Sltopuh in vrag Neki skopuh je šel po cesti. Namenjen je bil k svojemu dolžniku, da bi izterjal dolg. Hipoma je zagledal pred seboj postavo, ki je imela rogove in rep. Takoj je spoznal, da je to vrag. Vrag je vedel, h komu je skopuh namenjen: k družinskemu očetu, ki je imel mnogo otrok in nič denarja. V naprej je vedel, da bo tam jok in stok. Ker je on imel v tem veselje, se je _;_._- ;:¦:¦.„ i, ne da bi ga ta za to na- prosil. Ko sta tako potovala, sta na njivi zagledala moža, ki je oral z mršavim konjičem. Ne vem, ali je bilo za konja ovsa premalo ali oranja preveč, konjič je pač nenadoma obstal in kmet ga ni mogel spraviti z mesta. »Hi! Hi!« je kmet kričal nad ubogo paro. A ta se ni zganila. »Vrag te vzemi, mrha!« je jezno zavpil kmet po brezuspešnem priganjanju. Skopuh je sunil tovariša v rebra in rekel: »Ali slišiš? Konja ti ponuja!« »0, ne!« je smeje odvrnil vrag. »Tega ni mislil resno. Če bi mu odnesel konja, bi zagnal krik in vik. Sicer pa danes nimam teka za konisko pečenko.« šla sta dalje. Zagledala sta mlado ženo, ki je kopala krompir. V senci pa je ležal njen otročiček. Najbrž je bil lačen, ker je glasno jokal. Mati ga je tešila, toda zaman. Otrok je kar naprej vekal. Mati se je nazadnje naveličala in jezno zavpila: »Vrag te vzemi, če ne boš tiho!« Skopuh je spet sunil sopotnika pod rebra. ¦ »A.i slišiš? Tebe kliče.« »Slišim, slišim. Reči moram, da je mati zelo lahkomiselno ravnala, ko mi je ponujala otroka. A ne bom šef ponj, ker ni resno mislila in ker se mi danes sline cedijo po boljši pečenki.« Medtem sta zaslišala ropot voza. Ko ju je voznik dohitel, sta prosila, da bi smela prisesti. / Voznik je imel nujno pot, zato je konje priganjal. A ti se za priganjanje niso zmenili. Voznik je nazadnje zaklel: »Vrag vaju vzemi, mrhi leni!<? »Ali slišiš?« je zašepetal skopuh vragu. »Slišim, slišim, toda ne bom storll tega, kar je rekel. Ob tvoji strani se čisto dobro počutim.« Kmalu so prispeli do reveževe hiše. Vrag se je naredil nevidnega in stopil za skopuhov hrbet, da bi bil priča žalostnega prizora. Kar je pričakoval, se je zgodilo. Ubogi dolžnik je z vso družino vred pokleknil pred skopuha. Vsi so jokali in prosili, naj jim prizanese in počaka. Toda ta je imel kamenito srce ter ga prošnje in solze niso omehčale. K. je ubogi dolžnik uvidel, da nič ne doseže, je skočil pred skopuha in v obupu zavpil: »Če se nas nočeš usmiliti, te naj vrag vzame!« Vrag je zgrabil skopuha, si ga naložil na vrat in mu smeje rekel: »Si slišal? Ta pa je resno govoril in jaz ga bom ubogal.« Trdo3ičnega skopuha je odnesel k drugim svojim tovarišem ...