Poštnina plačana v gotovini. Leto XIX. št. 5.
MURSKA SOBOTA, 31. januara 1932.
Cena številki 1 Din.
                                      Glasilo Slovenske Krajine.
                            Izhaja vsako nedelo. — Uredništvo i uprava M. Sobota. Križova ul. 4.
                                                            NAROČNINA NOVIN ČETRTLETNO
doma: na posamezni naslov 6 Din., 25 p., na sküpni naslov če jih najmenje 5 komadov naročenih 5 Dinarov; v inozemstvo: 18 Din. Če se januara plača celoletna naročnina, znaša ta 50 Din.
                                                          Pošt. Ček. pol. Štev. 11806.
       CENA OGLASOV na oglasnoj strani: Cela stran 250 Din., pol strani 140 Din., ¼ strani 75 Din., ⅛ strani 35 Din., 1/16 strani 17 Din. Cena malim oglasom do 30 reči 5 Din., više vsaka reč 1 Din. Med tekstom vsaki oglas 15% dražji. Pri večkratnom oglašüvanji popüst.
                                                                Rokopisi se ne vračajo.
                                                   Gda zmagamo?
     Zdaj, gda svet v tak velikih nemiraj žive kak malokda, nastane samoobsebi pitanje, kak premagamo vse te poteškoče? Kak premagamo posebno dvoje nasprostev: sovraštvo do bogatejših i trdosrčnost do siromaškejših?
     Odgovor na oboje je eden. Zmagamo samo tak, če premagamo sebe.
     1.     Siromak se mora premagati. Nesme misliti, da je vzrok njegovoga siromaštva bogatec. Včasi je sam kriv svojega siromaštva, kak napriliko te, če je zapravlač. Če pije rad, če njemi deca hodi v obleki, štera nikak ne odgovarja njegovomi siromaštvi, če troši preveč na pušenje, če si zbira pri jeli: Takši siromak če pride v nevole, si je te zaistino sam kriv. Nikdar pa ne bogatec. Zato, če takši siromak šče, naj njemi pomaga bogatec, je dužen sam sebe premagati, to je dužen je potrato, zapravlanje omejiti i trošiti samo na najbole potrebno. Gda to včini, ma juš do miloščine, do smilenja kak vsaki pošten siromak i njemi te miloščine bogatec ne sme odrečti.
     Potem je pa ešče edna reč, štero mora siromak premagati; nevoščenost. Dostakrat se zbüdi v siromaki miseo: zakaj ma te i zakaj nemam jaz?! Takše misli si pravi siromak prežene s tem pravičnim odgovorom: če bi se jaz tak mantrao, kak se vnogi bogatec mantra, če bi tak šparao, kak te špara, bi tüdi več meo. Jaz sodnik nesam, naj sodi pravični Bog, on zna šteri botagec je krivičen i šteri ne. Takše misli pomirijo srce i zadovolijo človeka pa ga sposobnoga včinijo, da prime vsikdar teliko pomoči od bogatejših, keliko potrebüje v istini.
     2.     Ma pa sküšnjave tüdi bogatec, štere mora premagati i to dosta vekše kak je ma siromak. Te sküšnjave se süčejo okoli vrednosti, štere ne bi rad zmenšao, nego jo vsikdar bole povekšavao. To želenje, postati vsikdar bogatejši, njemi otrdi srce, da je ma dostakrat zaprto srce, kda bi je je mogao meti odprto. Da bogatec ne sme pozabiti, da čeravno s teškimi trüdi zaslüžo svoje bogastvo, toga nikdar ne je dobo brez božega blagoslova. I te blagoslov so dostakrat sprosile molitve siromakov, štere Bog posebno rad poslühne. Potem pa nesme bogatec pozabiti, da njegova vrednost je v prvoj i zadnjoj vrsti ne njegova, nego boža. Bog njemi je dao vrednost, naj jo vživa ne sam, nego naj jo vživajo žnjim vsi tisti, ki so boži. Boži so pa nikaj menje, kak on vsi njegovi bližnji, predvsem pa siromacje, ar je sam Bog naznano, da so tej posebno njegovi prijatelje i da vse
  ka njim damo, Bogi damo. Dosta, predosta dugov mamo do dobroga Boga. A vse te duge moremo zlehka plačati, če spunimo svojo dužnost do siromakov.
      Premagati se mora bogatec i njegova zmaga je v tom, da si srce omehči. Premagati se mora siromak tüdi i on zmaga te, če je do bogatca pravičen. Gda smo se tak premagali, smo zvračili najhüjšo rano: socialne krivice.
                                     KÜHAR ŠTEFAN.
      Letos je 50 let, kak je rojen Kühar Števan, naš veliki rodolüb, goreči delavec za stvoritev Jugoslavije te, gda je narodni sovražnik to delo držao za veliki greh i je preganjao. Pokojni je pa bogao svojo düšnovest i je celo svoje mlado živlenje posveto svojemi zavrženomi slovenskomi narodi pa toga gojio za lepšo bodočnost, za samostalno, lastno narodno državo. Vnogo i jako lepo je pisao pokojni v slovenskom jeziki za svoj slovenski narod i v tom büdio i potrdjavao narodno zavest. To je prva i najvekša zaslüga Kühar Števana. Drüga pa k prvoj ednaka: kinče našega naroda, njegove pesmi, njegove pripovedke je na stotine nabrao i ž njimi obogato književnost. Vnogo teh je že objavlenih, vnoge pa ešče čakajo na objavo.
      Njegov kratki živlenjepis je sledeči: Rodio se je v Bratoncih l. 1882. julija 29. od premožnih kmetskih starišov. Osnovno šolo je obiskavao v Beltincih. Do 17. leta se je včio sabolije (krojaštva). A da je začüto v sebi pozvanje na nekaj višišega, zato se je dao spisati v Lendavi v meščansko šolo i tü v 2 letoma zvršo 4 razrede. Zatem je napravo potrebne izpite za prestop v gimnazijo, štero je dovršo v Kaniži. Po zrelostnom izpiti je stopo v semenišči v Somboteli: dühovnik bi rad postao. Ali dober Bog je meo drüge namene ž njim. Lotila se ga je jetika i že prvo leto je mogo semenišče zapüstiti. Edenajset let se je borio z močnim betegom, šteri ga je l. 1915. sept. 24. premagao. Vmro je v naročaj svoje dobre slovenske matere, štero je tak jako lübo i v njej ves slovenski rod. Edenajset let betega i to teškoga betega je za njega ne bio čas počitka, nego čas nevmornoga dela. Desna roka pri vrejüvanji vseh naših listov je bio pokojni pa poleg toga vnogo pisao za „Zgodovinsko drüštvo“ v Maribori i v drüge liste.
      Njegov živlenjepis je objavljen v kalendari za l. 1916. Konča se zahvalni spis z etimt rečmi: „Dosta je dosegno pokojni z svojimi spisi. Vnogi se navčo na lübav do domovine i svojega naroda. Ka pa ne je mogo on doprinesti, doprinesemo mi njemi v spomin, da njemi lehek bo počinek v grobi:
        Ka nej dosegno si tü Ti,
        Dosegnoti želemo mi,
        Da Sloven bio bi pošten vsak, Kristjan i dober narodnjak,
        Tam gori da bi vidili Med svetlimi se zvezdami.“
      On se ne mogo včakati Jugoslavije, čiravno jo je iz celoga srca želo. Včakali smo se je mi, šterim je teliko navdüšenosti sejao v srce. Letos je 50 letnica njegovoga rojstva. Letos njemi dajmo hvalo za njegovo narodno delo. I ta hvala naj bo izvršitev tistoga, ka smo obečali pri njegovoj smrti: da se ne spozabimo ž njegovoga düha i njegovoga groba tüdi ne. Njegov düh i lübezen do naroda gojimo povsod, predvsem pa v naših spisaj, gde staplajmo po njegovih stopinjaj; — njegov grob pa obiščemo letos za 50 letnico rojstva i položimo na njega skromno spominsko ploščo naj počastimo velikoga sina Slovenske Krajine.                        \
                                                                                                                     Črensovci: KLEKL JOŽEF.
                                                 Politični pregled.
     Jugoslavija. Otvoro se je parlament i senat v Beogradi. Obojega je odpro Njeg. Vel. kralj Aleksander. V svojem govori je povdarjao veliko gospodarsko nevolo, štera tlači polodelca i naglašüvao, da naj bode poleg drüge edna prvih brig novoga parlamenta ta, da zbolša cene kmetijskim pridelkom. Poslanci so krala pri prihodi v parlament i odhodi z parlamenta glasno i toplo pozdravlali.
     Španiji grozi komunistična revolucija. V Saragossi sta 21. januara sredi mesta eksplodirali dve bombi, edna pred cerkvenimi dverami, drüga pa pred nün-skim samostanom. To delajo komunistični delavci, šteri je oboroženi okroglo 14.000. Delavce hujskajo voditelje komunistov. Delavci so tüdi na raznih krajih napadnoli policijo ino so se med sebov strelali. Na več krajih je tüdi železniška cesta porüšena od komunistov. Iz vsega toga se vidi, da bode prišlo v Španiji do velke revolucije. Španska država tüdi misli razpüstiti jezuitski red, pravi da so ti redovniki državi nevarni, — Vojaštvo je z vekšega napravilo red i dosta komunistov zaprlo.
     Bolgarija ino Albanija sta sklenili prijatelsko pogodbo, štera določa pravice Albancov v Bolgariji ino Bolgarov v Albaniji. Tak si lehko slobodno oba naroda zidata svoje šole i cerkve, v šterih šolaj včijo vsaki v svojem jeziki. Ka pa Slovenci v Italiji, šterih je ½ milijona, gda pa tej
NOVINE Spravite v vsako hižo, ki lübite naš narod i Slovensko krajino! Največ Pričaküjemo od naše mladine, ki si je naroči i ka je razširi!
                                                          2
NOVINE
                                                       31. januara 1932.
dobijo pravice, štere njim idejo po božem i naravnom zakoni?!
                                                          Krvava bojna v Ažiji.
     Že smo v zadnji Novinaj nikelko pisali od boja med Kitajskov i Japonskov. Da pa bodemo razmili, kak je prišlo do te bojne, si malo pogledamo velko kitajsko državo, v šteroj se bije ta krvava bojna.
     Pokrajina Mandžurija, štera je velka za pet Jugoslavij, je jako rodovitna i bogata dežela. Do zadnji let je bila ie malo naseljena. V zadnji letaj, gda je bila v Kitajskoj bojna med domačim kitajskim lüdstvom i njihovimi generali i strašna lakota, so se Kitajci začnoli seliti v redko naseljeno i bogato Mandžurijo ino jih je zdaj v toj pokrajini že blüzi 20 milijonov. Tak ma zdaj Mandžurija 25 milijonov lüdi, lejko bi pa dala krüha 80 milijonom. Pred par leti so se pa tüdi Japonci začnoli seliti prek Velkoga morja (Öcena) v Madžurijo, šteri je bilo preveč doma na Japonskom. Japonci so dali včasi za Mandžurijo dosta penez, najmre so zgradili več železnic i odprli dosta rüdnikov, ar je tü dosta zlata, srebra, železa, svinca i petroleja. Zato so šteli meti Japonci nad Mandžurijov velko oblast, štero pa je odločno odklonila Kitajska i pravila, da se država, štera leži tak daleč prek morja, naj ne meša v kitajske razmere. Jako je tüdi Japonce čemerno, da so Kitajci ne šteli küpüvati japonskoga blaga. Tak so porabili Japonci velko povoden, štero je napravila lani Jang-ce-kjank (Žuta voda), štera teče po sredini Kitajske i je edna med najvekšimi vodami na sveti, da sami poiščejo zrok za napad. Japonska vojska je začnola napadati novembra 1931. Mandžurijo i že včasi začetka je bilo na več sto Kitajcov mrtvi. Japonci so se ne bojali opominov drüštva narodov, ne Evrope ino tüdi ne Amerike. Kitajci so se večkrat obrnili na Drüštvo narodov, štero bi naj napravilo mir ino zabranilo Japoncom napadati Mandžurijo, liki do zdaj se je Drüštvo narodov pokazalo brezi moči. Japonci pravijo, da ne mislijo deželo vzeti za sebe, vidi se pa,
da bi jo radi. Po našoj krščanskoj veri je takše ravnanje razbojniško. Kak Povsedi, tak so se tüdi na Kitajskom prvi oglasili dijaki, ki zmerom delajo nemire i kričijo proti Japoncom, posebno po Nankingu, Šanghaju Kitajskoga ministra za zvünešnje zadeve Vang-Čeng-tinga, šteri se je dijakom vido malo odločen, so ranili i prisilili, da je odstopo. Dozdaj so bili Kitajci v več bitkaj premagani i majo dosta mrtvi, tüdi na japonskoj strani je dosta mrtvi. Zdaj so že Japonci vdrli daleč notri v notrašnjost Mandžurije celo v Šanghaj ino do „velkoga zida,“ šteroga so kitajski casarje postavili v srednjom veki v obrambo pred sovražniki i ropari.
      Čeravno je Kitajcov 400 milijonov, to je dosta več kak Japoncov, so Japonci močnejši. To pa zato, ka majo bogše vojaštvo, orožje i drüge potrebščine za bojno. Drügi vzrok pa je tüdi to, da so Japonci močnejši, zato ka so Kitajci nej složni med sebov.
      Od napredüvanja te bojne mo palig drügoč pisali.
                                D. Lendava
 —   Zadoščenje. Cela Lendavska fara se je zgrozila nad dejanjom, štero je včino na svetom mesti hüdodelec. Prosila je, naj se vernikom da prilika, da javno dajo dragomi Jezuši zadoščenje. 19. toga meseca opravleno zadoščenje je bilo nad vse genlivo. Od zajtra do večera je klečalo pred izpostavlenim Najsvetejšim po več sto lüdi. Po predgi je bila tiha sv. meša, pri šteroj je lüdstvo na glas molilo žalosten rožni venec. Več jezer lüdi je po meši na glas, s skuzami v očej molilo zadostilno molitev. Pobožnost se je zaklüčila večer ob štiraj.
 —  Požigalci odkriti. Vsa okolica Dolnje Lendave je pod vtisom odkritja požigalcov pri Tokajovih v Čentibi. Zadnji čas je nekak vsako leto večkrat zažigao pri Tokaji, posestniki lepe kmetije i paromlina. V trej letaj je petkrat pogorelo. Zadnji čas je že tak bilo, da so že nej več vü-
pali niti spati, ar so se bojali, da jim zažge tüdi hižo, i je v nevarnosti bilo tüdi njihovo živlenje. Cela okolica se je zgražala nad tem divjaštvom i je pomilüvala opče spoštüvano Tokajovo rodbino.
      Nedavno pa je zgoro tüdi paromlin, vreden več stojezer. Ne samo, da so domači i zavarovalna drüžba s tem trpeli velko škodo, nogo je siromaškomi lüstvi v dolnjem konci Prekmurja bilo onemogočeno mlenje. Vse si je želelo, da bi požigalce že venda ednok dobili v roke. Prišli so celo detektivi. Tüdi so pravoga požigalca prijali. Dokazi za njegovo krivico pa so ne bili takši, da bi na podlagi tej mogli zadevo dale preiskavati, zato so henjali dale iskati. Zadeva je prišla na den po prizadevanji domačega hlapca.
      Domači kočijaš, veren sluga se je spüsto z ednov osebov, na štero so somlili, da je tüdi nekaj kriva, v prijatelstvo. Zvedo je vnogokaj, ka je brez dvojbe povedalo, što je krivec. Kočijaš je to pri ednom obiski pri Tokajovom zeti v Tešanovcih povedao. Celo zadevo je vzeo v roke zet. Naznano je taki orožniškoj komandi v Soboti, štera je vse potrebno včinila, da so prišli krivci v roke pravici.
      Eden, ki je znao za celo zadevo, je bio domači mlinarski inaš. Te je vse ovado. Drügi, ki je v istini zažigao, pa je dugo tajio. Kda so njemi pa iz vadlüvanja inaša vse dokazali, je orožnikom pred svedoki tüdi pripoznao. Oba pa sta vadlüvala, da sta bila najetiva za peneze, da naj tak dugo zažigata pri Tokajovi, dokeč se „iz Čentibe ne spucajo.“ Na podlagi toga vadlüvanja so oblasti že zaprle edno jako bogato osebo. Či je to istina, potom je to jako žalosten dokaz, kama pripela človeka parovnost po imanji i nevoščenost, štera nemre trpeti, da bi što drügi tüdi naj živo s poštenim delom i zaslüžkom.
      Cela okolica se veseli, da so prišli v roke hüdodelci i da se je rešilo dobro Tokajovo drüžino strašne nesreče. Osobito pa se veselijo siromacje, ki so v časi stiske v mlini dobili na porgo živež i so plačali, kda so mogli.
                                                                                                                    Mihael Mihajlovič Fujsov;
      Potnik pod večer . . .
      „Vüvi bi začnoli, jaz bi že te pomagao.“ Zaistino bi rad po spremembi, tüdi spevao bi. Tak ves dén mikati repo, skoro brez misli. Komaj da te včasi obišče spomin.
      „Gda si ménši bio, si lekaj rad spevao . . . “ se je nasmehnola sosedova.
      „Kak kokotek,“ je djala slüžečka.
      „Zakaj ne bi“ . . . se je brano on.
      „ . . . če je Bog človeki grlo dao za spevanje,“ se je obrnola slüžečka vkraj. Sosedova je prasnola v smeh, da je stari zdigno pogléd, si obrisao oči i nos z rokavom. Hlapec je onemoglo potühno, telko, da njemi je šo spomin, mimo oči, zakaj niti reči ne pravo.
      Po koniki se je nekak pelao. Možki je šo kre kol, se držao za ročico, priganjao krave i pokao z bičom.
      „ . . . Čati, Roža! . . . Hopne, Naroga!“ Ali krave so šle kak prle i kak da se ne bi brigale, ka njim što pravi.
      „Ka bi se redili norca ...“ je šteo prositi. „Mladost je mladost i vsakši se je naj veseli, kak čeden, tak nori, bogat i siromak, vsakši ma pravico do nje, četüdi jo vnogim kratijo . . . Lepši časi so te bili.“
      „Bog moj!“ je zdehno stari.
      „Gde je vse tisto . . .“ je mislila sta-
ra i se stegnola za hip. I misli so romale ta daleč, daleč, proti mladosti . . . Ali predaleč je vsem malo spominov je ostalo, pa šče ti nejasni, da človek ne ve, so li njegovi, ali gde pobrani. Iz kesnejših let so ostanoli — ali tej so bridki. Človek bi se najrajši obrno i njim tak pomahao z rokov v slovo, da bi se jih kak najprle rešo i odkrižao. Tik za mladostjov se začne živlenje — bridkost. Komi naj vse to ostane, ka sta njeva, stariva, duga leta nabrala? — Stari zamahne z rokov, kak da bi rad odgnao spomine: — Naj bo! . . . Istina, ka sta mela sina — ali ka bi vlačo vse to na den — šo je v svet i nigdar se več ne vrno. Resan, da so bili vsi krivi, kak eden, tak drügi . . . Ka je, to je . . . Bog zna, če se gda več povrne . . . Nihče nigdar ne znao, gde je, nihče ga ne več vido . . .
      „Prej, Marko, ka si prle lekar rad okoli hodo, potüvao, vandrao ali kak se že to lepše pravi“, je začnola sosidova. „Da si že pol sveta obhodo.“
      „Še ne vsega“, se je nasmehnola slüžečka dekla. „Malo je slüžo, samo ednok ga ne bilo. Vej ga Bog, gde je vse hodo . . .“
      »Sam, vnogo sam hodo i če bi eti vse komi pripovidavao, znam, da nega človeka, ki bi mi vervao.
      Lehko ga je on gde vido, pa nešče povedati, sta mislila starca.
    „Ali edno je: kem več človek hodi, lehko menje zna, bar eti pri nas. Pri nas so tisti najbole modri, šteri so komaj prek Müre poglednoli, za Dravo že ne vejo i komaj vervlejo, da je morje na sveti. Tisti pa, ki so kaj hodili i probali i spoznali, gda so mislili, da kaj znajo, da nikaj ne razmijo, tiste pri nas mamo za nimake, ali jih pa nikaj ne bi bogali, če bi raj pravili.“ Kama je mero Naško, so ne znali. Lehko, da se je šteo pohvaliti, lehko, da se njemi je razvezao jezik. Istina je, da včasi takši lüdje, ki se nam tak bole vidijo, včasi jako globoko gučijo. Ka se je leta i leta nabiralo v njüvih düšaj, da to ob posebnoj priliki pride na den i se zlije v bridko obtožbo. „Istina, vnogo sam hodo“, je nadale gučao. I vnogo sam kušao
—   same bridkosti. Ali človek se tak vsemi navadi, da ga nikaj ne potere. Ali postane jako razumen ali top do vsega. Telko groze sam vido, da če bi se eti pred menov na küp sklala — kak mi je že znana
—   zosagao bi se, da ne bi več Poznao sebe. Vido sam tam naše lüdi, ječali so pod delom. Resan, da jih nikaj zadene, da se obogatijo i se te doma okoli kažejo; ali vido sam tüdi takše, ki se nigdar ne bodo več vrnili — zavolo siromaštva. Doma so bili siromaki, ar so se siromaki narodili, tam pa jih pa bije usoda z bičom,
                                                       31. januara 1932.
NOVINE
                                                          3
šteroga so ne zaslüžili. Ali vnogim takšim šče gori v srci. Pozabili so na dom, ob posebnih prilikaj pa se njim obüdi v srci i vsi tisti se samo vzemejo na noč, samo, da vidijo dom, rojstno hišo; i doma? doma vležejo i vmerjejo.
           „Tak se njemi godi siromaki“, sta trpela stariva. „Vrno se bo, samo, da si pogledne. — Prinesi ga Bog“,
           „Da, sila naših lüdi je v sveti. Vse so, ka si je mogoče misliti. Premali kolač je spekla mati svojoj deci. Edni so morali iti, ar njim nikaj nej ostanolo, šče drobtinje nej, drügi so nej bili zadovolni: — Premalo da so dobili. Velki je svet, nindri že raste za nje krüh . . .“ Ne bom v oči metao. Vnogo jih je, ki si morajo iti slüžit krüh, le žalostno je to, da se takšim siromačekom slabo godi. Zdelajo se za nikelko let, te se vrnejo, želni domačije i — vmerjejo. Ali vnogo je tüdi takših, ki bi lehko živeli doma, pa jih zvabi tüjina, zapüstijo dom, vse, pa odidejo: — Tam je bolše? Poznao sam celo človeka, šteroga je oča zgono v svet. Oča je bogat, ali njega gono: „Telko pa telko moraš zaslüžiti“, njemi je pravo. I sin je bogao, niti reči ne pravo, — šo je. Nej je bio čeden človek viditi, pa mislim, ka tüdi ne bio. Iz čob se njemi je vsigdar cedilo dol po bradi, cupkalo tamodnet za robačo, nakla, kamašte.
Mislite, ka ne prislüžo zapovedanoga. V petih letaj pri vsoj svojoj kratkoj pameti. Ali zagnüso se njemi je oča, (ne sodimo ga! prav je meo!), pravo mi je, ka ne de prle šo domo, dokeč nede slüto, ka sta oba vmrla. Te bo prišeo, ka si pogledne dom. Pet let je slüžo; gda je meo telko, kak je trbelo, je gori povedao slüžbo, gde bi se lehko obogato. I šo je po sveti namesto domo. Pravo mi je, ka bi bilo greh, ka bi on, ki bi lehko na svojem živo, meo tak dober slüž, na jezero lüdi bi pa vmiralo, ka nemrejo nikaj prislüžiti. Pa Vam je prepüsto vse nikšemi vdovci, ki je meo petero dece, pa ne krajcara penez več.“
      „On je bio . . . Nihče drügi nej mogeo biti . . . Poslao je peneze; njega pa ne bilo več . . .“ je trepetao stari i kak da bi rad pitao nekaj, pa nemre.
      „On je bio . . . Nigdar ga več nedo videle moje oči. Bog moj, ka sam si to zaslüžila, kelko zdaj trpim“, je vzdihavala stara.
      „Tiii-si-ga vi-do?“ je grgrao čüdno stari pri hlapci i žmetno hropeo.
      „Koga?“
      „Nje ga! . . . Koga pa drügoga . . . Nje-ga!“
      „Vido, gda je šo v svet iz slüžbe. Rad bi ga šče ednok vido i njemi segno v roko. Malo je dnes na sveti lüdi s takšim srcom. Več pa jih je, ki bi njemi leh-
      ko bili za očo. Kak je ne bio čeden, srce je meo prelepo. Če bi sami takši lüdje bili na sveti, te bi vsem dobro bilo. Te bi bila pravica za vse vednaka. Srce zna soditi pravico, pamet je pa nešče. I zato bi njemi šče ednok rad pogledno v oči, tiste lepe, dečinske oči. Ali dugo je že od tistoga časa i nigdar me nej več pot daleč v svet zanesla.“
      Jako so se te zosagali vsi trije, gda je stari prisedo k ženi na küp repe. Oba sta se napnola nizko i bridko vzdihavala.
      „Za Boga svetoga, ka pa je?“ je skočo Marko k starima.
      „Lehko, Marko, znaš, odked je bio doma?“
      „Nevem, ne mi povedao!“ je odkimao, oči so njemi pa obstanole na strganom človeki, ki je prišeo po poti ob njivi, obstano pred njim i jih čüdno gledao.
      „Za Boga! Ve vam je to on!“ I prle, kak se je popotnik zavedao, njemi je že Marko stiskavao roko. I stariva stariva sta oba ednok kriknola radostno i boleštno:
      „To je on!“ i sta omahnole. On, popotnik, pa se je obrno i kak je prišeo, je — odišeo. Šče je vzdigno roko i zamahno kak v slovo vsem . . .
      Vmro je, kak mirajo vsi popotniki, šče tisto noč nindri v sosednoj vesi na seni.                         (Konec.)
   Slovenska krajina.
   —    Novi papir za Novine je prišeo. Dnešnja številka je že na njem štampana. Na tej 4 stranej, štere so vekše od prvejših, z gostim tiskom bodo Novine izhajale. Večkrat, posebno vekše svetke pa damo 8 strani. — Uredništvo i uprava Novin.
   —    Predge g. Sakoviča so se naročnikom jako dopadnole. Želejo pa tej, naj je v celoti objavlamo v Marijinom Listi. Poslühnoli smo njihovo prošnjo. — Vr.
   —  „Nedela“ bo za evangeliumom od-
sehmao prinašala krasne reči svetoznanoga cerkvenoga govornika Senjeri (Segneri Pavla iz Milane. Začnemo je z „vcenitvijov düše.“                      
   —    Žižki. Pri siromaškom Čurič Ivani, po domačem Horvateki so odnešene kokoši.
   —    Rop na Krajni. Neznani roparje so vdrli v hišo Zadravec Matjaša i odnesli postelino pa obleko vu vrednosti 5000 Din. Vdrli so skoz grenar, gde so pa zrnje pri miri püstili.
   —    Gederovci. Pri nas se je začela kmet. nadal. šola.
   —    Petanjci. Müra je prinesla vtoplenika, šteri je bio na pol nagi i je meo rano na glavi. Mogoče ga je hüdobna roka vmorila i oropala, potem pa v vodo vrgla.
   —    D. Bistrica. Siroti Lebarovoj je hüdobna roka odnesla vso kukorco. Fajnšček se približavle i zakunjeni gulobje se ščejo s kukorcov sirote namakati. Ali je Bog pravičen nad nami, že pride obračun.
   —    Zgübila je 400 Din. edna ženska na poti iz Žižkov proti Mostjam (Hidvegi). Zgodilo se to 19. januara. Ar je penez teško zaslüžene delavke, se prosi pošteni najditeo, da je izroči v Črensovcih pri lastniki Novin.
   —   Napad na cesti. Jan. 17. je šo Kolman Alojz domo v Satahovec iz
M. Petrovec, gde ie bio na obiski. Med Gradiščom i M. Črnci so ga vtistoj maloj šumici počakali trije moški i zahtevali od njega peneze. Ar tej nej njim je izročo, so ga napadnoli. Z nožom so ga po glavi zosmicali, da je mogo iskati zdravniško
pomoč i zimski kaput so njemi vse razrezali. Ar se je krepko brano, njim je srečno vujšo. Pri toj priliki oprosimo srezko načelstvo, naj da orožniškim četam nalog, ka obhodijo vesnice po noči, i razženejo mladino, štera se zbira po občinaj i dela nemire. Jako dobro bi bilo pivce po krčmaj kontrolirati. Dosta je takših pivcov, šteri trosijo, a ne slüžijo. Gde pa te jemlejo peneze? Odtod teliko tatvin, roparij i cestnih napadov.
  —     Vlom. V Črensovcih so neznani štirje ptički vlomili v poslopje dovice Tomec Ane. A lastnica se je na ropot zbüdila i začela kričati. Krič je zbüdo sosede, pregnao pa ropare.
  —     Nega nevole. Na Sebeštjanovo je bilo. Malogde je bilo tak slabo senje, kak letos v Beltincih. Jeli tomi, ali kakšemi drügomi zroki na veselje so na igranje nekšega harmnonikaša pri Žemliči že stari, v grob viseči možaki tüdi plesali. Kak se vidi, nega nevole i žekutor ma kaj iskati.
  —     Sneham, mladožencom i vsem svatom žele Odbor za zidanje sirotišnice „Dom sv. Frančiška“ v Črensovcih obilno nedužnoga veselja. Prosi pa vse tüdi nekaj: Ne spozabite se z naših siromakov, ki nemajo še strehe. Darüjte po vsakom zdavanji par dinarčkov za njihovo hišo. Najvekši intereš nosi penez dani siromakom.
  —     Obračun nabiranja za „Dom sv. Frančiška.“ Odbor za zidanje „Dom sv. Frančiška“ je 17. januara obdržao svoj letni obračun. Obračun izkaže za l.1931. dohodkov: 88.322 Din 34 p., izdatkov pa 63.373 Din. 28 p. Tej izdatki so šli za odplačilo 25 kat. oralov lepi šum, štere so v celoti izplačane. Gotovčine je na konci 1931. leta: 181.992 Din. 46 p. — Gda odbor to naznanja dragim darovnikom, se njim prav toplo zahvalüje za vkaki najmenši dar i prosi smilena srca, naj ga podpirajo, da kem prle pride do svojega zaželenoga cila.
  —     Sr. Bistrica. Pri Hren Veroni so odnešene kokoši. Tolvajije se jako množijo, zato prosimo oblast, naj žandarmeriji naroči povekšane nočne slüžbe.
NEGOVANJE MOČI
                                      na medecinsko-koz-
metičnoj podlagi, to je nova smer, ki je zaistino dobra, če se zato nücajo pripomočki, šterim z medecinske strani nega prigovora, kak so: Fellerova Elsa-pomada za zaščito kože i Fellerova Elsa-pomada za rast vlasi. Za naprej poslanih 40 Din. 2 lončka brez dalnih stroškov pri lekarnari EUGEN V. FELLER, Stubica Donja, Centrala 146 Savska Ban.
   —    Predavanje od vzrokov gospodarske krize. V Črensovcih v „Našem Domi“ se bo vršilo 15. febr. predpoldnom predavanje od zrokov gospodarske krize. Predavanje je poskrbela Zadružna zveza v Maribori.
   —    Ropoči. Flegar Mihala, posestnika je zadela nagla smrt jan. 16. Pri večerašnjoj molitvi, štero je sküpno opravlao z svojov drüžinov, ga je zadela srčna kap. Boži žlak je bio tak močen, ka se je Flegar včasi tavtegno i več ne zdejno. Zaistino krasna smrt! Te je vmro, gda je z svojov decov Boga molo! Bog njemi plačao z tov lepov smrtjov njegovo lepo krščansko živlenje. Bio je pravi krščanski mož, stalen naročnik Novin i Mar. Lista, več let občinski odbornik i kak takši delaven mož. Obžalüje ga drüžina, županstvo i občinski odbor.
     Lipovci. V gostilni pri Üleni so se zbili. Dne 20. jan. na Šebeščanovo so se stari moški iz Lipovec zbili i vlačili kak da se baki pehajo. „Penez nega, penez nega,“ to je vsigdar guč, za pijanost pa so penezi.
                                                    Dnevne novice.
     Misijonsko tiskarno v Grobljaj je ministerstvo zaprlo. V njej so se dozdaj tiskali „Kat. misijoni.“ Ne vemo, da li je dovolenje tiska vzeto za vse tiskovine, ali pa če sme drüžba za sebe i naprej štampati.
     Vse plesne prireditve je prepovedala Češkoslovaška država. Zaistino pametna prepoved. Pa v toj državi ne teliko verskih organizacij kak v nešterih drügih. Pač razmijo potrebe časa i majo srce, čüteče srce s trpečimi.
BICIKLISTI POZOR! Biciklin se vam ne vkradne, če ga pripelate pod Zvezna ulica 6. poleg Küčanove fabrike. Kološvarijova vdovica vzeme na shrambo bicikline. Tü so tüdi dve orehovi stebli k odaji.
                                                        4
NOVINE
                                                       31. januara 1932.
                                                M. Sobota
  —   Shod g. poslanca Benka. Da ne bi što krivo tumačo našega zadnjega poročila od shoda g. Benka, pojasnjüjemo, da je g. Benko predvsem povdarjao, da nam bo vnogo več pomagano s tem, če bomo delali na to, da se zbogšajo cene našim gospodarskim pridelkom, kak pa če bi se dače ešče tak znižale. Povdarjao je tüdi, da so nej resnične razne govorice, štere se širijo, kak, da bi prej v Belgradi kakši nemiri bili.
  —   Dijaška meša. Od dnešnje nedele naprej se bo v našoj farnoj cerkvi znova vršila redna boža slüžba za naše gimnazijsko dijaštvo i to vsako nedelo ob 8 vöri zajtra.
  —   Popoldnevi pouk se je po ministerskoj odredbi Vpelao že skoro po vsej gimnazijaj samo naša se zaednok ešče srečno drži. Bojimo se pa, da pride naskori to tüdi na našo gimnazijo, ka bo melo za nas silno teške posledice. Vnogo naših dijakov nede moglo več obiskovati gimnazije, drügi bodo pa morali biti lačni do večera v Soboti i se kesno s biciklom pelati popunoma izčrpani proti domi.
  NEDELA (Sexagesima).
     Vu onom vremeni gda bi se vnožina velika vküp spravila i z varašov bi šetüvali k Jezuši, pravo je po priliki: Vö je šo sejač sejat semen svoje; i gda bi sajao, ništerno je spadnolo kre poti i zaklačeno je; i ftice nebeske so je pozobale. I drügo je spadnolo na pečino i zidoče posehnolo je; ar je ne melo vlage. I drügo je spadnolo med trnje i vküp zraščeno trnje je zadavilo nje. I drügo je spadnolo vu dobro zemlo; i zidoče stokrat teliko sada je prineslo. Eta govoreči, gor je skričao; ki ma vüha na poslüšanje, naj poslüša. Pitali so ga pa vučenicke njegovi, kakša bi bila ta prilika? šterim je on pravo: Vam je dano znati skrivnost Kralestva Božega, drügim pa po prilikaj; naj vidoči ne vidijo i poslüšajoči ne razmijo. Jeste pa eta prilika: semen je reč Boža. Šteri pa so kre poti, oni so, ki poslüšajo potomtoga pride vrag i vzeme reč ž njihovoga srca, naj vervajoči se ne zveličajo. Šteri pa na pečino, oni so, ki kda čüjejo, z radostjov gori primejo reč i tej korenja nemajo; šteri do časa verjejo i vu vremeni sküšavanja odstopijo. Štero je pa med trnje spadnolo, oni so: ki so čüli i od skrblivosti i bogastva i sladnosti žitka idoči zadavlajo se i ne prinašajo sada. Štero je pa vu dobro zemlo spadnolo: oni so, šteri vu dobrom i najbogšem srci poslüšajoči reč obdržijo i sad prinašajo vu potrplivosti. (Luk. VIII.)
                                                         Pokora. (Paolo Segneri.)
      „Gda nečisti düh izide Iz človeka, hodi po püstih mestaj, išče počivališče, pa ne najde.“ (Mat. XII. 43.) Bio je negda čas, kda so lüdje za veliko delo držali, če so mogli divjačino, štera se je ali v temnih logaj ali pa na prostih polaj zdržavala, napraviti neškodlivo. Njihova cela briga je šla za tem, da jih medvedje ali divje svinje ne raztrgajo, da jih vipere ne pičijo i škorpijoni ne vjejo. Mi se smejemo njihovomi malenkostnomi ponosi, ar smo mi srčnost naših žel vnogo više potegnoli i ar smo moč našega düha zbrüsili. Mi nesmo s tem zadovolni, ka nam te zverine ne škodijo, nego mi ščema celo bogati hasek dobiti ž njih. Zato smo se prav navčili, da se oblačimo žnjihovimi dlakami, da se hranimo ž njihovim mesom, da se poslüžüjemo njihovih kosti, da se celo vračimo ž njihovim čemerom, šteroga smo znali srečno v protičemer obrnoti; zato je dnesden dosta več lüdi, šteri se za svojo živlenje majo zverini zahvaliti, kak tistih, šterim je ta živlenje skončala. Ravnotak moramo mi z vragom napraviti, šteri je brez dvojbe naj-
krvoločnejša zverina na sveti. Zato ne je zadosta, da se ga habamo, da njemi protistanemo, da ga odganjamo, da ga zametavamo, nego mi moramo ž njega hasek vlečti. Ali, pitali te me, kakši hasek pa moremo vendar ž njega dobiti? Če ščete, jako velikoga. Te hasek stoji v tom, da se mi navčimo svoje düše ceniti. Da kak nam Kristuš sam svedoči on je tak goreči, ka če njemi z rok vujde štera düša, si tečas ne da mira, dokeč si je po vsoj skrblivosti nazaj ne spravi: „Če nečisti düh izide iz človeka, hodi po püstih mestaj, išče počivališča pa ne najde.“ (Dale).
  AGRARNE ZADEVE
     Razlaga agrarnoga zakona. 66. §. Veleposestniki smejo prosto razpolagati s svojim živim i mrtvim inventarom (živina, pohištvo, šker itd.) i z nepremičninami (negibajoča vrednost), štere so njim bile püščene. To telko pomeni, ka vse to lehko odajo ali si pa obdržijo i ceno določijo kak ščejo.
     67. §. Veleposestnik sme obdržati pravice i bremena patronatov na tistom deli veleposestva, štero njemi je nihano. Če pa to nešče napraviti, te on i agrarni interesenti sküpno dajo odškodnino cerkvi, vsaki po svojem deli zemle. Tü pripomnimo, da je na Lendavskom, Sobočkom, kak i na Beltinskom veleposestvi že rešen patronat, indri de se pa ešče mogo rešiti. Za patronat se mora dati dobra zemla, ki je sposobna za obdelavanja i to 15 kat. oralov, gde ne presega vozki maksimum več kak 130 oralov. Tak je i pri nas. Gde je pa vekši vozki maksimum, tam se da za odküp patronatskih bremen 20 i 30 oralov dobre zemle. Če nega dobre zemle za rešitev patronatov, se mora dati šuma ali drügo zemlišče, a vu vrednosti določene dobre zemle. Če nega ne zemle, ne šum ali drügoga zemlišča za odküp patronata, se sme dati penezna odškodnina vu vrednosti določene zemle. Smejo se pa Cerkev, veleposestnik i agrarni interesenti tüdi na drügi način pogoditi, če vsi na to pristanejo.
     Za zdržavanje stolnih ali drügih imenitnih cerkev se pa sme tüdi posebi določiti agrarna zemla, štera de slüžila za njihovo zdržavanje. Cerkve takše bi same postale agr. interesenti.
     Kolonistom, Mostje. Katasterska uprava iz M. Sobote javlja zadrugi, da se šest kolonistov mora še javiti, šteri neso zabeleženi i ka so tisti dopis, šteri je pri župani v Mostaj, na šterom so vsi podpisani, mora na upravo nazaj poslati. Gda to bo, te te vsi rešeni dače. To včasi napravit, kak naše pismo dobite, če ste je med tem časom že ne dobili.
     Dojno kravo, štera bi mela na den do 15 l. mleka, ki jo ma, naj jo ponüdi zadrugi.
     Odaja borovja, lerov, veja je v G. Mihalovcih zütra 1. februbra ob 9. v zadružnih šumaj.
                                 Pošta.
   Bogoslovci, Maribor. Hvala za odkrito pismo. Če bo mogoče, že vüzemske svetke napravimo eden tabor, na šterom vse spravimo vred z vami i drügimi pozvanimi gospodi. Tečas pa dosta molimo, časi so resni i potrebüjemo vnogo bože pomoči. Širitelom. Do 15. februara najkesnej javite upravi, keliko Marijinih Listov i keliko Marijinih Ogračekov mate naročenih. Sukič Janoš, Boreča. Račun je sledeči: naročnina je popolnoma
plačana; za polovične kalendare je 20 Din. za plačat, poštnina od kalendarov je tüdi plačana, ar smo vašo naročnino odračunali. Duga je tak samo 20 Din. Žganjar A. Bokrače. Privoli se. Horvat F. Bogojina. Duga je šče 882 Din. Gomba Jožef, Tešanovci. Lani ste 25 Din. več plačali to smo k novoj naročnini prišteli. Lepoša Št. Tešanovci. Nega več duga. Ropoša Jožef, G. Lendava. Za rože dobite iz Maribora Prošeno. Oba Pelcara sta tak plačala, kak mi razlagate. Več se ne terjata. Kerec A. Marienval. Naslov spremenili, M. List od novembra poslali, peneze lani sprejeli. Bunderla L. Matjašovc. Kak ste naročili, tak pošilamo vse na vaš naslov i nikaj ne h Gradi. Kuzma Štefan, Našice. Naročnino celoletno i 5 Din. podpore na na Novine sprejeli. Bog plačaj! Veseli nas, ka redno dobivate naš list. Frumen J. Otovci. Din. 20 sprejeli. Ropoša J. G. Lendava. Dajte nam odgovor, šteromi Lajoši naj stavimo Novine? Prošeno naročili.
                                                Gospodarstvo.
     Razstava plemenske živine v Budapešti. Sreski načelnik v M. Soboti g. Lipovšek razglašüje, da se bo letos meseca marca pali vršila razstava plemenske živine v Budapešti. Madjarska kmetijska drüžba, štera razstavo priredi, naznanja, da bodo naküpni pogoji bolši, kak dozdaj i da se bo küplena živina brezplačno spravila do naše državne meje.
     Škropljenje i čiščenje drevja. Srezko načelstvo v Lendavi je na podlagi zakona od zatiranja bolezni i škodlivcov kulturnih rastlin odredilo, da mora vsaki posestnik, zaküpnik ali vžitkar (ki hasnüje) do 1. aprila svoje sadoveno drevje ščistiti. Ščistiti se mora süházni i betežnih delov. Škropiti se pa mora drevje trikrat: 1—2 tjedna prle kak drevje začne goniti. To je prvo škroplenje. Škropi se z karbolinejom. Drügoč se škropi taki po odcvetenji z galicom mešanim z vapnom i žveplom. Tretjič se pa škropi 4—5 tjednov po cvetenji, gda je sad že za oreh debeli. Škropi se tak kak pri drügom škroplenji. — Pripomnimo, da bi jako dobro bilo, če bi kmetijski referent v vsakoj fari držao po eden uradni den, gda bi vse potrebno razložo posestnikom od goje i čuvanja drevja.
                                                      Tržne cene.
     Penezi: Sev. Amer. dolar D. 55∙50, Canadski dolar D. 45∙—, Austrijski šiling D. 7∙—, Francuski frank D. 2∙18, Talijanska lira D 2∙80, Pengő D. 9∙70, Marka 12∙90, Uruguajski peso D. 18∙—, Argentinski peso Din. 14∙—
     Živina: biki, jünci i telice Din. 3—5, krave D. 1∙50—3∙50, teoci D. 7∙— svinje, D. 5—7.
     Zrnje: pšenica D. 160, žito D. 160, oves D. 160, kukorca D. 140, krumpli D. 65, ajdina D. 130, proso D. 130, lenovo seme D. 250, grah črešnji D. 20, mešani D. 150.
Stanovanje
          trisobno, s kopalnicov i vrtom se taki odda. — Več se pozvedi v PREKMURSKOJ TISKARNI v Murskoj Soboti.
                                                  ODA SE
vekša množina jaličovih štang za štaflne, žrde, lemeze itd. akacijovo kolje za gorice, topolove deske duge 5¼ m, širine do 60 cm i brestovoga lesa okoli 20 m3. UPRAVA VELEPOSESTVA RAKIČAN.
V STALNO SLÜŽBO SE VZEME DELAVSKA DRÜŽINA z najmenje dvema možkima delavcoma k konjam i jüncam. Prosto stanovanje, drva, ½ orala zemle, komencija i mesečna plača. Pismene i vüstmene ponüdbe: VELEPOSESTVO STEINHOF, GORNJA RADGONA.
Vajenca
za krojaško obrt taki sprejmem. Učnina po dogovori. SLAVIC MATJAŠ krojač Lipovci
Cepljeno trsje
na odajo na podlagi Rip. portalis i Göthe 9 prvovrstno: Poščip, Veliki Rizling, Gutedel, Muškatelec, Muškat Silvaner, Specijal, se dobi pri FRANCI SERŠENI, trsničari v Veržeji. Cena za 1 komad 1 Dinar.                5
Za Prekmursko Tiskarno odgovoren: Hahn Izidor v M. Soboti.
Izdajatelj: Klekl Jožef.
                                                      Odgovorni urednik: Edšidt Janez v M. Soboti.