E« dobro voli o
Vrnil mu je
„Moje posestvo je tako veliko, da bi se moral voziti s svojim avtom dan In noč, da bi prišel od enega konca do drugega.“
„Verjamem. Tudi jaz sem imel vča-■ih tak avto.“
Smola
„Včeraj sem imel pa res smolo: v krčmi sem pozabil dežnik.“
„Iskat ga pojdi.“
„Kaj, ko sem pa pozabil tudi plačati večerjo in vino.“
Vzrok
Ona: „Nič več me nimaš rad. Jokam, pa me niti ne vprašaš zakaj.“
On: „Veš, dragica, Jaka vprašanja me potem stanejo toliko denarja.“ Nadebudni
Oče, mati in sedemletni sinček vstopijo v bar. Oče naroči dva konjaka.
Sinček vpraša: „Kaj ne boš za mamo nič naročil?“
OD DOMA
Da z nemškim gospodarstvom nekaj nj v redu, nam bo jasno takrat, ko bodo začeli odhajati tja na delo tudi naši direktorji
Natanko nam je povedal, kako moramo delati, nato je pa počival naprej.
Dr. LOJZE BERCE
Zopet ordinira T. E. 63 - 4787
ODVETNIK
Dr. FRANC KNAVS
TUCUMAN 1455, p igo 9, oficina “E”, Capital
T. E. 45-0320
Uradne ure vsak dan od 17—20 Po dogovoru tudi izven tega umika
JAVNI NOTA K
I FRANCISCO RAUL CASCANTE
■	Sscrib*ao Púbüe»
■
I Cansa.He 1642	Atrm
Pta. baja, ofic. 2 5	T. E. 35-8827
UNIV. PEOF. x
DR. JIJAN BLAZNIK
ipeci&Hat za ortopedijo la travmatologijo
Ordhtira ▼ torek, četrtek in eofeots od 17 do 20
C. J**é B. Uriburu 285, Cap. Fed.
Zehtevajt« določitev ure na telefonu 49-5855
NEPREKLICNO OB VSAKEM VREMENU
Nedelja, 7. marca ob 4. popoldne v Slovenskem domu v Carapaehayu
TOMBOLA
Dohod: s ceste Paraná 5.400 v dom na cesti Dra. Cecilia Grierson 3837.
25P
f0
o
hm
n)
Glavni dobitki tombole v Slomškovem domu
1.	DOBITEK: kompletna sprejemnica, sestavljena iz zložljivega divana-postelje in omare; 2 udobna naslonjača z mizo iz orehovega lesa. Prvi dobitek je mogoče zamenjati za predmete iste vrednosti.
2.	DOBITEK: Avtomatični pralni stroj znamke Luky.
3.	DOBITEK: kompletna vrtna garnitura z mizo in štirimi stoli.
4.	DOBITEK: velika Bobna svetilka s stojalom.
Vse navedene dobitke je po lastni ceni preskrbelo ugledno slovensko podjetje Luky, ruta 205, pred postajo Ezeiza ali Avda. 25 de Mayo 136, C. Spegazzini.
SLOVENSKA OSNOVNA ŠOLA
začenja letošnje šolsko leto s sv. mašo 7. marca 1971 ob 16. uri v veliki dvorani Slovenske hiše
Po sv. maši igra
V kraljestvu palčkov
Vabljeni otroci s starši! šolski svet Zedinjene Slovenije
Dr. Tone Žužek
ADVOKAT
Uraduje od 17.80 &o 19.30 m Ponedeljek, »redo, petek.
UvaBe 2331, p. 5, of. It
T. E. 47-4852
ESLOVENA LIBRE
Editor responsable: Miloa Star« Director: Tone Mizerit Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Airee T. E. 69-9503 Argentina
Correo Argentino j Central (B)	FRANQUEO PAGADO Concesión N’ 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N* 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N' 996.221	
Naročnina Svob. Slovenije za leto 1971: za Argentino $ 3.500.—. Pri pošiljanja po pošti $ 3.600.—. — ZDA in Kanada 13 USA dolarjev; za Evropo pa 15 USA dolarjev za pošiljanje z avionsko pošto. — Evropa, ZDA in Kanada za pošiljanje z navadno pošto 9 USA dol. Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estaños Unidos 425, Buenas Aires. T. E. 33-7218
PORAVNAJTE ZAOSTALO NAROČNINO!
KUPUJTE TABLICE V PREDPRODAJI!
DARUJTE DOBITKE!
šolski otroci bodo prejeli brezplačno po eno srečko na prireditvi 7. marca v
Slovenski hiši
Pakete za Veliko noč
Kakor tudi denar najbolj in najvarneje odpošilja
JADRAN PAK
Cesta Monte 2049, višina Rivadavla 6408 (Omnibus 132 in 133 do Carabobo 700)
Uradne ure od 15 do 19; ob sobotah od 10 do 12 Pismene naročbe, kakor tudi giro na: ZDENKA KALEČAK Casilla No. 340, Correo Central — Buenos Aires VSE POŠILJKE ZAVAROVANE!	ZAHTEVAJTE CENIK!
SLOVENSKA HRANILNICA z, z o. z.
(Coop, de Crédito „S.L.O.G.A.“ Ltda.)
Bartolomé Mitre 97
R araos Mejiš
T. E. 658-6574
*
KINTA SLOGA
Del Cielito 279 — Villa Udaondo
Poletna sezona 1970/1971
Do 14. marca 1971 vse dni v tednu, razen ponedeljka, od 9 do 21.
Vstopnina:.ob sobotah, nedeljah in praznikih $ 3, - za osebo. Vstopnina: ob delavnikih $ 2.— za osebo,
Sezonska vstopnica: $ 30.— za osebo.
Otroci članov do izpolnjenega 14. leta imajo vstop le z družinsko člansko izkaznico, sicer pa brezplačno; od 15. do 18. leta pa za polovično ceno. Ys>top na kinto je dovoljen samo članom Slovenske hranilnice in njihovim družinam s posebno izkaznico, katero dvignite v zadružni pisarni za 3 1.—.
Na kinti bo vedno na razpolago hrana in pijača po zmernih cenah.
Obvestilo rojakom po svetu
Po desetih letih hotelirstva v Rimu sem se odločil, da delno sprežem iz hotelskega poklica. Moj namen je, da v bodoče posvetim is voj o pozornost ustanovitvi slovenske realitetne pisarne v Trstu. S pomočjo nove dejavnosti bom skušal tudi posredovati pri reintegraciji slovenske emigracije v zamejstva Tržaške, Goriške in Koroške pokrajine. To je tudi vzrok, da mislim prodati enega izmed svojih hotelov, dočim bom drugega še nekaj časa vodil.
Moja želja je, da preide slovenski hotel rojaku v vodstvo, kar me tudi spodbuja, da opozorim Slovence po isvetu na dano možnost. Preden preide slovenska last v tuje roke, bom skušal to preprečiti.
Vsak interesent je vabljen, da piše po informacije.
Rim, 15. II. 1971
LEVSTIK VINKO
Via S. Croce in Gerusalemme 40 00185 ROMA — ITALY
V globoki žalosti sporočam znancem in prijateljem, da je Vsemogočni poklical k staršem, v večno radost, sestro in teto, gospodično
Greti Trtnik
uradnico v pokoju
Na zadnji poti so jo spremljali 15. februarja na ljubljansko pokopališče. Po dobroti Gospodovi naj uživa večno veselje.
v Ljubljani:
v Beogradu: v Argentini :
žalujoči:
Olga Ramoš z družino, Stanka Rabirk z družino, Lili Panta z družino; Vekoslava Grčman z družino: sestre.
Rafael z družino; Metod z družino, Jože z družino: bratje, č. sestra Blažina-Alma, sestra. Marijan, brat.
Aleksander Solženicin
En dan Ivana Denisoviča
Ob mrzlih dnevih so zjutraj dela-
li preiskavo v omejenem obsegu, medtem ko je bila zvečer strožja. Jetnik je odpel suknjo in razprostrl njene škrice. V vrsti po pet so stopali k petim paznikom. Le-ti so z rahlimi udarci otipavali prepasani telovnik in prav tako edini dovoljeni žep na desnem stegnu. Pazniki so imeli rokavice in če so našli kaj trdega, niso jetnika takoj pognali iz vrste, marveč so leno spraševali: „Kaj imaš?“
Le kaj naj bi iskali pri jetniku? Nože? Saj jih ne tihotapijo iz taborišča, ampak nasprotno. Zjutraj je potrebno preverjati, če nima jetnik s seboj hrane v količini, recimo, treh kilogramov, da bi tvegal beg. Nekaj časa so se tako bali da bi s kruhom zbežali, s tistim koščkom, ki je tehtal dvesto gramov, da je prišlo povelje: vsaka brigada naj si izgotovi lesen kovček in v tem kovčku naj nosi vse kose kruha, zbrane pri članih brigade. Kaj so nameravali doseči is tem, ni mogoče razumeti. Verjetno so hoteli le trpinčiti ljudi in jim zadajati posebne iskrbi. Vsak se je trudil, da bi ugriznil svoj kos ali kako drugače pustil na njem znamenje, preden ga položi v kovček. Koščki so si bili seveda podobni, iz enake moke pečeni, ti pa premišljaj vso pot in se boj, da ti bodo kos zamenjali. Med je-
tniki so se vnemali ispori, vaših tepeži. Potem pa so iz delovnega taborišča z avtomobilom pobegnili trije jetniki ter odnesli s seboj poln kovček kruha. To je bilo načelnikom nauk in pri priči so pri glavnih vratih razsekali vse kovčke. Od tedaj lahko vsak nosi svoj kos kruha is seboj.
Zjutraj je potrebno tudi pogledati, če ne skriva kdo pod jetniško uniformo civilne obleke, dasi so vse civilne stvari zdavnaj pobrali in jih do konca kazni ne bodo vrnili, kakor so razglasili. Konca kazni pa v tem taborišču še ni nikdo dočakal.
Potem morajo preveriti, če ne skriva kdo pisma, da bi ga skušal po svobodnem državljanu spraviti naprej. Toda če začneš iskati pisma, zavlečeš ceremonijo do kosila.
Seveda, ko je Volkovoj ukazal, so pazniki sneli rokavice in zahtevali od jetnikov, da odpno telovnike (kjer je vsak skrival toploto iz barake) in bluze. Potem so pregledovali, če jetnik ni oblekel predmetov v nasprotju s predpisi. Pravila dovoljujejo taboriščniku srajco in bluzo, če ima kaj več perila in spodnje obleke, mora to sleči! Takšno Volkovojevo povelje so si jetniki sporočali od vrste do vrste. Brigade, ki so že bile smuknile skozi vrata, so bile srečne, zato so se morale ostale odpe-
njati. Če si nategnil kaj več, sleci takoj, tu na mrazu!
Tako se je začelo. Pa so se nekoliko
ušteli. Pri vratih je zmanjkalo jetnikov in že jih kliče oborožena straža, ki spremlja brigade na proizvodnjo. Naprej! Naprej! Volkovoj je moral pomilostiti stočetrto brigado: pazniki naj popišejo odvečne predmete in jetniki naj jih zvečer sami oddajo v skladišče ter še prilože pojasnilo, zakaj so skrivali nedovoljene stvari.
Šuhov je imel na sebi samo državne stvari, otipavaj, kolikor hočeš, pod njimi so bile samo gole prsi in duša. Pri Cezarju so zapisali flanelasto srajco, pri Bujnovskem topel naprsnik. Bujnov-ski, ki je svojčas poveljaval minonos-cem in je iz mornarice prinesel navade, katerih se niti po treh mesecih taborišča ni znebil, je vpil na ves glas:
—	Nimate pravice, da slačite ljudi na mrazu! Ne poznate devetega člena kazenskega zakonika!...
Imajo. Poznajo. Samo ti, bratec, tega še ne veš.
—	Vi niste sovjetski ljudje! — jih obtožuje kapitan. — Niste komunisti!
Očitek glede člena kazenskega zakonika bi Volkovoj še prenesel. Tu pa je treščil kot črni blisk:
—	Deset dni strogega!
Nadpazniku pa:
—	Zvečer prinesite zapisnik o tem!
Zjutraj neradi jemljejo v samico,
ker izgubi taborišče delovni dan jetnika. Naj podnevi gara, zvečer po pojde v klet.
Klet je blizu. Zidana je in dva dela ima. Najprej je bil en sam; drugega so dozidali letošnjo jesen, ker v prvem ni bilo dovolj prostora. Ječa šteje osemnajst sob; nekatere od teh so pregradili na samice. Čeprav so vse taboriščne stavbe iz lesa, je ječa zidana iz opeke.
Mraz se je zagnezdil pod srajco, zdaj ga ne preženeš več od tam. Jetniki so se zaman zavijali, šuhova stresa. Kako rad bi se ulegel na posteljo v ambulanti in spal. Nič drugega si ne želi. Odeja pa naj bi bila kar se da težka.
Jetniki stojijo pred vrati. Zapenjajo se in prepasujejo, medtem ko že na drugi strani vpijejo oboroženi spremljevalci:
—	Naprej! Naprej!
Razporeditelj suva v hrbte:
—	Naprej! Naprej!
Vrata. Nato predzona. Slede še druga Vrata.
—	Stoj! — vpije čuvar iz stražnice. — Rinete kot čreda ovac. Hajdi, v vrste po pet!
Pred čuvajnico je ugašal ogenj. Še pred kratkim so se okoli njega gnetli oboroženi spremljevalci, da bi se greli. Ob njegovem svitu so tudi laže šteli. Na obzorju se je zasvitalo.
Čuvar je štel glasno in rezko.
—	Prva, druga, tretja!
Vrsta 'za vrsto so petorice stopale naprej. Od kjerkoli si pogledal, si v vrsti videl pet glav, pet hrbtov, deset
nog.
Drugi čuvar kontrolira če prvi prav šteje.
Za njim stoji poročnik in opazuje.
To so predstavniki taboriščne administracije.
Človek je dragocenejši od zlata. če zmanjka za bodečo žico glava, zanesi kar svojo tja.
Zunaj šteje vojak od spremne straže:
— Prva, druga, tretja!
Spet so petorice, vrsta za vrsto, stopale dalje.
Na drugi strani šteje še pomočnik načelnika straže.
Potem stoji poročnik in opazuje.
To so predstavniki poveljstva spremne straže.
Paziti morajo na pomoto, če daS potrdilo za glavo, ki manjka, jo boš moral nadomestiti s svojo.
In koliko je oborožene straže! Kolono, ki gre na toplarno in elektrarno, so obkrožili v polkrogu ‘n naperili nanje avtomatsko orožje, naravnost v gobce merijo. Zadaj so še posebni stražarji, ki drže sive pse. Ti kažejo zobe, kakor bi se rogali jetnikom. Straža ima večina kožuhe do kolen, le nekaj jih ima do-petne kožuhe. To so tisti, ki se morajo skobacati na stražne stolpe.
Stražarji so še enkrat prešteli kolono po petoricah in pri tem zmešali brigade.
LJUBLJANA — Že 22. februarja se je sestal pripravljalni odbor za IX. grafični bienale, ki naj bi pokazal najboljše dosežke v svetovni grafiki. Odbor je sklenil, da bo na tem bienalu »odelovalo 35 jugoslovanskih umetnikov, od tega bodo 26 povabili, 9 pa bo izbrala selekcijska komisija na osnovi natečaja. To komisijo, ki bo izbrala tudi dela poslana iz tujine, sestavljajo Janez Bernik, Riko Debenjak, Aleksander Bassin, Melita Stele, Ješa Denegrí, R. Gothardi-škiljan in Zoran Kržišnik. V mednarodni žiriji, ki bo podeljevala nagrade pa so: Leymarie (Francija), Mahlow (Nemčija), Lie-berma (ZDA), Argan (Italija), Sta-riislawski (Poljska), Homma (Japonska), Alley ( Vel. Britanija) ter Pro-tič in Kržišnik.
LJUBLJANA — Tržaški slikar in grafik Lojze špacal je v začetku februarja razstavljal v ljubljanski Mali galeriji šestnajst grafičnih listov — barvnih lesorezov in eno tapiserijo, ki so jo izdelali v Novem Sadu po njegovi predlogi. Tematika razstavljenih del je — kot večinoma vedno pri tem umetniku — Kras, le dva lista sta zajeta iz mesta.
LJUBLJANA — Filharmonija je pod taktirko svojega dirigenta Oskarja Danona izvedla vokalno instrumentalni koncert. Izbrala je „Kralja Davida“, oratorij francoskega »skladatelja Ho-neggerja; kot solisti so nastopili Vera Lacičeva, Božena Glavakova in Mitja Gregorač.
LJUBLJANA — Na kliniki je 19. nov. kirurška ekipa pod vodstvom prof. Mirka Košaka operirala bolnico z bolno aorto; bolezen je znana pod imenom aneurizma aorte. To operacijo so izvedli v Ljubljani in sploh v Jugoslaviji prvikrat, z umetno aorta v dolžini 85 cm so ji nadomestili obolelo, skupno z izhodišči glavnih žil v možgane. Med operacijo so tudi prvikrat uporabljali novo umetno srce. Izjavili so, da je zdravstveno stanje operiranke zadovoljivo in da je upanje, da bo okrevala.
LENDAVA — Madžarski »strokovnjaki so izdelali načrte za modernizacijo termalnega kopališča Terma v Pe-tišovcih pri Lendavi. Lendavska občina pa zdaj mrzlično išče družabnika, ki bi bil pripravljen vložiti okrog 25 milijonov dinarjev za uresničitev načrtov.
MARIBOR. — Občani iz /Dupleka in Korene so priredili poseben protestni shod, pisali pa so tudi odprto pismo občinskemu in republiškemu forumu. Občani zahtevajo, naj mariborska občina neha »s zapostavljenjem teh naselij. Zahtevajo takojšnjo zgraditev mostu čez Dravo pri Dupleku, vodovod, iz-
cene za slab tok) in prenovitev šole v Koreni.
LJUBLJANA — Zaradi devalvacije bodo podražili cene hotelskih storitev za 20%, cene v dolarjih pa bodo letos ostale neizpremenjene. Hotelirji pa so sklenili, da bodo priznali vsem domačim gostom takoimenovani sindikalni popust, v predsezonski pa tudi večji popust.
LJUBLJANA — S prvim januarjem so postali zdravstveno zavarovani vsi slovenski duhovniki. Na ta dan je namreč začel veljati v Sloveniji zakon, o obveznem zdravstvenem zavarovanju. Doslej so bili zavarovani le člani Slovenskega duhovniškega društva; nečlani so sedaj zavarovani preko svojega ordinariata ali redovnega pred-stojništva. Za zdravstveno zavarovanje morajo duhovniki odšteti mesečno 110 dinarjev. Če ne zmorejo vsega zneska, jim pomagajo z denarjem iz sklada za samopomoč, ki ga zbirajo v vseh slovenskih župnijah.
UMRLI SO OD 25. JANUARJA DO 2. FEBRUARJA 1971
LJUBLJANA — Janez Ručgaj, 82, žel. upok.; Janko Lenščak, 86, žel. u-pok.; Marija Zdešar; Roža šiška roj, Elsner; Fanči Žagar, pravnica; Franc Breskvar, upok.; Marija škafar roj. Šivic; Štefan Horvat, upok.; Vidat r. Turk; Ivana Goričar r. Praprotnik; Marija Zorc r. čečelič; Olga Rihter, usl.Okrožnega sodišča; Bogomir Brezavšček, 52; Alojzij /Stritih, upok.; Mihael Starin, 77; Janko Lotrič, učitelj glasbe na Zavodu za slepo mladino; dr. Milavž Kozak, univ. prof. parazitolo-gije; prof. Mina Sfiligoj; Janez Šparovec, upok. Ida Založnik r. 'Novak, 66; Anton Pajk; Matevž Završnik; Jože Nemec; Stanislav Berčičžel. v pok.; Karolina Vogrinčič r. Pevec; Jožica Toni j r. Lobe, učit.; Frančiška Jeras r. Jančar; Tina Paulin, učit. v pok.; Hubert Levstik; Leopold Petrin, miz. c p.
MARIBOR — Marija Drevenšek, 88; Janez Mesareč, upok., 77; Ida Me-rak; Marijo Dokl, 68, upok.; Vincenc DVoršak, 66; Leopold Merhold, 73; Angela Jamnik, 66; Frančiška Donko, 63; Marija Debeljak, 67; Neža 'Solero, 62; Ivan Špringer, 76; Pavlina Kraut-berger, 75; Franc Ausvirt, 72; Simon Koren, 86; Marija Vogrin, 88; Alojz Hasel, 90, upok; Jožefa Rojic, 86; Ema Zorko, 86; Anton Kolenc, upok., 60.
.DRUGI KRAJI — Alojz Veniger, upok. Slovenske Koljice; Rozalija Ponikvar r. Zorman, Breška; Janez Vidic, dipl. ekonomist, Zasip pri Bledu; Jože Zalar, žel. v pok., Vrhnika; Anton Zagorišek, 66, rudar, upok.; Trbovlje; Mafija Cerer roj. Zupanc, Kamnik; Robert Kladnik, kmet, čeplje pri Vranskem; Ivana Mušič r. čuštar, (Pavlova mama), Trzin; čtefan Količ, zidar, Novo mesto; Marija Kunej, 85, Celje; Ana Barbič r. čubic, čentlenar pri Brežicah; Frančiška Kos r. Grča».-, Šentjakob; Frančiška Malaverh, vd. Neuberger r. Peče, 96, Zagreb; Tine Irmančnik, Celje; Marija Brank, Rep-nje;_ Karel Glažar, Podkraj; Ana Kun-»stelj, Vrhnika; Alfonz Kolman, Hlebce pri Lescah; Martin Velnar, Tržič: Marjan Mlakar, Celje; Alojz Geso,
boljšanje električnega toka (ali nižje ’ ^lo™ zdravnik^ Zagorji;“ Fanči Wu™
Mednarodna kontrola In povezanost
Če se danes peljete z letalom npr. iz Bostona v Hamburg, vas carinski uradniki na obeh letališčih preiščejo od nog do glave za skritim orožjem. Neprisiljeno se organizira policijski kontrolni sistem nad mednarodnim zračnim prometom.
Ko se mednarodni problemi tako zapletejo, da jih posamezna država sama ne more kontrolirati, prostovoljna mednarodna kontrola postane nujnost. Tako se je razvila mednarodna poštna kontrola nalezljivih bolezni, tako med-aarodna kontrola valutnih vrednosti. To načelo prostovoljnega sodelovanja se u-veljavlja polagoma tudi na vseh drugih popriščih meddržavnega življenja.
Vzemimo ameriško-sovjetska pogajanja za kontrolo atomskega orožja, ki se vršijo v finski prestolnici Helsinki. Tako Amerikanc; kakor sovjeti ostajajo nezaupljivi drug do drugega kakor doslej, toda na obeh straneh prevladujeta egoističen namen zmanjšanja obrambnih proračunov ter neizbežna u-gotovitev, da jima ne bo mogoče preprečiti razširjenja atomskega orožja med 50 drugih držav, ki že proizvajajo električno energijo z atomskimi reaktorji, če ne dokažejo, da se moreta Washington in Moskva vsaj v gotovi meri sporazumeti o kontroli nad strateškim atomskim orožjem.
V naše razmišljanje spada tudi problem odnosev med ZDA in Zahodno Evropo. Evropski narodi, kljub svojim močnim nacionalnim težnjam, čutijo konkurenčno silo ZDA z njihovimi 204 milijoni prebivalcev in visoko or-
ganizirano, elektronsko vodeno industrijo ter se zato trudijo, da bi se gospodarsko in politično čim bolj povezali med seboj.
Proces ni tako hiter, kakor so si ga predstavljali nekateri politični filozofi in državniki, toda naraščajoča gospo-
I 1 O V S N € I V
Osebne novice
Krst; V nedeljo dne 7. februarja t. 1. je prejel zaKrament sv. krsta v župni cerkvi sv. Rite v Boulogne Andrej Gašper Slabe, sin Dušana in ge. Marije roj. Sedej. Botrovala sta g. Franc Mikuž in njegova gospa Štefanija. Krstil je g. župnik Alüin Avguštin. — Srečnim staršem čestitamo.
SLOVENSKI SKAVTI SO SE VRNILI IZ TABORENJA
/Pred dnevi so se vrnili iz letnega taborjenja naši sK/avti, ki so preživeli 15 dni pod šotori v Jauregi. Letošnje vremenske prilike pač niso bile naklonjene, saj je skoro veak drugi dan deževalo. Preživeli so dve prav krepki nevihti korajžni in vztrajni zavedajoč se, da „za dežjem spet sonce posije.--Bili bo kar dobre volje in izvajali svoj dnevni program ter tako dajali zgled ostalim skavtskim grupam, ki so taborile v neposredni bližini. To so bili njihovi dobri znanci argentinski skav.i iz Carapachaya ter skupina arg. skavtov iz Saenz Peña ter se druge skupine. Z vsemi so bili navezani prav pri-»srčni stiki in so se prav dobro razumeli in priprejali večkrat tudi skupne nastope pri igrah in tabornih ognjih. Izvedli so več nočnih iger, pri katerih so se naši izkazali prav dobro in vedno odnesli zmago.
Med drugim so napravili peš izlet v Luján, kjer so potem obiskali in si ogledali muzej.	,
Vstajali so ob 7, izvedli jutranjo telovadbo, se umili, pospravili v šoto-sih, se ukrojili, nakar je sledil pregled in molitev, za tem pa so dvignili zastave. Sledil je zajtrk, potem pa so se odpravili v gozd, kjer so se urili v skavtskih spretnostih in spoznavanju
zbach Tannenberg, Gor. Logatec; Cecilija Snoj r. Zatler, 71, Sp.Gameljne. Ljudmila Kosteiec r. Cimerman, Šentrupert; Katica Valand r. Lipovšek, Sevnica; dipl. ing. Anton Komel, o kr. gradbeni inšp. v p. Celje; Angela Blažič, r. Pibernik, 83 Suhor; Marija Ko-vačec, učit. v p., Gor. Radgona, Anton Bergant, 67, župnik in dekan, Ig; Anjea Belin r. Babič, Hrastnik; Pavel Biščak, Buje; Luči Sedmak r. Sirk, Piran; Franc Gider, gostilničar, Tišina; Pepca Kunej r. Radej, Brestanica; Vinko Matjaž, pom. kapetan v p., Celje; Karolina Rolih, Šentjernej; Alojzij Puksic, upok., Jesenice; Franc Polc, rudar, Trbovlje; Anica Pirc r. Smrečnik, Tacen; Silva Mikolič, Sodražice; Alojz Peta-ver, Jagnjenica; Kristina Majer r. Kunej, Trbovlje; Marija Naraks, Celje; Cirila Sajevic r. Bizjak, Postojna; Ančka Batagelj r. Valentar, ^Jesenice, Frančiška Pušnik r. Zupan, Preloge, Ivan Lepej, fin. inšp. y p., Koper; M Venancija Slapnik, redovnica, Domžale; Emilija Porhavec r. Cebulec, Sežana; Jože Bizovičar, Kranj in Peter Je-lovčan, Jesenice, letališka majorja (se ponesrečila v Zemunu).
A 1 • « M T I N I
prirode. Pred kosilom so imeli kratek počitek, po kosilu pa uro molka. Popoldne so imeli 2—3 ure kopanja, nato pa spet malo vaj in učenja za skavtske izpite, potem pa priprave za taborno zabavo, ki se je vršila po večerji. Ob tabornem ognju so izvajali zanimive posrečene zabavne točke in peli.
Vse vodstvo je bilo v rokah naših mladih skavtov, prav tako okusna kuhinja, saj šta se izmenjavala kar dva kuiiarja. Pri vsem sta se izkazala kot dobra organizatorja skavta vodnika Žnidar Franci in Klemen Frido.
V taborišču smo imeli tudi sv. mašo, kajti z eno skupino je prišel in ostal na taborjenju tudi duhovnik, ki je vsak dan maševal.
Mladi »skavti so se imeli prav dobro in so bili tudi zadovoljni. Ob povratku »so se sprašovali in prosili, da bi šli radi še za nekaj dni taborit v bližino. Vodstvo jim bo menda ustreglo s tridnevnim taborjenjem, kjer žele položiti še nekaj skavtskih strokovnih izpitov.
Poleg naših slovenskih skavtov so taborile še tri argentinske skupine ter skavti iz Jaureguia. Vsi so bili prav složni in v resnični bratski povezavi. Vse je obiskal vodja šef skavt g. Trtnik Marij in jim dajal navodila ter jih spodbujal k lepi misli skavtske ideje. Vsi so sklenili, da se bodo med seboj še obiskali, o čemer se bodo še pismeno pogovorili. Omenimo naj tudi, da niso pozabili skavtske tradicije ter so si med seboj izmenjavali skavtske predmete kot spomin na bratovsko sodelovanje. Ko so skupine odhajale na Bvoje domove, so se kar težko ločili m pozdravljanja ni bilo konca.
Ne bo odveč, če povem še, kar sem slišal, da so skavtskemu šefu g. Trtniku vodje ostalih skupin povedali, da so bili naši, t. j. slovenski skavti, najboljši in najbolj disciplinirani na tem ta-barjenju.	_______
DAROVI
Namesto cvetja na grob pok. Alojzija Ambrožiča je daroval Ludvik Pikec $2 000 za tiskovni sklad Svobodne Slovenije. — Vinko Levstik je daroval za tiskovni sklad Svob. Slovenije $ 2.000 namesto cvetja na grob pokojnega prijatelja. J. Jenka. — Najlepša hvala!
OBVESTILA
SOBOTA, 27. februarja:
V	Slomškovem domu v Ramos Me-jia ob 18 sv. maša, nato zaključek počitniških dni.
NEDELJA, 28. februarja:
Na Pristavi v Castelarju Družinska nedelja . Pričetek ob 10.
SOBOTA, 6. marca:
V	Slovenski hiši na Ramón Falconu bo ob 17,30 redna »seja prof. zbora srednješolskega tečaja ravn. M. Bajuka.
NEDELJA, 7. marca:
V	Slovenski hiši začetna prireditev naših osnovnih šol. Sv. maša ter igra „V kraljestvu palčkov“.
V	Slov. domu v Carapachaju tombola ob vsakem vremenu.
Duhovne vaje za dekleta od končana osnovne šole pa do vključno 15. leta starosti v škofovem zavodu. Pričetek ob 8. zjutraj.
V	Našem domu v San Justo po sv.
darska sila ZDA in Japonske, zdru- maši predavanje g F Sodja: „Vzgoja
naše mladine v letu 1971
žena s političnim pritiskom Sovjetske zveze ta proces pospešujejo, zlasti ko evropski narodi ugotavljam, da jih ločena in zaščitna tržišča zavirajo v njihovem razmahu, ki jim je v tej gigantski tekmi potreben za obstoj.
Na političnem poprišču, ki je tesno povezano z gospodarskim, pa sovjeti in Nemci, ti stari nasprotniki, ugotavljajo, da so jim nevarnosti sodelovanja manjše kakor pa nevarnosti izolacije in sovraštva. V tej luči je treba gledati na Brsndmvo „vzhodno pollitiko“, z niego-vimi pakti med Bonnom in Moskvo ter Bonnom in Varg-vo. Kakor v Helsinki med Amezikanci in Sov;eti, tako v Bonnu in Moskvi r toro; psl-t? ni izo-inila medseboina zgodovinska utemeljena nezaupljivost. Na nolitičnem poprišču ta nikdar ne preneha.
Toda medtem ko imajo v svobodnem zahodnem svetu tudi majhne države še vedno svo:o težo na tehtnici mednarodnih računov, pa v sovjetskem bloku za Moslcvo ne predstavljajo niti mentalni drobiž. Doktrina Brežnjeva jim 'e odvzela sleherno vrednost — v očeh Kremlja.
Svobodni zahodni svet pa o narodih v sovjetskih satelitih misli drugače.
NEDELJA, 14. marca 1971:
Velika tombola v Slomškovem domu Duhovne vaje za dekleta od 16. leta starosti dalje, v škofovem zavodu. Pričetek ob 8. zjutraj.
NEDELJA, 21. marca:
Duhovne vaje za fante od končane osnovne šole pa do vključno 15. leta starosti v škofovem zavodu. Pričetem ob 8. zjutraj.
NEDELJA, 28. marca:
Duhovne vaje za fante od 16. leta starosti dalje, v škofovem zavodu. Pričetek ob 8. zjutraj.
Koncelebrirana sv. maša zadušnica za raj. Jožeta Pozniča bo v nedeljo,
28.	februarja, ob. 16. v Slomškovem domu. Lepo vabljeni njegovi_ sošolci in vsi dijaki bivše špitalske gimnazije.
POPRAVEK
V prejšnji številki se je v uvodnik „Pred veliko odločitvijo?“ vrinila tiskarska napaka. Stavek: „Tito mora zdaj braniti državo pred stalinizmom, ka-tterega se je branil z vso ihto in na debelo moril svoje sorojake“ se mora pravilno glasiti: „...katerega je branil z vso ihto...“ Prosimo da popravite.
f B IPOSTHBI SVETU
Na XVII. moškem tekmovanju “A” skupine v smuških tekih v Bohinju, 10. in 11. januarja je zmagal lanski zmagovalec Walter Demel pred Bedmi-mi zastopniki SZ, v času 49:24,1. Slovenec Kerštajn je bil s 51:49,3 enajsti, Mlinar 17., Dretnik 21., Kalan 28., Kobilica 31., Dornik 33., Bavce 36., Kar-pač 43. Tekmovalo je 55 .lanov. Mladinci — 32 jo številu — so tekli na progi 10 km. Prvi je bil Švicar Schie-sser s 35:20,6; Slovenec šimme je za-sedel osmo mesto s časom 36:17,1, de-seti je bil Tajnikar s 36:22,7, 13. partner, 14. Šardi, 15. Jelenc, 16. Jakopa-nec, 17. Ugrin, 19. Možgan in 20. Mohorič.
V Članski štafeti 3xl0km so sovjetski smučarji zasedli prvo in drugo mesto, na tretje so se uvrstili Švicarji. Slovenci so postavili dve ekipi, druga te je uvrstila na 9. mesto, prva pa na enajsto. Mladinci so tekmovali v štafeti 3x5 km; zmagala je Italija pred Švico in Jugoslavijo.
Češkoslovaška nogometna zveza je kaznovala vse igralce in vodstvo reprezentance, ki je lani »sodelovala n& finalnem turnirju za svetovno prvenstvo v Mehiki. Zaradi • sklepanja pogodb, s katerimi se je ekipa obvezala reklamirati izdelke športne opreme A-didas in Puma iz ZR Nemčije, so kaznovali 24 igralcev in 3 funkcionarje, štirinajst nogometašev pa so kaznovali še zaradi „kršenja osnovne discipline na turnirju v Mehiki“. _ Seveda —-če bi se ekipa bolje uvrtstila, bi verjetno ne prišlo do teh kazni^ Igralci ne bodo mogli igrati leto dni, štirinajsterica, med njimi pa mora plačati še globo v višini 1.000 kron. Selektorja ekipe Jožefa Marka so suspendirali do konca leta 1975, prepovedano mu je tudi opravljatti trenersko delo do konca 1973.
Olimpija je v prvi tekmi četrtfinala evropskih košarkarskih prvakov v Ljubljani 15. januarja _ premagala francoskega prvaka Olimpique iz An-tibesa z 89:81. Strokovnjaki menijo, da je razlika 8 košev premajhna, da bi Olimpija mogla upati na uvrstitev v polfinale.
Del kolesarske dirke Giro dTtalia, ki bo letos od 20. maia do 10. junija, bo tudi na slovenskih cestah. Etapa bo od Nove Gorice do Ljubljane, naslednji dan bo Start na Bled’-, kolesarii pa bodo zapustili Slovenijo na obmejnem prehodu v Ratečah ali pa morda na Ljubelju.
Vsak teden ena
PRISPODOBE LJUBEZNI I, France Prešeren — Alojz Gradnik
„Pomlad je tu, na gori, reki, njivi, povsod že vse pošilja ji pozdrave, nikdar ni pesnik ji orekel slave, časti jo on z najslajšimi izlivi.
Le tvoja pesem vesne ne opeva, poletja ne in ne darov jeseni, o boli tožiš le po krivdi njeni, ki bridka je, a sladka se dozdeva.
„Pač mirno, jasno jezero zrcali vse: sonce, luno in svezd tisočero in drevje še, ki raste kraj obali,
a če prihrujejo viharji nanje, te slike zginejo in nam jezero pokaže le voda še valovanje.“ »VWWUWWVVWWUVVWVVWVW
Pred dvajsetimi leti v “Svobodni Sloveniji”
22.	februarja 1951. — Št. 8. —
DEKLARACIJA CILJEV IN NAČEL OSVOBOJENJA SREDNJE
IN VZHODNO EVROPSKIH NARODOV
V nedeljo, dne 12. februarja, je bila v Filadelfiji... v tamkajšnjem Domu neodvisnosti zgodovinska manifestacija zastopnikov evropskih narodov, ki so sedaj sužnji pod komunističnimi tiranijami v Srednji in Vzhodni Evropi...
Med pozdravi raznih zastopnikov je igrala godba narodne himne, zvočniki pa so prenašali deklaracije, ki je vsebovala načela nove o-svobojene Evrope... Med drugimi sta deklaracijo podpisala tudi dr. Miha Krek, predsednik Narodnega odbora za Slovenijo in dr. Bogumil Vošnjak, član istega odbora...
(Deklaracija med drugim poudarja:) ...Obnova vzhodne Evrope vključuje rešitev mnogih vprašanj političnega, socialnega in gospodarskega reda širšega območja kot so države. Poedini naroi nimajo niti sredstev, niti moči in oblasti, da bi mogli rešiti taka vprašanja vsak
se. Nevarnosti, ki prete tem narodom, jih silijo, da poiščejo rešitev v medsebojni zvezi. Težnja k tesnemu mednarodnemu sodelovanju je v soglasju s sedanjim tokom dogodkov. Načela federacije, ki o-značuje zvezo v svobodi in vsebuje ustvaritev organskih vezi, je najprimernejše in najsigumejše sredstvo za združenje držav. Vzhodni narodi so odločeni, da bodo uporabili to načelo za svojo pokr jinsko organizacijo, ki jo predvidevajo. I-sti ti narodi objavljajo tudi, da hočejo in da smatrajo, da imajo pravico biti soudeleženi v Zedinjeni Evropi na federalni osnovi. Tako združenje smatrajo ti narodi za u-resničenie svojih hrepenenj. Kontinentalne in pokrajinske zveze so koraki in znamenja na potu h končni organizaciji svobodnega sveta kot celote.
Veliko gibanje, ki vodi narode Vzhoda k smeri v medsebojno zvezo, izvira tudi iz želje po varnosti, iz želje da združeni nastopajo proti vsaki nevarnosti kakršne koli diktature, da združeni preprečijo vsako imperialistično silo, ki bi ho-tetela zagospodovati tem deželam in jih podrediti svoji volji, kot sta to napravili Nemčija in Sovjetska Rusija.
Vzhodni narodi se torej ne smatralo samo, da so bratje vseh svobodnih narodov na Zahodu, ampak trd; čutijo kot brat-e ruskega naroda in vseh drugih narodov S-ov-jet'ke Unre, ki tudi streme za »-kupnim odrešenjem.
Rožmanov zavod v Adrogué
10
20
40
50
60
•	Stroški za novo tlakovano cesto ob zavodu so s čem plačani. Vsem dosedanjim dobrotnikom prisrčna zahvala!
•	In sedaj — kaj?
•	Vemo, da je še veliko dobrotnikov, ki so se bili namenili prispevati. Ali si bodo sedaj spet potisnil v žep že
pripravljeni dar?
•	Ne, Slovenci nismo taki, zlasti niso taki naši dobrotniki, ko teh darov zavod zelo zelo potrebuje.
® 'Doslej so namreč poravnani zgolj stroški za cestni tlak. V zvezi s tem pa bodo še drugi visoki izdatki. Da omenimo le enega: ob novo tlakovani cesti moramo po zahtevi občine postaviti tudi nov pločnik — 150 m dolg. Gospodarji veste, kaj to pomeni.
® Zato velja tudi bodočim dobrotnikom: Prispevajte Za tlakovanje cest v Rožmanovem zavodu v Adrogue!
SPET NA RAZ KRIŽ JU
Resen slovenski problem
Vprašanje Razkrižja, se pravi narodnosti prebivalcev tega kraja na slovensko-hrvatski meji, ki se jih je nad 92 odstotkov izjavilo, da so Slovenci, pa imajo vsled tega jezikovne probleme v cerkvi, ker župnija spada pod zagrebško nadškofijo, je ostalo doslej v tem oziru nerešeno. Še več: problem
zaostruje in bo morala slovenska odn. hrvateka Cerkev prej ali slej zadevo pravično in dokončno rešiti, da ne bo imela kvarnih (ki jih že ima) posledic za politične, še bolj pa za cerkvene odnose med slovenskim in hr-vatskim narodom.
Poleg ljubljanske Družine se je o problemu Razkrižja razpisala tudi Tedenska Tribuna, poleg te pa še Nedeljski dnevnik. Hrvatsko časopisje o zadevi molči, ker pač nima prijemov, n katerimi bi moglo zagovarjati krivično ravnanje s slovenskimi verniki v Razkrižju.
Inttervju
Družina je v svoji prvi letošnji številki (božične številke je natisnila izvodov 143.000, pa je vsa pošla) objavila intervju, ki ga je glavni urednik dr. Ivan Merlak imel z Blažem Zajn-kovičem, kmetom iz Gibine, vasi v Župniji Razkrižje.
Zanjkovič je med drugim dejal:
„Ne gre namreč za nestrpnost nasproti domačemu župniku Hrvatu, marveč za neprimerno večjo in važnejšo stvar... Gre za to, da bi smeli tudi pri nas, čeprav spadamo pod zagrebško nadškofijo, rabiti pri verouku in pri maši svoj slovenski jezik... Po Štiridesetih letih — tako dolgo že pripadamo Sloveniji — bi morali mi sami pa tudi cerkvena oblast spoznati in prisoditi, kaj smo po narodnosti in kaj nam po pravici, pameti ter logiki pripada.
Samim Razkrižancem v teh štiridesetih letih ni prišlo na misel, da bi se pritožili zaradi pripadnosti Sloveniji, pač pa smo se 1945 pritožili, ko smo bili zoper našo voljo pripojeni k Hrvatski. Takrat ni bilo Hrvatov na Razkrižju, sedaj pa jih je naenkrat po; Kuharičev! izjavi kar 95%...
Kdaj bo po takem postopku cerkvenih oblasti konec negotovosti, neroda in barantanja za ljudi? Razki-žanci zaradi tega že fizično občutij j trpljenje in ponižanje, da ne omenjam duhovne bolečine in škode... “
Osem slovenskih mater
Osem slovenskih mater z Razkrižja pa je poslalo Družini pismo, iz katerega posnemamo naslednje:
„Razkriški ljudje smo mnogo trpe-
li.	Slovenci smo... ‘Pripadamo republiki Sloveniji, cerkveno pa še pod zagrebško nadškofijo, zato smo imeli in imamo hrvaške duhovnike, ki so se kot kulturni delavci na verskem področju od nekdaj trudili, da bi pri nas in naših otrocih zatrli slovensko narodno zavest. Zahtevali in učili so v cerkvi samo hrvaške molitve. V prejšnjih časih so otroke celo tepli, če je otrok molil po slovensko, kot sta ga učila o-če in mati. Napadali so nas tudi v pridigah. To se je ponavljalo iz roda v
rod in še danes trpe zaradi tega naši otroci in »so pripravljeni trpeti in z njimi tudi mi, njihovi starši, čeprav smo prepričani, da nam naše narodne zavesti nihče ne more vzeti...
Kje je dobil zagrebški nadškof Kuharič podatke, da živi na Razkrižju 95 odstotkov Hrvatov. Matere ne soglašamo s to izjavo. Ali ni to povod sedanjim nemirom?... Kljub grožnjam da nam bodo storili kaj hudega, izjavljamo, da smo Slovenci...
Zelo nas boli, da naši otroci pred božičnimi prazniki nitso slišali izpred oltarja pozdrava miru in sprave, temveč besede, ki bodo župnikove pristaše podpihovale k grožnjam nasproti nam in našim otrokom...
Upamo, da nas bodo slovenske matere povsod po »svetu podprle v naši pravični stvari.“
Uredništvo »Svobodne Slovenije si ne jemlje pravice, vendar meni, da sme zapisati, da »slovenske matere v zdomstvu nudijo vso oporo slovenskim materam kjer koli v zameistvu in doma v Sloveniji, sedaj posebej na Razkrižju, ko se morajo boriti za slovenstvo svojih otrok.
Med slovenskimi študenti
Vprašanje slovenstva na Razkrizju je na dnevnem redu tudi med slovenskimi študenti v domovini. Slovenska študirajoča mladina se zanima za slovenstvo na sploh ter opazuje zadevni razvoj tudi v zamejstvu med goriški-mi in koroškimi Slovenci. Močno občutijo vrsto za slovenstvo nerešenih problemov, ki so toliko bolj boleči, ker nastajajo na področju, kjer jih nikakor ne bi smelo biti. Zato so v svojih prispevkih (Družini 24. januarja t. 1. med drugim zapisali:
„»Slovenci smo dobili metropolijo in metropolita z njo. Precej reklamirano in težko pričakovano. Toda slovenski izvirni greh je v tem, da preveč pričakujemo in zaupamo. Ko se je metro-polija uistanovila, se je govorilo o inkarnacij sanj — Slovenci pod eno streho. Metopolijo imamo, pravno vanjo še ni vključeno Slov. Primorje. Slovenska hierarhija je dala javno še premalo izjav, če ji je prišlo v zavest, da živijo Slovenci tudi v Avstriji, Italiji in v Razkrižju. Kaj je metropolija napra vila proti ponemčevanju, proti neevan-geljskemu ravnanju npr. župnika Mu-cherja pri Gospe Sveti. Bledi govori o krščanski ljubezni so premalo, ko govorimo o našem narodu čez mejo, ki je izpostavljen nekrščanskemu ravnanju avstrijske Cerkve. Nikogar ni, ki b: trenil, ko imajo Italija in določeni pomembni cerkveni krogi še vedno ozemlje koprske škofije za ,terra occupata'-Zakaj to sprenevedanje? če je ta nevednost brezglava, se lahko samo zgražamo, če pa je zavedno molčanje, je to smtni greh nad Slovenci...
Po smrtne grehe pa ni treba hoditi v tujino, ker jih imamo tudi doma. Velika bolečina iin sramota v Razkrižju ni rešena! Politično ie bil problem rešen že takoj po vojni, cerkveno vodstvo pa ga ni še do sedaj.. . Nekaj geografije zagrebškemu nadškofu torej ne bi škodovalo!
Mednarodni teden
Vzporedno z južnovietnamskim vojaškim posegom v Laos proti Hočimin-hovi stezi, podprtim s severnoameriškim letalstvom, je ameriški propagandni stroj sprožil diplomatsko ofenzivo proti rdeči Kitajski. Iz VVashingtona so namreč začeli vztrajno trditi, da „vojaške operacije v Laosu ne predstavljajo nobene nevarnosti za Peking in ne vidimo razloga, da bi jih kjer koli tolmačili v drugačnem smislu.“
Tako Pentagonu kakor vsemu svobodnemu svetu je še živo pred očmi dejstvo, da je v korejski vojni ob Mac Arthurjevem prekoračenju 38. vzporednika rdeča Kitajska poslala proti zavezniškim silam svoje „prostovoljce“ in je morala ameriška oborožena sila nastopiti s svojim celotnim obratom, da je zaobrnila vojno srečo v korist demokratski južnokorejiski vladi.
V Washingtonu so v zvezi s položajem v Laosu prepričani, da se kitajski poseg na to področje ne bo ponovil, vsaj v korejskem obsegu ne. Morebitni kitajski diplomatski ofenzivi pa meni Wa»shington postaviti protiutež z juž-novetnamsko grožnjo vojaškega vdora naravnost v Severni Vietnam. Tam pa je kazno, da Hanoj že postaja utrujen odn. da nikakor ni pripravljen vzdržati morebitne južnovietnamske vojaške akcije proti sebi.
Peking pa glede Laosa tudi ve, da ga ZDA nameravajo prepustiti komunizmu. V zadnjih letih se je namreč severnoameriška pomoč Laosu dvignila na 200 milijonov dolarjev letno. Laoška kraljeva vojska je bila opremljena z ameriškim orožjem in izvežbana z ameriškimi inštruktorji. V zadnjih letih je ameriško letalstvo izvršilo nad Laotsem proti komunistom čez 20.000 poletov, se pravi skoro več, kakor nad Severnim Vietnamom. Od leta 1964 naprej je bilo n s d laoškim ozemljem »sestreljenih čez 400 ameriških letal, večina od njih od trenutka, ko so bila ustavljena bombardiranja Severnega Vietnama. V I raosu je ameriška obveščevalna služba CIA organizirala eno največjih tkim. tamih vojska med gorskimi plemeni na »severozahodu države.
Kakor celoten sredozemski bazen, s posebnim' poudarke«! na njegovem vzhodnem delu (bližnjevzhodni petrolej!), tako je tudi jugovzhodna Azija z Vietnamom, Kambodžo in Laosom eno temeljnih oporišč v severnoameriški globalni strategiji obkoljevanja sovjetsko-kitajskega komunističnega bloka.
„Kako more človek spoznati samega sebe? Nikdar le s preudarjanjem, ampak pri delovanja. Skušaj izpolniti svojo dolžnost in videl boš kmalu, kaj je <r tebi. Kaj je tvoja dolžnost? čisto preprosto to, kar dan zahteva.“
Johann Wolfgang Goethe
Čilska Cerkev in Allendejev marksizem
Dober marksist ne more biti dober kristjan
Tito šest «Isti v Kairu
V prid Moskvi in sebi
Kljub sporu s Stalinom, ki je Tita vrgel iz sovjetskega objema v naročje Zahodu, je jugoslovanski komunistični diktator ostal zvest pomagač sovjetske zunanje politike.
Minili so časi luksuznih Titovih potovanj z jahto po Daljnem vzhodu, mimo so časi bučnih sprejemov v Kairu in drugih afriških prestolnicah. Večina Titovih „prijateljev“ se je žc poslovila 8 tega sveta.
Sem in tja si skuša jugoslovanski komunistični diktator še obuditi blestečo preteklost in ee poda na potovanje, kakor je bilo lansko jesen po Zahodni Evropi, kjer se je pustil gostiti od toliko zaničevanih kraljev. Hotel je tudi r Vatikan, pa mu je blesteč sprejem pri papežu izpodnesel Moro.
Toda stari Tito ne odneha. Za marec se spet napoveduje v Rimu in pri papežu, ta mesec pa je bil za šest dni spet v Egiptu, kamor je šel na obisk k Nasserjevemu nasledniku Sadatu.
Ker gre Moskvi za to, da bi čim prej bil odprt sueški prekop — ne za to, da bi Egipt dobil nazaj svojo zemljo, kakor zavajajo egipčansko ljudstvo v
Kairu in v Moskvi — je Tito spet »skočil v Kairo.
Opazovalci so vedeli vnaprej, kakšno bo skupno poročilo odn. izjava Tita in Sadata: v skladu s sovjetsko politiko v vzhodnem Sredozemlju. Zato je Tito zncva obsodil Izrael za napadalca, ZDA pa, da Izraelu omogoča ekspanzionis-tično politiko.
V izjavi oba predsednika trdita, da „obsojata krčevit odpor Izraela, da bi izpolnil »sklepe Varnostnega sveta Združenih narodov in tako pravično rešil palestinsko vprašanje... Neprestana izraelska napadalnost ne samo, da Izpodkopale mir in varnost na Bližnjem Vzhodu, temveč predstavlja nevarnost svetovnemu miru. Izrael v svoji napadalnosti ne bi bil tako vztrajen, če ne bi računal na ameriško pomoč, ki ga finančno in vojaško podpire, da more na račun arabskih ljudstev izvajati svojo ekspanzionistično politiko.“’
Titov način „iskanja rešitve krize na bližniem vzhodu“ je bil in ostaja v njegovih potovanjih v Afriko, predvsem v Egipt, da od tam obsoja Izrael in ZDA in utrjuje temelje sovjetski ekspanzionistični politiki v Afriki.
Allendejeva marksistična vlada je v zadnjih tednih pospešila socializacijo, odn. komunizacijo Čila. Podržavljenih je že večina bank, rudarstvo, poljedelstvo, več velikih podjetij. Allendejeva vlada je pred kratkim dobila od Sovjetske zveze tudi posojilo v višini 42 milijonov dolarjev „za okrepitev ribiške industrije,“ To potsojilo je Moskva ponujala Čilu že pod demo-krščanskim predsednikom Freijem, pa ga ta ni sprejel.
Vsi ti socialistični ukrepi so že napravili močan in mučen vtis na trezen del čilskega prebivalstva. Medtem, ko ko skušajo Allende in njegovi »socialisti proces komunizacije Čila izvajati previdno in postopoma, pa «e komu-stom v njegovi vladi mudi in zahtevajo hitrejših akcij.
Edini ustanovi, ki sta pod Allpn.de-jevim marksističnim režimom doslej ostali praktično nedotaknjeni, sta čilska vojska in Cerkev. Kako dolgo bo to trajalo, nihče ne ve. Kazno je, da je Allende infiltracijo vojske pospešil, prav tako Cerkve. Koliko bo uspel, bo pokazal bodoči razvoj.
Predsednik čilske škofovske konference, msgr. José Manuel Santos je v zvezi z razvojem v Čilu pretekli teden izjavil domačemu in tujemu tisku med drugim naslednje:
„Leta 1968 smo škofje jasno povedali, da je ena stvar pravičnost, druga pa marksizem. Nismo rekli, da bi bil ves marksizem zmoten ali slab. Toda povedali pa »smo, na podlagi polstoletne izkušnje s komunizmom, da sta marksistična filozofija, ki ji je bistvo brez-boštvo ter marksistična morala nezdružljivi s krščansko vero, z moralo evangelija in z načinom politike, ki iz njiju izhaja.
Zmešnjava nikomur ne koristi. Moramo znati spoštovati drug drugega, toda istočasno-se tudi razlikovati. Marksisti vedo, da je nemogoče biti istočasno dober marksist in dober kristjan. V tem soglašamo z njimi in hočemo to poudariti z v»so odločnostjo. Kristjani imamo svoja lastna načela in svoj lastni stil...
Dinar na tleh
Padec za 20 odstotkov
Jugoslovanski režim ponovno ni mogel rešiti »svoje valute. Državni ekonomisti so bili prisiljeni, da znova sežejo po razvrednotenju dinarja (devalvaciji, kakor s tujko doma vsesplošno pišejo). Seveda so skušali razlagati, kakšne koristi da ta korak prinese, med njimi že obrabljeno parolo o „zvišanju izvoza in zmanjšanju uvoza“. Nova enakovrednost dinarja, če ga primerjamo z ameriškim dolarjem, je 15 novih din za en dolar. Ni treba posebej omeniti preplaha ljudi ob novi valuti.
Ob poplavi člankov spričo razvrednotenja, je beograjska „Politika“ objavila zanimivo statistiko, kjer ugotavlja, da je to že sedmo razvrednotenje dinarja v sto letih njegovega obstoja. Dinar, kot denarno vrednoto, so v Srbiji uvedli v letih 1873-1878. Ker je v vsem tem obdobju do druge svetovne vojne temeljil mednarodni monetarni sistem na tako imenovani zla d vrednosti, je »srbski dinar po tedanjih zakonih veljal 29,0 miligramov zlata. Po ustanovitvi Jugoslavije je dinar postal državna valuta nove države. Njegova vrednost je bila po zlati vre -dnosti trdna do leta 1931, ko se je zmanjšala na 26,5 miligramov zlata. Prvi devalvaciji je kmalu »sledila druga. Leta 1935 je vrednost jugoslovanskega dinarja padla na 20,6 miligramov zlata, leta 1936 pa na 16,6 miligramov.
Po vojni je znašala pariteta dinarja 17,76 miligramov zlata oziroma 50,06 dinarja za ameriški dolar. Leta 1943 je bilo sprejeto načelo mednarodnega sklada in je bila določena pariteta 60 dinarjev za en dolar.
Prva povojna uradna devalvacija je bila leta 1952. Tedaj so določili tečaj: 300 dinarjev za en dolar ali 2,96 mili-, grama zlata za dinar. Vrednost dinarja se je spet zmanjšala leta 1961, ko so sprejeli tečaj 750 dinarjev za dolar
ali 1,19 miligrama zlata za dinar. Reforma leta 1965 je prinesla pariteto 1259 starih dinarjev (12,5 novih) za dolar oziroma 0,71 miligrama zlata za stari dinar. Zadnja, pravkar objavljena pariteta je 15 dinarjev za dolar ali 0,59 miligramov za dinar.
Kar „Politika“ ne pove o razvrednotenju v predvojni Jugoslaviji je to, da je takrat denarna kriza bila svetovna. Dinar je padal le v primeru z vrednostjo zlata, kot vse druge valute; bil na je »stalno v isti protivrednosti z dolarjem, kar se seveda v komunistični Jugoslaviji ne dogaja.
Doma že popravljajo „samouprav©“
Jugoslovanski tisk je že leta pel hvalo „samoupravi“, kot so imenovali doma njihov način ekonomskega upravljanja podjetij in delitev dobička med delavce, če ga je sploh kaj bilo. Seveda so vsi vedeli, da ima pri tem glavno be edo partija preko svojih celic v podjetju in se ji nihče ni upal upirati. Po svetu »so vzeli to „samoupravo“ ko’: vehkanski socialni napredek.
Sedaj pa so doma spoznali, da le ni vse tako rožnato pri tem načinu, da ?o se Velikokrat izvršile zlorabe, ko so posamezni člani partije kot direktorji tovarn ali uslužbenci podjetja razdelili dobiček, kakor je pač njim samim prijalo. Ker so bili partijci, jim med delavci nihče ni mogel ugovarjati. In tako je »seveda vse gospodarstvo šlo rakovo pot. Sedaj pa so sprejeli v republiškem zboru nov zakon, ki določa merila o načinu delitve dohodka podjetja. Obenem pa so tudi določili stroge kazni proti kršilcem tega zakona. Seveda, vprašanje je, ali bo to kaj pomagalo, saj vrana ne izkljuje vrani oči.
Cerkev je bila vedno popolnoma jasna v svojih izjavah. Ena zadeva je marksizem kot doktrina, druga pa so stvarne okoliščine, v katerih se je znašla dežela. Glede doktrine Cerkev ostaja vedno na istem »stališču: ne more propagirati marksizma, ker predstavlja negacijo Boga in na tej temeljijo vsa njegova doktrina in vsa njegova dejanja.
V stvarnem položaju pa smo škofje že večkrat poudarili in smo to še posebej sporočili vladi, da bo Cerkev podpirala sleherni vladni ukrep, ki bi bil v blaginjo narodu. Ne samo, da takim ukrepom ne bomo nasprotovali, pač pa bomo prvi v zadevni akciji. »Mislim, da naj bo vlada kakršnega koli značaja, predstavlja avtoriteto države; zato smo pripravljeni, da sodelujemo v pozitivnem. čim pa bomo videli, da kaj ne sovpada z blaginjo države in z načeli naše vere, ne bomo molčali.“
Iz življenja In dogajanja v Argentini
NA OBZORJU NEJASNO
„Nisem prišel odstopit“, je zatrjeval tukumanski guverner lic.. Carloo Imbaud, ko je pred dobrimi desetimi dnevi prispel v prestolnico. Ni potekla mnogo časa, borih trideset ur, in že js lic. Imbaud postal „bivši“ guverner. Predsednik države gen. Levingston je enostavno zahteval od njega, naj poda ostavko. To se je zgodilo v torek 16. t. m. še isti dan je bil imenovan za njegovega natslednika, guvernerja ene najbolj razburkanih argentinskih provinc in z najtežjimi socialnimi problemi, dr. »Sarrulle.
„Neoperonizem za Krščansko demokracijo“ so ugotavljali opazovalci. In novi tukumanski guverner res pripada neoperonistični poltični struji in tako »sopi v vrsto vladnih funkcionarjev te struje, ki se je pričela z neu-quenškim guvernerjem Filipom »Sa-pagom. Njihovo geslo, „Peronizem brez Perona“ je všeč mnogim, ki želijo socialni mir, a se ne bi radi povračali v stare ojnice.
Vendar ni vse tako jasno. Ministrstvo za socialno skrbstvo še sedaj nima svojega vodje, in naslov le formalno nosi notranji minister brigadir A-guirre. Tudi provinca San Juan je še vedno osirotela. Medtem pa pričakujejo novih ostavk guvernerjev. Opazovalci političnega življenja napovedujejo nove in temeljite ukrepe vlade, za kar bi predsednik precej spremenil sedanjo guvernersko in ministrsko ekipo. Spričo tega pričakovanja so ostali problemi, celo boj proti monopolom, stopili nekoliko v ozadje. In to je razumljivo: vse nadaljnje delovanje odvisi od notranjih ukrepov v vladi, ki so se deloma že izvršili, v veliki meri pa se morajo še izvesti.
Na drugi strani pa se normalno razvijajo zasedanja paritarnih komisij. Normalno v' argentinskem političnem žargonu pomeni, da niso prišli še do nobene skupne točke in da zaenkrat ni izgledov za zboljšanje. Delavci vztrajajo na zahtevah velikih povišic plač, delodajalci (in posredno vlada) pa na to ne morejo pristati. Dva meseca pa bosta potekla neznansko hitro in tedaj bodo socialni nemiri zopet na dnevnem redu — če kaj nepričakovanega ne bo spremenilo toka dosedanjih nesoglasij.
Pretekli teden pa sta se sestala v Coloniji, v Urugvaju, argentinski predsednik gen. Roberto Marcelo Levingston in urugvajski predsednik Jorge Pacheco Areco. Pogovori so se sukali o raznih temah, med njimi zlasti o skupnem nastopu proti gverili, ki dela vladam preglavice na obeh straneh Río de la Píate. To sodelovanje je nujno potrebno, kajti varnostni organi so dokazali tudi sodelovanje med argentinskimi in urugvajskim i prevratnimi skupinami. Poleg gverile pa so se v Coloniji analizirali tudi gospodarski problemi, kako bi si obe državi na tem področju mogli pomagati.
VOBODNA SLOVENI JA
ajnO (LETO) XXX (24)
No. (štev.) 8
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS A IR M» 25. februarja 1971
••■■■•■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■BBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBfBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBB
......................................BBBBIBBBBBBB.......
Doba obnove
ZAČARANI KROG
Sin derechos humanos
¡Nezadovoljstvo kot tako je del človeške narave in niti ni napačno, če se pesimistično sprevrže v mračnjaštvo. In neko negativno nezadovoljstvo, ki človeka ne vzpodbuja k temu da bi okoliščine spremenil, temveč ga le tira v zgražanje, protest in obup, je že postalo sestavni del sveta modernega človeka. Kriza in pritožbe zasledimo na nivoju družin, skupnosti, države, :n sploh človeštva. Kes je sicer, da je, kamorkoli pogledamo, polno vzrokov tega nezadovoljstva: lakota nasilstva, sumičenja, prevare...
TEORIJE SO I
Vsled neprestanih gospodarskih, socialnih in političnih kriz, ki jih preživlja komunistična Jugoslavija vse od svojega nastanka, se pravi že četrt stoletja, jugoslovanski komunisti od časa do časa spreminjajo ustavo, spreminjajo gospodarski sistem, spreminjajo upravni sistem. Nespremenjeno ostaja le eno: komunistična partija. In prav vsled te konstante, komunistične partije, gre vse ostalo neprestano narobe.
OŽIVELE POLOM
narodna zavest. Praksa je take teorije demantirala celo v razviti Evropi, v kapitalističnih in socialističnih deželah. še dlje od odmiranja pa so mnogi narodi v manj razvitih predelih sveta, kjer smo priče šele začetku burnega procesa oblikovanja in uveljavljenja novih in novih narodov. Število malih narodov je zelo veliko iin se še veča. (Od 900 ,registriranih' narodov jih je preko 700, ki so manjši od slovenskega naroda).
Druga značilnost današnjega časa je v tem, da je sodobna družba pretežno razkristjanjena, sploh razvrednotena. Ni več smisla ne volje za duhovne dobrine. Izgublja se posluh za moralne principe v vsej obsežnosti mavrice človeškega občevanja. Sodoben človek že več ne ve, kaj je prav v odnosih do sočloveka, najsi bo v ožjem krogu svoje družine, ali v razširjenem družbe, skupnosti, naroda in človeštva. Ne zaveda se svojih dolžnosti, in kadar se jih zaveda, mu manjka volje, da bi jih izpeljal do zadnjih posledic.
Po drugi strani se nam včasih kar čudno zdi, da bi v svoje, popolnoma e vet no delovanje, morali primesiti naše bistvo božjih otrok; še bolj neverjetno, da bi to bistvo moralo ne samo voditi in oblikovati, temveč biti tudi pogoj za vsak naš korak. Saj se včash že sliši posmehujoč glas (če ne besedica klerikalizem), kadar se bistvo kristjana poudarja v javnosti in v „ne verskih“ obveščevalnih občilih.
Nahajamo se v postu, ki je doba priprave, a bistveno doba obnove. In obnova mora priti za vsakega izmed nas, če resnično hočemo našim bratom in sami sebi dobro. Obnova v družinah in skupnosti. Obnova, ki mora začeti najprej v vsakem izmed nas.. Zaman bi bilo učenje in opominjanje, če tisti, ki uči in opominja sam ne zpolnjuje svojega nauka. Brezplodne, če ne razdiralne so pritožbe, če tisti, ki godrnja, najprej pri sebi ne odpravi vzrokov nezadovoljstva. Sumičenje do sočloveka ima največkrat korenine v tem, da ta človek samemu sebi ne zaupa, da bi bil on, če bi se nahajal na mestu drugega, zmožen narediti to, za kar sedaj drugega sumiči...
Post je doba premišljevanja, čas, ka naj se zamislimo v naš obstoj in smoter, v naše poslanstvo in zlasti v to, kako smo to naše poslanstvo doslej izpolnja-vali, in kako naj ga v bodoče, čas, ko naj odstranimo iz našega življenja vso navlako modemih malikov, ko naj odstranimo iz naše srede vso izumetničeno strukturo in se zavedamo, da smo vsi med seboj nič manj in nič več kot bratje. In tega brata, našega sočloveka, skušajmo dojeti v vsej razsežnosti človeštva in ga, kot človeka, skušajmo razumeti.
To razumevanje pa naj ne bo le neka umska analiza, temveč čutenje srca, sodoživljanje problemov in veselja drugega. Vse to pa mora biti prepojeno z resnično krščansko ljubeznijo, odliko, ki jo dane« verjetno vsi najbolj potrebujemo.
„Če je človek pravičen, bo tudi svet, ki ga obdaja, pravičen.“ Morda se bo komu zdel ta rek bolj utopija kot resničnost. Vendar v bistvu drži. In zahteva od nas, da če hočemo živeti v boljšem svetu, moramo zboljšati sami sebe. Postati boljši kot družinski člani; boljši kot člani skupnosti, v katero nars je lastna volja in razvoj dogodkov postavil; boljši Slovenci, v izpolnjevanju dolžnosti, ki nam jih Bog in zgodovina nalagata do naroda; in končno boljši ljudje, kar je obenem nameček, ali pa pogoj, za naše ostalo prizadevanje.
človek po svoji naravi ni popoln, in v okviru te narave nikoli popoln ne bo. A v kolikor k popolnosti teži, v kolikor se ji približuje, v isti meri izpolni dvojno poslanstvo človeka in božjega otroka. — Letošnji post naj bo nov korak k temu cilju.
Ustavni „strokovnjaki“
Ker se bliža trenutek, ko bo jugoslovanski komunizem izgubil svojega boga, maršala Josipa Broza Tita in se svečeniki jugoslovanskega komunističnega brezboštva bojijo za svoje partijske privilegije, so se v minulih mesecih začeli spet baviti z mislimi in načrti o novi, že tretji spremembi u-stave, ali boljše: njeni prilagoditvi novim okoliščinam. Ta ,proces' naj bi predvidoma trajal dve leti. Medtem sc ustavo, ki iso jo na papirju uveljavili leta 1963, neprestano .vznemirjali z amandmaji', se pravi prilagojevali spreminjajočim se okoliščinam, ki jim jugoslovanski komunistični .strokov-niaki' nikakor ne morejo ujeti koraka. Ljubljarr-ko ustavno sodišče, kakor tudi ustavna sodišča drugih republik, ki jim načeljujeio seveda partijci, imajo zato sedaj polne roke dela. Zapleteno je prilagajati ustave novim okoliščinam, ki jih razni Marxi, Engelsi, Lenini in drugi taki strokovnjaki' niso bogli predvidevati, ker so pač živeli v že preživelih razdobjih človeške zgodovine. Ostajajo pa komunistični ,u-st-avni (strokovnjaki' okoreli prav zaradi svojega tako krčevitega oklepanja marksistično - komunistične ideologije. Toda brez te bi bilo vsega komunizma, tudi jugoslovanskega konec. Zato iz začaranega kroga ne morejo.
Utopistične tteorije
V Ljubljani je partija postavila za predsednika Ustavnega sodišča socialistične republike Slovenije nekega Vladimirja Krivca, ki si je vzel čas in napisal 30. januarja t.l. v ljubljanskem Delu daljši članek o „uresničitvi sklepov prve konference Zveze komunistov Jugoslavije o korenitih spremembah družbeno politične ureditve Jugoslavije." Naslov mu je dal on (ali Delo?) „Pred odločitvijo" in v njem podaja vrsto ugotovitev, ki normalnemu (se pravi: nekomumrstičnemu) Slovencu niso nič novega, Krivic pa jih predstavlja pravo odkritje. Tako med drugim piše:
„Pri nais, žal, v preteklih dveh desetletjih ni bilo malo takih, ki so videli nevarnost predvsem v nacionalizmu ali etatizmu malih narodov... Taka stališča so se pokazala globoko zgrešena in so ustvarjala neugodne mednacionalne odnose... Prav tako so doživele polom teorije, da narodi že odmirajo in da je zlasti v socialističnih deželah že premagana in presežena
•••■■•••“■»•■"••■■•■■■■bbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbb
„Mrzla tujina“
Še o tragiki zdomcev
Slovenec, živeč na Švedskem, je pred kratkim zapisal:
„Doma ismo večkrat govorili in pi-ali o „mrzli tujini". To pogosto ni samo fraza, ampak kruta resnica. Kolikokrat slišimo od naših zdomcev: ‘če bi doma vsaj polovico toliko zaslužil kot tukaj v tujini, bi se takoj vrnil domov.’ Pred kratkim sem bral v časopisju, da se vsak drugi tujec, ki pride delat na švedsko, vrne v domovino preden poteče deset let. Kolikor poznam razmere se temu ne čudim."
In kljub temu mora slovenski človek še naprej iskati kruha v „mrzli tujini", ker mu domovina ne nudi niti polovico zaslužka. Odhajajo v Nemčijo, Francijo, Nizozemsko, in tudi na švedsko. .. In malo, premalo se jih čez deset let vrne domov. Kdo bo dajal odgovor za to?
Neživljenjske, utopistične teorije in praksa pri reševanju narodnega vprašanja, ki je cesto sledila idejnopolitičnim pogledom in odmiranju narodov, je povzročila v naši federativni skupnosti nemalo težav ter nas je privedla do današnje krize... Gospodarska in družbena reforma, ki orno jo zaželi v skladu z intencijami nove ustave iz leta 1963, je doživela neuspeh.. Tn se je odkril eden od poglavitnih vzrokov sedanje politične in gospodarske krize...."
Renesansa AVNOJ-a?!
Krivic zatem .strokovno' ugotavlja, da so „narodi Jugoslavije pred novo zgodovinsko odločitvijo. Podobno, kot v letih 1941-1943, ko so enakopravni in suvereni narodi v času vojne in revolucij polagali temelje novi državi. Govorimo o renesansi načel AVNOJ, o novem AVNOJ, o dogovoru za novo razdelitev pristojnosti med federacijo, republiko in pokrajino..."
'Sega za skoro trideset let nazaj, ker jugoslovanski partijci živijo pač v preteklosti. V Bihae so se 26. in 27. novembra 1942 zbrali delegati posameznih poveljstev tkim. narodno-osvo-fcodilne vojske in partizanskih odredov in tam sestavili prvi centralni politični organ. Antifašističko veče narodnog oslobodjenja Jugoslavije. Od partije postavljeni delegati, tse pravi, ne izvoljeni iz naroda, so spet sebe postavili izvršni komite, ki je nato de facto vršil funkcije vlade nad narodi Jugoslavije. Tak AVNOT sedaj Krivic in drugi .ustavni strokovnjaki' v komunistični Jugoslaviji hočejo ,preroditi'. Si-sifovo delo, ker partija ostaja vedni ena in ista komunistična partija, Zveza komunistov Jugoslavije. To potrjuje Krivic sam, ko v isti sapi, ko govori o ,preroditvi‘, zatrjuje strogo partijsko: „Nemarksistično in umetno bi bilo v tem delu sveta, konec 20. stoletja. ločevati narodno in socialno revolucijo." Istovetenje partije z narodom, odn. kakor komunisti pravijo, z ljudstvom, je poglavitna ovira sleherni resnični ustavni ali kateri koli gospodarski, družbeni in politični spremembi. Toda, če se partija preneha istovetiti z ljudstvom, (z vsemi posledicami, ki jih iz tega istovetenja (samovoljno izvaja), izgubi oblast. Zato iz tega začaranega kroga ne more.
Centralizem
Zastonj jugoslovanski in z njimi slovenski komunisti iščejo odgovor na vprašanja, ki jih našteva partijec Krivic:
„Kaj naj republike prepuste od svoje suverenosti skupnim organom — federaciji iin kaj naj zadrže v (svoji pristojnosti? Kako ustvariti med narodi in narodnostmi Jugoslavije nove odnose, ki naj zavarujejo enakopravnost na vseh področjih? Kako zagotoviti jezikovno enakopravnost v vojski in predstavništvih v tujini ? Kako v vse te odnose vgraditi element (sodelovanja in solidarnosti...?" — ko trdovratno ohranjajo svoj partijski .demokratični centralizem'. Ves poudarek je na .centralizmu', ne na .demokraciji*. Toda, če bi bilo obratno, bi jim seveda oblast ušla iz rok. Zato iz tega začaranega kroga ne morejo.
Tudi ta ,nova prizadevanja' bodo zato ostala neživljenjske utopistične teorije in bodo polom, kakor so ga do-islej še vse komunistične akcije v povojni doživela Jugoslavija.
En noviembre del año pasado, el científico soviético Andrei Sakharov, especializado en física nuclear, fundó la Comisión de Derechos Humanos. La entidad tuvo enseguida apoyo de otros científicos célebres, así como de muchos escritores, entre ellos el reciente premio Nobel Aleksander Solzhenitsyn. Los estatutos de la institución expresaban que ella debe “buscar métodos constructivos para garantizar los derechos humanos en la Unión Soviética”. Entre los objetivos se incluía la revisión de las leyes soviéticas.
Las autoridades moscovitas veían con desagrado las actividades de la Comisión. Trataron de presionar de diversas maneras sobre sus componentes, hasta que finalmente, hace pocos días, la declararon ilegal, poniéndo así término a su funcionamiento.
El proceder del régimen del Kremlin en éste, como en incontables otros casos, es un vergonzoso ataque a la libertad. Es prueba además que, pese a tantas aseveraciones contrarias, los derechos humanos en la Unión Soviética, que fueron precisamente los objetivos de la Comisión ilegalizada, están siendo continuamente pisoteados por un estado inhumano.
Brez človečanskih pravic
V mesecu novembru preteklega leta je sovjetski znanstvenik Andrej Saharov, specialist v jedemi fiziki, ustanovil Komisijo za človečanske pravice. Organizacija je dobila takoj zaslombo še drugih slavnih znanstvenikov, kakor tudi številnih kulturnikov, med njimi letošnjega noblovega nagrajenca Aleksandra Solženicina. V pravilih ustanove je bilo zapisano, da mora „iskati konstruktivne metode za zagotovitev človečanskih pravic v Sovjetski zvezi". Med nameni je bila tudi revizija sovjetskih zakonov.
Moskovske oblasti so že nekaj časa nejevoljno gledale delo Komisije. Večkrat je bil na njene člane izvršen raznoličen pritisk, dokler je niso pred dnevi proglasili za ilegalno in s tem ukinili njeno delovanje.
Postopanje kremeljskega režima je v tem, kakor v neštetnih drugih primerih, sramoten napad na svobodo. Je pa tudi dokaz, da so kljub nasprotnim trditvam, človečanske pravice v Sovjetski zvezi, ki so bile ravno nameni ukinjene komisije, nenehno tlačene s strani nečloveške države.
Božični dan v Ljubljani
Še vedno delaven dan
Čehi, Slovaki, Poljaki, Madžari — vsem tem katoliškim narodom v sovjetskem bloku je uspelo znova si priboriti pravico do javnega praznovanji, božiča. Celo radijske in TV postaje v Pragi, Bratislavi, Varšavi in Budim-, pešti se omembi božiča niso lansko leto izognile. Sveta noč, blažena noč.. je zadonela iz radijskih oddajnikov v teh prestolnicah.
In v Ljubljani? Kakor vseh enaindvajset božičev po drugi svetovni vojni, je tudi lanski (1970) božič uradno ostal običajen delaven dan. Slovenski komunistični režim ostaja slej ko prej v tem pogledu stalinističen, se pravi, starokopiten. Krčevito se oklepa preživele preteklosti marksistično-lenini-stičnih gesel o opiju vere in si zastira oči pred stvarnostjo, ki mu je diametralno nasprotna.
Ta stvarnost je bila (slovenskim komunističnim ,veljakom' razvidna na lanski božični dan še prav posebno, ko je potekel, npr. v Ljubljani, kakor ga je opisal Ljubljančan š. v Družini takole:
„Sneg je rahlo naletaval. S kolegom sva stopila iz avtobusa in se namenila proti živilskemu trgu. Prišla sva sva mimo prostora, kjer so prodajali smrekce. Prodajalci so si meli roke, pa ne po dobri kupčiji, ampak zaradi mraza in brezdelja. Kupcev ni bi-
lo.	Ustavila sva se in ob zgovornem možaku in pogovor se je začel.
„Prejšnje dni je bilo veliko kupcev, le redki kupujejo še danes."
„Do novega leta je vendar še teden dni?" sva vrtala.
„Že, že, toda ljudje si kupijo in naredijo novoletno jelko že za božič."
Ob pomenku se je ustavil pri nas še tretji moški. Živilski trg pred nami je bil skoraj popolnoma prazen, na prste bi lahko preštela kupce in prodajalce.
„Zakaj je danes vse tako prazno, saj je trg vedno podoben mravljišču", sva vprašala prišleca.
„Praznik je."
„Kakšen pa?", sva se delala neved-neža.
„Ja, božič vendar", je dejal in naju pogledal, kot da bi pravkar priletela iz vesolja. (Ni se mogel sprijazniti z dejstvom, da sva ga vprašala, kakšen praznik obhajajo danes ljudje, čeprav je bil res navaden zimski in delavni dan.
, Tn vi delate danes?"
„Moram, ker imam takšno službo, mi ne poznamo nobenih praznikov“.
„Kaj mislite, ali bo božič kdaj dela prost dan?“
„Hudič ga vedi“, se je glasil pravi
kranjski odgovor. Razšli smo se. Tisti, ki >30 prodajali, so tarnali, da ni nobenih kupcev in da bodo odšli domov. V pokriti tržnici je bilo na večjih stojnicah polno pokritega blaga, ki ga ni nihče prodajal.
Zavila sva v stolnico. Gneča je bila velika, komaj sva se prebila do jaslic, nekoliko manj ljudi je bilo pri frančiškanih. ,
S premikajočimi stopnicami sva se peljala do vrha v Centromerkurju. Malo ljudi je nakupovalo, vse je bilo nekam prazno in tudi precej prodajalcem se je poznalo, da so bili pri polnočnici. Podobno je bilo v modni hiši. Prodajalka je potarnala.
„Malo je ljudi, pa še ti nič ne kupujejo, vsi iso menda samo grejejo v trgovini.“
„Tako je prav, imate vsaj lahko praznik“, sva brž nadaljevala.
„Kakšen praznik neki. če bi šef videl, da nič ne delamo, bi bil takoj o-genj v strehi. Vedno moramo nekaj delati, če drugega ni, pa pregledujemo blago za inventuro.“
„Ste za to, da bi bil božič dela prost dan?“
„Le kdo bi se mu neki odrekel!"
In že je hitela šteti kose blaga, čeprav je bil praznik in ni bilo kupcev.
V Nami sva kupovala božične plošče, a sva morala oditi praznih rok. Prijazna prodajalka nama je pojasnila, da je vse, kar diši po božiču, že prodala in sva prišla prepozno. Ker sva le hotela «slišati kaj božičnega, sva jo mahnila k Mladinski knjigi. Mogočni orgelski koncert je pravkar ustvarjal posebno vzdušje.
„Imate tudi kaj božičnega, razen male plošče, ki jo vidiva tu spredaj?"
„Lansko in letošnjo veliko ploščo imamo še na zalogi."
„Bi lahko slišala to malo?"
„Samo izvolite!"
„Kako ste prodajali božične plošče?"
„Reči moram, da smo jih prodali ogromno, posebno včeraj, ko jih je šlo okoli sto."
„Sedaj je (sezona že mimo, verjetno jih ne boste več veliko prodali?"
„Danes bodo še šle. Sezona je rea mimo, ostane pa vrednost, ki nikoli ne mine," je zaključil, ko smo poravnali račun.
Tak je drobec iz zunanjega življenja v Ljubljani za božič 1970.