CZESŁAW MIŁOSZ

OD SONČNEGA VZHODA DO NJEGOVEGA ZAHODA





Prevedla Jana Unuk





Naloga

V preplahu in drgetu razmišljam, da bi svoje življenje izpolnil

samo, če bi se prisilil k javni spovedi

in razkril goljufijo, svojo in svojega časa:

smeli smo se oglašati z vriščem škratov in demonov,

toda čiste in dostojne besede so bile prepovedane

pod tako strogo kaznijo, da se je, kdor si je drznil izgovoriti eno samo,

že sam štel za izgubljenega.



Berkeley, 1970





RIBA

Med kriki, ekstatičnim blebetom, piskom trobent, razbijanjem po

loncih in bobnih

je bilo največji protest, če si ohranjal mero.

Toda običajni človeški glas je izgubljal svoje pravice

in je spominjal na zevajoči gobček ribe za steno akvarija.

Sprejemal sem, kar mi je bilo sojeno. Vendar pa sem bil samo človek,

se pravi, da sem trpel, ko me je vleklo k bitjem, ki so mi bila podobna.



Berkeley, 1970





URA

Bleščeče sonce na listju, marljivo brenčanje čmrljev,

od nekod daleč, izza reke, dremavo govorjenje

in počasno udarjanje kladiva niso veselili samo mene.

Čakali so, pripravljeni, preden se je odprlo petero čutov

in pred vsakim začetkom, na vse, ki si bodo rekli smrtniki,

da bi, tako kot jaz, povzdigovali življenje, se pravi srečo.



Berkeley, 1972





PRILIKA

Ponavljam, kar je pripovedoval Meader, in na muho sem vzel nauk.

Nadlegoval ga je grizli, tako predrzen in zahrbten,

da mu je kradel karibujevo meso izpod napušča koče.

Pa ne samo to. Omalovaževal je človeka in ni se bal ognja.

Dokler ni neke noči začel butati po vratih

in je s šapo razbil okno, zato so, stisnjeni skupaj,

ležali s puškami in čakali na jutro.

Vrnil se je naslednjega dne proti večeru. Meader ga je ustrelil

od blizu, pod levo lopatico. To je bil skok in tek,

kaj tek, hurikan, saj grizli celo zadet v srce,

kot pravi Meader, teče, dokler ne pade.

Potem ga je našel po sledi in takrat je dojel,

od kod se je vzelo to čudaško vedenje.

Zver je imela pol čeljusti razžrte od gnojnih ran in gnilobe.

Zobobol, dolga leta. Bolečina iz nerazumljivega vzroka,

kakršna nas marsikdaj peha v nesmiselna dejanja

in nam vliva slepi pogum, ker nam je čisto vseeno,

dokler ne stopimo iz gozda, ne vedno v upanju,

da nas bo pozdravil kak nebeški zobozdravnik.



Berkeley, 1969





ČTIVA

Vprašal si me, kakšno korist imam od branja evangelija po grško.

Rekel bom, da se spodobi, da drsimo

s prstom po črkah, trajnejših od vklesanih v kamen,

pa tudi, da ko počasi izgovarjamo glasove,

spoznavamo resnično dostojanstvo govorice.

Ko nas pozornost prisili, se nam tisti čas

ne zdi nič bolj oddaljen kakor včeraj, čeprav so danes

na kovancih obrazi drugih cesarjev. Še vedno traja isti eon,

strah in želja sta enaka, olje in vino

in kruh pomenijo isto. Tudi nestanovitnost množice,

ki hlepi po čudežih kakor nekoč. Celo običaji,

svatbe, zdravila, objokovanje mrtvih

se razlikujejo samo na videz. Tudi takrat je bilo, na primer,

polno tistih, ki se v tekstu imenujejo

daimonizomenoi, se pravi besnečih

ali tudi pobesnelih (kajti »obsedeni«

jih naš jezik imenuje po kaprici slovarja).

Trzavica, pena na ustih, škripanje z zobmi

takrat niso veljali za znamenje nadarjenosti.

Pobesneli niso imeli časopisov niti ekranov,

le redko so se pritaknili umetnosti in literature.

Vendar pa je prilika o njih še vedno veljavna:

da duh, ki jim vlada, lahko vstopi v svinje,

ki, obupane zaradi tako nenadnega trka

dveh narav, svoje lastne in luciferske,

skočijo v vodo in se utopijo. Kar se nenehno ponavlja.

Tako na vsaki strani potrpežljiv bralec

vidi dvajset stoletij kakor dvajset dni

eona, ki bo nekoč dočakal konec.



Berkeley, 1973





OECONOMIA DIVINA

Nisem si mislil, da bom živel v tako nenavadnem trenutku.

Ko bo Bog skalnih višav in gromov,

Gospod nad vojskami, Kyrios Sabaoth,

kar najbolj boleče ponižal ljudi,

ker jim bo dovolil početi, karkoli se jim zljubi,

ker bo njim prepustil sklepe in ne bo rekel nič.

To je bila predstava, ki zares ni bila podobna

večstoletnemu ciklu kraljevskih tragedij.

Cestam na betonskih stebrih, mestom iz stekla in litega železa,

letališčem, bolj prostranim od ozemelj plemenskih držav,

je na vsem lepem zmanjkalo osnove in so razpadli.

Ne v sanjah, temveč v resničnosti, ker so, odvzeti sebi,

obstajali, kot obstoji le tisto, česar ne bi smelo biti.

Iz dreves, kamnov na polju, celo iz limon na mizi

je zbežala snovnost in njihov privid

se je izkazal za praznino, osvetljen posnetek.

Gomazel je prostor, oropan predmetov.

Povsod je bilo nikjer in nikjer – povsod.

Črke v knjigah so postajale srebrne, se opotekale in bledele.

Roka ni mogla narisati znaka palme, znaka reke niti znaka ibisa.

V trušču mnogih jezikov je bila razglašena smrtnost govorice.

Pritožba je bila prepovedana, ker se je pritoževala sami sebi.

Ljudje, nad katere se je zgrnilo nedoumljivo trpljenje,

so odmetavali oblačila na trgih, da bi njihova golota priklicala sodbo.

Toda zaman so hrepeneli po grozi, usmiljenju in jezi.

Premalo upravičeni

so bili delo in počitek

in obraz in lasje in ledja

in vsakršen obstoj.



Berkeley, 1973





VEST

O zemeljski civilizaciji, kaj bomo rekli o njej?



Da je bil to sistem pisanih krogel iz zadimljenega stekla,

v katerem se je zvijala in razvijala nitka svetlobnih plinov.



Ali da je bil to kup žarkastih palač,

ki sevajo iz kupole s trdnimi vrati,

za katerimi je stopala pošastnost brez obraza.



In da so vsak dan metali žreb, in kdor je potegnil kratko,

so ga odvedli tja za žrtev: starce, otroke, fante in dekleta.



Ali pa bomo mogoče povedali drugače: da smo živeli v zlatem runu,

v mavrični mreži, v oblačnem zapredku,

obešenem na vejo galaktičnega drevesa.

Ta naša mreža pa je bila stkana iz znakov:

hieroglifov za oko in uho, ljubezenskih prstanov.

In notri se je razlegal zvok, ki nam je klesal čas,

migljanje, frfotanje, ščebet naše govorice.



Kajti iz česa bi lahko spletli mejo

med notri in zunaj, svetlobo in breznom,

če ne iz sebe samih, iz toplega diha,

iz šminke na ustnicah, tila in muslina,

iz utripa, ki ko umolkne, umre svet?

Ali pa mogoče o zemeljski civilizaciji ne bomo rekli nič.

Saj nihče ne ve zares, kaj je bila.



Pomlad 1973





PRED POKRAJINO

Na tem pobočju rasejo smreke, jelke in cedre, na onem borovi gozdovi.

Blešči se razvodje rek, ki se izlivajo v zahodni in vzhodni ocean.

Samo ena deroča reka si dolbe strugo naravnost na sever,

kjer se vleče presojna sivina v zlato obsijanih gorskih vratih,

sivina ogromne tišine, bleda jezera

in močvirske jelke še tisoč milj,

vse do gozdne meje, polarne pustote.

V mojih sanjah je bila vsa zemlja eno z mojim telesom,

tukaj ob Athabasci in povsod, kjer sem živel, popotnik.

Opiral sem roko ob sklade gora.

Delte so me rezale v vročini zmajskih bojišč.

In sem čakal, ker nisem imel v jeziku besed,

da bi poimenoval vse to, kar je moje in zemlje,

da bo kriknil kak duh, spočet iz vulkanskih mutacij,

in odčaral najino pravo ime.



Avgust 1969





KOLIKO ČUDOVITIH NAMENOV

Koliko čudovitih namenov, koliko iger in zvijač,

ko so nad nami, prijatelji moji,

bedeli oblaki, kipi gozdne slave,

in nad ozko ulico angeli – šentjanževski orli.

Bil vam je sojen poraz in niste vedeli za to.

Bil vam je sojen poraz in za to sem vedel.

Niti vam niti sebi nisem priznaval jalovih vpogledov.

Zdaj pa se je že izpolnilo. Veter se igra s sencami imen,

vse dokler ne bo dinastiji sledila

snežna tišina.

Kdor je premogel razum, je izbiral doktrine,

v katerih se je lesketala, migljala vražja prhlina.

Kdor je imel srce, se je dal zapeljati ljubezni do ljudi.

Kdor je hotel lepoto, si je prislužil kamen na kamnu.

Tako je plačevalo naše stoletje tem, ki so verjeli

njegovemu obupu in njegovemu upanju.

Kaj pa je pomenilo uspeti? Umolkniti na sredi besede.

Slišati krik, čaščenje laži, ker je resnica umrla.

Hliniti prijateljstvo, izogibajoč se grobovom.

Samega sebe šteti med izbrance

in z vsem telesom

občutiti sram.



Berkeley, 1970





L'ACCÉLÉRATION DE L'HISTOIRE

Pozno je za človeški rod.

Druga za drugo bodo umolknile kasandre.



Ne s plameni, treskanjem zidov.

To se bliža na mačjih šapah.



Komentar:

Pesimist! Torej spet vesoljno uničenje?

Ne, sploh ne. Bojim se rok, ki se za ljudstvo borijo

in jih bo ljudstvo samo odsekalo.



Oktober 1969





NALETEL SEM NA TO

Naletel sem na to, ko sem šel po cesti, in zazdelo se mi je kakor

razodeta človeška usoda.



Vendar ni imelo imena in spomnil sem se na drug tak trenutek,

za katerega sem iskal besede, dokler jih nisem nazadnje našel po

dvajsetih letih.



Zdaj bom začel na novo in se bom trudil buden in v spanju, samo

da bo tokrat, tako mislim, rekel stop iztekajoči se čas.



X. 1969





ELEGIJA ZA N. N.

Povej mi, ali je to zate predaleč.

Lahko bi stekla tik ob nizkih valovih Baltiškega morja

in za dansko ravnino, za bukovim gozdom,

zavila k oceanu, od tam pa ni več daleč

do Labradorja, belega v tem letnem času.

Če pa se ti, ki si sanjala o samotnem otoku,

bojiš mest in mežikanja lučk na cestah,

bi lahko šla po stezi sredi gluhega gozda,

ob sinjini odtajanih voda s sledjo losa in karibuja,

vse do zapuščenih rudnikov zlata v Sierrah.

Reka Sacramento bi te privedla

med griče, porasle z bodikavim hrastjem.

Še skoz evkaliptov gaj, in bila bi pri meni.



Res je, ko cveti manzanita

in je zaliv moder v pomladnih jutrih,

le nerad mislim na hišo med jezeri

in na ribiške mreže, ki jih vlečejo pod litovskim nebom.

Kopalna kabina, kjer si odlagala obleko,

se je za vedno spremenila v abstrakcijo kristala.

Tam je medena tema okoli verande

in smešne sovice in vonj po jermenih.



Sam ne vem, kako smo lahko takrat živeli.

Utripajo slogi in oblačila, nerazločni,

odvisni, namerjeni h koncu.

Pa kaj potem, če hrepenimo po stvareh samih na sebi.

Zavest o minevanju časa je osmodila konje pred kovačnico

in stebriče na mestnem trgu

in stopnice in lasuljo mame Fliegeltaub.



Tako veliko smo se, sama veš, učili.

Kako se nam drugo za drugim jemlje,

kar ne bi smelo biti vzeto, ljudje, kraji.

Srce pa ne umre, ko bi, kot bi se zdelo, moralo umreti,

smehljamo se, čaj in kruh sta na mizi.

In samo vest nam očita, da nismo, kot bi morali, ljubili

ubogega pepela v Sachsenhausnu

z absolutno ljubeznijo, ki presega človekovo mero.



Privadila si se na nove, mokre zime,

na vilo, kjer so kri nemškega lastnika

zmili s stene in se ni vrnil nikdar več.

Tudi jaz sem vzel samo to, kar se da, mesta in dežele.

Ne vstopiš dvakrat v isto jezero

po dnu, nastlanem z jelševim listjem,

prelamljajoč eno samo, ozko progo sonca.



Tvoji in moji grehi? Majhni grehi.

Tvoje in moje skrivnosti? Drobne skrivnosti.

Ko z robcem prevežejo čeljust, položijo križec v dlan

in nekje tam laja pes in se blešči zvezda.



Ne, ne zato, ker je daleč,

me nisi obiskala tistega dneva ali noči.

Iz leta v leto zori v nas, dokler nas ne prevzame,

tako kot ti sem jo prepoznal: ravnodušnost.



Berkeley, 1962





SPEV

Ogledala, v katerih sem videla barvo svojih ustnic,

kdo gre tam mimo, kdo se sam sebi na novo čudi?

Ogrlica iz ahatov, izgubljena in razsuta,

katera mravlja te obiskuje v gozdni goščavi?

Kaveljček, odtrgan v ljubezenskem hitenju,

na dnu katere velike reke ležiš?

Moj jok, ko je odhajal od mene prijatelj,

zakaj se te ne morem več spomniti?

To je bilo včeraj, toda ne vem, ali je sploh bilo.

Stekla sem v šolo, vračam pa se ob palici, zgrbljena in suha.

Moje sestre iz rimskih grobnic, hotela sem biti edina,

toda prekrivajo me, vodijo me skozi ista vrata.



Berkeley, 1967





POZIV

Ta pesem, napisana januarja ali februarja 1954, ni bila namenjena za objavo. Našel sem jo med starimi papirji izpred skoraj dvajsetih let.



Vi, moji prijatelji, kjerkoli že ste,

naj vas muči žalost ali veselje navdaja,

za vas dvigam čašo s trpkim črnim vinom,

tako, kakor pogosto pijejo v deželi Francozov.

Iz pokrajine žerjavov in kanalov,

prepletenih tirov in zimske megle,

z vinom in dimom črnega tobaka

vam hitim naproti in vas sprašujem.

Povejte mi, zdaj, tu zavrzite ozire

in strah in tehtanje besed,

povejte mi, kot govoriš sredi noči,

če imaš pred sabo samo noč

in tiktake ure, žvižg ekspresa,

ali zares mislite, da je ta svet

vaš dom? Ali ta vaš notranji

razžarjeni planet, ki kroži,

s tokovi tople krvi brez prestanka gnan,

ali ta planet diha v harmoniji

s tem, kar vas obdaja? Ne, najbrž poznate

ta grenki upor vsako uro in vsak dan,

vstajajoči krik, z nasmehom zadušen,

občutek jetnika, ko se dotika stene

in ve, da se za njo razgrinjajo doline,

hrasti stojijo v razkošju poletja, leti zlatovranka

in vodomec spreminja reko v čudež.



Vi ste, tako kot jaz, skrivaj prepričani,

da samo še hip, pa boste v neokrnjenem sijaju

vzšli z ogromno silo, resnični,

prosti vsega, kar vas je tu vezalo.

Da vam bo nad plesnijo polomljenih kock tlaka,

nad spominom in vašim spremenjenjem,

ki je kakor odlet ptic, ko se led

drobi v kotanjah od kopit – nad vsem

vam bo dano teči kot nebeški ogenj,

jadra razžarjati ob plamtečem svitu,

ko ladje vlečejo za sabo dim, in vstajajo,

otresajo z las baker arhipelagi.



Ne, ne ogovarjam vas zato s pepela zime

v čimbolj preprosti govorici,

da bi širil dvom, za sestro usode,

na primer, glasil melanholijo.

Naprej, naprej. Srce še bije.

Nič ni izgubljeno. Če se bo naši besedi

nekega dne uspelo tako spojiti

z lubjem drevja v gozdu in cvetom pomarančevcev,

da bodo eno – bo to pomenilo,

da smo veliko upanje branili.



Kako naj branim jaz? Stvarem dajati imena.

To ni preprosto. Izgovorim »zarja«,

jezik pa sam sili v pridevnik

»rožnoprsta«, kakor v otroštvu Grčije.

Sonce in mesec imata obraza bogov.

Nisem prepričan, ali se z dna oceana

ne bo prikazal Pozejdon (z uhanom v ušesu),

oral bo valove z motorjem in vlekel za seboj povorko nimf.

Ko hodim po alpskih gozdovih in fratah,

se mi zdi vsaka skalna razpoka

vhod, skozi katerega bi se lahko

spustil v Pekel (čakam na vodiča).

Pa prostor, kateri je? Ali mehanični,

ta Newtonov, kakor zamrzla keha,

ali hlapljivi Einsteinov, zveza med

gibanjem in gibanjem? Zakaj bi se pretvarjal,

da vem, ko pa ne vem, in tudi če bi vedel,

je moja domišljija tisočletna.



Skočite v vodo oblečeni. Ta svinec,

ta okornost, kakor včasih v sanjah.

Z nami je podobno. Brokat minulih vekov

nosimo ali ponarejen škrlat.

Obraz si zakrivamo z žametasto masko,

klasični: spet igramo tisto, kar je že bilo.

Pa vendar, trdim, je to čudežna dežela,

ki nam prinaša v dar večno mladost.



Za vas dvigam čašo, tu, na odru,

jaz, glas, nič več, v velikem gledališču.

Proti zatisnjenim očem, trpkim ustom,

proti molku, ki je suženjstvo.



Brie-Comte-Robert, 1954





KADAR SEM GOVORIL

Kadar sem govoril resnico, so mi žaljivi smehljaji novinarskih podgan

zaupno namigovali, češ saj vemo, kako je s tem.

In lahko sem samo leta prikrival prezir,

zavedajoč se, da bo njihovo končno zmagoslavje,

saj so zapovrstjo dobivali, kar so hoteli:

vsak sebi ustrezno porcijo niča.



Berkeley, 1970





OPOMIN K REDU

Rad bi kričal,

ker je človeštvo noro.

Ampak kakor komu, tebi se ne spodobi.



Iz katerega peska

in blata in sluza,

iz katerih zadrtih trsk

si zgradil svoj grad proti preizkušnji morja,

ki se ga je že dotaknil val.



Kateri kaos

je dobival mero od tod–do tod.

Katero brezno

je bilo videno in zamolčano.

Kateri strah

pred tem, kar si.



Pojavlja se,

vendar ne to.

Imenuje se,

ostaja brez imena.

Dopolnjuje se,

čeprav ni bilo začeto.



Odneslo bo tvoj grad

žalno morje

barve vina,

zatrlo napuh.



Vseeno si znal

skoraj iz niča.

To ni stvar razuma

niti kreposti.



Kako naj torej obsojaš

nespamet drugih.



Oktober 1969





VLADAR ALBANIJE

Mogoče pa je moj dolg že poplačan

in sem za svoj jezik naredil, kar sem mogel,

čeprav sem vedel, da se mi bo povrnilo z molkom?

Vse bolj se je manjšalo. Krčilo na pigmejsko.

Postal sem véliki pesnik kraljevine Albanije

in nasmeh dvorne dame, naklonjenost regenta

bi bila danes, žal, zamujeno plačilo.



Berkeley, 1972





NE TAKO

Odpusti. Bil sem strateg kakor veliko tistih, ki se ponoči smukajo

okoli človeških stavb.



Preračunaval sem, kje stojijo straže, preden sem si drznil približati

se k zaprtim mejam.



Čeprav sem vedel več, sem se pretvarjal, da zadostuje manj, ne kakor

tisti, ki bodo ohranjali pričevanje,



ravnodušni do strelov, gonje v goščavi in zasmehovanja.



Naj modreci in svetniki, sem si mislil, prinašajo dar vsemu svetu,

in ne jeziku.



Jaz ohranjam dobro ime, ker je jezik moja mera.



Idilični, otročji jezik, ki vzvišeno spreminja v razneženo.



In razpade himna ali psalm voditelja zbora, ostane pobožna pesmica.



Nepopoln je bil zmeraj moj glas, drugače bi se rad zahvaljeval.



Radodarno in brez ironije, te prevzetnosti hlapcev.



Za sedmimi mejami, pod zvezdo danico,



v govorici ognja in vode, in vseh elementov.



Berkeley, 1972





TAKO MALO

Tako malo sem povedal.

Kratki dnevi.



Kratki dnevi.

Kratke noči.

Kratka leta.



Tako malo sem povedal.

Nisem utegnil.



Moje srce so izmučili

navdušenje,

obup,

gorečnost,

upanje.



Leviatanovo žrelo

se je zapiralo nad menoj.



Gol sem ležal na obalah

samotnih otokov.



Potegnil me je v brezno s seboj

beli kit sveta.



In zdaj ne vem,

kaj je bilo resnično.



Berkeley, 1969





O ANGELIH

Vzeli so vam bela oblačila,

peruti in celo obstoj,

toda jaz vam vseeno verjamem,

poslanci.



Tam, kjer je na notranjo stran obrnjen svet,

težka tkanina izvezena z zvezdami in živalmi,

se sprehajate in si ogledujete resnicoljubne šive.



Tukaj se pomudite le za kratko,

najbrž zjutraj, če je nebo vedro,

v melodiji, ki jo ponavlja ptica,

ali v vonju jabolk proti večeru,

ko luč začara sadovnjake.



Pravijo, da si vas je kdo izmislil,

vendar me to ne prepriča.

Saj so si ljudje vendar izmislili tudi same sebe.



Glas – ta je najbrž dokaz,

saj pripada nedvomno svetlim bitjem,

lahkim, krilatim (le zakaj ne),

prepasanim z bliskom.



Ta glas sem večkrat slišal v sanjah

in, kar je bolj čudno, prejkone razumel

ukaz ali poziv v nadzemskem jeziku:



zdajci bo dan

še eden

naredi, kar zmoreš.



Oktober 1969





LETNI ČASI

Prosojno drevo, polno ptic selivk,

v modrem jutru, hladnem, ker je v gorah še sneg.



Berkeley, 1971





DAR

Dan je bil tako srečen.

Megla se je zgodaj spustila, delal sem na vrtu.

Nad cvetovi kovačnika so lebdeli kolibriji.

Na svetu ni bilo ničesar, kar bi si želel imeti.

Nikogar nisem poznal, ki bi mu bilo vredno zavidati.

Kar se je zgodilo slabega, sem pozabil.

Ni me bilo sram misliti, da sem bil, kdor sem.

V telesu nisem čutil nobene bolečine.

Ko sem se vzravnal, sem videl modro morje in jadra.



Berkeley, 1971





OD SONČNEGA VZHODA DO NJEGOVEGA ZAHODA





I. POSLUŠANJE



Karkoli dobim v roko, dleto, trs, gosje pero, nalivnik,

kjerkoli me najdejo, na ploščah atrija, v samostanski celici, v dvorani

pred portretom kralja,

izpolnjujem, k čemur sem bil v provincah poklican,

začenjam, čeprav ne bo nihče pojasnil, čemu začenjam in zaradi česa.

Tako tudi zdaj, pod temnim oblakom z bliskom ognjeno rdečega konja.

Šviga, že vem, služinčad po podzemnih kevdrih,

z zvitki šušti, barvasti tuš nanaša in lak na pečate.



Meni pa je tokrat strašnó. Gnusnost ritmične govorice,

ki sama sebi streže, sama napreduje,

čeprav bi jo rad zadržal, slaboten zaradi vročine,

gripe kakor ta zadnja in njenih žalostnih znakov,

ko sem zagledan v jalovost svojih trmastih let

poslušal, kako v okno udarja vihar s Tihega oceana.

Toda ne, pas si zatiskaj, junaštvo hlini do konca,

samo zato, ker je dan in rdečega konja rezgetanje.

O ravnine. Bliskajoči megleni vlaki.

Otroci gredo po samoti, sivo je za vasico Estoncev.

Royza, pokojni ritmojster. Mowczan. Viharji srditi.

In zelo bridko zaskeli kletev brezbožnih.

Nikoli več ne bom pokleknil ob reki v mali deželici,

da bi se, kar je v meni kamnitega, razvezalo,

da ne bi bilo ničesar več razen mojih solz, solz.



Zbor:



Upanje starih ljudi

nepotešeno.

Čakajo na svoj dan

moči in slave.

Na dan spoznanja.

Tako veliko morajo narediti

v mesecu, v letu

do kraja.



Teče, nébesu podobna, v soncu na otokih, v slanih piših,

mineva, ne mine, nova, še ista.

Izrezljani čolni, sto vesel, plesalec na krmi poskakuje,

s palčko ob palčko udarja, visoko dviga kolena.

Žvenkljajoče pagode, živali v mrežah iz bisusa,

zakrita stopnišča kraljičen, jezovi, limbarji.

Teče, mineva, govorica.



Zbor:



Kdor je živel kratko, lahki so njegovi grehi.

Kdor je živel dolgo, težki so njegovi grehi.

Kdaj bo prišel ta breg, s katerega bomo videli,

kako se je to zgodilo in zaradi česa?



Temno temno se vračajo mesta.

Z javorjevim listjem so nastlane poti dvajsetletnika,

ko stopa v trpkem jutru in čez plot kuka na vrtove

ali na dvorišča, tam je pes Žuček in nekdo seka drva.

Zdaj na mostu posluša žuborenje rečice, zadonijo zvonovi,

pod bori na peščenih podorih odmev, srež in megla.



Odkod poznam ta duh po dimu, poznih georginah

na strmih uličicah lesenega mesta,

če pa je to bilo že zdavnaj, v tisočletju, videnem v sanjah,

daleč, tam, od koder priteka pojemajoča svetloba?

Ali sem bil tam, zvit kakor plod rastline v zrnu,

poklican, preden se me bodo druga za drugo dotaknile ure?

Ali tako malo ostane od dela vse do večera,

da nimam ničesar razen svoje dopolnjene usode?



Pod temnim oblakom z bliskom ognjeno rdečega konja

to, kar je bilo, nejasno spoznavam.

Odpada oblačilo mojega imena

in na vodah se manjšajo zvezde.



Spet tisti neimenovani govori namesto mene

in odpira izginjajoče sanjske hiše,

da pišem tu na pustoti

za morjem in zemljo.





II. DNEVNIK PRIRODOSLOVCA



V idili in pravljici bi želel ostati, kar pa ni mogoče, sicer ne zato, ker bi me tako hudo skrbelo upadanje števila kondorjev v Sierri Nevadi, znižanje družbenega položaja medveda ali pa spor med rejci goveda in varuhi živali glede gorskega leva, z drugim imenom kuguarja oziroma pume, ki je povzročil, da je državni senat v Sacramentu leta 1971 prepovedal lov na kuguarja v obdobju naslednjih štirih let:



Po štiriperesno deteljico čez loke zarana,

globoko v gozd po dvojni oreh se je šlo.

Tam nam vélika usoda je bila prerokovana

in je čakala, čeprav nas ni bilo.



Hrast, naš oče, raskavo ima roko,

sestra breza nas s šepetom je vodila.

Šli smo globoko v gozd po živo vodo,

iz katere se poraja vsaka sila.



Po gluhem črnem lesu smo blodili

ves dolgi dan v poletju mladem,

do večera k svetlim vôdam smo hodili,

kjer kralj bobrov nad prehodi vlada.



Zbogom narava

Zbogom narava



Leteli smo nad verigo skalnosnežnih gor

in se za kondorjevo dušo lotili vadljánja.

– Bomo pomilostili kondorja?

– Ne bomo pomilostili kondorja.

Poginja, ker ni nikoli jedel od drevesa spoznanja.



V parku ob reki nam je medved pot prekrižal,

steguje taco, prosi za pomoč in milo gleda.

– Pred njim da so popotniki zgubljeni drgetali?

– Dajmo mu steklenico piva, naj veselo nazdravi,

nekoč je hranil v svojih dvorih polne sodčke meda.



V urnih skokih jo je čez asfaltno cesto ucvrl

in v žarometih je bil od dežja megleni gozd spet isti.

– Videti je bil kot kuguar.

– Lahko, da imaš prav.

Če so, potem so ravno tu, po statistiki.



Zbogom narava

Zbogom narava





Predstavljam, kako so bile zanikane moje otroške sanje:



Tako torej, v klopi, toda odsoten, se zatapljam v sliko na steni razreda, Živali Severne Amerike.



Prijateljujem z rakunom, gladim jelena vapitija, zasledujem divje labode nad stezo karibuja.



Pragozd me varuje, v njem lahko siva veverica cele tedne potuje po krošnjah dreves.



Toda poklican bom k tabli, kdo bi uganil, katerega leta.



Kreda se lomi v prstih, obrnem se in zaslišim svoj, najbrž svoj, glas:



»Bela kot konjske lobanje v puščavi, črna kot tir medplanetarne noči



golota, nič več, brezoblačna podoba Gibanja.



Eros nam je spletal kite iz cvetja in sadja,

tekoče zlato cedil iz vrča v sončne zahode in vzhode.



On nas je vodil med sladke pokrajine



nizko povešenih vej ob potokih, blagih gričev,



in odmev nas je zvabljal naprej, naprej, kukavica je obljubljala



kraj, kjer ni hrepenenja, skrit v goščavi.



Naše oči so bile uklete in namesto trohnenja zelenje,



cinober tigraste lilije, sinja grenčica encijana,



kožuhatost lubja v polmraku in tam gori je švignila kuna,



da, samo ekstaza, Eros. Torej verjeti alkimijam krvi,



se za zmeraj zaobljubiti otroški deželi utvar?



Ali trpeti golo svetlobo brez barv in brez govorice,



ki ničesar noče, nikamor ne kliče?«



Zakril sem obraz z rokami, sedeči v klopeh pa so molčali.



Neznani, ker je moj čas minil in se je izgubilo pokolenje.



Pripovedujem o svoji prebrisanosti takrat, ko mi je, ker sem veliko slutil, padla na pamet neka domislica, ki resda ni bila nova, vendar so jo visoko cenili boljši od mene, o katerih nisem ničesar vedel.



Izgubilo se je pokolenje. Tudi mesta. Narodi.

Vendar je bilo to nekoliko pozneje. Zdaj pa za oknom

lastovka odpravlja obred sekunde. Ta fant, ali že sumi,

da lepota nikoli ni tu in da je vedno lažniva?

Zdaj vidi svoja okrožja. Kosijo otavo.

Ceste ovinkaste, navkreber, nizdol. Gozdiči. Jezera.

Oblačno nebo z enim poševnim žarkom.

In vsepovsod redí koscev v srajcah iz grobega platna,

v temnomodrih hlačah, pobarvanih po običaju.

Vidi, kar vidim do danes. Vendar je bil zvit,

gledal je, kot da bi stvari pri priči spreminjal spomin.

Oziral se je nazaj, ko se je peljal z vozom, ker bi rad čimveč zadržal.

Se pravi, zbiral je vse, kar je treba, za kakšen poslednji trenutek,

ko bo iz odkruškov sestavil že popolni svet.

Vse bi bilo dobro, če nas ne bi zavajal jezik, ki si izmišlja zmeraj nova poimenovanja za isto v različnih krajih in časih:



Alpska padajoča zvezda, Alpine Shootingstar

(Dodecatheon alpinum),

raste v gorskih gozdovih ob Rogue River.

Reki, ki je v južnem Oregonu

zaradi svojih skalnatih, težko dostopnih bregov

reka ribičev in lovcev. Črnih medvedov in kuguarjev

je vse do danes v obilju na tamkajšnjih pobočjih.

Rastlino so imenovali tako, ker rožnatovijolični cvetovi

obračajo ost proti zemlji, poševno, pod vencem cvetnih listov,

kar vse skupaj spominja na zvezdo z ilustracij

iz devetnajstega stoletja, ki vleče za sabo tanek snop črt.



Reki so dali ime francoski traperji,

ko je eden od njih padel v indijansko zasedo.

Odtlej je bila to zanje La Rivière des Coquins,

Lopovska reka, odtod Rogue v prevodu.



Sedel sem nad njenim tokom, razpenjenim in glasnim,

metal kamenčke in si mislil, da kakšno ime je imela

ta roža v jeziku Indijancev, ne bo znano,

kot ne bo znano ime, domače, njihove reke.

V vsaki stvari bi morala biti beseda.

Vendar je ni. In kaj tu more moja poklicanost.



Pritaknejo se nesmiselne kitice o Anuši in žalia rutele, zeleni rutici, od nekdaj, kot bi se zdelo, simbolu življenja in sreče:



Le čemu je Anuša rutico plela,

v szetejnskem vrtu rutico večno zeleno?

Čemu je žalia rutele ob večerih pela,

da je odmev šel po rosi, čez vodo?



In kam je z venčkom iz rutice šla,

ali je krilo iz kovčka vzela s sabo?

In kdo jo bo tam v indijanskih nebesih spoznal,

ko pa je bila Anuša, in zdaj ni nikogar?



Na kratko poročam o tem, kako se je spremenila moja nekoč najljubša knjiga Naš gozd in njegovi prebivalci:



Jok trganega zajca napolnjuje gozd.

Napolnjuje gozd in ničesar ne spremeni v gozdu.

Umiranje posamičnega bitja je namreč njegova zasebna stvar

in vsako se mora s tem znajti, kakor se zna.

Naš gozd in njegovi prebivalci. Naš, naše vasi,

opasan z žico. Sesanje, mlaskanje, prebavljanje,

rast in propadanje. Mati ravnodušna.

Ko bi stopili vosek v ušesih, bi metulj na igličju,

hrošč, ki ga je načel ptič, ranjeni kuščar

ležali sredi koncentričnih krogov

svoje utripajoče agonije. Ta presunljivi zvok

bi zaglušil izstrelke zrnja in popkov

in naš otrok, s košarico za jagode,

ne bi slišal drozgovega – mar ne prelepega – gostolenja.



Želim se pokloniti Stefanu Bagińskemu, ki me je naučil uporabljati makrometrski vijak in mikrometrski vijak ter objektno stekelce, nisem pozabil tudi na glavnega krivca za svoj pesimizem, citiram celo iz dela o njegovih dejanjih v službi znanosti, ki je mladini v poduk izšlo leta 1890 v Varšavi: Prof. Erazm Majewski, Doktor Muholovski, neverjetne dogodivščine v svetu žuželk:



Mojstrom mladosti naše pozdrav.

Tebi, moj učitelj za naravo,

tečnež Bagiński v karirastih pumparicah,

gospodar nad infuzoriji in amebo,

kjerkoli tvoja lobanja z volnatim kodrom

počiva, zazibana v vrtincu elementov,

katerakoli usoda je doletela tvoja očala

v zlatih žičnatih okvirjih,

namenjam te besede.



In tebi, ki si varen pred uničenjem,

doktor Muholovski, junak

nepozabne odprave v deželo žuželk.

Živiš, kakor vedno, na Medeni v Varšavi

in tvoj sluga Gregor zjutraj stepa preproge,

ti, star fant, pa se odpravljaš na sprehod

v drevored, kjer si nekoč zmagal

nad vsem, kar je podvrženo spremembi in propadu.



To se je zgodilo meseca (zagotovo) julija, leta 187*:



»Dan, v katerem bi moral naš prirodoslovec popeljati pred oltar svojo zaročenko, je bil jasen, veder in prav nič vetroven. Natanko tak, kakršen bi moral biti za odpravo na muhe. Vendar pa dr. Muholovski, že oblečen v frak, ni mislil na dvokrila bitja. Samo ker sta ga premamila lepo vreme in stara navada, je sklenil zadnjo prosto urico preživeti v kraljévih Łazienkah. Hodil je in razmišljal o sreči bodočega zakonskega stanu, ko je na vsem lepem pred njegovim zasanjanim pogledom švignilo nekakšno dvokrilo bitijce. Pogledal je in obstal ko vkopan. Pred seboj je imel grabežnico, toda takšno grabežnico, kakršne ni videl še nikoli! Srce mu je začelo divje razbijati! Zadržal je dih in se približal listku, ker bi si rad natančno ogledal redki primerek, toda oprezna žuželka je, potem ko mu je najprej pustila, naj se prepriča, da je resnično izjemna vrsta, meni nič, tebi nič odfrčala na višjo vejo. Naš prirodoslovec se ji je, ne da bi jo spustil izpred oči, približal po prstih, vendar se je grabežnica, ki očitno ni po župi priplavala, pravi čas oddaljila. To se je nekajkrat ponovilo in razposajena žuželka ga je odvedla na drugo stran grede. Prirodoslovec jo je neprestano izgubljal izpred oči in spet najdeval in tako sta se šla mance, čas pa je bežal in bežal. Napočila je ura poroke, in prav takrat se je grabežnica usedla zelo visoko, tako visoko, da je moral, če je ni hotel izgubiti izpred oči, splezati na drevo. Ni bilo časa za premislek.«



Ah, zahrbtna Usoda! Da je bil zasačen,

ko je, prežeč na veji, zamahnil s cilindrom.

Da je na vest o tem omedlela devica.

To je bilo lahkomiselno bitje ženskega spola.

Izbrala si je deželo tila in tančice,

zrcal v oblačilnici, ki se zlahka razbijejo,

porcelanastih kahel, od katerih bo samo uho

zaškrtalo pod lopato, porodnic, pogrebnic,

šepetov Med usti in robom čaše

ali tudi med usti in kremšnito,

ki jo posmrtniki jedo med ščavjem.

No ja, navadno zemljo, za marsikoga neprecenljivo.

Naj ji bo lahka, čeprav lahka nikoli ni.



Priznaj, ko ne bi bilo tega dneva, Ivo Muholovski,

bi se sredi vezenih senčnikov udomačila tvoja vnema.

Strast, čista in neosramočena,

te ne bi vodila dalje k tvojemu poslanstvu,

vse dokler v dolini Bele vode in Rówienke,

zroč v rdečo zarjo vzhajajočega sonca,

kot je velel recept, ne boš izpil čarobnega napoja

in se spustil tja, kjer ni niti krivde niti tožbe.



Bil sem s tabo, pomanjšan, v neskončni deželi,

pod travnimi bilkami, debelimi kakor cedre,

v ropotu in trušču kožekrilih strojev.

Stal sem na sredi hrapavih listov

in nad somrakom močvirnega prepada

sem preprijemal vrv iz pajčevine.



Zabeležil si si: »pošastni odnosi«.

Na sokih, mazivih, lepilih se milijon za milijonom

prepletenih tac, kril in zadkov

trga, gineva, za večno krepeni.

Mastno meso gosenic, ki jih žive žre

roparsko potomstvo stikljivih muh,

valoví z obroči in se brezskrbno hrani.

Humanitarec iz dobe parlamentov,

kak znanstvenik pa si, čemu nam bo sočutje?

Je mar primerno, da bi se razburjal,

ko si po črni, kadeči se ravnini

prispel pred vhod v požgano mesto,

priča in sodnik v dvorani mrtvih mravelj?



Okužil si me z usmiljenjem do računalnikov

v plaščih iz hitina, v prozornih oklepih,

in na moji otročji domišljiji

je še vedno tvoj pečat, filozof bolečine.

Toda saj ti ne zamerim, doktor honoris causa

Heidelberga in Jene. Vesel sem, da se na tvoji palici

še zmeraj blešči belina slonovine,

kot da je ne bi zatemnil plamen

in bi še sedel kdo v kočijah, ki peljejo v drevorede.



Poskušam jedrnato opisati, kaj sem doživel, ker sem se, namesto da bi izbral poklic popotnika-prirodoslovca, obrnil k drugim ciljem:



Najbrž sem zato romal.

Kod, bodo uganili tisti, ki so na primer

obiskali jame pri Les Eyzies,

se mogoče za kratko ustavili v Sarlatu zaradi pašnje

(ali za prival, kot je govoril moj siromaček Alik),

se od tam peljali po cesti za Souillac,

kjer relief na romanskem portalu

pripoveduje o prigodah meniha Teofila

iz Adane v Kilikiji, prerok Izaija

pa že osem stoletij traja v divji kretnji,

kot da bi pritiskal na strune nevidne harfe.

In naprej, v serpentinaste kotline, dokler se ne pojavi

visoko, visoko, ta dragulj božjepotnikov,

tako zaželen kot v naši deški dobi

gnezdo vrh jelke: Roc Amadour.

Sicer pa nič ne silim. Pot v Komposteljo

ali na Jasno goro ni nič manj podučna.



Zasledovanje in hitenje mimo. Tu beži mahnat

kamen, za vsakim ovinkom je vse opaznejši,

nato pa izgine v dalji. Tam spet poblisne reka

izza dreves, in lok mostu. Vendar ne pozabimo,

ne bosta nas ustavila niti razgled niti vodomec,

ki šiva skupaj dva bregova s svetlo nitjo leta,

niti dekle na stolpu, čeprav s smehljajem mami

in nam oči preveže, ko nas odpelje v sobane.

Potrpežljiv romar sem bil. Na popotni les sem

mesec vrezoval in leto, ker to približuje k cilju.



Toda ko sem po letih naposled prispel,

se je zgodilo, kar, mislim, marsikdo pozna,

če je na parkirišču pod Roc Amadourjem

našel prostor in je štel stopnice h gornji

kapeli, dokler se ni prepričal, da je prišel prav:

ker si leseno Mater božjo z Detetom s krono

ogleduje množica zdolgočasenih ljubiteljev umetnosti.

Tudi jaz med njimi. Nikamor več. Gore in doline

premerjene. Ognji. Vode. In nezvesti spomin.

Strast ostaja enaka, toda klica ni več od nikoder.

In samo v zanikanju je imela svoj dom svétost.





III. LAUDA



To je dežela, o kateri je neki znamenit alkimist zapisal, da leži tam, kamor jo umešča prva in najpomembnejša izmed potreb našega razuma, prav tista potreba, ki je priklicala v življenje geometrijo in eksaktne vede, filozofijo in religijo, moralo in umetnost. Ta alkimist, pri tem pa zaveznik Descartesa, je zapisal še, da se ta dežela lahko imenuje Saana ali Armagedon, Patmos ali Lete, Arkadija ali Parnas.



Ne, tukaj ne bi smelo biti prostora.

Toda govorim z vami in vi ste pred mano

na soncu nekam podobnem,

v noči skorajda isti

in celo kaplja dežja pada enako kakor tam.



Ta prostor je drugačen. Sveti trije kralji pozdravljajo,

na ulicah pastirci prepevajo,

pod arkadami levi priklekajo,

čudeže razglašajo.



Mi pa, zaprti v jantar, s trombami, violami,

tečemo, hitimo, minulo življenje slavimo,

ker vidimo brez bolečine to, kar je minilo.



V moji roki pa je na vsem lepem žezlo

ali tudi otroška ropotulja, da bi jo imel za spremljavo,

zdaj, ko me je sram zapustil in priznavam,

da sem vseeno veliko trpel.



To ni čisto res, ne žezlo, korobač.

Pravzaprav muhalnik, da bi sedel doma,

prisluškoval pri oknu, ker bi se lahko oglasil sosed,

čeprav je tiho, le čaplja je zaškripala na vodnjaku.



Tam sem se rodil, izviral pa sem iz plemstva,

boljšega od Laude ali Wędziagołe.

Prejel sem krst, se odrekel hudiču

v župniji Opitołoki v kiejdanskem okraju.



Pobijati muhe in premišljevati, to je moja poklicanost.

Ali ukazati Jurkšisu, naj zapreže faeton,

in se, brez naglice skrenivši skoz girelski gozd,

odpeljati k sorodnikom v gosté, Sylwestrowiczem,

pa Dowgirdom, ali tudi Dowgiełłom.



Biti razumno srečen. Naša vas je mirna.

Čeprav ni bogata in se le malokdo vozi s kočijo.

Preveč je potratna, štiri konje potrebuješ za vprego,

zato je tudi pri nas vedno stala v klonici.



Loviti na celcu. Prva zvezda je blizu.

Otrkal sem čevlje v veži, vstopim z mraza.

Miza je za božično pogačo pogrnjena, krapce in gibanico.

Že ve, kako mi ustreči, moja draga Jadwisia.



Ko me ne bi poslali v šole v Vilno,

kaj bi to pomagalo? Nič, čisto nič.

Vseeno me ne bi položili v grob v Świętobrośći,

v Šventybrastisu, pri Svetem Brodu,

kjer so pokopani moji predniki

in kjer se je fantič čudil običaju konj,

da se ustavijo sredi reke in se napojijo.



Čisto tako, kot da bi v brezno vrgel kamen

z mostu Golden Gate, tam, od koder samomorilec

leti kakor v svojih sanjah, manjši od galeba.

Kot da bi se nekoč popoldne zbudil

in na sebi uzrl zlato vezenino na fraku.



Bilo je zapisano, v tajni pisavi genov.

Ali pa je hudič od Niewiaże, ne čisto do konca krščen,

z mano, plemičem, zaigral partijo šaha, opolnomočenec

pobliže nepoznanih teluričnih moči.



Ne trdim, da se mi je to zgodilo ravno v devetnajstem ali v dvajsetem stoletju, ker to ni zanesljivo in je tako ali tako brez pomena. V tej deželi se dogodki od včeraj in izpred štirih stoletij malo razlikujejo. Nekaj drugega je kraj, ki ne izgublja, ampak pridobiva razločnost, je kar najbolj otipljiv, in ko se ga spominjam, se izogibam vsakemu izmišljanju. Čeprav sem zbiral zemeljske podobe v veliko deželah in na dveh kontinentih, jim moja domišljija ni bila kos drugače, kot da jim je določala lego na jugu, na severu, na vzhodu in na zahodu od dreves in gričev enega okraja. V mojem okraju in v sosednjem, kovenskem, imajo vsaka mala rečica, vsako mestece in naselje svoje lastno dostojanstvo in tako, spoštljivo, so jih obravnavali tudi zgodovinarji in arhivarji. Po njihovi zaslugi lahko dodam naslednje OPOMBE.



Lauda. Ta beseda ne izvira iz italijanske srednjeveške pesmi hvalnice, lauda, na katero najbrž navezuje moj naslov, prav tako nima nič skupnega z odloki pokrajinskih zborov, ki so se v množini imenovali lauda. To je litovska Liauda, ki ni v sorodu z latinskim laudare. V tistih krajih teče rečica Liaudė in se izliva v Niewiażo, ki potem dobi še pet pritokov: Nekelpa, Garduva, Kemsrotas, Nykis, Viešnanta. Kar zadeva naselbine v Laudi, pa bi se bilo mogoče sklicevati na Sienkiewiczev Potop, vendar ima literarna fikcija kot zgodovinski vir dvomljivo vrednost. Lietuvių Enciklopedija, monumentalno skupinsko delo v 36 zvezkih (Boston 1953–1969), pravi tako: »Liauda. Poimenovanje plemiških vasi na desnem bregu Niewiaże, v glavnem na črti Počiunėliai–Dotnuva (kiejdanski okraj). O plemstvu Liaude nudijo kar precej podatkov sodne listine rosienske pokrajine s konca XVI. stoletja, kupoprodajne pogodbe in drugi dokumenti. Takrat se je Liauda imenoval širok pas na desnem bregu Niewiaże, poseljen s pokmetenimi plemiči, ki so spadali pod daleč raztezajočo se wielonsko gospostvo (Veliuona). Listine govorijo preprosto: »v Liawdi«, »v Laudah«, »Laudenskoje imenije«, »Liavdevski dvor« itd. Ta naziv je prvotno izšel od imena rečice, Liaudė. Liaudski dvorec in njegova polja so po A. Salysu ležali v bližini cerkve v Počiunėliaiu (zahodno od Krakenave). Mogoče je, da so obstajali še drugi liaudski dvorci. Izvor teh plemiških vasi so poskušali pojasniti različno. Zdi se, da se je zgodovinski resnici najbolj približal H. Łowmiański, ki je predstavil tezo, da je drobno plemstvo teh plemiških »okrožij« že v XIV. stoletju tja naselil veliki knez in da je neprestano sodelovalo v vojni s tevtonskimi vitezi. Poverili so jim stalno obrambo in oskrbovanje gradov ob Njemnu. Ko so križniki brez prestanka pustošili naselbine na desnem bregu Njemna vse do Veliuone, sta Liauda in plemstvo iz pokrajine Dotnuve gradovom pošiljala potrebne vojaške enote. Vse do XVIII. stoletja so te plemiške vasi tvorile posebno območje vaških posestev, ki so spadala pod wielonsko gospostvo.«

»Plemstvo, boljše od Laude« pomeni, da so imeli višji družbeni položaj kot vaško plemstvo, toda nižjega od aristokracije in polaristokracije. Kar ni nujno zelo natančno, saj so bili dvorci v plemiških »okrožjih« različno veliki, poleg tega pa bi bilo mogoče, če naziv uporabimo v njegovem nekdanjem, širšem pomenu, vse, ki so bili v njih nastanjeni, šteti pod Laudo. Moja mati se je rodila tam, kjer se je rodila že njena mati in kjer sem se pozneje rodil jaz, v dvorcu Szetejnie oziroma Šeteiniai na levem bregu Niewiaże, 3 km od Świętobrośći oziroma Šventybrastisa, čisto blizu Laude, kot hči Zygmunta Kunata (ta priimek se je pisal tudi z dvema t-jema, kot je to počel v Lietuvių Enciklopedijo uvrščeni Stanisław Kunatt, emigrant, ekonomist, profesor na Batignolski šoli v Parizu) in Józefe, rojene Syruć. Ali se spodnji dokument iz 1595. leta, objavljen v Istorijos Archyvas, I. zv., zbral K. Jablonskis, Kaunas 1934, nanaša na moje prednike, ni mogoče povsem zanesljivo ugotoviti, je pa to verjetno, kajti čeprav je bilo priimek Syrutis mogoče srečati med kmeti, v novejših časih drugih Syrućev plemičev v okraju, bržkone pa sploh nikjer, ni bilo. Vsekakor bi ta dokument lahko govoril za umestitev družine »v Liawdo«. Napisan je v cirilici in navajam ga transkribiranega v latinično abecedo:



»Jest, Sebestyjan Jurewicz Wołotkiewicz, rihtni sell v'deželi Žomojtskoje, wielenskim gospostvu, spoznam sletim pissmam, de sam biu, tega sta bila pričo dua žlahtnika, gruntna gospoda v'deželi Žemojtskoje, is sojim imenom pod tim pissmam podpisana, tega lejta en taužent petstu deuedesset ino petega, v tem messci Prosinci na trinajsti dan, sa volo ričy gruntne gospe, deželanke Žomojtske dežele, gospe Barbare Sirutovke, Wojciecha Krowsze hčeri, Jana Wiencławowicza Siruta vudovize, ij k'službi poklican na nje posess, v'nje duor, ležeč v'Žomojtski deželi v'wielenskem gospostvi, imenvanem Liawda, katira gospa Sirutovka ie pred mano rihtnim slom ino pred tima duema žlahtnikoma, tima pričama, leta sui Liawdevski duor, s'vsem, kar s'raven sliši, od tiga majhiniga do tiga vilikiga, is useme hišami ino cimpry per duori ino s'vsemy grunti, nijvami, prelogi, routi, trauniki, dobravami, boršti ino snožetmi, is grajšinsko družino tar s'desetinci ino rabočani, tar s'vsemy dolžnostmi ino s'vsemy činži, kateri h'temu posessu vkup slišijo, v'svoim testamenti dala ino zapustila k'večni erbšini, de nje posede, nuca ino do vekoma uživa, suoijmu ino Jana Wiencławowicza Siruta synuvo, gospudu Adamu Janowiczu Sirutu, gruntnemu gospudu v'tej deželi Žomojtskoje, kateri gosput Adam Sirut je pred mano ino pred tima pričama poerbal ta imenvan duor, ta posess tar te podložne kmete ino je bil skuzi mene rihtnega sla imenvan tar sim ga jest noterpèrpustil, ino scer na prošno gospe Sirutovke tar is nje zastoplene vole, te podložne kmete is tijh vassi h'temu posessu zraven slišeječih tar grajšinske dekle ino hlapce, posle ino delauce popissavši v'letim svoim lystu, s katirim poterdujem popisuaine na mestu registra, ino sim na to vižo naštel ...« (sledi popis).



Wędziagoła. Litovsko Vandžiogala, mestece južno od Kiejdanov, v kovenskem okraju, 25 km od Kovna, 12 km od Bobtov, oziroma Babtaia, 11 km od Łabunowa, oziroma Labunave. To poimenovanje je označevalo tudi drugo skupino plemiških dvorcev in vasi, poleg Laude. O zgodovini Wędziagołe v Lietuvių Enciklopediji beremo: »V. je poznana kot naselje že v XIV. stoletju. V križevniških kronikah se omenja kot Vandajagel, Wendjagel, Vendigalin. Od V. je na zahod, čez Babtai, Ariogalo, Batakiai, v drugi polovici XIV. stoletja tekla široka obrambna črta, ki je varovala gosteje poseljeni osrednji Žmudž pred vpadi tevtonskih vitezov. Na krajšem odseku te črte, na dolžini 8 km, med V. in Labunavo so bile na 10 krajih postavljene prepreke iz podrtih dreves, katerih štrleče rogovile in ostri vrhovi so bili obrnjeni proti sovražniku. Leta 1382 ali 1384 je podkomendnik Ragaine M. Schulzbach, ki je vkorakal v Litvo, da bi podprl Vitovta proti Skirgailu, v V. naletel na množico ljudi, ki so se zbrali, da bi obhajali praznik, in prisilili so ga v spopad in boj. Ko so se borili na svetem kraju, je padlo 120 Litovcev, 300 pa jih je prišlo v ujetništvo in so jih pregnali čez Njemen.

V razraščajočem se naselju sta Jan in Marijona (rojena Łopacińska) Rostowska (ali Rostworowska) leta 1664 postavila leseno cerkev, posvečeno sv. Trojici.«

Beremo tudi, da je bil leta 1863 wędziagolski vikar častiti Antoni Kozłowski aretiran in pregnan v Sibirijo. Prav tako najdemo naslednjo informacijo: »Graščina v V. je bila nekoč last Chłopickih, leta 1890 jo je kupil Z. Hartowski. Leta 1918 so polonizirani prebivalci V. in njene okolice poskušali razglasiti neodvisno 'wędziagolsko republiko'.«

Moj oče se je rodil v Serbinih pri Wędziagołi kot sin Arturja Miłosza in Stanisławe, rojene Łopacińske. Sestra moje matere se je omožila z Zdzisławom Jurewiczem (ali Juriewiczem, ie je povzročal veliko preglavic, če za povrhu upoštevamo še, da se po litovsko bere ia) iz okolice Bobtov. Kar navajam zaradi tega, ker so se v pokrajinskih arhivih neprestano ponavljali isti priimki.



Opitołoki. Tak je običajno zapis v starih dokumentih. Litovsko Apýtalaukis. Cerkev in graščina 5 km na sever od Kiejdanov, na levem bregu Niewiaże. V Lietuvių Enciklopediji najdemo takšen opis:

»Na pobočju griča stoji manjša cerkev z enim zvonikom, ki jo je leta 1635 v baročnem slogu postavil ejragolski (Ariogala) deželni namestnik in žmuški sodnik Piotr Szukszta, ter še nekaj poslopij, kakšnega pol kilometra naprej od reke pa v parku stoji palača. Palačo so zgradili na sredi XIX. stoletja v klasičnem slogu v obliki sploščene črke H, s korintskimi in jonskimi stebri in tremi rizaliti. V okenskih okvirjih so opazne renesančne in baročne prvine. V notranjščini so vredne omembe elegantne peči in mavčne rozete. V veži si je bilo še med II. svetovno vojno mogoče ogledati pohištvo (prostrana miza, veliki stoli, omara, obešalniki idr.), izdelano iz rogov lovnih živali. Lastnik graščine Zabiełło ga je za 5000 rubljev kupil v Parizu med svetovno razstavo. Del ga hranijo v muzeju v Kiejdanih. Po II. svetovni vojni so palačo spremenili v dom za starce-invalide. Leta 1802 so v graščini ustanovili šolo. A. je stara naselbina, omenjena že leta 1371 v Livonijski kroniki. V poznejših časih je A. pripadal Piotru Szukszti, ki je cerkvi, ki jo je sam postavil, odkazal devetdeset oralov zemlje. Nato je Kazimierz Zawisza plačal oltar in po obnovi cerkve grobnico svoje rodbine. A. je pripadal še Karpiom, Tyszkiewiczem, od zadnje četrtine XIX. stoletja pa Zabiełłom, ki so opustili osrednji del posestva s palačo in še vse do 1940. leta vladali zanemarjenemu parku.«

Iz Opitołokov je izviral moj krstni list, spisan v ruščini. V palači nisem bil nikoli. Piotr Szukszta, najbrž prav omenjeni žmuški sodnik, je spisal inventar svojih premičnin, ki ga navajam po Istorijos Archyvas, 1934, da bi dobila leto, ki pravkar mineva, in 1587. leto enake pravice:



»Register popisyvaja genjenih gleštev, kere v' opitološkemi hrami stojijo, ino totih reči, kai do z' meno vu Varšavo prepelane, v' jezero petsto sedem no osemdesetimi leti, vu totemi meseci juniji na sedemnajsti den.

Plajš is arjavega sykna s' podlogoj is kynice; svetleči plajš, s' podlogoj iz lesičje kožyhovine; černi plajš, močno kosmati; zeléni hodni plajš. Sykna, siva, iz damaška; sykna, is tafuta, prešita; sykna iz arjavega štofa; sykna is štofa črešnjovo ardeče farbe. Gvant iz ardečega tafuta; gvant iz zelénega tafuta.

Žlic eden tucat, v' jih pet rajnških menje tri krajcare; žlic šest, v' jih dva goldinara; krožice štiri, v' jih štirje goldinari; ročka za žganico, osem krajcarov. Sabla od gospe Bienaszove štiri nu dvajsti krajcarov.

Kositar: tri veke sklede, srednih sklečk deset, tacnou edenajst, veka talera, dva; talerov // dva tucata, zóseb talerov devet, posodva za roke miti, motianca, kangel velkih ino malih šest, kvarti štirje, flaša velka, flaša sredna, pollitršaki štirje, solenjača edna, svečnjaka dva.

Med: sklede tri, kangli dve, flaša edna, kotlič za nalevaje, ročka s' dylcon edna, skodela edna, možar eden, svečnjakov mesingnatih sedem, tota plujžasto zavijana dva; koteu za vareje piva, drygi v' Orwistowi; koteu sredni, drygi v' Orwistowi; koteu menši, drygi v Orwistowi; tota piskra s' tremi tacami dva; rengla velka edna, renglici menši dve; pundbi dve; loncov s' riglicami šest.

Verigi velki železni dve, edna ketna v' kyhinji.

Panceri štirje, kirasi štirje, železnih rokavic četero, železni klabyki štirje, sabli dve novi, žmetna meča dva nova, meč eden, arkebuzi novi dve, tretja stara, pykša za vtičolovlenje ot gospoda Mikolaia Gineyta, pykše obične tri, sulica edna, ščit eden.

Sedli husarski dve, tatarsko sedlo edno, trijé pripreši, kšir novi, homoti trijé. Kočeja nova okovana, s šinjami na potačah, voz lehki okovani, kočeja stara okovana, kola neokovana, tyrečsko lično remenje dvojno.

Tkalčja šker. Kovačka šker.

Kuji: eden žrebec, seri prusec; toti stari seri prusec, dva naprežna černa kuja, naprežni fuksi – kuj ot lyžara, orwistovski žrebec, fuksa, plavi kujek, kobila, kostajov žrebiček.

Gospodi Steckemi sto nu petdeset šestdesetakov; gospodi Szembeli šestdesetakov dvajsti za štiri pehare; gospodičini Regini dvajsti šestdesetakov; gospodi Tomasi šestdesetakov sedmero za pas sreberni, pozlačeni; pri gospodi Bobrownickemi šestdesetakov osemdeset; pri gospodi Peliući šestdesetakov petnajstero; pri brati gospoda Woyciecha šestdesetakov četero; pri gospodi Borysowiczi šestdesetakov devetero; pri gospodi Mikolaji Konczi šestdesetakov šestero.

Škrija // s' pismami, zapečatena, v' keri so pisma opitološke, orwistovske gospod-bratove zapečatene, toti medyngianski privilegiomi na pergameni no drygi listeci, malički, stari, pa pri gospodi brati.

Silja na njivah, tak opitološki, kak tydi orwistovski, dobro posejane, pa tydi jarine, z' čega mo lehko, či nam Bog da, krez leto te duge povernuli.

Opitološka štala. Jyncov oratjih osem; Pawli na or eden, Michali orwistovskemi eden. Krav dvanajsetero, zóseb drobeš. Ovc starih dvajset, jagnet štirnajstero.

Orwistovska štala. Jyncov oratih osem; pri podložnem Tomasi dva: s' totih je jemi eden bik obečani k' leti na or. Krav dojnih nu jalovic sedemnajst. Ovc zred jarci štirdeset nu sedem. Zóseb drobež, ice, telci, tak lenski, kak letošji.

Vnogo načišnih drovnih réči, zmes tydi zidina, kera je ne popisana. Toti register z' svoje lastne roke pismom napisan in z' svojim pečatom zapečačen pystim.

V totem registri eden pečat zraven pritisnut ino moje lastne roke pod písanje, s' temi besedami naprauleno: Piotr Szukta lastnoročno.«



Świętobrość. Litovski Šventybrastis. Beseda brasta pomeni brod. To je cerkev in nekaj hiš na levem bregu Niewiaże, ob isti cesti, ki pelje skozi Opitołoke, toda naprej na sever, 15 km od Kiejdanov, še zmeraj v kiejdanskem okraju. Navajam podatke po Lietuvių Enciklopediji: »Čeprav so tevtonski vitezi poznali kraje v okolici Š., na primer Kalnaberžė, Šlapaberžė, Dotnuvo, in jih napadali med svojimi vpadi v Litvo, imena Š. kronisti ne omenjajo. Po izročilu je bil Š. nekoč poganski sveti kraj. Naokrog je rasel hrastov gozd; do II. svetovne vojne se je tam še ohranilo 5 lepih starih hrastov, ki so bili visoki do 37 m, obseg debla pa so imeli 3,5–5,8 m. Ime je Š. dobil najverjetneje po besedi šventas (sveti) in rečici Brasti, ob kateri leži. Prvo leseno cerkev Gospodovega spremenjenja je leta 1744 postavil lastnik graščine Zawiszyn, Ignacy Zawisza. Leta 1880 jo je Janowski razširil, tako da je dozidal krilo in zvonik. Leta 1915 so Rusi z njega sneli dva velika zvonova in ju odpeljali v Rusijo. Leta 1863 so se nedaleč od Š., pri vasi Daniliškiai, Rusi spopadli s četami vstajnikov: v bitki je padlo 25 vstajnikov, 11 jih je bilo ranjenih in 8 odpeljanih v ujetništvo. 20. 10. 1863 je duhovnik A. Mackiewicz, ki je vodil četo vstajnikov, na tem kraju napadel Ruse in jim zaplenil 20 pudov smodnika in drugega vojnega plena. V bližini cerkve Š., ob Niewiażi in rečici Brasti, ležijo mogile padlih vstajnikov. V spomin padlim vstajnikom so postavili lesen križ, leta 1928 pa je namesto njega zrasel betonski spomenik. Leta 1928 so cerkev obnovili. Š. je podružnica župnije Apýtalaukis.«

Ko sem šel kot vsak dan po ulici, od koder se vidi zaliv Tihega oceana, sem vstopil na razstavo načrtovanih mest prihodnosti v Muzeju moderne umetnosti. To so bili modeli zgradb, ki lahko sprejmejo vsaka po milijon (1 000 000) stanovalcev. Ne verjamem potemtakem, da se bodo ohranili Sibilini templji in da bodo v njih obešali moj desni čevelj, izgubo levega pa objokovali. Zato pa moramo računati z radovednostjo računalnikov, katerih druščina se bo spraševala o vsem, med drugim o mojem poreklu, pri čemer se bodo srečali z zanje težavnim vprašanjem, kateri domovini naj me pripišejo. Če upoštevamo določene, hm, značilnosti njihovega analitičnega uma, te težave zlahka predvidimo, saj se je zgodovinska Samogitia, oziroma Žemajtija, oziroma Žmudž, raztezala od Baltika do reke Niewiaże, na vzhodnem, tj. levem, bregu katere se je začenjala Aukštota, jaz pa sem se rodil na levem bregu. Toda bodimo pozorni na povezave z Laudo, odvisno od gradu v Veliuoni; na nedvomno dejstvo, da je Wędziagoła žmuška; pa tudi na to, da je bil Piotr Szukszta iz Opitołokov, ki so vendar ležali na levem bregu, žmuški sodnik. Toda razsoden računalnik predvsem ne bo pozabil upoštevati podatkov o podnebju in reliefu (napotkov, kako se jih zbira, tukaj ne bomo podali), ki bodo že sami dovolj, da se ugotovi, ali nekdo izvira iz Žmudža ali iz Aukštote.



V Vilnu, na I. državni moški gimnaziji kralja Zigmunta Avgusta na Bouffałovi gori (na vogalu z ulico Mała Pohulanka), je bil leta 1929 predsednik moje maturitetne komisije profesor z univerze Štefana Batoryja Marian Massonius, star, plešast, z dolgo brado, prav tisti, o katerem v knjigi Filozofija na Poljskem, Slovar piscev, Varšava 1971, beremo: »Kar zadeva poljsko filozofijo, je Massonius trdil, da ima poljski um v temelju empirično tendenco, način mišljenja pa induktiven, 'spekulativni smeri, še zlasti pa fantastičnemu načinu mišljenja docela nenaklonjen'. Menil je, da je za poljsko filozofijo tipična empirična in pozitivistična smer. Poljska metafizika je nastala pod vplivom romantične litovske miselnosti.«



Zdaj pa v obredu združeni smo.

V kristalu? v jantarju? godba igra.

Niti kar je bilo, niti kar bo,

samo to, kar je, ko se svet konča.

VELIKOPOSTNA PESMICA



Roke so sklenile se,

noge mi zadremale,

ne lažeta več vid in sluh,

ne mamijo tip, voh, okus.

Nič več ni bliže niti dlje.

Veliko je in majhno vse.



Dolgo po svetu sem bezljal,

zemske plamene sem spoznal,

druge obsojal sem ljudi,

o sebi tvezil si laži.

Obžaloval, obupoval,

ker znakov nisem razpoznal,

ker mi budnemu v sredi noči

besede niso dale pomoči.

.

Zrcala, sence na zidu,

dostopne mojemu vidu.

Poštenje z obraza žari,

obsena, ki brž izpuhti,

poblisne luč in zamrlí

nad samoljubjem v temi.



ZAMORSKA PESMICA



V enem manj znanih afriških narečij

moje delo nastaja.

Še Božanska komedija se ne posreči,

če pleme več ne obstaja.



V civilizacijo ugrabljen na pisane kopnine,

med luske morskega zmaja,

sem tudi sebe gledal kot otoke in doline

od daleč, z visokega kraja.



Kar se mora spolniti, bi se skoraj ujelo.

Drugih zaslug si je želel učenec iz Vilna.

Kdor je malo dosegel, se mu bo vzelo.

Tihi porazi in zmaga zasilna.



Boljši od mene niso prišli do besede.

Njihova imena so prerasle trave.

Sam sem ostal, red precejam iz zmede,

ker je moj um prevratne narave.

Nad mano orel poznega cesarstva plava,

planet umira, provinca gori.

Ta soj je za reveže, in vroča se lava

na vzroku neznanem trdi.



Kdo bi me obsodil, če sem domovino iskal

nikjer in za tole obalo,

provincializme, dialekte zamenjeval

z oceanskim koralom?



Ta prozorni kamenček na dlani,

v njem mi in godba z glasbili,

in petje, in gostje v plesu ubrani

nas bodo večno veselili.



Čas je že, če upoštevamo, da smo o tem dovolj dolgo premišljevali, da sporočimo svojo oceno lika, ki tukaj nastopa, oceno, izdelano brez posebne naklonjenosti, vendar tudi brez predsodkov. Ne nameravamo napraviti, da tako rečemo, kliničnega poročila, kar v takšnih primerih ni mogoče. Vendar pa smemo upati, da bo naš cilj nepristranskost.



To je bil mladenič, razmeroma sposoben za učenje, vendar brez talenta.

Talentirani so bili drugi, na primer njegov prijatelj, pesnik Teodor,

ki se je veliko pozneje vselil v isto hišo, na Podgórni 5,

kjer je on krivo odraščal v grdem stanovanju s fikusi.

In ravno tam je ta Teodor dobil tri krogle v trebuh s kratke razdalje.

Zaradi česar mu ni bilo treba prestopati toliko mej.

Ni se grabil za drevesce na ulici velikih mest, medtem ko so hiše

plesale in se rušile

na beguna, ki je kričal: »kje sem?«, »kje sem?«.

Ni se naučil množice spretnosti, ki so popolnoma odveč,

pa celo škodljive, ker nam jemljejo tako voljo kakor čas.

Prizaneseno mu je bilo tudi s klovnstvom kompromisa

in s kaznovanjem samega sebe s pijanskim blebetom.



Bil pa je ta mladenič prebrisano ustvarjen.

V njem je tičal nor, vulgaren ego.

Terjal je ljubezen, občudovanje in pohvalne šepete,

toda nasitila bi ga lahko samo oblast,

če bi ga povabil tiran Sirakuz

in mu dovolil ustanoviti idealno državo.

(Takrat so brali Čarobno goro.

Vedno se je postavil na stran Naphte, ki je slavil teror.)



Pa vendar, temu navkljub ali ravno zaradi tega,

je imel globoko v sebi zgolj in edino strah.

Strah pred pogledom, strah pred dotikom, strah pred človeškimi običaji,

strah pred življenjem, večji celo od strahu pred smrtjo,

in prezirljivo, visokostno zahtevnost.



Razmišljal je torej mladenič o degeneraciji družin.

O tem, kako se pridi kri zanikrnih žemojtskih bojarjev,

vse dokler ne začne roditi mutiranih pohabljencev in izrodkov,

shizofreno dušo v neumnem in lakomnem telesu.

Svojemu očetu je štel v slabo poraz.

Ne potuješ namreč na Ledeni ocean in v Sajanske gore in v Brazilijo,

zato da bi postal okrajni inženir

in se tolažil z vodko po obvozu blatnih cest.



Tako je mladenič prejel navdih.

Kar se po navadi narobe razume.

Ritem, inkantacija ne dasta besed.

Iskal je in iskal, medtem pa so minila leta.



Talent je nekaj drugega. Talent je imel ravno Teodor.

Toda talent zapeljuje s časno nagrado.

In danes, ko se je posedel Teodorjev grob,

ko je v Kanadi od lastne roke preminil Draugas,



Nika pa je stara ženska in bo umrla v Avstraliji,

bo njegovo ime priklicala samo ena pesem.

Napisana po nareku – saj poezije ne piše

spretnost roke, temveč vode, drevje

in nebo, ki so nam ljubi, čeprav so temni,

in so jih videli naši starši in staršev starši,

in teh staršev starši, od pamtiveka.

In to pesem postavljamo sem kakor napis:

»Poslednji ubogi bard Velike kneževine«.



* * *

O LITVA, moja domovina. Goreče in preprosto

naš očenaš ponavljam besedo za besedo.

Jalova dežela modrišev in osata,

belih cerkva na ravnih bregovih,

otožnega neba in košatih megla,

jezer, ki šuštijo z rogozo.



O LITVA. S suhimi, grenkimi usti,

ki jim manjka upanja in vere –

tvoj naziv šepečem, tvoje ime kličem,

globoki veter pa topole maje

in tleska z listi sklonjenih dreves.



Po lačnih cestah, ki vodijo v preloge

hiš, ugreznjenih v trugo gnilih sten,

se zvečer živina vrača na domove,

veliko sonce pa, kot rdeči vrč,

na goste oblake zliva živo kri.



O LITVA. Domovina trmastih neurij,

scefrana od neviht ko trnova goščava,

ki so te razžalila stoletja in bogovi,

izdri meče iz nožnic oblakov,

usuj točo, naj v potoku pljuska,

daj nam patos in ogenj nam položi v usta!



Tišina.


Teodor Bujnicki

Bibliografija poljske književnosti. Novi Korbut v osmem zvezku navaja naslednji biografski zapis pod geslom Jucewicz Ludwik Adam: »Psevd. in kript.: L. A. J.; L. iz Pok.; Ludwik iz Pokiewia. Pesnik, etnograf. Roj. 1810 v Pokiewiu v Žmudžu. Teološke študije opravil v semenišču v Vilnu. Leta 1837 je bil posvečen v duhovnika in je postal vikar v Świadośću. Okr. 1839 je izstopil iz katolištva, sprejel pravoslavje in se oženil. Leta 1841 uredil in izdal letopis z naslovom Linksmine (tj. Mavrica). Leta 1844 je dobil službo v okrajni šoli v Leplu. Tam je umrl leta 1846.«

O. Jucewicz velja za enega izmed prvih litovskih etnografov. Zbiral je pesmi, pregovore in ljudsko izročilo. Pisal je po poljsko, vendar je tudi prevajal v litovščino Mickiewicza in druge pesnike. Dvorec Pokiewie, kjer se je rodil, je ležal v szawelskem okraju. Iz zapisa ne moremo uganiti vzroka za spreobrnitev v pravoslavje niti tega, koliko je bila za to kriva glasba. Zdi se, da vikar v Świadośću ni vedel, da ima, če ljudje nasprotnega spola skupaj prebirajo poezijo ali preživljajo trenutke za spinetom, to vedno pogubne posledice, kot kažeta primera Paola in Francesce v Dantejevem Peklu in Gustawa iz Praznika mrtvih. Torej je pogosto jezdil v soseščino k družini zemljiških posestnikov, Żurawskih, in se na smrt zaljubil v njihovo muzikalično hčer, Malwino.

Nekatere spise o. Jucewicza sem spoznal že v otroštvu. Njegova knjiga z naslovom Litva, z ozirom na starodavne spomenike, običaje in navade spisana, od Ludwika iz Pokiewia, Vilno 1846, uvodoma priobčuje hvalnico litovskemu jeziku, izraža obžalovanje, da so Litovci prevzeli tuje običaje in jezik, zanemarili pa lastnega, in na kratko našteje »imenitneše dela, katire so bile v litovskem jeziki na svitlo dane«, začenši s prevedenimi protestantskimi deli in Postyllo Jakuba Vujka, katere prevod izpod peresa o. Mikołaja Dauksze, posvečen žmuškemu škofu knezu Melchiorju Giedrojću, so natisnili v tiskarni Jezuitske akademije v Vilnu leta 1599. Avtor pravi tudi: »Drugi, ki ima v domači literaturi enako velike zasluge, je oče Konstanty Szyrwid, jezuit, slavni litovski filolog in pridigar. Slog njegovih pridig je pravilen, jezik vedno čist in prost vsega tujčevanja.« Kajti »niso bili samo med protestanti vneti razširjevalci Kristusove vere in vaškega ljudstva prijatlji. Še pred kratkim je bil tudi pri nas, v Rimski cerkvi, velik mož plemenitega rodu, potomec litovskih vladarjev, mož, ki je v službi oltarju dočakal visoko starost, spoštovanja vreden duhovnik po svoji poklicanosti, svetosti, skoraj na prvi pogled (če smem uporabiti besede enega izmed velikih poljskih pisateljev), po teh srebrnih laseh, ki so venčali njegova patriarhalna senca in mu padali na ramena. To je bil žmuških ovčic pastir, knez Józef Arnólf Giedrojć! Njemu se imamo zahvaliti za prevod knjig Novega zakona v naš jezik.«

Avtor se pokloni tudi Donelajtisovi pesnitvi Štirje letni časi, hvali sebi sodobne pesnike, ki pišejo po litovsko: Szymona Staniewicza, Dyonizyja Paszkiewicza in očeta Antonyja Drozdowskega, in daje na znanje naslednje: »Zgodovinopisnih del v litovskem jeziku doslej nimamo nobenih. Samo slišal sem, da je grof Jerzy Plater v narodnem jeziku napisal Litovsko historijo, vendar zavoljo zgodnje smrti tega mladega ljubitelja domoznanskih reči še ni prišla iz tiska. Imejmo upanje (ko bi le ne bilo prazno!), da pokojnikova cenjena soproga preostalih rokopisov ne bode izvolila skrivati pred svetom, temuč jih bode čim preje na svitlo dala. To bodejo ene nar lepših rožc našega slovstva, ki venec 'z njih spleteni obesila bode v svetišču spomina in slave!«

Vendar pa soproga ni obesila venca, ker je, kot si lahko mislimo, spadala med ravnodušne, ki jih je o. Jucewicz zaman poskušal ganiti z naslednjim pozivom:

»Vendar pa na našo nesrečo malokdo razume naš jezik, še manj pa je tistih, ki v njem govorijo, še vse do današnjih dni se ne moremo otresti tega pogubnega predsodka, ki smo si ga privzgojili do narodne govorice. Danes niti litovski vajdeloti, žalibog!, ne pišejo po litovsko! Toda še je čas, da zavržemo te zastarele razvade, čas, da pridemo k pameti in z znanjem tujih jezikov povežemo znanje tistega, v katerem so nekdaj govorili naši pra-dedje – kajti jezik je narodova last, in nihče ne bi smel pozabiti govorice svojih očetov!«



Prihajam, oče Ludwik, detel je potrkal v jelovju.

Po letih krika in besa se je v hlevu zganilo žrebe.

Malce sem se odvadil, vidiš, svečnikov z lovilcem voska in sveč.

Žalostno in smešno je vse to, kar je tebe in mene doletelo.

Nihče od vajdelotov se ni povrnil h govorici svojih očetov.

Kdor je enkrat pozabil njen zven, ga je pozabil za vedno.

In tudi pozneje jih ni bilo malo, ne poznaš vseh teh raznih imen.

Gospod Narwid, na primer, gospod Gombrys, oba iz žemojtske dežele.

Nisva litovska pesnika niti jaz niti Litovec Teodor.

In samo v daljnih mestih sem si, nad slovarjem grščine, sanskrta,

drgnil čelo, začuden, ker sem to zagotovo nekoč že slišal

ob reki med žetvo, na britofi na verne duše.

Dolgo življenje sem preživel tam, večkrat po sto let.

Na moji vesti je njihova usoda, drüžinice in derašouv.

Kdo razen mene je premišljeval o tem, da je nekoč živel Jašulis

z-ženouv, se-sinom Hrihom, s-štiremi čerami,

Ino Matulis, Pranialis, Ambrožej ino nyih sestré: Polonija,

Rajna, Dosjuda, ino Bujkis, ino Mik Žemojtievič

z-ženouv Kašulejouv, ino Lavryn, ino Milošajtis?

Kdo je njihov prah, spremenjen v črke, skozi prste sejal?

Pa to ni bila, oče Ludwik, kakšna narejena ponižnost,

temveč, dovoli mi primerjavo, kot da bi se utrgal oblak.

Ker tile človeški običaji s hrupom, ščebetanjem in toplino –

ni takšna zemeljska resnica, ki jo spoznamo v krvi in telesu.

S spominom na veliko življenj nisem bil nemočen kakor drugi.

Lahko sem izbiral tisto, kar je manjše, ker veliko enako mineva.

Položiva te moje knjige tja, kjer so že tvoji pregovori,

na police, ki dišijo po ingverju, poleg litovskih statutov.



Ludwik Adam Jucewicz imenuje Dyonizyja Paszkiewicza, ki se je pod svoje pesmi podpisoval Dionizas Poszka, »najgorečnejši truditelj za narodovo slavo«. Ta žmuški plemič je uredil muzej domoznanskih spominkov v notranjosti hrasta Baublisa, ki je rasel na njegovi posesti Bordzie.

Je živ velíki Baublis, v katerega je deblu,

izvotljenem skoz veke, kakor v dobrem domu

dvanájst ljudi lahko večerjalo za mizo?



je spraševal vajdelot Mickiewicz, čeprav je moral vedeti, da se je Baublis posušil od starosti in so ga leta 1811 posekali.

Oče Ludwik ima laskavo mnenje o Poszkovih epigramih in citira enega od njih, ki »sem ga sam iz pesnikovih lastnih ust slišal«.

»Spodbudil ga je naslednji dogodek: neki sosedje so se peljali k Paszkiewiczu v pustni povorki sani. Vozilo, ki je šlo spredaj, se je prevrnilo, dama pa, ki je sedela v njem, je izgubila pompaduro, v kateri je bila njena omiljena tobakera čistozlata. Oficir Linde, ki se je peljal za njo, tega ni opazil in jo je zdrobil pod sanmi. Po prihodu k litovskemu bardu mu je dama z velikim obžalovanjem opisala tragično nezgodo svoje tobačnice. Paszkiewicz je potrpežljivo poslušal vso štorijo, potem pa dejal: Gospa moja, če tako silno za svojo tobakero žalujejo, potem naj ji na onem kraji, kjer je svoj konec storila, spomenik postavijo, jaz pa se ji bom poklonil z nagrobnim napisom:



Če buva tabakiera,

o dabar čios niera.

Nes tas Linde pasiutis,

pravažiavo nepajutis.«



Ortografija materinega jezika tukaj ni najboljša, vsebina pa ne pretirano izbrana. To pomeni bolj ko ne tole: Tu je bila tobakera, zdaj pa je ni. Kajti ta ponoreli Linde jo je prevozil, ker je ni opazil.



Na velkoj kovenskoj pouti. Kjer za oblakom lajajo tjulnji

in skoz vrata strmih skal z oceana plujejo ladje.

V tem časnem življenju našega romanja.

Nei po prigovarjanju lüdi niti po sili ali po nyih navuku,

znajouči, ka natom svejti nikai neiga stanovitejšega, kak eta smert,

zapuščam za prihodnje čase in predajem za človeške potrebe

svoi imetek, se vsakšou goščinouv, ki k tej posesti spada,

se šumami, gaji, jezerami, s pokopanim trakom mičnih dam, z njihovo

tobakero čistozlato,

s sabo nekdanjim, potujočim od mesteca do mesteca,

zevsim, ka sem s-svojou rokouv podpisao.

Četudi bi se primerilo, da bi mi ali naši potomci v náčišne, tuje dežele

se vö napoutili,

naj se te pesmi ohranijo vsaj na kakšnem cenenem papirju,

kot pričevanje, da zastonj brcaš proti ostnu,

radi bi namreč imeli zase, pa se nam ni izšlo za nas.

Kar je bilo iz reve in bridkosti sprejeto, se nam je obrnilo v priznanje,

iz komajda izrečene pritožbe je zrasla zahvala,

da bi mogli po svojem srci ino po svojoj vouli nazouči bidti,

zalübivši se ino poželejnye k Božoj reiči čütivši,

po zgledu tistih starih in pobožnih prednikov naših,

tako litvanskoga kakor tudi ruskoga Naroda,

na našem neodtujljivem področju, varnem pred vsako zemeljsko

prigodo.

OPOMBA. V tem zapisu so bili uporabljeni fraze in obrazci iz oporok in darilnih listin iz šestnajstega stoletja v dobro protestantskih cerkva ter iz privilegijev, s katerimi je kralj Zigmunt Avgust izenačil pravice katoliškega in nekatoliškega plemstva Velike litovske kneževine, po Monumenta Reformationis Polonicæ: et Lithuanicæ, na svetlo dala Litovska Evangeličansko-Reformirana Edinica, Vilno 1911.





IV. NAD MESTI



1



Če sem odgovoren,

potem ne za vse.

Nisem podprl Kopernikovih tez.

V Galilejevem primeru se nisem izrekel niti za niti proti.

Moje ladje niso izplule z ribnika na morja.

Ko sem se rodil, so po tirih vozile lokomotive,

se premikale s svojo mešanico batov in koles.

In nad močno izsekane gozdove

je brzovlak pošiljal širok odmev.

V guberniji so živeli ljudje, židje in gospoda.

S konji se je hodilo po nafto, slede in sol.

Toda v mestih je svetila elektrika.

Baje je nekdo sestavil telegraf brez žice.

Knjige so bile napisane. Ideje premlete.

Sekira nastavljena k deblu.



2



»Če kdo v robstvo vodi, v robstvo hodi«: tako se je začelo moje stoletje na planetu Zemlji. Pozneje sem postal učitelj v mestu ob velikem morju in sem se ravno obrnil stran od table, na kateri so lahko prebrali zapisano z mojo krevljasto pisavo: Maksim Spoznavalec in letnici 580–662. Množica njihovih obrazov pred mano, in ti fantje in dekleta, rojeni, ko sem zlagal prvo kitico žalostinke za žalni obred, so utegnili odrasti, preden sem dokončal drugo. Odložil sem tedaj kredo in jih ogovoril s temi besedami:

»Da je našo vrsto doletela nenavadna usoda, ki nam jo je Maksim Spoznavalec poskušal prihraniti, ko je v resnici razuma slutil hudičevsko skušnjavo, ne bomo zanikali, sicer pa bi bilo to zaman. Toda ko nam z vseh strani priporočajo, naj jasno dojamemo vzroke in posledice, se kljub vsemu varujmo njihovih popolno sestavljenih, vendar malce prenagljenih sklepov. Seveda je mučno, da ne vemo, katera sila nas vleče in kam. Toda ohranimo zmernost in se omejimo na ugotovitve, za katere bi radi, da ostanejo samo in edinole ugotovitve. Govorimo torej: res, Splošno požira Posamično, prsti se nam šibijo pod asirskimi in kitajskimi prstani, civilizacije so bežne kakor tedni življenja, tam, kjer so še pred kratkim pod hrasti slavili domovine, ni ostalo nič razen držav, mi sami pa iz dneva v dan izgubljamo po eno črko iz imen, po katerih se še razlikujemo.«



3



Nekoč so živeli. Leto se je delilo po visokem in nizkem soncu.

V dimih in meglah po svetem Mihaelu, ko angel zrnu oznanjuje,

skozi štiri adventne nedelje in kvatrne poste

do takrat, ko se slepci, hromci, grbavci veselijo, danes odprto je nebo,

trije krali po snegu gazijo, miro, kadilo in zlato varvajo,

drevje v hosti poka od mraza, od fare vozijo žegnane sveče.

On se odpravlja h Genezaretu, čas je za njihove medvedje plese.

Basi in boben med pustom do pepelnične srede.

Pa spet posije sončece, // zamrzlo grudo ogreje,

čez mlado pšeničico // s palmovo vejico // Kralj prihaja v Jeruzalem.



4



To je ladja v obliki trireme ali tudi egiptovske jadrnice.



Vsekakor enaka kakor takrat, ko so si bogovi klicali z otoka na otok,

z dlanmi nastavljenimi v trobljo pred usti.



Žene ga majhen motorček, bliža se na visokem valu Tihega oceana.



In med šumenjem kipeče pene nasede visoko na plaži.



Tekajo, in množica jih je. Na palubah, na jamboru njihova pisana golota.



Vse dokler ni vsa ladja prekrita z rojem, ki odpira in zapira krila,



z moškimi in ženskami s konca dvajsetega stoletja.



Ko sem se zbudil, sem razumel, kakšen smisel ima to, ali vsaj skoraj.



5



Nemogoče je bilo življenje, vendar se je pretrpelo.

Prvi odgon živine na pašo na pómlad. Zdaj me jezik izdaja

in ne vem, kako se reče mejíci, ograjeni s krajniki,

od zadnjih vaških hiš pa vse do hoste.

(Vedno je bilo premalo teh besed in pravzaprav nisem bil pesnik,

če je pesnik, komur beseda daje užitek.)

Torej stari pastir, boštnar, in njegove malhe

in cokle s paski in najdaljši bič.

Pa tudi dva golobradca. Eden ima trobento iz brezove skorje,

drugi je od nekod privlekel pištolo, zvezano z žnoro.

Res sem jih videl. Pri Širvintah ali Grinkiškah.

Še preden sem vstopil v svoj samostan,

v svetlobo nad zmeraj jasnim stebrom iz peščenjaka,

še vedno enako kakor za frankovskih kraljev,

ker sem si hotel prislužiti dan, ko bi razumel,

ali vsaj tisto sekundo, ko se bodo razodeli

tudi ti trije v svoji enkratnosti.



6



Dolgo sem se učil govoriti, zdaj molče puščam teči dneve.



Nenehno začuden nad dnevom svojega rojstva, samo enkrat edinkrat,

od začetka do konca časa.



Iz lahkomiselne ženske, ki je eno z mano, usmiljenje do nje čutim

v sanjah, star človek.



Njene smešne obleke, njeni plesi, tako izgubljeni, toda spet tako blizu.



In imenovati jo z drugim imenom kot nekoč, otroško edinim,



pomeni tudi samega sebe izmeriti, pozabiti, prešteti.



O, kaj se je zgodilo s principium individuationis in kdaj?



Kje je vonj kolmeža ob reki, samo moj in za nikogar drugega?



Čez katere požgane travnike teče, z mano na rokah,



da bi pred zobmi zveri sinka obvarovala?



Zapahnjen je moj spomin, kdo sem bil, ne vem buden.



Ali sem karkoli izpolnil, ali sem komu napravil uslugo?



In ona, ki me je Ostrobramski Devici zaobljubila,



kako je bila uslišana in čemu?



Brezroki rokohitrc s svojo zbirko metuljev,

kmet ob jezeru, ponosen na najboljše ribiške mreže v teh krajih,



vrtnar, ki je vzgojil zamorske sadeže.



Odvzeto je. Prečrtano je. Vsi naši zakladi.



Da bi samo sebe v temi na sodbi imeli,



in njeni koraki tik zraven, znamenje, da je odpustila.



7



Gospod Hieronim me je prijel za roko in me peljal v park,

od koder je bil na ovinku poti, tam, kjer je z mahom porasla Cerera,

razgled na travnike, reko in celo dolino

vse do cerkvenih zvonikov v mestecu za gozdom.

In je šklocal s tobačnico in brez hitenja pripovedoval

o dogodkih v Petersburgu ali Neaplju.

Duhovito opisoval različne dežele,

najdlje pa močvirnato provinco, Polésine,

skoz katero je iz Benetk potoval v Raveno,

nagnjen k misli, da so jezuiti, doma od tam,

poimenovali severna močvirja: Polesja.

Potem je spet omenjal grofa Saint-Germaina

in izgubljeno Knjigo hieroglifskih figur.

Sonce je ravno zahajalo nad našimi kraji.

Toda komaj je spravil robček v žep,

so se oglasili ptiči kakor v ranem jutru

in v polnem žaru je vzplamtelo poldne.

Vse hitreje in hitreje. V pol ure stoletje.

In kje je gospod Hieronim? Kje jaz? Tu ni nikogar.





V. KRATKI ODMOR



1



Nemogoče je bilo življenje, vendar se je pretrpelo.

Čigavo življenje? Moje, toda kaj to pomeni?



Med kratkim odmorom grizljam kruh z maslom iz papirja,

stojim pri steni v debelušni zamišljenosti.



In bil bi bil, kdor nisem nikoli bil.

In dobil bi bil, česar nisem dobil.

Kavk v snegu za oknom bi se spominjal drug jaz,

ki ne bi mislil v teh mojih besedah.



Če pa bodo rekli, da sem slišal le šumenje Heraklitove reke,

je tudi to zadosti, ker sem se že od poslušanja utrudil.

V temnih sobah so pisarčki seštevali na računala.

Ali pa so ljudje gnali črede v dimu požarov.

Odvržena oblačila so še za hip ohranila obliko hrbtov in rok.

Na plišastega medvedka se je usipalo igličje.

In že nova ljudstva z množico svojih vozov in topom.

S čim bi se lahko ukvarjal v ostrogotskih taborih?

Ko bi se zgodnja ljubezen bila izpolnila.

Ko bi bil srečen šel po Pristaniški ulici

(ki sicer ni vodila v nobeno pristanišče,

samo do mokrih hlodov za žagami).

Ko bi bil kot eden izmed mestnih očetov potoval s poslanstvom.

Ko bi bili sklenili premirje s Ferraro.



Kdor se enkrat edinkrat rodi na zemlji,

bi lahko bil tisti, ki ga je v sanjah obiskala Izida.

In se podvrgel iniciacijskemu obredu,

in pozneje govoril: videl sem.

Videl sem bleščeče sonce opolnoči.

Prestopil sem Prozerpinin prag.

Vse elemente sem prešel in se vrnil.

Podzemne bogove in bogove na nebu

sem častil iz obraza v obraz.



Ali gladiator, suženj

pod napisom na gladkem kamnu:

»ni me bilo. bil sem. ni me. za nič se ne brigam.«1



2



– Velecenjeni popotnik, od kod prihajaš k nam?



– Moja prestolnica v kotlini sredi gozdnatih gričev,

z utrjenim gradom na sotočju dveh rek,

je po svojih lepih svetiščih slovela:

cerkvah, katoliških in pravoslavnih, sinagogah, mošejah.

Naša dežela je pridelovala rž in lan pa tudi splavljala les.

Našo vojsko so sestavljali

polk ulancev, polk tatarske konjenice in polk dragoncev.

Poštne znamke naše države

so predstavljale fantome,

ki sta jih nekoč izklesala umetnika,

prijatelja ali sovražnika, Pietro in Giovanni.2

V naših šolah so učili dogmatiko,

apologetiko, izreke iz talmuda in iz Tita Livija.

Cenjen je bil Aristotel.

Čeprav še bolj tekme v žakljih in skakanje čez ogenj

na kresni večer.

– Velecenjeni popotnik, iz katerega si eona?



– Iz komičnega. Pozabljena je namreč groza.

Samo smešnost ostaja za zgled potomcem.

Smrt od rane, od zadušitve, od lakote je ena smrt,

toda komedijantstva je na pretek in je vsako leto novo.

Sodeloval sem, si vezal kravate,

ne vem zakaj, in plesal plese, ne vem zakaj.

Stranka, kupec puloverjev in lasne pomade,

posnemovalec, plašen gost,

pavliha, prevzet od svojega odseva v izložbi.

Manjvreden je bil moj čas in razum manjvreden.

Skorja nezavednega me je preraščala.

Poskušal sem si predstavljati drugo zemljo in nisem mogel.

Poskušal sem si predstavljati drugo nebo in nisem mogel.



3



Obstaja sporazum in zaveza

med vsemi, ki jih je premagal in osvobodil čas.

Tolčejo s kladivom, si pripenjajo papilote,

po vegastih pločnikih hitijo v nujni zadevi,

šepavci, vlačuge, goljufi, mogočniki.

In trajanju njihovega mesta ni konca,

čeprav ne bodo več ne prodajali ne kupovali,

ne bodo se možile niti se ženili,

nevidni v ogledalih zase in za vsakogar.

Njihovo platno, volna, perkal in saten,

malce kasneje, tako, kot je treba, za njimi poslani,

se motajo in prelivajo in šelestijo

pod negibno lučjo svetilk ali sonca.

Odpuščajoči drug drugemu, ki jim je odpuščeno,

moji tovariši poslanci, godrnjavo spremstvo,

čeprav ne prekinejo opravkov na svojih ulicah in trgih,

istočasno (kot smo navajeni reči) tam in tu.



4



Želel sem biti velik, slaven in mogočen,

toda ne v enem, skromne slave, mestu.

Pobegnil sem torej v dežele, katerih prestolnice

so imele bulvarje, ki so se bleščali pod sojem luči,

in tu pa tam stebre, podobne jonskim.

Pohval, ki so jih delili tam, se nisem naučil ceniti.

Iz vsake oblike je gledala peščena ravnina.

Torej sem bežal naprej, v središče Megalopolisa,

ker sem verjel, da je tam središče, čeprav ga ni bilo.

Zajokal bi nad svojo spregledano utvaro,

če bi se ohranila navada objokovanja grehov.

Lahko sem kvečjemu udaril s čelom ob pod

in ogovoril svoje molčeče spremstvo:

Povejte, čemu jaz, zakaj ravno jaz?

Kje so drugi, ki so močno, resnično ljubili?

Ta naj bi ostal zvest, ki ni maral biti zvest?



5



Naredil sem zaobljubo, ne spomnim se, katero.

Nosil sem značko s srebrno lilijo, pozneje zlato.

Prisegal sem v mističnih ložah, v društvih konspiratorjev

na svobodo ljudstva, mogoče na bratstvo.

Ne bo kreposten ta, ki je o tem sanjaril.

Pozneje nisem bil poslušen niti geslu niti starešinam.

Leni zemeljski duhovi izpod korenin dreves

so to očitno drugače obrnili,

tiho so se posmihali moji moralnosti.

Zaposleni s pomembno razpravo o koristnem umoru

so me svetlooki tovariši raztreseno gledali,

ko sem šel mimo njihove mize, naivni lutnjar.

Ko pa so igrali šah za to, kdo bo izvršil obsodbo,

sem mislil, da za zabavo odigravajo ta turnir.

Kako sem jim zavidal. Tako čudoviti.

Tako prosti sramotne skrivnosti,

ki je jaz nisem mogel nikomur priznati:

da se kakor morska deklica iz Andersenove pravljice

trudim, da bi stopal prav, toda tenka bolečina

me spominja, kaj počnem, ko posnemam ljudi.

6



In bil je praznik v Megalopolisu.

Promet na ulici zaustavljen in procesija.

Počasi se je pomikal kip boga:

falus, visok štiri nadstropja,

obkrožen z množico svečenic in svečenikov, ki so se premetavali v plesu.

Tudi v krščanskih cerkvah so opravljali pobožnost,

liturgija katere je bila sestavljena iz razpravljanja

pod vodstvom duhovnika v velikonočnem oblačilu

o tem, ali je mogoče verjeti v posmrtno življenje,

kar so razreševali z glasovanjem.

Odpravil sem se torej na večerno zabavo

v stekleno hišo na pobočju hriba,

od koder smo si molče ogledovali relief planeta:

iskrečo se ravnino iz kovine ali soli,

od erozij razorane pelinove kopnine,

bele observatorije tam daleč zgoraj.

V kardinalski rdečini je zahajalo sonce.



Po strelih, po grenkobah, po spevih, po joku

ne bom jaz trgal povojev in lomil pečatov.



Če pa sem bil samo nezavedajoč se otrok

in so samo glasovi skozme govorili?



Kdo ve, čemu služijo usode

in ali je enkrat na zemlji malo

ali veliko.





_____________

1 non fui, fui, non sum, non desidero.

2 Pietro Perucci in Giovanni Galli.





VI. TOŽILEC

Izgovoriš ime, toda nihče ga ne pozna.



Bodisi zato, ker je ta človek umrl, ali pa

je bil slava ob drugi reki.



Chiaromonte

Miomandre

Petöfi

Mickiewicz



Mladih rodov ne zanima, kaj je bilo nekje in nekoč.



Kaj pa tvoji učitelji, ki so ponavljali:

Ars longa, vita brevis?



Ravnokar se končujejo vaše lovorjeve goljufije.



Si še vedno govoriš: non omnis moriar?



O pač, ne bom umrl ves, po meni bo ostala

omemba v štirinajstem zvezku enciklopedije

poleg stotih Millerjev in Miki miške.



Popotnik. Daleč. Nizko sonce.

V jarku sediš in s pipcem odrezani kos kruha

neseš k zaraščenim ustom. Tam pa razkošje.



Sprevodi. Kočije. Mladost v cvetju.

Še tako pred kratkim si bil eden izmed njih. Zdaj gledaš.

Sinovi se peljejo in te ne poznajo.



Ne maraš te teme. Dobro. O čem drugem.

O srednjeveških dialogih, komaj zasvita dan.

Premilostno in gnadljivo telo,

jaz, duša tvoja, deješ, ukazujem.

Čas je, vstani in preveri, katerega smo.

Danes je treba veliko postoriti.

Služi mi še malo, še kak čas.

Kaj v tvojih temnih rovih se godi, ne vem.

Ne vem, kdaj boš odpovedalo in me podrlo,

kdaj bo zamrznilo in se sesulo tvoje vesolje.

In v odgovor slišiš: hrskne kost,

muljasta kri bo zamrmrala v hitrejšem pulzu,

bolečina se bo v jeziku znakov oglasila blizu,

megalitski klokot, šepet, obsodbe.



Sovražil si, priznaj, svoje telo, zaljubljen

vanj z nevračano ljubeznijo. Ni izpolnilo

visokih pričakovanj. Kot da bi bil priklenjen

na ne preveliko zver v neprestanem nemiru,

ali še hujše, na norca, in to celo slovanskega.



Kakšna lepota. Kakšna svetloba. Odmev.

Nagibaš se skozi okno na vlaku, za čuvajnico

otroci mahajo z ruticami, gozdovi bežijo mimo. Odmev.

Ali pa se ona, v dolgi obleki, izvezeni z zlatom,

spušča in spušča po stopnicah, tvoja nevesta.



Tako imenovani zemeljski razgledi. Vendar jih je malo.

Krenil si na pot in nisi se nasitil.

Pomladni plesi trajajo, toda ni plesalca.

V resnici nisi bil morda nikoli tam.

Čist in prezirljivo ravnodušen duh,

si hotel videti, okušati, doživeti in nič več.

Brez slehernega človeškega cilja. Bil si mimoidoči,

ki uporablja roke in noge, in oči

kot astrofizik svetleče ekrane,

zavedajoč se, da je to, kar bo spoznal, že davno minilo.

»Nežne, zveste živali.« Kako biti z njimi tu,

če pa tečejo, se ženejo, to pa je že mimo?



Se spomniš svojega priročnika cerkvene zgodovine?

Celo barve listov, vonja hodnikov.

Resnično, zgodaj si bil gnostik, markionist,

skrivni uživalec manihejskih strupov.

Iz svoje svetle domovine strmoglavljeni na zemljo,

jetniki, v telesno pogubo predani

arhontu teme. Njegov je dom in zakon.

In golob tukaj, nad Bouffałovo goro,

je njegov, in ti sam. Pridi, ogenj.

Blisk – in strgana je osnova sveta.



Ta greh in krivda. Toda komu se pritožiti?

Poznam tvoje mikroskope, tvoja dela,

in tvoje skrivnosti, in življenje, potrateno

za svojevoljnost proti svoji volji.



Junijskega dne, junijskega dne,

na stolčku, okrašenem s kito potonik, jasmina.

Kratke nožice bingljajo. Vsi ploskajo.

Zbor vaščanov in vaščank poje pesmico.



Dokler ne boš prišel na razpotje. Tam bosta dve poti.

Ena težka in navzdol, druga lahka in navkreber.

Pojdi po težki, neumni Janezek. Spet bosta dve poti.

Ena težka in navkreber, druga lahka in navzdol.

Pojdi navkreber, in privedla te bo pred grad.



Cesta se vije navzgor ob spremljavi bobna in flavte

v ostrih zavojih, tam, kjer je vonj vse bolj meden.

Pleteni panji, njihova slama iz medí,

sončnice na gredah, timijan.

Štirje stolpi so, na vzhod, zahod, sever in jug.

Ko stopiš skozi vrata, je tako, kot da bi čakali nate.

Popolna tišina v rožnem vrtu.

Naokrog dežela, prostrana, zelenih hribov,

modro-zelenih hribov, vse do oblakov.

Kamenček na stezi škrtne. In takoj zatem let kakor v sanjah.

Na marmornatih podih beli in črni grifi,

parketi zatemnjenih dvoran. Zares so čakali.

Ni ti treba povedati, kdo si. Tukaj te vsi poznajo in imajo radi.

Pogledi, stiski rok. Kakšno občestvo,

kakšna večna glasba rešenih rodov.



In kdorkoli že je tisti, Provansalec, sodeč po oblačilih,

njegove besede, ki z njimi ogovarja lepe dame, mladeniče in starce,

so tudi tvoje, kot da bi ti in on bila od nekdaj isto:

»Glej, meč, ki na ležišču Izoldo in Tristana loči.

Med življenjem in resnico se nam je razodelo nasprotje.

V pozabi zemeljskih let je naše gibanje in počitek.

V prošnji za poslednji dan naša uteha.«

Nobenega gradu ni bilo. Preprosto si poslušal ploščo.

Igla se je rahlo zibala na črnem zamrzlem ribniku,

glasove umrlih pesnikov izvabljala pod sonce.

Takrat si skremžil usta:

– Bestiality

Bestialité

Bestialità

Kdo izmed njih me bo osvobodil

spoznanj, ki jih je v meni pustil moj čas?

Plus neskončnega. Minus neskončnega.

Praznine, ki je samo sebe povzdigovala pod zvezde?



Grla.

Dušeča se.

Prsti zariti

v meso,

ki čez hip ne bo več živo.

Nag klobčič

v krčih.

Brez zvoka.

Za debelim steklom.



In če si to ti, opazovalec za debelim steklom?

Sicer pa je bilo to zdavnaj, v Ekbatani.

V Edesi, če ti je ljubše. Tako ali drugače, kronika,

v kateri ni nič gotovo in nobenega dokaza

proti vam. Niti proti tebi.

Hiteli ste urejati svoja gospodinjstva.

Razbijati spominke. Jih voziti proč. Kri

spirati s stene z milom, peskom, klorom.

Na frizerskem stolu nekje v južnem mestu.

Ko je sopara, kraguljčki, tamburin,

in pitija sredi ulice

valovi s temnim trebuhom v krogu zijal.

Tukaj pa strižejo tvoje sive zalizce.

Cesar,

Franc Jožef,

Nikolaj,

Ego.



– Vendar sem se naučil živeti s svojo bridkostjo.



– Kot da bi kaj pomagalo zlaganje besed.



– Ni res, bili so drugi, milost in lepota,



poklonil sem se jim, jih počastil,

prinesel darove.

– Pa nič, samo ponavljaš:

Toda dokler je še čas.

Toda dokler je še čas.



Ti bi rad na obred očiščenja

zbrano ljudstvo povedel med stebre svetišča.



Obred očiščenja! Kje? Kdaj? Za koga?





VII. ZVONOVI V ZIMI



Ko sem izza gor sedmograških hitel

čez hoste, goščave, podkarpatsko plan

in sem nekoč zvečer k brodu prispel

(ker sem bil sam od tovarišev poslan,

da pot poiščem), naj se pase v travi,

konja pustil in vzel izmed jermencev

knjigo zaveze, sem v zarje bleščavi

milost začutil in šumu studencev,

da ko sem Pavlova pisma prebiral

in se tja gor v prvo zvezdo zaziral,

sem se polagoma zazibal v spanje.



Mladenič v bogati grški opravi

se mi je rame dotaknil, rekoč:

»Za smrtne se čas ko voda ne ustavi,

do dna sem mu v brezno pogledal nekoč.

Mene je v Korintu Pavel okregal

strogi, ker sem očetu ženo prevzel.

Za isto mizo mi je prepovedal

za vekomaj, da z brati bi sedel.

Svetnikov občestva ni bilo zame,

in leta me je grešna strast vodila

do revne stvarce, skušnjavi predane,

da večna bi poguba se spolnila.

Vendar me je z bliskom iz prahu pobral

Gospod moj in moj Bog neprepoznani.

Za krive resnice vaše bo spoznal.

On milosten vsako telo ohrani.«



Ko sem nenadêjano prejel pomoč,

pod velíkim zvezdnim nebom prebujen,

sem solzé obrisal z robcem, jokajoč,

za življenje revno brige oproščen.



Nisem jezdil na Sedmograško.

Nisem odondod nosil poslanic svoji štifti.

Vendar bi jih lahko bil.

To je stilistična vaja.

Predpretekli čas

nedovršnih krajev.



Zato pa to, kar bom povedal zdaj, ne bo izmišljeno.

Uličica, skorajda nasproti univerze,

se je res imenovala tako: Literarna pot.

Na vogalu knjigarna, toda ne knjige, razsuti snopiči,

tesnó, vse do stropa. Nevezani, povezani s špago,

tisk in rokopisi, latinica, cirilica,

hebrejske črke. Izpred stotih, tristotih let.

Danes mislim, da je bila to nevsakdanja sreča.



Iz te knjigarne si videl prav nasproti,

samo malce na stran, drugo enako.

Tudi lastnika podobna: obledeli bradi,

dolgi halji, pordečele veke.

Nista se spremenila od leta, ko je šel tod skozi Napoleon.

Tu se ni nič spremenilo. Privilegij kamnov?

Zmeraj so, ker jim tako ugaja. Za drugo knjigarno

zaviješ ob zidu in greš mimo hiše,

v kateri je pesnik, slaven v našem mestu,

pisal povest o knežni po imenu Gražina.

Tik poleg so lesena vrata, zabita z ogromnimi

klini, velikimi za pest. Pod velbom na desno

stopnice, ki dišijo po barvi, in tam stanujem.

Ne da bi si sam izbral Literarno pot.

Tako je naneslo, oddajali so sobo,

nizko, z oknom v tinu, s široko hrastovo posteljo,

in peč je dobro grela v tisti ostri zimi,

goltala polena, ki jih je prinašala iz veže

stara služkinja, Špela.



Zdelo bi se, da ni videti razloga,

saj sem odpotoval precej dlje,

kot vodijo katerekoli poti čez gore in gozdove,

da bi se tukaj spominjal tiste sobe.

Vendar spadam med tiste, ki verjamejo v apokatastasis.

Ta beseda obljublja obrnjeno gibanje,

ne tisto, ki je zamrznilo v katastasis,

in se pojavlja v Apostolskih delih, 3,21.



Pomeni: povrnitev. Tako so verjeli sveti Gregor iz Nise,

Janez Škot Eurigena, Ruysbroeck in William Blake.



Vsaka stvar ima torej zame dvojno trajanje.

Tako v času kot takrat, ko časa ne bo več.



Neko jutro potemtakem. Hud mraz pritiska.

Prši hladen dež. V tej zaspani sivi megli

je zračno prostranstvo nasičeno s škrlatno svetlobo,

rožnato rdijo kupi snega, poti, zlizane od sanic,

dimi, oblaki pare. Sanke cin cin,

zdaj bliže, zdaj dlje. Kosmatim konjičkom

se je osrežila koža, vsaka dlaka posebej.

Takrat pa zvonovi. Pri svetem Janezu,

pri bernardincih, pri svetem Kazimirju,

in v stolnici in pri misijonarjih,

pri svetem Juriju, pri dominikancih,

pri svetem Nikolaju, pri svetem Jakobu.

Veliko zvonov. Kot da bi roke, ki vlečejo vrvi,

slovesno stavbo nad mestom gradile.

Da bi lahko šla k jutranji maši zavita v ruto Špela.



Gotovo sem dolgo razmišljal o Špelinem življenju.

Lahko bi preštel leta. Ampak rajši ne bom.

Kaj bodo leta, če pa vidim sneg in njene šolne,

smešne, špičaste, zapenjane ob strani.

Jaz pa sem isti, čeprav se začenja in končuje

napuh telesa.



Spet pihajo debelušni angelci v zlate trobentice.

Zgrbljenega duhovnika v ornatu

pa bi danes primerjal s skarabejem

iz egipčanskega oddelka v louvrskem muzeju.



Naša sestra Špela v občestvu svetnikov –

čarovnic, utapljanih in trtih na kolesu

pod podobo naodoblačne Trojice,

vse dokler niso priznavale, da se vsako noč spreminjajo v srake,

dekel gospodarjem za kratek čas,

žena, ki so jim pošiljali ločitvena pisma,

mater s paketom pred zidom –

z nohtom s črno obrobo drsi po črkah,

ko vodja zbora, žrec, levit,

ki stopa na stopnice, poje: Introibo ad altare Dei.



Ad Deum qui laetificat iuventutem meam.



Prie Dievo kurs linksmina mano jaunystę.



Mano jaunystė.

Moja mladost.

Kako dolgo se ziba

v obredu kadilnica in se dviga dim

teh mojih besed.



Kako dolgo povzdigujem glas v prošnji:

Memento etiam, Domine, famulorum, famularumque tuarum

qui nos praecesserunt.



Kurie pirma mūsų nuėjo.



Katerega leta smo danes? Lahko si je zapomniti.

To je leto, ko so na naših hribih pomrznili evkaliptovi gozdovi

in se je vsakdo lahko zastonj oskrbel z drvi za kamin

za čas deževja in viharjev z morja.

Zjutraj smo žagali hlode z verižno žago,

močan, popadljiv škrat je to, ki trga v tresku in smradu izgorin.

Nizko pod nami zaliv, spreminjajoče se sonce

in stolpi San Francisca za rjasto meglico.



Z mano je ista zavest, nenaklonjena odpuščanju.



Mogoče me bo rešilo samo občudovanje.



Če ga ne bi bilo, si ne bi upal izgovarjati zakletve prerokov:



»Karkoli je lahko Ustvarjeno, je lahko Uničeno; nikoli Oblike.

Hrast je podrt od Sekire, Jagnje pade od Noža,

toda njuni Večni Obliki Obstajata za vse veke. Amen. Aleluja.«3



»Kajti Bog sam vedno vstopi skozi Vrata Smrti s tistimi, ki vstopajo

skoznje,



in leže z njimi v Grob, v Vizijah Večnosti,

dokler se ne prebudijo & vidijo Jezusa & ležati Lanena Oblačila,

ki so jih Ženske stkale zanje, & Vrata Očetovega doma.«4



In če bi mesto, tam spodaj, zgorelo

in bi zgorela mesta vseh kontinentov,

ne bi dejal, z usti pepela, da ni bilo pravično.



Ker smo živeli pod sodbo, ne da bi vedeli za to.

Katera se je, ta Sodba, začela v letu tisoč sedemsto sedeminpetdesetem,

čeprav ne zagotovo, mogoče v katerem drugem.

Dopolnila se bo v šestem tisočletju ali naslednji torek.

Nanagloma bo umolknila delavnica demiurga. Nepredstavljiva tišina.

In oblika posamičnega zrna se bo vrnila v slavi.

Sojeno mi je bilo za obup, ker tega nisem mogel razumeti.





_____________

3 Iz Williama Blaka.

4 Iz Williama Blaka.





O AVTORJU

Czesław Miłosz, poljski pesnik in esejist, se je rodil 30. junija 1911 v Szetejniah v Litvi, umrl pa 14. avgusta 2004 v Krakovu. Po študiju prava in delu na poljskem radiu je drugo svetovno vojno preživel v okupirani Varšavi, po vojni je bil v diplomatski službi, potem ko je leta 1951 emigriral, pa je najprej živel v Parizu in nato vrsto let predaval slovanske književnosti na univerzi v Berkeleyju v Kaliforniji. Leta 1980 je prejel Nobelovo nagrado za književnost. Od svoje druge pesniške zbirke Tri zime (1933) naprej je Miłosz veljal za enega najodličnejših glasov poljske poezije, s pariškimi izdajami tudi v letih, ko so bile njegove knjige na Poljskem uradno prepovedane. Miłoszeva modernistična poezija, v prvem obdobju katastrofistična v slutnji vojne, je bila vseskozi usmerjena v iskanje transcendence za zunanjo pojavnostjo sveta in zato refleksivno, celo filozofsko naravnana, eruditska in v svoji poliloškosti, vživljanju v različne pesniške glasove in stališča, pogosto na meji protejske izmuzljivosti. Napisal je tudi več kot dvajset esejističnih del, med njimi Zasužnjeni um (1953), Rodno Evropo (1959), Deželo Ulro (1977), Pričevanje poezije (1983) in Psička ob cesti (1997), ter romana Prevzem oblasti (1953) in Dolina Isse (1955).





KAZALO

Naloga

Riba

Ura

Prilika

Čtiva

OEconomia divina

Vest

Pred pokrajino

Koliko čudovitih namenov

L'Accélération de l'histoire

Naletel sem na to

Elegija za N. N.

Spev

Poziv

Kadar sem govoril

Opomin k redu

Vladar Albanije

Ne tako

Tako malo

O angelih

Letni časi

Dar

Od sončnega vzhoda do njegovega zahoda

I. Poslušanje

II. Dnevnik prirodoslovca

III. Lauda

IV. Nad mesti V. Kratki odmor

VI. Tožilec

VII. Zvonovi v zimi

O avtorju





Czesław Miłosz

Od sončnega vzhoda do njegovega zahoda

Gdzie wschodzi słońce i kędy zapada

Prevedla Jana Unuk

Poetikonove lire

32. knjiga

Urednik Ivan Dobnik

Zbirko ureja in izdaja

Književno društvo Hiša poezije

Pavšičeva 4, Ljubljana

Zanj Nadja Dobnik

hisa-poezije@poetikon.si

www.poetikon.si

Prevod sta finančno podprli Javna agencija za knjigo Republike Slovenije in poljski Inštitut za knjigo – Prevajalski program @Poland.

Oblikovanje zbirke in fotografija na naslovnici

Sandi Radovan

Elektronska izdaja

Način dostopa (URL): http://www.biblos.si

Elektronsko izdajo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Ljubljana 2017

Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID=293042432

ISBN 978-961-7016-20-8 (epub)