§45. na Kofevskem V kočevskem srezu je nekaj tikih šol, ki imajo na osnovi § 45. šol. zakona neir.ščino kot učni jezik v osnovni šoli in v dveh prvih razredih višje narodne šole. To je gotovo dragocena pridobitev za narodno manjšino, to ie po mirovnih oogodbah in po naši zakonodaji zajamčcru n r avica naših državljanov neslovanske krvi. Te ipridobljene, obenem pa tudi naravne pravice ne mislimo kratiti, četudi ima baš učiteljski stan radi omenjene pravice največ skrbi in največ težav. Učitelj je namreč oni činitelj, ki mora prenesti v življenje to pravico in vsled tega je samo učitelju dano da čuti in opazi zlorabe, ki so mogoče ob izvajanju § 45. šolskega zakona. Ker učiteljstvo naše banovine zanimajo v prvi vrsti one težave, ki jih čuti učitelj manjšinske šole na Kočevskem, naglašamo, da hočemo danes opisati le te težave. Prva vidna težava nastane vskd tega, ker materinščina malih Kočevarjev ni knjižna nemščina, nego narečje, ki zasluži to označbo le zato, 'k e r n i m a lastne k n j iževnosti. Narečje, ki ga prinese mali Kočevar v narodno šolo. je mešanica nemških narečij nekdanjih političnih beguncev, pradedov današnjih Kočevarjev, dospelih iz raznih krajev takratne nemške države. Nekdanja nemška prosvetna uprava je gladko prezrla dejstvo, da mali Kočevar ne razumc učitelja, če ta govori v knjižnem nemškem jeziku, učitelj se tudi ni brigal veliko za to, če ga deca takoj od prvega dne razume, ali ne. Poučeval je Nemce v nemškem jeziku in s tem je bila zadeva zanj in za t. z. zavedno nemško domačo javnost urejena. To preziranje dejstva, da ie domače nemško narečje precej oddaljeno od knjižnega jezika, pa je imelo za posledico, d a j e d a 1 d o m malemu Kočevarju govorico dom a, v šoli pa je pridobil drugi jczik. Ta drugi jezik je ostal popolnoma ločen od prvega. Kljub temu ni čutil učitelj posebnih težav pri šolskem delu, ka.jti v javnem življenju se je uporabljala knjižna nemščina v taki meri, da je imel otrdk priložnost nabrati potrebne osnove za napredek v knjižni nemščini, ki se ie od domačega narečja vidno razlikovala. Napaka nemške >prosvetne uprave se je pokazala šele ob našem osvobojenju. V javnem življenju je zgubila prevladujočo vlogo knjižna nemščina, zato ie prišel in pride tudi danes mali Kočevar z vedno skromnejšo zalogo besednega zaklada, na katerega bi moral graditi knjižne nemščine zmožen učitelj. Posledica pa je, da se učitelj na Kočevslkem ne more ubraniti misli, da naša država na povsem pasivnem ozemlju te deželice za naš denar umetno vzgaja naraščaj za nemško narodno telo. Po črki in duhu § 45. šolskega zakona smo dolžni ob gotovih predpogojih poučevati v materinščini otrok; vsled navedenega pa se ne moremo ubraniti prepričanja, da mi, učitelji manjšine na Kočevskem kršimo zakon, kajti materinščina naših malih tujerodcev ni nemščina, nego — kočevščina. Te ugotovitve nam ne narekuje ozkosrčnost, škodoželjnost, šovinizem ali sovraštvo do manjšine na Kočevslkem, to dejstvo vidi in čuti tudi učitelj domačin. In za to dejstvo bi se morala zanimati tudi naša prosvetna uprava, sicer ne zato, da uvede na naših manjšinskih šolah kočevščino kot učni jezik, kar bi sicer lahko storila in bi tudi marala storiti, nego za to, da bi imela močan argument proti onim, ki nekaznovano zlorabljajo in delajo na tem, da tudi drugi zlorabljajo § 45. šolskega zakona. Pod vplivom delovanja »Kulturbunda« se gospodje narodni voditelji na Kočevskem kaj radi sklicujejo na t. z. občevalni jezik v družini in na podlagi občevalnega jezika hočejo določevati — narodnost. Kočevsko zna vsak član družine, kjer ie oče Slovenec, ali kjer je samo mati Slovenka (mešani zakoni), kočevsko zna tudi deca zavednih slovenskih roditeljev. To deco hoče skoz in slkoz napadalno usmcrjen nemški živelj pobasati v svojo malho in želi, da bi bila ta deca vzgojena, seveda za naš denar in s pomočjo našeaa učitelja, na osnovi določil § 45. šolskega zakona — za Nemce. Da hooejo nekateri voditelji nemškega življa na ta način zlorabljati po zakonu zajamčeno pravico do pouka v materinščini, imamo nebroj primerov, in vse kaže. da vodstvo manjšine ne bo lojalno toliko časa, tiokler se prosvetna oblast naše banovine ne postavi na edino pametno 6tališče. da je jezik manjšine na Kočevskem flcočevščina. Druga velika težava je, na katero trči učitelj pri izvajanju § 45. šol. zakona dejstvo, da pod pritiskom gmotno močnejšega in iz tujine podpiranega nemškega življa hoče imeti pouk v »tnaterinščini« to ie — v nemškem jeziku, tudi deca iz mešanih zakonov in deca manj zavednega slovenskega življa. Dosedanja praksa, da določa družina sama svojo narodnost, daje osnovo za dolgo vrsto zlorab. Na ta način je mogoče. da se vzgajajo za Nemce »Malneriči«, »Vrtačiči«, sinovi družin, Ikatere sicer iklatijo kočevsko narečje, a nemščino ipoznajo le toliko. kolikor so se je naučili v jugoslovanski šoli in od jugoslovanskega učitelja. Radi ljubega miru bi že spregledal učitelj kak primer take zablode, toda ko temeljito spozna razmere l_ih se prepriča, da ima m an[jšina na Kočevskem mladi naraščaj večinomaleiz mešanih zakonov odnosno od nezavednega, gmotno slabega, od Nemcev odvisnega slovenskega življa, takrat mora postati izvajalec § 45. šolslkega zakona trd in nedostopen za zadevne želje voditeljev manjšine, mora povedati svoj »ne dovolim«, ker naša šolska postava sicer ščiti manjšino, ne daie in ne sme pa dati take razlage, katera dovoljuje zlorabo pravice v škodo večinskega naroda. Da ščiti naš šolski zakon manjšino na Kočevskem, jemljemo vsi učitelji manjšine lojalno na znanje in nam ne pride na misel, da bi delali v tem pogledu ovire, ne moremo in ne smemo pa trpeti zlorabe, ne moremo dovoliti, da bi na osnovi ^ 45. šolskega zakona vzgajala manjšinska šola iz otrok nezavednih slovenskih družin prirastek manjšinskemu otoku. Julij Kovač.