Per 1366/2006
10038963,1	cobiss o

glasilo Kulturnega društva Zavratec
Zavratec
KAZALO
UVODNIK
3	UVODNIK
4	AKTUALNO
4	KS ZAVRATEC
5	ŽUPNIJSKI PASTORALNI SVET ŽUPNIJE ZAVRATEC
6	POROČILO KULTURNEGA DRUŠTVA ZAVRATEC
7	OBČNI ZBOR PGD ZAVRATEC
7 VTISI Z ROMANJA K PATRU PIJU V SAN GIOVANNI ROTONDO
9	ORATORIJ
10	PROMETNA VARNOST
10 VOZIMO PAMETNO
12 KULTURA
12	FOLKLORNA SKUPINA »JUSTIN KOGOJ« DOLENJA TREBUŠA
13	CERKVENI PEVSKI ZBOR ZAVRATEC V 1. POLOVICI LETA 2006
15	PETER KLEPEC
16	INTERVJU
16 MESTNI MUZEJ IDRIJA
18	NAŠA DEDIŠČINA
18ŽEHTA
19	IZ ZGODOVINE
19	ITALIJANSKI SOLDAT
20	SOCIALNI POLOŽAJ POLJANSKIH PODLOŽNIKOV
21	POEZIJA IN PROZA
22	ŠOLSKE STRANI
27 ŠPORT IN RAZVEDRILO
27 GASILSKO TEKMOVANJE V VELESLALOMU
27	PLESNI TEČAJ
28	»NARAVNI« MOST PRI BEZJAKU
29	ŠALE IN ANEKDOTE
30	POSLOVNE STRANI
UVODNIK
Dvakrat na leto, ampak obakratza velike praznike v prijazni in lepi slovenski vasi, vZavratcu izide Oglar. Prva številka pride med radovedne in hvaležne bralce za praznovanje farnega patrona, za Urhovo nedeljo, nazačetku poletja in ob košnji, koje sonce na višini in so dnevi še vedno dolgi, čeprav se skoraj nevidno že začnejo krajšati. Za tisto priložnost radi pridejo pod domačo streho, v svoj Zavratec, tudi tisti, ki so razpršeni po bližnji in daljni okolici ali pa tudi po tujih krajih in deželah. Takrat v Zavratcu še posebno zaživi nekaj pristne domače kulture, bodisi da gre za glasbeno, slikarsko ali kako drugo prireditev, saj so tod izredno dejavni tako člani kulturnega društva, kot gasilci, pevci in drugi, ki so vedno pripravljeni pomagati v skupnih kulturnih podvigih. In kaj je tedaj lepšega kot v hladni senci ali za domačo mizo sproščeno vzeti v roke časopis, ki ti poroča o domačih zadevah skozi leto, o delovanju društev v neprisiljenem približevanju virom resnične umetnosti in kulture na splošno. Časopis, ki ga pišejo domači ljudje, sovaščani in rojaki. Čez dobrega pol leta pa bo tu druga številka Oglarja, saj trdno upamo, da bo časnik Og/c/rvztrajal še dolga leta. Takrat si bomo verjetno pihali v roke, ker bo zahladilo, voščili si bomo praznike in ob topli peči ali radiatorju prebirali svežega Oglarja in v njem zvedeli, kako j e Zavratec prebrodil leto, ki gazdaj preživljamo in kaj vse so naredili in dosegli delavni sovaščani.
Gotovo je sila malo vasi na Slovenskem, ki bi premogle tako zahtevno in vsestransko zasnovano glasilo, kot je zavraški Oglar. Saj ne rečem, snovi je povsod dosti, pobud, želja in zahtev prav tako, in celo težko dosegljivi denarza izdajanje, za tisk in ostalo bi se našel, a kaj ko takih ljudi, ki bi bili spodobni in predvsem voljni pa požrtvovalni, da bi s skupnimi pobudami znali složno ustvariti nekaj kulturnega, nekaj lepega, skoraj nikjer ni več najti ali pa jih je nemogoče prepričati v to, po navadi zastonjsko delo. Zavratec pa ima bogastvo v svoji h ljudeh. Vtem nekoliko podivjanem času globalizacije, kot pravimo, ko se vse žene samo za dobičkom in marsikdo po drugi strani tolče revščino, je skoraj neverjetno, dav kraju, ki šteje le nekaj sto prebivalcev, najdemo četico petnajstih ali dvajsetih raznovrstnih piscev, ki zmore dvakrat na leto pripraviti “kompleten” časnik s članki z raznih področij in časnikarskih zvrsti, od poročil in razprav, včasih literarnih prispevkov inpesmi, do otroške strani in celo do kakšne duhovite šale, in to ob pozornosti do preteklosti domačih krajev in verskega kulturnega življenja, ki sega čez krajevno skupnost še v sosednjo občino.
V pričujoči številki tehtni in tudi kar obširni prispevki govorijo o delu Krajevne skupnosti Zavratec, o kulturnih, zlasti pevskih gostovanjih in nastopih, izmenjavi kulturnih prireditev, o izletih in romanjih, o dramskih uprizoritvah, o gasilstvu in o delu pastoralnega sveta, o nekdanjih socialnih razmerah poljanskih podložnikov, o starih zgodbah in doživetjih Zavračana kot italijanskega “soldata”, o navadah in opravilih, pa še o marsičem. Kot bralec Oglarja in kot človek, ki od blizu in hkrati od daleč spremlja kulturno življenje Zavračanov, iz srca čestitam urednikom in sodelavcem za letošnjo poletno številko Oglarja, ki domačinom, pa tudi drugim prinaša mnogo strani zanimivega branja.
Tomaž Pavšič
OGLAR, letnik 7, št. 1, julij 2006
Glasilo izdaja Kulturno društvo Zavratec dvakrat letno
Uredniški odbor: Tomaž Mivšek (odgovorni urednik), Nataša Pintar (jezikovna obdelava), Polona Gantar, Jožef Lazar, Andrej Mivšek, Robert Rijavec, Darko Bogataj, Mojca Mivšek, Kristina Bogataj, Darja Kogovšek, Jasmina Kogovšek, Barbara Leskovec, Sašo Pintar
Naslovna in zadnja stran: Andrej Mivšek Fotografija: Robert Rijavec Tisk in oblikovanje: ABC Merkur d.o.o. Idrija Naklada: 300 izvodov
KS ZAVRATEC
Darko Bogataj
Letošnji zbor krajanovje potekal 18. marca vGasilskem domu. Zbora seje udeležilo 27 krajanov, oz. nekaj več kot četrtina volilnih upravičencev. Z udeležbo ne moremo biti zadovoljni, res pa je, da je skoraj vsaka domačija poslala svojega zastopnika.
Po uvodnem pozdravu, ki ga običajno pripravi predsednik sveta, je sledila predstavitev članov sveta KS Zavratec. Iztekajoči štiriletni mandat sestavlja skupaj sedem članov : Marjetka Rijavec, Jože Lazar, Franci Kogovšek, Mirko Kavčič, Marko Vehar, Rado Menegatti, Darko Bogataj. Svet se sestane običajno vsake dva meseca oz. po potrebi tudi pogosteje.
Finančno poročilo je predstavil Jože Lazar. Skupni prihodki krajevne skupnosti so v letu 2005 znašali 1,2 mio SIT. Glavnino predstavljajo sredstva za skupno komunalno rabo in sredstva, namenjena kritju funkcionalnih stroškov. Ostali prihodki so donacija družbe Kolektor, prihodki namenjeni vzdrževanju grobov in obresti. Odhodki so bili v preteklem letu enaki prihodkom. Glavnina porabljenih sredstevje bila namenjena izgradnji skupnih prostorov in vzdrževanju javnih poti, ter izdelavi nasipa pri cerkvi.
Glavni projekt krajevne skupnosti je bila ureditev skupne pisarne društev. Poleg tekočega vzdrževanje javnih poti smo izdelali nasip pri kapelici ter pričeli projekt ureditve trga, ki se bo nadaljeval v tekočem letu. Sodelovali smo tudi pri adaptaciji lokalne ceste od gasilskega doma do cerkve.
V letu 2006 dobimo iz občinskega proračunaglavnino sredstev zadnjih štirih let. Poleg 2,5 mio. SIT, namenjenega asvaltiranju javnih cest, lahko uporabimo tudi sredstvavvišini 1,3 mio. SIT, pridobljena iz naslova nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč. Za pričetek ureditve trga so rezervirana sredstva v višini 3 mio. SIT. Cilj in dolžnost krajevne skupnosti je sredstva čim bolj racionalno izkoristiti. Na osnovi splošnih pogojevjavne ceste za asvaltacijo (odpisana v javno dobro, pridobljena soglasja lastnikov) je izdelan plan asvaltacije. Na zadnjem sestanku svetaje bil po vroči razpravi in zelo deljenih mnenjih z glasovanjem sprejet načrt asvaltacije. Prevladalo je mnenje, da se ne smemo ozirati na stare zamere in nekatere slabe izkušnje. Asvaltiranajavna cesta mora služiti vsem krajanom, hkrati pa je interes krajevne skupnosti, da uredi javno cesto tako, da ni več stroškov vzdrževanja in da je omogočeno enostavno pluženje ceste. Glede na izkušnje preteklih letje najboljši način, da asvaltiramo čim več javnih poti skupaj. Do konca julija načrtujemo izdelati zemeljska dela in predvidoma v avgustu asvaltirati vse javne poti, ki trenutno izpolnjujejo zahtevane kriterije: javno cesto po “Gojnah”, cesto pod šolo in cesto do šole, kjer bo izdelano tudi manjše parkirišče, ki bo lahko služilo tudi za potrebe igrišča našim šolarjem.
Drugi zelo pomembni projekt je nadaljevanje ureditve trga pred cerkvijo. Zaradi zapletov, opisanih v prejšnjem Oglarju, bomo
nadaljevali projekt in pripravili nasip za kapelico vzdolžno s cesto. Nasip bo omogočal več parkirnih mest, hkrati pa bo osnova za premik lokalne ceste za kapelico, če bomo v prihodnosti uspeli realizirati prvotni načrt arhitekta Cveta Kodra. Vsekakor se projekt trga nadaljuje na ozemlju, kjer smo pridobili soglasja. Pomembno je, da ostanemo optimisti in projekt nadaljujemo po fazah in finančnih zmožnostih. Osebno verjamem, da lahko projekt uresničimo, kotje bil zasnovan v naslednjih petih letih, saj so za projekt odobrena sredstva tudi v naslednjih proračunih. Po izdelanem nasipu obstaja možnost za premik lokalne ceste, ki bi potekala za cerkvijo. Tako bi umirili promet od gasilskega doma do cerkve. Naslednja faza pa bi bila pridobitev soglasja in odkup zemljišča ter dokončanje trga. Ureditev trgaje pomemben projekt, ki ga bo morala prioritetno obravnavati tudi naslednja sestava vodstva krajevne skupnosti.
Do praznovanja farnega dne se moramo vseliti tudi v nove prostore društev. Veseli me, da smo se povezali ter skupno izdelali prostor, v katerem se bodo oblikovale nove ideje za materialni in kulturni razvoj kraja.
Nazboru krajanovje bila predstavljena ideja o nakupu mrliškega
vozička. Pridobili smo že
ponudbe izdelovalcev tovrstne opreme.
Zbor krajanovje bil zaključen s pozivom, da se vsi, ki bodo povabljeni, da kandidirajo za svet krajevne skupnosti na jesenskih volitvah, odzovejo vabilu. Starejšim je poznana zgodovina krajevne skupnosti, koso se naši predhodniki odločili in si izborili svojo krajevno skupnost, kar je omogočalo, da upravljajo s sredstvi občinskega proračuna in uresničijo svoje ideje. Realiziranih je bilo veliko projektov od nakupa traktorja, asvaltacije cest s sredstvi samoprispevka, odvoza radioaktivnih odpadkov, izgradnje vodovoda do ostalih pomembnih prispevkov za razvoj kraja. Za vsemi projekti so stali posamezniki, ki so se zavestno odločili, da hočejo nekaj spremeniti in so bili pripravljeni žrtvovati svoj čas za skupno dobro. Naloga sedanje generacije je, da nadaljuje delo predhodnikov in pusti svoj prispevek v kraju bodočim rodovom. Odziv vabilu za kandidaturo v svet krajevne skupnosti je tako tudi dolžnost, ki bi jo moral povabljeni z odgovornostjo sprejeti.
• 647
ŽUPNIJSKI PASTORALNI SVET ZAVRATEC
Samo Čuk
Dobro nam je tukaj biti, je bilo geslo letošnjega misijona, kije potekal v naši župniji v času od 24.03 do 02.04.2006, kije bil hkrati tudi misijon celotne dekanije Idrija - Cerkno.
Tako kot vsa župnijska skupnost, seje tudi Župnijski pastoralni svet (ZPS) aktivno vključil v pripravo in izvedbo misijona. Posamezne skupine, zakonci, starši, otroci, so s pripravo na misijon pričeli že v preteklem letu s srečanjem in nagovorom za posamezne skupine. Hkrati, pa nas je v razmišljanje vabil misijonski zvon, ki seje vsakodnevno oglašal in tako naznanjal dogodek, da po petnajstih letih poglobimo, utrdimo in oživimo svoje duhovno življenje.
Enotedensko dogajanje v času misijona je izziv; ali smo sposobni odriniti na globoko ali pa se zadovoljimo s povprečnostjo svojega osebnega in duhovnega življenja? Po odzivih sodeč, menim, da je (bo) župnija postala kraj žive vere, kjer se učinkovitost pristnih krščanskih odnosov pokaže v vsakdanjem življenju. Tako bo župnija postala kraj, kjerje vernik doma in se počuti sprejetega.
Prav gotovo je vsak župljan v vsakodnevnih nagovorih našel tudi nekaj za svojo dušo, saj nas je že geslo vsakodnevnega večernega srečanja nagovorilo oz. povabilo k razmišljanju in poglabljanju vere, odnosa do sebe in drugih in ustvarjanju celostne človeške podobe. Prav gotovo pa staža uspeh misijona zaslužna tudi brata frančiškana p. Stane Zore in p. Krizostom Komar, ki sta vodila misijon in se času misijona poskušala vživeti v skupnost majhne župnije.
Misijon je dar. Pridite, ne čakajte! Je bilo povabilo, ki smo ga bili vsi deležni na začetku misijona, tudi tisti, ki se soočajo s problemom oddaljenosti od cerkve. Namen vsakega misijona je ne samo poglobiti vero, temveč se približati tistim, ki se počutijo oddaljene in ne čutijo pripadnosti skupnosti.
Cerkev na Slovenskem si je zastavila veliko nalogo: nova evangelizacija slovenskega naroda. Vprašali se bomo: ali narod potrebuje novo evangelizacijo. Odgovorje: Da, potrebujejo, in sicer zaradi tistih, ki verujejo samo navzven, ne pa tudi v duhu in resnici. Sociološko gledano oddaljeni niso problem, pač pa dejstvo oz. zakonitost vsake velike družbe ljudi.
Drugi velik dogodek za našo župnijo, pa je bil obisk g. škofa msgn. Metoda Piriha in sicerob dnevu vizitacije, ko seje škof srečal z birmanci in starši terŽupnijskim pastoralnim svetom. Naslednje srečanje z g. škofom, pa je bilo dne 28.05.2006, ko je bil za župnijo velik praznik, saj je škof podelil zakrament sv. birme veroučencem zadnjih letnikov osnovne šole.
Na gospodarskem področju je še vedno na prvem mestu adaptacija notranjščine cerkve sv. Katarine na Medvedjem
Brdu. Vsa župnija je povabljena, da po svojih močeh, finančno in tudi z delom, pomaga pri obnovi cerkve. Veliko del je bilo že opravljenih, vendar bo potrebno še veliko dela in tudi finančne podpore, da bo cerkve ponovno dobila podobo, kakršno si želimo in si jo tudi zasluži.
V veselje vseh in tudi ŽPS pa je, daje župnija uspela pravočasno poravnati vse dolgove do dijaškega doma v Vipavi in se tako uspela rešiti zapletom glede visokih obresti do neporavnanih obveznosti.
Pomembna pridobitev za Župnijski pastoralni svet pa je ustanovite Gospodarskega sveta, ki ga sestavljata po dva člana iz Medvedjega Brda in po dva člana za Zavratec. Člana gospodarskega sveta iz Medvedjega Brda sta Bojan Rupnik in Vojko Panič, izZavratca pa Sašo Pintar in Jani Kogovšek. Člani so sestavni del ŽPS, ki skrbijo za gospodarski del za posamezno območje in s svojim delom pomagajo pri uresničevanju sklepov ŽPS.
Na eni od sej ŽPS so se člani ukvarjali tudi z vprašanjem glede zahvale sorodnikov in znancev ob pogrebih pokojnika. Soglasno je bil sprejet sklep, da se svojcem pokojnika dovoli, da izrazijo zahvalo in sicer na pokopališču (ob grobu) ali v cerkvi. Najprimernejši čas zahvale v cerkvi naj bi bil po zaključku maše. Kako in kdaj se bo zahvala opravila, paje stvar odločitve in želje svojcev. Mnenje nekaterih je, da zahvala duhovnika v imenu svojcev ni najbolj primerna, ker zahvala pomeni oddolžitev nekomu za opravljeno delo in je najlepša zahvala tista, ki je izražena od posameznika, ki mu je bila ta velikodušnost tudi namenjena.
Verjetno, pa se bodo svojci do tega mnenja različno opredeljevali.
Zaključuje se prvo polletje letošnjega leta in ŽPS je zaključil delo pred poletnimi počitnicami in vročimi poletnimi dnevi. Delo na vseh področjih se bo aktivno nadaljevalo tudi v tem času, tako da se bomo na jesenskem srečanju ŽPS soočili z novo problematiko, novimi vizijami za delo do zaključka leta.
POROČILO KULTURNEGA DRUŠTVA ZAVRATEC
Kristina Bogataj, tajnica KDZ
18. 3. 2006 smo člani KDZ na rednem letnem občnem zboru strnili naše dosežke v preteklem letu tersi zadali cilje v tekočem.
Letošnji izpeljani projekti so:
-	kulturni večerz dr. Marijo Stanonik,
-	materinski dan z igro: Zveza diamantnega čuka,
-	razstava pirhov,
-	Urhova nedelja: razstava fotografij Roberta Rijavca + koncert zgosti (TejaSaksida, Miro Božič, Vincent Pislarin MPZ Zavratec),
-	razstava iz ateljeja (Rafael Trpi n, Romeo Stubelj, Rudi Skočir, Irma Gnezda, Andrej Mivšek),
-	literarni večerz Markom Rijavcem,
-	dve številki Oglarja.
Sodelovanja:
-	območno srečanje otroških gledaliških skupin v Idriji,
-	območna revija pevskih zborov v Idriji,
-	revija cerkven ih pevskih zborovvŠebreljah,
-	Primorska poje v Drežnici,
-	likovna kolonija: Kolpa v Fari pri Kostelu,
-	srečanje kulturnih društevvSebreljah.
Investicije:
-	KDje prispevalo opaž za nove prostore,
-	KDje krilo večino stroškov organizacije Dedka Mraza.
Krst Petra Klepca za pastirja v Rudniški dvorani. Foto: Tomaž Mivšek
Med neuresničene projekte zaenkrat še sodi koledar.
Tudi predvidene dejavnosti v letu 2006 niso skromne. Po sekcijah, ki sestavljajo KDZ:
*	SEKCIJA MPZ:
-	območna revija pevskih zborov v Idriji,
-	Primorska poje -Tolmin,
-	gostovanje v Mačkovljah pri Trstu,
-	letni koncert.
*	SEKCIJA DRAMSKA SKUPINA:
-	območno srečanje otroških gledaliških skupin,
-	gledališki seminarz igralcem Jožefom Ropošem,
-	materinski dan z igro Peter Klepec.
*	SEKCIJA LIKOVNIKI:
-	likovna kolonija Zavratec,
-	fotografska razstava Franca Bogataja na Urhovo nedeljo,
-	razstava likovnih del likovne kolonije Zavratec.
*	LITERARNA SEKCIJA:
-	dve številki Oglarja,
-	literarni večer,
-	koledar 2007.
-+
-	kulturni dan s folklorno skupino iz DolenjeTrebuše,
-	plesni tečaj,
-	sodelovanje pri otvoritvi prostorov.
Predsednik kulturnega društva Tomaž Mivšek je v svoji viziji delovanja društva poudaril predvsem pomen sodelovanja KDZ z ostalimi društvi ter ureditev spletne strani društva. Oboje bi zelo pozitivno vplivalo na samo prepoznavnost in kulturni razvoj kraja.
Sl •	... .
Če ne boš ubogal, te bom za uh. (Gasilski dom Zavratec) Foto: Tomaž Mivšek
OBČNI ZBOR PROSTOVOLJ N EGA GASILSKEGA DRUŠTVA ZAVRATEC
Irena Mlvšek
Redni letni občni zbor prostovoljnega gasilskega društva Zavratecje bil 25.2.2006. Prisotnih je bilo 26 članov. Zbora so se udeležili tudi predstavniki PGD Medvedje Brdo, PGD Vrsnik, PGD Brekovice, predsednik KS Zavratec in predsednik KD Zavratec. Občni zbor je vodil Jože Lazar (Z.16). Poročilo za leto 2005 so podali: predsednik Srečo Rejc, poveljnik Andrej Mivšek (Z.32) in blagajnik Rado Gantar.
V letu 2005 so se ukvarjali zgradnjo pisarne, izdelali tlake, posek dreves, redna čiščenja in urejanje. Pripravljali so prostore za razne prireditve. Organiziranje bil izlet na morje.
Bilo ni nobene intervencije. Bil je reden preizkus strojev in mesečne vaje, ki so se kar dobro obnesle. V Rovtah so bili na vajah. Organizirali so rally s sosednjimi društvi. V kavernah so preizkusili dihalne aparate. Velik problem je pomanjkanje kadra. Iz gasilske zveze so dobili 3 obleke, 4 pare čevljev in 2 svetilki. Bilo je mnenje, da se je v društvu premaknilo in naj vsak pri sebi premisli, koliko je vložil in koliko bi še lahko.
Bilo je tudi mnenje, da se lahko zgodi, da društvo čez nekaj let ne bo več obstajalo. Nič se ni naredilo na mladini, ženskah in izobraževanju. Opremo imamo kar dobro. Potrebno bi bilo razmislit o mentorju.
Za naprej se načrtuje izdelavo dostopa za skupne prostore, vzdrževalna dela, pripravo drv in s tem bi bilo manj stroškov za ogrevanje, delo z mladimi in stalne mesečne vaje, ki so vsako 1. soboto v mesecu ob 15.uri.
Na pomoč!
{ C C C C C i i c
VTISI Z ROMANJA K PATRU PIJU V SAN GIOVANNI ROTONDO
Riko Bogataj
Kar nekaj časa sem premišljeval o prijavi na to romanje. Pa so me privabili znani romarski kraji, pa tudi termin je bil ustrezen saj je bil skoraj ves v prazničnih dneh, od 27. aprila do l.maja. Prijavila sva se skupaj z Jožetom župniku Bogdanu sicer organizatorju in duhovnemu vodju, kije nato dejal:« Letos pa vas bo izzavraške župnije sto procentov več kakor prejšnje leto.« Kar hitro je prišel čas odhoda. Iz Godoviča smo se odpeljali z dvema avtobusoma preko meje mimo Benetk, Padove, Bologne, Ancone do Loreta. Obiskali smo prekrasno Marijino baziliko na hribu nadjadranskim morjem. Cerkevje obdanaz obzidjem in ogromnim trgom pred cerkvijo. Svetišče slovi po Nazareški hišici znotraj cerkve, ki sojo po legendi angeli prinesli iz Nazareta. Imeli smo možnost videti notranjost pa tudi trg in ogromen zvonik pred cerkvijo. Loretoje sicer manjše mesto, je pa cilj številnih romarjev iz celega sveta.
Osrednji cilj našega romanja je bil San Giovanni Rotondo, ki leži globoko na jugu Italije na polotoku Gargano vzporedno s Črno goro na drugi strani Jadrana. Tu je živel in deloval pater Pij, ki je skoraj celo življenje nosil stigme Kristusovih ran. Na njegovo priprošnjo so se zgodili številni čudeži in ozdravljenja. To dokazujejo številne zahvale, ki smo jih videli v njegovi spominski sobi in ob njegovem grobu. Pokojni papež gaje razglasil za blaženega. Seveda so starejša svetišča za ogromne množice romarjev vsa premajhna, zato so vzadnjih letih zgradili sodobno cerkev, ki sprejme pod streho sedem tisoč romarjev.
V San Giovanni Rotondo (v Italiji je bolj znano kot mesto padre Pio) nastaja moderno romarsko središče z novimi hoteli, restavracijami, novo bolnišnico, še ideja patra Pija in ostalimi objekti, ki so potrebni za večdnevno bivanje.
Naslednje romarsko svetišče, ki smo ga obiskali, je bila bazilika sv. Nikolaja v Bariju. Ogromna katedrala, posvečena dobrotniku otrok, kjerjetudi njegov grob, paje bila to soboto tako zasedena s porokami, da smo imeli mašo v sosednji starodavni cerkvi. Na hitro smo si ogledali notranjost in grob sv. Nikolaja pod glavnim oltarjem, ki ga zelo častijo tudi pravoslavni verniki.
Iz Barija smo potovali na zahodno obalo Italije in mimo Napolija, južneje od Rima, obiskali svetovno znano opatijo Monte Cassino. Samostan visoko na hribu je ustanovil sv. Benedikt in je eden najznamenitejših samostanov krščanstva. Med vojno so tu imeli svoj štab Nemci in od tu usmerjali svoje enote proti zaveznikom, ki so prodirali z juga. Utrdbo je bilo skoraj nemogoče zavzeti, zato sojo Američani letal 944 do tal porušili iz zraka. Poletu 1948 so ga po dokumentaciji in slikah, ki sojih napravili poprej prav tako Američani, na novo sezidali
in obnovili. Poznavalci pravijo, daje do potankosti znotraj in zunaj enak kakor prej. V sestavi zaveznikov so bili tudi poljski vojaki , ki imajo pod samostanom pokopališče z napisom:«PadIi smo za svobodo, telo smo izročili Italiji, srce Poljski, dušo pa Bogu.«
Zadnji romarski postanek je bil v Orvietu. Katedrala slovi predvsem po zunanji fasadi, kjerso nanizani svetopisemski kipi iz stare in nove zaveze. Orvietska stolnicaje ena najpomembnejših stvaritev italijanske arhitekture iz trinajstega stoletja.
Potovali smo vdveh avtobusih. Na prvem so bili zg. Bogdanom godoviški romarji, na drugem pa od vse povsod pod duhovnim vodstvom župnika iz Cola. Največjih je bilo sicer s Cola, paše kakih osmih drugih far, zato se je ta avtobus imenoval mednarodni.
Maše smo imeli skupne, darovala pa sta jih izmenično oba župnika. Berila so bila razdeljena med bralce iz domačih župnij. Za petje so poskrbeli pevci ( pa tudi drugi) z Godoviča in Cola. Termini za maše so bili rezervirani vnaprej, pa seje vseeno včasih zelo mudilo tako, da smo imeli po maši na Monte Cassinu pridigo kar na avtobusu. Prav tako v Bariju ob grobu sv, Nikolaja so skoraj na znak g. Bogdana zapeli ne naši, ampak bogoslovci iz Grčije. No, naši pa so potem še lepše.
Na poti je bilo dovolj časa za opis poti, kar sta več kot odlično opravila vodiča agencije Aritours. Slišali smo življenjepis patra Pija, opis krajev in pokrajin, skozi katere smo potovali, malo o zgodovini in zemljepisu, malo pa smo tudi molili in se spominjali že obiskanih cerkva. Da molitev pomirja in uspava, je župnik hitro ugotovil, zato je določil vsakemu po eno desetko. Čas na vožnji ( okrog 2500 km) je prijetno mineval tudi ob gledanju videokasete o Patru Piju in materi Terezi.
Omeniti moram tudi turistične znamenitosti med romarskimi mesti. Ogledali smo si deževni San Marino. Na gori Titano, kjer stoji, bi morali videti proti Zadru, od kjer je prišel Dalmatinec Marino, ustanovitelj mesta in republike. Pa nič-megla. Kupili smo (brez davka) nove dežnike in hlačne pasove, da so držali mokre hlače na svojem mestu.
Druga znamenitost je bilo mesto Alberobello in njihove znamenite kamnite hiške iz13. stoletja. Narejene so podobno kopici senazznamenjem pripadnosti na vrhu. Po hribujihjeza celo mesto, preurejene so sedaj za različne namene kotso muzeji, razstave, prodajalne, pizzerije in drugo.
Posebno pa moram omeniti vzpon na 1227 m visok ognjenik Vezuv, vulkan, ki je občasno še aktiven. Pod vznožje smo se pripeljali z avtobusom, nato pa slabo uro peš hoje po vulkanskem pesku do kraterja. Kraterje ogromna jama na vrhu hriba, iz katere se še vedno kadi dim. Zadnjič je izbruhnil Ieta1944, od takrat pa več ali manj miruje. S hriba je čudovit pogled na trimilijonski Napoli, neapeljski zaliv in otoček Capri v zalivu. Sprehodili smo se ob robu kraterja, nabrali vulkanskega kamenja in kupili kakšen spominek. Da smo Slovenci kar pogosti gostje, je dokazal prodajalec vina pod ognjenikom, koje prodajal buteljko vina lacrimae Christi (Kristusove solze) pojurja.
Kot zadnje smo si ogledali eno najpomembnejših arheoloških najdišč pod Vezuvom staro rimsko mesto Pompeji. Mesto je leta 79 zasul pepel in lava iz Vezuva in ga tako konzerviral do odkritja v 18. stoletju. Sedaj odkrito mesto ima ulice, trge, spomenike, svetišča, javno kuhinjo in še kaj. V celoti je tlakovano s kamnitimi ploščami, na katerih so še sledovi težkih voz. Mesto je imelo vodovod in kanalizacijo, toplice in parke. Videli smo tudi nekaj trupel otrok in odraslih, ki jih je pepel in lava konzervirala do današnjih dni.
Omenil sem že odlično organizacijo potovanja. Hoteli so bili udobni in visoke kategorije. Hranaje bila dobro pripravljena, seveda po italijanskem jedilniku, vse v najlepšem redu. Nobenih težavz dogovorjenimi termini, nobenega čakanja. Sledili smo rumenem dežniku vodiča, ki ga je imel prva dva dneva odprtega, druga dva dneva pa zaprtega visoko nad glavo. Ko sva prišla zjožetom na dogovorjeno mesto, je bil to znak, da smo vsi.
Spraševali smo se, kako je bilo mogoče zgraditi take ogromne stavbe brez današnje tehnike? Pa so tudi pri nas lepe cerkve in romarska središča, le vzdrževati ji je treba.
Kako paje povedal zvicem naš vodič: Župnik na Štajerskem je oznanil darovanje za streho na cerkvi in zvoniku. »Dragi farani, vidite, odkrili smo cerkev in zvonik. Ne bom povedal, koliko bo to stalo, to prepustite meni, priporočam pa vam, da globoko sežetevžep. Pa ne pregloboko, kajti tam je sam drobiž.«
Kako seje darovanje izteklo, ni podatkov, je pa vidna iz doline lepa cerkev in bleščeč zvonik.
Na koncu še enkrat priznanje g. Bogdanu za organizacijo in vodstvo, prav tako g.župniku iz Cola, ki je usmerjal »mednarodni« avtobus.
Naj ne zveni kot reklama, pa vendar bo mogoče iz naše župnije prihodnje leto udeležba spet za sto procentov večja.
San Giovanni Rotondo
ORATORIJ
Voditelji Oratorija
V drugi polovici avgusta se nam tudi letos obeta Oratorij. Teden, kije namenjen animatorjem, otrokom, staršem in vsem župljanom. Voditelji in animatorji se Oratorija že sedaj veselimo, saj upamo, da se ga z lepimi spomini in veselim pričakovanjem veselijo tudi otroci. Ker pa je Oratorij priložnost za resnično veselje tudi staršev in vseh župljanov, bi radi spregovorili nekaj besed o tem tednu druženja. Že v 16. stoletju je sveti Filip Neri želel preko igre, petja, sprehodov in versko - katehetske vsebine spodbuditi mlade in odrasle k življenju v veri. Kasneje, v 19.stoletju, je še močnejši pečat Oratoriju dal sv. Janez Boško, ki je želel pristopiti k mladim fantom, ki so bili v času industrijske revolucije zaradi pomanjkanja denarja in izobrazbe v veliki nevarnosti, da zaradi tatvine klavrno končajo svoje življenje. V Slovenijo je Oratorij prišel skupaj s prihodom salezijancev leta 1901, vendar je po drugi svetovni vojni zaradi političnih razmerzamrl. Leta 1988 so ga znova obudili in sedaj zajema velik del slovenskih župnij. Lansko leto smo ga tako prvič izvedli tudi v naših župnijah.
Če bi želeli zajeti bistvo Oratorija, nam ni potrebno gledati daleč v zgodovino, ampak sprejeti štiri stebre, ki oblikujejo naš in otroški vsakdan. To so dom, župnija, šola in dvorišče. Veliko bolj kot zidovi naših hiš so za topel dom pomembni odnosi. Na Oratoriju se zato trudimo, da vsak otrok čuti, da je sprejet prav on osebno, tak kot je. Zaradi življenja, ki ga starši podarjate otrokom, zaupanja v naše delo in enkratnosti vsakega človeka želimo sprejemati vsakega posameznika kot neprecenljivo bogastvo. Ne uspe nam vedno. Človekove šibkosti in mladostne razposajenosti včasih ne zmoremo sami preseči, zato se obračamo na Boga. Sv. Janez Boško je nekoč dejal: »Za otroke ne moreš narediti nič dobrega, če jih ne vodiš k Jezusu!« Skupaj z otroki iščemo veselje prav v tej Prisotnosti, ki nam pomaga, da lažje sprejemamo drug drugega, rastemo v potrpežljivosti, iščemo odgovore in se veselimo vsega kar nam prinašajo vsakdanji življenjski pripetljaji. Teh pa ni malo, saj je Oratorij tudi neke vrste šola, a ne tista, ki seje ponavadi izogibamo. Skuša biti šola za življenje, saj prosti čas skuša napolniti z dejavnostmi, ki so otroku v osebno rast. Da pa se z otroki lahko res srečamo, želi Oratorij biti zabaven. V igri lahko animator otroku pokaže, daje soigralec, starejši brat, neutrudljiv pomočnik, vesel in »vedno za stvar.« Oratorij je torej dom, ki sprejema, župnija, ki evangelizira, šola, ki uvaja v življenje in dvorišče za prijateljske stike in življenje v veselju.
Ob Oratorijski zgodbi se bomo letos srečali s svetim Frančiškom Ksave rij o m, zavetnikom misijonov. Katere njegove vrline bomo še posebej spoznavali, nam prikazuje slika, s katero smo se
animatorji srečali na naslovni strani gradiva za letošnji Oratorij. Frančišek na risbi ni prikazan kot odrasel mož, temveč kot zvedav otrok. Prav zato se otroci hitreje identificirajo z njim. Nasmeh na obrazu, žareča lica in sijoče oči pripovedujejo, da je Jezusova ljubezen Frančiška osrečila brez mej. Ne samo, da je Božja ljubezen Frančiška osrečila - dala mu je vse, kar potrebuje.
Čutil je, da kdorima Boga, ima vse. Zaradi bogastva v duši, je bil lahko skromno oblečen in ni imel nobenega premoženja - bose noge in skromna culica.
Frančišek ima okrog vratu obešen velik križ. To ni navaden, ampak misijonski križ. Dobijo ga vsi misijonarji in kaže na to, da misijonarjevo življenje pripada Kristusu. Z vsem svojem življenjem je Frančišek hotel oznanjati Kristusa. Imel gaje tako rad, daje bil zanj pripravljen veliko pretrpeti. Tudi to nam sporoča križ. Jezus nam pravi: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.« Prvo govorjenje o Jezusu je naše prijateljstvo oz. dobrota do vseh. Prvi dan Oratorija je v zgodbi in katehezi predlagano razmišljanje o prijateljstvu; za simbol prijateljstva pa je vzeta vrv, ki povezuje. Vrv okrog Frančiškovega pasu govori, daje Frančišek velik zgled prijateljstva do vseh. Rekli smo že, daje Frančišek čutil, da kdorima Boga, imavse. VSvetem pismuje našel veliko lepih spodbud, ki so še bolj krepile njegovo prijateljstvo z Bogom. Tudi nam govori: »Vzemi in beri! Sveto pismo ti osreči življenje, saj govori o Bogu.« Frančišek pa ni imel rad samo ljudi, ampak je spoštoval in cenil celotno stvarstvo. Vživljenju mnogih svetnikovje narava sodelovala pri njihovem delu za Boga. Tudi v Frančiškovem življenju beremo, da mu je rakovica prinesla misijonski križ, ki mu je v viharju padel v morje. Poleg tega opici naredita risbo še prisrčnejšo in jo še bolj umeščata v svet otroka, kateremu je namenjena.
Prepričani smo, da bo letošnji Oratorij spet nekaj posebnega. Spet bomo dan začeli z dvigom zastave in petjem himne, nadaljevali ob zgodbi in razmišljanju ob njej. Srečali se bomo z Gospodom v molitvi in se po malici skupaj veselili ob igrah. Vsak dan bo zagotovo nekaj posebnega, vendar vseh skrivnosti, kijih pripravljamo, še ne smemo razkriti.
Brez staršev, ki bi nas podprli in župnije, ki nas želi sprejeti, lahko le nemo strmimo. S hvaležnostjo, da lahko animatorji rastemo ob vaših otrokih v prijaznem sprejemu župnije, vas vabimo, da Oratorij skupaj z vami raste v še lepši in bogatejši praznik naših župnij.
(vir: www.oratorij.net)
VOZIMO PAMETNO!
Mirjani Rejc
Stoletje, ki je za nami, nam je prineslo razvoj, ki ga ob prvih ropotajočih in majavih korakih avtomobila niso slutili niti največji optimisti. Od ropotajoče, neudobne cestne pošasti brez pravih zavor so se avtomobili spremenili v udobne in tehnično dovršene čudeže. Vsak dan nas raziskovalci, tovarne in strokovnjaki opozarjajo na novosti, ki zagotavljajo večjo varnost in udobje. V zgodnjih petdesetih letih so bila to stekla, ki se ob udarcu zdrobijo, pa prvi varnostni pasovi. Nadaljevalo se je z zasnovo varnostne kabine, ki se ob udarcu ne stisne, pa do protiblokirnih sistemov zavor, varnostnih mehov in dandanes pravih elektronskih čudežev, ki preprečujejo zdrse pnevmatik, povečujejo zavorno moč in uravnavajo nagibe vozila. Ves napredekje usmerjen kvečji varnosti, udobnosti in ne nazadnje, boljši prodaji. A kljub temu so avtomobili ostali pošasti. Pospravijo več ljudi kot marsikatera huda bolezen. No, v resnici to niso avtomobili. Smo tisti, ki ponosno nosimo vozniško dovoljenje, ki nam daje možnost, da smo prijazni, strpni, človeški ali pa zgolj slabi krotilci avtomobila. Takrat je to pošast, ki kaže naš značaj.
Pa smo res takšni? Smo, če smo prepričani, da znamo vse, kar lahko voznik zna, da znamo to celo bolje kot drugi in da ga ni, ki bi nam lahko kaj povedal ali pokazal. In smo, če smo prepričani, daje vožnja avtomobila enostavna kot otroška igra, ki sejo enkrat naučiš in jo vedno znaš.
V resnici je vožnja avtomobila vsak dan zahtevnejša. Zahtevnejši je promet, saj je na cestah vedno več avtomobilov in drugih udeležencev, spreminjajo se prometna pravila, zakoni in napotki za varno vožnjo. Tudi na cesti smo vsak dan učenci. To, karje bilo včeraj več kot dovolj za varno vožnjo, je lahko danes le še zadostno, jutri pa bo premalo. In tako kot so strokovnjaki usmerjeni k iskanju vedno novih spoznanj, bi se morali tudi vozniki zavedati, da seje potrebno vsak dan naučiti kaj več in daje potrebno znanja obnavljati.
Poleg znanja pa je za udeležence v prometu pomembna predvsem pozitivna naravnanost do prometa in s tem povezani njihovi medsebojni odnosi, njihovo vedenje, komuniciranje ter prilagajanje danim prometnim situacijam. Najbolje se to izraža vznanem reku: »Pokaži mi, kako voziš, in povem ti, kakšen si.« Prometna kultu raje del splošne človeške kulture. Zato skušajmo biti tudi v prometu čimbolj strpni, spoštljivi in obzirni do ostalih udeležencev. S spoštovanjem vseh udeležencev v prometu bomo znali zraven svojega življenja in življenja svojih najdražjih ceniti tudi življenja ostalih udeležencev v prometu.
Po načelu zaupanja sme vsak udeleženec v cestnem prometu pričakovati, da bodo vsi udeleženci v cestnem prometu (razen otrok, starejših, slepih in invalidov, ki niso v celoti sposobni za samostojno udeležbo v prometu) in tudi tisti, ki skrbijo za ceste, spoštovali predpise o varnosti cestnega prometa ter predpise, ki se nanašajo na ceste. Vendar moramo na cesti vedno računati še na enega izmed naslednjih treh: tistega, ki ne more, tistega, ki noče in na tistega, ki ne zna.
Vir: Varni v cestnem prometu, Primotehna d.o.o., Maribor 2003
Vir: Varni v cestnem prometu, Primotehna d.o.o., Maribor 2003
Na žalost je na cestah vse več takšnih, ki nočejo računati in upoštevati tudi drugih udeležencev v prometu. Odstopa prednosti se domislijo le redki vozniki, čeprav voznik z nasprotnega vozišča, ki želi zaviti levo in s tem seka naš prometni pas, za seboj že ustvarja kolono vozil. V še slabšem položaju so vozniki, ki bi se radi vključili s stranske ceste na prednostno cesto, še posebej, če jih je več. Vse to lahko vodi v tvegano vključevanje, izsiljevanje prednosti in posredno tudi do prometne nesreče.
Najbrž ste tudi sami že naleteli na slalomista, ki mu pomenijo omejitve toliko kot lanski sneg. Z vožnjo čez polno črto si zagotovi ustrezno dvignjen nivo adrenalina, varnostna razdalja pa je odvisna samo od velikosti njegovega avtomobila in prisebnosti drugih voznikov. Takšno izzivanje ponavadi pripelje do nevarnih situacij in če nam to preide v navado, najbrž vsaj enkrat tudi do hude prometne nesreče.
Z vožnjo tik za drugim oz. s premajhno varnostno razdaljo nimamo nikakršne možnosti, da se izognemo napakam, ki so jih naredili vozniki pred nami.
Značilen primer prometne osveščenosti naših voznikov je prižganazadnja meglenka, in to že ob najmanjši megleni zavesici. Za njen izklop pa ponavadi poskrbijo po nepotrebnem razdraženi vozniki, ki vozijo za takšnim vozilom.
Menjavanje prometnih pasovterzavijanje brezdajanja ustreznih smernikov povzroča zmedenost pri drugih voznikih, povečuje njihovo agresivnost in stopnjuje nevarnost nesreče. Toliko slabše je, če to počnejo »naprej usmerjeni vozniki«, ki se ne ozirajo ne na levo ne na desno, niti takrat, ko menjujejo prometne pasove.
Potem pa so tu tudi kronično »levi« vozniki, ki s svojo vožnjo po levem prometnem pasu na smernem vozišču večpasovne ceste ustvarjajo zastoje, napete situacije ter silijo voznike v nepravilno prehitevanje po desnem prometnem pasu. In še bi lahko naštevali.
Pomembno je, da mi ostanemo oz. poskušamo postati vozniki z defenzivno (previdno) vožnjo in pri tem upoštevamo naslednje:
-	spoštujmo omejitve hitrosti
-	vedno prilagodimo hitrost vožnje razmeram v prometu in upoštevajmo varnostno razdaljo
-	predvidevajmo prometne situacije in se ne odločajmo v zadnjem trenutku
-	opazujmo prometza in tudi daleč pred našim vozilom -spoštujmo predpise in ne vozimo na meji lastnih sposobnostih ali zmogljivostih našega vozila
-	bodimo obzirni do ostalih udeležencev v prometu
-	izogibajmo se tveganjem in se ne izpostavljajmo nevarnim situacijam in potrudimo se dati prednost tudi neprednostnim vozilom, če tako nakazuje prometna situacija
-	ko sedemo za volan, bodimo spočiti, trezni in zbrani
-	ne bodimo eksplozivni, obvladajmo se in ne poskušajmo vzgajati drugih s hupanjem, pobliskavanjem z žarometi ali celo s »trkanjem po čelu«.
Ne pozabimo: za tovrstno vzgojo je potreben samo dober vzgled!
Pa varno vožnjo!
Vir: Varni vcestnem prometu, Primotehnad.o.o., Maribor2003
Vir: Varni v cestnem prometu, Primotehna d.o.o., Maribor 2003
Vir: Varni v cestnem prometu, Primotehna d.o.o., Maribor 2003
FOLKLORNA SKUPINA »JUSTIN KOGOJ«
DOLENJA TREBUŠA
Tomaž Mivšek
Letos smo praznovali slovenski kulturni praznik malce kasneje, 19. februarja. Medse smo povabili folklorno skupino Justin Kogoj iz Dolenje Trebuše. Začetki sodelovanja z društvi iz Dolenje Trebuše segajo v začetek 2005, ko smo se srečali na srečanju turističnih in kulturnih društev idrijsko cerkljanske v Šebreljah. Uspelo se nam je dogovoriti za termin okrog kulturnega dneva.
Prosvetno društvojustin Kogoj DolenjaTrebuša deluje že od 1912. leta. Društvo je nastalo iz potrebe po družbeni in kulturni dejavnosti. Poseben pomen pa je pridobilo v času fašistične okupacije. Danes so v društvo vključene naslednje sekcije:
-	ŽePZJ. Kogoj
-	MoPZJ. Kogoj -FS j. Kogoj
-	Igralskaskupinaj. Kogoj
Najmlajšaod sekcij, folklorna skupina, deluje že 11 let, nastala pa je iz želje po predstavitvi ljudskih plesov idrijsko-cerkljanske regije in širše okolice. Folklorna skupinaje še toliko bolj dobrodošla, ker je edina v svojem okolju in tako ohranja tradicionalne plese svoje regije. Predstavljajo se v trebuških nošah - oblačilih, ki sojih domačini nosili v 18. - 19. stoletju. Poleg plesa imajo s seboj cel inštrumentalni ansambel, tako da sta glasba in topot pet vživo! Umetniški vodja folklorne skupine je Lucijan Pirih.
Folklorna skupina Justin Kogoj med plesom. Foto: FS Justin Kogoj
Za uvod je MePZ Zavratec zapel Zdravljico, nadaljevali pa so gostje. Predstavili so nam splet folklornih plesov iz idrijske doline, ki zajemajo plese zibenšrit (češpe, hruške, jabolka), mazolin, šuštarska, štajeriš s premetom in grape (ples z metlo). Splet goriških plesov je zajemal plese setepaši, dencik, špicpolka, goriška mazurka in štajeriš. Med plesnima sklopoma so zaigrali povezovalni program na temo Franceta Prešerna. Dramski vložki so bili odigrani in zapeti prepričljivo, kar je vtisnilo prireditvi poseben pečat. Med premeti plesa štajeriš s premetom pa je v dvorani zastajal dih ob pristankih plesalcev na rob odra. Vsekakor kulturni dogodek vrednega ogleda.
Po koncu uradnega programa je sledil še sproščen pogovorz nastopajočimi. Zanimivo je to, da smo gostili kar tri predsednike društev. Poleg prosvetnega društva gojijo turistično in gasilsko društvo. Dolina Trebuše je znana po posebni metodi narejenih lesenih ceveh, po slapovih in prepadnih stenah Gačnika in še čem. Dolina, ki je ne smete prezreti, če je vvasvsaj malo izletniškega duha.
Medtem ko so naši avtomehaniki popravljali pokvarjen avtobus gostov, smo v dvorani spregovorili nekaj besed in izkušenj ob žlahtni kapljici. Vsi smo bili mnenja, da sodelovanje ne sme zamreti in prejeli povabilo v DolenjoTrebušo.

France Prešeren - bliža se železna cesta... Foto: FS Justin Kogoj
CERKVENI PEVSKI ZBOR ZAVRATEC V 1. POLOVICI LETA 2006
Karmen Kogovšek
V naši župniji je cerkveni pevski zbor tisti, ki združuje župljane, ki imamo v sebi ljubezen do petja, pa najsi bo to cerkvena ali posvetna, ljudska ali modernejša glasba. Poleg petja, v božjo čast ali posvetne namene, pa je za nas pomembno tudi druženje, radi se namreč skupaj poveselimo, praznujemo rojstne dneve in druge vesele priložnosti, tako da se naše pevske vaje pogosto spremenijo v pravo gostijo, saj z veseljem skupaj nazdravimo, se posladkamo, predvsem pa poklepetamo, kajti člani zbora se med seboj zelo dobro razumemo, tako da si imamo vedno veliko povedati, po mnenju naše zborovodkinje Polone, še preveč.
Redki so tisti vikendi, ko ne bi vsaj kakšno uro preživeli vzavraški osnovni šoli, kjer imamo pevske vaje. Takoj po božičnih praznikih, na katere smo se kot vsako leto skrbno pripravljali, smo že morali pospešeno vaditi - 21. januarja smo namreč imeli prvi nastop letos, v Renčah pri Novi Gorici. V tamkajšnji cerkvi smo na dobrodelnem koncertu, na katerem so zbirali denarza družino v stiski, sodelovali s psalmom Jožeta Trošta, Luč bo svetila nad nami, v kateri sta se kot solista predstavila Gabrijel Rejc in Renata Kogovšek, in s pesmima, Bodi pozdravljeno detece sveto Andreja Vavkna in Polnočni zvon Mirka Blažiča. Ob koncu smo bili povabljeni še na pogostitev, kjer ni manjkalo raznih dobrot niti kuhanega vina, ki smo ga bili v tistih mrzlih, zimskih dneh še kako veseli. To pa nam seveda ni preprečilo, da
se ne bi na poti s Primorske ustavili še vČrnem Vrhu, kjersmo naredili zadnjo postojanko pred domom in v dobri družbi zaključili prijeten večer.
Kmalu zatem, 11. februarja, je bila na vrsti Območna revija idrijsko - cerkljanske regije, v Idriji, kjersmo se kot predzadnji uspešno prestavili s pesmimi: Jacobus Carniolus Gallus: Obcesro, DOMINE, Alojz Rakušček: Vasovalec in črnsko duhovno: Every time I feel the špirit, v prirebi profesorja naše zborovodkinje Polone, Petra Planjavskega. Potem smo se vsi zbrali na tradicionalni pogostitvi zjoto in ocvirkovko. Ko smo zavraški pevci presodili, daje čas za menjavo lokacije, smo se preselili v gostilno na idrijski grad in kmalu ugotovili, da nismo edini tako misleči. Tako smo skupaj z idrijskim oktetom zapeli in rekli še marsikatero, potem pa se poslovili in odpravili vsak po svojih poteh.
Naj povem še nekaj o pesmi Vasovalec, ki smo jo zapeli. Besedilo je napisal Simon Gregorčič, karje bilo na tokratni reviji zborov pravzaprav zelo zaželjeno, kajti letos mineva 150- letnica njegovega rojstva. Alojz Rakušček, stari oče enega izmed naših pevcev, Roberta Rijavca, pa je bil organist v Drežnici nad Kobaridom, obenem paje bil tudi skladatelj in je med drugimi uglasbil tudi Vasovalca.
Sledil je misijon, za katerega smo si pevci in organistka vzeli karseda veliko časa in ga skušali obogatiti s svojim petjem. Tudi velika noč je zahtevala precej priprav, saj smo izbrali kar zahtevne pesmi, med drugim Handlovo Alellujo in Mašo v D-molu W.A. Mozarta. Zanjo smo se ponovno odločili, še vedno pod vtisi koncerta njegove glasbe, ki smo ga poslušali decembra lani na izletu na Dunaju. Obenem paje letos tudi 250- letnica Mozartove smrti, tako da seje pravzaprav spodobilo, da smo zapeli tudi nekaj od pomembnega skladatelja.
Me P Z Zavra tec v Mačkov j a h na prireditvi Zapojmo s prijatelji. Foto: www.mackolje.org
Naš naslednji nastop paje bil koncert Primorske poje vTolminu, 21. aprila. Tja smo se peljali z avtobusom, zapeli pa smo Pesmi iz sakralnega opusa goriškega skladatelja Lojzeta Bratuža, kije bil tudi organist vSolkanu. Ko smo odpeli svoje skladbe, smo seveda prisluhnili tudi ostalim zborom in to z velikim veseljem, kajti sodelovalo je veliko odličnih zborov, med katerimi sta izstopala zbor Matjaža Ščeka, Ipavska in Obalca. Vsi nastopajoči smo se nato zbrali v hotelu Krn, kjer smo imeli večerjo, nato pa smo v prijetnem sproščenem vzdušju zapeli še nekaj pesmi, se skupaj pošalili in se nato odpeljali proti domu. Za naš pevski zbor pa takrat ni še nič končanega, ta se namreč takrat šele res razživi in pokaže se dejanski repertuar našega zbora, ki pa, verjemite mi, zajema kar zavidljivo število pesmi. Petje ni potihnilo prav do doma, nakar smo se zadovoljni poslovili.
Lojze Bratuž, katerega pesmi smo peli, je bil organistvSolkanu, zaveden Slovenec, kije umrl krute smrti. Po drugi svetovni vojni so ga namreč fašisti zastrupili s kurilnim oljem z drobci stekla. Naše petje paje sovpadalo tudi z izdajo 1. zbirke omenjenega skladatelja, izdalo pa gaje Združenje cerkvenih zborov v Gorici, skupaj z goriško Mohorjevo družbo. To je 1. knjiga iz zbirke Zbrana dela primorskih skladateljev, ki nam joje poslal nekdanji zavraški župnik Anton Lazar, iz hvaležnosti, ker smo peli na ponovitvi njegove zlate maše pred nekaj leti vZavratcu. Tako smo dobili veliko novih not, kijih že s pridom uporabljamo in se učimo novih pesmi.
Praznik češenj paje bil tisti, zaradi katerega smo se 21. maja odpeljali v Mačkovlje priTrstu, kamor so nas povabili tamkajšnji zamejski Slovenci. Vabilu smo se seveda z veseljem odzvali in Zavratec predstavili s priredbami treh ljudskih pesmi: Drimala, drimala in Ki če moju travu kosit v priredbi Alda Kumarja in še Nocoj, pa oh nocoj, s solistom Gabrijelom Rejcem. Prisluhnili smo pestremu programu nastopajočih zborov, se do solz
Ko postanejo pevci pošteno lačni... Foto: www.mackolje.org
nasmejali skeču, ki so ga zaigrali in prejeli še darilo - pravo češnjo, ki sedaj že raste pod domačo cerkvijo. Nato pa smo izkusili pravo italijansko gostoljubnost, postregli so nam namreč z odličnimi jedmi. Tako smo dobre volje še dolgo časa prepevali ob harmoniki in domačih pesmih, zaključili pa smo s Prešernovo Zdravljico, peto s pravim nacionalnim ponosom. Potem smo zasedli svoja mesta na avtobusu, češnjo seveda vzeli s sabo, nato paje večina prespala vso pot do doma. Najvztrajnejši so po pričakovanjih nadaljevali s petjem na avtobusu, kako dolgo so vztrajali pa ne vem povedati, saj sama tokrat izjemoma nisem bila med njimi. Vsekakor pa smo preživeli res lep dan, v družbi prijetnih ljudi. Takim vabilom smo se vedno, in se tudi bomo še, radi odzvali.
Kot vidite, je bila prva polovica leta kar pestra. Trenutno se pripravljamo na sodelovanje pri Večeru pod Veharško lipo, kjer bomo družno z okoliškimi zbori zapeli ljudske pesmi, čaka pa nas še nastop v Rovtah, prav tako v okviru ljudskega petja oziroma Petja na vasi. Za nami je veliko nastopov, še več pa pevskih vaj in ko gledamo nazaj, ničesar ne obžalujemo. Po vsakem nastopu se kritično ocenimo, oziroma nas naša zborovodkinja, in skušamo naslednjič biti boljši, ter po svojih zmožnostih uresničiti njena pričakovanja. Nismo profesionalen zbor, se pa trudimo in tudi to šteje. Vsaj pri Tistemu, kateremu je v prvi vrsti naše petje namenjeno. Upamo, da bomo Njemu v čast prepevali še dolgo, pridobili še kakšnega člana zbora več, ki ga bomo z veseljem sprejeli medse, in še naprej radi hodili na pevske vaje in nastope, ki temu sledijo, saj se imamo skupaj zares lepo. Verjamete?
PS: Češnja iz Mačkovelj že raste na travniku pod cerkvijo sv. Urha. Za njeno posaditev so poskrbeli Jože Lazar, Polona Gantar in Robert Rijavec ki tudi skrbno skrbi za to, da češnji v poletnih vročih dneh ne manjka vode. Močno upamo, da bo v prihodnjem letu že obrodila svoj prvi sad.
Sprejem darila - sladko rodeče češnje. Foto: www.mackotje.org
PETER KLEPEC
Tomaž Mivšek
Kdo ne pozna navihane zgodbice o Petru Klepcu, kije bil tako močan, daje lahko ruval smreke? V letu 2006 seje spremenjena in pomlajena dramska skupina lotila pravljice na drugačen način in jo postavila na oder. Naši vrli gledališčniki so igro vzeli za res in redno prihajali na vaje. Poleg gledališke igre smo včasih, tako za sprostitev, udarili še nogomet. Ker pregovor vaja dela mojstra še vedno drži, se je že po nekaj vajah videlo, da bo ta igra zažgala!
Odrska postavitev je bila kot ponavadi gotova v zadnjem tednu, kar pa tudi ni nujno slabo, kartonske konstrukcije se ob intenzivni rabi hitro izrabijo. Na ponovitvah predstave smo morali hišo Petra Klepca podpirati z vseh vogalov, daje sploh še stala skupaj.
17. marca smo v osnovni šoli vZavratcu imeli nekajurni seminar, ki gaje vodiljožef Ropoša. Gledališčniki so mu igro zaigrali, on pa si je malo zapisoval in pokomentiral vsakega posebej ob koncu predstave. Hitro je vse spravi Iv smeh in začetna trema je med sproščenim pogovorom izginila. Kritično je ovrednotil vsakega igralca posebej in mu dal marsikateri napotek (to bi lahko tako naredil, ne se bat saj znaš besedilo na pamet, to si zelo dobro zaigral). Pa ni ostal samo pri igralcih. Ko so odšli, seje lotil še mentorja. Dobil sem kar nekaj odgovorov glede odrske postavitve, varnosti na odru in podajanja besedila.
Tako opogumljeni smo se udeležili območnega srečanja v Idriji in zaigrali, da je bila dvorana polna smeha. Še najbolj jih je navdušil polet pastirjevz odra v dvorano. Po mnenju selektorke sta bila zelo natančna Damijan Kogovšek (Peter Klepec) in Lara Menegatti (mati). Pastirji Matej, Niko in Žan so zelo sproščeni, a premalo artikulirani - ja, fantje, potrebna je še kaka govorna vaja A-E-l-O-U pa P-T-H-S-Š-F-G! Metka Lazar (vila), Anamarija Gantar (kozica) in Blaž Menegatti (oven) pa so oblikovali ljubke figure. Za slikovitost predstave so poskrbele ovce (Boštjan, Tadej, Miha, Karin, Gašper). Mentorju pa je priporočila, naj ne komplicira preveč med prehodi in scensko postavitvijo in poudarila, daje dramska skupina Zavratec perspektivna in
Peter Klepec - mati in koza. Foto: Tomaž Mivšek
dobro organizirana. Kaj tudi ne, saj so za odrom nad predstavo bedeli Darja Kogovšek- prišepetovalka,Julijan Gantar- tonski mojster, Urban Kogovšek - lučkar in Jure Leskovec - scenski delavec. Ob koncu smo se čakajoč na avtobus okrepčali s kosom pizze, naložili kulise se odpeljali proti domu.
Višek veselja nam je predstavljala igravdomači dvorani, kjerso se nam pridružili še metuljčice Hana, Karmen, Tjaša, Zala in rožici Aljaž in Andraž. Med predstavo so na planinskih pašnikih zaplesali na Vivaldijeve Štiri letne čase. A sojih hudobni pastirji pregnali z odra v dvorano in prevzeli planino v svoje roke. Predstava vZavratcu je dosegla še en superlativ. Nastopalo je 19 igralcev, za odrom se nas je potilo še 6 in dvorana je bila nabito polna. Praznik je uspel kot še nikoli do sedaj.
Več pa je o svojih vtisih napisal Damjan Kogovšek.
Sredi februarja nas je Tomaž Mivšek izbral za osebe v igrici Peter Klepec. Vaje smo imeli dvakrat tedensko v šoli. Igrico smo se učili za predstavitev v Rudniški dvorani v Idriji. Zelo hitro se je bližal datum 22. marec, ko smo se zjutraj zbrali pred gasilskim domom. Z avtobusom smo se odpeljali v Idrijo. Ko smo prišli v Idrijo, smo morali hitro pripraviti sceno, kajti bili smo že na vrsti. Drugi nastop smo imeli v gasilskem domu vZavratcu. Igrico smo igrali za materinski dan. Gledalcev je bila polna dvorana. Bilo nam je v veliko zadovoljstvo. Proti koncu igrice se je ovnu ulila kri iz nosu. Zato smo morali narediti prekinitev. Po oskrbi ovna je predstava stekla do konca. Na koncu smo se še pogostili z dobrotami naših mam. Igrico smo odšli odigrat v Dole in na Medvedje Brdo. Obakrat je bilo gledalcev malo. Bili smo tudi malo razočarani. Vendar veselja do igranja nam to ni vzelo. Zato upamo, da bomo igrico Peter Klepec zaigrali še kdaj. Če pa ne, pa vas Zavračane drugo leto razveselimo z kakšno drugo igrico.
V	nedeljo 11.6. smo v Zavratec povabili še otroško dramsko skupino Muhe na odru, ki deluje pod okriljem KUD BrinovGrič Godovič, mentorice Manje Plešnar. Zaigrali so nam dve igrici: Ugrabitev in Sanjavi pesnik. Besedili iger so igralci napisali sami.
V	igri je dobro opazna igra improvizacije, ki so jo igralci že dodobra spoznali. Uspešno so uporabili prostor in mu dodali vsebino, tako daje predstava zaživela v vsej svoji širini. Tako se jez lahkoto vzpostavil kontakt med publiko in igralci, to paje dalo igralcem na odru še dodatno energijo za igro.
Vila daje Petru Klepcu požirek vode z nadnaravno močjo. Foto: Tomaž Mivšek
MESTNI MUZEJ IDRIJA
Tomaž Mivšek
Mestni muzej Idrija - muzej za Idrijsko in Cerkljansko, je bil ustanovljen leta 1953. Svoje upravne prostore ima na gradu Gevverkenegg. S pomočjo direktorice Mestnega muzeja Idrija Ivane Leskovec in vodnika po zbirkah muzeja Čarnima Historica, predstavljamo delovanje osrednje regijske kulturne ustanove.
Grad predstavlja posebnost med slovenskimi gradovi zaradi svoje specifične funkcije. V njem ni bilo hudobnih graščakov in nesrečnih princesk, temveč je grad služil rudniški upravi in administraciji. Pa ne samo to, v gradu so imeli svoje prostore tudi davkarija, kataster, strokovne šole, rudarska milica in godba terzapori. V grajskih kleteh so shranjevali živo srebro in cinober, pa tudi življenjske potrebščine za rudarje. Zato ga lahko imenujemo kar»rudniški grad«. Grad je bil v letih 1522 - 1533 grajen pod okriljem Ahacijeve družbe rudarskih podjetnikov. Že leta 1575 je bil rudnik podržavljen. Rudniškega upraviteljaje imenoval dvorna Dunaju. Med letoma 1607- 1848 je upravitelj opravljal še funkcijo zemljiškega gospoda in pobiral davke podložnikov na območju idrijskega kameralnega gospostva.
Štirikotna grajska stavbna masa izkazuje preproste in monumentalne renesančne oblike. Grajsko poslopje je ščitila globoka in skalna brežina Nikove, na severni strani pa je bil grad zavarovan s prekopom in dvižnim mostom. Zunanji videz gradu oblikujejo okrogli vogalni stolpi ter čelni stolp z uro in simboličnim živosrebrnim Merkurjem. Sredi 18. stoletja je grad doživel baročno prenovo, ko so uredili z dekorativnimi freskami poslikano arkadno dvorišče.
Z ustanovitvijo Mestnega muzeja Idrija se je pričelo novo poglavje bogate zgodovine gradu. Grad je danes najpomembnejši idrijski kulturnozgodovinski spomenik, ki ga je muzej statično saniral, funkcionalno preuredil večino prostorov, polepšal zunanjo podobo in dodal novo, a ustrezno vsebino gradu.
Mestni muzej Idrija je v prvih letih delovanja skrbel za raziskovanje, ohranjanje in prezentacijo evropsko pomembne tehniške dediščine rudnika živega srebra ter najpomembnejših spomenikov NOB na območju tedanje idrijske občine. V oskrbi muzeja so naravne znamenitosti, tehniški, etnološki in kulturno zgodovinski spomeniki in avtentično ohranjeni objekti iz časa druge svetovne vojne - skupno kar 14 objektov, ki jih letno obišče okrog 60.000 obiskovalcev. Delež tujcev znaša okoli 25%, večinoma gre za individualne goste. Organizirane skupine prihajajo tudi iz turističnih centrov kot so: Cerkno, Bled, Ljubljana, Lipica. Poseben program je pripravljen za skupine učencev osnovnih in srednjih šol.
Pod upravo muzeja spadajo: nekdanji rudniški grad Gevverkenegg, idrijska rudarska hiša, tehniški oddelek muzeja v jašku Frančiške, idrijska kamšt, Divjejezero, klavže na Idrijci,
Brusove in Putrihove klavže na Belci, Ovčjaške klavže v dolini Kanomlje, Partizanska tiskarna Slovenija na Vojskem, Cerkljanski muzej, Partizanska bolnica Franja v Dolenjih Novakih pri Cerknem in domačija pisatelja Franceta Bevka v Zakojci.
Osrednja muzejska razstava na gradu Gevverkenegg z naslovom PET STOLETIJ RUDNIKA ŽIVEGA SREBRA IN MESTA IDRIJE je bila odprta leta 1995. Razstava zavzema večino prvega nadstropja gradu v desetih razstavnih prostorih. Tematska postavitevzbirkje pregledna in želi temeljito, nazorno in privlačno predstaviti 500-letno idrijsko zgodovino.
Zbirka Mejniki petih stoletij predstavlja ključne mejnike in dosežke živosrebrnega rudnika in mesta. Prikazani so: odkritje živega srebra leta 1490, pot idrijskega bogastva v svet, idrijsko rudišče, podzemni in površinski rudarski ambient, vloga tehnike v rudarstvu in zdravstvu, kulturni potencial rudarskega življa -šolstvo in čipke, tehnične naprave in orodja. V geološki in mineraloški zbirki je razstavljenih nad 2700 različnih vzorcev kamnin in fosilov. Predstavljene so kamnine in fosili idrijskega in cerkljanskega ozemlja, živosrebrove rude, mineraloška in petrografska zbirka. Posebno pozornost vzbujajo fosili rib, listov, insektov, kobilic, ostrig, morskih ježkov, praproti, polžev in koral. Zbirka Dokumenti pripovedujejo hrani originalne arhivske vire, predmete, kopije in makete o Idriji in rudniku. Mednje sodijo kartografska dela iz 18. in 19. stoletja, idrijski urbarji, jeklenke za živo srebro, Valvasorjeva upodobitev Idrije (1689), listina o idrijskih sejemskih pravicah (1836), Mrakova sončna ura na kosu cinabaritne rude (1776). Zbirka Pogledi na mesto in spomeniki prednikov prikazuje razvoj Idrije od Valvasorjevih časov do danes. V Živosrebrnem stolpu je prostor zasnovan kot simboličen sestop v rudniško podzemlje in oblikovan kot jašek, ki vabi k zakladu v globino. V prvem nadstropju si je mogoče ogledati še zbirke: Znamenite osebnosti iz zgodovine rudnika in mesta, Pridobivanje živega srebra in cinobra, Gozdarstvo in transport lesa. Dvorana s pomenljivim imenom Priče življenjskega utripa je muzejski prostor ki prikazuje razgibano javno življenje v nekdanji rudarski Idriji (šolstvo, čipkarstvo, gledališče, društva in šport). Hkrati pa je prostor namenjen tudi komornim prireditvam in družabnim srečanjem.
Mesni muzej Idrija v gradu predstavlja še nekatere stalne razstave:
Razstava čipk- razstavljeni so papirci, bule, klekeljni, dragocene stare čipke, najbolj znan paje t. i. Jovankin prt. V letu ali dveh bo razstava doživela temeljito prenovo. Nova postavitev je zasnovana s ciljem, da Idrijo umesti na evropski zemljevid klekljanja.
Zanimiva in bogata je zbirka kmečkih fresk. Te freske so nekdaj krasile premožnejše kmečke domačije na Idrijskem in Cerkljanskem in so delo domačih mojstrov.
Spominska soba pisatelja Franceta Bevka - na ogled je celoten inventar iz pisateljeve delovne sobe v Ljubljani, ki gaje muzeju po pisateljevi smrti leta 1970 podarila njegova žena. Spominska soba dr. Aleša Bebleija, kije bil idrijski rojak(1907 - 1981), pomemben slovenski politik, diplomat,
naravovarstvenik, narodni heroj.
Stalna galerijska zbirka - razstavljenih je 33 slik in grafik slovenskih in italijanskih umetnikov, ki jih je muzeju podarila Valentina Orsini Mazza, po rodu Idrijčanka; v Rimu se je uveljavila kot kulturna delavka in galeristka.
Idrijsko v 20. stoletju - ta razstava prikazuje prehod iz ruralno - rudarsko v sodobno gospodarsko usmeritev družbe, ki temelji na lastnih potencialih.
Mestni muzej I d rij a j e v več kot petdesetih letih svojega delovanja prerasel v osrednjo regijsko kulturno ustanovo, ki odmevno posega v slovenski in evropski kulturni prostor. Evropski muzejski forum, ki deluje pod okriljem Sveta Evrope, je 19. aprila 1997 podelil idrijskemu muzeju eminentno nagrado Luigi Micheletti. S tem priznanjem je bil Mestni muzej Idrija razglašen za najboljši evropski muzej industrijske in tehniške dediščine v letu 1997. Ocenjevalci so si ogledali muzej in se seznanili z vsemi ostalimi dejavnostmi muzeja. V obrazložitev so zapisali, daje razstava Pet stoletij rudnika živega srebra in mesta Idrije postavljena pregledno in obogatena s predstavitvijo ljudi in njihovimi življenjskimi zgodbami in ne samo predmeti. Muzej predstavlja pomembno kulturno ustanovo v kraju, ki je vpeta v celosten organizem prostora in ima veliko število obiskovalcev. Celotno delovanje muzeja obvladuje majhen, a strokovno visoko usposobljen kolektiv.
Mestni muzej Idrija izvaja celo paleto dejavnosti skozi vse leto. Poleg stalnih in občasnih razstav se ukvarja še z založništvom, prireja muzejske večere, simpozije, muzejske in likovne delavnice za otroke, prireditve itd. Svoje pomembno mesto v gradu zavzema tudi muzejska trgovina.
Posebej je potrebno izpostaviti še enoto Cerkljanskega muzeja vCerknem, ki deluje že od 1978. V njem si lahko ogledate razstave
Cerkljanska skozi stoletja in Pust je kriv - pripoved o cerkljanskih laufarjih.
Idrijski razgledi so domoznanska revija, ki jo izdaja Mestni muzej Idrija že od leta 1956 in veljajo za najstarejšo tovrstno revijo na Primorskem. Od 1987 izhajajo dvakrat letno. V njem so objavljeni strokovni prispevki, poročila, spomini in recenzije, ki posegajo na področje zgodovine, etnologije, umetnostne zgodovine, geografije, geologije in naravoslovja. Literarna in likovna priloga sta največkrat prispevek domačih kulturnih ustvarjalcev. Kupiti jo je mogoče v muzejski trgovini in knjigarni ABC!
Koliko je muzej dejaven na terenu, mislim z vidika zainteresiranosti iskanja novega gradiva? Lahko Zavračani k temu kako pripomoremo?
Ena osnovnih muzejskih dejavnosti je evidentiranje, zbiranje, hranjenje in varovanje gradiva. Predmetov. Fotografij. Starih knjig. Ljudskega izročila, informacij oz. t.i. neopredmetene dediščine. Žal tako majhnemu kolektivu kot je naš zmeraj primanjkuje časa za delo na terenu. Zato smo še toliko bolj
veseli ponujene roke za sodelovanje.
Trenutno imamo v delu raziskavo o vodnih pogonih na Idrijskem in Cerkljanskem. Zanimajo nas torej žage, mlini, elektrarne in ljudje, ki so na njih delali. Prav tako evidentiramo stare papirce, ki so se ali se še uporabljajo za klekljanje čipk. Kakršenkoli namig vzvezi s tem je dobrodošel.
Nam lahko podate kak napotek in sugestijo, katere teme (zgodovina, etnologija...) bi še lahko raziskali in objavili v glasilu Oglar? Na katero dediščino bo morali biti še posebej pozorni?
Najprej biVam rada čestitala za Vašega »Oglarja«. Vem, koliko truda je potrebno, da se tako glasilo izda. Pohvalno je, da v njem beležite aktualno dogajanje v kraju in obenem objavljate tudi zgodovinske zapise. Oboje je neizmerno dragoceno. Muzej bo z veseljem postal redni naročnik Vašega glasila. Časopis bo ohranil in pridobil »na teži«, če se boste odločili in v njem objavljali tudi zgodbe iz vašega kraja. Prepričana sem, da imate v vasi zanimive ljudi, obrtnike, mojstre, domačine, ki jih je življenje posebej zaznamovalo. Zapisa je vredno prav vse, pa čeprav se Vam na prvi pogled zdi nekaj povsem običajnega, vsakdanjega. Sama sem z zanimanjem prebrala članek o lanu oz. njegovi predelavi. Njegova edina pomanjkljivost je, daje preskromen. Vaši intervjuji so lahko življenjske zgodbe celih generacij.
Tudi letos se obeta pestra ponudba dogodkov, kijih organizira muzej. Na katere bi nas še posebej opozorili?
V	letu 2006 ima muzej zastavljeno bogato razstavno in pedagoško dejavnost. V času Festivala idrijske čipke bomo na gradu odprli gostujočo razstavo zgodovinskih čipk iz italijanske Gorice in bo na ogled do začetka septembra. Decembra bomo v počastitev 3. decembra - odprtega dneva v slovenske kulturne ustanove, pripravili razstavo ob 60. obletnici velike povodnji na Idrijskem. Vmes se nam bo v razstavišču Nikolaja Pirnata predstavil domači slikar Rafko Terpin. Oktobra bo v istih prostorih slovensko uredništvo National Geographic predstavilo to eminentno revijo, ki sedaj izhaja tudi v slovenščini, skupaj z obširno razstavo fotografij. Kot fotografa pa bomo na samostojni razstavi spoznali tudi Idrijčanajožeta Rupnika.
V	Cerkljanskem muzeju bomo septembra odprli razstavo o netopirjih, kijih bomo spoznavali ali bolje rečeno opazovali tudi vživo na eni od muzejskih delavnic. Delavnice za najmlajše bodo organizirane še na temo čipke, izdelava mila po starem, izdelava novoletnih voščilnic, ob likovnih razstavah pa tudi likovno zasnovane delavnice..
Načrtujemo nadaljevati 23. sezono predavanj iz ciklusa »Muzejski večeri« - od oktobra 2005 do maja 2006 in izdajanjem revije Idrijski razgledi.
In še marsikaj zanimivega bi se našlo.
Direktorici Ivani Leskovec se za pogovor iskreno zahvaljujemo!
NAŠA DEDIŠČINA
ZEHTA
Olga Vehar
Kako so prali pred mnogo leti, ni niti za primerjati z današnjim časom. Ni bilo niti mila ne pralnega praška, kot se to danes dobi v trgovini. Marsikdo bi vprašal, ja, zlomka, kako so pa sploh potem prali? Resje zanimivo vprašanje. Z dobro voljo in trdim delom se vse opravi.
Pa začnimo kar po vrsti. Najprej so perilo namakali, v velikih čebrih, ki sojih imenovali »žehtanjca«. Ko seje dobro namočilo, so ga na »perivniku«, to je bila lesena priprava za mencanje perila, dobro zmencali z rokami. Nato so dali nebarvano perilo kuhat vvelik kotel in med to perilo so dali kar precejšen« Žakelj« pepela. Najboljši pepel je bil iz bukovih drv. Marsikdo bi rekel, daje iz tega nastala v kotlu prava packarija. Pa to ni bilo tako. Ko seje to dobro prekuhalo in prevrelo, so vse lepo ohladili, nato so šli s tem perilom na potok in tam spirali lepo do čistega. Nobeden ne bi verjel, kako je bilo to lepo čisto oprano. Vendar se mora vedeti, da takrat ni bilo takih finih tkanin, kot je to danes. Vzimskem času je bilo to pranje še težje. Veliko snegaje bilo, pot zasnežena do studenca in od mraza je perilo že v rokah zmrzovalo in zelo otežilo. Kjerje bilo pri hiši več ljudi in seje tega perila več nabralo, so kar na voz naložili in odpeljali do studenca. Največkrat so ga perice same nesle v škafih in na glavi do studencev. Prali so pa tudi bolj poredko. Takrat se ni tako pogosto preoblačilo in menjavalo perilo.
Nato so začeli kuhati »žajfo » kar doma. Iz odpadnih delov živine, ali pa če je kakšen prašič poginil, ker pred mnogimi leti veterina ni bila tako razvita, seje večkrat zgodilo. V trgovini se
je dobil nekakšen kamen, »sodokavstika« so ga imenovali. Ta kamenje bil kar precej strupen in so morali z njim kar previdno ravnati, da ni prišlo do kakšne poškodbe. S tem »kamnom » vred so dali kuhat v velik kotel meso in kosti, to seje vse lepo skuhalo in zmehčalo, nato so to zmes ohladili in to seje potem, ko je bilo hladno, lepo strdilo. Nato so narezali na majhne kose, da seje potem lahko to uporabljalo pri pranju perila. To milo je bilo temno sive barve in seje zelo penilo. Marsikdo bi rekel, s crknjeno živaljo si že ne bom pral, ampak druge izbire takrat ni bilo.
Tehnikaje vedno napredovala in tudi vtistih časih seje počasi razvijala in v trgovinah seje pojavilo milo in je bilažehta malo lažje delo.Seveda so prali vse ročno. Dostikrat so imele ženske, katerih delo je bilažehta, ranjene roke, voda in milo so pustile na rokah posledice. Pozimi je bilo še veliko slabše. M raz in mrzla voda, to je bila revma velikokrat prisotna. O rokavicah za pranje se takrat ljudem še sanjalo ni, ne pa, da bi jih lahko uporabljali.
Nato seje pojavil v trgovinah pralni prašek, spet so za perice nastopili boljši časi. Ko so perilo namočili vvodi, ki soji dodali pralni prašek, so ga nato dobro na »perilniku« z rokami zmencali. Belo perilo so nato v velikem loncu na štedilniku prekuhali, nato je sledilo spiranje s čisto vodo na potoku. Veliko trpljenja je že šlo skozi človeške roke, pa vendar človeštvo klubuje temu svetu in gre naprej. Danesje v trgovinah teh pralnih sredstev na razpolago, da se ti že od samih reklam vozlajo možgani. Vsi se hvalijo, kako vse lepo in čisto opere, samo v pralni stroj vržeš, dodaš prašek in to se kar čudeži delajo. Ni vse res tako rožnato, kolikorje govora, saj stari pregovor pravi «brez muje se še čevelj ne obuje«.
ITALIJANSKI SOLDAT
Po pripovedovanju Janeza Kogovška, napisala Darja Kogovšek
Svet se ves čas spreminja. Spreminjajo pa se tudi zakoni, kijih pišejo ljudje. Vzadnjih nekaj letih seje močno spremenil zakon glede obvezne vojaščine. Danes mladim fantom ni treba »iti k vojakom«. Pred šestdesetimi leti pa je bilo služenje vojaškega roka precej drugačno kot pred desetimi leti. O tem mi je pripovedoval moj stari ata, ki se še zelo živo spominja tistega leta, ko je za leto dni odšel v Italijo.
Bilo je spomladi 1943, ko seje s težkim srcem poslovil od doma, saj ni imel iz domačega kraja nobene druščine. Peš so odšli v Idrijo, potem pa z avtobusom v Udine. Od tu naprej pa so se peljali z vlakom. Ko so prišli v mesto Oreco, kraj v Italiji, so se preoblekli v vojaške uniforme, svoje, civilne obleke pa so poslali domov.
Tudi nekaj denarja so dobili vsak mesec. Toliko, daje bilo za pošto. Ata pravi, da ni veliko pisal. Nekaj časa je še šlo, potem paje bilo prepovedano pisati vslovenskem jeziku. Dovoljenaje bila le italijanščina, katere pa ni veliko znal. Domačim je napisal le to, daje še živ in kje se nahaja. Drugače pa so šla vsa pisma skozi cenzuro in nisi smel napisati, kar bi hotel.
Na začetku je imel ata zelo veliko domotožje, potem pa seje privadil.
Velik problem takratnih vojakov so bile uši, katerih res ni manjkalo. Noben vojak ni bil prikrajšan za to majhno golazen, ki pa ni bila prav nič prijetna. Fantje pa so bili iznajdljivi, zato so obleke kuhali. Ata se spominja nekega slabotnega fanta, ki je umrl pravzaradi uši. Kerse ni dosti menil za to golazen, so se tako namnožile, daje fantzbolel in umrl. Imeli pa so tudi stenice. To je bila šele prava pokora! Takoj, ko so pogasnili luči, je začelo lesti po ljudeh. Poleg vseh nadlog paje vojakom grozila tudi smrtonosna malarija. Za zaščito proti tej bolezni so vojaki dobili cigarete. Marsikateri fant seje prav tu navadil kaditi.
Hranaje bila dobra, vendarjoje bilo premalo za mlade fante. Za kosilo so največkrat dobili juho in košček mesa, pa tudi na makarone Italijani niso pozabili. Zjutraj so dobili majhen hlebček kruha, katerega so morali »pošparati« za cel dan. Nekateri so imeli navado menjavati kruh za cigarete. Ataje to naredil samo enkrat, ker paje bil potem cel dan lačen, ga naslednji dan ni več mikalo, da bi še enkrat ponovil isto napako.
Po šestih mesecih pa so se s trajektom odpeljali na Sicilijo. Kakšna ogromna ladja je bila to! Do morja so se peljali kar z živinskim vlakom. Imeli so veliko srečo, da trajekt ni imel zamude in so še pravočasno prišli na otok, kajti takoj, ko so izstopili, so prišli trajektzbombandirati.
Na Siciliji so bili vojaki kot nekakšni gozdni delavci. Sekali so sam kostanjev les. Takrat so pa pojedli nekaj kostanja, največ kar surovega. Bilo je vroče, daje kar peklo v stopala, če si bil bos.
Ata pravi, daje bil tik pod vulkanom Etna in je videl, kako seje kadilo iz njega. Daleč na okrog pa so ležale ogromne skale, ki so bile vse preluknjane. Nekaj jih je mislilo iti prav na vrh vulkana, vendar je prišel ukaz, da morajo oditi iz tistega kraja. Ponoči je strmoglavilo letalo in je gorelo že dve noči in cel dan. Zgorelo je ogromno sveta, pa tudi nekaj ljudi. Ker so se bali, da bi ogenj zajel tudi njihove šotore, so odšli.
Ker je bilo skupaj veliko fantov, so tudi kakšno »ušpičili«.Največkrat so ukradli grozdje, pa tudi fige so bile presneto sladke! Spominja se nekega dne, ko so odšli krast. Kerje bil ata med zelo drobnimi in bolj majhnimi, je moral on preplezati ograjo, ki je varovala grozdje. To je bilo precej težavno, saj so se Italijani znašli. Na vrhu ograje je bil beton, v njem pa zapičeno steklo. Ko seje atu zdelo, daje nabral že dovolj, je začel plezati čez ograjo. Vendar je prav takrat prišel lastnik in ga pograbil za noge, ostali fantje pa so ga vlekli za roke. Ker jih je bilo več, pa tudi atova moč je bil na strani prijateljev, so uspeli uiti. Čez nekaj časa seje prišel oškodovani lastnik pritožiti, vendar ni ničesar dosegel. Povedati ni znal, kdo je bil, ker so si bili vojaki zelo podobni. Kapetan jim je samo to rekel, da lahko kradejo, dajih le lastniki ne dobijo. Ko so že spali, je velikokrat prišel ukaz, da morajo zapustiti kasarne, ker bodo bomandirali. Ko so tako tekli, so lahko mimogrede nabrali še malo grozdja. Končno pa so vse to delali samo zaradi tega, ker so bili lačni. Kdor paje bil preveč len, da bi ponoči vstajal in tekel, seje skril kar pod posteljo. Taki so bili precej pogumni in se niso bali, da bi se jim zidovje podrlo na glavo.
Vojaki so se skrivali vsepovsod. Celo prazna štirnajim je prišla prav. Ata se spominja, kako sije nekega dne skopal luknjo, da so bo vanjo skril, ko bo potrebno. Vendar z njegovo idejo ni bilo nič, saj je bila, koje prišel čas, da bi se skril vanjo, že polna. Dva vojaka sta bila prav zadovoljna, kersta našla tako dobro skrivališče!
Ata ima Italijane za zelo dobre ljudi. Koje šel kak vojak mimo zidanice in ga je gospodarzagledal, gaje poklical noter in mu dal kozarec dobrega vina. Kako je bilo to vino dobro. Tako sladkega pa tudi močnega ata ni pil ne prej ne potem.
Ko je Italija zgubila, so se vsi ta glavni kar čudežno izgubili. Vojaki so bili prepuščeni sami sebi. Odšli so od hiše do hiše in prosili za civilno obleko. Italijani so jim radi pomagali, saj so videli, da se brez civilne obleke ne morejo vrniti domov. Ataje dobil zelo lepo obleko in je še danes hvaležen tistim prijaznim ljudem, ki so mu pomagali. Vojaki pa so jim v zameno pustili svoje vojaške uniforme. Kogar so našli še v uniformi, so ga ujeli.
Nazaj domov so se prav tako vračali z vlakom. Hitro so zvedeli, da so v vagonu poleg njih fige. Fantje ne bi bili fantje, če ne bi šli pogledati. Prav kmalu so jih imeli polne žepe. Hitro se je zvedelo,da nekaj fig manjka. Fantje so zvedeli, da bodo šli pregledati vse vagone, zato so se hitro znašli. V vagonu so odtrgali desko in v novo nastalo skrivališče skrili fige. Potem so luknjo nazaj zakrili. Ko so prišli pregledovati, niso ničesar našli. Prebrisanci pa so se takoj za tem lahko posladkali.
In ob letu seje ata vrnil domov živ in zdrav, vendar bogatejši za marsikatero izkušnjo. In vesela sem, dajih rad deli z svojimi vnuki.
SOCIALNI POLOŽAJ
POLJANSKIH
PODLOŽNIKOV
Tomaž Mivšek
Povprečna velikost kmetij - hub seje med 13. - 18. stoletja gibala med 10 in 17 orali (1 oral = 57,55 ara), karvelja predvsem za starejše hube. Hube, ki so bile kolonizirane v začetku 14. stoletja, beležijo v letu 1291 in 1318 nad 20 ralov (Log 22, Srnaki 28, Govejk 29 oralov). Prvi kolonisti so zasedli boljšo zemljo, zato so potrebovali manjšo površino kmetij za preživetje. Kasnejši naseljenci so naselili višja in strmejša ozemlja, posledično so zato tudi kmetije večjega obsega. Poseben status je imela Koroška županija, kjerso imeli podložniki pravico do delitve hub na dva, tri ali celo štiri dele. Hkrati je koroški kolonist lahko zemljo prodal, komurje hotel, le daje kupec moral biti zmožen obdelovanja zemlje in odplačevanja služnosti gosposki. Ob prodaji je moral dati prodajalec oskrbniku 12 denarjev, kupec pa škofu 10% kupnine. Posledica teh pravic je bilo drobljenje hub, na drugi strani pa tudi kopičenje kmetij pod enim lastnikom. Podobne zemljiške razmere so bile tudi v hlevnovrški županiji. Kmetije so bile različnih velikosti, le da so bile tu velikosti med 13 in 82 orali.
Socialni položaj poljanskih kolonistov se najbolje odraža skozi obveznosti do zemljiškega gospoda. Leta 1291 se ločijo županije po dajatvah na dve skupini:
1.	skupina (brodska, žirovska, del poljanske, hotaveljske in javorske županije) kjerso kolonisti plačevali ovco.
2.	skupina (koroška, del poljanske, hotaveljske in javorske županije) paje plačevala 1 šiling.
Podložniki iz prve skupine so morali škofu dodati ovco z jagnjetom na dan sv. Jurija, na praznik sv. Jakoba enega prašička. Na praznik sv. Mihaela so odštevali dajatev kot nadomestilo za tlačansko delo trenja lanu. Dajatevje omenjena v vseh županijah v denarju. Vjavorski županiji paje izrecno poudarjeno, daje ta dajatev namenjena oskrbniku in je znašala v naturi dve meri ovsa, tri stare denarje, tri snope lanu in dve pogači s prigrizkom. O sv. Mihaelu so dajali tudi določeno mero žita, ne glede nato, ali je škofobiskal Škofjo Loko za sv. Jurija ali ne. Vsako tretje leto so podložniki odštevali na sv. Jurija poklon - po dva kmeta sta
morala dati eno ovco. Za božič je moral vsak podložnik oddati enega prašiča. Ob prihodu škofa v loško gospostvo morajo vsi podložniki prispevati meso za kuhinjo (velja za obe skupini razen za koroško županijo). Vse županije so plačevale tudi dajatev steura, ki jeznašala 20 denarjev. Med sv. Martinom in božičem se je plačeval tudi prispevek za pašo svinj (tri mere ovsa, šest hlebov s prigrizkom). Za vse županije je veljalo tudi, da so ob podložnikovi smrti dali najboljšega vola in prašička- dajatev, ki je značilna za nesvobodnike. Če je vdova ostala na kmetiji, seje nepremičnina razdelila na tri dele, ne glede na število dedičev. En del je dobil škof, drugi del vdova in tretji del so porabili za molitev v zveličanje pokojnikove duše. Ko je prišel upravitelj v županijo sodit spore (ob sv. Juriju, sv. Mihaelu in ob svečnici), jeza svoje storitve pobiral: od župana sodček vina in prehrano v času bivanja, kmetje so dajali po eno mero ovsa za živino in en hleb kruha.
Ob sv. Mihaelu in svečnici so kmetje dali še nekaj piščancev in jajc. Posebna dajatevje bila odštevanje svinjskih stegen, ki sojo morali plačevati tisti podložniki, ki so pasli svinje v škofovih gozdovih. Dajatevje bila po eno stegno od vsake zaklane živali. Stegna pa stasi razdelila oskrbnik in škof.
Podložniki iz druge skupine plačajo na dan sv. Jurija 30 denarjev. Na dan sv. Jakoba prašička ali denarno nadomestilo. Koroška županija teh dajatev ni plačevala. Žito so oddajali le ob tistih letih, ko je škof na god sv. Jurija obiskal Škofjo Loko. Poklona na sv. Jurija podložniki niso dajali. Za božič ni bilo potrebno oddati prašiča. Dajatve za pašo svinj ni bilo. V koroški županiji je podložnik svobodno prodajal posestvo. Poleg rednih dajatev so ob upraviteljevem prihodu dodali še kozlička. Koroška županija je beležila le en oskrbnikov prihod na leto, kerje spore reševal kar župan sam. Dajatevje bila enaka kot drugod, oskrbniku je ob veliki noči pripadalo 30 jajc, jeseni pa dve stegni in županu po eno rebrce.
Posebno dajatevje oddal tisti podložnik, kije imel mlin in sicer šest hlebov s prigrizkom ali tri denarje. Poseben položaj so uživale sirarne, ki so bile oproščene nekaterih dajatev. Letno so morale oddati dvesto sirov, en sirje moral biti vreden najmanj 3 obole (oboi - denarni prispevek manjše vrednosti). Sirarne in čebelarji so oddajali nadomestilo za tlačansko delo trenja lanu in davek steura. Ob škofovem prihodu so bile sirarne dolžne dajati tudi meso in voziti vino iz Dolenjske. '
Vir: Franc planina: 1988. Kolonizacija poljanske doline. Žirovski občasnik
Janez Gantar
LETOŠNJE POLETJE
Letošnje poletje je eno samo zavetje.
Je mrzlo grdo in pusto, da se tresem kot šiba za vodo.
Slana sredi junijaje pomorila vse karje dobila.
Naj bo konec te mrzlote, da si bomo ogreli te živote.
Sedaj pa konec teh besedi, da bomo lažje spat odšli.
Janez Gantar
ATU V SLOVO
To pesem pišem ata vam v slovo, ker rad sem vas imel zelo.
Čeprav smo z vami zelo trpeli vedite, da smo vas radi imeli.
Če prišloje kdaj do nepravih bolezni in skrbi, brž smo po recnije šli.
Veliko ljudi seje zbralo, v da se stati ni dalo.
Imel ste lep pogreb, da takega nima celi svet.
Predsednik Darko je imel lep govor, daje bilo vsem v zagovor.
Cela vas z nami žaluje in sočustvuje.
Maše se plačujejo, karvsi po vrst mašujejo.
Vi se v nebesih radujete, imate lepo, kar tudi mi pričakujemo to.
Za ata je konec te dolge poti, kerješel po večno plačilo za vse dni.
Naj bo konec pesmi te ata v miru počiva naj za večne dolge čase.
Olga Vehar
ČEZ ZELENE TRATE
Čez zelene trate
med hribe grem v svet,
med hribe gremo v svate.
Tam gozd šumi, potoček žubori in pastirček veselo vriska, na piščalko glasno piska.
Hrib in dol na okol, s cvetjem pisanim odet.
Tukaj si brez skrbi, tukaj naš prelepi je svet.
Ven pod čisto nebo.
Tam se duh, telo krepi.
Ven, le ven v naravo krasno.
Tam obraz se nam zvedri.
Tam, kjer pisana so polja, kjer doma je dobra volja, kjerv nebo kipe planine, vedre so neba sinjine.
Tam, kjer se studenček vije, sonce pomladansko sije, tam, kjer ptičice žgolijo, srca vsem se veselijo, tam je naš in vaš dom!
MLAJŠI BRATCI IN SESTRICE V OČEH OTROK
JANŽE
Anamarija Gantar
Oseba, ki jo bom opisala, je moj nečakjanže.
Janže ima kratke lase in je majhen. Zelo rad nagaja, se vozi s kolesom in z motorjem. Ima modre oči kot mami. Zelo rad je brez obleke. Starje tri leta in se že vozi brez koleščkov na kolesu. Rad se tudi potepa pri sosedovih, ker ima tam prijatelja Marcela. Skupaj se rada zabavata, se igrata v peskovniku in se 'vozita s kolesom.
Pa še nekaj. Ima tudi zanimivost, to paje, da cuzadudo in drži listek od odejice, ki jo je imel že njegov oče. Velikokrat pa tudi pade s kolesom. Čez tri dni bo dobil minimotor. To je mini motor, s katerim se lahko vozimo vsi, tudi odrasli. Zelo se že veseli.
Takje pač moj nečakjanže. Imam gazelo rada.
ROBI IN MITJA
Damjan Kogovšek
Opisal bom brata Mitja in Robija, ki sta dvojčka.
Mitja ima kratke lase. je majhen in navihan. Robi ima očala. Je večji od Mitja. Oba imata modre oči. Sta sitna. Imata 5 let.
Obnašata se neprimerno, kajti kadar pride kakšen človek na obisk, ga sprašujeta, kako mu je ime. Rada jesta češpove »knedlne«, pomfri in tako dalje. Vozita se s kolesom, dirkata in gledata risanke.
Čeprav sta navihana, ju imam rad.
MATEVŽ
Gašper Rejc
Oseba, ki jo bom opisal, je moj brat Matevž.
Matevžje črnolas, starje 9 mesecev in ima zelene oči. Ima dva zobka. In starejšo sestro Marušo, ki mu nagaja. Rad se igra v gajtrčku in sam sedi. Rad ima mamico.
0 w KI SO JO skopili 0f
f)
o
^ 5

iz	Jr m<LA
KI JI jldILO	M|.
ZAČELA JE JESTI NAENKKAT Jt
Iikup iz. -K
ve U	' I loč T
tfiuer^c 'Prisil
RUJ*
3iXf|
bežala v I T*' kjer je
SRORAJ STOPILA V?
Preglasil
/CS

Ji-	Mev£<S^TTi
"/A..
0	leV «
m
I
MEKE (O M LA Dl Si Jh
PKEBUDU-A t)Z^LOLFJA
•'Ufe
* . °s
r

S
5 REZ \ & LE Po
)
. Joj Ur Z P\1
m
Po
zrj,
|C f\LA	KJP
rat ai j j/; h m
c / A/ ii ^ h M A/	4 v-A
o Z /aT:a £ V/te Vk ^ *7	% Z/>1 J	v J-
MAŠA Blaž Menegatti
Oseba, ki jo bom opisal, je moja mlajša sestra Maša.
Ima dolge lase in je stara pet let. Maša ima modre oči. Je nagajiva in majhna. Je zelo zgovorna Ko postanejo pevci pošteno lačni... Foto: www.mackolje.orgm duhovita. Rada se vozi s kolesom, vozi se z merdžotom in je zelo nevljudna. Zelo rada nosi špangice, ima čopke ali kite. Radaje zelje. Kar naprej teži, da bi rada imela kiklico, pa tudi, če je zelo mrzlo.
Čepravje tako nagajiva, jo imam še vedno rad.

!9<NLA -Al* 4
l Je. posijalo
IZZA
jl CVETELO
Bil LE? KDEC
Bjf MU JE ^j^-0 'ht
£»#£>.KI JE ISKAL
prijatelja
NCKOC JE Z\\ZEL^Mfr.K\ K/l ItlEL PRIJATIL JA: CELO1 /ii s o GA IMELA. ZATO JE SKLENIL.DA 6RE PO SVETU. NAJPREJ JE SREČAlU,
KI S£ JE IGRAL s\ . jk OA C VPRA Šal: ALI BI BIL flfi T\-JATELJ? NE JE	l '-' . f
PROA TfiLJ
JE SEL NAPREJ. SREČAL &
BI bil ri noj
JC HODIL in VIDEU ali lii PKouri ti sil
no J PILI J 4 TEt-j. DA SE D£j A L IPJ Oice STA f10GM i*£Čfc/A-
ROK
Gjiaa
Kž3ž
Umi/
Sho/t'
FRkS/-
yjV ^TUMMZ.
/iMtdnv z-
78&Ml
Jj/KvhmuAy.
£&
7
2ZZ aUmj(a$ ) Miki
/J'
yj%iv<y
. i'   njJ/oJ	rti AM Ju Al-

/f,
7lXf7/	V/ Q ,
BžE y^ry\wv : xwwtdks..
jflTpn/- (j
fepzz...M/....A&furfj/
	~ J '
	/U7UIA7 -
i*vctxvpifr
fi.fi .7 Jgn
~žH-K
L
»vV \
-6
i .v
D
PA
\
(TARA l
O IN POL.
r UTIKU2KA
j.
E/NO LET
AU\j\
^a/AMEPEPoKLICA/1
l
Zala zebec,i.r.
lWLo/ jjv mfi/
[my
ahMu />oy.
Sfcm/ ^	jMO’ l*ixy ^
Je/ /ui/K	/&Wumj/. RaJa/
/juT:

R<uW /C/rW. Ičaia' Mw \dwiyw.
l^ra/ \jjj_JX /jumžAam/. W/m/ ^ /kloIcv/
TWn^xi^7
Ko/M/T/
GASILSKO TEKMOVANJE V VELESLALOMU
Mateja Lazar
Kot je že v navadi, se vsako leto, če je le dovolj snega, odvija gasilsko tekmovanje v veleslalomu. Tudi letos je bilo tako. Čeprav je bila zima radodarna s snegom, ga je proti koncu zime začelo primanjkovati. Tako je vse kazalo, da tekme sploh ne bo. Po nekaj odpovedih, ko je vreme ponagajalo in ga zagodlo prirediteljem tekmovanja v Ledinah, smo le dočakali lepo sončno soboto.
Prijavilo seje veliko število tekmovalcev iz prostovoljnih gasilskih društev občine Idrija. Kar nekaj tekmovalcev, ki so se prijavili, pa svoje udeležbe ni uresničilo. Lahko jim je pošteno žal, ker je bila tekma lepo pripravljena, proga lepa; karje križalo načrte prirediteljem, je bila samo ura, ki jo je nekaterim tekmovalcem tako pošteno zagodla, da so morali na start dvakrat ali celo trikrat.
Tudi zavraški tekmovalci so vredni vseh pohval, saj smo z njihovo uvrstitvijo lahko zadovoljni vsi. Prejeli smo kar nekaj medalj in dobrih uvrstitev, kot PGD Zavratec skupno pa osvojili tretje mesto od šestih udeleženk PGD. Še posebej gre pohvala najstarejšemu članu Bogataj Riku, ki seje z veseljem odzval povabilu na tekmovanje in PGD Zavratec prispeval kar lepo število točk. Prav veseli smo tudi lepih uvrstitev naših najmlajših tekmovalk in tekmovalcev, kajti v njih je veliko upanja, da bomo še naprej dosegali dobre rezultate.
Za konec pa še povabilo. V zimski sezoni 2006/2007 bo PGD Zavratec gostitelj in organizator gasilskega tekmovanja v veleslalomu. Ker je to velika čast, obenem pa velika odgovornost, s tem pa tudi veliko dela, že sedaj prosimo vse vaščane za pomoč ob pripravi tega dogodka.
Pa naj velja pregovor »V SLOGI J E MOČ« tudi kot gasilski NA POMOČ!
Na zmagovalnem odru sta drugo in tretje mesto zasedli hana rjavec in Tjaša Kogovšek. Foto: Jože Lazar, Z 25
PLESNI TEČAJ
Mojca Miviek
V aprilu, maju in juniju je potekal plesni tečaj, ki gaje organiziralo KD Zavratec.
Tečaja se nas je udeležilo deset deklet in enajst fantov, ki smo bili željni novegaznanja na plesnem področju. Plesne so potekale ob sobotah pod vodstvom gospoda Benota Pahorja iz Idrije. Učili smo se osnovne plese: fokstrot, bugi, valček, polko, čačača... Plesne vaje so potekale zelo resno, seveda pa ni šlo brez trenutkov smeha in zabave. Posebno takrat, ko je g. Benota ob pogledu na nas »bolelo srce« in ob njegovih prikazih nepravilnega plesa.
Tečaj smo zaključili zelo uspešno in moramo priznati, da smo se naučili veliko novega in da smo vsi zadovoljni z rezultatom. Svoje znanje pa bomo obnavljali ob vsaki priložnosti, če ne drugače, na prihajajočih veselicah.
»NARAVNI« MOST PRI BEZJAKU
Mateja Lazar
Za vse tiste, ki se radi podamo peš v naravo, je najbrž zelo zanimiva tura na 824 m visok KOVK. Ker pa pot poteka tako, daje potrebno prečkati majhen potok, čez pa je ob večjem dežju za nekatere kartežko priti, sta si Jože Lazar Z.16 injože Lazar Z. 25 domislila nekakšen most. Kerje bila čez potokže podrta smreka, ki paje od dežju mokra in zelo spolzka, sta se domislila zelo dobre rešitve. Postavila bosta ograjo.
Tako sta se lepo nedeljsko popoldne namesto k počitku odpravila v grapo. Skovala sta načrt in s seboj vzela vse potrebno orodje in ostale pripomočke (motorko, sekiro, žeblje, kladivo, štango, zajlo...).Da pa ne bosta ob delu žejna, sta dodala še pijačo in nekaj za moč, da ne bo potem pot nazaj pretežka. S težkim tovorom na rami sta prispela v Bezjakovo grapo in se kar takoj lotila dela. Žagala sta veje, zabijala žeblje, napenjala zajlo, če je bilo potrebno, tudi stala v vodi in po debelih treh urah trdega dela zadovoljno ogledovala svoje dobro opravljeno delo.
Kako boste z njunim delom zadovoljni tisti, ki se boste preko tega mostu podali na Kovk, pa jima lahko poveste ob naslednjem snidenju.
Pa lep pohodniški pozdrav.
Najprej je potrebno”naravni” most dobro premeriti. Foto: Jože Lazar, Z. 25
Zasluženo okrepčilo po dobro opravljenem delu. Foto: Jože Lazar, Z. 25
ŠALE IN ANEKDOTE
Olga Vehar
ZDRAVNIŠKI NASVET
Drejčev Martin je vedno zamižal, ko je pil vino. Nekega dne ga vpraša sosed Miha: »Martin, povej mi, zakaj vedno zamižiš, kadar piješ vino?« »Veš, držim se zdravniških nasvetov!« je odgovoril Martin. «ln kaj ti je svetoval zdravnik?« ga vpraša sosed Miha.« Rekel mi je, da vina sploh pogledat ne smem!« odgovori Martin.
MOTORJE UGASNIL
Štiriletna Mojca seje veselo igrala s svojo punčko, ko je očka spal na kavču in glasno smrčal. Nato seje obrnil na drugo stran in prenehal smrčati. Mojca je začudeno obstala in rekla mamici. »Mamica, poglej, kaj sejezgodilo očku, motorje ugasnil!«
CESTE
»Kaj pri nas tujci najraje obiskujejo?« vpraša Peter.
»Cerkve!« odgovori Anže.
»Zakaj ravno cerkve?« se zanima Peter.
»Zato, da se Bogu zahvalijo, da so pri takih cestah sploh ostali živi,« pojasni Anže.
DOBRA MATEMATIKA
V Bučkovem razredu so dobili novega učenca. Učiteljica matematike preverja njegovo znanje. »Luka, povej mi, koliko je 12+24?«
Buček hitro odgovori: »45.«
Učiteljica se nasmehne in pravi:« Pa poskusimo kaj lažjega.11 +24?«
Luka spet hitro odgovori:«36.«
Učiteljica ne preneha in zopetvpraša:«Kaj pa 4+5?«
»13!« veselo odgovori Luka.
Učiteljica napravi jezen obraz in vpraša Luka:«Ali si se sam učil seštevanja?«
»Ne,« odvrne Luka, »ata meje naučil.«
Pa spet učiteljica vpraša:«Kaj pa dela tvoj ata v življenju?« »Natakarje,« odgovori Luka.
OBČINA IDRIJA
SKD
JAVNI SKLAD ZA KULTURNE DEJAVNOSTI REPUBLIKE SLOVENIJE
IZPOSTAVA IDRIJA
Avtobusni prevozi s turističnim avtobusom do 35 oseb in servis kmetijskih strojev
(motorne žage, kosilnice in traktorje).
OBLAK FRANCI s.p.
Hlevni vrh 11 e, 1373 ROVTE Telefon in faks: 01 750 12 20, GSM: 041 64 27 28
ZALOŽBA BOGATAJ
ABC MERKUR d.o.o. Idrija telefon: 05 377 37 47,05 372 22 80
Lepo praznovanje Vrhove nedelje!


%
Fotografija: Robert Rijavec
■»Rv.	‘vAJi	W<JkFž-		VV' ■■ •
#*,„■ * t .7 m. «u_j4H r^G? V) ,/9n| ,v*	; ■JvV^Sjnl % j*j£?1 «*.	*J1	^v>V	£> ,:• ■i&v- w	/ m ■1^. •• sTWl • ^HliJ ;• /- ’-	X 1^.1 HrT ’ J^~'
Jn*V3SV '\*’£v>9^N* 1 K& > JB	«f	' ♦■Lr V^L	■V J^m.		tSm*''dj žl$/jjs
Br^hC“11	(g	,'.;\ Ij-W" ■ - ■' flllfitllslI^^Bk » f	» ML-'*' w s . M.*	4	~*-7^s£šr m ,>v v * * .4. iJP^v >SI r‘535r1 * ^ • iiiP- i /^fl A'&Št' ^'m JMr %9 jfl