bo napredovanje na tem področju trajalo še nekaj časa, nato pa se bo naraščanje praktične uporabnosti tega znanja o najrazličnejših delcih živega zaustavilo. In takšna napoved ni le plod mišljenja nasprotnikov
1 Altruizem je nesebična skrb za drugega ali žrtvovanje zanj. V radikalnem smislu pa je lahko objekt altruizma tudi nekaj, kar ni živo bitje (na primer predmet, pojem).
redukcioni/.ma, marveč izhaja že iz samega redukcionističncga koncepta, ki poudarja, daje deljivost končna in daje število dclccv omejeno. Torej tudi njihove medsebojne povezave, niti znanje o njih, pa tudi nc njegova uporabnost, nc morejo segati do neskončnosti. Tako se v teoretični biologiji mimo zunanje bohotnega napredovanja s strani redukcionizma - vse bolj uveljavl ja tudi nasprotni, holistični oziroma organicistični pristop, katerega najtrdnejše prepričanje je, da je celota več kot le vsota njenih sestavnih delov.
Ob fenomenu altruizma, ki jc lahko tudi učinkovit preizkusni kamen za biološke teorije, bomo soočili rcdukcionistično paradigmo sebičnega gena ter holistično teorijo morfogenetskih polj, ki izhaja iz področja kvantno mehanske biologije. Od tega miselnega eksperimenta si lahko obetamo nekaj spozanj o razlagalni moči cnc in druge strani; najin osrednji namen paje - ravno z cnc in druge strani obravnavati in razjasnjevati sam fenomen altruizma.
//. ALTRU1ZEM KOT PREDMET GEN ETIČNEGA REDUKCIONIZMA
1. Zgodnja dela
Šestdeseta leta našega stoletja so prinesla zanimivo osvežitev v naravoslovnih razpravah - živo zanimanje znanstvenikov za obnašanje živali ter za vzorce, ki bi jih utegnili odkriti z njegovim preučevanjem, je seglo na področje, kije bilo dotlej domena humanističnih ved in filozofije. Eno prvih takih obravnav je oznanil članek W.D.Hamiltona The evolution of altruistic behavior (1). Sledile so ji še druge, kot na primer Triversov The evolution of reciprocal altruism (2). V njih sicer nc gre za kake preroške uvide, pa tudi nc za radikalno nove ali izvirne poskuse povezovanja med naravoslovjem in širšimi področji človekove vednosti - s temi prostranimi razsežnostmi je biologija namreč prijateljevala že vsa dolga tisočletja preteklosti. Tako je v predzgodovini in manj razsvetljenih obdobjih zgodovine delovala v mitološkem okrilju; v časih visoke filozofske misli jc bila del te; v novih vekih narasle cvolucijskc teorije in njene skorajšnje prevlade nad prejšnjo velcposestnico filozofijo pa še vedno, vsaj v ravnanju resnih nosilcev njene vsebine, ohranjala pravšnji odnos do drugih sfer vednosti, nc da bi si lastila področja izven svojega dejanskega vpliva. Sam Darwin, mož, ki je zasluženo lahko imenovan za enega najpomembnejših znanstvenikov v vsej naši preteklosti; radikalni apokaliptik, ki jc iz notranjosti človekovega uma prvi dosledno in znanstveno odslovil Boga - cclo sam Darwin ni prenehal verovati v veljave, ki siccr nimajo prcživctvcnc vrednosti v boju za obstanek; ki pa v našem človeškem svetu štejejo včasih neprimerno več kot samo preživetje. Tudi siccr so bili časi okrog nastajanja Darwinovc cvolucijskc teorije sila živahni v smislu iskanj nc lc odgovora na uganko o naravnem spreminjanju živih bitij, marveč tudi glede kulturne cvolucijc človeka ter medsebojnih povezav obeh teh področij.
Neodarvinizcm kot logično nczrušljiva, tavtološka zgradba na eni strani, na drugi pa cpohalna odkritja ter hitra praktična uporabnost molekularne biologije v sedanji polovici našega stoletja - ta dva bleščeča snopa sta običajnemu človeku zastrla pogled na obrobno dogajanje, tiho kotaljenje prvega soda, koder seje pod naslovi naravoslovnih mislcccv: Huxley, Drummond, Dobzhansky, Stent, in drugih (3) vztrajno nadaljevala zvezna zgodba med sfero čistih dejstev ter področjem šc neraziskanega, ki jc nosila v sebi rahel, a tako potrebni pridih špekulativnega razmišljanja v funkciji začetnega gibala v smer novih spoznanj.
Prava zasluga v začetku omenjenih zgodnjih pisan j o altruizmu za to povezavo torej ni vsebinskega značaja, temveč gre za simbol, označevalca: leži v posrečeni - dasiravno vsebinsko večidel ponesrečeni - izbiri imena za biološki odnos ali "mehanizem", ki so ga tedaj preučevali. Preučevali pa so v glavnem - po njihovem - recipročni altruizem. Vsebinsko gre tu za vzajemno pomoč med predstavniki iste vrste.2 Ime se uporabi jaše danes, čeprav ga pri veljavi ohranja zgolj njegov uveljavljeni tehnični pomen; medtem ko vsebinsko ni nič drugega kot bistroumni nesmisel. Filozofski izraz za isto stvar jc razsvetljeni egoizem, in ta bolj ustreza resnici. Zanimivo je, kako seje tudi slednji izraz prijel na področju živalske ctologi je (vede o obnašanju) čeravno se o živalih v splošnem še vedno razmišlja kol o bitjih, ki se ravnajo le po instinktih in ki se ne zavedajo samih sebe.
Četudi gre pri vsem tem za, socialno gledano, višjo stopnjo obnašanja kot pri surovi brezobzirni sebičnosti, jc tovrstno ravnanje še vedno daleč od altruizma. V resnici je posameznik nekje v zgodovini pač uvidcl ali drugače začutil, da mu takšna vzajemnost prinaša večjo korist, kot čc bi sc izoliral od okolice ali si z njene strani nakopal nevšečnosti.
V svetu teoretične biologije še dandanes nastajajo številne razprave o tem "recipročnem altruizmu" ter razni matematični modeli, ki ga pojasnjujejo z najrazličnejših strani (4). Stranski učinek, do katerega je prišlo pod vplivom te bolj ali manj naključne uveljavitve in rabe izraza altruizem, pa jc bil ta, da so naravoslovci v nekem trenutku začeli razmišljati tudi o pravem altruizmu, o tistem, ki mu jc ckonomiziranjc v smislu daj-dam tuje. Slednjega so nekateri poimenovali trdi altruizem (5) - dasiravno niti ni potreboval nobenega takega pridevnika, ki bi ga od česarkoli razločeval - kajti prav nikakršnega drugovrstnega altruizma, ki bi si svoje ime zaslužil, tedaj še ni bilo na horizontu biološkega razmišljanja.
Kakor hitro jc pojem altruizma vzelo v svojo domeno naravoslovje, je prerastel iz poprej humanistično in šc precej subjektivno opredcljevanega v objektivno in čvrsto oprijemljiv objekt raziskovanja. V istem trenutku se je izraz moral razdeliti na dva dela, predmeta dveh svetov. Trdi naravoslovni pristop poslej obravnava biološko vejo altruizma, ki jo opredeljuje učinek, in nc namen. Humanistično-filozofska stran pa ostaja pri svojem, in na altruizem pogleduje v etiški svetlobi, kjer ima namen primarno težo pred učinkom. Biološki in etični altruizem bi tako lahko postala dva povsem različna izraza, uveljavljena v svojih stereotipnih pomenih vsak na svojem planetu človekovega raziskovanja - če se ne bi pojavila neka nova teorija, ki jc v kontekstu altruizma z uvedbo pojma sebični gen pripravila izhodišče za novo prepletanje etike z biologijo.
2. SEBIČNI GEN
Ta nadvse prepričljiva hipoteza o sebičnem genu (6), kije do današnjih dni žc dosegla status paradigme, seje pojavila na utrjenih tleli neodarvinizma, ki sta jih malo pred tem še dodatnookrepili Meynard-Smilhova aplikacija teorije iger v naravoslovju (7) ter Hamiltonova inkluzivna prilagojenost3 (8). Paradigma sebičnega gena seveda ne odstopa od darvinizma, temveč ga samo dopolnjuje. Njena osnovna trditev je, da naravni izbor nc deluje na posamezne organizme, kot jc trdil Darwin; šc bolj gotovo pa ne na skupine ali celo vrste; temveč na mnogo manjše enote, gene. Geni namreč preživijo ludi smrt organizma, če so sc
2	O sodelovanju med predstavniki različnih vrst pa se govori kot o mutualizinu ali simbiozi.
3	Poleg prilagojenosti (fitness) v ustaljenem pomenu, ki se nanaša la na posameznika, nosilca določenih lastnosti, zajema pojem inkluzivne prilagojenosti tudi vse ožje sorodnike obravnavanega posameznika. Poudarek s tem žc prehaja z organizma na gen
predhodno rcproducira!i, v okviru in podobi potomcev danega individua. Organizem nikoli nc preživi več kot svoj vek, in absurd jc reči, daje kot tak osnovna enota selekcije; medtem ko paje gen potencialno nesmrten. Geni so tedaj opredeljeni kot temeljne enote sclckcije, nimajo pa nobene nujne zveze s siceršnjimi, molekularno genetskimi definicijami gena, razen dejstva, da so to šc vedno neka konkretna zaporedja nukleotidov.4 Definicija jc ohlapna, in dovoljuje nekemu segmentu DNA, daje del zdaj tega, zdaj onega in nato spet tretjega gena; vendar pa so zadnje čase vse bolj ohlapne (udi molekularno-genetske definicije, in siccr zaradi novih spoznanj znotraj njihovega lastnega področja.5 Sebični gen ni vsaka posamezna replika določene nukleotidne sckvcncc, temveč združuje ta pojem v sebi vse te fizične zapise enakega zaporedja, kar jih obstaja na svetu/' Vsak gen teži k lastni ohranitvi ter čimvečji razmnožitvi po prostoru in času, tekmujoč pri tem z. vsemi drugimi geni, ki bi mu utegnili vzeti mesto in zapreti vrata v nov trenutek brezmejnosti. V rcsnici so mu konkurenti samo tisti, ki se potegujejo za mesto na njegovem lokusu na kromosomu, torej njegovi aleli. Z drugimi pa nc tekmuje - nasprotno, z njimi sklepa zveze, in to take, ki koristijo vsem udeleženim genom7 - torej so analogne običajnemu sodelovanju med organizmi, ki obstaja v višjem redu velikosti. Vsi geni so torej šc vedno sebični. Gen postane pravzaprav osnovna enota sebičnosti.
Osnovna enota naravnega izbora jc torej ista kot osnovna enota sebičnosti. Ali pa tedaj velja, daje naravni izbor nujno izbor sebičnosti tudi naravni organizmov - kajti vsa živa bitja sestoje iz genov, pri čemer se ohranijo samo tiste vrste, ki omogočijo preživetje svojim sebičnim genom? V naravi in v človeškem okolju obstajajo dejanja, ki to potrjujejo. Druga, na primer skrb za potomstvo, pa neobhodnost takšne zveze ovržejo. Sebičnost organizmov tako ne pokriva vse sebičnosti elementarnih enot dednosti. Manjkajoči del prispevajo altruističnc relacije med organizmi - na ravni genov se namreč tudi tc razlaga s sebičnostjo.
3. OKOPI BIOLOŠKEGA ALTRUIZMA
Večina živalskih vrst skrbi za svoje potomcc. Vendar pa izhaja ta nujnost iz nabavnega pravila, ki ga narekuje sebični gen. Sebični so siccr vsi geni enako, toda delovanje nekaterih med njimi jc prav v fiziološkem pritisku na obnašanje staršev, da ti poskrbe za preživetje
4	Gre za Štiri osnovne kemične gradnike deoksiribonuklcinske kisline, ki je hrbtenica vsakega gena - le pri nekaterih virusih jo v tej vlogi nadomešča ribonuklcinska kislina (RNA), ki pa je doccla sorodne strukture.
5	l'o odkritju strukture DNA ter genetskega koda v petdesetih in šestdesetih letih jc veljalo, daje gen tisti del DNA, ki kodira eno polipeptidno verigo, o/.iroma po eno transportno ali ribosomsko RNA. Sledilo paje odkritje intronov, segmentov, ki so po prepisu i/. DNA v RNA izrezani in ki potemtakem ne predstavljajo matrice za kakršnokoli novo kemično strukturo v cclici. To jc prispevalo, da seje zamajala predstava o genu kot čvrsti enoti dednosti. Šc dlje je segla ugotovitev, da lahko deli dedne snovi, ki kodirajo cn sam protein, prebivajo na različnih kromosomih in da se lahko cclo selijo z enega na drugega. Sodobna molckularno-biološka definicija gen po vsem tem opredeljuje kol del DNA, ki se prepiše kot enota in kodira skupino sorodnih polipeplidnih verig ali takoimenovanih proteinskih izoform (9).
6	Do neke mere sc takemu pogledu na gen pridružujeta tudi klasična in molekularno-biološka definicija. Prva govori denimo o genu za modre oči, ki kajpak ni segment ene same verige DNA, marveč milijoni njegovih kopij, lako znotraj posameznika kol ludi zunaj njega, v populaciji. Tudi molekularna biologija, dasiravno lahko operira celo s po eno samo repliko nekega gena, inora le-to vsekakor namnožiti, čc naj si z njo kakorkoli pomaga. In nadalje, če v laboratorijih na različnih koncih sveta obravnavajo segmente DNA identične strukture, nc rečemo, da se ukvarjajo z enakim, marveč z istim genom. Gen tako ostaja (udi v jeziku Irde znanosti abstrakten, metafizični pojem.
7	Tudi na ravni genov pa žc obstajajo mehanizmi manipulacije, tako da si nekateri geni lahko prisvojijo šc dodatno reprodukcijsko prednost na račun članov lastne ekipe.
potomcev. Taki geni so v teku evolucije popolnili svet, saj so vsi alternativni geni," ki take skrbi niso znali zagotoviti, propadli - njihovi nosilci so, ker zanje ni nihče skrbel, kmalu pomrli. Tovrstna dobrota je potemtakem posledica naravnega izbora in gre le za ekonomsko uspešno podjetje, za podal jšan egoizem. Podobno velja za bratski altruizem, bratje in sestre imajo namreč povprečno tudi polovico skupnih genov. Pri bolj oddaljenih sorodnikih je ta delež z vsako stopnjo oddaljenosti za pol manjši, in tu lahko pričakujemo določen delež altruizma, ki jc ponavadi manjši kot starševski ali bratski; čeprav narava šc zdaleč ni matematika. Brez ustrezne informacije pa tudi nihče ne ve, kdo jc njegov sorodnik. A živali sc po vonju in z drugimi čutili prepoznavajo med seboj tudi tozadevno. Ostrejše kot je čutilo, bolj natančno lahko žival presodi, koliko altruizma ji kaže dodelili soživali, pač glede na sorodstveno bližino. Človek jc to neposredno moč prepoznavan ja na poti cvoluci jc izgubil, nadomestila jo jc kultura.
Narava sc torej vjeda v področje etike, kjer se je doslej pojem altruizma zdel povsem čist. Različne stopn je tega naravinega vmešavanja imenujemo okopi biološkega altruizma (10). Poleg omenjenih dveh stopenj - starševskega in sorodniškega altruizma - obstajajo šc nadaljnje, sublilncjše oblike. Razdalja med nosilcem in prejemnikom altruizma je na vsakem naslednjem okopu vse večja - njuna medsebojna genetska sorodnost vse manjša; toda čisto do konca, do absolutne nesorodnosti, nc prispemo. Ne le, da so vsa živa bitja planeta Zemlja zelo verjetno skupnega izvora, o čemer priča tudi univerzalnost genetskega koda;9 tudi onstran življenja lahko po miselnih eksperimentih z analognimi kriteriji kot pri sebičnem genu še vedno odkrivamo možnosti sebične zveze ali špekulantske zainteresiranosti s strani domnevnega altruista; kar pomeni, da s pomočjo take linearne redukcije ni mogoče odkriti čistega altruizma, ki bi presegal biološke okvire. V tem smislu lahko potemtakem govorimo samo o biološkem altruizmu.
III. ALTERNATIVA GENETSKO REDUKCIONISTIČNEMU POGLEDU NA ŽIVU EN JE
1. Moderni biološki redukcionizem
Teorija sebičnega gena jc tipičen izraz moderne mchanicistično rcdukcionističnc (ali krajše M-R) paradigme v biologiji. Slednja pomeni razlagalno in metodološko usmeritev,
8	Jasno je, da je med tc alternativne gene nc moremo šteli vseh drugih običajnih genov, ki pač nc povzročajo altruizma. kajti scin bi sodili skoraj vsi geni tega sveta - in bi morali po pričujoči razlagi vsi ludi propasti. Situacija je pač samo diferencialna: čc seje nekje pojavil gen za altruizem do lastnih potomcev in sorodnikov, je imel odtlej prednost pred tistimi aleli. ki lega niso povzročali. Čc pa bi se bil, po drugi strani, kdaj pojavil gen, ki bi povzročal pretiran altruizem, ali čc bi se bilo pojavilo preveč genov, katerih skupni učinek bi povzročal preveliko žrtvovanje, ludi noben lak nebi mogel obstali v evoluciji. Pri vsem tem je Ireba poudariti, da v molekularno-biološkem smislu doslej šc ni bil odkril noben gen za altruizem; o njih pa vendarle lahko brez tveganja govorimo kot o dejstvu, ki nam ga zagotavlja logika - seveda ob upoštevanju alternativnih hipotez, ki sledijo.
9	Resnici na ljubo genetski kod le ni čisto univerzalen - pri mitohondrijih, ccličnih organclih, so odkrili tudi drugačne kombinacije po treh nukleotidov (ki kodirajo po eno aminokislino, osnovno gradbeno enoto beljakovin), kot pa jih srečamo pri vseh do zdaj preučevanih živih hit jih. Ker so mitohondriji v davni preteklosti živeli samostojno, izven celic višjih organizmov, sc tako zazdi dogma o univerzalnosti genetskega koda, ki naj bi vel jala za vse zemeljske organizme, presežena. Toda pri obstoju jo ohranja verjetnost, da so mitohondriji spremenili svoj kod šele v tisti fazi njihove evolucije, ki je potekala že znotraj gostiteljskih cclic, torej v bistveno drugačnem okolju glede na zunanjega, ko so ti mitohondriji tudi siccr radikalno spreminjali svoje funkcije ter lastni dedni zapis in ko so tudi prenehali obstajati kol samostojna bilja.
po kateri jc treba vzroke za vse fenomene življenja iskati v njegovih (čim manjših) sestavnih delih in njihovih medsebojnih interakcijah. Večinoma gre za za t.im. razvitejši interaktivni rcdukcionizcm, in nc za grobega, atomističnega (1 I). M-R paradigma je začela nezadržno osvajati biologijo zlasti po uveljavitvi biokemije in Darwin-Wallaceovc cvolucijskc teorije na koncu prejšnjega stoletja. Njenega prodora niso ogrozila niti mnoga nerešena vprašanja v zvezi z nastankom življenja nili vprašanja v zvezi zembrionalnim razvojem (npr. odkritje Hansa Driescha, da se obe razpolovljeni cclici po delitvi zigotc morskega ježka razvijeta v cclaježka, in ne le v polovici). Svoj pravi razcvct paje M-R paradigma doživela šele v drugi polovici tega stoletja, saj se je kot ključ s primerno ključavnico ujela z. empiričnimi odkritji molekularne biologije. Samopodvojevalna sposobnost DNA, njena hkratna sposobnost skladiščenja informacij za najraznovrstnejše protcine in ribonuklcinske kisline, sposobnost za nadzirano sintezo protcinov, za različne oblike rckombinacijc itd. so delovale kol trden argument, da je življenje zares kompleksen molekularni pojav, katerega os jc čudežna molekula DNA. Razumeti življenje tedaj pomeni razumeti komplicirano omrežje kemijskih proccsov, ki jih vodijo čudežno vsemogočni geni - in tu konkretno nastopa redukcija v moderni biologi ji. Lc-ta je trojna: reducira sc biologija kot znanost na fiziko in kemijo (kot nekakšna njuna specialna veja); življenje na kemijsko fizikalne, od genov nadzirane proccsc; in živo bitje na kompleks sebičnih genov. Tu seveda ni vprašljivo, da vsako živo bilje nedvomno vsebuje gene in daje iz molekul. Rcdukcija pokaže svojo ost šele v naziranju, da sc da vse fenomene živega bitja in življenja razlagati in razumeti le z zakoni, ki veljajo za njegove molekule in njihove povezave. Živo bitje pri tem kot celota izgubi svojo avtonomijo, prav tako pa biologija kot specifična znanost. Taka slika ni daleč od novoveške predstave (npr. za časa Ncwtona), da so živa bitja zapleten i mehanski avtomati, podobna uri. Lc namesto drobnih zobatih koles danes nastopajo najrazličnejši encimi, namesto vzmeti ATP, srce mehanizma pa so seveda geni.
Ta pogled, dokler daje dobre spoznavne in aplikativne rezultate - in te marsikje tudi dejansko daje - ni sam po sebi nič problematičen, ludi čc sc upira biološkemu ponosu ter čustvom različnih organicistov in neovitalistov; v znanosti pač ni prostora za romantiko. Če jc življenje zares le kompleksen molekularni fenomen pod taktirko sebičnih genov, potem jc to treba prej ali slej sprejeti. Problem nastopi, ko nam bodisi nova empirična dejstva bodisi filozofsko-metateorctični "pobeg" izven tesnih okvirov ustaljene paradigme neizprosno zastavi vprašanje, ali jc tak pogled zares ustrezen oziroma ali je naša teorija zares ustrezna preslikava realnosti.
In če hočemo ostati "prizcmljeni", lahko rečemo vsaj to, da se kažejo precejšnje razpoke pri rcdukcionističncm obravnavanju življenja že na empirični ravni, mnoge resne razpoke pa lahko ugotovimo tudi na filozofsko teoretični ravni, kar pa za premnoge, večinoma empirično naravnane biologe nc deluje preveč prepričljivo.
2. Holistični (organicistični) pogled na življenje
Holistično (organicistično) paradigmo oziroma celostno pojmovanje življenja in organizmov bi lahko na kratko označili kot usmeritev, ki v vzajemni povezanosti proccsov in strukturnih elementov v živih bitjih (te povezanosti nedvomno ne zanika niti M-R paradigma!) vidi nek nov moment, novo kvaliteto (dejansko celoto - holos). Tej pripisuje posebne lastnosti in zakonitosti, ki sejih načeloma neda izvajati in napovedovati iz lastnosti in zakonitosti elementarnih proccsov in strukturnih delov. V nasprotju z M-R paradigmo temelji torej holistična na ireducibilnosti celote na sestavne dele in v tem kontekstu na
vzpostavljenju novih zakonov ter principov delovanja, čemur pravimo ludi cmcrgentizem. Ireducibilni zakoni in lastnosti celote vzpostavljajo njeno avtonomijo - po logiki holizma jc namreč samoumevno, da so zakoni cclotc nadrejeni zakonom njenih sestavnih delov. To logiko je čudovito obdelal in izrazil biolog Michacl Polanyi, ko je rekel, da omogočajo zakoni nižjega hierarhičnega nivoja zelo široko paleto možnih proccsov, da pa le-tc v delovanju omejijo zakoni višje ravni (12). Torej so dejansko šele ti zakoni odločilni za vedenje celote, zakoni nižje ravni predstavljajo le potrebni pogoj za delovanje cclega sistema. Sledeč tej logiki, bi tako sebični geni nc mogli voditi živl jenja, saj so na prcccj nizki ravni (dejansko so to le deli molekule DNA). Vodenje življen ja bi moralo biti v rokah načel, ki operirajo na ravni celcga organizma.
Razlagalna moč paradigme sebičnega gena je s tem ukinjena. N jena prvotna metafora, po kateri smo živa bitja navadni roboti za preživetje genov, sc izkaže za zmotno. Toda ostaja šc druga, dosti manj ambiciozna, zato pa tem bol j trdna platforma tc paradigme. V njenem konccptu nikjer več ne zasledimo težnje po razlaganju s pomočjo redukcije, marveč so tamkajšnje sodbe naravnost tavtološke: govori o preživetju tistih genov, ki so se v dosedanjih spletih okoliščin na Zemlji pač pokazali kot najsposobnejši za preživetje - ob tem, da je pri genu sposobnost za preživetje seveda sinonim za n jegovo sebičnost. Nik jer več pa ni govora o genu kol osrednjem gibalcu; temveč jc impliciran njegov obstoj preprosto kol molekulske vrste med drugimi bolj ali manj enakovrednimi vrstami molekul, les to dodatno lastnostjo, da lahko sam v določenem, a z več strani omejenem smislu ludi aktivno vpliva na razširjenost svojih replik. Omejen je v prvi vrsti s strani okolja, ki mu strogo diktira smeri delovanja ter mu pušča lc malo izbire; šc bolj pa jc omejen s strani sklopa alternativnih leorij o središčnem gibalcu - in čc se bodo polja koherentnih oscilacij (ki so značilen predmet omenjenega alternativnega pogleda) izkazala kol primarna, bo ostal gen samo šc v funkciji njihovega orodja.
Moderni organicizem, ki ni več temeljil na vitalizmu. se jc začel pojavljati že v tridesetih letih tega stoletja (L. von Bcrtalanffy). Vzporedni zelo uspešni razvoj rcdukcionističnc biologije, ki se je po drugi svetovni vojni utemeljila predvsem na ravni molekularne biologije, jc organicistično misel deloma vsrkaval vase (v kolikor to ni ogrožalo rcdukcionističnih temeljev), v glavnem pa jo jc potiskal v znanstveno marginalo. Danes prihaja do njenega postopnega ponovnega vzpona, tako da lahko govorimo o novem organicizmu. Ta sc z empiričnega vidika nc kaže kot negacija dosedanje biologije, temveč bolj kot njena temeljita nadgradnja, oziroma bolje rečeno kot nova globinska smer, kot osvojitev novega horizonta. Ni torej negacija molekularne biologije (kot konkretnega znanja), jc pa negacija molekularnega rcdukcionizma kot specifične ideologije. Upoštevajoč spoznanja moderne biologije, da življenje temelji na molekularni osnovi, išče novi organicizem utemel jitev prav na ravni molekul. In tu sc sooči z zakonitostmi kvantne mehanike, ki veljajo za širše molekularne sklope (torej ne le za posamezne kvantne delce) in za specifična elektromagnetna polja živih bitij. Nova biologija sc na svojem najbol j prodornem področju kaže kot biologija koherentnih oscilacij in v tej povezavi tudi kot kvantno mehanska (QM) biologija. Tu leži tudi največja grožnja za teorijo sebičnega gena. Oglejmo si, zakaj in kako.
3. Teorija koherentnih oscilacij
A. Kvantno mehanska alokalnost in življenje
Alokalnost ali ne-separabilnost, ki sledi iz enačb kvantne mehanike, je še vedno predmet številnih razprav in polemik v moderni teoretični fiziki (13, 14). Bohm in Hiley
dajeta alokalnosti zelo velik pomen, saj ugotavljata, da je ta od vseh posebnosti kvantne mehanike najbolj fundamcntalna, zato jo skušata približati tudi ne-fizikom (15). Kvantna alokalnost pomeni, da so sistemi, ki niso v neposrednem prostorskem kontaktu vendarle notranje povezani, čemur Bohm in Hiley pravita tudi "kvantna notranja povezanost oddaljenih si sistemov". Posebej pomembno je, da tako povezanost nekateri eksperimenti tudi empirično potrjujejo (16). V praktičnem smislu in z ozirom na našo temo to pomeni, da so v bioloških sistemih na različnih ravneh med seboj povezani tudi strukturni deli in procesi, ki niso med seboj v neposrednem stiku oziroma zaporedno vzročno-posledično povezani. Še več, med seboj so notranje povezan i tudi organizmi z okoljem. Zaradi relativne avtonomnosti delov pa to po drugi strani ne pomeni, da lahko en del organizma brez prostorskih (stičnih) povezav preprosto merljivo vpliva na drugega. Ti vplivi so vsekakor subtilni, težko merljivi, vendar v celoti nc nujno zanemarljivi (17, 18).
Kvantno mehansko naravo življenja - in s tem njegovo alokalno naravo - odkrivajo mnogi znanstveniki prav na ravni molekul. Liberman s sodelavci ugotavljajo, da lahko posamezna molekula preko svojih vibracij (fononov) trenutno "razišče" vse celične molekularne strukture in se na ta način v cclici pravilno orientira oziroma vstopa urejeno v odnose z. drugimi molekulami (19). Temu pravijo tudi kvantno molekularni računalnik. Fononi naj bi raziskali celično celoto in se nato absorbirali na ustreznem akccptorju (se partikularizirali). Podobno razmišlja tudi Conrad, le da imajo biološki molekularni sistemi kot kvantno mehanski računalniki bistveno večje sposobnosti od klasičnih paralelnih računalnikov (20). Cohran v zvezi s tem ugotavlja, da so prav protcini s svojo nizko toplotno kapaciteto idealni za izražanje subtilnih valovnih kvantnih pojavov (21).
B. Polje koherentnih elektromagnetnih oscilacij
Drugo pot v novo biologijo predstavja teorija koherentnih EM oscilacij v organizmih (predvsem na celični ravni). Oče teorije o koherentnih oscilacijah v organizmih je angleški biofizik Herbert Frohlich. Že konec šestdesetih let je postal pozoren na izjemne diclektričnc lastnosti živih materialov v živih cclicah in kasneje iz teh lastnosti izvedel tudi svojo predpostavko o koherentnih oscilacijah (22, 23). V svoji novejši teoriji vidi predvsem tri bistvene lastnosti živih sistemov: 1) so stabilni, a daleč od ravnotežja - torej metastabilni, 2) označuje jih nc-trivialni red (dinamični, nelinearni) in 3) izjemne diclcktrične lastnosti. Vse tri lastnosti so skupaj povezane v koherentne (metastabilnc) oscilacije endogenega ccličncga elektromagnetnega polja frekvcncc okoli 10" Hz. Koherentne (istofazne) EM oscilacijc v celici predstavljajo osnovni način njihovega medsebojnega ne-stičnega kontaktiranja.Todajc možnost urejenih medmolekularnih procesov in selektivnih privlakov med encimi in ustreznimi substrati. Zaradi daljnosežnosti koherentnih osilacij, ki se raztezajo tudi med celicami, te oscilacijc niso le temelj znotrajceličnega reda, temveč tudi zunajceličnega.
Teorija koherentnih oscilacij ni le hipotetična, ima tudi nekaj eksperimentalnih potrditev, npr. preko mikrodielektroforeze (24), ali preko stimulacije celic z mikrovalovi
(25).
Kvantno mehanski pogled na življenje in teorijo koherentnih oscilacij jc v svojem izjemnem teoretičnem delu združila skupi na okoli del Giudiceja (26, 27, 28). Njihovo teoretično izhodišče za obravnavanje živih bitij je kvantna teorija polja. Ta teorija jc sposobna napovedati, kako izhaja makroskopski red (npr. pri feromagnetih, pri supraprevodnikih) iz kolektivnih lastnosti mikroskopskih komponent. Seveda pa za razliko
od statičnega reda (strukture) kristalov, magnetov ipd. živo bitje označuje drugačen, dinamičen (prostorsko časovni) tip urejenosti. Najpomembnejši parameter reda je tu gostota električne polarizacije. V tem kontekstu je živo bitje (precej nenavadna in sveža definicija!) končna postaja dinamične evolucije, ki izhaja iz osnovnih interakcij v množici električnih dipolov. Ob določeni gostoti dipolov in pri stalnem dotoku proste energije postanejo polarizacijske oscilacijc koherentne. Kvantna teorija polja predvideva za elektrodinamiko takega sistema, da se začne EM polje obnašati kot delec s silno majhno maso, sc omeji v tanke nitaste strukture ter se ne širi v prostor. Taka filamentozna struktura je precej stabilna in traja cclo nekaj časa po ukinitvi podčrtujočegareda dipolov. Zanimivo jc, da korciacijc med dipoli nc smejo biti niti premočne niti prešibke, če naj se vzpostavi filamentozni režim; življenje torej obstaja na meji med redom (kohcrcnco) in neredom (nckohcrcnco) oziroma med različno urejenimi področji. FilamentoznoEM polje v organizmih seveda ni nekakšna zanimiva posebnost, epifenomen, temveč je centralna entiteta, ki urejuje in koordinira kemijske in (mikro)mchanskc procese v celici. To polje naj bi vodilo nastanek in razgradnjo mikrotubulov ter drugih mikrofilamentov, ki sestavljajo celično ogrodje in gibalni sistem. Če se frek vcnca EM niti (resonančno) ujame s frekvenco okoliške molekule, jo privleče na zunanjo površino in jo hkrati orientira. V nitastem polju se torej preko resonančne indukcijc urejujejo kemijske reakcije in sc resonančno povežejo med seboj. Z drugimi besedami, prav to nitasto polje lahko predstavlja kvantno mehanski supcrračunalnik Conrada in Libermana, nekakšno osnovno in vendar že zelo sposobno inteligenco, delujočo na ravni cclice.
IV. KVANTNO MEHANSKA BIOLOGIJA IN SEBIČNI GENI
Po obširnejšem pregledu tako teorije sebičnega gena in biološkega altruizma na eni strani kot QM biologije in teorije koherentnih oscilacij na drugi lahko sedaj pogledamo, kakšen odnos jc med njima. Teorija sebičnega gena je po svoji naravi rcdukcionistična. Z njenega vidika jc polje koherentnih oscilacij oziroma Giudiccjcvo nitasto polje lc nekakšno "sofisticirano" okolje, v katerem jim je možno preživeti in sc uspešno reproducirati. Toda to tezo je težko ubraniti spričo zelo fundamentalnih lastnosti tega polja in tako rekoč idealnih kvantno mehanskih lastnosti proteinov. Kvantno mehanska narava življenja sc kaže vsaj toliko osnovna kot geni. Lahko torej predpostavimo (neda bi bil to žc kak dokončen sklep), da jc polje koherentnih oscilacij, temelječe na kvantni elektrodinamiki primarno, saj predstavlja samo srcc samoorganizacijo življenja na ravni cclic.
Reprodukcija organizmov sc z vidika QM biologije nc kaže vcc kot prenos genov oziroma njihove informacije (čeprav ta seveda obstaja), temveč bolj kot širjenje in razvoj samega poljacndogcnih koherentnih oscilacij. To polje lahko primerjamo morfogenetskemu polju modernih strukturalistično naravnanih organicistov; v njem lahko namreč gledamo osnovni dejavnik za pojav biološke oblike (29, 30). Zaradi podobnosti in primernosti obravnave, bomo odslej naprej tudi dejansko govorili o morfogenetskem polju namesto o polju koherentnih oscilacij. Razlika med obema pojmoma jc v konkretnosti in abstraktnosti: pod pojmom "morfogenetsko polje" razumemo predvsem določen vzorec oscilacij, ki podčrtujc nešteto konkretnih polj koherentnih oscilacij v konkretnih organizmih. S staršev na potomce torej nc prehajajo več le geni, temveč se deduje predvsem ustrezno strukturirano morfogenetsko polje. To polje s svojimi variacijami je strukturirano na točki svoje
dinamične stabilnosti - podobno kot jc oblikovan vrtincc odtekajoče vode v kadi (tudi ta predstavlja stabilno strukturo). Relativno stabilen vzorec polja je značilen za cclotno vrsto (spccics) organizmov, njegove bolj temeljne komponente za rod (genus), še bolj osnovne za družino (familia) itn. Le da tu ni rečeno, da so vsi taksoni (sistematske enote) neke ravni med seboj tudi približno enako sorodni s historičnega vidika. Načeloma sta lahko zelo skupaj npr. dve familiji, ki ju klasična neodarvinistična taksonomija sploh nc bi uvrstila v isti red (ordo) - čc lc imata dovol j podoben vzorec morfogenetskega pol ja. Morfogenctsko polje torej predpostavlja racionalno taksonomijo, kot jo ima na primer kemija, in ne taksonomijo historičnih naključij, ki označuje sodobno neodarvinstično biologijo (31).
Podobno kot za gene lahko tudi za morfogenctsko polje rečemo, daje usmerjeno v lastno razširjanje. In podobno kot pri genu, kjer pod tem pojmom nismo mislili na konkreten odsek konkretne DNA, tudi tu nc mislimo konkretnega polja v konkretnem organizmu, temveč na določen vzorec, dinamično informacijo. Optimizacija razširjanja polja je tedaj preccj bol j zapletena kol pri genih, saj mora upoštevati različne globinske plasti njegovega celovitega vzorca. To polje je v svojih najbolj površinskih plasteh, ki določajo vrsto ali podvrsto, usmerjeno v njuno preživetje, v svojih globljih plasteh pa lahko v preživet je širših taksonov (npr. red, razred). V najgloblji plasti, ki si jo delijo vsi organizmi, jc usmerjeno k preživetju vsega živega. To pa nc pomeni nujno altruističnega vedenja, temveč šc vedno egoistično - očitno se je v biološki zgodovini to pokazalo kot uspešno ravno za reprodukci jo življenja kot takega-z nekaterimi omejitvami, ki onemogočajo pretirano egoistično vedenje do pripadnikov lastne vrste ali drugih življenjskih vrst.
In kaj jc tu z geni? Na to vprašanje bomo lahko najbolj razsvetljujoče odgovorili z. Aristotelovo teorijo štirih lipov vzrokov. Geni so z vidika QM biologije lc materialni vzrok za pojav določene vrste organizmov, podobno kot jc voda neobhodno potrebna za rast rastlin. Vlogo učinkuj oče ga vzroka bi lahko videli v ATP kol molekuli in v različnih čisto energetskih molekularnih procesih. Toda vlogo formalnega vzroka ima vsekakor morfogenetsko polje, saj šele to udejanja življenje in vodi njegove proccsc. Za prej obravnavano teorijo sebičnega gena seveda velja, da pripisu je genu moč formalnega vzroka, medtem ko o kakem morfogenetskem pol ju sploh nc more razmišljali. Čc pa bi zagovorniki sebičnega gena bili prisiljeni sprejeti polje koherentnih oscilacij, bi mu pripisali kvečjemu moč materialnega in morda učinkujočega vzroka (sodelovanje pri energetskih proccsih v cclici). Vendar tega polja sploh ne bi mogli razumeti v morfogenetskem smislu, ker žc sam pojem tako rekoč zahteva moč formalnega vzroka.
Navzlic vsemu ostaja dejstvo, daje postal molekularni rcdukcionizcm v naši dobi trdoživo zakoreninjen in da seje določena miselnost iz. znanosti prijela cclo že v običajnem življenju - nekaj izrazov se je preselilo tudi v vsakdanji jezik. Zelo tipičen je primer angloamcriškcga izraza chemistry, ki so ga mimo splošnega pomena začeli uporabljali ludi v smislu (spolne) privlačnosti med dvema osebama. Poslušalca lahko ta uporaba mehanicističnega jezika moti žc preprosto zato, ker zase nc priznava, da bi bil navaden kemični stroj. Šc bolj nesmiselno pa sc zazdi tako govorjenje, čc pomislimo, da v rcsnici sploh nc obstaja kaj takega, kot jc kemija med nama (chcmistry between us)-vse do trenutka, ko pa dejansko pride do fizičnega stika med dvema. V smislu nove biologije je za metaforično-poetični opis istega dogajanja zato veliko ustreznejši izraz good vibrations, kajti celo v primeru, čc sc znotraj obeh teles osredotočamo na kemijo in smo stari rcdukcionisti, moramo priznavati dejstvo, da se na daljavo kemične rcakcije nc dogajajo -torej lahko delujejo samo s posredovanjem, da nc rečemo pod vplivom, nekih nesnovnih
dejavnikov, naj bodo to koherentne oscilacije ali kakršnakoli druga oblika morfogenctskcga polja.
V. POJEM ALTRUIZMA KOT MOŽNI ODGOVOR NA NEKATERE NARAVOSLOVNE IN FILOZOFSKE DILEME
Altruizcm jc pojem, ki ga sociobiologi nimajo po naključju za osrednjo uganko svojih preučevanj. Na njem sc lahko po eni strani dejansko lomijo cele teorije, po drugi pa sc tam srečujejo tudi nekateri eminentni pari znanstveno-filozofskih konceptov in nazorov, ki so si ob siccršnjih soočenjih cclo diametralno nasprotujoči.
. 1. Substanca in gibanje
Tako se nam v tradiciji davnega nasprotja med parmenidovsko substanco ter heraklitovskim gibanjem, dveh možnih temeljnih nosilcev obstoja, ponujata dve osnovni alternativi: poleg gena, vsaj načelno oprijemljive substance, pretendira za primat, vlogo temeljnega dejavnika znotraj živega stanja, tudi gibljivo nesnovno morfogenetsko polje, polje koherentnih oscilacij v organizmih. Če bi bil izvor teh oscilacij dorečen, najbrž torej pripisan nekemu celičnemu dogajan ju, ki se prične na določeni fizični intracelularni lokaciji (najrajši morda prav v sebičnem genu), bi bilo razprave o njih - in hkrati o soočenju dveh alternativ - na tem mestu tudi konec, preden bi se sploh pričela. Toda veljava teh oscilacij je, kot smo videli, povsem drugačna - in vprašanje prvobitnosti sploh ni razjasnjeno. Tako lahko z enako težo kot vselej poprej za substanco zdaj o njih trdimo, da so začetni nosilci dogajanj; snov pa sc je šele potem zgoščala okrog določenih silnic v polju njihovega delovanja. In tako gibanje postane ponovni alternativni pogled nasproti stanju. A na tukajšnjem področju, ob fenomenu altruizma, sc oba pogleda združita v enotno smer. Snovna redukcija nas je pripeljala do točke, ko jc altruizcm ostal brez presežnega naboja in pripadel biologiji. Če pa postavimo gibanje ali delovanje na izhodiščno pozicijo, tedaj izgubimo tako predmet kot osebek, ostane nam sam neprehodni povedek. V tem smislu jc razpravljal David Bohm o rheomodusu1" in tako prihajal do sklepanja o univerzalnem redu (32). Toda kjer vlada totalna harmonija, kjer je vse implicirano v vsem; tam ni drugosti - kaj šele radikalne in nepremostljive ločenosti, o kateri govori na primer Levinas (33) in ki jepo njegovem predpogoj za vsakršno religiozno (v najžlahtnejšem smislu besede, kot na primer človek človeku) oziroma etično delovanje. In šc koliko manj popustljivi do harmonizacije moramo biti spričo obravnavanja našega središčnega fenomena, ki se loteva drugosti in ki mu cclo njegovo lastno ime neutrudoma ponavlja sporočilo, daje drugost ravno njegova nujna predpostavka. V nasprotju s tem pa se morfogenetsko polje v primeru univerzalnega reda funkcionalno naveže na že doseženo stopnjo alicnacijc altruizma od etike, na tisto stanje, ki gaje že dosegel sebični gen na okopih biološkega altruizma. In gre v tej smeri šc dlje: izloča namreč tudi biološki altruizcm, ki nam je še preostal iz prvega spopada s snovjo. Razmišljajoč radikalno, pa lahko trdimo cclo še več: če jemljemo oscilacije kot izraz in funkcijo univerzalnega reda strogo zares, izgubimo možnost kakršnekoli teoretične diskusije tudi o zadnji sledi altruizma.
A obstaja šc drugačna smer razmišljanja. Lahko namreč sploh ne sprejemamo teorije o harmoniji vsega univerzuma - in v tem primeru se prej enotni valujoči modus za nas razdeli
10 Rheo (grško): valovati. Rheomodus: valujoči modus (način ali slog).
na ncpreštevno množino oscilirajočih dogajanj, kar nas ponovno popelje v svet možne sebičnosti ločenih enot. Lc da so to pot tc enote morfogenetskega polja dinamične in da jih v njihovem gibanju lahko srečujemo šele znotraj večdimenzijskih sistemov-ne eno nc drugo ni veljalo za sebični gen, tavtološko-statični štiridimcnzionalni segment. Možnost za teoretično razpravo o altruizmu je v tem primeru povrnjena, saj imamo tu spet ločenost, njen pogoj. Tudi konkretnemu biološkemu altruizmu je priznan obstoj, vendar tu deluje na povsem drugih in veliko bolj zapletenih principih, kot so veljali pod vodstvom sebičnega gena. Pri njem je šlo za preprosta linearna časovna in prostorska zaporedja, tu pa za kvantno mehanska, alokalna; ki sc našemu vsakdanjemu razumu resda šc silovito upirajo. Toda prav v tej obsežni novi prostornini "iracionalnega", ki smo seji v času njenega pohoda žc navadili vsaj načelno zaupati, se morebiti nahaja vrsta šc nevidenih odgovorov, o katerih lahko domnevamo zaenkrat lc to, da jih v okviru dosedan jih klasičnih in tavtoloških paradigem ncjvcrjctncjc ne bi nikoli uzrli.
Kar naenkrat lahko v znanstvenem jeziku začnemo razpravljati na primer o prijateljstvu ali o ljubezni, ki ju sebični gen ni mogel prepričljivo pojasnjevati - prcccj zaman jc poskušal uporabljati svojo večno ponavljajočo sc zvijačo, da vsaka funkcija (čcjc seveda dedna - vse namreč niso) obstaja pač lc zato, ker koristi svojemu gospodarju genu; pa čc ta način poznamo ali nc." Prijateljstvo, ljubezen in druge medčloveške duhovne povezave smo doslej lahko samo konstatirali in odobravali, hkrati pa priznavali, da pristop k njim s pomočjo genske redukci je nc daje nobenih odgovorov. Zavedli smo sc lahko, da čez okope altruizma polegajo še druge, neznane veljave - sipine altruizma. In prav v okvirih tc nove biologije sc zdaj odpirajo številne razsežnosti povsem novih povezovanj, kakršna so tuja tudi trenutno uveljavljeni taksonomiji znotraj sistema živih bitij - tako da sc iz starih daljav vzpostavljajo nove sorodstvene bližine tudi med na videz nesorodnimi bitji; ali pa sena drugi strani cclo brat bratu odtuji naravnost do smrtnih bibličnih daljav. Sebični gen, šc bolje rečeno: sile, ki ga vzpostavljajo - vse to poprejšnje edino merilo obstane naposled lc šc kot cn sam kriteri j bližine med bitji. Eden med nepopisnim številom drugih, ki smo jih doslej lahko le slutili, zdaj pa na področju kvantno mehanske biologije in teorije koherentnih oscilacij že dobivajo pomembne znanstveno oprijemljive poteze.
2. Redukcionizem in holizem
Rcdukcionizem in holizem, ki predstavljata medsebojno nasprotje v okviru drugega od napovedanih konceptualnih parov, se ob pojmu altruizma nc srečujeta prvič - ravnovesje med n jima jc v resnici pogoj za tehtno razmišljanje žc pri posamičnem ustvarjalcu, tem bolj vel ja to potem za človeštvo; v resnici pa brez enega sploh ni in nc more biti drugega. Vsak sklep redukcionizma je že svojevrstna nova celota; vsaka misel znotraj holizma je žc redukcija.
V našem konkretnem primeru pa sc oba pogleda ujemata nc lc v smislu te njune organske komplementarnosti, ki jc v bistvu samo še dodatno prepričljiva potrditev njune različnosti; temveč kar v njunem formalnem stališču do predmeta - ko nekje oba, vsak po svoje, zanikata obstoj altruizma. Genski redukcionizcm tako, da s pomočjo svoje linearne metode ne najde planjavečistega altruizma onstran vseli okopov, ki predstavljajo špekulantsko
11 Zvijačaje podobna tisti, ki jo uporabljajo številne religije, da bi sc izvlekle iz zagatnosti, ki jo prinaša vprašanje, zakaj Bog dopušča trpljenje naših bližnjih, masakriranje narodov in izumiranje vrst. Da namreč on žc ve; mi pa mu kar zaupajmo. Sebičnemu genu ob tej primerjavi lahko štejemo v dobro vsaj to, da s svojo zakonodajo ne sili še naprej - daleč tja, kjer pa omenjene religije za povrhu manipulirajo z verniki šc s pomočjo dodatne dogme: da tisti, ki tem bolj slepo zaupa, bo toliko bogateje poplačan.
zainteresiranost gena. Skrajni holizem pa s svojim nepriznavanjem ločenosti in drugosti nc daje možnosti obstoja objektu, brez katerega tudi altruizma ni.
3. Matcrializcm in idealizem
Ob pojmu altruizma se sreča tudi načelno nezdružljivi svetovnonazorski par matcrializcm-idcalizcm - v teoretičnem trenutku čistega altruističnegadejanja, ki bi bil brez zadnje sledi spekuliranja s strani izvajalca, torej onstran genetskih in tudi oscilacijskih okopov altruizma, sc iz materialnosti oblikuje presežni nič, ki jc prav tako tudi sinonim za Boga (34).
Vendar pa dokazljivo čistega, torej transcendentnega altruističnega dejanja zaenkrat nismo odkrili nc skozi gene nc skozi oscilacijc, nc z redukcijo in nc s celostnim pogledom. Tako kot ločeno za matcrializcm in idealizem, velja tudi za njuno tukajšnjo novo povezavo, da nima niti cnc same tehtne potrditve o svoji veljavnosti - in šc koliko večji potem manjka do stopnje, kjer bi bila načelno ovrgljiva, da bi s tem postala znanstvena. Nc glede na to pa jc dosežen stik med obema poprej ločenima metafizičnima, neznanstvenima pogledoma na svet; seveda sc ta zgodi na temni strani meseca, v tudi siceršnji deželi obeh, onstran dosega zemeljsko-znanstvenih potrjevanj.
VI. SKLEP
Pričujoče razmišljanje jc imelo namen soočiti danes že tako rekoč klasično paradigmo sebičnega gena, ki pomeni eno od skrajnih redukcij v sodobni biologiji, z moderno, porajajočo sc, kvantno mehansko biologijo. Najin namen ni bil dali kakih dokončnih odgovorov, temveč predvsem osvetliti problem sebičnega gena v novi luči, kot ludi pokazati, kako se problem biološke sebičnosti in altruizma zastavlja v porajajoči se QM biologiji. Dokončen odgovor na vprašanje, ali življenje vodijo sebični geni (in jc polje koherentnih oscilacij le njihovo sofisticirano okolje) ali pa ga vodi morfogenetsko polje, bomo dobili šele ob uspešni razrešitvi vprašanja o nastanku življenja - nc toliko z vidika substance kot z vidika osnovnih načel in proccsov. Tam, kjer bomo sposobni definirati najpreprostejše življenje, ki ima vse potcncc razvoja, bomo sposobni tudi videti, kaj jc primarno in kaj sekundarno. Do takrat pa nam preostane spremljanje modernih bioloških odkritij, tako na področju genetike kot bioelektromagnetike in jih teoretično ter filozofsko osvetljevati ter tako odpirati pot novemu, globljemu razumevanju življenja in njegovega razvoja.
Altruizcm sc pri tovrstnem raziskovanju kaže kot nenavadno zanimiv fenomen. V prvi vrsti nastopa kot kvalitativno zajeten predmet vseli navedenih preučevanj; ta njegova lastnost pa sega tudi tako daleč, da naposled preide v izmuzlji vost in paradoks. V neki družbi znanstvenikov so se nekoč pogovarjali o tem, kaj bi kdo vprašal Boga, če bi mu bila dana ta možnost. Eden med njimi jc izjavil, da bi ga prosil,12 naj nam vendarle ne pove še zadnje skrivnosti; seveda zato, da bi nam po tistem preostalo sploh šc kakšno pametno početje. In altruizcm sc nam jc tudi v tem smislu, zdaj žc onstran svoje predmetnosti, pokazal kot presenetljiv, cclo dvojno pomenljiv pojem. Prvič, kot ontološka vsebina, ki jc z miselno-ekspcrimcntalnim pristopom nismo mogli zrcducirati in doreči ter jc ostal do konca izmuznjen že v samem spoznavnem smislu; drugič pa, tudi kot etična vsebina par cxccllencc, ki seji lahko tako, seveda le v najboljšem primeru, samo večno približujemo.
12 V originalu, angleščini, gre pri obeli glagolih, lako vprašali kol prosili, pač za skupnega - lo ask.
BIBLIOGRAFIJA
1 Hamilton WD. The evolution of altruistic behavior. American Naturalist 1963; 97: 31-3.
2.	Trivers RL. The evolution of reciprocal altruism. Quarterly Review of Biology 1971; 46: 35-57.
3.	Kaye HL. The social meaning of modern biology - from social Darwinism to sociobiology. New Haven and
London: Yale university press, 1986.
4.	NeeS. Docs Hamilton's rule describe the evolution of reciprocal altruism? Journal of Theoretical Biology 1989;
141:81-9.
5.	Wilson EO. On human nature. Cambridge, Massachusetts: Harvard University Press, 1978.
6.	Meynard-Smith J. The theory of games and ihc evolution of animal conflicts. Journal of Theoretical Biology
1974; 47: 209-21.
7.	Hamilton WD. The genetical evolution of social behavior (I and II). Journal of Theoretical Biology 1964; 7:
1-16; 17-52.
8.	Dawkins R. The selfish gene. Oxford New York: Oxford university press, 1990.
9.	Alberts B, D Bray, J Lewis, M Raff, K Roberts, JD Watson. Molecular biology of the cell. New York London:
Garland Publishing Inc. 1989.
10.	Stern A. Okopi altrui/.ma. Razgledi 1993; 3: 27-30.
11.	Schaffncr KF. The Watson-Crick model and reductionism. Topics in philosophy of biology. Dordrecht: D
Ricdel Publ Comp, 1976; 101-27.
12.	Polanyi M Life's irreducible structure. Topics in philosophy of biology. Dordrecht: D Ricdel Publ Comp,
1976; 128-141.
13.	d' Espagnat B. Conceptual foundations of quantum mechanics. Redwood City: Addison-Wesley Publ Comp,
1989; 75-96.
14.	Stapp HP. Quantum nonlocality. Foundations of Physics 1988; 18 (4): 427-48.
15.	Bohm DJ. BJ Hilcy. On the intuitive understanding of nonlocality as implied by quantum mechanics.
Foundations of Physics 1975; 5(1): 93-109.
16.	Aspcct A, J Dalibard, G Roger. Experimental test of Bell's inequalities using time-varying analyzers. Phys
Rev Lett 1982; 49: 1804-7.
17 Kortmulder K. Some remarks on the significance of David Bohm's views for biology. Acta Biothcoretica 1987; 36: 275-80.
18.	Kortmulder K, Spray TE. The connectedness of all that is alive and the grounds of congcncrship. Rivista di
Biologia 1990; 83 (1): 107-27.
19.	Liberman EA, SV Minina, NE Shklovsky-Kordi. Quantum molecular computer model and a pathway to the
union of sciences, BioSystems 1989; 22: 135-54.
20.	Conrad M. Emergent computation through self-assembly. Nanobiology 1993; 2 (1): 5-30.
21.	Cohran A A. Living organisms and quantum-mechanical vawe properties of matter. J Biol Phys 1991; 18: I I -
7
22.	Frohlich H. The extraordinary dielectric properties of biological materials and the action of enzymes. Proc
Natl Acad Sci 1975; 72: 4211-5.
23.	Frohlich H. Theoretical physics and biology. Biological cohcrcncc and response to external stimuli. Berlin:
Springer Verlag, 1988; 1-24.
24.	Pollock JK. DG Pohl. Emission of radiation of active cells. Biological coherence and response to external
stimuli. Berlin: Springer Verlag, 1988; 139-47.
25.	Grundledcr W, F Kaiser. Experimental evidence for coherent excitations correlated with ccll growth.
Nanobiology 1992; 1(2): 163-76.
26.	del Giudice E, A Doglia, M Milani. Order and structures in living systems. Nonlinear electrodynamics in
biological systems. Plenum Publ Corp 1984; 477-87.
27.	del Giudice E. A Doglia, M Milani. Structures, correlations and electromagnetic interactions in living matter.
Biological cohcrcncc and response to external stimuli. Berlin: Springer Vcrlag, 1988; 49-64.
28.	Vitiello G. Coherence and electromagnetic fields in living matter. Nanobiology 1992; 1 (2): 221-8.
29.	Goodwin BC. Developing organisms as self-organizing fields. Mathematical essays on growth and the
emergence of form. University of Alberta Press, 1985; 185-200.
30.	Lambert DM, AJ Hughes. Keywords and concepts in structuralist and functionalist biology. J Theor Biol 1988;
133: 133-145.
31.	Goodwin BC. Development and evolution. J Theor Biol 1982; 97 (I): 43-55.
32.	Bohm D. Wholcncs and the implicate order. Routlcdge & Kegan Paul, London, Boston and Henley, 1982.
33.	Levinas E. Totalitet i beskonačno. Sarajevo: Vesclin MasIeJa, 1976.
34.	Štern A. Nova naravoslovna vera. Časopis za kritiko znanosti 1993 (pred objavo).
ANTHROPOS 1993/3-4
PRIKAZI
Uletova filozofsko inovativna refleksija sodobnih
teorij znanosti
MARIJA ŠVAJNCER
POVZETEK
Članek prikazuje poglavitna spoznanja iz obsežnega opusa sodobnega slovenskega filozofa, logika in matematika Andreja Uleta. Teoretik filozofsko inovativno in, izhajajoč iz sodobnih teorij znanosti, odgovarja na vprašanja, kakšna je struktura znanstvenega spoznanja, kako se to spoznanje oblikuje v stalnem dialogu med empirijo in razumom in kako se spreminja v vedno nove in nove teorije.
ABSTRACT
ULE'S PHILOSOPHICALLY INNOVATIVE REFLECTION ON CONTEMPORARY THEORIES OF SCIENCE
The article presents the principal insights from the extensive work of the contemporary philosopher, logician and mathematician, Andrej Ule. The theorist, philosophically innovative while deriving his ideas from contemporary theories of science, discusses the issue of what the structure of scientific perception is like, how this perception develops in the constant dialogue between empiricism and reason and how it evolves into a never ending series of new theories.
Slovenski filozof, logik, matematik in teoretik znanosti Andrej Ule (r. 1946) jc s samostojno filozofsko knjigo vstopil v slovenski prostor leta 1982, ko je pri Cankarjevi založbi v Ljubljani izdal knjigo Osnovna filozofska vprašanja sodobne logike. V tem obsežnem delu (497 strani), razširjeni doktorski disertaciji, jc osvetlil nekatere osrednje filozofske probleme sodobne formalne logike, kot so jih reševali Gottlob Frege, Bertrand Russell in Ludwig Wittgenstein. Razčlenil jc Frcgcjcvo revolucijo v logiki, Russcllov logični empirizem in Wittgcnstcinov transcendentalno lingvistični atomizem in se v sklepu zamislil nad logično analizo jezika med molkom in dialektiko. Med drugim jc poudaril, da vsako globoko domišljeno razumevanje odnosa človck-logika na poseben način določa tako razumevanje logike kot človeka, zato je treba ta problem reševati sočasno.
Ulctova naslednja knjiga Od filozofije k znanosti in nazaj (Ljubljana, Državna založba Slovenije, 1986) jc v filozofskih krogih naletela na velik odmev. Avtor je razgrnil problematiko znanstvene resnicc in objektivnosti znanstvenega spoznanja. Opozoril je na neločljivo povezanost znanosti in filozofske refleksije. Tedaj jc zapisal: "Moja osrednja teza je, da jc dogmatično razlikovanje spoznanj na apriorno in aposteriorno, analitično in sintetično, teoretično in empirično itd. neupravičeno in napačno, vendar pa ima v sebi racionalno jedro, in to jc skupak tistih človekovih spoznan j, ki ostajajo v središču vsake smiselne in racionalne teorije (tj. teori je, ki dopušča razpravo o sebi, logično preverjanje in empirično primerjanje z izkustvom ter z drugimi teorijami) in sc nc dajo spremeniti ali zavreči, ker bi tedaj vse teorije postale trivialno identične (namreč prazne) in poljubne." (str. 15)
Leta 1990 je v knjigi Filozofija Ludwiga Wittgcnstcina opravil temeljit prikaz in problemsko ovrednotenje tega misleca prelomnega pomena (Ljubl jana, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1990). Ukvarjal seje z drugo fazo Wittgcnstcinovc filozofije in iskal kontinuteto v domnevni diskontinuiteti obeh faz njegove filozofije. Dokazal jc, da gre za d ve različni smeri razvijanja relativno skupne problematike in skupnih osnovnih idej. Ugotovil je, da temeljno filozofsko stališče Traktata, tj. posebna oblika radikalne transcendentalne filozofije, nikakor ni bilo žrtvovano logičnemu pragmatizmu in logičnemu behaviorizmu. Wittgcnstcinova filozofija je še danes plodna, vpivna in odmevna.
Naslednja Ulctova knjiga Sodobne teorije znanosti (Ljubljana, Znanstveno in publicistično središče, 1992) nc pomeni samo vrhunca piščevega ustvarjalnega dela, temveč jo jc brez pomislekov mogoče uvrstiti med najpomembnejše filozofske knjige, ki so v zadnjih letih izšle v Sloveni ji, pa tudi v svetovni filozofski produkciji sodi na častno mesto.
Avtorje svoje pregledno, sporočilno bogato in aktualno delo sestavil iz naslednjih poglavij: Uvod, Kaj jc znanost?, Osnovna dejavnost in cil j znanosti: znanstvena razlaga, O splošnosti in nujnosti znanstvenih (in naravnih) zakonov, Struktura znanstvene teorije, Elementi strukturalne teorije znanosti in Znanstvene teorije, paradigme in realnost. Lc Uvod jc sklenjen, siccr pa so v navedenih poglavjih šc podpoglavja, njihovi naslovi pa nakazujejo in spodbujajo filozofski ali znanstveni problem. Andrej Ulc žc na začetku per negationem opozori, da znanost ni neproblematična danost. Številna vprašanja, ki si jih ljudje zastavljajo v zvezi z njo, skušajo teoretično utemeljiti tisto duhovno dejavnost, ki jo avtor imenuje znanstveno spoznavanje oziroma cpistemološka vprašanja znanosti. Izraz epistemološki ima zanj pomen splošnega filozofsko-logičnega raziskovanja pogojev, oblik in učinkov znanstvenega spoznanja na drugo spoznavno področje. "Epistemologija znanosti jc torej filozofija znanstvene spoznavne dejavnosti." (str. 8) Epistcmologijo znanosti ne enači s teorijo (filozofijo) znanosti, ki sc sprašuje o pomenu eksperimenta v raziskovanju, etiki znanosti, razlogih in motivih znanstvenih spoznanj in socialnozgodovinskih kontekstih. Njegovo razumevanje epistemologije znanosti je torej ožje od teori je (filozofije) znanosti.
Poglavitni predmet Uletovc obravnave so tri vprašanj, ki sodijo na področje znanstveno epistemoloških vprašanj, in sicer: "Kakšna je struktura znanstvenega spoznanja, kako se znanstveno spoznanje oblikuje v stalnem dvogovoru med izkustvom in razumom in kako sc znanstveno spoznanje spreminja v vedno nove in nove teorije." (str. 9) Navedena vprašanja so izhodišče za logično analizo procesa in oblikovanja znanstvenega spoznanja.
Pisec na začetku omeni, da bo zaradi necnotcnega pojmovanja znanosti govoril o njej v množinskem pomenu. Znanosti skuša kategorizirati, pri tem pa uporblja naslednje kazalnike: strukturiranost, empirične znanosti in neempirične znanosti. Strukturiranost jc
lahko visoko ali nižje teorijska in visoko ali nižje metodološka. Tako je na primer filozofija opredeljena kol neempirična znanost, (str. 9)
Kar zadeva razmerje med znanostmi in vsakdanjim izkustvom, filozof opozarja na razlike v sistematičnosti in organizaciji. Vsakdanje izkustvo se za razliko od znanosti ne zaveda svoje omejenosti in uveljavlja navidezno trajnost in trdnost, medtem ko je znanost očitno spremenljiva. Vsakdanje izkustvo jc relativno neobčutljivo za protislovja v stališčih, prav tako se od znanosti razlikuje po natančnosti formulacij hipotez, trditev, razlag in napovedi. Pomembno razliko jc po Ulctovem mnenju treba iskati tudi v antropomorfnosti vsakdanjega izkustva. Znanosti uporabljajo posebni jezik in formalizacijo teorij, vsakdanje izkustvo pa vcčz.načnost in neformalnost. Ulc je prepričan, da je prav formalizacija jezika znanosti, oblikovanje umetnega simolnega jezika, najvišja dosežena raven abstrakcije v znanosti. "Umetni jezik se odvija na sintaktični in nc na semantični ravni." (str. 25)
Avtor ugotavlja, da so se filozofi glede odnosa do znanosti razdelili v dve veji: prvi so se poklonil i veri, volji, intuiciji ipd., drugi pa so si pri zadevali, da bi racionalno rekonstruiral i znanstveno dejavnost in njene rezultate. Nemško klasično idealistično filozofijo ima, z izjemo Kanta, za slab vzor filozofov, ki so skušali ohranjati korak z znanostjo. "Filozofi kot so Fichtc, Schclling, Hegel so siccr formulirali idejo absolutne znanosti, ki naj cclo preseže relativno empirično znanost, vendar so bili znanstveni razultati bolj borni." (str. 26) Ulc sodi, daje logika nujno formalno orodje filozofije, zlasti filozofije znanosti, seveda pa njena moč ni absolutna, saj jc velikokrat nemočna, zlasti tedaj, ko zadene na namere in prepričanja. Pri tem ima Wittgcnsteinov Logično-filozofski traktat za manifest vse filozofsko-logične analize.
Ko premišljuje o krizi filozofije po izteku nemške klasične idealistične filozofije, v njenem nadaljnjem razvoju zaupa tistim filozofom, ki so sc naslonili na moderno logiko in tako znova navezali stik s filozofijo. Znanosti niso umestili v kak nov konstrukt, na primer v metafizični sistem, temveč so namenili poglavitno pozornost razvijanju in oblikovanju logičnega orodja za raziskovanje znanstvenih jezikov, teorij in nastajanja znanstvenega spoznanja. "'Principi', ki se jih ti filozofi držijo, so tedaj principi logike." (str. 31) Po Ulctovcm mnenju na tem področju pomembno prispeva analitična teorija znanosti, ki uporablja moderno logiko ter sc navezuje na znanstveno spoznanje in znanstvene metode.
Ule se mimogrede zaustavi pri odnosu med znanostjo na eni ter religijo in ideologijo na drugi strani. Med drugim zapiše: "Religije in ideologije so vrednostno in večinoma tudi emocionalno podprti kognitivni sistemi, ki sc praviloma držijo praktičnih interesov posameznikov in raznih družbenih skupin. Odvisni so od vsakokratnega kulturnega okolja." (str. 34) Avtor poudarja, da nikakor ni nasprotnih vrednostnih sodb, gre mu le za to, da tovrstne sodbe ne igrajo vloge dejstvenih sodb, premis ali dejstev v znanstvenih razlagah. Prepričan je, da etični principi lahko igrajo vlogo mctaprincipov znanstvene razlage. "Znanstveniki nikakor niso osvobojeni od zunajznanstvenih kognitivnih sistemov (npr. od religij, političnih ideologij) in vnašajo sestavine teh sistemov v znanost." (str. 36) Ideološka slepota je velikokrat drastično posegala tudi v znanost; ideološke zlorabe znanosti sc žal dogajajo še danes, vendar pa, sodi Ulc, vsaj v eksaktnih vedah tako očitnih kršitev znanstvene racionalnosti in etike ni opaziti. "V družbenih in humanističnih vedah jih jc več, ker so pač bližje raznim družbenim interesom in njihovim ideološkim preslikavam v zavesti ljudi. Ideološki elementi v.sodobnih znanstvenih razpravah so zato povečini obroben pojav, ki nc ogroža znanosti (seveda pa lahko ogroža tiste, proti katerim so posamezne ideologije usmerjene)." (str. 37)
Ule trdi, daje poglavitni namen znanosti sistematična in metodična pojasnitcv pojavov, dogodkov in iskanje splošnih povezav med njimi. Znanost si prizadeva, da bi snovala čim bolj pregledne in empirično natančne teorije, izvirno in zanimivockspcrimcnlirala, preverjala hipoteze in teorije, odkrivala nove zakonitosti in reševala probleme sodobnega časa. Med stvarno podobo in videzom stvari ali dogodkov zmeraj obstaja tesna vez. Razlaga se sicer pričenja z navezovanjem na žc znana spoznanja, vendar pa sc kaj kmalu lahko preoblikuje v odkrivanje povsem novega. Ule pravi, da je raziskovanje strukture znanstvene pojasnitve začetni korak za vsako analitično prodorno teorijo znanosti. Pri tem opozori na terminološko podrobnost: izraz znanstvena razlaga jc zan j širši izraz, ki obsega tako iskanje vzrokov, razlogov pojavov, kot tudi sistematizirane opise z navedbo morebitnih zakonov, izraz znanstvena pojasnitev pa uporabl ja v ožjem pomenu tedaj, kadar govori o jezikovnih in miselnih oblikah, ki obsegajo sklepanje ali so od njega bistveno odvisne. Tudi njegovo razumevanje utemeljitev sc nekoliko razlikuje od delitev utemeljitev in razlag pri drugih mislecih. V zvezi s tem pravi: "Utemeljitve so razlage, ki jih sprejemamo zato, ker povezujejo spoznano z osnovnimi spoznanji (najvišji zakoni, temeljna dejstva, odločilni razlogi ipd.) na nekem področju in s tem 'zavrnejo možne dvome' v spoznano." (str. 41) Utemeljitve dopolnjujejo in poglabl jajo naše znanje in imajo tudi praktičen pomen, pogoj za razlago pa jc ustrezen opis pojavov, tak, ki je utemeljen s teorijo.
Znanstvena razlaga oziroma napoved je po Uletovcm mnenju poglavitni namen znanosti. Razumevanje je širši pojem od razlage, saj je v prvi vrsti treba najti smisel oziroma pomen tega, kar skušamo razumeti. Kar zadeva pojmovanje razlag, pisec izhaja iz Hcmplovc in Nagclove delitve znanstvenih razlag. Dcduktivna razlaga ali pojasnitev jc za avtorja idealna oblika znanstvene razlage, vendar pa ima v zvezi z njeno realizacijo v matematiki tudi pomisleke. "Čeprav jc matematična pojasnitev tako 'idealna', pajc tudi omejena lc na logiko in matematiko. Pravzaprav jc tam cclo tvegano govoriti o 'pojasnitvah', saj strogo rečeno z njimi nc dobimo nobene nove vsebine, ki ne bi bila žc skrita v aksiomih in definicijah teorije." (str. 50) Ulc jc prepričan, da so prave pojasnitve le v empiričnih vedah, kjer uporabljamo sintetične stavke, se pravi take, ki so zaradi dejstev izkustvenega sveta, na katerega se nanašajo, bodisi resnični bodosi neresnični. Ljudje bivajo družbenozavestno, to bivanje pa posreduje jezik; v drugi živi ali neživi naravi tega modusa bivanja kratko malo ni. Pri tem stopajo v ospredje tudi namere in vrednote skupnega človeškega življenja.
V sodobnem času so stopili v ospredje razprav o znanstveni pojasnitvi pragmalski konteksti pojasnitve. Ulc navezuje svoja spoznanja na Stegmiillerja, Hempla, Oppcnhcima, Lenka in druge; z njimi tudi polemizira. Sam se drži nekaterih Nagelovih opredelitev, na primer vzorčnosti.
Veliko teoretične pozornosti nameni splošnosti in nujnosti znanstvenih in naravnih zakonov. Navaja že znane rešitve in sc dokoplje do spoznanja, da jc zanj najtrši oreh protidejstvenost zakonskih stavkov. Odgovoru sc skuša približati tudi z navajanjem pomenskih razlik med zakoni, definicijami, pravili in principi. O znanstvenih zakonih premišljuje izvirno in filozofsko inovativno: poleg že znanih opredelitev predvideva šc svojo, vmesno možnost razumevanja zakonov - trditev s posebno vrsto splošnosti, ki nas privede do posebne ncnaključnosti zakonskih stavkov. Uvaja možne svetove oziroma možne alternative dejanskemu poteku stvari, kajti z gotovostjo sodi, da se v znanstvenih teorijah in zakonih nanašamo na možne, ne pa samo na dejanske objekte oziroma se navezujemo nanje.
Ulctov osnovni razlog, zakaj se upira naivnemu pojmovanju naravnih zakonov kot zakonov narave po sebi, zunaj človekove teoretične dejavnosti, jc v poznavanju znanstvenega
jezika, s katerim opisujemo svet, diskurza in določenih znanstvenih teorih. Ker se zakonski stavki nc morejo otresti statusa dobro potrjenih hipotez, ni mogoča popolna potrditev zakonskih stavkov, temveč le relativna potrditev glede na sprejete teorije, obstoječe izkustvo ter jezikovne in miselne predpostavke govora o fizičnem svetu. Zakon je za Ulcta trdno izhodišče, ki pomaga vzdrževati vse teorijsko orodje.
Andrej Ulc sc v nadaljevanju zamisli nad strukturo znanstvene teorije in zapiše: "Znanstvena teorija je najvišji proizvod znanstvenega dela. V njej je na najbolj sistematičen in po možnosti tudi pregleden način zbrano in organizirano znanstveno znanje. Teorija je v prvi vrsti sistem resničnih (ali vsaj dobro potrjenih) stavkov, povezanih v logično enoto." (str. 125) Pisec kritično ugotavlja, da je tradicionalna opredelitev teorije kot potrjene hipoteze preozka in vsebinsko neopredeljena trditev. Znanstvena teorija mora bili formulirana v natančnem jeziku, včasih v povsem umetnem jeziku čistih znakov in znakovnih povezav. Avtor pravi, da ima večina dobro strukturiranih naravoslovnih teorij strukturo deduktivne teori je, najbolj natančne pa so tiste deduktivne aksiomatske teori je, ki sc ukvarjajo s strogo formalno predstavitvijo, se pravi, da imajo jasno definiran jezik teorije, v katerem je mogoče razlikovati med sintaktičnimi in semantičnimi deli teorije. Dobro sestavljena formalna zgradba teorije pa mora biti sistematično povezana z empirijo.
Ulc sc nato zaustavi pri stališčih uveljavljenih teoretikov, na primer pri Carnapovi trodelni razdelitvi znanstvene teorije in njenih kritikah, Kuhnovcm holizmu znanstvenih paradigem in reakcijah nanj, pri Popperjcvcm falzifikacionizmu, teoriji znanstvenih raziskovalnih programov I. Lakatosa in Fcycrabendovcm epistemološkem anarhizmu. Ulctova rekonstrukcija misli navedenih avtorjev jc zelo natančna, pregledna in kritična, dodaja pa ji seveda lastna stališča, na primer pomislek, da vsega nc moremo logično pojasniti, vendar zan j to ni problem, "saj v jeziku dobro funkcionira veliko zadev, ki sc nc dajo sccla formalno rekonstruirati." (str. 143) Teoretike primerja drugega z drugim, navaja, kako se vzajemno occnjujcjo, na primer Poppcrjev očitek Kuhnu, češ daje vnašal v pojem znanosti iracionalne sestavine, ali pa Kuhnov očitek, daje Poppcrjcva teorija racionalistični dogmatizem. Lakatoscva teorija znanosti po Ulctovcm mnenju išče srednjo pot med Popperjem in Kuhnom, težko paje dognati, kaj dolguje prvemu in kaj drugemu, vendar pa krog s tem nikakor ni sklenjen, saj na primer Fcycrabcnd razglaša Lakatosa za nevarnega konservativca. Ulc sklepa, da Fcyerabcndova misel čudno blodi med revolucijo in evolucijo in jc zato ni mogoče opredeliti precizno.
V nadaljevanju se Ulc močno približa matematiki oziroma se strne z njo. Natančno se poglobi v strukturalno teorijo znanosti in jo ovrednoti kot eno najbolje izpeljanih sodobnih teorih znanosti; razvijati jo jc začel ameriški fizik in filozof J. D. Snccd, pod njegovim vplivom pajoje v Nemčiji s skupino sodciavccv nadaljeval W. Stcgmullcr. Med pomembnimi privrženci strukturalne teorije znanosti omenja še W. Balzcrja, W.Dicdcrichsa, U. Moulinesa in U.Gachdcja. Ta teorija je za Ulcta zanimiva zlasti zato, ker se v svojem formalnem prikazu znanstvenih teorij problemsko navezuje tudi na druge pomembne teorije znanosti in jih ima za možnost delnega lotevanja ali vidikov integrativne teorije znanosti. V domnevno iracionalističnih teorijah iščejo racionalno jedro. Strukturalna teorija znanosti uvaja pojem tako imenovanega nestavčnega pogleda na znanstvene teorije. "Za strukturalne teoretike znanstvena teorija ni (samo) cclota stavkov teorije, tem večje s vojska simbolna i n empirijska dejavnost znanstvenikov (znanstvene skupnosti). Pri tem se strukturalni teoretiki opirajo na navidezno povsem formalne matematične pojme in prikaze znanstvenih teorij vendar ti prikazi slonijo na domnevi o kontinuirani in kolektivni racionalni spoznavni dejavnosti
članov znanstvene skupnosti." (str. 195) Strukturalna metoda se odlikuje po tem, da uporablja metodo racionalne rekonstrukcije posameznih znanstvenih teorij iz zelo širokega spektra znanosti. Ulc meni, daje pomembna poteza ludi uvajanje procesa računalniške rekonstrukcije posameznih prehodov v zgodovini znanosti in razvoj računalniško utemeljenega formiranja in kritike znanstvenih hipotez.
Avtor nato prikaže strukturo osnovne prvine strukturalne rekonstrukcije znanstvene teorije, in sicer teorijski element in medsebojno povezanost teh elementov v teorijski mreži.
V	prodornem premisleku sc povezujeta inovativni in temi ji to izobraženi filozof ter ustvarjalni in iščoči matematik. Matematična struktura jc včasih problemsko povezana s fizikalnim sistemom, tudi siccr so stranski primeri pogosto vzeti iz fizike.
Ule omeni, da ima teorija več pomenov, zato jo jc treba razumeti kot nedoločen pojem. Falzificirati jo je mogoče lc tedaj, kadar zgradimo boljšo proti-teorijo, nepa na osnovi proti-primerov.
Poleg številnih pomembnih vprašanj, ki jih zaradi omejenega obsega tega prispevka ni moč v ccloti obnoviti, se Andrej Ulc zamisli tudi nad uporabnostjo matematike v znanosti.
V	zvezi s tem ugotovi: "Zdi sc, da matematika nastopa prav v procesu teorijskega modeliranja kot nujna, objektivna sestavina realnih proccsov samih. Matematika je nujna sestavina vsakega teorijskega modeliranja, seveda čc nc gre za golo špekulacijo." (str. 238) Vedno znova pa seje treba vsaj posredno navezovati tudi na družbo, človeški svet, kulturo in jezike. Ko avtor razčlenjeno navaja argumente v prid realizmu v znanosti, sklene svoj premislek z ugotovitvijo, da morajo ljudje ohranjati listo, kar jc resnično vredno življenja in obstoja. Znanstvena racionalnost sc povezuje z etično racionalnostjo.
Določila, ki vodiodoUlctovcga izvirnega modela znanosti, so naslednja:"- lo, da nam mora doseženi model dati pametne in uporabne usmeritve v razreševanju 'filozofskih' problemov znotraj polja teorije znanosti; - to, da nam mora dati prav tako pametno podobo o 'znanstveni racionalnosti', tj. umestiti znanstveno racionalnost v neko filozofsko teorijo racionalnosti (uma)." (str. 274)
V Ulctovi refleksiji sodobnih teorij znanosti je očiten filozofski novum: ko polemizira z znanimi teoretik i, navaja lastne rešitve problemov. Avtorjev prikaz se odlikuje z natančni m poznavanjem problematike, argumentiranim ocenjevanjem, razumljivo in slogovno prečiščeno razlago zapletenih vprašanj, ponazoritvami s primeri iz fizike, tu in tam pa ludi z eksplicitnim humanističnim sporočilom in zavezanosti etiki. Knjiga je urejena in izčrpna, sporočilno zanimiva in filozofsko inovativna.
Sklepni zapis Knjigi na pot jc izpod peresa slovenskega filozofa in logika Franeta Jermana, teoretika, ki jc vsebinsko in mentorsko pomembno vplival na razvoj sodobne logike v našem filozofskem prostoru. Jerman prikaže Uletovo razvojno pot in napravi sintezo njegovih najpomembnejših idej. Na koncu izrazi upanje, da bo knjiga Sodobne teorije znanosti našla pot do bralcev.
LITERATURA
Ule. Andrej, Osnovna filozofska vprašanja sodobne logike, Ljubljana, Cankarjeva založba, 1982. Ulc. Andrej, Od filozofije k znanosti in nazaj, Ljubljana, Državna založba Slovenije, 1986. Ulc, Andrej, Filozofija Ludwiga Wittgcnstcina, Ljubljana, Znanstveni inštitul Filozofske fakullete, 1990. Ule, Andrej, Sodobne teorije znanosti, Ljubljana, Znanstveno in publicistično središče, 1992.
ANTHROPOS 1993 / 3-4
PREVODI
Problem svobodne volje pri Tomažu Akvinskem
Summa theologica la, Q 83, 1-4
BOŠTJAN TURK
POVZETEK
V pričujočem pre vodu predstavljamo štiri člene iz Summe theologiceTomažaAkvinskega, ki so namenjeni razdelavi voluntativne tematike. Tomaž, se v njih posveča vprašanjem volutnativne avtonomije, tj. razmerju med relativno in absolutno voljo, raziskuje pa tudi temeljne voljne vzgibe in možnosti njihovega definitivnega udejanjevanja. Bistvena intenca Tomaževe razprave je prikazati deficienco človeške volje v odnosu do nadnaravnih smotrov, seveda na afirmativen način, kjer tudi kontingentni red ohranja svojo avtonomijo in digniteto. V spremni besedi, kije prevodu dodana, pojasnjujemo tvarino členov, hkrati pa opozarjamo na nujnost konstituiranja normativne podstave, na katero bi se nadaljn je prevodno delo opiralo. Prikazujemo tudi nekaj rešitev, ob tem pa se, v nasprotju s prevodi polpretekle dobe /Janžekovič, Jerže, UšeničnikJ, opiramo na besedotvorno in besedoslovno normo sodobne knjižne slovenščine ter ob njej nakazujemo možnosti integralnejše ureditve odgovarjajoče terminologije.
ABSTRACT
THE QUESTION OF FREE WILL ACCORDING TO SAINT THOMAS AQUINAS
SUMMA THEOLOGICA /A,q 83,1-4
In this translation we present four points from the Summa Theologica of Saint Thomas Aquinas which are intended for the analysis of voluntaristic thematics. Saint Thomas here addresses the question of voluntaristic autonomy, i.e. the relation between relative and absolute will, and in vestigates the basic initiatives of will and the possibilities of their definite realisation. The primary intention of the discourse of Saint Thomas is to describe the deficiencies of human will in relation to supernatural purposes of course in an affirmative manner in which the contingent order retains its autonomy and dignity. In the afterword added to the translation we explain the contents of the points and emphasize the necessity of constituting a normative basis for further translation . We are also presenting some possible solutions relying on the linguistic norms of modern Slovene, contrary to earlier translations (Janžekovič, Jerže, IJšeničnik), indicating the possibility of a more integrated ordering of the terminology.
Členi o svobodni volji, ki jih v pričujočem prevodu priobčujemo, razvijajo in poglabljajo v prejšnjem razdelku /a. I in 2/ zastavljeno problematiko svobodnosti oz. suverenosti človeka v odnosu do lastnih voljnih aktov. Tomaža tu zaposluje natančno definirano vprašanje, namreč: je počelo voluntati vne dejavnosti v rcsnici neka zmožnost / potentia/, razločena od uma/intcllcctus/ in volje. Odgovor jc negativen, povzeti pa gaje moč takole: svobodnost jc resda inherentna voljnemu aktu, toda lc toliko, kolikor se ta odraža v presoji glede primernosti oz. neprimernosti voljnega objekta. Sodba/njen akt/ je svobodna, nepodvržena ničemur, razen volji. Odtod tudi poimenovanje svobodna volja za tisto zmožnost, po kateri človek svobodno deluje.
Tomaž to tudi podrobneje utemelji. Naglašadistinkcijo med instinktivnim ter racionalnim aktom sodbe, ki je primarnega pomena za njegovo voluntativno teorijo. V enem kot v drugem primeru gre za zadnji odra/."praktičnega" uma, neposredne koristnosti, za konkretni akt, ki predstoji subjektu. Toda zmožnost sodbe, lastna bitjem svobodne volje, ima glede na smoter, ki ga le-ta v presodnem procesu odmišljajo, vselej nujno tudi univerzalni značaj. Tako jih temeljno počelo volje nezadržno ravna k posledn jemu dobremu, k posledn ji sreči /lahko tudi z veliko/, in to brez restrikcij, docela univerzalno. Toda v konkretnem voluntativnem aktu sc splošni nagib volje, ki teži k popolni uresničitvi, udejanja lc delno, gradirano, zato človek lahko izbira tako dobro kot slabo /zlo/, pač glede na stopnjo / voluntati vne/univerzalnosti, k i jo njegovo dejanje odraža. Zato Tomaž akt volje definira kot konkretizacijo splošne, premočrtne voluntativne intcncc. Tudi odtod sledi, da jc biti svoboden toliko kot biti izključni vzrok svojega gibanja /Razrešitev, člen 3/, kajti gibanje, kot vsaka dejavnost izhaja iz volje, ta pa je fakultativna, utemeljena v svobodni presoji.
Opozoriti je tudi treba, da pušča Tomaž vprašanje odnosa med prvim, absolutnim počelom gibanja in /človeško/ svobodo nedorečeno: res je, daje človek po svoji volji odločilni vzrok lastnih dejanj, toda v smislu drugotnega, nc prvotnega vzroka: od slednjega je namreč v celoti odvisen, od njega prejema možnost biti, nenazadnje tudi možnost biti vzrok svoji dejavnosti. Tomaž odgovor, ki ga tu le skicira/*/, obširneje razvije drugod /1 a I- II/, ko obravnava deficicnco volje v razmerju do nadnaravnih smotrov človeka.
Členi prinašajo tudi nekaj obrobnejših tez/o rczistcnci Človeka senzitivnim in biološkim težnjam, edinstveni v vsem živem svetu, pa o odnosu volje in sredstev, ki služijo njenemu udejanjevanju in drugo/, povzeti pa jih je moč v spoznanje nujne in nerazdvojljive vloge voluntativnega ter intelektualnega počela v voljnem aktu.
Prcccj relevantnejša od vsebinske plati, tvarine, pa jc njihova izrazna struktura. Namreč: gre za prevodni prvcncc, kajti Slovenci nimamo s tega področja /Summa I/I, Q 79/ šc ničesar /glede na to, da ima tematika volje v Tomaževi filozofiji takorekoč ontološko vlogo, pa seveda tudi za svojevrstno anomalijo/, zato se pri domačenju ni mogoče opreti na ustaljeno normativno podstavo. Tudi čc je ta do neke mere še eksistentna /Ušeničnik, Janžckovič/, jc za sodobni knjižni jezik neuporabna /kroatizmi, slavizmi, pomanjkljivo besedotvorje, ipd/.
Vse, tudi ključne terminološke enote jc tako treba postavljati na novo, pri tem pa sc kar najintenzivneje izogibati nevarnosti improvizacije ter uvajanja ncavtentičncga besedišča.
Na nekaterih najrelevantnejših primerih jc tako pokazati, kaj je narekovalo konkretne rešitve, konsekvento pa, v kakšni meri lahko pričujoč prevod prispeva k oblikovanju ustrezne terminološke norme, brez katere si intcgralnejših prevodnih projektov ni mogoče zamišljati.
Ker jc primarna lastnost volje njena tclcološka struktura, je pogledati najprej sčm. 3. in 4. člen razdelujeta hierarhizacijo voljnega reda, ki sc izraža v enem pojmu, a raznopredložno.
"Dcfine/esse/"/tudi "propter finem", vendar kot pojasnjevalni sinonim/označuje univerzalni voljni nagib, tisto, čemur bi se v nekolikanj manj strogi terminološki alternativi dejalo vzgib po popolnjevanju, po naličenju inherentni, od Stvarnika v začetku časov dani podobi. Imenovati bi ga bilo moč tudi evolutivni elan, ki poganja stvarstvo k novim in novim, optimalnejšim oblikam, k omegi vsega, karje, kot podobovito pravi Pismo. Zveza "dc fine" /neposreden pomen: od cilja/ to eksplicitno ponazarja že s prepozicijo in sklonom samim: kot ustvarjeno pripada stvarstvo Stvarniku, ki jc tudi njegovo poslednje stečišče in cilj: je od njega /posesivni moment/, vendar jc od njega tudi ontološko odločen/o/ /ablativus -ločilnik, ločni moment/. Vscbljcno naravnanost k tej končni točki, se namjojc v slov. jeziku zdelo najustrezneje izraziti kot "težnja po/lastni/dobrobiti", kajti vse se giblje v njeni smeri, tja, koder lako bitni kot vrednosti red sovpadeta /prim. Tomažev aksiom o nedeljivosti bitnih, spoznavnih, vrednostnih in vsekakršnih počel, predvsem Summa 1 a, Q3 in Q4/. Izraz "dobrobit" jc primernejši od drugih, ncvlralnejših podobnoznačnic /cilj, namen, smoter.../, zato, ker izrecno naglašujc integralno vez med Stvarnikom in stvarstvom, brez katere si ontološke funkcionalnosti slednjega ni moč pojasnjevati.
"Dc fine" jc korclativcn zvezi "ad finem" /k cilju/: ta pomeni subsidiarne oblike, sredstva, s katerim se udejanja primarno voluntativno počelo/prim.: člen 3, odg.: "Izbor se vedno ravna po smotru, ta pa sledi dobrobiti objekta v izbiri/ Če jc bil za prvo uporabljen visoko intenzitetni izraz dobrobit"/težnja k njej/, je tu potrebno izbrati kaj bolj neoznačenega. Najenostavneje bi bilo "ad finem" prevajati s "sredstva /ki za to poslužijo"/, vendar je v "sredstvu" Ideološki vidik odsoten ter eventualno razviden šele iz konteksta. Ker pa gre v rcsnici za dejavnost, uperjeno v določen, četudi komplementaren cilj, je zvezo "ad finem" najustrezneje prevajati s "smoter" /že v gornjem navedku/. "Smoter" je nevtralnejši kot "dobrobit" in lahko zato primerno odrazi hierarhično drugotnost v voljnem redu.
Nadaljnje vprašanje, ki ga domačenje Q83 zastavlja, je kakšno slov. ustrcznico najti za terminološko sintagmo "potentia appctitiva" oz. za njen drugi člen /appetitivus/. Dosledno prevesti ga ni mogoče, kajti "appctitus" je sholastično toliko kot težnja, la izraz pa sc v slov. nc popridcvlja. Približna rešitev bi bila uporabiti sinonim; še najbližje jc temu "želja" oz. "želelen", vendar so tu težave, saj ju sholastično besedišče definitivno ločuje, karje razvidno ludi iz besedila /protiug. 3. člena/. Zelja /desiderium/ jc akl težnje /njene moči/ /actus appctitivac virtutis/, gre za dvoje diferenciranih kategorij, zato prevod v to smer ni možen. "Appctitiva potentia" tudi ni mogoče izraziti v rodilniku, saj zveza nc vsebuje posestnega razmerja, temveč prinaša določevanje glede na vrsto. Najprimerneje je zato "appetitivus" ohranjali v avtentični podobi, kot tujko, ga le oblikoslovno in -glasno prilagodili dom. jeziku. Na ta način ravnajo tudi veliki prevodi Summae/npr.: v izdaji Blackfriars/London 1970/ najdemo "appetitive power" ; "appetitive" v tej zvezi seveda ni razumeti v smislu besednodružinske ustreznosti ang. "appetite", ki sc uporablja v kulinaričnem območju, saj gre za dvoje semantično in funkcionalno raznorodnih izrazov, katerih dozdevne prekri vnosti ni težko pojasnili. Podobno rešitev /facultc appetitive/ uveljavlja tudi cdicija Ccrl /Pariz, 1984/, zato v slov. jeziku "apetitivna" zmožnost nc bi smelo zveneti pretirano tuje oz. bizarno: kar pa "apetitiven" izgublja po provenicnci, pa vselej polno nadoknadi glede na povednost in vsebinsko zanesljivost.
Tuj zgled jc upoštevati tudi pri domačenju lat. "habitus", pojma razvejenega pomena in široke rabe. Prvotno pomeni deseto Aristotelovo kategorijo, označujočo odnos subjekta do tega, kar ga odeva, krije; nadalje razpoložljivost: tj., tiste statične notranje dispozicije, svojstva, ki sleherni dejavnosti predhajajo in nas disponirajo raz-polagajo za to, da nekaj
dobro ali slabo pokrcnemo /prim. člen 2, raz.2: "per habitum aptus ad operandum bene vel male"/; potem razpoloženje, stanje duha, spet v dobrem in slabem: prvo pomeni kreposti, drugo hibe ter naposled: naravno, vrojeno naravnanost k razumevanju, razvidovanju temeljnih bitnih in spoznavnih načel sveta/tudi člen 2, odg.: "/per/ habitum /.../ inclinamur /.../ ad assentiendium primis principiis'7. Vsega, kar smo navedli - obstojijo pa še dodatne skupine podpomenov, ki jih tu nc moremo členiti - v si. jeziku ni mogoče zaobjeti v en sam termin. Zato je treba bodisi uporabljati vsakokratne različice skupnega pomena - nekaj je navedenih zgoraj - bodisi poiskati nadpomenko. Vztrajati je pri slednjem, saj terminološka neustaljenost izrazov, usposobljenih za označevanje posamičnih semantičnih parametrov "habitusa", vodi v zmedo in nerazumevanje, dodaten razlog pajc, daje ta pravzaprav že pri roki: Namreč kot tujka, v svoji izvorni obliki /habitus/. Potreb naje le sistemska prilagoditev, pa je na voljo termin, ki svojo vsebino odrazi enako ustrezno kot v primarnem jezikovnem okolju. Pričujoči prevod to tudi upošteva, potrditev pa najde v navedenih edicijah / Blackfriars, Ccrf/, katerih prva "habitus" prevajaš "habit", v drugi pa je cclo nepremenjen, tj., "habitus".
Ostalo izrazje členov je v splošnem ustroju tomističnega besednjaka drugotnega pomena, zato ga tu podrobneje nc razčlenjujemo. Če naj Tomaž Akvinski v rcsnici zaživi v slov. prostoru, pa bo največ naporov gotovo treba posvetiti konstituiranju ter konvencionalizaciji ustrezne pojmovno-izrazne normativne pod stave, tu pa natanko premisliti, kakšne domače ustreznicc uporabljati za vsako od lat. terminoloških enot, pri tem pa se zgledovati pri jezikih, koder seje tomizem žc dodobra uveljavil.
IV.
Vprašanje 83
O SVOBODNI VOLJI /DE L1BERO ARBITRI O/
Nadalje je razmišljati o svobodni volji, koder se nam je osredotočiti
na četvero vprašanj:
1/ je človeku lastna svobodna volja,
2/ kaj je svobodna volja: zmožnost, dej ali habit,
3/ če je zmožnost, je apetitivna ali spoznavna,
4/ če prvo, sta z voljo ena zmožnost ali ne.
Člen I:
JE ČLOVEKU LASTNA SVOBODNA VOLJA (UTRUM HOMO SIT LIBERI ARBITRI)
UGOVORI
I. Zdi se, da človeku svobodna volja ni lastna. Zakaj kdorkoli je svobodne volje, počne tisto, kar hoče, človek pa tega, kar hoče, vedno ne počne. Rečeno je namreč: "ne delam namreč lega, kar hočem, temveč počnem to, kar sovražim/1 /Torej človeku svobodna volja ni lastna.
2.	Nadalje: komurkoli gre svobodna volja, temu je ludi moč hoteti ali ne hoteli, delovati ali pa se tega vzdržati. Pričloveku pa ni nič takega. Rečeno je: "ni odvisno od tistega, ki hoče, in ne od tistega, ki teče"/ 2/, namreč hotenje in tek. Človeku torej svobodna volja ni lastna.
3.	Pa tudi: " svobodnoje tisto, karje sebi vzrok", kot pravi Metafizika /3/. Potemtakem tisto, čemur je vzrok gibanja nekaj drugega, ni svobodno. Ker pa voljo giblje Bog - v Pregovorih namreč stoji" Kraljevo srce je v Gospodovi roki in vodi ga, kamorkoli hoče" /4/, in v Pismu Filipljanom: "Bog je, ki zbuja was hotenje in delovanje" /5/- je videti, da človek tu ni svoboden.
4.	In še: svoboda volje pomeni suverenost nad lastnimi dejanji. Pri človeku temu ni tako, kajti prerok govori: "Vem, o Gospod, da ni človeku v oblasti pot njegova, ne v moči moža, kako naj hodi in ravna stopinje svoje" /6/. Očitno se zdi, da človek v volji ni svoboden.
5.	Nenazadnje pravi filozof: "Smoter bitij se zdi utemeljen po njih samih /Qualis unusquisque videtur, talis finis videtur ei/"/7/. A v naši moči ni, da bi si odgovarjajoči način bili/aliquales esse/ volili sami, temveč nam je ta predhodno dan v naravi bitja. Po njej ravnamo, ne po svobodi volje.
P ROTI UGOVOR
Ekleziast pa pravi:" Bog je v začetku ustvaril človeka in ga pustil v svobodi sveta /reliquit eum in manu consilii sui/" /R/. Glosa navedenemo mesto pojasnjuje: " tj. v svobodi volje" /9/
ODGOVOR
Človek je v polni posesti svobodne volje, saj bi v nasprotnem slučaju svetovanje, prigovor, prepoved, priznanja, kazni /consilia, praecepta, prohibitiones, .../in drugo bilo vse skupaj brez smisla. Da bi to bolje pojasnili, pomislimo, kako mnoge reči delujejo brezpresoclno /absque judicio/; tako npr. kamen, ko se giblje niz.dol in podobno vse, kar je še brezzavednega /cognitione carentia/. So pa tudi bitja, ki ravnajo zavedno, a ne svobodno, kot npr. živali. Pred volkom bo jagnje pognal v tek naravni nagon, ne razbor položaja /ex collatione/; odločitev ne bo prosta, temveč odvisna od vrnjenega čuta. Človek pa ravna presodno; uporablja spoznavno moč /vim cognitivamJ, da ve, se mu je nečesa ogibati ali mu kaže tisto zasledovati. Ker pa taista ne izhaja iz vrojenih gonov, marveč je dejavnost razuma, temelječa na izkustvu, deluje človek svobodno, odločujoč se venomer za eno od možnih poti. Vprigodnih rečeh/circa contigentia/ se razum odloča med povsem nasprotnimi smermi, kot je očito iz silogistične dialektike ali govorniških utemeljevanj. V ta red sodijo tudi naša posamična dejanja /Particularia sunt contingentia./, zato lahko razum razbira med raznimi možnostmi in ni ujet v eno samo. Tako je svobodna volja človeku lastna po razumu in zaradi njega /ex ipso quod/.../est rationalis/.
ZA VRNITEV UGOVOROV
1.	K prvemu bodi rečeno; bilo pa je omenjeno že Zgoraj /10/, namreč, čutni vzgib/appetitus sensitivus/, dasipokoren razumu, prihaja često z njim vopreko, ko ravna zoper to, kar ta zapoveduje. Zato je prav, da človek tega, kar hoče vedno ne počne; da opušča tisto, kar razum odsvetuje, to pa je tudi smisel Avguštinove glose.
2.	K drugemu povejmo, da navedenih apostolovih besed ne gre razumeti na način, da bi človek ne mogel svobodno hoteti ali teči, marveč, da svobodna volja sama ne zadostuje, če je Bog ne vzpodbuja in krepi.
3.	K tretjemu je treba reči, da je svobodna volja sebi lasten vzrok gibanja /causa sui motus/, kajti človek se zgolj po njej ravna k dejanju. Iz tega, da je nekaj sebi vzrok gibanja pa ni nujno sklepati, da je tudi splošni, prvi vzrok stvari, kot ne bi mogli trditi, da je nekaj, kar drugo vzrokuje, temu zato tudi prvi vzrok. Bog je namreč izključni pr\'i vzrok, ki giblje naravna in voljna počela in kot v naravnem redu njihove dejavnosti v ničemer ne krni/non aufert quin... sini ncitura-les/, tako tudi voljnega reda nehabi, temveč ga celo jača/potius hoc in eis facit/. Božje delovanje v stvareh je namreč polno uglašeno z njihovo naravo.
4.	Za četrto naj velja, da človek resda ni docela v lasti svoje poti, vendar je treba opozoriti, da jemlje navedek v poštev zgolj izvršbeni vidik, v ničemer pa ne napotuje na zamisel samo. Človek je v izvrševanju svojih načrtov lahko oviran, vendar ostajajo ti slejkoprej v njegovi posesti, opiraje se na božjo pomoč /supposito tamen divino auxilio/.
5.	Za peto ugotovimo, da je človekova bit dvoja: naravna in takšna, ki to dopolnjuje. Prva sodi tako v področje umne dejavnosti kot k telesu in njegovim močem. Po umni biti človek spontano teži k poslednjim smotrom življenja oz. k sreči. To nagnjenje prihaja iz narave bitja in svobodni volji ni podložno, kot smo dognali poprej. Če paje beseda o telesu in njegovih močeh, povejmo, da človekova naravna bit izhaja iz mnogovrstnih značajno-telesnih danosti posameznika, ki pa se v njegovem umnem predelu /in intellectivam partem/ne odražajo: preprosto z.ato, ker ta ni dej telesa. Tako ne drži, da bi bil smoter človeka zapopaden v njegovi naravni biti, saj se njene težnje vselej pomerjajo ob razumu, kijih presoja ter morebitne udejani, kot smo že rekli Zgoraj.
Torej ostaja svoboda volje tudi glede na naravno bit človeka neokrnjena.
Naravno bit v človeku dopolnjuje vsakemu posamezniku lasten način ravnanja, njegova nagnjenja in navade, ki ga vodijo do dejanj. Razum pa sodi tudi nad tem, celo upravičeneje kot v prejšnjem slučaju, saj odreja, kaj bo nekdo med svoje lastnosti privzel in česa se bo ognil. Tako tudi tu ne odkrijemo ničesar, kar bi oporekalo svobodi volje.
Člen 2:
JE SVOBODNA VODA ZMOŽNOST (UTRUM LIBERUM ARBITRI UM SIT POTENT!A) UGOVORI
1.	Zdi se, da svobodna volja ni zmožnost, saj je svoboda volje toliko kot svoboda sodbe, sodba pa je dej, ne zmožnost: svobodna volja torej ni zmožnost.
2.	Naprej: svobodno voljo imenujemo moč volje in razuma/1/. Moč pomeni voljnost /facilitas/ zmožnosti, ki prihaja po habitu / quae est per habitum/. V tem smislu se o svobodni volji izraža tudi Bernard, ko jo imenuje:" habit duše, kijev sebi svobodna /habitus animae liber sui"./2/ Torej ni zmožnost.
3.	Nadalje: greh ne uklanja nobene od naravnih zmožnosti, razen svobodne volje. Avguštin uči:" Človek je zlorabil svobodno voljo ter s seboj vred pogubil tudi njo"/3/. Vse se zdi, da svobodna volja ni zmožnost.
PROT1UGOVOR
Zoper to pa govori, da se zmožnost vselej cepi na odgovarjajoč habit in ker je enako moč postaviti tudi za milost in svobodno voljo - pr\>a namreč prihaja k slednji, da bi jo vedla k dobremu - lahko sklepamo, da je svobodna volja v resnici zmožnost.
ODGOVOR
Četudi svobodna volja izvorno označuje dej, se v splošni govorici nanaša na njegovo počelo, na tisto, kar človeku omogoča svobodo v odločevanju. To pa sta tako zmožnost kot habit, kajti v tem sta nerazdružJjiva: zato tudi npr., pravimo, da spoznati pomeni spojiti vedo /scientia/ z umno zmožnostjo /intellectiva potentia/. Odtod sledi, da bi morala svobodna volja biti bodisi dej ali habit ali zmožnost in habit skupaj /4/. Da ni niti habit niti zmožnost s habitom je jasno iz dvojega:
prvič: ko bi bila habit bi moral ta biti vrnjen, saj je svobodna volja človeku lastna po naravi. Temu pa ni tako, kajti nikakršnega naravnega habita ni, ki bi nas vodil v stvareh svobodne volje. Težimo Zgolj po tistem, na kar nas navaja naravni habit /ad ea /habemus/ habitus naturales /.../ inclinamur/ kot primer omenimo, da na tak način pripoznavamo /po odgovarjajočem habitu uvidimo kot veljavna, op. prev./prva načela v znanosti.To naravno stremljenje se svobodne volje v ničemer ne tiče: podobno smo ugotovili zgoraj, ko je bila beseda o človekovi težnji po sreči. Tako bi bila misel o svobodni volji kot naravnem habitu človeka v sebi protislovna. Enako bi bilo tudi, če bi postavili, da je habit, vendar ne naraven, saj bi v tem slučaju ne sodil k naravi našega bitja.
Nesporen je tedaj sklep, da svobodna volja ne more biti habit. In drugič, v Etiki velja habit za "dobro ali slabo zadržanje v strasteh oz.
splošnem ravnanju /secundum quod nos habemus ad passiones vel ad actus bene vel male/"/5/. Npr.: zdrinost nas varuje pred strastmi, nezdržnost nas vanje peha, znanje /scientia/ nam pomaga, da po spoznavnem deju razvidimo resnico, neznanje to prepreči. Ker je svobodna volja v tem smislu docela neoznačena, ne more biti liabit. Torej je lahko zgolj zmožnost.
1.	K prvemu povejmo: zmožnost navadno imenujemo po ustrezajočem deju. Tako je dej svobodne volje v resnici imenovanje za zmožnost, ki mu je počelo, zakaj če bi bila svobodna volja dej, bi v človeku ne bila nenehoma /non semper maneret in homine/.
2.	K drugemu nam je reči: pogosto je moč istoznačna pred-učinkujoči zmožnosti /expeditam ad operandum/, taka pa služi v opredelitvi svobodne volje.
Po Bernardu se habit bistveno ne razločuje od zmožnosti, saj mu pomeni tisto svojstvo, ki je v jedru vsakršnega dejanja. To pa sta vselej zmožnost in habit skupaj, kajti prvo nam sploh omogoča nekaj pokreniti /ut homo potens operari/, drugo pa prvo dopolnjuje ter nas nareja, da se odrežemo zdaj dobro zdaj slabo/ut aptus /.../bene vel male/.
3.	Za zadnje ugotovimo: izvorni greh človeka ni oropal svobodne volje, marveč svobode pred grehom, o tem pa več pri nravstvenih vprašanjih v drugem delu /6/.
člen 3:
JE SVOBODNA VOLJA APETITIVNA ALI SPOZNAVNA ZMOŽNOST?
(UTKUM LIBERUM ARBITRI UM SIT POTENTIA A PET ITI V A AN COGNITIVA? UGOVORI
1.	Domnevati je, da je svobodna volja prej apetitivna kot spoznavna zmožnost. Janez Damascen pravi: "svobodna volja je nujna spremljevalka razuma "///. Ker je razum spoznavna zmožnost, lahko enako trdimo o svobodni volji.
2.	Tudi: svobodna volja je toliko kot svoboda sodbe. Ker je ta dej spoznavne zmožnosti, bi enako veljalo za svobodno voljo.
3.	In še: svobodna volja vključuje iz.bor /electio/, ki gre v red spoznavnih moči: pomeni namreč primerjati eno drugemu, kar je lastno spoznavnim dejavnostim. Vse se zdi, da je svobodna volja spoznavna zmožnost.
P ROTI UGOVOR Vendar pa, kot pravi Filozof/2/, izbor predpostavlja željo reči, je dej težnje, torej tudi izbor, saj izhaja iz svobodne volje. Svobodna volja se tako kaže kot težnja.
ODGOVOR
Povedati je, da je izbor prvenstvena lastnost svobodne volje. Prosto namreč izberemo eno danih alternativ. Od tod sklepamo, da
svobodno voljo lahko ustrezno pojasnjujemo zgolj z izborom. V izboru pa se kažeta spoznavni ter apetitivni moment. Po pn>em vzpodbuja voljo, da uresniči, kar smo se namenili. - V 6. knjigi Aristotelove Etike ostaja vprašanje, je izbor pripisati spoznavnim ali apetitivnim močem, večidel nedorečeno: filozof namreč pravi, da gre bodisi za razum, ki po nečem teži bodisi za težnjo, ki nekaj sodi. V 3. knjigi pa se nagiblje k mnenju, da je izbor pravzaprav težnja razuma in ga izrecno imenuje "presodita težnja " /desiderium consiliabile/. Vzrok je, da se izbor vedno ravna po smotru /adfinem/, ta pa sledi dobrobiti objekta v izbiri. Posledično lahko dobrobit označimo za prednostni vzgib težnje in zaključimo, da je izbor v jedru dej apetitivne moči, svobodna volja pa apetitivna zmožnost.
1.	K prvemu povejmo: apetitivne moči gredo vedno v korak s spoznavnimi, odtod tudi Damascenov izraz.
2.	Za drugo ugotovimo: sodba je finalni člen presodnega postopka, rationis/, ki se v sklepnem delu po težnji potrjujejo /acceptationem appetitus/. To ima v mislih Aristotel, ko pravi: " težimo po tistem, na kar nas navaja preudarek" /3/. Izbor je potemtakem vrsta sodbe, odtod tudi ime: liberum arbitrium - svobodna razsoja.
3.	K tretjemu nam je reči: izbor temelji na primerjavi izbornih elementov, prav to pa bi lahko dejali tudi za težnjo, ki, oslanjaje se na razumski razsodek, daje enemu prednost pred drugim.
člen 4
JE SVOBODNA VOUA DRUGA ZMOŽNOST KOT VOUA /UTRUM LIBERUM ARBITRIUM SIT ALIA POTENTIA
A VOLUNTATE/
UGOVORI
L Zdi se, da je svobodna volja druga zmožnost kot volja. Damascenu velja thelesis za voljo, bulesis za svobodno voljo: pravi namreč, da bulesis pomeni primero dveh reči, po kateri se za eno od njiju odločamo, thelesis pa je volja v splošnem.
2.	Nadalje: zmožnosti razpoznamo po njih deju. Vendar je iz.boriz.bor se ravna na smoter, medtem ko volja meri v dobrobit samo/voluntas est de fine, electio autem de iis quae sunt ad finem "/2/. Volja in svobodna volja očitno nista nekaj enakega.
3.	In tudi: volja je umna težnja/appetitus intellectivus/. Um-tvorni ter trpni um/intellectus agens et possibilis/. V območju umnih teženj se tako izpričuje neka, od volje razločena zmožnost, ki ne more biti nič drugega kol svobodna volja. Svobodna volja je torej ob volji lastna in od nje razlikujoča se zmožnost.
PROT1UGOVOR Vendar Damascen sam trdi, da svobodna volja ni v resnici nič drugega kot prav volja /3/.
ODGOVOR
Povejmo, navedli pa smo že poprej /4/ namreč, da so apetitivne združuje z raz.členjujočim mišljenjem, tako se pri umnih težnjah volja pridružuje svobodni volji, zakaj slednja ni nič drugega kot izborna moč /vis electivaJ.
Podrobneje se to očituje iz. medobjektnega oz., medaktnega razmerja v zadevnih območjih /ex habitudine objectorum et actuum/. Umevanje je zgolj pripoznavanje nečesa, tako npr. temeljnih načel, ki so samo-umevna, jasna brez. analitičnega preudarka, medtem ko razčlenjujoče mišljenje postopa na način vzporejanja in združevanja nez.loz.nih povedkov/ex principi is/, da bi se dokopalo do kompleksnejših znanj.
Če to prenesemo v območje teženj, ugotovimo, da volja naznačuje težnjo po stvari / appetitum rei/, njen smoter pa se v celoti pokriva z. želenim objektom. Izbor je v tem pogledu širši. Pomeni namreč zasledovati nekaj ne z.aradi onega samega, temveč zaradi nečesa drugega /appetere aliquid propter alterum/, tj. izhajati iz. smotra odgovarjajočih objektov, da bi se odkrila njihova dobrobit. V redu umnih dejavnosti je tako med nez.lož.nimi ter sintetično oblikovanimi povedki isto razmerje kot v redu težnje, koder nas šele smoter napotuje na dobrobit, kaže pase tudi, da voljo inizborno moč oz. svobodno voljo veže enak odnos kot umevanje in razčlenjujoče mišljenje. Za slednja smo že opozorili, da se porajata iz. iste zmožnosti: podobno, kot smo zgoraj dejali, da sta gibanje in mirovanje v resnici predikata ene same moči /eiusdem virtutis/ /5/. Potemtakem je izbirati ter želeti glede na zmožnost eno, odtod pa lahko zaključimo, da sta tudi volja in svobodna volja ena sama zmožnost, in ne dve.
ZAVRNITEV UGOVOROV
1.	K prvemu: bulesis razlikuje od thelesis drugačen dej, nezmožnost.
2.	K drugemu: izbor in težnja, četudi se razhajata v deju, pripadata isti zmožnosti, soroden primer sta umevanje in razčlenjujoče mišljenje.
3.	K tretjemu: volja nahaja v umu izvor gibanja, zato v njej ni potrebno razlikovati med delujočim in z.možnostnim umom.
OPOMBE/*/ Člen I:
/I/ - Rimljanom 7,15,
111 - Rimljanom 9,16,
/3/ - Metafizika, I, 2. 982H25,
/4/ - Pregovori 21,1,
/5/ - Filipljanom 2,13,
/6/ - Jeremija 10,23,
/7/- Etika III, 5, III4a31, /8/ - Ekleziast 15, 14,
/9/ - Avguštin, mcdvrstična glosa, uvrščena v Scrm., CLIV, 3, PL 38, /10/- Ia. 81, 3 ad 2.
Člen 2
/1/ - po Scntcncah Petra Lombarda, II, 24, 3, /2/ - De gratia ct libero arhitrio, I Č 2. PL 182, /3/ - Enrichidion 30. PL 40, 246,
/4/ - polemično do Alberta Velikega, ki v Summa dc ereaturis /II. 70,2/ svobodno voljo opredeljuje za zmožnost; do Bonavenurc, kateremu velja za habit /In II Sent. 25, 1, 4/ ter do Aleksandra Halškega, ki ugibljc če ni morda oboje /Summa ia2i, n. 390/, /5/- Etika 11,5. IIo5b25, /6/- Ia2ac. 85 Č 109
Člen 3
/1/ - Dc fidc orlli. II, 27. PG 94, 960, /2/-Etika II, 3. III3a9, /3/ - Etika VI, 2. II39H4,
Člen 4
/1/ - Dc fide orth. II, 22. PG 94, 944,
/2/ - Etika III, 2. IIIIb26,
/3/ - Dc fide orth. III, 14. PG 94, 1037,
/4/ - Ia. 64, 2; 80, 2,
/5/ - Ia. 79, 8
PREVODI
ANTHROPOS 1993/3-4
Vzročnost1
DA VID LEWIS
Hume jc kar dvakrat definiral vzročnost. Napisal jc: "....lahko definiramo vzrok kot predmet, ki mu sledi drugi, pri čemer vsem predmetom, ki so podobni prvemu, slede predmeti, podobni drugemu. Ali z drugimi besedami, če ne bi bilo prvega predmeta, ne bi bilo niti drugega."2
Nasledniki Humcovc druge definicije še vedno prevladujejo v filozofiji vzročnosti: vzročno zaporedje naj bi bilo takšno zaporedje, ki uprimerja neko pravilnost. Seveda paje bilo do zdaj žc kar prcccj izboljšav. Dandanes skušamo razlikovati med pravilnostmi, ki štejejo - "vzročnimi zakoni" in zgolj slučajno pravilnostjo zaporedij. Vzroke in učinke povezujemo v pravilnosti s pomočjo opisov, ki jih zadostijo, nc pa na osnovi globalne podobnosti. In dopuščamo, daje vzrok samo neizogibni del situacijc in nc kar vsa situacija, ki ji v skladu z zakonom sledi učinek. V sodobni analizi pravilnosti jc vzrok (v grobem) definiran kot katerikoli element katerekoli minimalne množice dejanskih pogojev, ki so, glede na zakone, skupaj zadostni za obstoj učinka.
Bolj natančno, naj bo Cpropozicija, da c obstaja (ali nastopa), in naj boEpropozicija, da e obstaja. Tedaj po tipični analizi, ki sc opira na pravilnost3 c povzroča e, čc in samo, če (1) C in E sta resnični propoziciji; (2) za neko neprazno množico L resničnih zakonolikih propozicij in neko množico propozicij o posameznih dejstvih F velja, da L in F skupaj implicirata Cd E. Pri tem pa samo L in F skupaj ne implicirata E ter množica L sama nc implicira C z> E.A
Šc veliko jc treba postoriti in veliko jc žc bilo storjenega, preden iz takšne dcfinicijc dobimo pojasnilo vzročnosti, ki gaje mogoče braniti. Mnogo problemov je že rešenih. Drugi ostajajo - posebej ta, da anal izc s pomočjo pravi lnosti težijo k temu, da mešajo vzročnost smo z raznimi drugimi vzročnimi relacijami. Če c spada v minimalno množico pogojev, ki so,
1	David Lewis: Causation, Journal of Philosophy 70 (1973), str. 556-567. Skupaj s Postskriptom pa je članek izšel v Dawid Levis: Philosophical Papers, Volume II. Oxford University Press 1986, str. 159-213.
2	Hume David: Raziskovanje človeškega razuma, (prev. Franc Jerman), Slovenska Matica Ljubljana, 1974, str. 119.
3	Nc gre za definicijo, ki bi jo, vsaj kolikor jc meni znano, v natanko lej obliki dejansko kdorkoli predložil.
4	Propozicijo definiram, kot žc postaja običajno, z množico možnih svetov, na katerih je resnična Ne gre za jezikovno bilnosl, Rcsničnostno-funkcijskc opcracijc na propozicijah so ustrezne Boolove operacije na množicah svetov, logične relacije med propozicijami so relacije vključevanja, preseka ipd. med množicami. Stavek nekega jezika izraža propozicijo, če in samo čc sta stavek in propozicija resnična na natanko istih svetovih. Noben običajen jezik ne more oskrbeli stavkov, s katerimi bi lahko izrazili vse propozicije, enostavno nc bo dovolj stavkov.
glede na zakone, skupaj zadostni za e, tedaj je nemara c res pravi vzrok za e. Toda c hi lahko hil ludi učinek od e - lak učinek, ki, glede na zakone in nekatere dejanske okoliščine, ne hi mogel nastopili, ne da hi bil povzročen z e. Ali pa bi c lahko bil spremljajoč pojav, epifenomen vzročne zgodovine e: več ali manj neučinkovit učinek nekega pravega vzroka za c. In c bi lahko bil ludi izpraznjen potencialni vzrok za e- nekaj, kar ni povzročilo e, vendar bi v odsotnosti tega, kar je dejansko povzročilo e, lahko povzročilo e.
Pokazati bi bilo treba, da lahko analiza s pomočjo pravilnosti uspe v razločevanju pravih vzrokov od učinkov, epifenomenov in izpraznjenih potencialnih vzrokov in da lahko v tem uspe, nc da bi postala žrtev še hujših problemov, brez kopičenja epiciklov in ne da bi se odpovedala osnovni ideji, da jc vzročnost uprimerjanje pravilnosti. Nimam dokaza, da se analiz s pomočjo pravilnosti neda izboljšati, niti nimam na voljo prostora, da bi pregledal vse poskuse do sedaj predlaganih popravkov. Rekel bom lc, da so obeti slabi. Mislim, da jc čas, da se predamo in poskusimo nekaj drugega.
Ni treba na dolgo in široko iskati, da bi našli obetajočo alternativo. Ko pravi Hume "z drugimi besedami", da čc nc bi bilo vzroka, tedaj učinek nc bi obstajal, ne gre zgolj za preoblikovanje prve definicije. S tem predlaga nekaj povsem drugega - analizo vzročnosti s pomočjo protidejstvenikov.
Njegov predlog ni naletel na ugoden sprejem. Res jc, vemo, da ima vzročnost tako ali drugače opraviti s protidejstveniki. O vzroku razmišljamo kot o nečem, kar nekaj spremeni, pri čemer mora ta sprememba bili sprememba glede na to, kar bi sc primerilo brez n jega. Čc vzroka nc bi bilo. nc bi bilo niti njegovih učinkov, vsaj nekaterih med njimi nc, običajno pa kar vseli. Vendar pa jc razlika med tem, da samo kdaj pa kdaj omenimo te puhlice, in tem, da na tej osnovi zgradimo analizo. Ta projekt se ni zdel vreden truda.5 Še predobro smo sc naučili, da so protidejstveniki nekaj, kar slabo razumemo, torej ni pričakovati, da bi kaj prida pridobili, če bi jih uporabili za analizo vzročnosti ali česarkoli drugega. Med čakanjem na boljše razumevanje protidejstvenikov pa vrhu tega niti ni bilo na voljo sredstev za spopad z navideznimi protiprimeri pojasnilu vzročnosti s pomočjo protidejstvenikov.
Trdim pa, da ni nujno, da protidejstveniki ostanejo slabo razumljeni, razen če sc nc oklepamo napačnih predsodkov o tem, kaj hi pomenilo razumeti protidejstvenike. Ali sc ustrezno razumevanje ne sme sklicevati na ne-dejanske možnosti? Ali moramo protidejstvenikom pripisati ostro določene pogoje resnice? Ali jih moramo, čc naj bo razumevanje ustrezno, strogo povezati z zakoni, pod katere sodijo? Čc da, tedaj ni pričakovat i nobenega ustreznega razumevanja protidejstvenikov. Tol iko slabše za standarde ustreznosti. Zakaj nc bi pojmovali protidejstvenikov dobesedno: kot trditev o možnih alternativah dejanskim situacijam, ki so v določeni meri nejasno označene, v katerih dejanski zakoni lahko ostanejo nedotaknjeni, ali pa tudi nc? Nekaj takšnih pojasnil protidejstvenikov zdaj žc obstaja, razlikujejo sc lc v detajlih.6 Če so pojasnila pravilna, tedaj so položeni trdni temelji za analize, ki sc opirajo na protidejstvenike.
V tej razpravi bom predstavil analizo nekaterih vrst vzročnosti, ki uporablja protidejstvenike in sc nc razlikuje preveč od Humcovc druge definicije. Potem bom skušal pokazati, kako ta analiza deluje v razločevanju pravih vzrokov od učinkov, epifenomenov in izpraznjenih potencialnih vzrokov.
5	Izjema: Anion Lyon, "Causality", British Journal for the Philosophy of Scicnce, XVIII, (May 1967); 1-20.
6	Naprimcr, Robert Stalnaker, "A Theory of Conditionals", v Nicholas Reschcr. ed. Studies in Logical Theory (Oksford: Blackwcll, 1986) in pa moje delo Counterfactuals (Oxford:-Blackwell, 1973).
Moja razprava bo nepopolna vsaj v štirih ozirih. Uvodno pojasnilo teh omejitev bo nemara preprečilo zmedo.
1.	Omejil se bom na vzročnost med dogodki, v vsakdanjem smislu te besede, kot so: bliski, bitke, pogovori, trki, pohajkovanja, smrti, dotiki žoge z zemljo pri nogometu, padci, poljubi in podobno. Nc da bi bili dogodki edine stvari, ki lahko povzročajo ali so lahko povzročene. Toda nimam popolnega seznama teh drugih stvari in nobenega dobrega skupnega izraza, ki bi jih vse pokril.
2.	Moja analiza jc namenjena pojasnilu vzročnosti v posameznih primerih. Nc gre za analizo vzročnih posplošitev. Domnevno gre v tem primeru za kvantificiranc trditve, ki zadevajo vzročnost med posameznimi dogodki (ali ne-dogodki). Izkaže pa se, da ni tako enostavno uskladiti vzročnih posplošitev naravnega jezika s kvantifikacijskimi oblikami, ki so na voljo. Stavek oblike: "C-dogodki povzročajo /s-dogodke" lahko recimo pomeni, čc sploh nc omenjam drugih dvoumnosti, naslednje:
(a)	Za nek c v C in nek e v E, c povzroča e.
(b)	Za vsak e v E obstaja nek c v C tako, da c povzroča e.
(c)	Za vsak c v C obstaja nek e v E tako, da c povzroča e.
Še slabše - "Samo C-dogodki povzročajo £-dogodkc" naj bi pomenilo, čc ima "samo" svoj običajni pomen:
(d)	Za vsak c, če obstaja nek e v E tako, da c povzroča e, tedaj jc c v C.
Toda temu ni tako! "Samo C-dogodki povzročajo /s-dogodke" ima nedvoumno pomen (b). Nc gre za probleme vzročnosti, ampak za problem načina izražanja kvantifikacije.
3.	Včasih izberemo enega od vzrokov za nek dogodek in ga razglasimo za edini vzrok, kot da drugih ne bi bilo. Ali pa izločimo nekaj vzrokov, ostale pa imamo le za "vzročne dejavnike" ali "vzročne pogoje". Ali pa govorimo o "odločilnem" ali "realnem" ali "glavnem" vzroku. Izbiramo lahko neobičajne ali izjemne vzroke, ali pa tiste, ki jih lahko ljudje nadzirajo ali tiste, za katere menimo, da so dobri ali slabi, ali pa enostavno tiste, o katerih želimo govoriti. O teh pristranskih načelih razločevanja vzrokov nc bom govoril.7 Zanima mc predhodno vprašanje, kaj pomeni biti eden od vzrokov (ko pri tem nc delamo nobene selckcije). Moja analiza naj bi zajela ta široki in nediskriminatorni pojem vzročnosti.
4.	Zaenkrat se bom zadovoljil z analizo vzročnosti, ki deluje v okviru determinizma. Determinizem pa zame ne pomeni teze o univerzalni vzročnosti ali teze o univerzalni predvidljivosti v načelu, ampak naslednje: glede na prevladujoče zakone narave ni dveh možnih svetov, ki sta popolnoma enaka do nekega trenutka, se od tedaj dalje razlikujeta, pri tem pa zakoni narave v teh dveh svetovih niso nikdar kršeni. S tem, da sc nc menim za indeterminizem, se morda odpovedujem najbolj osupljivi prednosti analize, ki temelji na protidejstvenikih pred analizami na osnovi pravilnosti - prva namreč dopušča možnost, da so tudi ne-determinirani dogodki povzročeni.8 Bojim pa se, dasc moja sedanja analiza še nc more spopasti z različnimi vrstami vzročnosti v indeterminizmu. Potrebni popravki bi nas odvedli predaleč v razpravo o spornih vprašanjih o osnovah verjetnosti.
7	Omenil bi le, darazprava Mortona Whiteao izbiranju vzrokov v Foundations of Historical Knowledge (New York: Harper & Row, 1965), str. 105-181, ustreza mojim zahtevam, čc izvzamemo dejstvo, da temelji na analizi na osnovi pravilnosti.
8	Da moramo upoštevati tudi to možnost, dokazujejo G. E. Anscoinbc, Causality and Determination: An Inaugural lecture (Cambridge: University Press, 1971); ter Fred Dretskc in Aaron Snyder, "Causual Irregularity," Philosophy of Science, XXXIX, 1 (March 1972), 69-71.
PRIMERJALNA PODOBNOST
Začel bom z osnovno relacijo primerjalne celovite podobnosti med možnimi svelovi. Rečemo lahko, daje en svet bližji dejanskosti kot drugi, čcjc prvi bolj podoben našemu dejanskemu svetu kot drugi, upoštevaje vse vidike podobnosti in razlik, ki jih pri tem primerjamo in tehtamo.
(Bolj splošno, poljubni svet vv lahko igra vlogo našega dejanskega sveta. S tem, ko govorim o dejanskem svetu, nc da bi natanko vedel, kateri svet jc dejanski, pravzaprav žc posplošujem čez vse možne svetove. V resnici potrebujemo tri-mestno relacijo: svet wf jc bližji svetu h' kot pa svet w . Odslej bom molče predpostavl jal to posplošitev.)
Zaenkrat šc nisem povedal, kako natanko naj bi med seboj primerjali in pretehtali vse vidike primerjave, torej nisem še ničesar povedal o tem, kaj naj bo naša relacija primerjalne podobnosti. Nisem je zaman imenoval "osnovna" (primitivna). Toda povedal sem, za katero vrsto relacije gre in relacije tc vrste so nam znane. Presojanje cclovitc podobnosti je naša običajna praksa - denimo, ko tehtamo in primerjamo različne vidike podobnosti in razlik med ljudmi. Pogosto so naša medsebojna pričakovanja o tem, kolikšno težo imajo posamezni dejavniki, dovolj določena in dovolj natančna za komunikacijo. Kasneje bom več povedal o tistem načinu tehtanja razlik in podobnosti, ki ga predpostavljam, če naj bo moja analiza uspešna. Toda nejasnost v relaciji primerjalne celovitc podobnosti ne bo odpravljena. Niti ni potrebno, da bi jo odpravili. Nejasnost v podobnosti ima vpliv na vzročnost in nobena pravilna analiza tega ne more zanikati.
Vidiki podobnosti in razlik, ki nastopajo v celoviti podobnosti svetov, so raznovrstni in številni. Konkretno, podobnosti glede posameznih dejstev imajo manjšo vrednost kot podobnosti v zakonih. Prevladujoči zakoni narave so pomembni za značaj sveta, torej imajo podobnosti zakonov veliko težo. Podobnost v zakonih je pomembna, ni pa nedotakljiva. Ni samoumevno, daje svet, ki sc popolnoma sklada z našimi dejanskimi zakoni ipso facto bližji dejanskosti kot pa svet, kjer so ti zakoni nakakršnkoli način kršeni. To je odvisno od značaja in obsega tc kršitve, od vloge zakonov, ki so kršeni v celovitem sistemu zakonov narave ter od medsebojne izravnave podobnosti in razlik v drugih vidikih. Na podoben način so lahko podobnosti ali razlike v posameznih dejstvih bolj ali manj pomembne glede na n jihov značaj in obseg. Zdi sc, da imajo velike in natančne podobnosti v posameznih dejstvih, ki nastopajo v nekem večjem prostorsko-časovnem področju posebno težo. Morda je vredno vpeljali kakšen majhni čudež za časovno podaljšanje ali razširitev področja popolnega ujemanja.
Obstajatadva formalna pogoja, kiju mora izpolniti naša relacija primerjalne podobnosti. (1) Ustrezati mora šibki urejenosti svetov: ureditev dopušča vezi,9 vendar pa sta poljubna dva svetova med seboj primerljiva. (2) Dejanski svet naj bi bil najbližji dejanskosti, bolj je podoben sebi kot katerikoli drugi svet, ki jc podoben dejanskemu svetu. Nc postavljamo pa dodatne zahteve, da naj bi za vsako množico svetov A obstajal edinstveni, najbližji A-svet ali cclo množica A-svetov, povezanih v najbližji svet. Zakaj sc nc bi odločili za neskončno zaporedje vedno bližjih in bližjih /4-svetov vendar brez najbližjega sveta?
PROTIDEJSTVENIKI IN PROTIDEJSTVENA ODVISNOST
Čc sta dani poljubni propoziciji A in C, imamo ludi njun protidejstvenik: AD ► C: propozicija, ki pravi, da čc bi bilo res, da A, tedaj bi bilo res tudi, da C. Opcracija □ > je
9 Dva svetova sta "povezana" glede na tretji svet, če sta enako oddaljena od tretjega sveta (enako podobna tretjemu svetu). (Op. prev.)
označena z definicijo resnice na naslednji način. A C je res (na svetu w), če in samo, če ali (I) ni nobenih možnih A-svetov (v tem primeru jc propozicija ADC resnična "na prazno"), ali pa (2) nek A-svct, kjer je res, da C, jc bližji (svetu w) kot katerikoli drugi A-svet, kjer C ni res. Z drugimi besedami, prolidejstvenik jc"nc-prazno" resničen, čc in samo, če je potreben manjši odmik od dejanskosti, da bi naredili konsekvens resničen skupaj z. antecedensem, kot pa da bi bil antcccdcns resničen brez konsekvensa.
Nismo privzeli domneve, da mora vedno obstajati eden ali več najbližjih A-svetov. Čc pa takšni svetovi so, tedaj lahko poenostavimo: propozicija AD" C jc nc-prazno resnična, čc in samo, čc C velja na vseh najbližjih A-svctovih.
Nismo predpostavili, daje propozicija A napačna. Čc jc propozicija A resnična, tedaj jc kar naš dejanski svet najbližji A-svet, torej jc propozicija A □ ► C resnična, če in samo, čc jc C res. Torej A □ + C implicira materialni pogojnik A Z) C ter A in C skupaj implicirata AD > C.
Naj boA,, A2,.... družina možnih propozicij, ki so paroma inkompatibilne in naj bo C,, Cr ... druga takšna družina (enakega obsega). Potem velja, da čc so vsi protidejstveniki A,Q> C , A, C2... med ustreznimi propozicijami v dveh družinah resnični, tedaj so C-ji protidejstveno odvisni od A-jev. V običajnem jeziku bi to povedali takole: C, ali C, ali .., je (protidejstveno) odvisno od tega, ali A, ali A, ali....
Protidcjstvena odvisnost med velikimi družinami alternativ jc značilna za proccsc merjenja, zaznave, ali nadzora. Naj bodo R , Ry ... propozicije, ki predstavljajo različna možna odčitavanja določenega barometra v določenem času. Naj bodo P},PV... propozicije, ki označujejo ustrezno višino pritiska v okoliškem ozračju. Če barometer pravilno meri pritisk, morajo biti potem R-i protidejstveno odvisni od /J-jev. Kot pravimo: odčitek jc odvisen od pritiska. Podobno - če v določenem trenutku nekaj opazujem, tedaj morajo biti vidni vtisi protidejstveno, glede na obsežno množico možnih alternativ, odvisni od prizora pred mojimi očmi. In če imam v neki točki nadzor nad dogajanjem, tedaj mora obstajati dvojna protidcjstvena odvisnost, zopet glede na obsežno množico možnih alternativ. Izid je odvisen od tega, kar storim, to paje spet odvisno od tega, kakšen izid si želim.10
VZROČNA ODVISNOST MED DOGODKI
Če je družina C^, C2,... protidejstveno odvisna od družine A r A,,... v zgoraj razloženem smislu, tedaj bomo običajno pripravljeni govoriti tudi o vzročni odvisnosti. Tako denimo rečemo, daje odčitek barometra vzročno odvisen od pritiska, daje moj vidni vtis vzročno odvisen od prizora pred mojimi očmi ali pa, daje izid nečesa, karje pod mojim nadzorom, vzročno odvisen od tega, kar storim. So pa tudi izjeme. Naj bodo Gr C2,... različni možni zakoni gravitacije, ki sc razlikujejo v vrednosti neke numerične konstante. Naj bodo Mf,Mr .... ustrezni alternativni zakoni gibanja planetov. Tedaj bi M-i bili protidejstveno odvisni od G-jcv, vendar te odvisnosti nc bi imeli za vzročno. Pri takšnih in podobnih izjemah pa vendarle nc gre za kakršnokoli odvisnost med različnimi posameznimi dogodki. Tako ostaja upanje, da bi vsaj vzročno odvisnost med dogodki lahko enostavno analizirali kot protidejstveno odvisnost.
10 Analize, ki temelje na protidejstveni odvisnosti, jc najti v dveh razpravah Alvina I. Goldmana: "Toward A theory of Social Power," Philosophical Studies XXIII (1972), 221-268; in "Discrimination and Perceptual Knowledge," ki je bila postavljena leta 1972 na Chapel Hill Colloquium.
Do sedaj sem govoril o protidejstveni odvisnosti med propozicijami, ne pa med dogodki. Karkoli že posamezni dogodki so, po vsem sodeč niso propozicije. Toda to ne predstavlja nobene težave, saj jih vedno lahko vsaj paroma združimo s propozicijami. Vsakemu možnemu dogodku e ustreza propozicija 0(e), ki jc resnična na vseh in samo na tistih svetovih, kjer nastopa dogodek e. O(e) je propozicija, da nastopi dogodek e." (Čc nobena dva dogodka nc nastopala na natanko istih svetovih, torej, če ni nikakršnih absolutno nujnih zvez med različnimi dogodki, tedaj lahko dodamo, da gre za enolično povezavo med dogodki in propozicijami.)Protidejstvena odvisnost med dogodki jeenostavnoprolidejstvena odvisnost med ustreznimi propozicijami.
Naj bodo c,, c,,... in er e2..., različni možni dogodki, pri čemer je vsak par c-jcv in vsak par e-jev med seboj inkompatibilen. Tedaj jc družina dogodkov e , ey ..., vzročno odvisna
od družine c , c2, .....če in samo, čc jc družina propozicij 0(e,), 0(e... protidejstveno
odvisna od družine 0(c0(cj.... Kot običajno pravimo: alt bo nastopil dogodek er ali e, ali .... jc odvisno od tega, ali nastopi dogodek c: ali c2 ali....
Lahko pa definiramo tudi rclacijo odvisnosti med posameznimi dogodki in ne med družinami. Naj bosta c in e dva različna posamezna dogodka. V tem primeru je dogodek e vzročno odvisen od c, čc in samo, čcjc družina 0(e}), —>0(e,) protidejstveno odvisna od družine Oic^.—iO^J. Kot običajno pravimo: ali bo nastopil dogodek e ali ne. je odvisno od tega, ali nastopi dogodek e ali nc. Odvisnost sestoji v resničnosti dveh protidejstvenikov: O(č) Ory O(e) \n—iO(c) —i0(e). Ločimo dva primera. Čc cine dejansko nc nastopita, tedaj je drugi protidejstvenik avtomatično resničen, saj sta antccedens in konsekvens resnična: torej je e vzročno odvisen od c, če in samo, čcjc veljaven prvi protidejstvenik. To je, če in samo, čc: e bi nastopil, čc bi nastopil c. Kadar pa sta e in r dogodka, ki sta dejansko nastopila, tedaj jc prvi protidejstvenik avtomatično resničen. Tedaj jc e vzročno odvisen od c, čc in samo, čc: čedogodek c nc bi nastopil, tedaj dogodek e nc sploh bi obstajal. Humcova druga definicija jc zame definicija vzročne odvisnosti med dejanskimi dogodki in nc definicija vzročnosti same.
VZROČNOST
Iz vzročne odvisnosti med dejanskimi dogodki sledi vzročnost. Če sta c in e dva dejanska dogodka tako, da e nebi nastopil breze, tedaj jc c vzrok zae. Zavračam pa obratno
t t Bodilc pozorni: če se na nek posamezni dogodek nanašamo s pomočjo nekega opisa, ki ga c izpolni, tedaj moramo pazili, da ne zamešamo O (e), propozicije, da nastopa dogodek e. z različno propozicijo. da nastopa lak ali drugačen dogodek, ki ustreza opisu. V splošnem jc kontigentno dejstvo, kateri dogodek izpolni kaleri opis. Naj ho e Sokratova sinrl - njegova dejanska smrt v nasprotju z mnoštvom drugih možnih načinov, kako hi lahko umrl. Denimo, daje Sokrat pobegnil, vendar pa ga je takoj za tem požrl lev. Tedaj e nc bi nastopil in O(E) bi bilo napačno, toda nek drug dogodek bi izpolnil opis "Sokratova smrt", s katerim smo referirali na e. Ali pa predpostavimo, da je Sokrat živel in umrl tako. kol se je to dejansko zgodilo, potem pa je ponovno oživel, bil spel ubil. pa spel oživljen, zatem pa je končno poslal nesmrten. V tem primeru noben dogodek ne bi ustrezal začetnemu opisu. (Četudi sta začasni smrti dejanski, nobena od njiju nc more bili tisto edina ("the") Sokratova smrt.) Toda dogodek e bi nastopil in res hi bilo. da O(e). Naj bo opis dogodka e strog, čc in samo, če (I) samo e bi lahko izpolnil ta opis, ter (2) e ne bi mogel nastopati, na da bi izpolnil ta opis. Trdil sem. da cclo lako vsakdanji opisi kot "Sokratova smrt" niso strogi, dejansko mislim, da je težko najti stroge opise dogodkov. To bi predpostavljalo težavo za vsakogar, ki bi maral vsakemu možnemu dogodku e pridružiti slavek O(e), resničen na vseh in samo tistih svetovih, kjer nastopi dogodek e. Toda takšnih stavkov ne potrebujemo - zadoščajo propozicije, za katere imamo ali pa morda tudi ne, ustrezne izraze v našem jeziku.
možnost. V/ročnost mora vedno hiti tranziti vna, kar pane velja nujno za vzročno odvisnost, torej imamo lahko vzročnost hrez vzročne odvisnosti. Naj hodo c, d in e trije dejanski dogodki tako, dac/nc hi nastopil breze in e nc bi nastopil brez.d. Tedaj je c vzrok zae, četudi bi e nastopil (povzročen na nek drug način) brez c.
Vzročno odvisnost na običajni način razširimo do tranzitivne relacije. Naj hoc, d, e ..., končno zaporedje dejanskih posameznih dogodkov tako, da je d vzročno odvisen od c, cod d in tako naprej. Potem je to zaporedje vzročna veriga. In končno, cn dogodek povzroča drug dogodek, če in samo če obstaja vzročna veriga, ki vodi od prvega do drugega. S tem jc zaključena moja protidcjstvena analiza vzročnosti.
PROT1DEJSTVENA IN NOMIČNA ODVISNOST
Bistveno jc, da ločimo protidejstveno in vzročno odvisnost od odvisnosti, ki jo jaz imenujem nomična. Družina propozicij C,, C2,.. jc nomično odvisna od družine A , Ar .., če in samo, če obstaja neprazna množica L resničnih zakonolikih propozicij in množica propozicij o posameznih dejstvih F tako, da L in F skupaj (F sama pa ne) implicirata vse materialne pogojnike Af z> C,, A2 C2 ..., med ustreznimi propozicijami obeh družin. (Spomnimose,dati materialni pogojniki sledijoizprotidejstvenikov, ki bi izražali ustrezno protidejstveno odvisnost.) Pravimo tudi, da nomična odvisnost velja v luči množic premis Lin F.
Nomična in protidcjstvena odvisnost sla povezani na naslednji način. Propozicija B je protidejstveno neodvisna od družine alternativ A , A ,.., če in samo, čc bi B bilo res ne glede na to, kateri od A-jev bi bil resničen - t. j., če bi veljali vsi protidejstveniki A
□" B.A2 0>B......Če so C-ji nomično odvisni od A-jcv v luči množic premis L in F ter če
so hkrati vsi elementi v L in F protidejstveno neodvisni od A-jev, tedaj sledi, da so C-ji protidejstveno odvisni od A-jev. V tem primeru lahko privzamemo, da nomična odvisnost v luči L in F razloži protidejstveno odvisnost. Često, morda v večini primerov, lahko na ta način razložimo protidejstveno odvisnost. Toda zahtevi po protidejstveni neodvisnosti sc nc moremo izogniti. Čc L in F te zahteve ne izpolnjujeta, tedaj iz nomične odvisnosti v luči L in F nc sledi protidcjstvena odvisnost, čc pa vseeno gre za protidejstveno odvisnost, tedaj je nomična odvisnost nc pojasni.
Nomična odvisnostje obrnljiva v naslednjem smislu. Če jc družina C , C2,.. nomično
odvisna od družine-4,, Av .. v luči L in F, tedaj jc tudi družina Av A2.....nomično odvisne
od družine ACrAC2.....v luči L in F, kjer je A disjunkcijaA, dA2d .... Ali je protidcjstvena
odvisnost prav tako obrnljiva? To ne sledi. Kajti čeprav sta množici L in F neodvisni od A A2,..., in torej utemeljujeta protidejstveno odvisnost C-jcv od A-jev, sc še vedno lahko primeri, da sta odvisni od ACV AC2,..., tako, da ne velja nasprotna protidcjstvena odvisnost A-jev od AC-jev. Ircverzibilna protidcjstvena odvisnostje prikazana spodaj: @ je dejanski svet, w so drugi svetovi, razdalja na papirju (med w, @) pa predstavlja oddaljenost (med svetovi) "po podobnosti".12
da Ai da
w w @ w w
_ C, c3
12 Z _ so označeni svetovi, na katerih je dana propozicija resnična (op. prev.)
Protidejstvcniki	Cr	C, in A} C, veljajo na dejanskem svelu, zatorej
so C-ji protidejstveno odvisni od A-jcv. Ni pa nasprotne odvisnosti A-jev od AC-jcv, kajti namesto AC, A, in AC, □-» A, imamo AC, □ >A| in AC,0>Ar
Irevcrzibilnost te vrste jc nekaj vsakdanjega. Odčitek barometra je protidejstveno odvisen od pritiska - to je tako jasno, kot so protidejstvcniki sploh lahko jasni. Toda ali je pritisk protidejstveno odvisen od odčitka? Čc bi bil odčitek višji, ali bi bil pritisk višji? Ali pa bi barometer slabo deloval? Drugi odgovor zveni bolje. Seveda, obstajajo dejanski zakoni in okoliščine, ki implicirajo in razlože dejansko natančnost barometra, vendar ti niso nič bolj nedotakljivi kakor dejanski zakoni in okoliščine, ki implicirajo in razlože dejanski pritisk. Pravzaprav so šc manj nedotakljivi. Čc sc moramo nečemu odpovedati, da bi dopustili višji odčitek, sc nam zdi, da jc fiksiranje pritiska in žrtvovanje natančnosti manjši odmik od dejanskosti, kot pa obratno. Ni težko uvideti zakaj. Barometer, ki je bolj lokaliziran in bolj občutljiv kot vreme, jc bolj nagnjen k rahlim odmikom od dejanskosti.13
Zdaj lahko pojasnimo, zakaj analize vzročnosti (med dogodki, ob predpostavki determinizma), ki temelje na pravilnosti, delujejo lako dobro kot delujejo. Denimo, da dogodek c povzroča dogodek e tako kot to razloži enostavna analiza s pomočjo pravilnosti, ki jc bila predstavljena na začelku razprave, v luči množic premis F in L. Iz tega sledi, da F, L in -iO(c) skupaj nc implicirajo 0(e). Denimo, da to šcojačimo: F, L in—<0(c) naj skupaj implicirajo ->0(e). V tem primeru jc družina O(e), —>0(e) nomično odvisna od družine 0(c), -i0(c) v luči F in L. Dodajmo še eno predpostavko: F in L sta protidejstveno neodvisna od 0(c), -i0(c). Tedaj po moji protidejstveni analizi sledi, daje e protidejstveno in vzročno odvisen od c, torej c povzroča e. Čc imam prav, analiza, ki temelji na pravilnosti postavlja pogoje, ki so skoraj, čeprav nc povsem, zadostni za razložljivo vzročno odvisnost. To ni popolnoma enako kot vzročnost, toda redko naletimo na vzročnost brez vzročne odvisnosti in čc obstaja nerazložljiva vzročna odvisnost, seje (razumljivo!) ne zavedamo.14
UČINKI IN EP!FENOMENl
Zdaj sc bom lotil problemov, ki sem jih omenil v zvezi z analizo, ki temelji na pravilnosti. Upam, da bom pokazal, da jih moja protidcjstvena analiza razreši.
Problem učinkov, kot ta nastopa v protidejstveni analizi, je naslednji. Denimo, da c povzroča poznejši dogodek e ter da e nc povzroča c. (Zaprtih vzročnih zank nc izključujem apriori, vendar naj to nc bo tak primer.) Domnevajmo tudi, da glede na zakone in neke dejanske okoliščine c nc bi mogel nc povzročati e. Zdi se, da iz. tega sledi, da čc učinek e nc bi nastopil, tedaj ludi njegov vzrok c nc bi nastopil. Imamo dozdevno obratno odvisnost c od e, ki jc v nasprotju z našo predpostavko, da e ni pozvročil c.
Podoben je problem epifenomenov v protidejstveni analizi. Denimo, da je e cpifcnomcnalni učinek vzroka c, ki jc pravi vzrok učinka/. V tem primeru c povzroča najprej
13	Kajpak obstajajo konteksti ali spremembe v formulacijah, zaradi katerih bi se odločili za nasprotno možnost. Iz določenih razlogov bi prej potrdil "Čc bi bil odčitek višji, bi sc zgodilo zato, ker jc bil pritisk višji", kot pa "Čc bi bil odčitek višji, bi bil pritisk višji". Protidejstvcniki iz odčitkov na pritisk so mnogo manj jasni, kot pa protidejstvcniki iz pritiska na odčitek. Vendar pa zadošča, da z neko legitimno razrešitvijo nejasnosti dobimo ircvcrz.ibilno odvisnost odčitkov od pritiskov. Zaenkrat želimo takšne razrešitve, četudi niso zaželene v vseh kontekstih.
14	S tem nc predlagam popravljene verzije analize, ki temelji na pravilnosti. Popravljena analiza bi neupravičeno izločila nerazložljivo vzročno odvisnost, kar sc zdi narobe. Takšna analiza tudi ne bi bila več znotraj tradicije analiz, ki grade na pravilnosti. Preveč drugih stvari bi bilo dodanih.
e in potem/, toda e ne povzroča/. Domnevajmo še, da glede na zakone in neke dejanske okoliščine c nc hi mogel ne povzročati e ter da glede na zakone in druge okoliščine/nc hi mogel imeti drugega vzroka kote. Zdi se, da iz tega sledi, da če epi fenomen e nc bi nastopil, tedaj tudi njegov vzrok c ne bi nastopil, s čimer tudi nadaljnji učinek/istega vzroka nc bi mogel nastopiti. Tako imamo dozdevno vzročno odvisnost/od e, ki je v nasprotju z našo predpostavko, da e ni vzrok za/.
Lahko bi zašli v skušnjavo, da bi rešili problem učinkov na silo: vstavi v analizo pogoj, da mora biti vzrok vedno pred učinkom (in morda dodali šc ustrezni pogoj za vzročno odvisnost). To rešitev zavračam. (1) Rešitev je brez vrednosti za tesno povezan problem epifenomenov, saj epifenomen e nc nastopa pred dozdevnim učinkom/. (2) Gre za apriori zavrnitev določenih legitimnih fizikalnih hipotez o istočasni ali povratni vzročnosti. (3) Rešitev tri vializira katerokoli teorijo, ki bi želeladefinirati usmerjenost časa kot prevladujočo smer vzročnosti.
Mislim, da jc prava rešitev obeh problemov ta, da kar naravnost zanikamo protidejstvenika, ki sta vzrok težav. Ni res, da če učinek e nc bi nastopil, tedaj tudi c nc bi nastopil (in z njim/v drugem primeru). Prej bo res, da bi c vseeno nastopil, vendar nc bi bil vzrok za e. Manjši odmik od dejanskosti jc v tem, da sc znebimo e-ja tako, da ohranimo c in sc odpovemo temu ali onemu zakonu in okoliščinam, v luči katerih c nc bi mogel nc biti vzrok za c, kot pa v tem, da ohranjamo te zakone in okoliščine in se znebimo e-ja tako, da gremo nazaj in odpravimo njegov vzrok e. (V drugem primeru bi bilo seveda nesmiselno, čc nc bi ohranili /skupaj s c-jem.) Vzročna odvisnost e od c je irevcrz.ibilna protidejstvena odvisnost podobne vrste kot tista, ki smo jo obravnavali poprej.
Da bi sc znebili dejanskega dogodka e, pri čemer bi se v celoti gledano kar najmanj oddaljili od dejanskega sveta, bo običajno najbolje, da sploh ne skrenemo z dejanskega poteka dogodkov do trenutka, ki je tik pred trenutkom nastopa e. Dlje ko čakamo, bolj podaljšujemo časovno-prostorsko področje popolnega ustrezanja med našim dejanskim svetom in izbrano alternativo. Zakaj bi skrenili prej in nc kasneje? Ne zato, da bi se izognili kršitvam zakonov narave. Ob predpostavki determinizma vsak odmik, prej ali kasneje, zahteva neko kršitev dejanskih zakonov. Če naj bi bili zakoni nedotakljivi, ne bi bilo nobenega načina, kako se znebiti e, ne da bi spremenili celotne preteklosti. In nič nam ne zagotavlja, da bi to spremembo v skoraj celotnem preteklem obdobju, tik do nedavne preteklosti, lahko obdržali na neki minimalni ravni. To bi pomenilo, da kadarkoli bi bila sedanjost za malenkost drugačna, bi bi la celotna preteklost drugačna - kar jc absurdno. Torej zakoni niso nedotakljivi. Kršitev zakonov narave je stvar stopnje. Dokler nc pridemo do trenutka tik pred tem, ko naj bi nastopil dogodek e, ni v splošnem nobenega razloga, zakaj bi kasnejši odmik, ki bi preprečil e, zahteval večjo kršitev, kot pa zgodnejši odmik. Morda obstoje posebni razlogi v posebnih primerih - toda morda gre v teh primerih za povratno vzročno odvisnost.
IZPRAZNITEV
Denimo, da nastopi ct in povzroči eter da nastopi tudi cy ki ne povzroči e, bi pa bi I vzrok za e, čc e, nc bi nastopil. S tem je c2 potencialni alternativni vzrok za e, vendar njegovo delovanje izprazni dejanski vzrok c,. Lahko bi rekli, da e, in c3 naddoločata e, vendar na asimetričen način." V luči katerih razlik c povzroča e, c2 pa nc?
15 Ne bom razpravljal o simetričnih primerih naddoločanja, ko sta dva naddoločujoča dejavnika vzroka v enaki meri. Zame so to testni primeri brez koristi, ker o njih nimam nobenih čvrstih predteoretskih mnenj.
Kolikor gre za vzročno odvisnost ni nobenih razlik: e ni odvisen niti od c niti od c . Če eden od obeh ne bi nastopil, bi nastop drugega zadoščal, da povzroči e. Torej mora biti razlika v tem, da zahvaljujoč ni nobene vzročne verige od c2 do e, obstaja pa vzročna veriga dveh ali več korakov od ct do e. Privzemimo zaradi enostavnosti, da zadoščata dva koraka. Potem jc e vzročno odvisen od nekega vmesnega dogodka d, d pa jc po drugi strani odvisen od c,. Vzročna odvisnostjo v tem primeru ne-tranzitivna: ct povzroča e prek d čeprav bi e še vedno nastopil tudi brez c .
Do tu jc vse v redu. Obravnavati moramo le še ugovor, da e ni vzročno odvisen od d, kajti če bi d nc nastopil, tedaj bi tudi c, nc nastopil in c2, katerega delovanje ne bi bilo več izpraznjeno, bi povzročil e. Odgovorili bi lahko na ta način, da bi zanikali trditev, da če hi d ne nastopil, tedaj bi tudi c, nc nastopil. To je prav lista dozdevna obratna vzročna odvisnost vzroka od učinka, ki smo jo pravkar zavrnili v enostavnih primerih. Raje bom trdil, da čc bi d izostal, tedaj bi c, nekako spodletelo, da povzroči d. Toda c, bi še vedno obstajal in preprečeval delovanje cr torej bi e ne nastopil.
Prevedel Danilo Šuster
OCENA
ANTHROPOS 1993 / 3-4
Janžekovičev prevod De ente et de essentia v luči besedotvornega in besedoslovnega standarda
sodobne knjižne slovenščine
BOŠTJAN TURK
Jane/. Janžekovič jc v BV/I.XXXVIII, št. 4 /separat// priobčil prevod Akvinčcvcga Dc ente ct dc essentia, kije vsebinsko siccr veren odra/ izvirne predloge, v svoji ubcscdovalni strukturi /gre predvsem za besedotvorno in besedoslovno jezikovno plast/ pa mestoma kaže resne pomankljivosti, nastale kot poslcdica neupoštevanja oz. odsotnosti odgovarjajoče terminološko- normativne podstavc.
Seveda Janžekovičcvega prevoda ni mogoče videti zunaj domače neosholastične jezikovne tradicije, ki sojo polpretekli dobi oblikovali eminentni predavatelji ljubljanskega bogoslovja /Fabjan, Jcrše, Ušcničnik/, za današnje stanje knjižnega jezika paje zastarela in pretežno neuporabna /kroatizmi, slavizmi, nestandardizirano besedotvorje: razvidno iz. nadaljevanja/.
Zato kritika Prevoda prvenstveno/četudi implicitno/ meri nanjo, njen namen paje - ob napovedi intcgralnejših prevodnih projektov /Summa thcologica, pa ludi širše/, za katere sc ježe obli ko vala ustrezna delovna koordinacija - prispevati h konvencionalizaciji domačega izrazno-pojmovnega sistema, skladnega s splošnim normativnim vzorcem sodobne knjižne slovenščine.
Njena temeljna namera jc zato na nekaterih ključnih terminoloških enotah, ki jih po tradicionalnem jezikovnem modelu povzema Prevod, pokazati, v čem utegnejo biti s stališča današnjih normativnih predpisov sporni ter neprimerni za širšo rabo.
Četudi velja samo lcksikalni strukturi - pa šc tu se omejuje le na najsplošnejše izrazje - morda nc bo pretirana occna, da utegne - seveda v posameznih segmentih - predstavljati zanimivo teoretično iztočnico za nadaljne prevodno delo na Tomažu Akvinskcm.
II.
Kot korclat podstati / substantia/ sc v besedilu uveljavlja "pritika" /accidcntia/, izraz pa sc tudi popridcvlja in uporablja v odvisnih sklonih množine, tako, daje najti zveze kot: "pri pritičnih likih, s pritičnimi razlikami ipd., ki govore za jezikovno neuglajenost, sporne pa so tudi z besedotvorno- pomcnoslovncga stališča. "Pri-tika" izvajamo namreč iz "pritakniti", tj., "približati do tc mere, da pride do dotika" /SSKJ/, možna paje tudi sinonimna izenačitev, tj., "pritakniti" jc moč v vsakršnih sintaktičnih legah pojasnjevati oz. nadomeščati
z "dotakniti". Čc bi scmantiko obeh izrazov konsekventno zaostrili, bi postalo očitno, da "pritika" na mesto akcidcncc ne sodi, saj ta pomeni lastnostne kvalif ikacije, ki nekaj kol tako opredeljujejo, po čemer tisto kot tako je. Tc stvarem niso zgolj vzporejene /pritaknjene/, temveč so njihova inherentna sestavina, četudi so glede na ontometafizično strukturo drugotnejše od substanc. Vendar so od njih ncodvojlive, ni si jih mogoče misliti ločeno, vselej "so" hrati z njimi. Čc pravimo, da "so" namesto da bi zgolj pritikovale, se tu že obrisujenova terminološka rešitev, ki jo nudi jezik in njegove zakonitosti. Namreč: temeljna forma lastnostne karakterizacije v jeziku jc prcdikacijska sintagma, ki središči v povedku /biti/, po katerem sc lastnost - ta pa sc izvorno nahaja v pridevniški besedi /siccr jo funkcijsko lahko zastopajo tudi drugi stavčnočlenski elementi/ - prenaša na osebek. Ker je razmerje substance ter akcidcnc analogon/model/odnosa med konstitucnti prcdikacijskc skupine, bi najustreznejše domače poimenovanje za akcidcnco bilo "pridevek". Izraz dobro konotira področje jezika, iz katerega jc izšel, a je od uveljavljene jezikoslovne terminološke oznake /pridevnik/ ustrezno razločen.
Tudi če ga motrimo s pomcnoslovnc strani, pridevek bolje kol "pritika" posreduje vsebino lat. akcidcncc, saj se deti oz. dati že brez poprejšnje spccializacijc tj., podrobnejše odreditve pomena uporablja v smislu narediti, ustvariti čemu kako lastnost, prim, "dati čemu dokončno podobo", "pa dali besedi nov odtenek", ipd. za pritakniti seveda ugotovimo, da je v to smer docela neoznačen, kako sporen pa utegne biti motivacijski postopek, pa dobro kaže ravno primer "Janžekovičeve" "prilike".
Tako pridevek nam. pritikc, možna pa jc ludi adjektivizacija, in siccr: prideti liki, pridete razlike, čc sc lc dobro zavedamo v prejšnjem odstavku izpostavljene razlike med sestavotvornimi elementi vsake od zloženk.
Nadalji izraz, ki ga prevod uveljavlja, jc "podklad", moška oblika za "subicctum". Prepričati seje, da tudi zanjo v slov. jeziku ni prave osnove. Glede na strukturo sestavin je veren odraz. lat. predloge, jc kalkiran, take tvorbe pa so sporne, saj nastajajo mimo uveljavljenih formatornih modelov. Tudi za spol se zdi, da jc neposredno prenešen iz matičnega jezika in ker sc "podklad" v slovenščini nc da ospoliti na izvirniku odgovarjajoč način, seje stvar pač rešila s približkom, tj. izrazila v moški obliki. V nekaterih sintaktičnih zvezah besedila "podklad" ni mogoče spolsko identificirali /kadar v edninskem imcnovalniku nastopa gol, brez. prilastkov ali neprilastkovno/, nevzdržno kakofon pa jc vselej, ko sc pojavlja v kompleksnejših hesednozveznih povezavah: npr.: "odnos podkladado njegovih dejavnosti /str. 62/", ipd.
Naša ocena jc, da lat. subiectum sploh ni potrebno prevajati saj se je oblikoslovno in -glasno prilagojen, v si. jeziku že dodobra ustalil /subjekt/. Dodaten razlog pa jc, da "subjectum"v sebi združuje cel niz pomenov: tako sta to stavčnočlenska ter logična kategorija /osebek/, z istim izrazom označujemo nosilca ontoloških doživljajev in zavesti / jaz/, uporabljamo pa ga tudi v metafiziki, in sicer v smislu podstati, substancc, širše pa tudi na področju prava in lil. teorije. V slovenščini ni ničesar, kar bi moglo zaobjeti celoto semantičnih parametrov lat. "subjeetum". Morda mu je najbližje osebek /kot stavčni člen/, vendar jc tudi ta parcialen tcrinlcrfcrcntcn. Parcialen zato, ker sc njegove rabe v metafizično-ontološkcm področju da upravičevati, interferenten pa, ker zaradi funkcijskc neustaljenosti dozdevno predstavlja tudi one segmente pomena, v katerih zanj izvorno ni mesta.
Ravnotako se zdi pomankljivo premišljeno tvorjenje pridevnika. Na to nas navajajo oblike bistvenosten za essentialis, -c /v zvezah differentiae essentiales/ ter likoven za formalis, -e /v opoziciji materiale:formale/.
Essential is jc prvostopenjska izvedenka iz "essentia". Od matičnega izraza se razlikuje besedno vrstno, pa glede na.'Uavčnc službe, ne v pomenu. Bistvcnost, iz katere jc bistvenosten izšel, pa bistvu terminološko ni istoznačna, četudi je temu v nespecializiranih, občevalnih zvrsteh jezika pogosto tako. Razliko med njima pojasnjujemo na način, da gre pri bistvenosti za intenzitetno stopnjevanje pomena v bistvu, kar jc zadosten razlog za dejansko semantično diferenciacijo. Bistvenosten bo tako vselej sodil k bistvenosti, ne k bistvu, kajti besedotvorbeni postopek udeležene elemente zgolj združuje v sintetičnejše povezave, njihovih matic pa nikdar nc preopomenja. Bistvenosten za bistven je najverjetneje nastalo zaradi spregleda zvrstne razslojenosti jezika, tj., dejstva, da nižji jezikovni registri mnogokrat uveljavljajo istovetnost med tistimi enotami besednjaka, ki v zahtevnejših, strokovnih zvrsteh nastopajo oddvojeno ali tam celo odsostvujejo.
Nenazadnje je na mestu tudi vprašanje, kako smiselne oz. koliko povedne so tvorbe kot jc bistv-cn-ost-cn, ki jih nc izpričujejo niti temeljni normativni priročniki /SSKJ/. Že podstavasamazveni bledo in hudo literarno, sporna paje tudi z vsebinskega stališča: namreč krepitvi besednega pomena prvenstveno služi skladenjsko okolje, ne brezkončen besedotvorni proccs. Tako bo npr.: "iskanje pravega bistva naroda" ali vera jc v svojem najglobljem bistvu osebna odločitev"/oba primera po SSKJ/ vedno zvenelo prcgnantncjc kot "bistvcnost vere jc v osebni odločitvi" ipd. Vse navedene slabosti pa izpeljava še stopnjuje, zalo jc utemeljeno sklepali, da bistvenosten lat. cssentialis nc more ustrezno zastopati ter da gaje vselej nujno korigirati v bistven.
Oporečno je slovenjcn tudi forinalc. Vzrokovala gaje slepa besedotvorbena analogija, ki pravi, da, če "forma" da lik potem iz "formale" nujno sledi lik-ov-en. Tak način izpeljave je živ in večinoma uporaben, ni pa vedno mogoč. Tako tudi v pričujočem primeru, razlog paje, daje likoven žc zasedeno in pomeni tisto, kar sc nanaša na umetnost oblikovanja in upodabljanja, npr. likovna stvaritev. Ker sc povezanosti s tem, kar imenuje podstava "lik" ne da izraziti drugače kot s pripono -ovcn/-a,-o//v misel nam hodi še morfem -ov, vendar jc ta namenjen izražanju svojine in tako neuporaben/, sledi, da "lika" v smislu "formalis, -c" ni mogoče ustrezno adjektivizirati. Pa po tem tudi ni pretirane potrebe, kajti lastnostni pridevnik pomeni toliko kot odgovarjajoča rodilniška zveza in zadrega jc odpravljena brž kose likoven umakne ustrezni predložni ali brc/predložni rodilniški sintagmi, tj. lika oz. od lika, konkretno mesto "differentia vero ab eo quod est formale in ipsa" pa sc namesto z "razliko pa iz tega, kar jc likovnega v njej" prevede "/.../ kar ima v nji vlogo lika.
Ob tej priložnosti je treba tudi premislili ali jc lik v resnici primeren si. ustreznik za lat. "forma" ali pa utegne v tej vlogi biti kako sporen. "Forma" nam oznamujc način, kako jc snov oblikovana, kako se iz. možnosti udcjani v realnost. Je eden temeljnih izrazov, pomenjujoč določujoče počelo, prvobitni ustrojni princip vsega, kar je. Lik v prim. s "formo" seveda izraža dosti manj. Prinaša zgolj informacijo o vnanji podobi, o grafični strukturi linij, ki nekaj oblikujejo; služi vizualizaciji ter bolj kot v metafiziko sodi k matematično- geometričnim vedam. V tem smislu nastopa tudi kot terminološka enota v čisto praktičnih disciplinah, npr. v smučarski akrobatiki, kar jc razlog, da ga cclo v SSKJ v funkciji fil. kategorije ni najti.
Lik je torej nezadostna ustreznica lat. "formi", zato se je potrebno ogledati po novi term. rešitvi. Najpriročnejša je gotovo tujka sama, tj. forma in njen pridevnik formalen, ki sta sc v jeziku žc dobro prijela. Moč paje seveda razmišljati naprej in iskati tak domač izraz, ki bi vsebino lat. najvcrncjc odrazil. Čc nam forma velja za integralen zbor distinktivnih lastnosti, ki nekaj strukturirajo, določajo ali odrejajo, potem bi bilo treba rešitev iskati v
izrazih kot sta "odrcdnica" alj "odredilo". Slednji sc zdi primernejši, saj arhaičnost srednjcspolske končnicc dobro ponazarja, da gre za primaren, protokonstituti ven pojem, za enega najprvotnejših v filozofskem izrazju. Tako odredilo za "forma" ter "odredilen" za pridevniško obliko, mesto "quod csl formale in ipsa" , pa bi prevedli s "kar jc v njej /sami/ odrcdilncga", če pa to nc zveni dovolj določno, pa sc ohrani rodilniški sklop, tj., "kar ima v nji vlogo odredila.
S formo sc tudi zaključuje pregled najspornejših mest Janžekovičevega prevoda, in čeprav bi bilo moč izreči šc nekaj nadaljnih pripomb /npr. zakaj za "animalitas" živalnost /!/ nam. živalskost, , za "lapideitas" "kamenenost" namesto kamnenost /lapis ni kamnina temveč kamen//oboje str. 62/, pa za "humanitas" /generično/ človečnost nam človeškost / raznomestno/, pa čemu "prcdicarc" domači ti /."dopovedati nekaj o nečem" /tudiraznomestno/ in nenazadnje, zakaj v mnogokaterem od zloženih stavkov prihaja do pomanklji vili vidskih korclacij, se naša occna tu končuje, saj jc večidel navedenega izrazja za splošni terminološki ustroj drugotnega pomena in za oblikovanje ustrezne norme tako manj bistven, dodaten razlog pa je, da gre v precej primerih preprosto za napake, ki bi terjale lektorsko korekcijo /npr. besedotvorna osnova "žival-cn/-a, -o/za "živalnost" sploh ni eksistentna, pri teh pa sc muditi nima pomena.
Ob koncu izrazimo željo, da smo zadosti nadrobno razgrnili, koliko jezikoslovne volje in preudarka terja načrtovanje področne terminologije, še posebej, če sc ni moč opreti na ustaljeno in jezikovno nesporno tradicijo. Čc naj /sv./Tomaž v resnici doživi renesanso v slov. prostoru, bo najprej potrebno konvencionalizirati domači izrazni sistem, v njem pa premisliti, kako bi naprimerneje prevajali vsako od lat. terminoloških enot, hkrati pa seveda iskali analogije z jeziki, v katerih seje tomizem žc uveljavil.
Bodi pričujoča kritika poskus v pravi smeri.
UDK 165.1
MATEVŽ RUDL
RAZLAGA IN RAZUMEVANJE
Avtor v članku analizira zvezo med pojmoma razlage in razumevanja. Izkaže se. daje razlaga proces umeščanjareprezentacij v reprezentacijski sistem, razumevanje pa umestitev kot rezultat umeščanja. Deduktivno-nomološki model razlage je samo ena izmed oblik razlage, ki singularne stavke umesti v reprezentacijski sistem pod vidikom deduktivnega sklepa.
UDK 17.035.12 ARTURŠTERN ALTRUISTIČNO DEJANJE
Človek kot celota je zaradi svoje zapletenosti preobsežen, da bi lahko veljal za osnovno enoto altruizma. Altruistično dejanje paje mnogo manjša enota in vsaj teoretično ustreza zahtevi po nedeljivosti. Ravno nasprotno kot druga dva razprostranjena segmenta človekovega telesa in duše. sebični gen in mem. altruistično dejanje rešuje človekovo identiteto in mu zmanjšuje eksistenčno breme. Kot celota človek resda ne bo nikoli mogel povrniti škode, ki jo je naredil in ki jo kot živo bitje tudi pri najboljši volji še naprej povzroča, zato pa so lahko nekateri elementi njegove dejavnosti rešeni hipoteke in z imenom altruističnega dejanja obstanejo v etični veličini.
Kljub tveganju izgube dosedanje esencialno-genetske gotovosti o človekovi eksistenci tudi okolje razstavimo na manjše enote, in obstoj je zdaj razdeljen na enakovredne genetske in okoliške delce, ekone. Vsaka zveza ekonov z geni v določenem trenutku se imenuje dogodek. Nekateri med njimi so altruistične situacije, ki eventualno dozorijo v altruistična dejanja.
UDK 111:801.73
BORUT PIHLER
"TECHNE - POIESIS - PRAXIS - DYNAMIS - PHAINOMENON - LOGOS - HERMENEIA"
V pričujočem tekstu smo poskušali osmisliti problem 'liermcneie". oziroma hermenevtičnega skozi oblikovanje njenih kategorialnih možnosti v zgodovini metafizike tako. da smo izpostavili tista mesta, ki so za njeno kategorialno strukturiranje osrednjega pomena, po drugi strani pa smo poskušali nakazati tiste prelome, ki so vodili v smer njenega ontološkega razvijanja: dozdevna kategorialna tujost ontološkemu vodi dejansko tja, kjer stopi njena diskurzivnost na mejo. ki jo naznači Martin Heidegger s svojo mislijo ontološke diference. Derrida pa domisli skozi koncept sledi, skozi koncept, ki ni več koncept, in sicer tako. da s privzeinan jem Heideggrovega premisleka o hkratnem vpisu in izbrisu sledi, ki je še vedno zavezan jeziku in "logosu" metafizike, vpiše razliko ("differance"). ki se diferira in je misljiva kot vpis. kot pisava.
UDK 1 Adorno TH. W
CVETKA TOTH
SISTEMATIČEN ANTISISTEM
Prispevek, naslovljen kot Sistematičen antisistem. podrobneje govori o modelski analizi oziroma o modelih negativne dialektike, kakor jo je razvijal Theodor Wiesengrund Adorno v svojem zelo znanem delu Negativna dialektika (1966). Adornov antisistem še vedno ohranja nekatere najbolj bistvene vidike tradicionalnega sistema, tj. sistematičnost in enciklopedičnost, vendar zanimanje filozofskega preučevanja pomakne od občega k posebnemu in posamičnemu, celo k fragmentu. Negativna dialektika pojmovana kot "skupek modelskih analiz", ravno z modelom skuša dojeti konkretnost; v tem kontekstu pa zelo vidno izstopata pomen in vpliv Kantove filozofije na Adorna. Zaključni del prispevka opozarja na izstopajoč metodološki pomen v konstrukciji dela Negativna dialektika, ki je mnogo pomembnejši in odločilnejši za presojo celotne Adornove filozofije kot filozofskozgodovinski. Za razumevanje Adornove filozofije nima izključnega in prednostnega pomena njegova filozofija zgodovine.
UDC 111:801.73
BORUT PIHLER
"TECHNE - POIESIS - PRAXIS - DYN AMIS - PHAINOMENON - LOGOS - HERMENEIA"
In the present text we tried to give meaning to the problem of hermeneuties by shaping its categorical possibilities in the history of metaphysics in such a way that we exposed points which are of central importance for its categorical structuring. while on the other hand we tried to indicate those turning points which lead toward its ontological development: the apparent categorical strangeness leads the ontology to the point where its discursiveness reaches a limit, which Martin Heidegger marks with his idea on ontological differences, while Derrida completes the idea through the concept of a trace, through a concept which is no longer a concept, that by assuming Heidegger's consideration on the inscribing and obliterating of the traces which are still tied to the language and the "logos" of metaphysics, he thus registers the difference (la differance) which varies and is thought of as inscription, as writing.
UDC 1 Adorno Th. W.
CVETKA TOTH
ON A SYSTEMATIC ANTISYSTEM
The article entitled "On a Systematic Antisystem" concentrates on the model analysis, or rather on the models of negative dialectics as it was developed by Theodor Wiesengrund Adorno in his widely known work Negative Dialectics (1966). While Adorno's antisystem does retain some of the most salient features of the traditional system - viz. systematicity and encyclopedicity - it shifts the focus of philosophical attention from (he general to the particular and the individual, and even to the fragment. It is precisely by employing the model that the negative dialectics conceived of as "an ensemble of analyses of models" attempts to comprehend concreteness: in this context, the influence and significance of Kant's philosophical thought as reflected in Adorno are clearly salient factors. The concluding part underscores the conspicuous methodological importance in the construction of the work Negative Dialectics, which is far more relevant and decisive than the historicophilosophical aspeel in terms of assessing Adorno's philosophical thought in loto. Adorno's philosophy of history is not exclusive and preferential when it comes to understanding his philosophy.
UDC 165.1
MATEVŽ RUDL
DIE ERKLARUNG UND DAS VERSTEHEN
Im Beitrag analysiert der Autor das Verhaltnis zwischen den Begriffen der Erklarung und des Verstehens. Es stellt sich heraus. dass die Erklarung ein Prozess des Representationseinbettens in das Representationssystem ist, das Verstehen aber das Einbetten selbst als das Resultat des vorhergegangenen Prozesses. Das deduktiv-nomologische Modeli der Erklarung ist nur cine von den moglichen Erklarungsarten, in der die singulren Satze von dem Standpunkt eines deduktiven Schlusses in das Representationssystem eingebettet werden.
UDC 17.035.12 ARTURŠTERN ALTRUISTIC DEEDS
Man as a whole is too extensive, due to his complexity, to be considered as a fundamental unit of altruism. An altruistic deed is a much smaller unit and. at least theoretically, is suitably indivisible. In opposition to the other two expansive segments of man's body and soul, the selfish gene and meme, an altruistic deed saves the human identity and reduces the burden of existence. Man as a whole surely will never be able lo reimburse for the damage he has caused and. as a human being, will continue to cause; thus, certain elements of his activity can be saved from mortgage and. in being called an altruistic deed, will consist of ethical greatness.
Despite the risk of losing the previous essential-genetic certainty of human existence we also divide the environment into smaller units, and existence is now divided inlo equal genetic and environmental parts, "econs". Each connection between econs and genes in a particular moment is called an occurrence. Some of them are altruistic situations which eventually mature inlo altruistic deeds.
UDK 165 MATJAŽ POTRČ
DVE PREDAVANJI O SPOZNANJU IN POJAVOSLOVJU Kognitivno znanost zanima znanje oziroma vednost. V tem smislu je kognitivna filozofija blizu spoznavni teoriji. Med področji kognitivne filozofije so omenjeni modeli duha (še zlasti nevronske mreže), zdravorazumska psihologija, behaviorizem in ekologizem. Pojavi so določeni kot akcidenčne celote, ki imajo substanco za svoj lastni del.
Pojavi niso idealni, ampak so izkustveno podprti. Ocenjeno je razmerje pojavoslovja do naturalizma in psihologizma. nato pa je pojavoslovje soočeno z brentanovskim reističnim in nearistoteličnim mereolokim razumevanjem pojavov. Analitično filozofijo obeleža njena metoda. Zgolj metodologija analitične filozofije nam omogoča razumeti fenomenologijo ali pojavoslovje.
UDK 165.9:001.1
BORUT OŠLAJ
ANTROPOLOŠKI TEMELJI ZNANOSTI
V člartku zagovarjam poleg teze. da je znanost z religijo, mitologijo in filozofijo mogoče primerjati samo horizontalno in ne vertikalno, tudi hipotezo, da specifične lastnosti racionalističnega pojma niso prvič zaznavne šele v pojmu logosa, antične ekonomije in ostalih posebnosti starogrške civilizacije, temveč že v specifikah židovske religije, ki sama pomeni odločilni preobrat znotraj zgodovine religij. S tem da izvorov znanosti ne iščemo samo v filozofiji in mitologiji, temveč tudi in predvsem v religiji (židovski), s tem problematiziramo znanost na njeni antropološki ravni: le-to pa skušamo predstaviti kot najbolj plodno izhodišče pri reševanju njenih problemov, v katere je zašla predvsem v 20. stoletju.
UDK 159.922:159.964.2 DUŠAN RUTAR
PSIHOLOGIJA SKOZ PSIHOANALIZO VI.: PSIHOLOGIJA JE BISTVENO EGO PSIHOLOGIJA W. James je razvil nekaj za nas zelo zanimivih in uporabnih teoretskih konceptov, ki smo jih podrobneje obdelali skozi nekatere psihoanalitične koncepte. Predmet naše posebne pozornosti je bil najprej koncept inteligentnega umnega delovanja, nato Jamesov koncept volje, in na koncu Freudov koncept želje.
Načela psihologije, ki jih je v omenjenih konceptih razvil James, smo uporabili v našem razmisleku o logiki interpretacije in nekaterih pravil interpretacije, ki so bistveni pogoj za razumevanje subjektovih izjav in njegovega položaja v svetu, ki ga strukturirajo.
UDK 159.973:616.89 DARJA KOBAL
NEKATERE NOVEJŠE TEORIJE O POVEZANOSTI MED STRESOM IN PSIHOSOMATSKIMI MOTNJAMI
Sestavek obravnava nekatere novejše psihološke teorije o povezanosti med psihosomatskimi motnjami in stresom Uvodni del se dotakne psihodinamičnc razvojne teorije, ki osvetljuje obrambne mehanizme, značilne za ljudi s psihosomatskimi motnjami. Kratkemu pregledu nekaterih psihosomatskih bolezni sledi obravnava (zgodovinsko) pomembnih teorij o "izboru organa" za razvoj psihosomatske bolezni.
V nadaljevanju članek obravnava nekatere novejše teorije stresa (in psihosomatskih motenj), ki temeljijo na povezanosti med posameznikom in okoljem. Sledi prikaz nekaterih najnovejših spoznanj o stresu pri delu. pri čemer se delo pojmuje kot "totalni" dejavnik subjektovega življenjskega kroga, v sklepnem delu pa poskuša izluščiti določene preventivne implikacije, ki izhajajo iz razumevanja problematike stresa in psihosomatskih motenj.
UDC 159.922:159.964.2 DUŠAN RUTAR
PSYCHOLOGY THROUGH PSYCHOANALYSIS VI.: PSYCHOLOGY IS ESSENTIALLY AN EGO PSYCHOLOGY W. James has developed some theoretical concepts which we have found very interesting and useful in our theoretical elaboration of the relations between psychology and psychoanalysis. We have, of course, elaborated them through the some psychoanalytic concepts. First, we've outlined a concept of mind and its intelligent way of working. Second, we've briefly presented James' concept of will, and third. Freud's concept of desire.
In our thesis on the logic of interpretation and interpretative principles, we have applied the principles of psychology as elaborated by W. James. Our thesis is that these principles are among the most important conditions to fulfill if we wish to understand the subject's statements and his position in the world as created by these statements.
UDC 159.973:616.89 DARJA KOBAL
SOME RECENT THEORIES ON THE LINK BETWEEN STRESS AND PSYCHOSOMATIC DISORDERS
The composition discusses some new psychological theories concerning the connections between psychosomatic disturbances and stress. The introduction mentions the psychodynamic development theory which highlights defense mechanisms characteristic for people who are psychosomatically disturbed. Following a short survey of some psychosomatic diseases is a historical discussion of important theories on the "choice of organ" in the development of psychosomatic diseases.
The article proceeds to discuss certain more recent theories on stress (and psychosomatic disturbances) which are based on the connection between the individual and the environment. An account of some current perceptions of stress at work follows, in which work is conceived as the total component of the subject's environment. The conclusion is concerned with uncovering particular preventive implications which are derived from understanding the problems of stress and psychosomatic disturbances.
UDC 165 MATJAŽ POTRČ
TWO LECTURES ON KNOWLEDGE AND PHENOMENOLOGY Cognitive science is concerned with knowledge, in this sense, cognitive philosophy is close to epistemology. Models of mind, particularly neural networks, folk psychology, behaviourism and ecologism are discussed as areas of cognitive philosophy. Phenomena are determined as accidental wholes, possessing substance as their proper part.
Phenomena are not ideal, they are experientially supported. Relation of phenomenology towards naturalism and psychologism is evaluated, and confronted with Brentanian reistic and nonaristotelian mereological understanding of phenomena. Analytical philosophy is characterized by its method. Only the method of analytical philosophy enables us to understand phenomenology.
UDC 165.9:001.1 BORUT OŠLAJ
THE ANTHROPOLOGICAL FOUNDATIONS OF SCIENCE In the article, alongside the idea that science may be compared with religion, mythology and philosophy only on a horizontal and not a vertical level. 1 also advocate the hypothesis that specific characteristics of the rationalistic notion of science (linearity of progress, quantification, abstraction...) are not only first perceived in the concept of logos, ancient economies and other particularities of ancient Greek civilization, but also already in the specifics of the Jewish religion which in itself is a revolution within the history of religion. Since the origins of science can be found not only in philosophy and mythology but also, and above all. in religion (Judaism), science is thus hindered on the anthropological level: and it is this level that we are trying to present as the most promising point of initiation for solving the obstacles it now faces, especially as of the twentieth century.
UDK 316.472.4:159.942 TANJA LAMOVEC
SODOBNE METODE PREUČEVANJA EMOCIONALNIH IN MEDOSEBNIH VIDIKOV SPORAZUMEVANJA
Namen sestavka je bil prikazati nekatere novejše metode, kijih uporabljamo pri preučevanju emocionalnega in medosebnega sporazumevanja. Najprej so prikazane nekatere razlike med spontanim in simboličnim sporazumevanjem, nato pa je podan pregled metod za pridobivanje emocionalnih podatkov. Opisanih je nekaj primerov uporabe naravne situacije, kot tudi načini indukcije emocij v laboratoriju. Večina metod, ki se najpogosteje uporabljajo, temelji na domišljiji.
V drugem delu so opisane nekatere metode za analiziranje posnetkov izraznega obnašanja. Ločimo transkripcijske sisteme, ki so namenjeni določanju enot vedenja, ter segmentacijske sisteme, ki poskušajo izdvojiti najustreznejše časovne enote. Podanih je tudi nekaj primerov uporabe teh sistemov.
Tretji del razlaga teoretična izhodišča in metodologijo medosebne interakcije. Večina današnjih spoznanj s tega področjaje izšla iz strukturalnega I pristopa, ki preučuje odnose med različnimi vidiki komunikacijskega procesa,
Pristaši tega pristopa pojmujejo neverbalne vidike interakcije analogno lingvističnim in so odkrili številne zakonitosti in funkcije tega vedenja.
Izdelali so tudi metodologijo, ki temelji na sekvenčni analizi. Z njeno pomočjo lahko določamo veijetnost, s katero bo vedenje ene osebe v interakciji vplivalo na vedenje druge.
UDK 321.74:342.24(47)" 1917/1924" MARJAN BRITOVŠEK
OBLIKOVANJE PRVE SOVJETSKE USTA VE IN FORMIRANJE FEDERACIJE Avtor v razpravi obravnava poglede - prepletene z idejnimi boji - na oblikovanje prve sovjetske ustave (10. VII. 1918). Njene teoretične programske osnove imajo korenine že v obdobju pred oktobrsko revolucijo, odločilnega pomena za celotno vsebino bodoče sovjetske ustave paje bila Deklaracija pravic delovnih in izkoriščanih ljudstev. Avtor ugotavlja, daje do leta 1917 Lenin branil idejo unitarne demokratične centralizirane republike v Rusiji z avtonomijo narodov v obmejnih pokrajinah: zmagovita oktobrska revolucija paje pogojila nove zaključke o nujnosti oblikovanja sovjetske države, zasnovane na federaciji in avtonomiji sovjetskega tipa. Vsebino federativnih medsebojnih odnosov republik je videl Lenin ne samo v njihovem tesnem političnem sodelovanju, temveč tudi v povezovanju naekonomskem, vojaškem in kulturnem področju. Avtor v nadaljevanju razčlenjuje Leninova stališča o federaciji in nacionalnem vprašanju, ki jih je napisal v zadn jih meseceh svoje politične aktivnosti, in v tem kotekstu polemizira s sovjetskimi avtoiji, ki so bodisi molče obšli bodisi omilili Leninovo kritiko na račun Stalina. Ordžonikidzeja in Dzeižinskega, še posebno giede občutljivega gruzinskega vprašanja, ki je do skrajnosti zaostril odnose med Leninom in Stalinom.
UDK 800.1:174.7
JANEZ JUSTIN
DEJANJE OBLJUBE ALI OBUUBA DEJANJA
Govorno dejanje je prvinska enota govora. Večina "teorij govornih dejanj" nas skuša prepričati, da socialna validacija posameznega govornega dejanja poteka po postopkih, ki so ustaljeni, predvidljivi in jih je mogoče opisati na neprotisloven način. Temu lahko rečemo "algoritmični pristop". "Algoritmični" nanos pravil na govorno dejanje "volilna obljuba" privede do paradoksnih rezultatov in pokaže na šibkosti tega pristopa. Polje "pragmatičnih" vrednosti govora je v resnici mnogo bolj heterogeno, kot pa so to pripravljene priznati "teorije govornih dejanj", ki bi hotele biti "enotne" in "celovite".
UDC 321.74:342.24(47)" 1917/1924" MARJAN BRITOVŠEK
FORMATION OF THE FIRST SOVIET CONSTITUTION AND FEDERATION (PAPER PRESENTED AT THE FIRST INTERNATIONAL SYMPOSIUM ON LENIN. WUPPERTAL, 15 - 16 MARCH 1993)
In his paper the author discusses the views on the formation af the first Soviet Constitution (July 10, 1918) in the contexi of the ideological struggles with which ihey were bound up. The theoretical and programmatic basis to the Constitution has its of the rights of working and exploited people was of the utmost signifecance. The author shows that until 1917 Lenin defended the idea of a unitarian democratic centralised republic in Russia, with autonomy for nations in border regins. The success of the October revolution gave rise to new notions of creating a Soviet state based on federation and autonomy of the Soviet type. For Lenin, the significance of federal relations lay not only in the military and culture. The author goes on to analyse Lenin's views on the federation and the national issue, which he wrote in author takes issue with Soviet authors, w ho either kept silent or did not tell the w hole truth about Lenin's criticism of Stalin. Ordžonikindze and Uzeržinskv. especially with regrad to the sensitive issue of Georgia, which put a heavy strain on relations between Lenin and Stalin.
UDC 800.1:174.7 JANEZ JUSTIN
THE ACT OF PROMISING OR THE PROMISE OF ACTION The act of speaking is an elementary component of speech which is not only recognisably efficient, but also socially valid. The social validation of speech, as a rule, runs according to procedures which are firmly established orat least predictable and presumably can become indisputable, from the principal premises of the theory of speech acts of achieved description. In the article we are attempting to show that in the instance of an act of speech, which we describe as an "electoral promise", these procedures - if the subjects that arc speaking conform to them at all - lead to paradoxical results. The field of "pragmatic" values of speech is in reality much more heterogeneous than the theory of speech acts, which wants to be "unified" and "complete", is prepared to admit.
UDC 316.472.4:159.942 TANJA LAMOVEC
CONTEMPORARY METHODS IN SCIENTIFIC RESEARCH CONCERNING EMOTIO.NAL AND INTERPERSONAL COMMUNICATION
The aim of this report is to describe certain contemporary methods which are used in scientific research concerning emotional and interpersonal communication Some differences between spontaneous and symbolic communication are mentioned. methods for collecting emotional data are reviewed at some length. Apart from naturalistic settings, various laboratory procedutes for the induction of emotional states are discussed, most of them are based on fantasy.
The second part of this report is dedicated to the methods for the analyses of taped expressive behavior. Notation systems as well as a segmentation technique, are described. While notation systems help to define behavior units to be analysed, segmentation systems specify time units.
In the third part, some theoretical as well as methodological issues i concerning interpersonal interaction are considered Most of our knowledge in vj.
this area is the product of a structuralist approach, which is concerned with the relationships among different aspects of the communication process itself.
According to this approach, nonverbal interaction is treated as essentially analogous to the symbolic and has several well documented functions. Many interesting discoveries have been made with the use of sequential analysis, which enables us to determine the probabilities that the behavior of one person will produce visible effect on the behavior of another.
UDK 159.922.7:372.461.! SIMONA KRANJC
OTROŠKI GOVOR V ZGODNJEM OBDOBJU SVOJEGA RAZVOJA Gradivo, ki gaje avtorica zbrala, kaže. da se otrok postopoma nauči upoštevati sogovorca in njegovo vedenje o temi sporočila. Odstotek egocentričnega (po Piagetu) govora se manjša sorazmerno z večanjem komunikativne kompetence. Učenje sintaktičnih in semantičnih pravil ter strategij govora poteka skozi besedilo. Komunikacija med starši in otrokom je prvi pogoj za uspešno učenje prvega jezika.
Analiza poteka intonacije. ki jo je avtorica izvedla, daje zanimive rezultate. Kar 28.28 % posnetih povedi se zaključuje z antikadenco. ki je značilna za govor odraslih v komunikaciji z otrokom. Z antikadenco se zaključujejo povedi, s katerimi deklica odgovarja na dopolnjevalna vprašanja ali ponavlja mamine povedi. Z rastočo intonacijo opremi tudi dopolnjevalna vprašanja, ki imajo sicer padajočo intonacijo. Analiza torej kaže. daje otrok zgradil svoje pravilo o poteku intonacije.
UDK 159.955.2-053.2 ZLATKA CUGMAS
RAZUMEVANJE POJMOV: TEŽAVNOST NALOG. DOSEŽEK. PRIZADEVNOST IN SPOSOBNOST
Eden pomembnih dejavnikov, s katerim lahko razložimo spreminjanje stopnje in realnosti samoocenjevanja kognitivne kompetence otrok, je stopnja samorazumevanja, povezanega s kognitivno kompetenco. Predstavljam preizkus, ki sem ga sestavila za merjenje otrokove stopnje razumevanja pojmov težavnost nalog, dosežek, prizadevnost, sposobnost in stopnje razumevanja odnosov med omenjenimi pojmi. V raziskavi s 113 visoko kognitivno kompetentnimi prvošolci sem ugotovila, da s stopnjo samorazumevanja ne moremo povsem razložiti variacije v samoocenjevanju šolske kompetence in v pričakovanjih zaključnih šolskih ocen. Potrdila pa sem ugotovitve drugih avtorjev, da večina otrok na začetku rednega šolanja presoja težavnost nalog na osnovi informacije o kompleksnosti nalog ter meni. daje ob enakih dosežkih reševalec nalog, ki je bolj prizadeven, tudi bolj sposoben kot reševalec istih nalog, ki je manj prizadeven.
UDK 378.182(497.11 Lj.)
POLONA SELIČ
PSIHODONAMSKO OZADJE (NE)USPEŠNOSTI PRI ŠTUDIJU
Članek je sklepno poročilo o rezultatih štiriletnega spremljanja študijskega napredovanja vzorca 192 študentov Filozofske fakultete, ki so se v študijskem letu 1988/89 vpisali v 1. letnik. Rezultati raziskave Psihodinamsko ozadje neuspešnosti pri študiju kažejo, da se uspešni in neuspešni študenti ne razlikujejo v osebnostnih dimenzijah (FPI). Uspešni imajo več težav (so bolj moteni) na področju pojmovanja in doživijanja sebe(PNS). Bolj kot (ne)uspešnost določa prilagajanje na reprezentativnih področjih življenja spol Moški imajo bolj konfliktna stališča zlasti v okviru medosebnih odnosov. Po pričakovanju so bolj spontano agresivni in maskulini. Za celotni vzorec smo odkrili največ težav v odnosu do nasprotnega spola, avtoritet, lastnih sposobnosti, močno izražene občutke krivde in bojazni. Slika je situacijsko (zbiranje podatkov v 2. semestru, na začetku študija, oziroma pred večino izpitov) in razvojno pogojena (sekundarna separacija in kriza identitete). V latenem prostoru smo pri uspešnih identificirali šest faktorjev (neugodna samopodoba, togi (konservativni) iz družine izvirajoči modeli ^
prilagajanja, avtoritarna pozicija v heteroseksualnih odnosih, socialna distanca. težnja po socialni zaželenosti in dogmatizem). pri neuspešnih pa osem faktorjev (podjetnost (pozitivna samopodoba), socialna insertnost. emocionalna nestabilnost, pasivna pozicija v heteroseksualnih odnosih, zahteve super-ega (idealni oče - težnje po avtonomiji), nekooperativnost. opozicionalnost. krivda).
Uspešni študenti, ki so v celoti navajali več pritožb, so izražali večje nezadovoljstvo s študijem (sistem, organizacija, obremenitve, zahteve), močnejše dvome v svoje sposobnosti (in v splošnem neugodno mnenje o sebi - premajhna samozavest), neuspešni pa so poudarjali potrebo po individualnosti.
Ob interpretaciji rezultatov smo opozorili na pomanjkljivosti in omejitve študije ter opisali bistvene težave, ki jih prinaša proučevanje tega fenomena.
UDC 378.182(497.11 Lj.)
POLONA SELIČ
PSYCHODYNAMIC BACKGROUND OF (UN)SUCCESSFUL STUDYING (FINAL REPORT)
This article is ihe final report on the results of a four-year survey concerned with the academic progress of a sample of 192 faculty of Arts students w ho started their first year in the academic year 1988/1989. The results of the "Psychodynamic background of unsuccessful studying" survey have show n that successful and unsuccessful students do not differ in their personality dimensions (FPI). The successful ones have more problems (they are more disturbed) with their self-perception. Gender, rather than (un)successfulness, determines adaptivencss in representative areas of life; particularly in personal relations, men's attitudes conflict more than women's: as expected, they are spontaneously more aggressive and masculene. Most problems in the integral sample were discovered in relations wilh Ihe opposite sex, with authority, with an individual's own capacities, and in a strongly reflected sense of guilt and fear. The picture obtained is situationally (information collected in the second semester, at the beginning 4"
of studies, or before most exams) and developnicntally (secondary separation and identity crisis) conditioned. In a latent environment six factors w ere identified with the successful (unplesant selfimage. rigid/conservative adaptation models originating in Ihe families, authorilative position in heterosexual relations, social distance, a predilection for social popularily and dogmatism), and eight with the unsuccessful (enterprising/positive image of self, social integration, emotional instability, passive position in heterosexual relations, super-ego requirements/ideal falher-tendency towards autonomy/, uncooperativeness, oppositionalism, guilt).
Successful students, who generally expressed more complaints, expressed more dissatisfaction with their studies (system, organisation, burden, requirements), and stronger doubts about their own abilities (and generally negative opinions of themselves - weak self-aw areness), whereas the unsuccessful stressed the need for individuality.
In interpreting ihe results, we reveledthc faults and limitations in academic studies, and identified Ihe principal problems arising from Ihe study of (his phenomenon.
UDC 159.922.7:372.461.1 SIMONA KRANJC
CHILDREN'S SPEECH IN EARLY STAGES OF DEVELOPMENT The material, which was chosen by the author, shows thai children learn gradually to consider their companions and their behaviour in conversation, on the subject of information. The percentage of egocentric speech decreases (according to Piage) in proportion w ith the increase in communicative competence. The process of learning syntactic and semantic rules and strategies of speech comes through lexts. Communication between parents and children is the first condition for successful learning of a first language.
An analysis of patterns of intonation which the author carried out gives interesting results. 28.28% of recorded statements end w ith anticadence. which is typical of adult speech in communication w ith children. Statements in w hich a girl answers a completion question or repeats her mothers' statement also end w ith anticadence. A lifted intonation is also found in complementary questions which otherwise have a falling intonation Thus the analysis shows that a child builds his principles through patterns of intonation.
UDC 159.955.2-053.2 ZIATKA CUGMAS
UNDERSTANDING OF THE NOTIONS: TASK DIFFICULTY. ACHIVEMENT. AMBITION AND CAPABILITY
One of ihe most important effects by which we can explain the changes in the level and in ihe reality of self-assessment of the cognitive competence of children is the level of self-understanding in connection w ith cognitive competence. I am presenting a test, w hich I have devised to measure a child's level of understanding of the notions of task difficulty, achievement, ambition, capability and the level of understanding of Ihe relationships among the notions stated above In the examination of 113 highly cognitive!)' competent first-graders I have established that by level of self-understanding we cannot completely explain the variations in self-assessment of competence in school and in the expectations of final school grades. I have confirmed the conclusions of other authors, thai ihe majority of children at ihe beginning of elementary school judge task difficulty on the basis of information on the task complexity and think that the more ambitious problem solver is therefore also more capable than the less ambitious problem solver after having solved the same problem equally.
UDK 316.736:316.258 VESNA V. GODINA
SOC1AL1ZACUSKA TEORIJA TALCOTTA PARSONSA. II. DEL: ANALIZA POTEKA SOCIALIZACIJENA MIKRORAVNI -ODORALNE DO OJDIPOVSKE FAZE
Tekst predstavlja analizo poteka socializacije na mikro ravni kot drugi temeljni del Parsonosove socializacijske teorije. Tekst prinaša podrobno analizo prvih treh faz individualne socializacije. Skozi analizo posamičnih faz (oralna. postoralna. ojdipovska) se pokaže mesto vsake od faz v socializacijskem procesu; ključne značilnosti socialnega sistema, v katerem vsaka od njih poteka: proces socialnega učenja; delitev dispozicij za potrebe: in najpomembnejše rezultate vsake od faz socializacije.
UDK 316.2 Kristan E.
LUDVIK ČARNI
PRISPEVEK K ZGODOVINI SOCIOLOŠKE MISLI NA SLOVENSKEM
ETBIN KRISTAN (1867- 1953)
Etbin Kristan (1867 - 1953) je bil politik, kulturni delavec, urednik, publicist doma in v ZDA Bil je osrednja osebnost socialističnega gibanja na Slovenskem pred prvo svetovno vojno. Zagovarjal je idejo o enem južnosloanskem narodu. V znani chicaški izjavi (1917) seje zavzel za politično združitev Jugoslovanov. Z nastankom in razmerami v novi jugoslovanski državi ni bil zadovoljen. Bil je poslanec njene ustavodajne skupščine. Ponovno je odpotoval v ZDA. kjer je živel in deloval vse do konca druge svetovne vojne Podpiral je jugoslovanski narodnoosvobodilni boj. Kmalu po vrnitvi v domovino je leta 1953 umrl v Ljubljani.
UDK 314.96(497.12)" 1880/1910"
SABINA Ž ŽNIDARŠIČ
DEMOGRAFIJA KRANJSKIH ŽENSK NA PRELOMU ZADNJEGA STOLETJA
Dežela Kranjska beleži vsa desetletja, obdelana v avstri jski državni statistiki. 1880-1910, rahel presežek žensk v populaciji, relativno visoko starostno strukturo kranjskih nevest, splošen upad interesa Kranjce in Kranjic za sklepanje zakonske zveze, upadanje števila rojstev in izredno nizek odstotek nezakonskih rojstev, v primeijavi s sosednjimi deželami. Presežek žensk na ravni kranjskih povprečij sicer ni problematičen, usodneje pa vpliva na celotno demografijo dežele skoraj desetinski manj ko moških v starostnih skupinah prebivalstva nad dvajsetim letom starosti, torej v obdobju, ko začno Kranjci in Kranjice razmišljati o zakonski zvezi.
UDK 17.035.12:573.01
ART UR ŠTERN. IGOR JERMAN
ALTRUIZEM V LUČI PARADIGME SEBIČNEGA GENA IN KVANTNO MEHANSKE BIOLOGIJE
Teorija sebičnega gena in biološkega altruizma je v današn jem času postala ena od najmočnejših paradigem redukcionistične biologi je. Organizme zreducira na sebične gene. prav lako tudi njihovo altruistično vedenje. Sodobna porajajoča se kvantno mehanska biologija zahteva redefinicijo tako pojma biološke sebičnosti kot altruizma. Istočasno nam lahko tak miselni napor odpre tudi nove filozofske perspektive teh dveh pojmov. Pričujoči članek se osredotoča na slednjega.
UDC 314.96(497.12)" 1880/1910"
SABINA Ž. ŽNIDARŠIČ
THE DEMOGRAPHY OF WOMEN FROM CARNIOLA AT THE TURN OF THE LAST CENTURY.
In the Austrian national statistics, the provinceof Carniola in the decades from 1880 to 1910 had a slight surplus of women in the population, a relatively high average age of single women, a general decrease of interest among both men and women for marriage, a decrease in the number of births and an exceptionally low percentage of illegitimate births, in comparison to neighbouring countries. The surplus of women on average is not really problematical: the fact that the male population in the age group over the age of twenty, that is. when men and women from Carniola begin to consider marriage, is fewer by almost a tenth, has a more ominous effect upon the whole demography of the province.
UDC 17.035.12:573.01 ARTUR ŠTERN. IGOR JERMAN
ALTRUISM IN THE LIGHT OF THE PARADIGM OF THE SELFISH GENE AND QUANTUM MECHANICAL BIOLOGY
Nowadays the theory of the selfish gene and biological altruism has become one of the strongest paradigms of reductionistic biology. It reduces organisms as well as their altruistic behavior to selfish genes. The modern, rapidly developing, quantum mechanical biology demands redefinition of the notions of biological selfishness and altruism. At the same time it may also give new philosophical meaning to these two terms. The present article focuses on the latter term.
UDC 316.736:316.258 VESNA V. GODINA
THE ANALYSIS OF SOCIALIZATION PROCESS ON MICRO LEVEL -FROM ORAL TO OEDIPAL PHASE
The analysis of socialization on micro level is presented in the text as the second basic part of Parsons's socialization theory. It brings a detailed analisys of the first three phases of the process of the phases (oral, postoral. Oedipal phase) the author indicates the place of each of the phases in socialization process; the key characteristics of social system (into which each it is implemented): the process of social learning: the diferentiation of need-dispositions: and the most important results of each of the phases.
UDC 316.2 Kristan E.
LUDVIK ČARNI
CONTRIBUTION TO THE HISTORY OF SOCIOLOGICAL THOUGHT IN SLOVENIA
ETBIN KRISTAN (1867 - 1953)
Etbin Kristan (1867-1953) was a politician, cultural worker, editor and journalist at home and in the USA. He was a central figure in the Socialist movement in Slovenia before the First World War. He spoke in favour of the idea of a southern Slavic nation. In a well-known statement from Chicago (1917) he spoke in favour of a political union of Yugoslavs. He was not content with the rise of and the conditions in the new Yugoslav country He was a deputy of its constituent assembly. He returned to the USA. where he lived and worked until the end of the Second World War. He supported the Yugoslav people's war of independence. He died in 1953 in Ljubljana, shortly after his return to his native country.
UDK 316.344.7
MILJ AN A VEGNUT1
MARGINALNOST V STIKU S CENTROM
Proučevanje pojavov, oblik in vzvodov marginalnosti prebivalstva je v sicer mladi zgodovini družboslovnega raziskovanja ena najstarejših tem, ki slovi tudi po metodološki inovaciji - kvalitativnem, terenskem raziskovanju, kateregakomponente so zgradili v čikaški šoli (Anderson. Thomas, Znaniecki). Povdaijanje analitične indukcije in opazovanja z udeležbo marginalnih skupin prebivalstva implicitno pripoveduje o skrivnostnostih marginale.
Tej študiji so botrovale predpostavke o specifičnih lastnostih družbene organizacije, ki preko svojih vedno močnejših aparatov za vzdrževanje te organizacije, budno spremlja ekstremne socialne pojave. 'Nadzor' nad socialno nižjimi sloji je po pravilu mnogo bolj učinkovit, kot nad višjimi. Preko takega teoretičnega koncepta je mogoče pojav marginalnosti prebivalstva demistificirati do te mere. da je metodološki pristop do vzvodov marginalnosti mogoče graditi na relativno dostopnih podatkih o ljudeh, ki so jih kot uporabnike socialne pomoči registrirale institucije. Dve tretjini uporabnikov socialnih pomoči namreč na nJ'
centre za socialno delo ne prihaja prostovoljno. V tej študiji je na nivoju dedukcije opravljen poskus generiranja socialnih problemov v oblike, ki jim lahko rečemo, najhujše - kumulativne inačice marginalnosti. Na podlagi anonimne baze podatkov o povodih obravnav strank na centrih za socialno delo smo s pomočjo faktorske analize izpeljali nekaj ontogenetičnih modelov marginalnosti. Med problemi, ki najpogosteje vodijo v marginalnost so ogroženo materialno stanje, konflikti, kijih trpijo otroci ob razvezi staršev, zapuščenost otrok, prekrški in kazniva dejanja.
UDK 167 Ule A.
MARIJA ŠVAJNCER
ULETOVA FILOZOFSKO INOVATIVNA REFLEKSIJA SODOBNIH TEORIJ ZNANOSTI
Članek prikazuje poglavitna spoznanja iz obsežnega opusa sodobnega slovenskega filozofa, logika in matematika Andreja Uleta. Teoretik filozofsko inovativno in. izhajajoč iz sodobnih teorij znanosti, odgovarja na vprašanja, kakšna je struktura znanstvenega spoznanja, kako se to spoznanje oblikuje v stalnem dialogu med empirijo in razumom in kako se spreminja v vedno nove in nove teorije.
UDK 1 Tomaž Akv.: 159.947 BOŠTJAN TURK
PROBLEM SVOBODNE VOUE PRI TOMAŽU AKVINSKEM SUMMA THEOLOGICA IA, Q 83, 1-4
V pričujočem prevodu predstavljamo štiri člene iz Summe theologice Tomaža Akvinskega, ki so namenjeni razdelavi voluntativne tematike. Tomaž se v njih posveča vprašanjem volutnativne avtonomije, tj. razmerju med relativno in absolutno voljo, raziskuje pa tudi temeljne voljne vzgibe in možnosti njihovega definitivnega udejanjevanja. Bistvena intenca Tomaževe razprave je prikazati deficienco človeške volje v odnosu do nadnaravnih smotrov, seveda na afirmativen način, kjer tudi kontingentni red ohranja svojo avtonomijo in digniteto. V spremni besedi, ki je prevodu dodana, pojasnjujemo tvanno členov, hkrati pa opozarjamo na nujnost konstituiranja normativne podstave, na katero bi se nadaljnje prevodno delo opiralo. Prikazujemo tudi nekaj rešitev, ob tem pa se, v nasprotju s prevodi polpretekle dobe /Janžekovič, Jerže, Ušeničnik/, opiramo na besedotvorno in besedoslovno normo sodobne knjižne slovenščine ter ob njej nakazujemo možnosti integral nejše ureditve odgovarjajoče terminologije.
UDK 167 Ule A.
MARIJA ŠVAJNCER
ULE'S PHILOSOPHIC ALLY INNOVATIVE REFLECTION OFTHE CONTEMPORARY THEORIES OF SCIENCE
The article presents the principal insights from the extensive work of the contemporary philosopher, logician and mathematician. Andrej Ule. The theorist, philosophically innovative while deriving his ideas from contemporary theories of science, discusses the issue of what the structure of scientific perception is like, how this perception develops in the constant dialogue between empiricism and reason and how it evolves into a never ending series of new theories.
UDC I Tomaž Akv.: 159.947 BOŠTJAN TURK
THE QUESTION OF FREE WILL ACCORDING TO SAINT THOMAS AQUINAS SUMMA THEOLOGICA lA.q 83,1-4
In this translation we present four points from the SummaTheologica of Saint Thomas Aquinas which are intended for the analysis of voluntaristic thematics. Saint Thomas here addresses the question of voluntaristic autonomy, i.e. the relation between relative and absolute will, and investigates the basic initiatives of will and the possibilities of their definite realisation. The primary intention of the discourse of Saint Thomas is to describe the deficiencies of human will in relation to supernatural purposes of course in an affirmative manner in which the contingent order retains its autonomy and dignity. In the afterword added to the translation we explain the contents of the points and emphasize the necessity of constituting a normative basis for further translation We are also presenting some possible solutions relying on the linguistic norms of modem Slovene, contrary to earlier translations (Janžekovič. Jcre. Ušeničnik). indicating the possibility of a more integrated ordering of the terminology.
UDC 316.344.7 M1UANA VEGNUTI
MARGINAL1TY IN CONTACT WITH THE CENTRE Although the history of the social explorations is still young, the study of fenomena, forms and tresholds of marginality is one of its the oldest objects which is also famous for the metodological invention (qualitative, participatory research approach, funded by Chicago school: Anderson, Thomas, Znaniecki). The emphasis of analitical induction and participant observation on the field of marginal groups indirectly testify about margin's mistery.
The assumptions used in this study lie on specificifity of social organizations generally which have established some efficient apparatus for own maintenance, so they watch vigilantly on social extremes. The žinspection' on lawer social classes is normally more effective that on higher ones. Applying this concept demistificates the phenomenom of marginality, so the methodological approach can be funded on relative accessable data about people, which were registrated by these institutions Two thirds of social-aid consumers are not coming to social sen ices by their own will. In the study an attempt of derivinig social problems sp
in the worst variant - the cumulative marginality- was made, on the ground of deduction. Using anonymous bank of data about social - service clients and factorial desing analysis were made some ontogenetical models of marginality The most frequent problems leading into marginality are: material insufficiency, conflicts that suffer children because of divorced parents, children abandonment, infrigements and penal acts.
rHRC
POS
časopis za psihologijo in filozofijo ter za
sodelovanje humanističnih
ved