428
Umetniška razstava v Zagrebu.
Poroča dr. Evgen Lamfe.
Zagrebški umetniški paviljon je od prvega majnika sem napolnjen z lepim številom slik, ki so zanimive iz več ozirov. V tej razstavi so zastopane razne stroke slikarske umetnosti od mirnega, zvestega posnemanja mrtve narave do velikih historičnih slik z visokimi idejami in dramatičnim efektom. A ne le slike same na sebi so vredne, da si jih ogledamo. Ta izložba je važna, ker ima nekako zgodovinsko vrednost. Dva mojstra, Cele-stin M. Medovič in Oton Ivekovic, sta tu razstavila malone vsa svoja dela. Vsak ima svojo slikarsko šolo ter vpliva na svoje učence, ki so tudi razstavili poleg učiteljevsvojaboljša dela. Slikarjem so se pridružili arhitekti, ki nam kažejo krasne osnove za cerkve, vile in palače, katere hočejo graditi na Hrvaškem. In slednjič so še hrvaški    kiparji   v
središče paviljona postavili več lepih kipov. A največ je na razstavi Medovicevih in Ive-kovicevih slik, tako, da sta ji ta dva vtisnila popolnoma svoj značaj.
Če splošno primerjamo to izložbo z razstavo slovenskih slikarjev, moramo pač reči, da je bila slovenska modernejša, a ta je umetnejša. Medovic in Ivekovic tudi rabita pripomočke moderne tehnike, a se znata brzdati in se nikdar ne oddaljujeta od narave tako daleč,  kakor novodobni secesio-
nisti, ki naravo gledajo le skozi prizmo svojega hipnega razpoloženja in ki predmetom dodajejo toliko svojega subjektivnega značaja, da nimamo pred seboj nič objektivnega več, ampak le neko v barvah in črtah motno in megleno zavito dušno sliko. V modernih   slikah   moramo   najprej   gledati
umetnika, prisiliti se moramo v ono dušno stanje in v oni temperament, s katerim je gledal naravo slikar, in tako umetno pripravljeni moremo še le priti do este-tičnega užitka. Taka umetnost   je    sicer
bolj rafinirana, a vendar je jasna, objektivna lepota klasicizma krasnejša, prijetnejša  in  veli-častnejša.
O teh dveh slikarjih nikakor ne moremo reči, da sta moderno- revolu cio-
narnega značaja. Oba slikata verno po naravi, a s tem raz-
Celestin  M. Medovič.
kam višje rodoljubne
ločkom, da vdihuje
Medovic svojim sli-
in  kulturne  ideje,   a
Ivekovic se z mehkim, milim čuvstvom zamišlja v naravo. Medovic ustvarja izrazite prizore z dramatičnim efektom, pri Ivekovicu pa prevladuje lirični značaj.
A poglejmo vsaj površno celo razstavo! Kiparskih del, izmed katerih priobčujemo danes na str. 393. podobo Rendičeve alegorije: „Verujem !" ne omenjamo natančneje, ker bi bilo treba za celotno sodbo pač posebne  kiparske  razstave.   Tudi  izmed  slik
Dr. Evgen Lampe: Umetniška razstava v Zagrebu.
429
omenimo le najvažnejše! Glavna dela cele razstave so štiri velike zgodovinske slike Medovičeve, ki se po pravici prištevajo ne le najboljšim delom hrvaške umetnosti, ampak ki so — vsaj dve izmed njih — že dosegle svetovno slavo. Medovič je rojen Dalmatinec in je mlada leta preživel v frančiškanskem samostanu. Sedaj živi v Zagrebu kot sveten duhovnik, ter ima svoj atelier in svojo šolo. Dve ideji odsevata iz njegovih velikih slik: misel krščanska in misel hrvaška. Ti dve misli sta mu neraz-družno spojeni in govorita iz oči in obrazov njegovih oseb.
. Danes prinašamo eno najlepših njegovih slik „Sremske mučenike"1) (str. 425). Slika je visoka, a za toliko množico oseb nekoliko ozka. Kako duhovito je umetnik premagal to težavo, ki mu jo je delal prostor! Razvrstil je osebe v živahni skupini po stopnicah. Tu vidimo zbor poganov iz časov cesarja Dioklecijana. Velika zgradba je tempel Eskulapov v Sremu. Pogani so pripeljali krščanske kamnoseke ter zahtevajo od njih, da se naj odpovedi Kristusu in v znamenje poganske vere potresejo kadilo na žrjavico v dar bogu Eskulapu. Kristjani pa polagajo svoje roke na žrjavico in s tem izpričujejo, da rajši vse pretrpč, nego se odpovedo" svoji veri. Podoba je slikana v polni dnevni svetlobi. Barve so jasne, in solnčni svit se razliva v sijajni harmoniji čez marmornato stavbo, čez razkošne gruče poganov in veli-častno-mirne mučenike. Posebno barva marmorja je krasno izvedena v vseh posameznostih. To sliko je kupila ogrska vlada za galerijo slik v Budim-Pešti.
Prva velika slika pa, ki jo je Medovič izdelal v Monakovem, ko se je še tam šolal, je„ŽrtevBahu za časa preganjanja kristjanov."2) Tu je naslikal Medovič na velikem prostoru notranjščino Bahovega hrama. V središču je oltar Bahov, nad katerim stoji visoko kip tega rimskega boga. Zadaj okoli je galerija, s katere gledajo rim-
1)   „Sriemski mučenici" (št. 137.)
2)   „Žrtva Baku za vrijeme krščanskih progona (Št. 50).
ski velikaši na krvavi prizor pred žrtve-nikom. Nališpane bahantinje plešejo okolo oltarja, gruče poganov pa se razkošno napajajo z opojno tekočino in s kruto strastjo, s katero Bahovi svečeniki pred malikom morč kristjane. Pod nogami brezsrčnih poganov se vijejo v smrtem boju trupla umirajočih, in vroče kaplje nedolžne krvi drhte" na snežno-belem marmorju. Na levi strani je zbor ženske mladine, ki radovedno gleda od strani, kaj se godi v središču templja. Snov je res ba-hantična, divja, in daje umetniku priložnost, da pokaže vse najhujše strasti v živem nasprotju. A kaj je storil Medovič ? S čudovitim zatajevanjem je naslikal ves prizor po vse mirno in harmonično. Ne le moderni secesi-onist, tudi vsak slikar iz renesanške dobe bi se bil vdal predmetu in v divjem neredu nagromadil truplo pri truplu ter na licih in v kretnjah izkušal izraziti vse mogoče strasti
— Medovič pa je naslikal obrite obraze rimskih senatorjev z izrazom mirnega dostojanstva, in tudi bahantinje so podobne liturgič-nim pevkam. Samo krvnik, ki vlači po tleh krščansko deklico, in rabelj, ki prebada svojo žrtev, sta delujoči osebi. Vse drugo mirno gleda in premišljuje. Najbolj gledavca očara pri tej sliki čudovita perspektiva. Marmorni tlak se širi pred teboj tako naravno, da se ti zdi, kot bi stal sam na njem. Proti ozadju pa svetloba pojema, kot bi se v zraku gu-bila, in iz poltemine se bliščč svetli stebriči na galeriji. S to sliko je dosegel Medovič prvi veliki uspeh. Razstavil jo je na mile-nijski razstavi v Budim-Pešti 1. 1896. in na umetniški izložbi v Kopenhagenu 1. 1897. Berolinski list „Die Moderne Kunst" je pisal o nji, da spada „med najkrasnejša umetniška dela, kar jih imajo vsi narodi v devetnajstem stoletju." „Hrvatska" pa poroča, da so strokovnjaki v Monakovem cenili njeno vrednost na 40.000 mark, a Medovič bi jo prodal tudi za 6000 goldinarjev,  če bi dobil zanjo
—  kupca!
»Prihod Hrvatov" f) je duhovito zasnovana slika, ki pa ni dovršena. Nekateri deli
>) „Dolazak Hrvata" (št. 28).
430
Dr. Evgen Lampe: Umetniška razstava v Zagrebu.
so izvršeni samo v prvih splošnih potezah. Hrvatje pridejo iz vzhoda v svojo novo domovino-Po skalnatem bregu prihajajo z vsem bornim imetjem ter iščejo kraja za taborišče. Kar zagledajo pred seboj morje, ono morje, po katerem je v poznejših stoletjih jadralo njihovo brodovje. Ta prvi vtisk, v katerem se spaja veselje z občudovanjem, ponos z nemirom, je Medovicev čopič upodobil na platnu. Medovic je hotel Hrvate naslikati kot čvrst narod, ki živi še čisto nomadsko in ne pozna omike stalno naseljenega ljudstva. A žal, da je tu segel nekoliko predaleč. Ti divji, neomikani nomadi s čudno ostriženimi glavami se nam pač ne zde* podobni slovanskemu plemenu. VI. Lunaček v „Prosvjeti" po pravici pravi, da nas spominjajo bolj Tatarov, kakor pa Hrvatov. A nekaj veličastnega je vendar v tej kompoziciji; dasi se ji da z estetičnega stališča oporekati, vendar iz nje odseva veliki duh umetnikov! Slika je last hrvaške deželne vlade.
Najimenitnejša slika vse razstave, res „la grande attraction" pa je „Drugi spletski zbor".1) Medovic proslavlja na tej sliki pravice hrvaškega jezika v cerkvi in v zbornici. Z zgodovinskega stališča se da pač sliki marsikaj ugovarjati Nekateri kritiki trdijo, da se le-ta prizor, ki ga je naslikal Medovic, sploh ni dogodil. V oblekah in v arhitekturi se mu očitajo anahronizmi. Tudi ponižanje papeževega delegata je nekoliko čudno. A mi ne preiskujemo zgodovinske podlage, ampak se oziramo le na umetniško stran te izredne slike. Visoki oboki krasne stavbe nam predočujejo spletsko stolnico, vzidano v razvaline starodavnega Dioklecijanovega gradu v Spletu. Na prestolu sedi kralj Tomislav, okoli njega pa je velik zbor škofov, velikašev in učenjakov. Škof Gregor Ninski stoji v polnem ornatu poleg prestola in živo zagovarja pravice hrvaškega jezika. Ves zbor živahno premišljuje knjige in listine, se pogovarja, posluša, pritrjuje in odgovarja. Rimski legat, ki je zagovarjal latinščino, pa užaljen zapušča zborovanje. — Pri tej sliki
l) »Drugi spljetski sabor" (št. 133).
nas najprej zanima perspektiva. Na primeroma majhnem prostoru je naslikan velik zbor. Na ozki sliki stoji v poševni smeri dolžina velike cerkvene ladje. Zato so prve osebe velike in razločne, a se hitro manjšajo do ozadja, kjer sedi v poltemi kralj Tomislav. To je velika težkoča, katero je umetnik izborno premagal. Vse posameznosti so izdelane s čudovito natančnostjo Medovic je delal za vsako osebo obširne študije. Gregorja Ninskega, rimskega prelata i. t. d. je slikal vsakega posebej, predno ga je upodobil na tej sliki. Iz raznih skic in poizkusov, ki so razstavljeni, se vidi, koliko truda ga je stalo, predno je dovršil to krasno sliko. Vsak obraz ima svoj posebni izraz. Italijanski in hrvaški značaji obrazov se natančno ločijo; težki, z zlatom prevezam in s slikami pretkani ornati cerkvenih dostojanstvenikov in živobojne noše velikašev se tako razločno vidijo, kot bi jih imel v resnici pred seboj. Ta slika je morda najboljša, kar jih je doslej še naredil kak jugoslovanski umetnik.
V slikah iz starorimskega življenja se da Medovic primerjati Siemiradžkemu, a v tej sliki stoji na strani Matejku.
Še mnogo slik je razstavil Medovic: portrete, pokrajinske slike, študije i. t. d., a zavedlo bi nas predaleč, če bi se hoteli spuščati v posameznosti. Bodi dovolj, da smo omenili glavne umotvore!
Drugi slikar je I v e k o v i č. Tiha samota gozdov in bujno zelenje pomladne narave, svetli solnčni žarki, ki se prelivajo skozi vejevje, in hladna rosa na trepetajočih lističih — to Ivekovič opazuje, uživa in slika. Ne more se reči, da slika naravo uprav tako, kakršna je; da jo kar prenaša iz istine na sliko — ne, pri njem je istina, navdihnjena z umetniškim čuvstvom. Ivekovič ne dela velikih načrtov, ampak glavni smoter mu je, da prizor naslika živahno in idilično. Lovec, ki s puško v roki zasleduje divjačino skozi gozdno zelenje ali po zmrzlem snegu, ki mu škriplje pod nogami, selška krčma, jata jerebic, zagorsko selo i. t. d. — taki so predmeti, ki jih slika najrajši. Najbolje mu je uspela zanimiva slika:   »Zagreb  v
Ljudmila:
snegu".1) Proti večeru, v oni nestalni svetlobi, ko se dan umika mraku, gledaš pred seboj Vseuciliški trg ves posnezen. Svetilke so že prižgane, in njih svit se spaja s pojemajočo dnevno svetlobo v najrazličnejše bar-vene prehode. Temne postave, zavite v zimska odela, gazijo visoki sneg. Tudi kot zgodovinski slikar se je pokazal Ivekovič na tej razstavi. Slika „Ve r o n i k e D e s e -n i š k e " 2) nam kaže prizor iz njenega trpljenja. Grof Ulrih Celjski brani Veroniko proti svojemu očetu Frideriku. Na tej sliki se odlikuje idealna podoba Veronike. Se ne izvršena, a v posameznostih krasna slika je „Slov6 Petra Zrinjskega in Krsta Frankopana od Katarine Zrinjske".3) Izmed najboljših slik se odlikuje nežna „Kraljica   M a jniko v a"*),  ki je polna
1)  „Zagreb u sniegu" (št. 134).
2)  „ Veronika Desenicka" (št. 14).
3)  »Oproštaj Petra Zrinjskoga i Krsta Frankopana od Katarine Zrinjske" (št  32).
4)   „Naša Gospa Cvjetanjska" (št. 121).
Med
Poeti  vsi  nesrečni  so  ljudje . . . Bog ve, zakaj tako jim mora biti, da trnjev venec le jim Čelo kiti ? Poeti vsi nesrečni so ljudje... In  med poeti hodim tudi jaz! — Parnas slovenski v rožnem perivoji odprt iz mladih let je duši moji . . . zato s poeti hodim tudi jaz! —
A nasmehljala se je pevska vila,
ko z liro pesmi mi je izročila:
„Kaj hočeš ti, ko vendar si dekle? —
Okleni rajši milega se druga —
v objemu dece ženska je zasluga
ne v pesmi, ki sladko iz srca vre!" . . .
Med poeti.                                                                431
sladke miline; le škoda, da je lice Matere božje preveč dekliško. Slika prav posebne vrste je „Graničarjev sen" '). Graničar spi pod milim nebom, in nad njim se zgrinjajo črni oblaki. Kaj neki sanja graničar? Ko gledaš v oblake, pa se ti pokažejo polagoma iz njih, druga za drugo, nočne prikazni divjih jezdecev in bojevnikov, ki kot oblaki begajo po nebu. V tej sliki je res mnogo liričnega misticizma.
Med slikami obeh mojstrov pa so razvrščene tudi boljše slike njiju učencev. Tu se vidijo prva dela marsikaterega razvijajočega se talenta. Pod vodstvom Medovicevim in Ivekovicevem bodo pač še dosegli lepih uspehov v čast hrvaški umetnosti!
Mnogo bi se dalo še pisati o tej izložbi. A kaj koristi čitateljem mrtva beseda, ako ne vidijo slik samih! Zato bomo rajši prinašali vsaj posnetke boljših slik naših jugoslovanskih umetnikov.
') „San graničara" (št. 112).
poeti.
Pa le pošiljam v svet to deco  drobno, naj  si  od src ljubezni  prosijo, naj  drugim mir in srečo  nosijo, četudi njih življenje je žalobno . . . Besede dalo pesmam je srce, in solza moja mnoge je krstila — kar ljubav moja pesmi je rodila, vse so kropile moje jih solze ... .
Zatrla čuvstva sem, srce zaprla . . . in zdi se mi, da vsemu sem  odmrla — ostal mi je ta drobni zarod moj!   — Ta zarod moj, neslavnega imena . . . Kako naj nanj  ponosna bode žena, ko že ob smrti vzame ga s seboj ? —-
Ljudmila.