LR 62 / Marijino brezno in njegova favna hroščev 227 Bojan Kofler Marijino brezno in njegova favna hroščev Izvleček Jama Marijino brezno je največja konglomeratna jama v Sloveniji. Dolžina vseh podzemeljskih dvoran in rovov je več kot dva kilometra. Najdbe endemične podze- meljske favne hroščev v sredini 19. stoletja so glas o Loki, loških jamah in jamskih živalih, ki v njih žive, ponesle daleč po svetu. Čeprav so v preteklosti tukaj razisko- vali številni naravoslovci, je bilo objavljenih le malo podatkov, tako da je bilo dose- danje vedenje o favni hroščev v jami skromno. V prispevku so rezultati večletnih bioloških raziskav. Abstract Marijino brezno cave and its beetle fauna Marijino brezno cave is the largest conglomerate cave in Slovenia. The total length of the underground caverns and tunnels is more than two kilometres. Finds of endemic underground beetle fauna in the mid-19th century carried news of Škofja Loka, Loka caves and the cave fauna that live in them far into the world. Although many natural historians have researched them in the past, few data have been pub- lished, so that knowledge of beetle fauna in the cave has to date been modest. The contribution contains the results of several years of biological research. Uvod Jame v okolici Škofje Loke so pozornost naravoslovcev vzbudile že v sredini 19. stoletja, torej v klasični dobi odkrivanja slovenskega krasa. Zato ne čudi, da so najbolj znane jame tega prostora v Katastru jam Jamarske zveze Slovenije, kjer je registrirano že skoraj 11 000 jam, zapisane pod zaporedno številko 3 (Kevderc na Lubniku), 4 (Lubniška jama), 5 (Migutovo brezno) in 6 (Marijino brezno). Marijino brezno in njegova favna hroščev / LR 62 228 Jama Marijino brezno se, za razliko od Kevderca in Lubniške jame z bližnjega Lubnika, ni izoblikovala v kompaktnem triadnem školjkovitem apnencu, ampak večinoma v zgornje-oligocenskem konglomeratu in apnenih laporjih. Konglomerat je precej močno sprijet, vendar se laže kruši in pri topljenju daje tudi več ilovice. Zato je jama polna podornega skalovja in lepljive ilovice. Marijino brezno je naj- daljša jama v takih kamninah v Sloveniji. Zato tod praviloma ne najdemo jamskega okrasja (stalaktiti, stalagmiti, jamske zavese, siga), jo pa odlikujejo podzemne dvorane z osupljivo velikimi skalnimi bloki, ki so se v preteklosti odtrgali s stropa. Največji prostor je 130 metrov dolga, do 30 metrov široka in do 13 metrov visoka Velika podorna dvorana, ki se izteče v ozek in nizek vodni rov, kjer se zbirajo vode iz jame. Rov se konča s sifonom, potoček pa se podzemno pretaka v bližnjo Soro. Gre za splet dvoran in rovov, ki po današnjem vedenju že presegajo dolžino 2 kilometrov. Jama je znano prezimovališče netopirjev. Odkar je zaprta z rešetko in je uve- den strog režim obiskovanja v času njihovega zimovanja, se število netopirjev v njej konstantno zvišuje. Tako so 31. 1. 2013 samo v Veliki podorni dvorani (dvora- na E) po pripovedovanju Petra Jerama našteli 1324 malih podkovnjakov (Rhinolophus hipposideros), 2 velika podkovnjaka (Rhinolophus ferrumequi- num), 1 navadnega netopirja (Myotis myotis), 2 vejicata netopirja (Myotis emar- ginatus), 1 usnjebradega uhatega netopirja (Plecotus macrobullaris) in 1 široko- uhega netopirja (Barbastella barbastellus); 13. 1. 2015 pa 1 560 malih podkovnja- kov, 1 velikega podkovnjaka, 5 vejicatih netopirjev, 1 širokouhega netopirja in 1 rjavega uhatega netopirja (Plecotus auritus). Marijino brezno je med naravoslovci znano tudi kot nahajališče Heydenovega krogličarja (Aphaobius heydeni) in Alfonzovega brezokca (Anophthalmus alphonsi), ki sta skupaj s Hoffmannovo krogljičarko (Sphaerobathyscia hoffman- ni) iz bližnjega Migutovega brezna tipična predstavnika endemske favne hroščev, ki jo najdemo samo v konglomeratnih jamah v okolici Škofje Loke in nikjer drug- je. Prav njihova najdba je ponesla glas o Loki, loških jamah in jamskih živalih, ki v njih žive, daleč po svetu. Čeprav so v preteklosti tukaj raziskovali številni naravo- slovci, je bilo objavljenih le malo podatkov, tako da je bilo dosedanje védenje o favni hroščev v jami skromno. Lega jame Jama se nahaja v bližnji okolici Škofje Loke. Najdemo jo na zgornjem robu globoke vrtače nad naseljem Vincarje. Do nje pridemo po kolovozu v smeri proti Grebenarju. Ko se dvignemo nad naselje, na levi strani zagledamo travnik z glo- boko vrtačo, ki jo le težko spregledamo. Vhod v jamo se nahaja na levi strani, približno deset metrov stran od poti. Teren pred njo so izravnali, tako da je prvo- tni vhod vanjo deloma zasut in zaprt z železno rešetko. Njene WGS-84 koordinate so: E 14 2972, N 46 1625, kota vhoda pa 429 m. n. m. LR 62 / Marijino brezno in njegova favna hroščev 229 Opis jame Jama Marijino brezno je znana tudi pod imenom Velika gipsovka. V Kataster jam je bila vpisana leta 1925 pod katastrsko številko 6. Jama je dolga več kot 2 kilometra in globoka 58 metrov, v njej je več prostornih dvoran in ima labirint rovov, mestoma zelo ozkih. Do danes še nista bila izdelana popoln načrt in opis jame. Zadnja sta se z načrtom in opisom trudila Boštjan Kiauta in France Leben, ko je raziskana dolžina jame dosegla 579 metrov. Za obiskovalca jame sta od razpoložlji- vega gradiva še najbolj uporabna Kiauta - Lebnov (Kiauta, Leben, Sistematski opis jam v okolici Škofje Loke, 1960) načrt in Planinin opis jame (Planina, Jame in drugi kraški pojavi v okolici Škofje Loke, 1955): »Jamski vhod je navpična razpoka, ki pa so jo zaradi živine delno zasuli. Po strmem rovovem dnu iz grušča in podornega ska- lovja se pride v prvo dvorano. Po tleh ležijo veliki skalni bloki, ki so se odtrgali od stro- pa in tvorijo pod seboj cel labirint razpok in prehodov. V teh razpokah teče majhen potoček na levo v smeri, kamor se nadalju- je glavna jama. Na desno navzgor pa se pride v večji prostor, ki je precej zasigan in ima tudi nekaj kapnikov. Načrt jame Marijino brezno – tloris in prerez. (skica: Kiauta, Leben, 1960) Zasigani del jame. (foto: Simon Primožič) Marijino brezno in njegova favna hroščev / LR 62 230 Konča se z gruščnatim podorom, ki pa je star, saj je skalovje že na več mestih zasigano. V tem zgornjem in toplem delu jame je mnogo jamskih živali. Posebno pozornost vzbujajo netopirji, ki jih je kar precej. Na levo ob potočku pridemo v manjšo dvoranico, katere stene so zelo krušljive. Potoček izginja dalje v grušču in skalovju, zelo ozki prehod pa nas popelje naprej v novo podorno dvora- no. Skalovje je naloženo v velikih kupih, ki vzbujajo vtis, da se bodo zdaj in zdaj podrli na neprevidnega obisko- valca. Na desni strani drži nazaj večji prehod med podornim skalovjem nižje v rov, po katerem priteka neki potoček in izginja med podornim skalovjem dvorane. Rov tega potočka ima široko obokan strop iz žive skale. Tako širok rov je mogla izdolbsti le večja voda. Ta Pod slapom. (foto: Simon Primožič) Velika podorna dvorana. (foto: Simon Primožič) LR 62 / Marijino brezno in njegova favna hroščev 231 je vanj skoro do stropa nanesla proda in peska. V kasnejših geoloških dobah pa si je poiskal pot po tem rovu majhen potoček in si je v nanesene vsedline vre- zal svojo ozko strugo. Dno podorne dvorane pada proti desni, od koder se iz neke globeli sliši majhen slap. Ta curek vode pada v kotanjo raznobarvnega proda, ki se čudovito iskri in leskeče v soju acetilenke. Nad kotlom s slapom se dviga ogromna skala, ki se je kakor cela plast odločila s stropa. Na desni strani nad slapom je pol metra širok prehod med skalo in steno, ki pripelje v prostorno dvorano. Pri prehodu v to veliko dvorano se na desni strani ponovno sliši padajoča voda, ki tvori nov potoček med podor- nim skalovjem. Dvorana je največji jamski prostor. Tla pokrivajo ogromne podorne skale, ki pa so že prekrite z ilovico. Pod tem skalovjem je cel labirint ozkih razpok, po katerih si išče pot poto- ček iz prejšnjih delov jame. Stene in strop tvorijo mogočen obok, ki kaže na še večje dimenzije te dvorane, preden se je tako zatrpala s skalovjem. Še danes je precej večja kot katerakoli cerkev v Loki. Njene stene so ponekod prekrite s kri- stalčki iz sadre. Kako so ti kristalčki nastali in od kod sadra izvira, je še vpraša- nje, ki čaka odgovora. Tam, kjer se strop zopet nekoliko zniža, se opazijo na njem tvorbe, zelo podobne kapnikom. Niso pa iz sige, ampak iz žive skale in mi ni znan še noben podoben primer. Na koncu te ogromne dvorane se podorno skalovje znova spusti navzdol in pojavi se korito potočka, ki priteka izmed skalovja in izginja v skalni špranji. Dvorani, ki je bila pred časom zelo velika, sledi mnogo premajhen vodni rov, da bi mogli domnevati, da sta nastala v istem času in po delovanju istih sil. Nadaljna ozka struga potočka je pravilno erozijsko korito in kaže brezštevilne zanimive oblike vodnega delovanja, tako kemičnega kakor mehanskega. Na koncu pa se strop zniža do vode in pot naprej zapre ožina – sifon. Z desne strani sprejme potoček še dva pritoka, ki izvirata iz manjših špranj.« Erozijsko korito. (foto: Simon Primožič) Marijino brezno in njegova favna hroščev / LR 62 232 Biološke raziskave Čeprav so naravoslovci v jamah v okolici Škofje Loke raziskovali že vse od prve polovice 19. stoletja, pa do sedaj ni bilo opravljene še nobene sistematske raziskave favne hroščev v Marijinem breznu. Šlo je za enkratne, redkokdaj večkrat- ne obiske, pri katerih je prihajalo do bolj ali manj slučajnih najdb. Tudi sicer so naravoslovci tistega časa raje raziskovali v manjših in laže dostopnih jamah, kot sta bili v neposredni bližini Marijinega brezna Gipsova jama in zlasti Migutovo brezno. Tako je Migutovo brezno danes znano kot tipsko nahajališče Hoffmannove krogljičarke (Sphaerobathyscia hoffmanni) in Alfonzovega brezokca (Anophthalmus alphonsi alphonsi). Favno hroščev sem v jami Marijino brezno raziskoval v letih 1983, 1984, 1985, 1986, 1987, 1990, 1991 in 2014. Obsežni deli jame so suhi in zaradi pomanj- kanja vlage ter hrane manj primerni za življenje hroščev. Najbolj naseljeni so predeli vzdolž potočka, vhodni deli jame in mesta, kjer s površja skozi razpoke pronica voda in s seboj v podzemlje prinaša hranljive snovi. Uporabljal sem meto- do lova v pasti z vabo (trohneče meso) in tekočino za konzerviranje, ki je prepre- čevala razpad ulovljenih živali. Pasti sem po jami razpostavil tako, da so bili pri- merno zastopani tako vhodni kot tudi notranji deli jame. Skoraj vse najdene živali so se ulovile v pasti. Iskanje pod kamni, na tleh in po stenah je bilo nagraje- no samo z redkimi posameznimi najdbami vrst, ki so tudi sicer najpogostejše v jami. Favna hroščev v jami je po sedanjem védenju zastopana z v nadaljevanju opisanimi vrstami. Anophthalmus alphonsi alphonsi Mueller 1915 Alfonzovega brezokca je leta 1911 v bližnjem Migutovem breznu našel Alfonz Gspan in je bil poimenovan po njegovem najditelju. Vrsta je bila sicer opisana po primerkih, ki jih je Egon Pretnar nabral leta 1913 v Gipsovi jami, ki leži tik nad Marijinim breznom. Je endemit konglomeratnih jam v okolici Škofje Loke. To je tipična vrsta globokih špranj in razpok, od koder prihaja v večje, za človeka pre- hodne jamske prostore in rove. Nikoli je ne najdemo na površju, tudi ne v vho- dnih delih jam, pač pa globoko v mokrih tleh, kjer so ustrezne mikroklimatske razmere; torej večna tema, visoka relativna vlaga zraka in vse leto stalna tempera- tura. Ta srednje velika vrsta (5,0–6,5 milimetrov) je odlično prilagojena življenju v razpokah. Ima krepko, močno razpotegnjeno telo, dolge tipalke in dolge, močne noge. Je transparentno rumenorjave barve in gosto poraščena z dolgimi, tankimi dlakami. Je slepa in v jami pogosta. Ulov: 18. 4.–2. 5. 1983: 1 osebek; 7. 5.–14. 5. 1984: 5 osebkov; 10. 5.–24. 5. 1985: 9 osebkov; 24. 5.–7. 6. 1985: 3 osebki; 22. 4.–7. 5. 1986: 6 osebkov; 7. 5.–19. 5. 1986: 3 osebki; 19. 5.–9. 6. 1986: 19 osebkov; 14. 3.–6. 4. 1987: 9 osebkov; 6. 4.–18. 4. 1987: 9 osebkov; 18. 4.–8. 5. 1987: 18 osebkov; 30. 12. 1989–24. 2. 1990: LR 62 / Marijino brezno in njegova favna hroščev 233 19 osebkov; 24. 2.–10. 5. 1990: 11 osebkov; 10. 5.–21. 6. 1990: 6 osebkov; 6. 4.–8. 7. 1991: 21 osebkov; 8. 7.–8. 9. 1991: 2 osebka; 3. 3.–29. 7. 2014: 18 osebkov. Vse nabral, določil in kolekcioniral Bojan Kofler. Orotrechus globulipennis globulipennis Schaum 1860 Vrsto je daljnega leta 1859 v jami Kevderc na Lubniku odkril Ferdinand Schmidt. Naslednje leto jo je najprej opisal R. Schaum in nato še Schmidt. Živi tudi v gozdovih pod globoko zakopanimi kamni. Je slovenski endemit in je ome- jena na področje okrog Škofje Loke, Železnikov in Bohinja. Vrsta je slepa, rjave do rumenorjave barve in velika okrog 4 milimetre. V jami je redka. Ulov: 14. 3.–6. 4. 1987: 1 osebek. Nabral, določil in kolekcioniral Bojan Kofler. Anophthalmus alphonsi alphonsi. Naravna velikost: 5,0–6,5 milimetrov. (foto: Miroslava Kofler) Orotrechus globulipennis gobulipennis. Naravna velikost: 4,1–4,7 mm. (foto: Miroslava Kofler) Marijino brezno in njegova favna hroščev / LR 62 234 Laemostenus schreibersi Kuester 1846 Veliki jamski brzec je zemeljska in jamska vrsta v Alpah in na dinarskem krasu. Poseljuje južni del Vzhodnih Alp, in sicer severno Italijo, avstrijsko Koroško, Slovenijo, Hrvaško in avstrijsko Štajersko. V Sloveniji jo najdemo na Gorenjskem, Štajerskem in Primorskem. V velikem številu je prisotna v jamah v okolici Škofje Loke, v Selški in Poljanski dolini; na Ratitovcu in Soriški planini pa ni pogosta. Živi v jamah in jamam podobnih votlinah naravne- ga in umetnega izvora, najdemo jo tudi v goz- dovih pod globoko zakopanimi kamni. Velika je 12,4–15 milimetrov. Je temno rjave ali rde- čerjave barve. Ni slepa, ima pa že delno zakrne- le oči. V jami Marijino brezno je zelo pogosta. Ulov: 30. 12. 1989–24.2.1990: 1 primerek; 24. 2.–10. 5. 1990: 10 primerkov; 10. 5.–26. 6. 1990: 33 primerkov; 6. 4.–8. 7. 1991: 61 pri- merkov; 8. 7.–8. 9. 1991: 18 primerkov; 3. 3.–29. 7. 2014: 66 primerkov. Vse nabral, dolo- čil in kolekcioniral Bojan Kofler. Bryaxis argus Kraatz 1863 Vrsta pripada družini kratkokrilcev (Staphylinidae) in poddružini pselafine (Pselaphinae). Je predstavnik zemeljske favne in se hrani s pršicami. Pogosto je bila najdena na vlažnih mestih v gozdnem listju, listnem drobirju in mahu ter tudi v jamah. Poseljuje Karavanke, Julijske Alpe in Kras, pa tudi jame v okolici Škofje Loke in opuščene rudarske rove v okolici Železnikov. Je slovenski endemit in je na splošno redka. Ima sorazmerno veliko glavo z močnimi čeljustmi, tipalnice kijaste oblike ter specifič- no oblikovani čeljustni pipalki, ki imata močno razširjen in zelo povečan zadnji člen. Oči so slabo razvite, pri samicah so zreducirane na samo nekaj očesc. Vratni ščit je majhen, pokrovke kratke in prisekane. Zadek je lahno Laemostenus schreibersi. Naravna velikost : 12,4–15 milimetrov. (foto: Miroslava Kofler) Bryaxix argus. Naravna velikost: 1,5– 1,7 milimetrov. (foto: Miroslava Kofler) LR 62 / Marijino brezno in njegova favna hroščev 235 obokan. Noge so razmeroma velike. Vrsta je rdečerjave barve, dlakava in velika 1,5–1,7 milimetra. V jami Marijino brezno je redka. Ulov: 30. 12. 1989–24. 2. 1990: 1 primerek; 6. 4.–8. 7. 1991: 2 primerka; 8. 7.–8. 9. 1991: 9 primerkov. Vse nabral, določil in kolekcioniral Bojan Kofler. Aphaobius heydeni Reitter 1885 Vrsto je leta 1885 odkril in opisal Edmund Reitter. Za nahajališče je navedel Kranjsko, kar pa so lahko le jame iz okolice Škofje Loke, ker drugje ta žival ne živi. Heydenov jajčar je tako kot Alfonzov brezo- kec endemit konglomeratnih jam v okolici Škofje Loke. Uvrščamo ga med katopide (Catopidae). Prehranjuje se z mrhovino. Ima ovalno telo, zelo dolge tipalke ter zelo dolge in vitke noge, saj je specializiran za življenje v jamah. Je rjavordeče barve. Vrsta je srednje velika: 2,85–3,25 milimetrov. Samice so večje od samcev. Je slepa in v jami zelo pogosta. Ulov: 4. 1983: 1 osebek; 5. 1983: 1 ose- bek; 5. 1985: 3 osebki; 22. 4.–7. 5. 1986: pri- bližno 200 osebkov; 7. 5.–19. 5. 1986: pribli- žno 150 osebkov; 19. 5.–9. 6. 1986: približno 100 osebkov; 14. 3.–6. 4. 1987: približno 200 osebkov; 6. 4.–18. 4. 1987: približno 200 osebkov; 18. 4.–8. 5. 1987: približno 300 osebkov; 30. 12. 1989–24. 2. 1990: približno 400 osebkov; 24. 2.–10. 5. 1990: približno 400 osebkov; 10. 5.–21. 6. 1990: približno 300 osebkov; 6. 4.–8. 7. 1991: približno 500 osebkov; 8. 7.–8. 9. 1991: približno 200 oseb- kov; 3. 3.–29. 7. 2014: približno 100 osebkov. Vse nabral, določil in kolekcioniral Bojan Kofler. Aphaobius heydeni. Naravna velikost: 2,85–3,25 milimetrov. (foto: Miroslava Kofler) Marijino brezno in njegova favna hroščev / LR 62 236 Choleva glauca Britten 1918 Pripada poddružini holevin (Cholevinae). Vrsta je splošno razširjena po Sloveniji, vendar najdbe niso pogoste. Živi v krtinah in mišjih rovih pa tudi v jamah. Hrani se z gnilimi rastli- nami in mrhovino. Telo je ovalno in podolgo- vato, barve je temnorjave. Tipalnice so podalj- šane, noge so dolge. Ni slepa. Velika je okrog 5 milimetrov. Vrsta v jami ni pogosta. Ulov: 4. 1983: 6 osebkov; 5. 1983: 1 ose- bek; 22. 4.–7. 5. 1986: 1 osebek; 7. 5.–19. 5. 1986: 3 osebki; 6. 4.–18. 4. 1987: 1 osebek; 24. 2.–10. 5. 1990: 1 osebek; 3. 3.–29. 7. 2014: 2 osebka. Vse nabral, določil in kolekcioniral Bojan Kofler. Choleva oblonga Latreille 1807 Pripada poddružini holevin (Cholevinae). Vrsta je splošno razširjena po Sloveniji, vendar so najdbe zelo redke. Živi v jamah, krtinah, mišjih rovih in gnezdih ptic. Hrani se z gnijoči- mi rastlinami in mrhovino. Telo je ovalno in podolgovato, barve je temnorjave. Tipalnice so podaljšane, noge so dolge. Ni slepa. Vrsta je velika 5,5 milimetrov in je v jami zelo redka. Ulov: 7. 5.–19. 5. 1986: 1 osebek. Nabral, določil in kolekcioniral Bojan Kofler. Choleva glauca. Naravna velikost: 5,0–5,3 milimetrov. (foto: Miroslava Kofler) Choleva oblonga. Naravna velikost: 5,4–5,6 milimetrov. (foto: Miroslava Kofler) LR 62 / Marijino brezno in njegova favna hroščev 237 Ugotovitve Dolgoletne sistematične raziskave favne hroščev v Marijinem breznu so potr- dile prisotnost 7 vrst hroščev: – Anophthalmus alphonsi alphonsi Mueller 1915, – Orotrechus globulipennis globulipennis Schaum 1860, – Laemostenus schreibersi Kuester 1846, – Bryaxis argus Kraatz 1863, – Aphaobius heydeni Reitter 1885, – Choleva glauca Britten 1918 in – Choleva oblonga Latreille 1807. Zastopane so torej tako tipične jamske kot tudi zemeljske vrste. Dve od njih: Anophthalmus alphonsi alphonsi in Aphaobius heydeni sta lokalna endemita in živita zgolj v nekaterih konglomeratnih jamah v bližini Škofje Loke in nikjer dru- gje. V neposredni bližini so bile najdene vrste, ki bi jih pričakovali tudi v Marijinem breznu, vendar jih med mojimi raziskavami tu še nisem našel. Tako v Migutovem breznu živita Sphaerobathyscia hoffmanni in Aridius nodifer Westwood 1839, v Bohkovem breznu pa Troglorhynchus anophthalmus Schmidt 1854 in Choleva sturmi Brisout 1863. V prihodnje jih bo treba iskati predvsem v vhodnih delih jame in rovih, ki so plitvo pod površjem, kar pa pri tako veliki jami, kot je Marijino brezno, ni lahka naloga. LITERATURA: Bognolo, Marco; Vailati, Dante: Revision of the genus Aphaobius Abeille de Perrin, 1878 (Coleoptera, Cholevidae, Leptodirinae). V: Scopolia 68, Ljubljana : Prirodoslovni muzej Slovenije, 2010, str. 11–13. Daffner, Hermann: Revision der anophthalmus Arten und Rassen mit lang und dicht behaarter Koerperoberseite. V: Mitteilungen der Münchner Entomologischen Geselschaft 86, München : Verlag Dr. Friedrich Pfeil, 1996, str. 33–78. Kataster jam. Ljubljana : Jamarska zveza Slovenije, 2014. Kiauta, Boštjan; Leben, France: Sistematski opis jam v okolici Škofje Loke. V: Loški razgledi 7, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1960, str. 157–178. Kofler, Bojan: Raziskave podzemeljske favne hroščev v Štinetovi jami. V: Acta entomologica slovenica 4, št. 1, Ljubljana : Slovensko entomološko društvo Štefana Michielija in Prirodoslovni muzej Slovenije, 1996, str. 23–29. Kofler, Bojan: Prispevek k poznavanju razširjenosti in pogostosti Alfonzovega slepega brzca (Anophthalmus alphonsi), (Coleoptera: Carabidae: Trechinae). V: Acta entomologica slovenica 10, št. 1, Ljubljana : Slovensko entomološko društvo Štefana Michielija in Prirodoslovni muzej Slovenije, 2002, str. 35–41. Kofler, Bojan: Biološke raziskave v Bohkovem breznu. V: Loški razgledi 51, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 2004, str. 107–111. Marijino brezno in njegova favna hroščev / LR 62 238 Kofler, Bojan: Jama v Bihki. V: Železne niti : zbornik Selške doline 11, Železniki : Muzejsko društvo, 2014, str. 271–279. Nonveiller, Guido; Pavićević, Dragan; Popović, Dragan: Les cholevinae des territoires de le ancienne Yougoslavie. Beograd : Zavod za zaštitu prirode Srbije, 1999, str. 1–128. Planina, Tomaž: Jame in drugi kraški pojavi v okolici Škofje Loke. V: Loški razgledi 2, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1955, str. 164–171. Polenec, Anton: Nekaj posebnosti in zanimivosti iz živalstva loškega ozemlja. V: Loški razgledi 19, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1972, str. 356–373. Zusammenfassung Die Höhle Marijino brezno und seine Käferfauna Die Höhle Marijino brezno befindet sich in der näheren Umgebung von Škofja Loka und ist die größte Konglomerat-Höhle in Slowenien. Die Länge aller unterirdischen Säle und Erdhöhlen beträgt mehr als zwei Kilometer. Die Funde der unterirdischen Käferfauna (Anophthalmus alphonsi alphonsi, Aphaobius heydeni und Sphaerobathvsccia hoffmanni) brachten in der Vergangenheit den Ruf von Loka, seinen Höhlen und hier lebenden Höhlentieren, weit in die Welt hinein. Obwohl hier viele Naturwissenschaftler geforscht hatten, wurden nur wenige Angaben veröffen- tlicht. Deshalb war bisheriges Wissen über die Käferfauna in der Höhle Marijino brezno sehr arm. Durch die langjährigen, systematischen, biologischen Untersuchungen wurde die Anwesenheit der folgenden Arten bestätigt: - Anophthalmus alphonsi alphonsi Mueller, 1915 - Orotrechus globulipennis globulipennis Schaum, 1860 - Laemostenus schreibersi Kuester, 1846 - Bryaxis argus Kraatz, 1863 - Aphaobius heydeni Reitter, 1885 - Choleva glauca Britten, 1918 - Choleva oblonga Latreille, 1807. Hier vertretene Tiere gehören zur so gennanten Höhlen- und Erd-Arten. Zwei von ihnen: Anophthalmus alphonsi alphonsi und Aphaobius heydeni, sind lokale Endemiten und leben nur in einigen Konglomerat-Höhlen in der nähe von Škofja Loka und nirgendwo anders. In der unmittelbaren Nähe wurden die Arten gefan- gen, die sonst auch in der Höhle Marijino brezno zu erwarten wären, aber wurden unter den bisherigen Untersuchungen nicht gefunden. So leben in der Höhle Migutovo brezno die Arten Sphaerobathyscia hofmanni und Aridius nodifer und in der Höhle Bohkovo brezno die Arten Troglorhynchus anophthalmus und Choleva sturmi.