J?


Krištof Kolumb


0

Zgodovinski roman.


Spisal

E. Šreknik.

(Z ruskega poslovenil J. P.)

V LJUBLJANI, 1897.

e

Tiskali in založili J. Blasnikovi nasledniki.

8

8

8

■■

0
a

0

e
2

0

$
8
0
0

&

a

o $ 0 s 8- a # & « « ® a a a « a

a
a

o

5?

&
a

0

a

0
8

&

S
::

8

8

«
a
»
a

8
8
8
a
8
a
8)
(8

8

š
a

ali

odkritje Amerike

Krištof 'Kolumb

ali

odkritje Amerike.
--

Zgodovinski roman.

Spisal

E. Šreknik.

V LJUBLJANI, 1896.

Tiskali in založili J. Blasnikovi nasledniki.

550647

Prvo poglavje.

?  Zarja ljubezni.

aleči žarki junijskega solnca jeli so oslabljevati.

Cedre, pinije in skale delale so velike sence in
veličastno dnevno svetilo se je vtapljalo v temno¬
modre valove sredozemskega morja.

Italijansko poletje se je bilo ravno kar začelo.
Zelenje dreves in travnikov še ni bilo pobledelo in
porumenelo, kar karakterizuje južno poletje; žgoči
solnčni žarki še niso iz močvirij vzdignili nezdravih
parov, ki prouzročajo malarijo, in Genua, ki je dobila
ime „veličastna“, se je ponašala v vsem svojem blesku
sredi svoje divne okolice, kjer je slednji kot bi bil
napolnjen z dišavo cvetic.

Po ozki gorski stezici, katera je vodila iz jed-
nega genuiških predmestij k morju, mimo vrat sv.
Andreja šla je mlada devojka. Tenka, lepa postava,
gibčna hoja, in zamolkel obrazek so se kazali še
otročji, a temne, udrte uči so izražale neotroško gorje
in žalost, dokazovale so, da so zarjo njene mladosti
že omračili kaki temni oblaki.

Male njene nožiče so hitro a trdo stopale. Kmalu
je devojka prišla na morski breg in usela se je na

4

prvi kamen. Pogled, ki se je razkrival pred njenimi
očmi, je bil očarevalen. Na desni je stala Genua,
kakor ogromen amfiteater z njenimi prekrasnimi mar¬
mornimi palačami, na levi so se videle primorske pla¬
nine obraščene z gozdi, a naravnost pred njim se je
razprostiralo brezkončno morje, mej katerega šume¬
čimi valovi so se videla bela jadra ladij.

Za jeden trenotek je pri gledanju te lepe slike
devojki jelo hitreje biti srce. Njene temne oči so se
z nova zasvetile, prav kakor zahajajoče solnce, ki je
obsevalo njena pleča in njeno postavo.. . . Čez jeden
trenutek je žalostno povesila glavo, „ in njen obraz se
je pomračil in iz bliščečih očij so jej pritekle solze.

Zatopljena v žalostne misli, mlada devojka ni
opazila, da se je na vrhu bližnjega holma pokazal
mladenič, kacih devetnajstih let. Vsa njegova podoba
je kazala še nepopolen razvoj, a moč se je pa kazala
že sedaj v vseh potezah njegovega telesa. Njegov
obraz je bil močno zagorel od solnca, a njegove
drobne, točno izražene poteze so kazale močno voljo
in v njih se je videlo nekaj zapovedujočega. Po obi¬
čaju dežele je bil oblečen v črno baržunasto, sicer
že dovolj ponošeno obleko in rudečo kapo s črnim
peresom je imel na glavi.

Hitel je s holma k mladi devojki.

— Filipa, moja ljubezen, moje življenje! — Za¬
klical je in podal jej roko. — Že cel teden te nisem
videl: bil sem odpotoval... A sedaj me je prva pot
pripeljala k tebi, — glas srca me ni goljufal.. . našel
sem te.

Pri besedah tega glasu je mlada deklica skočila
kvišku, kakor bi bila elektrizovana; pokoreč se prvemu
vtisu je seveda skočila v naročje mladeniču, a nakrat
je zopet povesila roki in rahlo so zarudela lica njena.
Njen pogled, ki se je bil za trenotje zjasnil, se je
zopet pomračil.

— Radi Prečiste Marije Device, Matere Božje —
vzkliknil je mladenič, — povej mi Filipa, kaj je s

5

teboj? Kako si me vsprejela? V tvojih očeh so solze . .
Kaj je s teboj, kaj to pomenja?

Z viteško nežnostjo in rahločutno ljubeznijo je
z roko potegnil po očeh mlade deklice; obrisal jej
solze in stisnil jo k sebi.

— S strahom se mu je iztrgala!

— 0 sveta Mati Božja! zaklicala je. — To je
neumnost.. To je greh. — Zakaj sem prišla semkaj. .
Mej nama in za naju je vse končano. Krištof! .. .

Mladeniču se je popolnoma premenil obraz.

— Kaj to pomenja? — vprašal je skoro z grozo,
stopil k njej v strašni borbi čuvstev.

— Naju loči vse, — odgovorila je ona, stegnila
roke, kakor bi mu hotela zagraditi pot k nji — vse
„kar more svet postaviti ovir mej dve ljubeči srci!"

— Jaz te ne razumem, Filipa, — odgovoril je
mladenič. — Kaj more razdeliti naju? ni mogoče, da
bi v nekaterih tednih se bilo premenilo tvoje srce . .
O Filipa, Filipa! je strastno nadaljeval — me li hočeš
pustiti? .. Jaz tega ne verjamem .. Mari zarja najine
ljubezni ni namenjena razviti se, mari se bode najina
pomlad tako hitro zamenila z jesenjo, in srca naša
tako otrpnela kakor cvetlice, kadar pride mrzla zima ?

On jej je podal roko, a ona se je zopet tiho
obrnila od njega.

— Ne govori tako, Krištof! — rekla je s tre¬
sočim glasom. — Ne muči me. — Jaz ne morem biti
žena tvoja ..

— Toraj ti mene ne ljubiš, Filipa?? — je rekel
ji mračno. — Povej mi naravnost, da je najina lju¬
bezen bila le slepotija, da je vsa najina ljubezen bila
le sanja bedaka.

— Tega ti ne morem reči in ti tudi rekla ne
bodem — je segla v besede — lagala bi, jaz nikdar
ne lažem pristavila je.

— Zahvaljujem te, stvarnik! — zaklical je mla¬
denič, stopivši k svoji tovarišici in nežno je objevši. —
— Torej me ljubiš? —ljubiš, Filipa?

6

— To čuvstvo nikdar ne ugasne v meni, Krištof,
prisegam pri solzah, katere je prelila sv. Devica v
podnožju križa — potrdila je ona tiho in osvobodila
se njegovih rok. — Pa jaz ne morem in ne smem
pozabiti, da sem hči italijanskega velikaša Jerneja
Monis de Perestrello, da življenje moje je lastnina mo¬
jega očeta, a on . .

Tu je devojka umolknila, mogla ni dalje govo¬
riti. Mladenič stal je pred njo držeč roke križem na
prsih, vzdigniši v glavo se je stegnil . .

Kaj se obotavljaš, Filipa? vprašal je s tresočim
glason, glasno se smejoč. — Govori dalje, ali morda
jaz sam uganem namere tvojega očeta? Ti si hčer
kavalirja, ponosnega patricija, ki se je bojeval pod in-
fantom Henrikom Portugalskim, hčer pogumnega mor¬
narja, osnovatelja naselbine na otoku Porte Santo,
kateri spada v višje sloje in gleda kot na oneča-
ščenje na tvoj zakon s sinom revnega gradešarja
volne Dominika Kolumba . . Povej ali imam prav ?

Filipa ga je žalostno pogledala in rekla mu s
svojim zvonkim, prijetnim glasom:

■— Ne bodem se lagala, zagotavljam ti nasprotno,
Krištof! Moj oče hoče utrditi mojo srečo, oženivši me
z bogatim človekom .. On sam je beden in želi zeta,
ki bi mu nadomestil, kar je njemu odrekla sreča . .
In jaz . . jaz .. kot ubogljiva hči, se moram pokoriti!

— In ti bodeš ubogala? — zaklical je mladenič,
ves tresoč se.

— Izbral mi je ženina . . odgovorila je žalostno
Filipa. — Če se bodem pokorila tej izberi, to ve samo
sv. Devica.

Povej mi njegovo ime. Filipa! — je jezno za¬
klical mladenič. — Le povej mi ga, z lastnimi ro¬
kami zadavim onega, kateri mi hoče vzeti moje ve¬
selje, moje življenje!

— O sveta Mati Božja! Pomisli, Krištof, ne žali
tvojega svetega priprošnjika, hoteč omadeževati svoje
roke v krvi. Oče moj me more prisiliti, da ne morem
slediti svojemu srcu, a ne more me dati kateremu

7

koli človeku .... Ti in samo ti, Krištof, moreš biti
moj mož in nikdo drugi.

Pri teh besedah se je mu razjasnil obraz, oči
so mu zažarela, in v strasti pal je pred njo na kolena.

— Filipa, ljubezen moja. Ti se li ne odrečeš meni ?
Bodeš li moja? Me li počakaš, bodeš li meni zvesta,
dokler si ne naredim poti, da bode vreden, tvojega
očeta prositi tvoje roke?

Proseč je pomolil roke in hrepeneče pogledal
svojo ljubljenko.

Filipa je položila roke na glavo mladeniču in
ga gladila.

— Krištof, zaklicala je s tresočim glasom, tvoja
sem za zmiraj! Čakala in nadejala se bodem, dokler
se ne omeči oče in naju blagoslovi.

— Bodi češčena, Kraljica nebes, zaklical je Ko¬
lumb, hitro skočivši kvišku. Zaklinjam se pri sv. Ju¬
riju, da si priborim srečo, boril se bodem, dokler
mi ostaje kaj sil. Ne smem se nadejati, da bi mi
poslala nebesa tak zaklad, kakor si ti, ne da bi zato
zahtevala kako žrtev in borbo!

Z nežnim dvigljejem jo je objel in ušel se poleg
nje na tla.

Nekaj časa sta molče sedela, zatopljena v svoje
misli, pa nakrat je mladenič vzdignil glavo in po¬
gledal Filipo s svojimi, velikimi, svetlosivimi, bliska¬
jočimi očmi, začel je s tihim, nežnim glasom:

— Ti si danes le to povedala, kar me že davno
vznemirja, ljubljenka! To sem čutil, a upal se nisem
glasno povedati misli svoje. Dosedaj me ničesa ne
more ovirati ... Ti si mi prisegla, da mi bodeš zvesta
in jaz verujem tvoji prisegi in zidam nade svoje na
bodočnost. V mojih prsih gorita s svetlim plamenom
dve strasti, tako tesno združeni, da ne vem, kje se
jedna končava in začenja druga. Jedna je ljubezen
do tebe, Filipa, druga pa ljubezen do morja, teženje
prodreti v tajnosti tega velikana, boriti se z valovi,
vetrovi, morskimi pošastmi in čutiti se močnejšega,
mogočnejšega od njih.

8

On je umolknil in povesil glavo Filipa je gle¬
dala na mladeniča in se ni upala pretrgati njegovih
mislij z besedami.

— Ti veš, Filipa, da sem se rodil v mestecu
Kotolettu blizu Genue in se moram šteti za Genu-
čana; pa vzlic temu sem dobil v mladosti le jako
omejeno izobraženost. Ubogi oče je težko služil vsak¬
danji kruh, da je preskrbel štiri svoje sinove in hčere
— kdo bi bil potem še mislil na učenje ? Iz vse duše
sem hvaležen svojim roditeljem, da so mene, svojega
prvenca, naučili branja in pisanja. V pisanju sem
tako izveden, da bi s tem poslom mogel si služiti
svoj kruh. Pa to se mi je zdelo premalo. Učil sem
se aritmetike, risanja in slikanja in dosegel sem
lepe vspehe . ..

Potem me je sreča pripeljala v središče lom¬
bardske učenosti, v Pavio, kjer sem se učil zemlje-
merstva, zvezdoznanstva, astrologije, mornarstva in
latinščine. Pa samo šolsko učenje me ni zadovoljilo.
Že kot štirinajstletnega dečka me je vleklo v tajin-
stveno daljavo neznanih dežel, in kakor veš brez
strahu sem se spustil v širno morje. Morda je to
nagnenje kako višje povelje; morda sem baš jaz iz¬
bran, da rešim tajnosti te širne ravnine. — Bodi
kakor koli, Filipa, to hrepenenje se je v meni še
bolj utrdilo. Odprta pot je pred menoj, velika naloga
me čaka. Če dosežem svoje smotre, ve samo Bog.

Pri teh besedah je vstal mladi Kolumb in uprl
pogled tja, kjer je zahajajoče solnce počasi se pogre¬
zalo v morje.

Filipa je tudi vstala, z naudušenostjo je gle¬
dala na svojega ljubljenca, obsojanega s svetlimi
žarki zahajajočega solnca, sanjajočega, da si pribori
svojo srečo v borbi skoro z vsem svetom. Ta tre-
notek jo je obšlo nekako otožno, nepojmljivo in ve¬
selo čuvstvo. Nasproti s tako naudihnjenim človekom
se je ona zdela sebi prava vtelesena slabost. Vsa se
tresoč položila je Filipa roko na ramo Kolumbu in
spregovorila šepetajoč:

9

— Krištof, kako mesto ostane še v duši tvoji
Filipi, ako tvoje bitje nekaj vleče k neznanemu ?. . .
Krištof, bojim se, bojim, da bodem kmalu izrinjena
iz tvojega srca.

In žalostno je pogledala v njegov obraz. Kolumb
jo je tiho pogledal, z roko pogladil po laseh, objel jo
in odgovoril s strastno nežnostjo:

O, Sveta Mati Božja! Filipa, veselje moje, kake
misli imaš? Mari se ne mislim baš zaradi tebe spu¬
stiti na nevarno pot. Hočem doseči to, da bodem v
družbenem življenju stal na jednaki stopinji s tvojim
očetom, kot človek, ki si je sam napravil pot in za¬
služil tvojo roko. Še kot otrok sem poslušal pripove¬
dovati o dogodkih tvojega očeta v divjih krajih, ko
je potoval s princem Henrikom, o borbah z neome¬
jenim morjem, in o težavah pri snovanju naselbin in
sanjal o tem, da postanem slaven mornar in položim
k tvojim nogam vse zaklade dežel, katere najdem.
Sedaj se je otrokova fantazija premenila v ideal
moža. S tvojo ljubeznijo — zaklical je Kolumb z
vnetostjo — jaz čutim moč, da premagam vse ne¬
varnosti in ovire; v njej zajemam sile, da se lotim
velikih nalog, na katere že mislim iz otroških let, in
je izpolnim!

Oči Kolumba, naudušenega s svojim govorom,
so se kar bliskale in prsi so se mu visoko vzdigovale.

Filipa je gledala mladeniča, ne da bi povešala
oči. Ta trenotek je solnce končno se pogreznilo v
valove in njega poslednji žarki so tako močno ob-
svetili mladeniča, da je Filipa nehote zakrila oči. Ne¬
kaka mistična groza jo je obšla in zaklicala je z ne¬
popisnim naudušenjem:

— Da Krištof, samo nebo te je zbralo za svoje
orodje in te bode povsod varovalo. Jaz že slišim raz¬
legati se tvojo slavo ?. .. Za to ve samo presveta
Devica. Pozno je že, — je nakrat premenila svoj
govor. Pojdiva vkupe, Krištof. Oče je odpotoval, a
materi pa moreva zaupati; ona ve vse in bode sama
še dala dober svet.

10

Mlada dvojica je hitreje šla gori po stezi. Sre-
čajoči ljudje so ju radovedno ogledovali in s sočuv-
stvom majali z glavami, kajti vsi so vedeli, da po¬
nosni Jernej Monis de Perestrello ne da hčere sinu
ubogega gradešarja.

Čez pol ure sta mlada človeka prišla do biva¬
lišča Perestrellovega. Tu je bila cela vrsta poslopij,
ki so deloma že razpadala. Na vrhu holma, blizu
morja, okroženega s pinijami, je stala hiša plemeni¬
taša, njena okna so bila lepo videti mej zelenjem.
Na verandi obviti s trto in bršlinom je sedela po¬
štama ženska, opirajoč glavo z roko. Šum bližajočih se
ljudij zaslišavši, je povzdignila glavo, a ko je zagle¬
dala znano dvojico, se jej je pogled še bolje omračil.
Vendar ju je gospa Perestrello — bila je Filipina
mati — prijazno pozdravila.

— O Krištof, — obrnila se je k mladeniču; —
od kod pa ti? — Kaj je z vama, zakaj sta tako
vznemirjena.

— Mati — odgovorila je Filipa, pokleknivši pred
materjo in skrivša svoj zarudeli obraz v njeno obleko
— povedala sem mu vse . . . prosila sem ga, naj me
pusti, a on o tem ničesa slišati noče.

Mati je prestrašeno pogledala od nestrpnosti
zarudeli Kolumbov obraz.

— Se ti ne smili? — rekla mu je očitajoč. —
Ne veš li, kako trdovraten je oče njen?

— On ne more in ne sme pogubiti svojega de¬
teta. — Jaz zrušim vse ovire, ki se stavljajo nama.

On je težko dihal, pesti so se mu stiskale, oči mu
mračno se svetile. Gospa Perestrello je z začudenjem
gledala na mladeniča Njena usta so se bila odprla
za ostro besedo, a so zopet brez glasu se zaprla. Še
jedenkrat je ogledala ženina svoje hčere in vprašala:

— Kaj pa misliš doseči tacega?

— Posnemati hočem blagorodnega plemenitaša
Monisa de Perestrello ■— odgovoril je Kolumb z do¬
stojnostjo. Jutri odpluje pod zastavo Ivana Anžuške-
skega, vojvode Kalabrijskega, vojska, da si prosvoji

I

neapeljsko kraljestvo za kralja Renata, grofa Provan-
skega. Pridružim se tej vojski. V tej ekspediciji'
najdem priložnost povzdigniti se pod zastavo anžusko.
Strijc moj, Peter Kolumb, ima svojo lastno ladijo in
mislim, da nikdo ne zapre njegovemu nečaku poti
do časti in sreče.

— Ti, Krištof, zidaš zračne gradove in ne misliš
na težave in nevarnosti, katere morajo prestajati
mornarji. Ladija se ti lahko razbije in pokopane bodo
tvoje nade in ž njimi sreča moje uboge hčere.

— To se ne bode zgodilo — zaklical je Krištof,
trdno prepričan. V duši slednjega človeka, s čim na¬
darjenega govori neprestano notranji glas, odmevi
božje volje, ki ga vodi na potu življenja. In ta glas
mi pravi, da vzlic vsem nevarnostim dosežem svoj
smoter, in oberem sad, katerega mi je namenila
božja previdnost.

Ko se je prepričala proti svoji volji o trdnem
upanju in odločnosti Kolumbovi, je prikimala z glavo.
Sedaj se je zopet stegnila in dolgo bistro gledala Fi¬
lipe in Kolumba, čakajoča njene sodbe.

— Ne vem, kaj me proti svoji volji sili — rekla
je bolj tiho — da vama ne odrečem blagoslova.

— Zahvaliva, zahvaliva, mati! — zaklicala sta
mlada človeka v jeden glas in pokleknila pred njo.

Gospa Perestrello je položila roki na glavo zaro¬
čencema, in povzdignila svoje oči k nebu, goreče
moleč za njijino srečo.

— Sedaj sem vaju blagoslovila — rekla je,
končavši molitev, toda otroka ne pozabita, da le
blagoslov očetov zida hišo zaročencema.

— Naposled ga že dobiva! — zaklical je Ko¬
lumb in objel mlado devojko. — Jaz nečem vzeti
Filipe skrivaj kakor tat, hočem očitno stopiti pred nje
očeta ... Seveda mora Filipa čakati.

— Da, čakala bodem, mati — rekla je Filipa.
Prisegam pri sveti Mariji Devici, čakala bodem, če
treba tudi leta in leta, naj bi mi pri tem osivela
glava od gorja in skrbij .. .

12

In z nepopisnim čuvstvom zaupanja in ljubezni
je podala roko svojo Kolumbu, da bi še tesneje skle¬
nila zvezo ž njim.

Kolumb je prijel njeno roko, pritisnil jo na ustna
in krepko k sebi stisnil nevesto svojo . . .

V pogovorih in sanjarjanjih o bodoči sreči je
hitro minol ves večer, jn se je zdelo ljubljencema, da
je minul v trenutku. Še jedenkrat sta drug drugemu
prisegla večno ljubezen in zvestobo. Potem se je iz¬
trgal Kolumb iz objetja Filipe in s pozdravi neveste
in nje matere, želečih mu sreče, odpravil se k strijcu
-— pripravljat svojo srečo v ekspediciji proti Neapolju.

Drugo p ogl a vje.

Morske hijene.

Neprestano razbivajo se valovi ob strmo obrežje
portugaljsko. Sedaj se lepo igrajoč zbirajo počasi v
gibljive temnomodre hribčke, sedaj besneč pod pri¬
tiskom vetra z vso ljutostjo se vzdigujejo v gore,
pene se s silo udarjajo ob kamnite stene Sierre Centre
in se po malem razbijajo ob trde skale.

Brez pomoči dan v oblast morja z njega vi¬
harji in vetrovi je mornar ob bregovih Portugalske
v veliki nevarnosti; brezštevilne klečeti, nasipine in
podvodne skale prete mu s pogubo v bližini prista¬
nišča. Posebno ta čas. v katerem se vrši naš roman,
ko še niso imeli svetilnih stolpov, ki vodijo mornarje
s svojo rešilno svetlobo, se je razbilo na stotine ladij
ob bregovih Portugalske.

Kakor so tudi strašni bili viharji, kakor so bile
pogubne klečeti in podmorske skale, še strašnejše so
pa bile za mornarje XV. stoletja morske hijene. Za¬
upajoč v svojo srečo, je mornar te dobe prema-

15

goval vse težave, da je naposled prišel v oblast teh
strašnih ljudij, zažigajočih ognje na bregu, da priva¬
bijo ladijo na kraj, kjer se je razbila. Š sekirami v
rokah so z roparskim veseljem šli z brega za topečo
se ladijo, čakajoč trenotja, da so pali na plen.

Višave Estramadure kažejo na vsakem koraku
velike razlike. Tu so rodovitne doline, obrobljene z
gorami z lesom poraščenimi, tu zopet daleč nerodo¬
viten svet. Ker prebivalstvo nerodovitnih krajev ne
prideluje toliko, da bi se moglo preživeti, hodijo k
morju, love ribe, da se prežive. Njih predniki XV. sto¬
letja so se bavili tudi z ropanjem. Vzeli so, kar so
dobili. Njim je bilo najljubše oblačno nebo, razgra¬
janje viharja in ljuto premetavanje valov, tedaj so se
veselja blesketale oči morskih hijen, kajti pričakovale
so lahkega plena.

Bilo je koncem oktobra 1471. L Veter je nekaj
dni vlekel z zapada, ko je solnce zašlo, je silnejši
postajal, in z vso silo pretresoval okna in duri pol-
razrušenih ribskih koč v vasi, ki je ležala o vznožju
nosa La Roka, najzapadnejšega konca Sierre Centre.
Vasica je imela dvanajst hiš neredno razmetanih po
morskem bregu. V sredi mej njimi je stala hiša, ki
se je po svoji velikosti in po trdnejši zidavi razliko¬
vala od drugih. V njenih vratih sta stala dva človeka
v ribiški obleki. Starši, postaven in krepak mož je bil
obrnen k morju in zakrival oči z roko pred žarki za¬
hajajočega solnca, upiral je oči v temne oblake, ki so
zakrivali deloma nebo. Najbrž je našel kaka vesela
znamenja, kajti obrnil se je k svojim tovarišem z ve¬
selim smehljajem:

— Oblaki kmalu zakrijejo nebo in imeli bo-
demo lepo noč.

— Tako misliš, Matevž, da ....

— Verjami mi, Ivan. Severni zapadnik prinese
močen vihar, ki bode metal ladije naravnost k nam
na breg.

— Prav imaš, Matevžu pritrdil je mlajši — ro¬
panje je že blizu.

14

Starši je molče prikimal z glavo.

— Kdaj se odpravimo na breg, — vprašal je
mlajši po kratkem molčanju.

— Proti polnoči — odgovoril je Matevž kratko,
.a pomenljivo.

— Hm... Bilo bi dobro poprej.

— Ni treba! Videl sem po kosilu ladijo tam
daleč, okolu polnoči se približa našemu nosu, in
tedaj ...

— Če le kapitan za časa ne opazi nevihte in
je ne obrne na drugo stran — opomnil je Ivan skrbno.

— Vihar se je že začenjal, ko sem opazil oblake.
Nobena ladija se ne more upirati viharju, ako vleče
na jedno stran — odgovoril je ostro stari ribič. —
Če se le potrudimo, da ne odide mimo nosa La Roka,
pa bode naša. Tako povej drugim, da bodo priprav¬
ljeni ... o polnoči vse pričakujem.

— Dobro, potrdil je ta. — Hotel sem še pra¬
vdati . . . Kako je z Anico?

— Nekaj boljša je, od kar jej streže blagorodna
sestra Filipa iz samostana vseh svetnikov .. . Tukaj . ..
tukaj . .. pokazal je na čelo, še ni vse prav.

— Čudno to ni pri dekletu. Mari je bilo Anici
treba hoditi na obrežje ravno tedaj, ko smo morali
na oni svet spraviti kapitana razbivše se ladije.

— Kaj se hoče? — zmajal je starec z ramama.

— Tega se bojim, da bi Anica s svojim kriča¬
njem ne priklicala na nas nesreče. Od kar je njen
Peter odšel po morju, se je sprla s nami, mešati se
jej je začelo . . . sedaj pa še ta slučaj ... Pa še ti po¬
gosti obiski sestre Filipe . . .

— Krajše govori — posegel je Matevž vmes,
kaj je s sestro Filipo ?

— Poslednji čas večkrat na tihem govorita z
Ano ... Če prideš jima blizu, pa umolkneta. . . Kaj
če o naših delih izve kraljevsko sodišče?

— Neumnost. Taka ni moja Anica, da bi me
izdala,

15

— Kakor veš, Matevž, ne ugaja mi tesno prija¬
teljstvo mej Anico in Filipo. Kaj more pač vezati
sestro blagorodnega samostana vseh svetnikov z ri¬
bičevo hčerjo.

— Dovolj — pretrgal je besedo svojemu tova¬
rišu Matevžu. — Bodem že jaz naredil konec takim
čenčarijam. Sam se manje brigaj za tuje spletka¬
rijo. Anica je rešila sestro, ko je že tonila, in ni čuda,
če je sestra prijateljica svoje rešiteljice. Pojdi in stori,
kar ti je ukazano!

— Mladi ribič je pokimal z glavo, ničesa ni od¬
govoril, samo nekaj mrmrajoč skozi zobe je odšel iz¬
polnit, kar mu je bilo ukazano. Starec je pa šel v
hišo. In zapirajoč duri je starec ostal nekaj minut v
veži in se zamislil.

— Hm! — zamrmral je polglasno. Janez nima
povsem napak. Sestra Filipa jej že predolgo streže .. .
To ni dobro!

Storil je nekaj korakov, potem pa postal nekaj
časa, nevede, kaj bi storil, na to je pa odprl duri
na desno.

Visoka ženska, lepa postava v temni obleki, je
vstala z nekega stola, ki je stal pri vzglavju postelje
in šla je ribiču naproti.

— Tiho, tiho, — oče Matevž, Anica je zaspala
in ne smete jo motiti! Stari ribič je nemirno pogledal
na postelj, kjer je spala hči.

— Vi, častita sestra, mari vam ni nič za vaše
lastno zdravje, da se tako mučite. — Anica je pri-
prosta ribiška hči in se že sama popravi.

— Torej sem vam v nadlego ?

— O ne, a Anica vas utruja s svojim neumnim
govorjenjem.

— O ne, oče Matevž. Sestre vseh Svetnikov so
vajene trpljenja. Kar se pa tiče Anice, je pa še taka,
da jej bode še dolgo treba streči.

— Dobro, dobro, odgovoril je ribič, obračajoč se
v durih. — Ne menite se za njeno neumno govor-

16

jenje. . . Pridem še k vama, predno pojdem na ribji
lov — pristavil je, odpirajoč duri.

— Na ribji lov? O takem viharju?

— Vihar prižene ribe k bregu — odgovoril je
ribič in odšel v sosedno sobo.

Sestra Filipa je zamišljeno pogledala za njim.
To trenotje je v postelji zašumelo in bolnica se je
vzdignila.

— Vi ste sedaj sami slišali — rekla je tajin-
stveno. — Vihar razsaja ... o Peter!

— Tiho, Anica, pomiri se, — pogovarjala jo
je Filipa.

— Kako se hočem pomiriti? Pa vsaj, Filipa, ti
vse v eš! Kako morem upati, da se moj Peter povrne
zdrav ako moj oče tako pobija ljudi?! Nikakor ne
morem več ostati v tem brlogu.

— Najprej moraš ozdraviti na duhu in telesu,
potem te pa. vzamem v samostan; v samostanskih
zidovih se potolaži in umiri vsako trpeče srce. Ti veš,
da je že deset let, kar mi je vzelo morje vse, kar mi
je bilo dragega ... a jaz tiho trpim .... pokoreč se
Bogu . . . Tvoj Peter se pa povrne čez kako leto, a ti
se huduješ?

— Filipa, vi ste angelj.

Lahka rudečica jo je oblila. Nakrat je silen
veter pretresel okna in stene izbice in skoro ugasnil luč.

— O, presveta Mati Božja, vihar je, pogin vsem
mornarjem.

— Da, strašna je noč ... In kako se to vse
konča? Slišite kako tuli veter, kako udarjajo valovi
ob skalovje La Roka? — Moliva za vse, ki so v nevar¬
nosti na morju, rekla je Anica, pokrižala se in molila.

Nekak čuden nemir se je polotil Filipe. Stresla
se je in dala roko na srce.

— Strašno — zašepetala je — od kod ta strah
in trepet? O Krištof!

To trenotje so se odprle duri in starec Matevž
pokazal se je popolnoma oblečen na pragu.

17

— Iti moram — rekel je. — A, Anica, ti si
vstala ?

Anica je s strahom gledala na bližajočega se
očeta. Ko jo je pogladil s svojo debelo, žulavo roko,
se je stresla po vsem životu.

— Kaj je s tabo? dekle.

— Kam greš, oče? — odgovorila je. — Oče,
ostani doma!

— Neumnost, uleži se spat, Anica! Vaša po¬
stelj je pripravljena zraven, častita sestra! S temi be¬
sedami je ribič odšel proti vratom.

— Oče! — je proseč zakričala Anica, — ostani
doma, ne hodi.

Pa ribič je bil že odšel iz koče k tovarišem, ki
so ga čakali. Vsi so bili oblečeni v ribiške jopice,
imeli sekire, kljuke (ake) in vrvi v rokah.

— Gredo, o Presveta Devica! Kako me boli
srce! — ječala je Anica, poslušajoč oddaljajoče se
korake, Težko molčanje je nekaj časa vladalo v hiši.
Obe ženski sta s trepetajočim srcem poslušali tuljenje
viharja, ki je bilo vedno Jjutejše. Nakrat je mlada ri¬
biška hči se stresla in tiho zaklicala:

— Kratek, zamolkel pok se je zaslišal sredi vi¬
harja . . .

Slišite, Filipa? — zakričala je Anica, tresoč se
po vsem životu — na obrežju je ladija v nevarnosti!
— To je top;

Sestra je s tihim strahom poslušala. Še glasneje
in jasneje se je mej viharjem razlegel drugi strel.

— Presveti mučeniki! zaklicala je Filipa. — Po¬
magati je treba nesrečnikom. Anica! Kako?

Nekaj trenotij je mlada devojka sedela na po¬
stelji, podpirajoč glavo z rokama. Nakrat je skočila
na noge. Na obrazu se jej je pokazala nepremakljiva
volja in trdna odločnost.

— Kaj kočeš storiti? — vprašala je Filipa.

— Zaradi mojega Petra, ki je odšel po morju,
hočem rešiti te nesrečnike . ..

2

18

— Pa ti si še slaba in bolna, burja razsaja . . .
je rekla sestra.

— Mari me vi niste učili, da se ne smemo zana¬
šati na svoje lastne moči, temveč moramo upati le na
božjo pomoč, kadar gre za rešenje svojega bližnjega.

— No, Anica, a hoditi v taki burni noči iz
koče — ni za ženske.

Zopet se je zaslišal strel.

— Slišite! zaklicala je Ančka, pomoči prosijo.

In ogrnivši plašč, katerega je najprej dobila, je
Ančka skočila iz sobe. Filipa je zamišljeno gledala
za njo, ustna so se jej stiskala, obrvi kremžile, oma-
jevala je, bi li šla za njo, ali ne. To omajevanje je
pa trajalo le nekaj sekund. . . Potem se je prikrižala
in šla za razbojnikovo hčerjo, katero je našla na
bregu, ko je hitro nabirala suhljad.

Zakaj to? vprašala je Filipa z začudenjem.

— Zažgati hočem grmado — odgovorila je
Anica hitro delujoč. — Skala La Roka je najnevar¬
nejše mesto. Sveta Mati Božja mi je vdihnila misel,
da je tukaj treba zažgati grmado, da je opozorim,
da se varujejo podvodnih skal in se ladija ne
razbije.

— Prav imaš . .. Pomagala ti bodem! — zakli¬
cala je Filipa in z obraza jej je izginila mehkost, ka¬
tera jej je dosedaj dajala čut nežnosti in očarujoče
ženstvenosti.

Pridne roke devojk so kmalu nanosile veliko
grmado. Anica je tekla v kočo, zgrabila z ognjišča
goreč panjač — in obe sta hiteli k skalam, v kolikor
je jima dopuščal vihar.

V tem so razbojniki pod načelstvom Matev¬
ževim stali na obrežju na mestu, nasproti kateremu
se je zaslišal prvi strel. Vsi so s pohlepnimi pogledi
gledali na morje, ki je bilo razsvetljeno od močnega
bliskanja.

— To je ladija, o kateri sem ti pravil — obrnil
se je Matevž k Ivanu, ki je stal poleg njega z veliko
morsko svetilnico.

19

Nov strel je za trenotek zaglušil tuljenje
viharja.

— No sedaj, fantje — zakričal je Matevž —•
zažgite svetilnico.

Ribiči so hiteli. Veliko morsko svetilnico so
zažgali in Ivan jo je vzdignil na visokem drogu in
nesel na ono mesto k morju, blizu katerega je bila
skrita podvodna klečet. Drugi ljudje so se postavili
po bregu v različni oddaljenosti s sekirami in klju¬
kami v rokah. Vsi so z napenjajočimi očmi gledali v
temno daljavo, kakor ropna zver, ki je tiho skrita in
preži na svoj plen.

Na ladiji so gotovo zapazili svetilnico, ker se je
videlo, da se je obrnila na drugo stran. Videlo
se je, da so mornarji napenjali vse sile, da bi spra¬
vili ladij o v zaliv, v katerem je že našla varno za¬
vetje že kaka druga ladija. kakor so sodili po morski
svetilnici. Mornarji so imeli svetlobo svetilnice mor¬
skih hijen za signalne luč na jarboli zasidrane la-
dije gibajoči se semtertja.

Razbojniki so nepotrpežljivo čakali vspeha svoje
zvijače, kar je na visoki skali La Roka zaplapelo
jasno plame in daleč osvetilo luteče valove.

Zaslišale so se divje kletvine in vsi razbojniki
so se obrnili k tajinstvenemu plamenu.

— Sam hudič s svojimi vragi se je vmešal v
našo delo; — zaklical je sivolasi ribič in hitel k Ma¬
tevžu. Poglej Matevž, ogenj!. .. Kaj je nam storiti ?

— Kaj sem ti pravil, Matevž? Mari te nisem
svaril — je jecljal Ivan, ki je prihitel z druge strani.

— Tiho Ivan, — mi že sami vse obračunimo,
rekel je stari ribič.

— Tja pojdemo in razbijemo z gorečimi poleni
glave malopridnežem.

— Stoj, — je ukazujoč zagrmel Matevž. —
Pustite otrokom veselje . . . sedaj tako nam ničesar
ne škodujejo, je že prepozno! In res je že bilo prepozno.
Strašen udar, potem pa tresk in krik, strah in obup¬
nost se je razlegela od morja.

2*

20

Ribiči so se hitro zganili.

— Mirno! zakričal je stari razbojnik. Vsak pojdi
na svoje mesto in imej bakljo pripravljeno.

Pokanje je bilo vedno večje in jasno je dokazo¬
valo, da se ladija ruši. Celo neposebno bistro oko je
sedaj že moglo razločiti njene obrise. Ležala je po¬
strani na klečeti in valovi so se zaganjali s strašno
silo v njo, trgajoč deske in odnašajoč v morje vsako¬
vrstne stvari s krova. Blisk je močno razsvetil to ža¬
lostno podobo.

-— To je ladija, o kateri sem ti govoril, — rekel
je Matevž Ivanu. — Vse jarbole je že polomil vihar,
ladija se bode držala še kake četrt ure, a blago so
najbrž že vse valovi odnesli v morje.

Stari razbojnik je malo pomolčal, potem je za¬
klical z močnim glasom:

Čas je, bakle!

Nakrat so vsi prižgali bakle, ki so močno raz¬
svetljevale bučeče morje. Aničin oče stal je na kraju
skale, da bi bolje videl, kako je z ladijo. Drugi raz¬
bojniki s kljukami v rokah so čakali povelja.

— Dobro glejte! — zaklical je Matevž. Ne ze¬
vajta, Vaška in Ferdinand.

S temi besedami je pokazal približajoči se val,
ki je nesel zaboj na vrhu.

Peneč in bleščeč se po vrhu se je približeval
velik val. Nekaj mož je stopilo do pasa v vodo in ga
pričakovalo. Val je prišel, razsul se v tisoče brizg in
umaknil se nazaj, pustivši plen morskim hijenam.
Nakrat so se močne kljuke zasadile v zaboj in po¬
tegnili so ga na breg.

Sledeči valovi prinašali so vedno nov plen. Za¬
čelo se je trdo delo. Razbojniki vlekli so iz valov za¬
boje, sodčke, bale in kose jader ...

V tem se je ladija popolnoma razbila. Valovi so
začeli metati na breg njene dele. Nakrat je neki raz¬
bojnik privlekel na breg neki temen predmet, ki je
bil človeško telo, kakor se je pokazalo. Pa niti iskra

21

usmiljenja se ni pojavila v srcih roparjev. Truplo so
kar položili na stran poleg naplovljenega plena, dokler
ne bodo imeli časa, da preiščejo žepe utonivšega.

Delo se je nadaljevalo. Stari Matevž je povsod
priganjal, zapovedoval, bodril in dajal navodila. Ko
je on zopet stopil na svoje vzvišeno mesto, je nastal
v kupu nagrabljenega blaga neki strašen šum. Starec
je začuden se obrnil in pobledel; utopljenec je bil
oživel in stal je na zabojih, gledajoč ga z ostrim po¬
gledom .. .

Velik strah je zaprl grlo staremu razbojniku
Hotel je poklicati tovariše, a predno je mogel ziniti
jedno besedo, je neznanec planil nanj, kakor tiger,
vzel mu sekiro in razklal mu glavo. Starec je spustil
baklo in pal z divjim krikom.

Razbojniki so pustili delo in presenečeni se obr¬
nili. Nekaj trenotij so gledali pogumneža, ki je ubil
njih voditelja, hitro je skočil na kup delov razbite
ladije, in sedaj s baklo v jedni in s sekiro v drugi
roki čakal pripravljen drago prodati svoje življenje.

— Naprej! — so vsi razjarjeni zakričali, ko so
se jedenkrat zavedli. — Ubimo psa.

Roparji so v tolpi planili na neznanca. A on je
stal mirno, ne besede ni zinil. Samo iz očij, uprtih v
tolpo, je sijala jeza. Kakor bog maščevanja, držeč v
jedni roki življenje in smrt svojih nasprotnikov, je
čakal s privzdigneno baklo približevanje morskih
hijen.

Nazadnje, ko so sovražniki bili že prav blizu
njega, je vzdignil svojo baklo in v dovolj čisti
portugalščini, v kateri se je pa slišal tuji naglas,
zakričal:

— Stojte, razbojniki! Še j eden korak, pa vsi
poginete!

Roparji so se nehote ustavili; praznoverni strah
je otrpnil njih ude. Samo Ivan je imel toliko po¬
guma, da je zakričal:

— Ubil je Matevža,.. Kaj še čakamo ? Naprej...

22

Ivan še ni dobro spregovoril, že je sekira ino-
zemca, s katero je mahnila izurjena roka, razklala
mu čelo s tako silo, da je pal mrtev.

Nekaj minut so njegovi tovariši stali, kakor
okamneli. Na to je pa zguba še jednega iz njih čete
jih znova razbesnila, in vzdignili so sekire in kljuke.
Tujec se pa ni ganil, in pred njegovim ostrim, ne¬
ustrašenim pogledom povesili so zopet razbojniki
svoje orožje.

— Nazaj, rečem vam, roparji! zagrmel je njegov
glas. Le še jeden korak dalje storite, pa vtaknem
baklo v ta sod s smodnikom in vas vse spravim v
pekel!. . .

S temi besedami je čudni tujec mahnil z baklo
proti sodčku, kateremu je bil že poprej odprl veho.
To je roparje pripravilo, da so se umaknili. Vedno
upirajoč oči v tujca, kateri jih je bil očaral, so sprva
tiho se umikali, potem so pa bežali, kar so jih nesle
noge, proč od so sebe pometali sekire in kljuke in
kričali:

— Sveti Jakob! to je sam satan! . . ■

— Strahopetni psi! je prezirajoče zaklical tujec,
ko je izlezel s kupa.

Čez nekaj minut je pa on vendar hitel zasesti
svojo prejšnjo postojanko; na bregu sta se pokazali
neki temni podobi, in previdno se približevali mestu,
kjer je bil tujec. Dolgo ju je tujec gledal, potem pa
olajšano spregovoril:

— Ženski, nikar se ne bojita.

Dva ženska glasova sta se hkratu razlegla, pa
kako različna so bila čuvstva, ki so iz njiju odmevala.

— Oče! je zakričala Anica, ko se je spodtaknila
ob truplo svojega starega Matevža, ki skoraj ni več
dihal. — 0, moj Bog! Slutila sem, slutila, da se nocoj
primeri nesreča! .. ,

In mlada devojka je ječaje pala na okrvavljeno
truplo starega ribiča.

— Krištof... Si li ti? .. . zakričala je močno di-
haje od ginjenja, sestra Filipa, ko je spoznala tujca.

23

Ta se je prestrašeno umaknil nazaj, in ni mogel
verjeti svojim očem.

— Filipa!... Ti si tukaj.. . sredi razbojnikov . .
mari se mi ne meša v glavi.

— Da, jaz sem, ljubljenec! — razlegal se je
dobro znan glas.

Jokajoč od veselja je Filipa hotela objeti Ko¬
lumba, a poslednji je zaradi njene nunske obleke
zopet se umaknil.

— Ti... si se ponunila... je spregovoril s težavo.

— O ne. jaz sem samo belica . .. Tvoja sem,
tvoja Krištof! . . .

In Filipa je strastno objela svojega ljubljenca.

V tem je pa nje nesrečna tovarišica tiho jokala
nad telesom svojega očeta. Nakrat je devojka čutila,
da se je starec zganil.

— Oče, oče! — klicala je Anica, objemajoč ga.

— Vse je končano — zahropel je Matevž.. .
Moli. . . dete .. . zame ... za grehe . . .

Potok krvi je izbruhnil mu iz grla in pretrgal
mu nit življenja. Nesrečna hčer je bridko zajokala in
nezavestno se zgrudila v pesek na morskem obrežju.

Tretje poglavje.

Žarek svetlobe.

Vroče solnce svetlo razsvetljuje ulice in razgreva
strehe portugalske kraljevske prestolnice Lizbone, sto¬
ječe ob reki Taho. Blesteči valovi reke se prelivajo
in blešče odbijajo solnčne žarke. Z morja včasih po¬
tegne veter, ki pa ne hladi, temveč le vzdiguje kupe
prahu in tako zapira dihanje. Težki vozovi prihajajo
mimo in odhajajo na vse strani, zapirajoč pot pešcem.
Kupi peska, kamenja in apna zagrajajo vse obrežje

24

in na stotine rok hiti in se trudi, da napravi do¬
stojno pristanišče ladijam vsega sveta. Mornarji, de¬
lavci, berači in leni zijali sestavljajo pisano tolpo, v
kateri se slišijo vsemogoči jeziki in narečja . . .

Nakrat se je razlegel z morja strel topa in vsa
tolpa se je obrnila proti zalivu. Velika trijarbolnica z
visokim obstankom in na pol razpetimi jadri je priplula
k bregu. Na jarboli je visela portugalska državna za¬
stava.

— Glejte, glejte, ladija . .. razlegalo se je mej
tolpo.

— Vrnila se je iz Porto Santo — pojasnil je
nekdo. — Gotovo je prinesla poročil o novi utrdbi
na San Žorž de la^Mina.

— Na San Žorž de la Mina ? Kje je to ?

— Ti si gotovo inozemec, da tega ne veš, to je
na guinejskem obrežju v Afriki.

Naš kralj Janez II. je osnoval to trdnjavo, da
obvaruje trgovino s slonovo kostjo, črnim lesom,
zlatim peskom in robi, ki se je sedaj tako lepo raz¬
vila v sosednih krajih.

Z zlatim peskom, — so vsi poželjivo ponovili v
tolpi. — Pojdimo na kraj, kjer bodo razkladali.

Nastala je grozna gneča, vsak je hotel naprej,
trudil se in neusmiljeno razrival, da sebi naredi pot,
Na prednjem delu ladije je stal opirajoč se ob
obstenek mož v obleki portugalskega plemenitaša z
zagorelim obrazom in nekim plemenitim ponosom in
bistro gledal sliko, ki se je razprostirala pred njim.
Poleg njega je stala postavna ženska s sledovi ne¬
ozdravljive bolezni jetike. Deček sedmih let jo je držal
za roko in kazal njej slikoviti prizor.

Nakrat so se oči ženski veselo zabliskale in
rekla je z blagozvočnim glasom — vidiš te kupole
Svete rodbine? Kako jaz rada zopet vidim kraje, kjer
je tekla moja mladost. Lizbona je najlepše mesto,
katero sem kedaj videla!

— Prisegam pri Materi Božji, ti imaš prav.
Lizbona je zares jedno najlepših mest sveta Poglej

25»

kako amfiteatralično se razteza po treh holmih in so¬
sednih dolinah in gorovje Nove Kastilije s svežimi
vrhovi obdaja mesto, kakor trdnjavski nasip.

— Poglej oče, kako so lepi vrhovi! — zaklicaJ
je deček, in pokazal v daljavo. — Tukaj je ravno tako’
kakor v Porto Santo.

— Zemlja je tukaj rodovitna, sin moj! Tukaj je
mnogo vinogradov, oljkinih, granatnih, smokvinih in
celo palmovih gajev. Tu se hitro izkrcamo, in gledati
moramo na imetje naše.

— Je li dobila Anica naše pismo ? — rekla je v
skrbeh sopotnica.

— Kdo je to Anica? — vprašal je deček.

— Anica, moj dragi — odgovorila je mati —
je dobra ženska, ki je mater tvojo z lastno nevar¬
nostjo rešila iz morja.

— Zakaj Anica ni pri nas?

— Poprej je bila pri nas, a sedaj ima svojo
hišo in svojo rodbino, žena je postavnega mornarja
Petra.

Ladija je vrgla sidra, verige so zazvenele in s
krova se je položil most. Vsi so planili na obrežje,
kakor potok, ki si je napravil pot. Slednji je hotel
stopiti prvi na suho, videti znance

— Poglej Anica, to je naš gospod in ž njim-
gospa Filipa! — zaklical je visok, postaven mornar,
obrnivši se k lepi mladi ženski, ki je vedno gledala
v tolpo.

Pogledavši, kamor jej je pokazal, je ženska
zaklicala:

— Da, sta. O sveta Mati Božja; kako je ona
shujšala .. . povsem bolna je.

— Saj sta nama o tem pisala — rekel je mož-
— Glej, da bodeš molčala in je ne bodeš pomilovala.
Gospa že tako čuti, da se jej bliža smrt.

— Bodi brez skrbi, Peter ničesa ne rečem.
Pojdiva k njim!

■26

Peter je začel delati sebi pot skozi tolpo s svo¬
jimi močnimi rokami in kmalu je bil z Anico pred
Kolumbom.

— Dobro došla, gospod in gospa! — je veselo
in spoštljivo zaklical — Takoj sem vaju spoznal, če
tudi je že minolo toliko let.. . Tu je moja Anica.

Vsi so se veselo pozdravljali.

— Peter, tvoja Anica ti dobro streže, odebelil
in zredil si se — rekel je veselo Kolumb.

— Ne morem se pritoževati, gospod, odgovoril
je Peter dobrodušno. — Glavno je pa morski zrak,
to je najzdravejša reč.

Tu je moj sin Dijeto, — rekla je Filipa in ga
poljubila .... Kdo ve, če bode še dolgo pod mate¬
rinim varstvom.

Od solz ni mogla dalje govoriti.

— Čemu take žalostne misli, gospa? Midva s
Petrom sva vam obvezana z vsem svojim življenjem.
Stregla bodeva vam, da se popolnoma, ozdravite pod
domačim nebom . . .

— Ste li dobili naše pismo in najeli nam pri¬
merno stanovanje? pretrgal je Kolumb razgovor dveh
žensk.

— Pismo smo dobili — odgovoril je Peter —
in vse smo storili. Takoj se lahko odpravite v novo
bivaliče, in voz čaka vaših stvarij.

Peter in Anica sta hitro pobrala in naložila Ko¬
lumbove stvari in vse so skupaj ostavili ladijo.

— Jaz skoraj Lizbone več ne poznam — rekel
je Kolumb gledajoč kipeče ulično življenje.

— Čudno ni, gospod, — odgovoril je Peter
smejoč se. — Od kar sta odšla, je že minolo sedem let
in Lizbona se je prebudila iz spanja, v katero jo je
bil zazibal pokojni kralj Alfonz. Ko je prišel na pre¬
stol naš milostljivi kralj Janez II., je nastopila za
narod nova doba. Kralj je podedoval strast po od¬
kritju novih dežel od svojega strijca — infanta Henrika
in vse stori za pospeševanje mornarstva. Povsod

27

govore, da hoče kralj uresničiti bleščeči načrt infanta
Henrika in nesti portugalsko zastavo v Indijsko morje.

— Hm ... Ta načrt je jako dober, a zdi se mi,
da se pri tem drži napačne poti. Pot okrog Afrike je
dolga in težavna, in vspeh jako negotov — pristavil
je Kolumb zamišljeno.

— Prav imate gospod — odgovoril je Peter. •—
Sam kralj je jako nezadovoljen s počasnostjo odkritij
krajev ob bregovih Afrike in z ovirami, ki se kažejo
pri vsakem koraku. Znanost je poklicana sedaj na
pomoč; omogočiti mora ekspedicijo z manjšimi ne¬
varnostmi in večjo hitrostjo v poti. Veliki zvezdo-
znanec gospod Roderigo in gospod Hoze Hudio, Žid
po rodu, a tako učen, kakor jih je malo, stojita na
čelu sveta. Znameniti zemljepisni risar, gosp. Martin
Begajm, mora predstaviti zemljo v podobi kroglje in
pojasniti njeno uredbo ... To je smešna reč. .. Pomi¬
slite gospod ... kako neumno ... mi živimo na krogli!

— To ni nič neumnega, Peter, — rekel je Ko
lumb. — Le čudim se, od kod ti tako dobro vse to
veš. Kje si izvedel?

— Izvedel sem — nasmehnil se je Peter — iz
ust samega Hoze Hudia.

— Kako? vprašal je začuden Kolumb.

— Prav lahko — odgovoril je Peter, — gospod
jako rad lovi morske ribe, lovi jih na svoj način, a
jaz mu pomagam pri tem delu.

— In on tebe uči?

— On ve, da sem mnogo hodil po svetu, da je
morje meni jako ljubo in zato se mu ne zdi odveč
vlivati svetlobe v mojo neumno glavo.

— Morda kaj veš o astrolabiju — tej pridobitvi
novega časa.

— Gospod Hoze Hudio — odgovoril je Peter —
pravil mi je nedavno o nekem instrumentu, kateri
kaže mornarju točno stanje solnca, a priznati moram,
da ga nisem popolnoma razumel, in ne morem ve¬
deti, kako korist more imeti tak astrolabij za
mornarje.

28

— Kako korist? O veliko, ogromno korist,
Peter! — zaklical je naudušeni Kolumb tako glasno,
da so se mimoidoči nehote obrnili na njegovo stran.
Iznajdba astrolabija je pravi blagoslov božji. Dela
mornarja nazavisnega od suhe zemlje, da more voditi
ladijo po neomejenem morju. Sedaj se nam ni več
treba držati brega, kot so se ga morali prejšnji mor¬
narji, kateri so zgubivši zemljo, blodili po morju, ne
vedoč, kam bi obrnili ladijo. Sedaj se lahko pogumno
spustimo na širno morje, o katerem pripovedujejo to¬
liko strašnih stvarij. S pomočjo astrolabija in kom'
pasa vedno najdemo pot.. . Naprej torej, na morje
na zapad! Tam leži novi svet, nova zemlja!. ..

V svojem naudušenju Kolumb ni zapazil, da se
je bil ustavil v sredi ulice in se je okrog njega in njego¬
vega sprehajalca zbrala tolpa zijalov in radovednežev.
Vsi so zevajoč poslušali, ne vedoč, kaj bi si mislili
o čudnem govorniku.

— Hočete li vi gospod, odpraviti se z ladijo, da
odkrijete ono novo zemljo ? — razlegalse je za smehljiv
mladeniški glas.

— Ko pride čas, prisegam pri Bogu in vseh
Svetih, da to storim. Z usti otrok govori Gospodi
— odgovoril je Kolumb z dostojnostjo, potem po¬
časnim korakom šel dalje, delajoč si pot skozi gosti
krog, ki se je bil zbral okrog njega.

Vsi so ga začudeni gledali.

— Kakor je Bog svet — zaklical je ravno ta
glas — on hodi kakor rajski pravičnik ?

— Prav imaš — zaklical je drugi.

Plavati vedno na zapad, kakor v brezdno in
ničesa druzega videti okrog sebe, kakor vodo —
kako lepa . ..

— Ali pa priti hudiču na noge, kjer se valovi
kipe od peklenskega ognja.

—- Tacega potovanja nas varuj sv. Frančišek! . .

— Da res lepa pot! Naravnost v kremplje sa¬
tanove . . . govorili so v tolpi in razšli se.

29

V tem je Kolumb z ženo in sinom prišel v hi¬
šico, katero je bil zanje najel Peter v  lizbonskem
predmestju.

— Tu je vaše stanovanje, — rekel je potem
mornar.

— Sveta Mati Božja varuj naše bivališče.

— Ti je li tukaj všeč — vprašal je Kolumb Fi-
lipo, ki je hodila gori in doli po sobi

— Kako mi ne bode všeč? — odgovorila je
ginjena Filipa. Tukaj je vsaj vrtec, kjer se moreš po¬
čiti v hladni senci, a kaj več ne moreva zahtevati. ..

— Potrpljenje, draga, potrpljenje! Tudi za nas
pridejo boljši časi, ko ne bodemo več trpeli poman-
kanja — zaklical je prepričan Kolumb. Treba je le
pogumneje delati, izbravši si pravi trenotek.

— Kaj misliš sedaj delati, Krištof? vprašala je
Filipa vznemirjena. — Mari me hočeš zopet zapustiti.
— Že sedaj se bojim in vznemirjam, ko ostanem
sama z Dijetom in mislim na te, kako se bodeš vedno
imel boriti z nevarnostimi, burjami in viharji.

— Ne, srce moje, bodi mirna! Sedaj bodemo
skupaj živeli. . . Sedaj hočem v red spraviti, kar sem
opazil sam, in kar je skusil oče tvoj. Njegov dnevnik,
ki ga je pisal, ki je bil na potovanju z infantom
Henrikom, je zame velik zaklad. Tvoja mati mi je
jako ustregla, ko mi ga je podarila po smrti svojega
moža. Moj brat Jernej pride kmalu v Lizbono in
skupaj izdelava ta načrt, kateri me že tako dolgo
zanimlje.

— No, kaj pa potem, je v skrbeh vprašala Filipa.

— Potem bodem pa gledal, da ga uresničim,
odgovoril je Kolumb. — Ti veš, da mi je tvoj brat
Peter Korreo dal priporočilno pismo do Petra de Me-
neses, grofa Villa Reala, zaupnika kralja Ivana II.. . .

Ko se je dobro uredil v svojem stanovanju, je
Kolumb že drugi dan začel urejati vse svoje opazke,
načrte, zemljepise in opise potovanja in jih primer¬
jati s papirji, katere je ostavil njegov tast. Oče Filipe
je bil znamenit mornar, njegova preiskovanja, zemlje-

30

pisna odkritja in matematične opombe — so vedno
bolj razvijale v Kolumbu misel, da če potuje vedno
na zapad po Atlandijskem morju, da naposled pride
do bregov Vzhodne Azije, čudovite dežele Indije, Ci-
panga in Kataja, o katerih je toliko pripovedoval
Marko Polo.

Zatopljen v svoje račune, je Kolumb sedel v
sobi sklonjen na papirje, kar so se nakrat tiho od¬
prle duri in v njih se je pokazala moška postava.
Zaslišavši korake, je Kolumb privzdignil glavo.

— A, Jernej, si li ti?

— Jaz, brat tvoj, hitel sem priti na tvoj klic.

— Dobro, hvala!

In brata sta se veselo objela.

— In kako se imajo dragi stariši?

— Po milosti božji in vsled tvoje podpore še
dosti dobro. Oče je star in delati ne more in tvoja
podpora je potrebna. Vse, kar jaz zaslužim, gre za
vzgojo mlajših bratov Ivana, Pelerina in Jakoba.

— Če Bog nam pomaga, kmalu se nam na
boljše obrne — rekel je Kolumb. Prišel si pravi čas.
Proučil sem že vse, kar je znanega o doslej znanih
celinah in otokih. Vse, kar se govori o Brandonu,
Antili in otoku Sedmih mest se razprši kakor megla.
Te pripovedke so zaradi tega zanimive, ker nam od¬
pirajo oči glede položaja Atlantskega morja in nam.
dokazujejo, da je njega zapadna stran popolnoma ne¬
znana. Tja motamo obračati svoje poglede, ondu
mora biti neznana zemlja!

— Prisegam pri sv. Lorencu, to je drzna misel
— je začuden zaklical Jernej.

— Drzna, — a izvršljiva. Atlantsko morje je
najbližja pot v Indijo, katero že tako dolgo iščejo!

— V Indijo! — ponovil je zamišljeno Jernej. —
Ti imaš morda prav, Krištof, a ti pozabljaš, da leži
Indija od nas na vzhod in ne na zapad. Seveda ko
bi bila zemlja okrogla.

— In v tem slučaju? pretrgal mu je besedo
Kolumb.

31

— Prisegam pri sv. Lorencu, tedaj bi mi mogli
iti okrog nje in plavajoč na zapad mogli bi priti v
one kraje na vzhodu, kamor pridemo sedaj le po dolgi
morski vožnji okrog Afrike!

— Zemlja je v resnici tudi okrogla, Jernej. Mo¬
goče je priti okrog nje z zapada na vzhod, in priti
tako na isto mesto, s katerega smo odšli. V tem nas
prepričuje cela vrsta pojavov, trditve znanih pisateljev
in pripovedke mornarjev.

Jernej še ni mogel odgovoriti, ker so se odprle-
duri in Peter je silno vznemirjen prihitel v sobo.

— Nesreča, gospod, nesreča! — je rekel z zaso-
pelim glasom. — Gospa . ..

Kolumb se je stresel in obraz mu je močno
pobledel.

— Kaj je ž njo?— vprašal je s težkim glasom.
— Je li umrla?

— Ne, gospod, je še živa, a leži v nezavesti.
Kri se jej je ulila iz grla.

— Kje je — kje ? ,

— Prišla je k nam s sinom Dijetom. Ko je pre¬
stopila prag, se je nakrat zgrudila na tla in kri se
jej je ulila iz nosu in ust.

Kolumb ni vsega poslušal, skočil je iz hiše. Nje¬
govo Filipo, naj dražje bitje na svetu, naj bi mu vzela
smrt tedaj, ko je v njegovem srcu zasejal žarek no¬
vega odkritja. To ni mogoče, to ne sme biti.

Tekel je v Aničino stanovanje. V obširni sobi na
postelji ležala je na blazinah, pokrita z belo odejo
Filipa — poosebljena angeljska lepota. Oči so jej bile
zaprte. Poleg postelje sta se pogovarjala Anica in
zdravnik, Dijeto je pa na tihem vzdihoval v kotu.

Anica je prva opazila prišlece.

— Moj Bog, gospod, zaklicala je. — Gospa se še
ni zavedla... O sveta Mati Božja!

— Kolumb jo je odstranil in stopil k postelji.
Hotel je spregovoriti, a ni mogel. Pred očmi se mu
je potemnelo . .. Tipajoč je poiskal roki Filipe in na¬
posled s težavo zamolklo spregovoril.

52

— Moja draga, mila žena.

Kakor bi bila čakala tega glasu, odprla je oči
in hotela vstati.

Kolumb jo je rahlo privzdignil in jej položil za
hrbet roko.

— Krištof — so s težavo spregovorile blede
ustnice ... Končano je ... Hvala ti lepa! . .. Presveta
Mati Božja. Kje je Dijeto?

Na znamenje očetovo je deček prišel k materi.

— Moj... sin. — Njene slabe roke položile so
dečka v roke očetu. — Ljubi ga... in ti, Anica!
ljubi mojega .. . sina.

— Filipa, Filipa! ne zapuščaj nas!

— To je volja Matere Božje! — Jaz odhajam!...
”Ti... ostaneš .. . Moj Bog . .. Kakšna svetlobo .. .
Krištof...

In tuje glavo umirajoča povesila na prsi in po¬
temnele so jej oči. Iz ust je bruhnila kri, in zaslišalo
sse hropenje. .. Prsi so se visoko vzdignile, zgornji
.del trupla se je stresel in vse je bilo končano.

— Umrla je .. . umrla!... zaklical je Kolumb
in zakril si obraz s tresočimi rokami.

Nastala je grobna tišina, katero je motil samo
-zamolkel jok žalujočega soproga, ki je zgubil zvesto
.družico svojega težkega življenja.

— Oče, oče!... Razlegal se je nakrat glas v
njegovih ušesih in ta glas mu je dal moč, da se je
jzopet premagal.

— Moj sin, moj Dijeto! — zaklical je Kolumb
strastno pritiskajoč dečka na svoje prsi.

To trenotje je solnce zašlo in večerni zvon je
zapel s tihim glasom, kot bi naznanjal smrt zveste
:žene in ljubeče matere.

Kolumb se je sklonil nad drago pokojnico in
liho jej zatisnil oči.


33

Četrto poglavje

Pred junto (zborom).

Na visokem holmu, ki strmo pada proti morju,
ponosno stoji Penja di Cintra, priljubljeno letno biva¬
lišče portugalskih kraljev. Fantastično kot stara
nemška balada, domišljeno kot arabske pripovedke
je sezidano to poslopje, s katerim je združeno toliko
znamenitih zgodovinskih spominov. Že zračna arhi¬
tektura priča, da je mavriški stavbar zgradil to ča¬
robno poslopje in je Janez II., ki se zmatra za osno-
vatelja Penje, le predelal stari dvorec maverskih sul¬
tanov zunaj mesta. Prekrasni vrtovi, pravi Armidini
vrtovi, ki ga obdajajo, dajo mu še večjo mičnost.
Naposled pa lepalega dovršuje krasoto te stavbe vzhod¬
nega uma. Na zapadu se pred okni grada razprostira
brezmejna površina Atlantskega morja, na severu je
valeče hribovje pasa Estramadure, na jugu se vzdi¬
gujejo pa mični vrhovi Sierre Cintre in na vzhodu
leži 28 ur oddaljena hrupna Lizbona.

Umljivo je, da so portugalski vladarji v začetku
pomladi hiteli ostaviti prašno mesto in se podali v
grad zunaj mesta. Tako je storil tudi kralj Janez II.
drugo leto potem, ko je prišel veliki Genučan v Liz¬
bono. Pomlad še ni bila nikakor prav nastopila, že
je kralj z vsem dvorom se preselil v Penjo di Cintro.
Tu sem so morali prihajati prositelji, tu se je zbrala
junta, vrhovni zbor portugalski

Nekega majskega dne je v salonih bilo jako
živo. Prositelji in dvorniki hodili so semtertja in vsak
je imel svoje skrbi. Vsak je nezaupno gledal soseda
in si mislil, če ne bode poleg njega stoječi prositelj
nasprotnik, ki mu zagradi pot, ali ga pa pusti na
strani.

Umljivo je, da so se pri tacih razmerah pogledi
vseh obrnili na visoko postavo prišedšega Krištofa
Kolumba Drug drugemu so tiho pripovedovali, kaj
vedo in sodijo o Kolumbu. Le malo se mu jih je

34

približalo, ko se je ponosno ušel v kot kraljevega
salona, večina mu je obrnila hrbet in se mu nepri¬
jazno posmehovala.

— Poznate li dobro tega gospoda? — rekel je
neki prositelj sosedu.

— Kdo pa ne pozna Krištofa Kolumba v vsej
Lizboni? — rekel je drugi.

— Hoče nam pokazati najbližjo pot v Indijo,
— rekel je tretji.

— Napolniti hoče svojo prazno mošnjo s portu¬
galskimi cekini! Ha! ha! ha!

— Slepar je, ki hoče ljudi spraviti v pogubo, —
rekel je prvi.

— Tega ne rečem, — pravi drugi, — njegovi
zemljevidi suhe zemlje in morja, so jako umetno na¬
risani, če tudi se jako odločujejo od starih, in so
obrnili nase pozornost učenjakov.

— Zemljevidov najbrž ni risal on, ampak njegov
brat Jernej, kateri se vedno suče po ribiških nasel¬
binah in meša glave lepim deklicam.

— Mogoče — odgovoril' je tovariš, a tudi Ko¬
lumb sam je jako spreten in izveden v svoji stvari.
Nedavno sem ogledoval njegove narisane zemljevide,
in od tega časa mi je simpatičen.

— Če je tako izveden, kakor govorite, si je pač
že pridobil lepo premoženje?

— Nikakor ne. Prej je ubog nego bogat, — od¬
govoril je zagovarjalec. — Kakor sem slišal, je ne¬
davno se celo zadolžiti moral. Ne obupa pa vendar
ne, če tudi ga je nedavno zadela huda zguba, —
umrla mu je soproga, katero je tako goreče ljubil.

Ko se je tiho vršil ta pogovor, so se nakrat od¬
prla vrata, kar je dokazovalo, da pride neka visoka
oseba.

— Peter Menezes, grof Villa Real, jeli so šepe¬
tati drug drugemu.

— Glejte, nekoga išče!

— Zaupnik kraljev, koga pač išče mej prosi-
telji ? — popraševali so drug druzega.

35

— To ve samo Mati Božja! Glejte je že našel,
kogar je iskal.

— Glejte k risarju gre!

— K neumnemu sanjarju!

— K genuškemu klativitezu.

Zmajali so z glavami, pogledavši drug druzega
in šepetali, kar je očitno kazalo, da se čudijo pošto
panju kraljevega ljubljenca.

— Peter di Menezes je res šel k Kolumbu.

— Pozdravljam vas, rekel je in se priklonil.

— Veseli me, da ste dobili avdijenco.

— Kako sem vam hvaležen, gospod.

— Ni treba se zahvaljevati, gospod. Priporočila
sta me goreče vaš svak Peter Korreo in učenjak
Hoze Hudio. — Varujte se. Res je Hoze Hudio za vas,
a on je Žid in njemu nasprotuje kraljevski duhovnik,
ki mu je sovražen Dijego Ortic di Sacadilja, ceutski
škof je njegov hudi nasprotnik in bode gotovo tudi
vaš nasprotnik . . .

Pogovor se je pretrgal, ko je prišel paže in v
vratih glasno zaklical:

— Gospod Krištof Kolumb.

— Pojdite in z vami naj bodo vsi svetniki, je
hitro rekel grof in krepko stisnil roko Kolumbu.

Vsi so se čudili, da je tako laskavo kraljevi
ljubljenec govoril s Kolumbom. Ker je baš sedaj prišel
dnevni maršal v sobo in jel izbirati prošnje in izpra¬
ševati prosilce, so Kolumba nakrat pozabili in vsak
je mislil le na svoje koristi.

V tem je Kolumb s pažetom prišel v kraljevi
kabinet.

Dva kraljeva služabnika v modrih baržunastih
oblekah z zlatimi vrvicami in atlazastimi trakovi na
plečah sta stala na obeh straneh zavese, ki je visela
preko duri. Na znamenje pažetovo so oddrgnili za¬
veso in odprli duri. Kolumb je vstopil za pažetom v
kraljevi kabinet. To je bila obširna soba v strogem
slogu napolnjena z instrumenti, z mizami, z rokopisi,
zemljepisi in narisi razmetanimi v slikovitem neredu.

3*

36

— Vaše veličanstvo je izvolilo pozvati gospoda
Kolumba — rekel je paže in se ponižno priklonil. —
Tukaj je.

Visok lep mož se je vzdignil izza pismene
mize in šel naproti prišedšemu. Ge tudi je obleka
kraljeva bila popolnoma priprosta, brez vsacih na-
šivov, vendar se je že po hoji in ponosnem obrazu
moglo soditi, da je vladar, ne pa navaden smrtnik.

Na nizki poklon Kolumbov je kralj malo po¬
kimal z glavo, da se je jedva opazilo, potem pa vanj,
uprl svoj ostri pogled.

Kolumb je spoštljivo ali trdno vzdržal ta pogled,
ne da bi bil povesil oči. Njegovo vedenje in pogum¬
nost sta napravila na kralja jako dober vtis in pri¬
jazen nasmeh se je pokazal na ustnih Janeza II.

— Vi ste torej umetni risar? Vam je ime Krištof
Kolumb? — začel je kralj avdijenco.

— Na uslugo, vaše veličanstvo. Na Portugalskem
imenujejo me Kristobal Kolon. V moji domovini —
Italiji — pravijo mi Kristoforo Kolombo in po la¬
tinski mi je ime Kristoforus Kolumbus.

— Na imenu ni nič ležeče, temveč na človeku
samem, na človeku, da se samo ne širokousti, tem¬
več tudi res kaj stori.

— V oblasti vašega veličanstva spremeni se
beseda v dejanje. Ta smoter je velik in vreden kralja.

— Seveda je sicer res — rekel je zamišljeno
kralj — a mi imamo toliko stroškov. Naša odkritja
v Afriki prinesla so Portugalski veliko slave, a le
malo dobička.

— Korist bodete imeli, vaše veličanstvo, — od¬
govoril je prepričan Kolumb, — kadar odkrijemo pot
v Indijo.

— A kdaj bode to ? — zaklical je kralj. — Mari
se nismo potrudili izvesti načrte infanta Henrika in
storili vsega, kar je bilo v naših močeh. Vedno da¬
jemo iz blagajnice velike svote.

— Oprostite, vaše veličanstvo, — je pogumno
odgovoril Kolumb, — dovolite mi spregovoriti nekaj

37

besed. Po mojih mislih, ako se tudi posreči izvršiti
idejo infanta Henrika in obiti Afriko, priti tako do
Indije, dežele zlata, biserov, dragih kamenov in vsako¬
vrstnih dragocenostij, ne bode ta pot opravičila nad,
ki se vanje stavijo, in zadovoljila vašega veličanstva

— Čemu ne? vprašal je začuden kralj.

— Ta pot je predolga in prenevarna V trgovini
je čas denar. Čemu bi tratili denar za daljšo pot, ako
je pred nami boljša in krajša? Priroda jo nam kaže.
Priroda ima v vseh svojih pojavih koristne smotre,
katere je napravil božji Stvarnik, katerega pota so
nezapopadljiva. Tako solnce tudi brez uzroka ne hodi
okrog zemlje. Neverojetno je, da bi tako velika luč za¬
stonj tratila svoje darove in brez smotra nam slu¬
žila. Vrstenje dneva in noči nima pomena brez solnca
— tega nebeškega svetila .. .

— Jaz vas ne razumem gospod! Kaj hočete s
tem povedati?

— Prepričan sem, vaše veličanstvo, — je z na-
udušenjem zaklical Kolumb, — da v osnovanju veli¬
kega prirodnega pojava se nahaja zakon splošnega
soglasja. To je v naravi stvarij. Iz tega sklepam, da
solnce v svojih dobrotah ne pozna meje, da vedno
deluje v prid človeštva, in se tedaj, ko se nam skrije
po noči, prikaže drugod. Solnce, ki pri nas zaide
zvečer, ozarja azijatske dežele in začne se jutro
na vzhodu in ko se v Aziji skrije, pa imamo pri nas
novi dan.

— Kaj sklepate iz tega, gospod. Kaj ima to opra¬
viti z odkritjem poti v Indijo?

— Jako mnogo, vaše veličanstvo, more se reči,
da vse — rekel je Kolumb in se spoštljivo priklonil.

— Zanimivo je poslušati — odgovoril je kralj
ne brez vsake ironije.

— Solnce nam more pokazati pot v Indijo, biti
nam za kažipota, vaše veličanstvo.

— Solnce? Kako?

— To pot, katero solnce prehodi slednji dan po
nebu, moramo mi prehoditi po zemlji. Če gremo za

38

solncem, moramo preiti vso zemljo in priti do Perzije
in Tatarije, Vaše veličanstvo. Okrog Afrike ni iskati
poti v Indijo, a najti moramo drugo pot, krajšo in
boljšo. Preskrbite me z ladijami in ljudmi iz jaz vam
najdem to krajšo pot, kakor je tista, katero iščete
okrog Afrike.

Kralj je zamišljen sedel v naslonjač. Dostojnost
in globoko prepričanje, v katerem je Kolumb raz¬
kladal svoje mnenje in naudušenost, katera se je vi¬
dela iz njegovih očij, vse to je na kralja napravilo
globok vtis.

Vspeh tega podjetja, kolikor sem vas razumel,
— rekel je kralj — je odvisen od tega, ako je zemlja
okrogla Kaj pa, če to ni res temveč, samo bistro¬
umna hipoteza?

— Hudo bi mi bilo, ko bi našel človeka, kateri
ne priznava te istine — rekel je Kolumb. Da je zemlja
okrogla je popolnoma dokazano, če tudi to še ni dosti
znano. Seveda naposled se najdejo trdovratniki, ka¬
teri zapirajo oči svetlobi in v svojej neumni trdovrat
nosti mislijo, da je ves svet slep in oni sami ž njim.
Svetloba se bode vedno bolje in bolje razširjala Ako
vaše veličanstvo ne želi, jej se pustiti razširiti v vaših
deželah, našla bode druge dežele, katere bode obse-
jala s svojimi žarki, ne da bi se jej kdo ustavljal.
Dajem vam častno besedo, da uresničenje mojega na¬
črta odkrije za Portugalsko neizcerpni vir blagostanja.
Znameniti zemljepisec, Pavel Toskanelli iz Florence,
popolnoma odobrava moj načrt in je prepričan, da se
le na zapad, čez Atlantsko morje odkrije najkrajša
pot v Indijo, deželo bajevnih bogastev. Po tem potu
po mnenju Toskanellija mi gotovo pridemo v dežele
velikega hana, najdemo bogat otok Cipango in obrežje
Mange in Kataja, ki imajo neizmerno bogastva. Ondu
se v obilju nahajajo dragoceni kamni, zlato in vse mo¬
goči trgovski predmeti. Pa ne le zaradi zlata, drago¬
cenih kamenov in biserov moramo najti pot v te de¬
žele ; prebivalci teh krajev žive še v globoki temi po-

39

ganstva, iti moramo k njim, da jim oznanujemo luč
svetega evangelija in slavo božjo.

— Vi se jako naudušujete za to stvar, gospod
— odgovoril je kralj po kratkem molčanju in ravno
zaradi tega morda marsikaj ne upoštevate. Če se
stvar posreči, bodemo res mogli delati v slavo božjo
in iz dežele dobivati korist; a če se ponesreči, kaj pa
potem? Recimo, da mi res odpravimo ekspedicijo, ne
meneč za čas, ne za denar, a se nakrat vse pripo¬
vedke o banovi deželi pokažejo za izmišljotine in pota
v Indijo ne najdemo!... Kako bode to potrlo vso
državo in kako nevoljo vzbudilo! Stvar je treba pred
vsem dobro premisliti. Kakor me tudi zanimajo vaši
načrti, vendar si jih ne upam poprijeti, ne da bi se
posvetoval z drugimi. Vi ste nam poslali vaše črteže,
zemljevide in zapiske. Danes se snide junta, da se po¬
svetuje o vašem predlogu. Ko se junta zaključi, bodem
vam naznanil, kako se odločim. Bodi kakor koli,
vendar me veseli, da sem vas osebno spoznal in vas
slišal. Nikakor vas ne pozabim .. . Vaši načrti in te¬
orija me jako zanimajo.

Kralj je dal znamenje, dd je avdijenca končana
in podal Kolumbu roko. Kolumb je pokleknil na jedno
koleno in roko poljubil.

— Sveta Mati Božja naj vam naudahne ugodno
rešitev! zaklical je Kolumb in se še jedenkrat pri¬
klonil. — Čakal bodem s spoštovanjem,

V spremstvu s pažetom je Kolumb ostavil kra¬
ljevsko palačo zračnega dvorca.

Jedva je odšel paže, že je kralj pozvonil. Paže
je vstopil.

Vzemi te zemljevide in zapiske in nesi jih v
zborovalno sobo in naznani, ko se snide junta, da jo
sam osebno otvorim.

Paže je ubogal.

Kralj se je ušel za pisalno mizo in začel pre-
gledavati rokopise ležeče predfnjim. Čez"nekaj časa
se je zamislil, pustil delo in naslonil se na naslanja-
čevo naslonilo.

40

Zares čudno! — mrmral je sam seboj — Ne
gre mi iz glave teorija tega Genučana. Kaj če ima
prav? Na drugi strani se mari nisem dal voditi fan¬
tastičnim sanjarijam in bil odposlal misije k toli pro¬
slavljenemu patru Janezu, ki je neki vladal v od
daljeni deželi na jugu? Kaj je bilo iz tega? Zasme¬
hovanje in neumnosti! To so bila sanjarjenja verskih
fanatikov. Ne, ne! Treba je biti previden in ne uda-
jati se prvemu vtisu.

Duri kabineta so se odprle in prišel je paže.

— Blagovolite li priti v junto ? Vsi člani so že prišli.

— Pozovi komornega maršala — da me obleče.

Paže je odšel in čez jedno minuto je v kabinet
prišel komorni maršal z jako lepo z zlatom obšito
obleko. Kralj se je hitro oblekel. Udar zvonca je na¬
znanil odhod njegov iz kabineta.

S hitrimi in trdimi koraki šel je Janez II. po
salonih in povsod so se mu nizko priklanjali dvor-
niki, stoječi v vrstah po činovni starosti. Kralj je
milostljivo odgovoril na njih pozdrave in dal znak
svojemu duhovniku Dijegu Orticu di Sacadilja, člo¬
veku slovečemu zaradi svoje učenosti in Petru grofu
de Villa Realu in v njiju spremstvu šel v dvorano, v
kateri se je zbrala junta. V sobi so že bili najuče-
nejši portugalski kosmografi Roderigo, Hoze Hudio,
risar zemljevidov Martin Begajm iz Norimberka in
mnogo drugih veljakov. Vsi so se nizko priklonili in
na znamenje kraljevo zaseli svoja mesta.

— Spoštovana gospoda, — spregovoril je kralj,
— vi veste, o čem bode danes razgovor. Nam so se
predložili zemljevidi in zapiski Genučana. Danes sem
ga bil vsprejel v avdijenci in reči moram, da je name,
napravil vtis moža vsekako trdno prepričanega o tem
kar nam pismeno razlaga na podlagi svojih preiskav.
Dalje veste, da se dosedaj nam še ni posrečilo ures¬
ničiti goreče želje, podedovane po in fantu Henriku,
da bi našli najkrajšo pot v Indijo. Vse mogoče ovire
in nevarnosti nam zagrajajo pot do dosege svojega
namena. Sedaj nastane vprašanje, se li hočemo držati

41

prejšnje sisteme poskusov, ali pa oprijeti se novega
načina, katerega nam predlaga Genučan ali Kolumb,
kakor se sam imenuje.

Nastala je tihota. Vsi so premišljevali in se pri¬
pravljali povedati svoje mnenje.

Kralj se je najprej obrnil k Roderigu.

— Kaj mislite o tem, gospod? — ga je vprašal.

— Težko je dati odločen odgovor, — odgovoril
je učeni kosmograf. — Ničesa ni nemogoče vsemo¬
gočemu Bogu. Vse, kar morem navesti proti teoriji
Genučanovi, je to, da nimamo dosedaj nobenih učenih
podatkov, ki bi potrjevali njegovo mnenje. Na drugi
strani pa, ako se peljemo vedno na zapad po Atlant¬
skem morju, mora morje nekje imeti svoje meje,
kakor trdi Genučan. Če torej ni učenih podatkov za
Kolumbovo teorijo, jih po mojem mnenju tudi ni
proti njej.

— Pri tem pa nastaja vprašanje, — je stru¬
peno opazil kraljev duhovnik — če je meja Atlant¬
skega morja baš obrežje indijsko ?

— V vsakem slučaju, vaša milost, — opomnil
je Hoze Hudio — bode meja obrežja dežela, katere
dosedaj še ne poznamo.

— Mari hočete zapeljati nas, Hoze Hudio, da bi
šli za smotrom, ki je morda goljufljiv, kakor blodeče
luči? — je duhovnik hitro zavrnil nasprotnika.

— To ni nikakor tako goljufljiv smoter, milost¬
ljivi prelat, — odgovoril je Hoze Hudio, — v potrditev
svojega mnenja je Genučan priložil svoje zemljevide
in zapiske, kateri zaslužujejo popolno pozornost.

— Mari se ne moremo ž njimi podrobneje se¬
znaniti? — opomnil je škof.

— Najbrž so že bili vam predloženi svoj čas, —
odgovoril je v jednakem tonu Žid.

— Seveda ... A jaz sem pričakoval podrobnejših
in prepričevalnejših pojasnil od Solomonovega potomca.
Zame je teorija Genučanova neprepričevalna in neraz¬
umljiva, — odgovoril je škof.

42

— Kaj je vam tako težavnega vaša milost? —
vprašal je z ironično uljudnostjo Hoze Hudio.

— Pred vsem misel, da je zemlja okrogla. Mari
je stvar že tako gotovo dokazana, da se more vzeti
za resnico in nanjo sezidati celo sistemo.

— No, če zemlja ni okrogla, — velecenjeni
prelat, — odgovoril je Hoze Hudio sarkastično —
kakšno podobo pa ima po vaših mislih ? Zavreči kako
teorijo z mahom roke je lahko, a nadomestiti jo s
kako drugo bolj srečno iznajdbo, tega pa vsakdo ne
zna. Morda ne mislite trditi, da je ravna in da je pri
solnčnem vzhodu ali zahodu mogoče ž nje kar sko-
čiti na solnce? Morda je taka teorija umljiveja vaši
prouzvišenosti ? Morda se bolje vjema s sv. pismom
kakor teorija Kolumbova.

To prepiranje je bilo kralju neprijetno, Ipredno
je mogel odgovoriti škof, je dovolj rezko zaklical.

— Vendar ne bodete trdili, gospod Hoze Hudio,
da se nahajajo ljudje, ki hodijo z doli obrnimi gla¬
vami, pri katerih dež gre od zdolej in morje vstaja
v svoji strugi, da si ničesa ne drži njega površine in
se njega dno zgoraj nahaja.

— Prosim oprostite veličanstvo — odgovoril je
Hoze Hudio, ponižno se poklonivši. — To je učena
uganka, katero nam ima razrešiti potovanje Ko¬
lumbovo.

— Da je zemlja okrogla, — oglasil se je Martin
Begajm — to se more zmatrati za dokazano dejstvo
Ladija sama je vendar večja, kakor njene jarbole, a
na morju se najpoprej prikažejo jarbole v daljavi.
Zakaj to? Zato, ker je voda okrogla in nam skriva
ladijo. Ta izbuklost je nedvomljivo znamenje, da je
zemlja okrogla.

— Jaz se moram tudi izreči, da je zemlja okrogla
— spregovoril je kosmograf Roderigo, — jaz mislim,
da je mogoče prepotovati okrog našega planeta.

— Torej vi mislite, da nam kaže vsprejeti Ge-
nučanov predlog? — vprašal je začuden kralj.

43

— Tega ne rečeni — odgovoril je Roderigo. —
Samo to priznavam, da je v Kolumbovih teorijah
mnogo, ter zaslužuje pozornosti, če tudi se ne izrečem
za končni sklep. Kar se tiče njegove namere, da bi
našel naravnostni pot v Indijo, je ta teorija predrzna
do nerazsodnosti. Obseg zemlje nam ni znan. Nikdo
ne more povedati, kako veliko je morje in če mu je
mogoče priti do konca? Zakoni privlačnosti in sredo-
bežnosti nam še ne dajo podatkov za to, da bi bilo
mogoče tako potovanje. Zato pa zmatram potovanje
na zapad, da se najdejo nove dežele z znanstve¬
nega stališča za podjetje, ki predstavjla obširno polje
za odkritja, pa vendar vzbuja dvom, da bi bilo vspešno.

— Tam kjer znanost tava v temoti, večkrat
božji stvarnik razširja luč — odgovoril je goreče Ho-
ze Hudio. Po mojih mislih je Krištof Kolumb nje
govo orodje.

Za trenotek je nastal molk. Potem pa se je
obrnil kralj k Martinu Begajmu.

— No, gospod, morete li praktično pojasniti
jedno stran tega vprašanja. Genučan je nam na zemlje¬
vidu razložil glavne stvari, jih le ne morete nam
pojasniti ?

— Pokorim se vašemu veličanstvu, — odgovoril
je Begajm in se nizko priklonil, razgibajoč Kolumbov
zemljevid. Umetno narejeni zemljevid njegov je
napravljen na njegovi glavni trditvi, da je zemlja
okrogla in jo je mogoče obiti od zapada do vzhoda.
Zmatrajoč to za osnovno resnico. Genučan nam raz¬
laga na zemljevidu svoje misli, kako je razdeljeno
morje in suha zemlja in koliko je oddaljeno od obre¬
žja zapadne Evrope obrežje vzhodne Azije. Objem
zemlje on izračuna po Ptolomejevem polutniku, kateri
obstoji iz 24 delov po 15°, torej vkupe iz 360°. Od
tega je pa že starim bilo znanih 15 delov, namreč
od Herkulovih stebrov do mesta Tini v Aziji, ki so
že tedaj zmatrali za mejo znanega sveta. Ekspedi¬
cija pod zastavo našega veličanstva je po mnenju
Kolumbovem razširila z odkritjem otoka Zelenega

44

nosu zapadno mejo znanega sveta za jedno pot¬
nikovo stopinjo. Od tod je po mnenju Kolumbovem še
ne odkritih in nepreiskanih osem delov, to je tretjina
vsega okrožja zemlje. Na zemljevidu Kolumbovem so
v teh neznanih delih dežele vzhodne Azije, katere se
približujejo zapadnim bregovom Evrope in Afrike in
se more priti do njih po kratkem potovanju, posebno
ker so po morju povsod raztreseni kot male postaje
otoki Cipango, Atlanti itd.

Begajm je umoknil čakajoč daljših kraljevih
ukazov.

— Po vaših besedah gospod Begajm — rekel
je prelat — je Genučanov zemljepis tako popolen,
da se boljega ni želeti.... Toda treba je vedeti, če
res Azija tako daleč seže proti vzhodu, kakor se trdi,
če je res zemlja ravno tako velika, če to niso morda
le domišljije ?

— Meni se ravno tako zdi — je opomnil za¬
mišljen kralj, — Načrt, katerega predlaga Genučan, —
jadrati naravnost proti zapadu do bregov Indije, je
res prekrasen in zapeljiv, posebno, če se sodi po tem,
kako se opisujejo bogastva in zakladi otoka Cipanga,
a vprašanje je, če to ne bode naposled samo ponov-
Ijenje misije k etijopskemu vladarju duhovniku Janezu?

— Kralj je pogledal zagovornika Kolumbovega
Hoze Hudia, kakor bi ga poživljal na odgovor.

— Prosim, oprostite, veličanstvo, odgovoril je
ta, — Kolumbov načrt se nikoli ne sme staviti v
jedno vrsto s sanjarijami o Janezu. Kolumb se opira
na samo znanstvene stvari, katere je sam preiskal in
se opira na proučevanje znanih učenjakov.

Kralj se je zamislil in molčal nekaj minut,
potem pa spregovoril:

— Gospoda, jaz mislim, da je naše vprašanje
že dovolj pretreseno v mejah mogočnosti, in zatorej
zaključujem razprave. Vaši nazori in pojasnila glede
Genučanovih načrtov so me do naj višje mere zani¬
mali in ne bil bi proti temu, da se” izvrše ti načrti,
a Kolumb zahteva take naslove in nagrade v slučaju

45

uspeha, da on hoče Kataj narediti za deželo, namenjeno
za potrebo Kolumbove rodbine. Njegove zahteve so
tako velike, da se ne smemo prehiteti, posebno ker
popustimo dosedanji pot odkritij, ako se izrečemo za
njegovo ekspedicijo in je mogoče, da bi se podili za
praznimi domišljijami.

Vaše veličanstvo, to so velike, zares kraljevske
besede! — zaklical je s poudarkom kraljev duhovnik.
— Zares podili bi se za izmišljijami, ako bi vsprejeli
Genučanov predlog. Razen tega, da neizmerne zahteve
Kolumbove že same onemogočujejo vsprejeti njegove
predloge, treba je tudi, oprostite mi, da se to drznem
izreči, treba, je tudi brzdati nerazsodno teženje na¬
prej ! Daljnejša iskanja in odkritja samo izcerpavajo
sredstva države in dopolnujejo opustošenja, katera so
prizadela deželi vojna in kuga. Ako bodemo slabili
deželne sile s temi negotovimi ekspedicijami, priva
bimo, da nas napade dejanjski in resni sovražnik
kralj kastiljski. Vaše veličanstvo, znali bodete, da
kraljeva mogočnost ne obstoji v obširnosti zemlje,
temveč v modrem in previdnem vladanju. Če je pa
naposled že treba dati dela odvisnim silam narodovim,
imamo druga bolje potrebna podjetja. Začnete lahko
vojno z Mavri v Berberiji, kjer bode vspeh oči viden
in koristi gotove.

Prelat je zmagovalno pogledal po članih junte,
prepričan, da je pregnal poslednje kraljeve dvombe.
In, kakor se je videlo, bilo je res tako. Opirajoč se
na naslonilo škofovega naslonjača je kralj z veseljem
poslušal svojega duhovnika. Ko je prelat umolknil,
se je kralj stegnil, prijazno pogledal na škofa in mu
pokimal.

Rudečica je polila Petra de Menezes, grofa Villa-
Reala, ki do sedaj ni bil zinil besedice. Vstal je in
nizko se priklonil kralju.

— Oprostite, vaše veličanstvo, da se predrznem
izreči svoje mnenje, — vzkliknil je. Kot prost vojak
po svojem poklicu ne morem zagovarjati učene ideje
Genučanove, a govorim kot domoljub, zvest svojemu

46

kralju, katerega slava je slava moje domovine, slava
mojega naroda. S tega stališča se ne morem strinjati
z mnenjem prečastitega škofa. Portugalija ni več
mlada država, in njeni kralji niso tako ubogi, da bi
jim mankalo sredstev za daljna odkritja Poleg tega
pa sedaj živimo v miru z vsemi evropskimi državami,
— kaj se je nam bati, ako poskusimo razširiti svoja
posestva ? Za portugalsko državo bode vsesvetna
slava, da je prva poskusila pridreti v tajnosti nezna¬
nega dela morja. Oprostite, vaše veličanstvo — pri¬
stavil je glasneje — jaz se upam prerokovati temu,
ki se predrzne uresničiti načrt Kolumbov srečen
uspeh in večno slavo, to meni pravi neko prepričanje,
prihajajoče od zgorej! Da, kdor uresniči načrt Ko¬
lumbov, tega čaka slava in srečno vladanje!

Naudušen grofov govor je vse silil k premišlje¬
vanju, a škof se še ni čutil premaganega.

— Mnogo prezgodaj je, — odgovoril je, — na
povedovati uspeh temu ali onem podjetju. Samo
cerkev ima pravico odločevati, v koliko so prava
znanstvena preiskovanja in izmišljije človeškega
duha. Čezmerna gorečnost more oslabiti cerkveni bla¬
goslov, ondu, kjer se kažejo naj lepše nade, utegne
nas doleteti največji neuspeh.

— Tega se bodemo varovali! — zaklical je
kralj in vstal v znamenje, da zaključuje zbor. — Vse-
kako se načrt Kolumbov mora še jedenkrat pretresti.
Zahvaljujem se, gospoda, za trud in pojasnila, za ka¬
tera sem vas prosil.

Zmagovalni nasmeh se je pokazal na prelatovih
ustnih pri teh kraljevih besedah. Poznal je dobro
svojega duhovnega sina in vedel je, da odloženi Ko¬
lumbov načrt ne bode imel uspeha.

— O tem že mi preskrbimo, — je mrmral skozi
zobe, ko je že kralj proslavljal se od junte.

Čez nekaj dnij je kralj predložil svoj načrt v
presojo svojemu tajnemu svetu. Ker je imel prvi glas
v tem svetu kraljevi duhovnik, spoznali so Kolumbov
načrt za fantastičen in neizvedljiv. S tem sklepom je

47

bila nepreklicljivo rešena Kolumbova osoda na Por¬
tugalskem.

— Ko je izvedel kralj, kako je rešil tajni svet,
je zaklical:

— Žal mi je za Kolumba! Pa se ničesa storiti
ne da, treba je izbiti to misel iz glave! Najboljše
sredstvo za to je delo, torej na delo . . .

— Lotil se je zopet pregledovanja tekočih del.
Posrečilo se mu pa ni, da bi pregnal misli svoje,
vedno mu je prihajalo na misel Kolumbovo ime in
njegov vabljiv načrt.

— Ta neumnost mi ne gre iz glave, zamrmral
je, porinil od sebe papirje in jel premišljevati.

Nakrat je vstal in udaril na kovinsko pločo.

— Pošljite takoj — rekel je vstopivšemu pa-
žetu — po škofa ceutskega, takoj ga vsprejmem.

Paže se je spoštljivo poklonil in odšel.

— No, mrmral je kralj, on jedin mi more najti
in mi bode tudi našel izhod iz tega zmedenega položaja.

- —

Peto poglavje.

Past.

Bil je vroč in soparen poleten večer. Gosta
megla je še bolj zgoščevala temo in zavijala v pre-
zračno zagrinjalo portugalske prestolnico. Po ozkih
in umazanih ulicah primorskega dela mesta je šel
proti gostilni „Pri zlatem sidru" mlad človek v mor¬
narski obleki. Mimo njega so v megli smukale temne
postave, katerih se je pa skrbno ogibal stiskajoč se
k umazanim vlažnim hišam. Previdno pomikajoč se
dalje korak za korakom je prišel naposled do gostilnice.

Divje kletvine in hrup pijanih glasov, ki so se
mu razlegali nasproti in on se je ustavil in poslu¬
šal.. . Sredi hrupa je slišal žvenketanje kozarcev in

48

petje neke vinske pesmi.. . Nakrat so se odprla
vrata gostilnice in puhnil je strašen smrad po vinu in
česnju na ulico in v sosedne hiše, ki so že brez tega
bile zastrupljene z raznimi mijazmi.

— O presveta Mati Božja! — je šepetal, — in
v tem zakotju mora živeti Monika.

Iz gostilne je sedaj prišel neki mornar, za ka¬
terim je šel neki drugi človek, ki se ga je skušal dr¬
žati, Mladi prišlec se je moral njima umakniti.

— Zakaj odhajaš, Jože! — nagovarjal je mor¬
narja njegov tovariš. — Pripravil bodem to uporno
dekle, da bode prijazneje z gosti svojega očeta in s
teboj, Jože.

— Zaklinjam se pri samem satanu! Pusti vse
ugovore. — Jaz že vem, kaj mi je storiti. — Monika
je trdovratna ... ti si pa slepar in tebe dobro za¬
pomnim ! —

— No, Jože, kaj pa hočeš? — zaklical je ne¬
mirno krčmar.

— Pokazal bodem biričem ta kraj, kjer . . .

— Jože, pomisli! ... Monika!.. . posegel mu je
gospodar v besedo, tresoč se po vsem truplu.

— Oh, kaj meni Monika! To je samo vabljivo
slepilo, da bi jaz molčal.

— Mari nisem pokazal vrat Jerneju Kolumbu,
da ti ne bode na potu!

— Res si to storil, a kaj mi to pomaga; dekle
je uporneje, kot je bilo kedaj!

— Prisilim jo, da bode tvoja žena, — zagotavljal
mu je gospodar — samo počakaj!

— Čakaj, čakaj! .. . A dokler bode tod okrog
smukal mladi Jernej, ne dobim Monike!

— Kako neumno govoriš, Jože? Ti dobro veš,
da se Monika za to ne briga.

— No, dobro, jeden teden še počakam. Če pa
ta čas Monika ne pritrdi, tedaj kraljevi biriči . . .

— Sv. Marija! Ti spraviš mene še na vešala s
tvojim jezikom, Jože! — rekel je prestrašeno gospodar.

49

— Vsprejmeš li moj pogoj? — je mirno vprašal
mornar.

— Da, da — zaklinjam se pri vseh hudičih v
peklu! — odgovoril je prestrašeni gospodar. — Samo
tako ne kriči. Kdo ve, če ni koga blizu. . .

— Dobro, počakam, če pa ..

— No, obrni se, pojdi k nam .. .

— Ne, za danes je zadosti, pojdem . . .

Mornar je obrnil hrbet in odšel opotekajoč se.
Gospodar je jeden trenotek počakal, potem je pa za¬
godrnjal neke divje kletvine in vrnil se v svojo hišo.

— Zaklinjam se pri sv. Lenardu! to je prevelika
neumnost! — godernal je mladi človek, ki je poslušal
ves razgovor. Kaj se neki snuje?! Treba je temu
narediti konec! Čez jeden teden biti mora Monika
daleč od tod, a kam jo naj odpravim ... A njen
oče ? . .. Od kod pač ta oblast, katero ima nad njim
ta prekleti mornar. Govoriti moram z Moniko .. .

Prepričavši se, da ga nikdo ne opazuje, je mladi
človek splazil se k vratom in smuknil v zadnji del
vrta. Tu se je naslonil na drevo in dvakrat kriknil
oponašajoč glas sove.

Jedva je utihnil ta krik, že so se odprle duri in
lepa deklica je pritekla na vrt.

— Sem, sem, — zašepetal je mladenič, ko je
prišla blizu.

— Skočila je k njemu.

— Jernej!

— Monika!

Goreče sta se poljubila, a naposled se mu je
Monika izvila iz rok.

— Pusti me, Jernej — vzkliknila je. Nimam
časa. Oče bi me pogrešil. Ravno kar me je zmerjal,
ker odganjam od sebe malopridneža Alonza.

— Ta lopov! — zakričal je nevoljen Jernej. —
Zaradi njega moram k tebi prihajati skrivaj kakor
tat. Tega ne morem dalje trpeti. Rajše bi te videl na
dnu reke Taha, kakor pa v njegovem objetju.

4

50

— Mati Božja, Jernej, kaj ti je? — zaklicala je
prestrašena deklica.

— Ti ne veš — odgovoril je z gorečnostjo, kaj
sem jaz danes slišal... Ta malopridnež, pijanec Alonz
te hoče vzeti za ženo, in oče tvoj mu ne more odreči.

— Moj Bog! — zaječala je Monika in pritisnila
se na prsi svojega ljubljenca, iščoč varstva.

— Ne boj se, ne boj se, moje veselje — zaklical
je Jernej.^— Še jeden teden imava časa.

— Še jeden teden časa? Kaj to pomenja?

— Tvoj oče je izprosil od Alonza še jeden teden
časa, da te prisili — odgovoril je Jernej. — Kakor je
videti, ve Alnoz za kako tajnost tvojega očeta. Oče
te ne mara dati temu malopridnežu, to je gotovo . ..
Kako bi izvedel to tajnost... Ti ničesa ne veš . . .

— Kako hočem to vedeti? Jaz samo vidim, da
oče, kateri je bil poprej dober z menoj, se sedaj jezi,
ko le uhajam Alonzu, ali mu na njegove ljubeznjivosti
tako predrzno odgovarjam, kakor on zasluži.

— Za to se gre. Vsekako moramo izvedeti to
tajnost! Če to izveva, se tvoj oče ne bode branil.
Kakor je videti, tvoj oče ni bil meni sovražen, dokler
Alonz ni lazil za teboj.

— Prej te je rad imel, a sedaj noče ničesa sli¬
šati o tebi, Alonz mi je nedavno rekel, da si se na¬
lezel misli brata Krištofa, da je junta pregledovala
načrte tvojega brata in jih spoznala za neumne sa¬
njarije in da .. .

— Neumne sanje! — je posegel mladenič v be¬
sedo in jezno stisnil pesti. — O, malopridnež Alonz!
Kako bi se on jezil, ko bi vedel, da se te sanje sedaj
bližje svojemu uresničenju, kakor so bile kadar koli.
Kralj je nedavno zopet zahteval od brata po škofu
podrobni načrt predlaganega potovanja v Indijo z
zemljevidi in dokumenti. Še nekaj dnij, in moj brat
bode imenovan za admirala tej ekspediciji. To je rekel
sam škof Dijego Ortic di Sacadilja bratu — škof, ki
je bil vedno proti njemu Kar tak mož reče, je več
vredno, kakor pripovedovanja Alonzova.

51

— Seveda, Jernej! Pa kaj to naju briga? ... Ti
si rekel, da čez jeden teden . ..

— Teden, — to je obrok, katerega dobro pora¬
biva — je posegel v besedo Moniki.

— Če pa teden mine, a ti še ne bodeš mogel
ničesa storiti ?.. .

— Nama še vedno ostaja poslednji izhod —
Pobeg!

— Pobeg? —■ zaklicala je začudena.

— Da, midva ubeživa — zaklical je tudi Jernej.
Peter, katerega ti poznaš, te dni pojde v Anglijo in
midva se mu lahko zaupava. V Angliji najdeva drugo
domovino. Ondu ostaneva, dokler se brat ne povrne
z ekspedicije, in potem bodemo vkupe živeli. Zdrav
sem in močen in poleg tega sem se, za kar gre hvala
mojemu bratu, naučil risati zemljevide in vselej dobim
sredstev za življenje, dokler se razmere tukoj ne pre¬
mene. Si li zadovoljna, Monika?

— Še ni mogla odgovoriti, ko se je na dvorišču
oglasil očetov glas.

— Monika. Monika! Kam si že zopet ušla? . . .

— Sveta Mati Božja! oče! — zaklicala je Mo¬
nika prestrašeno izvijajoč se Jerneju iz rok. — Moram
hiteti, — z Bogom, jutri pridi!

Poljubila sta se še — in odtekla je ona, kakor
preplašena košuta.

Jernej Kolumb je ostal še nekaj časa v vrtu in
poslušal. Razločil je jezen glas očetov in tiha opra¬
vičevanja hčerina in v brezsilni jezi stiskal pesti

— Temu se mora narediti konec! — mrmral je.
— Monika ne more tukaj ostati. Če je starec z lepa
ne da, vzamem jo po sili m odpeljem v Anglijo. Mo¬
nika pojde z menoj. Še danes moram govoriti s Petrom.

Ko se je tako odločil, povrnila se mu je dobra
volja. Popravil je svojo mornarsko kapo in splazil se
na ulico in s hitrimi koraki odpravil se domu.

V tem je pa Monika opravila svoja dnevna dela
in šla v svojo sobo. Onemogla od utrujenosti je sela
na leseni stol, ki je stal poleg mize in zakrila obraz

4*

52

z rokami. Neka čudna žalost se je je polotila in solze
so jej stopile v oči. Sestanek z ljubljencem je vzbudil
v nji celo vrsto nad in bojaznij. To, česar se je do
sedaj nezavedno bala — da jo da oče Alonzu, ki jej
je zopern do globočine srca, in ovadba katere so boji
njen oče, — je sedaj živo stopilo pred nje oči.

— Nakrat se je zaslišalo lahko trkanje na vrata
in glas očetov.

— Monika, odpri!

Monika je prestrašeno obrisala si solze in od¬
prla duri.

Oče je vstopil molče. Njegove oči so se tako
čudno svetile, da se je deklica nehotč stresla in nazaj
umaknila.

— Si li bolen, oče? — vprašala ga je skrbno.

Odgovoril ni in neprestano je gledal svojo hčer,
— Oče, povej! ponovila je.

On je molče sedel na stol.

— Kje si bila danes, ko sem te klical? vprašal
je hčer.

Devojka se je stresla. Hotela je že lagati ali na¬
ravna odkritosrčnost ji je branila.

— Na vrtu ... pri Jerneju . . . Nočem tega skri'
vati!. . . rekla je.

— Kam to privede, dete ? Ti veš, da jaz tega ne
pustim ... ne morem dopustiti, — rekel je zdržljivo oče.

— Ne moreš, oče? Zakaj ne? Mari me hočeš
prodati malopridnežu Alonzu? — je z gorečnostjo
zaklicala Monika.

Oče je pobledel in moral se je prijeti za stol,
da ni pal.

— Oče, odpusti, da sem se tako rezko izjavila?
— rekla je Monika. — Ljubim te z vsem srcem, ti si
vselej bil tako dober z menoj, a sedaj . . . sedaj . . .
zakaj sedaj mučiš moje srce in mi braniš videti se z
Jernejem in me hočeš dati razuzdanemu pijancu
Alonzu ? Zakaj si tako neusmiljen z menoj ?

53

Oče je sedel, ne da bi se bil kaj ganil Glava se
mu je povesila na prsi in težko je dihal. Nazadnje se
je pa ohrabril.

— Vzemi stol in usedi se k meni Monika! —
rekel je. — Sedaj je noč in vsi spe . . . Povedal ti
bodem neki dogodek, ki ti vse pojasni, kar se ti zdi
tako čudno. Bridek smeh se je pokazal pri tem starcu
na ustnih.

Ravno šestnajst let je minolo — začel je šepe¬
tajoč — ko sem vzel tvojo mater, daljšo Alonzovo
sorodnico in odprl to krčmo. Kaj mi je povedati o
tvoji materi? Bila je redka ženska, kakeršnih ne pošlje
Bog na zemljo slednji dan. Slednjega je očarala, kdor
jo je poznal. Bila je jedna prvih portugalskih kra¬
sotic. Njen pogled je vnel kri v vsakem Lizboncu.
Vse se jej je posrečilo in najina dela so uspevala Ne
da se povedati, kako sem bil srečen, da sem jo mogel
imenovati svojo ženo. Alonz je postal moj hudi duh,
prokletje mojega življenja. Prepozno sem izvedel, s
kakim malopridnežem sem se zvezal — in zvedel, da
so na njegovi vesti stvari, ki zaslužujejo vislice .. .

Monikin oče je težko vzdihnil, potem pa na¬
daljeval.

— Kamnit bi moral biti človek, da bi ne bil
ljubosumen za tako žensko, kot je bila tvoja mati in
povodov za ljubosumnost bilo je veliko. Vsak obisko-
vatelj gostilne je mislil, da ima pravico hoditi za lepo
krčmarico. Stokrat sem hotel popustiti gostilnico in
tiho živeti z ženo, a Alonz me je vselej pregovoril in
mati tvoja je bila vselej na njegovi strani. Ti si bila
že na svetu in treba je bilo skrbeti za tvojo bo¬
dočnost. Čemu bi torej puščal obrt, ki donaša tako
lepe dobičke ?. . . Ko sem jej pojasnil, da ne morem
trpeti, kako razni nesramneži se jej prilizujejo, se je
smejala mojim neumnim domišljijam, kakor je na¬
vadno rekala. Ona ni poznala muk ljubosumnja. To
je ogenj, kateri se vedno bolje razširja in katerega
ni moč pogasiti.

54

Mej najgorečnejšimi oboževatelji moje žene je bil
bogat mlad človek Silva. Malopridni Alonz je znal iz¬
koristiti njegovo zanimanje za mojo ženo, postal je
njega zaupnik in je na vse načine molzel mladega
bogatina. Moja žena je bila k njemu čisto hladna, a
Alonz mu je zagotavljal, da to dela iz koketstva. Ne-
zadovoljujoč se z malimi darovi, je Alonz naposled si
izmislil peklensk načrt, da nakrat veliko dobi. Pre¬
pričal je Silvo, da je tvoja mati pripravljena pobeg¬
niti ž njim. Svetoval mu je, naj se preskrbi z de¬
narjem in ob gotovi uri pride na vrt, da upleni kra¬
sotico in ž njo pobegne. Silva je bil tako nesrečen,
da je verjel in res se je prigodila nesreča.

— Nekoč je Alonz nakrat prišel v mojo sobo,
stopil k meni in mi tajinstveno pošepetal, da moja
žena govori s Silvo v lopi na vrtu. V jezi sem. ne-
vedoč prav kaj delam, vzel kindžal, skril ga pod
obleko in bežal na vrt, s trdnim sklepom, da ubijem
krivca svoje sramote. Prišedši do lope, sem tiho odprl
duri. .. Alonz je zares imel prav. Pri nogah moje
žene — Alonz jo je bil, kakor se je pozneje pokazalo
ven poklical z neko pretvezo — je Silva goreče
prosil, naj zapusti mene in ž njim pobegne na An¬
gleško. Ladija je pripravljena na odhod, on ima mnogo
denarja, in ona bode lahko razkošno živela! Kar se
je pozneje zgodilo, — pristavil je pripovedovalec še¬
petajoč — to se mi še sedaj zdi kot nekake strašne
sanje! Jaz se le spominjam, da sem potegnil kindžal
in notri planil. . .

Oče je umolknil in povesil glavo. Globoko je
vzdihnil in pogledal okrog, kakor bi zopet videl ta
strašen prizor. Čez nekaj minut je nadaljeval pripo¬
vedovanje.

— Kaj je bilo potem ? — vprašuješ dete moje.
— Postal sem ubijalec, če tudi nehote. Nesreča se
je zgodila. Strah in groza sta me obšla prvo trenotje.
Zavedel sem se šele, ko je rekel posmehljivo Alonz:

— No, sedaj se je za večne čase umiril. Sreča
je, da ni tega kdo videl razen mene. Jaz bodem

55

molčal kakor grob. Poglej, kako je s tvojo ženo, njega
jaz poberem in ga skrijem na varno mesto.

— Predno sem mogel odgovoriti, je zgrabil mrt¬
veca in ga odnesel iz lope, da skrije sledove hudo¬
delstva. Začel sem se zavedati, vzdignil sem tvojo
mater, ki je ležala v nezavesti in jo odnesel domu.
Prestrašila se je bila tako, da se jej je za zmirom
zmešalo v glavi. V blaznosti si je hotela končati živ¬
ljenje, in moral sem jo odpraviti v samostan vseh
Svetnikov, kjer je umrla.

Oče je prenehal pripovedovati jedva dihajoč.

— Ni li nikdo popraševal za nesrečnega Silvo?

— vprašala je Monika vsa tresoč se.

— Da niso zanj popraševali, za to je poskrbel
Silva sam, če je verjeti Alonzu — odgovoril je oče.

— Ko se je pripravljal na beg, je sam naznanil
svojim sorodnikom, da se pridruži pod izmišljenim
imenom neki pomorski ekspediciji . .. Kdo je mogel
misliti, da je ubit? Alonz je še tisti večer brez ovir
odnesel truplo in kam ga je del, še danes ne vem.
Ko se je polastil denarja umorjenca, je Alonz kmalu
izginil iz Lizbone. Jaz sem imel dalje gostilnico in
posrečilo se mi je položiti nekaj na stran za doto
tvojo. Nakrat se je zopet pojavil ta Alonz in hoče
drago kupiti moje molčanje... In jaz .. . jaz se mu
moram pokoriti! — končal je vzdihajoč nesrečni oče.

— Ne, oče, — zaklicala je prestrašeno Monika

— radi Boga ne delaj tega!.., Bežala bodeva od tod.

— Ti nisi ubijalec... to je Alonz. razbojnik, izda¬
jalec . . .

— Svetno pravosodje ne odločuje po čuvstvu.
temveč po pričevanju drugih — je otožno odgovoril
oče. — Uboja nisem le jaz izvršil s svojim kindžalom,
temveč tudi truplo ubitega leži nekje v moji hiši,
kakor zatrjuje Alonz ... To je popolnoma zadosti, da
me obsodijo.

V takem slučaju nama druzega ne ostaje, kakor
da beživa! — zaklicala je odločno Monika. Mari
hočeš, da postanem žena tega razbojnika.

56

— Kar tresem se, če na to pomislim, a ne
najdem druzega izhoda.

— Pusti mene, da bodem storila, kar treba, in
našla bodem izhod!

— Ti, dete moje? Kako?

— Še jeden teden imava časa. . . Jernej naju
reši. . .

— Kaj če Alonz to izve, oba sva izgubljena.

— Le meni vse prepusti, — ponovila je Mo¬
nika. Ničesa ne bode opazil. Ž njim bodem prijazna,
kakor bi se bila udala v želje njegove.

— Naj bode po tvojem, odgovoril je oče po
kratkem premišljevanju. — Stori kar hočeš, jaz sem
utrujen in že ves potrt in izročam mojo osodo v božje
roke. Mati Božja bodi nama milostljiva

Čez nekaj dnij po tem razgovoru je pozno
zvečer prišel Alonz v gostilnico. Bila je polna in
mornar ni mogel dolgo najti prostora. Prišel je bil z
nekim tovarišem, podobnim kakemu roparju.

— Ej, Hoze, — zaklical je. — Tvoja soba je
tako napolnjena, kakor Noetova ladija, daj prostora
mojemu staremu tovarišu Alonzu in njegovemu mor¬
skemu sodrugu Sanhu.

— Monika, — zašepetal je krčmar hčeri. —- radi
Boga glej, kaj bodeš storila . . . Alonz je prišel, slišiš
njegov glas?

— Le pusti mene, že vem, kaj storim — odgo¬
vorila je deklica in šla Alonzu naproti.

— To je prostor za te! — rekla je hladno de¬
klica in mu pokazala prazen prostor pri mizi blizu
duri očetove sobe.

— O Monika, moj zaklad! — zaklical jo mornar.

— Sedaj še nisem tvoja, — odgovorila je po¬
nosno deklica in takoj hotela oditi.

Kam se ti tako mudi, Monika? zaklical je in
objel jo okrog pasu. Lica so devojki zarudela.

— Pusti me — zaklicala je in skušala se mu
iztrgati iz rok.

57

Alonz se je zasmejal.

— Prekrasna devojka je ta Monika. — obrnil se
je k svojemu tovarišu, ali boječa kakor mačka. Pa jo
bodem že naučil. — Kaj pa stojiš, Sanho? — Usedi
se . .. Hoze že nese vina!

Prijatelja sta jela glasno trkati in prigrizovati sir
z osoljenimi olivami.

Monika je nekaj časa poslušala njiju govorjenje,
potem je pa šla ter se lotila pretrganega dela pri
ognjišču. Nakrat se je zaslišalo skovikanje sove.
Monika je vzdignila glavo in poslušala. Ta glas se je
zopet zaslišal. Deklica ni več dvomila, da jo kliče
Jernej, naročila je dekli, naj gleda na jedi in šla je
na vrt. Jedva je stopila pod drevje, že je sešla se z
Jernejem.

— O sv. Marija, kako si nepreviden, Jernej! —
zašepetala je.

— Draga, odpusti! — odgovoril je mladenič in
objel svojo ljubico in hotel jo poljubiti.

— Ne, Jernej! — odgovorila je devojka. —
Nimam časa. . . Veš ti, malopridnež Alonz je zopet
semkaj prišel.

— Mari naj zopet grem ?

— Ne, ne! Malo počakaj!

Pomislila je jeden trenotek, prijela je mladeniča
za roko, peljala ga k hiši in tiho odprla majhne duri.

— Pojdi semkaj in čakaj, dokler te ne izpustim
— zašepetala je in odprla duri.

Jernej je tipajoč šel po ozkih stopnicah in prišel
v malo sobo osvetljeno s ponočno lučjo. Tenka pre-
graja jo je ločila od gostilnice, od koder se je slišala
babilonska zmešnjava jezikov. Jernej je spoznal, da
je v Hozejevi spalnici. Ker ni imel kaj delati, sedel
je na gospodarjevo postelj in jel poslušati razgovor,
ki je dohajal do njegovih ušes mej žvenketanjem ko¬
zarcev. Nakrat se je zganil. Zaslišal je ime svojega
brata! . .. In zopet! Ni se torej motil. — Ta glas mu
je tudi znan — to je glas Alonzov. Kaj more imeti
opraviti ta lopov s Krištofom Kolumbom.

58

Jernej je sezul čevlje in v nogovicah se tiho pri¬
bližal k steni. Alonzo je sedel prav pri vratih in živo
pogovarjal se s človekom, katerega glas je bil Jer¬
neju neznan.

Jernej ni mogel razumeti pogovora, ki se je bolj
tiho vršil, a kmalu je spoznal, za kaj se gre in po¬
slušal je z večjim zanimanjem . . .

— In kralj Ivan je odobril to zvijačo ? — vprašal
je Alonz.

— Sprva ni prav maral privoliti, a škof di-Saca-
diija je prebrisan človek, ki je znal ga pregovoriti —
odgovoril je Jerneju neznan glas.

— In potem?

— Potem se je naročilo Genučanu, naj napravi
podrobnejši načrt za vožnjo in pošlje ga z zemlje¬
vidi in drugimi papirji . . .

— In Kolumb se je vjel v to past?

— Vjel se je, zaklinjam se pri sv. Jakobu ! Rekli

50 mu, da kralj hoče ogledati papirje njegove in na¬
rediti ga za admirala ekspediciji. — No, trčiva, brat
Alonz.

— Piva! . . .

Prijatelja sta z jednim duškom popila vsak jeden
kozarec vina, potem pa nadaljevala svoj pogovor.

— No pripoveduj dalje, rekel je Alonz in jel

51 brisati usta

— Hm! Kje sem že ostal... Da .. . tako so do¬
bili Genučanove zemljevide. — Priznati se mora, da
so ti zemljevidi kaj umetno narejeni . . . Potem smo
na tihem, ne da bi bil Kolumb kaj vedel za to, na¬
pravili ladijo na pot s pretvezo, da peljemo živeža na
otoke Zelenega nosu, v resnici je pa nam bil dan
tajni ukaz, da preiščemo pot, katero je bil načrtal
Genučan.

— In vozili ste po njegovem načrtu?

— Hudiču zastavim svojo dušo, če nismo tako
vozili, — odgovoril je Sanho — seveda iz vsega tega
ni bilo nič. Nekaj dni jadrali smo dalje, vreme je bilo
viharno, okrog in okrog je bila sama voda, tako da

59

se je nam naposled zdelo, da jadramo naravnost v
pekel ali pa v brezdno.

— In obrnili ste se?

— Kaj smo tudi hoteli, za vraga?!

— Seveda, seveda... No kaj pa sedaj misliš
delati, Sanho ? Tvoji žepi so gotovo kar nabiti cekinov,

— Vraga! Kaj še, prazni so, kakor želodec cer¬
kvene miši.

— Kaj pa sedaj nameravaš?

— Pogodil sem se, da vstopim na neko trgovsko
ladijo. Te dni odide ladija v Anglijo, potem pa z
Bogom Lizbona !

— Hm, Sanho! — jaz sem mislil . . .

— Kaj tacega ?

Alonz je tajinstveno pomežiknil z levim očesom-

— Je li preiskava? — vprašal je šepetajoč'
Sanho.

— Da!

— Bode zopet tako, kakor z lanskim kupcem ?

— Da,. . . molči! — rekel je Alonz z roko mašeč
usta svojemu tovarišu. — Mari ti li ni ljuba tvoja
koža ? Nedavno sem imel celo zaslišanje o tej stvari
in ti zopet začenjaš

Kako, m ari? .. .

— Tako je . . . Kupec je umrl za ranami in
sedaj kraljevi biriči vohajo, kdo ga je bil tako zde¬
lal .. . Kaj če naju primejo ? . . .

Hm! Stvari stoje prav slabo . . . Dobro, da jo
poberem v Anglijo. Tudi za te bi ne bilo napačno,
ako uneseš pete . . .

— Jaz ravno tako mislim . . . Toda kam naj se
denem s praznim žepom ? Sedaj sem se nekaj izmislil ?

— Kaj pa?

Še ga vsak jeden kozarček, pa usedi se bližje k
meni. Drugim ni treba vedeti, o čem bodeva govorila.

Jerneja so že vsi udje boleli, ko je moral pri
durih mirno stati, a sedaj je pozabil vse bolečine in
napel je vse sile, da mu ne uide nobena besedica iz
pogovora teh dveh lopovov.

£0

— No, odpri usta, in povej, za kaj se gre! —
zaslišal je Jernej Sanho šepetati. — Ti misliš, da
seboj vkupe dobro opraviva in potem jo pa izmuzneva
iz Lizbone, predno nama podrežejo peruti.

— Zakaj ne, za vraga! Poglej Hozeja! Kaj ti
misliš ?

— Prokleto! To je res: On je gotovo veliko že
nakupičil — šepetal je Sanho. — Ti poznaš vso nje¬
govo hišo?

— Prav dobro jo poznam! Čemu so pa nam
■dane oči in možgani ? Jaz dobro vem, kje Hoze skriva
denar, sem že vse dobro pregledal

— Tedaj se bode posrečilo! Samo kedaj naj se
stvari lotiva?

— Kedaj ima odriniti tvoja ladija v Anglijo ?j

— Zgodaj zjutraj v četrtek.

— Torej izvršiva stvar v noči od srede na
.četrtek.

— No, sedaj pa jo pomediva!

Jernej je slišal, da sta lopova izpila vino in z
glasnim smejanjem se poslovila od Hozeja.

Minolo je nekaj časa. V gostilni je bilo vedno
bolj tiho. Nakrat so se odprle duri v spalnico in Mo¬
nika je prišla s svetilnico v roki. Ko je pogledala
okrog, v'di Jerneja sedečega na postelji in tako za¬
mišljenega, da njenega prihoda niti opazil ni.

Takoj je stopila k njemu, posvetila mu v obraz,
potem se pa umaknila.

— Sveta Mati Božja! Jernej, kaj ti je pa? Kako
si bled! Kaj se je zgodilo ?

Mladenič je dal roko na čelo, prizadevajoč si
^zbrati svoje misli.

— O, Monika! Kaj sem slišal?

— Povej, Jernej, kaj tacega.

— Ne, to ni za te! Govoriti moram s tvojim
očetom Hozejem . . . ž njim samim.

— Z očetom ?

— Da, da, ž njim! Pomiri se, Monika, vse se
dobro izteče. Pokliči očeta !

6 S

— Sprva moram govoriti z očetom tvojim. Pri-
sezam pri svoji Materi Božji, da se stvar tiče naju
obeh in goljufanega, okradenega mojega brata Krištofa.

— No pojdi po očeta!

Bilo je okolu polnoči, ko sta se Alonz in Sanho
sešla, kakor sta se bila dogovorila pri gostilnici, da
izvršita svoj namen.

Kakor je kazalo, bile so že pogašene vse svetil-
nice v gostilnici. Lopova sta pa vendar pazljivo ogle¬
dala vsako okno. Vspeh ogledovanja ju je zadovolil
in šla sta k zaprtim vratom. Sanho je podstavil hrbet
in Alonz je nakrat skočil na njegove rame in od tod
na vrata in se spustil na dvorišče. Čez nekaj minut
se vrata tiho odpro' in Sanho zgine notri. Ko sta bila
na dvorišču, sta lopova nekaj minut poslušala ,.. Ni-
česa se ni slišalo, ničesa premaknilo! Samo nočni
veter je šumljal z vejami vrtnih dreves, in iz daljave
je prihajal neutihajoči hrup življenja velicega mesta.
Sanho in Alonz sta previdno šla dalje. Dobro poznajo#
hišo, je Alonz peljal svojega tovariša k zadnjim vra¬
tom, ki so peljale z dvorišča v kuhinjo, brez hrupa jih
je odprl in oba sta izginila v hišo.

Ta trenutek stopila je iz pod drevesa temna po¬
stava in tiho zažvižgala. Na žvižg so kakor iz tal
izrasli še drugi ljudje in tiho šli k vratom. Jeden ne¬
znancev je previdno poslušal lahno pokanje v hiši,
potem je odprl nezaklenene duri in dal znamenje
svojim tovarišem, naj gredo za njim.

V tem sta tatova že bila v gostilni. Alonz je iz¬
vlekel tatinsko svetilnico in posvetil po sobi. Ko se
je prepričal, da je vse tiho, je v samih nogovicah šel
k mizi, v kateri je bil denar. Z vajeno roko je za¬
sadil ostri kindžal v predalnik, v katerem je bilo
dnevno skupilo. Klinja se je globoko zasadila v špra¬
njo, ki si jo komaj zapazil, zaslišal se je lahek pok
in , . . močne roke so prijele za roke in za rame tatu.

— Zaklinjam se pri Materi Božji, v naših rokah-
je! — razlegalo se je nad Alonzom, ki je v strahu-

<62

pal na kolena. Nakrat je Alonz skočil kvišku in
obupno si prizadeval izviti iz pesti, v katere je tako
nepričakovano prišel. Zastonj!

— Udajta se lopova!... Našli smo vaju pri
tatvini! — nadaljeval je ravno ta glas.

— Kdo si ? je predrzno zaklical Alonz in še na-
<dalje skušal izviti se iz rok, ki so ga držale.

— Gospodar sem te gostilne, katero ste se na¬
menili oropati, Peter iz La Roka.

Alonz je nehal braniti se in uprl oči v moža,
ki je govoril:

— Ti? . . . Ti? . . . A, kje je Hoze?

— Spremljal je svojega zeta Jerneja Kolumba in
svojo hčer v Anglijo, da bode ondi mirno živel do
smrti.

— Pogine naj slepar! — zakričal je goljufani
mornar.

— Ne, on ni slepar, a vidva sta lopova. Pa kaj
se bodemo tako dolgo razgovarjali? Zvežite ga bratci!
Jutri zjutraj ga izročim sodišču; tam naj bode se po¬
koril za tatvino, za smrt Silve.in za napad na Kabralja.

Šesto poglavje.

Na Španskem.

Bilo je vroče špansko poletje. Solnce je nepre¬
stano prepekalo zemljo andulizijsko. Samo na brdih
.Sierre-Nevade je vel še hlad in gorski zrak, kot na¬
vadno, čist in svež.

Na zapuščeni, slabo ohranjeni cesti, držeči od
Sevilje v Kordovo, po kateri se redkokdaj hodili pot¬
niki, je pod gorskim klancem slaba že pol podrta
gostilnica. Njen vnanji vid je po sili vzbujal sum, da
je večkrat služila za pribežališče španskim, portugal¬
skim in mavriškim roparjem, kakor pa za zavetje

63

mirnim potnikom. Mož in deček, ki sta sedela pred
gostilno in jela črni kruh, pa oči vidno nista pripa¬
dala omenjenim obiskovalcem. Če tudi je imel pono¬
šeno obleko, vendar je moževa vnanjost se gotovo
slednjemu prikupila. Bil je visoke rasti, in poteze
njegovega obraza so izražale zamišljenost in globoko
življensko skušnjo. Poslednje so rezko dokazovali pre¬
zgodaj osiveli lasje, ki so bili v velikem nasprotju z
ostalim obrazom. Velike sive oči z dolgimi vejicami
so malomarno gledale izpod obrvi. Njegov pogled je
kazal sanjarljivost in mir, a videlo se je pa, da se
vsako minuto lahko premeni v predrzno odločnost
in pokaže neuklonjivo voljo.

— Je li še daleč do Kordove? — vprašal je
deček, ki je končal borno kosilice.

— Ljubi mi Dijego, ti si gotovo truden? —
vprašal je oče.

— Ne, oče, jaz še lahko hodim.

— No, dobro ! Ti veš, da v Kordovi moramo do¬
biti pismo od Petra iz Anglije . . . Hiteti moramo, da
pridemo v Kordovo do jutri zvečer . ..

— V tem trenotju se je zaslišalo pri gostilni po¬
kanje biča, žvekljetanje zvoncev privezanih mulam
na vratovih in pa razgetanje konj. Kolumb je po¬
slušal ta hrup, potem pa poklical gospodarja, da plača.

— Kako gospod, vi se hočete odpraviti na pot,
— rekel je začudeno krčmar. — Pomislite, da
slabo poznate te gore, in solnce se že bliža zapadu.
Bolje bi bilo gospod, ako tukaj prenočite.

— Ne morem prijatelj, naju čakajo v Kordovi.

— Jaz bi vsekako svetoval, da ostanete, — silil
je krčmar. Pri sedanjih okoliščinah so te poti ne¬
varne še po dnevu, nikar še po noči. Mnogobrojne
čete mavriških roparjev se klatijo po nevadskih gorah
in prihajajo celo v doline.

Poslednje besede gospodarjeve je slišala lepa
dama srednjih let, ki je prišla z nekaterimi moškimi
na verando.

64

— Kaj govorite, roparji? — zaklicala je pre¬
strašena

— Prosim, oprostite — je spregovoril krčmar
in nizko se priklonil. — Po gorah gnezdi vsakovrstna
druhal. Govore, da je Abdala, kalif granadski, vzel v
službo to sodrgo, v varstvo proti krščanskima veli¬
čanstvoma Kastilije in Aragonije — Ferdinandu in
Izabeli.

— Zadosti tega neumnega govorjenja ! — rekel
je nekdo iz gospejinega spremstva. — Gospa ne jem¬
ljite za čisto zlato besede tega zajca. Iz sebičnosti bi
rad vas prestrašil, da bi pri njem prenočevali. Po
najnovejših poročilih so prekleti mavriški roparji po¬
polnoma premagani od naših vojsk. Povejte rajši go¬
spodar, je li še daleč od tod do Palme.

— Kake tri milje — k uslugam, gospa.

— Moremo priti tja pred nočjo?

Gospodar se je jako pomenljivo zasmejal.

— Pot je težavna, jaz bi gospi in gospodu pred
vsem svetoval, da prenočita v skromnem mojem bi¬
vališču. Drugače se lahko pripeti nesreča. Ti krvo¬
ločni, nepošteni mavriški roparji . ..

— Oče — zašepetal je deček — bi li ne bilo
bolje, da tukaj prenočimo.

— Dete moje, mari se kaj bojiš, ko sem jaz s
teboj? — odgovoril je oče.

— Bojim se ne, oče, pa vendar.

— Kakor vidim — umešala se je dama —
gospod, tudi mislite podati se dalje?

— Tako je gospa — odgovoril je Kolumb in se
spoštljivo poklonil dami, katero je mikalo, kakor se
je kazalo, njegovo ponosno, blagorodno vedenje.

— Kam ste namenjeni, gospod, ako smem vpra¬
šati? — nadaljevala je sopotnica.

— Najprej v Palmo, gospa.

— V takem slučaju pojdemo vkupe? Bi se li ne
hoteli nam pridružiti s svojim dečkom.

— Vi ste jako dobri, gospa, a midva se morava
takoj odpraviti na pot.

65

— Mi se tudi tukaj dalje ne pomudimo, nego
je treba, da nakrmimo konje.

Kolumb ni vedel, kaj bi storil. Raje bi bil šel
sam s sinom dalje, posebno ker je opazil, da prijazno
gospejino povabilo ni ugajalo moškim, ki so jo
spremljevali.

— Če gospod namerava takoj nadaljevati svojo
pot, — rekel je nekdo iz spremstva, — ne vem čemu
ga gospa Beatrisa tako zadržuje.

— Oh, gospod Dijego — mari ste pozabili, kako
je nas opominjal gospod? Mari ni bolje, da imamo v
bolje varstvo še gospoda seboj.

— Tako gospa Beatrisa, — mari imate tako
malo zaupanja v nas!... Mari je nas malo in se
mari v slučaju resne nevarnosti ne zanašate na našo
pomoč?

— Jaz vam popolnoma zaupam, gospod Dijego.
Hrabrosti seveda nam ne manka . . . Toda mi potu¬
jemo po taki samoti, da lahko naletimo na roparje . . .

— Pri tacih okoliščinah sem vam na uslugo, —
blagorodna gospa, — zaklical je Kolumb. — Dovolite,
da se vam predstavim. Zovejo me Krištofa Kolumba
in sem doma v Italiji.

— Tako, gospod Krištof, — zaklicala je gospa
Beatrisa s prijaznim nasmehom, — vi torej ste nam
potni tovariš! Dovolite, da se tudi jaz vam pred¬
stavim. — Jaz sem iz Kordove in kličejo me za Be-
atriso Enrikec; to je gospod Dijego de Arana, moj
bratranec — in ta gospod Ferdinand Kvintanilja, oba
pogumneža, posebno kadar gre za varstvo dam.

Jaz samo želim — opomnil je Dijego, — da bi
gospa dejanski dala mi priložnost pokazati njej mojo
udanost.

— Gospod Dijego ima prav, gospa, — opomnil
je Ferdinand. — Dosedaj nam še niste dali prilož¬
nosti, da bi se potegnili za vas. Vi ste prav nedo¬
sežni, jaz bi sedaj samo želel, da bi nas napali besni
mavriški roparji. . .

5

66

— Bog varuj, gospod Ferdinand, — je od strahu
zaklicala Beatrisa. Ne kličite hudega duha! Ne, jaz
nikakor ne želim skušati vašega junaštva in bi mi
bilo ljubše, da se mirno izvrši naša pot do doma. Kaj
mislite o tem, gospod Kolumb.

— Hrabrost krasi moža, gospa, — odgovoril je
Kolumb in spoštljivo se priklonil, — vi gospa pa imate
tudi prav, da svojim sopotovalcem ne želite nevar¬
nosti . . . Solnce je že skoro zašlo, treba je torej,
da gremo.

— A jaz bi vsekako svetoval gospej, naj ostane
tukaj čez noč — zaslišal se je svarilni glas krčmarjev,
čete prokletih . . .

— O, prijatelj, ti si v taki skrbi za nas, kako
da sam živiš tukaj prav v brlogu teh psov ? — pretrgal
mu je Dijego besedo. — Ne, mi ne ostanemo tukaj,
dobro smo oboroženi in se znamo braniti ne izvzemši
gospe, ki zna dobro rabiti puško. Pojdi, in povej, da
pripravijo voz in konje.

Krčmar je nerad odšel izpolnit dano povelje.

— No, gospod Kolumb — obrnila se je Beatrisa
h Kolumbu — so li vaše živali že osedlane.

— Oprostite, gospa — rekel je Kolumb — sedaj
so najina sredstva tako omejena, da potujeva peš.

— Peš ? .. . Mari deček tudi ?

— Seveda, gospa, jaz tudi grem peš! je goreče
zaklical deček. — Mari bodem pustil hoditi očeta
samega.

Midva predstavljava romarja, katerih smoter je
jedino proslavljanje Boga in razvoj krščanske cerkve,
zato se morava utrditi v pomankanju in čakati tega,
kar je nama odločil Gospod.

Kolumb je spregovoril te besede s dostojnostjo
in prostoto, kateri sta uničili v korenini nakano Be-
atrisinih spremljevalcev, da se bodo smejali besedam
njegovim. Samo začudeni so ga pogledali ne vedoč,
kako bi razlagali njegove besede Gospej Beatrisi so
se tudi zdele čudne besede Kolumbove, a nekaj jo je
močno vleklo k neznancu.

67

— Vselej je treba s potrpežljivostjo čakati, da
kako pošteno podjetje privedemo do konca, a vaša
naloga je popolnoma vredna dobrega človeka in po¬
štenega kristijana, — v tem sem trdno prepričana, —
rekla je.

Jako me veseli vaše sočuvstvo, gospa, tembolj
ker ne poznate mojih načrtov in mene samega. To
je zame zopet migljej od zgorej, naj ne obupam in
ne popustim svoje prej načrtane poti, dokler ne do¬
sežem svojega smotra, — rekel je Kolumb, kateremu
so se oči močno zasvetile.

— Upati je, da kmalu dosežete svoj smoter,
gospod Kolumb, — spregovorila je ginjena gospa Be-
atrisa. — Če bodete tako dobri, da mi podrobno po¬
jasnite svoje namere, bodem vam jako hvaležna. K
sreči imamo nekaj več konj in je lahko prepustim
vam in vašemu sinu. Jaz bodem tudi jezdila, gospod
Dijego, — obrnila se je Beatrisa k svojemu bratrancu.
— Voz naj pa gre prazen . . .

Sluge so z nezadovoljnimi obrazi začeli priprav¬
ljati za odhod. Naposled je vse bilo pripravljeno in
potniki so odšli po vijajoči se gorski poti. Gospa
Beatrisa je jezdila naprej na lepem belem konju. Poleg
nje so jezdila Kolumb, njegov sin, gospod Dijego in
gospod Ferdinand. Zadaj se je pa pomikal težek voz,
katerega je spremljala šesterica slug,

Pokoreč se povelju gospe Beatrise, je Kolumb na
potu v kratkih besedah pojasnil svoje dogodke in zakaj
je poslednji čas ostavil Portugalsko in sklenil potovati
od kraljevega dvora do kraljevega dvora, da kakemu
kralju pridobi slavo odkritja najkrajše poti v Indijo,
ko ni našel niti v Genui niti na Beneškem sočuvstva
za načrte svoje.

— In sedaj upate najti podpore pri kastiljskem
dvoru, gospod? — vprašal je Kolumba gospod Dijego.

— Nadejam se, gospod Dijego, — odgovoril je
Kolumb.

— Meni se dozdeva, da ne pridete v Kordovo v
posebno ugodnem času, posegel je v besedo Ferdinand.

5*

68

— Čemu ? Meni se dozdeva, da se baš sedaj za¬
čenja najsijajnejši čas za Španijo. Združenje Kastilije
in Aragonije po poroki Ferdinanda z Izabelo utrdi
vladarstvo kristjanstva in naredi konec medsebojnim
prepirom, ki so pretresali ves otok in pospeševali
vladarstvo mohamedancev.

— Seveda, seveda, gospod Kolumb! — zaklical
je Dijego — a vi popolnoma prezirate to, da zjedi-
njena Španija sedaj nateguje vse moči svoje proti
Mavrom . . .

— In da te dni, — pristavil je Ferdinand —
dvor pojde iz Kastilije v Kordovo, da začne poslednjo
vojno proti granadskemu kraljestvu, ki je že tako
porineno v gore.

— Tem bolje morem računati na uresničenje
svojih načrtov! — zaklical je Kolumb trdno prepričan.
Zmagovalci najdejo v zmagi križa nad polumesecem
temveč veselja za razširjenje božje slave po vsej
zemlji. Dolgo težko čakam, da se izvrši, kar je od-
menil Bog in trdno verujem, da je baš zaradi tega
me božja milost rešila ob raznih viharjih in drugih
nevarnostih. Tako je bilo na pr. v znameniti bitvi
pri nosu sv. Vincencija, katere sem se udeležil pod
poveljstvom svojega bratranca „ mladega“ Kolumba,
kakor so ga imenovali, da so ga ločili od starega
admirala, ki je tudi imel moje ime. Napali smo bene-
čansko brodovje vračajoč se iz Flandrije. Bila je huda
bitka. Ladije so se tako druga v drugo zarile, da se
je začel boj z meči in pestmi mej mornarji. Bitva je
trpela od jutra do večera. Ladija, kateri sem jaz za¬
povedoval, se je bila sprijela z veliko beneško vojno
ladijo. Na nas so letele granate in kmalu je okrog
nas gorelo. Beneška ladija, ki je bila pritrjena na
našo ladijo z verigami in kljukami je tudi jela goreti,
— a vendar me je Bog nepoškodovanega rešil iz tega
plamena. Skočil sem v vodo, zgrabil plavajoče veslo,
in srečno prišel na breg, ki je bil kaki dve uri daleč.
Mari ne morem v tem videti prsta božjega? Mari bi jaz
ničevno bitje bil vreden takih znamenj božje milosti,

69

ako bi ne bil odmenjen za razširjenje božje slave in
veličanstva?

In oči Kolumbove so se zopet zasvetile. Naudu
šenje, s katerim je govoril, je nekako vplivalo na slu¬
šatelje in v njih zadušilo vsako čuvstvo nezaupnosti.

— Res je, gospod Kolumb —■ zaklicala je po
kratkem molčanju gospa Beatrisa, — pogosto smo mi
samo orodje božje previdnosti. Če tudi jaz ne morem
popolnoma razumeti naših teorij, a v srcu čutim njih
resnico in pripravljena sem njih uresničenje podpirati,
kolikor bode mi mogoče. Moja krstna botra, gospa
Beatrisa de Bobadilja, markiza de Moja, je dobro
znana s kraljico Izabelo in bode gotovo na mojo
prošnjo izposlovala avdijenco pri Njiju veličanstvih.

— Da blagoslovi in poplačaj vas presveta De¬
vica za vaše dobre namere! — rekel je ginjen Ko¬
lumb. — Nikdar ne pozabim dobrote vaše. Brez pri-
poročenja, brez pokroviteljstva in zagovorništva vi¬
sokih oseb se težko kaj doseže. Moja revščina me
sili, da hodim v ponošeni obleki in to je jedna ovira
uresničenju mojih načrtov. Vse sodi po vnanjosti in
zatorej.. .

To trenotje se je zaslišalo močno žvižganje, ki
je šlo kar skozi ušesa, in vsi so se nehote stresli. . .

— O, presveta Mati Božja! — zaklicala je Be¬
atrisa, — kaj to pomen ja.

— Le mirni bodite, gospa, to je najbrž kričanje
kake nočne tiče, — tolažil jo je Diego di Arana.

— Vendar moramo biti previdni — rekel je
Ferdinand.

— Kako se je hitro zmračilo mej našim pogo¬
vorom ! . . . Nismo li zašli ? . . . Pot je vedno slabša in
drži vedno bolje v gore . . . okrog in okrog ni sledu
obdelane zemlje ... — rekla je Beatrisa.

— Strašno žvižganje je tudi Kolumba prisililo,
da je jel premišljevati. Z jednim samim pogledom je
ogledal vso okolico in spoznal vso nevarnost polo¬
žaja. Glas, ki je prišel do njegovih ušes, bil mu je le
predobro še znan izza časa njegovih bojev z neverniki.

70

— Gotovo smo naleteli na kako četo mavriških
roparjev, od katere nimamo ničesa dobrega pričako¬
vati, — rekel je.

— Zaklinjam se |pri sv. Jakobu, vi imate prav,
gospod. — Pri tacih razmerah je najbolje, ako se vr¬
nemo — odgovori Dijego.

— Sicer pa poglejte, Arano, v kakšnem kraju
smo — reče Kolumb. — V soteski se nahajamo in to
žvižganje nidruzega, kakor znamenja roparskih straž¬
nikov, da smo jim srečno prišli v past.

— Za vraga!

Dijego je hudo pogledal Kolumba. Morda je ta
neznanec baš zaradi tega se ž njimi spustil v po¬
govor, da jih zavede v past! Kdo ve, če ni mavriški
ogleduh?!

Kolumb je vidno jasno prečital misli mladega
človeka stoječega pred njim. Mirno in dostojno je
vzdržal ta ostri pogled Diejegov. In ko je videl, da se
Dijego začenja sramovati svoje nezaupnosti je hitro
šel k gospej Beatrisi.

— Bodoči trenotki morejo biti skrajno nevarni
za življenje, gospa. Mi, gospa, moramo pred vsem vas
varovati. Pojdite s konja in zavzemite varno mesto
v sredi karavane.

O, gospod Kolumb, je ]i tako nevarno? Mari se
izpolni lahkomišljena Ferdinandova želja. O, presveta
Mati Božja, kako je strašno!

— Predvsem, — previdnost, gospa. Mi moramo
biti pripravljeni, da odbijemo napad. Pred vsem mo¬
ramo ogledati in nabasati puške.

V tem sta Dijego in Ferdinand po kratkem po¬
svetovanju pojasnila svojim ljudem, v kako nevarnost
so prišli po svoji neprevidnosti. Prigovarjala sta je,
naj se dobro drže in naj bodo pripravljeni za napad.

Potem sta šla k Beatrisi.

O gospod Ferdinand, kak hudi duh je bil v gostilni
vdahnil vam ono strašno željo, ki se sedaj izpolni.. .

— Močen krik, s katerim so dali roparji zna¬
menje, je pretrgal Beatrisi besede.

71

— Zaklinjam se pri sv. Jakobu, približujejo se,
— zaklical je Ferdinand. — Treba se je rešiti ali pa
vsaj drago prodati svoje življenje!

— Gotovo smo obkoljeni — rekel je Kolumb s
trdim glasom. — Povratek je nam odrezan. Držati se
moramo, kolikor časa je mogoče in zasesti postojanko,
ki bi nam varovala hrbet. Ta naprej moleča skala je
za to popolnoma pripravna. Pod nje varstvom lahko
pogumno počakamo in odbijemo prvi napad roparjev.
Ta čas se pa mej bojem gospej morda posreči pro¬
dreti skozi vrste roparjev.

— Kolumb ima prav, — rekel je Dijego. Sedaj
pa na delo!

Kakor se v vseh nevarnostih življenja podvrže
vse močnejšemu značaju, tako je tudi tukaj vse tiho
priznalo nad seboj oblast Kolumbovo, kateri je hladno¬
krvno postopal in dajal povelja glede zasedenja ugod¬
nejše postojanke.

Voz so hitro izpregli, mule in konje razložili in
jih tako postavili, da so bolje krili ljudi. Gospo Bea-
triso in Kolumbovega sina postavili so v sredo.

Vsi so nategovali ušesa in oči v temi, a bilo je
vse tiho.

Bila je tiha poletna noč. Lune ni bilo, le zvezde
so tam pa tam blesketale na temnomodrem nebu.
Lahek močen veter je obveval skale in obraze pot¬
nikov, stiskajočih puške v rokah in pripravljenih biti
se na življenje in smrt.

— Nevarnost je velika, gospoda, — rekel je Ko¬
lumb. Pa dosedaj nas je Bog varoval v vseh nevar¬
nostih in tudi sedaj se moremo zanašati na njegovo
milosrčnost in pomoč.

Pri teh besedah je Kolumb pokleknil in molil
kratko molitev, ki je segla do srca vsem njegovim
tovarišem. Ko so vstali, so vsi drug drugemu podali
roke. Celo različje mej gospodo in slugami je prene¬
halo v tem trenotju nevarnosti. Vsi so čutili, da je
od poguma vsacega moža odvisna njih rešitev.

A okrog je bilo tiho, kakor poprej.

72

Bilo je vse tiho po gorah ,.. No, čujte! — To
je znamenje za napad

Kakor bi bili izrasli iz zemlje, pokazale so se
na potu temne podobe. Vedno bolje so se približavale
temne sence, vedno jasneje so bili videti njih obrisi.
Kolumb je dal znamenje, da se pripravijo za strel.

— Gospoda — zašepetal je, — mi ne smemo
pozabiti, da je nam le odbiti napad, ne pa ga izzi¬
vati. Tako postopanje bi bilo za nas pogin.

V tem so se roparji previdno približali. Kolumb
jih je seštel. Bilo je nad trideset postavnih, močnih
korenjakov, oboroženih od nog do glave. Še kacih
dvajset korakov in Mavri zadenejo na zavetišče pot¬
nikov . . . Nakrat so se razbojniki umaknili in v tem
se je zaslišalo tiho pogovarjanje.

— Vidi se, da se čudijo, — zašepetal je Ko¬
lumb, — da nas niso našli na cesti. Skala nas dobro
krije . .. Sedaj ... pa pozor . ..

Napadovalci so končali svoje posvetovanje. Raz¬
kropili so se posamični na razne strani. Neki Maver
je prišel prav k skali, in dolgo gledal na kraj, kjer
so bili potniki. V gosti temi vendar ni mogel ničesa
razločiti in je že hotel iti mimo; kar je mesec pri¬
plaval izza oblaka, ki ga je dosedaj skrival in osvetil
Kolumbove tovariše. Maver se je za trenotek ustavil,
potem pa z divjim krikom tekel k svojim tovarišem.

Čez jedno minuto se je vsa druhal zbrala in
šla na potnike.

— Radi vseh svetnikov, gospoda, brzdajte vašo
gorečnost! — obrnil se je Kolumb k svojim tovarišem.
Ne streljajte, dokler ne dam znamenja.

— Mari se naj damo mirno pobiti? — rekel je
Ferdinand.

— Tudi v smrtni nevarnosti ne smemo popu¬
stiti premagovanja, — rekel je Kolumb. — Alah akbar!
— je potem glasno zaklical približajočim.

— Začudeni so se ustavili, ko so zaslišali
arabski klic

73

— Alah akbar! — ponovil je Kolumb po arabski.
— Zakaj se otroci Alaha klatijo po noči kakor šakali
in strašijo mirne potnike.

— Zakaj pa ti nazivljaš sveto ime Alahovo in
govoriš v mohamedanskem jeziku, a potuješ s tolpo
nevernikov, katere je danes Alah dal v naše roke.

— Moji tovariši so, — odgovoril je Kolumb po
arabski, — mirni potniki . ..

— Hlapci so nevernega kralja, sovražnika mo-
hamedancev . . . Umreti morajo . . . Umrl bodeš tudi
ti, ako jih ne zapustiš . . .

— Mi znamo umreti, a poprej pojde vas mnogo
v kraljestvo teme.

— Molči, neverni pes. naprej, bratje! Mavri so s
kričanjem pali na potnike mahajoč z dolgimi kindžali
in krivimi sabljami.

Kolumb je počakal še jedno trenotje, potem pa
polglasno ukazal:

— Streljajte!

Sest samokresov se je sprožilo na napadovalce.
Jeden je pal mrtev, drugi so bili bolje ali manje
ranjeni.

Nepričakujoč tacega napada, so Mavri zatulili
in umaknili se tako daleč nazaj, da so bili varni.

— Blagoslovljena bodi presveta Devica, — za¬
klical je Ferdinand, — umikajo se! .. .

— Prezgodaj se je še veseliti, — rekel je Ko¬
lumb. — Prelita kri, zahteva krvi. Se že vračajo.
Pozor, gospoda!

Začelo se je streljanje. Mavri so se razpršili in
iz daljave skušali pobiti potnike, katere je pa dobro
varovala skala. Ko so Mavri to videli, so se zopet
vkupe zbrali in začeli ročni boj.

Potniki so z meči odbijali njih jatagane. Ko¬
lumbu se je posrečilo prodreti jednega napadovalca,
kar je zaslišal vzdih v španščini in zaslišal je hro¬
penje umirajočega v hrupu bitve. Ko se je ozrl, videl
je strašen prizor. Luna je osvetlevala raztegneno Fer¬
dinandovo truplo, plavajoče v krvi...

74

— Vse je končano ! Rešite se .. . gospa !. ..
rekel je umirajoči.

— O, gospod Ferdinand ! — zastokala je gospa
Beatrisa.

Smrtno ranjeni pa že ni ničesa slišal.

— Kaj nam je storiti ? — zaklical je Dijego, ki je
neprestano na levo in desno mahal s svojim mečem.
— Poguba gospoda Ferdinanda — naša lastna po¬
guba, gospod Kolumb.

— Ne zgubimo poguma v poslednjem trenutku,
gospod Dijego. Če je nam dano poginiti, bodemo se
bili in umrli kot možaki. Še jedno sredstvo imamo:
z orožjem v rokah se prebiti skozi tolpo vragov . . .
Kdo naj pripravi konje . .. Potem pa na moje zna¬
menje skočite na konje in hitro proderite, jaz bodem
pa prikrival umikanje.

Potrebne priprave so bile kmalu gotove. Ker
Ferdinandovega trupla niso hoteli pustiti sovražnikom,
so je tudi privezali konju na hrbet.

— Jeli vse gotovo, gospoda? — vprašal je Ko¬
lumb, ki je vedno Mavre odbijal.

— Vse, gospod, odgovoril je neki sluga.

— Gospod Dijego, posadite na konja gospo Bea-
triso! . . . Tako! Sedaj še jedenkrat ustrelimo, potem
pa vas ohrani Gospod Bog! .. . Najprej!... je glasno
zaklical Kolumb.

Zaslišalo se je pet strelov, ki so že pomanjšano
druhalj zmešali in nazaj odrinili. Še jedno trenotje,
in Mavri so bili pripravljeni zopet planiti na potnike,
a poslednji so globoko zasadili ostroge v konje in
prestrašene živali so z bolestnim razgetanjem sko¬
čile naprej.

Mohamedanci so se nehote jim umaknili na obe
strani. Porabivši ta trenotek je Kolumb z mečem
planil nanje in tako preprečil, da niso potnikom mogli
zagraditi pota. Ko so Mavri se dobro zavedli, kaj se
je zgodilo in Kolumba porinili na njegovo prejšnje
mesto, so Beatrisini in njenih tovarišev konji že z
največjo hitrostjo dirjali po cesti.

75'

Roparji so v divji kletvi samo gledali za plenom,,
ki se je jim izmuznil. Nekateri so skočili na konje in
jo udrli za potniki, večina je pa okrožila Kolumba,
ki je zašel svoje novo mesto pod skalo.

— Ti bodeš poplačal sam zanje, pes! — jezil
se je vodja druhali. — Smrt tebi.

S temi besedami je Maver skočil na Kolumba
in zamahnil proti njemu s kindžalom. Kolumb se je
spretno izognil udarcu, da je le malo ranil njegovo
roko, in to trenotje je zasadil roparju svoj meč v
grlo. Kri je curkoma brizgala . . . Maver je brez moči
izpustil puško in hropeč pal na zemljo .. .

Nekaj minut so roparji stali kakor okameneli?
ko so videli smrt svojega voditelja. Potem so se pa
zopet zavedli in prijeli za orožje. Petelini na puškah
so zapokali, kindžali in jatagani se zablesketali in divji
krik se je razlegal proti Kolumbu:

— Alah! — V imenu Alahovem umaknite se
nazaj! — zaklical je neki Maver, ki je skočil naprej.
— Pasji kristijan je ubil našega voditelja ... Ga li
hočemo kar s krogljami odpraviti v pekel? Živ nam
mora priti v roke in z mučno smrtjo poplačati svoje
hudodelstvo.

— Da, da mučimo ga! — rjovela je tolpa. Ko¬
lumb je gledal smrti v obraz, a trdo je sklenil, da se
živ ne uda v roke sovražnikom. Nakrat se je oglasil
otročji glas nad njegovo glavo:

— Oče,

— Dijego! .. . Si li ti ? Mari nisi pobegnil z
drugimi ? . . .

— Ne, skril sem se tu na višini. Na skali je
štrlina, na katero se lahko pride s kočijine strehe . . .
Oče, pojdi k meni! . . . Mavri ne pridejo semkaj, zadaj
za skalo teče globoka reka!

— Reka?. . . Za Boga, Dijego skoči doli in pla¬
vaj na drugi breg! ... Ti dobro plavaš . . . Jaz pojdem
za teboj!

76

— Oče!

— Sin moj, ubogaj! je strogo zaklical Kolumb,
ki je naprej skočil na streho kočije gospe Beatrise,
potem na štrlino, katero je našel deček in naposled
prav na vrh, kjer je bil precej širok raven prostor,
nekaj korakov dolg.

Ko je zagledal očeta, je deček kakor mačka se
spustil po rebru skale k reki in prišedši do črne vode
Gvadalkvivira, je hitro jo zaplaval.

In stoječ na skali je Kolumb gledal, dokler se ni
deček zgubil v temi. Ko se je povrnil na ta kraj vrha,
ki je bil obrnen proti skali, je videl, da lezejo Mavri
drug za drugim na skalo. Ž mečem v roki je jim
hotel zabraniti prihod na vrh, a je bilo že prepozno.
Kačih dvanajst roparjev je bilo že na skali, za njimi
so pa lezli drugi, kakor kače.

— Nam ne uideš, pes' — so veselo klicali na-
padovalci. — Streljajte, bratje! . . .

Razleglo se je kacih deset samokresnih strelov.
To trenotje je Kolumb, ki je stal prav na kraju skale
,se spustil doli čez strmi rebro .. .

Ko so Mavri prišli na kraj, gledali so strmino
v podnožju skale, in niso ničesa videli in ničesa sli¬
šali. Samo valovi Gvadalkvivira so tajinstveno bučali,
kot bi se veselili, da so požrli novo žrtvo . . .

Sedmo poglavje.

V tihem pristanišču.

Solnce je oblivalo s svojimi svetlimi žarki zelene
bregove reke RioTinto ter moža in dečka, ki sta ho¬
dila po mehkej tratini. Videlo se je obema, da sta jako
utrujena in da vsak čas padeta na zemljo od utru¬
jenosti . . .

7T

— Oče! — zaslišal se je dečkov glas, — ne morem
dalje ... Ko bi le imel košček kruha!. ..

— Revček! — odgovoril je oče, — še malo po-
trpi. Morda kmalu prideva do kacega človeškega bi¬
vališča.

— Pusti me tukaj, oče!... Ti nisi še tako upe¬
han, a jaz ne morem dalje.

Deček je vzdihajoč sedel na zemljo.

— Premagaj se, sin! .. . Bog in sveta Mati Božja
bodeta nama pomagala Oddahni se malo, potem poj-
deva vkupe dalje, — kmalu prideva do ljudij!.. .

— Oj, oče, koliko časa že hodiva po tej pustini
lačna, a še žive duše nisva srečala!. ..

— Sveta Mati Božja, ki je naju rešila iz rok
mavriških razbojnikov, bode tudi sedaj nama milost¬
ljiva. Le mirno leži. .. Jaz pojdem na ta hrib in
ogledam okolico.

Ne čakajoč odgovora, je Kolumb šel na holm,
ki se je vzdigoval ob bregovih reke. To ga je stalo
mnogo truda, toda njegov trud in napori so bili po¬
plačani; jedva je ozrl se po okolici, je zaklical:

— Blagoslovljena bodi, presveta Mati Božja ...
Dijego, ondu se vidi morje in stolpi samostana! . . .

Deček je vstal in hitro šel očetu naproti.

— Oče, vidiš li samostan? Tam nama dajo
kruha! Naprej oče, naprej!

To ni bilo lahko. Če tudi je bližina samostana
dala potnikoma poguma, pa vendar je utrujenost za¬
htevala svoje, in deček je šel vedno počasneje in
počasneje.

— Le napni svoje sile, sin moj!.. . Vidi se že
samostan.

— Pa moram še na holm!

— Le pogum, dete moje! Naju čaka jed in po¬
čitek . . .

— Deček si je prizadeval, da ne bi ostavil
očeta; napel je poslednje sile, in lezel na holm, a to
je končno premagalo njegove sile in s tihim vzdihom
Pal je na tla.

78

— O, — sveta Mati Božja, umira! Pomagajte!
.— je obupano zaklical Kolumb in pal na kolena
zraven sina.

Nedaleč od samostanske ograje pod senco holma
je sedel s knjigo v roki prileten menih prijaznega
obraza. Ko je zaslišal klic, je pustil knjigo na kam¬
niti klopi in šel k potnikoma.

— Z Vama bodi Gospod Jezus Kristus! Kaj se
je zgodilo ? .. . vprašal je Kolumba.

— O Moj Bog, umira, umira! Hitro požirek vode
in košček kruha za mojega sina! — vzdihnil je ne-
.srečni oče.

— Takoj! Takoj!

Privzdignivši škrice svoje dolge halje je dobri
.brat stekel v samostan in hitro povrnil se nazaj.

— Tu je vino in košček kruha! Nagnil se je in
.previdno vlil nekaj kapel vina v polodprta usta deč¬
kova. Krepčujoča pijača je takoj pokazala svoj uči¬
nek; dosedaj zaprte dečkove oči so se takoj malo
odprle in začudeno pogledale meniha.

— Ubogo dete, — rekel je menih. — Ti si
aitrujen in lačen ... Jej ... tu je kruh!...

Dijego je hitro posegel po kosu kruha in jedel.

Menih je radovedno pogledal Kolumba, in ko je
videl, da se tudi on od utrujenosti komaj drži na
nogah, je tudi njemu ponudil krepčujoče pijače.

To trenotje je k mali skupini prišel drugi menih
poštene vnanjosti. Zaslišavši šum njegovih korakov,
je prvi hitro vstal in poklonil se. Kolumb je sledeč
njegovemu primeru se tudi spoštljivo priklonil pri-
.šedšemu.

Poslednji je radovedno in s čuvstvom gledal
tujca, katera, kakor se je kazalo, vzlic njiju slabi
•obleki in upehanosti nista pripadala nižjim slojem
človeške družbe.

— Vi, gospod, — obrnil se je h Kolumbu, —
.ste najbrž le slučajno prišli v tak položaj ... Bliža
.se že večer, — pojdite v naš samostan, da se ondu
.odpočijete, predno nadaljujete pot!

79

— Radi mojega sina jaz rad in hvaležno vsprej-
mem vaše povabilo, prečastitljivi oče, — odgovoril je
Kolumb — če le vaš predstojnik dovoli.

— Ne bojte se, gospod, — rekel je smehljajoč
se menih, — jaz sam sem prijor samostana Janez
Peres de Marčena.

Kolumb in njegov sin sta šla v samostan, kjer
je jima sam predstojnik odločil sobo. Bila je jako
prostorna in iz nje oken se je videlo na morje. Kakor
očaran se je Kolumb ustavil pri oknu. Pogled na
morje je oživel v njegovi duši njegove načrte in glo¬
boko je vzdihnil, ko se je spomnil, kako ga preganja
nesreča.

Prijor je to opazil.

— Oprostite moje vprašanje, gospod, zakaj je
pogled morja tako vas užalostil? — vprašal je Kolumba.
— Od kod ste ? Vaše narečje kaže, da ste tujec!...

■— Prav imate, prečastiti oče, — je žalostno od¬
govoril Kolumb, — tujec sem, in vedno ostanem
menda tujec mej ljudmi.

— Kaj je vas pripeljalo semkaj?

— Jaz sem mornar iz Genue in moram prositi
kakor za milost, da bi kralji prevzeli te dežele, ka¬
tere jim hočem darovati.

— Kaj? . . . Sem li prav slišal? Vi jim hočete
darovati dežele?

— Da, prečastiti oče, verjamite mi!

— Povejte jasneje, gospod! Dežele se ne jemljo
iz žepa, a vaša obleka je, oprostite gospod, v velikem
nasprotju z vašimi besedami.

— Prav imate, častitljivi oče; vse sodijo po
vnanjosti, a včasih je pa v slabi lupini dobro zrno!

Prijor se je zamislil.

— Vaše besede in izrazi, gospod, kažejo veliko
premišljenost in bogate življenske skušnje, katere
vzbujajo zanimanje. Rad bi vas poslušal, a poprej
prosim, da se preoblečete in z jedjo okrepčate.

Na predstojnikov ukaz prinesli so Kolumbu novo
obleko in pogostili njega in njegovega sina s prostim

80

ali tečnim obedom. Po obedu je potem Marčena po¬
vabil svojega gosta na vrt. Tu se je začel mej njima
prijateljski pogovor. Vse, kar se je skrivalo v duši
velikega človeka, se je hitro izlilo v njegovih besedah
in našlo tem več sočuvstva, ker je bil prijor mož ve¬
likega znanja. Ker je bilo v sosedstvu primorsko
mesto Palos, katerega prebivalci so se bili proslavili
s svojo podjetnostjo in strastjo k morskim potova¬
njem, je pater Marčena se bil strastno poprijel učenja
zemljepisja in mornarstva. On je popolnoma razumel
in srčno sočuvstvoval z načrti in sanjarijami mor¬
narjevimi. Ko je Kolumb jel pripovedovati poslednje
dogodke svojega življenja, kako se je on spustil v
Gvadalkvivir, da je ušel ujethištvu, kje je našel
sina, kako sta tri dni se potikala brez hrane in na¬
posled našla gostoljubni samostan, — se globoko gi¬
njeni prijor ni mogel več vzdržati in je krepko stisnil
Kolumbu roko.

Kolumbovi načrti so prijorja tako zanimal’, da
je drugi dan vstal s solnčnim vzhodom in poklical k
sebi znanega svetopisca, zvezdoznanca in prirodoslovna
Garsia-Fernandeca iz Palosa, da vkupe ž njim pre¬
trese Kolumbovo idejo.

Dobivši povabilo, je Fernandec prišel v samo¬
stan Rabida in močno so ga osupnila premišljevanja
in dokazi Kolumbovi.

— Vaši načrti, gospod, so dobro premišljeni in
ne more se reči, da ne bi bili izvršljivi, — rekel je
Kolumbu. — Paloški mornarji, mej katerimi je več
izvedenih in pametnih ljudij, so se že večkrat izrekli
blizu v takem smislu. Tako je pripovedoval star
mornar iz Palosa, da jih je bil nekoč vihar tako daleč
zanesel proti severozapadu, da so videli nos Klir na
Irskem na vzhodu, in tukaj je morje, če tudi je bil
silen veter, bilo popolnoma mirno, kar jih je pripe¬
ljalo na misel, da je blizu kaka suha zemlja.

— Se li prepričal o resnici svojega domnevanja ?

— je goreče vprašal Kolumba.

81

— Žal, — da se ni upal dalje voziti na zapad.
Bal se je, da ga prehiti zima, — bilo je v avgustu
— da za zmirom zamrzne njegova ladija z nalo¬
ženim blagom vred.

— Vi se morate predstaviti dvoru, gospod Ko¬
lumb, in razložiti svoje načrte našemu kralju in kra¬
ljici. Neki notranji glas mi pravi, — vmešal se je
prijor, da dosežete svoj namen. Pustite svojega sina
pri meni, vzgojeval ga bodem, vi pa delajte za svoj
veliki smoter.

— Jaz sem trdno sklenil, svoje načrte predložiti
kraljevski dvojici, — odgovoril je Kolumb. — Žal, da

50 se vsi moji zemljevidi in spisi zgubili ob posled¬
njem nesrečnem dogodku, in treba je časa, da jih
obnovim.

— Zato vam daje naš samostan najlepšo prilož¬
nost, — je živo odgovoril prijor. — Prepričali ste naju
o istinitosti svojih domnevanj in samostan La Rabida

51 bode štel v čast imeti vas za svojega gosta.

— Jaz z veseljem vsprejmem vašo ponudbo, —
zaklical je Kolumb, — in Bog naj vas poplača za vaše
dobrote! Ostal bodem pri vas in pridno bodem delal!
Sedaj sem prepričan o uspehu svojega dela.

Kolumb je bival v samostanu in neprestano iz¬
deloval svoje načrte. Prijor in GarsijaFernandec sta
mu pomagala po svojih močeh. Semtertja so prihajali
stari mornarji iz Palosa, da so se pogovarjali z Ge-
nučanom in mu povedali, kaj so že vse sami opa¬
zili, kar je vedno bolje in bolje utrjevalo njegove
zaključke.

Tako je minola jesen in zima. V tem je Kolumb
dobil novega privrženca v osebi vojvode Medina-Celi.

Medina-Celi in Medina-Sidonija imela sta ob
obrežju morja deželi, ki sta bili kakor kaki manjši
kraljestvi. Ta dva vojvodi sta bila bolje kraljeva va¬
zala, kakor podložnika, in če je bila vojna, pripeljala
sta na bojišče svoji vojski, katerim sta sama zapo¬
vedala. Jeden iz njiju je postal goreč zagovornik Ko¬
lumbov. Hotel je že sam Kolumbov načrt privesti do

82'

izvršitve s tem, da bi Kolumbu dal štiri ladije, a se
je bil premislil.

— No, gospod Kolumb, — zaklical je po daljšem
premišljevanju, — kakor sem tudi samostojen, a po¬
dobna ekspedicija je vredna kralja. Podjetje je preveč
veličastno, da bi je prevzel na lastno odgovornost
tudi tako neodvisen podložnik, kakor sem jaz. Pred¬
staviti se morate vsekako Izabeli in Ferdinandu in
jaz si bodem prizadeval ju prepričati in pregovoriti,
da vsprejmeta vašo ponudbo.

Prijor Janez Peres je tudi imel vpliv pri dvoru.
Ko je izvedel uspeh dogovorov Kolumbovih z vojvodo
Celi je zaklical:

— No torej se odpravite k dvoru in spremlja
naj vas blagoslov božji in blagoslov presvete Marije
Device. Jaz imam pri dvoru vplivnega prijatelja v
osebi brata Ferdinanda de Talavera, prijorja samo¬
stana Prado in duhovnika kraljice Izabele ... Za Di-
jega bodite brez skrbi, on najde v samostanu pribe¬
žališče in očetovsko skrb .. .

——

Osmo poglavje.

Senca In svetloba.

S priporočilnima pismoma od vojvode Medine
Celi-ja ministru financ in od prijorja kraljičinemu du
hovniku je Kolumb srečno prišel v Kordovo, kjer je
kraljevska dvojica bila v vojnem taboru.

Srce je velikemu Genučanu jako bilo, ko je šel
izročiti priporočevalno prijorjevo pismo kraljičinemu
duhovniku Ferdinandu de Talavera. Slišal je že, da
je kraljičen duhovnik kaj malenkosten človek, in ni
prijatelj smelemu vzletu mislij, kateri je bil priprav¬
ljen izročiti slednjega svobodnomislečega inkvizaciji,

83
ki se je bila ravno vpeljala v Španiji. Ne brez te¬
žav je dosegel, da ga je duhovnik vsprejel, in napo¬
sled je bil pred Talavero, ki ga je pazno ogledaval
od glave do nog.

— Vi imate pismo do mene? — vprašal ga je
neprijazno duhovnik. — Bi ga ne bili mogli dati
komu mojih ljudij.

— Meni je na tem, da pismo izročim osebno
vam, prečastiti oče, pa tudi te zemljevide in zapiske.

— Dajte semkaj.

Duhovnik je razpečatil pismo in je čital sem-
tertja mračno pogledujoč Kolumba stoječega pred
njim. Naposled je pismo bilo do konca prečitano.

Brat moj v Kristusu, prijor samostana La Ra-
bida, — spregovoril je Talavera z ostrim glasom, —
me prosi, da bi govoril za vas pri njiju veličanstvih.
No, žal, jaz kaj podobnega storiti ne morem. Mari
morem jaz sedaj vznemirjati kralja in kraljico, ko
napenjata vse sile, da uničita hudobne Mavre, Mulo
in Mohameda Boabdilja? Mari je mogoče, da bi v
takem času mogel odvračati kraljevo zanimanje in
prositi sredstev za usresničenje načrtov neznanega
mornarja, — načrtov, ki so poleg tega še jako sum¬
ljivi in fantastični.. .

— Ko so pa vendar osnovani na istinitih dej¬
stvih — rekel je dostojno Kolumb.

— Jaz zmatram za istino, — odgovoril je kra¬
ljičin duhovnik, — kar se vjema s svetim pismom, in
nikakor ne morem priznati za resnico fantastičnih
načrtov, ki naravnost nasprotujejo krščanskim ver¬
skim resnicam!

— Nasprotujejo krščanskim resnicam?! — za¬
klical je Kolumb, in uprl v patra svoje blesteče oči.
— Vi se hudo motite v tem slučaju. Moji načrti me¬
rijo na razširjenje krščanstva mej neverniki in bla¬
ginjo cerkve in zatorej ne morejo nasprotovati sve¬
temu pismu, tej opori vsakega kristijana!

Odločnost in globoko prepričanje, ki ste zveneli
v Kolumbovih besedah, sta porazili patra. Še jeden-
6*

84

krat je radovedno ogledal Kolumba in njegovo slabo
obleko, potem pa suho rekel:

— Jaz se ne morem smatrati za nezmotljivega,
ne morem Citati v srcu človeka, v koliko se vjemajo
besede njegove z mišljenjem srca, — jaz stvar pre¬
puščam sveti inkviziciji, ki bo začela svoje delo v slavo
in rešenje države. Jedino, kar morem reči, je, gospod,
— da sedaj ni pravi čas, da bi vznemirjali veličan¬
stvi s takimi načrti, kakor je vaš. Počakajte ugod¬
nejšega časa!

— Vi vsaj ne hočete prečastiti oče, — zaklical
je Kolumb z dostojnostjo, katera ga ni nikdar zapu¬
stila, — odvrniti njiju veličanstvi od presojevanja
mojih načrtov? Jaz jih že gojim 18 let in zdaj naj še
čakam na nedoločen čas.

Patrovo čelo se je zmračilo,

— Povedal sem že vam, kako mislim, — in če
tudi nerad razžalim svojega tovariša prijorja samo¬
stana Rabida, vendar bodete morali počakati. . . Sedaj
so na vrsti važnejše stvari, katerih ni mogoče odri¬
vati. Pridite drugi pot in tedaj bodemo videli, kaj
bode mogoče storiti.

— Jaz se torej ne morem zanašati na vašo
daljšo podporo in moram prepustiti nebesom, da raz¬
vnamejo plamen te resnice, ki je zvišje položena v
mojo dušo.

S temi besedami se je Kolumb poklonil duhov¬
niku in pripravil se na odhod. Pater je začudeno
gledal za njim. Tako samozavest pri taki revni
obleki!... To je čudno nepojasnjivo.

— Um se je zmešal temu Genučanu od ved-
nega premišljevanja o jednem in istem predmetu, -—
mrmral je menih, kimajoč z glavo. — Zmešalo se
mu je od domišljije, in smatra se za orodje božje pre-
vidnasti! Hočem li o njem poročati kralju in kraljici ?
To je vprašanje! .. . Ne, ni treba.. . Počakam naj, da
pade Granada in jaz postanem granadski nadškof. ..
Tedaj bode še le čas pečati se z zemljepisnimi hipo-

85

tezami Genučanovimi in mojega tovariša rabidskega
prijorja! . . .

Samogovor patrov je pretrgal prihod jednega
samostanskih slug.

— Njega kneževska milost, nadškof toledski,
Peter Gonzales de Mendoza je ravno kar prestopil
prag samostana.

— Nadškof toledski! To je imeniten gost, treba
ga je brez odlašanja vsprejeti.

Pater še ni mogel oditi iz sobe, ko se vrata ši¬
roko odpro in notri pride postaven mož v oklepu in
orožju, kar je jako nasprotovalo z rudečo obleko pre-
latovo. Smelo in ponosno je šel toledski nadškof k
kraljičinemu duhovniku, kateri si je prizadeval pri¬
jazno ga vsprejeti.

— Vaša svetlost, skazali ste mi preveliko čast...
začel je Talavera nizko se klanjajoč.

— Pustiva ljubeznjivosti za drugi pot. Vidite,
da sem zamenjal škofovsko palico s kopijem in kot
priprost vitez prišel v Loho za kraljem, da dobim ž
njim slavno zmago križa nad polumesecem. Mavriška
Loba je pala in nadejamo se bolje, kakor koli, da
vzamemo Granado.

— Loba li je v naših~ rokah?

— Da, vzeli smo jo. Žal, da smo jedva odpraz-
novali zmago, kar pride novica, da se je Galicija
spuntala pod vodstvom grofa Lemosa.

— To je jako žalostna novica.

— Seveda. Čuditi se moramo, s kako odloč¬
nostjo kraljeva dvojica zasleduje svoje smotre. Nedajoč
si odpočitka, kralj in kraljica hitita povsod tja, kjer
je treba njiju prisotnosti. Dokler kralj ostane v Lohi,
misli kraljica potovati v Salamanko, da bode osebno
vodila oboroževanje vojske za pomirjenje Galicije.

Vi jo bodete spremljali kot duhovnik in jaz vam
moram odkritosrčno povedati, da .. .

Roka nadškofova je mej razgovorom prijela
zemljevid Kolumbov, priložen k pismu rabidskega

86

prijorja, katerega je pustil Kclumb pri kraljičinem
duhovniku.

— Ej, — pretrgal je svoj govor, — kako umeten
načrt zemlje v podobi dveh polukrogel. Jako umetno!
Jaz bi ne bil mislil, da se vi zanimate za zemljepisje
in pripadate k privržencem nove hipoteze, ki naravnost
nasprotuje naukom sv. Laktancija.

— O, vaša svetlost, kako morete o meni kaj
tacega misliti! Kako zvezo more imeti Ferdinand
de Talavera z domišljijami nekega sanjača, ki je pri¬
nesel te črteže s pismom rabidskega prijorja, v ka¬
terem me poslednji prosi, naj sporočim te domišljije
njega veličanstvu.

— Kakšne domišljije so pa to? — vprašal je
nadškof, ki se je jel za stvar zanimati.

— Njiju veličanstvi hoče obogatiti še z jednim
kraljestvom.

— Kraljestvom?! Vi govorite v ugankah.

— To je fantazija Genučana, kateri se imenuje
sam Kolumb. Misleč, da je zemlja okrogla, hoče jo
obiti od zapada proti vzhodu. On se nadeja, da tako
najde krajši pot v Indijo in odkrije v neomejenem morju
neznane nam dežele in otoke z neizmernimi zakladi.
Vse obeta prinesti v dar kroni kastilski in aragonski,
ako njiju veličanstvi dasta sredstev, da se izvrši eks¬
pedicija za njegova odkritja.

— To je jako lepo ! Vojna je izpraznila kraljevsko
blagajnico. Tako odkritje bi proslavilo njiju veličan¬
stvi in napolnilo državno blagajnico!

— Seveda, če se načrti Genučanovi posrečijo, —
rekel je kraljičini duhovnik. — Toda njegova teorija
nasprotuje naukom svetih cerkvenih očetov in zato
bi bilo dobro, da se poprej predloži v pregled duhov-
skemu sodišču najsvetejše inkvizicije in se še le
potem sporoči kralju in kraljici.. .

Ko sta se nadškof in kraljičin duhovnik pogo¬
varjala mej seboj, je Kolumb potrtim srcem šel po
ulicah; zatopljen v misli, ni se nič menil, kaj je okrog
njega, kar ga nakrat pokliče znani glas:

87

— Gospod Kolumb, ste li vi?

— A, gospod Dijego! Vi ste se torej srečno re¬
šili napada Mavrov?

— Da vsled vaše prebrisanosti in pogumnosti!

— A gospa Beatrisa?

— Ona se je tudi rešila in iz vsega srca želi
videti vas.

— Je li gospa Beatrisa sedaj v Kordovi?

— Žal, da je ni. Kraljica potuje jutri v Sala-
manko in gospa Beatrisa je odšla,s kraljevsko nadzor¬
nico markizo Mojo, da vse pripravita za njen prihod.
Pa povejte, gospod Kolumb, kako ste se rešili, in kako
da vas najdem v Kordovi.

— Kako sem se rešil, gospod Dijego ? To bi bilo
dolgo pripovedovati, a v Kordovo sem prišel poga¬
njat se za uresničenje svojih načrtov, kar pa žal
slabo kaže.

In Kolumb je v kratkih besedah opisal svoje
neuspehe in žalostni uspeh obiska pri kraljičinem
duhovniku.

— In to pismo vojvode Medine Celija, — bode
najbrže imelo ravno tak uspeh.

— To pismo je adresovano na ministra financ
Alonza de Kvintanilja.

— Kaj je pa zaradi tega?

— Mari ste pozabili, da ste z nevarnostjo za
lastno življenje branili pred razbojniki njegovega lju¬
bega sina Ferdinanda?

— Mari je bil Ferdinand sin finančnega ministra ?

— Seveda, gospod Kolumb.

— To so tako žalostni spomini, da mi gotovo
ne zagotove prijaznega vsprejema.

— Vi se motite, gospod! Kolikor jaz vem, se
vas starec s hvaležnostjo spominja in sedaj, ko izro¬
čite to pismo, in Beatrisa porabi za vas ves svoj
vpliv, bode vaš uspeh zagotovljen. Zato pa treba iti
v Salamanko, kjer sta sedaj Kvintanilja in Beatrisa.
Hočete iti z menoj ? . . .

88

Po jednotedenski poti sta Dijego in Kolumb
prišla v Salamanko. Prvi je takoj predstavil potnika
Kvintanilji, kateri ga je zares vsprejel z očetovsko
prijaznostjo ...

— Kar morem jaz storiti v vašo korist, storil
bodem vse — mu je goreče zatrjeval minister. —
Samo malo morate počakati. Kralj in kraljica sta
tako preobložena z različnimi poročili in predlogi, da
bi vsprejela vaše načrte le z nezaupanjem. Ne obu¬
pajte, gospod! Kralj Ferdinand je dober poznavalec
ljudij in bode dobro presodil vas in vaše načrte. Člo¬
vek, ki postavi v nevarnost življenje za koga dru-
zega, kakor ste vi storili za mojega sina, se ne bode
bavil s sanjarijami, — kralj to razume in bode ocenil
vaše zasluge.

— Blagorodni gospod, vi me obkladate z neza¬
služenimi pohvalami.

— Ne, gospod, jaz ne govorim praznih fraz. Vi
ostanete pri meni in se podrobno dogovoriva o vsem.

Kolumb je vsprejel gostoljubni predlog s srčno
hvaležnostjo.

— No, gospod, zaklical je Dijego, ko sta bila
sama v jako lepi sobi, katero so odkazali Kolumbu v
hiši Alonza de Kvintanilja, — mari nisem imel prav?
Mari Alonzo ni istiniti vitez?

— Da ga blagoslovi presveta Devica! Kako
hočem vas zahvaliti za vašo dobroto do mene?

— Mene zahvaliti, gospod? Zakaj pa? Uslugo
za uslugo! Pa hitiva k gospej Beatrisi; kako bode
vesela, videti vas nepoškodovanega in zdravega!

Odpravila sta se, in kmalu sta prišla do biva¬
lišča markize Moje.

— Morava li videti gospo Beatriso? — vprašal
je Dijego de Arana jednega služabnika.

— Gospa Beatrisa sprehaja se po vrtu in takoj
jej sporočim o prihodu gospodov .. .

In služabnik se je hotel oddaljiti.

— Počakaj, dragi moj! — zaklical je Dijego za
njim. — Midva sva dobra gospejina znanca, celo so-

89

rodnika in če nama pokažeš pot, hočeva presenetiti
gospo s svojim prihodom.

Sluga se je obotavljal.

— Bojim se, da bi se gospa ne jezila, — opomnil
je. Gospoda naj rajši . . .

— Ne boj se, — pretrgal mu je besedo Dijego
in dal mu v roko zlat denar. — Midva prevzameva
vso odgovornost!

Pogled zlata je imel mogočen vpliv. Sluga se je
globoko priklonil in šel naprej kazoč pot. Kmalu so
prišli v lep park.

— Še jedenkrat te zahvalim, zaklical je Dijego.

— Sedaj sama najdeva pot in poiščeva Beatriso.

— Kakor vam ugodno gospoda, samo potegnite
se zame, ko bi markiza de Moja se kaj name jezila.

Le brez skrbi bodi, ničesa se ti ni treba bati!

— rekel je Dijego.

Sluga je odšel.

Sedaj je šlo za to, da najdeta gospo Beatriso v
tem laberintu stezic. Pojdiva najprej, gospod Kolumb,
zanašajoč se na svojo srečno zvezdo.

— Prešla sta nekoliko drevoredov, pa brez
uspeha in hotela sta se že vrniti, kar je Kolumb za¬
gledal neko damo sedečo na klopi v nekem prečnem
drevoredu.

— Poglejte, Dijego, ondu sedi neka dama.

— Ona je. Približajva se jej, ne da bi kaj opa¬
zila. To se bode čudila!

— A Beatrisa bi se utegnila prestrašiti, — rekel
je Kolumb.

— O, ona ne spada mej bojazljivce! — Pojdiva,
Pojdiva!

Kolumb je šel za Dijegom. Beatrisa je zamišljeno
sedela v senci palm. Lahko jutranjo obleko zapeta
prav do grla, malomarno ogrnen z dragoceno kožuho¬
vino obšit plašč sta še očitneje kazala njeno lepoto.
Lepe črne kite, ki so se vile izpod pokrivala in me-

90

lanholičen pogled njenih velikih očij so spominjali
na Matere Božje italijanskih mojstrov. Presenečena
Kolumb in njegov potnik sta se ustavila .. .

V tem je pa Beatrisa, ne meneč, da jo kdo opa¬
zuje, raztreseno črtala s tanko palčico nekake podobe
po pesku Nakrat je pala nekoga senca na stezo, ka¬
tero je solnce obsevalo, Beatrisa je hitro privzdignila
glavo in opazila oba tovariša.

— Krištof! — se jej je izvil glasen glas iz prsi.

Kolumb je nehote se zganil. Jeli prav slišal?
Ne, ne!... Dijego je pa presenečen gledal na svojo
sorodnico, katero je pri nepričakovanem pojavljenju Ko¬
lumba povedala svojo tajnost, in sedaj stala mirno,
in kakor bi se sramovala oči, povešala na zemljo.

Naposled je premagala svojo bojazljivost in trdno
pogledala Kolumba in se veselo nasmejala.

— Gospod Kolumb, — zaklicala je ljubeznjivo,
oprostite moje čudno vedenje in pripišite je začudenju,
ko sta tako nepričakovano prišla! To je gotovo si iz¬
mislil moj bratranec, ki je prijatelj vseh mogočih
presenečenj.

— Oprostite, oprostite, mojo nerodnost, — od¬
govoril je Dijego ki je bil v zadregi, — jaz sam
čutim . ..

— Dobro, dobro, — je smejajoč se pretrgala
njegova opravičevanja; ko smo dobili našega rešitelja,
ne smemo biti prestrogi.

Kolumb je silno razburjen vedno molčal, a ni
obrnil očij od Beatrise. Še le, ko se je poslednja obr¬
nila naravnost k njemu, mogel je spregovoriti.

— Povejte hitro, hitro, kako se je vam posre
čilo, rešiti se — zaklicala je.

— Le vprašajte, gospa Beatrisa, — odgovoril je
Kolumb. Povedati vam hočem vse, kar se vam zdi
vredno zanimanja.

— O ne, gospod, povejte sami podrobno vse. Jaz
hočem vedeti vse . . . vse!

— Vse? — ponovil je tiho Kolumb, ki ni mogel
obrniti svojih očij od Beatrise.

91

Ta bister pogled je zopet vzbudil rudečico na
Beatrisinih licih in ona je v zadregi povesila oči.

To je zapazil Dijego, a ni bil niti ljubosumen
niti jezen na Genučana, katerega je sam semkaj
pripeljal. . .

— Povejte gospej vaše dogodke! — je rezko
pretrgal neprijetno molčanje.

Kolumb se je naposled premagal in začel je go¬
reče in naudušeno pripovedovati. Ko je končal, je
Beatrisa, ki ga je poslušala z velikim zanimanjem,
obrnila se k njemu z novim vprašanjem, prizadevajoč
še izvedeti vse podrobnosti njegovih prizadevanj za
uresničenje načrtov njegovih.

— Da je Alonzo de Kvintanilja vam odprl svojo
hišo, to je seveda velik korak k uspehu, a vsa naša
prizadevanja bodo vendar zaman, ako ne premagamo
kraljičinega duhovnika Ferdinanda de Talavero

— „Mi ne zmagamo!" —zaklical je Dijego zrna-
jajoč z glavo. — Pa vi, gospa Beatrisa, gotovo ne
morete ničesa storiti.

— Tako mislite, gospod Dijego? Morda se pa
motite ?...

— V vsakem slučaju se ne spodobi plemeniti
kastilski dami mešati v take stvari, katerih rešitev
spada razsodbi učenjakov, — je opazil Dijego ne
brez jeze.

— A še nespodobneje je, da blagorodna dama
vsprejema posete kavalirjev brez nadzornice! — za¬
klical je za hrbtom star ženski glas.

— Oh, teta markiza! — rekel je Dijego, ki je
stopil k starki in jej poljubil roko. — Vi, draga teta,
bodete pač oprostili, da sem se predrznil proti vsem
pravilom dostojnosti, semkaj pripeljati gospoda Ko¬
lumba, ki je nam rešil življenje? Beatrisa ne zasluži
očitanja, jaz sam sem kriv in pripravljen sem pretr¬
peti zasluženo kazen.

No, dobro, Dijego, — odgovorila je markiza in
omehčal se je njen nevoljni obraz. — Vsekako bi

92

bilo bolje, ko bi ne rušili zakonov svetovne spodob¬
nosti. — Oh, to je gospod Kolumb? .

Radovedno je pogledala Kolumba; revna njegova
obleka ni mogla vzbujati velikega spoštovanja do
njega, a ozirajoč se na njegovo vedenje, je prijazno
mu prikimala z glavo.

— Vi, gospod, vedno lahko računate za našo
hvaležnost. Obrnite se k mojemu dvorniku, on pora¬
čuna z vami.

— Teta, markiza, — zaklical je Dijego in pre¬
trgal jej besedo.

— Gospa markiza de Moja! — je prestrašeno
zaklicala Beatrisa.

— Vpokojite se otroci? — opazila je markiza.

Gospodu je potrebna hvaležnost bolje gmotna,
nego samo besede. Ni li tako gospod?

— Seveda gospa markiza bi imela popolnoma
prav, ko bi imela opraviti s človekom, kateri vse ceni
po denarjih, odgovoril je Kolumb z dostojnostjo. Opro¬
stite, imam malo časa in zatorej se poslavljam.

Hladno se je poklonil markizi, potem se je pa
obrnil k Beatrisi.

— Oprostite, blagorodna gospa, če sem jaz dal
povod, da so vas karali. Nadejam se, da mi ohranite
prijazen spomin, če tudi morda ne prestopim več
praga te hiše. . . .

— Ne govoriti tako, gospod Kolumb! — prosila
je Beatrisa. Teta ni vedela ....

Do globočine srca vznemirjeni Kolumb je v tem
že šel k izhodu parka.

93

Deveto poglavje.

Nepričakovan uspeh.

Razžaljenje Kolumba po markizi de Moja je iz¬
gnalo iz njegove glave vse drugo, kar se je zgodilo
v njeni hiši, ne izvzemši prvotnega globokega vtisa,
kateri je nanj napravilo to, da ga je Beatrisa bila
tako presrčno vsprejela. Ves se je udal svojim znan¬
stvenim delom in težko je čakal dne, ko bode mogel
stopiti pred vladarja Kastilije in Aragonije s svo¬
jimi načrti, upi in prošnjami. Ta dan se je vedno od¬
mikal. Če si je tudi prizadeval Alonzo de Kvintanilja,
da izposluje svojemu gostu vsprejem pri kraljici Iza¬
beli, vendar se mu ni posrečilo, njegova prizadevanja
je prekrižal sovražni vpliv markize de Moja in pa
kraljičinega duhovnika Ferdinanda de Talavera ...

Polen žalostnih mislij šel je nekoč Kolumb po
ulicah salamanskih. Nakrat se je blizu njega oglasil
večerni zvon. Pobožno se je odkril in pogledal okrog,
iz katere cerkve prihaja ta klic k molitvi in videl je,
da je pred veliko cerkvijo sv. Štefana, v katero je
šla tolpa pobožnikov. Čuteč potrebo molitvene to¬
lažbe, je Kolumb se pomešal mej ljudi in ko je prišel
v cerkev, je pokleknil pred podobo matere božje in
prosil njene pomoči. Potolažen in okrepčan z molit¬
vijo, je Kolumb že hotel vstati, ko je zraven njega
pokleknila neka dama. Njen obraz je bil zakrit z
gostim pajčolanom, a njena postava zdela se je
Kolumbu znana, in klečeč dalje je uprl bistre oči
na neznanko. Dama je povesila oči in lahak klic za¬
čudenja zaslišal se je izpod njenega pajčolana.

— Gospod Kolumb - — zašepetala je — jaz mo¬
ram govoriti z vami. Pojdite skozi stranska vrata,
pridem kmalu za vami . ..

Kolumb je prikimal z glavo, vstal in šel proti
stranskim vratom. Kmalu je vstala Beatrisa —- ta je
bila — globoko se priklanjajoč pred podobami, je
šla na ono mesto, kjer jo je čakal Kolumb.

94

— O, gospod Kolumb, zakaj se nas tako ogib¬
ljete, — je rekla proseč.

— Mari je prijetno, dati se poniža vati? — od¬
govoril je z očitanjem.

— Sveta Marija Devica, jaz nisem ničesa kriva.
Koliko sem že pretrpela . . . zaradi vas ...

— Zaradi mene? gospa. Kako hočem to umeti?

— Vi mislite, da ne vem, kako si Alonz de K vin-
tanilja prizadeva, da bi vam izposloval avdijenco pri
kraljici, ali vedno brez uspeha? Jaz vse to vem in
se mučim, a ne morem pomagati rešitelju svojega
življenja. Toda le imejte potrpljenje, obljubila sem
vam svojo pomoč, in zaklinjam se pri Mariji Devici,
da bodem to storila ne ozirajoč se na vse ovire! .. .

— Kaj pa vi hočete in morete storiti gospa?
Proti meni je vse, kakor bi se bil svet zarotil, da mi
zapre pot!

— Jaz še sama ne vem — odgovorila je s čuv-
stvom — a nekaj govori v mojem srcu, da sem jaz
poklicana vam pogladiti pot do slave. Jutri pride sem
kralj in ž njim toledski nadškof Peter Gonzales de
Mendoza, veliki kardinal, katerega imenujejo tretjega
kralja španskega po njegovem vplivu pri dvoru. Na
njegov prihod jaz stavim svoje nade. On je bil nekdaj
prijatelj mojega očeta in najbrž vam iz spomina na
to prijateljstvo ne odreče pomoči . . .

— Kakor so tudi dobre vaše namere, gospa, —
rekel je Kolumb, — pa jaz vendar moram vas pro¬
siti, da ničesa ne storite, kar bi utegnilo vzbuditi
kake slabe govorice o vas. Svoje načrte sem posvetil
nebesom in od ondu pričakujem pomoči.

— Tako je, gospod, a rok vendar ne smemo dr¬
žati križem, temveč delovati moramo z vsemi silami,
— odgovorila je goreče Beatrisa.

Kolumb je hitro pogledal Beatriso, a je nehote
povesil oči pred njenim plamtečim pogledom. Ni
mogel premagovati čuvstev, ki so se ga polastila,

95

prijel je za roko gospo Beatriso ter jo jel poljubljati

Tretji dan po prihodu kralja v Salamanko, je
veliki španski kardinal Peter Gonzales de Mendoza
sedel v svoji sobi za pisalno mizo in delal opazke na
karti Galicije, ki je ležala pred njim, po tem kakeršna
poročila je dobil. Stvar je šla slabo, in kardinal, ki
je bil bolje vajen sukati meč, kakor pa pero, je bil
jako nevoljen.

— Zaklinjam se pri sv. Jakobu, ni lahko sestaviti
po teh podatkih jasnega načrta puntajočih se krajev.
Ko bi jaz imel izvedenega človeka pri roki.

Z vzdihom se je zopet lotil dela, a jedva je na¬
redil nekaj črt, že ga moti prihod služabnika.

— Kaj je? — vprašal je nevoljno kardinal.

— Neka dama želi videti vašo svetlost.

— Povej jej, da imam delo!

— Sem jej že rekel, a ona noče ničesa slišati,
in posili hoče avdijenco pri vaši svetlosti.

— To mora biti kaj odločna oseba. Kaj je sto¬
riti? Jeli povedala svoje ime?

— Ne, ga noče povedati.. . Dala mi je prstan
z naročilom, naj ga pokažem vaši svetlosti.

— Prstan? Pokaži ga!

Služabnik je podal prstan. Jedva je veliki kar¬
dinal ga vzel v roke; je skočil kvišku.

— Sveta Mati Božja, to je moj prstan, katerega
sem bil dal gospodu Enrikecu! Prepeljite takoj notri
gospo!

Služabnik je odšel in kmalu so se vrata odprla
in na pragu se je pokazala lepa postava gospe Beatrise.

Veliki kardinal jej je hitel naproti.

— Vi imate ta prstan, ki vam, gospa, vselej
odpre vrata kardinalova! — zaklical je ljubeznjivo.
Smem li vprašati, od kod ste ga dobili.

— Dobila sem ga iz rok mojega pokojnega
očeta, vaša svetlost.

96

— Vi ste torej hči nepozabnega mojega mla¬
dostnega tovariša.

Beatrisa se je molče poklonila

— Kje je sedaj vaš oče?

— Pred jednim letom mi je umrl v revščini in
pomankanju.

— Zakaj ni poiskal mene in me poprosil za
pomoč ?

— Bil je preveč ponosen. Ne bil bi vzel milo¬
ščine, naj mu je še tako hudo šlo.

— In vi ste tedaj v težavnem položaju? —
vprašal je s sočuvstvom kardinal.

— Ne, sedaj tega ne morem reči. Vsled smrti
strijca z materine strani sem podedovala znatno pre¬
moženje. Sedaj sem pod varstvom markize de Moja,
a čez nekaj mesecev neha varuštvo in bodem samo¬
stojna vlastelinka.

— Tako torej vas osoda ne preganja .. . Kako
da vas nisem nikoli našel v markizini hiši?

— Jaz sem še le nedavno preselila se k njej,
Vaša svetlost, je ta čas vedno spremljala kralja in
ž njim delila nevarnosti vojne.

— Tako je, gospa. . . Kako je vaše ime ?

— Beatrisa.

— Tako, mila Beatrisa, usedite se in povejte
meni vse o vašem očetu in kar je vas prepeljalo
k meni.

Beatrisa je sedla na povabilo kardinalovo in opi¬
sala je v kratkih besedah, kako je oče umrl in kaj
je doživela v gorah Siere Nevade.

— In, vaša svetlost, — končala je, — prišla
sem prositi za tega tujca, kateri mi je rešil življenje.
On, kateri se ni pomišljal zastaviti svoje življenje za
našo rešitev, že mnogo let dela načrte dostojne
kralja, a ne more jih uresničiti. Na vsakem koraku
delajo se mu ovire, da bi ne mogel dobiti avdijence
pri kralju.

— Vi ste vzbudili v meni veliko zanimanje —
rekel je vidno vznemirjen kardinal, smehljajoč se, ko

97
je videl, da je dama vznemirjena. — Kako je pa ime
vašemu rešitelju in načrtarju.

— Krištof Kolumb ga imenujejo.

— Krištof, Kolumb, to ime mi je že nekako
znano! Kje sem ga že slišal? . ..

Veliki kardinal se je zamislil. Nakrat se je pa
udaril po čelu.

— Se že spominjam! To je gotovo oni Kolumb,
ki je pred nekoliko časa prinesel kraljičinemu duhov¬
niku pismo od prijorja rabidskega samostana. On
predlaga, da se odpravi ekspedicija, kateri bi bil
namen, najti pot v Indijo in odkriti nove dežele na
zapadu.

— Prav imate, vaša svetlost!

— In vi, gospa, odobrujete njegove načrte?

— To je velika ideja, katero je Kolumbu vdihnil
Bog sam! — odgovorila je naudušeno Beatrisa in
uprla svoje lepe oči v kardinala.

— Tudi, če domnevanja Kolumbova, kakor sem
slišal od kraljičinega duhovnika, nasprotujejo krščan¬
skim naukom?

— To ne more biti, vaša svetlost! — zaklicala je
prepričano Beatrisa. — Videti je bilo treba, s kako po¬
božnostjo in vero je prosil varstva nebes za sebe in
za vse sopotnike pri našem dogodku v Sieri Nevadi.
Človek, ki zna tako moliti, mora biti pravi kristijan,
in se ne bode ničesa lotil, kar bi nasprotovalo učenju
cerkve Kristusove!

Veliki kardinal je začudeno gledal gorečo zago¬
vornico Kolumbovo.

— Dobro, dete moje, — rekel je naposled in
stisnil roko Beatrisi. — Pokličem k sebi tega Genu-
čana in pregledam načrte njegove. Ce dokaže, da v
njih ni ničesa, kar nasprotuje naukom svetih očetov,
in resnicam kristijanske vere, ga rad predstavim
njiju veličanstvoma.

— Tisočkrat vas zahvalim, vaša svetlost!

7

98

Veliki kardinal je čutil, da je lepa ročica, katero
je držal v rokah, se tresla, pogledal je v obraz Bea-
trisi, ki je bil zažarel.

— Vi se jako zanimate za tega Genučana, dete
moje, — rekel je kardinal prijazno in resno; — a jaz
svetujem, ne udajajte se prijetnim nadam, ki so po¬
gosto goljufljive.

— Če mu, vaša svetlost, skažete svojo milost,
tedaj . . .

Beatrisa je umolknila in povesila oči.

— Če je le vreden naše pozornosti in milosti,
je bode dobil. Kje je sedaj ?

— Vživa gostoljubnost gospoda Alonza de Kvin-
tanilja.

— V takem slučaju Genučan sedaj takoj meni
lahko koristi. Tu sem se pripravil, da napravim za
kralja zemljevid puntajoče se Galicije. Gospod Ko¬
lumb bode to hitreje in bolje izdelal, kakor bi jaz.
Poleg tega je to najboljši pot k temu, kar ste vi
prosili 1

— Seveda, vaša svetlost! — zaklicala je naudu-
šeno Beatrisa in poljubila roko kardinalu.

— In vi gotovo želite, da najin razgovor ostane
tajen ?

— Vi čitate v mojem srcu, kakor v odprti knjigi,
vaša svetlost Čitali ste celo to, kar se nisem upala
povedati.

No sedaj pa le pojdite, dete moje! Nad vami
bodi vedno milost našega Gospoda Jezusa Kristusa.
Če bode vam česa treba, spomnite se prijatelja va¬
šega očeta; storil bodem vse, kar je v moji moči.

Očetovski je kardinal objel Beatriso in jo peljal
do vrat. Jedva je odšla Beatrisa, kar je kardinal po¬
klical svojega slugo; zbral črteže in opombe razme¬
tane po njegovi mizi, zapečatil jih v velik zavitek in
k njim pridejal pismo gospodu de Kvintanilja.

— Nesite takoj to pismo k gospodu Alonzu de
Kvintinilja.

99

Sluga se je nizko priklonil in hitel izpolniti
dano naročilo.

Ne malo začuden vsled nepričakovanega pisma
kardinalovega je gospod Alonz hitel k Kolumbu.

— Poglejte, gospod Kolumb, — je veselo za¬
klical, ko je vstopil v sobo svojega gosta; tukaj je
pismo od mogočnega tretjega kralja Španije z vpra¬
šanjem glede vaših zemljepisnih načrtov in s prošnjo,
da mu narišete zemljepis puntajoče se Galicije, da jo
predloži kralju.

— Od velicega kardinala?

— Od njega samega, — odgovoril je Alonz. —
Ob jednem vas prosi, da osebno prinesete k njemu
črteže, da vas bolje spozna. Dobili smo igro.

— Vsekako so se moje nade zopet oživele, bla¬
gorodni gospod, — rekel je Kolumb in srčno stisnil
roko gostoljubnemu gospodarju, in nehote seje spomnil
poslednjega razgovora z Beatriso.

— To je vse njeno delo! — je tiho šepetal, ko
je bil zopet sam v sobi. — Ona je moj angel varuh !. ..

Čez dva dni je bil Kolumb že v sobi gospoda
kardinala z gotovim zemljevidom.

— Mojsterski ste naredili svoje delo, gospod
Kolumb. Vidi se, da mi niso preveč hvalili vaše
spretnosti! — zaklical je kardinal, ogledujoč zemljevid.

— Prav z mladosti sem se učil risanja zemlje¬
vidov, vaša svetlost, — je skromno rekel Kolumb.

— Vsekako, gospcd, — nadaljeval je kardinal,
— ste velik mojster v svojem delu in če so vaši na¬
črti, o katerih sem slišal, le za polovico tako točni
in jasni, kakor je ta črtež, ne bodem se obotavljal,
predložiti jih njiju veličanstvoma. Toda jaz sem sli¬
šal, da se vzlic učenju cerkve držite misli, da je
zemlja okrogla. Vidite v 103. psalmu čitamo: „Nebo
pokriva zemljo" in apostol Pavel primerja' zemljo s
šotorom. Bi li bilo to mogoče, da je zemlja okrogla?

— Vaša svetlost, oprostite, — odgovoril je Ko¬
lumb, če vas na to opozorim, da proroki in apostoli
niso bili zemljepisci, in so rabili izraze, ko so bili

100

tedaj v navadi. Jaz sem se z marljivostjo učil sve¬
tega pisma, a nikjer nisem ničesa našel, kar bi na¬
sprotovalo moji teoriji, pač pa sem v njem zajemal
novo vspodbujenje k daljšemu izučavanju prirode.
Če stojim pred vami in se brez bojazni pripravljam raz¬
vijati svoje načrte, storim to za to, ker se spominjam
prerokovanja Izajije: ,_In zbero se z vseh koncev
zemlje vsi narodi in plemena in bodo združeni pod
znamenjem Odrešenikovim“. Kje, vaša svetlost, vpra¬
šam vas, nahaja se nasprotje z mojimi načrti? Mari
se do konca sveta nimajo izpolniti prerokovanja in
se evangelij oznanovati po vseh koncih zemlje.

— To je res, gospod, — odgovoril je kardinal.
— Jaz sem že skoro prepričan o istini vaše teorije
in čez nekoliko dnij vam bodem izposloval priložnost,
da bodete svoje načrte razložili njiju veličanstvoma.
Če se vam veliko delo posreči, bode to največji uspeh,
katerega je dosegel kak kristijanski vladar, in Ferdi¬
nand in Izabela bodeta najsrečnejša vladarja.

Kolumb je odšel od kardinala popolnoma zado¬
voljen in srečen. Drugi dan je že dobil ukaz, da se
ima nemudoma oglasiti pri dvoru, da se predstavi
njijinima veličanstvoma.

Odločeni čas je Kolumb prišel na dvor. Skromno
pa vendar z zavednostjo svoje vrednosti, je stopil v
spremstvu velikega kardinala pred vladarsko dvojico.

— Gospod Kolumb, — je prijazno rekla kraljica,
ko je Kolumb spoštljivo se približavši podnožju pre¬
stola pokleknil, — vstanite! Toledski nadškof je go¬
reče priporočil nama vašo ponudbo, moj soprog, kralj,
in jaz sama, sva želela videti človeka, ki nama obeta,
proslaviti vladanje z novimi odkritji, katera ne bode
le zboljšala gmotnega stanja dežele, temveč tudi slu¬
žila v spreobrnenje nevernikov k pravemu Bogu, ki
ga še ne poznajo.

— Vaše veličanstvo, — odgovoril je Kolumb, in
se spoštljivo priklonil pred kraljevsko dvojico. Srce
moje je prenapolnjeno s hvaležnostjo do vas in do
kralja, vašega soproga. Najvišji naj mi bode porok,

101

da moji načrti niso le izmišljotine praznega uma,
drugače bi se tudi ne bi upal približati stopnicam
prestola. Zato se pa trdno nadejam, da mi njiju ve¬
ličanstvi izkažeta milost, katere prosim!

— Vaši predlogi, gospod — začel je kralj s
svojo navadno hladnostjo, — so vredni vse pozor¬
nosti, a vendar je mnogo proti njim, kajti presegajo
meje vseh dosedanjih poskusov

— Jaz se udano upam oporekati vašemu veli¬
čanstvu, — odgovoril je Kolumb in opozoril na od¬
kritja Portugalcev. — Mari ta odkritja niso jasno
pokazala tega, kar se je poprej zmatralo za nemogoče
in nezaslišano? Zakaj bi mi obupali o uspehu, ko
imamo pred seboj tako očividne podatke?

Kolumb je v kratkih ali jasnih besedah raz¬
ložil svoje načrte. Malo znan z dvornimi običaji
je govoril z naudušenjem in resnostjo, ki je segla
globoko v srce poslušalcem. Kraljica Izabela je ga¬
njena do dna srca pazljivo in prijazno poslušala od¬
ločnega naudušenca. Kralj Ferdinand se je zanimal
za njegovo teorijo, a on se je bolje premagoval in
ni kazal svojega zanimanja, če tudi naposled se ni
mogel vzdržati, da bi ne bil dal znamenja odobrenja.
Načrti Kolumbovi so razvneli v njem slavoljubje.
On je že videl, kako je njegova slava zatonila slavo
Portugalcev, kako se je blagajna napolnila z zlatom
iz novih odkritih dežel. Na videz je pa ostal hladen
in miren.

Ko je končal Kolumb svoj govor, je nastalo
molčanje, katero je pretrgal kralj.

— Vaši predlogi so drzni, gospod Kolumb, —
rekel je, — in če tudi vaša domišljija vas utegne
predaleč zapeljati, vendar se mi zdi, da so vaši na¬
črti osnovani na naučni podlagi in podatki. Sedaj
je treba vaše predloge predložiti razsodbi učenjakov
in poslušati njih mnenje, predno se lotimo organiza¬
cije ekspedicije, katero priporočate. V vsakem slučaju
se bodemo spominjali vas in bodemo hvaležni za
vaše predloge.

102

— Jaz tudi zahvalujem vas, gospod — za¬
klicala je kraljica, — za nam skazano zaupanje in
odkritje vaših načrtov. Če tudi jih ne morem oceniti
z znanstvene strani, vendar so v meni vzbudili veliko
zanimanje in pripravljena sem v soglasju s kraljem
delovati na njih uresničenje.

— Pri tacih okoliščinah moja prevzvišena gospa
soproga gotovo ne bode imela ničesa proti temu, da
se ta stvar naznani pradskemu prijorju Ferdinandu
de Talavera! — rekel je kralj obrnivši se h kraljici.
— Naj on skliče, znanejše zvezdoznance, sveto- in zem-
Ijepisce na posvetovanje, da vkupe s Kolumbom
pretresejo njegove načrte.

— Jaz se popolnoma strinjam z vami, odgovo¬
rila je kraljica — in seveda bode Kolumb znal do¬
kazati pred gospodo znanosti resnične svoje teorije!

Kolumb se je nizko poklonil in bil milostno
odpuščen.

Deseto poglavje.

Pred zastopniki znanosti.

Minolo je nekaj dnij. Kralj in kraljica sta se že
pripravljala na vojno za pomirjanje puntajoče se Ga¬
licije, ko je Kolumb dobil pismo od velikega kardi¬
nala, da se bode čez malo dnij razpravljal njegov na¬
črt v dominikanskem samostanu sv. Štefana v pričo
zastopnikov vseh znanostij: zvezdoznancev, zemlje-
piscev, matematikov in bogoslovcev. Hkratu je pa
Kolumb dobil povabilo od najstaršega profesorja bo¬
goslovja dominikanca Dijega de Deca, naj se preseli v
samostan za ves čas zasedanja zbora učenjakov, kar
mu je bilo jako prav, ker je Kvintanilja moral po
kraljevem odhodu vrniti se v Kordovo.

103

Ko je Kolumb naznanil svojemu gostoljubnemu
gospodarju o dobljenih pismih, se je Alonz razveselil,
da se veliki kardinal udeležuje te stvari, a na drugi
strani pa ni mogel zatreti slabe slutnje, ker je Ferdi¬
nand de Talavera imenovan predsednikom temu zboru.

— Slabo je vsekako, — zaklical je, — da je
kralj imenoval ravno Talavero predsednikom zboru.
On je vaš nasprotnik in si bode na vse načine pri¬
zadeval, da vam škoduje.

— Nadejam se na Boga, — odgovoril je Ko¬
lumb, — sicer bode pa junta sestavljena iz učenih,
naprednih ljudij, o katerih se nadejam, da bodo moje
načrte nepristranski presojevali.

— Da vam pomaga Presveta Devica! — odgo¬
voril je Alonz, — vsekako si zapomnite, da je moja
hiša odprta temu, katerega imam za prijatelja.

„ Drugi dan se je Kolumb preselil v samostan
sv. Štefana, kjer so ga vsprejeli z velikim veseljem.
Tukaj je preživel nekaj dnij nestrpljivo čakajoč dne,
ko bodeta znanost in vera govorili poslednjo besedo
o njegovih teorijah. Ker je kraljevi dvor bil ostavil
Salamanko in ž njim vsi njegovi zagovorniki, se je
Kolumb čutil zapuščenega, a vendar se je pripravljal,
da o vsem orožju stopi pred zastopnike znanosti.

Naposled se je zbrala junta v prvo zasedanje.
Kolumba so z navadnimi ceremonijami pripeljali v
dvorano in Ferdinand de Talavera je naznanil, da je
junta se otvorila.

Kolumb je radovedno pogledal po dvorani. Okrog
sebe, neznanega mornarja in poleg tega še inozemca,
je videl zastopnike raznih znanostij in duhovne dosto¬
janstvenike. Na obrazih večine se je čitala nezaup-
nost in predsodki glede njegove teorije. Zadosti je
bilo, da je duhoviti mornar le jedenkrat pogledal po
dvorani, da je spoznal, da ga njegovi sodniki imajo za
sleparja in domišljavca, katerega sleparijo je le treba
dobro razkriti. ..

— Gospod Krištof Kolumb, — razlegel se je
m ej občnim molčanjem glas predsednika, ki je pre'

104

trgal žalostna opazovanja Kolumbova. — Vi opirate
svoje načrte, katere ste predložili njiju veličanstvoma,
na podatke trojne vrste: 1.) na prirodo samo, 2) na
avtoriteto znanih pisateljev, 3.) na pričevanja mornarjev.
Za nas je tudi najugodneje, da se držimo tega reda.
Zato predlagam, da pojasnite zboru, v koliko sama
priroda potrjuje vašo teorijo.

— Zaslišavši poziv prijorjev, je Kolumb vstal
in pripravil se za govor.

— Jaz imam težko nalogo — začel je s tre¬
sočim glasom, ki je bil vedno trši in trši — veliko
nalogo, dokazati resničnost svojih teorij pred tako
učenim zborom in visokimi učenjaki opirajoč se na
prirodne pojave, vendar se lotim tega, zanašajoč se na
pomoč Najvišjega, ki more slabost premeniti v moč.

Po teh uvodnih besedah so nekateri člani junte
drug drugemu nekaj pošepetali. Kolumbovemu po¬
gledu ni odšlo, da mu je večina zbora nasprotna.
To pa vendar ni zbegalo govornika, temveč je še po-
vekšalo njegovo odločnost in govoril je vedno odloč¬
neje in pogumneje.

— V soglasju s prirodnimi prikaznimi je zemlja
trdo telo in ima podobo krogle in obstoji iz suhe
zemlje in morja. Ker je okrogla, je mogoče zemljo
obiti z zapada na vzhod, ali z vzhoda na zapad.

Kolumb je prenehal govoriti, da bi videl, če
bode kdo ugovarjal trditvi njegovi. Našlo se je dosti
ugovarjalcev.

— Po vaši teoriji, gospod Kolumb, — rekel je
jeden bogoslovcev, — morejo biti ljudje, kateri hodijo
po glavi, kvišku moleč noge. Zaklinjam se pri sv.
Frančišku, taka uredba stvarij ne more biti ničesar
druzega, kakor otroška izmišljotina !. . .

— Jaz se tudi usojam izreči proti teoriji go¬
spoda Kolumba — pristavil je drugi član junte, —
opozarjam ga na sledeče besede sv. Laktancija: —
„Mari ni neumnost misliti, da se kje nahajajo protinožci,
ljudje, ki hodijo po glavah z nogami kvišku, in kje
rastejo drevesa z vrhi proti zemlji in s koreninami

105

kvišku, da kje ne gre dež in sneg doli, temveč gori
itd. Kaj imate reči proti temu, gospod Kolumb?

— Učeni možje, naj oproste, — odgovoril je
Kolumb trdno, — če jaz s stališča zemljepisnih pre¬
iskav ne morem priznati izrekov svetih očetov za
neoporečne. V vsem, kar se tiče vere, se jim popol¬
noma podvržem, a njih nazorov o svetu pa ne zrna-
tram za nezmotljive.

Te besede, katere je izrekel Kolumb s popolnim
in trdnim prepričanjem, so vzbudile občno začudenje.
Z začudenjem, ki je bilo že podobno strahu, so se
nekateri kar prekrižali. Kaj slišijo ? Sveti cerkveni
očetje se ne zmatrajo za nezmotljive! To je nezasli¬
šano, strašno! To je pravo krivoverstvo! Sam pred¬
sednik se je oglasil proti predrznemu svobomišljencu.

— Vi vidite, gospod Kolumb, — je rekel strogo,
— kako ste nas vznemirili s svojimi predrznimi, da
se huje ne izrazim, nazori. Vi, jedva znani mornar,
se upate oporekati mnenju svetih očetov, tej trdni
podlagi, na kateri toliko let stoji vera in znanost!
Pa vi s tem ne oporekate le svetemu sporočilu, tem¬
več tudi svetemu pismu, kajti mi čitamo v psalmu,
»da je nebo podobno razpetemu šotoru" in sveti Pavel
v svojem listu do Hebrejcev primerja nebo s šotorom,
razpetim nad zemljo.

Ko je zaslišal Kolumb tako obdolženje, se je
ponosno postavil in pogumno pogledal v zvitega me¬
niha.

— Jaz nikakor ne mislim pomanjševati svetega
poročila, ne svetega pisma. Od Boga naudahneni pi¬
satelji so gotovo povedali samo resnico, toda niso
rabili tehničnega jezika, katerega rabijo učenjaki, tem¬
več so se vedno držali jezika, navadnega mej ljudmi,
da bi njih delo bilo vsem dostopneje. Častiti gospod
predsednik me je opozoril na izreke psalmista Davida
in sv. Pavla, a jaz pa opozorim na četrto Ezdrino
knjigo in prerokovanje Izajije, kjer se naravnost go¬
vori o neznanih deželah onostran morja. Tako, go¬
spoda moja, moja teorija nikakor ne nasprotuje sv,

ion

pismu, temveč se popolnoma vjema z njega notranjim
globokim smislom.

— No, dobro! — rekel je pobiti Talavera. — če
je tudi dokazana okroglost zemlje, a njen obseg mora
biti tako velik, da bi za pot okrog nje se potrebo¬
valo najmanj tri leta. Ti, ki pojdejo na tako poto¬
vanje, morajo končati od glada in žeje. Za tako dolgo
pot se ni mogoče preskrbeti s pijačo in jedjo.

— Glede obsega zemlje, vaša prevzvišenost >
moram omeniti, da je Ptolomej računal polutnik na
24 delov po 15 stopinj Od teh 24 delov jih je znanih
15 in Portugalci so s svojimi odkritji na zapadu od¬
krili še jeden del, tako da ostaje neznanih še osem
delov, to je tretjina zemljine okrožnosti ali 120°, v
katerih je morje in suha zemlja.

— Koliko bode po vašem mnenju morja in suhe
zemlje? — vprašal je jeden svetni učenjak.

— Ptolomej trdi, častiti gospod, — odgovoril je
Kolumb vesel, da je razprava prišla na znanstveno
podlago, — da je šestina zemlje suha, pet šestin pa
vode. Jaz pa mislim, da moramo nekoliko premeniti
to trditev in priznati, da je mnogo več suhe zemlje.
Jaz se držim v tem slučaju mnenja Aristotela in
Seneke, kateri trdi v peti knjigi svojega, prirodopisa,
da je mej zapadnim bregom Spanjske in vzhodnim
bregom Indije morje tako ozko, da ga je mogoče
preiti v nekaterih dneh. V tem smislu se izreka tudi
Plinij starši, in iz duhovnih pisateljev se Ezdra v 4
knjigi izreka, da je le sedmina zemlje pokrita z vodo.

— No, to je jako malo — rekel je učenjak, —
vi se ne opirate na nobene dokaze, temveč samo na¬
vajate dokaze, katere je zbral kardinal Kambre Peter
de Ejlji v svojem delu „Imago mundi“. Vsekako je
treba ~priznati to dejstvo, da je razprostiranje morja
mej Španijo in Indijo popolnoma neznano, ker da¬
našnji čas še ni izmerjeno, a v prejšnjih zemljepisnih
delih ne nahajamo o tem nobenih jasnih podatkov
glede tega vprašanja, vsaj smešani izreki Aristotela,

107

Ezdre in Seneke ne morejo veljati z znanstvenega sta¬
lišča za take podatke.

Kolumb je čutil opravičenost tega ugovora in
hotel se je braniti, a ni še odprl ust, tako hitro mu
je vzel besedo predsednik.

— Koliko so opravičena mnenja učenih go¬
spodov, — je s hudobnim smehljajem opomnil Tala-
vera, — vi pač tudi sami spoznate, gospod Kolumb.
Vaše teorije, kolikor izvirajo iz same prirode stvarij,
so popolnoma pobite in ne morejo v nikomur vzbu¬
diti želje za tako potovanje. Kateri mornar bi šel na
pot na predloge tacih nezanesljivih podatkov? Kateri
vladar bode pač dal znatno svoto denarja pri naj-
dvomljivejših nadah na uspeh.

— Dobro, dobro! — sbšalo se je od vseh
stranij.

— Če tudi je priznano, da je zemlja okrogla, da
morejo biti na drugi strani tudi naseljene dežele —
pristavil je jeden učen menih, — a ne smete poza¬
biti, da stari modrijani, na katere se tako radi skli¬
cujete, gospod Kolumb, trdijo, da tja ni mogoče priti
zaradi neznanske vročine polutnikovega pasa!

— Po Epikurovem mnenju — pristavil je drugi
učenjak, — ima zemlja podobo krogle, a je samo na
severni strani obljudena in samo na jedni strani ob¬
dana z zrakom, na drugi strani je samo zmešnjava,
propad in brezmejno morje!

— In če vi tudi pridete, gospod, res do teh
dežel ali bregov Indije — vprašal je hudomušno tretji
ugovarjalec, a vi se ne bodete mogli vrniti, vas bodo
ovirala izbočenost zemlje, ki dela goro, na katero ne
bodete mogli tudi pri najugodnejšem vetru.

Kolumb je vstal in svetlimi očmi pogledal na
zbrane. Čutil jo zopet pred seboj trdna tla in zmož¬
nost, da sijajno zavrne svoje protivnike, kateri za¬
prti v svojih samostanih niso vedeli za preiskave
novega časa in za zemljepisne uspehe.

— Preučeni gospodje — začel je, — oprostite,
ako vaših ugovorov ne zmatram za utemeljene. Proti

108

sklicevanju na stare modrijane, vam lahko navajam
mnenje drugih nič manj učenih mož starega časa.
Sam sveti Avguštin pravi, da je tropični del pač
obljuden s pošastmi, — kar pomenja, da je ondu
življenje le mogoče. Janez Damaskin, Beda in drugi
pretresajoč vprašanje o tem, kje se nahaja zemski
raj, govore, da je bil v čudežni deželi na vzhodu,
tako daleč od naših obljudenih dežel in tako visoko,
da je skoro dosegel mesec in ga niso mogli pokriti
valovi vesolnega potopa; po njih zatrjevanju je bil
raj blizu polutnika in je imel zdravo in milo podnebje.
In res, gospoda moja, ti modri očetje svete cerkve
so imeli prav. Jaz sem bil že prestopil polutnik, bil
sem že v novoodkriti deželi Svetega Jurija dela Mina
v Gvineji, katera leži že daleč za črto vročega pasa,
pa ne le, da sem se mogel vrniti, temveč našel sem
ondu obilje ljudij, gromadne množine sadja, žitnih
rastlin in živil. Iz lastne skušnje lahko zagotovljam,
da na polutniku ne pada ogenj z neba, morje ne
kipi, in se ljudje in živali počutijo tako dobro, da
se bolje ne morejo. Če tudi se valovi ob viharju vzdi¬
gujejo kakor gore, pa vendar ladije ondu plavajo, in
se ne razbijejo. Zaradi tega zmatram mnenja pre¬
častitih gospodov za neutemeljeno in mojo teorijo
potrjujem s skušnjami in preiskavami sovrstnikov.
To se ne pravi, velečastiti oče, — obrnil se je k
Ferdinandu de Talavera — voziti se ne na slepo srečo,
to se ne pravi denar proč metati, temveč tukaj se
gre za to, da se lotimo dobrega dela v slavo božjo
in v korist človeštva.

Naudušen v borbi za svojo ljubljeno idejo, se
je Kolumb ves premeni!. Oči so se mu svetile in
njegov glas je prešinjalo tako iskreno prepričanje, da
so vsi nehote bili prisiljeni udati se tej veliki oseb¬
nosti.

Zbor je molčal. Nikdo se ni več upal ugovar¬
jati prostemu, neznanemu mornarju, katerega mo¬
gočni duh je kot orel plaval v ozračju znanosti, ko
se je bil osvobodil temnih predsodkov.

109

Nakrat je vstal dominikanec Dijego de Deca.

— Jaz ne vem, gospod Kolumb, — začel je jako
naklonjeno govoriti — v koliko se zvezdoznanci in
zemljepisci vjemajo z vašimi dokazi, a jedno čutim
— da se ta, ki je tako kakor vi presvetljen z božjo
milostjo ne more podvrgavati navadnemu človeškemu
merilu. S tega stališča se jaz čutim popolnoma pre¬
pričanega o resničnosti vaših idej in zmatram pre-
tresovanja o vprašanju o prirodi stvarij za končano
in predsednika junte prosim, da dovoli nam, da pre¬
idemo k pojasnjevanju daljših dokazov.

— Ima li od gospodov kdo še kaj omeniti ? —
vprašal je Talavera.

Nikdo se ni oglasil.

— Sedaj proglašam pretresovanja o prvi točki
za končano. Sedaj so na vrsti mnenja pisateljev.
Prosim gospoda Kolumba, da preidemo k tej točki!.. .

Kolumb je vstal in v znamenje soglasja pri¬
kimal z glavo.

— Prehajajoč k dokazom učenih pisateljev, —
začel je, ko je malo pomislil, pred vsem vas opo¬
zarjam na slovstvene podatke, zajete iz del starih
grških in latinskih modrijanov in prirodoznancev ...

— Znate li stare jezike? — mu je zbadljivo
pretrgal besedo Talavera.

— Malo, — odgovoril je govornik, ki se ni
mogel vzdržati lahkega smehljaja. — Sprva sem
proučaval klasike v italijanskih, španskih in portu¬
galskih prevodih, a s časom sem jih pa čital tudi v
izvirniku.

— Znanje jezikov še ničesa ne dokazuje, —
rekel je zadeti predsednik; — a vi ste morali imeti
Pri rokah vam potrebna dela. A kje ste jih dobili?
Ce tudi je tiskarstvo že precej razširjeno, a vendar
je tiskano še jako malo naučnih knjig, in so tako
drage, da je zanje treba jako mnogo trositi.

— Poleg tega pa še mnogi pisatelji kakor Ari¬
stotel in Strabon, niso izdani v izvirniku, — je opazil
jeden izmej učenih menihov.

110

— Vidite, gospod Kolumb, kako ste torej mogli
te pisatelje Citati v izvirniku? — je nasmehljivo
vprašal predsednik. — Aristotel in Strabon sta pa
očeta zemljepisja.

— Vendar sem ju prečita!, — odgovoril je Ko¬
lumb ne brez hudomušnosti. — Aristotelova dela
„0 nebu“, „ Vremenoslovje" in »Živalstvo" so mi
dobro znana v latinskem prevodu iz arabščine in v
izvirniku. Moji učeni tovariši v samostanu La Ra-
bida so mi zelo ustregli, ko so mi odprli zaklade
svoje knjižnice.

Prirodoznanska in zemljepisna dela Aristotelova
— se je vmešal vmes Dijego de Deca — so jako raz¬
širjena v rokopisih. Latinski prevod Strabonov je iz¬
šel v Rimu 1467. leta. Plinij in Seneka sta tudi že
pred nekaterimi leti izšla tiskana, in ni nič čudnega
in neverjetnega, če ja je čital gospod Kolumb.

Predsednik je malo nejevoljno pogledal Kolum¬
bovega zagovornika in nato se obrnil k Kolumbu:

— No, dobro, gospod! .. . Navedite nam vaše
dokaze.

— Tako začnem z Aristotelom, — spregovoril je
Kolumb. — V drugem delu njegove knjige „0 vesol¬
stvu", katerega je razložil Avereos, je jasno povedano,
da se v nekaterih dneh pride po morju v Indijo z
zapadnega brega Afrike ali iz Kadiksa.

— Jaz moram opomniti gospodu Kolumbu, —
rekel je jeden član junte, — da delo „0 vesolstvu"
niti ni Aristotelovo, temveč Posidonijevo, kakor so
pokazale novejše preiskave.

— To, gospod, je še vprašanje, — zaklical je
Dijego de Deca, in to vprašanje še daleč ni rešeno.
Sicer pa mislim, da je v tem slučaju popolnoma brez
pomena, kdo je to delo pisal.

— Zame to nima posebnega pomena, — rekel
je Kolumb, — zame je le to važno, kar je v tem
delu povedanega. V knjigi „0 vesolstvu" nahajamo
ta le odstavek: Očividno je, da zemlja ni samo
okrogla, temveč ima podobo krogle, drugače bi na tako

111

neznatnem obsegu ne kazala tolikega različja. Zato
tisti nimajo tako napako, ki trdijo, da se del suhe
zemlje, ki leži ob Herkulesovih stebrih, drži Indije in
se na vsej zemlji nahaja le jeden ocean. To se tudi lahko
sklepa iz tega, da so v Afriki in Indiji sloni iste vrste".
Dalje se pravi v delu „MirabiIia auscultata", katero
tudi po pravici ali po krivici priprisujejo. Aristotelu, se
navaja v 84. poglavju ta le odstavek: „Govori se, da
so onostran Herkulusovih stebrov našli Kartaginci
zapuščen otok, kateri ima mnogo gozdov, rek, razno¬
vrstnih sadežev. Ta otok je od celine nekaj dnij
vožnje po morju oddaljen. Ker so se nekateri Karta¬
ginci naselili na tem otoku zaradi njegove rodovit¬
nosti, je pod smrtno kaznijo prepovedano Kartagin-
cem pripovedovati o tem otoku, da bi prebivalci tega
otoka ne mogli napraviti kake zarote proti Karta-
giniji in škodovati njenemu blagostanju" . ..

Kolumb je prenehal.

— Taki izreki sumljivih pisateljev, — je rekel
hitro Talavera, — nimajo nikakega pomena in so
šteti v ono vrsto pravljic, kakor pripovedke o zgub¬
ljeni Atlantiki, Hesperidskih vrtih, o Meroni in Otoku
Blaženstva. Ne nadlegujte nas, gospod Kolumb s ta¬
kimi stvarmi in navedite tehtnejših dokazov.

— Vi imate to za izmišljotine, velečasti gospod
predsednik, — zaklical je Kolumb ne brez sarkazma,
— in te izmišljotine niso druzega, kakor pojavi vse-
svetnega duha. Vera oživja, dvom pa ubija. Največje
stvari, ki so se kedaj zgodile na zemlji, izhajajo od
vere. Po čem se je ravnal Andrej Bijanko, ki je na
svojem zemljevidu, ki je izšel 1448., naznačil otoke
Zelenega Nosa, predno so jih odkrili Portugalci? Bi
vi to označenje Bijankovo tudi zmatrali za prazno
izmišljijo? In dobro se je obneslo v dejanju!... Pe¬
ljalo je ves narod na pot odkritij novih dežel. ..

— V obče vi utegnete imeti prav, — razlegel se
je glas jednega svetnih zemljepiscev — ali vendar člo¬
veška domišljija ne sme igrati prevelike vloge v živ¬
ljenju in v znanosti. Mnogi še dandanes verujejo, da

112

se nahajajo otoka sv. Brandana in Antila in pa otok
sedmih mest, nahajajo se zaznamovani celo na zem¬
ljevidih, a vendar je v novejšem času dokazano, da
se ti otoki ne nahajajo.

— Jaz se ne morem strinjati z velespoštovanim
gospodom — odgovoril je Kolumb — poleg tega pa
moram priznati, da so me taka zagonetna označenja
na zemljevidih vedno vzpodbujala k preiskovanju, da
najdem vir, iz katerega izvirajo.

— K stvari, — gospod Kolumb, — mu je ne¬
potrpežljivo pretrgal besedo predsednik, — na kakšne
pisatelje opirate svoje mnenje, je li hočete povedati?

— Sprva na Seneko, — odgovoril je Kolumb,

— kateri pravi v svojem delu »Vprašanja prirode",
to le: »Koliko mislite, da je zapadni španski del od¬
daljen od Indije? Vsekako ne več, kakor nekaj dnij
poti pri dobrem vetruNič manje pozornosti za-
služuje sledeče mesto v drami »Medeja": »V novejšem
času se zgodi, da ocean razbije svoje okove, da se
preišče neznan kraj, Tetida odkrije nove dežele in
Tule preneha biti krajišče zemlje". In potem še za¬
nimivo mesto iz Strabona: »Mi imenujemo obljudeno
to deželo, katero poznamo in v kateri živimo. Pa v
tem zmernem pasu moreta biti še dve ali celo tri
obljudene dežele blizu vstričnega kroga, kateri drži
čez vso zemljo preko Atlantskega morja . ..“

— Kolumb je umolknil, in vstal je neki učeni
zemljepisec, da mu odgovori.

— Če se opirate samo na imenovane pisatelje,

— začel je, — vedeti morate, da je s tistega časa
minolo že 1450 let, kajti učeni grški zemljepisec
Strabon je umrl v 25. letu po Kristusu, in Seneka,
rimski pisatelj in pesnik pa v 65. letu po Kristusu.
Kako da se ta dolgi čas ni našel nikdo, ki bi bil p°;
skusil uresničiti ideje teh pisateljev? Zato se mi zdi,
da so imenovana mesta prazne govorice, in niso imela
večjega pomena.

— Nikakor ne, gospod, — odgovoril je Kolumb-

— Dejstvo, katero ste navedli, da se dobro pojasniti

113

s slabostjo družbe in nepopolnostjo znanosti. Ko so
ugasnile luči starega veka, je zamenila verska go¬
rečnost ljubezen do preiskovanja prirode. V mnogih
verskih razporih, ki so nastali po smrti Odrešenikovi,
so se ljudje odvrnili od znanstvenega delovanja, in
sedaj moramo ondu začeti preiskavanja. kjer so stari
prenehali, a morda še nižje.

— Kako velikanskega dela se mislite lotiti, go¬
spod Kolumb! — je zbadljivo in zaničljivo zaklical
Talavera. — Petnajst stoletij ni nikdo čutil se dovolj
močnega za to, a sedaj se pa vi lotite!

— Vi imate popolnoma prav, prečastiti oče, —
odgovoril je mirno Kolumb — zanašajoč se na milost
božjo in varstvo Presvete Device, se lotim tega dela.
Sam sem ničevno bitje, a pri tacih pomočnikih se
moja sila brezkončno povekša!

— Člani junte so se z začudenjem spogledali
a Talavera je s hinavskim strahom vzdignil oči in
prekrižal se. Kako bedast sanjač je ta Genučan! —
Predrzno se smatra za orodje božje previdnosti! —
govore ti spogledi. Samo Dijego de Deca ni imel
občnih predsodkov.

— Gospoda, — pregovoril je, — za Boga je vse
mogoče, a tisoč let je zanj kakor kaplja v morju več¬
nosti. Zakaj bi dvomili, če Vsemogočni izbere orodje
po svojem predobrem namenu, ne pa po našem raz¬
umu ... Pa pustimo to. Jaz mislim, da se gospod
Kolumb more opirati ne le na stare, temveč tudi na
novejše pisatelje. Ni li res, gospod?

— Velečastiti gospod Dijego ima popolnoma
prav, — začel je Kolumb. — če so dela starih pisa¬
teljev jako vplivala na izdelavo mojega načrta, a
vendar še ne zadoščajo za dokaz moje ideje. To idejo
sem sestavil pod vplivom mnenj in dejstev ne le sta¬
rega temveč tudi novega časa. Pred vsem opozarjam
na mnenja, katera navaja Marka Polo. Ce se tudi
kažejo fantastični spisi tega Benečana, ki je 1250. 1.
bil prišel do skrajnega vzhoda, vendar sem v njih
našel mnogo verojetnega. Nadalje se sklicujem na

114

Angleža Janeza Mandevilja, kateri je bil 1332. leta
ostavil Anglijo in obiskal Turčijo, Armenijo, Egipet,
Sirijo, Perzijo, Tatarijo in Indijo. Naposled se skli¬
cujem na resnična opisovanja potovanja Benečana
Nikolaja de Konti, kateri je 1419. leta bil odšel z Be¬
neškega v Indijo, in obiskal sosedne njene dežele, in
katerega je poklical, ko se je povrnil 1444. 1., papež
Evgen v Rim. Ti potniki so obiskali dežele, ki se na¬
hajajo daleč za mejami, katere je bil označil Ptolomej.
Njih poročila o razprostiranju Azije proti vzhodu so
me končno prepričala, da potovanje proti zapadu v
kratkem času privede do odkritja novih bogastev in
dežel. 0 odkritjih Portugalcev ne bodem podrobno
govoril, mislim, da so dovolj znana cenenemu zboru,
a vsekako moram opozoriti na najizvedenejšega ri¬
sarja zemljevidov Martina Begajma, kateremu se
imamo zahvaliti za astrolabij in pa za tabele o viso¬
kosti solnca. Ko sem se jaz dogovarjal s kraljem
portugalskim, se je Begajm bil popolnoma izrekel za
moje načrte. Še bolje so pa moje ideje se utrdile pod
vplivom mojega rojaka znamenitega zvezdoznanca
Pavla Toskanellija. Ne bodem nadlegoval junte s po¬
drobnim razkladanjem mojega dopisovanja ž njim,
omejim se le na sledeči odstavek iz njegovega pisma:
„Jaz popolnoma odobravam vaš namen, potovati na
zapad, in sem prepričan, da pot, katero ste si iz¬
brali, ni nikakor tako težavna, kakor se misli; o tem
se morete prepričati iz poslanega vam zemljevida .. .
Vi bi nikakor se ne obotavljali, ko bi se sešli z ljudmi,
ki so bili ondu, kakor se je meni posrečilo. Bodite
prepričani, da ondu najdete naseljene dežele, mogočna
kraljestva, pokrajine, v katerih je obilo dragocenih
kamnov; kralji in princi se bodo razveselili, ko se
jim odkrije pot k spreobrnenju h Kristusu in bodo
mogli od nas zajemati nauke prave vere, pa tudi
znanosti in umetnosti. To so besede znanega To¬
skanellija, kateremu za svet se obrniti se je zdelo
potrebno samemu kralju Janezu II. Če sem jaz pri-
prost mornar od njega dobil tako vspodbudo in pod-

115

poro, kako bi mogel še dvomiti v istinitost svoje
ideje? Upajoč v Boga, gospoda, sem trdno prepričan
o uspehu, in če bi tudi ves svet se mi zoperstavljal,
jaz ne zgubim te vere. Jaz trdno in iskreno verujem
v prorokove besede: „ Prišli bodo dnevi, ko se zjedinijo
konci zemlje in vsi narodi postanejo jedna čreda Odre¬
šenika našega".

Pri poslednjih besedah so se zasvetile oči Ko¬
lumba, in naudušenost mu je dala tako veličje, da
Talavera ni mogel ubraniti občnega utiša.

— Ni mogoče ugovarjati, — gospod Kolumb,
— začel je z resnim glasom, — da božja previdnost
izbira svoje orodje tako, da mi tega ne razumemo.
Hočemo li mi .. . slabi smrtniki iskati njega neraz¬
umljiva pota? Zato, gospod, prosim vas, preidite k
tretji točki, da mi moremo izreči svojo sodbo. Na
kake izjave mornarjev se opirate?

— V to vrsto, — odgovoril je Kolumb, —■ jaz
štejem vsa znamenja kažoča, da je zemlja na zapadu,
kolikor se jih je dosedaj opazilo. Posebno znamenito
je v tem oziru to, kar pripovedujejo stari mornarji,
kateri so se udeležili voženj pri novih odkritjih na
afrikanskem obrežju. Tako mi je pripovedoval portu¬
galski rojak Martin Vicenti, da je 450 španskih milj
od nosa sv. Vincencija izlekel iz morja les, na katerem
so bile vrezane podobe z železnim instrumentom. Ker
je ta les prinesel veter od za pada, torej mora biti
iz dežele, ki leži na to stran.

— Mari ga ni mogel poprej nasprotni veter od¬
nesti na široko morje, — vprašal je Talavera, in je
potem zopet prinesen h kraju?

— To je mogoče, pa ni verojetno, — rekel je
Kolumb. — Podobno stvar je opazil tudi moj svak,
guverner otoka Porto Santa, Peter Korrea. Na breg
tega otoka je priplul od zapada kos drevesa. Poleg tega
mu je jedenkrat poročal sam portugalski kralj, da je
k bregu jednega novoodkritih otokov prineslo tako
velik trs, kakeršni raste samo v Indiji. Mej koleni
njegovega stebla se je moglo dati devet kupic vina.

116

Nadalje pripovedujejo prebivalci Azorskih otokov, da
pri njih ob hudem viharju morje meče na breg debla
listnatih dreves neznane vrste. Še bolje je dokaz, da
se nahaja še kaka nam neznana zemlja, je to, da je
na otoku Flores h kraju morja prineslo dve moški
trupli, kateri brez dvombe spadata h kakemu dosedaj
še nam neznanemu plemenu. Prebivalci okrog nosa
de la Virga trdijo, da so večkrat videli na morju po¬
krite ladije, na njih pa ljudi nekega neznanega ple¬
mena. Potem je pa treba omeniti še pripovedovanje
mornarjev, ki trdijo, da so pri svojih vožnjah na za-
pada od Madejire in Azorskih otokov videli suho
zemljo, to so pripovedovali Anton Leme in Madejire,
Galičan Peter Velasko in Portugalec Vincenc Dijasiz
Algarvije in več drugih. Združujoč vse, — prirodne
pojave, dokaze pisateljev, pripovedovanja mornarjev
in svoja lastna opazovanja, prihajam do prepri¬
čanja, da brez posebne nevarnosti in napenjanja sil
plujoč proti zapadu odkrijemo pot v Indijo in naj¬
demo suho zemljo, ki dosedaj še ni znana. Tej vi¬
soki nalogi ostanem zvest do poslednjega izdihljeja
Čutim, da sem poklican izvršiti to važno delo. Mari
mislite, gospodje, da bi jaz mogel prenašati toliko
bede, pomanjkanja, zatiranja, razžaljenj in sovraštva,
da v meni ne ž»vi iskra vere v veliko stvar, v sveti
smoter, za katerega sem namenjen? Jaz bi nikakor
ne bil mogel prenesti tega, kar sem že izkusil, da ni
veliki stvarnik sveta v mojo dušo položil ognja vere,
kateri ugasne še le z mojim telesom!.. . Končal sem,
gospoda moja, in imam čast pričakovati vaše razsodbe!

Kolumb je kakor navdihnen prorok nehote
vzbudil zanimanje; vsi so čutili, da je vsaka njegova
beseda prihajala mu od srca, da je bila odmev nje¬
govega naj iskrenejšega prepričanja, in nikdo ni mogel
ziniti besede. Naposled je predsednik pretrgal v sobi
vladajoče molčanje.

— Slišali smo teorijo gospoda Kolumba in nje¬
gove dokaze, — spregovoril je. Veriga sklepov, p®
katerih je prišel do prepričanja o uresničljivosti svo-

117

jega načrta, se je nam pojasnila. Sedaj nam ostaje
le še, da se izrečemo, v koliko teorijo Kolumbovo v
resnici potrjujejo: 1.) pojavi prirode, 2.) dokazi pisa¬
teljev, 3.) izpovedbe sedanjih mornarjev. Prosim člane
cenjene junte, da se še jedenkrat končno izrečejo o tem.

Na poziv predsednikov se je oglasil jeden znanih
zemljepiscev.

— Da me oprosti, prečastiti oče — rekel je Ta-
laveri, — če rečem, da junta v sedanjem zasedanju
še jedva more končno rešiti to stvar. Meni se zdi, da
Kolumbova teorija zahteva podrobnega pretresavanja,
katero se more zgoditi le v posebni komisiji. Kolikor
sem razumel, iz pojasnil gospoda Kolumba sledi sle¬
deče: 1.) Vzhodni del v starem veku znanega dela
zemlje se ne nahaja dalje od Azorskih otokov, kakor
za tretjino Zemljinega obsega; 2.) to neznano razpro-
stranost zemlje zavzemlje največ nam še neznani del
Azije, in 3) ker je obseg zemlje manjši, kot se je do
sedaj mislilo, je mogoče priti do azijskega obrežja po
kratki vožnji. Sem li vas prav razumel, Kolumb ? —
pristavil je akademik obrnivši se h Kolumbu.

— Popolnoma prav, gospod.

— V takem slučaju — nadaljeval je učenjak —
je uspeh podjetja odvisen od dveh pogojev, namreč:
od tega, koliko daleč sega Azija proti vzhodu in od
manjše velikosti zemljine kroglje, kakor se je mislilo.
Ta dva pogoja mora pojasniti komisija, kakor jaz
mislim.

— Se li zbor strinja s tem predlogom? —
vprašal je predsednik.

— Strinjamo se, strinjamo . . .

V takem slučaju predlagam, da se sestavi taka
komisija iz tistih članov, ki žele vanjo vstopiti, da
pretresejo ti dve točki, o katerih se je govorilo. Svoje
sklepe o teh dveh točkah naj komisija sporoči junti
in tedaj se končno pojasni Kolumbov načrt. Sedaj
proglašam sejo za končano!

Talavera je vstal. Za njim so vstali tudi drugi
Člani junte. Izmej vseh je jedini Dijego de Deca stopil

118

k Kolumbu in mu podal roko. Srčno ginen je veliki
mornar s hvaležnostjo pogledal na plemenitega do¬
minikanca, ki se je upal zanj potegniti proti vsem.
Ta tihi pogled je razumel Dijego de Deca; ostal je
veren tovariš in zagovornik Kolumbov in si je tudi
pozneje na vso moč prizadeval, da pribori uspeh Ko¬
lumbovemu načrtu. Žal, da so njegova prizadevanja
bila zaman, meniška zabitost, verski predsodki in pa
ponos učenjakov niso mogli prenašati poskusa, oma¬
jati njih avtoriteto, večina članov junte, na čelu njen
predsednik so se izrekli z vso upornostjo svojega
omejenega uma proti Kolumbu.

Kmalu je pa zborovanje junte se pretrgalo vsled
poroč'l, došlih z bojišča. Težko pričakujoč odločitve
učenjakov je Kolumb šel z dvorom proti Malagi in tu
mu je Ferdinand de Talavera sporočil odločitev pismeno.

V revni sobi blizu Malage sedel je Kolumb pri
svoji pisalni mizi z nerazpečatenim pismom Talavere
v rokah.

— Tukaj je, — zašepetal je, — česar sem tako
željno pričakoval. Zakaj se mi roki tako treseta? Proč
malodušnost! Kar bode, to bode! . . .

Hitro je prelomil pečat in poželjivo uprl oči v
vrste pisma — in . . . pismo mu je palo na tla. Strašne,
uničujoče besede so kar pretresle možgane mornar¬
jeve: »Svet v Salamanki priznava vaš načrt za neiz-
vršljiv in sloneč na dvomljivih podatkih. Zatorej njega,
veličanstvi ne moreta podpirati vašega podjetja, po¬
sebno ker se je ozirati na vojne stroške, ki zadenejo
deželo! ‘

Kakor se je kazalo, je bil pogum Kolumbu sedaj
popolnoma uničen. Glava se mu je povesila na prsi,
oči zaprle, žalostni spomini o prestalem trpljenju in
obetajoča se obupno bodočnost so tlačili njegove
prsi kakor mora.

Nakrat so se odprla vrata in pokazala se je na
pragu ženska zakrita s pajčalanom. Ko je opazila Ko¬
lumbov obraz, je vrgla proč pajčolan in pokazala pre¬
krasni obrazek. Bila je Beatrisa Enrikec.

119

— Krištof, — zazvenel je njen glas, — Krištof,
zakaj obupavaš?

— Beatrisa! — zaklical je začuden. — Vesel
sem in potrt... Vi ste v nesrečnem bivališču ne¬
umnega načrtarja, sanjača, pustolovca?!

— Oprostite, gospod Kolumb! — zaklicala je in
zakrila obraz z rokami. — Proti moji volji vlekla me
je danes k vam neka tajinstvena, nerazumljiva sila.
Hočete li od sebe odriniti to, ki druzega ne želi,
kakor da bi mogla biti vaša?

— Jaz nimam pravice, gospa Beatrisa, okoristiti
se z vašo naklonjenostjo. Bil je čas v mojem živ¬
ljenju, ko sem se upal sanjati o vas, a sedaj se vam
moram odreči v vašo korist. Mari hočete žrtvovati
svojo srečo, svoje življenje bednemu, poniževanemu
pustolovcu, — vi, ki vas čaka srečna bodočnost?

— Ne govori tako! — zaklicala je Beatrisa
vznemirjeno. — Zame je le jedna sreča, — biti tvoja.

S temi besedami je Beatrisa prijela Kolumbove
reke in vanj uprla svoje črne, svetle oči.

Zaman si je Kolumb, ta človek železne volje
prizadeval, da se reši magičnega vpliva teh žgočih
očij. Še nekaj trenotkov se je obotavljal; — potem je
pa pozabil vse na svetu in je z mladeniško goreč¬
nostjo objel Beatriso .. .

(Beatrisa namreč ni bila omožena, če tudi jo
imenujemo gospo [dona], kakor je na Španskem pri
plemenitih damah navada. Op. prevajevalčeva.)

Jednajsto poglavje.

Dosežen smoter.

Če tudi je Talaverovo poročilo Kolumbu vzelo
skoro slednjo nado na uresničenje njegovega načrta,
se on vendar ni odločil, da bi ostavil Španijo, na

120

katero so ga sedaj vezale srčne vezi, ki so bile sicer
drugim tajne.

Jaz ne morem prenašati, — rekel je Kolumb
svoji Beatrisi, — da bi ti očitali, da si se udala kla-
tivitezu. Najin zakon naj ostane tajen ljudem, radi
moje in tvoje časti, naj ga že sedaj posveti cerkev.

In res sta se poročila čez nekaj dnij v nekem
oddaljenem samostanu. (Mnenje, ki je vladalo dosedaj,
da Kolumb ni bil poročen z Beatriso, je napačno,
kakor se je pokazalo zadnji čas. Rajmund Bulda iz
Valencije in Marcellino de Cirecca iz Madrida našla
sta listine, iz katerih je jasno vidno, da je Beatrisa
bila v rednem zakonu s Kolumbom)

Ko so pokrovitelji Kolumbovi izvedeli, kako je
razsodila junta, so si prizadevali, da najdejo sredstev,
v drugič ga predstaviti vladarjema. To je bilo tem
ložje, ker sta kralj in kraljica se le nerada odrekla
od načrta, ki je obetal sijajne uspehe. Čez nekaj dnij
je dobil Kolumb naročilo, da se ne sme oddaljiti od
kraljevega dvora, kajti njegova stvar se bode vnovič
pretresovala, kadar se le konča vojna. K temu pismu
je bil priložen talon za 3000 maravedisov (2400 gld.),
katere dobi iz kraljeve blagajne.

Dan pred naskokom na Malago je Kolumb prišel
v kraljevo taborišče, da se znova predstavi kralju
in kraljici.

Ko se je približal kraljevi palači, je našel okrog
nje polno radovednežev, skozi katere se je le s te¬
žavo priril.

— Kaj se je zgodilo ? — vprašal je poleg sto¬
ječega moža.

— Mari ne vidite, — glasil se je jako nepri¬
jazen odgovor, — da hočeta kralj in kraljica ogledati
taborišče. Konji so že pripravljeni.

Kolumb se je naposled vrinil v krog radovednežev
in videl, da so se odprla vrata palače in iz nje prišel
višji kraljevi dvornik Alvaro de Portugal in višja
kraljičina dvornica gospa Beatrisa de Bobadilja mar¬
kiza de Moja. Nastala je grozna gneča. Vsi so se ri-

121

nili naprej, da bi bolje videli izhod kraljeve dvojice.
Kolumba so odrinili prav k durim kraljeve palače.
To trenotje se je prikazal pri njem človek temne
polti, bliskajočih se očij in od strasti izkaženega
obraza . . .

Vsled nekega nejasnega čuvstva hotel je Ko¬
lumb odriniti tega človeka, a se mu je izmuznil
kakor kača in kakor divja zver se zagnal na Alvara
in sunil ga s kindžalom v prsi.

— Presveta Devica, jaz umiram, je stokal ne¬
srečnež s pretresujočim glasom in padel na tla.

Dvorni strežaji in stražniki pali so na morilca
ali on jih je odrival od sebe, kakor otroke in planil
s okrvavljenim mečem na markizo de Moja. . .

To se je zgodilo tako hitro, da bi markiza bila
gotovo izgubljena, da ni bilo zraven Kolumba. Hitro
kakor blisk je skočil mej fanatika in markizo in
prijel ga za roko, v kateri je držal kindžal. Zastonj
je morilec napenjal vse sile, da premaga nepričako¬
vanega zaščitnika, posrečilo se mu je samo, da je
nekoliko opraskal prsi Kolumbu z ostrim orožjem.
V tem se je tolpa zavedla in planila na fanatika in
ga v pravem pomenu besede raztrgala na kosce.
Hrup je vzbudil tudi kraljevo zanimanje. Kralj je s
kraljico prišel iz palače. Markiza je tresoč se od strahu
šla jima naproti.

— Bodi blagoslovljena Presveta Devica, — za¬
klicala je, — oslepila je blazneča, da ni napal njiju
veličanstvi, temveč samo naju, zvesti slugi! . . .

— Gospod Alvaro! ... — zaklical je kralj.

— Nevarno je ranjen, vaše veličanstvo, — rekel
je jeden dvornikov.

— In vi, markiza? — vprašala je kraljica s so-
čustvom.

— Ne, jaz sem nepoškodovana, — odgovorila
je hitro markiza, — vsled poguma Kolumbovega se
mi druzega ni zgodilo, kakor da sem se prestrašila.

— Ne vznemirujte se, gospa, — rekel je Ko¬
lumb, ko je stopil k njej. Vi veste, da jaz ne pre-

122

jemljem hvaležnosti. . . Storil sem samo to, kar bi
storil vsak človek na mojem mestu.

— Vi usipljete goreče oglje na mojo glavo, go¬
spod, — odgovorila je markiza, — in imate popol¬
noma prav .. . No, moj Bog, kaj vidim? Vi ste ra¬
njeni ?

Ni imel še časa, da bi jej branil, ko mu je že
razkrila rano in nanjo položila svoj naglavni robec.

— 0, gospa markiza, vi se po nepotrebnem
trudite! — zaklical je Kolumb in se priklonil. To je
samo navadna praska.

— To je vendar kri prelita zame, — rekla je s
prepričanjem markiza. — Naj utrdi najino prijatelj¬
stvo ! — Pozabite in odpustite, kar sem zakrivila
proti vam; prizadevala si bodem to popraviti! Podajte
roko in bodiva prijatelja.

Kolumb je stisnil ponujano mu roko ponosne
gospe in čutil, da je goreče stisnila njegovo.

V tem je kraljeva dvojica se odpravila ogledat
gospoda Alvara. Rana njegova se je pokazala jako
nevarno. Strašna zguba krvi je tako ranjenca oslabila,
da je ležal, ne da bi se kaj ganil. Ko je kralj ukazal,
da mu morajo skrbno streči, si je še dal jedenkrat
točno poročati o nesrečnem dogodku.

V tem se je markiza de Moja pod pazduho Ko¬
lumbu približala kraljici.

— Vaše veličanstvo — zaklicala je in ponižno
se priklonila. — Tu je rešitelj mojega življenja, ka¬
tero je do poslednje kaplje krvi vašega veličanstva.
Zatorej se upam nadejati, da ne odrečete svoje mi¬
losti gospodu Kolumbu!

— Sprejmite mojo hvaležnost, gospod Kolumb,
— odgovorila je kraljica. — Dokler nam Bog daje
oblast in zmožnost vladati te dežele, se vaši interesi
in načrti ne pozabijo. S tega trenotka jaz vas zma-
tram, da ste v kastiljski službi, če tudi se je dosedaj
le redkokdaj kaj storilo v tej deželi brez odločitve in
odobrenja kralja aragonskega.

Ta trenotek se je približal kralj.

123-

— Jako me veseli, gospod Kolumb, — zaklical
je prijazno, — da je vas sreča pripeljala ravno pravi
čas, da ste odvrnili nesrečo. Presveta Devica je tako
očitno vodila vaše korake, da to naju navaja, da po-
števava vaše predloge in načrte. Počakajte še malo.
Kmalu se zasveti križ ne le nad Malago, temveč nad
gradom Alhambo v Granadi. Potem ne bode ničesa
oviralo uresničenja vaših načrtov!

— Potolažen bodem čakal ta čas, vaše veličan¬
stvo, — odgovoril je Kolumb — in nizko se poklonil
kralju.

— Da se pa vam zboljša gmotno stanje —
rekel je kralj, — dobi naš kraljevski blagajnik ukaz,
da vam izplačuje stalno plačo . . .

Vzlic trdni odločnosti kraljevi, minoli so meseci,
da celo leta, predno je zmagal križ nad polumesecem.
Malaga, Bača in Mursija so se udale le po hudem uporu
in še le po celi vrsti krvavih bitev je bilo mogoče
prodirati proti Granadi. Znamenito jutro, ki je nare¬
dilo konec gospodstvu polumeseca na Španskem in
ki je razvilo krščansko zastavo kastiljsko nad vi¬
sokim stolpom Alhambre, nastopila je še le v janu-
varju 1492. leta.

Kolumb se je dejanski udeležil vojne, vedno
sledeč kraljevemu spremstvu; večkrat je osebno po¬
kazal svojo hrabrost, zlasti pri obleganju Bače, kjer
je navzočnost kraljice napolnila s pogumom vojake.
Njegove osebne stvari se pa za las niso dalje pre¬
maknile, samo ljubezen do Beatrise, ki mu je dala
sina z imenom Ferdinand, mu je pomagala, da je
potrpežljivo prenašal počasnost na potu do uresni¬
čenja svojih načrtov. Ker je vedno dobival samo
zanikalne odgovore, je ostavil taborišče in zopet začel
pogovore z vojvodama Medino Sidonijo in Medino
Celi, a ko to ni imelo nobenega uspeha, je sklenil sle¬
diti nedavno dobljenemu povabilu francoskega kralja
in ostaviti Španijo. Ko bi še tukaj nič ne bilo, ostala
mu je še Portugalska. Njegovi portugalski prijatelji
ga še niso pozabili. Njegov brat Jernej, ki se je bil

124

preselil v London, se je z Moniko zopet povrnil v
Lizbono, in je spremljal Dijaza. ki je odkril Nos Dobre
nade. Kmalu je Kolumb dobil pismo od kralja Ja¬
neza II., naj pride v Lizbono, da se obnove dogovori
o njegovih načrtih.

Pri tacih razmerah Kolumb ni mogel zgubljati
■časa. Ko je za trdno sklenil, da ostavi Španijo, je šel
v samostan La Rabida, da vzame svojega staršega
sina Dijega, ki je bil ondu v oskrbi in pod varstvom
prijorja Marčene, da ga združi z ženo in drugim
sinom.

Ko je spoštovani menih po sedemletni ločitvi
zopet videl Kolumba mej zidovi svojega samostana
in slišal, kaj je ta čas izkusil, bil je globoko ga¬
njen Ko je slišal iz ust samega Kolumba, da misli
ostaviti Španijo, ga je to silno potrlo.

— O, sveti Jakob! Tako važna stvar naj se
torej izgubi za mojo domovino? Ne, moj prijatelj
Krištof, to ne sme biti! Še jedenkrat se posvetujeva
in presodiva, kako bi se dali uresničiti načrti vaši. . .
Ostanite ta čas tukaj pri svojem sinu, jaz pojdem v
mesto in se kmalu povrnem.

Pater se je hitro oblekel in ukazal poklicati
Dijego. Predno sta oče in sin preživela prvo veselje
zaradi svojega sestanka, je menih že odšel v Palos.
Kmalu se je povrnil v spremstvu svojega učenega
prijatelja Garsija Ferdinanda in paloškega mornarja
Martina Alonza Pinsona. Ko so se pozdravili, se malo
pogovorili, začeli so znova presojati Kolumbov načrt.

— To je res sramota, rekel je Ferdinand, — da
se pri dvoru dosti ne zanimajo za vaš načrt, in ste
prisiljeni ostaviti Španijo in oditi v Francijo!

— Meni samemu je težko, —  odgovoril je Ko¬
lumb, — zdi se mi, ko ostavljam Španijo, da ostav-
Ijam svojo domovino. Poleg tega me vznemirja misel,
da najdem pri drugem dvoru ista pomišljevanja in
ista nezaupanja, kakor sem je našel na Portugalskem
in na Španskem!

125

— Zato ni treba ostavljati Španije! — zaklical
je razvnet Pinson, — Jaz sam imam dosti ljudij in
vam dam na razpolago svoj denar in samega sebe . . .
Čemu se je še potreba dalje dogovarjati z dvorom?

— Vi ste jako dobri, gospod Pinson, — odgo¬
voril je Kolumb, srčno stisnivši roko mornarjevo, —
toda tako se delati ne more; vojvodi Celi sta tudi
hotela meni preskrbeti štiri ladije, toda podjetje je
preveč veličastno, da bi je mogel izvršiti navaden
smrtnik.

— Vi imate popolnoma prav, —■ odgovoril je
prijor, — vaš načrt morejo uresničiti le vladajoči
ljudje. Jaz vidim še jedno pot, katera morda pripelje
k zaželenemu smotru

— Kako pot? — vprašala sta patra tovariša.

— Druzega mi ne kaže, kakor sesti na mulo in
kot bivši kraljičin duhovnik poprositi jo za avdijenco.
Ona mi je ne odreče.

— Zaklinjam se pri sv. Jakobu, našem patronu,
vi imate prav! — zaklical je Ferdinand. — Pa spo¬
mnite se na svoja leta in na težave potovanja. ..

— Res sem star, — rekel je smehljajoč se
pater, — pa poglejte moje mišice, tako so še krepke,
da bi prenesel potovanje z gospodom Kolumbom do
konca sveta.

— O, prečastiti oče, — zaklical je Kolumb, —
s čim pa jaz zaslužujem to požrtovalnost ?

— Z vašimi plemenitimi namerami, sin moj —
odgovoril je prijor. — Kdor je toliko trpel za idejo
kakor vi in jej ostal zvest, — ta je vreden zaupanja
vseh poštenih ljudij, tem bolj, ker ima vaša zadeva
tudi namen razširjati vero Kristusovo. Zato ostane
pri tem, jaz pojdem, vi pa počakajte tu v samostanu
poročila o uspehu mojega prizadevanja.

In plemeniti naudušenec je še tisti večer ukazal
osedlati svojo mulo in odpravil se na kraljevski dvor,
pustivši Kolumba v samostanu v gostih. Častiti pater
je, da se kaj ne zamudi, potoval naravnost dežel preko
Mavrom nedavno vzetih v novo osnovano mesto

126

Santo Fe, od koder je kraljeva dvojica vodila oblego-
vanje Granade.

Kraljica Izabela je takoj vsprejela bivšega svo-
jeda duhovnika.

— Kako je lepo, častiti oče, — zaklicala je, —
da ste se spomnili nas in prišli z nami veselit se
zmage nad neverniki!

— Vaša zmaga me seveda veseli, kraljevska
.moja hči, a odkritosrčno povem, jaz sem semkaj
prišel še iz nekega druzega povoda!

— Iz druzega povoda? — zaklicala je kraljica;

■— kaj je tacega?

—■ Oprostite, vaše veličanstvo, da se drznem
vas vznemirjati s svojo stvarjo.

— Govorite kar naravnost, rada bodem vas po¬
slušala — odgovorila je kraljica.

— Da, blagoslovi vas, Presveta Devica! . . . Torej,

— nadaljeval je pater naudušujoč se pri misli, da
bode mogel razložiti Kolumbovo zadevo v pravi luči.

— Usojam se opozoriti svojo duhovno hčer in zapo-
vednico na človeka, kateri je pred sedmimi leti prišel
pred vrata mojega samostana z otrokom umirajočim
•od glada, in ki je s tega časa mnogo hudega pre¬
trpel pri dvoru vašega veličanstva zaradi svoje ideje
in svoje udanosti do znanosti, zaradi svojega teženja
po svetlobi in omiki! Borba s temo, ki ga je obdajala,
je izčrpala sile njegove, toda pogasila ni božestvenega
ognja v prsih njegovih. On hoče ostaviti Španijo!
Mari ta svetilnik, katerega je prižgal sam Bog, naj
bode zgubljen za Kastilijo in mari naj zasije v drugi
deželi? Ne, jaz, ne morem verjeti, da bi vaše veličan¬
stvo to dopustilo! Vi ste mu obetali pokroviteljstvo
in podporo, mari naj tesnosrčni sveti ljudij, ki ne
pojmejo njegove |velike odmembe, zmagajo nad odkri¬
tosrčnim in velikodušnim srcem duhovske hčere ?
Mari ona ne razume, da načrti gospoda Kolumba
niso prazne sanjarije, temveč svetle ideje, katerih
uresničenje pokrije z večno slavo krono Kastilije in
Jkragonije?

127

Vsled naudušenih besed prijorjevih se je kra¬
ljica zamislila. Povesila je oči in premišljevala. Na¬
posled je vzdignila glavo in radovedno pogledala v
prijorja.

— Ste li res naredili dolgo pot iz vašega samo¬
stana semkaj samo za to, da prosite za Kolumba?

— vprašala ga je.

— Nisem se ustrašil te poti, — odgovoril je z
dostojnostjo pater, — kakor bi se tudi ne bal podati
na pot s Kolumbom, ako bi vaše veličanstvo to že¬
lelo, kajti njega varuje Bog. Bog bode pripeljal nje¬
govo ladijo v varno pristanišče, kajti njegovo podjetje
ima namen razširjati slavo božjo. Kaj se je meni,
slabemu smrtniku bati pod takim varstvom ?

Kraljica je bila ganjena, a ni spregovorila besede
v odgovor in obrnila se je k svojej svetnici markizi
de Moja, ki je bila pri avdijenciji.

— Markiza, kaj pa vi mislite o idejah in na¬
črtih gospoda Kolumba?

— Vdihnil jih je sam Bog! — zaklicala je mar¬
kiza s trdnim prepričanjem.

— Torej ste tudi vi o njih prepričani? A jaz se
spominjam, da ste še nedavno vi popolnoma drugače
mislili in njegove načrte imeli za sanjarije domiš¬
lja vca in klati viteza.

— To priznavam in globoko obžalujem svojo
zmoto.

Kraljica je malo pomislila, potem je pa šla k
svoji pisalni mizi, vzela pero in zapisala nekaj vrst.

— Samo z upanjem na božjo pomoč v tej stvari,

— rekla je stopivši k prijorju, — se udajam vašemu
prepričanju, če tudi se je junta jako neprijazno iz¬
rekla v Salamanki. Tu je nakaznica na izplačilo 2000
maravedisov iz moje blagajnice. Pošljite k nam va¬
šega Kolumba, da se še jedenkrat pogovorimo ž njim.

— Da blagoslovi Bog vašo odločitev! — zakli¬
cala sta prijor in markiza, poljubuje kraljici roko.

— Pa vi ne smete izključevati kralja iz naše
zveze, — pristavila je Izabela. — Kralj nikakor ni

128

prijazen načrtu gospod Kolumba, a upam ga dobiti
na našo stran.

— Če je načrt gospoda Kolumba si pridobil
tako zagovornico, kakor ste vaše veličanstvo, — od¬
govorila je markiza de Moja, — je stvar že zagotov¬
ljena. Hitite, častiti oče, sporočit voljo naše kraljice
gospodu Kolumbu!

Častiti menih ni zgubljal časa. Hitro je odposlal
Kolumbov denar s pismom o uspehu avdijence in ta
se je odpravil na pot Ko je prišel v granadsko ta¬
borišče, ga je veselo vsprejel Alonz Kvintanilja. Čez
nekaj dnij je Kolumb bil priča, ko je pala Granada.
Videl je Boabdilja poslednjega mavriškega kralja, ko je
izročil ključe Alhambre španskemu kralju in kraljici.
Veselje je napolnilo vsa srca. Polumesec je vladal
800 let na Pirenejskem otoku in sedaj se je za zmiraj
umaknil krščanski zastavi, ki je vela na stolpu Alhambre.

Kraljica je držala besedo, katero je dala pri-
jorju samostana La Rabida in markizi de Moja. Znala
je kralja tako pridobiti za načrte Kolumbove, da
je naravnost, ko se mu je Kolumb predstavil, da
je častital k padu Granade,imenoval komisijo za
pretresovanje pogodbe ž njim. Žal, da se je predsedstvo
te komisije zopet izročilo staremu Kolumbovemu na¬
sprotniku Ferdinandu de Talavera. Ker je bil ta čas
imenovan za nadškofa granadskega, je imel še večji
vpliv, kakor pri zasedanju junte v Salamanki. Seveda
sedaj se stvari sami ni mogel naravnost upirati, ker
se je kraljica naravnost izrekla za njo; a zviti menih
je stavil Kolumbu take pogoje, da bi veliki mornar
ne dobil za-se nobenih ugodnostij, če se stvar tudi
posreči.

Take so bile razmere, pri katerih se je začelo
zasedanje komisije v Granadi. Ko so pripeljali Ko¬
lumba v dvorano in je ta zašel svoje mesto, je nad¬
škof otvoril zborovanje.

— Kralj naš in kraljica sta naklonjena vašim
predlogom, — začel je, — ne ozirajoč se na to, da
se je junta v Salamanki izrekla proti njim. Sedaj mi

129

moramo določiti pogoje pogodbe za obe stranki. Ko¬
liko ladij in koliko mornarjev je treba za vaš smoter?

— Upajoč na božjo pomoč, — odgovoril je Ko¬
lumb, — ne zahtevam dosti sredstev. Treba mi je le
dveh ali treh lahkih ladij pod zastavo Kastilije in
Aragonije in toliko mornarjev, kolikor jih je treba
za delo mej vožnjo.

— Člani komisije so se začudeno spogledali, ko
so slišali tako skromne zahteve.

— Torej samo s tremi ladijami se hočete podati
na neznano pot na zapad? — opazil je nadškof. —
Če tudi je kastilska blagajnica izpraznjena, vendar se
tako število ladij vam lahko dovoli brez vsacih te¬
žav. Vi seveda zahtevate, da bodete imenovani za
poveljnika ekspediciji.

— Gotovo vaša prevzvišenost. Zahtevam poobla¬
stil admiralovih. Če tudi je število ladij majhno,
vendar so nevarnosti velike. Zato pa mora človek, na
katerega ramenih leži odgovornost za tako podjetje,
imeti vso oblast, katero dajo vladarji.

— To je popolnoma prav, — odgovoril je nad¬
škof. — Vi seveda zahtevate še kako osebno nagrado
za svoj trud in nevarnost potovanja, za leta čakanja ?
Kakšne pogoje stavite v tem oziru?

— Jaz delam nad tem načrtom osemnajst let
in sem mu posvetil vse svoje misli, sile in sred¬
stva in je torej naravno, da si hočem zagotoviti sebi
dobro bodočnost in svojim potomcem. V primeri z
važnostjo podjetja zahtevam zase in za svoje potomce
naslov admirala in pa naslov podkralja vseh dežel,
katere odkrijem. Meni se mora dati pravica, da ime¬
nujem tri osebe za posebna mesta v novoodkritih
deželah. Poleg tega naj meni pripada desetina od
vsega dobička, ki ga bode imela državna blagajnica
od trgovine z novoodkritimi deželami. Ker pa po bo¬
doče verojetno nastanejo razpori mej Španijo in no¬
vimi deželami, prepusti naj se meni v vseh slučajih
njih konečna odločitev ...

9

130

— Člani komisije niso verjeli svojim ušesom
in so drug drugega začudeno pogledovali. Neznani
klativitez, bedasti Italijan, ki se je živel z risanjem
zemljevidov, neznanega rodu, upa se zahtevati za-se
tako visocih činov, da skoro kraljevsko čast! . . .
Kaka neumnost! . . .

S hinavskim sočuvstvom, kakor bi se hotel
prepričati, če je Kolumb pri pravi pameti, se je
prijazno nadškof obrnil k njemu:

— Vi verojetno niste dobro premislili svojih
zahtev, gospod ? Mari so to vaše resne zahteve ?

— Popolnoma resne, — odgovoril je Kolumb s
tako odločnostjo, da so se streznili vsi člani komi¬
sije. — Vsako malenkost sem dobro premislil. Niti
za pičico na morem odjenjati od svojih pogojev.

— Dovolj, dovolj, gospod! — zaklical je nad¬
škof sarkastično. — No, gospodje, — obrnil se je k
članom komisije, — kako vam ugajajo zmerne za
hteve, katere ste ravnokar slišali ? So li dobre, kaj ?

Občen hrup nezadovoljnosti je pa jasno pokazal,
da vsi pritrjujo nadškofovim besedam. Kolumb ni
našel nobenega zagovornika.

— Ta Genučan je zvit človek, — rekel je jeden
dvornik. — On zahteva častij, o katerih se mu še ne¬
davno sanjalo ni, in ničesa ne zgubi, ako ne bodo ni-
česa iz njegovih sanjarij.

— Vaše zasmehovanje, gospod, — rekel je Ko¬
lumb, — dokazuje samo vašo plemenitost, kateri se
moram pokloniti. Da pa vas nekoliko zadovoljim,
pripravljen sem razun nevarnosti za svoje življenje
in imenje prevzeti tudi osmi del svote, ki je potrebna
za uresničenje mojega načrta pri pogojih, katere sem
naštel.

— In vi nič ne odjenjajte od svojih zahtev? —■
Vi ostanete pri vseh navedenih pogojih? — ponovil
je nadškof.

—■ Jaz ne odstopim niti za pečico, — odgovoril
je odločno Kolumb. — Jaz morem mnogo obljubiti,
in kdor se zadovolji z manjšim, kakor zaslužuje, po-

131

nižuje samega sebe. Jaz dam vladarju novo državo,
večjo nego je sedanja in zahtevam zaslugam pri¬
merno nagrado.

— Dovolj, dovolj, — pretrgal mu je besedo
nadškof. — Vam ni treba več zgubljati besed. Takoj
grem poročat njiju veličanstvoma.

S temi besedami je Talavera odšel iz dvorane.
Vsi so šli za njim, pogledujoč Kolumba z žalostjo
zmešanim preziranjem . . .

Kraljica Izabela je s sožaljem poslušala poročilo
nadškofovo.

— To je taka predrznost, taka nesramnost, —
končal je nadškof, — da kaj tacega dosedaj nisem
doživel. Ta beraški Genučan zahteva nagrad in častij,
ki so primerne le kronanim glavam.

— Kolumbovi pogoji presegajo zares meje mo¬
gočega. Kaj vi rečete o tem, markiza? — vprašala
je kraljica višjo dvornico.

— Velika dela zahtevajo posebne nagrade —- od¬
govorila je markiza de Moja. — Gospod postavi svoje
življenje v nevarnost, in to je tudi nekaj vredno.

— Sicer vi imate nekoliko prav, Vaša prevzvi-
šenost — obrnila se je kraljica k Talaveri, — a mi ne
smemo prehitro in prerezko odreči Genučanu. Stavite
mu zmernejše pogoje. Dobi naj dostojanstvo admirala
in namesto desetega dela dohodkov petnajsti del; na¬
dalje more on za svojo osebo biti tudi podkralj, ako
se bode kralju to zdelo mogoče. Da bi pa bil ta čin
deden, zagotovljen njegovim potomcem, v to pa ni¬
kakor ne moremo privoliti! .. .

Čez nekaj dnij je nadškof zopet prišel h kraljici.

— No, kake vesti ste prinesli, vaša prevzviše-
nost? — vprašala je Izabela.

— O, to je strašno, vaše veličanstvo! — zakli¬
cal je Talavera. — Ta Kolumb je kar ob pamet
prišel! . . .

— Hoče li on vsekako, da bode podkraljevski
naslov deden, kateri pogoj je za nas razžaljiv.

132

— Niti za pičico ne odstopi od svojih zahtev,
vaše veličanstvo. Henrik angleški ali Ludovik fran¬
coski bi ne mogel biti bolje trmast in neuklonjiv v po¬
gajanjih s Kastilijo in Aragonijo, kakor je ta Genučan f

— Neodjenljivost gospoda Kolumba ima gotovo
svoje uzroke, — rekla je kraljica, — a tudi naša pri-
jenljivost ima svoje meje. Pustimo gospoda svoji
osodi, mi zanj ne moremo nič več storiti!

— Nadškof je zmagal! Čez nekaj minut je dobil
Kolumb odgovor, da so se pretrgala pogajanja o ekspe¬
diciji vsled njegove neprijenljivosti.

Drugi dan, ko je Kolumb dobil to poročilo, se
je že odpravil na pot. Njegovi pristaši, mej katerimi
je bil Ludovik de Sant Angel, blagajnik duhovskih
dohodkov aragonskih, so se zbrali, da ga spremijo.
Prišel je čas ločitve. Presrčno so se poslovili od Ko¬
lumba.

— Zaradi sijaja kastilske in aragonske krone,

— zaklical je Sant Angel, — bi se kaj tacega ne bilo
smelo zgoditi! Z Bogom, gospod Kolumb, in On daj
vam da bolje zdravih in bolje razsodnih ocenjevalcev!

— A kam se sedaj mislite obrniti, — vprašal
je s sočuvstvom Alonz de Kvintanilja.

— Najprej pojdem v Kordovo k svoji ženi, a od
tod pa naravnost v Francijo, — odgovoril je otožno
Kolumb.

— Ste li prepričani, da vas ondu bolje sprejmo ?

— vprašal je Sant Angel.

— To je v božji volji, — odgovoril je Kolumb
z vzdihom, ki je kazal, kako težko mu je pri srcu.

Če tudi je Kolumb bil potrt, bil je vendar miren,
držal se je ponosno, in v njegovih očeh se je svetil
odsev onega neugasljivega ognja, ki je močno plamtel
v globini njegovega srca.

— Z Bogom, z Bogom, prijatelji in zagovorniki
moji! — zaklical je Kolumb. — Še jedenkrat vas za¬
hvaljujem za dobroto in podporo, ki ste mi jo skazali!
Prišel sem h Kastiliji, ne k dvoru! Imajo me za bla¬
zneča in otroci po ulicah kažejo, kadar se prikažem,

133

z znamenjem, da v moji glavi ni vse v redu. Če bode
moj poskus pri francoskem dvoru uspešen, bodete že
slišali o meni! Z Bogom! z Bogom!

Se jedenkrat je Kolumb objel vse, potem se je
pa odpravil na pot, Kvintanilja in Sant Angel sta se
pa odpravila v kraljevi stan, živo se razgovarjajoč
mej seboj.

— Torej ta nesrečni Kolumb ni ničesa dosegel,

— rekel je nevoljno prvi. — Trdno sem bil prepričan,
da naposled doseže svoj smoter, a nakrat se je vse
razdrlo.

— Da so se njega plemenite namere tako slabo
vsprejele, to je sramota za Španijo, katero je zakrivil
nadškof granadski, — odgovoril je Sant Angel. Kako
se zna prilizniti njega velečanstvoma in ju pregovo¬
riti, kakor mu ugaja.

— Poglej, gospod, nje veličanstvo se sprehaja
po vrtu z markizo de Mojo, — zaklical je Kvintanilja,
in pokazal z roko v daljavo. — Kaj ko bi midva po
rabila ta slučaj ? Kraljica je, kakor se kaže, dobre
volje, in midva bi se mogla morda pogovoriti ž njo o
najinem prijatelju!

— To misel ti je vdihnil sam Bog, Kvintanilja!

— rekel je goreče sam Sant Angel. Kolumb še ni
daleč in kraljica bode morda zahtevala.^ da se povrne.
Pojdiva in poskusiva to zaradi slave Španije!

Razvneti Sant Angel je kar vlekel za seboj
Kvintaniljo in oba sta nizko poklonivši se stopila
h kraljici.

— Kaj želita gospoda, da sta že tako zgodaj
tukaj, — vprašala je kraljica in se milostivo nasmejala.

— Prositi za dobro stvar, za to je ugoden vsak
čas, vaše veličanstvo, odgovoril je odkritosrčno Sant
Angel. — Nisva prišla, da kaj prosiva zase, opozoriti
hočeva vaše veličanstvo na stvar, ki more povzdig¬
niti krono Kastilije in Aragonije, ki bode potem s
svojim sijajem prekosila vse krone na svetu.

— Hočeta morda me pregovoriti za križarsko
vojno? — vprašala je s smehljajem kraljica.

134

— Ne, tega ne namerava, vaše veličanstvo, če
tndi nekaj podobnega . . . odgovoril je Sant Angel in
spoštljivo kraljici poljubil roko.

— Jeli vam znano, vaše veličanstvo, — pristavil
je Kvintanilja, — da je gospod Kolumb, katerega na¬
črtov uresničenje bi bilo proslavilo Kastilijo in Arago-
nijo, — danes zjutraj šel na pot in ostavil Santo-Fee?

Kaj se hoče, gospod! — odgovorila je kra¬
ljica, katerej je z obraza hitro zginil smehljaj. — Mi
smo storili vse, kar je bilo mogoče, a njegova pre¬
drznost nima mej. Tam, kjer je uspeh dvomljiv, mo¬
rajo tudi obljube biti zmerne

če se prosilec odreka od svojih nad, da se
le ne poniža, to govori le v njegovo korist! — za¬
klical je Sant Angel.

~ Že osemnajst let, vaše veličanstvo. — pri¬
stavil je Kvintanilja, — dela Kolumb na svojih na¬
črtih, prenaša pomankanje, zasmehovanje, preziranje,
m preganjanje, neomahujoč in ne pusteč svoje na¬
mere; če ne odstopi od svojih zahtev, ne odstopi le
radi tega, ker smatra tako popuščanje za poniževalno
za njegovo podjetje.

— Kvintanilja ima popolnoma prav, — poteg¬
ni a se je markiza de Moja. — Oprostite, vaše veli¬
čanstvo, da. se jaz ženska predrznem mešati v dr¬
žavne stvari, toda jaz ne morem, da ne bi se poteg¬
nila za gospoda Kolumba, katerega duhu se klanjam.

— Vam je strašno pri srcu njegova stvar, mar¬
kiza — odgovorila je kraljica smehljajoč se, — in vi
pozabljate, da drugi imajo Kolumba kar za blazneča-

. -*- 1 ’ ki tako govore, ne poznajo gospoda in ne

morejo razumeti njegove ideje, — odgovorila je spošt¬
uj 0 ’ a  ° dloč ?° markiza — Poleg tega, odkritosrčno
em, da vaše veličanstvo samo ni tacih mislij . • ■

Ua > .gospod Kolumb ni bedak in ne samo
m ~.P r i stav ii je Sant Angel, ne dajoč časa kra-
yici da bi odgovorila, — to dokazuje njegov značaj.
maH a » e -> ni -\? ln - Ogokrat  p° kazal  Viteza brez strahu in
naaeza? Man se ni z mečem v roki udeležil vojne

135

proti nevernikom in mari ni pokazal tisočkrat svoje
hrabrosti? Prosim vas, ne poslušajte lažnih svetov
prevzetnežev, katere je osramotil Kolumb, in ne glejte
na njegove načrte, kakor na izmišljotine kacega kla-
tiviteza. Poživljam na pomoč vašo kraljevsko bistro¬
umnost, katera brez vsakih drugih navodov more
razsoditi, koliko so vredni pozornosti Kolumbovi na¬
črti. Razsvetljini od samega Boga stoje vodje na¬
rodov višje nad tolpo in rešujejo vprašanja in po¬
misleke, s katerimi se ubija glave ves svet. Mari hoče
vaše veličanstvo, ki ste se v vojni lotili takih nevar-
nostij in težkih stvarij, sedaj omahovati, ko bode zguba
majhna, ako se ponesreči podjetje, velika pa ko¬
rist, ako se posreči? Mari nočete videti, kako bi se
razširila prava vera, ako se izvedo Kolumbovi načrti
in kako bi se povekšala vaša lastna moč? Kako
znatno moč je pridobila Portugalska s svojimi od¬
kritji ! Sedaj se nam ponuja priložnost, da jo popol¬
noma zatemnimo, in vi, vladarica, se hočete temu
odreči zaradi praznega vprašanja o naslovu in nič¬
vrednega koščka pergamenta.

Sant Angel se je tako razvnel s svojim govorom,
da ni opazil, da je k njim se pridružil kralj Fer¬
dinand, in nehote se je zganil, ko je zaslišal njegov
rezek glas.

— Kam je sedaj se odpravil Kolumb? — vpra¬
šal je kralj ne brez odmeva nevošljivosti. — Pa vsaj
ne  zopet k Janezu portugalskemu ?

— Ne vaše veličanstvo — odgovoril je Sant
Angel, — gospod, Kolumb je rajše šel k  Ludoviku,
francoskemu kralju, katerega ljubezen je v Kastihji
prišla v pregovor, — pristavil je, ne brez ironije.

— Hm . . . k Ludoviku! mrmral jo kralj in
vtopil se v globoko zamišljenost.

— Bojim se, Ferdinand, — pretrgala je kraljica
molčanje, — da so se naši svetniki prenagli. Zaradi
Nenavadnega veličja tega podjetja stavil je Kolum
tudi nenavadne pogoje. Vprašanje je le, v kakem

136

stanju so naše skupne blagajnice? Če moremo zado¬
voljiti potrebe tega podjetja?

— To bi bilo strašno, ako zgubimo priložnost
povečati število verujočih v Boga, razširiti po vsem
svetu oblast in slavo Španije! — zaklicala je markiza
de Moja.

Kraljica je nekaj minut premišljevala . . .

— Zaklinjam se pri svetem Jakobu, to se ne
sme zgoditi! — zaklicala je naposled. — Ne vem,
da me je nakrat obšlo tako hrepenenje po uresničenju
tega podjetja, kakor da slišim prvi pot o tem pred¬
metu . . . Naj se stvar izide kakor koli, — zgodi naj
se božja volja, jaz hočem storiti vse, kar je v moji
moči da se uresničijo Kolumbovi načrti.

•— Tudi ne glede na nečuvene pogoje, katere
nam stavi Kolumb? — vprašal je kralj. — Če mu
damo oblast, katero on zahteva, kdo je nam porok,
da je ne bode zlorabil.

— Gospod Kolumb sam bode za to odgovarjal
pred Bogom in pred ljudmi! — odgovorila je Izabela.

— In naše zmedene finance? — je znova vpra¬
šal kralj.

Kraljica se je pomišljala jedno trenotje; hladni
glas njenega moža jej je kazal, da ne odobruje njenih
plemenitih čuvstev. Pa ona se je premagala in z ve-
ličjem, ki je prešinilo vse njeno bitje, je spregovorila:

— Gospoda, kralj, soprog moj, kakor je vidno,
noče ničesa storiti za to stvar s strani Aragonije,
tako pa jaz vse nase prevzamem, kakor kraljica ka-
stilska. Če bode potreba, zastavim vse dragocene
kamne svoje, da dobim potrebnih sredstev! .. .

— O, premilostljiva kraljica! — zaklicali so
hkratu Kvintanilja, Sant Angel in markiza de Moja,
in pokleknili pred kraljico.

— To trenotje, — rekel je naudušeno Sant
Angel, — ostane pomenljivo v vašem vladanju. Na
veke zapečati zmago svetlobe nad mrakom, in ime
Izabele bode vedno živelo v spominu potomcev, kakor
boriteljice za svetlobo!

137

— Moja draga soproga! — zaklical je kralj po¬
ljubiva! roko Izabeli. — Jaz ne pustim, da bi ti za¬
stavljala svoje dragocenine. Sant Angel naj preudari,
kako se dobe potrebna sredstva iz dohodkov Arago-
nije... Ti moraš biti moja dolžnica!. . .

— Zahvaljujem se, Ferdinand! — odgovorila je
Izabela, nežno poljubuje moža. — Tedaj prijatelji moji,
hitro jo potegnite za begunom! — pristavila je. —
Dotecite ga. dokler ne pride do portugalske meje!
Pošljite za njim sla s poročilom, da so se vsi njegovi
pogoji sprejeli! Pojte! 

Kraljevi sel j6 dotekel Kolumba dve uri hoda od
Granade na Pinoškem mostu, — v gorski soteski
znani po krvavih bojih mej kristijani in neverniki.
Ko jo dobil oficijelno naznanilo, je omajeval jedno
trenotje, — ko je pa prečital pridejano pismo svojih
prijateljev, — je popustil vse pomishke. Odkril se je,
in s klobukom pokril obraz, da ne bi pokazal solz
pred slom. Ko je zopet razkril obraz, mu je sejal od
veselja in upanja na Boga. Potem se je brez odla¬
šanja povrnil v Santo-Fel.

Dne 17. aprila 1492. leta je bila podpisana po¬
godba mej španskima vladarjema in Kolumbom, a
30. aprila je dobil patent za dedni naslov podkralja
novih dežel in naslov dona.

Ekspedicija je imela odpraviti se iz paloškega
pristanišča v Andaluziji in dne 30. aprila je dobil
paloški magistrat ukaz, da preskrbi v desetih dneh
dve ladiji z mornarji in vsem potrebnim za odhod,
da jih bode imel Kolumb na razpolaganje, ob jednem
se je Kolumb pooblastil, da kupi in pripravi za odhod
tretjo ladijo.

Pred njega odhodom v Palos so Kolumbu iz¬
kazali visoko milost: dne 8. maja je dobil albado ali
patent, s katerim se je njegov sin Dijego imenoval
pažetom princa Janeza z določeno plačo. Taka čast
se je do tedaj skazovala samo sinom znatnih oseb.
Kolumb je olajšanim srcem odpotoval dne 12. majav

138

Palos. Prijor larabidskega samostana ga je sprejel
z razprostrtimi rokami.

Ko so v Palosu izvedeli, kak namen ima ekspe¬
dicija, je strah prešinil vse mesto. Vse strašne pri¬
povedke in basni, s katerimi se napaja praznoverje
in se ohranjuje mrak nevednosti, so se oživele. Sam
magistrat je gledal na pripravljanje ladij za odhod in
na mornarje, kakor na žrtvo, ki se žrtvuje neumni
domišljiji pritepenca. Strah in obup sta se polastila
vseh in stavila na vsakem koraku ovire uresničenju
ekspedicije. Kolumb je sam prevzel vodstvo oprav¬
ljanja ladij in s prigovarjanjem in s silo mornarje pri¬
pravljal k pokorščini. V tem oziru mu je mnogo poma¬
gala okolnost, da sta dva znamenita paloška mornarja,
brata Pinsona, se pridružila ekspediciji in preskrbela
tretjo ladijo. Koncem junija 1492. leta je že stalo
brodovje popolnoma pripravljeno na odhod. Največji
ladiji „Santa Maria" zapovedoval je Kolumb sam,
drugi „Pinta“ Martin Pinson, pri čemer je njegov
brat Frančišek Martin bil krmar, a tretji „Nina“ Vin¬
cent Žuanec Pison. V vseh treh je bilo 120 ljudij,
odbranih, bivših mornajev ... — Vse je bilo gotovo,
bilo je treba odpluti — pa kam ? To vprašanje je kakor
težek kamen ležalo na srcu vseh.

Dvanajsto poglavje.

Naprej.

Približaval se je v Palosu strašni dan poslav¬
ljanja od očetov, bratov in soprogov, ki se podajo na
neznano pot vsled muh pritepenega Genučana!

Razglas Krištofa Kolumba nabit na vratih mestne
hiše v Palosu, se je glasil, da odidejo dne 2. avgusta
in da zjutraj tega dne slednji mora opraviti svojo

139

krščansko dolžnost, — spovedati se in sprejeti sveta
obhajilo.

Cerkve in kapele v Palosu so bile prenapolnjene.
Sorodniki in prijatelji, matere in žene so se rinili k
oltarju, da prejmejo sveto obhajilo vkupe z odhaja¬
jočimi poslednji čas v življenju, kakor so vsi mislili.
Mornarji, ki so že tako malo verjeli v uspeh ekspe¬
dicije in bili jako potrti, so še bolje obupavali, ko so
videli žalost svojih bližnjih. Blagoslov cerkve se je
družil s preklinjanjem Kolumba in mnogi so zapustili
hišo božjo, zakrivajoč v srcu sovraštvo in jezo.

Kolumb se je tudi spokorno izpovedal in prejel
sveto obhajilo v samostanu La Rabida. Beatrisa, Ko¬
lumbov sin Dijego in celo mlajši njegov sin Ferdinand
so posnemali svojega očeta in poleg tega ga obsipali
z laskanji najrahločutnejše ljubezni in skrbljivosti.
Potem je bila v samostanski cerkvi slovesna sveta
maša za srečno pot, katere so se udeležili vsi Ko¬
lumbovi mornarji pod vodstvom Martina Alonza Pin-
sona. Poslednjo pot so mornarji mej gorečo molitvijo
pokleknili na domači zemlji, potem so se začeli
spravljati na ladije mej silnim jokanjem in tuljenjem
znancev. Ko so se vsi vkrcali je na breg prišel sam
Kolumb v spremstvu prijorja Marčene in svoje dru¬
žine. Vse je tlačila težka misel, da se kmalu ločijo in
molčali so. Prijor je najprej pretrgal to molčanje.

— Gospod Krištof, — začel je, — minolo je
mnogo let, kar sem vas prvikrat našel pred vrati
svojega samostana. To so bila leta našega prijatelj¬
stva ... Da se zopet povrnejo!. . . A kdaj ? .. . Kdaj
da Gospod, da se zopet vidiva?

— Bodočnost je v roki božji, — odgovoril je
ganen Kolumb, — a preteklost je tukaj shranjena, —
pokazal je na srce, — in nobena stvar je ne izbriše.
Vi ste bili moj najboljši prijatelj, tudi ko so se vsi
izogibali Genučana. Če ljudje kdaj premenč mnenje o
meni . ..

— Gospod admiral, so ga že premenili, — pre¬
trgal mu je besedo znan glas.

140

Vsi so se začudeni obrnili in videli Dijega de
Arana.

— Gospod Dijego? — Ste li vi?

— Da, gospod admiral. Danes sem prišel sem¬
kaj, da izprosim od vas odpuščanja.

— Jaz sem že davno vam odpustil in vse po¬
zabil, gospod Dijego.

— Mislim, da se ne bodete upirali, da se tudi
jaz udeležim z vami poti v Indijo?

— Vi hočete postaviti svoje življenje v nevarnost?

— Mari vi ne storite ravno tega, gospod admiral ?

— Jaz to storim, ker upam na Boga in čutim
v sebi iskro njegovega razodenja. Mari vi tudi to ču¬
tite? Ne govori li v vas samo strast po tem, da bi
kaj posebnega doživeli?

— Vi imate prav, kakor vselej, gospod admiral.
Jaz pojdem, kamor me vleče osoda. — Vi ste mi
vzeli predmet moje strastne ljubezni, a sedaj vendar
ne bodete zastavljali poti mojemu čuvstvu, ki me
vleče v neznane kraje?

— Naj bode po vašem! Nadejam se, da mi bo¬
dete dragi potni tovariš, gospod Dijego!

Krepko sta se objela bivša nasprotnika. To tre-
notje je k njima stopila gospa Beatrisa.

— Moja najboljša voščila naj spremljajo vas na
vaši nevarni poti. Da vas varuje presveta Devica
vseh nevarnostij, in vam pošlje srečo! — rekla je
mlada ženska.

Ganen do dna srca, jej je Dijego poljubil roko.

— Približuje se že čoln, — rekel je s solzami v
očeh starši sin Kolumbov, kažoč na morje.

— 0 presveta Devica! — je otožno spregovorila
Beatrisa. — Mari se že moremo ločiti ?!

— Kaj se hoče, draga moja, — je rekel Kolumb
in stopil k njej. — Iti moram po potu, katera mi je
označena od zgoraj, kakor si ti tudi slušala glas mo¬
jega srca. Potolaži se in moli zame. Nadejam se, da

141

kmalu napoči dan, ko bodemo blagoslovljali to ekspe¬
dicijo ... Z Bogom! Z Bogom! . . .

Vsem so stopile solze v oči in gospa Beatrisa
ni mogla premagovati joka.

To trenotje je prijor stopil pred njo in rekel
resno in slovesno:

— Pokleknite! Blagoslovil bode vas, ne vaš
prijatelj Janez Peres de Marčena, temveč sluga Boga
in cerkve, katera prideta na pomoč ondu, kjer človeško-
srce omaguje pod težo bridkostij. Molimo!

Pri teh besedah so vsi pokleknili in z upom
poslušali tolaženje vrednega pastirja.

V tem se je čoln približal bregu.

— Čoln vas čaka, rekel je prijor. Ta mala igra-
čica valov in slamica moreta služiti za rešitev utaplja¬
jočega in za povzdigo slave božje! Zato je obupavajmo !
Z nami vsemi bodi vsemogočni Bog! Vstanite in po¬
slovite se! Tako je volja božja!. . .

Vsi so vstali in poslednji pot se objeli z odha¬
jajočima. Potem je Kolumb s trdimi koraki in povzdig-
neno glavo stopil v čoln in odrinil od kraja. Ko je čez
nekaj minut pogledal, je videl, kako je prijor stoječ
na bregu razprostiral nad njimi blagoslavljajoče roke.

Vesla odložite! Pozor! Molite! — dal je povelje
Kolumb, in se ponižno odkril. Vsi so ga posnemali.

— Vesla v roke! Najprej! — se je vnovič raz¬
legel glas admirala in čoln je kakor strela poletel k
admiralski ladiji.

Jedva je stopil Kolumb na ladijo »Santa Maria“,
že se je razvila na jadrnici zastava Kastilije in Ara-
gonije in so s strelom poslovili se od stoječih na
bregu. Potem je brodovje plulo od bregov in se je
zasidralo v mestu Huelva blizu klečeti Saltes, malega
otoka, katerega delata dva rokava reke Obdjel.

Izmej treh ladij, katere so dali Kolumbu, je je-
dino »Santa Maria“, kateri je zapovedoval sam Ko¬
lumb, imela podobo ladije današnjega časa, to je, da
je imela vrhni krov. Drugi ladiji bili sta le večja bro-

142

dova, kakeršni se rabijo za vožnjo po rekah ali ob
morskih bregovih.

Admiralska ladija »Santa Maria“ bila je dvakrat
večja nego druge ladije. Njena vnanjost je bila malo
podobna sedanjim ladijam. Mostič je bil jako majhen,
a bak, kjer so bivali mornarji, je pa bil neprimerno
velik in visok, zavzemal je skoro tretjino krova. Ta
ladlija je bila zgrajena mnogo umetneje, kakor drugi
ladiji. Imela je poleg krova še skrinji podobno kajuto,
v kateri je bival Kolumb. Jadrovje je bilo drugačno
kakor pri sedanjih ladijah. Jarbole so bile višje in po¬
prečni giki so bili krajši in manjši, kakor pri seda¬
njih ladijah.

Drugi dve ladiji, „Pinta“ in „Nina“ nista imeli
krova. Spredaj in zadej je bila jedna kajuta. Srednji
prostor je pa bil pokrit z jaderskim platnom, da se
blago obvaruje moče. Ti ladiji imeli sta po dve jar-
boli. Jadra na Pinti so bila štiri-, na Nini pa tri-
oglata, tako imenovana latinska. Poleg tega so na
obeh imeli klopi in vesle za veslarje. Splošno je to
brodovje imelo kaj slab vid, a zato se je pa lahko
približalo bregovom in svobodno plulo v ustja rek.

Vseh mornarjev na Kolumbovih ladijah je bilo
devetdeset, drugi so pa bili razni klateži, ki niso
imeli ničesa zgubiti. Glavnim sodnikom na ladijah je
bil Roderigo-Sanhec de Segovia, višji sredar Dijego de
Arana iz Kordove, Roderigo Eskobado je pa potoval
v lastnosti kraljevega notarja. Razen tega je pri bro-
dovju bil zdravnik, njegov pomočnik in trije rezervni
krmarji. Vse moštvo je štelo 120 ljudij . . .

Prisedši na krov »Sante Marie“ je Kolumb takoj
šel v svojo kajuto in ukazal poskrbeti za stanovanje
gospodu Dijegu de Arana . . .

Ostanek dne je hitro minol pri delu in odreja¬
njih. Zvečer so se vsi legli spat, utrujeni zaspali še
blizu domačega obrežja, pusteč samo stražo budečo.

Jedva se je pokazala zarja, je že dal Kolumb
povelje, da odplujejo. To je bilo dne 3. avg, 1492. leta,
v petek — kateri dan so vsi mornarji smatrali za

143
nesrečen. Nekako neradi so se ljudje lotili dela, pre¬
križali so se bolj praznoverno, kakor spokorno, in
prestrašeni so gledali okrožujujoče jih čolne, v ka¬
terih so sedeli znanci, ki so se pripeljali, da se še
poslednjikrat poslove.

Stoječ na mostičku je Kolumb gledal, kako gre
ladija. Njegovo veselje, da kmalu doseže svoj postav¬
ljeni smoter po tolikih neuspehih, je močno ohladila
nezaupnost in prestrašenost moštva. Zagledal je to
trenotje na krovu Dijega in mu dal znamenje, da
pride k njemu

— Bodite vedno pri meni, don Dijego, — rekel
je. Tukaj ste mi najdražji in najbližnji človek. Vsi
drugi so le nekako s silo prikovani na te ladije in so
mi zatorej tuji. Držati jih moram v strogi disciplini
in pokorščini, drugače ne morem za ničesa biti od¬
govoren. To je čeda živalij, ki niso zmožne misliti,
zadržavati moram njih divja čuvstva, ki izhajajo iz
praznoverja.

— Res so vsi potrti, gospod admiral, — odgo¬
voril je gospod Dijego. To tudi ni čudno, če se na¬
hajajo pred očmi take podobe, kakor tukaj. Nas okro-
žajo ljudje v čolnih vijoči si roke in preklinjajoči vas.
Vsi so trdno prepričani, da se ločijo za zmiraj.

— Morda je za mnoge izmej nas res tako; —
odgovoril je mračno Kolumb, — človeka smrtnika
čakajo mnoge nevarnosti. Jaz ne vidim povoda, po¬
sebno obupavati, vse je v božji volji, in če ni božja
volja, se nam nič slabega ne prigodi. Vendar čas je,
ladije razsidrati ... Z Bogom, naprej.

Kolumb je nekaj minut ponižno molil, potem je
pa glasno zaklical:

— Pozor! Razsidrajte!

— Pozor! Razsidrajte!— ponovilo se je povelje
na drugih ladijah.

Kolumb je sam prijel za krmilo ladije „Santa
Maria" in poskusil kolo, zatem je pogledal po jadrih.

— Vzdignite sidra! — ukazal je, videč, da je
vse v redu.

144

— Takoj, admiral.

— Razpnite jadra.

— Takoj, admiral.

Jarbole so razpele jadra na ladiji „Santa Maria"
in na drugih ladijah se je isto zgodilo. Če tudi je to
povelje nasprotovalo notranjemu čuvstvu mornarjev,
vendar se je točno in hitro izvršilo.

Prijazen smehljaj pokazal se je na licih admi¬
ralovih.

— Obrnite proti jugozapadu!

— Takoj, admiral.

— Razpnite klivere!

— Takoj, admiral.

Ladije so se zganile, zamajale, pokoreč se kr¬
milu, nagnile proti zapadu. Za njimi se je iz čolnov
zaslišalo plakanje in preklinjanje Kolumba. — To
trenotje pokazalo se je solnce v obzorju in s svojimi
žarki ožarilo domači breg, katerega zapuščajo za
zmiraj, kakor se je mnogim zdelo.

— O, sveti Jakob, usmili se nas ! — se je izvilo
iz prsij mornarjem, ko so videli, da zginjajo v daljavi
domače gore.

Vlekel je veter na tisto stran, kakor so se vo¬
zili, in upati je bilo, da bodo kmalu na Kanarskih
otokih. Kolumb in Dijego sta se vedno bolje zbližala,
kar je mnogo pospeševala tesnost ladije. Ob zahodu
solnca sta se vnovič sešla na mostiču.

— Sedaj se solnce pogreza v valove, — je
opomnil zamišljen Dijego — in zemlja je zginila iz¬
pred naših očij. Nekako čudno čuvstvo me je obšlo
pri pogledu nepregledne vodne ravnine.

V tem zahajanju solnca na jedni strani in zgi-
njenju zemlje na drugi, — odgovoril je Kolumb, —
vidim potrdilo, da je zemlja okrogla, da je resnična
teorija, da se solnce skrije pri nas, da izide v drugi
deželi in ta dežela mora biti na zapadu.

— Jaz verujem vaši modrosti, gospod admiral,
in pod vašim vodstvom se čutim popolnoma varnega.

— To me veseli, Dijego. Žal, da povsod ne

145

najdem take zaupnosti. Posebno se bojim nasprot¬
nega čuvstva pri svojih kraljevih pokroviteljih.

— Kraljica je ■ popolnoma udana vaši ideji, go¬
spod Krištof.

— Ona je vendar ženska in drugače popolnoma
podvržena svojemu soprogu, kralj je pa udan moji
ideji ravno toliko, kolikor mu je ugodna. Zato sem
sklenil voditi dan za dnem točen zapisnik, da bodem
mogel dati točen račun o svojem ugodnem ali morda
neugodnem potovanju in danes sem že opisal prvi
dan naše vožnje.

S temi besedami je Kolumb prijel za roko Dijega
in ga odpeljal k sebi v kajuto .. .

Tretji dan svojega potovanja, v ponedeljek še¬
stega avgusta je zjutraj nenavadno zgodaj prišel na
mostič in opazil, da je Pinta zadrgnila jadra.

— Kaj to pomenja ? — zaklical je v skrbeh obr-
nivši se k pristopivšemu Dijegu. — Pinta je jadra
zadrgnila! To mora biti kaj posebnega; takoj moram
izvedeti, kaj je.

In Kolumb je hitro vzel govorno trobilo.

— Na desno, — glasilo se je njegovo povelje.

— Takoj — odgovoril je krmar.

— Pripravite čolne, — glasilo se je njegovo
povelje.

— Takoj, — razlegel se je odgovor.

Mornarji so hiteli izpolniti njegovo povelje.

— Razgrni kliver!

Mornarji so spretno izpolnili njegovo povelje,
hitro se je „Santa Maria" obrnila in se toliko pri¬
bližala „Pinti“, da se je bilo mogoče pogovarjati.

Kapitan Martin Alonz Pinson stal je na mostiču
in je bil videti jako obupan.

— Kaj se je zgodilo, gospod? Zakaj si jo obrnil
na drugo stran, — zaklical je Kolumb

— Nesreča se je nam prigodila: krmilo se je
zlomilo, — glasil se je odgovor.

— Koliko je tukaj kriva nesreča, — rekel je
— prepuščam razsojati vam samim. Prosim, pojdite

10

146

za nami, na Kanarskih otokih se popravi škoda, ka¬
tera se več ne prigodi, kakor se nadejam.

— Dobro, gospod admiral!

— Jako mi je žal, da zaradi silnega valovja ne
moremo Pinti poslati pomoči.

— Si bodemo že kako sami pomagali, gospod
admiral, potrudili se bodemo, da se ne ločimo od vas !

— Zanašam se na vas, gospod Alonz!

Kolumb je obrnil „Santo Mario“ v prvotni smer,
nemirno je hodil po mostiču in semtertja pogledoval
na Pinto.

To trenotje je stopil k njemu Arano.

— Vi vso stvar preveč jemljete k srcu, gospod
Krištof, — rekel je videč vznemirjenost Krištofovo, —
jaz mislim, da Alonz popravi škodo in pride z nami
do Kanarskih otokov.

— Jaz sam tako mislim, — odgovoril je potrt
Kolumb — kaj pa če je poškodovanje Pinte samo
poskus, da se prepreči daljša vožnja vsega brodovja?
Jaz ne zaupam moštvu. Kdo ve, če ne napravijo kako
zarote, da preprečijo daljšo vožnjo?

— To se ne sme zgoditi, gospod Kolumb. Po¬
glejte Pinta je zopet razpela vsa jadra in gre za nami.

— Ne vem, če dolgo pojde.' Pri vsej spretnosti
Alonzovi, se bode krmilo jedva obdržalo. Zvezal je
krmilo z vrmi, ki pa utegnejo se potrgati in ladija
se ne more več pomagati. Sploh se jaz najbolje bojim
za to ladijo. Pinta se je vzela v naše brodovje proti
volji svojih lastnikov, moštvo so največ hudodelci,
ki na njej prestajajo svojo kazen. Poleg tega so na
ladiji prejšnji nje lastniki bratje Kvintero in Bog ve,
kaj se še utegne ondu zgoditi.

— Seveda je to jako neugodno, — rekel je Dijego.

— Ostaje nam le jedno sredstvo, da se znebimo
nezadovoljnežev. Na Kanarskih otokih hočem posku¬
siti znebiti se Pinte in zameniti jo s kako drugo la¬
dijo. K sreči nismo več daleč od njih.

Trinajsto poglavje.

147

Odkrita lokavščina.

Strah Kolumbov zastran Pinte je bil opravičen,
kakor se je pokazalo. Na njej se je vedno kaj poka-
zilo, tako da sta jo »Santa Maria" in „Nina“ morali
naposled vleči. Vsled tega je še le osmi dan vožnje
brodovje prišlo na Kanarijske otoke. Kolumb je takoj
iskal druge ladije, a zaman. Treba je bilo „Pinto"
popraviti, kajti „Nina“ je tudi imela le štiriogelna
jadra, namesto triogelnih. Naposled so vse uredili in
brodovje jo je odrinilo.

Življenje na morju nikakor ni povzdignilo po¬
guma mornarjem, temveč mej njimi se je vedno po¬
gosteje kazala nezadovoljnost. Neko noč, — bilo je
blizu otoka Tenerife, — je Kolumb sedel pri krmilu in
gledal, kam se premiče ladija, kar zasliši na baku
glasno govorjenje.

— Naposled se naše potovanje z dobrim ne
konča. Kdo je še kdaj slišal o zemlji na zapadu
Azorskih otokov?! — To je samo neumnost... Mi
vidimo samo vodo .. . Peljemo se naravnost v pekel.

Govornik še ni povedal, kar je mislil, ker se je
nad tenerifskim vrhom pokazala nekaka svetloba, ki
je osvetlila okolico. Potem je pa zamolklo bučanje
podobno grmenju motilo nočno tišino.

Praznoverni mornarji so se grozno prestrašili.

— Poglejte, — zakričali so nekateri, — iz pekla
se že sveti! — Molite, za nas je prišla zadnja ura.

— In zakaj smo privolili v tako potovanje.

— Umreti bodemo morali daleč od domovine !

— O, sveti Anton!

— Sveti Frančišek za nas Boga prosi! . . .

— Glejte, kako se vzdiguje zrak.

— Presveta Devica, to je peklenski ogenj! . . .

— To je pekel! ... K njemu se približujemo ! . . .
Bog se nas usmili! . . .

10*

148

Pol oblečeni mornarji so se zbrali v tolpo na
krovu in od strahu kričali. Kolumb je hitro s svojega-
mostiča prišel na bak.

— Sramujte se svojega praznoverja in straho¬
petnosti! — rekel je odločno Kolumb. — Mari ne
vidite tukaj znamenja milosti božje? Bog pošilja nam
na pot ognjeni stolp podoben tistemu, ki je svetil
nekdaj Izraelcem v puščavi.

— Gospod admiral,, oprostite. Mari to ni pe¬
klenski ogenj ? — vprašal je s praznoverskim strahom
j eden mornarjev.

— Kako je vam ime?

— Peter, gospod admiral!

— Le pomiri se, Peter! Ta plamen je le blju¬
vanje ognjenikov, kakeršni se pogosto opažajo na Sre¬
dozemskem morju na Siciliji in Liparskih otokih.
Bodi pogumen in ne glej na to prikazen kot na
kazen božjo, temveč kakor na dobro znamenje.

Kolumb se je odkril in prekrižal se. Vsi mor¬
narji so isto storili in potem so pa brez strahu opa¬
zovali bljuvanje ognjenika ... Dne 2. septembra je
brodovje prišlo do otoka Homere, skrajne točke
tedaj znanega sveta in suhe zemlje. Kolumb se
je tukaj ustavil, da se preskrbi s svežim živežem
in vodo, in prebivalci otoka so ga vsprejeli z veliko
častjo. Imenitniki so ga vedno vabili na kosila. Nekoč
je ravno hotel iti na zabavo, katero je priredila njemu
na čast mati grofa Homera Neža Peraza, ker mu na¬
znanijo, da je prišel nekak človek, ki ga po sili
hoče videti.

— Pripeljite ga semkaj, — rekel je Kolumb.

Čez nekaj minut je v kajuto prišel postaven
možak.

—■ Kaj želite? — obrnil se je Kolumb k pri¬
šlecu. Toda jedva je Kolumb pogledal prišleca, že je
zaklical:

— O, sveti Jakob, mari si ti, Peter?

— Jaz sem, Krištof.

149

— Kako si ti prišel semkaj ? Povej!. .. Že osem
let nisem ničesa slišal o tebi ... Kaj dela Anica? Se
li še spominja starih časov?

— Seveda, gospod! Ko bi vi videli Filipine go¬
milo, podobna je malemu vrtu! Ona je ne zapusti in
vedno upa, da kdaj pridete v Lizbono in jo obiščete.

Kolumb se je tiho prekrižal, ko je slišal o svoji
pokojni ženi.

— Hvala, hvala, Anica! S čim jo zahvalim za
spomin in ljubezen.

Krepko je stisnil Petru roke.

— Sedaj povej, če si kaj slišal o mojem bratu
Jerneju?

— Seveda sem. Vrnil se je po smrti svojega
tasta s svojo Moniko v Lizbono in spremljal je Jer¬
neja de Dijaza do Nosa dobrega upanja.

— Kako mu je bilo na Angleškem ?

— Ne posebno dobro. Na potu bili so prišli v
roke morskim roparjem, in bili so v njih robstvu
nekaj let. predno se je jim posrečilo ubežati.

— Zato nisem tako dolgo ničesa slišal o njem.
No kako si pa ti prišel semkaj ?

— Stvar se tiče toliko mene, kakor vas . . . Po¬
vem vam. vašemu podjetju preti velika nevarnost! . .

— Na kak način?

— Vi veste, kako je vas goljufal kralj Janez,
naučen od vaših nasprotnikov. Sedaj zopet delajo
proti vam, a drugače.

— Je li to mogoče?

— Zaklinjam se pri sv. Jakobu. Škof Sacadilja
je naročil Neži Perazi, naj vas kakor mogoče dolgo
zadržuje na otoku Homeri. dokler pride vojna ladija
s Ferra, ki vas prisilijo vrniti se, ali pa pojdejo
za vami.

— Kaj govoriš?

— Da, kralj Janez je jako nevoljen, da niste
odgovorili na drugo povabilo njegovo in na prigovar¬
janje škofovo hoče na vsak način preprečiti vaše
podjetje.

150

— Od kod si to izvedel?

— Od samega Hoze Hudia?

— No?

— Ko sem to zvedel, sem se posvetoval z Anico.
K sreči sem moral semkaj po nekem opravilu. Pred
štirimi dnevi sem se poslovil od žene in odšel iz
Lizbone.

— Da ti da srečo, sv. Marija Devica! — rekel
je ganen admiral. — Boljših prijateljev nimam nego
tebe in Anico.

— Dosti, gospod Krištof, — odgovoril je Peter
Povejte rajši, če se najde pri vas kako mesto zame?

— Kako mesto? Kaj hočeš s tem reči?

— To je lahko umljivo, kaj. Mari li nočete vzeti
mene v Indijo?

— Ti se torej hočeš nam pridružiti ? Si li že po¬
mislil, kake nevarnosti čakajo nas?

— Jaz sem že vse premislil, — odgovoril je
smehljajoč se Peter.

— A Anica?

— Anici pišem od tod, da me ne bode precej
pričakovala. Jedno ali dve leti bode že prebila brez
mene.

Kolumb je zamišljeno hodil gori in doli po kajuti.

— Jaz vendar pojdem z vami Krištof? — vpra¬
šal je čez nekaj časa Peter po kratkem molku.

— Ne vem, Peter, če bodem mogel tebe z
Anico dovoljno zahvaliti za udanost, — rekel je, —
a vendar jaz od tebe zahtevam še več. Če si se od¬
ločil pridružiti mojej ekspediciji, bode najbolje, da
bodem pred drugimi za te admiral in nič druzega.
Vedi, da mej mojimi ljudmi vlada duh nezadovolj¬
nosti in nezaupanja, in tu mi moreš skazati še večje
usluge. Kot prost mornar bodeš v vedni neposredni
zvezi z moštvom in bodeš mogel delovati na to, da
nezaupanje, ki izvira iz praznoverja in strahu, pola¬
goma izgine in se začne zanimanje za moje podjetje.
Mi li hočeš s tem pokazati svojo udanost?

151

— Hočem, gospod Krištof, prisegam pri Materi
Božji, da vam storim, kar morem, — zaklical je Peter
naudušeno.

— Tedaj potrdiva najino prijateljstvo z bratskim
poljubom in posloviva se.

Krepko sta se objela.

Ne pristavivši besede, je Kolumb šel k durim
in poklical mornarja, ki je imel dnevno službo.

— Tu je vaš novi tovariš, Peter Laroka, — spre¬
govoril je. — Pokaži mu prosto postelj. Peter, imaš
li vse svoje stvari seboj ? — pristavil je obrnivši se
k novemu podrejencu.

— Prav vse, gospod admiral!

— Tedaj pojte!

— Ne da bi bil odhajajoča pogledal, je Kolumb
se obrnil in začel popravljati svojo toaleto.

— Dijegu je treba še prikriti to poročilo, — je tiho
mrmral. Presveta Devica me vidno varuje, torej le
hitro na pot! . . .

Ko se je oblekel, je šel na krov, kjer ga je že
pričakoval Arana, in šla sta na breg k Neži Perazi.
Grofinja je vsprejela Kolumba z jako velikimi častmi,
kakor se je spodobilo po njegovem velikem poklicu.
Večer je bil jako živahen in je hitro minul. Ko je Ko¬
lumb odhajal, je k njemu stopila z zapeljivim smeh¬
ljanjem neka gospa, Marija de Karbožal.

— Jako me veseli, gospod Krištof, — rekla je
z nežnim glasom, — da se je nam posrečilo sezna¬
niti se s tem, katerega sta španska vladarja poča¬
stila s takim zaupanjem. Torej ne odrečite osrečiti
moje hiše s svojim obiskom !

— Vi ste jako dobri, gospa, a jaz se bojim, da
za to ne bode časa.

— O, ne govorite tega!. .. — je hitro posegla
v besedo Marija. — Te dni se zbere pri nas večja
družba in vi morete obljubiti, da pridete in se sezna¬
nite z mojim možem, kateri nride skoro gotovo po-
juteršnjem s Ferra.

152

Kolumb je svetlo pogledal zapeljivo ženo.

— Jaz visoko cenim vašo ljubez njivo st, gospa,
— in prizadeval si jo bodem povrniti z ljubeznivostjo.

Te besede Kolumbove so za jedno trenotje pre-
senečile Marijo. Bistro je pogledala admirala stoječega
pred njo, a ž njegovega obraza ni mogla druzega Ci¬
tati, kakor najfinejšo uljudnost. Ko je to videla, se
je zmagovito nasmehljala.

— Torej, gospod Krištof, nadejam se, videti vas
in gospoda Dijega v naši hiši, — zaklicala je in malo
nazaj pomaknila z lahkim poklonom.

— Štejem si za čast, — odgovoril je Arana, —
ako me le admiral povabi, da ga spremljam.

— Gospod admiral gotovo ne bode imel ničesa
proti temu, torej do svidenja.

Kolumb in njegov tovariš sta vsa zatopljena
v svoje misli ostavila Perazino vilo in šla na breg,
kjer jo je čakal čoln „Sante Marie 11 . In jedva je pre¬
stopil admiral prag svoje kajute, ko se je obrnil k
Dijegu.

— Jako važne stvari so se prigodile, katere me
silijo, ostaviti Homero s prvimi žarki solnca, ne da bi
kdo kaj opazil.

— Kaj slišim, gospod Krištof? — Saj ste ravno
kar vsprejeli povabilo Marije de Karbožal na nje
veselico.

— Juda je izdal Kristusa s svojim poljubom,
zakaj bi me ne mogla izdati s svojo ljubeznivostjo
gospa Marija de Karbožal.

— Jasneje povejte, [gospod Krištof, — zaklical
je začudeno Arana, — jaz prav nič ne razumem.

Kolumb je v nekoliko besedah Arani razložil
vse, kar je izvedel od Petra.

— Naša rešitev je vsekako v tem, — končal
j e > — da precej odpotujemo. Bistroumnost Martina
Alonza mi je jako olajšala moje naloge izvršitev. La¬
dij 6  so preskrbljene z živežem, Pinta je popravljena,
in zatorej odidemo z Bogom dalje!

153

— Vsekako najdejo izdajalski Portugalci v nas
pogumne protivnike, gospod Krištof! Mi se znamo
bojevati in umirati, kakor se spodobi Kastilcem! — je
razvnet zaklical Dijego.

— Jaz nočem da bi prišlo do tega. Bitve nam
ne prineso nobene koristi. .. Pojdite in odpočite se,
Dijego. Zjutraj zgodaj moramo biti pripravljeni na
odhod.

Drugi dan je vstal admiral, ko se je začelo da¬
niti. Z znamenjem poklical je k sebi poveljnika
,. Pinte" in „Nine“. Ko sta prišla, je bilo ukazano
moštvu „Sante Marie 11  postaviti se na krovu in Ko¬
lumb je k njim prišel v spremstvu obeh Pinsonov
in Dijega.

— Vas je gotovo jako iznenadil ukaz, pripraviti
se na pot v tako zgodnji uri, — začel je admiral. —
Stvar je taka, da sem včeraj dobil zanesljivo poro¬
čilo, da hoče kralj portugalski nam delati vse mo¬
goče ovire na potu v Indijo. Za nami so že poslali
nekaj oboroženih vojnih ladij. Namera Portugalcev je
tem podlejša, ker sem se pred več leti bil obrnil k
Janezu portugalskemu za podporo, kakeršno mi je
sedaj skazala milostljiva kraljica Izabela. Tedaj so
Portugalci s preziranjem zavrnili moj predlog, a sedaj
pa hočejo nam zavirati pot. Mari hočemo trpeti, da
se kastilska zastava tako poniža? . . .

Oduševljeni klici mornarjev pretrgali so Ko¬
lumbov govor. V srcih mnogih se je skrivala želja,
da bi se Portugalcem posrečilo preprečiti podjetje in
jih tako rešiti daljše poti, a ta želja je hitro zginila
pod vplivom starega sovraštva Kastilcev do Portu¬
galcev.

— Ne, tisočkrat ne! — razlegli so se kriki, —
to se jim ne posreči!

— Za čast naše domovine in na čast naše zastave
umremo, kakor se spodobi Kastilcem! .. . Vodite nas,
gospod admiral, mi pojdemo povsod za vami! . . .

Zmagovit smehljaj je obsijal Kolumba, ko je
videl tako naudušenje

154

— Zahvaljujem se v imenu naše vladarice za
udanost njej, — zaklical je. — Nam se ni ničesa
bati, dokler zvesto izpolnujemo svoje dolžnosti. Vse¬
mogočni Bog nas ohrani, ter daj zmago naši za¬
stavi. Razsidrajmo in pogumno se spustimo v odprto
morje. — tja, kjer leži zlata bogata Indija! Naprej!

— Naprej! — ponovili so vsi in vse moštvo je
hitelo na svoje mesto. Čez jedno uro je malo bro-
dovje bilo na potu v odprto morje.

Štirinajsto poglavje.

Na širnem morju.

Vel je slab veter in brodovje se je počasi pre¬
mikalo. Kolumb in brata Martin Alonz in Vincenc
Pinson, ki sta zapovedovala „Pinti“ in „Nini“ na¬
penjali so vse sile, da bi pospešili hitrost ladij, a
njih prizadevanja bila so zaman. Admiral se je s
strahom oziral na vse strani, če se kje ne prikaže
portugalsko brodovje.

— Brodovje! — zaklical je nakrat stražnik pri
veliki jarboli.

— Za Boga, kje je? — zaklical je Kolumb.

Kolumb je bistro gledal na pokazano mu stran.

— To je neka trgovska ladija, — rekel je čez
nekaj časa. — Kakor se kaže, ni portugalska, čez
nekaj časa se je tuja ladija k „Santi Marii 11  toliko
približala, da se je bilo mogoče pogovoriti.

Na njeni zastavi videl se je beneški lev sv. Marke.

Od kod ? — zaklical je admiral.

— S Ferra.

— Kaj je novega!

— Mari vi niste admiral Kolumb?

— Sem.

155

— Varujte se, Portugalci nekaj slabega name¬
ravajo! Tri vojne ladije s topovi in velikim številom
ljudi j v oklepih in čeladah vas zasleduje s Ferra in
hočejo uničiti vaše brodovje.

Ladija se je oddalila in daljnih besed ni bilo
več mogoče slišati.

— Mari mislite, gospod Kolumb, — rekel je
Arana, — da kraljevska kastilska zastava tako malo
pomenja za Portugalce, da se jo upajo napasti

— Njih napada se ne bojim, — odgovoril je
Kolumb, — a delali bi nam take težave, ki bi bile
hujše od bitke. Najbolj se še bojim, da portugalske
ladije s pretvezo, da varujejo pravice portugalskega
kralja, pojdejo za nami in bodo nam potem Portu¬
galci odrekali slavo vseh odkritij. Zato je pa nam
treba, da za vsako ceno jim ubežimo. Kolikor je mo¬
goče moramo voziti daleč od Ferra in sicer na¬
ravnost proti zapadu.

Kolumb je hitro zapovedal, naj se premeni smer
ladijam. Pokazalo se je, da se je vse upiralo la-
dijam, da jim prepreči pot na širno morje. Veter
je slabo vlekel in ladije so se z razprostrtimi jadri
ustavile razmerno blizu obrežja.

Ko je nastopila noč, je potegnil močnejši veter,
a brodovje se je vedno le počasi pomikalo v sredi
mej Homero in Tenerifo.

Tako je prišla nedelja. Ko se je razsvetlilo, videl
se je v daljavi otok Ferro, poslednji Kanarskih otokov.
Kolumb je čutil prav tantalovske muke, kajti prišli
so na najnevarnejši kraj, od koder jih lahko opazijo
portugalske ladije.

Nemirno je hodil gori in doli po krovu, ko je
pristopil k njemu Dijego de Arana.

Sami peklenski duhovi nas ženo v kremplje
portugalskim spakam, — rekel je jezno poslednji in
pokazal otok Ferro, ki se je vsak trenotek bolje videl.

— Kaj se hoče, Dijego? — zmajal je z ramami
Kolumb. — Če ni vetra na morju, ni druge pomoči,
kakor čakati, da pride veter.

156

— A zakaj se mu približujemo temu prekle¬
temu Ferru.

— To je prirodni zakon. Če ni vetra, se vsi pred¬
meti malo po malem približujejo obrežju in tudi mi
smo podvrženi temu prirodnemu zakonu. Nam ne
ostaja druzega, da nakrat. smuknemo mimo Portu¬
galcev, ne da bi nas opazili!

In Kolumb se je ustavil na mostiču in dal
povelje.

— Pozor! Vrhnja jadra snemite.

Mornarji so hitro izpolnili dano jim povelje.
Sneli so vrhnja jadra, da bi se ladija manje opazila
in pustili samo kliver, ki se je jedva razločil v taki
daljavi od brega.

Kolumb je pa poleg tega še ukazal jednemu
mornarju, naj zleze na jarbolo in ogleda okrog vse
obzorje. Ko je to mornar naznanil, da na obzorju ni
opazil ničesa sumljivega, je Kolumb svobodneje iz¬
dihnil.

— Zahvaljena bodi Presveta Devica! — zaklical je.
Portugalci gotovo ne vedo, da smo tako blizu in po¬
srečilo se bode nam, da se splazimo mimo njih, ne
da bi nas opazili. Da bi le kmalu minola brezvetrenost!

Kakor v odgovor na to, je lahek veterček z
vzhoda malo zazibal morsko gladino. Kliver (jadro na
sprednjem koncu) se je napel in „Santa Maria" se je
znatno premaknila.

— Veter, veter! — so veselo zaklicali vsi.

Kolumb je brez odlaganja ukazal zopet razobe¬
siti vsa jadra in obrniti »Santo Mario" proti severo-
zapadu. »Pinta' 1  in „Nina“ sta se obrnili za admi¬
ralsko ladijo. Otok Ferra se je vedno manje videl in
kmalu je bilo videti le majhen oblaček na obzorju. Na¬
posled je popolnoma zginil. Kolumb je z olajšanim
vzdihom pogledal po brezmejnem morju in zatopil se
v misli o tem, kaj ga čaka onostran te morske pu
ščave. Močni glasovi so admirala kmalu vzdramili iz
zamišljenosti.

157

Pogledal je na bak in opazil, da je na krovu
skupina mornarjev, ki obupno steguje roke na to
stran, kjer je Ferro.

— Sedaj, — zatulil je jeden, — zginila je naša
poslednja zveza s svetom.

— Z Bogom, domovina, žena, otroci in sorod¬
niki! . ..

— Nikdar več ne vidimo domovine, — trdili
so drugi.

Dano znamenje, — da morajo vsi mornarji
zbrati se na krovu, — je pretrgalo njih daljše tožbe
in obupovanja.

Moštvo, vajeno discipline, se je takoj pokorilo,

Z zatajeno vznemirljivostjo stali so mornarji
pred tem, katerega so smatrali za krivca gotove po¬
gube. Kolumb jih je nekaj časa bistro gledal, potem
je pa spregovoril:

— Meni je jako žalostno, poslušati vaše stokanje
in toževanje. Razumem vaša čuvstva, cenim je in jih
ne obsojam, a slednjemu človeku dal je Bog razen
srca tudi razum, katerega mora poslušati. Ostavili
smo domače obrežje z namenom, da pod zastavo
sv. Jakoba razsvetljimo z lučjo svete vere nove de¬
žele in obogatimo svojo domovino z novimi pokraji¬
nami. Zato pa moramo le hvaliti Boga, da je nam
poslal ugoden veter, kateri nas požene daleč od Ferra,
in od izdajalskih Portugalcev. Ta milost božja obeta
sijajni uspeh našemu podjetju. Ce ostanemo zvesti
svojemu smotru, nas ne zadene nobena nesreča.. Po¬
pustite vaše malodušno toževanje; vi veste, da jaz
ne potujem na slepo srečo, temveč je smoter našega
potovanja — zemlja katajska. Kristijanski potovalci
so že večkrat bili v nji, kaj se še bojite? Naše poto¬
vanje odločuje se od prejšnjih samo po tem, da mi
potujemo na zapad, v tem, ko so oni potovali na
vzhod; ker je pa zemlja okrogla, pa tako potovanje
ni le mogoče, temveč je tudi ložje, kakor potovanje
po suhem. Po mojih računih pridemo že v tridesetih
dneh do indijskih bregov. Zakaj obupavate, stokate

158

in žalujete? .. . Spomnite se revščine in pomankanja,
v katerem ste dosedaj živeli! . . . Sedaj se pa ponuja
vam priložnost, da si pridobite slavo in brezskrbno
bodočnost. V Indiji je obilo zlata in dragih kamenov
in vse to bode naše. Poleg tega sta kralj in kraljica
podelila mi naslov podkralja vseh odkritih dežel, če
mi bodete zvesto služili in brez ugovora se pokorili
mojim ukazom, jaz ne bodem skop z nagradami ter
kralj in kraljica gotovo pritrdita temu, kar bodem
predlagal. Kar je pa več vredno kot vse svetno bo¬
gastvo, je pa to, da imamo priložnost, za katero se
nam lahko zavida, da ponesemo luč svete vere Kri¬
stusove mej pagane. Ni li nam trdno upati na mi¬
lost Gospodovo?!

In Kolumb se je odkril ter ponižno prekrižal se.

— Živio, gospod admiral, — klicali so mornarji.

— Mi vam popolnoma zaupamo, peljite nas, kamor
hočete.

Če tudi so bili mornarji naudušeni, vendar je
Kolumb čutil, da ta pogum ne bode dolgo trajal, kajti
ljudje so le temu verjeli, kar so si sami narisali in
niso mogli popolnoma razumeti ideje njegove. Zato
je sklenil admiral vse storiti, da je pomiri. Stopivši
na mostič je z znamenjem poklical k sebi poveljnika
drugih ladij in šel ž njima v svojo kajuto.

— Z današnjega dne, — rekel je, — imamo
resno nalogo. Večkrat se bode nam boriti z upiranjem
naših podrejecev, kajti kar je za nas brezdvomna
resnica, to so zanje prazne sanjarije in domišljije.
Ravnati moramo ž njimi kakor z nepokornimi, ne¬
umnimi otroki in uporabljati vsa sredstva, da jih
vzdržimo v pokorščini. Jaz bi smatral za neobhodno
potrebno, da sedaj vodimo dvojni račun o dovršeni
poti, jeden popolnoma točen, bodi namenjen za to,
da ga predložimo njiju veličanstvoma; drugi, ki bodi
vsakemu na razpogled, naj pa ne navaja pravega šte¬
vila milj, katere smo prešli, temveč manjše. Ste me
li razumela, gospoda ?

159

— Popolnoma sva vas razumela in se le čudiva
previdnosti vaši, gospod admiral! — rekel je Martin
Alonz. — Ljudje se že sedaj upirajo, a kaj bode še?

— Bodita prijazna ž njimi, — nadaljeval je Ko¬
lumb, — pomirjujta jih z obljubami slave in bogastva
v bodočnosti in še le, kadar ne bodo pomagala no¬
bena prepričanja in prigovarjanja, se poslužita ostrosti,
da ne zgubita svoje oblasti. Poleg tega zahtevam od
vaju, ko bi se naše ladije razkropile, da vsak nada¬
ljuje pot na zapad. V daljavi sedemsto milj mora
se pokazati suha zemlja, in slednja ladija mora na
tej poti vsako noč stati na s kompasom določeni
smeri, če treba, celo zasidrati se. Sedaj so vama znane
moje odredbe in nadejam se, da bodeta pospeševala
moje načrte.

— Seveda, gospod admiral, — odgovoril je
Pinson.

— Torej, z Bogom! Odpravita se na svoji ladiji
in porabita ugoden veter! .. .

Majhno Kolumbovo brodovje šlo je vedno proti
zapadu. Žalost mornarjev, ki se je bila pokazala, ko
so videli sprva le morje na vse strani, se je sedaj,
kakor se je kazalo, popolnoma polegla. Morje je bilo
mirno in vedno ugodni veter bil je mornarjem po
godu. Tako je šlo do 11. septembra. Ta dan je jedva
solnce izšlo in pozlatilo morsko ravan s svojimi
žarki, ko je nakrat pri veliki jarboli na „Santi Marii 11
se zaslišal glas: „Čuvajte!“ Mornarji so hiteli na krov,
da izvedo, kaj je.

— Tam, tam! — zakričala je dvanajsterica
glasov, in kazala na jedno točko morja, kjer se je
iz vode vzdigovala neka stvar z dvema odrastkoma
na straneh.

— Morski zmaj! To je morski zmaj! — zakri¬
čali so nekateri mornarji. — Pomolil je svojo glavo iz
morja, in pogledal, kdo se predrzne motiti njegov mir.

— Zaklinjam se pri sv. Jakobu, — zaklical je
jeden mornar, — on pade po nas in nas zaduši s
svojim peklenskim dihanjem.

160

— Neumno blebetanje! — zaklical je Peter
Laroka. Tvoj zmaj s strupenim dihanjem in peklen¬
skim žrelom ni druzega, kakor jarbola razbite ladije!
Vidno je torej, da semkaj zahajajo portugalske la¬
dije . . .

— Saj ima Peter vendar le prav, — reklo je
tudi več mornarjev, — to je le vrh jarbole.

Pomirjeni mornarji so se razšli in ladija je na¬
daljevala svojo pot. Pokoreč se ugodnemu vetru, so se
lahke Kolumbove ladije premikale vedno dalje na
zapad. Bili so že kacih 200 milj od Ferra, kar je Ko¬
lumb opazil v svoje začudenje, da ladije gredo bolje
proti jugu, če tudi je krmar na videz točno držal se
smeri na zapad.

Vznemirjen zaradi tega, šel je na mostič, da se
je prepričal, če je to res, kar je opazil.

Pri admiralu bil je Dijego, ki ga ni zapustil ni
za korak.

Kolumb je z bistrim pogledom ozrl se po morju.
Nakrat je prijel svojega tovariša za roko in pokazal
mu v daljavo.

■— Kaj vidite tamkaj, gospod Dijego, — rekel
mu je vznemirjen admiral.

Arana je jel skrbno gledati na pokazano mesto.

— Čuda, zares čuda! — zaklical je naposled.

— Kaj se vam zdi čudno?

— Tam le, oni pasovi na vodi, je bil odgovor.

— Vi je torej tudi vidite?

— Seveda. Morska površina je mirna, a ti pa¬
sovi se tako lepo vidijo; prav kakor bi se dvigali
od brega v gotovo stran.

— Vi imate prav, Dijego! Sedaj ni dvojbe, da
so morski tokovi, a žal, da za nas neprijetni. Teko
od zapada na vzhod nasproti naši smeri in utegnejo
jako zadržavati našo pot. . .

— To je jako žalostno, — opomnil je Arana.

— Da jako žalostno, a ob jednem je pa vpra¬
šanje, če ti toki niso napovedovalci bližine suhe

161

zemlje. Poglejte na ona tokova; mari ni prav tako,
kakor bi ja bil nedavno razdelil kak otok,

— To je lahko mogoče, gospod Krištof, — pri¬
trdil je Arana.

— Vsekako, — opomnil je Kolumb, — moramo
povedati mornarjem, kaj sva onazila,' da nekoliko
vzpodbudim njih pogum in zabranim, da ne bodo v
tem videli pojma nevarnih peklenskih sil.

Mornarji so Kolumba poslušali vendar le s topim
molčanjem. Prvi ča.si upanja so tedaj bili zginili in
njih srca je trla žalost po domovini in strah pred
prihodnjostjo. Ta obupnost mornarjev je še bolje
vzpodbudila Kolumbovo odločnost. Navadil se je, da
je slednjo noč nekajkrat vstal ter opazoval veter in
vreme in strogo pazil, na katero stran vozi ladija.

Tako je bilo 13. in 14. septembra. Prisedši iz
svoje kajute, je Kolumb pogledal na krov. Povsod je
vladala globoka tišina. Samo pilot, krmar in straži-
telji so čuli, drugi mornarji so spali. „Santa Maria"
plula je vedno dalje; veter je igral z jadri in voda
je pluskala ob strani ladije.

Ko je nekaj časa hodil gori in doli, je admiral
šel najedenkrat h krmilu; zdelo se mu je, da ladija
se ne drži dobro smeri, katero je on zaukazal.

In res ni se motil.

Dosti je bilo jednega samega pogleda, da se je
prepričal, da „ Santa Maria 11  gre po črti vsporedni z
evropskim obrežjem.

— Ti se ne držiš prave smeri? — rekel je strogo
Kolumb, porinil od sebe krmarja in sam prijel za
krmilo.

— Oprostite, gospod admiral, — izpregovoril je
tiho krmar.

— Tebe vleče na zemljo? Zelja, da bi se vrnil,
zapeljala te je do tega. — Ti bi si moral misliti, da
uspešno potovanje več koristi tebi in tvoji družini,
kakor pa sramoten povrat z ničem. Pojdi takoj in
pokliči semkaj Petra Laroka. On zameni tebe, kajti
ti ne moreš biti več krmar.

11

162

Okarani mornar je hitro odšel in Kolumb je z
lahkim obratom krmila „Santo Mario" kmalu pripravil
v pravo smer.

Čez jedno minuto je prišel na krmilo Peter.

— Stopi h krmilu, — rekel je admiral, — in
strogo drži smer! Tvoj prednik je bil malomaren
krmar in je „Santo Mario" obračal proti Španiji.

— Gospod admiral, se name more zanašati, —
odgovoril je Peter.

Prepričan, da bode Peter držal svojo besedo, je
Kolumb šel h kompasu in jel skrbno opazovati nje¬
govo iglo. Neki čudni nemir se ga je polotil. Obrnil
je oči k nebu in pogledal na polarno zvezdo, to pri¬
jateljico mornarjev, po tem je zopet pogledal na
kompas in začudeno pomajal z glavo.

— Kako je to pojmiti? Kako razjasniti? —
šepetal je.

Postal je admiral še nekaj minut, potem je pa
šel na mostič in ondu poveril kompas.

— Ti pojavi! — godrnjal je. — Nova zapreka!
Kako uganka prirode se mu stavi na potu. Kaj bode
z mano, ako mi vzame nebo jedinega zanesljivega
spremljevalca v tej puščavi.

— O, ti nepremična zvezda! Kaj naj porečem
ljudem, ko opazijo, da si se razšla s kompasom. Kje
je ključ tej uganki. Od kod prihaja ta odklon proti
severozapadu za pet ali šest stopinj ?!

Dolgo je Kolumb še gledal na nebo in še le ob
zori je odšel v svojo kajuto, da nekaj ur počiva. Pa
kmalu se je prebudil; nategoval je radovedno svoje
misli, da bi odkril uzrok odklonenja magnetne igle.

— Brez vsake dvombe kaže, — razsojal je, ko
se je oblačil, — da se polarna zvezda premiče. Bodo
mi pa li to verjeli ljudje? Rekli bodo, da od pamti-
veka smatrajo polarno zvezdo za nepremično ne le
mornarji, temveč tudi učenjaki. Od kod torej taka
premena v prirodi?

Kolumb se je zopet zamislil. Njegov duh se ni
mogel pomiriti, dokler ne najde pojasnila tej uganki

163

— Prav kakor bi bil prišel na drugi svet —
godrnjal je, — v katerem so neznane sile premenile
vse prirodne zakone. Sedaj je vprašanje, naj li jaz to
moštvu povem ali ne ? . . . Ne! — zaklical je odločno.
— Bolje je, da ohranim svoje odkritje tajno, dokler
mi novo opazovanje ne pojasni stvari.

Prisedši do tacega sklepa, je Kolumb se neko¬
liko pomiril, in šel je na mostič, da nadzoruje službo
moštva. Nevoljen se je zopet povrnil v svojo kajuto,
da izračuna pot, katero so prešli minolo noč. Kmalu
je prišel k njemu Arana. Opazivši, da Dijego ravno
tako pogleduje, kakor bi hotel nekaj vprašati, je Ko¬
lumb hotel ga potolažiti.

— Da, Dijego! — zaklical je, — prešli smo že
znatno daljavo, a vendar ne toliko, kolikor bi bili
mogli. Po noči sem nekaj žalostnega zasledil. Malo¬
marnost jednega krmarja je kriva, da je ladija precej
dolgo šla vsporedno z evropskim obrežjem.

— Pa vendar koliko smo prešli včeraj?

— Vsega 33 milj, a moštvu se je povedalo, da
29; treba je posluževati se tega poniževalnega sred¬
stva, da se ljudje zastonj ne begajo.

Kolumb je vstal s svojega mesta, da pokaže Di-
jegu pot, katero so prehodili, na zemljevidu, a tu je
pogledal na kompas, ki je bil poleg zemljevida in s
strahom zagledal, da se je igla še dalje odklonila
proti zapadu.

Arano je opazil njegovo vznemirjenost.

— Vas nekaj vznemirja, gospod Krištof, — rekel
je s sočuvstvom.

— Oh, gospod Dijego, — odgovoril je Kolumb
vzdihnivši •— dosega našega smotra postaja vedno
težavneja z vsako miljo. Jedini zanesljivi voditelj mor¬
narja, kompas, vidno zgublja sile svoje, a iz kakega
uzroka?

—■ Je li to mogoče, gospod Kolumb? — zaklical
je začudeno Dijego. — Zares znaten odklon! Kako si
pa vi pojasnujete ta odklon, gospod Krištof?

164

— Dosedaj še nisem našel nobenega pojasnila,
— odgovoril je vznemirjen Kolumb, — in to me
straši. Kaj bode, če moštvo izve o tem odklonu.

Kolumbove besede so jako vznemirile Dijega.

— Prav imate, — odgovoril je, — ljudje takoj
prerokujejo vsakeršne nesreče. Mari bi jih ne mogli
prepričati, da je odklon igle proti zapadu, že migljaj
od zgoraj, da naj na to stran nadaljujemo pot?

— S takim objasnjenjem se najbrž ne bodo
dali pomiriti.

— Kaj mislite sedaj storiti, — vprašal je vzne¬
mirjeno Arana.

— Potrpežljivo moramo počakati daljših pojavov.
Če bode odklonenje naraščalo, tedaj Vsemogočni go¬
tovo razsvetli nam um! . . .

Dan je hitro minol mej vednim opazovanjem
kompasa. Kolumb je težko pričakoval, da se pokaže
polarna zvezda, da bode videl, kako stoji v razmeri
z lego magnetne igle. Naposled je prišel večer in Ko¬
lumb se je prepričal, da se magnetna igla vedno
bolje odklanja, čim dalje se peljejo proti zapadu.

— Ta vedni odklon magnetne igle, — opomnil
je Dijegu, — zdi se mi, da je v zvezi z nekim pre¬
mikanjem polarne zvezde, katero se pa dosedaj še
ni opazilo.

— Blagoslovljena bodi, Presveta Marija Devica!
— zaklical je vesel Dijego. — Vi ste odkrili veliko
stvar, katera bode obrzdala strah moštva.

— A vi pozabljate, gospod Dijego, da se človek
trdno drži vkoreninjenega mu prepričanja. Mornarji
so tako trdno prepričani, da se polarna zvezda ne
premiče, kakor bi bila to evangeljska resnica.

— Mari mi sedaj nismo v novem svetu, in v
novem svetu se naravno nahajajo novi pojavi — -
opomnil je Dijego.

— Vi imate prav, a vendar tukaj ne pojde brez
borbe s starimi predsodki, — in ta borba ne bode le
kaka šala!. ..

165

Kakor v potrjenje Kolumbovih besed zaslišala
sta strašen krik mornarjev.

— Slišite ta krik, Dijego? — vprašal je Ko¬
lumb. — Borba se začenja. Bog daj nam zmago!

Obrnil je oči proti nebu in pobožno se prekrižal,
potem je pa zbral vso svojo hladnokrvnost in čakal
približajočo se kričečo tolpo.

S svojega visokega mostiča je admiral jasno
razločil vznemirjene krmarje obkoljene z nič manje
vznemirjenimi mornarji, in slišal je sredi teh glasov
glas zvestega Petra, ki si je prizadeval pomiriti to¬
variše.

— Kaj se je zgodilo? — vprašal je mirno, ko
so mornarji prišli bližje. — Kaj ste se zbrali? Se li
morda že vidi obrežje ?

— Obrežje! Kako neki! — zaklical je jeden naj¬
bolje vznemirjenih mornarjev.

— Magnetne igle so se spridile! — pristavil je
drugi. — To je slabo!. . .

— Mi nikdar ne pridemo do nobene zemlje in
ostanemo brez kažipota v sredi morja!. ..

— Vrnite se nazaj, vrnite, gospod admiral! . ..

— Ukažite se povrniti ladijam, predno ne pri¬
demo v pekel, katerega vročina je že nam spridila
kompas ! . . .

— Nikar ne govorite neumnosti! — zaklical je
Kolumb resno in zapovedujoče, in se pogumno postavil.

— Vi hočete iti dalje, ne ozirajoč se na svarilo
prirode? — vprašal je z grozečim glasom jeden mor¬
narjev, ki je bil očevidno voditelj tolpe. — A če mi
ne bodemo ubogali? — pristavil je hujskajoč.

— Tedaj vas doleti huda kazen kakor puntarje!
Odločne besede Kolumbove niso ostale brez vpliva.
Tolpa se je umaknila in jela posvetovati se mej
seboj. V kratkem so stopili narazen in Peter je kot
pooblaščenec nizko se klanjajoč stopil k admiralu.

— Oprostite nam, gospod admiral, — rekel je,
— naše nedostojno vedenje. — Toda človek ne izbira
besed, kadar je prestrašen Zatorej ne obsojajte nas,

166

temveč pojasnite nam, kaj pomenja toli vznemirjajoči
odklon magnetne igle?

— To je pametna beseda in jaz sem vselej pri¬
pravljen odgovarjati na stvarna vprašanja. Pridite
bližje.

Povelje se je hitro izpolnilo in Kolumb je začel.

— Vi se ne motite. Že nekaj ur opazujem, da
se magnetna igla odklanja k zapadu. Ta odklon je
sprva še mene malo vznemiril, kar rad priznavam, a
Bog mi je pomagal najti priprosto in pravilno pojas¬
nitev. Mi vemo, da se vsa nebeška telesa bolje ali
manje pravilno gibljejo. Samo polarna zvezda in
zvezde, ki so blizu nje, delale so v tem oziru neko
izjemo, če tudi so mnogi že domneva 1 ', da se tudi
premičejo po nebu. Sedaj se to mnenje more smatrati
za dokazano istino. Odklon magnetne igle ne kaže,
da je igla spridena, temveč da se polarna zvezda pre-
miče, in sicer premiče v isto smer, kakor se premi¬
čejo vse zvezde, namreč proti vzhodu.

Mornarji so molče poslušali pojasnila Kolum¬
bova. Če tudi je v teh glavah vladalo trdno pre¬
pričanje, da je polarna zvezda središče nebeškega
oboka, a so vendar previsoko cenili razumnost in
znanje svojega admirala, da bi dvomili v resničnost
njegovih pojasnil. Vznemirjeni duhovi so se pomirili.
Samo nekateri mornarji so semtertja pogledovali na
nebo, kakor bi hoteli z očmi vloviti premikanje po¬
larne zvezde.

Kolumb je z obrazov mornarjev jasno spoznab
kaka čuvstva jih obhajajo, in zadovoljno se je na-
smehljal. Čutil je svojo zmago in hvalil je v mislih
Boga, ki ga je razsvetlil v pravem trenotku.

— Če je tako, da odklon magnetne igle kaže le
premikanje polarne zvezde, kam pa sedaj kaže igla?
— zaklical je nekdo iz mornarjev.

— Tako je, gospod admiral, Jože ima prav, —■
pritrdila je tolpa, — kako bodemo pa sedaj uravna 1 *
vožnjo po morju, ako se tečaj nekam premiče?

167

Kolumb je bil jeden trenotek v zadregi. To je
bil kritičen trenotek, ki bi se bil utegnil neugodno
končati za admirala.

Kolumb je pa le nekaj sekund čakal, potem je
pa ponosno povzdignil glavo in ostro pogledal po tolpi,

— Pravi, nepremakljivi tečaj je nevidna točka,
ki leži v tej smeri, kakor kaže magnetna igla, —
rekel je z močnim glasom.

— Nevidna točka? — ponovili so mornarji ne-
razumevši ga in zmajali z glavami.

— Da nevidna in nepremakljiva točka, okrog
katere se premičejo vse zvezde, ne izvzemši polarne
zvezde. Da to dokažemo, naznačimo to minoto sta¬
lišče polarne zvezde in začnimo zaznamovati njen
odklon.

— Gospod admiral, — zaklical je Peter, —- opro¬
stite našo nevednost in malodušnost! Presrčno se
zahvaljujemo za vaša pojasnila in bodemo zaznamo¬
vali vaša opazovanja.

— Dobro, — odgovoril je Kolumb, — sedaj pa
pojdite na svoja mesta, dragi moji!

S temi besedami je Kolumb odpustil mornarje
in z Dijegom odšel v svojo kajuto.

Mornarji so se vidno popolnoma pomirili. Le
semtrtja so se na krovu sešle male skupine, ki so se
pogovarjale o čudovitem pojavu, a so se kmalu razšle.

Zjutraj so vsi z nepotrpežljivostjo čakali uspeha
skupnega posvetovanja poveljnikov, kajti vedeli so,
da so na „Pinti“ in „Nini“ bili tudi jako vznemirjeni
zaradi odklona magnetne igle.

Kmalu sta prišla brata Pinsona na „ Santo Mario
Mornarji so z velikim zanimanjem gledali, kako je
Kolumb, zbravši vse svoje matematične in zvezdo-
znanske instrumente odšel ž njima na mostič. Sprva
sta Pinsona nezaupljivo poslušala pojasnila Kolum¬
bova, a kmalu sta se prepričala, da delovanje ma¬
gnetne igle ni prenehalo, če tudi se vedno odklanja
proti zapadu, kajti uzrok temu odklonu je pripisovati
jedino premikanju polarne zvezde.

168

— Sedaj, vidita, gospoda, kako je stvar. — Oči-
vidno ni nobenega uzroka bati se, da se je kompas
pokvaril. Nadejam se, da storita vse, da pomirita
vznemirjene duhove vajinih ljudij.

Brata Pinsona sta s pokornim spoštovanjem gle¬
dala svojega admirala, ki ima toliko znanja. Vsi njiju
dvomi so se razpršili in šla sta na svoji ladiji z novim
pogumom in lahko pomirila in osrčila svoje mornarje.

Petnajsto poglavje.

Oznanjevalci novega sveta.

Prepričevalni govor Krištofa Kolumba in nje
gova iznajdljivost glede odklona magnetne igle sta
obnovila omajano zaupanje mornarjev in ladije šle so
dalje proti zapadu. Kmalu so prišli v pas pasatnih
vetrov, ki vedno vlečejo proti zapadu, kar je jako
olajševalo vožnjo. Jednakosmerni veter je hitro gnal
ladije proti zapadu in večkrat po cele dni ni bilo po¬
trebno nič premeniti jader. Zrak je bil topel in pri¬
jeten ter je spominjal na andulužiško pomlad, — da
bi bila iluzija popolna, mankalo je samo slavcev.

Tako je šlo do 14. dne oktobra. Prišla je noč
pred 15. dnem tega meseca. Kolumb in Dijego sta
veselo hodila po krovu in se živo razgovarjala o
svojcih, ki sta jih pustila doma.

—- Ravno to nebo, ki se razprostira nad nami,
— rekel je Kolumb, — nahaja se nad mojimi milimi,
a jaz jako dvomim, da bi pri njih bila sedaj noč,
kakor je tukaj . ..

Krik stražnika je pretrgal besede Kolumbove, in
morje se je zasvetilo, kakor bi ga ožarjevalo na ti¬
soče lučic. Na nebu pokazala se je ognjena krogla,

169

ki je hitro pala kake štiri ali pet milj od ladij v
morje, kakor se je kazalo,

Praznoverni mornarji so se prestrašili pri tem
meteorologičnem pojavu. Le prav malo jih je bilo
Petrovega mišljenja, da je to dobro znamenje. Drugi
so ugovarjali njegovemu mnenju in trdili, da je to
opomin, naj ne hodijo dalje.

Pogovori mornarjev v nočni tišini so prišli do
tenkih ušes Kolumbovih.

— Zaklinjam se pri sv. Jakobu! — zaklical je
Dijego, — tam je svit! Bodi to dobro ali slabo zna¬
menje, vsekako to dokazuje, da smo v novem svetu !

— Glasen klic Dijegov slišalo je moštvo na baku,
pričakujoč Kolumbovega odgovora, so vsi utihnili in
nategovali ušesa, da jim ne uide nobena beseda.

— Vi imate popolnoma prav, gospcd Dijego, —
odgovoril je Kolumb z močnejšim glasom, kajti njemu
ni ušlo napeto zanimanje moštva. — Mi smo zares že
v novem svetu in ta posebnost je jeden njegovih na¬
povedovalcev. To, kar se praznovernemu človeku zdi
dobro ali slabo znamenje, — v resnici ni ničesa dru-
zega, kakor navadni prirodni pojav, podrejen gotovim
fizičnim zakonom.

— A kako se da pojasniti ta pojav ? — vprašal
je Dijego.

— Ta pojav spada mej tiste, — nadaljeval je
Kolumb, — o katerih se tolikrat govori v delih starih
učenjakov. Taki podnebniki se kaj pogosto vidijo v
vročih deželah v jasnih nočeh. V tem prezornem
ozračju, kateri nas obdaja, ta ognjena krogla navadno
zapušča za sabo sled podoben plamenu svetečemu se
kacih 12 do 15 sekund.

— To utegne vznemirljivo uplivati na moštvo,
— opazil je admiralov tovariš.

— Seveda domišljija človeška je vedno nagnena
k pretiranju, a zato je pa dan človeku razum, da ga
brzda. Če ne bodemo svoje domišljije preverjali z raz¬
umom, pridemo hitro do tega, da se bodo nam naj-
navadnejši prirodni pojavi zdeli čudeži in jih bodemo

170

smatrali za napovedovalce dobrega ali hudega. V jedno-
stavni premeni vremena, v blisku, v večji ali manjši
sili vetra praznoverni človek vidi delovanje peklen¬
skih sil, pretečih mu z raznimi bedami, a zares veru¬
joči in v Boga upajoči kristijan vidi samo razodevanje
Tega, v katerega oblasti so vse prirodne sile in vse
stvari.

— Pomirjeni s takim pojasnilom so se mornarji
razšli po svojih posteljah.

Minolo je že nekaj dni. Ladije so že bile 350 milj
od Kanarskih otokov, kar se je nakrat oglasil pri
jarboli klic stražnika.

— Oho! Pred nami in na levi strani je trava.

— Kje, kje! — zaklicali so vsi in hiteli gledati.

— Res, res je! Zeleno mesto v morju! Trava!. . .

— Trava, ki se je odtrgala od bregov!

— To je gotovo znamenje, daje zemlja blizu!.. ■

— Blažena bodi presveta Marija Devica! Kmalu
bode suha zemlja.

Ljudje so se objemali s solzami v očeh in na¬
penjali oči, kdo prvi ugleda zemljo. Videli so se le
dolgi pasovi vodnih rastlin, ki so držali z zapada.

— Jeli to res znamenje bližajoče se zemlje, —
vprašal je Arana Kolumba, ki je opazoval obdajočo
površino morja.

—- Na noben način ni to znamenje celine, ker
smo po mojem računu prešli jedva tretjino naše poti.
Po Aristotelu to ni nič druzega kakor travno morje,
katero so videli nekateri mornarji, katere je bil vihar
zanesel daleč proti zapadu. Aristotel pripoveduje, da
so mornarji iz Kadiksa, ko so videli to sklopljenje
morskih rastlin, mislili, da so blizu pogreznenih
otokov, in so hiteli od njih pri prvem vetru,

— Poglejte, trava ne pokriva morja jednako-
merno — rekel je Dijego — a leži v pasovih po smeri
vetra; to morajo biti pasovi, ki so se odtrgali od brega.

— Jako verojetno, a mogoče je pa tudi, da raste
ta trava na dnu morja, in so jo odtrgali valovi in
spravili na površje.

171

— Po tem takem so mornarji prav imeli, ko so
je smatrali za pogrezle otoke.

— Vsekako je jasno, da je upanje ljudij, da je
zemlja blizu, prazna. Morda zadenemo na kak otok,,
ki je le nekaka postaja mej Evropo in Azijo, a to ni
smoter našega potovanja, mi moramo dobiti Kataj r
ne pa samo nevažne otoke.

— Poglejte, kaj delajo na „Nini“ ? — zaslišal se
je glas mornarja.

Pogledi vseh so se obrnili na predno ladijo in
videli, kako mornarji na „Nini“ nekaj vlečejo z ostvami
(harpunam) iz morja.

— Riba, riba! — zaklical je nekdo.

— To je najbrž tuna, — opomnil je Kolumb.
— Aristotel govori o ribah v travnem morju. In res r
le poglejte, gospoda, okrog „Sante Marie 11  tudi pla¬
vajo tune.

— Da, da! Tukaj! Tam le, — kričali so nekateri.

— Tune so podobni postrvim!

— Kako imajo debele plavute in čren hrbet!

— Kako se vijejo okrog ladij!

— Stoj, kaj je to? — je nakrat zaklical Kolumb
in pokazal na rastline, po katerih se je semtertja pre¬
mikal neki črni predmet.

Vsi so se gnetli okrog njega in začeli bistro gle¬
dati na pokazani predmet.

— Rak, živi rak! — razlegli so se veseli glasovi.

— Spustite čoln! — ukazal je Kolumb.

Nobeno povelje admiralovo se ni tako hitro in
tako veselo izpolnilo. Vsi so hiteli k čolnu. Kmalu se
vjeli raka in ga prinesli admiralu.

— To je zares oznanilo suhe zemlje, kajti raki
nikdar ne gredo od suhe zemlje nad 80 milj —
rekel je Kolumb.

— In voda je tukaj manje slana, — opomnil je
neki mornar, — in veterček je prijeten! — dostavil
je drugi.

172

— Prijatelji, — zaklical je Kolumb — zahvalimo
Boga, da je nam poslal te oznanjevalce suhe zemlje
z zapada.

To trenotje je prišla „Santa Maria“ blizu k
„Nini“, da so se mogli pogovarjati.

— Vjeli smo velikansko tuno — klicali so mor¬
narji z »Nine".

— Mi pa imamo živega raka, — odgovarjali so
jim ponosno s „Sante Marie".

— Gospod admiral! —je veselo zaklical Vincenc
Pinson, — danes zjutraj smo videli oznanjevalce suhe
zemlje. Jastreb in še neka druga bela ptica krožili
ste nad ladijo. Jastreba sem takoj spoznal, a druge
ptice pa nisem mogel.

— To bila je gotovo kaka ptica iz vročih krajev,
— opomnil je Kolumb, — katere v resnici ne letajo
daleč od suhe zemlje. Naprej, naprej! Z Bogom!. . .

Pogumno in veselo je v pričakovanju suhe zemlje
dalje plavalo malo brodovje. Ker je bil veter in morje
mirno, so vse ladije šle vkupe, in »Pinta", ki je bila
najhitrejša, je malo zadrgnila jadra. V štiriindvajsetih
urah je brodovje prišlo skoro 100 milj proti zapadu,
pa vendar je bilo na tem paralelnem krogu, po ka¬
terem je šlo, še skoraj bližje Afrike, kakor Amerike.
Lahek veter je pihljal v jadra in morje je bilo mirno,
kakor Gvadalkvivar v Sevilji. Misli, da so blizu suhe
zemlje, so bile že tako obvladale mornarje, da so ne¬
kateri prinesli vedra in zajemali vodo ter jo pokušali.
Jedva so iz vode potegnili vedro, že so vsi planili
k njemu.

— Aleluja, — zaklical je prvi, — voda je čisto
sladka.

— Daj jo za jeden požir!. . .

— Pokusi! No, kaj? Kakšna je?

— Prav za res, — zaklicali so nekateri, — to
ni okus morske vode.

— Ne, — zaklical je neki naudušenec, — okus
je prav tak, kakor ga ima voda v zalivih blizu večjih
rek!. .

175

Samoprevara Ijudij je bila tako velika, da je je-
vjezil vsak ugovor. Pozabljen je bil ves nemir zaradi
odklona magnetne igle. Celo Kolumb, ki je bil vedno-
razsoden in previden, se je udal skupnemu naudušenju,
in nadejal se je, da kmalu najde velik otok, ki leži
na potu mej Evropo in Azijo.

Ladije so se skušale, katera prehiti drugo. „Pinta“
jo j e kakor bister konj hitela dalje in je le poredkoma-
nekoliko počasneje vozila, da počaka „Santo Mario“
Kar je na mostiču, je Pinson vesel zaklical Kolumbu.

— Blažena bodi presveta Marija Devica! Gospod:
admiral, vesela novica! Na severu vidijo se obrisi
zemlje. Videli smo dolgo vrsto ptic, ki je šla na to
stran. Naj li ne premenimo smeri ladijam ?

— Kakor je tudi vesela vaša novica, vendar mi
ne smemo premeniti smeri, — rekel je Kolumb. —
Ne moremo jo premeniti na slučajna znamenja. Dr-
žati se moramo trdno smeri, kateri smo zavzeli. Prav
lahko je mogoče, da se nahajamo mej otoki, a to nam
ne daje pravice kreniti s svoje poti. Naša naloga je,
dokazati, da je mogoče se peljati okrog zemlje, in
hkratu najti pot v Indijo. Ko se bodemo vračali, ne
bodem imel ničesa proti temu, da obiščemo kake otoke,
ki leže ob naši poti, a sedaj pa moramo iti vedno
dalje na zapad!

— Ne ozirajoč se tudi na jasna znamenja suhe
zemlje ? — zaklical je Pinson, katerega so neprijetna
drnole Kolumbove besede.

— Ne ozirajoč se tudi nanje, gospod Alonz, —
odgovoril je Kolumb z odločnim glasom — Poleg
tega pa moram vas svariti, da domišljija more vzbu¬
diti neuresničljive nade in biti uzrok bridke prevare
samega sebe. Skušnja uči, da ob vzhodu in zahodu
dobe oblaki na obzorju prečudne podobe; večkrat so
podobni obrežjam in otokom itd. Zato je najbolje, da
niti za las ne odstopimo od svojega prvotnega načrta,
da ne bodemo prevarani! .. . Pa poglejte! To so pravi
oznanjevalci zemlje z zapada!...

174

Vsi so hitro pogledali na pokazano stran in za¬
gledali so velikansko ptico z razprostrtimi peruti, ki
so gotovo merile 10 čevljev, katera je letela čez
»Pinto “ in se usela na jadrin drog admiralske ladije

— Pelikan, pelikan!

—- To je v resnici pelikan, — pritrdil je Ko¬
lumb, — in te ptice ne lete nikdar čez 20 milj od
morskega obrežja.

Brodovje šlo je nadalje proti zapadu, a upanje,
da kmalu pridejo do suhe zemlje se je razkadilo
kakor dim. Mino! je jeden dan, minol je drugi, a
okrog ladij se je razprostiralo vedno le širno morje.
Da bi malo pouzdignil pogum mornarjem, je dne
19. septembra ukazal Kolumb preračunati poveljnikom,
koliko so prešli. Na „Nini“ so naračunali 440, na
»Pinti 11  420, in na »Santa Marii 11  samo 400 milj, a to
ni dosti potolažilo pobitih mornarjev.

Ko je drugo jutro dne 20. septembra prišel na
mostič Kolumb, je zaslišal z jader »Sante Marie" neko
posebno žvrgolenje. Ukazal je jednemu svojih ljudij,
naj pogleda, kaj je.

— Trop majhnih ptičev, — je veselo zaklical
mornar, ko se je povrnil.

— Ptički, ptički! — klicali so drugi. — In kako
lepi! .. .

— Gospod admiral, to so pravi gozdni ptiči, —
zaklical je Peter.

— In gotovo tudi pojo! . . .

— Glejte, sedajo na jaderske drogove!. ..

— Kako so pisani! . . .

— Sedaj so zapeli, kako veselo žvrgole! . . .

Surovi mornarji so z veseljem poslušali petje
ptičkov in nekaterim so prišle celo solze v oči, tako
so bili ginjeni.

— O kako lepo! — zaklical je krmar.

— In kako pogumno letajo, morajo biti ne iz
dosti oddaljene dežele! . ..

— Suha zemlja je blizu, tako se sliši iz njih
žvrgolenja.

175

— Da, vi imate prav, — zaklical je Kolumb, —
ta trop ptičev je gotovo potrdilo, da je blizu suha
zemlja. Pri odkritjih Portugalcev so dostikrat mnogo
koristili ptiči, kot kažipoti, zakaj ne bi tudi tega sto¬
rili nam ? Vam, ki ste doma iz Palosa je gotovo
znano, da je letanje ptičev Petra Paloškega nagnilo
k otoku Floresu .. .

Pa prihod ptičev ni za dolgo potolažil mornarjev.
Kmalu so se prepričali, da je bilo goljufljivo to zna¬
menje o bližini zemlje. Vedno dalje in dalje so pluli
po travnem morju in slednji dan ločila jih je večja
daljava od ljubljene domovine, in kakor se je kazalo,
morja ne bode konec. Ljudem je bilo hudo na širnem
morju, ki je bilo podobno neomejeni vodni puščavi.
Mornarji so vzdihovali mej seboj in se pogledovali.
Vedno pogosteji so bili vzdihi in pritožbe.

Zvesti tovariš admiralov, Peter, je kmalu spo¬
znal, da se sedaj skrita nevolja kmalu premeni v
jasen upor.

— Kaj je storiti? Kako postopati? —vpraševal
se je nekoč po noči, nemirno se prevračajoč v svoji
postelji, a ni mogel najti nobenega odgovora.

Nakrat je zaslišal v sosednjih posteljah neki
šum, potem pa lahko odhajajoče korake. Vstal je in
gledal v odhajajočo temoto. Da, — postelje so prazne,
kaj to pomenja ... Ne misleč, kaj da dela, je Peter šel
bos tjekaj, kjer so utihnili oddaljujoči se koraki, prišel
je do majhnih vratič, ki so odpirale vhod v prednji
del ladije. Vrata so bila lahko priprta. On je je lahko
odprl in pogledal skozi odprtino. Majhna svetilnica,
ki je tu gorela, je osvetljevala kacih pet ali šest ljudij,
ki so sedeli na vrvinih povesnih in se pogovarjali
pol glasno mej seboj. Še le, ko so se razvneli- in jeli
glasneje govoriti, se je pojasnilo, zakaj se gre.

— Jaz vam pravim, —■ trdil je neki Anton
Morbales, — dobrega ne bode nič iz tega.

— Seveda da ne! — pritrdil je drugi, — admiral
je trmast človek!

176

— On je blazen častihlepnež, ki nas pogubi
vsled svoje neumne domišljije. Kaj bode z nami? po¬
mislite! Nam zaloge pohajajo.

— In naše ladije so potrebne poprave za tako
dolgo vožnjo!

— Prišli smo tako daleč po tem širnem morju,
kakor ni kdo kdaj poprej!

— Pa ta veter? Vedno vleče z vzhoda na zapad.
Kako bodemo mogli nazaj priti v svojo domovino?

— Saj smo vendar videli že toliko znamenj, da
je zemlja blizu, — rekel je nekdo, — trava, tiče . ..

— Drži gobec, — zaklical je Anton, — ti ble¬
betaš, kakor neumen otrok! Kaj so to znamenja. Nič,
prav nič! Trava je vedno gosteja in večja. Mari niste
opazili, da že ovira pomikanje ladij ? Pridemo v tak
kraj, da se morska trava popolnoma splete in obdrži
ladijo kakor severni led!

— Te rastline so podobne prijemajočemu polipu,
ki hoče prijeti nas!

— Toda trava je na videz sveža in ni dolgo,
kar se je ločila od brega.

— Tepec, molči. Trava je sveža, — zakričalo je
nekaj glasov, — sveža je, ker so nje korenine v dnu
morja, na podvodnjih skalah, na katere lahko zade¬
nejo naše ladije in se razbijejo na kosce!

— In ti mali ptički, ki so nas tako razvedrili
in razveselili s svojim petjem, mari jih nimate za
oznanjevalce suhe zemlje.

— To so satanovi sli, a ne oznanjevalci suhe
zemlje! — je jezno zakričal Anton. — Peklenski du¬
hovi poslali so svoje gonjače v podobi ptičev, da bi
nas omamili in naposled zapeljali tja, od koder bi se
ne mogli več povrniti.

Da mi moramo, naj stoji, kar hoče, pregovoriti
ljudi, naj prisilijo Genučana. da se povrne, dokler je
še čas! — je reklo odločno nekaj glasov.

— Glavna stvar je, — pristavil je Anton, — da
se sami ne bojimo tega izvršiti, kar sklenemo.

177

Tiho škripanje vratič je prouzročilo, da so vsi
skočili kvišku in začeli se ozirati okrog. Jeden se je
zamotal v vrvi in zadel se ob steni ob blizu ležeče sidro.

— Vrag vzemi to prekleto luknjo! — je glasno
se jezil.

— Tiho, tiho! — zaklical je Anton, približuje se
vraticam, da bi poslušal.

— Kakor se kaže, se ni ničesa zgodilo, — spre¬
govoril je čez jedno minuto, — a vsekako moramo
biti previdni, da ne bode admiral kaj slutil! Pa k
stvari! Kaj porečete tovariši, ko bi neko lepo noč,
admiral, ko bi opazoval zvezde, se zvalil z ladije ?

— Z ladije?! Presveta Devica! Anton!

— Mari sem rekel, da morate to storiti vi ali
jaz? — zaklical je Anton. — Samo nebesa nas mo¬
rejo rešiti tega trinoga, ki nas hoče peljati v pogubo.
No ... pa ne izblebetajte vsega! Dogovorimo se podrob¬
neje, kadar bodemo imeli čas . ..

In zarotniki so previdno se splazili k svojim
posteljam, zapazili niso, da je bil vstal Peter, kateri
je že zopet spal na svojem mestu, kakor je bilo videti.

— Posebno se varujte tega, — pokazal je Anton
na Petra. — Ta Portugalec, kakor sem opazil, služi
admiralu za, cgleduha.

Peter je s potrtim srcem vstal zjutraj s postelje.
Vso noč je premišljal, kako bi odvrnil nesrečo, ki
preti Kolumbu, a vendar ni prišel do nobenega sklepa

Šestnajsto poglavje.

Veliko odkritje.

Veter je bil zopet ugoden Kolumbovim nameram
in ladija je nadaljevala svojo pot na zapad. Morje je
bilo popolnoma mirno. Ladija je plula poleg ladije in

178

jedenkrat je »Santa Maria 11  se bila tako približala
»Pinti 11 , da se je Kolumb mogel svobodno razgovar-
jati z Martinom in Alonzom Pinsonom.

— Kakor kaže ta zemljevid, katerega ste mi
poslali pred tremi dnevi, gospod admiral, otok Ci-
pango ne more biti več daleč! — zaklical je poslednji.

Oči vseh mornarjev so se z radovednostjo uprle
v poslednjega, pričakujoč odgovora.

— To je lahko mogoče, — odgovoril je previdno
admiral, — če le močen tok ni nas že odnesel mimo
njega in mimo drugih otokov, ki so okrog njega; zna¬
menja, da je zemlja blizu, bila so nedvomljiva.

— Jaz ravno tako mislim, — odgovoril je Pin-
son s prepričanjem. — Vsekako mora biti tako, če
je verjeti zemljevidom in računom naših pilotov.

— Zemljevid, kateri sem vam poslal, je vzgledno
delo Florentinca Pavla Toskanellija in v njega točnost,
ni nobene dvombe, a če so računi naših pilotov za¬
nesljivi, — to je pa druga stvar. Ne smete prezreti,
da se močno razlikujejo mej seboj! Vsekako mi pošljite
zemljevid, da vam vsaj približno označim na njem,,
kje smo sedaj.

Alonz Pinson je skrbno zganil zemljevid, pri¬
vezal ga na vrv in vrgel na krov admiralske ladije.
Kolumb ga je vzel in odšel v svojo kajuto. Ostali so
prišli na krov in nepotrpežljivo čakali izid računanja.
Tako je minolo kacih 40 minut, kateri čas je bila
»Pinta“ zopet pustila »Santo Mario 11  za seboj. Nakrat
se je razlegel strel topa, in zaslišali močni glasovi.
»Pinta 11  je to trenotje jela počasneje voziti in poča¬
ka vala admiralsko ladij o.

— Kaj je tacega? — vprašal je Kolumb, ko je
prišel iz kajute.

»Pinta 11  je bila zopet vštric »Sante Marie 11  in
Kolumb je videl Alonza Pinsona, kako je mahal s
klobukom in glasno klical:

— Zemlja, zemlja! gospod admiral in jaz na¬
znanjam svojo pravico do nagrade!

— Zemlja? — Kje pa, kje? — kričali so vsi.

179

— Na jugozapadu, bil je odgovor.

Mornarji so kakor veverice plezali po vrveh na
jarbole, da se prepričajo, če je res.

— Ba, zemlja, zemlja ... Se že vidi!

Kolumb je veselo vznemirjen začel gledati na
jugozapadno stran. Zdelo se mu je, da vidi v daljavi
kacih 25 milj obrise nekakega obrežja. To trenotje so
se s Pinte razlegli glasovi himne Gloria in excelsi Deo
(Slava Bogu na višavah). Ti veličastni glasovi himne
razlegli so se prvič ondu, kjer so dosedaj šumeli
samo valovi, in naudušili so vse. Kolumb in vsi mor¬
narji „Sante Marie" so pokleknili in se pridružili po¬
jočim . . .

Prepričan o bližini zemlje je Kolumb ukazal
zavzeti drugačno smer in ladijo obrniti proti jugo
zapadu.

Nastala je noč in zvezde so zasvetile s svojim
bleskom. Obetana zemlja je izginila v temoti; nikdo
izmej potnikov ni spal, vsi so čakali solnčnega izhoda.
Minute so se jim zdele dolge, kakor dnovi. Naposled
je dnevno svetilo izlezlo počasi iz morja, in vsi so
obrnili oči na. jugozapad, nadejajoč se, da ugledajo
obrise obrežja. Vendar so zastonj potniki napenjali
svoje oči; nikjer ni bilo druzega razen morja in neba.

— Kje je zemlja? — zaklicali so nekateri.

— Tukaj, tukaj!. . .

— Ne, tukaj!

Da, ničesa se ne vidi!

— Pravično nebo, bilo je le slepenje!

— Nikoli ne zagledamo suhe zemlje!.. .

Občnega naudušenja že tako ni bilo in mornarji
so od upanja prešli k obupavanju. Sam Kolumb je
potrt, a hitro se je premagal.

— Pokorimo se volji Najvišjega, - rekel je
odločno. Gospod je očividno hotel samo poskusiti
našo vero. Očividno je to, kar smo imeli za zemljo,
bil samo oblak, ki je po noči izginil. Sedaj se zopet
moramo obrniti k zapadu.

12*

180

Mornarji so se neradi pokorili temu povelju.
Mornarji so bili vedno bolje potrti. Nepotrpežljivost
se je polastila vseh. Vedno pogostejša so bila zna¬
menja, da je zemlja blizu. Tropi ptičev so prihajali
in se usedali na jaderske drogove, da so se opočili,
in različne rastline so jim plavale nasproti potnikom.
V tem se pa davno pričakovana zemlja ni prikazala.
S trepetom in bojaznijo je dne 1. oktobra naznanil
pilot Kolumbiju, da je brodovje že prešlo od otoka
Ferra 568 milj daleč, dočim je bilo po Kolumbovem
izračunanju 700 milj.

Mornarji so se vedno nepotrpežljivejo ozirali
okrog v nadi, da kmalu ugledajo zemljo Kdor bode
prvi zaklical: „ Zemlja/ dobi bogato darilo in letno
pokojnino 20 000 maravedisov (okoli 25 cekinov; v
svojem prizadevanju dobiti nagrado, so pogosto va¬
rali sebe in vse moštvo in to je pripravilo Kolumba,
da je naznanil, da slednji, ki naznani, da se vidi
zemlja, zgubi pravico do nagrade, ako v treh dneh
ne pridejo potem do suhe zemlje, ko bi jo tudi po¬
zneje našli. Potem so bili ljudje previdneji, če tudi so
se vedno še ozirali proti obzoru.

Nekega večera je „Pinta“, ki je navadno šla
pred brodovjem, se ustavila in se prebližala admi¬
ralski ladiji. Kolumb je to zapazil in šel je na krov,
da se pogovori s poveljnikom približavše se ladije.

— Gospod admiral! — zaklical je Alonz Pinson,
in se priklonil Kolumbu, — ne morem pretrpeti, da
ne bi vam povedal, da bi mi imeli več upanja dobiti
suho zemljo, ako bi se nagnili dalje proti jugu.

— Jako me je užalostilo, da to slišim od vas,
— odgovoril je strogo Kolumb. — Vidim, da začnete
zgubljati zaupanje v naše podjetje. Kak vzgled da¬
jete moštvu ? .. .

— Oprostite, gospod admiral, — odgovoril je z
nezadovoljstvom Pinson, — jaz popolnoma razumem
vašo veliko idejo, a ne morem spoznati, da bi bila
kaka škoda, ako se obrnemo bolje proti jugu.

181

— Vaše želje ne morem izpolniti, — odgovoril
je Kolumb, — nasprotuje prepričanju mojemu. Zemlja
je gotovo blizu, in baš za to moram strogo gledati,
da točno izvršim svoj načrt. Držite se prejšnje smeri!
Poleg tega pa vas prosim, da se po noči s „Pino“
vred držite bližje »Sante Marie“.

— čemu ta previdnost?! — zaklical je Pinson,
ki je čutil, da ta ukaz pomenja admiralovo neza¬
upanje do njega.

— Previdnost je popolnoma opravičena, — od¬
govoril je Kolumb z navidezno mirnostjo, — kajti
tema more ločiti nas in kako se potem najdemo na
prostranem morju?

Neizrečeno nevoljen s tem pogovorom je Pinson
bil vendar prisiljen pokoriti se.

— Jako sitno je, — rekel je Kolumb proti Di-
jegu, — da Pinson kaže tako slabost. Njegove besede
so me spravile v veliko skrb.

— Meni se tudi zdi, da morate biti previdni, —
opomnil je Dijego Arana. — Vaše povelje mu je oči-
vidno bilo silno zoperno.

— Mislim, — odgovoril je Kolumb odhajajoč v
svojo kajuto.

V jutro dne 7. oktobra se je zdelo mnogim mor¬
narjem na „Santi Marii", da vidijo obrežje na zapadu,
pa se je slednji bal to povedati, pomneč si ukaz ad¬
miralov glede nagrade. Pa tudi na „Nini“ so morali
nekaj videti, kajti ona je razvila svoja jadra in šla
naprej. Kmalu se je na jarboli pokazala zastavajin
počil je ton, kar je po admiralovem ukazu imelo biti
znamenje, da so našli zemljo. Do večera so se pa
zopet razbile vse nade mornarjev, kajti za breg imeli
so oblak čudne oblike.

Mornarji so očividno za vsako tako prevaro pri¬
pisovali krivdo Kolumbu. To se je jasno videlo v nei
prijaznih pogledih, katere so obračali na Kolumba, k-
so bili vedno sovražneji Očividno je bilo, da je ne¬
zadovoljnost že jako narasla, in vsako trenotje se je

182

bilo bati upora. K sreči je imel Kolumb mej mornarji
tako udanega človeka kakor je bil Peter.

Nekoč je stoječ pri krmilu in delajoč se, kakor
bi mislil le na svoje delo, vrli mornar pošepetal Ko¬
lumbu :

— Gospod Krištof, povedati moram nekaj. „Glejte,
da nikdo ne bode slišal našega pogovora 11 .

Jedva se premagajoč, je Kolumb storil semtrtja
nekaj korakov, dal nekaj povelj, da za nekaj časa
odpravi blizu se nahajajoče mornarje, in ustavil se
pri Petru obračujoč mu hrbet in gledajoč na morje.

— No? — vprašal je.

— Gospod Kolumb, — začel je Peter, dalje vrteč
krmilo, — mišljenje ljudij je jako sovražno. Proti vam
se kuje zarota, da vržejo vas v morje, kadar bodete
delali svoja zvezdoznanska opazovanja. Od kar so
ljudje slišali vaš pogovor s Pinsonom, se je v njih
glavah ukoreninila misel, da moramo voziti proti
jugu. .. Gospod, zaradi vseh svetnikov, odjenjajte
jim! Pomislite vam preti grozna nesreča!. . .

Prepričevalni glas Petrov ni ostal brez upliva na
Kolumba, ki je bil prepričan o globoki udanosti Pe¬
trovi. Admiral je sam čutil nevarnost svojega polo¬
žaja, ki je bila z vsakim dnem večja, in prisiljen je
bil premišljevati, ne glede na svojo odločnost.

Tiho je šel s krmila na svoj mostič, in zamislil
se je, opirajoč se na držaje.

— Udati se moram, — mrmral je, — drugače
nastane upor in prisilijo me vrniti ono trenotje, ko
bodem že prav blizu uresničenju smotra svojega
življenja ...

In Kolumb je odločno vzel govorilno trobilo.

— Na krmilo! — je jasno in odločno dal povelje

— Takoj! — bil je odgovor.

— Krmilo na levo!

— Takoj.

— Prikrepite Škote!

— Takoj, gospod admiral.

183

Sedaj se je „Santa Maria" obrnila z nosom proti
jugu. Potrti mornarji so točno izpolnili admiralov
ukaz, ter so z radovednostjo čakali poslednjega po¬
velja njegovega. To ni izostalo.

— Na levo krmilo ! Smer na jugozapad ! Prikre-
pite Škote! Raztegnite kliverje!

„Santa Maria" je šla sedaj v novi smeri. Obr-
nena je bila proti jugozapadu. Vsled tega so se na
jarbolah admiralske ladije razobesile zastave, s kate¬
rimi se dajo znamenja. „Pinta“ in „Nina“ sta isto
storili kakor „Santa Maria".

Mornarji so bili jako zadovoljni z novo smerjo,
in Peter Laroka samega veselja ni čutil nog pod
seboj, ker njegove prepričevalne besede niso bile za¬
stonj in je odstranil veliko nevarnost, ki je pretila
admiralu.

Vendar veselje mornarjev ni trajalo dolgo. Ko
so prešli v novi smeri nekaj deseteric milj in niso
zadeli na suho zemljo, se je ljudi polastila prejšnja
nezadovoljnost z novo silo. Naposled je prišla nevihta.

Bilo je dne 10. oktobra 1492. leta. Na „Santi
Marii" je zjutraj vladala žalostna tišina. Semtrtja so
se zbirali mornarji v skupine, tiho se pogovarjali mej
seboj, a če se je približal kdo iz ladijninega povelj-
ništva, so se pa razkropili, jako značilno se pogle¬
dujoč. Tako je minola ura za uro. Mir se ni motil,
a obrazi mornarjev bili so videti vedno srditejši in
odločnejši. Ko se je jedva mračiti začelo in je Ko¬
lumb odšel v svojo kajuto, je zbral Anton Morbales
svoje tovariše na baku.

— No, fantje, — rekel je, — sedaj moramo de¬
lovati, ako nočemo poginiti! Prišel je čas obračuna z
našim poveljnikom, a če se nam ne pokori in se
ne vrne nazaj na Španjsko ...

— Tega' gotovo nikdar ne stori! — rekel je
neki mornar.

— Tedaj zleti v morje! — rekel je Anton.

Sprva so ljudje s strahom se umaknili od svo¬
jega vodje; navajenost k disciplini in pa strah, da se

184

bode hudodelstvo nad njimi maščevalo, je celo naj¬
bolje obupane sililo k pomišljevanju.

— Kakšne babe ste! — zaklical je Anton po*
rogljivo. — Pravi Kastilci bi vedeli, kaj je jim sto’
riti. Nadaljevati to neumno vožnjo, pravi se iti na¬
ravnost v pogubo. Če se bode Genučan ustavljal, gre
najprvi na dno. Nikomur se ne bode zdel sumljiv
naš povrat v Andaluzijo, le rečemo, da je naš admiral
pal v morje, opazujoč zvezde. To ni nič nemogočega.
Če se najde mej nami izdajalec, bodemo že vedeli, kaj
jež njim storiti! Pomislite si, da je admiral tujec; on
nima niti prijateljev niti vpliva pri dvoru; njegova
načela so učenjaki proglasili za prazne sanjarije. Jaz
to dobro vem. Mnogi bodo še veseli, ko njega ne bode.
Popustite strah in pojdite za menoj, dokler je še čas!
— končal je malopridnež.

Mornarji so se pa vendar še obotavljali.

— Kaj se bojite? Kaj vas straši? — nadaljeval
je Anton. — Saj tudi poginemo, ako pojde tako
dalje. Mari rajši poginete z Genučanom.

— Ne, ne! — je besno kričalo kacih deset
glasov. —- Če se ne povrne, bodemo že obračunali
ž njim! .. .

— Naprej! — kričali so vsi in dvignila se je
vsa tolpa pod Antonovim poveljstvom.

Pa predno so prišli do Kolumbove kajute, je
Peter, ki je slišal vse, pribežal k admiralu, hropeč od
straha in groze.

— Gospod, — zašepetal je tiho — sedaj zahte¬
vajo, da se povrnete na Špansko ali pa vas umore!
Neumneži so se spuntali... Semkaj gredo . . . Slišite?

— Naj gredo, — rekel je Kolumb, in njegov
obraz je ostal popolnoma miren.

— Pomislite, gospod, da je popolen punt.

— V božji oblasti sem, Peter, in gorje mu, kdor
se me dotakne!. ..

To trenotje so se na krovu razlegli glasni kriki
puntarjev.

185

— Ven pridite, Krištof, ven pridite gospod ad¬
miral, — kričali so vse vprek.

Zastonj je Dijego si prizadeval, da bi pregovoril
puntarje.

— Mi ne potrebujemo vaših naukov, — je su¬
rovo odgovoril Anton. — Mi hočemo nazaj na Špansko'

— Nazaj!. . . Na Špansko !. . . V Palos razlegli
so se kriki njegovih tovarišev.

— Mi ne pojdemo dalje niti na jug, niti na
zapad! ...

— Pa takoj, dokler je še čas . ..

To trenotje so se odprla vrata admiralske kajute
in visoka postava Kolumbova se je pokazala na
mostiču.

Puntarji so se ustavili in jeden trenotek umolk¬
nili. Admiral ni spregovoril besede; ne jedna mišica
njegovega obraza se ni ganila, njegov pogled je bil
tak, kakor bi hotel puntarje z očmi prodreti. Ta ne¬
uklonljiva odločnost je silno vplivala na tolpo, ki je
bila vajena pokoriti se.

— Kaj hočete? — razleglo se je nakrat iz Ko¬
lumbovih ust z ukazujočim glasom.

Odgovori so bili le mračni in bojazljivi pogledi.

Naposled je Anton pretrgal molčanje. — No, kaj
ste se ustrašili gospoda admirala? — odgovoril je po¬
rogljivo obrnivši se k svojim tovarišem. — On bode
milostljivo poslušal nas in izpolnil prošnje naše.

— Govori za nas ti, Anton! —- zaslišali so se
glasovi.

— Dobro! Ste li slišali, gospod admiral? — je
predrzno rekel malopridnež. — Tako vam objavljam
v imenu vseh svojih tovarišev, da vas nočemo več
spremljati dalje pri tej neumni vožnji, in zahtevamo,
da se takoj vrnemo na Špansko! Sedaj je še čas
Ni li res, fantje!

— Domu, domu! — zaklicali so vsi.

— Tiho! — zaklical je ukazajoče Kolumb.

Vsi so nakrat umolknili.

186

— Torej vi hočete domov ? — zaklical je ad¬
miral z rezkim glasom. Kaj pa, če jaz silim, da se
vozimo dalje, opirajoč se na pooblastila, katera sem
dobil?

— Tedaj bodete pa sami krivi osode, katera vas
zadene! — odgovoril je Anton.

— Molči, malopridnež, — zaklical je Kolumb z
močnim glasom, — vi, možje pa poslušajte mojo od¬
ločno besedo! Naj bode, kar hoče, mi pojdemo zmirom
naprej, dokler ne pridemo do suhe zemlje. Vsako na¬
sprotje bodem znal premagati z dano mi oblastjo,
poleg tega je pa prepozno, vrniti se v Španijo.

— Kaj, prepozno? — so nevoljno vzdihnili vsi.

— Da prepozno! — potrdil je Kolumb. — Za
pot nazaj na Špansko treba je več časa, kakor za
vožnjo semkaj, a naše zaloge že pohajajo Jedina re¬
šitev je zemlja, ki je pred nami. Za nami je le smrt.

— Torej vi se nočete vrniti ? — zaklical je Anton
bližajoč se Kolumbu.

— Ne, tisočkrat ne, malopridnež! — zaklical je
Kolumb z močnim glasom. — Jaz pojdem v Indijo
in sedaj se ne povrnem. Ti pa bodeš za svojo pre¬
drznost sedel v ječi, v posameznem zaporu, dokler
ne zagledamo suhe zemlje.

S temi besedami je Kolumb zgrabil Antona in
na mah vrgel ga na krov.

— Primite ga! — ukazal je. — A, vi fantje,
glejte nanj, in to bodi vam za opomin! Jaz sem vaš
admiral in zahtevam brezpogojno pokorščino.

Vsi so molčali. Avtoriteta Kolumbova, ki se je
tako odločno pokazala v odločilnem trenotku, je uni¬
čila v kali vsak daljši upor.

— Mirno! Na svoja mesta! Stražniki doli! —
ukazoval je admiral.

Mornarji so se hitro razšli, a Kolumb je odšel v
svojo kajuto, ne da bi koga pogledal.

Molčeč, z zatajeno nevoljo in preklinjanjem v
srcu so opravljali svoja dela, drugi dan zjutraj, — bilo
je dne 11. okt. Vendar so celo najnevoljnejše še ta

187

dan potolažila nedvomna znamenja suhe zemlje. Na
„Santi Marii 11  so dobili svežo vejico pelina, katero je
bil zapazil Peter stoječ na krmilu.

— Pelin, svež, zelen, ravnokar odtrgan — je
vesel zaklical.

Vsi mornarji s Kolumbom vred hiteli so gledat
najdeno rastlino.

— To ni nobene dvombe, Peter, — rekel je ad¬
miral. — To je pelin, ki raste samo na suhi zemlji.
Zahvaljen bodi, Gospod, ki nam je poslal to znamenje
svoje milosti!

Kmalu so se tudi na „Pinti“ razlegli veseli klici.
Ladija se je veselo povrnila in se hitro približala ad¬
miralski ladiji,

— Vesele novice, gospod Kolumb, — zaklical je
Alonz Pinson. — Izvlekli smo iz vode kos trnja,
desko, palico in majhno palčico brez dvombe izrez¬
ljano s človeško roko. Zahvaljena bodi božja vsemo
gočnost! Sedaj ne moremo več dvomiti, da smo blizu
suhe zemlje!

— To trenotje je prišla tudi „Nina“. Že iz da¬
ljave je nasproti mahal Vincent Pinson z vejico šipke.

— Glejte, gospod Krištof, kako veselo znamenje
suhe zemlje! Vejica je sveža in zelena, vidi se, da je
ravnokar odtrgana. Sedaj se ne more več dvomiti, da
je blizu zemlja.

— Da zemlja je blizu! — klicali so veseli
mornarji.

Sedaj pri tacih očividnih znamenjih ni mogel
nikdo več dvomiti o tem, in vsi so se udali vese¬
lemu pričakovanju.

Zvečer so še poleg navadne molitve, peli Salve
Regina in nikdar niso glasovi te himne bili krepkejši
in veselejši. Jedva so utihnili poslednji glasovi, ko je
Kolumb stopil k moštvu in je nagovoril.

— Do sedaj nas ni zapustila božja milost in
njeno sveto varstvo, in kjer nebesa kažejo svojo mi¬
lost, mora tudi človek pozabiti svojo jezo. Zato vam
odpuščam včerajšnji upor. Vsa znamenja potrjujejo

188

moje mnenje, da se 700 milj od Kanarskih otokov
nahaja suha zemlja. Nadejam se, da pridemo do nje
še to noč. Zato dobro čuvajte na prednjem delu la-
dije, vsaj veste, kako veliko nagrado sta obljubila
gospodarja Španjske tistemu, ki prvi ugleda suho
zemljo. Poleg tega jaz dam tistemu srečnežu baržu-
nasto suknjo. Sedaj pojdite z Bogom. Naš smoter je
skoro dosežen. Predno se pokaže zora, bodemo že
zapeli: »Bog je moja sila in krepost!“

Mornarji so se veselo razšli. Vsak si je trudil
izbrati boljše mesto za opazovanje in nikdo ni mislil
na spanje, če tudi je solnce že bilo zašlo in je bila
nočna tema pokrila morje. Sam Kolumb je sklenil
prebuditi vso noč na mostiču. Hodil je semtertja in
oziral se proti zapadu, z mrzličnim pričakovanjem
Nakrat, bilo je okrog desetih, je zdrhtel, zagledal so¬
je v  nočno temo . . . Čez jedno minuto se mu je izvil
globoki vzdih iz prsi. Opotekel se je in z rokami se
prijel za držaje. Toda ta slabost je trajala le jedno
trenotje. Zopet se je zravnal, odkril klobuk in po¬
božno obrnil oči proti nebu. Potem se je nagnil čez
držaje in zaklical:

— Peter Gutjerec! Semkaj! . .. Hitro! ... Kmalu
bodete priča mojemu odkritju!

— Kaj je tacega, gospod admiral?

— Poglejte tjekaj? Kaj je?

— Svetloba, gospod admiral!

— To torej ni prazna domišljija, zmota vida!
Roderigo de Segovija, Dijego de Arana, vsi pojdite
semkaj, da bodete videli, če se ne vidi svetloba.

Poklicani so hiteli na mostič, a ko so prišli na
mostič, je svetloba izginila

— Nobene dvombe ni, — zaklical je Kolumb,
— da to svetlikanje ni druzega, kakor premikanje
luči na suhem in to je znamenje, da je zemlja oblju¬
dena. Posvečeno bodi ime Gospodovo! ...

Do dveh potem ni bilo nobene premene. Nakrat
se je zabliskalo na „Nini“, pokazal se je lahek dim,
in zagrmel je strel v znamenje, da se jasno vidi

189

zemlja. Mornar Roderigo Triana, doma iz Malinosa v
pokrajini Sevilji je prvi zagledal pri lunini svetlobi
peščeni holm, tekel k topu in zaklical z vso silo:

— Zemlja! Zemlja!

Za Kolumba je bil ta strel znamenje zmage nje¬
gove ideje in odločitev njegove osode. Napolnil je vso
njegovo osebo z neobjasnjivimi čuvstvi. Globoka taj¬
nost morja, za učenjake nedosegljiva uganka, je bila
rešena, stal je pri zibeli novega sveta, iznajdenega v
korist krščanstvu.

— Umrl bodem, stoletja bodo minola, a mene
bodo pomnili — govoril je sam seboj. — Dne 12. okt.
1492. 1. bode zaznamovan v letopisih vsega sveta! A
kaj se razprostira pred mano: neobdelana puščava ali
pa bogata dežela Cipango ? . . .

Jutro je dalo odgovor na Kolumbovo vprašanje:
pred njim je ležal otok, katerega je on imenoval San
Salvador, kakor bi ga prinašal v žrtvo Odrešeniku
sveta.

Kje je pa sedaj otok, katerega je imenoval Ko¬
lumb San Salvador in domačini pa Guanaham ali
Guanahani? Sramotno moramo priznati, da ni več
znan kraj, kjer so se srečali prebivalci Novega sveta
z došleci iz Starega sveta. Verojetno je le to, da je
Kolumbovo brodovje bilo zadelo na jednega ravnih
koralnih otokov znanih pod imenom Bahamskih, a ka¬
terega teh otokov je Kolumb imenoval San Salvador,
ni dognano, kajti Bahamskih otokov je 12 večjih in
kacih 600 manjših. Primikajoč se k Antilskim otokom
se vlečejo od otoka Hajiti do polotoka Floride. Neka¬
teri so pokriti z zelenjem, a vsi so jako revni, kar
se tiče rudnin in koristnih rastlin, v tem ko je Ko¬
lumb iskal v Novem svetu bogastva obstoječega iz zlata,
dragocenih kamnov in dišav. Ker tega ondu ni bilo,
ni čudno, da je San Salvador kmalu pozabljen in za¬
puščen. Nezadostna zvezdoznanska znanja Kolumbova
so tudi mnogo kriva, da ni natančnih podatkov, kje
je bil San Salvador. Ce tudi se je ob začetku vožnje
mislilo napraviti točen zemljevid vožnje in vseh od-

190

kritij, a vendar se to ni zgodilo, vsled pomankanja
specijalnega znanja. To pomankanje znanja se po¬
sebno jasno vidi v določitvah zemljepisne širjave.
Tako je Kolumb določil zemljepisno širjavo Kube s
42°, namesto 21°. Na zemljepisno širjavo San Salva¬
dorja kakor jo je bil določil Kolumb, se torej tudi ni
zanesti. Tudi drugi stari zemljevidi Zapadne Indije ne
morejo dati nobenih točnih podatkov. Na njih se do
XVII. stoletja ne nahaja niti ime Salvador. Sploh se
Bahamski otoki, ki nimajo posebne vrednosti, jako po¬
vršno zaznamovani na vseh zemljevidih.

Pozneje so popraševali domače prebivalstvo, da
bi izvedeli, kje je bil San Salvador, a ta poizvedo¬
vanja niso imela uspeha, kajti v 150 letih je bilo vse
domače prebivalstvo izumrlo. V 1525. letu so ti otoki,
ki so bili dosti gosto naseljeni, bili že tako ob ljudi,
da je častiti Peter de Celja zbral v vsem 11 ljudij do¬
mačinov in jih peljal na otok Hajiti, da jih reši od-
peljave v robstvo.

Novejši preiskovalci, ki so si postavili za svojo
nalogo, določiti, kje je San Salvador, začeli so natančno
preiskavati smer Kolumbove vožnje. Razumljivo je pa,
da pri tedanjem netočnem izračunanju in pomanklji-
vem potnem zemljevidu ti poskusi niso priveli do
zaželenega uspeha.

Smer vožnje Kolumbovega brodovja kaže na
štiri otoke, ki se nahajajo od severozapada proti jugo¬
vzhodu v sledeči vrsti: Kat-Island, Vatling-Island, Ma-
riguana in Turk-Island.

Slednji teh otokov ima svoje zagovornike ima-
joče ga za San Salvador. Irving in Humbold imata za
San Salvador Kat-Island, španski zgodovinar Munoc
in Anglež Beher smatrata za San Salvador Vatling-
Island, Varnvagen Mariguano in Navareta Turk-Island.

Za svoje mnenje vsi ti preiskovalci navajajo
nekaj podatkov, a proti vsakemu mnenju je cela kopa
ugovorov. Beherjevo mnenje veija še za najbolje ve¬
ljavno mej zemljepisci in ima največ privržencev. Po
tem takem se mora za San Salvador priznati Vatling-

191

Island, ker njegova lega in obrisi v vseh ozirih še
najbolje vjemajo s Kolumbovim potnim dnevnikom.

Sedemnajsto poglavje.

V Novem svetu.

Prekrasno jutro, kakeršna so samo v tropičnih
deželah, seje začelo. Na nebu so bili temni oblački, samo
na vzhodu so se žarili in spreminjali v tisočerih svet,
lih žarkih, ki so spremljali vzhod solnca. In sedaj se
je zabliskalo površje morja v prvih solnčnih žarkih.
Megla se je razpršila in pred očmi mornarjev razpro¬
stiral se je zelen, cveteč otok. Na temnomodri povr¬
šini morja videl se je otok kot velikanski smaragd. 

— Tukaj smo, kjer se nahajajo indijski zakladi.
Ta otoček leži pred celino, moja naloga je izpolnjena.
Slava Bogu na višavah!

S solzami veselja je zapel „Tebe Boga hvalimo“
in vsi mornarji so se mu pridružili.. .

Ko so utihnili glasovi vesele himne, razleglo se
je glasno povelje admiralovo: »Zasidrajte se!“

Vse, kar je moglo gibati, je hitelo, da izvrši ne¬
potrpežljivo pričakovano povelje. Jedva so bile ladije
zasidrane, je Kolumb v prekrasni uniformi, obkoljen
s spremstvom, šel na mostič in zakričal na ves glas.

— Pozor! Poslušajte! Izpustite čolne!

— Spustite čolne! — razleglo se je v odgovor
povelje na vseh ladijah.

—- V oklepih in čeladah v čolne, — zaukazal
je Kolumb.

Začelo se je tekanje semtrtja, dokler se niso iz¬
polnila vsa admiralova povelja.

Kolumb je šel v admiralski čoln s kraljevo za¬
stavo v roki, v spremstvu vseh uradnikov ekspedi-

192

cije. Hkratu ž njim sta šla v čoln poveljnika „Nine“
in „Pinte“, brata Pinsona, tudi v bogatih oblekah in
v 'spremstvu mornarjev. Vsak Pinsonov je imel v
rokah zastavo, kateri sta bili okrašeni z zelenim
križem in začetnimi črkami kraljevskih imen F. in I.

Zaželeno obrežje se je naposled razprostiralo
mornarjem pred očmi. Če tudi je otok bil popolnoma
porasen z gozdom, vendar je bilo videti, daje obljuden.
Množina popolnoma nagih domačinov je prihitela na
breg, in so z znamenji in mahanjem izražali svoje
začudenje in radovednost, ko so videli bele prišlece.
V tem so se čolni bolje in bolje približali bregu. Voda
je bila tukaj tako prozorna, da se je popolno jasno
videlo v globočino več sežnjev.

Kolumb je prvi stopil na novo zemljo, pokleknil
in jo poljubil; goreče je molil prav iz dna srca. Sprem¬
stvo ga je posnemalo.

Ko je tako izrazil svojo ginjenost in hvaležnost,
je Kolumb vstal, potegnil meč iz nožnice in razvil
kraljevsko zastavo.

— V imenu Boga Očeta, Sina in Sv. Duha, pro¬
glašam ta otok za posest presvetlega kralja našega
Ferdinanda in presvetle kraljice Izabele! — zaklical
je slovesno.

— Vi, Rodrigo Eskobar, kraljevski beležnik bro-
dovja, vi Rodrigo-Sanhec de Segovija, generalni nad¬
zornik ekspedicije, in vi Dijego de Arana, bodite temu
priče! Da ne bi bile v bodoče kakih razporov, uka¬
zujem vam, Rodrigo Eskobar, da napravite zakonito
listino in jo oskrbite s podpisom vseh navzočih.

Kraljevski beležnik je hitro izpolnil dano mu
povelje in listino so takoj vsi podpisali.

— Sedaj, ko so izpolnjene vse formalnosti, —
se je zopet obrnil admiral k svojim spremljevalcem
— je zemlja, ki je pod našimi nogami, prešla v for¬
malno last presvetlih naših gospodarjev, Ferdinanda
in Izabele, in zahtevam vsled danih mi pooblastil, da
mi prisežete zvestobo kot admiralu in podkralju te de¬
žele. Ko se je to zgodilo, so vsi mornarji se rinili k

193

Kolumbu, ga pozdravljali z glasnimi klici, poljubljali
mu roke in prosili ga odpuščanja. Najprej je to storil
Anton. On, načelnik in prozročitelj vseh uporov, je
najponižnejše prosil Kolumba, naj mi milostljivo od¬
pusti in pozabi njegovo postopanje.

Kolumb je z mirno dostojnostjo odpustil vsem,
ki so se puntali in mu grozili s smrtjo.

— Le pomirite se, —■ rekel je, — komur je Bog
skazal tako milost, kakor meni, ne more pomniti hu¬
dega. Vam odpuščam in pozabljam vse, kar se mi je
hudega storilo. To bodi nam za opomin v bodoče in
svoje pregreške popravite z največjo točnostjo in go¬
rečnostjo v službi in našli bodete v meni najbolj¬
šega varuha in zagovornika, ki vse obdari po za¬
slugah. Vsi so mu jednodušno prisegli zvestobo do
groba; in ni zastonj postal Kolumb v jedni noči iz bed¬
nega klativiteza mogočnež, od katerega je zavisno
razdeljevanje nagrad in častij.

Domačini gledali so došlece z nezmernim začu¬
denjem. Te ljudi z dolgimi bradami v sijajnih oblekah
so imeli za prišlece iz onega sveta, a ladije ž njih
tičjim krilom podobnimi razprostrtimi jadri, so imeli
za čudovišča, ki so po noči se vzdignila iz morja;
ko so od teh čudovišč se odločili čolni in pe¬
ljali k njim te neznane ljudi v bleščečih oblekah, so
domačini jo pobegnili v gozde v nepopisnem strahu.
Vendar je kmalu radovednost premagala strah in pre¬
vidnost. Ko so se prepričali, da jih neznana bitja ne
preganjajo, so se jeli približavati drug za drugim z zna¬
menji največjega spoštovanja, padali se pred njimi na
zemljo in kvišku vzdigovali roke. Očevidno so imeli
Spance za bogove, prišedše iz neba. Ti nazori div¬
jakov se tudi niso premenili pri daljnjem potovanju
Spancev. Ko so pozneje se začeli Evropci in divjaki
razumevati, je nekoč vodja rudečekožcev vprašal:
Kako so belokožci prišli z nebes, so li leteli po zraku
ali se doli spustili po oblakih ?. . .

Največ začudenja je vzbujal sredi domačinov
Kolumb s svojim škrlatastim plaščem. Približavali so
13

194

se mu z največjim spoštovanjem, tipali so njegovo
brado, obraz in roke, čudeč se njih beloti. Sčasoma so
prišli še drugi prebivalci na obrežje, kazali ravno tako
zaupnost in priprostost. Kmalu so otipali in ogledali
vse Špance. Kolumb je bil ukazal, da se nimajo ustav¬
ljati divjakom; temveč zadovoljevati njih radovednost,
in jih vzpodbujati k zbližanju z Evropci. Španci niso
nič manje radovedni ogledovali te nage, pisane tatu-
irane podobne.

— To je čuden rod! — rekel je Dijego do Arana.
— Njih koža je tako temnobakrena. Belci niso, za¬
morci pa tudi ne!

— Mej njimi so tudi črni in pisani, — opomnil
je Rodrigo Eskobar.

— To se vam le zdi, gospod, — rekel je Ko¬
lumb. — Temeljna barva njih kože je ravno taka,
kakor barva kože prebivalcev Kanarskih otokov, a
kakor vidno je več domačinov tatuiranih, nekateri z
rudečo, drugi s črno in belo barvo. Za to uporabljajo
barve, kakeršne jim ravno pridejo pod roke.

— Vsekako imate prav, gospod admiral! — za¬
klical je Eskobar. — Pri nekaterih je poslikan samo
obraz in pleča, pri drugih pa vse telo.

— Njih divjost ni nikakor tako strašna, je samo
umetna, — rekel je Kolumb. — Poglejte dobro njih
obraze in vidite, da niso brez vse lepote, če se ne
oziramo na prevotljene nosove in na barve na čelu
in licih. Poglejte, kako imajo visoka čela, lepe oči,
kako so pravilne in visoke rasti.

— Prav res, pritrdil je Dijego de Arana — a
njih lasje so čudni, popolnoma ravni, debeli, trdi
kakor konjski repi, in tako dolgi, kakor bi jih nikdar
ne strigli.

— To je tudi najbrž tako, — nasmehnil se je
Kolumb, — o Škarjah se tukaj še govoriti ne more
kajti, kakor se vidi, jim je popolnoma neznana potreba
železa. Poglejte kako je nekdo izmej njih prijel za
klinjo meča in si globoko obrezal roke. Ostali so se

195

namero, da jih ujemo, oni se

ad-

ob-

In-
šo¬
pa

umaknili z največjim strahom in začudenjem ogle¬
dujoč orožje.

— Mari ti Indijanci nimajo nikakega orožja ? —
vprašal je Arano ogledujoč okrog. — Poglejte gospod
admiral, na njih telesih se vidijo sledovi ran, priza¬
detih gotovo s kakim orožjem.

— Gotovo, a tukaj nekaj ljudij drži v rokah
nekaj sulicam podobnega. Pojdimo in natančneje si
je oglejmo !

Kolumb je šel k skupini domačinov, ki je dr¬
žala v rokah nekake sulice. Vzel je jim jedno in jo
ogledaval.

— To je pušica s kamnom na koncu, — rekel je.

— Ta je obžgana, da jo trši, — rekel je Arano,
kažoč na drugo sulico.

— Tu je ost narejena iz kosti ali zoba kake ži¬
vali, — rekel je Rodrigo Eskobar.

— Vsekako se tudi bojujejo, — rekel je Kolumb
— in zatorej se ne čudite njih ranam.

Kolumb je stopil k domačinu, katerega koža je
bila pokrita z obrastki in ga z znamenji vprašal,
od kod prihajajo.

Sprva divjak ni razumel vprašanja, a kmalu se
je spomnil, za kaj se gre. Pokazal je na morje, zgrabil
jednega tovariša čez pas in mahnil, kakor bi ga hotel
vreči v čoln in potem zopet pokazal na svoje rane.

— Torej tako je, — zaklical je Kolumb. —
dijan pojasnjuje, da prihajajo k, njim prebivalci
sednih otokov, z i , 1  . ’ T .
branijo.

— In kako bistro je vas razumel, gospod
miral — čudil se je Dijego de Arana.

— Da, ti Indijani so, kakor se vidi, bogato
darovani od prirode, če tudi so popolnoma nevedni.
Biti morajo dobri za sluge. Jaz mislim, da jih ne

196

bode težko pokristjaniti, ker sami itak nimajo no¬
bene vere.

Večina Indijanov je bila popolnoma naga. Celo
ženska jako lepe rasti, ki je stala zraven, je bila po¬
polnoma naga. Nekateri moški, očividno imenitnejši,
so se ločili od drugih po tem, da so imeli na glavi
krono iz perja.

Kolumb je ukazal mej divjake razdati barvanih
čepic, voščenih biserov in drugih malovrednih drob-
njav, vsled česar so se divjaki nepopisno razveselili
in niso vedeli, kako bi zahvalili Špance. Naposled so
v znak hvaležnosti svoje, jim jeli prinašati iz svojih
koč vse, kar so imeli, sadje, nekak kruh narejen iz
suhega korenja imenovenega „hasava“, neko tlakino
iz bombaža, in veliko drugih stvarij.

Ves dan so trajale prijateljske razmere mej
Španci in divjaki. Kolumb je bil trdno prepričan, da
je prišeljna neki prebrežni indijski otok; po njegovem
mnenju so domačini bili Indijci. To ime se je ohra¬
nilo tudi v bodoče, ko se je odkritje Kolumbovo znan¬
stveno ocenilo, in se imenujejo Indijani (Indijci) vsi
prebivalci novega sveta.

Zvečer je Kolumb zaukazal, da se odpravijo
nazaj na ladije. Španci so se težko ločili od prekras¬
nih poljan otokovih, ki so se jim zdele po dolgem po¬
tovanju pravi raj.

Ko se je drugi dan zdanilo, je bilo na obrežju
polno domačinov.' Nekateri so z vzhodom solnca sku¬
šali priplavati k ladijam, drugi so se peljali na čolnih
izdolbljenih iz dreves, katere so imenovali „kanoe“
in katere so jako spretno gonili z vesli. Ker je v te
čolne moglo iti le kacih 40 ali 50 ljudij, a se jih je
nabralo mnogo več, so se nekateri čolni preobrnili.
Divjaki so prav kakor riba plavali zopet k njim, obr¬
nili je in izcerpali iz njih vodo, kakor bi se ne bilo
ničesa zgodilo.

Prisedši k ladijam so divjaki hitro splezali nanje
in začeli zamenjevalno trgovino. Zvončki in bleščeče

197

stvari so je posebno zanimali in trudili so se nabrati
jih, kolikor je bilo mogoče. Nič manje se pa ni vzbu¬
dila poželjivost Špancev, ko so videli zlati lišp, kate¬
rega so domačini nosili v nosu Jn ušesih. Rudečo-
kožci so kmalu razumeli željo Špancev in dajali se
zlatnino za vsako malenkost. Ker je dobivanje zlata
bilo državni monopol v vseh zemljah, katere je od¬
kril Kolumb, je admiral prepovedal to zamenjavanje
in tudi kupovanje bombaža.

Kolumb si je prizadeval izvedeti od domačinov,
kje se dobiva zlato. Iz njih znakov se je dalo skle¬
pati, da je zemlja, ki ima mnogo zlata, na jugu. Ker
so čolni domačinov bili lahki in kaj nedovršeni, torej
nesposobni za vožnjo na širnem morju, je Kolumb
sklepal, da dotična zemlja ne more biti daleč od odkri¬
tega otoka. Zaradi tega je sklenil odpluti, ne obotavljajoč
se v pokazano smer, da pripelje svojim zapovedni-
kom, kolikor je moč, veliko dragocenega plena.

Osemnajsto poglavje.

Odposlanstvo k velikemu banu.

Zapustivši Guanahani, je Kolumb odplul s svojim
brodovjem sprva na jugozapad, šel mimo otoka Rum-
Kana in odšel k severnemu koncu otoka Long Island,
katerega je imenoval Maria de la Konsension. Zapa.dno
od poslednjega je odkril tretji otok, katerega je ime¬
noval Ferdinando, kralju v čast. Potem se je admiral
vrnil na otok Konsension, in je plul ob njegovem
vzhodnem bregu proti jugu, ker so domačini, katere
je bil vzel na ladije, kazali na neko deseto Zaomet
kjer se nahaja zlato. Tu so se ladije razdelile in za
čele iskati na vzhodu to obetano deželo. Po triurni,
poti našel je Kolumb novi otok, to je bil iskani Za-

198

omet, sedanji Kroked, na katerega severnozapadnem
bregu se je zopet združilo brodovje. Ta otok je Ko¬
lumb imenoval Izabela, kraljici v čast. Kakor je tudi
Kolumba iznenadila vnanjost tega otoka, vendar tu
Kolumb ni našel zlatih zakladov, z jedno besedo ni-
česa, kar se je nadejal najti po pripovedovanju do¬
mačinov. Pri nekaterih vrstah rastlinstva tega otoka
je iskal dišav in vzhodnih dragih korenin, a se je
motil v svojih nadah.

— Oh, kako je škoda, — zaklical je obrnivši se
k Dijegu de Arana, — da ne poznam tega drevja, ki
rodi tako čudno sadje, katero se gotovo odlikuje z
znamenitimi svojstvi; v vsakem slučaju ga moram
nekaj vzeti na Špansko, morda se dajo iz njega na¬
praviti kake barve ali zdravila in imajo veliko vred¬
nost . ..

Ptice so prekrasno pele v tropičnih gozdih tega
otoka. Posebno je bilo mnogo papig in nekih malih
ptičkov jako žive barve. Kar se tiče živosti barv, so
se mogle meriti ž njimi morske ribe nekaterih vrst;
njih luskine so se lesketale na solncu, kakor biseri.
Izmej pozemeljskih živalij so našli množina gaščeric,
vrsto psov, ki niso lajali, kunce in grebenaste ku¬
ščarje. Poslednje so Španci sprva imeli za strupene, a
so se kmalu prepričali, da so popolnoma neškodljivi
in da jih domačini posebno radi jedo. Zastonj je Ko¬
lumb pri domačinih iskal zlatega lišpa: naročnic, pr¬
stanov itd.; so li bile le domišljije Indijanov ali pa je
napak razumel in tolmačil njih kazanja.

Na Izabeli je admiral točno izvedel, da se nahaja
velik otok na jugu. Indijani so ga imenovali Kolba
(Kuba). Kolumb si je takoj mislil, da to mora biti
Cipango, in dne 24. oktobra je tja odjadral, namenjen
iti naravnost do Kvinsaja, da izroči kraljeva pisma
velikemu hanu. Dne 28. oktobra so ladije prišle na
Kubo in se ustavile v ustju velike reke, najbrž v pri¬
stanišču Pipe.

— O, kaka lepota! — zaklical je admiral, plujoč
po reki v čolnu s kraljevskim uradnikom Rodrigom

199

Herecom in bratoma Pinsonoma. — Poglejte tu so
koče pod palmami, pojdimo in oglejmo si jih!. ..

Čoln se je približal bregu. Jedva so domačini
zagledali Špance, že so iz strahu bežali. Kolumb je s
svojimi sopotovalci šel v jedno kočo. Kakor se je vi¬
delo, bili so prebivalci ribiči, kajti imeli so mnogo
mrež, spletenih iz palmovega ličja, trnkov iz kostij in
bodečih rastlin ter drugih za ribolov potrebnih stvarij.
V kotu jedne koče je ležal kup školk.

—• To so najbrže biserne školke, — opomnil je
Kolumb. — Veliki han najbrže tu dobiva svoje bi¬
sere. Celina ne more biti daleč od tod in ondu je
prestolnica indijskega kralja.

— Kako, gospod admiral — zaklical je začuden
Alonz Pinson, — mari imate to zemljo za otok?

— Seveda, gospod Alonz, — odgovoril je Ko¬
lumb. — Indijani so mi pojasnili, da je treba dvajset
dnij, da pridemo okrog tega otoka.

— Oprostite, gospod admiral, — zaklical je
Pinson, — jaz pa mislim, da beseda Kuba na han, ki
ne gre z jezika naših indijskih spremljevalcev, kaže
na hana Kube, ki živi v svoji prvostolnici v sredini
te dežele. Po mojem mnenju je ta zemlja del azijske
celine, in dežele ležeče proti zapadu pripadajo ve¬
likemu hanu.

— To bi bilo jako želeti, — rekel je Kolumb
premišljujoč. — Da! da!... Prav lahko je, da se mi
nahajamo pred mesti Kvinsajo in Cejtonom, o katerih
toliko piše Toskanelli. Najbrž nista od tukaj čez sto
španskih milj.

— Mogoče bi bilo tja odposlati odposlanstvo, --
opomnil je Rodrigo Herec, — in stopiti v zvezo z ve¬
likim hanom.

— Mi ne popustimo ugodne priložnosti, — je
pritrdil Kolumb. — Naš učeni sopotnik Ludovik de
Forres nam more v tem mnogo koristiti. On govori
hebrejščino, kaldejščino in arabščino, on se bode lahko
razumel pri dvoru velikega hana.

200

— Dovolite tudi meni pridružiti se odposlan¬
stvu, gospod admiral! — zaklical je Rodrigo Herec.

— Ničesa nimam proti temu, gospod Hereec —
odgovoril je Kolumb. — Še jako ljubo mi bode, ako
se udeležite preiskovanja te dežele in izveste, kje se
nahajajo zlato ali dišave.

Čez nekoliko dnij je poklical k sebi Kolumb
Rodriga de Herec in Ludovika de Forres po rojstvu
Žida in je dal jima nastopni navod:

— Pripravite se, gospoda, da pojdete iskat
mesto Kvinsajo, katero je po besedah Toskanellijevih
jedno najlepših mest na svetu in služi za prestolnico
velikemu hanu. Povejte hanu, da sta me poslala ka-
stilski kralj in kraljica s pismom in darovi, katere mu
osebno izročim z izrazom želje, da se ustanove pri¬
jateljski odnošaji mej tema državama. Pri tem pa
dobro opazujte vse, poizvedite o pokrajinah, rekah in
pristaniščih indijskih, posebno si prizadevajte izvedeti,
kje se dobi zlato, dišave in dragoceno lesovje, katerih
vzorce vzemite seboj, da jih ondu pokažete. Vaše
znanje jezikov, gospod Forres bode gotovo bolje ali
manje vam pomagalo, da se sporazumite s hanom.
Vsekako bode pa vas spremljal jeden Indijan z otoka
Guanahani, ki že nekoliko razume španski in nekaj
kubanskih Indijanov. Odpravite se z Bogom in prine¬
site nam odgovor velikega hana, da se slovesno vr¬
nemo na Špansko in zavrnemo vse zasmehovalce, ki
niso verjeli niti v smoter niti v mogočnost našega
potovanja.

S takimi navodili so se podali na pot, in uzeli
seboj nekaj steklenih zvončkov in drugih malovrednih
stvarij za zameno. Vse potovanje upali so izvršiti v
šestih dneh.

V tem je pa Kolumb ukazal zasmoliti svoje la-
dije. Ko so jeli razgrevati smolo, napravivši v ta
namen ogenj na bregu, so drva pri gorenju začela
dajati tak duh, da so se vsi čudili. Ko so natančneje

201

ogleda vali, videli so, da iz lubja teče smola nenavadno
prijetnega duha.

— Ni dvoma, — zaklical je Kolumb, — da je
to dišeči gumi, kateri se dobiva v Palestini in se ime¬
nuje mastika. Kje ste dobili ta drva.

— Ondu, gospod admiral, — odgovorili so mor¬
narji in pokazali v majhen gozdič.

— Našli smo indijsko drevo, ki daje dišečo
smolo, iz katere delajo zdravilni balzam. Češčena bodi
Presveta Devica! Naposled smo vendar našli jeden
trgovinski predmet!

Ko so ladije popravljali, je čas jako hitro tekel.
Vsi so nepotrpežljivo pričakovali, da se povrne odpo¬
slanstvo. Ni trebalo dolgo čakati.

Že četrti dan se je povrnilo odposlanstvo v
spremstvu domačega kažipota. Vsi so je obkolili, težko
čakajoč, da slišijo poročilo o potovanju v notranji
deželi.

— Žal, gospod admiral, — rekel je Rodrigo de
Herec — mi na svojem potovanju nismo videli niti
mest, niti večjih vasij, — prav ničesa, kar bi kazalo, da
je blizu smoter našega potovanja. Niti o velikem hanu,
niti o zlatih, srebrnih rudnikih, drugih kamnih in dra¬
gocenih dišavah in koreninah nismo ničesa slišali, a
samo kazali so ljudje na vzhod.

— Se li niste mogli bolje razumeti? — vprašal
je Kolumb Florresa jako nevoljen, da se niso uresni¬
čile vesele nade njegove.

— Oh, gospod admiral, — odgovoril je učen
Hebrejec, — tu ne razumejo niti evropski, niti kaj-
dejski, niti arabski; sporazumeti smo se mogli samo
s pomočjo naših tuzemskih spremljevalcev. . .

— Kaj pa govorica o mogočnem princu, ki biva
neki v tej deželi? — je nepotrpežljivo vprašal pripo¬
vedovalca Kolumb

- Ta govorica je le prazna domišljija, — odgo-
veril je Rodrigo de Herec.

Je li mogoče, da smo se tako motili v tolma¬
čenju znamenj Indijcev, — rekel je Kolumb, zmajajoč

202

z glavo. — Potem pa pričevanje Toskanellija...
Jaz sem bil tako prepričan, da sem prišel na bregove
Kataje, od koder ni več daleč do stolice velikega hana.

— Žal, gospod admiral, — odgovoril je Dijego
de Arana, nič manje nevoljen nego Kolumb, — po¬
dobna nesporazumljenja so neizgibna pri sporazume¬
vanju z znaki.

— Prav imate, — pritrdil mu je Kolumb. —
Gospoda, — obrnil se je k odposlancem, — niste li
našli nobenih zlatih rudnikov ali dragocenih dišav?

— Niti najmanjšega sledu ni o tem, ni o drugem,
— glasil se je odgovor.

— Razložite nam natančno svoje potovanje.

— Ko smo prešli kacih 12 milj, — začel jo pri¬
povedovati Ludovik de Florres, prišli smo do malega
sela, kacih 50 koč, kjer je živelo kacih tisoč ljudij. Po
pripovedovanju našega Indijca imeli so nas za ne¬
beške odposlance in začeli so nam skazovati vsa mo¬
goča znamenja spoštovanja. Hiše ali koče teh Indijanov
so jako velike, podobne vrtnim lopam, in ali pa vo¬
jaškim šotorom, ne stoje v redu in ni nobenih ulic. Ve¬
čina domačinov je bila popolnoma naga, samo neka¬
tere ženske so imele neke predpasnike, ki so pokri¬
vali njih stegna. Mej domačini smo zapazili neke raz¬
like glede imenitnosti rodu. 0 zlatu ali dragocenosti
nimajo nobenega pojma. Ko smo jim pokazali poper,
muškat in cimet, kazali so na jug. Zaradi tega smo
se sklenili vrniti, koder so nam kazali. Domačini so
nas spremljali v velikih tolpah, a smo jih sprego¬
vorili, da se vrnejo, in vzeli smo seboj samo tega ka¬
žipota. Na poti smo videli več Indijanov z nekakimi
kadečimi se zvitki, katere so semtertja stikali v usta.
Ko smo ogledali te zvitke, prepričali smo se, da so
narejeni iz suhega listja, v katerih so zavite suhe ko¬
renine. Ti zvitki se zažgo na jednem koncu, potem
kadilec vdihava v se dim, katerega čez nekaj časa
spušča skozi usta ali nos. Indijani imenujejo to zvitke,
tobak in tu je jeden uzorec . . .

205

— Španci so radovedno ogledovali zvitek, a niti
mislili niso, da imajo pred seboj predmet poznejše
ogromne trgovine.

— In to so imenovali tobak, — vprašal je Ko¬
lumb.

— Da ta zvitek imenuje tako, — odgovoril je
Rodrigo Herec.

— In kaj ste še našli znamenitega.

— Rodovitne kraje, njih lepota je vredna vse
pozornosti, — odgovoril je Herec. — Koče teh ljudij
so obdane z drevjem, ki ima sadje jako lepe vnanjosti
in prijetnega duha. Okrog se nahaja polje s agijem
ali poprom, s čudno korensko rastlino patato (krom¬
pirjem) in neke vrste bučami. Nahajajo se tudi polja s-
juko, iz katere se nareja neke vrste kruh — hanava.
Te rastline in sadje so glavna hrana domačinov. Na
nekaterih lužah videli smo množina bombažnika, ne¬
katere rastline so bile pognale iz zemlje, druge so pa
bile že popolnoma cvetele. V nekaterih hišah Indijanov
so velike zaloge bombaža, bombažne preje in tkanine.
Nikjer pa nismo videli niti zlata niti srebra!.. . Heree
je umolknil.

Kolumb ga je zamišljeno poslušal. Kakor so se
vidno veselili odposlanci zaradi lepote dežele, vendar
očividno niso našli tega, kar je pričakoval admiral.

Vse, kar ste našli, — opomnil je on naposled
— kaže na začetne sledove civilizacije. Naša naloga
ostaje kakor poprej poiskati bolje civilizovano in
bolje bogato deželo, s katero bi mogli začeti trgovino
in napraviti zveze v imenu našega milostljivega kralja
in prinesti od tod drage stvari, da se povrnemo ž
njimi h kraljevskemu prestolu Morda morete kaj izve¬
deti od tega domačina, katerega ste pripeljali seboj.

Poslednji se je pokorno približal h Kolumbu, ka¬
terega je jako prijazno vsprejel in z znamenji spošto¬
vanja odpeljal seboj na ladijo. Ko mu je Kolumb po¬
kazal zlato in srebro, in ga jel z znamenji vpraše¬
vati, kje se dobe te kovine, je pokazal na vzhod, in
se potem ni mogel dovolj načuditi, da se beli ljudje

204

tako zanimajo za kovini, kateri nimata za domačine
nobene posebne vrednosti.

— Kazanje tega moža proti vzhodu,— opomnil
je Kolumb, — me je prepričalo o resnici tega, kar sem
poprej posnel iz znamenj Indijanov. Vse kaže z zna¬
menji na vzhod, kjer ljudje iščejo zlati pesek po bre¬
govih rek in ga potem s kladivom toljčejo v večjo
maso in pri )tem govore besedi „Bebekua“ in „Begia“.

— Najbrž so to imena dežel ali otokov, kjer se
dobiva zlato, — rekel je Arano.

— Jaz to tudi mislim, a bojim se, da bi se zopet
ne motil, — odgovoril je Kolumb. — Vsekako mo¬
ramo dalje. Čas teče, bliža se zima, in ne bilo bi pa¬
metno ostati v teh krajih po zimi, ker nimamo sred¬
stev, da si osnujemo naselbino. Nadaljevati moremo
svoje potovanje . ..

Dvajsetega novembra je Kolumb dal zopet raz-
sidrati svoje ladije in odpravil se je dalje. Vsled ugod¬
nega vetra odrinil je ob severnem obrežji Kube proti
severo zahodu, vedno mu je po glavi rojila misel,
kako bi našel zlate ali srebrne rudnike in dišave ali
našel veliko mesto velikega hana. To potovanje se
more smatrati za odločujoči moment te ekspedicije.
Nadaljujoč svojo vožnjo, tri ali štiri dni, se je že skoro
spoznal zmoto, da je Kuba celina, zmoto, katera se
kaže v vsem njegovem poznejšem življenju. Plujoč
dalje, je skow videl znamenja bližine celine, in prišel
bi bil na bregove Floride; če bi bil nadaljeval vožnjo
okrog Kube, bi na jugozapadu bil prišel na obrežje Ju-
katana, kot so poznejši najditelji Mehike. Toda bilo je
sojeno drugače. Za Kolumbovo slavo je bilo dovolj, da
je našel Novi svet, a najti dežele bogate z zlatom in
dragocenimi kamni je bilo sojeno drugim.

Ker obrežje Kube vedno drži proti severno-za-
padu, in so noči postajale vedno hladneje in hladneje
se. je Kolumb bal dalje ostati v tem kraju. Po
svojih opazovanjih je on sodil, da je na 42° stopinji
širjave, torej v tej zemljepisni širjavi kot je Španija

205

dočim je bil v resnici na 21° stopinji. Pod vplivom te
zmote in slušajoč vedno kazanje Indijanov na otok Be-
bekua, kjer je obilo zlata in ki je na zapadu. Kolumb
je ukazal dne 13. novembra premeniti smer in pluti
proti zapadu. Tako je dosegel 77 y 2  stopnje zapadne
dolžine od Griniča.

Drugi dan dne 14 novembra se mu je zdelo, da
je v bližini neštevilnih otokov zaznamovanih na zemlje¬
vidih tedanjega časa na vzhodu Azije. Na fantastični
svet otokov nahaja se na Behajmovem globusu in v
Toskanellijevih opisovanjih. Neugodni veter ga je
prislil, da se je zasidral v tihem in globokem prista¬
nišču, katero je imenoval Puerto del Prinsipe. Tu je
postavil na vzvišenem bregu križ v znamenje, da
zemlja odslej pripada Kastiliji.

Ne ozirajoč se na nasprotni veter, odšlo je bro-
dovje dalje v to smer, a ker se veter ni premenil,
obrnilo se je zopet h Kubi. »Pinti", ki se je bila od-
dalila k vzhodu, se je bilo dalo znamenje, da se ima
pridružiti brodovju. Nastopila je noč in admiral je
bil dal prižgati signalno svetilko na jarboli, a zjutraj
je šel na ladijo, gledal po morju, iščoč „Pinto“.

— Kje je? Ni li nikdo videl Pinte? — vprašal
je Kolumb Petra La Roka, ki je stal pri krmilu.

— Jaz sem jo videl, gospod admiral, — odgo¬
voril je Peter, — dokler je človeško oko moglo razlo¬
čevati ladijo.

— Kaj? — vprašal je Kolumb. — So li na
„ Pinti 11  videli naše znamenje z lučjo?

— Seveda so videli! — odgovoril je Peter, —
SGveclct!

— Kaj hočeš povedati s tem, Peter?

— Gospod Pinson je videl znamenje, a ga ni
hotel razumeti, gospod Krištof!

— Ni hotel razumeti? Kaj to pomenja?

— Seveda ni hotel, gospod admiral, — odgo¬
voril je Peter. — Gospod Alonz Pinson se je sam od¬
peljal proti vzhodu, da sam odkrije otok Bebekua,

206

kjer je obilo zlata, ko sta „Santa Maria" in »Nina"
se obotavljali pričakujoč ga.

Kolumb se je obrnil od Petra močno' potrt in
šel je v svojo kajuto pisat ladij in dnevnik. Prišedši
Dijego de Arana ga je motil pri delu.

— 0, gospod admiral! — zaklical je po prvem
pozdravu. — Kakor se kaže, se je zares zgodilo to,
česar se je bilo bati, „Pinta“ se je odločila od
nas ...

— Žal, da je tako, — odgovoril je Kolumb, —
Martina Alonza je zapeljala sebičnost, in bi rad sam
našel brez mene množino zlata. Kako malo se je za¬
našati na prijateljstvo, to se vidi, kadar se umeša
koristolovje in častihlepnost!

— Mari bodemo pustili, da on prvi pride v zlato-
nosne dežele? — vprašal je Dijego de Arana.

— Kaj hočemo ? Potolažiti se in potrpeti moramo.
— Pinsonova ladija je najhitrejša in jaz mu ne morem
zabraniti, da on prvi pride v Eldorado, po kateri vsi
hrepenimo. Jaz sem že davno opazil, da mu moja
oblast preseda. On se smatra za jednakopravnega po¬
veljnika, kajti potrošil je mnogo denarja za odpravo
ekspedicije. Naj mi bode še tako neljuba njegova ne¬
pokorščina, a vendar. . .

Kolumb je nakrat umolknil, potrt od misli, ki
mu je ravno kar prišla v glavo.

— Kaj je z vami, gospod Krištof, kaj je vas
tako vznemirilo?

— Kako bi ne bil vznemirjen, gospod Arana.
Bojim se še hujega pregreška od Pinsona!

— Kakšnega?

— Kaj, če se ne misli pred menoj vrniti v Špa¬
nijo in ovenčati se z nezasluženimi lavorji?! Sicer mu
pa tega ne morem zabraniti, vse prepuščam Bogu, ka¬
terega orodje sem. Naj bode kar koli, jaz ne odstopim
od svojega načrta. Mi se povrnemo k suhi zemlji in
se potrudimo izvesti še kaka nova odkritja.

207

Devetnajsto poglavje.

Potop „Sante Marie“.

Ločivši se s „ Pinto" sta „Santa Maria" in „Nina“
nadaljevali svojo pot ob obrežju Kube. Semtertja so
našli kak pripraven kraj, da se je ustavilo brodovje
in Kolumb šel na obrežje otoka, ki se po pravici ime¬
nuje biser Antilskega morja. Naposled, dne 5. de¬
cembra je brodovje prišlo na vzhodni konec Kube.
Ker je Kolumb mislil, da je krajišče azijskega obrežja'
je je imenoval „Alfa“ in ,.Omega", začetek in konec.
Od tod jo je brodovje odrinilo v odprto morje, ker
je Kolumba nekaj vleklo na otok Bebekuo, katerega
so kazali Indijani na severovzhodu in ga opisavali v
fantastičnih bojah Po dolgi vožnji so zares zagledali
otok na obzorju, in Indijani bivši na ladiji so zagle-
davši ga zaklicali „Begio“. Meneč, da ta beseda pri
njih pomenja zlato deželo, je admiral ukazal voziti k
otoku. Tedaj so se Indijani grozno prestrašili in jeli
so pojasnjevati, da so prebivalci tega otoka jako kr¬
voločni narod, da imajo le po jedno oko, pasje repe,
da ljudi jedo in vedno tulijo. Vendar se Kolumb za
vse te pripovedke ni zmenil in je dne 6. decembra
se zasidral v pristanišču novoodkritega otoka. Ko so
zagledali brodovje, so prebivalci tega otoka prestra¬
šeni bežali v gozde, in le obilni ognji, ki so v gozdih
in na hribih goreli po noči, so kazali, da je otok gosto
naseljen. Želeč stopiti v zvezo z domačini, poslal je
Kolumb dobro oboroženih ljudij v sredino dežele. Od¬
poslanci so našli mnogo lepo obdelanih polij in sle¬
dove potij, a domačinov niso nobenega videli, pobegli
so bili v gore.

— Podvreči se moramo razmeram, — rekel je
Kolumb, — poslušajoč poročilo odposlancev. Najbrž so
pa v notranji deželi velika mesta, kamor se je skrilo
pribrežno prebivalstvo. Sedaj mi je umljiv pomen
ognjev, katere smo videli; to so bili gotovo signalni

208

ognji, kakeršne so zažigali v starih časih naznanjajoč
ž njimi, da je prišel sovražnik v deželo. Sami moremo
preiskati, česar je treba.

Španci šli so na breg otoka, katerega je ime¬
noval Kolumb Ispanijelo zaradi tega, ker je podoben
španskim pokrajinam. Čez nekaj dnij se je jim posre¬
čilo stopiti v zveze z domačini po ženski, katero so
vjeli mornarji. Ko so jo pripeljali k admiralu, jo je
poslednji bogato obdaroval s steklenimi zvončki, raz¬
ličnimi malovrednimi stvarmi, naročnicami in drugimi
malenkostmi, potem pa izpustil in ona je postala po¬
sredovalka mej domačini in Evropci.

Po vnanjosti, običajih in jeziku se prebivalci
Ispanijele nikakor niso razločevali od prebivalcev
Kube in Guanahanija. Špance so le zaradi tega zani¬
mali, ker so imeli na sebi zlati lišp. Po tem je Ko¬
lumb sklepal, da je našel zaželeno zlato deželo, ali pa
je vsaj blizu nje in čez jeden teden se je to njegovo
domnevanje premenilo v popolno gotovost; dne 20. de¬
cembra je k „Santa Marii“ prišel velik čoln napolnjen
z domačini, kateri so naznanili, da jih je poslal mo¬
gočni glavar Guakanahari, kateri vlada nad vsem vzhod¬
nim delom otoka. Odposlanci so prinesli Kolumbu
dragocene darove: pas, umetne okrase z dragocenimi
kamni, leseno maso, katere oči, jezik in nos so bili
narejeni iz kovanega zlata. Pri tem so prosili, da bi
beli ljudje v svojih plavajočih hišah, — tako so ime¬
novali ladije, — prišli v glavarjevo stolico, ki je ne¬
koliko dalje proti vzhodu ne daleč od brega. Kolumb
je vesel vsprejel to povabilo in je drugi dan že po-
poslal nekaj ljudij, da naznanijo glavarju njegov
prihod.

Zjutraj dne 24. decembra je ukazal admiral raz-
sidrati ladiji in odriniti jo proti vzhodu, da se približa
k stolici Guakanaharija. Žal, da je veter nasproti
vlekel in sta ladiji zaman se obračali semtertja. Zvečer
je utrujen Kolumb odšel v svojo kajuto, da se od¬
dahne in odpočije. Videč, da ga nikdo ne nadzoruje,

209

je krmar tudi hotel zadremati in je izročil krmilo va¬
jencu. Ta neprevidnost je pa bila povod nesreči.

Utrujen s podnevnim delom je admiral jedva
zaspal, kar je silen presunjajoč krik strahu ga vzbu¬
dil in ga prisilil, da je tekel na krov. Takoj je s
skušenim očesom mornarja, ogledal ladijo in spoznal,
kaj je.

Neprevidno se približavšo k bregu, je „Santo
Mario “ bil ugrabil močen tok, ki jo je gnal, ne da bi
jo bilo moč zadržati, k pribrežnim skalam, preteč
jej z nedvomljivo pogubo.

Iz spanja probudeli mornarji so na pol oblečeni
brez vsacega reda tekali po krovu in kričali.

— Zgubljeni smo!. . . Rešimo se! . . . V čolne ! .. .

Hitro spoznavši pretečo nevarnost, je admiral
hitel h krmilu, katero je bil popustil krmar, in si pri¬
zadeval ladijo obrniti na drugo stran, a zaman. —
»Santa Maria" ni ubogala krmila, temveč je nadalje
se bližala bregu . . .

Tu so se okrog ladije poskočili udarjajoči valovi,
in »Santa Maria" se je globoko zadrla v sipino ob
kraju morja. Kakor ranjen konj je »Santa Maria" še
jedenkrat se vzdignila pokoreč se krmilu, a potem je
nov udar, ki je vse podrl, jo vrgel po strani.

— Pozor! — je z močnim glasom zaklical Ko¬
lumb zbeganim mornarjem. — Spustite čoln! Pripe¬
ljite na njem z zadnjega dela ladije sidro ! . . .

Stražnik, krmar in nekaj mornarjev je hitro sko¬
čilo v čoln in odrinilo. Čez jedno trenotje je čoln se
skril v temni noči.

— Milostljivi Bog nas ne zapusti! — je glasno
zaklical Kolumb, obrnivši se k ostalim na krovu. —
Pogum fantje! Kadar sidro podkrepi zadnji del la¬
dije, bodemo mogli se spraviti s klečeti, in »Santo
Mario" spraviti v morje! . . .

Minolo je nekaj dolgih trenotkov in ladija se je
ta čas vzdigovala in zopet udarjala na kamnita tla.
Čoln se ni vrnil. Kolumb ga je klical, a ni dobil od-
14

210

govora. Očividno so odposlani sramotno bežali pu-
stivši ladijo svoji osodi.

Strašen strah se je polotil mornarjev, ki so bili
na ladij i.

Kolumbu je sedaj bilo vse jasno; on vidi, da so
ga ljudje sramotno zapustili.

— Odpusti jim, Gospod! — šepetal je potrt od
žalosti.

V tem se je „Santa Maria 11  vedno bolje na stran
nagibala in valovi so vedno močneje bili ob njo.

Pogledi vseh so se obračali v Kolumba.

— Posekajte jarbolo in rešite se! — je z od¬
ločnim glasom ukazal admiral.

Popustil je krmilo, zgrabil sekiro ter posekal
vrvi, ko so sekali mornarji jarbolo. Čez nekaj minut
je velika jarbola z jadri vred pala z ladije. To je pa,,
vendar le malo pomagalo. „Santa Maria 11  je kakor po¬
prej brez moči bila ob kamenje. Sam Kolumb je prvo
trenotje že obupaval.

— Oho! gospod admiral! — se je nakrat zašli-
šalo v temi.

— Oho! Vincenc Huanec! Samo Mati božja te
je poslala nam v rešitev! Pomagajte nam, mi pogi-
ginemo! Kako ste prišli semkaj!

— Prekleti malopridneži! Ne da bi pripeljali sidro,
temveč pluli so k nam, da rešijo svojo kožo!.., Po¬
gnal sem jih in sem hitel semkaj!. ..

— Bog naj vam povrne! .. . Pošljite semkaj oba
čolna, vašega in našega . . . Ladija je zgubljena in
treba je rešiti ljudi!...

Začelo se je prevažanje mornarjev s „Sante
Marie" na „Nino“. K sreči se je gladko vršilo in naj-
zadnji je admiral zapustil pol razbito ladijo.

Otožne misli so naudajale Kolumba. Njegovo ve¬
liko odkritje, slava Španije, je odvisno le od B Nine“,
majhne stare ladije, ki bode jedva vzdržala obratni
pot. Toda podjetni duh Kolumbov ni mogel ostati
brez dela. Drugo jutro je že premišljeval, kako bi se
obvaroval daljših udarcev usode. Odposlal je odpo-

211

slance k glavarju Guakanahariju, da so mu sporočili
o potopu ladije. S pomočjo glavarjevo so že drugi
dan rešili večino blaga s „Sante Marie*. Potem je
Guakanahari prišel na kraj, kjer se je ponesrečila la-
dija, da je izrazil Kolumbu prijateljstvo svoje.

V tem je pa prišlo tudi več domačinov iz raznih
krajev otoka, ki so ponujali velike kose zlata v za¬
meno za zvončke in druge malovredne drobnjave. Ko¬
lumb je začel trgovino z zamenjavanjem in nabral je
toliko zlatih listov in kosov, da se je kar razveselil.
Glavar je opazil to hitro premeno na obrazu Kolum¬
bovem, in precej uganil, kaj je povod, povedal je, da
je nedaleč od tod, kjer se je ladija razbila, v gorah
kraj, ki se imenuje Cibar, kjer je toliko zlata, da ga
ondu niti ne čislajo. Iz prijateljstva je obljubil pri¬
praviti semkaj toliko zlata, kolikor ga poželi Kolumb.
Kolumb se je te ponudbe silno razveselil in skušal je
utrditi prijateljstvo z Indijani z darovi in pojedinami.

Glavarja je obiskal v prestolnici, vsprejeli so ga
z vsemi mogočimi častmi in glavar ga je bogato
obdaroval. Guakanahari mu je dal na vrat zlat nakit
in na glavo nekaj zlati kroni podobnega.

— To, kar se je nam zdelo taka nesreča, —
rekel je nekoč Kolumb gospodu Arani, — se sedaj
kaže za božjo dobroto. Vsemogočni Bog mi je s po¬
topom „Sante Marie" pokazal, da se tukaj začenja
zlata dežela Indije. Sedaj sem vedno bolje prepričan,
da sem na Cipangu, katerega ime so Indijani preme-
nili v Cibar.

— Kakor je ta dežela bogata zlata, je pač do¬
puščena ta misel, — odgovoril je Dijego. .

— In zemljepisna lega in rodovitna zemlja
kaže...

— To je zares obljubljena dežela — rekel je Di¬
jego.— Tu je res tako obilje vsega, da bi zares rekel:
»Ostanimo tukaj in naredimo si šotorov!" .. .

— O, gospod Dijego, — zaklical je Kolumb, vi
ste izrekli ravno to, na kar že mislim nekaj dnij. Da
naredimo tu šotore! A mi moramo misliti na povrat

14*

212

v Španijo. Toda spuščati se na pot s tolikimi
ljudmi, kot jih je sedaj na „Nini“, bilo bi nespametno
in bi le po posebni milosti božji to bilo brez nesreče.
Zaradi pomanjkanja prostora, ne moremo za vse vzeti
seboj dovolj živeža in vode in gledati moramo, da si
drugače pomagamo. Vi ste to jasno povedali, in v
zatorej morete postati glavar tukajšnji naselbini. Ho¬
čete li prijatelj izkazati mi s tem svojo ljubezen in
udanost ?

Kolumb je stopil k Dijegu, položil mu roko na
ramo in popračujoč mu pogledal v oči.

Arano je le jedno trenotje se obotavljal z od¬
govorom.

— Prisezam pri Materi Božji, — zaklical je, —
zvesto in točno izpolnim nalogo, katero mi izročiš!
Moje srce, ki je nekdaj bilo samo za Beatriso, je sedaj
svobodno in ničesa ne čutim, kar bi me tako vezalo
na staro domovino, da ne bi mogel tu najti nove!

Ko se je izvedelo, da namerava Kolumb osnovati
naselbino na Ispanjoli, se jih je mnogo oglasilo, de
se žele tu naseliti. Vsi so se z nenavadno gorečnostjo
lotili uresničenje novega načrta. Iz ostankov „Sante
Marie 1 * napravili so utrdbo. Indijani so veliko poma¬
gali pri delu, nadejajoč se, da najdejo pod španskim
varstvom popolno varnost pred razbojniki.

Kmalu je stala na bregu utrdba, obstoječa iz
velikega močnega stolpa, katerega je obdajal nasip
in jarek. Na nasip so postavili nekaj topov. V spomin
na čudno rešitev pri potopu ladije baš na dan Kri¬
stusovega rojstva, je naselbina dobila ime Navidad
(Rojstvo)

Ko je uredil naselbino, je admiral jel misliti na
odhod. Priprave niso trajale dolgo. Čez nekaj dnij je
„Nina„ bila popolnoma pripravljena na odhod in,
Kolumb je potem zbral tiste, ki ostanejo na Ispanioli
in jim rekel:

V imenu vladarjev Kastilije in Aragonije vam
ukazujem, da se imate neomejeno pokoriti mojemu
namestniku Dijegu de Arana in v občevanju z Indijani

213

vzdrževati se vsakega nasilja. Posebno bodite previdni
proti indijanskim ženskam, drugače utegne to biti
povod groznim zmešnjavam. Svetujem vam, živite
prijateljski mej seboj, kajti le v vzajemni tesni zvezi
je vaša moč. Ko bi vaš poveljnik gospod Dijego de
Arana umrl, imenujem na njegovo mesto gospoda
Petra Gutjereca. Za vsaki slučaj vam puščam jednega
zdravnika, jednega tesarja, jednega mizarja, jednega
klučarja in jednega krojača, ki slednji zna svoje
delo. Poleg tega vam puščam velik čoln za ribji lov,
semena za setev, mnogo blaga za menjevalno trgo¬
vino z Indij ani, da si pridobite zlata. Poditi zvesti
domači zastavi in videli bodete, da vas kraljeva mi¬
lost bogato obdaruje .. .

Naposled, dne 4. januvarija 1493. 1. se je Kolumb
vzemši seboj mnogo zlata, raznih tuzemskih pridel¬
kov, in nekaj domačinov odpravil od tod. Čez dva
dni je slučajno srečal „Pinto“, katera je ločivši se
od brodovja bila najpoprej obiskala otok „Veliko Ina-
guo“, potem pa zadnji del .,Ispanijole“. Tukaj je
Pinson si z menjalno trgovino dobil mnogo zlata, ka¬
terega je sam vzel polovico, polovico pa popustil
moštvu, da je kupil njega molčanje. Ko je opazil, da
mu gre nasproti „Nina“ pod admiralsko zastavo, je
Alonz Pinson prišel na krov h Kolumbu, ga prosil za
odpuščenje, da se je bil ločil, ker se je bilo zgodilo
proti njegovi volji vsled neugodnih razmer. Kolumb
je molče poslušal njegova pojasnjevanja. Če tudi je
bil prepričan o podlosti Pinsonovi, vendar je zadržaval
svojo nevoljo, da bi, kakor pravi v dnevniku, „se ne
udal skušnjavam satanovim, ki je prav z začetka skušal
preprečiti njegovo potovanje"!. . .

Združivši se s „Pinto“ je Kolumb peljal se poleg
brega Ispaniole in prišel k lepi gorski štrlini, katero
je imenoval Kap del Anamorada, ki se še sedaj ime¬
nuje nos Kabran. Tu je dne 13. januvarija bil prvi
krvavi boj z Indijani. Ko se je „Nina“ približala k
bregu, videlo je njeno moštvo na bregu mej drevjem
kacih pedeset divjakov oboroženih z loki, sulicami,

214

pasicami in koli. Na prigovarjanje Indijana, ki je
spremljal Špance, so sprva odložili orožje in prišli iz
gozda. Ko so na povelje Kolumbovo jih Španci jeli
nagovarjati, naj jim prodajo orožje, da ga odpeljejo v
Španijo, kakor znamenitost, so divjaki prijeli za
orožje in napali prišlece. Španci so pa vendar odbili
ta napad, težko ranivši dva divjaka; ostali so po¬
begnili jo v gozd, prestrašivši se svetlih mečev.

Dne 16. januvarija 1493. leta, je Kolumb odrinil
od nosa Šamane (kateremu je v spomin prvega boja
z Indijci, dal ime „Zaliv pušic 1 ') in otoka Ispaniele,
razvil jadra in v veliko veselje svojih ljudij je krenil na
obratni pot na Špansko.

Dvajseto poglavje.

Limahani.

Odhod Kolumbov v Španijo ležal je kakor težek
kamen Dijegu de Arana na srcu. Namesto preživelih
nevarnostij in dogodkov, ki so tesno združili mej
seboj ta dva junaka, je Dijego sedaj moral sam pre¬
našati težko nalogo, naloženo mu na rame. Njegova
najbližja pomočnika, Peter Gutjerec in Rodrigo Esko-
bado, katera je Kolumb imenoval za njegova namest¬
nika za slučaj smrti njegove, sta bila nevarna nje¬
gova tekmeca, ki sta le gledala, kako bi dobila več
bogastva in oblasti. Vajeni na suhem znebiti se vsake
discipline, so mornarji dali si popolno svobodo svoji
lakomnosti. Dijego de Arana moral je ukreniti vsako¬
vrstne stroge naredbe, da bi brzdal razuzdanost na-
selnikov. Sprva so se mu pokorili, a videlo se je, da
jako neradi. Dijego je čutil, da preti evropski nasel¬
bini v novem svetu težka osoda in prizadeval si je
z vsemi silami odvrniti jo, vzdržujoč dobre odnošaje

215

z glavarjem Guakanaharijem in dragimi Indijani. Gua-
kanahari ga je večkrat povabil, naj obišče njegovo
prestolnico, a Dijego se še do sedaj ni mogel poslu-
žiti tega vabila. Sedaj, ko je vladal bolje trajen red
v naselbini, se je odločil v spremstvu nekaterih to¬
varišev odpraviti se na pot.

Guahanakari je sprejel gosta z očividnim ve¬
seljem in vsemi mogočimi znamenji časti. Napravila
se je tako raznovrstna in razkošna pojedina, kakor
je le bilo mogoče pri domačinih. Glavar je ž njemu
lastno dostojnostjo predsedoval pri mizi, naloženi s
pečenimi kunci, ribami, raki, divjačino, korenjem, raz¬
ličnim sadjem, in neko posebno vrsto kruhom, ki se
je imenoval kasava. Po kosilu dali so dišeče trave ter
Dijego de Arana in, njegovi spremljevalci niso vedeli,
kaj storiti ž njo. Še le ko Je glavar vzel sveženj in
jel ž njim brisati roke, so Španci morali isto storiti,
s čimer se niso le rok očistile, temveč se je ohra¬
njevala tudi nežnost in mehkost kože.

Ko je minolo kosilo je glavar peljal svoje goste,
da ogledajo nasade in vrtove, obdajajoče njegovo
hišo. Na precej obširni tratini so Indijani na zna¬
menje Guakanaharijevo se zbrali v skupine in jeli
plesati, in se pri tem odlikovali z neko posebno gracijo.

Nakrat, ko je bil najživahnejši ples, so vsi ple¬
salci se ustavili, kakor bi bili otrpneli, in zaklicali so :

— Limahani, Limahani!

Glavar je tudi vstal s svojega prostora.

— Pojdite semkaj, — rekel je gostom, — Li¬
mahani je hotela počastiti vaš praznik s svojo na¬
vzočnostjo.

Dijego je z začudenjem sledil povabilu, a kmalu
je videl sprevod, ki je obračal nase pozornost.

Naprej so šle ženske, ki so imele v rokah nekaj
tamburicam podobnega in udarjale neki komad. Za
njimi je šlo šest mladih deklet katerih glave so bile
okrašene z venci, njih gibčna telesa pa opasana z vr¬
vicami od perja, ki so segale do kolen. Za njimi so
šle zopet ženske, v dolgih srajcah, ki so držale v

216

rokah palmove veje, na katerih se je razprostiral
nekak baldahin, nad devojko, ki je šla v sredi. Sprevod
je zaključevala dolga vrsta rudečekožcev.

Prisedši do glavarja in njegovih gostov, so se
vrste narazen raztegnile, in Dijego je videl pred seboj
lepotico v popolnem pomenu te besede.

Limahani je imela kacih 16 ali 17 let in njena
lepota se je bila popolnoma razcvetela. Črni kakor
krokarjevo perje lasje so olepšani s perjem in zlatim
nakitom padali po njenih golih ramah. Velike,
ognjenite oči, nekoliko poševnega prereza so jasno
izražale strast, in sposobnost izpolnjevati višji namen
ženske, — ljubiti in biti ljubljena ter s svojo ljubez¬
nijo osrečevati druzega človeka. Visoko čelo, tenek,
malo zgrbljen nos, majhna ustica z rudečimi ustnami
in najsvetlejše barve polt, katero je videl Dijego v
Novem svetu, — vse to z lepo raslo postavo in
majhnimi rokami in nogami jej je dajalo idealno le¬
poto. Če tudi so na Ispanjoli ženske največ hodile
nage, vendar je mlada Indijanka bila zamotana v
belo ogrinjalo, ki se je v lepih gibah ovijalo okrog
njenega života. Roke, rame in prsi bile so pokrite z
nakitom in koraldami Na nogah je imela lepe sandale.

Glavar je z veseljem opazil vtis, katerega je
Limahani napravila na gosta, smehljajoč se, se je
obrnil k poslednjemu.

To je moja sestra, Limahani, — rekel je, —
cvet očij našega rodu. — Velik duh jej je dal moč,
da od nas odganja hude čarovnije. Ona je naša naj¬
višja duhovnica in zapoveduje s jsencami smrti in
žarki življenja in svetlobe.

— Dovoli torej tudi meni radovati se teh žarkov I
— zaklical je Dijego, priklonivši se pred lepo Indijanko.

Te besede so vzbudile lahko rudečico na obrazu
Limahani, a hitro se je premagala in uprla svoje oči
v belokožca. Naposled je pa pretrgala molčanje.

— Lep si kakor Sin Neba, — zaklicala je z
melodičnim glasom. Tvoj obraz je lep, belec, a vedi,

217

huda osoda te čaka. Hudi duhovi te obdajajo in sku¬
šajo pomračiti svetlobo boginje lune

— Limahani! — zaklical je jecljajoč glavar. —
Kako strašne stvari napoveduješ gostu tvojega brata ?

— Jaz jih ne napovedujem, — odgovorila je du¬
hovnica, — sam Dobri duh govori z mojimi usti Ti
belec, vzemi ta kamen, služil ti bode namesto bogo-
branitelja!. ..

Limahani je iztrgala iz svojega nakita čuden
kamen in ga je podala Dijegu.

— Vidiš, svetel je kakor kamen solnca. Ko nje¬
gov blest potemni, tedaj se varuj, kajti čaka te
nesreča . . .

Če tudi Dijego za svoj čas ni bil posebno prazno¬
veren, vendar se ga je polastilo neko vznemirjujoče
čuvstvo, ko je vzel kamen. Slutnja nekaj slabega je
trla njegovo srce. To je pa vendar trpelo le jedno
trenotje, kajti Limahanin pogled je zopet obrnil nase
vso pozornost tega Španca.

— Vzemi od mene to le ščitilo, — rekel je,
odprl vratnik in izvlekel mali zlati križec, kateri je
pobožno pritisnil na ustni, potem pa ponudil devojki,
— Hudi duhovi nimajo nobene moči proti temu križu,
ki je znamenje ljubezni in odrešenja.

Limahani je jedno trenotje ogledovala lepo stvar,
potem jo pa pritisnila k ustnom.

— Služila mi bode za totem (fetiš), — rekla je
slovesno. — Prosila bodem Velikega duha, naj te va¬
ruje hudih sil in pripelje v gaje blaženosti. . .

Potem je Limahani se poklonila gostu, in s
svojim spremstvom šla dalje, ter se usela na travno
klop. Pretrgani plesi so se zopet začeli, a za Dijega
je to razveseljevanje divjakov bilo zgubilo vsako za¬
nimivost. Kakor začaran ni druzega videl, kakor gla¬
varjevo sestro Limahani, ki je semtrtja skrivaj pogle¬
da vala na to stran, kjer je bil belec. Vselej, kadar so
se srečali njuju pogledi, je izdajajoča rudečica polila
njeni lici.

218

Naposled je glavar dal znamenje, naj se preneha
ples in Limahani je vstala ter v spremstvu žensk
odšla nazaj v svoje stanovanje. Na mestu, kjer je
stal glavar z Dijegom se je sprevod ustavil in jedna
iz žensk je šla s spoštljivim poklanjanjem h glavarju.

— Limahani, — rekla je, — bi rada vsprejela
gosta svojega brata in ž njim obedovala.

— Limahanino povabilo je za nas ukaz, — od¬
govoril je Guakanahari. — Pojdite, midva prideva
za vami!

Sprevod se je nadaljeval, in glavar je povabil
gosta, da gre ž njim, ter peljal Dijega k skupini koč.

Hitro je pogledavši, je Arana se prepričal, da
tukaj žive glavarjeve žene. Ni se motil, ko sta šla
v jedno kočo. Guakanahari mu je predstavil svoje
žene, ki se niso dosti ločile od drugih domačink. Za-
gledavši belca, so ženske radovedno obstopile redkega
gosta. Tipale so njegovo obleko, roke in čudile se
beloti njegove kože. Ko je Dijego izvlekel iz žepa
zvončke, koralde itd. in ta nakit razdelil mej glavar¬
jeve žene, so se takoj nakitile ž njimi ter s plesom
in skakanjem pokazale belcu, kako jih je osrečil z
darili. Kmalu potem je Guakanahari peljal gosta v
kočo stoječo na vrhu hribčka in ločeno s cvetečimi
nasadi od bivališča njegovih žen. Dve postrežnici bili
sta pri vhodu. Ko so zagledali moška, ste hitro vzdig¬
nili zastor, ki je nameščal duri in pustili glavarja in
njegovega gosta v kočo. Hkratu se je zavesa, ki je
ločila predni del od notranjega, zazibala in vzdig¬
nila; in Limahani je prijazno pozdravila svoja gosta.

— Milosti prosimo pod streho prebivališča Lima-
haninega — rekla je z močnim glasom. — Boginja
solz in nesreč bodi daleč od naše poti.

— V tvoji navzočnosti nam more sejati samo
sreča, — odgovoril je ljubeznivo Dijego. — Zastonj
ne nosiš imena zvezde ljubezni in sreče. (Limahani
pomenja zvezdo Venero.)

— Ljubezen in sreča se pogosto vrsti z nesrečo,
belokožec, — odgovorila je devojka. — Toda mi ne

219

bodemo motili našega praznika s slabimi preroko¬
vanji ... Udajmo se brezskrbnemu veselju.

Udarši na nekako deščico, je Limahani privabila
celo tolpo služabnic, z vsemi mogočimi jedmi in
sladščicami. Z dostojnostjo za divjakinjo nenavadno,
je sama jela opravljati dolžnosti gospodinje, izbirajoč
za goste najboljše kosce. V zaključenje pirovanja je
devojka napolnila nekako kupico s posebno pijačo iz
palmovega soka, zvana jagori in jo samo pokusivši
podala Dijegu. Ta je hitro izpraznil kupo in jako
pomenljivo pogledal na gospodarja. Upijanjenemu s pi¬
jačo se je razgrela kri kakor ogenj, in moral je na¬
penjati vse sile, da je premagoval svoje vznemirjenje.

Limahani je z vedno večjim začudenjem opazo¬
vala vse gibanje gostovo in bila je zadovoljna z vtisom,
ki ga je napravila nanj. Čim bolje se je vznemirjal
Dijego, tem skromnejša in ponižnejša je bila Indijanka,
če tudi se je njeno čelo svetilo samega veselja. Li¬
mahani ni bila brez strasti, in belokožni človek bil
je napravil na njo močen vtis, a ona se je znala dr¬
žati v gotovih mejah. Z živim zanimanjem je poslušala
pripovedovanja Dijegova o potovanjih ob obrežjih No¬
vega sveta in ni mogla verjeti, da belokožci niso
prišli z neba. Na vprašanja gostov glede otoka je da¬
jala točne odgovore, kolikor je mogel o tem soditi
Dijego pri svojem skromnem znanju indijanskega je¬
zika. V živem pogovoru je hitro minul dan in prišel
večer, in Dijego je otožen vstal, da je odšel v odka-
zano mu prenočišče .. .

Sledeči dnovi minoli so za Dijega, ne da bi J)il
vedel kedaj, vsled prisotnosti Limahanine in novih
vtisov. Nekega jutra se je z začudenjem spomnil, da
je že šesti dan pri divjakih v gostih, in sklenil je
brez odlašanja povrniti se v svojo naselbino. S čuv
stvom iskrene hvaležnosti je šel poslovit se od Gua-
kanaharija.

_ Kako naj te zahvalim za tvojo gostoljub¬
nost ? — rekel je poslavljajoče se od glavarja. — Čas
mi je tako hitro minul, kakor v gajih sreče.

220

— Življenje Guakanaharija in njegovega naroda
teče v redu in miru, — odgovoril je diplomatično
glavar. — Le jedno nas včasih moti, napadi razboj¬
nikov, ki včasih napadajo naše kraje.

— Mi bodemo naredili konec njih napadom, —
rekel je Dijego, — naši meči se potegnejo za Guaka-
maharija, ako napadejo vas!

Potem se je Dijego šel poslovit se od Limahani.

— Da te branijo na potu dobri duhovi, belo-
kožec, rekla je z ganljivim glasom .. .

— Se bode li Limahani mene spominjala? —
vprašal je resno Dijego.

— Jaz bodem pri tebi, preje nego pričakuješ, —
rekla je proroški.

— Ti prideš v Navidad!

— Hiti sam tja, — odgovorila je odkloniteljno
— hudi duhovi se radi poslužijo naše odsotnosti, in
napravljajo nesrečo, kjer mi tega ne pričakujemo ...

Neka težka slutnja se je polastila Dijega pri
teh besedah.

— Vsekako ti govoriš resnico Limahani, — za-
klical je. — Zemlja mi gori pod nogami od želje, po¬
vrniti se v Navidad.

— Tedaj pojdi in varuj te Veliki Duh! — od¬
govorila je Indijanka s tresočim glasom, potem je
hitro pritisnila ustna na Dijegovo čelo, na to se pa
zgubila v notranje prostore svoje koče, Tresel se je
Dijego od tega poljuba. Naposled se je premagal in
šel k Guakanahariju in rekel:

• — Pojdimo! Cas je! . . .

Španci so se oboroženi odpravljali v Navidad.
Spremljal jih je Guakanahari z mnogimi ljudmi ...

Ko je Dijego bil v gostih pri glavarju, so Španci,
ki so bili ostali v trdnjavi, se poslužili njegove odsot¬
nosti. Vedeli so dobro, da jih namestnika Dijegova ne
bodeta v ničemer ovirala. Kakor divje zveri so pod
vodstvom Antonovim napali bližnjo vas in hitro okrog
sebe zbrali skoro vse nje prebivalstvo.

221

— Oj, vi ruja vi psi, je kričal Anton. — Hitro v
vaše luknje in prinesite nam zlata, drugače vam ode¬
remo kožo!

Če tudi divjaki niso dobro razumeli jezika su¬
rovih Špancev, vendar so že iz njih mahanja spo¬
znali, kaj da hočejo. Mnogi šo pokleknili in vzdigo¬
vali roke jokajoč in tuleč.

— Zaklinjam se pri sv. Jakobu, ti psi le tulijo,
a ne ganejo se z mesta. Pojdimo sami iskat, česar
je nam treba, rekli so Antonijevi tovariši.

Potem so Španci ne meneč se za plakanje in
prošnje domačinov vdrli v njih koče in pobrali vse,
kar je imelo kaj vrednosti, potem so se pa zopet zbrali.

— Poslušajte, fantje, — kaj ko bi mi vzeli seboj
vsak jedno babnico, — rekel je Anton, — najlepše
pograbimo, pa tudi za naše gospode jih nalovimo.

— Razuzdani Španci planili so na indijanske
žene in dekleta in je odpeljali seboj.

Z divjim kričanjem so domači moški napali
Spance, a so se hitro umaknili, ko so videli golo
orožje.

— No, domu, — zaklical je Anton. — Vi pa —
obrnil se je k divjakom, — morete polagama odku¬
piti svoje žene s palmovo vodo. Naprej, fantje !

In divja druhalj se je odpravila svojo pot, pu-
stivši za seboj razrušenje in gorje.

Ko se je godilo to nasilje, je Dijego s svojimi
tovariši bil na potu, ničesa ne sluteč. Naposled so
prišli do oropane vasi, in tu je podoba, ki se je pred¬
stavila njih očem, jako potrla blagorodnega Španca,
namesto igrajajočih se otrok in žensk delujočih na
polju, — je bilo vse prazno in tiho. Samo iz jedne
hiše je pomolila glava Indijana. Zagledavši Dijega je
nesrečni divjak tekel k njemu s pritožbami. Njegovo
plakanje je privabilo druge in predno se je Dijego
dobro zavedel, so vsi vaški prebivalci ga obkolili,
kričeč in pritožujoč se.

222

— Ti, sin nebes, pomagaj nam, ako moreš! —
Tvoji bratje, sinovi boginje Atebejre (boginje jedoče
kače in pijoče človeško kri)... Pomagaj nam!

— Kaj se je zgodilo? — Vprašal je z močnim
glasom Dijego. — Povejte, in prisegam pri solncu, da
vam pomagam, ako le morem!

— Da varuje nas tvoja senca, spregovoril je
neki starec. — Mnogo smo pretrpeli od tvojih belo-
kožjih bratov. Komaj si ti odšel, pa so oni prišli in
nam pobrali vse naše imetje in odpeljali naše žene
in hčere!

Dijego se je ponosno postavil in odločnost se
je pokazala na obrazu njegovem.

— Zaklinjam se pri sv. Jakobu, da strogo kaz¬
nujem vse krivce, ne prizanesem nobenemu, ki je vas
žalil! Mirni bodite, vse dobite nazaj, kar se je vam
ugrabilo.

S tako trdno odločnostjo povrnil se je v trdnjavo
Navidad in hitro je poslal po Petra Gutjereca in Rod¬
riga Eskobada, katera sta ga imela nadomestovati v
njegovi odsotnosti.

Poklicana sta prišla, a sta skušala opravičiti
postopanje svojih podložnih kot jako nedolžno.

— Kdo more obsojati naše ljudi, — je cinično
zaklical Peter Gutjerec, — če si je vzel vsak jedno
divjakinjo? Tako dolgo že niso videli nobene ženske!
Te črne živine bi morale biti še vesele, da se zanje
beli ljudje še zanimajo.

— Vi ste pagan, ne pa kristjan? — zaklical je
Dijego. — Mari vi imate divjake za živali, dobre
samo, da zadovoljujejo živinsko poželenje mornarjev.
Jaz ne trpim tacega ponižanja teh nesrečnikov. Zberite
hitro vse ljudi in jaz bodem krivce hudo kaznoval.

— Pomislite, Dijego, — posegel mu je Rodrigo
Eskobad v besedo. — da smo mi sami tukaj!

— Taki pomisleki nas ne smejo zadrževati, ako
gre za stvar pravice in za kaznovanje ^MČfbebv, —
mu je odločno odgovoril Arana. — Obljii^ §em div-

225

jakom, da jim pomagam do pravice in prisegam pri
zastavi kastilski, da bodem držal svojo besedo! . . .

Dijego je z gorečnostjo jel stvar preiskovati. Vse,
kar se je bilo Indijanom ugrabilo, se je mornarjem
vzelo in vrnilo, čegar je bilo. Poleg tega so pa roparje
uklenili in jih dali straži v varstvo.

Ko je drugi dan Dijego poslal po Petra Gutje-
reca in Rodriga Eskobada, da se ž njima posvetuje,
kako naj kaznuje krivce, mu je naznanil odposlanec
da sta ona Španca z zločincem Antonom vred po¬
begnila na čolnu, katerega je pustil Kolumb načel¬
nikom.

— Odpotovali so gotovo v pogubo, — zaklical
je Dijego, ko je to izvedel. — Najvažnejši Kolumbov
ukaz je bil, da se ne smemo raztresti v male trope
in prodirati v notranjost otoka, Ta ukaz so rušili in
kazen jim ne odide.

Jedenindvajseto poglavje.

Katastrofa.

Dnevi in tedni so minoli. Prizadevanja Dijegova,
da bi vzdržaval red mej naselniki, zadevala so na
vedna nasprotja. Lakomnost po zlatu in razuzdanost
sta se vedno močneje in močneje kazali. Spoštovanje,
katero so sprva uživali Španci, je polagoma izginilo,
samo strah pred orožjem belcev je še odvračal div¬
jake, da se niso očitno spuntali.

V tem so Anton in njegovi tovariši prišli na
vzhodno obrežje otoka in povsod izvrševali naj-
grše nasilnosti nad divjaki. Ko so njih živežne
zaloge bile že pri kraju, so prišedši do lepega gor¬
skega brda se ustavili, da se poskrbe z novimi. Ogle¬
duhi so kmalu našli čudovito lepo dolino obrobljena

224

z  palmami, tanaridami in propkovimi hrasti. Izza
gozda se je na nekem holmu vzdigoval oblak dima,
kamor so se odpravili mornarji. Pa niso še prešli
petdeset korakov, ko se je iz gozda previdno poka¬
zala postava divjaka. Bil je pisano pobarvan z belimi
in črnimi pasovi, njegovi lasje okrašeni s papagajevim
in drugim perjem, bili so zvezani na hrbtu v ozelj;
sploh je bil videti hraber in vojevit. Na rami je imel
tulec s pušicami, čez ramo mu je visel debel meč od
palmovega lesa, in v roki je držal ogromen lok. Z
bistrim pogledom je sledil za vsakim korakom belcev,
potem je zabrlizgal, da je vse skozi ušesa letelo, in
zopet hitro se skril v grmovje.

— Pri vseh hudičih v peklu, kaj je to? — za¬
klical je Anton, ozirajoč se okrog.

— Kaka hudičeva žival, — odgovoril je tovariš.

— Tako je, — pritrdil je drugi. — Poglejte
gori leti ogromen ptič, gotovo je ta ptič od sebe
dal tak glas!

— Da bi ga vrag vzel! Tako sem se stresel
kakor da stojim pred peklenskimi vrati! — odgovoril
je Anton. — Hiteti je treba, drugače nam te živine
ubeže in seboj vzemo vse, kar je kaj boljšega, kakor
so že na več krajih storili. Bojim se, da prihaja ta
dim od signalnega ognja, kakeršne zažigajo divjaki
po hribih v znamenje, da se bliža nevarnost.

Španci so prišli iz gozda, hiteli so na hribček,
pred katerim so bili, in prišli na plan, kjer so
stale tri koče. Pred jedno je gorel ogenj, razširjajoč
grozno črn dim. Okrog ni bilo videti žive duše.

— Mari nisem rekel! — spregovori Anton. —
Zavohali so prekleti psi, da gremo in bežali so v gozd.

— Nič čudnega, — odgovoril je tovariš. — V
teh štirinajstih dneh, kar smo mi odšli iz Navidada,
imeli so dobro šolo!

— Počakajte, fantje, — zaklical je Anton, ozirajoč
se na stran. — Ondu za hišo gre se skrivaje ženska.
Pojdite v kočo in jaz njo vjamem.

225

In Anton je hitel za žensko. Mlada Indijanka
je z nekako svežnjem bežala na vso moč proti gozdu,
da se skrije v goščavi.

— Zaklinjam se pri sv. Jakobu, — zaklical je,
ugrabivši jo za lase, — popolnoma sem zasopel. Pro-
kleta stvar, kako sem moral teči! Sedaj mi bodeš že
za to poplačala!... Daj semkaj sveženj!

In surovo je vrgel vjeto žensko na tla.

Revica je proseč molila roke proti njemu. Anton
jo je pozorno gledal.

— Hm... Zaklinjam se pri sv. Antonu. Grda ni.

Obraz mu je zarudel, oči so se zasvetile in po¬
željivo se uprle v žensko.

Indijanka je spretno skočila kvišku in hotela
ubežati, a Anton je kakor tiger skočil za njo in jo
zopet vrgel na tla.

— Erigli, Erigli! — je kričala Indijanka, pe¬
šajoč v borbi z razbojnikom.

— Ne ustavljaj se, lepa čarovnica, — zaklical
je Anton, — kateremu so se svetile oči s peklenskim
bleskom. — Tvoj Erigli ti ne pomaga iz mojih rok!.

To trenotje je prav nad krajem, kjer sta se bo¬
rila, v gostem listju tanaride nekaj zašumelo. Anton
je nehote vzdignil glavo, a predno je mogel se domi¬
sliti, kaj je, je neka temna stvar mu švignila mimo
oči, ovila se mu okrog vratu in vzdignila ga v zrak.
Anton je bil obešen na visoki tanaridini veji, s ka¬
tere sta se na tla splazila dva Indijana, ki sta držala
v rokah vrv iz alojnega ličja. Zagledavši svoje ro¬
jake, je Indijanka vstala s tal.

— Ti, Erigli! — zaklicala je tresoč se po vsem
telesu. — Kako da si se predrznil vzdigniti roke na
belokožca? Poklical bode Velikega Duha, da te kaz¬
nuje !. ..

— Naj me kaznuje tudi s tisočerimi mukami,
jaz sem vendar vesel, da sem tega belokožca dobil
v roke in ga obesil! — odgovoril je divjak z divjim
smehom.

15

226

— Belokožec, — opomnil je babjeverno drugi
divjak, — morda ne pojde v kraljestvo boga smrti.
Kaj pa hočemo tedaj storiti!

— Poleg tega sta v naših kočah ostala še
dva belokožca, — rekla je Indijanka, — prišla bodeta,
na pomoč svojemu sodrugu in se bodeta maščevala..

— Erigli se je znova zasmejal.

— Majreni je najbrže že obračunal s tovarišima
belokožca, — odgovoril je. — Kar se tiče njega sa-
mega, bodemo takoj videli, če je živ!

S temi besedami je Indijanec spustil konec vrvij
Anton je pal na tla, in rudečekožci so prestrašeni
odskočili na stran in skoro od strahu otrpneli. Minolo
je nekaj minut v velikih skrbeh, a mrtvec se ni ganil.

— Vidite, — zašepetal je Erigli malo s slabšim,
glasom — ne gane se in odšel je v kraljestvo senc.

— Morda se pa samo dela mrtvega, — odgo¬
voril je drugi Indijan.

— Varuj se, Erigli, — zašepetala je Indijanka-
— Morda pa ima le Kasma prav!. . .

Erigli se je zamislila. Vera v neumrljivost Špan¬
cev kot otrok nebes ga je vsega prešinila. Pokleknil
je in jel prositi odpuščanja obešenca.

— Vrv, — zagotovljal mu je, — se je le slu¬
čajno ovila okrog vratu, in ker sta se izpustila z
drevesa, je njega vzdignila.

Noben znak življenja se ni pokazal v mrtvecu
ne glede na vse prošnje Eriglijeve. Senca smrti je
vedno bolje obdajala Antonov obraz. Indijanec se je
prepričal, da je belokožec zares mrtev. Vstal je in
previdno šel okrog trupla, ki je ležalo, ne da bi se
kaj ganilo. Sedaj je Indijan pogumno vzel mrtveca v
roke in ga tresel, a v njem ni bilo niti sledu živ¬
ljenja.

— Zaklinjam se pri Velikem Duhu! .. . Sedaj! ...
je vesel zaklical divjak, skakajoč okrog trupla. —-
Duh belokožca je odšel v kraljestvo senc! .. .

227

Indijanka in drugi divjak sta hitro pristopila
bližje, in ogledavala sta truplo radovedno, a še vedno
boječe.

— Erigli ima prav. . . Belca se nam ni več
bati.. . Duh njegov je odšel v kraljestvo boga senc!

To trenotje se je za njimi zaslišalo divje kričanje.
Indijani so hitro obrnili.

— Kaj je to, Erigli? — zakričala je mlada In¬
dijanka. — Ogenj požira na koče!

Nekaj časa sta oba divjaka strahoma gledala
na plame, potem sta veselo zaklicala:

— Bodi blagoslovljen, Veliki Duh! Ognjeni zmaj
požira bela tovariša. Majreni in Cirapa sta zažgala
ta ogenj. Naprej!

— Vsi trije so hiteli h kočam, katere je cela
tropa divjakov okroževala kričeč in skakajoč.

— Gorita, gorita! — slišalo se je od vseh stranij.

— Veliki Duh ju je izročil v naše roke!...
Dosegla sta pogin.

Nakrat je kričanje utihnilo, in oči vseh so se
uprle v dve postavi, ki sta skušali ubežati iz gorečih.
zagrajenih koč.

— Belokožca! Belokožca!

Kačih deset do dvajset lokov je nakrat poslalo
pušice proti Špancema, katera je objemalo plame.
Vsa črna od dima sta se še vedno opotekala, prizade¬
vajoč si, narediti pot.

— Belokožca se upirata našim mečem in pu¬
šicam ! .. .

— Ušla bodeta!

— Varujte se mečev!

— Ne bojte se, bratje!

— A, naposled se vendar opotekata!.. . Ogenj
ju je objel! ...

— Ne bojta se ognja!

__. stel ’

Res se je z nečloveškim prizadevanjem posre¬
čilo Špancema, da sta naredila pot, iz ognjega pekla.
Lasje, bradi in roke bile so obžgane, njiju obraza po-

228

črnela od dima, a s hrabrostjo in obupnostjo sta si
dalje pomagala.

— Bratje, ne odjenjajte, zaklical je Erigli. —
Jednega belca smo že poslali v kraljestvo senc ...
Mari naj ta dva uideta smrti?

— Na belokožca, katera je Veliki Duh pognal
iz neba! .. .

— Bog smrti vlada nad njima.

v  — Naprej zaklical je Erigli in pogumno planil
po Špancih.

Ta vzgled je vzpodbudil druge Indijance. Cela
tropa se je udrla za Eriglijem. Vse. kar je kdo imel
v rokah, je služilo za orožje proti Špancema. Pobili
so ju na tla in v istini raztrgali na kosce.

— Proslavljen bodi Veliki Duh, zaklical je indi¬
janski vodja Kaonabo vzdigajoč roke k nebu. On va¬
ruje moje ljudi in je izročil smrti belokožce!. . .

Težka roka se je položila na rame naudušenemu
Kaonabu. Hitro se je obrnil in videl je pred sabo
Majrenija, katerega obraz je zarudel od sovraštva.

— Kaonabo, modri vodja — rekel je Majreni.
Nikar ne pozabi drugih deset belokožcev čakajočih
povrata svojih tovarišev.

— Prav imaš,Majreni! — odgovoril je Kaonabo
in zaklical znani vojni klic šel h grmadi.

Jedno trenotje je zavladala mrtva tišina mej
divjaki in hitro so se zbrali okrog svojih vodij.

— Ognjeni zmaj naj požre vse belokožce, — za¬
klical je Kaonabo, tresoč z gorečo gorjačo. — Kao¬
nabo ne bode miroval, dokler ti prokleti ljudje ne
pojdejo v kraljestvo senc, dokler se zemlja, lastnina
rudečih ljudij, ne očisti tujcev. Ti belokoži ljudje so
otroci boginje Atabejre, katere je izgnalo nebo in jih
poslalo k nam, da jih uničino. Če vojaki Kaonaba in
Majrenija pojdejo na vojsko proti belokožcem, bode
bog smrti široko odprl svoje duri, da belokožce
vsprejme v kraljestvo senc.

229

Po tem gorečem govoru je vstal star divjak.
Zravnal je svojo upogneno postavo, obraz mu je
oživel, bistro in jezno je pogledal.

— Kaonabo — zaklical je z glasnim glasom,
kliče vasfna vojno proti belokožcem, pojdite li vi za
njim ?

— Pojdemo za Kaonabom! — zaklical je glavar
Majreni. — Bog smrti naj belokožce pobere v svojo
žrtev!. . .

— Da, da, mi pojdemo za Kaonabom! — zakli¬
cali so rudečekožci.

— Pripravite se torej na vojno! — ukazal je
Kaonabo, vzel je iz vrečice, ki mu je visela ob pasu,
barve in začel je barvati truplo s pisanimi pasovi. Vo¬
jaki so s spoštovanjem gledali na svojega vodjo, ki se je
brez strahu pripravljal na vojno proti belokožcem, ne
brigajoč se za njih strašno orožje in nebeški rod. Ko
je Kaonabo končal svojo vojno toaleto, so drugi isto
storili in pobarvali se za vojno.

V tem je Kaonabo šel k Majreniju.

— Pokliči starejše vojake na posvetovanje, —
rekel mu je. — Hiteti moramo, da napademo belce,
predno so hladna trupla njih tovarišev.

Majreni je ubogal in kmalu so vsi starši vojaki
se zbrali v posvetovanje.

Po kratkem posvetovanju so sklenili, da se
moški nekje skrijejo, k belokožcem pa pošljejo ženske
z vsemi mogočimi pridelki in veliko množino upijan-
Ijive pijače jagori. Povedati morajo ženske belokožcem,
da jih tovariši čakajo v vasi, da so nabrali od ljudij
mnogo zlata in mislijo ondu ostati nekaj dnij. Ta
načrt se je hitro izpolnil. Žene in dekleta niso prav
marale prevzeti uloge odposlancev, a so se morale
pokoriti.

Španci so vsprejeli odposlanstvo z veselimi klici.
Malo nezaupanje je hitro minolo, ko so videli pri¬
delke, katere so prinesle Indijanke. Vsi so planili na
sadje, divjačino in ribe in hitro zalivali s palmovim

230

sokom. Bilo je že večer, ko so se Španci pripravili,
da pojdejo v Kaonabovo vas.

Slepo zaupajoč odposlanim ženskam, so čoln po¬
tegnili k bregu, zložili na kup vse, kar so imeli, in
pustivši pri čolnu jednega samega stražnika, odšli
v vas.

Kmalu po odhodu Špancev, ko se je nočna tema
že bila ulegla po bregu, se je v bližnjih grmih poka¬
zalo neko pokanje in dve temni postavi prišli sta od
tod. Tako, da ju ni nikdo slišal, sta se kakor gašče-
rici splazili k čolnu. Čuvaj, katerega so tu pustili, je
brez skrbi dremal, ne sluteč nobene nevarnosti. Na-
krat se je prebudil in videl je dva človeka pred
seboj. To trenotje je močna roka ovila vrv okrog nje¬
govega vratu in čez jedno trenotje se je Špančevo
truplo že zvijalo v smrtnem trepetu ...

V tem so Španci pojoč in šaleč se, prišli na ne¬
srečno dolino, na kraj pogube njih tovarišev. Zmračilo
seje in nastopila je temno tropična noč. Španci so ne¬
hote bili nekako potrti in skoro tipajoč šli po gozdu
po sledu Indijank. Nakrat so poslednje skočile na
stran in se skrile. To trenotje so se razmaknile veje
dreves in divjaki so s strašnim kričanjem obkolili
belce. Prav kakor bi bili legijoni črnih vragov vzrasli
iz zemlje okrog Špancev otrpnelih samega strahu. Pu¬
šice so švigale... Ko je premagal prvo iznenadenost,
je Rodrigo Eskobado potegnil meč ter zaletel se v tolpo
divjakov sekajoč na desno in levo, prizadevajoč si
naudušiti svoje tovariše. Pušico, katero je vrgla spretna
roka Kaonabova ga je zadela v desno oko in pal je
mrtev in za njim Peter Gutjerec z razbito glavo.

Smrtni strah je pretresal Špance. Videli so po¬
gubo, če tudi so pogumno se dalje bili, a vse je bilo
zaman! Vsi njih napori bili so brez uspeha. Glavno
njih varstvo, prepričanje, da so belokožci nebeškega
rodu, je bilo zginilo. Divjaki so se preverili, da so
belokožci tudi smrtniki in so jih z razjarnostjo napah.

Nekaj minut je trajal v gozdu krik strašne vojne.
Potem se je razlegel tak strašen zmagovalni krik

231

divjakov, da bi se bila komu ustavila kri v žilah, na
to je vse utihnilo, Španci so bili do zadnjega pobiti.

Čas je tekel. Prišla je pomlad in napolnila zrak
s prijetnim duhom, in človeška srca so sanjala in se
nadejala. Samo Arano se ni udajal nobenim sanja¬
rijam in nadam. Bolezni in pobegi so pomanšali šte¬
vilo njegovih naselnikov na deset. Pa še ti so bili
uporni in razuzdani. Dijego je z bojaznijo gledal v
bodočnost in z nepotrpežljivostjo čakal, da se povrne
Kolumb s podkrepljenjem.

Tako je prišel večer dne 12. marca 1493. leta.
Arano je ogledal svojo majhno trdnjavo, a ni hotela
ga popustiti neka težka slutnja, da ga nekaj hudega
čaka. S težkim vzdihom je šel v svojo sobo in ušel
se za mizo. Cela tolpa misli brez vsacega reda mu je
rojila po glavi. V mislih se je preselil na Špansko in
preživljal svojo mladost. Podobe daljne domovine po¬
lite s solnčnimi žarki razgrinjale so se pred njim
kakor v sanjah. Nakrat je vzdihnil.

— O, Beatrisa, — zakaj nisi mogla biti moja in
me prikovati na domovino? Mari moram za zmiraj
ostati v tujini ? . . .

Umolknil je in znova se udal premišljevanju.

Nakrat je nekaj kakor solnčni žarek zasejalo na
njegovem obrazu.

— Limahani — zaklical je. — Ona mora osla¬
diti mi življenje v Novem svetu in meni zameniti vse.

Hrepenenje po ljubezni ga je obdalo kot goreč
val. . .

— Da, da, — rekel je z velikimi koraki hodeč
po sobi. — Jutri pojdem k Guakanahariju in mu od¬
krito priznam svojo ljubezen. Če tudi je priprosta In¬
dijanka, dekle prirode, a v rokah mojstra tudi surov
demant postane bliščeč briljant!...

Pomirivši se vsled tega sklepa, se je naposled
Dijego slekel in ulegel v postelj. Kmalu je jednako-
merno, tiho dihanje pokazalo, da trdno spi.

232

Kmalu se je zaslišal lahek šum v sobi, duri so
se tiho odprle in podoba Limahanine se je pokazala
na pragu.

Z žalostnim pogledom je šla k postelji in se
ustavila pred njo.

Ustni spečega so se zganili in iz nju se je iz¬
vila beseda „Limahani“.

Iznenadena Indijanka je pokleknila.

— O, Veliki Duh, — zašepetala je, — čemu je
tako določeno v ukazih osode? Mari je Limahani le
zaradi tega morala najti sina neba, da pojde ž njim
v kraljestvo boga smrti?

In žalostno je pogledala na polni mesec, plavajoč
na nebu. Nakrat se je stresla, neka svetla zarja se
je pokazala na nebu ...

Pogumno je vstala, nagnila se k spečemu in pri?
tisnila mu poljub na ustna.

Dijego je odprl oči in okamnel je od začudenja,
ko je videl Indijanko.

— Limahani!... Si li ti tukaj ? Kaj se je zgodilo ?

On je hotel skočiti s postelje, a Indijankina roka
ga je zadržala in nov poljub je zaprl glas njegovim
besedam. ..

— Molči, belokožec!. .. Poslala me je k tebi
boginja ljubezni. .. dekla tvoja bodem, sreča tvojega
življenja, dihanje tvoje volje, dokler bog smrti naju
ne vzame v svoje kraljestvo.

— Limahani, jaz te ne razumem. ..

To trenotje je strašen pok pretresel zemljo in
plame je švignilo izpod tal sobe, kakor iz ognjenika...

V jednem trenotju je trdnjava bila kup brunov,
desk, kosov orožja, človeških trupelj in posodnih čre¬
pinj...

Ne pričakujoč tacega izida so Kaonabovi in Maj-
renovi vojaki, ki so bili porabivši malomarnost straž¬
nikov splazili se v trdnjavo in zažgali zalogo smod¬
nika, s strahu pali na tla. Pogumnejši so vstali, bo¬
jazljivo ogledujoč bivališče belokožcev . . . Ničesa ni

233

bilo videti na mestu trdnjave Navidad ■ vse je bilo se
zjednačilo z zemljo.

Tedaj je poslednji krik Indijancev se glasno raz¬
legel po okolici. Rudečekožci so planili na kadeče se
še trdnjavske ostanke, iskajoč plena v razvalinah.

Kmalu so se vrnili z zvonci, orožjem, posodo
in obleko, kolikor so dobili nepoškodovanega.. .

Ko je solnce izšlo je ožarilo razmesarjena trupla
Spancev,..

O Dijegu in Limahani ni bilo sledu. Vse uni¬
čujoči ogenj ju je bil objel in pokopal njijino ljubezen

Dvaindvajseto poglavje.

Povratna pot.

V tem času, ko so se na Hajitiju godili poprej;
omenjeni dogodki, ki so naredili žalostni konec prvi
španski naselbini v Novem Svetu, sta „Nina“ in
„ Pinta “ veselo pluli proti domovini. Ta povratna pot
nikakor ni bila tako lahka, kakor so si mislili. Pa-
satni vetrovi, ki so gnali Kolumba z vso hitrostjo
proti Novemu Svetu, so sedaj ovirali vožnjo. Vsled
tega sta ladiji kake tri tedne hodili semtertja po
ameriškem morju, zgubljajoč danes to, kar sta prišli
včeraj. Še le v začetku februvarija je jel vleči ugoden
veter, ki ju je odnesel v Evropo. Sedaj pa „Nina“ ni
več zadržavala »Pinte", ampak ravno nasprotno;
stvar je bila taka, »Pinta" je bila zgubila jedno prednjo
jarbolo, in je vsled tega mogla imeti malo jader.
Martin Pinson je bil že davno opazil, da jarbola ni
trdna, a se ’za to ni toliko zmenil, kolikor bi bilo
treba, kajti vleklo ga je le hrepenenje po zlatu.

Ne glede na nepriliko, se je vožnja nadaljevala,
brez posebnih dogodkov do 12. februvarija, ko je Ko-

234

Jumb vznemirjen opazil na nebu črn oblak, napove¬
dujoč vihar.

— Gospod Vincenc! — zaklical je z mostiča, —
pojdite k meni!

— Vincenc Pinson je ubogal.

— Noč bode nemirna, gospod Vincenc, — po¬
glejte one oblake, — rekel je admiral.

— Opazil sem jo že sam, gospod Krištof, — od¬
govoril je poveljnik „Nine“, — a nadejam se, da se
pod vašim poveljstvom srečno izognemo nevarnosti.

— Proti elementarnim silam včasih nič ne po¬
maga vsa izkušenost, posebno ker se naši ladiji ne
odlikujeta s posebno trdnostjo. Zato bodemo priprav¬
ljeni in zaupajmo na Boga, ki je dosedaj nas varoval.

Besede Kolumbove je pretrgalo daljno grmenje.

— O, sveti Jakob, — zašepetal je Pinson, —
noč bode strašna!

— Razobesite svetilnice, da „Pinta“ nas ne
: zgubi v temo ti! — zaukazal je Kolumb.

Valovi so bili vedno večji in večji, kakor bi jih
vzdigovala nevidna roka Kmalu so se njih beli hrbti
preteče zabliskali v nočni temi. Veter je strašno po¬
tegnil in na koščke je raztrgal ostala nezadrgnena
jadra. Ladiji sta postali igrača razjarjenih elemen¬
tarnih sil, in sta se vzdigovali sedaj na vrhove valov,
sedaj se zopet pogrezali v vodne propade, vsi tresoč
,se. Mornarjev se je polastil strah. Slednji je čakal
vsak trenotek pogina ...

Tako je minola noč. Naredil se je dan, a vihar
ni pojenjal. Tedaj so mornarji po stari navadi nare-
>dili obljubo, da pojdejo na božjo pot na kako sveto
mesto. Odločili so z žrebom Kolumba, da pojde, ko pride
na suho zemljo, v Loreto in Gvadeluno, na božjo pot k
Mariji Devici. Drugi mornarji so obljubili, da pojdejo
goloroki in bosi v bližnjo cerkev zahvalit se Materi
Božji...

V noči od 13. na 14. t. m. je nevarnost se še
povekšala. Ladiji sta se jedva držali na vodi in va-

235

lovi so ž njima kar igrali. Kolumb je ves potrt šel k
Petru Laroki. ..

; — Pridi k meni v kajuto! — rekel je. Peter je

■molče ubogal. Ko sta prišla v kajuto, je Kolumb
obrnil se k vrlemu mornarju.

— Sam Bog ve. če mi ostanemo živi, — rekel
je, — zato pa moramo izpolniti še jedno sveto dolž¬
nost. — Pojdi, poišči dva trdna sodčka in jaz pri
pravim vse, kar je treba.

S temi besedami je admiral odšel k svoji pisalni
mizi, vzel je pergament in v kratkih besedah razložil
svoje odkritje in zgodovino svojega potovanja, potem
je pripravil drugi tak dokument. Ta čas je prišel
Peter s sodčkama. Kolumb je skrbno zavil vsak izvod
v jadrnino, napravil nanj napis, v katerem obljubuje
-1000 cekinov tistemu, kateri ta paket dostavi kralju
,španjskemu, potem je pa oba paketa oklejil z voskom.

— Tukaj, Peter, — rekel je, podavši mu paketa,
— deni ju v sodčka in dobro ju zamaši, da bodo
mogle novice o naših odkritjih priti v Evropo, ako
mi poginemo. Daj Presveta Devica ugoden veter, da
ju prinese v kako primorsko mesto! ...

Odkrivši se, je tiho molil. Peter je isto storil.
Potem sta položila paketa v sodčka in ju dobro
zamašila.

— Sedaj vzemi jeden sodček, in ga vrzi v morje,
ne da bi te opazili ljudje, da se ne bodo po nepo¬
trebnem vznemirjali. Zgodi naj se božja volja!...
Drugi sodček prikrepi na krmilo ladije, da ga mo¬
remo spustiti na morje, ko se ladija razbije!

Kolumbovi ukazi so se točno izpolnili, potem je
admiral šel na mostič, pripravljen boriti se z vetrom
in valovi . ..

Takoj, ko se je bil začel vihar, je bilo „Pinto“
odneslo od admiralske ladije. Ce tudi je Kolumb vso
noč imel na jarboli signalno luč, vendar „Pinta“ ni
mogla premagovati vetra in odneslo jo je proti se¬
veru. Nekaj časa je odgovarjala na znamenja ,,Nine“

236

potem so se pa signalne luči vedno slabše in slabše
videle, naposled so pa popolnoma izginile s obzorja.

Kake tri dni je bučal vihar. Še le proti večeru
dne 14. februvarija je vihar se jel polagati in pot¬
nikom je zabliskal žarek upanja. Ko je dne 15. febru¬
varija stražnik zaklical z jarbole: Zemlja! ni bilo meje
veselju mornarjev, ki so zopet videli Stari Svet. Na¬
sprotni veter je zopet odnesel ladiji od brega in še le
dne 17. februvarija, je „Nina“ mogla priti do najju-
gozapadnejšega iz Azorskih otokov, — Sante Marie,
pripadajočega Portugalski.

Prebivalci otoka so z začudenjem zagledali malo
ladijo, ki se je zasidrala ob njih obrežju po viharju,
kateri bi bil mogel uničiti kakeršno koli ladijo. Trije
Portugalci so prišli iz radovednosti na „Ninin“ krov
in se nenavadno čudili, ko so zagledali pisano pobar¬
vane Indijane, papige in drugo divjačino, katero je
peljal Kolumb. Radovedno so poslušali pripovedovanja
Špancev o Novem Svetu, ki so se jim zdela podobna
pravljicam iz „Tisoč in jedne noči" in hitro so osta-
vili ladijo, da bi prvi sporočili čudne novice guver¬
nerju otoka.

Drugi dan je, kakor je bilo obljubljeno, polovica
mornarjev šla bosih in golorokih |h kapelici Marije
Device. Jedva so Španci opravili svojo pobožno mo¬
litev, že so jih obkolili prebivalci otoka z guvernerjem
Huanom de Kastaliela na čelu in jih zaplenili. K sreči
je Kolumb bil previdno ostal na ladiji.

Ko je izvedel, da tega, zaradi katerega se je ru¬
šilo mejnarodno pravo, |ni v njegovi oblasti, je zviti
guverner hitel poravnati svoj postopek, in izpustil
vjete mornarje.

Da bi se izognil daljših neprijetnostij, je Kolumb
odplul dne 24. februvarija. Pa nebo je sklenilo še je-
denkrat poskusiti stanovitnost neustrašnega mornarja.

Dne 3. marca je nastal zopet tako strašen vihar,
da so vsi mislili, da poginejo. Zatekli so se zopet
k veri in se zaobljubili, da obiščejo kak sveti kraj.

237

Žreb je tudi sedaj zadel Kolumba, ki se je moral
obljubiti, da obišče Marijo Devico v Centi Hueljvi.

— Jaz se zares bojim, da moja prevzetnost
vzbuja te viharje, — zaklical je admiral, ko je videl, da
je žreb zopet njega odločil. — Najvišji mi hoče poka¬
zati, da k odkritjem niso privele me niti moje sile,
niti moja učenost, da sem jaz le ničevno orodje božje
previdnosti... O moj Bog, pred Tabo klečim in po¬
korno se udajam Tvoji volji . .. Ozri se na nas greš--
nike, ne pogubi nas v naših grehih, temveč reši in
usmili se nas, po milosti Tvoji!...

— O, sveta Marija, usmili se nas! — molili so
mornarji. — Če tvoja milost nas otme, bodemo se
prvo soboto strogo postili!

To trenotje se je od jarbol razlegel klic: zemlja,
zemlja!

Ta klic pa vendar ni vzbudil veselja v srcih
mornarjev. Ko so vstali, so videli, da žene ladijo z
nevzdržno hitrostjo proti pribrežnim skalam.

— Sveti Jakob!... Sveta Mati Božja! Poginjamo!

— razlegel se je obupni klic mornarjev.

Peter Laroka je z drugimi tiho pričakoval po¬
gube, kar mu je jeden val, ki je visoko vzdignil la¬
dijo, mu pripomogel, da je ogledal breg.

Zaklinjam se pri sv. Petru, — zaklical je z ve¬
selejšim klicem. Nahajamo se blizu nosu Laroka, —
moje domovine!...

On je kakor blazen skočil h krmilu, odrinil kr¬
marja in ladijo nagnil naravnost proti skali.

— Pomagajte, pomagajte! — kričal je prestra¬
šeni krmar, misleč, da je Peter zblaznil. — On vodi
naravnost proti skali!. .. Čuvajte, ne slišite, kako
udarja voda ob skale?!...

Vsi so padli po Petru.

— Proč od krmila, proč! — klicali so mornarji.
— Ti razbiješ ladije ob skali. Dvajset rok se je steg¬
nilo, da bi potegnilo Petra od krmila, a on se je vanj
uprl z vsemi silami.

238

— Ne ovirajte me, pojdite! — zaklical je. — Še
pet minut pa smo rešeni.

Naposled je sam Kolumb prišel h krmilu, da
vidi, kaj se je zgodilo, in ukazal je, da nimajo ovirati'
Petra, in pustili so ga na miru.

Ladija je skakala na vodi, vedno bolje približajoč
se skali ... Ob skale udarjajoči valovi penili so se
prav pred njo ... Petrove oči so bile tako izbolčene,
kakor bi hotele skočiti iz glave, ko je obupajoč kr¬
milo obrnil na levo ... Prišel je trenotek največje ne¬
varnosti!... „Nina“ je skočila na val, kakor konj, če
ga dregneš z ostrogo. Zadela je tako hudo, da so pali
skoro vsi na krovu.

— Hvala Bogu in vsem svetnikom na veke! —
je veselo zaklical Peter.

— Amen! — izvilo se je iz prsi vsem mornar¬
jem, kateri so videli pred seboj mirno ustje reke
Tago ...

Izognivši se krušenju ladije, je Kolumb ustavil
se pred malim mestecem Rostellom. Kmalu so se
sešli pribrežni prebivalci, da mu častitajo k čudežnemu
rešenju. Stari mornarji so zagotavljali, da ne pomnijo
take nevihte v svojem življenju. Vse jutro so gledali,
kako se bori „Nina“, prosili Boga, da se rešijo mor¬
narji. Ko so prebivalci izvedeli, od kod je prišel Ko¬
lumb in uvideli prebivalce Novega Sveta, ni bilo meje
njih čudenju, in zlate zapestnice in ploščice vzbujale
mnogo zavisti. Razširila se je novica, da je „Nina“
popolnoma naložena z zlatom. Kolumb se je jel bati,
da ga napadejo, zato je pa hitro odposlal sla k špan¬
skemu kralju in kraljici s poročilom o svojih od¬
kritjih in povratu. Da prepreči vsak napad, je Ko¬
lumb poslal tudi sla h kralju portugalskemu, ki je
bival tedaj v Valparajzu in prosil ga je, naj dovoli,
da ustavi ladijo v Lizboni, da jo popravijo. Drugi dan
je dobil nedaleč od Rostella od kapitana portugalske
stražne ladije ukaz, da pride na njegovo ladijo in-
poroča o svojih namerah. Visoki potovalec je pa
glede na svoj visoki admiralski čin odbil to zahtevo

239
in poslal samo svoja pooblastila. Ko je izvedel za
Kolumbov čin, je kapitan z vsemi mogočnimi po-
častmi prišel z godbo in bobnanjem k „Nini“, okra--
šeni z zastavami, in se ponudil Kolumbu, da mu je
na uslugo.

Kralj portugalski Janez II. je bil toli jako pri¬
jazen Kolumbu, da je takoj poslal jednega svojih dvor-
nikov, gospoda Martina de Noronja, da pozdravi Ko¬
lumba in ga povabi v Valparajzo blizu Lizbone.
Tukaj je kralj zaukazal, naj brez odlašanja dajo vse
potrebno Kolumbu in njegovim mornarjem. Vesel
takega velikodušja kraljevega je Kolumb takoj raz-’
sidral in odplul v Lizbono.

Kakšen vtis je napravil njegov prihod v Lizbono,
to se ne daje popisati. Nekaj ur so zaporedoma gom
dole in čolni kar oblegali „Nino“. Od jutra do večera
se niso nič pretrgali obiski. Posebno zanimanje vzbu¬
jali so Indijani, lepe rastline, živali in zlata ruda.
Mnogi obiskovalci so javno se jezili na kralja Janeza,
vsled katerega nezaupnosti je bilo vse to bogastvo za
zmiraj zgubljeno za Portugalijo .. .

Prešinjen s čuvstvom najglobokejše hvaležnosti
in udanosti do Boga, je Kolumb stopil v spremstvu
zvestega Petra na zemljo Starega Sveta. Anica ju je z
velikim veseljem vsprejela. Peter je neprestano moral
poročati o svojih dogodkih; ko je Kolumb Anici dal
na kolena pest zlata, je od začudenja plosknila z
rokama.

— Je li vse to vaše, gospod Krištof, — zaklL
cala je neverujoč svojim očem.

— Vaše, vaše, dobri in vrli ljudje, — odgovoril
je Kolumb. — Nikdar ne pozabim vaše udanosti in
hočem to dejanski pokazati. . . Kako pa živi Jernej
z Moniko?

— Oh, gospod Krištof, davno sta se zopet po¬
vrnila v Anglijo in ničesa ne izvem o njiju. Toda
peljem vas lahko tja, kjer počiva ljubeče srce Filipe,

240

Globoko ginjen je odšel Kolumb na grob svoje
prve žene, Dijegove matere, in našel ga je okrašenega
z venci in cvetlicami.

— Ubožica, ubožica, — vzdihnil je Kolumb, —
osoda ti ni dovolila, da bi bila priča uresničenju
naših načrtov . ..

Dolgo je Kolumb klečal pred Filipino gomilo,
poslavljajoč se od nje za zmiraj, — potem se je od¬
pravil h kralju v avdijenco.

Ko je Kolumb približal se kraljevi prestolnici,
mu je prišel nasproti cel sprevod in s častmi so ga
peljali na dvor. Ne glede na milostljivi vsprejem
vendar Janez II. ni mogel v srcu zatreti neprijetnega
•čuvstva, ko je slišal o uspehu podjetja, katero je
poprej smatral za fantastično, — in nehote je izdal
to čuvstvo Kolumbu

— Kakcr se tudi veselim vaše sreče, gospod
Krištof, — zaklical je, — vendar se ne morem spri¬
jazniti z mislijo, da bi vaša odkritja ne mogla biti
last Portugalske po obljubah sv. očeta in pogodbi s
Kastilijo 1479. leta. Ta stvar se mora preiskati.

— Vaše veličanstvo naj blagovoljno odpusti, —
je odvrnil Kolumb, — ako se ne morem z vami stri¬
njati. Po povedani pogodbi nisem smel voziti ob bre¬
govih Gvineje in tega tudi nisem storil. Svoja od¬
kritja pod kastiljsko zastavo izvršil sem v krajih, za
katere se ni prav nič vedelo in ki niso pripadali no¬
beni krščanski državi.

— Nadejam se, — odgovoril je kralj, na videz
pomirjen, — da to ne da povoda k razporu s Kasti¬
lijo. Zato bodite prepričani o moji popolni naklonje¬
nosti, gospod admiral! Vse se bode vam poskrbelo,
ker je vam treba k vašim uslugam in uslugam
vaših visocih gospodarjev, in vaše zahteve se točno
izpolnijo.

—• Jaz sem globoko prešinjen s hvaležnostjo za
milostljivo postopanje vašega veličanstva z mano, —
odgovoril je Kolumb odklanjajoč.

241

Ko se je avdijenca končala, se je kralj obrnil
k svojim svetnikom.

— Vsekako se meni zdi, da Kolumbova odkritja
prete z nevarnostjo našim novim posestvom. Kdo ve,
če ni našel krajše poti do dežel od nosa Non do In¬
dije, ki so naša last?!

— Popolnoma resnične so vaše misli, — zakli¬
cali so ti svetniki, kateri so prej ugovarjali uresničlji¬
vosti Kolumbovih načrtov in katerim je sedaj prese¬
dalo njegovo podjetje. Dežele, katere je našel Kolumb,
morajo prej ali slej postati portugalske . . .

— Seveda, seveda! — pritrdili so drugi. Vsa ta
odkritja, s katerimi se ponaša gospod Kolumb, niso
druzega kakor nadaljevanje portugalskih odkritij. Po
daljših preiskavanjih se bode kastilska zastava mo¬
rala umakniti naši . . .

— In kako razžaljivo je govoril ta gospod! —je
zaklical ceutski škof, katerega je zmagoviti povrat
bolje ponižal, kot vse druge, ker je on bil vedno
najzagrizenejši nasprotnik Kolumbovih načrtov. Zdelo
se mi je, da se hoče maščevati, ker smo odklonili
njegove ponudbe !...

— Ligurijec vsekako zaslužuje kazen. Njegova
neumna odkritja škodujejo portugalski državi, in mo¬
rejo prouzročiti, da Kastilija začne vojno proti Portu¬
galcem. Njegovo prevzetno vedenje daje nam povoda,
da se spremo ž njim in ga spravimo na oni svet, ž
njim pa nesrečna odkritja njegova . . .

Besede zvitega pridvornika so kralja vzbudile iz
zamišljenosti. Vstal je in tako zaničljivo pogledal
svojega svetnika, da je ta pobit pobesil oči.

— Gospoda, — rekel je odločno, — žal, da se
nahajajo pri kraljevskih dvorih pogosto ljudje, kateri
si prizadevajo pokazati svojo gorečnost in udanost
s podlostjo, in slabi vladarji večkrat trpe hudodel¬
stva, ki se izvrše na videz iz udanosti. Kar se tiče
mene, smatram za svojo dolžnost, varovati tujce, ka¬
tere preganja osoda. Za varnost Kolumbovo dal sem

242

svojo kraljevsko besedo in gorje mu, kdor se bi jo
upal rušiti! . . .

Ne da bi pogledal še svoje dvorjane, je kralj
odšel v svoje sobe .. .

Vzlic izrečeni svoji odločnosti je kralj Janez II.,
čez nekaj dnij se udal svetom svojih dvornikov in
poskusil okoristiti se s Kolumbovimi odkritji. Pripra¬
vili so brodovje, ki je imelo odpluti v novoodkrite
zemlje in zasesti jih poprej, predno more Kolumb iz¬
vršiti drugo potovanje. Tako se je vprašanje, komu
pripada novi svet, imelo rešiti z mečem. Poveljnikom
tega brodovja imenoval se je znan pomorski častnik
Frančišek de Almejda.

V tem so Kolumbovo ladijo toliko popravili, da
je mogla odriniti v morje in odpraviti v Palos. Ravno
opoldan dne 15. marca 1493. leta je prišel Kolumb v
paloško pristanišče, od koder je bil odšel na nevarno
potovanje ravno pred sedmimi meseci.

Triindvajseto poglavje.

Slava.

Kolumb se je ustavil v Palosu mej zvonenjem
in veselimi klici prebivalstva. Vse se je gnetlo k njemu
in hitelo pozdravit velicega mornarja. Kjer se je po¬
kazal na ulici, oglasili so se naudušeni pozdravi. Naj¬
srčnejši pozdrav, čakal je pa Kolumba pri vratih ra-
bidskega samostana. S solzami v očeh ga je vsprejel
zvesti prijatelj Janez Pereč in pripeljal k njemu oba
njegova sinova Dijega in Ferdinanda.

— Naposled vidim vaju, draga moja! — za¬
klical je Kolumb, poljubivši ju. — Kje je vajina mati?

— Tukaj, tukaj, — odgovoril je pol s solzami
zadušeni glas, in Beatrisa je objela svojega moža.

243

Ta čas, ko so veseli klici razlegali se po vsem
mestu, je v paloško pristanišče prišla ladija, in kakor
se je pokazalo, bila je „Pinta". Vihar jo je bil za¬
nesel na severnozapadni del Španije, h Galiciji. Od
tod je bil poslal Alonz Pinson sla h kralju Ferdi¬
nandu s prošnjo za avdijenco, ki se mu je pa od¬
rekla s poročilom, da se je srečno povrnil Kolumb,
prehitevši ga za nekaj dnij. To je tako razjezilo Pin-
sona, da je kmalu umrl. Pozneje je vlada priznala
njegove zasluge in njegove potomce povzdignila v
plemstvo. Ko je Kolumb izvedel, da sta kralj in kra¬
ljica v Barceloni, je tja poslal prošnjo za avdijenco, a
sam je pa šel v Šiviljo, kjer je počakal kraljevih
ukazov. Jedva je tja prišel, že je dobil kraljevo pismo
z izrazom popolne naklonjenosti in z ukazom, naj hitro
pride k dvoru. V tem se mu je ukazalo, naj začne
novo večjo ekspedicijo pod svojim vodstvom. Kolumb
se ni ustavljal ustreči svojim državnim gospodarjem,
in ko je vse storil, se je odpravil v Barcelono.

Novice o njegovih odkritjih so se kakor elektrika
razširile po vsej Španiji in potem po vsej Evropi.
Kamor je prišel, so ljudje tekli na ulice, in hiše
olepšavah in z naudušenimi klici ga pozdravljali.
Dolgo časa ljudje niso o drugem govorili, nego kaj
je on doživel na potu, kake čudovite stvari so videli
njegovi mornarji, kako rodovitne so nove dežele, in
kakšen nakit iz perja in školjk nosijo Indijani.

Sredi aprila je prišel Kolumb v Barcelono. Pri
mestnih vratih so vsprejeli Kolumba mnogi imenit¬
niki, da ga pozdravijo in spremljajo. Na balkonih in
po oknih so ga dame pozdravljale mahajoč z robci.
Gledalci so se gnetli celo po strehah, da bi videli
prihod Kolumbov. Po naravnem čustvu samoljubja
je dal Kolumb svojemu uhodu izviren, fantastičen
značaj. Najprej je šla oborožena mornarska straža,
delajoč pot skozi gosto tolpo. Zanjo so šli pisani Indi¬
jani z glavnimi nakiti in pasovi iz perja in predpas¬
niki iz živobarvene snovi, vsled česar se je še bolje
16*

244

videla temna barva njih kože. Njih nosovi in vratovi*
so bili obloženi z raznim nakitjem. V rokah so Indi-
jani imeli svoje orožje, na ramah so jim sedele pa¬
pige, ki so kričale, da je skozi ušesa letelo. Potem
so v velikih košarah nesli rastline, živalske kože, bi¬
serne školjke, dišave in dragocene kamne. Sam Ko¬
lumb je jezdil na konju, zraven njega po njegova
sina Dijego in Ferdinand. Sprevod so zaključile težko
obložene mule.

Pozdravljen z zvenenjem, godbo in klici prebi¬
valstva, je Kolumb prišel k dvoru.

V veliki dvorani sta bila kralj in kraljica s
princem Huanorn. obdana od velikašev in višjih do¬
stojanstvenikov Španije.

Ko se je približal Kolumb, je kraljevska dvojica
vstala, kakor bi pozdravljala drugega kralja, ki ju je
počastil z obiskom. Kolumb je spoštljivo pokleknil,
da poljubi roke kraljevski dvojici.

— Vstanite, vstanite, gospod! — zaklical je-
kralj. — Pozdravljava vas, ne kot prostega podlož¬
nika, temveč kot podkralja indijskih dežel!.. .

Na dano znamenje so Kolumbu dali naslonjač,
da se je ušel, v tem ko je kraljeva dvojica sela na
prestol, — redka čast, katera je le malokaterega do¬
letela.

Ko se je ušel na naslonjač, je admiral ž njemu
lastnim naudušenjem jel pripovedovati, kaj je vse do¬
živel. Z žarečim pogledom je opisal novo odkrite
otoke, njih prirodo, prebivalce, rastlinska in rudninska
bogastva in kazal na velike koristi, katere morajo v
bodoče donašati nove dežele.

Res še nisem našel naseljenih indijskih mest, —
končal je Kolumb, — a pridelki otokov, katere sem
našel, so tako dragoceni, v njih tleh je toliko zlata,,
da morejo obogateti Kastilijo in Aragonijo. Sedaj mo¬
rajo umolkniti vsa zasmehovanja in ugovarjanja pred
velikim znamenjem milosti božje, ki je omogočila
meni neumnežu in sanjaču — kakor so mnogi rekli

245

— izvršiti svoj načrt. Uspeha svojega podjetja ne pri¬
pisujem sebi, temveč jedino trdni veri in sreči njiju
veličanstev, ki sta verovali po božjem naudahnenju v
stvar, ki je nedosegljiva človeškemu umu. Gospod iz¬
polni, kar ga prosimo v trdni veri, če se to tudi kaj
človeku zdi nemogoče. Tako se je posrečilo z božjo
pomočjo podjetje, ki presega človeške sile.

Kraljevska dvojica je ginjena poslušala Kolumbov
govor. Ko je on končal, sta kralj in kraljica poklek¬
nila in solzami molila zahvalno molitev Bogu in nje¬
govi milosti. Vsi navzoči so posnemali kraljevo dvo¬
jico in z ginjenim glasom so zapeli „Te Deum lau-
damus“. (Tebe, Bog hvalimo".)

Obsipan s kraljevo milostjo je Kolumb delal
čudne načrte za bodočnost. Dne 28. maja 1493. leta
je dobil potrjenje vseh svojih predpravic kot admiral
in podkralj. Ta čas so mu tudi podelili grb, na ka¬
terem je bilo rodbinsko ime Kolumbovo prepleteno z
grbom Kastilije in Leona, in naslikan zlat otok na
temnomodrem morju.

A Castilla y a Leon Nuevo Mondo dio Colon
(Kolumb je dal novi svet Kastiliji in Leonu.)

Na ta način je Kolumb dosegel vrhunec svoje
slave. Vsled znamenja vladarske milosti je pozabil
prejšnje potikalsko življenje, a kmalu se je probudil
in dejanstvo se mu je pokazale v pravi luči.

Da prehiti Portugalce, je Španija hitro nazna¬
nila papežu Aleksandru VI. načrt svojih odkritij in
razširjenja kristijanstva. Že dne 4. maja 1493. leta je
papež izdal bulo, katera določa mejo mej španskimi
in portugalskimi odkritji. Zemlja naj se razdeli kakor
jabelko; zapadna polovica naj pripada Španiji, vzhodna
Portugalski.

Vzlic papeževemu dekretu se je bal kralj Ferdi¬
nand, da bi Janez II. ne poslal ekspedicije na novo
odkrite otoke in jih zašel. Zato je ukazal hitro odpra¬
viti novo ekspedicijo in kmalu je imel Kolumb pod
;svojim poveljstvom šestnajst ladij. To že ni bilo več

246

brodovje za odkritje, temveč cela mornarica z izsel-
niki, ki so hoteli uporabljati svoje moči na zemlji
Novega sveta. Peljali so tja domačih živalij, ključev
vinskih trt itd. Zadostno število uradnikov in vojakov
odpravilo se je za organizacijo in za vzdržavanje reda.
Kot duhovnik ekspediciji je odpotoval Bernard de Bojle
benediktinec iz Monserata v Kataloniji, ki je dobil
dostojanstvo vikarja novih španskih posestev.

Dne 28. septembra 1493. leta je brodovje odšlo
iz Kadiksa proti Kanarskim otokom. Sedaj je Ko¬
lumba spremljal njegov sin Dijego. Potovanje se je
izvršilo brez vsacih posebnih dogodkov. Dne 13. ok¬
tobra so prišli okrog Ferra na široko morje in od tam
je Kolumb jo nagnil bolje proti jugu kakor prvi
pot, in dne 3. oktobra se je zopet pokazala zemlja,
katero so pozdravili z veselimi klici.

To je bil zelen otok, pripadajoč k skupini Antilskih
otokov. Ker Kolumb ni našel ugodnega mesta za zasi-
dranje na tem otoku, kateremu je dal ime Dominika,
je brodovje jo odrinilo k drugemu otoku te skupine,
katero je imenoval Maria Galanta. Sledeče dni so od¬
krili otoke: Gvadeluno, Monserat, Santa Maria La
Redonda, Santa Maria Antigua, sv. Martina, sv. Evsta-
hija, Santa Kruc, Santa Uršula in otočje 11.000
devic. Naposled so zagledali potovalci plodoviti otok
PuertoRiko — najvzhodnejši Antilski otok. Od tod je
odšlo brodovje na otok Hajiti in je tja prišlo dne
22. novembra.

Kolumb je hitel k naselbini Navidad, katero je
pustil v cvetočem stanju, a ko je dne 27. novembra
tja prišel, našel je kup razvalin. Ne poznajoč uzrokov
katastrofe, ki je pogubila vse Špance, se je Krištof
moral zadovoljiti z dvomljivimi pojasnili Guakana-
harija. Poslednji je zagotovljal, da je mnogo belcev
umrlo za neko boleznijo, drugi so pa odšli za zlatom
v deželo Kaonabovo in so jih ondu pobili, če tudi
je bilo jako verojetno, da je glavar pripomogel k po¬
ginu Špancev, vendar ni hotel ostro postopati ž njim.

247

Na mestu trdnjave Navidad ni hotel Kolumb več sno¬
vati nove naselbine, tem manje, ker je podnebje se
pokazalo za jako nezdravo, izbral si je novi kralj
Hunto Izabela.

Štiriindvajseto poglavje.

Ljudska nagrada.

Hitra dela za zgrajenje utrdbe vzbudila so prvo
nevoljo sredi težkega dela navajenih Špancev. Glasno
so godrnjali radi težave dela, na katero nikakor niso
bili pripravljeni, tem manje, ker so pričakovali, da
najdejo v Novem Svetu zakladov brez truda, a sedaj
so morali delati po cele dneve pri paleči vročini,

Ker so bili ljudje varani v svojih pričakovanjih
in nezadovoljni s Kolumbovimi odredbami, so kmalu
jeli snovati zaroto na življenje njegovo. K sreči so
zaroto kmalu zasledili, zarotnike prijeli, kaznovali in
odpravili nazaj na Špansko. Hkrati je Kolumbu jelo
mankati živil, kajti seboj pripeljano, se je največ
izpridilo.

Da bi naredil konec nezadovoljnosti in zadovo¬
ljil hrepenenje po zlatu, je admiral dne 12. marca
1494. leta odrinil z vojaško godbo in razvitimi zasta
vami v zlato deželo Cibar. Dne 16. marca je prišel
do gora, našel zlate pesečnike in v njih varstvo ondu
ukazal zgraditi leseno utrdbo ter pustil 56 mož, potem
se pa vrnil v trdnjavo Izabelo. Tu ga je čakala ža¬
lostna podoba. Mlada naselbina je bila v tužnem
stanju. Zaloge so bile že skoraj pošle, a novo obde¬
lana zemlja še ni mogla dajati pridelkov. V naselbini
začele so se bolezni in glad. Mnogi so britko objoka-
vali svojo lahkomiselnost, govoreč, da je bilo ne¬
umno, da so ostavili domovino, da sedaj umirajo

248

glada na tujem. Vsi so dolžili Kolumba, da je zvabil
jih seboj s svojim lepobesednim opisovanjem novega
sveta. Najbolje je bil nevoljen na Kolumba pater Boji.
Ko je Kolumb vsled pohajanja živil tudi njemu od¬
meril manjše porcije, je postal njegov zaklet sovražnik
in imenoval je njegova odkritja neumnosti, in Novi
Svet — dežela prevare.

Lepe sanjarije so prešle, in dejanstvenost je na¬
stopila. Rožice so uvenele in pokazalo se je trnje.

V aprilu je Kolumb, sit vednih razporov, sklenil
izvršiti svoj prvotni načrt in poiskati pot v Kataj.
Pustivši za upravitelja svojega sina Dijega, je Ko¬
lumb dne 24. aprila razsidral in odrinil proti Kubi, a
7. maja je odrinil od Kube proti jugozapadu in od¬
kril je otok Jamajko, katerega je imenoval Santa Glo¬
rija. Plujoč proti severu in zapadu in obratno je od¬
kril celo vrsto otokov, in naposled je prišel do otoka
Pinosa blizu zapadnega konca Kube. Tu je mislil,
da ni daleč od zlatega Kersonesa, kakor so imenovali
v starem veku polotok Malako. Slabo stanje ladije ga
je prisililo vrniti se, tako, da je potovanje v Indijo
moral odložiti za drugi pot, in ukazal je pisarju Fer¬
dinandu Perecu napraviti zapisnik, da se nahaja v
pokrajini Mango, in vsi mornarji so se podpisali. Ko
bi Kolumb ne bil zapeljan s svojimi idejami, katere
si je bil utepel v glavo, gotovo bi bil našel zlato de¬
želo — Mehiko.

Čeznaravni napori in trudi po ekspediciji so
popolnoma izcerpali admiralove moči, nekako zaspan
je postal. Vrnivši se v trdnjavo Izabelo, je Kolumb
se kmalu popravil. Bolje kakor vsa zdravila mu je
pomagal nepričakovani prihod njegovega brata Jer¬
neja. Od kar sta se poslednji pot videla z bratom,
je minolo trinajst let. Sprva Kolumb ni mogel vero¬
vati svojim očem, a potem je od veselja brata ubjel.

Kakor smo že omenili, je Jernej iskal v Angliji
podpore za načrte svojega brata in je naposled dobil
obljubo kralja Henrika, da vsprejme Kolumbove pred¬
loge glede iskanja pota v Indijo. Jernej je hitel čez

249

Frai.cijo v Španijo, kamor je prišel prepozno, a vendar
so ga prijazno vsprejeli pri dvoru. Dali so mu naslov
dona in poveljništvo nad tremi ladijami, ki so peljale
Kolumbu živil in pomočnik sredstev za naselbino na
Hajitiju, Umni, delavni Jernej, ki se je zavzemal za
bratovo stvar kakor za svojo, je v naselbino prišel tako
o pravem času, da bolje o pravem času priti ni mogel.
Tri četrtine naselnikov bile so bolne, drugi so se pa
upirali in puntali. Peter Boji, kateremu je bilo izro¬
čeno spreobračanje Indijanov v kristijanstvo in po¬
veljnik vojakov Margarit se nista hotela pokoriti Dijegu
v Kolumbovi odsotnosti, — oba sta s sovraštvom v
srcu proti Kolumbu odpotovala nazaj na Špansko na
ladijah, na katerih se je pripeljal Jernej. Španski vo¬
jaki, ki so ostali brez poveljstva, udali so se pijanče¬
vanju in vsakim zločinstvom Domačini so se spun-
tali razdraženi zaradi njih nasilstva in ropanja. Glavni
voditelji otočanov so osnovali zvezo, katere namen je
bil uničenje Špancev in duša te zarote je bil znani
glavar Kaonabo. Kolumb je bil primoran dati pravo
bitko, z 200 pešci, 20 konjiki in 20 besnimi psi, ka¬
tere je nalašč naučil za boj proti nagim Indijanom,
je šel proti divjakom. Jedva so rudečekožci zaslišali
prve Strelove pušk in mušketov, so se raztresli na
vse strani. Za njimi tekli so jezdeci in psi. Na tisoče
nesrečnih divjakov so pobili in je raztrgali besni psi
a najnevarnejši Kaonabo jo je pa odtegnil. Sedaj je
Alonz Obiedo sklenil uničiti tega nevarnega protiv-
nika. S pestjo hrabrih ljudij ga je šel iskat, dobil ga
je, pregovoril ga je, da si je nadel okrašene okove, na
katerih so viseli mali zvončki, ki so se jako dopadli
Indijanom vsled svojega zvonenja. Prostodušni divjak,
ki ni poznal pasti, je bil jako zadovoljen, ko so ga
posadili na konja v okovih za Špancem in ga peljali
mimo njegovih podložnikov. V tem je Obieda, ne da
bi glavar kaj opazil, oddalil se od Indijanov. Naposled
je zgrabil glavarja za pas in zbežal proti bregu pred
očmi besnečih Indijanov, ki so prepozno prijeli za
orožje, da osvobode svojega vodjo.

250

Z vjetnikom vred je pogumni Obiedo srečno
prišel v trdnjavo Izabelo, kjer so Kaonabo zaprli in
ostro zastražili. Pozneje so glavarja odpravili v Špa¬
nijo z vračujočim se Kolumbom, a Kaonabo je umrl
na širnem morju.

Predrzni postopek Obiedov je Indijane še bolje
razdražil. Prišlo je drugič do krvavega boja, po ka¬
terem se je moral ves otok pokoriti Špancem. Pre¬
maganim Indijanom naložil se je davek: slednji rude-
čekožec, živeč v zlatonosni deželi, moral je štirikrat v
letu prinesti merico zlatega peska, v deželah, kjer ni
zlata, je pa vsak domačin moral dati po 25 funtov
pavole.

Ko se je Kolumb bojeval na ta način z Indijani,
je prišlo iz Španije nekaj ladij, na katerih je bil kra¬
ljevi pooblaščenec, Aguado po imenu. Naselniki so z
začudenjem slišali, da sta njiju veličanstvi kralj in
kraljica naročili preiskati nerede, ki so se godili mej
naselniki.

Kolumb je s čudovitim premagovanjem poslušal
kraljevski ukaz, in prepustil gospodu Aguadu, da ga
izvede. Kmalu je poslednji našel dovolj povodov,
da je obdolžil admirala in sklenil vrniti se v Španijo
z obdolžitvami. Kolumb je videl, da se zbira nad nje¬
govo glavo nevihta in boljše se mu je zdelo narav¬
nost se jej nasproti postaviti. Odpravljajoč se z Agu-
adom v Španijo, je določil za svojega namestnika
brata Jerneja, a za vrhovnega sodnika, španskega
plemenitaša Rodjana, kateri mu je bil ostal zvest.
Potem je dne 10. marca 1496. 1. ostavil Hajiti z dvema
ladijama, 225 Španci in 30 Indijani, odpeljal se je mimo
Malih antilskih otokov in dne 11. junija se izkrcal v
Kadiksu.

Zavedujoč se svojih zaslug, je Kolumb ravno
tako kakor prvi pot slovesno potoval po Španiji in
pogumno se predstavil kralju, da se opraviči proti
obdolžitvam. Njegova samozavest, obrazci dragih pro¬
izvodov z novoodkritih otokov in odkritosrčna pripo¬
vedovanja o vseh dogodkih v trdnjavi, so pregnala

251

vso ne volj o kraljeve dvojice. Celo prazno trditev, da.
je Kolumb našel v Hajitiju bogato Indijo, so verjeli,
Ferdinand in Izabela sta si prizadevala z vsemi mo¬
gočimi počastmi poravnati doprinesene mu razžalitve.
Vse, kar je Kolumb predlagal za utrjenje blagostanja
v Novem Svetu, se je potrdilo. V ta namen se je pri¬
pravila tretja ekspedicija. Tudi sedaj se ni o drugem
govorilo kakor o odkritjih Kolumbovih. Vendar naudu-
šenje, ki je vladalo v glavah mornarjev in klativi-
tezov, se je začelo razprševati. Nikogar ni več vleklo v
novo obljubljeno deželo, ki je za mnoge postala de¬
žela prevaranih nad . ..

— Ste li slišali, — vprašal je stari mornar
obiskovalce gostilnice v nekem predmestju, — da
podkralj indijski, gospod Kolumb, zopet vabi želajoče
podati se ž njim na tretjo ekspedicijo?

— Slišali smo že! — odgovorili so mu. Popol¬
noma nerazumljivo je, kako da sta njiju veličanstvi
dali tako malo pomena tožbam patra Bojla in go¬
spoda Margarita, da dovoljujeta Genučanu pogubljati
nove španske duše!

— Ehe, — rekel je nekdo! — Vendar je Kolumb
od ondu pripeljal toliko zlata in drugih pridelkov, ki
jasno dokazujejo bogastvo odkrite dežele. No, to ni
dežela prevare!

— Presveta Mati Božja, kaj govori! Ni dežela
prevare! — zaklical je prvi. — Ne vem, kaj bi moglo
mene preslepiti, da bi tja potoval. Prokleti Genučan,
ki je pogubil toliko Ijudij, se zastonj baha z zlatom
s špansko krvjo omadeževanim. To zlato so dobili od
domačinov le s krvavimi poboji, v katerih je padlo na
tisoče Kastilcev, — seveda za to se Genučanu ne
briga, on je dosegel svoj namen! Oslepil je njiju
velečanstvi z bleskom zlata in vedno bolje in bolje
utrjuje svoj položaj pri dvoru.

— Da, da, — pritrdil je tretji mornar, — kar
jeziti mora koga, ako pomisli, da ta ničeven prišlec
zavzemlje pri dvoru mesto, kakor kak star velikaš,
in se v novoodkritih zemljah smatra za podkralja. —

252

— Vrag naj vzame Lugurčana! — zaklical je
jezno j eden prisotnik. — Obesiti je dal mojega brata
Jožeta kakor psa zaradi dveh starih bab!

— No, tvoj cenjeni brat je pa to popolnoma
zaslužil, — vmešal se je drugi, — kakor sem slišal.
Ni samo grdo ravnal s tema ženskama, temveč ju je
naposled še zadavil, da je jima vzel zlat nakit.

— No, kaj je pa potem? — je surovo rekel go¬
voreči. — Indijani — pagani, mari ne bodo prej
ali slej goreli v večnem ognju?

— Tako je sodil- prosti narod. V višjih slojih
prebivalstva je pa bilo več nasprotnikov Kolumbovih.

— Zasluge gospoda Kolumba so neoporečne
rekel je nekoč v razgovoru z dvorniki Peter Marti!-,
vzgojevatelj infanta (princa) — a sodim, da je gospod
zamotan v mnoge zmote, ki se pojasnijo še le v bodoče.

— Kaj hočete s tem reči, gospod Peter? —
vprašal je škof Huan Rodrigec de Fonseka, ki je bil
nedavno imenovan za kontrolorja in nadzornika za
indijske stvari.

— 'To so samo domnevanja, milostljivi prelat —
odgovoril je Martir, klanjajoč se. — Opirajoč se na
svetopisca Toskanellija, misli Kolumb, da njegovi
otoki leže blizu Indije Jaz nočem trditi nasprotnega,
a veličina zemlje me vendar navaja k drugemu za¬
ključku.

— Vendar so ljudje, — rekel je škof,~— ki po¬
trjujejo mnenje Kolumbovo, da od bregov Španije do
indijskih dežel ni tako daleč.

— Ljudje pogosto zmešavajo zemljo in nebo, —
odgovoril je ironično smejajoč se odgojitelj infantov.
— Trditev, katere se tako trdovratno drži Kolumb,
da Azija drži blizu k zapadnemu bregu Evrope, naspro¬
tuje vsem mojim zemljepisnim znanjem. Tudi dvomim,
da bi bili novoodkriti otoki tako veliki, kakor misli
Kolumb, da bi na pr. Ispanjola bila več;a, kakor vsa
Španska. Sploh Kolumb vse rad pretirava.

253

— Vaše poslednje mnenje, gospod, se popolnoma
vjema s tem, katero jaz imam o podkralju indijskem..
— opomnil je do tedaj molčeči učeni Konde.

— Zanimivo bi bilo vedeti gospod, kako vi so¬
dite o admiralu — vprašali so navzočniki

— Gospod Kolumb, — je zamišljeno spregovoril
Konde, — je vsekako človek, katerega je težko raz¬
umeti. Po mojem mnenju je on pred vsem prerok in
trgovec, ki ne spušča izpred oči vere pa tudi ne prak¬
tične barantije. Njegovo častiljubje je ogromno, a
administrativnih sposobnostij nima nobenih. Tudi ga
ni mogoče imenovati učenjaka. Vsa njegova znanja
so nepopolna in jaz zares dvomim, da bi bil obiskoval
vseučilišče v Paviji. Ne sme se pozabiti, da je Ko¬
lumb zajel svojo idejo od Toskanellija, da je tako le
izvrševatelj misli tega učenjaka, o katerem se govori,
da je narisal zemljevid za njegovo potovanje.

— Gospod Konde ima prav, popolnoma prav, —-
rekel je nekdo iz slušateljev.

— Ne ozirajoč se na vse te okolnosti, pomanj¬
šujoče zasluge admiralove — je nadaljeval učenjak, —
ima on o sebi jako visoko mnenje? Ste li videli nje¬
gov podpis, gospoda? On stavi pod svoje ime v pe-
dantični sestavi sedem pismen, katere imajo kazati
njegovo neposredno zvezo s Kristusom Odrešenikom.
On se smatra za nekakega križarja, od Boga pokli¬
canega za razširjenje krščanstva, in dobrotnika pre¬
bivalcev odkritih dežel.

— Ha, ha, ha! — zasmejal se je škof Fonseka.
Kakšen dobrotnik!.. .

— Vi imate prav, vaša prevzvišenost, Kolumb
ni dobrotnik, temveč naravnost ograbitelj domačinov.
Mari ni porabil vseh načinov za dobivanje zlata?
Mari on ni za to žrtoval na tisoče domačinov? Mari
on ni naredil začetka trgovini z ljudmi in robstvu?
Odkritosrčno govorjeno, jaz ne vidim nobenih dobrih
lastnostij na podkralju. V vseh njegovih delih se kaže
njegova genuška izprijenost, njegovo nezmerno hrepe¬
nenje po bogastvu, njegovo florentinsko dvojezičje.

■254

njegova pripravljenost, prodati se z dušo in telesom
slednjemu, kdor več da.

— Oprostite, gospod ... Če tudi moram priznati,
da je o naših besedah mnogo resnice, vendar naha¬
jamo v Kolumbovem značaju mnogo tacih potez, ka¬
tere mora vsakdo ceniti, — je z gorečnostjo pretrgal
besedo učenjaku Martir. — Vi govorite, da je on
začel trgovino z ljudmi? Toda ne pozabiti, da je on
hotel s tem v prvič pokriti stroške za potovanje,
potem je pa hotel razbojnike odvaditi človekožrtstva.
Prepeljavši te pagane v Španijo, je hotel odstraniti
nevarnost za naše naselbine in odkriti divjakom do¬
stop k kulturi. Poleg tega pa ni pozabiti, da se pri
nas na sejmih v Sevilji in Granadi prodaja na tisoče
mavriških vjetnikov.

— Vse je tako, — opomnil je škof, — a vendar
stvar ni prav v redu, celo kraljica sama je sprožila
vprašanje, če se prav ravna z Indijani.

— To vprašanje je mogel sprožiti sam Kolumb,

— opomnil je Martir.

— Jaz dvomim, da bi bil on za to sposoben, —
je ironično opomnil Konde. — Že v mladosti je Ko¬
lumb se pečal s pravim morskim roparstvom. Pripo¬
vedujejo, da je vozeč iz Genue v Afriko kot pravi tr¬
govec z robi nabiral svoje črno blago.

— Ta pripovedovanja jedva zaslužijo verojetnost

— rekel je Martir. — Zares je, da je Kolumbova mi-
nolost le malo znana, a vendar se ve, da je kot gra-
dešar delal pri svojem očetu in še sedaj je vpisan v
zadrugo gradešarjev in tkalcev v Genui.

— Vendar mi ne morete oporekati, da je gospod
Kolumb skrajno častiljuben, lakomen in neusmiljen?
Mari ni brezvestno postopal, ko si je prisvojil nagrado
10.000 maravelisov, katero je bil kralj določil tistemu,
ki prvi ugleda novo zemljo? To kraljevo milost je
zaslužil mornar Rodrigo de Triana, nikakor pa ne
sam admiral! . ..

— Nočem soditi o tem, — rekel je gospod Peter
Martir, — a jaz mislim, da postopanje admirala to

255

opravičuje, da je on prvi videl blodeče luči, — ozna-
njevalke blizosti suhe zemlje. Vsekako naj je še toliko
antipatičnih potez v njegovem značaju, je njegova ne-
odjenljiva odločnost dognala delo, ki pripada k naj¬
večjim delom vseh časov, to se mora priznati. S
svojim odkritjem je Kolumb otvoril novo obširno polje
človeštvu za razvoj in plodovito delavnost.

— Tega nikdo ne oporeka, — vmešal se je škof
v pogovor, — da si tudi, če se strogo sodi, Kolumb
ni izpolnil tega, kar je obetal. Kataja še sedaj ni do¬
segel, dežele dišav pa tudi še manj.

— Kaj, Kolumb je vendar pripeljal pridelkov, ka¬
tere je predložil njiju veličanstvoma? — vprašal je
začudeno Martir.

— Hm . .. godrnjal je zase škof Fonseka. — Vse
to je  jako dvomljive vrednosti. Ko bi kraljica Eliza¬
beta ne bila tako lahka .. .

On je jako značilno pretrgal svojo frazo in odšel
v notranje prostore dvorca, pustivši dvornikom obso¬
jati osebnost admiralovo.

Petindvajseto poglavje.

V verigah.

Kolumb se je z veliko gorečnostjo poprijel pri¬
prav za tretjo ekspedicijo, a povsod je našel skrivno
nasprotovanje, ali pa tudi odkrito sovražnost kraljevih
uradnikov. Povsod se je kazal vpliv patra Bojla in
gospoda Margarita, kajti oba sta imela zveze v vseh
slojih prebivalstva in si prizadevala oborožiti proti
Kol um bu vse, kar sta le mogla. To, kar so sprva
klepetali mornarji, se je kmalu ponavljalo povsod.
Življenje v deželi prevar opisovalo se je v najtem¬
nejših barvah. Pri tacih razmerah je bilo jako težko

256

nabrati zadostno število naselnikov za osnovo nove
naselbine na Hajitiju. Tedaj je Kolumbu prišla v
glavo nesrečna misel, naseliti deželo z hudodelci ob¬
sojenimi v različne kazni. Svetoval je kralju, naj jim
da svobodo s pogojem, da se naselijo v Indiji. Ta
misel se je odobrila in sporočila vsem španskim so¬
diščem. Na kraljevi ukaz se je vsem hudodelcem na¬
znanilo pregnanstvo v Indijo. Kolumb je na ta način
sam vpeljal v še le razvijati se začenjajočo naselbino
življe nereda in nravstvenega propada.

Pomanjkanje ljudij in vedno naraščajoči razpor
mej admiralom in škofom Fonsekom, sta tako za¬
vlekla priprave za ekspedicijo, da je še le čez tri leta
majhno brodovje bilo pripravljeno na odhod, in še le
dne 30 maja 1498. leta je mogel ž njim odpluti po
morju in ladijedelnice Lukar de Barameda ob ustju
Guadalkvivirja.

Tudi na tej ekspediciji je ležal pečat fantastič-
nosti in njen smoter ni bil nič manje zapeljiv, kakor
obeh prejšnjih. Neki pridvornih zlatarjev je namreč
dal Kolumbu pri odhodu na ukaz kraljice rokopis, v
katerem se govori o Indiji in zatrjuje, da so najdra¬
gocenejši kamni m najboljše dišave v deželi nedaleč
od tod, kjer imajo ljudje črno kožo in kodraste lase,
Kolumb je sklenil ravnajoč po rokopisu se voziti proti
jugozapadu, sklenil je v svojem srcu, da ne popusti
te smeri, dokler ne najde teh bajnih dežel.

Da se izogne portugalskim ladijam, ki so hotele
zapreti mu pot pri nosu Sv. Vincenca, je admiral
po ovinku sprva peljal se na Madero in ondu ostal
šest dnij. Potem je on po zemljepisni širokosti otoka
Ferra poslal tri ladije naravnost na Hajiti, da hitreje
pripeljejo živeža in različnega orodja naseljencem, z
drugimi tremi ladijami je pa napravil se proti jugo¬
zapadu in kmalu je prišel do onih mest morja, ka¬
tere sedaj mornarji imenujejo tihi pas.

Nastopila je strašna vročina. Popolnoma mirni
zrak je žgal kakor v razbeljeni peči. Ladije so z raz¬
prtimi jadri stale kakor prikovane. To je trajalo cel

2B?

teden. Vročina je bila tako velika, da se je Kolumb
jel bati za zdravje svojih ljudij. Vse zaloge začele so
gniti, celo pitna voda se je začela sprijati... Ko je
naposled jel vleči veter, so vsi zaklinjali Kolumba,
naj ne vozi proti jugu in on se je jim udal in obrnil
ladijo proti zapadu ...

Čez nekaj dnij vožnje v to smer, dne 31. julija
pokazala se je zemlja. Bilo je obrežje otoka, ki ima
tri gore. Mej petjem pesni »Salva Regina 11  je Kolumb
pridružil otok španskim posestvom in ga imenoval
Tirinidad, katero ime ima do današnjega dne. Na¬
sproti temu otoku je pa bilo neko jako nizko obrežje,
razrezano s kanali in zalivi, to je bilo ustje reke Ori-
noko in je zatorej voda tukaj bila skoro popolnoma
sladka. Kolumb se je temu jako čudil, a zmagali so
njegovi predsodki, smatral je celino za skupino malih
otokov.

Vozeč se ob južnem obrežju Trinidada je Ko¬
lumb dne 1. avgusta prišel do njegovega južnega
konca. Tu so se v morje izlivale velike množine
sladke vode, s bučenjem, penenjem in udarjanjem.
Strašno valovje je prestrašilo vse. Ladije so se na¬
gibale na vse strani, pa vendar so srečno prepluli to
»Zmajevo past", kakor jo je imenoval Kolumb, Hitri
tok je ugrabil ladije in odnesel jih na odprto morje.

Od tod se je odpravil Kolumb proti severu in
je odkril še dva otoka: Margareto in Kubaguo, kjer
je našel veliko množino bisernih školk. To odkritje
ga je zopet zapeljalo v zmotnjavo in zopet je začel
misliti, da se nahaja na vzhodnem obrežju Indije.
Žal, da je vedno slabše zdravje prisililo Kolumba, da
je moral odpeljati se na Hajiti. V petih dneh je bro-
dovje prevozilo Karajibsko morje in mimo skalovja
Alta Bela srečno prišlo do novega mesta, katero je
bil Jernej osnoval ob ustju Ozane. To mesto se je
imenovalo Domingo v čast Jernejevega očeta Dominika.

Za časa bratove odsotnosti je Jernej trdo držal
vladne vajeti in utrdil španjsko vladanje na otoku.

17

258

Po prizadevanjih frančiškana Uuana Burtona in de¬
lavnega meniha Romana Pane začelo se je spreobra¬
čanje Indijanov v krščanstvo in dosegli so se povoljni
uspehi. Za to je pa notranje stanje naselbine bilo
jako žalostno. Ponosni Španci so se jako neradi po¬
korili Genučanoma. Jernej je bil strog in je od nasel-
nikov dosti zahteval; naselnike so silili k težkim delom;
temu se je pa pridružilo še pomanjkanje živeža, ne¬
prestane hoje_ v notranjo deželo; — vse to je bilo
pretežko za Špance in v trdnjavi Izabeli je buknil
ustanek. Poveljnik trdnjave Dijego Kolumb, katerega
značaj se ni odlikoval z odločnostjo, bil je v silni
zadregi, tem večji, ker je na čelu vstaje bil France
Roljdan, katerega je bil Kolumb imenoval za višjega
sodca. Ostavil je bil trdnjavo, spuntal vse Indijane v
okolici in jih podšuntal, naj nikar ne plačujejo davka.
Mnogo si je Jernej prizadeval, da z lepa pogovori
Roljdana in njegove privržence, vse je bilo zaman ...

Take so bile razmere v Hajitiju, ko se je povrnil
Kolumb. Ko je še jedenkrat brez uspeha poskusil
pripraviti Roljdena k pokorščini, je moral začeti se
poganjati s puntarji in ž njimi skleniti mir z pogoji,
ki so bili zanj sramotni, ob jednem je pa brez obo¬
tavljanja sporočil kralju in kraljici, v kako žalostnem
položaju nahaja se naselbina V svojem poročilu je
imenoval nasprotnike razbojnike, lopove in sleparje,
s katerimi se mora strogo postopati. Roljdan je pa
tudi našel priložnost, da je odposlal pritožbo proti
Kolumbu in njegovim tovarišem. Pater Boji in Mar-
garit sta porabila to priložnost in kralja nahujskala
proti Kolumbu Najglavneja obdolžitev je bila to, da
ni ob pravem času poslal državni blagajni pripadajo¬
čega jej dela pridobljenega zlata. Celo kraljica Iza¬
bela, ki je vedno zagovarjala admirala, je bila ne
voljna, ko je namesto navadne pošiljatve zlata poslal
samo robov. Končno je kraljeva dvojica sklenila od¬
poslati na Hajiti pravičnega sodca, kateri naj vse
preišče in krivce kaznuje. Nasprotniki Kolumbovi so
poskrbeli, da je ta posel dobil France de Bobadilja

ŽS9

Zaklet sovražnik admiralov. Poleg tega so dosegli, da
je dekret, katerega je dobil Bobadilja, mu dovoljeval,
da stori z admiralom, kar hoče. Bobadilja je smel
Kolumba celo odstaviti in sam zavzeti njegovo mesto.

Dne 23. avgusta 1500. 1. je prišel Bobadilja na
S. Domingo. Tedaj ni bilo v mestu niti Kolumba, niti
njegovega brata Jerneja. Ne čakajoč povrata Kolum¬
bovega, dal je Bobadilja svojo poverilnico prečitati
po vseh cerkvah. Potem je brez obotavljanja zasedil
Kolumbov dvorec, zapečatil vse njegove stvari in pa¬
pirje ... Ko se je to godilo, je Kolumb bival v revni
indijanski vasi, daleč od Dominga, da poravna neke
prepire z Indijani . . .

Nekoč je, — to je bilo koncem avgusta — prav
pozno zvečer sedel v indijanski koči, in s svojim
zvestim tovarišem Dijegom Mendecem pretresal na¬
črte daljnejšemu svojemu delovanju.

Naš smoter je dosežen, — rekel je Mendec, —
puntajoči se Indijani so se pomirili, v S. Domingu
vlada red in mir; česa se še bojite Krištof?

— Sam ne vem, gospod Mendec, — odgovoril
je zamišljeno Kolumb. — Jaz vidim, da je položaj
naše kolonije sedaj primerno boljši. Prepiri so porav¬
nani. Španci in Indijani so se jeli pokoriti zakonom
in zahtevam oblastev, v novoodkritih rudnikih dobro
delajo in tudi poljedelstvo tako uspeva, da boljšega
želeti ni treba . . . Vendar me tlači slutnja, da me
nekaj hudega čaka, kakor bi sedanja tihota in red le
napovedovala bližajočo se nevihto ...

Trije lahki udarci na vrata so pretrgali pogovor
tovarišev. Mendec je nehote prijel za meč.

— Kdo se upa motiti mir gospoda admirala ob
tako pozni uri? — zaklical je glasno.

— Prijatelj belega glavarja, — bil je odgovor v
indijskem jeziku.

— Odprite, gospod Mendec! — zaklical je Ko¬
lumb, kateremu se je zdel znan glas prišlecev.

17*

260

— Previdnost je boljša nego brezskrbnost, go¬
spod Krištof, — rekel je Mendec. — Za Boga, prija¬
telji prihajajo po dnevu, ne pa po noči!

— Beli glavar ve, da prijatelji včasih prihajajo
tudi po noči in nepovabljeni, — odgovoril je glas
zunaj. — Pogumno odprijte!

— Prav ima, gospod Mendec! — je odločno za¬
klical Kolumb. — Ne obotavljajte se, spustite ga
notri!

— Guakanahari je zaklical Kolumb, — osve-
tivši postavo obiskovalčevo.

— Blagoslovljen bodi tvoj pohod! No kaj te je
semkaj pripeljalo? — zaklical je vznemirjen Kolumb.

— Tri velike ladije prišle so izza morja. Tujec
je vdrl v tvojo hišo in vsi belci se plazijo okrog nje¬
govih nog.

— Jaz te ne razumem, Guakanahari. Se je li
zopet začela vstaja?

— Tvojega namestnika, — rekel je namesto od¬
govora glavar, — so zvezali v verige in odpeljali v
plavajočo hišo .. .

— O presveta Mati Božja! . . .

— Povej, kako se je to zgodilo ? — vprašal je
Dijego Mendec, ki je bil od začudenja ves zmešan.

— Guakanahari je vse povedal, — bil je lako¬
ničen odgovor.

— Gotovo je bil zopet punt, — zaklical je Men¬
dec. — Pojdiva takoj tjakaj, gospod Krištof.

To trenotje se je pred hišo zaslišalo neko peke-
tanje konj.. . Zaslišali so se glasovi.. .

— Tu je sel belca prišedšega izza morja! — je
pokazal Indijan z roko proti durim

In res so se duri kmalu odprle in vstopil je
dnevni sluga. — Sel s kraljevim naročilom želi videti
gospoda admirala! — poročil je.

— Naj pride notri, — ukazal je Krištof.

Sluga je pripeljal sla, ki se je uljudno priklonil.

— Prosim, ne zamerite, da vznemirjam gospoda
admirala tako pozno, — rekel je, a jaz imam naj-

261

ostrejši ukaz od kraljevega izrednega pooblaščenca
njiju veličanstev gospoda Bobadilje, ki je prišel v S.
Domingo dne 20. avgusta, izročiti gospodu admiralu
kraljevsko pismo in izporočiti poziv, takoj z menoj
iti v S. Domingo.

— Dajte pismo!

Kolumb je vzel kraljevo pismo, ogledal pečat in
ga pretrgal.

V pismu je bilo samo nekoliko vrst, ukaz, v
vsem pokoriti- se izrednemu pooblaščencu.

Ko je prečital kraljev ukaz, je admiral za jeden
trenotek zaprl oči in navzoči so videli, da se je nje¬
gov bled obraz pokril z mrzlim potom, a roke so se
mu tresle, da bi mu bilo kmalu padlo pismo na tla.
Vse truplo se mu je streslo od čeznaravnega prizade¬
vanja, da bi se premagal. Ko je Kolumb odprl oči, bil
je zopet gospodar svojim čuvstvom.

— Gospod Mendec!

— Kaj ukažete, gospod admiral?

— Preskrbite, kar je treba selu kraljevega po¬
oblaščenca.

— Kak odgovor naj dam gospodu Bobadilji? —
vprašal je sel spoštljivo se klanjajoč.

— Odgovor, vreden zvestega sluge njiju veli¬
čanstev, — odgovoril je trdo Kolumb, — ko se na¬
redi dan, odpravim se na pot v S. Domingo, da se
predstavim sodbi kraljevega pooblaščenca.

Sel je odšel.

— Ukažete li, gospod admiral, — vprašal je
Mendec, — da grem ljudem ukazat, pripravit se na pot.

— Ne trudite se, gospod, jaz pojdem brez sprem ■
Ijevaloev!

— Kako? Pomislite, gospod admiral, kaj je po¬
vedal glavar! Mari se hočete podvreči sodb, prvega
poslanega dvornega lizuna?! 1

— Kakšen človek je on, to meni nič mari ■ on
je pooblaščenec njiju veličanstev in to je dovelj.

— Ne, tisočkrat ne, — zaklical je jezni Mendec.
— Vi ne smete dopustiti, da vas tlačijo v blato! Su-

262

rova sila se zmaga samo s silo. Mi imamo vojaški
oddelek in premagamo tega ošabneža, ki hoče soditi
vas. Dokler jaz delujem z vami, tudi jamčim za
uspeh, gospod admiral!

In Dijego Mendec je hitel k durim.

— Ustavite se, Mendec! Niti koraka dalje! Za¬
klinjam se pri sv. Jakobu in Materi Božji, da ne rušim
pokorščine, ki sem jo dolžen njiju veličanstvoma, naj
sem še tako razžaljen vsled kršenja svojih pravic in
naj bodem tudi še bolje razžaljen! . . .

— Njiju veličanstvi sta zapeljani!. . .

— Nič ne dene! ... Kar je najvišji odmenil, to
moram s pokornostjo prenašati. . . Sedaj me pustite
samega!

Podal je roko Mendecu in glavarju. Kolumb ja
je mirno peljal do vrat koče, a jedva so se zaprle
duri, je admiral vzdihnil in onemogel zvalil se na
postelj, odposlanstvo Bobadiljevo ga je ponižalo v
dno duše...

Drugi dan je s prvimi žarki solnca admiral od¬
pravil se na pot, — sam brez spremljevalcev, — da
se predstavi sodbi pooblaščenca kralja in kraljice.
Kmalu je prišel v S. Domingo in prestopil prag svo¬
jega dvorca. Vsi, ki so ga srečali, so se bojazljivo iz¬
ognili prejšnjega podkralja Naposled je prišel v spre-
jemalno sobo. Soba je bila napolnjena z naselniki
vseh slojev. Pri Kolumbovem prihodu so se vsi po¬
rogljivo obrnili proti admiralu. Šepetanje, pomigavanje,
zadržani smeh — so takoj pokazali Kolumbu, da je
minula njegova slava; vzlic temu je on z vnanjo mir¬
nostjo šel k uradniku, ki je imel dnevno službo . . .

— Naznanite kraljevemu pooblaščencu, da sem
prišel, in da sem mu na zahtevanje na razpolago!

Uradnik je ravno hotel izpolniti to povelje, kar
se odpro vrata vsprejemne sobe in na pragu se je
pokazal tajnik gospoda Bobadilje. Z znamenjem je k
sebi poklical uradnika in mu tiho nekaj pošepetal na
uho. Ta je prestrašeno se opotekel...

263

— Sem li prav slišal? Mari?... — zaklical je.

— Vam je jasno ukazano! .. . Blagovolite ubo¬
gati!... — je ostro odgovoril tajnik, obrnil se in
odšel skozi duri.

Uradnik je jedno trenotje stal v neodločnosti ne
vedoč kaj bi storil; naposled je polglasno nekaj
ukazal slugi, in sam šel k admiralu sedečemu pri
oknu v sprejemni sobi.

— Gospod, gospod! ... — jel je klanjajoč se, —
oprostite ... meni je ukazano ... vkleniti vas v verige.

— V verige! — zaklicali so stoječi okrog ad¬
mirala.

Kolumb je molče stal in mirno čakal, kaj bode.
Kmalu so se odprla stranka vrata in prišlo je notri
nekaj biričev z verigami v rokah Za njim so se
gnetli radovedni služabniki. Nastal je težek molk.
Kakor so tudi vsi navzočniki sovražili človeka, ka¬
terega so imeli za glavnega prouzročitelja vseh svojih
bed in pomankanja, a vendar je slava, ki je obdajala
velicega mornarja, ki je odkril Novi svet, jih nehote
nagibala, da so ga spoštovali. Biriči, še celo ti, so obo¬
tavljali izpolniti povelje Bobadilje, nekaj iz spošto¬
vanja do Kolumba, nekaj pa iz premene njegove osode.

Nikdo se ni upal približati se mu.

Tedaj se je preril skozi tolpo jeden Kolumbovih
slug, — po poslu kuhar.

— No, gospoda, kaj se obotavljate? — zaklical
je porogljivo. Ukaz Bobadilje je vendar jasen in ob¬
vezen. Ta gospod ima oblast in mi se mu moramo
pokoriti. Saj smo tudi poprej ubogali gospoda Ko¬
lumba. Sedaj je pa druga pesen! Ko že mora nekdo
izpolniti Bobadiljev ukaz, ga izpolnim jaz!. . .

Prijel je verige, in šel k Kolumbu, pripravljen
vsak čas odskočiti, ko bi se ta branil.

Kolumb je mirno pustil približati se maloprid¬
nežu. Pobledel je, a stal je mirno, kakor bi imel do¬
biti kako odlikovanje.

Mrtva tišina je zavladala v sobi. Kuhar se je
nagnil in nadel Kolumbu verige na roke in noge. Ad-

264

miral je pa mirno stal kot kip, še le ko je sramotno
Bobadiljevo povelje se bilo izpolnilo, se je stresel po
vsem truplu.

Vsi navzoči so zbegani gledali drug drugega, naj¬
bolje zmešan je pa bil videti načelnik beričev.

— Oprostite, gospod admiral, — to je moja
dolžnost, — začel je.

— Ne tarnajte, — odgovoril je Kolumb z že¬
lezno samozavestjo. — Volja njiju veličanstva je
zame sveta!

Beriči so ga obstopili in po ukazu Bobadiljevem
odpeljali v ječo.

Jedva so se vrata zaprla za obsojencem in utih¬
nilo rožljanje verig, že je nastal glasen hrup po
dvorani.

— Presveta Devica! Morali bi ga bili vendar
poprej soditi!.. .

— Obsodili so ga, ne da bi bili slišali njegovo
opravičevanje, to je nečloveško .. .

— Ni mogoče, da bi bila taka volja njiju veli¬
čanstev! . . .

— Če je nepravilno ravnal, bil je prisiljen po
okoliščinah!. . .

— Gospod Bobadilja je tožnik in sodnik ob
jednem! . . .

— Držite jezik za zobmi — rekel je nekdo. —
Tu imajo stene ušesa in to kar se je zgodilo ž njim,
zgodi se lahko z nami danes ali jutri! Bodite pre¬
vidnejši !. . .

Opomin je vplival, a prikrita nezadovoljnost se
je jasno videla na obrazih vseh.

265

Šestindvajseto poglavje.

Poslednja odkritja.

Na ta način Bobadilja ni redno preiskoval Ko¬
lumbove zadeve, temveč postopal je ž njim kakor s
hudodelcem. Sicer se je potem z vso gorečnostjo po¬
prijel preiskavanja, in je pozval vse, ki so bodi za¬
radi česar koli, nezadovoljni ž njega postopanjem, naj
vlože svoje pritožbe. Kmalu se je proti Kolumbu se¬
stavila cela zatožnica.

V tem, ko se je vse to zgodilo, je njegov brat
Jernej ostal svoboden, kar je jako vznemirjalo Boba-
diljo, tem bolje, ker je ta bil na čelu mnogoštevilnega
vojaškega oddelka. Bobadilja je dosti slišal o odločnem
značaju Jernejevim, in zdelo se mu je, da poslednji
utegne s silo osvoboditi svojega brata in postaviti ga
zopet v darovane mu pravice. Zato je Bobadilja za¬
hteval od Kolumba, naj ukaže bratu odložiti orožje
in povrniti se v S. Domingo. Kolumb se je pokoril.
Jernej je prišel na poziv svojega brata, da so ga za¬
prli, kakor njega.

Ko je nabral dosti pritožb proti admiralu, in nje¬
govemu bratu, je Bobadilja izročil jetnika plemeni¬
tašu Alonzu Viljehu, sorodniku škofa Fonseke, da je
odpelje v Španijo, in ju izroči škofu. Bobadilja je
mislil, da bode poslednji kot nadzorovatelj nad indij¬
skimi zadevami in oseben sovražnik Kolumbov po¬
spešil obtožbo proti admiralu.

Viljeho in kapitan ladije, ki je bila odmenjena
za odpeljavo Kolumba, sta postopala z velikim mor¬
narjem z največjim spoštovanjem in sočutjem. Jedva
je ladija odšla iz pristanišča, sta oba odšla v kujuto
h Kolumbu.

— Gospod admiral, — začel je Viljeho — vaša
osoda me žali do dna srca. Dovolite, da vam sna¬
meva te sramotne verige.

266

— Da, gospod admiral, — pristavil je kapitan
Andrej Martini, — vaši okovi kriče v nebo. Proč ž
njimi, proč! ...

Pokleknil je, da mu sname verige, a Kolumb se
je ponosno umaknil.

— Oprostite, gospoda, — zaklical je ponosno,
— da se ne morem okoristiti z dobroto vašo. Njiju
veličanstvi sta mi predpisali, da se moram pokoriti
Bobadilji. On mi je v imenu njiju veličanstev nadel
te verige in jaz jih ne snamem, dokler kralj in kra¬
ljica ne ukažeta sneti jih Potem je pa hranim, kot
spomin na ljudsko nagrado, za moje zasluge, in kadar
me Bog pokliče k sebi, se te verige polože v moj grob.

— Toda vi ste na širnem morju, gospod ad¬
miral, — prepričeval ga je kapitan. — Na moji la-
diji sem jaz sam gospodar in ne poznam nobenega
Bobadilje! ...

— Da, vi ste gospodar svoje ladije, a ne moje
osebe. Za to pustite na meni te verige ... Zame niso
težke po tem, kar sem že prestal. . . Sramota ne leži
na meni, temveč na Španiji, ki me je z verigami na¬
gradila za moja odkritja . . .

Tako je Kolumb izvršil vse svoje potovanje v
verigah . . .

Koncem novembra je ladija srečno prišla v
Kadiks.

Poročilo o nedostojnem ravnanju s Kolumbom
je vzbudilo občno nezadovoljnost. Ker je kapitan
Andrej Martini za časa izročil pismo prinčevi dojki,
ki je imela velik vpliv pri kraljici, je kraljeva dvojica
izvedela vse, kako se je odstranil podkralj, predno je
dobila sovražno poročilo Bobadiljevo, ne le blago srce
kraljičino se je vjezilo proti Bobadiliji; temveč tudi
vedno nezaupljivi kralj Ferdinand se je raztogotil, ko
je slišal, kako je nedostojno ravnal s Kolumbom kra¬
ljevi pooblaščenec.

— O, Ferdinand, — zaklicala je kraljica s sol¬
zami, — je li bilo mogoče to dopustiti? Pogumen
mornar v verigah! Sramotno ravnanje, ki se je zgo-

267

dilo v najinem imenu, ostane kot neizbrisljiv madež
na naju!

— Da, Izabela, — odgovoril je kralj, — slabe
svetnike imava.

— Treba je hitro poslati v Kadiks hitrega sla,
da osvobodi admirala in njegovega brata, — zakli¬
cala je kraljica.

Hitro je šla k pismenemu stolu, napisala nekaj
vrstic na papir in jih podala kralju, ki je nemiren
hodil gori in doli.

— Tukaj, Ferdinand, — zaklicala je,— je mala
pomoč nesrečnemu človeku, ki je daroval Španiji Novi
Svet, in ki sedaj trpi v verigah. Teh 2000 cekinov
mu bode jako prav, da pride na naš dvor, kakor se
spodobi Hitro, Ferdinand! Hitro je treba oprati madež,
s katerim je onečeščeno naše ime in ki leži kot kamen
meni na srcu!

Ko je prišel v Kadiks, je kraljevi sel takoj od¬
redil, da se izsvobodi Kolumb in njegov brat. Hkrati
je izrekel admiralu v imenu kraljeve dvojice globoko
sožalje, da se je ž njim tako sramotno in razžaljivo
postopalo in povabil ga, naj takoj pride k dvoru.

Nekoliko se okrepčavši in pomirivši je Kolumb
z novim upanjem odšel v Granado in se je tukaj dne
17. decembra predstavil kraljevima veličanstvoma.
Kakšna razlika je bila mej njegovim prihodom v
aprilu 1493. leta in sedanjim. Tedaj je bil prišel kot
človek v polnem cvetu let, ponosen na svoja od¬
kritja, pozdravljen s klici veselja in naudušenja, a
sedaj pa pride ravno ta mož kot onemogel starec,
bled, onemogel vsled sramote, ki ga je bila zadela.

Kraljico je pretresla ta premena na Kolumbu;
solze so jej stopile v oči, ko se je pod prestolom pri¬
klonil mož, ki je Španiji odkril Novi Svet, a je sedaj
bil tako ponižan in razžaljen.

Kolumb tudi ni mogel spregovoriti niti besede
od vznemirjenosti, ki se ga je polastila. Naposled se
je premagal. Spoznanje nedolžnosti ga je naudušilo in

268

ovrgel je korak za korakom vse obdolžitve Bobadilje
in drugih svojih -nasprotnikov.

— Vi ste mnogo pretrpeli, — rekla je vznemir¬
jeno kraljica, ko je admiral končal svoj zagovor, —
sedaj si hočemo prizadevati, da poravnamo vse, kar
se je vam hudega zgodilo

— Mi smo popolnoma prepričani o vaši popolni
nedolžnosti — pristavil je kralj, — in morem le še
jedenkrat izreči, da obžalujem vse, kar se je zgodilo.
Bobadilja se je pokazal popolnoma nesposobnega iz¬
vršiti nalog, ki se mu je izročil. On je zlorabil svojo
oblast tako, da zasluži kazen. Takoj ga odpokličemo
iz Indije in ga pokličemo na strogi odgovor. O go¬
spod, bodite preverjeni o naši nespremenljivi naklo¬
njenosti . ..

Na ta način sta kralj in kraljica se laskala Ko¬
lumbu, a ko je prišlo do tega, da bi mu vrnili vse
prejšnje predpravice, se je pokazalo, da kralj ni za
to; pri tem so se dogodile stvari, vsled katerih se je
kralj pomišljal, ki bi povrnil Kolumbu naslov pod¬
kralja. Stvar je bila ta, da so nekateri podjetni mor¬
narji kakor Obieda, Pinson in Vespuči nadaljevali Ko¬
lumbova odkritja in dognali, da Pariški bregovi pri¬
padajo novi celini. Na podlagi dogovora je Kolumb
zahteval naslov podkralja, tudi teh novih zemelj, a
to bi bilo utegnilo pripeljati do prepirov.

Vsled tacih pomislekov so Kolumba z različnimi
pretvezami zadržavali pri dvoru, in kmalu so mu
dali razumeti, da je bolje, da za Hajiti sprva imenu¬
jejo druzega guvernerja, ker so njemu naseljenci so¬
vražni. Novi guverner bode na otoku napravil trajni
red in kadar se to zgodi, postavili bodo Kolumba v
vse njegove pravice. Naj je Kolumb še tako ugovarjal
takemu rušenju danih mu predpravic, vendar je bil
imenovan namesto Bobadilje gospod Nikolaj Ovando,
kateri je dne 13. aprila 1502 leta prišel v S. Domingo
kot guverner. Bobadilja in Rodjan bila sta obsojena
v pregnanstvo. Če tudi se proti prvemu ni zahtevalo
sodnje preganjanje, vendar je v vladnih očeh bil zgubil

269

Vsako spoštovanj?; ftodjana in njegove privržence so
pa bili prijeli in jih na jedni in isti ladiji z Bobadiljo
poslali na Špansko. Kolumbu pripadajoče imetje in
dohodki, ki so mu šli kot podkralju, so se odvzeli
Bobadilji in se posebni ladiji odposlali na Špansko,
da se vrnejo admiralu.

V tem pa je Kolumb, obsojen v nedelavnost,
se dolgočasil. Skoro jedina zabava sta mu bila si¬
nova Dijego in Ferdinand ter Beatrisa. Ko je po¬
slednja umrla, je admirala zopet vleklo na morje,
ki mu je vse življenje bilo tako ljubo. Jako so ga k
temu spodbujala odkritja Portugalcev. Baško de Gamo
se je bil ravno kar povrnil iz Indije in seboj pripeljal
bogat plen. Pozornost trgovskih narodov se je obra¬
čala na pravo Indijo, za Kolumbove iznajdbe se ni
nikdo zmenil. V tem, ko so samo španske ladije vo¬
zile mej Novim in Starim svetom so italijanske in
nemške trgovske družbe dejanski trgovale z azijskim
vzhodom.

Sedaj je sklenil Kolumb podjeti novo potovanje
— in ne več po dvomljivem, temveč po trdno do¬
ločenem načrtu. Zbral je poročila o portugalskih od¬
kritjih in imajoč Kubo in Pariji za skrajni točki
vzhodnega azijskega brega, sklenil je priti v Indijo
vozeč mej Kubo in Parijo.

Morski tok, katerega je odkril na prejšnjih eks¬
pedicijah, je tekel po Kolumbovih mislih v kak dotlej
neznan zaliv, za katerim se nahaja Indijsko morje,
na „oni strani Ganga“, kakor so rekali v starih časih.

Uspehi Portugalcev so kralja nagibali, da je bil
naklonjen načrtom Kolumbovim, kajti : če bi se opra¬
vičila Kolumbova domnevanja, bila bi najkrajša pot v
Indijo v rokah Špancev Bogastva, ki se sedaj sprav¬
ljajo na Portugalsko, prešla bi potem skozi španske
roke. Kralj je obetal, da da Kolumbu vse prejšnje na¬
slove in ugodnosti; če se posreči podjetje, ne bode
štedil z nagradami njemu, njegovim otrokom in nje¬
govemu bratu.

270

Pa Kolumb se ni dal preslepiti s praznimi ob¬
ljubami, poleg tega mu pa štiri nesrečne ladijce, ka¬
tere so mu dali na razpolago za preiskovanje neznanih
bregov, niso mogle vzbujati zaupanja v bodočnost,
zato je sklenil za časa storiti, kar je treba.

Zvečer dne 8 maja 1502. leta je prišel Kolumb
v Kadiks, da ondu nastopi svoje četrto potovanje, a
zjutraj drugi dan je nakrat k sebi poklical svojega
staršega sina Dijega.

— Sin moj, — rekel mu je močno vznemirjen,
— nezapopadljiva so pota božja, vsi smo umrjoči,
zato je naša dolžnost, da smo vedno pripravljeni sto¬
piti pred Gospoda. Zato sem poklical tebe, da se
resno pogovorimo o bodočnosti, morda poslednji pot.

— Mari jaz ne pojdem s teboj oče, — vprašal
je Dijego začuden.

— Ne, — odgovoril je trdno admiral. — Vzamem
sabo le strijca Jerneja, brez katerega ne morem biti,
a ti pa ostaneš z Moniko na Španskem.

— A Ferdinand?

— Ferdinand mogel bi ostati pri tebi, kajti on
ima še samo 13 let; toda jaz ga hočem vzeti sabo,
da bodem imel pri sebi vsaj jednega svojih sinov.

— Oče, vzemi mene rajši seboj, — Ferdinand
ložje ostane tukaj pri patru Gašparju Gorričiu, tvojem
zvestem prijatelju in svetovalcu.

— Ne, sin moj, to ne gre. Ti si predstavatelj
mojega rodu in ostati moraš tukaj na straži mojih
pravic. Nezaupnost kraljeva mi vzbuja silno bojazen,
da mi ne izpolni svojih obljub, za to sem za časa
storil, kar je treba.

Od vseh važnejših listin, varujočih bodočnost
našega rodu, dal sem napraviti prepise, in je izročil
genueški banki, da je hrani. Ko bi Španija hotela
rušiti moje pravice, tedaj se potegne zanje moje
rojstno mesto — Genua. Mej temi listinami je pismo
kraljevo z dne 14. marca 1502. leta, s katerim znova
potrjuje darovane mi pravice in privilegije. Tako imaš

271

V svojih rokah vsa sredstva, da varuješ naše pravice.
Obljubiš li to meni?

— Kakor gotovo je Bog svet in Mati Božja, pri¬
zadeval si bodem z vsemi silami, da dosežem smoter,
katerega si si ti postavil, — odgovoril je ginjeni Di-
jego s solzami v očeh.

— Bodi nam milostljiv Bog in vsi svetniki!...
Oče in sin sta se goreče poljubila.

Ravno ta dan je še Kolumb odšel iz Kadiksa in
čez 19 dnij je že bil za morjem. Z namenom, da za
meni jedno svojih ladij z boljšo, je Kolumb dne 29. junija
prišel na S. Domingo, kjer se je baš tedaj pripravljalo
brodovje, ki je imelo Bobadiljo in Rodjana odpeljati
v Španijo, — a dobil je od Ovanda ukaz, da ne sme
stopiti na breg, more samo oddati pisma, ki jih je
pripeljal iz Španije seboj. Tako je bil Kolumb izgnan
z otoka, katerega je odkril z nevarnostjo za lastno
življenje.

Admiral je prenesel tudi to razžaljenje, ki je
bilo zanj tem hujše, ker se je nadejal, da dobi zopet
veljavo in dobro ime v naselbini, ako tja pride na čelu
novega brodovja. Vzlic temu je Kolumb dal Ovandu
dober svet. Opazujoč položaj Jupiterja in lune, Mer¬
kurja in solnca je Kolumb bil prišel do zaključka, da
bode velik vihar. Če tudi je njemu bilo zabranjeno
iti v pristanišče, ki je ob viharju bilo odprto tudi za
tuje ladije, vendar je smatral za svojo dolžnost, opo¬
zoriti guvernerja, naj pred jednim tednom ne od¬
pravlja brodovja. Temu opominu so se smejali, kajti
vreme je bilo najlepše, in vlekel je ugoden veter proti
Španski. Ovando je ukazal odpluti...

Vremenska opazovanja Kolumbova so se poka¬
zala popolnoma zanesljiva. Jedva je naloženo brodovje
prišlo v odprto morje, že je nastal grozen vihar, ki
je raznesel ladije, kakor trske. Okolo 20 ladij z mno¬
gimi potniki — mej njim Bobadilja in Rodjan — z
zlatom v vrednosti kacih 10 milijonov se je potopilo.
Le nemnoge ladije so se v kaj žalostnem stanju vr¬
nile na S Domingo. Samo jedna ladija, skoro naj-

272

slabša, na kateri je bilo najoženo Kolumbovo imetje,
je mogla odpluti dalje na Špansko in s tem je bila
dokazana nedolžnost Kolumbova od zgoraj.

Prestanši vihar v nekem zaprtem zalivu, je Ko¬
lumb 14. julija odplul od Hajitija, pustivši Kubo in Ja¬
majko na strani na zapad in je odkril otok Guanajo,
ki leži ob honduraškem zalivu. Admiral ga je ime¬
noval Smrekov otok, ker so na njem se nahajali lepi
smrekovi gozdi in začel je trgovino z jukatanskimi
prebivalci, katerih izdelki so imeli pečat višje kul¬
ture, kakor vsi dosedaj v Novem svetu. Tu je tudi
izvedel za deželo, ležečo na zapadu. Imenovali so jo
Maja (Jukatan). Ko bi bil admiral se ravnal po tem,
kar so mu povedali domačini, gotovo bi bil prišel v
Mehiko. Toda Kolumb je uporno ostal v svoji zmoti,
da se nahaja hlizu Bengalskega zaliva. Premenil je
smer svoji vožnji in obrnil se proti vzhodu omejivši
se tako s preiskovanjem Karajibskega morja. Nepre¬
stani nasprotni vetrovi in viharji so Kolumbu ovirali
pot in ne samo jedenkrat je bil v največji nevarnosti.
Potem se ga je pa še lotila mrzlica, a admiral je
vzlic temu sam vodil svoje ladije. Naposled je brodovje
dne 12. septembra prišlo do vzhodnega konca Hon¬
durasa. Iz hvaležnosti za rešitev iz nevarnosti, ga je
imenoval Gracias Deo (hvala Bogu) — katero ime se
je ohranilo dosedaj.

Od tod je Kolumb odšel proti jugozapadu ob
bregu in je prišel do onega dela Srednje Amerike, ki
se sedaj imenuje Moskitos. Tu je nasproti čudni sku¬
pini otokov, katero je imenoval Huerta (vrt), opazil
veliko indijansko vas, ki se je razprostirala ob ustju
reke. Ker so mornarji bili jako utrujeni in je bilo
treba tudi ladije popraviti, je Kolumb, se zasidral
blizu sedanjega mesta Greytoona. Po poročilih, katere
je nabral Jernej ob obrežju, je zlatonosna dežela ležala
proti jugozapadu, zato je Kolumb jo obrnil nato stran
in prišel je kmalu do zaliva Čitiki, imajočega mnogo
otokov. Indijani imenovali so to deželo Kerabaro ali
Karaboro, zlatonosni breg na oni strani Čirikija se je

Ž7S
imenoval Veraguo. Kolumb je mislil, da se nahaja na
južnem koncu indokitajskega polotoka, kjer se po
trditvi Ptolomejevi nahaja zaliv Katigara. V tem
trdnem prepričnju je Kolumb šel dalje, ne da bi bil
dobro preiskal deželo Veraguo. Strašni vihar ga je
vendar zagnal v zaliv, katerega je imenoval Puerto
Bello, zaradi njenega lepega pristanišča.

Vedno dalje in dalje je vleklo Kolumba doli
ob bregu celine. Celo nedvomljivi znaki zlata na
bregu ga niso mogli ustaviti. Iskal je preliva, ki pelje
v Portugalsko Indijo, katerega odkriti je bila njegova
jedina želja. Toda neuspeh za neuspehom je zadeval
njegovo podjetje. Viharji so sledili drug za drugim in
črvive ladije njegove so se jedva držale na površju.
Blizu Panamske ožine moral se je Kolumb vrniti.
Po obupni borbi z vetrom in valovi je zopet prišel v
Veraguo, kjer je sklenil napraviti naselbino, kajti ne¬
izčrpna množina zlate rude v zemlji je presegala naj¬
smelejša pričakovanja lakomnega španskega dvora.
Ob reki Belen so sklenili napraviti bivališče in Jernej
je sklenil ostati v koloniji z jedno ladijo, admiral pa
odpotuje na Špansko in se vrne z novim podkrep¬
ljenem. Toda zarota sosednih indijanskih glavarjev,
vsled katere je bilo mnogo Špancev pobitih, je   prisi¬
lilo Jerneja, da je iskal zavetja na admiralovih la-
dijah, ki so še vedno krožile okrog Verague. Ker la-
dija, ki je bila ostala v naselbini, ni bila več za
vožnjo po morju, so jo prepustili svoji osodi.

Povrniti se na Špansko na treh ostarelih ladijah
ni bilo mogoče, kajti črvi so je bili močno razjeli ob-
straneh in na dnu. Zato se je Kolumb zopet odpravil
v Hajiti. Strašen vihar, pri katerem se je jedna ladija
potopila, obe ostali pa poškodovali, je Kolumba pri¬
silil, da se je obrnil proti Jamajki. V ladiji je začela
grozno voda teči in vodo so jedva mogli sproti za¬
jemati in izlivati na vse mogoče načine. Pri tacih
razmerah je Kolumb zahvalil Boga, ki je dne 25. ju¬
nija 1503. leta prišel do Jamajke v pristanišče Sante
Gloria, sedanji Kolumbov zaliv. Jedva so nehali od-

274

pravljati vodo, že sta ladiji se potopili prav do krova.
Mornarji so se skrili v vrhnjih kajutah, mnogi so po¬
tonili. Kolumb je bil na polomljenih ladijah prav pred
otokom, odrezan od vsake pomoči in Izročen na mi¬
lost Indijanov.

Na popravo ladij niti misliti ni bilo. Služiti so
jim mogle le še za barikadi, ako pride do boja z div¬
jaki, a Kolumb je rajši ostal s svojim moštvom na
polomljenih ladijah, nego bi šel na negostoljubni breg.
K sreči so se jamajski Indijani pokazali prijazne.
Špancem so pripeljali živeža za zameno za razne
stvari. Toda vzlic temu je bil položaj Špancev obupen.
Kolumb je bil pripravljen umreti, ako slučajno ne
pride mimo kaka španska ladija in jih ne reši.

Tedaj je Dijego Mendec sklenil svoje življenje
postaviti v nevarnost, da reši spoštovanega admirala
in njegove tovariše.

— Gospod admiral, — rekel je nekoč Kolumbu.
— Vsi smo smrtniki. Ako kaj odločnega ne storimo,
tako smo vsi gotovi pogina. Pripravljen sem se žrtvo¬
vati za vas, poskusil bodem z indijanskim čolnom
priti na otok Hajiti in bodem ondu zahteval od
Ovanda pomoč za vas in vaše ljudi.

— In jaz pojdem z vami, — pristavil je Genučan
Fijesko. — Nikdo ne sme reči, da se je rojak admi¬
ralov bal zanj zastaviti življenje in je to prepustil
Špancu.

Kolumb je krepko objel oba hrabreča in je
mogel samo reči s tresočim glasom:

— Pojdita, z Bogom! . . .

Mendec in Fijesko sta se hitro pripravila K in¬
dijskemu čolnu so naredili krmilo, napravili lesen krov
v varstvo pred valovi, postavili nanj jarbolo in na
njem razprostrli Jadra K dvema hrabrecema se je
pridružilo še 12 Špancev, in nekaj Indijanov in odšli
so preskrbljeni s pismi na Ovanda in spremljevani
z blagoslovom ostalih

Predrzno podjetje se je posrečilo. Hrabreči so
brez posebnih dogodkov prišli do nosa San Miguel na Ispa-

275

njoli, potem so pa ob obrežju prišli v S. Domingo'
Ovando jih je prijazno vsprejel, a jim ni verjel, temveč
je le mislil, da ga hoče Kolumb preslepiti in potem
zasesti njegovo mesto.

Minoli so tedni in meseci, predno se je guverner
odločil na Mendečeve nujne prošnje, da pošlje na Ja¬
majko ladijo pod poveljstvom Dijega de Eskobara.
Poslednji se je prepričal o kritičnem položaju Kolum¬
bovem, a namesto pomoči, je odšel nazaj na Hajiti
obetajoč, da pošlje večjo ladijo. Kolumb je bil zopet
prepuščen osodi na milost. Mornarji so se jezili in
preklinjali so uro, v kateri so izročili svojo osodo ne¬
premišljeno hrabremu admiralu, katerega vedno pre¬
ganja osoda. Brata Frančišek in Dijego Porras sta ne¬
tila nezadovoljnost mej mornarji. Popustila sta admi¬
rala, izvabila seboj 48 mož in jeli so ropati po otoku.
Indijani so se skrili v gozde in opustošili svoja polja,
da tako z gladom pomore bele barbare. Kolumb je
skoro umiral od glada, ko so mu Indijani prenehali
donašati živež.

Samo velika zvezdoznanska izvedenost mu je
pomagala iz tega strašnega položaja. Kolumb je dobro
vedel, da bode dne 29. februvarija lunini mrak in
sklenil je to izkoristiti. Povabil je k sebi indijanske
veljake. Ko so prišli, je Kolumb šel k njim, in nekaj
mahajoč in roteč se, povedal jim po tolmaču, da se
jim skrije nebeško oko, ako mu ne prineso živeža.
Sprva so se mu smejali, a ko so videli lunin mrak,
drli h Kolumbu s kričanjem in nesoč mu živeža, ter
prosili so ga, naj potolaži Velikega Duha. Tako je
bila odvrnjena nevarnost umreti od glada, a pretila
je druga. Brata Porras sta se zaman trudila, da bi
v indijanskih čolnih prišla na Hajiti, sklenila sta za¬
torej napasti admirala in njegove spremljevalce . . .
Prišlo je do krvavega boja dne 19. maja 1504. leta.
Mnogi so bili ubiti, Ferdinand Porras pa vjet. Zma¬
gane! so prosili pomiloščenja, ki se je jim tudi dalo.

Koncem junija je naposled prišel Dijego Mendec
na ladiji, katero je oskrbel z nenavadnim trudom za

276

Kolumbove denarje. Dne 13. avgusta so nesrečneži
prišli na S. Domingo. Četudi je Ovando skazoval ve¬
liko spoštovanje pred admiralom, vendar ni mogel se
izdržati, da ne bi pokazal mu s tem svoje oblasti, da
je ukazal sneti železje vklenenemu puntarju Porrasu.

——

Konec.

V septembru 1504. leta je Kolumb jo odrinil v
Španijo za zmiraj zapustivši Novi Svet. Potovanje je
bilo dolgo in viharno, še le dne 7. novembra se je iz¬
krcal v Kadiksu. Globoko užaljen vsled zgube vseh
štirih ladij svojega brodovja, razžaljen in varan v
svojih nadah je opešal na duhu in telesu. Njegove
zasluge so bile pozabljene in njegov prihod ni vzbujal
narodnega veselja. Samo nekateri prijatelji so se ga
spomnili, a s smrtjo kraljice Izabele dne 26. novembra
1504. leta je zgubil poslednjo podporo.

Na Kolumbove prošnje, naj bi mu povrnili nje¬
gove pravice, je kralj odgovarjal s praznimi opravi¬
čevanji in ničvrednimi pretvezami. V maju 1505. leta
je Kolumb sam odšel v Segovijo, da osebno prosi
kralja. Poslednji je stvar izročil v razsodbo sodišču.
Po dolgih zadržkih so Kolumbu predložili, naj pre¬
meni svoj podkraljevski naslov za kak drugi in po¬
sestva v Kastiliji. Kolumb je nevoljen odklonil to po¬
nudbo kot rušenje kraljeve besede.

— Rajše umrjem v potrebi in pomanjkanju, ■—
zaklical je, — nego bi vzel svojim potomcem slavo
svojega trudapolnega življenja !. ..

Bridki neuspehi in pa rušenje kraljeve besede
so naposled izpodkopali zdravje velicemu mornarju.
Udajal se je bridkim premišljevanjem, in vedno je
iskal izrekov prorokov, obračujoč je na svoje osode.
In sedaj je zablestel za Kolumba poslednji žarek
upanja, ko sta nova španjska vladarja Filip in Ivana

277

dne 28. oktobra 1506 leta prišla iz Flandrije. Pri ple¬
meniti hčeri svoje pokroviteljice kraljice Izabele, na¬
dejal se je Kolumb najti ono podporo, kakor jo je
pri materi njeni. Toda poprej, nego so prijazne ob¬
ljube novih vladarjev prišle do Kolumbovih ušes, je
umrl na v Vnebohoda dan, dne 21. maja 1506. v
Valjadolidu v starosti sedemdesetih let. Poslednje nje¬
gove besede so bile: „V tvojo roko izročam svojo
dušo, Gospod!"

Kakor v svojem življenju Kolumb ni imel miru,
tako ga je našel po smrti še le čez stoletja. Leta
1513. so se ostanki njegovi prepeljali iz Valjadolid-
skega frančiškanskega samostana v Seviljo v samo¬
stan Santa Marija de las Kuevas. Njegov grob ima
tukaj sledeči napis: „A Castilla y a Leon Nuevo
Mondo dio Colon, katero se nahaja na njegovem pod-
kraljevskem grbu. Mej 1540. in 1559. letom so se pre¬
nesli njegovi posvetni ostanki po želji, katere je on
večkrat izrazil v življenju na Hajiti, in so se položili
v veliki cerkvi v S. Domingu, kjer so se pokopali
tudi sin njegov Dijego, njegov brat Jernej in njegovi
unuki. Ko je 1795. leta S. Domingo prešel v roke
Francozom, se je zdelo Špancem neumestno, z nji¬
hovimi pojmi o časti, če bi pustili tujcem prah člo¬
veka, ki je skazal Španiji tolike zasluge. Admiral
Gabrijel de Artizab je ukazal preiskati cerkveno
rakvo in Kolumbov prah prepeljali so na ladiji v Ha¬
vano, kjer so ga slovesno položili k počitku dne
19. januvarija 1796. leta.

Zgodovinski dogodek o prevozu Kolumbovih
ostankov iz Havane na Kubo se je pa 1877. leta
vendar ovrgel. To leto našli so pri predelavi cerkve
v S. Domingu pred glavnim oltarjem malo svinčeno
tružico Ludovika Kolumba, tretjega admirala in unuka
velicega mornarja.

Po daljšem preiskavanju našli so rakvo, katera
je bila le malo večja svinčena tružica, sicer pa prav
podobna. Vnanji napis najdene tružice je glavnega
duhovnika te cerkve, italijanskega konzula in nekaj

278

drugih oseb pripravil na misel, da so res našli ostanke
velikega mornarja Vlada, kateri se je stvar sporočila,
je takoj vse storila, da se prepreči vsaka zloraba.
Tružica se je vzdignila iz rakve vpričo duhovščine,
oblastev in zastopnikov tujih držav: Španije, Fran¬
cije, Italije, Anglije, Nemčije i. dr., potem je pa škof
Raguel Konhio, glasno prečital napis na tružici.

Na vnanji strani pokrova je bilo D. de la A. P.—r.
A—te (Descrubidor de la America, Primer Almirante),
na levi strani je bil ležeč o (Christobal), na prednji
končnici se je nahajal stoječ C (Colon), na levi stra¬
nici je bil ležeči (Almirante). Zadnja končnica in
dno tružice bila sta brez vsakega napisa. Tružica je
bila 42 centimetrov dolga, 20 1 / 2  centimetrov široko
in 21 centimetrov globoka. Zaporov ni bilo nikakih.
Na notranji strani pokrova so bile besede z gotiškimi
črkami: Illustre i Esc’arecide Varon Don Christobal
Co’on.

Ta nadpis je razgnal vse dvome navzočnikov.
Naudušeni klici in grmenje topov so naznanjali od¬
kritje ostankov velikega admirala. Takoj se je sestavil
akt, katerega so podpisali predstavitelji vlastij in kon¬
zuli Italije, Francije, Portugalske, Anglije, Španije in
Nemčije. Obsegal je inventar tega, kar je ostalo od
človeka, katerem gre čast, da je odkril Ameriko. Kos
čeljusti in črepinje, plast prahu na dnu tružice in
puškina kroglja, — vse to je napolnjevalo jedva pe¬
tino tružice.

Če tudi nadpis na najdeni tružici ne dopušča
nobenega dvoma, da so našli v resnici ostanke Ko¬
lumbove, vendar bi bilo zanimivo vedeti, čegave
ostanke so 1796. leta tako slovesno prenesli v Ha¬
vano na Kubi? Dosedaj se moramo zadovoljevati s
hipotezami in čakati daljšega preiskavanja tega vpra¬
šanja. Španska vlada je ugovarjala pristnosti najdenih
ostankov, sklicujoč se na grob svojega admirala v
Havani. Učeni svet se je razdelil v dva taborja. Neka-
terniki trdijo, da so v S. Domingu našli prave ostanke
Kolumbove, drugi pa mislijo, da so našli le ostanke

279

kacega njegovega sorodnika. Leta 1891. je znani po¬
tovalen po Ameriki Rudolf Kronau se lotil v cerkvi
S. Domingu preiskavati vpričo cerkvenega sveta in
vladnih zastopnikov najdene ostanke, ko se je ogle¬
dali, so se vsi preiskovalci prepričali, da pripadajo
velikemu pijonerju Novega Sveta. Vzl ; c tem pa vpra¬
šanje ni končno rešeno, dokler se jednako nepri¬
stranski ne preiščejo ostanki, ki so se prepeljali v
Havano.

Že pri življenju je Kolumba žalilo, da so se
imena, katere je dal on raznim krajem in katera so
izražala njegovo versko prepričanje, se svojevoljno
menjala. Kako bi ga bilo užalostilo še dejanje, da
Novi Svet, katerega je on odkril, ne nosi njegovega
imena, temveč ime njegovega rojaka Ameriga Vespučija.

Leta 1495. je španska vlada dala dovoljenje pod¬
jetnim pogumnežem, da se podajo na nova odkritja.
Mej drugim se je tega dovoljenja poslužil vitez Alonz
de Obieda, kateri se je bil izkazal s tem, da je bil
vjel glavarja Kaonaba na drugem Kolumbovem poto¬
vanju; sklenil je opraviti ekspedicijo, za daljše pre-
iskavanje brega Parija.

Sin javnega pisarja Vespuči se je rodil v Flo-
renciji dne 9. marca 1453 leta. Stopil je 1491. leta
y službo italijanske trgovske hiše, ki se je nahajala v
Španiji od 1486. leta, katera je preskrbovala oprav¬
ljanje ladij za ekspedicije v Indijo in 1499. leta se
je pridružil Obiedovi ekspediciji. Malo brodovje po¬
slednjega je odšlo iz Kadiksa in se držalo tiste smeri,
katere se je držal Kolumb na tretjem potovanju
svojem. Sledeč po sledovih Kolumbovih je brodovje
odkrilo zaliv, ki je tako spominjal na Benedke s svo¬
jimi na bambusovih kolih zidanimi kočami, da so mu
dali ime »Male Benedke 11  ali „Venepueli“. Dalje je to
bordovje obiskalo otok Guaira, potem se pa odpra¬
vilo na Hajiti in od tod na Bahamske otoke.

Drugo leto je Vespuči, ki je bil že v portugalski
službi, podvzel novo potovanje v južno Ameriko. V
avgustu ja prišel k nosu Sv. Roka, potem je pa prišel

280

do nosu sv Avguština in še pri tena prepričal, da fte
pripada kakemu otoku, temveč veliki celini Uspeh te
ekspedicije je bil nenavaden, in poročila o njej so se
hitro razširila, ker je Vespuči znal s svojimi pismi
in poročili o potovanju pridobiti zanimanje vseh.
Vsled tega je slava Vespučijeva zatemnila slavo Ko¬
lumbovo. V tem, ko je poslednji čutil, da se njegovo
ime pozablja, je Vespuči imel čast 1507. 1. izvedeti,
da se bodo po njem imenovale novo odkrite dežele.

Ime Amerika je neki izumel Alzačan Martin
Valcmiler iz Frajburga. V uvodu svojega svetopisa iz¬
danega 1507. leta označuje Evropo, Azijo in Afriko,
potem pa pravi, da je Amerigo Vespuči odkril četrti
del sveta, katerega bi kazalo imenovati Ameriko. Ta
predlog je ugajal, a vendar se je še le v 17. stoletju
to ime prav udomačilo.

Po smrti Kolumbovi je njegov sin Dijego napo¬
vedal svoje pravice. Ni se bal borbe s samim kraljem,
in začel je proti njemu pravdo pri sodišču, ki se je
sestavilo, za razsojevanje vseh zapadnoindijskih stvarij.
Nepristransko sodišče je razsodilo: »Dijego Kolumb
mora dobiti vse pravice, katere so se obetale očetu
njegovemu". S to razsodbo povzdignen mej španske
velikaše, se je poročil z nečakinjo vojvode Albe.
Roditelji se niso upirali temu zakonu in so toliko
uplivali na kralja, da je izpolnil razsodbo sodišča in
zadovoljil Dijega. Ovanda so odpoklicali in Dijego Ko¬
lumb je odplul na Hajiti, zmagavši nad krivico. Pri¬
družila sta se mu oba strijca Dijego in Jernej, brat
Ferdinand in mnogo naselnikov iz boljših španskih
rodbin. Dijego je na Hajitiju živel v sijaju, primernem
zaslugam svojega očeta.

Ferdinand, sin Kolumba in Beatrise, je dobil
dobro izobraženje in je postal duhovnik, ter je po¬
pisal življenje svojega očeta.

Jernej Kolumb in njegova zvesta Monika dobila
sta v posest 1511. leta otok Mono mej Hajitijem in
Portorikom in sta tukaj srečno živela z otroki. Toda
njiju sreča ni bila dolga, kajti on je umrl 12. avgusta

281

1514. leta. Kmalu za njim je umrl brat njegov Di-
jego poveljnik trdnjave Izabele.

Tretji podkralj indijski Ludovik sin Dijegov je
premenil svoj podkraljevski naslov v naslov vojvode
Veragua, markiza Jamajskega, admirala Indije z let¬
nimi dohodki 1000 dublonov. Umrl je 1572. leta. Za
njim je sledil sin njegovega brata Krištofa Dijega II.
— četrti indijski admiral. Z Dijegom II., ki je umrl
1569. leta, je izumrla neposredna moška panoga Ko¬
lumbove rodbine a naslov vojvode Veragua je prešel
na stransko panogo in se je ohranil dosedaj Poslednji
potomec znamenitega pijonerja Novega Sveta je v se¬
danjem času Krištof Kolumb vojvoda de Veragua.

J. Blasnikova tiskarna

na Bregu v Ljubljani

ima naprodaj sledeče knjige:

Zlata vas, spisal Malavašič .20 kr.

Mladi samotar, po Kr. Šmidu z podobo.15 „

Timotej in Filomen. po Fr. Šmidu.20 „

Dve povesti, Golobček in kanarček ... 15 ,,

Evstahij, z 1 podobo, nov natis.20 ,,

Nedolžnost, preg, in povel., z 1 pod.20 ,,

Evstahija.15 „

Ludovika Blozija. 10 ,,

Milosrčnost do živali.10 „

Pesmi, Vodnikove.10 „

Dolinarjeve.40 „

Haderlapove pesmi.30 „

Poezije, Krekove.30 „

Jamska Ivanka.30 „

Varuh gledišna igra, posl. And. Smole.10 „

George Stephenson, oče železnic.40 „

Roparsko življenje.20 „

Izidor pobožni kmet.25 „

Nauk, kako pomagati živini o porodu, mehko vezano 50 kr.
v pol platno .60 „

Kuharske bukve A. Zamejic nov natis.60 ,,

Kratke dnevne molitve v Neomadeževanim spočetji Marije

Device.12 „

Spomin pridnim učencem, vezano .10 „

Oče naš in 10 božjih zapoved Alban Stolz-Oliban 13 pol 40 „

Razgovor od krš. upanja. P. Karl.30 „

Kratek katekizem, vezan po.16 „

Zgodovinske povesti I. II. III. stopnja, vsaka . ... . 50 „

Živinozdravništvo, mehko vezano
v platno vezano 
v usnje vezano

Zlate Jabelka z mašnimi molitvami in podobo nov
natis 1870, 21 pol, nevezane
v usnje vezane
v usnje vezane z zlatim obrezom . . . .
v rujavo usnje vezane z zlatim obrezom

Molitvenik za dijake, latinsko in slovensko v plat,
vezan  .

v usnje in zlato obrezo

Šmarnice 1882.. spisal L. Jeran, vezane . . . .
z zlato obrezo in usnje

Eksercicije ali tridnevne duhovne vaje, po načrtu
sv. Vincencija Pavljanskega, v platno vezano
v usnje vezano

Tombola, cela igra s 700 listki neprilepljene . .
Officium Parvum v platno vezane 
v usnje vezane
v usnje in z zlatim obrezom



1 gld. 80 kr.

2 „ 5 „

2 „ 20 „

— „ 55 „

1 » j?

1 „ 20 „

1 „ 90 „

- „ 70 „

1 „ 20 „

» 90 „

1 „ 20 „

1 „ 50 ,,

1 „ 70 „

5 „ — »

„ 70 „

90 „