114
Ivo Šorli: Polnočna fantazija.
Polnočna fantazija.
d zemlje se beli poslavlja že dan, nad polje priplaval je duh teman, na holmu sred polja je obsedel . . . Iz dalje hrum konjskih kopit je zvenel.
Od juga, od severa četi dve pod holm prihrumeli besneči ste .  . . Žareli so  meči  . . . žarele oči .  . . Črez polje rudeča pretaka se kri .
Ko zadnji borilec zaboden je pal,
duh črni nad njim se zakrohotal;
in divje smeje se odplul je spet v stran —
od groze se tresla krvava je plan . . .
In tiha nad polje priplula je noč . .  .
v
Ce stokal še kje je vojščak vmirajoč, stopila je tja, mu zaprla oči . . . Na nebu roj luči mrtvaških gori .  . .
Polnoč . . . Ali vidiš ti, vidiš tam, tam? . . Kdo stopa črez polje med mrtveci sam ? . . In kaj da luč zvezdic tako trepeta? . . In kaj  da ravnina tako drgeta? . .
To lepo obličje, otožno tako! .  .
Kak solzno to milo, dobrotno oko!  . .
»Svoj  mir vam zapuščam, mir dajem vam svoj . . .
Ljubite, ljubite se med seboj! . .«
In tiho med mrtveci mož ihti . . . Iz rok, nog prebodenih ves krvavi .  . . Na zemljo mu kapljajo svete solze . . . In zemlja in zvezde . . . mrliči drhte . . .
Minulo od takrat je sto in sto let, še vedno črez polje gre tajen trepet, ko s stolpov oddaljenih polnoč brni, ko zvezda pri zvezdi na nebu gori  . . .
Ivo Šorli.