Očetov ^reli. 19 Mojster ga je nekaj časa meril, potem pa je široko zinil: »Tevž, zdaj me poslušaj! Prošnjo imam. Da ti po resnici povem: denar, ki si mi ga dal, mi dela hude skrbi ¦— tiho bodi in ne moti me, najprej bom jaz govoril, potem pa ti lahko za mojega deli do Sinsveti govoriš! ... Veš, bojim se, da bi kaka vojna prišla ali pa da bi denar spet prišel ob veljavo. Zato ga nalagam v zemljo. V Podkraju sem že kupil hišo in nekaj sveta. Zdaj sem kupil še Staneče v Hrastju: vse, kakor ^toji in leži, šest glav živine v hlevu. Dokler sem pri moči, da šivam, ne maram sam tja. Zato iščem najemnika. Kar tako vsakemu pa grunta ne dam, da mi ga ne izmolze in odere. Tebi ga saupam. štiri tisoč dinarjev mi boš na leto plačal. To je zate prav, zame pa tudi. Sam svoj postaneš, z mlekom si boš lepo zaslužil, meni pa tudi dobro storiš. Zdaj zini in govori! Sprejeti pač moraš!« Tevž se je zdrznii in je počasi stisnil skozi zobe: »Zopet mi hočete zastonj —« »Ne, ne!« je ugovarjal mojster. »Še pare ne! čc mi ne boš točno plačeval, te bom tožil in nagnal.« »Hrast.ie mi ie preveč blizu Podkraia.« »Blizu, da! Ko je dobre tri ure od nas! Leto in dan ti ne pride Podkrajčan v Hrastje. Sicer te pa Podkrajčani tudi ne bi snedli; si premedel in suh.* »Kaj bom kmetoval, ko sem sam?!« »Večno tudi ne boš sam. Saj se boš moral oženiti.« »Oženiti? S kom pa?« »Hahaha, to boš menda sam vedel! Če se ne motim, hehehe, imaš že več let svojo!« Tevžu je udarila kri v glavo. »Vi! Vi!« je zavpil. »Za norca me hočete imeti?« »Ali se ti meša?« se je zavzel krojač. »To vendar niso norci, če te tvojega dekleta spomnim. Sramovati se ti pa take tudi ni treba! Marte se ti ni treba sramovati!« »Saj ste mi vendar pisali, da bo vašega Jurija vzela!« je sopihal Tevž. »Osel! Norec! Bedak! Kaj takega ti nikoli nisem pisal!« »Črno na belem stoji v vašem pismu, da se imata Zvonikova in vaš rada in da se o Šmihelci vzameta.« Sedaj se je Krištof na ves glas zakrohotal: »Hehehehehe ... To je res! Ampak tisti Zvonlkovi, ki se je z mojim spletla, ni ime Marta, ampalc Mojcka!« »Kaj? Kaj? Mojcko jemlje?« je vpil Tevž vea \z sebe. »Ta je vendar premlada!« »Z enaindvajsetim letom dekle ni več premlf>do.< »Ali vi rai niste pisali, da je Mojcka!« »Mi je ime pač v peresu obtičalo. Saj veš, kaka fuflja sem — takemu se vse pripeti.« Zopet se je na široko zarežal in tako čudno mežikal, da človek ni vedel, ali bi mu verjel, da je res le slučajno izpustil v pismu Mojckino ime, ali pa je storil to nalašč. »Za nos ste me potegnili!« se je jezil Tevž. »Ne! Ti si se sam, hehehe!« »še v spanju bi mi ne bilo prišlo na misel, da se Mojcka ženi.« »Vprašal bi bil! Venomer sem čakal, da prideš, hehehe!« »Kako bi bil mogel priti! — Kaj pa počne Marta?« »Žalostna je kakor verna duša in vedno bolj bleda.« ^Zakaj vendar? Kaj ji je?« »Kaj? Po očetu žaluje, potem pa še po nekom; ta patron ji je najprej lepo govoril, potem pa besedo snedel in jo pustil.« »To ni res! Besede nisem snedel! Če ... če ...« »Zaradi mene stori, kakor hočeš! Lepo pa ni, kar si z dekletom napravil... Toda zaradi teh reči nisem prisel v Maribor, ampak zaradi Stanečega. Preudari, ali sprejmeš! Za trenutek bom odšel po opravkih. Ko se vrnem, hoČem vedeti, kako si se odločil.c Odracal je, zunaj pa se je kar dušil, tako g*a je silil smeh. Tevž pa je notri razburjeno meril sobo po dolgem in počrez. Ne na Staneče, ne na kak dom ni mislil, ampak samo na Marto. Vse misli pa so mu onemogle in obstal je pred oknom, ves bolan od hrepenenja, in se topo zagledal na ulico. Tedajci so se vrata potihoma odprla. Obrnil se je in od iznenadenja zazijal. Pri durih je stalo lepo, zrastno dekle ... Za božjo voljo, bila je ... res, Marta! Nekoliko je bila bleda, shujšala pa ni medtem prav nič. Lepa je bila ko nekdaj ... Nekaj časa ga je gledala, potem pa rekla s svojim zvonkim glasom: »Oprostite. zmotila sem se —« »Marta!« je vzklikftil. »Kam pa hočeš? Koga iščeš?« Tedaj jo je streslo, ustnice so ji zatrepetale in zasula je v jok. Prvič jo je videl jokajočo. Stopil je k nji, jo prijel za roko in dejal mehko: »Kaj ti je, Marta? Zakaj se jočeš?« »Tevž, Tevž!« je ihtelar »raoj Bog, še spoznala te nisem.« »Zato se ti ni treba jokati. Tiho bodi! Glej, saj sem jaz!« »Tevž — gotovo si hud name, kaj?« • »Prav čisto nič! Zakaj pa? Ti, ti bi pač mogla biti huda name... Povej, povej, kako pa, da si sem prišla!« »Sa.i si me klical.« »Jaz?« »Da — ali ni res?« je zajecljala. »Mojster Močilnik mi je pravil, da si mu pisal, da raoraš z menoj govoriti. Zato sem danes sem k frančiškanom priromala ... Menda se mi ni nalagal ?« Zopet jo je posilil jok. »O, ta norčavež!« je vzkliknil Tevž. »Kdo bi si bil mislil, da bo tako zanko spletel! Zdaj pa se nikar ne joči več, Marta! Vse je prav in od srca se veselim, da se morem s teboj zmeniti. Ko bi bil kak angel iz nebes prišel, bi se ne bil mogel bolj razveseliti, kakor sem se tebe. Na vsem svetu mi ni nihče tako ljub kakor ti — in danes se morava zmeniti.« Z belim robčkom si je obrisala solze in ga pogledala svetlo in goreče ter dejala z napol otožnim, napol blaženim smehljajem: »Tevž, zdaj si zopet dober kakor nekdaj ... pred ono nesrečo. Ampak v obraz si drugačen.« »Tako? Tako? Mi je že mojster rekel, da sem brkat. Če pa ti hočeš, se bom še danes obril.« »Ne, ne,« je branila; »lepo se ti poda. Nikoli mi nisi bil tako všeč kakor danes.« »Ti pa tudi še nikoli nisi bila tako lepa,« se ji je laskal. »Da se tako po naše domače nosiš, to mi je zelo po godu.« »V Podkraju sem se udomačila in po podkrajsko domače se nosim,« je dejala in se z rahlo gizdavostjo ozrla po svoji čedni kmečki obleki. Res, kar veselje je bilo gledati lepo dekle v preprosti kmečki obleki — vse drugače, kakor tista vaška dekleta, ki se po mestno šemijo. Tevž si kai ni mogel napasti oči. »Marta, pozabi vse, kar je bilo nerodnega, in daj mi zopet besedo in srce — in bodiva si dobra!« »Rada,« je dejala prisrčno; »moje srce je bilo zmerom tvoje, tudi v najhujših časih.« »Moje pa tvoje... Zdaj naju pa nič ne sme več ločiti. — Marta, ali ti je prav, če bom skrbel, da s© čim preje vzameva?« »Meni je po volji. Saj na vsem svetu nimam nikogar, ki bi mi bil bližji od tebe.« »Tedaj greva na Staneče. Veš, mojster Krištof mi je ponudil Staneče v najem. Ti o tem še ničesar ne veš.« »Pač, pravil mi je, da ti bo Staneče ponudil. Le pojdi, le — pomagala ti bom. O, kako se veselim!« »Brez tebe ne bi bil; zdaj pa me silno veseli... Bogastva ti ne morem nuditi. Nekaj pa ti obljubim. Delal bom in garal bom, da ti bom lepo postlal. Da, dobro ti mora biti pri meni.« »Ne, tako ne! Delala bova oba. Ne vem si lepšega kakor zate delati.« »To bova vse še videla ... Zdaj pa še nekaj! Čisto na prazno gnezdo se ne moreva vzeti — moja bogatija pa bo le za največjo silo, toliko, da si kupiva najpotrebnejšo opravo.« »Tevž, po očetu sem dobila osemnajst tisoč dinarjev. To veselje boš meni pustil, da bom najin dom uredila. Ženske se na to bolj spoznamo kakor moški. V štirih, petih tednih bo vse v redu.« »Ali Marta, to je tvoj denar!... škoda je zanj.« »Kar je moje, je tvoje, in kar je tvoje, je moje. Zdaj se ne bova ločila. Ne le dinarje, mnogo, mnogo več si bova dala.« »Marta! Moja dobra Marta!« Tedaj so se odprle duri in izza teh je prikukal oiojster Krištof s svojo cvetočo glavo in smeje se je vprašal: »Ali eta se nakregala? Ali smem priti?« Ko je videl njuna obraza, ki sta od sreče sijala, je vstopil, prijel Tevža za rokav in rekel: »No, Tevž, ali pojdeš na Staneče?« »Da, in Marta tudi!« je odvrnil Tevž veselo; *glej jo, mojo gospodinjo! še preden nastopim, se -iova vzela.« Zdaj je iz krojača bruhnilo, da se ni mogel ijržati: i »Hehehehehehehehehe! Torej sem prav izračuAal! Dadadada, gore in doline se znajdejo, ljudje pa ne. Ljudi je treba za glavo prijeti in treskati ž njimi, da jim zvezde posvetijo.« »Da ste Da vi. stric Jurij, tako vseh muh polni, tega bi si pa nikoli ne bil mislil,« je rekel Tevž dobre volje. »Hehehe, malokdo spozna, da so krojači največji umetniki na zemlji. Takle pravi krojač ti vse zakrpa in polika: hlače, jopiče in — srca, hehehe!... Ali si zadovoljen z menoj?« »Da, zadovoljen, še kako! Ne morem se vam zahvaliti, stric — Ijubi stric! Zdaj šele vem, kako ste dobri. Oprostite mi, ker sem bil večkrat zarobljen!« »Kaj ti bom odpuščal! Mladost je norost. Saj sem bil v mladih letih sam tudi tak. Krivico smo ti pa vsi delali. No, kaj moremo, hehehe!« Na glas se je zasmejal in vendar so mu po obrazu trkljale debele solze. Zamahnil je in zahreščal: »Kar je bilo, je bilo ... Otroka, danes je lep dan. Zaliti in zabeliti ga moramo!« Odprl je vrata in zavpil na hodnik: »He, krčmar!..; Ali naj stradamo in žejo trpimo, ko nam iz kuhinje take dišave vstajajo?« Ko je priteklo dekle, je naročil bogato kosilo in najboljšega vina. Danes je bil židane volje. Medtem ko so jedli in pili, je zbijal norce in jih tresel iz rokava, da onadva sploh do besede nista prišla, Sicer pa se jima itak ni ljubilo govoriti« često pa sta se drug drugemu vsa srečna nasmehi.iala. Dalje aledi.