reitaiB« plačana r gotovini Gruzinski fcdlllli 1LUSTROVANI UST ZA MESTO IN DEŽELO C ■ n a a Din Izhaja ob četrtkih. Uredništvo In uprava v Ljubljani, Tyrseva (Dunajska) cesta 29/1. PoStnl predal štev. 345. sRačun poštne hranilnice v Ljubljani Stev. 15.393 Ljubljana, 19. julija 1934 Naroinlna za četrt leta 20 Din, za pol leta M Din, za | StGV. 29. vse leto 80 Din. V Italiji za vze leto 40 lir, v Franclji I , , ul 50 frankov, v Ameriki In povsod drugod 2 dolarja | LWO »■ Cekin v Ljubljanici Že dolgo je od tega, sam ne vem koliko let, ko je neka siromašna, a poštena dn marljiva ženska stopala po pariških ulicah in premišljala o svoji nesrečni usodi. Mož ji je bil umrl, ostala je sama z veliko družino, ki jo je bilo treba pre- }iraniti. Toda delo se je že v tistih časih ežko dobilo. Kaj naj počnem, je premišljala reva. Živeti moramo, pa ne moremo. Kdo se Ule bo usmilil in mi dal vsaj toliko zaslužka, da nasitim lačne želodce doma? Bilo je pozimi. Ko je tako stopala vsa nr skrbeh, ji je nenadoma spolzelo na gladkih tleh. Nehote je pogledala na pločnik in uzrla olupek pomaranče, ki ji je na njem spodrsnilo. Obstala je in se zamislila. In tedaj jo je prešinila neka misel. Še tisti dan je začela iskati po pariških bulvarih pomarančne olupke in jih spravljala v torbo. Pa jih ni samo ona iskala, tudi njeni otroci so ji pri tem delu pomagali in drugi siromaki, ki so za par soldov po ves dan hodili po mestu in upirali oči v tlak, da jim ne bi noben olupek ušel. Seveda se ni nikomur od njih niti sanjalo, da pripravlja nakupovalka pomarančnih olupkov iz njih posebno vrsto likerja, poznejši »curacao«. Liker je iznajdljiva žena prodajala in se kmalu tako opomogla, da je brez težav preživila sebe in svoje otroke. * To sem vam popisal samo zato, da nazorno pokažem, kako je pri sleherni 'stvari v prvi vrsti treba — ideje. Zdaj mi pa dovolite, da vam povem drugo zgodbo, ki se ni pripetila v Parizu dn tudi ne pred več leti. Pripetila se je v naši Ljubljani pred nekaj dnevi. Ljubljanski reveži, delavci, ki ne morejo dobiti zaslužka, so začeli brskati med smetmi dn blatom, ki ga spravljajo iz ljubljaniške struge. Cesa iščejo? Vse jim je dobro došlo: staro, zarjavelo železje, pločevina, da, celo kosti ne zaničujejo. In glejl Eden izmed teh siromakov je izbrskal pravi rumeni avstrijski cekin, ki je kdo ve kdaj kdo ve komu zdrknil kdo ve kam. Za cekin je izkupil sto štirideset dinarjev — celo premoženje za človeka, ki ne ve, kaj bo opoldne kosil. Drugi je bil manj srečen: našel je samo srebrno žlico. Pa je bil vseeno vesel. Seveda so potem še z večjo vnemo brskali in iskali. Pa še novi so se jim pridružili. Zbrala se je pravcata kolonija »brskačev«. Delali so, kopali in brskali od ranega jutra do poznega večera. Vsem se je lesketal pred očmi žlahtno rumeni cekin, zanj so kopali, zanj se pogrezali v smrdljivo blato, zanj se znojili. In veste, kaj 30 našli? Razbite kozarce in krožnike, škrbaste žlice, preperele cunje. Same reči, ki niso za rabo, o cekinih pa ne duha ne sluha. Zato so mnogi obupali in se obrnili drugam, da na drugi način zaslužijo za skorjo kruha. Tisti, ki se še zmeraj nadejajo, da bodo našli cekine, prstane in srebrnino, bodo bržčas zaman prekopavali smrdljivo ljubljaniško blato. Zakaj tudi pri cekinih bi mogli reči kakor o grešnikih in pravičnikih, da jih je mnogo poklicanih, a le malo' izvoljenih. Dolga je ljubljaniška struga in mnogo je blata v njej... Ko je v prejšnjem stoletju zavladala v 'Ameriki »zlata mrzlica« in so nepregledne karavane ljudi romale na Aljasko in v Klondike na lov za zlatom, jih je premnogo od jih obnemoglo od mraza in lakote. Skoraj vsi so ostali prav takšni ali še večji reveži, kakor so bili poprej. Le malokaterim je bila sreča mila — to so bili tisti, ki so prvi spočeli »zlato« idejo in so vedeli, zakaj so se odpravili ravno na Aljasko in v Klondike. Peščica od njih je obogatela, toda s svojo srečo so pognali tisoče drugih, manj srečnih v smrt. . V stolpu zazidana princesa Skrivnost grajskega stolpa v 'Pačlavici na Češkem. Strahovit zločin ali samo srednjeveška pripovedka Praga, v juliju. Vsa češkoslovaška javnost govori že nekaj dni samo o skrivnosti pačlaviškega gradu. Ali se je v njem zgodil preteklo stoletje strahovit zločin, ali je pa vse skupaj zgolj pripovedka bujne domišljije, še nihče ne ve. Toda dolgo ne more več trajati, ko bo skrivnost romantičnega gradu razčiščena. Pepelčica na gradu Leta 1840 jo živel blizu Kromeriža, lepega mesta na Moravskem, na gradu Pačlavici vojvoda Ahrenberg s svojo ženo, princeso VVindischgratzovo. Njun zakon ni bil srečen. Tihi in mirni vojvoda se ni razumel s svojo ženo, o kateri so trdili, da je bila zelo čudnega značaja. Sicer se je pa bil z njo oženil zgolj iz materijalnih razlogov. To razmerje med zakoncema se ni popravilo niti tedaj, ko se jima je rodila hčerka. Namestu da bi bil otrok zbližal vojvodo in njegovo ženo, ju je, kakor vse kaže, še bolj odtujil drugega drugemu. Mala princesa je prišla na svet s telesno hibo: imela je rdoče, zmeraj krvave oči in razcepljeno listnice kakor zajec. Ta hiba nedolžnega otroka je zakonca še bolj razdvojila. Vojvoda je očital ženi, da je ona kriva, ker je prišel tak otrok na svet, njej je bilo pa najbolj hudo, da se s hčerko ni mogla postavljati. Naposled je vojvoda zapustil svojo ženo, podaril ji je pa pačlaviški grad z velikim posestvom iiu lepo palačo na Dunaju, a sam se je odpeljal na svoje posestvo na Poljskem. Užaljena v svoji ničemurnosti je vojvodinja poslej še bolj sovražila svojo hčer. V njenem čuvstvu do nje ni bilo več niti sledu materinske ljubezni. Mala princesa z rdečimi očmi in preklanimi ustnicami je postala prava Pepelčica v pačlaviškem gradu. Nihče je ni maral, vsi so se je ogibali. Tako je rasla, prepuščena sama sebi in s o ji usodi. Oskrunjeni grb devištva Minevala so leta. Mali princesi je bilo sedemnajst let. Ni čudo, da je bila popolnoma sama zase, saj je ni mati nikamor vzela s seboj, ker se je sramovala njene zunanjosti. Zato je bila princesa hvaležna vsakomur, kdor ji je privoščil le malo pozornosti. In tako se je seznanila z nekim komornikom, ki se mu je od prvega dne, ko je stopil k vojvodinji v službo, mlada princesa smilila. In kakor se bere v starih romanih, se je princesa s svojo nepo- kvarjeno deviško dušo zaljubila v komornika. Sirota pač ni vedela, da je s tem zapečatila svojo usodo. Pozno ponoči, ko je vse na gradu že spalo, sta se mlada ljubimca skrivaj sestajala. Nihče ni_ niti slutil, kaj se razvija med princeso in Zato pač ne kaže čakati sreče ne iskati cekinov. Boljše je iskati zanesljivejšega, čeprav ne tako blestečega zaslužka. Gorje pa, kadar ni dela in če človeku manjka idej. Takrat siromak še bolj obuboža in lačni od lakote umre. Haka. mladim komornikom. Toda zavistna usoda, ki je bila nasproti nesrečni deklici tako neusmiljena, se ji tudi to pot ni izneverila. Bližala se je katastrofa. Posledice mlade ljubezni se niso dale več prikriti. Lahko si mislimo, kako je razkačilo vojvodinjo, ko ji je prišla stvar do ušes. Njena hčerka gre in se tako izpozabi, da stopi v prepovedano razmerje z njenim hlapcem?! Zapovedala je, da komornika z biči naženejo iz gradu, nato je pa poklicala hčer k sebi. Lastna mati je nesrečno princeso pretepla s korobačem do krvi. Pred la-keji in vso služinčadjo jo je opsovala in pretepla. Princesa jo je s sol—mi v očeh prosila odpuščanja, toda brezsrčno matero ni ganilo. Ohola vojvodinja ni mogla prenesti, da se ji je hči izpozabila in oskrunila čistost njenega rodu, ki so ga na plemiškem grbu predstavljale tri lilije. Zapovedala je, da so nesrečno dekle zaprli v grajski stolp. Živinska mati Vojvodinja je dolgo premišljala, kako bi kaznovala svojo hčer, da maščuje oskrunjeni grb svojega rodu. Naposled je skovala peklensko osveto. Zapovedala je, da so deklico prav na srednjeveški način zazidali v stolp. Pustili so v njem le majhno odprtino, da so mogli princesi prinašati hrano. Seveda ne grajske hrane, temveč le deževnico in suh kruh. Nesrečna princesa je nekaj mesecev še živela s sadom grešne ljubezni pod srcem. Potem so pa opazili, da je umrla. Tedaj je vojvodinja ukazala zazidati lino v stolpu, da tako skrije še poslednji sled strašnega zločina. • O tej pripovedki — če je pripovedka — so v tistem kraju govorili še mnogo let. Pripovedovali so vse mogoče stvari. Nekateri so celo trdili, da se v viharnih |>o-letnih nočeh sprehaja na vrhu stolpa ženska postava, vsa bela in z otrokom v naročju. Drugi spet so videli v okolici gradiča staro žensko, oblečeno v nunsko haljo, kako vije roke in toži. Dejali so, da je to duh stare vojvodinje, ki je na stara leta odšla v samostan, pa še niti po smrti ni mogla najti miru zaradi svojega zločina. O vsem tem so govorili ljudje, toda počasi so glasovi le utihnili. In mogoče bi ljudje popolnoma pozabili to pripovedko, da ni nepričakovano napočil^ nov moment, ki je staro povest spet oživil, tako da danes še več o njej govore kakor kdajkoli prej. Pačlaviški grad je danes v nunskih rokah. Redovnicam ga je podarila vojvodinja sama. Ko je neka redovnica brskala po grajskem arhivu, je odkrila star in zapečaten ovitek, na njem pa okoren napis: »Moja izpoved«. Prednica samostana je ovitek odprla. Njegova vsebina je velesenza-cionalna: izpoved starega grajskega sluge Ignacija Konečnega, ki jo je napisal malo pred smrtjo leta 1904. kot devetdesetletni stareo in jo nato izročil takratnemu grajskemu upravitelju, da jo spravi v arhiv. Izpoved grajskega sluge Starec pripoveduje tole: »Na grad sem prišel še kot otrok. Najprej sem pomagal v kuhinji, pozneje sem pa postal konjar. Takrat vojvode Ahren-berga že ni bilo več na gradu. Živela je vojvodinja sama s svojo hčerko Ernestino, ki je imela telesno hibo, drugače je pa bila lepo razvita. Zaradi svoje hibo se ni mogla poročiti. Njena ljubezen do komornika mi je bila znana; njega se še prav dobro spomnim. Neki zidar, moj najboljši prijatelj, mi je pri priložnosti zaupal, da je neke temne noči zazidal lino v stolpu, kjer je ležala mrtva princesa Ernestina. Toda moral scin mu priseči, da tega ne bom nikomur povedal. Kmalu nato se je zidar smrtno ponesrečil, jaz sem pa šel z vojvodinjo na Dunaj. Takrat je vojvoda podaril grad v Pačlavici svoji hčerki Ernestini v dosmrtno uporabo. Toda princesa je bila takrat že leto dni mrtva. Tega pa ni; razeri hijene nihče vedel. - ; Nekega dne je prišlo na Dunaj lepo dekle, ki so jo vsi klicali princeso Ernestino. Večkrat sem jo videl, kadar sem pripeljal konje i« hleva. Toda to ni bila princesa u razklanimi ustnicami! Sele pozneje so se mi odprle oči. Spoznal sem, da si je vojvodinja hotela prilastili moževo zapuščino, in je vzela za svojo neko siroto ter tako osleparila vojvodo in oblastva. Prisega, ki sem jo dal svojemu prijatelju, da do smrti ne bom izdal njegove skrivnosti, me je vezala, zato sem molčal. Zdaj ko se mi bliža smrt, pa mirne duše vse to povem, v upanju, da bo svet razkrinkal zločin moje gospodarice.« Časnikarji razkopavajo stari stolp Izpoved starega grajskega sluge je udarila ko strela. Prednica je takoj obvestila oblasti. Najprej so hoteli ugotoviti, kdaj je princesa Ernestina umrla. Toda nikjer niso mogli najti datuma njene smrti. To je sum še bolj utrdilo. Več časnikarjev je tedaj začelo kar na lastno pest pregledovati zidove grajskega stolpa; prednica jim je za to dala dovoljenje. Pripeljali so tudi zidarje, ki «o v prvem nadstropju stolpa razdrli lesena tla. Bila so že popolnoma preperela. Pod tli so zagledali jamo, zadelano s kamenjem in raznimi odpadki. Odkrili so tudi več drugih predmetov, ki jasno dokazujejo, da so prišli tja pred kakimi sto leti. Ko so zidarji jamo izpraznili, jih je ustavil nekak obok. Trkanje nanj jim je povedalo, da mora biti pod njim zazidan prazen prostor. Toda oboka se niso upali lotiti se, ker bi se utegnil stari stolp podreti. Začeli so tedaj iskati .vhoda t druge strani, toda našli ga niso nikjer. Časnikarji so se tedaj obrnili na oblasti za dovoljenje, da bi smeli porušiti obok, da vidijo, kaj je pod njim. Ni dvoma, da jim bo oblast to dovolila. In tedaj se bo dokončno razčistilo, ali skriva grajski stolp v Pačlavici strašen zločin —- ali je pa vse to samo fantastična srednjeveška pripovedka. Sreča in nesreča pa spet sreča Kavarnarka ‘Buriš in minister Surescib, ali babo človeZt 2 zadnji* mi groši zadene v loteriji -premoženje, če stavi številke iz sanj Na Dunaju, v juliju. Tako nekako ob petih zarana se je ■budila kavarnarka Buriševa. Sam dobri jduh jo je menda zdramil iz sladkih sanj. (Nekdo ji je v sanjah Šepetal na uho, baj prebrska predale in zbere ves denar fhiši ter ga odnese v bližnjo trafiko in tavi v mali loteriji na Številke 1, 25 in ■37. Dobra mamica Hermina se je Čudila, 'odkod te Čudne Številke, ki niso prav nič (v zvezi z njenimi leli, ne z rojstvom 'otrok ne moževimi križi. Dejala je, da (ifi je pač dobri Bog poslal ta glas, in odločila se je, da ga točno posluša. Obrnila se je na desno in dregnila moža med rebra, da se je zbudil. Hitela imu je pripovedovati o Čudnih sanjah, toda v odgovor je mož v polenu zamrmral nekaj o ženskih fantazijah in babje-vernosti. Obrnil se je na trebuh in zasmrčal. Zadnji groši za loterijo Gospa Buriš ni in ni mogla več zaspati. Zmerom znova so ji misli uhajale ii skrivnostnim trem številkam. Vstala je in se oblekla. Pričela je brskati v kuhinji za denarjem, šla je v kavarno in odprla blagajno, pa ni bik) mnogo v njej, kajti kavarna v predmestju Erd-bergu ni donašala bog ve kakšnega dobička. Vse kar je zbrala je bilo komaj 27 šilingov, v našem denarju okoli 250 dinarjev. Ko je skoz okno videla, da je soseda odprla svojo trafiko, je stekla k njej in Stavila ves denar na »svojec številke. jTrafikantka ji je seveda še prav toplo ipriporočala, naj le stavi, kajti tudi sama Je babjeverna in nekaj provizije ji vrže tak posel tudi. Vsa srečna se je Buriševa vrnila domov in povedala možu, da je stavila 27 šilingov na one tri številke in da bo že danes žrebanje. »Duh« ji je itak obljubil glavni dobitek, in trafikantka pravi, da bo zadela prav gotovo okoli 10.000 šilingov — in ona, trafikantka, .vendar ve kako in kaj je s temi rečmi. Gospodu Burišu je obtičala zobna kr-lačka v ustih. Slabe volje je bil že tako dovolj, ker ga je žena »morila« že ob petih s svojimi marnjami. Gospod Buriš popravlja, kar je pogrešila žena Torej gospod Buriš se je strahovito razburil in pričel vpiti na vse pretege. Krtačka mu je seveda padla iz ust na »la. Peneča se zobna krema je kar brizgala iz njegovih ust. Čeprav ga je gospa 'Hermina prepriča vala, da je to »prst božji«, je ni hotel več poslušati. Hitro se je oblekel in stekel k trafikantki ter pričel kričati, da hoče 27 šilingov nazaj, kajti on, pošten obrtnik, jih vendar ni {našel na gnoju, da bi jih lahkomisleno metal državni loteriji v žrelo. L Toda trafikantka ga je zavrnila, da je |>repozno, češ da je denar že poslala ravnateljstvu loterije. Pravijo, da se je takrat gospod Buriš cel6 tako zelo spozabil, da je to državno ustanovo na pregrešen način opsoval, češ na izkorišča lahkoverne državljane ln jim prade denar iz žepov. Toda te govorice niso točno dokazane In M seveda ne bilo biti prav da se dokažejo, kajti gospod Buriš bi sicer utegnil hudo plačati svojo Irazburjenost. Zaloputnil je vrata trafike In se s prvim tramvajem odpeljal na loterijsko (ravnateljstvo. Dva gospoda, ki jima je [BuriS razlagal zadevo svoje »trapaste« lene, »ta se tako zelo zanimala za številke, da sta poelala takoj sla k trafikantki vprašat po njih. Pri priči sta Se ona dva stavila na Hermlmine številke. Ravnatelju se ubogi mož smiH Cas je hitel, gospod BuriS je pa tekal £1 Ponoija do Pilata po poslopju državne terije. Povsod so ga pomirjevali in ga prepričevali, da se ne da nič več nama viti. Kar Je, jel Tod* kavarnar BuriS fe bil preprilpn, da mor« nekje najti pravica Opoldne je stopil v sobo gospoda ravnatelja. Že petnajstiC je razburjeno pripovedoval svojo »zadevo« in točil solze za izgubljenim denarjem. Tudi ravnatelj ga sprva ni maral prav posluSati. Vprašal ga je: »Pravite, da ste kavarnarl Povejte mi za božjo voljo, kaj pa napravite, če prinesete gostu kavo, pa mu ni všeč?« »Gospod ravnatelj, jaz sem pošten in spodoben kavarnar. Postrežem mu takoj s čim drugim, kajti rajši tu pa tam kaj izgubim, kakor pa da bi mi gost nezadovoljen odšel.« Ravnatelj se je zamislil in se po tihem posvetoval še z drugimi ravnatelji in referenti. Buriš je sedel kakor na trnju. Čez nekaj časa so mu sporočili, da lahko pride gospa Buriševa osebno in prekliče svoj stavek. »Za pet ran božjih 1« se je razburil BuriS. »Gospodje, saj tega ne mislite resno. Veste, da stara ne bo prišla, ko je pa vsa nora od svojega »duh&«. še ne veste, česa je zmožna. Gospodje, prosim Vas, nikar mi ne kalite hišnega miru!« Ravnatelji so bili menda kar vsi oženjeni, ker so takoj dali Burišu prav. Morda so iz neke solidarnosti teptanih in ubogih zakonskih mož končno vendar razveljavili stavo gospe Hermine Buri-ševe. Denar so mu obljubili vrniti jutri, ker je bila blagajna že zaprta. Sanje se uresničijo Zmagoslavno se je prismehljal gospod Buriš domov. Žena je bila ogorčena in ga ni imela niti za mar. Nič ji ni povedal o svojem uspehu. Veselil se je že, da ji bo po žrebanju lahko povedal, da denar ni zgubljen, da ga je on s svojo pametjo in energičnim nastopom še rešil v zadnjem hipu. Popoldne je prišel v kavarno neki gost, ki se je vražje dobro spoznal na loterijo. Gospa Buriševa mu je povedala svoje številke. Gost je ogledoval loterijski listek, a gospod Buriš je potuhnjeno vlekel na ušesa, kaj bo dejal to vsevedež, in se že veselil, da se bo lahko spet prikupil svoji ženi, ko ji bo povedal, da denar ni propadel. Toda, grom in strela! gospod je široko odprl oči in razglasil, da so vse tri številke izžrebane. Gospa Buriš je onemela. Stekla je iz kavarne naravnost v trafiko. Toda vrnila se je objokana in potrta. »Na, tu imaš zdaj svojo veliko pamet. Imela bi labko 10.000 šilingov, zdaj pa imava »šmarn«. In tako krvavo bi potrebovala denar 1« Gospoda Buriša je ta veBt tako potrla, da ni zmogel niti besedice. Kmalu se je zadeva razvedela po okraju. Gostje so prihajali drug za drugim in gospodu Burišu menda res ni bilo prijetno pri srcu, ko jim je moral zapovrstjo pripovedovati, kako je izgubil 10.000 šilingov. Zvečer sta prišla v kavarno Se tista dva gospoda, ki sta stavila vsak po 1 Šiling na Her-mindne številke, in pripovedovala vsa srečna, da imata v žepu že vsak po 400 šilingov. Takrat je bilo ubogemu go-Bpodu Burišu že vsega preveč. Meni nič tebi nič ju je lastnoročno vrgel iz kavarne in zaprl lokal. Vse naslednje dni je bilo v Buriševi kavarni kakor v mravljišču. Gostje so prihajali in odhajali. Sama radovednost jih je gnala na »kraj nesreče«. Ko so pričeli še v časnikih pisati o tej »nesreči«, je svetoval neki odvetnik gospe Hermini BuriSevi, ki je le tako dokazala vsemu svetu, da možje nimajo zmerom prav, naj dokaže Se državni loteriji, da ni imela prav, ko je brez njenega pristanka razveljavila njeno stavo. Finančni minister — deus ex machina BuriSeva je tožila državo. Zdelo se je, da se bo ta spor, kakor vsi slični spori med državo in državljani, vlekel v nedogled. Gospa Buriševa je postala redkih besedi in mož ji ni smel več blizu. Kavarna je sicer donašala lepe zaslužke, ker so se radovedneži kar trli, da si ogledajo ta dva čudna zakonska tiča, toda — Avstrijski finančni minister g. dr. Bu-reech je zvedel za to stvar iz časnikov. Razen tega ga je Se o vsej zadevi natanko obvestil odvetnik gospe Buriševe in mu v žalostnih barvah naslikal obupno stanje Buriševe in tragiko ubogega zakonskega moža. Prepričal ga je, da se bosta zakonca slej ali prej razšla, čeprav sta živela prej v najlepši slogi in zadovoljstvu. Pred nekaj dnevi je gospod minister dr. Buresch s svojim podpisom napravil piko pri tej povesti. Gospe Buriševi je Sriznan dobitek in izplačanih ji bo na lagajni državne loterije celih 10.000 šilingov, ali v našem denarju okoli 90.000 dinarjev. Zdaj je gospa Buriševa spet vesela in zadovoljna. Gospod Buriš pa ne ve ali naj se veseli ali naj se pripravlja na »copatarstvo«, kajti gotovo je, da bo na vsak njegov ugovor ali nasvet moral slišati vselej osti očitek: »Nikari I Da ne bo spet tako kakor z loterijo I« * Rahmetli Zoro-aga Poslednje želje najstarejšega človeka — Vsaj Se eno icno bi bil rad imel, vsaj še malo denarja — Umrl je 8 posvetno željo na ustih — Imel je samo dve ledvici, ne treh V Carigradu, julija. V carigrajski bolnici je umrl Zoro-aga, o katerem so na dolgo in široko pisali vsi svetovni časniki in mu prisojali 159 let. Sicer ne smemo in ne moremo trditi, da hi se bil zaradi njegove smrti odel ves Carigrad v žalno obleko. Tudi za tnrSko republiko to ni bil usoden udarec, toda res je, da Turki ne bodo zlepa našli človeka, ki bi bil enak Zoro^agi in ki bi ga Američani slavili za fenomen. Malo je bilo doslej na svetu takih ljudi, ki so doživeli njegova leta in vrh vsega preživeli 13 ženS in si želeli na smrtni postelji Se štirinajste... Z Zoro-ago je stvar približno taka kot s kakšnim redkim dragocenim kamnom. Več ko celo stoletje ju nikdo ni našel. Sicer je kamen res teie najti, ker je skrit v zemlji, toda zgodi se kakor ■ našim ago, da niti iloveka, ki tepta zemljo ie 156 let, ne »odkrijejo« kar tjavendan. Zgodilo se je, kakor se zgodi po navadi. Prišel je neki Američan, slišal o starem agi in ga »intervjujal«. »Ugotovil« je, da je Zoro-aga star 156 let, čeprav je pravil stari sam, da je dosihdob zmerom mislil, da mu jih Je »samo« 120. Toda takih stodvajsetletnikov je po svetu še več, Američani pa hočejo zmerom le atrakcije in aga se je moral hočeš nočeS čez noč postarati za Sest in trideset let, kajti ljudi s 115 in 120 leta Je tudi pri nas v Jugoslaviji nekaj in tudi Bolgarom se jih ne manjka. Tudi o teh naSih starcih so pisarili časniki in razkazovali v slikah njihove obraze, toda to že vemo, da Američanom mnogo bolj ugaja Metu-zalem iz »lavnega Carigrada nego starček iz kakšne »mačvanske salendre«... Torej tisti Američan je zmešal starcu glavo. Ko mu je pravil, da M Američani dajali kar na veliko svoje dolarje, če bi mogli videti poldrugo stoletje starega človeka, je starcu kar poskočilo srce. Dovolil je Američanu, da mu njegova leta od stotega dalje pomnoži kar s 3. Američan je sporočil po kablu čez veliko lužo, da je naSel tako starega človeka na svetu, da so zanj starci s 110 leti smrkavci. Poročal je o njegovih 13 ženah, kar sicer za naše pojme pri muslimanih ni redkost, ker vemo, da je marsikateri musliman menjal več žen kot hlač v svojem življenju. Američani pa očividno ne vedo za nekdanje navade z Jutrovega in so seveda hoteli to »prikazen« videti osebno. Sicer staremu ni šlo preveč v račun, a se je zaradi obljubljenih dolarčkov vendar vkrcal na prekmorski parnik. S svojim mistrom, ki ga je odkril in ki ga je postaral kar za 36 let, je prepotoval vso Ameriko in se kazal radovednim zijalom. Od mastne vstopnine, ki jo je »mi-Bter« pobiral, je starec dobil menda bore malo. Toda tndi v senzacij ieljni Ameriki 80 bili »Metnzale-ma« kmalu siti. Zvedelo se je, da starec ni tako star kakor pravi mister, in ker ni bilo več tako mastnega zaslužka, ee je naš aga vrnil v Carigrad. V miru je preživel še tri leta, čeprav je bil zdaj sam prepričan, da je res 159 let star. Za zdravje mu ta namišljena starost ni nič škodovala. Domačini .in tujci so stalno prihajali gledat človeka, ki Be je rodil za časa francoske revolucije in preživel kar šest sultanov. Seveda Je vsak obiskovalec kaj odrinil, starec se pa cvenka živ dan ni branil. Tistim, ki so znali turški, je pravil, da je točno pred 100 leti prepeSačil pot od Carigrada do Beograda in nazaj ter se pridnšal pri Alabn, da se ni vozil z železnico — to mu prav radi verjamemo, saj je takrat Se bilo ni. Starec je bil popolnoma prepričan, da bo Se dolgo živel, najmanj pa do svojega 170. lete. Neprestano je pravil, da se pripravlja na poroko, in trdil, da je zanj malenkost najti si mlado in brhko ženico. Teh svojih sanj se ni otresel niti takrat, ko ga je zdelala bolezen in so ga prepeljali v bolnišnico. Vštric s sanjami o ženi je sanjal tudi o denarju. Stari je bil hudičevo lakomen. V bolnico so mu pisarili iz vseh vetrov. Zlasti ameriška pisma so ga zanimala. Odpiral jih je s svojo roko in obračal ovitke, če bi morda ne bil kje skrit kakšen dolar. Kljub vsej trdni veri ni učakal 14. poroke niti denarja. Pobrala ga je neizprosna smrt. Vsa zdravniška veda ga ni mogla reSiti. Okrog njegove krste se je zbralo vse polno članov njegovega sorodstva. Sina je imel samo enega, a še ta mu je s 97 leti umrl. Njegova edina hči Gulu Hanu-ma je stara 70 let. Ko je videla svojega mrtvega očeta, je bolestno kriknila: »Dragi oče, zakaj Se odhajaS 8 sveta, ko bi lahko še iivelt« Agovi sorodniki »o se branili, da bi starca raztelesili, pa sta jih zdravnika dr. Besim-bej in dr. Schwarz vendarle prepričala, da je to za znanost neprecenljive važnosti. Pri raztelesenju je balo mnogo znamenitih zdravnikov in znanstvenikov. Posamezne organe bo poslali v analitični laboratorij, da jih bodo natanko in znanstveno pregledali. Na pljučih bo odkrili klice jetike, toda ledvici bo našli samo dve in ne tri, kakor so sprva poročali. Po mišljenju zdravnikov ni bilo Zoro-agi nikakor več ko 120 let. Pokopali bo ga na starodavnem poko- SEtlišču na Zlatem rogu na troške ob-ne, ki namerava svojemu najstarejšemu občanu postaviti primeren spomenik. * Banka Baruch 15, Rne Lalayette, PARIŠ Odpremlja denar v Jugoslavijo najhb treje in po najboljše* dnevnem kur« zu. — Vr« vse bančne posle najku-laatneje. — PoStnJ uradi v Belgijd, Franciji, Holandiji In Luksenburgu sprejemajo plačila na nafie tokovne račune: Belgija: SL 8084-64, Brin xelles; Holandija: St 1468-66, Ded. Dienet; Franclja: St 1117-94, Paria; Luksemburg: St 5967, Luxembwg, a* Na zahtevo pošljemo bieeplainci naše tekoma aakaanfoe. Umoria je ljubico, ker ga je varala L Južna Amerika je nedavno izgubila L Južna Amerika je nedavno izgubila plodovitega pisatelja Rina. Sicer pisatelj bi bil slaven toliko zaradi svoje nadarjenosti kakor zato, ker je napisal vsa Svoja dela z zobmi, ali točneje: z zobmi jo držal peresnik. Pred več desetletji so se za tega pisatelja, ki Se takrat ni bil pisatelj, živo zanimala oblastva. Dolžili so ga, da je kvajboljši in »najvestnejši«, skratka moj-irtnki ponarejevalec bankovcev. Ker ga pa policija ni mogla zalotiti pri delu, ga ge mehiška vlada kratko in malo izgnala la države. Odšel je v Guatemalo in se tam znova pečal s svojo kaznivo obrtjo. Ker se ga Vse prepovedi niso niti malo prijele, so ga zaprli in mu odsekali obe roki. Ta srednjeveška kazen ga je spametovala, sicer mu pa tudi druga Se ni kazalo, ker brez rok človek pač ne more ponagajati bankovcev. Moledoval je pri vladi, da mu je spet (dovolila povratek v Mehiko. Tam se je priSel takoj plodno uveljavljati kot pi-satelj. Pri poslednjih nemirih ga je na ulici ubila svinčenka in upihnila lučko njegovega pestrega življenja. * ?0 teina nevesta Bibač, v juliju. Bosanska krajina je še zmerom raj ro-mantike. Še starci se zde mladeniški in etarke se može. Tako se je zgodilo, da se je pred dnevi porodila sedemdesetletna starka Hani-ta, Tabakovičeva vdova iz Todorova. Poročne priprave si je želela kakor kakšno mlado dekle. Njen zaročenec jo je ponoči »ugrabile in odvedel v svojo vas. Stara Hanifa je živela pri svoji hčerki, Sel je poročena z Redžom Čauševičem. S [Serka in zet sta stari na vse kriplje ranila, ker se jima je zdelo sramotno, da se na stara leta moži. Toda starka si je vtepla poroko v glavo in ni odnehala; zahtevala je celo »balo«, kakor jo morajo dobiti mlade neveste. Jfer pa mlada dva nista hotela dati starki bale, je Hanifa naprosila svojega ženina, Ida jo »ugrabi«. Sama si je v vasi izbrala svata, ki bosta ponoči prišla ponjo. Okrog polnoči sta prišla Manid-aga in Osme Aj-darevič pod okno stare Hanife. Starka ije zlezla skoz okno in vzela s seboj nekaj stvari, ki jih je mogla v temi in na-tali^i pograbiti. Na dvorišču jo je že čakal njen bodoči, Menuša Ajdarevič, in nekaj kmečkih fantov. Hanifi je bilo strašno nerodno, da ne bo prinesla v zakon bale, in v tej stiski se ji je porodila rešilna misel. Nagovorila je mladeniče, naj navrtajo skladovnice koruze in pšenice. Zrnje je kakor curek vrelo iz skladovnic. Ujeli s so ga čez 180 kil in ga naložili na voz ter se prepevaje in spremljani p > »vi ra ti c odpeljali na Jezersko. Drugo jutro sta hčerka in zet šele opazila, da je starka ponoči izginila in z h jo razno obleke in posteljnina. Toda fcedžu Čauševiču se je odnešeno blago ■delo manj vredno od zavesti, da se je (rešil nepriljubljene tašče. Ko je pa opasal, da so mu svatje navrtali skladovnice srnja in pokradli še mnogo drugih reči, prijavil zadevo orožništvu. »Mlada« je vse priznala in izjavila, da Ib! j« na račun bale, ki ji gre, vzela samo baprejščino v obliki zrnja in drugih poit rebšči n. »Mlademu« paru so kar že prvi »medenic dnevi pokvarjeni... * Haittecttefii Hudič V Londonu, julija. škof južnoatlantskega otočja, C. C. VVatts, e nedavno obiskal otoka Ascension in loleno, ki sta popolnoma odrezana od >veta in ju prav redkokdaj obišče kakšna ^dja. Angleški časniki poročajo, da je Ikof i?javil, da stanujejo na teh otokih |»aj»rečnej&i ljudje. Dela ima vsak dovolj, pomanjkanja in gladu ne poznajo in še greh jim je nekaj neznanega. Stanujejo jr čednih hišah in imajo zelo čista stano-(TBDia. Hrane imajo dovolj in jo znajo Okusno pripraviti. Menda na obeh otokih oi nezadovoljnega človeka. Za šport se (udi živo zanimajo in ga pridno gojijo. Iravstveno življenje je neoporečno. Ce škof tako di. bo gotovo res. • Banja Luka, v juliju. V skromni podstrešni sobici v Banji Luki je zaklal Suljo Arslanovič, hotelski sluga, svojo neporočeno ženo Muniro Su-valič. Obeina je bilo komaj 30 let. Že pred leti se je poročila lepa muslimanka Munira Šuvalič iz Bosanskega Novega z Ahmetom Sitnicom iz Banje Luke. Cez nekaj let sta se zakonca razšla. Od takrat je živela Munira svobodno in spravljala svoje ljubčke v obup. Leta 1932 se je seznanila v Banji Luki s Suljom Arslanovičem, ki je bil takrat sluga pri orožniškem poveljstvu. Njuna ljubezen je rasla z dneva v dan. Ko je Suljo odslužil svoj vojaški rok, je vzel lepo Muniro s seboj v rodno mesto Kru-ševo. Mladi neporočeni par je živel srečno in zadovoljno pri fantovih starših. Hotela sta 9e poročiti, ko dobita vse potrebne listine. Toda v tem času se je njuno razmerje nekam ohlajalo, vsaj kar se Mu-nire tiče. Suljo je opazil, da mu ljubica ni zvesta. Munira se seveda ni mogla privaditi ljubčkovih staršev, ker so bili strogi in jo čuvali kakor punčico lastnega očesa. Tdko nadzorstvo ni bilo všeč lepemu, strastnemu dekletu, zato je pregovorila Suljo, da sta šla v Sarajevo in si tam poiskala dela. Suljo in Munira sta živela v Sarajevu prav čudno življenje. Medtem ko je on garal pri nekem mizarju, da je zaslužil zase in za svojo ljubico, je ona sprejemala v stanovanju tuje moške in se opajala v orgijah. K njej so prihajali celo neki sarajevski odličniki. Ko je Suljo zvedel za neobrzdano Muni-rino življenje, so nastali med njima hudi prepiri. Preselila sta se v Banjo Luko ter se neprestano prepirala in pretepala. Suljo se je naveličal takega pasjega življenja in je zapustil ljubico ter odšel domov k staršem. Toda čez nekaj mesecev je prejel od Munire pismo s poro- čilom, da mu je rodila zdravega fanta in mu dala ime llfan. Zatrjevala je, da je otrok njegov, in ga rotila, naj se vrne k njej v Banjo Luko, da se končno vendar poročita. Prisegala mu je, da se mu ne bo nikoli več izneverila. Sulja je premagala ljubezen — in vrnil se je v Banjo Luko. Našel si je službo v hotelu »Palače«. Že čez nekaj dni je pa opazil, da se Munira spet vlači z nekim Ethemom Mufki-čem. Izjavila je cel<5, da se bo z njim poročila. Suljo in Munira sta se pričela spet prepirati in pretepati. Pred nekaj dnevi je šla Munira z roko v roki z Etbemom mimo hotela »Palače« in se izzivalno ozirala, da bi kje uzrla Suljo. Ko jo je ogoljufani fant zagledal, se ji je približal in dejal: »Dovolj si me že mučila in ubila si mi voljo do življenja. Prišel bom ob treh popoldne, da se poslednjič pomenim s teboj I« »Le pridi, Suljo,« mu je odgovorila prezirljivo Munira, »toda kljub temu se bom poročila z Ethemom.« Okoli tretje popoldne je prišel Suljo v Munirino stanovanje in jo našel v naročju Etheina. Suljo ni mogel verjeti svojim očem. »Tako me torej sprejmeš, Munira?« »Tako, tako, Suljo. Sicer pa: tam so vrata, poberi se iz moje sobe!« ga je nadrla. »In kaj bo z najinim sinom?« jo je vprašal Suljo. »Bedaki Saj ni tvoj, Ethemov je!« Komaj je izgovorila te besede, se je zagnal Suljo z nožem ndnjo. Munira se ga je obupno otepavala, Ethem je pa iz strahu pred besnim Suljom skočil pet metrov globoko skozi okno. Razdraženi Suljo je rezal in klal po Muniri, dokler ni izdihnila svoje črne pohotne duše. Suljo je takoj nato šel k državnemu tožilcu in se dal zapreti. * Bacačenca - bcat U% se-sica Slavonski Brod, v juliju. Iz vasi Črni potok pod planino Krnitio blizu Slavonskega Broda nam poročajo o čudni rodbinski tragediji. Kmet Miloš Gajič je odšel leta 1914 v svetovno vojno. Na kmetiji je ostala njegova žena Juca z majhnim sinom. Med tem ko je bil Miloš na fronti, so se raznesi« po vasi in bližnji okolici vesti, da se vlači Juca s kmečkimi fanti in da se tudi oženjenih možakarjev ne brani. Pripovedovalo se je, da se je cel6 spečala z nekim dedcem in na skrivaj rodila punčko, ki jo je dala neki stari ženici v bližnjo vas v rejo. Miloš se je vrnil šele leta 1918 po končani svetovni vojni. Seveda so mu domačini takoj »zaupali« vse mogoče tajnosti. Sprijela sta se z ženo, toda ona je tajila vse od konca do kraja. Nedavno se je pa Milošev sin, ki je že ‘21 let star, odločil, da se oženi. Našel si je dekle v sosednji vasi Gjubi. Lepa Cvetka, osemnajstletna deklica, je živela pri starki Milji. Sosedje so vedeli o Cvetki samo to, da je hčerk ;i Miljinega brata, ki je že davno umrl, a mati ji je umrla že na porodu. Stojan je že zaprosil za Cveto, toda poročiti se vendar nista mogla. Stojanova mati Juca, ki je čula, da si je njen sin izbral Cvetko za nevesto, se je postavila z vsemi štirimi v bran m odločno prepovedala sinu, da se z njo poroči. Fant, zaljubljen čez ušesa v svojo izvoljenko, si ni dal ničesar'reči in je vztrajal na svojem načrtu. Ker ni mogel več prenašati neprestanih materinih očitkov, je lepega dne zarana stopil pred mater in končnoveljavno izjavil, da se poroči s Cvetko in če mu mati še stoprvič prepove. Ko je mati spoznala, da je njen fant tako resno odločen in da ga res ne bo mogla odvrniti od ženitve, ga je poklicala k sebi v čumnato in mu med štirimi očmi zaupala, da je Cvetka njegova rodna sestra. Rodila jo je med vojno, ko je bil Miloš, njen mož in Stojanov oče, na vojni. Spečala se je bila i nekim mlinarjem. Ko je nesrečni mladenič slišal iz materinih ust to strašno resnico in premislil, da je zaljubljen v svojo lastno sestro, ga je prevzel silen obup. Malo je manjkalo, da ni ubil lastne matere. Njegov obup se je od dne do dne stopnjeval in ker je dobil že napade blaznosti, so ga morali odpeljati v bolnico. Seveda ni ostala stvar očetu Milošu skrita. Vsi njegovi večletni sumi so se na mah potrdili. Pobesnel je, zagrabil dvocevko in Juco pri priči ubil. Zdaj šele je bila družinska tragedija popblna. Miloša so prijeli in odvedli v zapore. Nesrečna Cvetka je hotela izvršiti samomor, ko je izvedela resnico o svojem rojstvu in se zavedla grešne ljubezni do svojega rodnega brata. Domačini so jo v zadnjem hipu komaj rešili. Zdaj je ne smejo pustiti niti za trenutek same, ker neprestano govori o samomoru. * Vlovi $Us „!C6hqČeru to besedičenje, Mailing? Zakaj nočote izprevideti, da 30 vaše laži med nama dvema čisto odveč? Saj sva sama, zakaj torej ne pridete z resnico na dan? Komaj pet minut pred umorom ste me še poklicali v mojem stanovanju, oddaljenem več kilometrov od prizorišča zločina.« Kongresni trg 3 kemično čiščenje, barvanje In evet-lolikanje »Da, da,« ga je nestrpno presekal Mailing. »Zdaj se spomnim te okoliščine. Omenil jo je na razpravi vaš zagovornik Fanshaw. Toda kakor sem že pri zaslišbi izpovedal, je poteklo najmanj pol ure med najinim telefonskim razgovorom in trenutkom, ko je Costella dohitela smrt.« »Vaša trditev se je pobijala z mejo, kajne?« »Moral sem povedati po resnici, Craig. Vi bi bili isto storili kakor vsak človek v takšnem položaju. Ves videz je govoril zoper vas, toda zanašal sem se v blestečo spretnost, ki vas jo Fanshaw z njo zagovarjal. Trdno sem upal, da vas bo vendarle kako rešil.« »Mailing, Costella so ubili ob treh popoldne. Tisti dan sem prišel domov deset minut pred tremi. Tega se zanesljivo spomnim, zakaj ura na moji pisalni mizi se je bila ustavila in sem jo ravno uravnaval po svoji žepni uri, ko ste pozvonili.« »Na nesrečo ni bilo žive duše v vaši bližini, da bi mogla podkrepiti vašo trditev,« je s poudarkom odgovoril Mailing. »Res je. Bil sem sam in nihče me ni videl, ko sem šel domov. Ta okoliščina me je spravila na rob groba, kjer zdaj vi stojite. In v tem položaju tajite resnico. Midva morava priti na čisto. Umorili ste Costella iz strahu, da vas ne bi izdal, dva razloga rte pa imeli, da ste sum obrnili name.« Mailing se je živčno popraskal po bradi. »Kako mislite?« »Prvič vas je moja obsodba zazibala v. varnost. In drugič — Hela.« Mallingova usta so ostala zaprta. Craig je bil zadel v črno. Ugenil je vso resnico — toda ali je vedel, da je resnica? Odgovoril je: »Krivični ste, Craig. Hela vas je ljubila, vsa nora je bila na vas. Celo po vaši obsodbi —« »Tak ste vendar že prišli do tega spoznanja, Mailing? Kako slab poznavalec ljudi ste bili! Ona ni nikoli niti trenutek omahovala. Vi ste pa v svoji slepoti mislili: samo da se njega odkrižam, če tudi na takšen način, in iztegnem roko, pa bo moja.« Mailing je napel prste. »Kaj bi radi?« »Dati vam hočem spodobno priložnost, petdeset proti petdesetim. To je več, kakor ste v vsem svojem življenju komurkoli dovolili, toda hotel bi, da to igro do konca pošteno od-i~rrva.« Craigove kretnje je mrzlično spremljala dvojica ko smola č nih oči, ko je potegnil iz žepa dve steklenička. »To bo konec. Ali pojdete vi čez nekaj min-' s tega sveta ali pa jaz. V tem primeru bo vaša skrivnost za zmeraj pokopana. Toda svarim vas, ostanite pri miru.« Stopil je po dva kozarca, ju postavil na mizico v kotu in izlil vsebino obeh stekieničic, svetlorumeno tekočino, vsako v en kozarec. »Kaj je to?« je vprašal Mailing. »V enem teh kozarcev je nedolžen čaj. Tekočina v drugem kozarcu ima natanko isti okus, le da je v njem — smrt. Dvomim, da bi kdorkoli med pitjem opazil le najmanjšo razliko med obema pijačama — dokler ne bo prepozno. Sam ne vem, v katerem zar je strup, zato bo za naju oba presenečenje. Ta strup ne deluje naglo, pa tudi smrt ne bo mučna. Kdor od naju pojde na oni svet, bo komaj kaj čutil. Pet ali deset minut pozneje bo izdihnil — to je vse.« »Craig,« ga je oni prekinil, »blazni sie. Vendar ne mislite, da bom na to pristal!« »Ne mislim, vem! Ali boste izpili enega teh dveh kozarcev, jaz pa drugega, ali vas pa ustrelim. Četudi niste v svojem življenju ničesar verovali, te besede smete vzeti za evangelij. Poprej boste pa pismeno priznali, da ste Costella umorili.« V Mallingovih očeh se je zasvetilo spoznanje. »Zdaj vidite,« je povzel Craig, »da je stvar zelo preprosta. Če zmagate, boste sežgali svoje priznanje in dejali, da sem se na begu oglasil pri vas in se tu zastrupil. Dejal sem vam, boste rekli, da ne prenesem misli, da bi se moral vrniti nazaj v ječo. Prepričan sem, da vam bodo verjeli. Če pa jaz zmagam, bom poklical Scotland-Yard in izposloval na podlagi vašega pismenega priznanja revizijo svojega procesa.« Revolver je bil namerjen Malilingu ravno v čelo. Njegove migljajoče oči so strmele v orožje. Potem je vzel pero v roke in napisal, kar mu je Craig narekoval. Bil je en sam stavek. Toda v njem je bilo vse, kar je Mailing oda tri leta zapiral v svojo dušo. Craig se je sklanjal nad njim in sproti bral, kar je pisal, da ga ne bi presleparil. Zdaj je bilo priznanje datirano in podpisano. »Nu,« je dejal srdito, »zdaj pa drug drugemu napijva. Izbero kozarcev prepustim vam. Postrezite si!« Kakor bi bil hipnotiziran, ga je Mailing ubogal. »In zdaj,« je zapovedal Craig in nameril revolver nanj, »izpraznite kozarec do dna. Ne iščite zvijač! Za vas ni več izbere. Če ustrelim, vam je smrt gotova, če pa pijete, imate še nade, da sd rešite življenje. Pijte!« Oba moža sta hkratu vzela kozarca, ju počasi dvignila do ustnic in izpila. Zdaj sta bila kozarca prazna. Čudna napetost je vladala v sobi. Prvi jo je presekal Craig. »Tako, to je v kraju,« je dejal, odložil revolver na mizico in segel po cigareti. Kakor blisk je šinila Mallingova roka k orožju in še preden se je Craig zavedel je imel revolver v pesti. Njegov obraz je bil spačen od sovraštva, iz oči mu je pa gorelo zmagoslavje. Stopil je korak nazaj. Bil je gospodar položaja. »Naj vas hudič vzame, Craig, adut je v moji roki. To je moja poslednja beseda. Sovražim vas!« Glas se mu je lomil od razburjenja. »Zmeraj sem vas sovražil in če bi zdaj umrli za strupom, bi učakal najsrečnejši trenutek svojega življenja, da morem biti priča vašega smrtnega boja. Da, jaz sem ubil Costella. Zdaj ml ne more več škodovati, če priznam resnico, zakaj zdaj m;i ničesar več ne morete. Vi že ne. Če poginete, ne bo trideset sekund nato niti sledu več o tem papirju. Če bi pa jaz le najmanj začutil, da sem si izbral strup — le najmanj, zapomnite si! — vam poženem vse krogle tega revolverja v glavo. Le korak bliže, pa vas počim. Ravnal bom v silobranu in tako se bom tudi izgovoril.« Craig se je naslanjal na zid in mirno kadil cigareto. »Torej ste imeli še tretji razlog, ko ste krivo izpovedali proti meni: smrtno sovraštvo do mene!« Mailing je prikimal. »Da, tri razloge. Nik' - se mi ni sanjalo, da vam bom kdaj lahko to odkrito povedal v obraz. Tako, zdaj sem spet zmagal. Dve, tri minute so pretekle, pa še ničesar ne čutim — oh!« Zamajal se je, toda z naporom vseh svojih sil se je spet vzravnal in iztegnil roko z revolverjem. »Zmagali bi bili? Craig,« je zahropel, »da nimam tegale orožja v rokah. Sreča me do nocoj ni zapustila. Zdaj se mi pa zdii, da sem segel po krivem kozarcu, kajne?« Usta so se mu skrivila v strašen režaj. »Prav, pa umrite pred menoj!« Revolver je slabotno škrtnil, še enkrat in še v tretje. Potem je orožje spolzelo iz onemoglih prstov. Mailing si je segel z roko za vrat, se opotekel in telebnil po tleh. Craiig se je sklonil naprej. S široko odprtimi očim je stopil bliže. V njegovem obrazu se je brala neznanska groza. Brez besed se je obrnil k dvema osebama, ki sta bili pravkar stopili skozi steklena vrata. »Hela! Fanshaw!« je hripavo zavpil. »Moj Bog, bojim se, da je res —•« Ni dogovoril. »Da, mrtev je,« je po kratkem pregledu pritrdil Fanshaw. »Potem smo pa žrtve strašne zmote. Saj ste vendar rekli, da ste sami pripravili pijačo v obeh stekleniči-cah. Ali smo ga mar res zastrupili?« »Kaj vam ne pride na um!« je odvrnil Fanshaw. »V obeh stekleničicah Grof MONTE>CRISTO Roman Napisal Aleksander Dumas 47. nadaljevan]« »Saj to je nekdanja Saint-Me-fanova hiša!« se zavzame Ville-fori. »Saint-Meranova?« se napravi nevednega Monte-Cristo. »Da,« potrdi gospa Villeforto-ya. »Kako se vam zdi v njej?« »O, meni zelo ugaja.« »Meni tudi — in vendar ni moj mož nikdar hotel v njej stanovati.« »Res?« se začudi Monte-Cri-sto. »Ali smem vprašati, zakaj?« »Sam ne vem ... V Auteuilu mi nič prav ne ugaja,« odgovori kraljevski prokurator z vidnim naporom. »Pa me vendar ne mislite pustiti na cedilu in me pripraviti ob jčast svojega obiska?« vzklikne Monte-Cristo. »O, nikakor ne ... nikakor ne!« zajeclja Villefort. »Če bi izostali, bi si moral misliti vse mogoče — prav res, gospod prokurator! Dejal bi si, da ie na vse zadnje s to hišo v zvezi kakšna zlovešča skrivnost — toliko bolj, ker je celih dvajset let Stala prazna.« »Pridem, gospod grof, na vsak način pridem,« zajeclja hlastno .Villefort. »Hvala!« se prikloni Monte-Cristo. »Zdaj se moram pa res posloviti.« »Saj res, rekli ste, da se vam nekam mudi,« povzame živahno gospa Villefortova. »Toda če se ne motim, ste ravno v trenutku, ko bi nama bili imeli izdati svoj opravek, preskočili drugam.« »Bogme, milostljiva, skoraj sram me je povedati: kakor pravo zijalo si grem ogledovat brzojav.« »Brzojav?« se začudi Villefortova žena. je bil čisto nedolžen oaij. Ubila ga ie kap« »Potem pa —« je negotovo začel Graig. »Nič potem,« je odgovoril odvetnik. Njegove umne oči so se zasvetile, ko ie pobral mrtvečevo prizmanje. »Oba sva slišalla sleherno besedico vajinega razgovora, s to krpo papirja bomo pa dosegli, da se razsodba zoper vas razveljavi. Spravili vas bomo na-caij v oelioo, mislim da samo za to noč, toda ne bojte se. Vse se je srečno končalo, drugače bi se nad meno j t odvetnikom, pač hudo maščevalo, da »m pomagal obsojenemu kaznjencu pri begu. Toda zdaj je v vse v redu. Le nič strahu!« Oraig se je zgrudil na stol. »Hela, ljubezen moja,« je zaprosil »bodi tabo dobra in telefoniraj policiji. Sam se ne čutim več dovolj močnega.« Hela je stopila k njemu, mu oklenila roke okdli vratu in pritisnila svoj obraz k njegovemu. »Če te mora kdo izročiti Sootland-Yardu, nočem biti jaz tista, za nič na svetu ne.« Fanchaw je prikimal. Pobral je revolver in ga spustil v žep. »Ni potrebno, da bi se izvedelo,« je dejal, »kakšno vlogo je nocoj igrala tale stvarca. Vsaj zdaj še ne.« Potem je stopili k telefonu. »Da, brzojav. Na svojih potovanjih sem se dostikrat ustavil in gledal, kako na nekaterih gričih vstajajo in se pobešajo ogromne črne ročice, podobne nogam velikanskih hroščev. Pobliže me pa te reči nikoli niso zanimale, dokler nisem ondan izvedel, da dobe telegrafisti, ki strežejo tem državnim napravm, borih dvanajst sto frankov plače na leto. Siromaki so se mi zasmilili, pa sem sklenil, da si jih pri priložnosti od blizu ogledam pri njihovem delu.« »Tja ste torej zdaj namenjeni?« »Da.« »Ali bi smela vedeti, kateri vas prav za prav zanima: brzojav notranjega ministrstva ali observa-iorijski?« »Ne ta ne oni. Ne gre mi za to, da doženem kakšno državno skrivnost; zanima me le, kakor sem že rekel, početje telegrafistov samih. Zato si mislim ogledati katerikoli preprost brzojav na deželi. — Katero progo bi mi priporočili?« se obrne Monte-Cristo k Villeforiu. »Takšno, ki dela s Španijo, ker imajo te največ opravka. Saj ste rekli, da bi hoteli samo telegrafiste videti pri delu?« »Da.« »Pojdite tedaj, zakaj čez dve uri se bo že znočilo, pa ne boste ničesar videli.« »Prav imate. Kateri brzojav je najbližnji v smeri proti Bayonnu?« »V Chatillonu.« »In za chatillonskim?« »Če se ne motim, v montlherY-škem stolpu.« »Hvala in do svidenja! V soboto vam bom pa poročal o dobljenih vtisih.« S temi besedami se grof poslovi. Gredoč po hodniku sreča notarja, ki sta bila pravkar razdedinila Valentino in sta se vračala domov, vsa ponosna, da sta sestavila listino, ki jima bo v čast. IV. Kako se vrtnar reši polhov, ki žro njegove breskve Ne zvečer, kakor je rekel, temveč šele drugo jutro je grof Monte-Cristo odšel iz Pariza, krenil proti Orleansu, pustil za seboj vas Lians, ne da bi se bil ustavil pri brzojavu, in prišel do Mont-lherijskega stolpa. Ob znožju griča je stopil iz voza in zavil po osemnajst palcev široki stezi navkreber. Na vrhu ga je ustavil plot. Monte-Cristo je poiskal vrata v ograji in jih odprl. Tedaj se je zagledal v majhnem vrtu, dolgem dvajset čevljev in dvanajst širokem; na drugem koncu ga je mejil star, z bršljanom obrasel stolp. Vrt je bil videti skrbno negovan; niti na enem od dvajsetih rožnih grmov ni bilo sledu hroščev ne listnate uši, ki tako rade oglodajo rastline na vlažnih tleh. In vendar vrtu ni manjkalo vlage; sajasto črna prst in neprodirno listje dreves sta to dokazovali. Na stezici ni bilo niti ene travnate bilke, na gredicah niti sledu plevela. Monte-Cristo je priprl vrata in se razgledal okoli sebe. »Vse kaže,« je zamrmral sam pri sebi, »da si telegrafist plačuje posebnega vrtnarja ali se pa sam z veliko ljubeznijo ukvarja z vrtnarijo.« Naenkrat uzre za gostim grmom čepečo človeško postavo. Monte-Cristo stopi bliže in zagleda kakega petdesetletnega moža, ki je bral jagode in jih spravljal na trtne liste. »Kakor vidim, spravljate svoj pridelek?« ga ogovori Monte-Cristo in se nasmehne. »Oprostite, gospod,« odvrne mož in seže z roko po čepici. »Res da nisem zgoraj pri aparatu, toda šele ta trenutek sem prišel dol. Gotovo ste me prišli nadzirat?« Plaho pogleda grofa in njegov višnjevi frak. »Ne bojte se, prijatelj,« odvrne grof s smehljajem, ki je znal biti tako dobrotljiv ali pa strašen — to pot je bil dobrotljiv. »Nisem vas prišel nadzirat, ker nisem vaš predstojnik, ampak navaden popotnik, ki ga je radovednost pripeljala k vam in si dela očitke, da vam krade dragoceni čas.« »O, moj čas ni dragocen,« odvrne dobri mož z otožnim nasmeškom. »Saj sploh ni moj, temveč pripada službi, vendar smem delati na vrtu, dokler ne dobim znamenja, da me služba kliče ... Ali si morete misliti, gospod,« preskoči čisto nepričakovano drugam, »da mi polhi uničujejo jagode?« »Bogme, na to ne bi nikoli prišel,« odvrne resno Monte-Cristo. »Kaže, da so nam polhi, odkar jih ne pobijamo, da bi jih uživali kakor Rimljani, nadležni sosedje.« »Kaj, Rimljani so jih jedli?« se začudi vrtnar. »Tako se vsaj bere pri starih pisateljih.« »Res? Pa ne verjamem, da bi jim mogli tekniti, čeprav se reče ,debel ko polh*. Sicer pa ni čudo, da so debeli, ko spe ves božji dan in se zdramijo le toliko, da vso noč glodajo. Glejte, lani sem imel štiri marelice, in eno izmed njih so mi požrli. Imel sem tudi krvavordečo breskev, eno samo, zakaj redek sad je; vidite, gospod, in še te so mi pol odžrli. Čudovita breskev je bila; še nikdar nisem boljše okusil.« »Ali ste jo pojedli?« »Seveda, to se pravi, polovico, ki mi je še ostala. Imenitna je bila, gospod! Te tatinske mrcine nimajo slabega okusa. Zato se mi pa letos ne sme več kaj takega zgoditi, pa če bi moral vse noči prečuti na straži.« Monte-Cristo je slišal dovolj. Vsak človek ima svojo strast, ki mu ne da miru, kakor ima vsak sad svojega črva. Telegrafistova strast je bila vrtnarstvo. Grof jame trebiti trtno listje, ki je zakrivalo grozde. To mu je tisti mah pridobilo vrtnarjevo srce. »Gospod je gotovo prišel, da si ogleda brzojav?« »Da, prijatelj, če predpisi tega ne prepovedujejo.« »Nikakor ne, gospod,« odgovori vneto vrtnar. »Saj nihče ne more vedeti, kaj pomenijo naša znamenja. Ali hočete iti z menoj gor?« »Prav rad!« Stolp je bil v tri nadstror ja. V pritličju je imel telegrafist shranjeno vrtno orodje kakor lopate, rovnice, grablje in škropilnico za zalivanje gredic. V prvem nadstropju je uslužbenec stanoval; tam si videl nekaj bornega pohištva, posteljo, mizo, dva stola, kamenit umivalnik, po stenah so pa visela posušena zelišča. »Ali dolgo traja, preden se človek nauči brzojavljanja?« vpraša Monte-Cristo. »Učenje samo ne vzame Bog ve koliko časa, zato je pa služba potem toliko daljša.« »Koliko vam pa plačajo?« »Tisoč frankov na leto.« »To ni dosti.« »Ni, zato imam pa prosto stanovanje, kakor vidite.« Telegrafist pelje nato grofa v drugo nadstropje; tam je bila soba za brzojavljanje. Monte-Cristo si radovedno ogleda mali aparat. »Zanimiva stvar,« reče nato, »toda s časom se mora človek takšnega življenja naveličati.« »O, ne, samo iz početka je dolg čas, potem se pa vsemu privadi. Razen tega imam z vrtnarijo toliko dela, da se ne utegnem dolgočasiti.« »Kako dolgo ste že tu?« »Petnajst let.« »Koliko časa morate služiti, da dobite pokojnino?« »Pet in dvajset let, gospod.« »In koliko dobite potem pokojnine?« »Sto tolarjev.« »Ubogi ljudje!« zamrmra Mon-te-Cristo. »Kako pravite, gospod?<* »Pravim, da so te reči zelo zanimive ... Glejte, ali ne začenja vaš aparat delovati?« »Da, res; hvala vam, gospod, za opozorilo.« »In kaj vam pravi?« »Telegrafist pri sosednjem aparatu me vprašuje, ali sem pripravljen za sprejem nekega poročila, da ga potem dalje oddam.« »Dragi gospod,« vpraša iznenada Monte-Cristo, »ali zelo ljubite vrtnarijo?« »Od sile!« »In bi bili srečni, če bi imeli namestu sedanjega vrtička dva orala velik vrt?« »Gospod, iz tega bi si napravil pravcat raj.« »S tisoč franki plače živite precej skromno, ne?« »Skromno, da, a vendar živim.« »Vaš vrt je zelo majhen.« »Prav imate, velik res ni.« »In vrhu tega v njem mrgoli polhov, ki vse požro. — Kaj bi se neki zgodilo, če bi po nesreči prezrli kakšno brzojavko?« »Kaznovali bi me zaradi malomarnosti z denarno globo.« »S kolikšno?« »Sto frankov, to je desetina moje plače.« »Ali se vam je kaj takega že kdaj pripetilo?« vpraša Monte-Cristo. »Enkrat že, gospod, ko sem ravno cepil rožni grm.« »Pa če bi vam kdaj prišlo na um, da bi izpremenili brzojavko ali poslali namestu nje popolnoma drugo besedilo?« »Tedaj bi me odslovili iz službe in mi vzeli pokojnino. Zato si lahko mislite, da ne bi česa takega nikdar storil.« »Tudi ne za petnajst let svoje plače?« »Za petnajst tisoč frankov? Gospod, v sfrah me spravljate.« »Kje nekil« »Ali bi me radi zapeljali v izkušnjavo?« »Zadeli! Za petnajst tisoč frankov, razumete?« »Oprostite, gospod, pogledati moram k aparatu.« »Narobe — nikar njega ne glejte, temveč si rajši tole oglejte. Ali ne poznate takega papirja?« »Bankovci!« »Da, tisočaki, petnajst jih je.« »Čigavi so?« »Vaši, če le hočete.« »Moji!« vzklikne telegrafist brez sape. »Da, vaši, popolnoma vaši.« »Ali ne vidite, gospod, da me aparat kliče?« »Nu, kaj potem?« »Zmotili ste me, gospod, in bom moral plačati kazen.« »To vas stane sto frankov. Ali zdaj vidite, da je le vaša korist, če spravite teh petnajst tisočakov?« S temi besedami stisne grof telegrafistu šop bankovcev v roko. »A to še ni vse,« povzame nato. S 15.000 frankov še ne morete živeti.« »Saj mi ostane še služba.« »Ne, službo boste izgubili, zakaj poslali boste neko drugo brzojavko.« »O, gospod, kaj terjate od mene?« Monte-Cristo potegne iz žepa drugi šop bankovcev in pravi: »Nate še deset tisoč frankov, to da skupaj s prejšnjimi 25.000 frankov. Za pet tisoč si lahko kupite lepo hišico z dvema oraloma vrta, ostalih dvajset tisoč vam pa vrže tisoč frankov rente na leto.« »Dva orala velik vrt?« »In tisoč frankov rente.« »O, Bog!« »Tak vzemite vendar.« Monte-Cristo stisne uradniku s silo deset tisoč frankov v dlan. »In kaj naj za to storim?« »Odpremili boste tole brzojavko.« Grof vzame iz žepa kos popisanega papirja. »Sami vidite, da ni dosti.« »2e res, toda ...« »Zato boste imeli pa rdečih breskev, kolikor si vam jih bo srce poželelo, in Bog ve, česa vsega še.« To je zaleglo. Ves rdeč od vročičnega razburjenja in z debelimi potnimi kapljami na čelu je telegrafist odpremil brzojavko, namenjeno ministrstvu za notranje' zadeve. »Zdaj ste bogati,« pravi Monte-Cristo. »Da,« prikima telegrafist, »a za kašno ceno?« »Naj vas ne grize vest prijatelj; verjemite mi, da niste s tem nikomur nič hudega storili.« Uradnik si nekaj časa ogleduje bankovce, jih otipava in prešte- va; bil je bled ko zid, a prihodnji mah mu spet udari kri v obraz. Nato plane kakor v sanjah v svojo sobo in zvrne na dušek kozarec vode. Pet minut po dospetju brzojavnega poročila v notranje ministrstvo zapove Debray zapreči in oddirja k Danglarsu. »Vaš mož ima španske papirje?« vpraša hlastno baronico. »Mislim da! Za šest milijonov.« »Naj jih pri priči proda! Don Carlos je ušel iz Bourgesa in se vrnil na Špansko.« »Od kod veste?« »Od koder dobim tudi druge novice,« odvrne malone nestrpno Debray. Baronica si ni dala dvakrat reči; odhitela je k svojemu možu, le-ta je pa poklical svojega borznega agenta in mu naročil, naj proda papirje za vsako ceno. Ko so borzniki videli, da Dan-glars prodaja, so španski papirji takoj začeli padati. Danglars je izgubil pet sto tisoč irankov, toda zato se je odkrižal vsah španskih vrednotnic. Zvečer je priobčil »Messager« tole brzojavko: Kralj don Carlos je ušel iz Bourgesa in se vrnil čez katalonsko mejo na Špansko. Vsa Barcelona je na njegovi strani. Tisti večer v Parizu niso o drugem govorili kakor o Danglarso-vi previdnosti in o njegovi srečni roki; saj je s prodajo španskih vrednostnih papirjev izgubil samo pet slo tisoč frankov. Tisti, ki so španska posojila obdržali ali jih pa kupili od Dan-glarsa, so mislili, da so uničeni, in so preživeli hudo noč. Drugo jutro so pa brali v poluradnem »Moniteurju«: Snočnji »Messager« je prinesel docela neutemeljeno vest o begu dona Carlosa in o vstaji v Barceloni. Zmoto je zakrivila napačno odpremljena brzojavka. Španski papirji so strmo poskočili in dosegli še enkrat višji tečaj, kakor so ga imeli pred padcem. Tako je Danglars prišel zaradi dejanske izgube pri prodaji in zapravljenega dobička ob cel milijon frankov. »Lepo,« reče Monte-Cristo Morrelu, kjer se je mudil, ko je udarila na dan novica o nenavadnem preobratu na borzi, čigar žrtev je postal Danglars. »Za pet in dvajset tisoč frankov sem nekaj odkril, za kar bi rad dal sto tisoč.« »Kaj ste takega odkrili?« vpraša Maksimilijan. »N^čin, kako človek reši vrtnarja pred polhi, ki mu žro breskve.« V Duhovi Na zunaj ni bilo na Montecri-stovi hiši v Auteuilu ničesar, kar bi izdajalo, da tod prebiva za sleherno razkošje toli do zetni grof. T Ja prav te preprostosti si je Monte-Cristo sam želel; zato je dal strogo povelje, da mora ostati vnanjost hiše nedotek-njena. Ko si stopil čez prag, se je pa slika popolnoma izpremenila. Gospod Bertuccio je glede okusa pri izberi oprave in nagle preureditve samega sebe preko- v 24 URAH barva, p u siru in Kemično čisti obleke, klobuke itd. Škrobl In svetlolika srajce, ovratnike, zapestnice itd. Pere, suši, monga in lika domače perilo. Parno čisti posteljno perje in puh tovarna JOS. REICH LJUBLJANA sil. Tako je bil v treh dneh zasadil dotlej pusto in prazno dvorišče, da so se pred glavnim licem poslopja košatili ponosni topoli in veličastne sikomore sredi mehkega zelenja žlahtne trave, ki je izpodrinila prejšnji neravni s plevelom porasli kameniti tlak. Sicer so pa podrobna navodila o preureditvi izvirala od grofa samega; dal je bil Bertucciu načrt z natančno označbo števila dreves, mest, kam naj pridejo, in oblike trate pred hišo. S te strani prejšnje hiše skoraj ni bilo moči spoznati. Intendant si je želel, da bi smel tudi vrt nekoliko preurediti, toda grof mu je strogo zabičil, da se ga ne sme niti dotekniti. Bertuccio se je odškodoval na drug način: nanosil je v predsobja, na stopniške stebre in na kamine same vaze s cvetlicami, da se je zidovje kar skrilo v dehtečem zelenju. Izredna intendantova spretnost in gospodarjeva mnogostranost sta se razodevali v tem, da se je dvajset let zapuščena in zanemarjena hiša v doslovnem pomenu besede čez noč prerodila v novo življenje. Grof je v veselo presenečenje našel svoje knjige in orožje pri roki in najdražje mu podobe obešene na najprimernejših mestih; v predsobjih je srečal svoje najljubše pse in ptičke, ki jih je najrajši poslušal. Skratka, hiša je spominjala na Trnulčičin grad po prebujenju iz dolgoletnega ukletja; vse je živelo, pelo in cvetelo. Lakeji so veselo švigali po lepem dvorišču, kuharji so zalagali kuhinjo in klet in se obnašali kakor da so že od nekdaj tod doma, v hlevu so pa veselo rezgetali konji. Knjižnica je bila zložena v dve omari, postavljeni v posebnem krilu prostranega poslopja; štela je okoli dva tisoč zvezkov, med njimi najnovejše novele in romane, ki so šele dan prej zagledali luč sveta. V eni edini sobi je Bertuccio vse pustil, kakor je bilo. Ta soba je ležala v levem krilu prvega nadstropja. Mimo nje so hodili lakeji radovedno, Bertuccio pa s strahom. Točno o petih se ustavi pred hišo kočija in iz nje stopi grof v Alijevem spremstvu. Bertuccio je z nemirom in nestrpno pričakoval grofovega prihoda; upal je v grofovo pohvalo, hkraiu se je pa bal njegove graje. Monte-Cristo obhodi dvorišče' in nato vse sobe po vrsti. V svoji spalnici se posebno natanko razgleda. »Dobro!« reče nato. In Bertuccio se ves srečen odstrani; tako neizmeren vpliv je imela ena sama pohvalna beseda Monte-Crista na njegove ljudi. Točno ob šestih se zasliši pred vrati topot konjskih kopit: prija- hal je naš znanec spahijski stotnik na svojem novem iskrem konjiču, Monte-Cristo ga sprejme na stopnicah s smehljajem na ustnicah. »Gotovo sem prvi,« vzklikne veselo Morrel. »Prinesel sem vam lepe pozdrave od julije in Emanuela. Toda dovolite mi poklon: imenitno ste si tod uredili!« Prav takrat pridrdra na dvorišče kočija; tik za njo se ustavita Debray in Chateau-Renaud na konjih. Debray razjaha, steče h kočiji, odpre vratca in pomaga Danglarsovi ženi na tla. Grofu ni ušlo, da je baronica v tem kratkem trenutku, ko sta se srečali njuni roki, stisnila svojemu kavalirju drobno pisemce v dlan. Za svojo ženo izstopi bankir; bil je bled, kakor bi bil vstal iz groba. Gostje stopijo v hišo in si ja-mejo ogledovati umetnine, ko najavi Baptistin majorja Bartolo-mea Cavalcantija in grofa Andreja Cavalcantija. Z ovratnico iz črnega atlasa, ki se ji je videlo, da je pravkar prišla iz prodajalčeve roke, z brezhibno obrito brado, s sivimi brki, oblečen v majorsko uniformo s tremi zvezdami in petimi križci na prsih ter s strumno držo starega vojaka — tako je nastopil major Bartolomeo Cavalcanti, že znani nam ljubeči oče. Zraven njega je stopal ves nov, s smehljajem na ustnicah, grof Andrea Cavalcanti, že znani nam ljubljeni sin. Debrav, Morrel in Renaud so bili ravno v vnetem pomenku, ko sta prišla nova gosta. Njihovi pogledi so se ustavili na mlajšem« »Cavalcantil« pravi Debrayw »Bogme, lepo ime!« vzklikne Morrel. »Ko le ne bi imel tako malo okusa pri izberi obleke!« »Preveč ste izbirčni, Chateau-Renaud,« se zasmeje Debray< »Ali ne vidite, da je to obleko se-šil pravi umetnik in da je popolnoma nova?« Križanka štev. 9 Pomen besed Vodoravno: 1. klica, 8. pomolnl glagol, 5. prebivalec slovenskega mesta, 6. reka v Sloveniji, 7. reka v Italiji, 9. cigarete, 11. reka na Španskem, 12. občilo, 18. vrsta. Navpično: 1. majhna hiSa, 2. ognje-niški produkt, 8. drevo, 4. mesto v Sloveniji, 5. vernik, 6. klic na pomoč, 8. čut, 10. športni klub, 11. kraj v Mali Aziji. * ReSitev križanke St. 8. Vodoravno, po vrsti: vrč, ru«, K«' ja, avar, ol, s, z, do, m, sotla, m, eč, p, h te, rabi, grlo, sob, ar» fiknske. ovite, Pogovor o ameriški filmski produkciji V Parizu, julija. Poklical sem telefonski gospoda [Marijana Mikca, dramaturga Para-jnountove produkcije, in ga prosil za toeetanek. Prav rad se mi je odzval. &ešla sva se v majhni prijazni gostilni na Montmartru. Pravil sem mu kaj je novega v Ljubljani in v Zagrebu, on mi je pa zaupal mnogo Zanimivih stvari o letošnji jesenski (produkciji Paramountove filmske [družbe. Gospod Mikac je zmerom na potu; ko sem ga v januarju iskal v Zagrebu, so mi povedali, da je v Ber-Jinu, komaj sem prišel v Berlin, sem fee zvedel, da je odšel v Pariz. Zdaj tem ga vendar srečno izteknil. Ostanete še delj časa v Parizu? •— Ne, ne; samo še nekaj opravkov imam, potlej moram pa hitro »pet v Berlin. | Pri moji veri, zavidal sem ga. Dela Ima sicer mnogo, toda zmerom je kje ^drugje, zmerom doživlja kaj zanimivega... S> nekaj časa sva se pomenkovala » domovini, potem sem pa vzel v troko blok in svinčnik ter ga zaprosil: — Citatelji »Družinskega tednika« jvam bede prav gotovo hvaležni, če |mi zanje zaupate kakšne novice iz mlinskega sveta. Morda mi lahko poveste, kaj be Paramount v seziji 94/35 poslal v Jugoslavijo? — Prav radi Paramount bo poslal okoli 85 filmov v Jugoslavijo. Nekaj jih bo nemških, nekaj angleških, ena opereta bo pa francoska. Produkcija (je imela »srečno roko« pri izberi in prepričan sem, da bodo njeni novi filmi zadovoljili lastnike kinematografov, hkratu pa tudi občinstvo. — No zamerite mi — rad bi še vedel, kateri filmi bodo najboljši? sem vprašal gospoda Mikca. — 0 tem bi lahko na dolgo in široko pripovedoval. 0 vsakem filmu yem kaj zanimivega. Toda biti hočem kratek, saj vas in vaše čitatelje zanimajo prav gotovo le najboljši filmi t i »Pesem ljubezni« je film iz življenja mlade matere in pevke. Glavno vlogo igra Claudette Colbert, znana filmska igralka, ki jo itak poznate iz filma »V znamenju križa«. Dorothea Wieck bo glavna junakinja v filmu »Španska romanca«, ki nam bo pokazal življenje v nekem Španskem samostanu. Režiser Ernest Lubitsch je sfilmal % odličnimi Igralci komedijo »Serenada v treh«. Glavne vloge igrajo Friedrich March, Gary Cooper in Mjmiaim Hopkins. Stvar je globoka in odlično zajeta. Ugajal bo zlasti občinstvu s prefinjenim okusom. Maurice Chevalier in Čehinja Anny Dvorakova sta žela velike uspehe v Berlinu s filmom »šola ljubezni«. Georgea Raffta si boste ogledali v »Boleru«; v tem filmu je mnogo lepih plesov, godba je pa prav prikupna. Omeniti moram še fantastični film »Nesmrtni ljubček« (»Princ smrti«) kjerdgtra Friedrich March glavno vlogo. ,Vsebina filma je nenavadna in fantastična. Smrt si je nadela človeško podobo in živi tri dni med ljudmi. Film »Dekle brez postelje«, v katerem igra Charles Farrel glavno Vlogo, je ubral novo pot. Burleska je, Od sile komična. »Arena strasti« (»Toreador«) je film borb v areni po mehiškem načinu. Dejanje je zelo zanimivo. Glavno vlogo igra George Rafft. Dorothea Wieck igra še v filmu »Kje je otrok gospodične F.?« Film je prav sodobno ameriški. Izsiljevalci ugrabijo otroka, ker ima od sile bogato mater. Zdi se, da so malo prikrojili tragedijo Lindberghovega otroka. Marlena Dietrich vas bo navdušila s svojim najboljšim filmom »Carica vseh Rusov«. Film je zrežiral slavni Josef Sternberg. Z Mae Westovo nisem hotel kar tako na dan. Pred tedni sem bral že v vašem listu prav obširne in dobre ocene o njej. Njen film »Nisem angel« je v resnici senzacija, kjerkoli ga vrte. V velikih mestih so se ljudje kar trli pred kinematografi. Predstave so bile tedne in tedne razprodane. Vražja je ta ženska, ki je uvedla spet »polno« linijo. Svoje lastno gledališče ima, sama piše odrske igre, sama režira filme. Vsa čast ji. Nekaj povsem novega in posebnega je. — Kako je pa kaj z Vašimi filmskimi zvezdami? sem vprašal dalje. To itak voste, je dejal gosipod Mikac, da ima Paramount prvovrstne igralce. Po mojem mnenju so se pa prav posebno izkazali v tej seziji Mae Westova, Marlene Dietrich, Friedrich March, Dorothea Wieck, George Rafft in Claudette Colbert. Pred mnogimi leti, ko sem bil še mladenič, sem odšel na sever, na dalnjo Grenlandijo, na najsevernejšo zemljo na svetu. Čez tri tedne se mi je zdelo, da poznam ljudi, da vem o njih več kakor vedo sami o sebi. Mislil sem, da poznam severno naravo in... Toda takrat sem bil še mlad in neizkušen in sem mislil, da poznam življenje. — Ko sem živel med temi severnjaki že dobrih deset let, sem pričel razumevati, da še marsičesa pri tem narodu ne razumem. Zdaj ko je minilo že 27 let, odkar sem v tesnih stikih z Eskimi, zdaj, ko nisem več mlad, moram sebi in vam priznati, da o teh ljudeh prav nič ne vem. Ne vem kako to, da se mi tako zdi. Mogoče bom postal z leti pametnejši, ali sem Nepotrebnih dlaiic na obrazu, rokah, nogah' prsih itd. se s lahkoto, hitro in zanesl|ivo odkrižate z uporabo Erbol-praŠka. — To sredstvo takoj odstrani dlačice s koreninami vred tn stane r navodilom Din 15'—'. Po pošti razpošilja parfumerija Nobilior. Zagreb. . Iliča 34. — Pa nameravate nas navadne zemljane še presenetiti s kakšno posebnostjo? — Poleg filmov, v katerih igrajo glavne vloge Mae Westova, Dietri-chova, Friederich March in Dorothea Wieckova, moram omeniti veliki senzacionalni film Cecila B. de Milla »Kleopatra«, ki je popolnost sama. Ta film je res »velik«. Glavno vlogo igra slavna Claudette Colbert. Posedla sva še malo ter se pogovarjala o Parizu, o burnem pariškem življenju in o lepih ženskah francoske prestolnice. Nenadoma je pritekel natakar. — 11' !eur Mikac, telefon! V naglici se je gospod Marijan poslovil, kajti klicali so ga nujno v Paramountov studiio v St. Maurice pri Parizu. V«~ • 9em bil, da sem vsaj o filmih zvedel, kar me je zanimalo, sicer bi a še teh w=’- ne mogel napisati. Z goap-dom Mikcem sva si prisrčno segla v roke. Toplo nama je bilo pri duši, kakor je toplo vsakomur, kadar sreča v tujini znanca in dobrega prijatelja, s katerim se lahko po domače pogovori. pa, da bom čez ineeec dni prijaznega gospoda Mikca spet našel v kakšini prijetni kavarni ali domači gostilni — v Zagrebu. Viator pa morda z leti pozabil kar sem vedel. • Hotel sem za vsako oeno razumeti svoje Eskime, in odšel sem k stari Arnalocki; bila je zelo stara. Vem, da starim ženskam laska, če lahko mlade poučijo, in povrh še rade in mnogo govorijo. »Kaj bi z mano,« je rekla. »Stara ženska sem, ki znam dobro kuhati in sem znala prisrčno ljubiti, toda o tem, kar tebe zanima, ne vem ničesar povedati. Misliti moraš sam. Od žensk ne pričakuj modrosti.« Odšel sem še više na sever. Slišal sem, da je tam neki pesnik, človek duha, in odpravil sem se, da ga obiščem v njegovi ledeni koči. »Ali mi veš kaj povedati, modri pesnik, o svojem narodu in o njegovem življenju?« sem ga vprašal. »Lahkot« je odvrnil. »Resnico ljubim nad vse. Bil sem na dolgih potovanjih in mnogo sem pretrpel boreč se za hrano in obstanek. Zapel ti bom svojo pesem o življenju, kajti izkušen sem.« Odpel mi je melo- Mae Westova, slavna ameriška filmska igralka, se zelo boji gang-strov. Da bi se zaščitila pred zločinskimi napadalci, si je nabavila posebne vrste avtomobil, ki jo je stal dobrih 700.000 dinarjev. Izdelan je tako, da vzdrži vsak še tako hud napad s strojnimi puškami. Razen tega sedita poleg nje v avtomobilu zmerom dva osebna detektiva, ki strogo pazita, da ji kdo na skrivi lasu.., Kdor 'ma, ta Iahk'1 Johnny Weissm«i!ler je dovršil nadaljevanje filma »Tarzan, gospodar pragozda«. V Newyorku in v Londonu film že vrtijo. Naslov filma je »Tarzan in njegova družica«, ni pa prav nič v zvezi s prejšnjimi filmi istega imena. dično pesem. Pel je, da je ostarel, da mnogo ve in zna, le štirih stvari ne razume: ustvarjenja solnca, pota meseca, ženskih misli in vzroka zakaj živi. Zagonetke, ki mu jih ne more nihče pojasniti. H koncu sem šel še k staremu Sarquaku po modrost. Sarquak je slaven čarodej, ki je podedoval modrost od svojih pradedov in je govoril zmerom samo resnico. »Čemu neki bi govorila o ljudeh? Glej jih! To je dovolj... Nekoč, zdavnaj je to že bilo, je bil ves svet narobe. Ljudje so hodili z rokami, obutimi v čevlje, po zemlji, noge so moleli kvišku, glave so skrivali v hlače in večna tema jim je zakrivala pogled. Nikdo ni mislil na to, da bi bilo nemara dobro pogledati svojemu sosedu v oči... Takrat pa, ko je bilo tega že dovolj, je dejal neki moder starec: »Naj bo narobe!« In svet je poslušal in bilo je narobe. Ljudje so hodili z nogami in si ogledovali nosove, ki so postali ploščati od rovanja po zemlji. Toda na licih sta se jim Črtala smeh in žalost, oči so jim žarele in jokale. Postalo je vse svetlo, da je lahko človek gledal človeka in stvarstvo... Če zdaj torej jezik ne zmore povedati resnice, jo pokaže lice. Glej ljudi, pa jih boš spoznal!« Tako je govoril starec Sarquak. Potrudil sem se. Hodil sem okrog z odprtimi očmi in to kar sem videl sem zapisal v knjigo. Ker sem spisal knjigo o Eskimih, sem spoznal W. S. Van-Dyka, ki mi je pomogel, da pokažem vse napisano v filmu. Rekel sem, da mi je pomogel, bolje je pa, če rečem, da sem jaz njemu pomogel prikazati na platnu ljudi-severnjake, ki jih odkritosrčno ljubim. V tem filmu jih boste videli, kako se ljubijo in kako se črtč. Vsakdo jih bo lahko videl, in prepričan sem da bo vsakdo šel gledat moje prijatelje. Mnogo smo pokazali o teh severnih mejaših, dokazali smo pa tudi, da so ljudje s severnega tečaja prav tako samo ljudje z vsemi vrlinami in napakami. PREOBREMENJENI ŽIVCI utegnejo povzročiti glavobol in migreno. Za glavobol in migreno so zanesljivo zdravilo znane Pyramidon-tab]ete J3ayer‘, ki so se *' i znatno pocenile. Zato imajo najlepšo priložnost tudi vsi oni, ki jih' morebiti še ne poznajo, da jih adaj preizkusijo. Peter Freuchen: Spomini s hladnega severa Meščanska kuhinja MARELICE Marelice so prav gotovo najokusnejše domače sadje. Svežili marelic pač ne smemo preveč hkratu pojesti, ker napenjajo in so težko prebavljive. Pa še tiste, ki jih jemo sirove, naj bodo res popolnoma zrele.. Sicer pa lahko z marelicami oslaj-šamo marsikatero jed. Vsakdo menda pozna marelično pogačo, zvitek, potico, zlasti pa marelične cmoke, ki jih pripravimo s krompirjevim, močnatim ali žemljevim testom. Nekaj novih receptov: Marelična mlečna bovla Kilo marelic olupimo (sadje pomočimo samo za hip v vročo vodo, pa se da igraje lupiti), izluščimo koščice In meso zrežemo na kocke. Narezane marelice denemo v porcelanasto skledo, kanemo nanje nekoliko limonovega soka in jih potresemo s sladkorjem v prahu. Skledo pokrijemo in jo postavimo za uro ali dve na prav hladen prostor. Medtem skuhamo liter vode in Vžvrkljamo vanjo 15 gramov krompirjeve moke in damo hladiti. Skozi sito iztisnemo za pest narezanih marelic in jih vmešamo v krompirjevo vodo. H koncu pridenemo še četrt litra stolčene sladke smetane in poli-flemo s to polivko ostale marelice. Riž z marelicami Potrebujemo: 2 žlici riža, 25 dek marelic, sok polovice limone, 2 žlici medu, 2 žlici mleka. Pripravimo: Riž strebimo in ga v možnarju stolčemo ali pa v mlinčku zmeljemo. Riževo moko vsipamo v skledo in nalijemo nanjo samo toliko vode, da jo pokrije. Riž namakamo vso noč. Tik pred pripravljanjem iztisnemo neolupljene marelice skozi sito in od-cedelt vmešamo v namočeno riževo moko, prilijemo še limonov sok in dodamo pogret, toda ne prekuhan med. H koncu prilijemo še 2 žlici inleka. Taka jed je zelo okusna in hranljiva; zlasti otrokom zelo tekne. Marelice z ovsom pripravimo prav tako kakor z rižem; li koncu lahko še dodamo zmlete orehe, mandlje ali lešnike, ali pa z njimi sadno kašo samo potresemo. Dobra marelična mezga Marelice položimo za hip v vrelo vodo in jih ogulimo. Koščice odstranimo in kuhamo marelice s sladkorjem v široki kozici. Od časa do časa kanemo za poskušnjo malo mezge na krožnik; ko se več ne razleze, je mezga gotova. Za kilo zrelih marelic je dovolj pol kile sladkorja. Mezgo napolnimo še vročo v čiste steklenice. Prihodnji dan, ko je na vrhu že kožica, prevežemo steklenice s pergamenom. Marelice t sopari Marelice morajo biti sicer zrele, vendar še trde, na vsak način pa Lepe dekliSke prsi 'dobi lahko vsaka žena tudi v najtežjih slučajih Se v kratkem Sasu, če se masira ■ čudežnim eliksirjem Eau-de-Lahore. — 1 steklenica z natančnim navodilom stane Din 40'—. Po poSti razpošilja parfumerija Nobilior, Zagreb, Iliča 34. zdrave. Olupimo jih (za hip jih položimo v vročo vodo in ogulimo), odstranimo koščice, jih razpolovimo in jih vlagamo poveznjene v čiste visoke steklenice. Zalijemo jih z raztopino ‘/s kile sladkorja na 3U litra vode. ! Steklenice zavežemo iri jih damo za 20 minut v soparo. * KONZERVIRANJE SOČIVJA V KISU Mixcd-pickles Potrebujemo mlado korenje, cvetačo, grah (svež ne mokast), majhne zelene kumarice, kolerabo in če-bulček. Sočivje očistimo, kumarice pa kar operemo s krtačo, ker se ne smejo lupiti. Z nožem, ki ne rjavi, zrežemo sočivje v primerne kose, potem ga pa do vrha vložimo v očiščene steklenice. Izberimo rajši manjše steklenice, zato pa več. V pristnem vinsku kisu prekuhamo nekaj minut cel poper (bel), novo začimbo, koper, ingver in lcvečjem za vsako steklenico po pol lovorjeve-ga lista in nekoliko soli. Kis mora biti na polovico razredčen z vodo. Precejeni kis vlijemo na sočivje. Steklenice dobro prevežemo in jih damo za pol ure v soparo. Stročji fižol Izbrati je treba mlad, sočen fižol, ki nima trdih strokov. Fižol očistimo niti, operemo ga in na drobno narežemo. Vložimo ga v večjo steklenico, na vrh pa damo koprova stebelca. S čisto leseno ploščico ali pa s primernim krožnikom obtežimo fižol, nanj pa zvrhano nalijemo na pol z vodo razredčen prekuhan in osoljen kis. Steklenico postavimo na gorak prostor. Čez tri tedne je fižol prevret in uporaben. Tak fižol pregrejemo in ga zalijemo s prežganjem in smetano. Šolnine pege in druge nečistosti na obrazu prizadevajo ženskam velike skrbi. Če se jih žele v najkrajšem času iznebiti in dobiti krasno, čisto in belo polt. naj uporabljajo originalno Holandsko mlečno kremo. Uspeh se opazi že po prvem dnevu. 1 lonček z navodilom stane Din 15'—. Po pošli razpošilja parfumerija Nobilior. Zagreb, Iliča 34. Kisle kumarice Sveže, mlade in zelene kumarice damo za dva dni v hladno vodo (večkrat menjamo vodo). Potem jih temeljito okrtačimo in vložimo v veliko petlitrsko steklenico. V litru vode prevremo sol, lovorjev list, koper, novo začimbo in cel poper. Ko je voda popolnoma ohlajena, jo vlijemo na vložene kumarice. Da ne morejo splavati na vrh, upremo v stranice steklenice navzkriž dve paličici. Steklenico prevežemo in jo postavimo za tri tedne na gorak prostor, da kumarice »zavrejo«, ker so šele takrat užitne. čebulček Majhne čebulčke očistimo, obrišemo in vložimo v steklenico. Zalijemo jih z razredčenim prekuhanim kisom in postavimo prevezane steklenice za tričetrt ure v soparo. Izpadanje las in prhljaj prepreči samo znano sredstvo Voda is kopriv. Lasje postanejo spet bujni, vrne se jim lesk in postanejo popolnoma zdravi, če jo redno dvakrat na teden uporabljate. 1 steklenica z navodilom stane Din 30-—. Po pošti razpošilja parfumerija Nobilior, Zagreb, Iliča 34. Vložena zelena paprika Zeleno papriko očistimo in obrišemo. Pecelj in seme odstranimo. Z jeklenim nožem, ki ne rjavi, zrežemo papriko v drobne rezance in jo vložimo v steklenice. Poldrugi liter vinskega kisa razredčimo s prav toliko vode in v tekočini dobro prekuhamo cel poper, klinčke, ingver, sol in koprova stebelca. Ohlajeni kis precedimo in vlijemo na vloženo papriko. Steklenice prevežemo in jih damo v soparo. Pesa Okroglo rdečo peso operemo in jo v vodi kuhamo, dokler se ne omehča. Ohlajeno olupimo in zrežemo ali nastrgamo na strgalu, jo posolimo in posujemo s kumno ter vložimo v poljubno velike steklenice. Zalijemo jo z razredčenim, prekuhanim in ohlajenim vinskim kisom. * NADEVANA PAPRIKA Pecelj odrežemo s kosom zgornje meče vred in skozi odprtino odstranimo seme. Papriko polijemo s kropom in jo pustimo 10 minut v njem. Na strgalu nastržemo zelje, ga solimo in počakamo, da sol izsili vodo iz njega. Zelje dobro ožmemo in nadevamo z njim zeleno papriko. Papriko vložimo drugo poleg druge z odprtino navzgor v veliko steklenico. Zalijemo jo s prekuhanim in ohlajenim kisom, ki smo ga malo oslad-kali. Kis mora papriko popolnoma pokriti, razredčimo ga pa po okusu. Na vrh položimo še nekaj koščkov hrena in lcoprovih stebelc (hren je za to, da se paprika ne omehča). Steklenico prevežemo in jo postavimo za tri tedne v shrambo. I Vabimo Vas k nakupu v najcenejši oblaCilnlci Dlake, ceni. dame! na licu itd. Vas ženirajo, kvarijo Vam lepoto, eleganco in sramežljivost. »Venera« eliksir Vas reši v par sekundah, brez bolečin, brez opaznosti vseh nepotrebnih dlak. Naročite še danes lepo dišeči »Venera« eliksir, ne bo Vam žal. Dobi se ali po pošti pošlje: 1 steki, za Din 10-- (predplačilo), na povzetje 18'—, dve Din 28’—, tri Din 38‘—. tOTK RUDOLF. UubliaM VII Janšev* 27 (prej Kamniška 10 a) Din 1000'- plačam ako Vam »Radio Balzam« ne odstrani kurjih očes, bradavic, trde kože, bul itd. Že dalj časa nisem nič naročil, ker ljudje poskušajo raznovrstna sredstva, a sedaj so se prepričali, da je Vaš preparat še najboljši, in ga zopet zahtevajo. Franc Maček, čevljarna, Dol. Logatec. Zahtevajte povsod v Vašem interesu samo »Radio Balzam«. Dobi se ali po pošti pošlje: 1 lonček za Din 10‘-(predplačilo). Na povzetje Din 18'—, dva 28‘—, tri Din 38'—. RUDOLF C0TK, Ljubljana VII Janševa 87 (prej Kamniška 10 a) Preslteg *v. Petra cesta Vk HUMOR Letoviška reklama V nelcem nemškem časniku smo zasledili tale oglas: »Hotel N. 68 postelj. — Berlinska kuhinja. — Garaža. — Veranda. (Le-i ta 1933: 25 zarok v hotelu).« Utemeljeno »Zakaj pa zmeraj sami potujete in ne s svojo ženo?« »Ker se skupaj le napol zabavava.« Razlika Ona: »Ali je velika razlika med norci in geniji?« On: »Seveda 1 Norce vzdržuje država!« Živčna mrzlica V družbi govore o raznih boleznih. Pa se oglasi mlad gospod: »Gospoda, povem vam, da je ni strašnejše bolezni od živčne mrzlice, od nje človek znori ali pa umre. To vem iz izkušnje!« Nesreča Ves objokan pride Cene iz šole: »Naš učitelj... ki je bil... tako dolgo... hudo bolan...« »Pa vendar ni umrl?« »Ne... ozdravel je!« Pri zobarju »Za dretje zoba računate 50 Din? Saj jih v treh sekundah zaslužite!«: »Če želite, vam ga lahko tudi po-J časneje izderem!« Misli o zakonu Marsikateremu zakoncu je zakon, obremenitev njegove prostosti — po tem takem mu je domači prijatelj, razbremenitev. * Samec je mož, ki mu k sreči manjka žene. V restavraciji »Kako vam tekne riba, gospo4 Mrcina?« »Veste kaj, že dosti boljše 6em jedel!« »Pa ne pri meni!« j Najstarejši človek »Kdo je zdaj prav za prav najstarejši človek sveta?« vpraša Rudi grofa Bobbyja. »Tepček!« se prezirljivo nasmehne Bobby, »zdaj ni vendar nobenega več, ko je Zoro-aga umrl!« Neresnični glasovi Nevesta: »Čudno, Pavle, nevoščljive prijateljice širijo glasove, da mel misliš vzeti samo zaradi denarja.« Ženin: >Pa menda vendar tem. čenčam ne verjameš?« Nevesta: »Kje neki! Saj sploh nimam denarjal« Hai*uweiša škotska »Gospod natakar, zobotrebec 1« »Takoj bo prost — ravno je ▼ rokah!« Izdaja za konzorcij »Družinskega tednika« K. Bratuša, novinar; urejuje in odgovarja Hugo Kern, novinar; tiska tiskarna Merkur d. d. y Ljubljani; ca tiskarno odgovarja Q. Mibalek, vsi v Ljubljani,