List 39.
Politiški oddelek.
Ogerska delegacija.
Ogerska državna polovica plačuje le 30 % k skupnim državnim stroškom in še k tem 30 °/0 odstotkom lep del donašajo Hrvatje, ali vendar hočejo Madiari imeti glavno besedo pri vprašanjih, ki se tičejo sku pne države. Posebno vnanjo politiko bi radi popolnoma podredili svojemu vplivu. Grof Kalnoky je sam Madjar, kar že kaže njegovo ime, ali vendar gospodom v Budimpešti se zdi, da njegova politika ni dovolj madjarska, kar se ozira tudi na splošne državne koristi in se ne ravna samo po željah Arpadovcev. Letošnje zasedanje delegacije je v marsičem razkrilo madjarsko teženje in mišljenje ter pokazalo njih gospodaželjnost.
Čitatelji že vedo, da je bivši minister in predsednik ogerski delegaciji Ludovik Tisza pri otvorjenji omenil ru-munskega vprašanja. V odseku za vnanje stvari se je ves pogovor sukal zopet največ o tem vprašanji. Zahtevalo se je, da naj naša država z vso odločnostjo postopa proti Rumuniji, ker Rumuni v kraljevini podpirajo nekoliko težnje ogerskih Rumunov, da jih Madjari ne morejo kar pogaziti. V letošnji delegacijski sesiji pokazala se je silna jeza Arpadovcev, da ne morejo kar zatreti vseh ne-madjarskih narodnostij na Ogerskem. Hudovali so se na Rumunijo, da podpira rumunske šole na Ogerskem, čemur je oporekal Kalnoky sam, ker svota, ki je določena za rumunske šole v inozemstvu, se porablja za rumunske šole v Makedoniji in se tudi slednje leto točno poroča, kako se je porabila.
Sicer je pa baš to kaj slabo spričevalo o skrbi ogerske vlade za kulturni napredek svojih narodov, ako mora Rumunija podpirati rumunske šole na Ogerskem. Iz besed raznih govornikov se je lahko posnela želja, da bi najrajše, da bi riaša država z najostrejšim sredstvi postopala proti Rumtmiji. Madjari bi menda najrajše videli,   da bi  kar vojno  napovedali   sosedni   mali   državi.
Grof Kalnoky je imel kaj težavno stališče. Na jedni strani mu je bilo zagovarjati svojo politiko in gledati, da Rumunije ne potisne mej nasprotnike Avstrije, na drugi strani se pa ozirati na delegacijo, ki mu ima dovoliti budget. Dokazoval je, da bi tukaj ne bila brez-ozirna politika umestna, ker bi ničesa ne dosegli, kajti pomagali bi le Avstriji nasprotnim življem v Rumuniji na krmilo.
Povedal je tudi, da od rumunske vlade ne more zahtevati stvari, ki bi se ne vjemale s tamošnjimi zakoni. Mad j ari bi radi, da bi se njim na ljubo v Rumuniji zatrla društvena in pa tiskovna svoboda, kakor so jo sami doma. Minister vnanjih stvarij je pa opazil, da to ne gre.
Mi ne vemo, kakšen vpliv bode to zabavljanje proti Rumunom napravilo v sosedni državici. Dobrega gotovo ne. Minister vnanjih stvarij je sam priznal, da je Rumunija prva priznala mirovni značaj trodržavne zveze in se jej približala, to je, da je po svoji moči podpirala avstrijsko politiko. Hvaležnost za to je pa, da nad njo Madjari iztresavajo ves svoj srd. Rumunija je važna po legi v orijentu. Balkanske stvari še niso uravnane in še vedno je mogoče, da se bodo uravnale z mečem in baš v tacih slučajih bi bila nam posebno dobra pomoč Rumunije. Na druge države na Balkanu se nimamo zanašati, ker skušnje nas uče, da je v Srbiji in Bolgariji vse premalo stalnosti. Pled dolgoletnega prizadevanja Avstrije v teh državah so uničili nekateri notranji obrati. Sedaj naj pa od sebe od-bacnemo še Rumunijo, pa smo osamljeni. Posebno bi pa Madjari morali gledati, da si zagotove prijateljstvo Rumunije, ker vedno nete sovraštvo proti Rusiji.
S svojim zabavljanjem proti Rumuniji so Madjari pač pokazali, da nimajo tistih velicih državnih zmožno-stij, katere se jim rade pripisujejo. V vsem jih vodi slepa strast, ki-pa tudi dokazuje njih strah pred druzimi narodnostmi.
Bati so se začeli, da ne bodo dovolj močni, da bi mogli obdržati svoje gospodstvo nad nemadjarskimi narodnostmi.    Zaradi tega  sedaj tako zapirajo Rumune in
370
0
preganjajo Slovake ter delajo zapreke vsakemu svobodnemu gibanju Srbov in naposled še kličejo vnanjo politiko na pomoč. Vse to jezenje pa jim ne bode nič pomagalo. Baš letošnje zabavljanje proti Rumunom v delegacijah bode zopet obrnilo pozornost Evrope na osodo nemadjarskih narodnostij na Ogerskem. Do zadnjega časa se za Nemadjare na Ogerskem ni nikdo menil, in Mad-jare so vsi iireli za svobodoljubni viteški narod. Sedaj pa vedno bolj svet spoznava njih azijsko barbarsko nrav, kar je gotovo le dobro in bode pač le pripomoglo, da bode prej konec njih mogočnosti.
Pa še neka druga stvar v odseku za vnanje stvari je vzbudila občno pozornost. Nadškof Samassa se je oglašal in poživljal ministra vnanjih stvarij, da utegne biti kmalu \olitev novega papeža in da naj porabi svoj vpliv, da ne bode voljen kak nepovoljen kardinal za papeža. Da bi svoj namen malo prikril, je nadškof končno govoril nekaj o svobodni papeževi volitvi. Škof Samassa je že dolgo v veliki milosti pri ogerski liberalni vladi. Kada bi ga bila spravila na primatski stol, kar se jej pa ni posrečilo. Želje, ki jih je izrazil nadškof, so želje ogerske vlade. Jedro umovanju tega madjarskega nadškofa je bilo, da naj minister vnanjih stvarij gleda, da ne bode voljen kot papež, ki bi bil morda Slovanom prijazen, kakor je sedanji.
Seveda naravnost tega povedati ni mogel. Vidi se pa iz postopanja tega nadškofa vsa predrznost Madjarov, ki bi že radi vplivali na izvolitev papeža in jo izkoristili v svojo korist, kar se seveda jim ne bode posrečilo, ker nad izvolitvijo papeževo pazi sveti Duh, pri katerem pa še Madjari k sreči nimajo odločilne besede.
Tako postopanje madjarske delegacije je vsekako poniževalno za našo državno polovico. Svet bode naposled mislil, da imajo v naši državi govoriti le Madjari. Zato je pa dolžnost tostranskih državnih politikov, da tudi odločneje nastopajo in posebno pri obnovljenji pogodbe z Ogersko resno pomislijo, ako je v avstrijskem interesu, da se pusti Madjarom tako gospodariti.
Pa tudi v vojnem odseku ogerske delegacije se je kazal madjarski šovinizem. Govorilo se je zopet o osnovi posebne ogerske vojaške akademije, katera stvar pa ne gre po vsem po volji Madjarom. Vojna uprava nima pravega zaupanja v avstrijski patrijotizem vojakov, ki bi se vzgojili v kakem čisto madjarskem zavodu, zato pa z raznimi pretvezami stvar odlaša. Letos je pa jeden madjarskih delegatov sprožil misel, da bi Ogerska na svoj« stroške osnovala vse vojaške šole od najnižje do akademije. Namen temu nasvetu je očividen. Radi bi dobili vojaška odgojevališča popolnoma v svoje roke, da bi častnike vzgojili v duhu, ki se je kazal ob Košutovi smrti mej Madjari. Prepričani smo pa, da bodo višji krogi že skrbeli, da se ta želja Madjarom ne uresniči, ker vojna, ki bi poznala le madjarsko domoljubje, bi ne bila najboljša opora Habsburške države.