I*haja vsak četrtek • Posamezna Številka stane Din 1*50 Celoletna naročnina Din 35'— • Čekovni račun: ..Straža v viharju", Ljubljana, it. 16.790
Ljubljana, 24. novembra 1938
Vi&GhAU*
Izdaja; Konzorcij ,Straže v viharju" (A. Tepež) • Urejuje: R. ČujeS Uredniitvo in uorava: Ljubljana, Miklošičeva 5 • Tisk Jugoslovanske tiikarne (K. Čeč
Leto V — Številka 9
^‘fcrre-llenri Simon;
Cerkev in sedanli {as
siva
Dejstvo, ki obvladuje socialno zgodovino *®dnjih let, je gospodarska kriza, težka in °raj vsesplošna, ki je zamajala stari in novi 8Vet in se povrh še odpraviti ne da. Mnogo ®ubtilnosti, mogoče celo samovoljne, bi bilo reba, če bi hoteli določiti, ali so med vzroki e krize igrale odločilno vlogo posledice zad-ali grožnje nove vojne, ali če je bila na-sPfotno gospodarska razrvanost vzrok za nežnost svetovnega miru. Eno je gotovo: ti
dv
tali
f dejstvi vplivata drugo na drugo. Kapi-llstični red, v katerem vlada konkurenca, je n®2možen porazdeliti dobrote kapitala in daniti mir med narodi. Z neko peklensko ^trtno rodi izobilje brezposelnost, brezposelnost revščino, ta pa vojno in revolucionarno J!s>hozo, ki pomnožuje gospodarski nered. troj ne teče več.
Socialne posledice krize so številne; vze-^‘Dio le tri: razvoj socializma, razširjenje ko-^nizima, ipojav fašizma.
V mnogih demokratičnih državah je spra-kriza kapitalističnega gospodarstva na k*do socialiste. Imeli so to prednost, da so ^‘tozirali in se s svojim socialnim naukom na-,^°nili na organizirane množice. Socializem se ’ kakor je le mogel, uvrstil v vrste kabalistične demokracije. Dobro je znal upo-evati obstoječe okoliščine — državo, narod-°stne interese, moč denarja in tisto nepre-a6ljivo vztrajnost, ki so jo imeli srednji sloji 4Pram njemu. Dobro se je znal pobotati, Pomeniti svoje metode, iti »onstran mark-*®a«, kar je bila često že odpoved marksi-^a. B0ij kot diktaturo proletariata je pri-r.^*vljal in ustvarjal pomeščanjenje proleta-
, Socializem pa je bil tudi sicer najširša ^r'Prava komunizma med najbrihtnejšim in ^ibolj dinamičnim delom proletariata. Ko je .0nUmizem videl, oz. verjel, da je njegovo _ *vn0 tipanje v politični moči SSSR, je začel ^ vso moč podpirati moskovsko vlado. Ni po-vztrajnosti, ne odpornosti, ne časti, ® bi odpovedal službo nečastnim namenom je°fk°vske diktature. Bil je militarističen, če p *|° treba, laskal se je srednjim stanovom, ^"uial je roko katolikom, misleč, da bo ne-izvabil. Kolikor je mogel, je pobijal trAkcijo nepomirljivih trockistov. Sicer pa se Ob '• *i *n stalinisti razlikujejo le v metodah; 4ilt*! hoče>° *nt®Žralno marksistično vlado, jaturo proletariata. li{ ,eostane še reakcija fašizma, mnogo raziti ne,.ša’ zamotanejša, nepredirna. V krajih,
V	r Ie nastopila, je zavzela različne oblike. fak+ • Pa naidemo P” vseh tri skupne ka-teristične znake; 1. nacionalni nagib:
fašizem je nastopil kot reakcija proti internacionalnemu marksizmu; ker potrebuje skupnostno ideologijo in masno mistiko išče oporo v nacionalni ideji, ki jo razlaga zdaj v logični obliki (državna religija) zdaj v biološki obliki (religija irase). 2. Socialni nagib: porojen v krizi gospodarskega liberalizma se je fašizem posvetil skrbi za revne sloje; zaradi sile razmer je organiziral gospodarstvo na avtoritativni način in stvoril bolj ali manj očitni državni socializem. 3. Popustljivost ka p i t a 1 i z m a. Mogočni denarniki so z nastopom fašizma brez dvoma mnogo zgubili na dobičku, dividendah in svobodnih inciativah. Toda vendar manj v primeri s komunizmom, ki njihove privilegije in celo pravice v celoti ogroža.
Odgovor Cerkve
Do brezvestnega kapitalizma Cerkev po-dvojuje strogost svojih sodb, vendar ne napada .njegovega ustroja v celoti. Orna ne obsoja niiti sistema plač, niti zasebne lastnine, kot da bi ibila po sebi nemoralna. Kar je na-paono, je načelo svobodne konkurence, izvedba zakona ponudbe in povpraševanje na trgu, nepoiznanje pravic delavske družine, popolna izločitev pravega namena lastnine, ki mora služiti, ne pa roditi dobiček, krivična razdelitev dobrin, osredotočenije velikanske gospodarske moči v rokah nekaterih neodgovornih ljudi, ki dajejo kredit, vodijo anonimni kapital in tajno vodijo politiko držav.
Do oportunističnega, ali kot pravi Pij XI. »omiljenega« socializma je stališče Cerkve v kratkem naslednje: Cerkev obsoja načela socialističnega sistema, sistematično kolektivizacijo dobrin, materializacijo družbe po prvenstvu gospodarstva, kršitev osebnih pravic z odvzemom svobode in državnim vzgojnim monopolom, nepoznanje človekovega namena in božjih pravic, odkrito pa odobrava nekatere reforme, ki jih zahteva socializem, kot pravičnejšo razdelitev dobrin in obrambo delavskih pravic; Cerkev opravičuje posredovanje države v socialnih sporih, in končno potrjuje nacionalizacijo nekaterih javnih ustanov in kolektivizacijo gotovih dobrin, kadar predstavljajo »tako gospodarsko moč, ki je ni moči brez nevarnosti za javni blagor prepustiti v roke posameznikov«.
Proti komunizmu
S komunizmom ni možno nobeno sodelovanje, razume se, ne v znanstvenem oziru, niti. na političnem področju. Okrožnica Divini redemptoris je določna kot v enem tako v drugem pogledu. Nova taktika komunistov
je spravila Cerkev v precej kočljiv položaj; odbiti ponujeno roko najbolj nevarne deiav-ske stranke bi moglo pomeniti dolgotrajno onemogočenje pomirjenja med Cerkvijo in zapeljanim proletariatom, to bi bilo za površnega opazovalca vsekakor isto kot napoved va;ne na mirovno ge.sto. Vsi se spominjamo, s kako bolestjo je sv. oče v svojem nagovoru o božiču * 1937 razložil tragično nujnost te odklonitve, s kakšno ljubeznijo je razlikoval med stranko in ljudmi, med zmotami komunističnega nauka in človeškimi nameni. Toda naloga, ohraniti resnico, braniti zapovedi in ustanove Kristusove je bila neobhodna in ni pustila prostora niti najmanjšemu kompromisu.
FasEzem
Pri obravnavanju tega vprašanja ne mislimo na nobeno državo, temveč hočemo le podati načelno stališče Cerkve do splošnega pojava, ki ga na kratko označujemo s pojmom fašizem, čeprav ta oznaka ni točna in povsem pravična. Stališče Cerkve do fašizma je bilo težavno in v zunanjem pogledu se Cerkev zanj skoraj da ni zanimala. Z domatičnega stališča je vprašanje lahko rešiti: ta ideologija ni nič manj različna od zamisli krščanske družbe kot komunistična. Če je totalitarni duh v službi razreda ali nacije, če povzroča ta duh socialno vojno ali vojno med narodi, če uči moralo diktature ali imperija, vedno postavlja na mesto Boga nekaj popolnoma zgrešenega, zanikuje zakon vsesplošne ljubezni v prid naturalistične morale borbe in gospostva, duši človekovo duhovno svobodo pod tiranskim pritiskom socialne koristi. Proti oboroževanju vsemogočne države ali rase, proti pretiranemu vzbujanju bojnega heroizma niso papeška pisma nič manj jasna kot proti podobnim marksističnim .zmotam.
Ker pa hoče fašizem ohraniti in obnoviti narodne tracije,, zato išče pri krščanskih narodih krščanske, pri katoliških katoliške tradicije in ustanove in se postavlja za branilca teh tradicij in ustanov. Medtem ko je pri komunizmu jasno, da bi, če bi zmagal, zapiral cerkve in z vsemi sredstvi širil brezboštvo, obljublja fašizem svobodo bogočastja, često izgovarja ime Bog in predlaga Cerkvi ugodne konkordate. Cerkev, zvesta svojemu političnemu načelu, priznati obstoječi red pod edinim pogojem, da so njene pravice zaščitene, brez težav išče z njim modus vivendi prav tako kot v laični demokraciji. Med obema je možno torej neko politično sodelovanje, neko premirje. To premirje je seveda problematično, ker totalitarni režim ne mara nad seboj tuje metafizike in etike, še manj pa se more odpovedati svojemu večnemu poslanstvu Cerkev, ki ne more služiti propagandi neke filozofije, kjer so porušeni predpisi njene morale in hudo ponarejena načela njene vere. Na vzgojnem področju se je to že praktičho videlo.
Elementi pozitivnega programa
Če hočemo dognati, kakšno bi bilo zadržanje Cerkve, če bi morala izbirati med komuni-
Današrva številka vsebuje:
Framasoni Rasizem in Cerkev univerza Pcdoba slovenskega dijaka
zrnom in fašizmom, moramo pošteno reči, da bi izbrala drugega kot manjše zlo; toda ona se ne boji ničesar bolj, kot biti postavljena pred to izbiro in vsa njena sedanja politika jo odklanja.
Cerkev se hoče temu izogniti na ta način, da svoje vernike stalno usmerja za borbeno duhovno delo: to je katoliška akcija, ki skuša pridobiti človeka na vseh poljih in v vseh okoljih naiprej za katolicizem v vsej njegovi polnosti, nato za socialne in moralne zahteve, ki jih vera nalaga. Cerkev poziva katoličane, naj kot člani politične in gospodarske družbe zgradijo iz elementov cerkvenega socialnega nauka konstruktivni program za preosnovo družbe. Temeljni kamen tega programa je ideja stanovske organizacije. S poklicno organizacijo upa Cerkev odpraviti zlorabe konkurence, omiliti ostrino razrednega boja, osvoboditi industrijo in podjetje brezimnega in klateškega kapitalizma ter najti srednjo pot med liberalno anarhijo in etatistično birokracijo. V vršah poklicne stanovske organizacije delavec ne bo več odpravljen s priprosto plačo, temveč bo postal družbenik, bo dal v podjetje svoj denar in bo kot upnik podjetja neposredno udeležen na dobrem ali slabem uspevanju podjetja. Z organizacijo stanov bo ustanovljen nov družbeni red, ne v duhu diktature enega razreda, temveč za skupno blaginjo družbe. Da bi preprečila komunistično nasilje, hoče zakonito in svobodno spremeniti socialne in gospodarske osnove družbenega reda. Proti krivični revoluciji svetuje pravično evolucijo.
Val protižidovskega gibanja je zajel v močnih demonstracijah vso Nemčijo. Italija je svoj protižidovski kurz močno poostrila. Zadnji teden se tudi vedno pogosteje sliši o proti-židovskem gibanju, ki je zajelo Češko-Slova-ško. Francija je začela zaskrbljeno gledati na židovski problem. Včeraj so Madžari v Budimpešti obračunavali na zelo bučen način z Židi/ Poljsko časopisje zahteva radikalno rešitev židovskega vprašanja, ki bo pa zelo težavno, saj je na Poljskem 42.5% vseh evropskih Židov. Način postopanja v Nemčiji proti Židom moramo iz krščanskega stališča obsojati.
V	Palestino se že noben Žid več ne upaf
Anglija An USA, ki sicer preganjanje Zidov v Nemčiji zelo ostro obsojata, se vendar branita pred židovskim importom.
.
»STRAŽA V-VIHARJU«
34
24. novembra 1938_____
Še enkrat: naša univerza
Podoba slovenskega dijaka
Izbirajte med kritem in snopom!
V	»Jutru« z dne 13. nov. t. 1. je izšla izdava nekaterih akademskih (društev, v kateri ta društva protestirajo proti članku »Naša univerza, naša Alma mater«. Pred vsem smo v resnici veseli zagotovitve »niti nimajo podpisana društva namena, da dajo duška svojim protestom s štrajki«. Tej jasni izjavi ibi se moglo zaupati, če ne bi bili med sopodpisniki zastopniki struje, katere predstavniki so dali že veliko takih in podobnih obljub in izjav, ki so dajali celo častno akademsko besedo, pa je niso držali niti štiriindvajset ur. Pri prvem zborovanju meddruštvenega odbora se pa ne glede na to nikakor nismo mogli otresti utiša, da bo (protestna akcija proti rektorju končala s štrajkom, kajti izrečno se je poudarilo, da se bo v primeru, ako g. rektor ne bo ugodil zahtevi kulturnih društev, da smejo zborovati na univerzi, ikar spontano uprizorilo protestno zborovanje v avli in da bo (šlo do skrajnosti. Beseda »štrajk« ni padla. Boj do skrajnosti pa pomeni v šargonu akademikov v zadnjih letih »štrajk«. V izjavi sicer beremo »Zavedajo se (delegati), da nimajo niti pravne niti formalne podlage, da bi sklepali v imenu vseh študentov« (namreč o štrajiku). Prav: toda tista velika demagoška skupna zborovanja, ki smo jih doživljali od 1. 1932 sem najmanj 10-krat, se takole vrše: Besedo dobijo že prej določeni govorniki (na tehniki se je dogajalo, da je predsednik dajal besedo samo že prej domenjenim hujskačem, dočim drugim sploh ni pustil 'do besede), ki delajo hujše in hujše razpoloženje. Ko je masa po raznih šla-gerjih dosti vzhičena, se začuje vzklik »štrajk« in levičarji besno zarjovejo »štrajk«. Vse to je prej dogovorjeno točno po receptu, kakor so ga nekoč dajali »Rdeči signali«. Pa to se je dogajalo še lani in predlanskim.
Velikega poguma je treba, da se kdo takim metodam upre in da se vrne univerzi spet ono ozračje, ki je potrebno za mirno znanstveno delo.
Od 1. 1933 se je ona skupina katol. akademikov, ki se je potem organizirala v Straži, odločila za to borbo in je zato pretrpela besne napade od strani levičarjev, a žalibog tudi od članov kat. društev. V teh društvih so bile tri kategorije ljudi: 1. dobri, odločni člani z jasnim katoliškim programom, ki so stali na naši strani; 2. nepoboljšljivi naivneži in kompromisarji; 3. pravi, izraziti komunisti, ki so se pa z neprimerno perverznostjo skrivali pod plaščem katoliškega imena, a istočasno aktivno posegali v komunistično propagando na univerzi. Tega nam niso hoteli verjeti in krogi, ki o notranjem društvenem delu niso mogli biti poučeni, so nasedli zakulisni gonji komunistov, ki s o sedeli v naših društvih :in so Stražo napadali, češ, da uporablja silo mesto ljubezni. Tistim, ki še danes dvomijo o naši analizi naših društev, damo lahko take dokaze, da jih bo strela zadela. Toda še eno bridko dejstvo moramo ugotoviti. Danes sedi cela vrsta naših mladih inteligentov v Parizu in obupano vije roke. Komunisti so, a zmanjkuje jim tal. Francija jih šikanira, v Jugoslavijo ne smejo! Kam zdaj? Zgubljene eksistence so, ki jih imate Vi, Rdeči signali, levičarski klubi itd. na vesti. Svet hočete rešiti, rešite zdaj nje! — Edino pravilna pot je jasnost in odkritosrčnost in samo s tem is:mo in bomo nakane nasprotnikov razblinili.
Najbolj nas je pa vznevoljilo, da se je prav neko nameravano zborovanje akademskega odseka jugoslovansko-češke lige vzelo za povod protestne akcije. Že izjava, ki so jo podpisala akademska društva na pobudo iste lige in jo poslali bivšemu predsedniku Benešu, je bila popolnoma deplasirana, a klub »Straža« so smešili in s posebnim plakatom žigosali, ker je bil tako pogumen, da je podpis odrekel. Danes zahtevajo Čehi in Slovaki proti istemu Benešu jbvno pre-
iskavo, češ da je izdajal prave interese obeh narodov! Tako torej! Naši »ligaiši« pa so hoteli imeti v najbolj akutnem stadiju češke krize zborovanje na univerzi, bržkone za njegovo nemogočo framasonsko politiko preteklih dni. Gledamo prečrno? Žal ne! Doživeli smo vendar letos razna predavanja, kjer so na vse pretege zagovarjali Beneševo politiko in Hlinko grdo napadali.
Danes je eno gotovo: Beneš je delal framasonsko, sovjetsko, protislovansko politiko. Niti s Poljaki, niti s Slovaki, niti z Ukrajinci se ni mogel sporazumeti; posegal pa je tudi v našo državo z nam neprijazno tendenco. Pametnih nasvetov naših politikov ni poslušal, hotel je z glavo skozi zid, in milijone kron je porabil, da bi ustvaril pri nas javno mnenje, ki bi gnalo Jugoslavijo na isto pot in v isto propast.
Še enkrat: g. rektor je storil absolutno in edino prav, da je zborovanje prepovedal in naš meddruštveni odbor ni imel n i -kake kvalifikacije, ne iz moralnih, ne iz narodnih, ne iz akademskih, ne i <z jugoslovanskih vidikov, da bi se zgražali nad ukrepom g. rektorja.
Če so bili res zastopniki društev »Zarja«, »Edinstvo«, »Jugoslavija«, »Slovenski klub«, »Doberdob« presenečeni nad dejstvom, da univerzitetna oblast te prireditve ni dovolila, kakor pišejo v »Jutru«, smo mi le še bolj presenečeni nad dejstvom, da se še 13. novembra, ko je vendar že ves svet spregledal napačno politiko Čehov in ko jo Čehi sami obsojajo, niso oddahnili od tega presenečenja. Sploh vidimo že vsa zadnja leta, da so te struje umetno presenečene ob raznih dogodkih in dejstvih, a vse njihovo presenečenje je de-plasirano.
Presenečene so bile, da ne simpatiziramo s sovjetsko Rusijo, da nismo napadali papeža zaradi izmišljenega protislovenstva cerkve v Primorju, da nismo goreli za sovjetsko ljudsko republiko Jugoslavijo, da nismo z njimi bruhali ogenj in žveplo na vsak pojav »fašizma«, in Bog ve še ikaj.
Zdaj bomo pa še mi povedali, zakaj smo mi presenečeni. Nas preseneča, da razna društva ne razumejo znamenj časa in nevarnosti, ki nas ogrožajo. Nas preseneča, da mnogi akademiki, profesorji in drugi krogi niso razumeli, da je doba liberalnih univerz, ki so prakticirale popolno svobodo pouka, minila! Vse univerze Evrope iz maloštevilnimi izjemami so 50 let svobodno učile, kar so hotele. Danes je Evropa nacistična in fašistična, ali sovjetska, ali liberalno masonska.
Kdo je to zakrivil? Ali ima 100 univerz z 10.000 profesorji in 300.000 akademiki kaj vpliva? Če ga ima, potem so univerze odgovorne za napačno usmeritev inteligence! Kaj pa, če nimajo nobenega vpliva? V obeh primerih jih je treba reformirati. V prvem zato, ker so imele slab vpliv, v drugem, ker niso imele nobenega vpliva.
Univerze se že 'reformirajo: ali se vrši sovjet.izaci.ja ali fašistizacija ali katerakoli »totalizacija«.
Mi hočemo biti popolnoma odkriti: hočemo »pokristjanjenje naše univerze«! Križ mora biti naš simbol in svetov n o nazorno usmeritev naj akademski učitelji dajo akademikom po Kristusovih načelih. To je prav edini izhod, edina rešitev za nas! Drugače nas čaka kazen, ona kazen, ki jo Kristus vsem onim naloži, ki so ga izgnali iz vsega javnega življenja, iz državne uprave, iz šol. Jarem Kristusov bomo morali zomenjati z drugim trdim jarmom.
Izbirajte!
»Straža v viharju« je že objavila članek o verskem položaju in miselni opredelitvi sedanje slovenske srednješolske mladine ter obdelala vprašanje slovenske narodne zavesti med to mladino. Doraščajoči razumniški rod pa bo moral prej ali slej prevzeti od svojih očetov še mnoge važne naloge; predvsem bo moral nadaljevati njihovo kulturno delo, moral bo izpolnjevati, voditi in usmerjati slovensko kulturno življenje. Zato pa je potrebno, da se slovenski dijak pripravi za to važno poznejše delo, da si čim bolj razširi svoje
duševno obzorje
že na srednji šoli. Kako skrbi današnja srednješolska mladina za svojo notranjo duhovno rast in kakšno je splošno duševno obzorje današnjega povprečnega srednješolca? Skoraj po vseh zavodih najdemo nekaj zelo živahne in duhovno močno razgibane mladine, na katero smo lahko ponosni. Naši katoliški somišljenik-’ so tu marsikje vodilni in naša želja je, naj bodo povsod res prvi in nenadkriljivi. Zelo pa se je. pisec teh vrst začudil, ko je ugotovil, da povprečno stanje po naših srednješolskih zavodih ni tako razveseljivo. Povprečni dijak se razen predpisane šolske snovi ne zanima za nobeno drugo stvar. Hodi v šolo, kolikor je treba, študira za šolo, v ostalem času pa ga vidiš na promenadi, po možnosti s cigareto v ustih in v družbi izvoljenke ali obratno, če ni ravno profesorjeva bližina preveč nevarna. Društveno življenje takega dijaka po večini ne zajame. Tujega slovstva ali sploh ne pozna ali samo zelo površno, tudi nobenega tujega jezika navadno pošteno ne obvlada. Za slovenske revije ali celo tudi različne dijaške liste komaj ve. ali tudi ne. Nekateri še kaj radi obiskujejo gledališče. Bol pa vleče kino. Številne ljubitelje ima med našim srednješolskim dijaštvom šport, kar je v neki meri gotovo zdravo in koristno. Tudi gostilne in kavarne so v okviru danih možnosti med višješolci priljubljene; poudariti pa moramo, da gre zadnja leta v tem oziru zelo na bolje. Povedati pa je treba še enkrat, da vladajo opisane razmere le pri povprečnem srednješolcu, da so povsod številne razveseljive izjeme in da so tudi precejšnje razlike med posameznimi zavodi ter med različnimi tipi in vrstami naših srednjih šol.
Vzroki.
Težko je najti vse vzroke takega stanja. Morda je temu nekaj kriva časovna razrva-nost, mnogo krivde bi našli v vladajočem šolskem sistemu, nekaj morda v srednješolskih vzgojnikih samih, ki ali zaradi premajhnega znanja, še bolj pa ker so zaradi pičlih plač
prisiljeni iskati razne možnosti zaslužka izve* svojega poklicnega dela, ne skrbe ali težk° skrbe za vzgojo slovenskega razumniškega n*" raščaja tako, kot bi bilo potrebno; nekaj knv' de pa je vsakakor tudi na dijaštvu same,n'
Naša katoliška srednješolska mladina P° večini ne spada v ta povprečni tip. Ona s« v glavnem dobro zaveda svojih nalog in P°' slanstva svojega. Vendar pa ne sme in n® more ostati zadovoljna s tem, kar je. NapreJ mora! Društveno življenje, samopomoč in za' sebna delavnost mora dvigniti slovenski* katoliškega dijaka visoko nad raven pravk»f opisanega povprečnega stanja.
Listi in revije, ki zajemajo srednjo šolo.
Kot smo že omenili, večina povprečnež* dijaštva slovenskih revij ne zasleduje. Vrh# plast razboritejše mladine se isicer s kritični111 očesom zanima tudi za to stran slovenskež* kulturnega življenja, vendar kakega pome#1 nega vodilnega vpliva na duhovni razvoj # venske srednješolske mladine revije nim#'
V	razmerah, kakršne so, bi bili tudi v zadreg1' kaj naj tej mladini priporočamo. Dom 'Jj svet vsekakor. Druge pa, kot se zdi. hw negativno kot pozitivno vplivajo na duhov*0 rast naših mlajših prijateljev, •ikar velja P®, sebno za Sodobnost in Ljubljanski zvon, 11 smo ju v eni zadnjih številk Straže zlasti svetovno-nazorskega gledišča podrobneje r** členili.
Od katoliških listov, pisanih za dijaštvo razumništvo, prihajajo na srednje šole Str* ž a v viharju (in to kljub preganjanju _ nagajanju nekaterih gg. ravnateljev in gg. Vrf fesorjev), ki obenem prinaša tudi obvesti ^ Slovenske dijaške zveze, Mi mladi bor® (v visoki nakladi), in prav tako kongregacij* glasili Naša zvezda za dijakinje in di)* ke. Dolžnost vsakega katoliškega dijaka je, * naročuje te liste, piše v njih in jih razširi* Naj ne bo med deset tisoč slovenskimi di)*| nobenega, ki bi vsaj enega teh listov ne i# naročenega ali pa vsaj bral.	,
Od nasprotnih 'listov bi bilo omeniti N8 voljo, s katero so srednje 'šole ponekod P plavljene in jo delijo menda zastonj, in P8,., kak drug omembe nevreden drobiž se na) tu in tam. Levo glasilo 1551 je v času sv-oje». preteklega izhajanja 'bolj redko zašlo v h* srednješolski razred.
Na nekaterih zavodih pišejo in razum#1 jejo dijaki sami svoj list. Taka stremljenja taP
lo	pozdravljamo in želimo, da bi bilo osni#, nih čim več takih krožkov. Večina slaven®** pesnikov in pisateljev je izšla iz takih k# kov.
Vaino temeljno vprašanje
Pod tem naslovom je objavil »Osservatore Romano« obsodbo zakonskega odloka, ki je pravkar, kljub osebnemu posredovanju sv. očeta, prepovedal ženitev med italijanskimi državljani arijske rase in osebami tuje rase.
Vatikanski dnevnik smatra objavo 'tega odloka za enostransko kršitev podpisanega konkordata iz L 1929 med italijansko državo in 9V. Stolico, ki v svojem 34. členu priznava veljavnost cerkvene poroke.
V	resnici bo v Italiji prav malo cerkveno veljavnih porok civilno neveljavnih po novem rasističnem zakonu. Toda princip, na katerega je država zadela, je prevažen, da bi ne bila dolžnost sv. Stolice, da svečano protestira.
Obsofamo krivični kapitaliszem, sza-vračamo zgrešeni komuniszem in sza-t)te varno krščansko ureditev državei
Delitev poroke v civilno in cerkveno j® e? izmed največjih napak sedanje družbe od žefa II. dalje. To je bil sad zmote, da so Pr.e voslavci ločili v poroki zakrament od pog#^ in zato zahtevali za civilni izakon oblast uPr,M ljati zakonske zadržke in za civilna s#1 pravico razsojevati v zakonskih razprava*1’
Brez dvoma zadene poroka ob družb^ pravo, saj je družina »živa celica družbe«'^, ima potem takem socialna oblast neko P vico, da ureja zakonske odnose.	M
Toda odkar) je J. Kr. povzdignil 'to pog° do časti zakramenta, spada zakonska zvez območje Cerkve.
Le popolnoma civilne zadeve pri Por0^i(f tičejo države: različne določbe o poroki, P,.^ vice dedovanja poročencev po svojih s^a^e-pravico dedovanja poročencev po smrti ga od njiju itd.	^i,
Po božji volji pa pripada edinole C® <„ ki se opira na božje in naravno pravo, P
24. novembra 1938
35
»STRAŽA V VIHARJU«
^ odločevati o veljavnosti poroke, o skupnem življenju, o legitimnosti otrok, o avtoriteti * aršev, in prav posebno še o razdiralnih zadkih zakona.
Nepoznanj e teh pravic Cerkve in priznavanje pravice državi, da samovoIjino postavi Svilni zakon, pomeni maličiti pravi pomen Poroke in spravljati v dvom in zmedo vest kristjanov.
Ko je ,1. 1929 Mussolini podpisal s sv. Sto-lp° konkordat, je tudi določil, ne da bi ukinil civilno poroko, da ima cerkvena poroka Pred civilno oblastjo prav isto veljavo, kot Pred cerkveno. To je bilo pametno in sprav-Wvo dejanje, ki je zaslužilo iskreno zahvalo 5v- očeta.
Zato so posledice novega odloka tem bo-‘®stnejše.
Zabranjuje namreč zakon, ko ga Cerkev Proglaša za ilegitiimnega, prepoveduje skupno 'oljenje, ko ga Cerkev zapoveduje, proglaša *a nelegitimne otroke, ki jih Cerkev priznava
legitimne, zametuje kot neveljavno zvezo, ** jo katoliška vera pozdravlja kot sveto.
In vse to le zato, da se pripomore skupiti po krvi do zmage nad skupnostjo po ve-
li	vse samo zato, da se da zadoščenje nekim Pseudo-znanstvenim teorijam o rasi, iki so po-Polno-ma v nasprotju s poslanstvom, ki ga je Prinesel na svet naš Gospod Jezus Kristus.
Ta zakonski odlok nais vodi zopet nazaj v sUre spore preteklih stoletij, ko so Galikanci, Protestanti in jožefinci izbrisali bistveno ver-111 značaj ženitvene pogodbe.
Gotovo sprva poseganje Cerkve v ženitve-110 zakonodajo ni bilo tako obsežno in natanč-110 določeno, kakor danes. Tudi tukaj imamo P°časen in neviden razvoj.
Oikoli leta tisoč je njena izključna oblast Pad poroko priznana po skoraj vsem tedanjem r®čanskem sveitu. Cerkev se ne zadovoljuje Ve* samo s tem, da brani evangeljske temelje Poroke, ampak upravlja, opredeljuje, urejuje v&0 ženitbeno pravo.
. Toda v 14. stol. se začenja javljati reakcija v Cesarstvu in v 18. stol. v Franciji. Svetna ^olast zahteva zakonodajno in sodno oblast v ženitvenih zadevah. Papeži protestirajo in iz-re,kajo kazni.
Nekateri teologi skušajo najti srednjo pot ^ed pristaši kanonskega prava in zastopniki Svilnega prava.
Nauk, da je poroka pogodba in zakrament, ?e v Cerkvi vedno jasneje poudarja, medtem 0 obvlada v 18. stol. javno mnenje mišljenje,
Korporativizem v Italiji
da
le poroka zgolj civilnopravna pogodba, po-
P°lnoma neodvisna od vsake vere.
Hila je to tiha, nevidna borba med Cerkvijo ®a eni strani in kralji ter princi Evrope na . rugi strani; med katoliškimi verniki in en-® bila odkrita med katoliškimi verniki in en-'klopedisti pa je bila odkrita in ostra.
Obsodbe in natančne definicije sv. Stolice a vedno določajo nauk Cerkve v tem tako ažnem poglavju družbene morale.
^ Ti j VI, opominja Jožefa II., da ima edino enkev moč, da določa razdiralne zadržke. žl' Vil., Leon XII., Pij VIII., Gregor XVI., drug a drugim branijo pristojnost cerkvenih do-°^b o tej zadevi.
Tij IX. znova proglaša, da ne moremo po-l-°w PrelVOiriti v zgolj civilno pogodbo. Syl-, u® v svojem 26. istavtku ponovno objavlja y sodbo naukov Ivana Nuytza iz 1. 1851. Leon s ■' zlasti v encikliki Inserutabili, takoj po , '°iem nastopu, nato v encikliki Arcanum z Qe 10. febr. 1880, znova povzema ves nauk erWe o krščanskem zakonu: ne zanika dr-'n ^ V^°^e’ prilagodi poroko obči blaginji t Oa določi zanjo civilno pravne posledice; a edinole Cerkvi pripada pravica in dolž-SC da se briga za zakon sam.
D
stavl
rzava torej ne more, kakor to predpo-pravkaršnji rasistični zakonski odlok, ? -ati kristjanom zakonskih zadržkov. Lo-vo h' ft-ple^tno izkustvo, naravno in božje pra-j , ajejo to oblasti izključno cerkveni avtori-ii postavljeni od Jezusa Kristusa.
Mladi slovenski znanstvenik dr. Ciril 2e-bot, ki je objavil že 'več člankov v »Času« in v »Tehniki in gospodarstvu« ter v »Slovencu« zanimiv spis o integralni bonifikaciji zemljišč, ki ga je izvedla italijanska vlada, bo v kratkem izdal pri Mohorjevi družbi kot uspeh svojega znanstvenega dela v Italiji (na katoliški univerzi v Milanu in v Rimu), ko je poučeval fašistični poskus nove preureditve družbe pri prvih virih, knjigo »Korporativno narodno gospodarstvo« (Poizkus opisno teoretične slike korporativnega narodnega gospodarstva v političnem okolju in pravnem okviru fašistične države). Knjiga izide sredi decembra kot 11. države).
Ne da bi hoteli danes posebej poudarjati važnost tega dela, ki nam bo predstavilo v neizkvanjeni podobi, kako poskušajo v naši sosednji državi z novo organizacijo družbe in gospodarstva odpraviti socialno zlo, prinašamo danes samo nekaj misli iz uvoda, ki ga je mlademu znanstveniku napisal nesporna avtoriteta v vprašanjih korporativizma v Italiji, vseučiliški profesor in vodja instituta gospodarskih ved na katoliškem vseučilišču v Milanu, dr. Francesco Vito.
Osnova korporativizmu je organična zamisel družbe. Organična zamisel družbe pa je bistveno dvojnostna:	priznava samolastno
stvarnost poedinca in družbe. Zavrača torej individualistično zamisel družbe, ki ji je edina stvarnost poedinec, pa tudi kolektivistično zamisel družbe, ki ji je edina stvarnost družba. Nameni družbe so namenom poedincev nadrejeni. Poedinci in pa manjše združbe imajo siicer svoje samobitne namene, vendar so ti nameni povezani z nameni družbe kot celote tako, da dosege namenov družbe ne smejo ovirati ali preprečevati.
Tako -smotrovno gledanje (visione finali-stica) omogoča spoznanje dvojnostne stvarnosti poedinca in družbe, služi pa tudi za prikaz razmerja med družbo (državo) -in poedin-cem. Družbo sestavlja celokupnost manjših združb z lastnimi nameni, država pa je družbena celota, namenjena doseganju skupnih namenov. Družba torej živi v državi v tem smislu, da dosega lastne namene po državi. Zato je država nadrejena tudi gospodarstvu. Zmotno je liberalistično načelo, da država nima nobene druge naloge, kakor omogočati posameznikom, da dosegajo svoje zasebne namene. Tako naziranje žrtvuje državo poedincu. Zmotno pa je tudi nasprotno naziranje, -ki žrtvuje
poedinca državi, kolektivistično naziranje. ______
Pravo je le to, ki priznava tudi poedincu lastno osebnost, lastno območje dejavnosti in namenov, ki se ne izčrpajo v državi. Totalitarno državo z geslom »vse v državi, nič izven nje« je treba razumeti v tem -smislu, da se zaveda država svoje naloge: Jamčiti uspešno doseganje družbenih namenov in da zato tudi ureja vsa razmerja v družbi tako, da se nameni poedincev in pa manjših -združb skladajo z nadrejenimi nameni družbe same. Zato usmerja v dosego teh namenov tudi gospodarstvo. »V s e v socialnem življenju -se razvija v državi«, kakor bi za liberalistično državo lahko rekli »vse v socialnem življenju se razvija izven države.« V tem smislu je gospodarstvo podrejeno politiki, ker gospodarstvo ne dosega -dostojanstva samobitne vrednote. V tem -smislu so etične, verske in druge vrednote deležne priznanja v državi (imajo seveda tudi lastno, od priznanja države neodvisno vrednost, država le prizna ni ih pomen tudi -za socialno življenje, če-sar liberalistična država ni storila, ampak jih je prezirala.)
Tako smotrovno gledanje služi tudi za prikaz korporativne -zgradbe družbe.
Ker se -družbena celovitost uresničuje z izpolnjevanjem nalog, -ki pri doseganju družbenih namenov zadevalo poedince in manjše združbe, je jasno, da so poedinci, manjše združbe im družba kot celota med -seboj orga-nično povezani. Organična vez je prav v opravilu, ki ga poedinci ali neposredno ali pa po
manjših združbah -opravljajo pod vidikom namenov družbe. V izpolnjevanju tega -opravila izraža poedinec svoje -sposobnosti, razvija lastno -osebnost in zasleduje -lastne gmotne in duhovne namene.
Družba pa potrebuje za doseganje svojih namenov organe. Ker pa so za doseganje teh namenov bistvena -opravila, ki jih opravljajo poedinci, je jasno, da morajo te organe' sestavljati predvsem združbe tistih, ki opravljajo enako opravilo, to je tistih, ki pripadaj-o istemu -poklicu, ker pač ta opravila točno odgovarjajo poklicu.
Odtod zamisel korporacije in sicer korporacije na poklicni podlagi:
Lahko je sedaj določiti odnose med državo in pa -med korporativno družbeno zgradbo. Ker je namen države jamčiti doseganje družbenih -namenov in ker je korporativna zgradba namenjena prav za dosego teh namenov, je naravno, da ima država neposredno odgovornost v korporativnem družabnem redu.
Iz tega izhaja troje spoznanj, zaradi katerih je treba zavrniti trojno zmoto, -ki se često ponavlja v pogledu na razmerje med državo in -med korporativnim redom.
1. Dolžnost države je, da prikliče v življenje korporacije, kadar jih ni. Zmotno je torej naziranje, da mora država pasivno čakati, da se korporacije izoblikujejo same liz sebe.
2. Državi pristoja orisati dejavnostni krog poedinih korporacij v skladu s posebnimi zgodovinskimi pogoji trenutka in vzporediti odgovarjajočo dejavnost poedinih korporacij. — Zmotno je torej naziranje, da mora država pustiti korporacijam v pogledu njih dejavnosti polno prostost.
3. Državi pripada tudi pozitivno pravno urejevanje korporacijske dejavnosti, ker so korporacije po sv-ojem namenu -državni organi. Zmotno je torej naziranje, da se korporacije enačijo z državo.
V	prihodnji številki bomo povzeli še izvajanja profes-o-rja Vita o pomenu korporativizma na gospodarskem in socialnem področju. Danes -pa še dodajem-o konec predgovora profesorja Vita.
»Te bistvene poteze -(-del njih bomo objavili prihodnjič, op. ured.) korporativnega narodnega gospodarstva, kakor tudi so-ciološke, politične in pravne osnove fašističnega korporativizma se je -posrečilo dr. Cirilu Zebotu v pregledni obliki zbrati v -svoje delo, ki ga z veseljem predstavljam. Razsežnost ozirov na praktična uresničenja -fašističnega korporativizma pa -dajejo poleg tega tej knjigi značaj dragocenega sredstva za inozemc-a, ki bi želel dodobra spoznati in se -orientirati v obnovi, ki jo je v Italiji izvedel fašizem. Želim, da bi v razdobju, -ko je študij korporativizma v Jugoslaviji v ponovnem razmahu, delo dr. Cirila Zeboita doprineslo k razsvetljenju idej in k točnemu poznavanju tistih načel, ki se naznanjajo kot vodilna načela družbe dvajsetega stoletja.«
Dr. Zebotu, našemu mlademu znanstveniku moremo ob tako laskavem priznanju -dr. Vita le iskreno čestitati in že sedaj opozarjamo javnost, da te knjige ne prezre.
Na občnih zborih naših društev so bili izvoljeni sledeči predsedniki:
Savica: Grgič Hermina, cand. phil.
Danica: Sojer Franc, cand. iur.
Zagrebška Danica: Horvat Lojze, cand. phil. Akademski športni klub: Dobovšek Jože, cand. pl ih.
Pridobivajte nam noviž) naročnikovi
Nemčija:
Rosenberg priporoča v borbi proti krščanstvu več zvitosti
Alfred Rosenberg, ki mu -je poverjena naloga, da izdela in -oživotvori svetovni nazor nemške nacionalno-socialistične stranke, je imel pred kratkim zaupen govor. Naglasil -je, da so -danes v Nemčiji prevroče glave, ki bi hotele naenkrat obračunati s katoliško Cerkvijo, kakor -tudi z evangeličansko. Pred vsem se ne sme misliti, da je -komunizem izkoreninjen že na ta način, da so prepovedane vse stranke. Razen tega nas sili mednarodni položaj katoliške Cerkve, da moramo biti proti njej zelo oprezna. Vsak napad ,na katoliško Cerkev se objavlja v svetovnem tisku, in to slabi naš mednarodni položaj. Meni je popolnoma jasno, -da morata katoliška Cerkev in tudi evangeličanska izginiti iz življenja našega naroda, toda če nekateri zahtevajo radikalizem in hočejo naenkrat uničiti ti cerkvi, jim pravim, da škodujejo ugledu državne vlade in da razen tega -samo večajo »mučeništv-o« vernikov.
-Naše glavno polje delovanja proti Cerkvi je nemška -mladina. Tukaj -smo že naredili velik korak naprej. Katoliško mladinsko gibanje, v kolikor -obstoja, ni nič -drugega, kakor razkropljene skupinice, ki -bodo -s časom izginile in se razblinile popolnoma v »Hitlerjevi mladini«. Tej se ne morejo upirati, ker vse podira pred seboj. Razen tega je -šolski načrt v šolah tako usmerjen, da bo -novi naraščaj popolnoma osvobojen cerkvene goljufije.
Treba je imeti pred očmi, da se tudi med katoliško duhovščino dobijo prijatelji nacionalno-socialistične stranke, ki bodo našim namenom najbolje služili in polagoma prešli na sitran našega svetovnega nazora. Z njihovo pomočjo bomo izpraznili zadnje pozicije Cerkve. Razen tega imamo v rokah tudi sredstva za pritisk. To so iinancielne pomoči duhovščini od strani -države. Mi -moramo tukaj sistematično in dosledno delati, da prerežemo žilo do-vodnico denarnih virov iklera.
Kar se tiče procesov glede nenravnosti svečeništva, sem mišljenja, da -ti v stari Nemčiji niso dosegli velikih rezultatov, ki smo jih pričakovali. V tem pogledu moramo biti zelo oprezni in ne smemo verjeti vsaki vesti. Vsak naš izmišljeni primer da tisk katoliške Cerkve na veliki zvon. Drugo je vprašanje glede na vzhodno marko (bivšo Avstrijo). Tu je sedaj treba pričeti s temi procesi -o nenravnosti, toda treba je čakati na mig našega v-odstva. Ne smemo zagrešiti iste napake kakor Bismarck. Naš nasprotnik je zvit, in mi se mu lahko upremo le z boljšim orožjem, kakor ga ima on. (»Hrvatska Straža«, 6. nov. t. 1.)
laž Je, da se Cerkev bavi s politiko
V	preteklih dneh je sv. oče sprejel v avdienco udeležence mednarodnega kongresa arheologov. V svojem govoru je sv. oče v nenavadno ostrem tonu grajal preganjalce Cerkve v Nemčiji. — Sv. oče je rekel, da ga ta preganjanja ne žalostijo samo kot očeta vseh vernikov, temveč tudi kot človeka, ker vidi, da je v Nemčiji ljudsko dostojanstvo tako ponižano. Tolaži ga to, da je v svojem življenju že videl več zvezd, ki so se pokazale na obzorju, toda so spet naglo izginile. Tako je videl, kako se je dvigala zvezda Napoleona III. in Viljema II., toda videl je tudi njihov propad. — Na koncu -je sv. oče dejal: »Laž je, da se Cerkev bavi s politiko. Njena politika je politika obče blaginje.« — Ostri ton, s katerim je papež izrekel ta govor, je iznenadil poslušalce in poročevalce listov. (»Katolik«.)
»STRAŽA V VIHARJU«
36
24. n vemsra 1938
Univerza
OBČNI ZBOR DRUŠTVA SLUŠATELJEV JURIDIČNE FAKULTETE.
19. t. m. je bil občni zbor najmočnejšega strokovnega društva na naši univerzi. Zato je razumljivo, da je pri vseh vladalo veliko zanimanje posebno za izid volitev, ker se je dalo sklepati, da bodo tudi to društvo, ki so ga dosedaj vodili akademiki, ki se sami od diktature sem nazivajo »nacionalni« (njihovi očetje so bili samo »napredni«), pa jim ljudje pravijo liberalci, prešlo v roke one vodilne struje na naši univerzi, ki je najbližja slovenskemu narodu in njegovi katoliški tradiciji.
Društvi »Jugoslavija« in »Edinsivo«, med katerima se skuša zopet ustvariti vsaj na zunaj edinost, sta sklenili koalicijo in v tem znamenju izdali volilni letak, ki je prinesel deplasiran citat iz »Straže v viharju«, nato pa pozval vse, naj ne nasedajo niti rušilcem akademske svobode (kdo je to, ni jasno povedano), niti levičarskim frazam o demokraciji, ki so le krinke za njihovo destruktivno delo. Iz zadnjih besed je razvidno, da so vsaj liberalni akademiki ohranili trezne glave vsaj v toliko, da niso sledili klicu očetov v libe-ralno-marksistično koalicijo. Ni znano, ali levičarji niso hoteli paktirati z jugofašisti, ali pa so se slednji zibali diktature proletariata. Razgovori za to koalicijo so se pa vodili.
Potek občnega zbora.
Ob napovedani uri je predsednik pričel občni zbor pred popolnoma zasedeno zbornico. Poročilom, ki že leta in leta tožijo nad premajhnim sodelovanjem članstva pri društvenem delu, je sledila skromna debata. Bila je izražena pritožba, da se je odbor premalo zanimal za novo juridično uredbo, oziroma da je zanjo premalo zainteresiral članstvo. Toda vpričo dejstva, da slabše juridične uredbe, kot jo imamo sedaj, itak ni mogoče ustvariti, je razumljivo, da se nihče ne bo pritoževal, če nam z novo uredbo olajšajo študij. V tej zvezi moramo omeniti resolucijo o novi uredbi, ki je ibila soglasno sprejeta. Predlagatelj se je v bistvu strinjal z novo uredbo, predlagane so pa bile nekatere spremembe, ki so predvsem denarnega značaja. Resolucija je bila predložena g. dekanu juridične fakultete s prošnjo, da skuša na merodajnih mestih doseči, da se v resoluciji navedene točke izpremenijo v korist slušateljev. Pri vsej debati, oziroma predlogu za juridično uredbo, se je opazilo, da vlada med slušatelji juridične fakultete v tem pogledu mnogo več resnosti in volje do resničnega znanstvenega udejstvovanja, kot pa na tehnični in medicinski fakulteti, sodeč seveda po izvajanjih na občnih zborih teh dveh fakultet. Če pomislimo, da so pač tam glavni akterji levičarji, potem nam je to tudi povsem razumljivo. Na juridični fakulteti so levičarji v katastrofalni manjšini, zato vlada pri vseh akcijah, ki izhajajo iz te fakultete, tudi mnogo več resnosti in volje do pametnih akcij, ki nimajo zakulisnih namenov.
Sledile so volitve novega odbora. Vložene so bile tri liste: slovenska lista s tov. Klemenčičem Francetom, cand. iur., nacionalna lista (Kolenc Črtomir) in anonimna lista, na kateri so kandidirali sotrudniki levičarske Sodobnosti (n. pr. Godina Ferdo, Vodopivec Vlado). Po kratkem odmoru je sledilo glasovanje po listkih. Nato pa so se skrutinatorji umaknili in prešteli glasove. Levičarji so odnesli 49 glasov, liberalci 132, naša lista pa je zmagala s 142 glasovi. S to zmago je najmočnejše strokovno društvo prešlo v roke akademikov, ki bodo znali ščititi interese slovenske univerze pred nepoklicanimi vsiljivci. Veselo razpoloženje, ki je po dobljeni zmagi zavladalo imed katoliškimi študenti, se je preneslo tudi na ulico.
Slišijo se glasovi, da so se pri volitvah dogodile nekatere nepravilnosti. 0 teon bomo še imeli priliko jasneje spregovoriti. Danes rečemo samo to, da nam sedaj postaja jasno,
kako so mogli liberalni akademiki skozi štiri leta zmagovati na juridič. fakulteti kljub temu da so včasih sami priznavali, da so v manjšini.
FRAN MILČINSKI, UTEMELJITELJ MODERNEGA MLADINSKEGA SKRBSTVA PRI NAS.
Slovensko vseučilišče se je oddolžilo spominu Frana Milčinskega, čigar 70 obletnica rojstva jc bila sicer že konec lanskega leta tako, da je g. prof. Dolenc, ki vodi vaje iz kazenskega prava, skupno s prof. Makleco-vom določil eno teh vaj predavanju o Franu Milčiinskem (22. t. m.).
Uvodcima je g. prof. Dolenc ob navzočnosti dr. Krejčija, ki je zastopal rodbino, naznačil pomen Milčinskega in pa naše spominske slovesnosti.
»Naša spominska slovesnost je vpadla med dve drugi važni spominski svečanosti. Pred kratkim ismo slavili 20 obletnico, kar »o se zedinili Slovenci, Hrvati in Srbi iz avstro-ogrske monarhije v samostojno državo Slovencev, Hrvatov in Srbov, čez malo dni pa bomo slavili 20 obletnico, ko smo se združili v svobodno državo Srbov, Hrvatov in Slovencev. Slovenci smo prinesli kot doto v našo novo državo ne samo lepoto naših krajev, ne samo višino naše splošne kulture, ampak tudi visoko slovensko pravno kulturo. Mi smo prinesli v novo državo ne samo objektivno sodstvo, odvetništvo, motarstvo, upravo, upravno sodstvo, ampak tudi našo visoko pravniško književno znanost. In eden najboljših tvorcev naše književne znanosti je bil Fran Milčinski, velik pravniški pisatelj in pospeševalec mladinskega sodstva, ki je naše mladinsko sodstvo moderniziral. Če bi bil Milčinski član kakega večjega srednjeevropskega naroda, bi mu že davno postavili bronast spomenik, vi pa, bodoči pravniki in pravnice, postavite mu v svojih srcih spomenik aere perennius in spoštujte tiste, ki so nam ustvarili slovensko pravno kulturo.«
Predavanje za to slovesnost je sestavila s. Justa Slana, ki je v res odlično sestavljenem referatu »Fran Milčinski kot mladinski sodnik in njegovo delo na polju mladinskega skrbstva« prikazala prizadevanja Milčinskega, ki je pri nas uvedel nove smeri v mladinskem sodstvu, da ga po pravici lahko imenujemo očeta in idejnega tvorca modernega mladinskega sodstva pri nas.
Z mladino je imel mnogo opraviti kot mla-
dinski sodnik, pa tudi izven poklica je praktično delal na polju mladinskega skrbstva. Pri vsej pomanjkljivi in zastareli zakonodaji (saj je šele 1. 1839 izšel v Ameriki prvi zakon za malolelnike in saj je šele 1. 1912 dobila Evropa prvo sedišče za maloletne) si je na vso moč prizadeval, da je kazni dajal boilj vzgojni značaj, ker je hotel, da se kaznovani poboljša in postane zopet polnovreden člen človeške družbe. Bridko se je pritoževal, »čeprav vidimo cilj in vemo za smer, nam je prepovedana pot«. Pri prvem avstrijskem kongresu za varstvo otrok (1907), ki je zahteval tudi, da se izboljša kazenski zakonik in sodni kazenski postopnik za mailoletne, je Milčinski odločilno sodeloval. Ko so dobila 1. 1909 okrajna sodišča posebne oddelke za mladinsko skrbstvo, je bil v Ljubljani prvi voditelj tega oddelka Milčinski. Na njegovo pobudo se je ustanovilo leta 1908 v Ljubljani Društvo za varstvo otrok, v katerem je bil sam izredno delavni tajnik. Smisel za te moderne nazore pa je širil po svojih mladinskih spisih in s predavanji, kjer je znal biti, čeprav ga poiznamo kot humorista, tudi prav oster, kadar je naletel pri »dobro vzgojeni družbi« nerazumevanje ali celo zgražanje.
Smernice za praktično skrbstvo izprijene mladine nam podaja zlasti v knjigi »Ptički brez gnezda«. Na kratko jih moremo takole povzeti:	1. Kakor imajo starši prvenstveno
pravico do vzgoje, tako imajo tudi prvenstveno dolžnost vzgajati svoje otroke (knjiga »Mladih zanikmežev lastni životopisi« je polna trpkih očitkov staršem, ki to svojo dolžnost zanemarjajo); 2. drugi važni vzgojni, ne samo učni činitelj je šola; 3. za zanemarjeno miladino mora skrbeti tudi občina, ki naj ustanovi posebne sirotinske svete; 4, izprijeno mladino je treba iztrgati iz okolja, ki kvarno nanjo vpliva in jo izročiti dobri družini na deželi; 5. za izprijeno mladino naj se ustanove vzgojni zavodi; 6. za nepoboljšljive pa poboljševalnice.
Te ideje Milčinskega so prišile do polnega upoštevanja, ko smo začeli pri nas ustvarjati nove zakone. Vseboval jih je že načrt za kazenski zakonik iz 1. 1921 in jih je v celoti prevzel tudi kazenski zakonik iz 1. 1929. Čeprav Milčinski ni neporedno sodeloval pri sestavljanju teh zakonov, ni dvoma, da je bil vpliv njegovih idej, ki jih je pri nas širil, tudi pri ustvarjanju in oblikovanju zakonskih določb odločilnega pomena.
Tako se je naša slovenska univerza in naš pravniški naraščaj oddolžil spominu našega idejnega borca za moderno mladinsko slovstvo.
Framasoni na Slovaškem
Časopisje je po zadnjih dogodkih v Čeho-slovaški polno Taznih vesti o čeboslovaških framasonih in Zidih. Izgieda, da se je v tej zemlji tem temnim elementom zelo dobro godilo. A sedaj je nastal preokret. Vsem poznavalcem tajno organiziranega svetovnega židov-sitvfi in framasonerije je jasno, da so oni bili v veliki meri krivi raznih nesreč, političnih in socialnih v Čehoslovaški. (V naslednjem prinašamo izvlečke iz zanimivega članka »Hrvat-skega dnevnika« od 29. oktobra t. 1., ki ga je o prostozidarski loži v Bratislavi napisal očividec g. Mirko Glojnarič:
Med prve akte slovaške vlade — dr. Tiso, dr. Durčanski, prof. Čermak ter Lidor in Mach — spada razpust komunistične stranke in kmalu nato razpust prosto-zidarskih lož. Ne more se reči, da so proti komunistom nastopali tako strogo in nepopustljivo, kot proti prosto-zidarjem. Tu ni bilo milosti niti za — las. Hlinkova garda je takoj vdrla v prostore prosto-zidarjev skupno s policijo. Glavni organ stranke Andreja Hlinke »Slovak« in pa »Slovaška Pravda.« sta prinašala polne stolpce senzacionalnih vesti o odkritjih v masonskih Jožah: Gnezdo razvrata! Leglo nemorale! Štirinajst mestnih loži Šest bratislavskih lož! Strašen cilj prosto-zidarstva! Itd., itd. Na dolgo in
široko se je pisalo o framasonstvu, da je na podtalni način zavladalo v vseh visokih krogih. A javnost, ki ji framasonske lože, njihov cilj in delo niso bili znani, je bila iznenadena s temi odkritji. Mnogi so se križali od začudenja, niti zdaleka ne sluteč, da bi kaj takega moglo biti »redi njihove Bratislave.
V	kratkem času se je isto zgodilo tudi z ložami v Košicah in ostalih mestih, ki se nahajajo v mejah ČSR, kakor tudi v sami Pragi.
»Bilo je 10. nov. dopoldne, ko smo se sešli pred visoko hišo na Trgu 1. -maja. Dvonadstropna hiša z dvema velikima vhodoma, na katerih so močna hrastova vrata. V oči mi je takoj padlo nekaj, česar ni na drugih oknih: močni železni roloji.«
»Gremo najprej v pritličje« — sem rekel V. Kovarju, ki je stopal pred mano.
»Dobro, gremo v pritličje.«
Pa vidim, da me ne vodi v pritličje. Ze sva v II. nadstropju.
»Vidiš, samo tu lahko prideva v pritličje. Ali ne vidite, da je ta hiša zgrajena specialno za neke tajne namene in se v pritličje lahko pride samo skozi II. nadstropje. To ni tako enostavno.«
Ko je V. Kovar odprl vrata in prvi vstopil v temo, se tudi jaz nisem ničesar bal, temveč
r.am hrabro stopil za n'im v to temno sobo, ki sem v n:ej sprva opazil samo dva ei!ektričnS svečnika, ki sta se prižgala. Na pritisk n* električni gumb se je prižgala neka lučka, * ni bila jačja od večne lučke v naših cerkva«1' Bi! sem v prostoru, ki je skoraj sličen mrtvaš' nici. Zidovi so bili obloženi z črnim sukn^®1 tudi tisto malo pohištva, nekaj stolov in ma<* miza, je bilo vse črno pobarvano. Vse to fle bi bilo tako strašno, če ne bi zagledal pol®£ sebe krsto, pokrito s črnim prtom. Malo r manjkalo, da nisem stopil nanjo.
Za mizo ije stal človeški skelet, ki se r ■ začel zibati, ko se ga je Kovar malo dotaUf11 s prsti. V eni roki je držal skelet nekako co, ki je bila slična škofovskim palicam, druž0 roko pa je držal kvišku, kot kip svobode s Ameriki. Zares strašno deluje na človeka ta» skelet, ko se zaziblje in začne škripati. Pa ^ bi bil to skelet kakega manjšega človeka, bi že bilo, toda to je bil skelet za 20 cm viši1 od mene, visok preko 190 om.
Kaj se je vse v tej sobi dogajalo? To r težko zvedeti, ker nihče, kdor je enkrat fflora* stati ob takem skeletu in prisegati vernost vdanost masonski iloži in ostalim bratom, 0 tem ne govori. Le nekaj malega smo lahk^ zvedeli o masonskih ceremonijah:
Ko je biil kdo sprejet v ložo, tedaj so ga ?° dolgih spraševanjih in izkušnjah privedli v & mračno sobo. Da ne bi videl, kam ga pe!jel°' so mu zavezali oči s črnim robcem in ga P°' stavili pred skelet. Ta čas je veliki mojste dvignil proti njegovi glavi svoj meč, istotak^ so storili tudi vsi ostali člani ali »bratje«, kor se med seboj imenujejo. Tedaj je vel1*11 mojster izgovarjal prisego, a novi brat je njim ponavljal.
»Prisegam, da ne bom nikdar izdal skr*v nosti, da se bom pokoraval vsem odredba111 bratov in da ne bom nobenemu bratu nič lega storil. Če bi pa kdaj prelomil prisego, me prebodejo vsi meči, ki so uprti vame.«
Nato ga bratje položijo v krsto. Tedaj ve' liki mojster zopet nekaj pridiga in prisega. i četvorica s kapucami pokritih članov ne*e skozi temne hodnike človeka v krsti. Nes«r ga v veliko dvorano, kjer se vrši glavna cete monija. Ob vhodu se nahajajo močna želez11® vrata, ki se odpirajo s pomočjo mehaniz^' Taka vrata lahko vidi človek samo v filn1’ kjer se gangsterji borijo s policijo in bežijo tajne prostore, ki so opremljeni s takimi vra'‘l'
Ko je novi član sprejet, gredo v veliko ^ rano za gostije: stene v tej dvorani so pokr1 _ s prekrasnimi umetniškimi slikami, kakršne ® redko kje najdejo. Razume se, da so te sli*1 največ iz »zemeljskega raja«. Adam in imata največ besede.
Vsekakor je najzanimivejiša predsoba, kiff se nahajajo kapuce in predpasniki, ki so l1.! člani lože oblačili. V predsobi se nahajajo , slike vseh zaslužnih framasonov, a med prVl mi velika fotografija Masaryka in dr. Ben«** Med temi fotografijami se je našJa tudi grafija nekega frančiškana iz Bratislave, je vzbudilo največ začudenja.
S kakimi stvarmi so se bavili člani fraj1** sonskih lož, se najbolj vidi iz nekega a» lz njega se da razbrati, da je ibila izglasoV® obsodba nemškega kanclerja Hitlerja. Fra11’ soni so ga obsodili na smrt, in sicer na ta čin, da mora biti ustreljen v čelo, in s‘ .j, tako, da mora krogla iziti z leve strani ** .g mika. Misli se, da to do tega zaključka Pf’ , zaradi tega, ker je Hitler izgnal Zide iz N čije in ker je prišlo do spora med Čebosl® ško in Nemčijo, V čehoslovaški republiki ^ bili na najvišjih državnih mestih framasonl' ^ so tedaj bili pod vplivom svoje framasofl5,^ centrale »Grand Orient«. Ali so take smcrlV f dobivali iz centrale, do sedaj ni znano, še niso mogli pregledati ogromnega mater ^ ki je bil v loži zaplenjen, toda trdi sc, da glavno besedo imeli Židje.
Ko bo ves material framasonskiih lož bo marsikaj jasno, kar je bilo in je še * mnogim skrito, ali pa vsaj neverjetno.