MATIJA PIRC:
Maribor.
2.
o so se naše ooi nekoliko napasle te lepote in kra« sote, je povzel naš prijatelj vodnik zopet besedo. »Poglejte«, pravi, »kje se je razvilo mesto! Naslanja se na južni rob Kozjaka in na vzhodni rob Pohorja. Kozjak zavrača hladnim severnim vetrovom pristop in provzroča Mariboru jako milo podnebje, tako da so že stari Avstrijci imenovali Maribor »štajerski Meran«. Mesto leži samo 274 m nad morjem. Zlasti lepa in dolga je v Mariboru jesen, ki daje grozdju
prijetno sladkobo, vinom mariborske okolice pa prav poseben sloves.
Tudi zime so pri nas večinoma mile in skoro brez vsake moreče megle.
Nepopisna je lepota spomladi, ko je vse v cvetju. Vendar pa pomlad
spričo vetrov, ki prihajajo iz ogrske nižine, kmalu prehaja v precej
vroče poletje, ki ga pa ne čutimo tako kakor v drugih mestih, ker
smo sredi zelenja.
Maribor se je razvijal prvotno
samo  na  severnem   bregu   Drave.
Njegova lega med reko in hribov«
jem ga je torej ščitila pred sovraž^
niki,   zato   mu   tudi   divji   napadi
Turkov niso mogli dosti škodovati.
V novejšem času, ko so vse te ne^
varnosti izginile, pa je jelo mesto
segati tudi preko Drave na desni
breg in se vedno bolj razvija kot
središče bogate poljedelske,   vino«
rejske, trgovske in tudi obrtne po*
krajine. Danes šteje mesto okolo 30.000 prebivalcev, med katerimi pa
niso všteti Studenci in Pobrežje in nekateri drugi kraji, ki se kar drže
Maribora. Lahko trdimo, da se je nabralo tu na kakih šestih kvadrat* nih kilometrih nad 40.000 duš. Vi ne veste, dragi prijatelji, kakšne križe smo imeli mariborski Slovenci s temi »dušami« pred prevra* tom. Po ogromni večini so bile to rojene slovenske duše, le malo je bilo pravih Nemcev, pa še ti večinoma priseljeni iz nemških pokrajin. Pa Nemci so imeli vso oblast v rokah, pa tudi naše slovenske prise« ljence, ki so prihajali v mesto kot vajenci, delavci, obrtniki, trgovci, krčmarji itd. Nemci so znali te Slovence dobiti tako v svojo pest, da so pozabili na svoje slovensko pokoleraje, postali so odpadniki in naj« hujši sovražniki slovenskega življa. Njih otroci, ki so posečali skoro samo nemške šole, že niso znali več svojega materinskega jezika in bili so vedno Nemcem na razpolago, če je bilo treba zavedne Slovence zasramovati, nadlegovati in jim pobijati okna. No, dandanes je to drugače. Pri zadnjem ljudskem štetju se je vpisalo v Mariboru pet šestin prebivalcev za Slovence, le ena šestina je ostala še nemiška. Bilo je naravnost stnešno, kako so hipoma vsi znali slovenski in so hiteli zatrjevati, da so bili njihovi očetje »pravzaprav« tudi Slovenci. Zdaj, ko so skoro vse šole slovenske, gre stvar že na bolje, v nekaliko desetletjih bo le še nekaj spominov, da je bil Maribor nekdaj avstrijski in nemški. Prebivalcem pa se vobče ne godi slabo, zaslužka je povsod dosti: v velikih paromlinih, usnjarnah, pivovarnah, predvsem pa v naraščajoči trgovini z vinom, sadjem, lesom, z živino, perutnino in z jajci. Tamsle doli, kjer drži na desnem bregu Drave med Pohorjem in Kozjakom »koroška železnica« v Dravograd in Celovec, vidite za mariborskim »koroškim kolodvorom« delavnico in kurilnico južne že« leznice, ki zaposluje nad 2000 delavcev; tu popravljajo železniške stroje in vozove. Žal, da je baš v delavnici in kurilnici največ takih ljudi, ki se nočejo sprijazniti z novimi razmerami in bi še vedno naj* rajši prišli pod nemškoavstrijski jarem. Časih tudi koga pošljemo tja, pa brž pride nazaj kot spokorjen grešnik.
Kar tukaj doli, pod našimi nogami, vidite vzorno urejene vino* grade in sadovnjake ter več poslopij. To je vinarska in sadjarska šola. Nebroj umnih kmetovalcev je izšlo iz nje v teku polstoletja, kar ob* stoja. V novejšem času se ji je pridružila še srednja kmetijska šola, kakršna je v naši državi samo še ena. Posestvo na deano, ki ni nič manj vzorno urejeno, je last iskrenega rodoljuba starine dr. Tur = nerja. Odtod drži cesta proti zapadu v vas Kamnico, tej nasproti pa leži na desmem bregu Drave pnijazno zletišče Limbuš, v njegovi bližini pa so po vinu sloveče Pekre. OdLimbuša še daljeprotikoroški strani vidite, kako se vzdiguje neprenehoma gost dim. Ta prihaja iz tvornice za dušik in karbid v R ti š a h, nekoliko kilometrov še dalje
30
od Ruš pa je F al a, ena največjih elektrarnic Evrope. Iz falske elek« trarnice dobivajo najnovejše tvornice v Mariboru in v okolici gonilno silo, zdaj bodo izpeljali iz Fale električni tok celo v Trbovlje in v Zagreb. Fala proizvaja 35.000 konjskih sil. Če pomislimo, da za ves Maribor zadostuje 3000 konjskih sil, potem nam je jasno, kakšni za« kladi sile leže v Fali.
Dr. Turner.
No, ker smo že torej zašli v okolico Maribora na zapadni strani, vam hočem razkazati še ostali del okolice. Na mogočnem Pohorju vidite 20 m visok železen razgledni stolp. V njegovi bližini je Mari* borska koča, dalje proti zapadu pa Ruška koča. Vse te koče Sloven= skega planinskega društva so poleti jako obiskane, ker nudijo meščas nom izredno idiličen prostor za oddih in počitek. Sploh pa nudi 55 km dolga masa Pohorja še vse polno drugih zanimivosti, med katerimi omenjam le, da nahajamo ponekod cele pragozde. — Vse drugo sliko pa nam nudi pogled naravnost proti jugu. Kakor velika trikotna plošča
31
se razprostira pred nami Dravsko ali Ptujsko polje. Na jugu sega do Vitanjske gorske vrste, ki tvori razvodje med slovenskim Posavjem in Podravjem; ravno nam nasproti zagledate goro, ki ima obliko tra* peca, to je Rogačka ali Donačka gora, pod njo pa leži sloveče zdravi= lišče Rogaška Slatina, ki pa ga ne vidimo. Če bi prišli tja, bi videli, da ima odtod Rogačka gora obliko roga. — V smeri proti jugo* zapadu se vlečejo Slovenske gorice, o'b njih znožju pa teče Drava. Čisto tam doli v levem kotu leži Ptuj. Ob čisfem zraku vidimo še njegov grad Kalvarijo.
Zdaj pa, dragi prijatelji, mi sledite z očmi po znamenitih točkah mesta samega! Tu doli v bližini mestnega parka vidite državno moško učiteljišče, poleg tega proti vzhodu državno gimnazijo in še dalje ob koncu Maistrove ulice poslopje finančnega ravnateljstva in okrajnega glavarstva za mariborsko okolico. Ne daleč odtod je lepo poslopje državne realke. Iz tega poslopja je izhajalo med vojno povelje« vanje soške fronte, avstrijski časniki pa so trobili v svet, da se po* veljnik nadvojvada Evgen izpostavlja v strelskih jarkih sovražnikovim kroglam. Mi Mariborčani pa smo ga vsak dan videli, kako se je s svo« jim mršavim psom izprehajal po parku in z neizrečeno oholostjo od= zdravljal ponižnim poklonom mimoidočih. — Razen omenjenih šol imamo v Mariboru še državno žemsko učiteljišče in dvorazredno tr* govsko šolo v bližini kolodvora, zasebno žensko učiteljišče šolskih
sester v bližini starega mestnega pokopa* lišča, 3 meščanske šole ter več ljudskili in drugih šol. V veličastnem poslopju nekdanje kadetnice ali vojaške realke, ki se nahaja v bližini koroškega kolodvora, pa je zdaj šola daške čete.
Da se bomo pozneje pri ogledovanju mesta v notranjem laže zavedali, kje smo, si zapomnimo od tu s Kalvarije doli lego neka* terih drugih znamenitih poslopij; ta so: stol= na cerkev sredi mesta, vzhodno odtod frans čiškanska cerkev z dvema stolpoma, Narod« ni dom z visokim, vitkim stolpom, evangelj* ska ali protestantovska cerkev v bližini drž. moškega učiteljišča ter magdalenska cerkev on.kraj Drave. Zdaj pa lahko ostavimo to razgledišče ter odidemo v mesto.«
Še en pogled na prelepo sliko prirode, in že hitimo zopet navzdol. Kmalu smo v ozki ulici, kjer nam pokažejo prijatelji od zunaj sicer
32
neznatno, a od znotraj ljubko mestno gledališče, nato pa se nam odpre prostorni in lepi Slomškov trg. Sredi trga se vzdiguje že omenjena stolna cerkev, ki hrani pri glavnem oltarju marmornat spomenik zna* menitega slovenskega pisatelja in vzgojitelja škofa Antana MaTtina Sloinška. Slomšek je bil, ki je prenesel stolico lavantinske škofije s Koroškega v Maribor. S hvaležnostjo se ga spominjajo mariborski Slovenci in kaj radi obiskujejo njegov grob v kapelici sredi starega mestnega pokopališča. Okolo stolne cerkve stoje znamenite hiše; tako vidimo na severni strani mestno župnišče, škofovsko palačo, hišo ka* nonikov in nekdanje kazinsko poslopje, v katerem se nahaja zdaj štu« dijska knjižnica. Zapadno stran trga zapira impozantno poslopje mestne hranilnice, med njim in med cerkvijo pa je ličen park z mars momatim spometiikom Tappeinerja, ustanovitelja mestne hranilnice. Na južni strani Slomškovega trga se vzdiguje lepo poštno poslopje.