JEJ A JAMAR LEGAT
LITERARNA PODOBA FREISINŠKE LOKE
Več kol osenistoletno gospostvo freisinškili škofov nad I.oko in njenim
ozemljem je pustilo globoko sled v slovenski književnosti.
Ob pogledu na današnje mesto, ki odkriva vedno bolj srednjeveško podobo,
ob zbirkah v muzeju, ob razpravah o njegovi zgodovini in razvoju in ne
nazadnje ob literarnih delih, se razvija pred nami podoba Loke od ustanovitve
mesta pa tja do začetka 1°. stoletja.
Ko je cesar Oton 11. leta 973 daroval loško ozemlje freisinškemu škofu
Abrahamu, je bilo glavno naselje današnja Stara loka. Škof je sezidal utrdbo
in grad. pod gradom se je razvilo novo mesto — Škofja loka. v 14. stoletju so
ga obdali z obzidjem. \ išek pa je doseglo po potresu l i l i . ko ga je škof Filip
obnovil. Leta ISO"? je Avstrija razglasila freisinško ozemlje za državno.1
Z imenom prvega lastnika loškega ozemlja freisinškega škofa Abrahama
so povezani prvi zapiski v slovenskem jeziku-brižinski spomeniki. Iz Freisinga
so 1803 prenesli v državno knjižnico v Munchen latinski rokopisni pergatnentni
zbornik, ki je bil last škofa Abrahama. A njeni so odkrili tri slovenske
obrazce za splošno spoved, ki so jo verniki glasno opravljali v domačem
jeziku, preden jim je škof dal odvezo. Obrazci so nastali med leti 972 in 1059.
Verniki so se med drugim obtoževali poganstva. Jezik je čist. brez tujk.2
Škofje so naseljevali na loško ozemlje nemške naseljence, ki so se spojili
z domačini. Škofjeloško jezikovno območje, ki je pripadalo gorenjskemu narečju,
se je pod vplivom tujih naseljencev razvilo v novo narečno skupino
v rovtarsko narečje.
Med srednjeveškimi literarnimi spomeniki zasledimo škofjeloška mesečna
imena, ki jih je 1466 v slovenščini napisal neki Martin iz loke.3
Z uvedbo denarnega gospodarstva, posebno j)o potresu 1511. ko je škof
Filip obnovil grad. Kaščo in mesto in za to potreboval velika sredstva, so se
denarne in uslužnostne dajatve loških podložnikov znatno povečale. Zaradi
turških vpadov je bilo treba plačevati tudi znatne deželne davke. Že ob koncu
15. stoletja se podložniki pogosto pritožujejo proti visokim dajatvam. Na podeželju
se podložniki iz vere fevdalnega gospoda zatekajo v štiftarsko sekto.
v mestu pa se močno razširi prolestantizem, posebno med bogatimi meščani.'
Valvasor poroča, da je v 16. stoletju celo nunski samostan v Loki izgubil
vse dohodke, da so bile v njeni le štiri redovnice, ki so morale oskrbovati protestantske
duhovnike, med katerimi je bil eden z. imenom ["rubar. Freisinski
škof ga je pognal v revščino.5 Pokora pa pripoveduje, da so se protestanti
zbirali v Kašči."
lavčarjevi romantični naravi je prav to obdobje dalo bogato snov za literarno
delo. V vrsti povesti je prikazal krvava obračunavanja med protestanti
92
in katoličani. Loške oskrbnike je prikazal kot fanatične preganjalce nove vere,
ki pošiljajo oborožene vojščake v obe dolini in prekršeujejo grešnike v ledenih
potokih, lakole jih popisuje v povesti Vita vitae meae: Za njimi je jezdarilo
kakih dvajset loških jezdecev, ki so imeli rokave v goste in napete gube
nabrane, na nogah pa visoka, čez kolena segajoča obuvala z velikanskimi
ostrogami. V rokah so tiščali dolge, gole meče ter temno gledali izpod železnih
čelad. Eden izmeti njih je nosil prapor, v svojem polju kazoč grb freisinškega
gospoda škofa.7
Škof zapre na \ isoko celo svojo sorodnico grofico Suzano, ki se je predala
protestantizmu. Kose Jošt Tolmajner, grajski pisar, zgrozi: »Luteranka!«
mu odgovori škofov oskrbnik: »No, kaj je to. Ce je drago sorodnici prevzvišenega
škofa in vladarja našega, da želi imeti novo vvvo. to je kaj drugega,
kakor če bi. na primer, hotel ti biti luterantski predikant.« Župnik Vrban pa
se pri pridigi prikloni grajskima gospodičnama, vernikom pa jedrnato objasui:
> Tukaj je sorodnica škofa mojega, tam na onem svetu jo bode pa
satan trgal. Tako se bode vse poravnalo.«8
l i t e r a r n o najzrelejša je povest \ Zali. \ eni izmed njenih treh zgodb, ki
imajo isti moto-ljubezen prinaša nesrečo-pripoveduje o kanoniku Amandu,
škofovem nečaku in vnetem preganjalcu protestantizma. Na \o\ u v Zali ga
rani medved, prenesejo ga v kočo k protestantom Mrakovini in lam ga možje
obsodijo na smrt v jutranjem mrazu. Toda hvaležnost do žena, ki odločno preprečijo
neusmiljeno in negostoljubno dejanje, posebej pa zaradi čustev, ki se
.žgejo Amandu do domače hčere, zapušča Katarino z besedami: V imenu
Boga se poslavljam od tebe. in če vas bodo Irli in vam delali krivico, spomni
se, da ti živi na loškem gradu prijatelj, ki neče nikdar pozabiti, da je nekdaj
užival dobrote pod streho te hiše! «*
Loško mesto, kakršno je bilo dobrih sto let kasneje, je Tavčar upodobil
v najboljšem slovenskem zgodovinskem romanu Visoška kronika.1" S svojevrstnim
slogom je dosegel, da se nam zdi, da beremo kroniko i/. 17. stoletja.
Piše jo Tzidor Kalan. gospodar z Visokega, tipičen pripadnik zastarele srednjeveške
miselnosti, ves navezan na grunt in na gruntarsko čast. Nasproti mu je
postavil že naprednega, življenjskega brata Jurija ter bistrega razsvetljenca
škofa Janeza Frančiška. Nasprotja v družbi je prikazal \ miselnosti nemških
uradnikov, ponemčenih loških meščanom ter zdravo razsodnih in srčno dobrih
loških meščank.
Z romanom je postavil spomenik freisinški Loki. Izidor meni. »da je Loka
lepo in bogato mesto, ki je najlepše, kar jih šteje naša kranjska dežela. Ljubljana
je morda še lepša.«
Oče ga pošlje v loko v uk h kovaču Ahacu Langerholeu. ki je imel v
Sovodnju kovačnico. Stanuje pri gostilničarju Kašparju vVohlgemuetu v lepi
novi hiši na trgu. Všeč so mu sejmi na Irgu in petje študentov očetov jezuitov
iz Ljubljane, ki so se pogosto stepli z mesarskimi pomočniki. V spominu mu
je ostal kamniti most pa grad s štirioglalim stolpom, železnimi vrati in mučilnicami.
Ko pride po letih spet v loko. da po očetovi volji odpove zaroko z Wulfingovo
Margareto, naleti na semenj. Ko prestopi mestna vrata, plača vratarju
mitnino. Na trgu je polno prodajalcev, mestni pisar pobira tržnico in
pristojbino za tlak. Kmetje z Jernačem Schiffrerjem iz Bitnja pa se togote.
ker ne smejo prodajati svojega žila. dokler ni razprodano škofovo žito iz
Kaščc.
93
Najveličastnejšo podobo freisinške Loke pa je Tavčar prikazal ob sodbi
Agate Schvvarzkoblerice. ki je bila obtožena čarovništva.
Agato zaslišujejo na travniku v Sovodnju, ob lopi kovača Langerholca.
Mestno sodišče je sestavljeno i/, loških meščanov, razprava je javna. Tavčar
je v tem prizoru naslikal nasprotja med degeneriranimi sodniki in zdravimi
loškimi meščankami, ki od vsega začetka presojajo dogajanje z zdravo pametjo
in končno krivega tožilca Marksa VVulfinga staknejo v gostilni pri Bergantii
v Oslovski ulici - Karlovcu —. ga ženejo čez trg k Vodnim vratom čez
most. kjer pravkar zidajo kapucinsko cerkev in ga zidarji obmečejo z malto.
Na božjo sodbo z vodo. ki naj drugi dan odloči o Agat in i usodi, čakajo
številni okoličani ob ognjih okrog Puštala in Kamnitnika. Ob pol enajstih
zapoje zvon pri sv. Jakobu in čez trg in Graben se pomika procesija bratovščine
sv. Rešnjega telesa, v znak žalosti brez bander. z Agato na vozu proti
Sovodnju. Pisatelj obsoja radovedneže, ki se pasejo ob nesreči ubogega
dekleta, z veliko ljubeznijo pa slika loške žene. ki trepetajo, a odločno stoje
ob strani preganjanega dekleta. Izidor prizor konča s prošnjo: Naj preteko
stoletja in stoletja, loško ženstvo pa naj ohrani listo dušo. kakor jo je nosilo
v sebi v Gospodovem letu 1695, ko je bila ta duša svetla kakor zlato in čista
kakor sonca žarki' Da bi me nebo ttslišalo! Pisatelj je pripisal: I a prošnja
je bila uslišana!
Tavčar je podatke o freisinški Loki zajemal \ glavnem iz Valvasorja,
Pokorna in Kosa (11). \ svojem pisateljskem navdihu je tako živo naslikal
njeno podobo s takratnimi prebivalci, s takratno še srednjeveško zaostalostjo
pa vendar že prebujajočo se prosvetljensko miselnostjo, da zaživi pred nami
\ \ sej tedanji podobi.
Prav v taki Loki si lahko zamišljamo literarni dogodek, ki ni pomemben
samo za naše mesto, ampak za celotno slovensko literarno zgodovino — škofjeloško
pasijonsko procesijo.
Kapucini, ki jih omenja lavčar. so prišli v Kranj 1644. v Loki so zidali
samostan 1707—1709 pri Vodnih vratih (12) in začeli odločilno posegati v
versko življenje meščanov. Najlaže so vplivali na večinoma še nepismene podložnike
loškega škofa z. dramatičnim prikazovanjem Kristusovega trpljenja.
nepomembnosti in minljivosti življenja in blaženosti onostranstva. K sodelovanju
niso pritegnili le bratovščine in meščane, temveč tudi okoličane do
Virmaš. Crngroba in Reteč. Kapucin oče Romuald-Lovrenc Marušič (1676—
1748) iz Štandreža pri Gorici je 1721 iz nemščine prevedel navodila za velikonočno
procesijo na veliki petek. '\ sicer skromnih verzih, a v veličastnih
množičnih prizorih so na odrih, na vozovih, peš in na konjih v štirinajstih
prizorih prikazovali stvarjenje sveta, Kristusovo trpljenje in smrt. Prizori z
neštetimi podobami Smrti vseh stanov in vseh starosti so gledalcem govorili:
»Vse je zapisano smrti!« (13)
Filip Kalan pravi o škofjeloškem pasijonu: »Velikopotezno dramaturško
in režisersko domiselnost patra Roinualda in njegovih pomagačev pa izpričujeta
med drugimi prizori druga in tretja podoba - - Smrt in Pekel. To sta
gledališki stvaritvi, tako polni srednjeveške groze in praznovernega velieastva,
da evropsko cerkveno gledališče navzlic poltisočletnemu izročilu ne
šteje veliko takih v svojih analih — kavalkada starti in p e k l a . ..
Če je hotela fevdna gosposka držati tlačanski živelj v politični pokorščini
in kulturni odvisnosti, je morala uporabljati jezik, ki ga je ta živelj govoril.
Poglavitni kanali za fevdalno ideologijo so na slovenskem ozemlju vodili
94
preko razsežnih cerkvenih organizacij. Le tako je umljivo, da se je slovenska
govorica lahko uveljavljala v lako obsežni, množično učinkoviti gledališki
manifestaciji, kakršna je »Slovenski pasijon« v letu 1721. ki ni le največji
dogodek te vrste v dveh stoletjih baročnega teatra na ozemlju med Jadranskim
morjem, Alpami in Panonsko nižino, temveč pomeni tudi zelo originalen
prispevek k vsej evropski gledališki kulturi. "
Pisatelja Ivana Preglja, ki je rad segal po baročnih podobah, je zamikala
loška procesija Napisal je idilo Osmero pesmi." V njej je prikazal osemdesetletnega
upokojenega profesorja Frančiška Orešca, vlastelina z Okroglega, ki
potuje v Ljubljano na proslavo 50-letnice mature svojih dijakov. Med potjo
in v Ljubljani doživlja v spominu svojo grenko mladost, suplentska leta in
edino, neuresničeno ljubezen. \ vlaku domov grede se znajde med znankama
iz suplentskih let - vdovo gospo Marijo, svojo prvo in edino ljubeznijo, in
njeno sestro, ki ga vsega nadložnega in bolnega odpeljeta s seboj v Begunje.
I u sprejmi' edino priznanje in srečo za svojo Življenjsko zvestobo, ko mu bere
gospa Marija tri ekloge o treh gorenjskih mestih — o Loki, Kranju in Radovljici,
katerih avtor je on sani. Osnovna misel vseh treh je zvesta ljubezen. \a
Loko veže Orešca njegova stara ura. Stala je nekoč na kom od i v Loki pri
Plaveu. I ra ga \ sanjali nauči velike resnice ~ da lepote ni V zgodovini in
šoli. ampak le v življenju, da je le tisto prav, kar živi.
In tako tudi loška procesija zaživi v Pregljevi eklogi. Godi se v kapucinskem
samostanu. Gvardijan oče Agatangelus piše poročilo očetu Romualdu
o loški procesiji in njenem poteku. Poročati mora o vrsti drobnih nezgod, da
je Lueiferja popadel samostanski pes, da sta se dva angela vrnila brez perutnic,
šest hudičev brez repov. leviti s [Vate in s Suhe so razbili skrinjo zaveze,
konj pa je vrgel Smrt s sedla in si je zlomila loko. Najhuje pa je zasrrešil
učenik Jeronim. seilieet Debelakov Matija, ki se je pri prvi postaji na trgu
napil in ni več znal svoje vloge. Ničesar pa gvardijan ne poroča očetu Romualdu
o nerodnem l.ovričevem Janezu, ki je moral proti svoji volji igrati Judeža,
pa mu je hotel Debelakov Matija — Jeronim — prevzeti lepo loško rožo,
žalostno Mater božjo. Plavčevo Marijo.
V tej kratki epizodi nastopajo živi ljudje z napakami in vrlinami. Pregelj
se v duševnost posameznih oseb ni poglabljal. Gibalo dejanja je gvardijan
Agatangelus. uravnovešen duhovnik, ki pozna svoje vernike in človeško toplo
ureja njihove zadeve.
I ovričev Janez je neroden poštenjak, ki se sicer brani Judeževe vloge,
celo zakolne v opatovi celici in grozi, da se bo na Lubniku obesil. Končno pa
se vda v usodo, da bo igral Judeža. Pregelj ga prikaže kol naivnega orjaka, ki
je ves predan ljubezni do lepe Marije.
Marija. Plavčeva edinka, je bistro dekle, ki sicer ni nepristopna za dvorjenje
učenika Jeronima. vendar jo Agalangelove besede spet spravijo na
pravo pot, da se brez obotavljanja sprijazni s poroko s sicer nerodnim, a
zvestim in bogatim Lovričevim edincem. Ko ji Agatangelus ponagaja z loškimi
jeziki, ki se bodo obregali. da bo Mati božja Judeža jemala, mu odrezavo
odvrne: »Ko bo Janez kdaj moj. ga bom že naučila, zakaj ima pesti!«
Slog je baročen, pobarvan z latinskimi izreki. V narečne posebnosti loške
govorice, razen v redkih izrazih (smojka. šlinialu). se pisatelj ni spuščal.
Josip Vidmar je ob izidu knjige 1932 v Ljubljanskem zvonu ocenil loško
eklogo »kot preprosto stvarco, pisano z vso spretnostjo in barvitostjo Pregljeve
95
dobre proze, s subtilnim čutom za soglasje s celoto kakor tudi za literarno
zvrst ekloge. ki je v sorodu s pastoralo.«"
Obdobje razsvetljenstva, ko se je po vsej Evropi, posebej v Avstriji za
Marije Terezije in Jožefa II. pojavilo prepričanje, da je treba izobraziti preprostega
človeka, da je treba ustanoviti šole za vse. je našlo odziv tudi v loki.
Blaž Ivuinerdej. Radovi jičan. ki je bil v službi na Dunaju, je ob izidu
splošne šolske uaredbe 1774 predlagal, naj se na Kranjskem namesto nemščine
v osnovne šole uvede slovenski jezik. L spel je in 1.1775 otvoril norma Iko v
Ljubljani. V Loki je bil od 1772 do 1782 administrator freisinškega škofa grof
Janez Nepomiik Edling (1751—1795).IT štel se je sicer za Nemca, slovenščine
pa se je naučil doma v Ajdovščini in jo tudi v Loki uporabljal. Družil se je s
Kunierdejem. Japljem. Devom. Linhartom, Zoisom in Polilinom. torej z vsemi
glavnimi preporoditelji. Edling se je vnel za slovensko šolstvo in že 1776 predložil
poseben nasvet O ustanovitvi normalke v Školji Loki. Stopil je V stik z
opatom Felbingerjem, od l~~4 voditeljem vseli del za ureditev osnovnega
šolstva v Avstriji. Ldling je postal referent ljubljanske šolske komisije, a ostal
hkrati tudi loški administrator vsaj do 1782. Slovensko šolstvo je bilo tako
nekaj let povsem v njegovih rokah: predlagal je. katere šolske knjige naj se
prevedejo v slovenščino in do katere mere naj se upošteva pravi »narodni
jezik . Pripomogel je. da so izšle najvažnejše knjige za kranjsko šolo.'" Sam
pa je napisal dva slovenska teksta: Izvleček tiga velikega katekizma z uprašajnami
iuu odgovorami. 1779 v Ljubljani in Zahteve do šolmaštrov, 1778 v
Ljubljani. Edlingov jezik ni čist. odvisen je od nemške predloge, pravopis je
nedosleden.
Ko je Ldling odšel 1883 v Gradec za gubernijskega svetnika in imel
šolski referat, je vplival, da so bili za okrožne šolske komisarje imenovani
med drugimi Linhart v Ljubljano. I.očan Matevž Košir pa v Maribor.
Literarni zgodovinar Fran Kidrič pravi o njem: »Leta, ko je Edling služboval
kot administrator freisinškega škofa v Loki in bil hkrati referent ljubljanske
šolske komisije, pomenijo začetek »slovenske šole« na Kranjskem.
\ zadnjih letih freisinškega gospostva oz. tik po podržavljenju lreisinške
posesti srečamo v Loki še dva predstavnika naše razsvetljenske književnosti.
Valentin Vodnik je 24. julija 1798 S prijatelji obiskal Loko in Selško
dolino ter si za slovar, ki ga je pripravljal s Zoisom in drugimi člani Zoisovega
krožka, zabeležil nekaj slovenskih besed.'"
Leta 1815 je prišel k svojemu bratu v rojstno vas Žabnico Linhartov prijatelj,
preporoditelj in pesnik Martin Kurah. Zaradi navdušenja za Francoze
in za ideje francoske revolucije so ga oblasti nadzorovale. Internirali so ga v
kapucinskem samostanu v Loki. Ker pa mu niso mogli preprečili, da bi širil
nevarne nauki' in bi ga domačini obiskovali, so ga 1. 1815 izročili frančiškanskemu
samostanu v Novem mestu.20
Loka s slikovito podobo srednjeveškega mesta, muzejem in svojo preteklostjo
je v zgodovinskem pomenu med najzanimivejšimi slovenskimi mesti.
Dejstva pa. da so prvi slovenski zapiski i/. 10. stoletja povezani z imenom
ustanovitelja Škofje Loke. da se je v njej spočela slovenska cerkvena dramatika,
da je v loškem gradu dozorel in se uresničil načrt za slovensko osnovno
šolstvo, prvo po Trubarjevem prizadevanju za slovensko šolo. da je freisinška
Loka navdahnila pisatelja Ivana Tavčarja za najboljši slovenski zgodovinski
roman in dala pisatelju Ivanu Preglju vsebino za eno njegovih najboljših povesti,
dajejo Loki tudi velik literarno kulturni pomen
96
L i t e r a t u r a
1. P. Blaznik, Na obisku v Freisingu, LR 1 1954, str. 55—59; Zgornji stolp na
Kranclju, LR III 1956. str. 79; Fr. Planina, Škofja Loka z okolico, MK Lj. 1962. —
2. Zgodovina slovenskega slovstva I, Lj. 1956 — Fr. Tomšič, Pismenstvo, str. 171. —
3. B. Berčič, Škofjeloška mesečna imena, LR XIII, str. 144. — 4. P. Blaznik, Reformacija
in protireformacija na tleh loškega gospostva, LR IX 1962, str. "1—102, Upori
loških podložnikov v XV. in zač. XVI. stol., LR 11 1955, str. 65—70. — j . J. V. Valvasor,
Slava Vojvodine Kranjske, 1689, XI. knj., str. 36. — 6. F i'- Pokom, Loka, DiS 1894. —
7. Iv. Tavčar, Vita vitae meae, LZ 1883. — 8. Iv. Tavčar, Grajski pisar. LZ 1889. —
<). Iv. Tavčar, V Zali, LZ 1894. - 10. Iv. Tavčar, Visoška kronika, LZ 1919. —
//. Fr. Kos, Doneski k zgodovini Škofje Loke in njeuega okraja, Lj. 1894. — 12. A. Koblar,
Škofja Loka, DiS 1891, str. 124. — 13. Zgodovina slovenskega slovstva I, Lj. 1956,
M. Rupel, Protireformacija in barok. str. 305. — 14. F. Kalan, Opomba k berilu Začetek
škofjeloške pasijonske procesije. Slov. berilo za viš. razr. sred. šol IV. 1948,
str. 133—135. — 15. [v. Pregelj, Izbrani spisi, VI zv.. 1951. Osmero pesmi. — 16. J. A idmar,
Ocena Pregljevega VI. zvezka. LZ 1932. str. 496—498. — 17. Fr. Kidrič. Janez
Nepomuk Jakob Edling, Slov. biogr. leksikon I. Lj. 1932, str. 146—149. — 18. Abecedna
tablica, Japljev slov. nem. Ta veliki katekizem, Japljeva pesmarica. Kumerdejeva
Vadenja. Pohlinove Bukovce za rajtengo. — 19. Iz. Modic. Vodnik kot jezikoslovec.
DiS 1909, str. 415. — 20. A. Pirjevec Martin Kuralt, Slov. biogr. leksikon I, Lj. 1932,
str. 591—593; B. Berčič, Prvi literarni delavci z loškega ozemlja. LR IX 1962. str. 215
do 216.
Z u s a m m e n f a s s u n g
DAS LITERAR1SCHE ANI ITI Z VOX ŠKOFJA LOKA ZUR ZEIT
DER FREISINGER HERRSCHAFT
Die nahezu 800 jahrige Herrscliaft der Freisinger Bischbfe in škofja Loka hat
aucfa in der slovvenischen Literatur sichtbare Spuren hinterlassen.
Mit dem Namen des ersten Eigentumers des Gebietes von Škofja Loka. des
Bischofs Abraham, sind die ersten slovvenischen Niederschriften aus dem 10. JU., die
»Brižinski spomeniki < (= Freisinger Denkmaler) eng verbunden.
Aus Škofja Loka stammen auch die ersten Anfange der slovvenischen Dramatik
-- die Passionsprozessionsspiele. ein Werk des Paters Ronuiald aus dem Jahre 1721.
Der Administrator des Freisinger Bischofs in Škofja Loka Graf Edling trug als
Referent fur das Volksschulvvesen viel dazu bei, daj? gegen Ende des 18. Jh. die
niitigslen Volksschulbiiehor in slovvenischer Sprache erseheinen konnten.
Die Schriftsteller Ivan Tavčar und Ivan Pregelj haben škofja Loka aus der Zeit
der Freisinger Herrscliaft in ihren literarischen Werken meisterhaft dargestellt, der
erstere im historisehen Roman Visoška kronika* (= Die Chronik des Gutes Visoko),
und der letztere in seiner Idvlle Osmero pesmi 1= Acht Dichtungen).
Loški razgledi 97