^8 49^ ^ četertik 19. maliga travna. 16. list I. polovice. Spomladanska. __|e spomlad oblagruje nas, Nar lepši letni čas; Povsod veselje se glasi, Vse v novo oživi; Se kukovica v logu sliš' — Ko žene svoj prijetni vriš: Knku — kuku — kuku — knku. Na pašo čeda zopet grd — Na travnike lepd; Otroci rožce tergajo, Si venčike pletd; Skerjaučik v zrak zleti pojoč, In ptič moj poje na vso moč: — Kuku — kuku — kuku — kuku. Sestrica pisan bob sadi, Zivinco oskerbf; In brat drevesca snaži tam, Ki vsadil jih je sam; Metulj po rožcali maja se, Kdar kukovica glas daje: Kuku — kuku — kuku — kuku. Zatd is serca prav vesel Bogu bom slavo pel; Naj Njemu, stvarniku sveti, Moj duh vso hvalo da; Vse žive dni ga bom častil, Se bolj me glas bo veselil: Kuku kuku — kuku — kuku. Poslovenil P. Prebrisani sodnik. Neki mladeneč je zaupal slarimu možu, kteriga je posteniga mislil, sto goldinarjev, in se poda po svetu. Ko nazaj pride, opomni moža zavolj denarjev. Ta pa mu zaverne: „Saj mi nisi nobenih dal." Mladeneč ga gre tožit. Sodnik pošlje po moža in ga vpraša: „Ali vam je dal ta mladeneč kedaj kake denarje hraniti?" — „Meni nobenih", odgovori starec. „Ali imaš ktero pričo?" vpraša sodnik mladenča. „Prav nobene", odgovori mladeneč. — »Kje P& si' 122 mu bil denar izročil?" praša sodnik nadalje. „Pod nekim drevesam", pravi mladeneč. — „Pa si djal, de nimaš nobene priče! drevo je tvoja pričaj pojdi tje in reci, de mu jez zapovem, sem priti. Starec se smeja, in mladeneč reče: „Gospod! kako bo drevo sem prišlo?" Sodnik pa: Tu imaš moj perstan. Pokaži ga drevesu, de ti verjame, de si res od mene poslan. Gotovo bo prišlo. — Mladeneč vzame perstan in gre. Nekoliko potem vpraša sodnik starca: „Ali je že mladeneč pri tistim drevesu? — „0 še ne", odgovori starpc. — — Žalosten pride mladeneč nazaj~prekoč: Pokazal sini drevesu perstan, ali nT ne besedice čerhnilo, in tudi ni hotlo z menoj iti." — „Drevo je bilo že tukaj, in je popričalo, de si ti starcu denarje res dal shraniti." — „Koga?" — zarezi starec — „jez nisim nobeniga drevesa tukaj vi-dil." Mu reče sodnik: „To se ve, de drevo ni sem prišlo. Na moje vprašanje pa, če je že mladeneč pri tistim drevesu, si djal: O, še ne. Ko bi ti ne bil denarjev pod drevesam od njega dobil, kako bi bil mogel vediti, h kterimu drevesu de je šel? 'Vidiš goljufivec, kako si se prodal?!" Goljufivi starec je svojo hudobijo obstal, je bil po postavi s hudo ječo kaznovan, in je mogel mladenču zaupane denarje nazaj dati. j. bi. Vuzem v Metliki. (Konec.) Zdaj, ko so moji predragi bravci slišali, kako Metliška mladost veseli „vuzem" obhaja, bi gotovo že tudi radi vedili izvirek besdrfe „vuzem4' naniezto „velikanoč", kakor tudi izvirek popisane navade. „Vuzem" pomeni prav za prav spomlad ali vigred, kakor jo štajerski Slovenci imenujejo. Naredila se, je namreč beseda ^vuzem^ is stariga predloga „vi;l, ki pomeni „iz' ? in pa iz besede „zima." Imela bi se tedaj pra.v za prav glasiti „vizim"„ to je „iz zim,e" 4H „izzimek", ker smo tačas iz zimej Kadar smo pa iz zime^ je spce- 123 mlad. -*- Iz tega se lahko sprevidi, da ste besedi „vu-zem" in 5,spomlad" res ene pomembe. *) Se bolj se zeriači „viizem" z besedo „vigred"; to je „izgred ali izhod iz zime." **) Naši malikovavski preddedje so v starodavnih časih začetek leta, ki se .je z našo spomladjo začelo, veselo praznovali. Gre misliti, da so posebno ta praznik „vizim" (pozneje: vazim, vazam,, vuzem, vesna, viosna) imenovali. — Ko so se bili naši preddedje pokristjanili, so prenesli nekteri irae poprejsniga veseliga praznika „vuzma" na praznik ,,Kristusoviga od smerti vstajenja" ali „veli-konoč", in sicer pervič zato, ker je ta dan za kristjane vesel, kot je bil poprej za malikovavske Slovane „vu-zem"; drugič zato, ker je ,;ve!ikanoč" zlo tisto dobo, kot. je bil poprejšni ,,vuzem." *) Od tod tedaj ime „vuzem" namesto „velikanoč", ki je okoli Metlike; pa tudi štajerskim Slovencam še znano. Sveti Ciril in Metod, perva aposteljna Slova-. nov, ki sta bila sama slovanskiga roda, sta poznala preveliko ljubezen Slovanov do starih šeg in navad njihovih starišev. Pustila sta jim tedaj vse stare šege in navade, ki niso bile same po sebi napačne. Bala sta jim samo namesto poprejšne keršansko podobo in pomembo. Tako se je pri Slovanih veliko navad iz malikovavskih časov v keršanski podobi s kako pobožno pomembo do današnjiga dne ohranilo, kar je bravcam lanskiga „Vedeža" že znano. Stari Slovani so tedaj tudi še ko kristjaui „ vuzem," veselo overševali. Poprej so se le zato veselili, da je nemila zima minila. Mislili so namreč, da je zima Areliko *) Rusi imenujejo spomlad „vesna", Poljci „viosna". Ti dve besedi ste ravno lisle korenine kot „viizem", namreo ip „vi" in „sima", ne pa iz „tu|1 silna" (run je zima), kot nekteri mislijo. „Vnn je zima" (der Wintcr ift ' ausj preveč po nemsinf diši'. — Beseda „pomlad" ali „spomladlt je izpeljana iz ,,pomladili, spomladili se", ker se ta čas nalora vsa pomladi. **) cehi, Poljci in Rožanci na Koroškim se dan danainji govorijo'„vi„ namesto ),iz"» postavim: vibor namesto izbor. ***) Tako' je bilo nekdaj tudi ime „božitS", ki pomeni prav za prav m a 1 i g a boga starih Slovanov, na Kristusofo rojsjvo preneseno, 124 zlo, kteriga Černibog pošilja. Pozneje pa so se pri godbi plesaje in prepevaje veselili, da je naš nebeški odrešenik od smerti vstal, in tako ves svet prepričal, da je bil zares sin božji, da mu smemo tedaj vse brez po-mislika verjeti, kar nas je učil, i. t. d. Se pozneje se je sicer prava pomemba kake navade pozabila; ali navada je vender le ostala. Taka je tudi s popisano navado Metliške mladosti. In po tem, kar smo zgoraj slišali, ima ona svoj izvirek notri v malikovavskih časih naših preddedov. Navada pa „o vuzmi" popevaje „kolo igrati", je — po plesu in po ,.popevki" (pesmi) soditi —, kakor sim že rekel, berž ko ne iz Serbskiga v Metliko dospela. J. Navratil. Pet delov sveta. — Morje. Sedmi pogovor. Boštjan izdeluje pri peči toporiše za sekiro. Ptuji otroci pridejo eden za drugim. Menijo se z domačimi iskreno od poslednjiga reglanja in klepetanja. Nato se k Boštjanu obernejo, ko ravno sekiro na, novo toporiše nasaja. Kaj pa delate, stari oče? Boštjan. Novo toporiše sim sekiri naredil. Sim že zdavno našiga Jurja (hlapca) k temu priganjal. Ali on rajši za pečjo dremlje, kot dela. (Smeh.) Sim pa sam naredil. — Otroci! le delavni mi bodite. Kdor ne dela, naj tudi ne je. (Postavi sekiro v kot.) — Kako pa, ali še veste, od česa de smo se poslednjič menili? Tonček. Vemo: — de ima zemlja dvojni tek, okoli svoje osi, in pa okoli solnca. Perviga konča v 24 urah in napravi v tem času noč in dan. Drugiga konca v 365 dneh in to je eno leto. B. Prav pomnite. Le tudi vprihodnje tako! Ne&ika. Naša mati so enkrat rekli, de je vode veliko več kot suhe zemlje. Je li res? B. Res. — Suhe zemlje je le ena, vode alimor-ja pa dve tretini. Matevxek. Ali je zemlja v enim samim delu posebej, morje pa spet posebej? 125 B. Ne. Suhiga je pčt velikih delov. Pravijo jim: pet delov sveta. Vsak ima svoje ime. Pervi, v kterim mi živimo, se imennje Evropa, — drugi, v kterim so bili naši pervistariši rojeni, Azija, — tretji Afrika, — če-terti Amerika, — peti Avstralija. — Ves drugi prostor naše zemlje je z vodo pokrit. Matiček. Pa se t^h pet delov sveta eden drtigiga kaj dotika, ali jih morje popolnama loči? B. Amerika in Avstralija ste okrog in okrog z vodo obdani. Evropa in Afrika ste pa z Azijo na dveh mestih zvezani. Sicer so tudi ti tri deli suhiga z vodo obtečeni. — De hote to bolje razumeli, misli teši leseno kroglo na petih mestih suho, sicer pa okrog in okrog mokro. Pet suhih mestic pomeni pet delov sveta, mokri prostor pa vodo, ki veliko kroglo, zemljo, pokriva. Mislite si zdaj na eni polovici te velike krogle 4 velike dele sveta, na drugi pa samo Ameriko ves drugi prostor pa z morjem oblit; bote od te reči že nekoliko za-popadka imeli. Malevxek. Oe je Amerika na drugi polovici Zemljine krogle kot mi, ali nimajo Amerikanci tačas noč, kadar mi dan, — dan pa, kadar mi noč? B. Prav misliš, Matevžek! Si pokazal, de si vse dobro razumel. Janezek. Pa se morje ne zlije z zemlje, kadar se zemlja suče? B. Kdo ve, kaj de brani morju se z zemlje zliti? Tonček. Morde tudi nasevlečna moč zemlje? B. Prav — nasevlečna (ali tudi težna moč imenovana). Barbika. Ali to je pa vender čudno, de se morje, ki okroglo okoli zemlje leži, kar nič o boka s to ne vidi, ampak ravno kot miza. B. Prinesi mi čisto inajhin košček lupine vbitiga kurjiga jajca iz kuhinje. (Barbika prinese.) Kaj ne, jajce je okroglo? — Ali se ti pa zdi ta košček njegove lupine kaj obokast? 126 Barbika. Kar nič. Prav ravan se Vidi. B. Vidiš, ravno taka je z morjem. Kos morja, ki ga zamoremo na enkrat pregledati,5 je v primeri z veliko kroglo, zemljo, ravno tako majhin, kot ta lušinica proti celimu jajcu. Toraj se nam vidi ravan, ce je tudi nekoliko obokast, kakor je ta lušinicla. Nexika. Kteri del sveta pa je nar večji? B. Azija je nar večji, Evropa Mar manjši. — Janezek! ali veš ti še imena vsih petih delov sveta? Janezek. Vem. Evropa, Azija, Afrika, potlej . . . (dalje ne ve. Barbika mu tiho na vsesa pove: Amerika) . . . Amerika pa Avšterga. (Smeli.) B. Ne bo dal ->- Avstralija, ne Avšterga. Ne smčš prec pozabiti. Naj bo za danes dovolj. COtrojci se še nekoliko poigrajo. Nato ptuji po navadi odidejo.) Lastovke. (Povčst.) Veselo se je zopet lepa zelena spomlad prikazala. Vse se raduje in pražnje k novimu življenju vstaja. Ptiči so se začeli veselo gnjezditi, po vsih logill in vertih se sliši in razlega njih črič iu žvižg. — Tudi prijazno žver-goleče lastovke pridejo zdaj iz p tuje dežele, perljudno letajo okoli kmetijskih poslopij in si išejo in popravljajo svoje stare gnjezda. — Ravno mati in otroci na pragu sedijo, ko začnejo drobni ptički, pohlevne lastovke okoli hiše in strehe ferfrati in žvižgati. „Vidite, vidite", pravijo mati, „kako prijazno nas lepi ptički pozdravljajo in nas za stanovanje prosijo? Ne storite Vunder dobrim ptič— kam nič žaliga!//Kdor lastovke od hiše spodi, spodi tudi srečo od hiše." >— Sosed je gnjezdice revnih ptičkov pokončal in jajčica pobil, in ravno od tistiga časa gre pri njegovi hiši vse v nesrečo in rakovo pot." — Jožek pra-ša zdaj očeta, ce je res tako. Oča mu poterdijo in pravijo : Če hočemo to prav razumeti, je pač gotova resnica. Sosed je vse dobre, lepe in pobožne navade svojih pred-dedov pozabil in v nčmar pustil, le kake prazne si je še 127 obderžaj. Njegovi stariši so radi uboge ptičke imeli in jim, radovoljno tu in tam gnjezditi pustili. Cela družina je mogla zgodaj z žvergolečim^ptički vred vstati in pridno za delo prijeti. Sedajni gospodar pa, ki je do ljudi in žival terdoserčen, ki cele noči po kerčmah poseda, igra in popiva, tse ni pustil več od pridnih ptičkov zgodaj na delo buditi. Jezil se je, de mu niso jutrajniga spanja privošili, zato je.njih gnjezdo razdjal in ptičke terdoserčno in nemilo pomoril. Zdaj Ieneža nihče več k delu ne budi in ne opominja. VeČ ne dela in ne moli, le postopanje, popivanje in zapravljanje mu je mar. Vse gre po ti poti pri njegovi hiši v kobar. Tako je tedaj resnica, de je on z lastovkami vred srečo od svoje hiše spodil. „Kjer greli in lenoba se širi, Pobegnejo sreče izviri." 4- Praprotnik. Strup po kuhinjski posodi. v Železna kuhinjska posoda, postavim: piskri, ponve i. t. d. je kaj škodljiva, ako je gospodinja snažne ne derži. Marsikteriga je že po trebuhu červičilo, da se je zvijal kot kača, pa ni vedil, da je tega nesnažna ponva y< kuhinji kriva, Nar nevarniši posoda pa je kotlena ali kufrasta. Pa kotlovini se naredi neka zelena ruja (erja), ki se imenuje zeleni volk (Griinspann). Ta zeleni volk, ki ga je morde kdo že na kakim krajcarji vidil, je naryhujši strup. Ceni kotlena posoda dobro dobro pplošana, to je, pocinjena; se zejeni volk jedi primeša. Človek, ki tako jed zavžije, mora večidel vmreti. V Zagrebški du-t hovšnicr je pred več leti end 'noč 20 ali 30 mladih duhovnov vmerlo, ker se je bil zeleni volk takih, slabo pološa-nih loncov jedem primešal. Zapametite si to, drage deklice, za tisti čas, kadar bo.te gospodinje. Ker so krajcarji) tudi iz kotlovine narejeni, jih tudi ni varno v usta jemati} sosebno tačas ne, kadar se knj zeleniga na njih vidi. Koliko nevarnije pa je, krajcarje celo požirati, s čemur se nek- 128 teri fantalini bahajo! Tode mislim, da bi tega še nobeden storil ne bil, ko bi mu bila nevarnost znana bila. Vraže ali prazne ve>e. Ce blizo kake hiše, v kteri bolnik leži, zvečer sova uka, — pravijo — bo sinert v hiši. (Poprej ali pozneje gotovo; pa ne zat6, ker je sova ukala. Znalo bi se pa zgoditi, da bi babjeverni bolnik, ki kaj takiga verjame, sovo zaslišati, strahu vvmerl.) Ce se o hudi uri v ogenj blagoslovljene (žegnane) kosti veržejo, ne bo toča pobila. (Ze dostikrat je toča pobila, desitudi so blagoslovljene kosti v ognji gorele. Ali bab-jeverci še zmiiaj svojo terdijo.) Kako živino ognju oteti? Živina se ognja boji, in se ne da iz hlevov ali stal izpeljati, kadar gori. Zavezi ji s kako ruto, cunjo ali plahto oči, ali verzi ji svojo suknjo, plajs čez glavo, da ne bo ognja vidila; šla bo za tabo, kamur koli jo boš peljal. IiOnčar. Lončar sedeč nad lončarskim kolovratam dela iz ilovice lonce, verče, kožice, sklede, persteno posodo, peč-nice, podkve i. t. d. Potlej jih pa žge v lončarski peči in jih oblije z lošam (jih pocini). Drobtinice. Želeno je 9krat, srebro lOkrat, svinec llkrat, živo srebro 1 Škrat, »lato 19krat težje od vode. Popir iz cunj, kakoršen je naš, seje znajdel v Ičtu 1240 po Kristusovim rojstvu. V lčtu 1006 je bila v Ljubljani strašna kuga. Nenavadne besede v tem lista. Obokaslo, namesto f veljbasto, od „obok" (f veljb}. Vse gre v kobdr, to je narobe, napak. Rozalija, Egery založnica. J. Navratil, vrednik.