2IVL1EN7E IN SVEÏ
KNJFfiA 16.
V LJUBLJANI, 6. MAJA 1934
ŠTEV. 18.
JOS. KLADNIK
MLIN (lesorez).
FILOZOFIJA TEHNIKE
S SLIKO NA OVITKU: OBRAZ XX. STOLETJA)
- azmotrivanje o učinkovanju kulturnega človeka na anorgansko (mrtvo) naravo nas dovede do raznih, za današnjo dobo prav zanimivih in važnih vprašanj, __ki so v zvezi s tehniko.
Menda ni treba še posebej utemeljevati, da se je začela tehnika z iznajdbo prvih enostavnih orodij, kot sta to bat in kresilni kamen. Njima se je pozneje pridružil ogenj, ki je postal izhodišče za ves nadaljnji razvoj. Na dolgi razvojni poti je bila važna še iznajdba prvih enostavnih posod, ki je dovedla od uporabe po naravi danih votlih predmetov, kot na pr. skodelica iz lupine kokosovega oreha in živalska lobanja, končno do izdelave glinaste posode in košare. Doba, v kateri so nastale te iznajdbe, pa nam ni znana. Kratkomalo: poznamo jih že v poznejši kameni dobi. Polagoma so se iz njih razvili nosilci nadaljnjih kulturnih, zlasti umetniških napredkov (enostavna ornamentika).
Tehnika, ki je torej zagledala beli dan s prvim orodjem pračloveka, je postala s tem njega prvi vodnik na? pori navzgor. Zato je zarasla najbolj korenito z njegovo naravno podlago. Ni se nam torej treba čuditi, da je prišla človeku splošno veljavna ter praktično-zakonita osnova tehnike mnogo pozneje do zavesti, kot osnove resničnega, lepega in dobrega, in se kljub temu, da je zdaj stara sto in petdeset let, še danes ni povsem prebila.
Kajti tehnika ni, kot misli še danes večina ljudi, le »uporabna fizika in kemija« (oz. naravoznanstvo sploh), marveč je svojsko kulturno področje, ki tvori poleg umetnosti, znanosti in etično-reli-gioznega sveta samosvoj in enakopraven četrti svet vred-n o t.
Najvišji ideal tehnike je smotre-n o s t, to pa ne smotrenost v okvirju kakorkoli določenih smotrov, marveč smotrenost zaradi same sebe, prav tako kakor se išče resnica v znanosti ali lepota v umetnosti zaradi njih samih, ne pa zavoljo morebitnih »praktičnih potreb«. Pravemu tehniku je ne-smotren stroj, nesmotrena ali nestvarna zgradba ogabnost iste vrste, kot je poznavalcu umetnine ali umetniku lepo-
tična navlaka (kič) ali resnemu znanstveniku prevzetno in brezvsebinsko govoričenje o resnih vprašanjih. Zakoniti in osnovni imperativ tehnike se glasi: Vsak predmet, ki ga potrebuješ v kakršenkoli namen, ustvarjaj tako, da bo v danih mejah najbolje odgovarjal svojemu namenu! Ali: Ustvarjaj tako, da boš s svojimi konstrukcijami s kar najmanj sredstvi kar največ možnega dosegel! Ker se pojma »najmanj sredstev« in »največ možnega« premnogo-krat napak razumeta, ju je treba pobli-že pojasniti.
Najhujše nerazumevanje pomeni nazor, da se nanašata imenovani označbi na ■»ekonomsko« ali prosto in jasno povedano, na denarno plat stvari. Če si namreč stavi moderni graditelj mostu nalogo, da s čim manj sredstvi doseže predpisano trdnost mosta, to ne pomeni, da naj most čim manj stane, marveč le to, naj se zanj ne uporablja nepotrebno železo, ne vdelajo vanj nepotrebne zakovice, ne začenja z novim delovnim načrtom med delom samim, ker je to v protislovju s tehniškim idealom. Videz, da naj bi bila za tem le ekonomska korist, nastane tako, da je pri smotrih, Iti jih iz vnanje plati stavijo tehniki, skoraj vedno zastopana čim večja gospodarstvenost. Da je ta drugotna ter vsebinsko nesvojstvena tehniškemu idealu, se vidi iz primerov, da obstojajo ali bi vsaj lahko obstojali primeri, kjer ozir na denarno plat sploh ne velja, pri katerih pa vendar ostane tehniški ideal veljaven v vsem obsegu.
Lepa primera, ki kljub temu, da jo v praksi ne srečavamo pogosto, prav jasno izraža to, za kar nam v tem primeru gre, je tale: Bogat mecen, ki mu je denar postranska stvar, da graditi orgle. Pri tem pa vendar zahteva od pristojnega tehnika (recte: konstruirujočega izdelovalca orgel), da zgradi za dani prostor in za dane glasbene namene »najprimernejši« instrument. Graditelj bi tedaj proti temu tehniškemu idealu grešil, če bi (za ta prostor) zgradil prevelike orgle ali če bi jih opremil s pi-ščali, ki bi se na tem mestu ne mogle uporabljati. Skratka, če bi sredstva brezkoristno trosil — to pa ne v denarnem smislu, saj denar tukaj ne igra nobene vloge, marveč glasbena sredstva, piščali, registre itd., toda tudi te ne za-
POLAGANJE KABLA (lesorez).
voljo tega, ker stanejo nepotreben denar, ampak ker je samo po sebi nesmiselno s topovi streljati vrabce.
Če je torej tehniku stavljena naloga (kot je to v navadi), sestaviti stroj tako, da bo njegov posestnik z njegovo pomočjo zaslužil čim več denarja, potem temu ni kriv tehnik, marveč dana zahteva, da naj bo delo tehnika v službi mamona (denarja). Ako skuša današnja tehnika z vsemi napori rešiti problem pretvorbe toplote v delo po boljši poti, nego jo nudijo sedanji toplotni
stroji (parni stroji, turbine, eksplozivni motorji), ne dela tega neposredno zavoljo tega, ker bi se s tem pocenila energija, ampak pred vsem zato, ker ji je dan že sam po sebi smoter, zvišati tako zvano stopnjo učinkovitosti toplotnega stroja. Če naj se že pretvori toplota v delo, potem naj se napravi to tako, da se^ s pretvorbo čim bolj približa oni najvišji stopnji, ki jo predvidevajo naravni zakoni. Konstrukcija stroja je najpopolnejša, kadar se temu smotru najbolje približa. Nikakor pa ni pri tem po-
SELLA HASSE
trebno, da bi bila najpopolnejša konstrukcija tudi gospodarsko najboljša. V tem primeru konkurira gospodarstveni smoter s tehniškim idealom ter zahteva kompromis. Tako je dovolj obširno pojasnjeno, kaj je mišljeno v tehniki s principom štednje. Nesreča naše dobe je, da je pomen tega principa, Jci je edino vreden človeka, postal v ma-monistični preobrazbi goli »princip go-gpodarstvenosti«, ki izključuje vsakteri višji smisel.
V pravilnem dojemanju sovršča princip štednje človeka neposredno ob ustvarjajočo naravo, katere dejavnost poteka tudi po načelu najmanjše uporabe sil. To se vidi v mehanskih konstrukcijah rastlin, pri živalskih kosteh, pri satovju ter še mnogokje. Le-te konstrukcije tehnika še dolgo ne dosega. Pri teh naravnih tvorbah pa menda nihče ne bo trdil, da je tu glavna stvar — denar. Vendar so tudi tehniki ustvarili marsikaj boljšega ko narava. Za primero naj nam bodo umetna barvila. To, kar je na tem področju ustvarila moderna kemija, še približno ni uresničeno v naravi.
K problemom, s katerimi se bavi filozofija tehnike, spada nadalje vprašanje, ali je možno najti (v območju danih sredstev) vsaki tehniški nalogi le eno ali pa več enakovrednih rešitev. Če namreč podrobno zasledujemo kakršenkoli tehniški problem, na primer navedeno spremembo toplote v delo, je samo po sebi umevno, da bomo v prvem hipu brezpogojno prepričani, da brezkončni razvoj ni le možen, temveč edino mogoč ter je torej sploh nesmiselno spraševanje po najboljši rešitvi tehniškega problema.
In vendar se nam pri mirnem premisleku kaj kmalu pojavijo dvomi v to slepo vero v napredek. Mnogo tega, kar se smatra meni nič tebi nič za tehniški napredek, v resnici ni napredek, marveč le napredovanje v izberi sredstev, ki so na razpolago. Napredek motorja na surovo olje (Dieslov motor), ki ga le-ta predstavlja nasproti parnemu stroju, ni v tehniški izpopolnitvi, ampak v tem, da je z uvedbo petrolejske razsvetljave dobilo vstop v industrijo: surovo olje. Tu moramo sicer pripomniti: Dobro! Toda ni li uporaba tega novega sredstva tudi tehniška dejavnost? Saj je končno glavna naloga tehnike izbera pravega sredstva za omiš-ljen smoter. Prav je tako. Zato tudi ni napak, če smatramo v tem smislu eks-
plozivni motor za tehniško popolnejšo rešitev parnega stroja. Če zajamemo po* jem izpopolnitve tako široko, potem pač težko uvideti, kje naj bi bila gornja meja, »optimum« tehnikovega dela, to pa še posebno zavoljo tega ne, ker ni mogoče prerokovati, katera nova sred-« stva bodo v teku časa — in sicer po novih panogah tehnike same — zopet na razpolago. Vzemimo, da so nam dana le doslej znana sredstva. Potem se moremo vprašati: Ali je vsaj v tem primeru možna optimalna konstrukcija! Ali ja tudi tu mogoč neskončen napredek?
Tukaj nam prav jasno pokaže tehnika drugačno sliko: da se je možno г utrtimi sredstvi zelo približati končnemu stanju — optimu. Tipično primero nam tukaj nudi kolo (bicikelj), katerega osnovni tip je že nad štirideset let neizpremenjen in katerega so le tu pa tam izboljšali v posameznostih. Tako sta na primer pnevmatika in tangencialna lega konic stari osem in trideset let, zavora z zastopom pa mnogo mlajša. V tem vidimo precejšnjo sličnost z razvojem organskih zarodkov, ki se tudi vedno bolj »specializirajo«. Skoraj bi lahko rekli: Če nam je dovoljeno iskati vzrok za nastanek živega bitja v dejavnosti inteligentnega konstrukterja, potem postopa le-ta prav slično človeški tehniki. Oba stremita po kolikor mogoče popolni (optimalni) konstrukciji, ki je v organizmih narave, tako se nam pač dozdeva, skoroda uresničena: v tehniki človeka pa nastopa le tu pa tam. To pa zavoljo tega, ker se ji preko samega konstruktivnega napredka nato-vori še razširjenje v obsegu danih sredstev in pogojev.
če naj to splošno obvelja, nam potem pomeni, da je vsakemu tehniškemu problemu predpisana rešitev že v naprej, enako kot rešitev matematične naloge. S tega stališča ima filozof Dessauer prav, ko tr* di, da nam tehnika prav jasno in otipljivo predočuje razvojni potek življenja, kakor ga je prvikrat orisal Platon: uresničenje ideje (ideja v smislu »pojma vrste« ali »tipa«), to se pravi: Prehod omenjene ideje iz našemu izkustvu enostranskega, brezčasnega območja same »biti« v svet časa, prostora in materije.
* V tem smislu je tehnika »nadaljujoče se stvarjenje«, saj ni možno tajiti, da ni ono, kar ustvarja, nekaj resnično novega, neka na zemlji nova »oblika
življenja«, ki jo Američani označujejo z besedo : emergente. Kajti gotovo je, da ne bi brez človeka in njegovega duha v vsej naravi nikdar mogla nastati žepna ura ali elektrarna. Le-te so pač neka novost, ki ji sličnega niti v živi naravi ne moremo najti. Dajo nam
pa sliko in brez dvoma najboljšo sliko o aktu ustvarjanja, ki je tudi skrit za vso snujočo se naravo. V človeku se torej zavedno nadaljuje v naravi nezavedno potekajoči proces stvarjenja.
dalje
EVGENIKA
DR. MAKS KREMŽAR NADALJEVANJE
5. Sterilizacija akor že omenjeno, je sterilizacija eden najvažnejših evgenič-nih ukrepov. V Nemčiji je bila pred kratkim uzakonjena, kar so poročali dnevniki. Upraviče-
__na je sterilizacija dovolj, ako
pomislimo na veliko število dedno bolnih in na ogromne stroške, ki jih imajo države z oskrbo. Kriminalni individuji, ki se kasneje izkažejo kot umobolni, so se v znatni meri pomnožili, in kar je najhujše, so ti kriminalni tipi, preden nastopijo kazen, ostavili potomstvo. Specialno za shizofrenike (vrsto umobolno-sti) je ugotovljeno, ako je eden od zakoncev shizofren, je opažati na polovici potomstva duševne anomalije, petina pa je shizofrena; če sta oba zakonca shizofren a, tedaj so vsi potomci duševno anormalni, najmanj polovica pa jih je shizofrenih.
Kako preprečiti razplod pri manjvrednih osebah, se pota, ki vodijo k temu evgeničnemu smotru, križajo. Naen1 t smo pred kopo vprašanj, izmed kate.m so naslednja najvažnejša: Katere osebe so toliko manjvredne, ki bi jih bilo treba sterilizirati? Med katerimi naj izbiramo — kastracija, sterilizacija, aziliranje — ki bi vodili do sigurnega uspeha? Kakšni so pomisleki nasproti tem ukrepom — juridični, biološki, etični? Ali se naj prepusti operacija prosti volji po-eameznika ali se naj izvaja zakonski pritisk ?
Kakor vidimo, zadeva ni tako enostavna. Vprašanja so tako povezana med seboj, da ni mogoče vsako posebej obravnavati. Potreben je k temu mal zgodovinski pregled.
Prve početke zakonodaje, ki se bavi s sterilizacijo, zasledimo v Zedinjenih državah Severne Amerike. L. 1855 so izdali zakon (teritorij Kansas), po katerem je bil kastriran zamorec ali mulat,
ki je posilil belo žensko. L. 1880 je eden izmed ameriških zdravnikov predlagal, da bi se smrtna kazen nadomestila s kastracijo. Kastracija ima za posledico spremembo celega organizma zaradi izpadle notranje sekrecije (spolne žleze izločajo seksualne hormone). Zato so se odločili za vasektomio, ki obstoja v tem, da se semenovod podveže ali pa del izreže. Podvezo semenovoda je prvi izvršil ameriški zdravnik Sharp 1. 1899, ki je bil nameščen v poboljševalnici. Podvezal je 71 mladim kaznjencem semenovod na njih lastno prošnjo z namenom, da bi se prekomerno nagnjenje k onaniji utešilo. Ta kirurški poseg je imel precejšen uspeh. To je dalo povod, da so začeli uporabljati vasektomio pri manjvrednih osebah in na ta način preprečili razplod. Do danes je že polovica ameriških držav priznala sterilizacijo iz evgeničnih razlogov.
V Nemčiji so prišli na misel, da bi zločince kastrirali, že pred 100 leti. Zanimiv je v tem pogledu Schopenhauer, ki je dejal,, da bo idealno stanje doseženo takrat, ko bodo vsi lopovi kastrirani, vse neumne goske vtaknjene v samostane, ko bodo imeli ljudje plemenitega značaja hareme in vse deklice, velike po duhu, cele može.
Kakor so nekateri zastopali mnenje, da je treba v tem pogledu postopati radikalno, češ, da »bestij v človeški podobi« ne smemo trpeti v svoji sredi, ko pobijamo »stekle pse« brez usmiljenja, tako so drugi nasprotovali ne le samo kastraciji, temveč tudi sterilizaciji. Pomisleki so bili etični, neizvedljivost, zloraba sterilizacije iz evgeničnih razlogov, neznaten pomen sterilizacije za evgeni-ko, pomanjkljiva izkustva iz psihiatrije in dedne biologije. Galion sam je bil na-ziranja, da je evgenična reforma zapo-padena v sili javnega mnenja. Nemško društvo za rasno higieno se je izreklo
1. 1922 proti prisilni sterilizaciji, pač pa je izrazilo željo, da se sterilizacija na željo ali pristanek čim prej po zakonu uredi. Nekateri so videli rešitev problema v aziliranju, ki ima to prednost, da nimamo etičnih pomislekov proti sterilizaciji. Proti aziliranju je bil ugovor tehten, da ne moremo degenerirancev trajno azilirati in jim moramo dati od časa do časa dopust in s tem dajemo priliko do razploda.
L. 1924 je izdal proglas dr. Boeters v Nemčiji na zdravništvo z zahtevo, da zdravniki poiščejo degenerirance in jih kolikor mogoče veliko sterilizirajo. Zahteve so bile naslednje:
1.	Otroci, sleporojeni, gluhonemi in slaboumni se imajo v šoloobvezni do'bi sterilizirati.
2.	Organi za notranjo sekrecijo (jajčniki in moda) se imajo očuvati.
3.	Stroškov ne smejo nositi starši.
4.	Za pristanek na operacijo je poleg staršev potrebno tudi sodišče.
5.	Sterilizirati se imajo sleporojeni, gluhonemi, epileptiki, slaboumni in urno-bolni, preden se odpuste iz zavoda.
6.	Sterilizirani naj bodo zločinci.
7.	Dovoljenje za poroko naj se izda sleporojenim, gluhonemim, epileptikom, slaboumnim in umobolnim potem, ko so bili sterilizirani.
8.	Zločincem se kazen skrajša, ako se prostovoljno podvržejo operaciji.
9.	Da se ne bi sterilizirane slaboumne deklice spolno izrabljale od moške mladine, mora vladati glede operacije stroga tajnost.
Na ta proglas so se izvršile mnoge sterilizacije, ne da bi poseglo vmes državno pravdništvo, ali sterilizacija je kljub temu ostala brez pravne podlage.
L. 1925. je zborovalo Badensko društvo za socialno higieno, kjer so se govorniki izrekli proti sterilizaciji iz ev-genične indikacije, dokler niso zakoni dednosti duševnih bolezni, kriminalnih nagonov in bolnih osnov točneje raziskani kot so danes in ker so spremembe v konstitucijii in osebnosti po sterilizaciji dovolj pojasnjene. odnosno so se izkazale kot malo pomembne. Zanimiva so bila izvajanja katoliškega župnika Mayerja, ki je posvetil na vprašanje z etičnega stališča. Tudi se ni popolnoma ujemal z nazori katoliških avtorjev, ki so načeloma odklanjali sterilizacijo. On pravi: »Pogoj za vsak zakonski ukrep proti nedolžnim umobolnim bi moral biti ta, da je družba po eksistenci in raz-plodu degenerirancev v nevarnosti in
dednost duševnih bolezni mora biti znanstveno ugotovljena. Aziliranje samo nas ne more obvarovati pred degeneriranim potomstvom. Duševno in moraličtio bolni nimajo pravice, da rode potomstvo niti iz moralno teološkega niti iz cerkveno pravnega stališča. Teoretično ne morejo oni prevzeti moralne odgovornosti za ploditev in vzgojo otrok, praktično so oni ljudje brez vsakega čuta za odgovornost, ker sta njih razum ali pa volja bolna. Družba je dolžna, da skrbi za umobolne po krščanskem moralnem zakonu, ni pa dolžna, da trpi neomejeno razmnoževanje teh nesrečnikov in glede na to križemrok z obžalovanjem in skomiganjem. Ljubezen do teh bednih ljudi, pa tudi ljubezen do soljudi in do potomstva nas sili, da usmerimo svoje delovanje v pametno evgenično stran.« Nadalje pravi, da moramo smatrati čin, ki je namenjen samo umobolnim, kot vprašanje zase in ne smemo tega ukrepa označiti kot nenravnega iz razloga, če bi ga izvedli na duševno zdravih, kar bi bilo vsekako grešno početje. Te te-meljne razlike ni poudaril še noben moralist. Kljub vsem pomislekom se ne more sterilizaciji odrekati globoka nravstvena resnost in zaradi odgovornosti, ki jo imamo do potomstva, se mora nekaj ukreniti. Očitek, da je pokret za uzakonjenje sterilizacije izšel iz vrst katoliških teologov, je Mayer zavrnil kot zmoten. Res, da je problematiko teh vprašanj dodobra preiskal, in to kot eden prvih, in da mora tem problemom priznavati socialno etično vrednost, vendar da je dovolj dokazal, da bi bila sterilizacija trenutno preuranjena, nesmotrna in nenravna, ker ji manjka biološka podlaga.
DALJE
ČLOVEK IMA DOBEK NOS
Cesto slišimo, da so človeška čutila, posebno pa njegov voh, degenerirana. V zadnjem času so razni učenjaki preiskali to vprašanje in so prišli do spoznanja, da čk> veški nos vendarle ni tako slab. V veliko posodo so n. pr. nakapali toliko kakšne dišeče tekočine, da je zrak v posodi baŠ .po njej zadišal. Pri tem so ugotovili za poedine snovi naravnost presenetljive vred-■ nosti. Tako začuti naš nos kafro že tedaj, če je samo 16 bilijontink grama te snovi v kubičnem centimetru vode. Skatola zadostuje 4 bilijontinke grama, hudo dišeči merkaptan pa ima rekord: zavohamo 4 stobilijontjnke grama!
ZA ŠARPLANINSKIMI OVČARJI
ANTON K A P P U S NADALJEVANJE
--ožili smo se mimo naselja Vru-
toka, kjer izvira Vardar, in po serpentinah po Vlojinici okoli poldneva prispeli v Mavrove hane — gorsko naselje (1200 m), ki leži ravno na razvodju Črnega in Jadranskega morja. (Mavrovi hani so obdani od lepih gozdov, posebno jelovih, kar je redkost v teh krajih. Tu je v zadnjih
MAVROVI HANI
časih sezidana prav udobna gostilna, ki lahko zadovolji želje tudi razvajenih turistov (namreč za tukajšnje razmere). V njej ti postrežejo s postrvmi, planinskim mlekom in dobro pijačo.
Mavrovčani so nam pripravili nenavaden sprejem. Na postajališču je bilo
namreč okoli 20 kmetov. Vsak je imel pri sebi na verigi priklenjenega kakšnega psa. Komaj smo izstopili, da si v gostilni privežemo dušo, že so nas obkolili in nam ponujaU pse v nakup. Ostali potniki avtobusa, ki so vedeli za svrho našega potovanja, so začudeni gledali, a mi smo se jih komaj odkrižah, da pridemo pozneje v Mavrovo po pse. Poizvedel sem, da je bilo Mavrovcem že iz Skoplja javijeno telefonično, da se bliža pasja komisija in da bodo lahko spravili v denar svoje pse mesto ovac, ki so Jih včasi prodajali na Grško.
Ob dveh popoldne smo bili v Rostuši. Vožnja ob reki Racfiki pod planinami Bistre na levi in raarastkov Koraba na desni je bila krasna, pa saj je malo tako lepih krajev v vardarski banovini, kakor je dolina Radike. Popoldne smo si ogledali samostan Sy. Jovan Bigorski, ki je že na levi obaK Radike pod »Tre-baškami neparni« na podnožju planine Bistre. Arhimandrit nas je prijazno sprejel in razkazal samostanske zanimivosti, krasen ikonostas v cerkvi, prostore za ljudstvo, kjer prenočuje ob prošče-njih, in samostansko gospodarstvo. Po-
SV. JOVAN BIGORSKI



kazal nam je tri krasne eksemplarje šarplaninskih ovčarjev, ki pa nam jih ni hotel pod nobenim pogojem odstopiti.
Samostan Sv. Jovan je bil zidan v 12. stoletju in je v njegovi cerkvi še nekaj prav zanimivih fresk. Ime Bigorski ima zato, ker je zidan na skali od lehnjaka. S samostanske terase imaš lep razgled proti Žirovniškemu polju in vrhovom Ko-rabe (glavni vrh 2764). V mraku smo se vrnili v Rostušo, ki leži v prijazni kotlinici pod samim Krčinom nad albansko mejo (2345).
V hotelu »Jugoslaviji« sem moral pokazati svoje kuharsko znanje, ker gospodar hotela, ki je bil obenem strežaj in kuhar, ni znal drugega pripraviti kot pečeno »ovčetino« na ražnju ali »kiselo jagnječe«. Poslali smo nekega ribiča lovit postrvi v Radiko in res jih je v dobri pol uri ujel s »sertno«, mrežo za metanje, 12 kosov. Kuhane postrvi so nam šle v slast ob kozarcu dobrega vina, ki pa smo ga bili kupili v Gostivarju, kjer smo bili zvedeli, da so razmere v tem hotelu nad vse žalostne, kar je bilo tudi res.
Zgodaj zjutraj smo jo mahnili peš proti tri ure od Rostuše oddaljenem Ga-ličniku. Višinska razlika med Galični-kom in Rostušo je okoli 1000 m. Pot je strma — prava gorska tura. Do vasi Janče, ki je oddaljena od Rostuše pol ure, se hodi ob koritu Radike, pri Jan-
NAROiDiNA NOŠA Z BISTRE (Kmetice na Jurjevo)
НННМНШШ:	3»!
JAN CE POD BISTRO
čah začne strmina, ki te drži v kolenih prav do samega Galičnika. V teh strminah, posebno pa v »Trebiških rupah«, domujejo gamzi in v spodnje ležečih gozdovih tudi še ris.
Upehani smo okoli enajstih dopoldne prišli v Galičnik in se nastanili v hotelu »Jugoslavija«. Stanovanje je bilo prav čisto, kuharsko dolžnost sem za prva dva dneva prevzel jaz, ker tudi tu go-

NARODNA NOŠA V GALICNIKU
spodar ni znal kuhati, dokler ga nisem naučil, kako se pripravi ocvrt kozlič. Drugega mesa tu sploh ne poznajo. Goveje živine nimajo, kokoši so zelo drage, ribe z Radika pa se redko kdaj dobe. Pokazal sem mu tudi pripravljanje nekaterih drugih jedil. Mož mi je bil pri slovesu zelo hvaležen. Gospod hotelir
tudi ni imel dovoljenja za točenje alkoholnih pijač, to je bila druga nesreča, S težko mujo smo si nabavili nekaj vina iz Debra, da smo ga imeli vsaj pri kosilu in večerji in mogli 13. junija godova t i sv. Antona.
Takoj prvega dne popoldne 90 se p®4» javili posamezni ovčarji in nam nudili svoje pse v nakup. Rekli so: če ne gredo ovce na Grško, naj gredo vsaj njihovi pasji čuvarji v Skoplje. Kriza je velika, izvoz kaškavala (ovčjega sira) je v popolnem zastoju. Davki jih davijo, denar»« ja ni niti za kruh in zato so primoranf odtujiti svoje pse.
Sporazumno z občinsko upravo sme odločili, da bomo pse nabavljali na planini Bistri pri posameznih stajah lQ gorskih pašnikih, kjer je najboljši material in se pes lahko opazuje pri deta. Tako smo obhodili posamezne kraje —f. planinske pašnike planine Bistre, prt čredah določili posamezne pse in odre» dili dan, kdaj se imajo privesti v Galič« riik na pregled zaradi nakupa.
Ko smo pri tem obhodu šli po »trm eni skalovju proti pašniku Sultanici, se je it neke skalnate duple zakadila pod noge vodje komisije mlada ovčarska psica in ga pošteno ugriznila. Občinski sluga, ki nas je spremljal, je menil, da nas je psica napadla zato, ker ima v dupli mlade. Res smo našli v dupli tri mladiče, psico smo ukrotili, dobro zvezali, mladiče vtaknili v nahrbtnik in vse skupaj vzeli s seboj v Galičnik. Gospodar nam je nudil psico brezplačno za odškodnino, toda mi smo jo, ko smo ugotovili, da je res
GALIČANCI GREDO PO NEVESTO
rasna, vzeli z mladiči vred proti primernemu plačilu.
Potrebno je omeniti, da ovčarske psi-ce navadno skote v kakšni skalnati du-pli ali kotlinici in le redko kdaj v kakšni kolibi ali staji. Sploh so ti psi vedno na prostem: ob najhujši vročini, kakor v največjem hladu, nevihti ali snežnem metežu in že zaradi tega mnogo bolj odporni kakor drugi psi. Glede hrane niso izbirčni, saj dobe na dan komaj nekaj pesti proje ali žgancev ter le redko kos mesa in drobnice, ki jo je pastir moral v sili zaklati.
je najbolj zanimivo za južnosrbske prilike, vsi znajo brati in pisati. Mnogi med njimi so bili v Ameriki, v Solunu in sploh na Grškem pa je bil že vsak starejši moški. Tudi še dandanes najdeš Galičance po mestih Romunije, Grške, v Egiptu in drugod kot prodajalce mlečnih proizvodov. Ko še ni bilo krize, so v jesenskih in zimskih mesecih po gali-čanskih naseljih, kakor Galičniku, La-zarjevem polju, Tresančah, bile doma samo žene in starci z otroki, vse drugo je bilo po svetu. Mogoče se kdaj razvije Galičnik v gorsko letovišče in tako pri-
PREGLED PSOV V GALIČNIKU
Opazil sem še to, da so nasproti domačinom in drugim civilnim ljudem zaupljivi in jih ne napadajo. Kakor hitro pa vidijo osebo v uniformi, se jim naje-ži dlaka in takoj so pripravljeni na napad. Da ni tu mogoče posredi dresura od strani pastirja?
Na dan sv. Antona je bil v Galičniku izbor psov. Pripeljanih je bilo nad 50 pravih, rasnih ovčarjev. Izbrali smo jih po vsestranski oceni samo 20 kljub temu, da so kmetje navalili na nas in nudili pse po zelo nizkih cenah. Pač kriza. V Galičniku, ki je svojevrstno gorsko naselje, saj leži 1500 m nad morjem tik pod vrhovi Bistre, je bilo v časih, ko je imela grška drahma dober tečaj, blagostanje. Gališka ovca, jagnjed, sir in volna so šli po vagonih in celih vlakih na Grško, v Egipt in celo v Ameriko, seveda s posredovanjem Grkov. Dandanes ni skoraj nobenega zaslužka. Galičanci so zdravo, podjetno ljudstvo, skoraj svetovno znani ovčerejci, dobri trgovci, umetniško nadarjeni, med njimi je nekaj znanih slikarjev in rezbarjev, in kar
de to svojevrstno ljudstvo do boljšega zaslužka. Zanimivo je tudi, da se družinska imena Galičanov ne končajo na ič ali ov, kakor pri drugih balkanskih Slovanih, ampak na ski, kakor n. pr. Muratovski, Ličinovski. Ako se ta končnica sporedi z imenom Galičnik ali z imenom gorskega grebena Galičice, bi skoraj moral misliti, da se je to ljudstvi s severa doselilo med balkanske Slovane. To vprašanje naj rešijo naši etnologi.
Nabavljene ovčarje smo čez vrhove Bistre in čez Carjevo česmo po šestih urah hoje srečno spravili do Mavrovih hanov, kjer smo jih natovoriii v kamioil in srečno pripeljali v Skoplje.
Nisem vseh prepotovanih krajev pokrajinsko obširno opisal, ker bi pač to zavzelo preveč prostora. Zato naj pa či-tatelji »Življenja in sveta« ob ppčitnicah in dopustu sami prihite v te kraje in spoznajo Južno Srbijo. Mislim, da jim ne bo žal. Čas je, da se že malo bolje med seboj spoznamo!
JEZIKOVNE DROBTINE
O GOTSKEM IMENU NA NAŠIH TLEH IN O IZVORU BEGUNJ
PROF. DR. FRANCE TOMŠIČ
V 14. štev. letošnjega Zis., na str. 832, je priobčil dr. Fr. Tomšič jîmkovno drobtino o gotskem imenu na naših tleh in o izvoru Begunj. Da nie ne bi kdo istovetil s piscem tega članka, kar se mi je že pripetilo, eesn primoran, da napišem o tem nekaj pojasnila.
Pisec z veliko gotovostjo slisdi Gote v krajevnih imenih Gotna vas, Goče, Gotovljp, Godovič, Godi ž, Godešica (prav: Godesoe), Hotavlje, Hotedršica, Guštamj, Gotenica. Svoje trditvi? ni podprl s prav nobenim dokazom. Tak čin etimologiziranja je popolnoma napačen. Od navedenih imen ž« a priori izpadejo oblike z »d«, ker bi bil prehod t v d nerazložljiv m za las^ privlečen, ne slada na to, da imamo za nekatere že boljše razlage, n. pr. Godeš(i)če je patronimik od lastnega imena Godeša (L. Pintar). Hotedr-šica je spačeno iz Hotedražica, izvedeno do osebnega imena Hotedrag (Miklošič). Pri Ilo-tavljah je dvomljivo, ali smemo govoriti o prehodu g v h. ker nam stari zapiski ne nudijo dosti opore: rivultrs Cotabla, Chotabla (Kos, Gradivo II. 445, 490) ; pa tudi sicer je tvorba s pripono »av« pri narodnem imen» nemogoča. Gnštani ie sničen iz Guitenstein. Gotna vas, Goče. Gotovlje so po svoji tvorbi take, da jih ne kaže izvajati iz imena za narod. Prim. še Pintar, IMK 1909, 126-128.
Še mnogo manj je verjetna razlaga Begunj. Zadovoljive, razlage ne poznam. Gotovo pa ie, da jih francoske bég.iines газ bodo razložile, ker branita dve važni stvari : razmerje med slov. u in nem. au iz u in pa razmerje med slov. b in rran. v (Vigaun, Vegaun, Carniola 1910, 72). Odločilna zapreka pa je tudi še v tem. da se omenjeno franc,, ime pri nas ni uporabljalo.
Dodal bi samo to, da se- z ugibanjem, kakor povsod, tudi v jezikoslovju nič ne opravi, ker je brezplodno delo. Razlaga krajevnih imen se mora opirati na jezikovno in zgodovinsko argumentacijo, ta pa na te<-ineljito lingvistično izobrazbo.
DE LIMA SIMOES: ZA ORGANIZIRAN MIR
Portugalec R. H. De Lima Simôes, znan po finančno-znanstvenem delu »Crédit Bancaire«, je izdal v Parizu obsežno in duhovito pisano knjigo z dobro urejenim gradivom: »Vers la paix organisée«, kjer poroča o vseh težnjah omikanega človeštva, po trajnem in urejenem miru, priporoča Društvo narodov ter opisuje pogoje za trpežen mir: nravstvena razorožitev, mednarodno gospodarsko in denarstveno sodelovanje, varnost in vzajemna pomoč, vojaška raz-orožba, razsodniško poravnavanje sporov. Knjiga za diplomate, novinarje in vse poli-
tike dobre volje. Dokument romanskega duha, ki ljubi življenje in vedri optimizem.
(k),
HERMON OULD: JOHN GALSWORTHY
H. Ould, ki je že nekajkrat bival med nami, n. pr. na Bledu kot gost dr. I. Cankarja, je izdal lepo knjigo o pokojnem pisatelju Galsworthyju, svojem najboljšem prijatelju, ki je bil »žejen lepote, kakor ja svetnik žejen pravičnosti.«	k
PRECIZNO REGULIRANJE UR
Spretni urarji umejo regulirati žepne ure po posluhu, ker vedo, da mora nihalno kolesce tiktakati natančno petkrat na sekundo. Ker pa nima vsak človek dovolj zanesljivega posluha, je bolje naravnati uro po drugem natančnem kronometru, kar pa seveda zahteva daljšega opazovanja. Zdaj se je začela uvajati tako zvana stroboskopična metoda, po kateri se da vsaka ura objektivno zregulirati popolnoma točno v nekaj minutah. Nihalno kolesce se opazuje v svetlobi .žarnice, koje žarki padajo na kolesce skozi vrtečo se luknjičasto ploščo. Ako se vrti plošča tako naglo, da se prekine svetloba natanko 50 ali lOOkrat na sekundo, potlej se mora videti, kakor da nihajoče kolesce miruje, če je ura točno uravnana,
V zgornji vrsti (od leve proti desni) : S proslave grške Neodvisnosti v Atenah — Sin slavnega ruskega basista Šaljapdna, ki je po poklicu kipar, izdeluje kip svojega očeta v vlogi Borisa Godunova — Mlada Lu-[ žiška Srbkinja na trgu
V spodnji vrsti (od leve proti desni): Moderna pričeska nagrajenega rasnega psa — Princesa Sahaj, hči abesin-skega cesarja — Neprijeten položaj športnega jahača
mimo c v e t c
RUDOLF
-N A D A L J
II
edelja je. Prišle so vse mogoče dame s kupi pomaranč, slaščic in cigaret. Hodile so od postelje do postelje in se s svojim nekam čudno spolzkim smehom l____J nenavadno hudo solzile.
Ta ali ona je sedla celo na rob postelje in se neusmiljeno zagledala v debele obveze na naših glavah. Vmes je pa govorila, govorila o našem junaštvu in da naj zdržimo .do konca. Morali smo se nasmihati že zaradi lepšega, da njihove smešne dobrote in še bolj smešnih praznih besed nismo s čim osmešili, da nismo te ali one prav po knapovsko užalili. Seveda se je nam kljub vsemu čudno imenitno zdelo igrati gospoda in junaka pred temi svétnicami, profesoricami, učiteljicami, ravnateljicami in priležnicami vojnih dobičkarjev. Na tihem smo si mislili, kako bi nas gledale v naših kna-povskih ponošenih oblekah tam, kjer je nam dan za dnem polnil .pljuča črn prah premoga. In še celo to smo pomislili, ali bi nas takole obiskovale tudi tedaj, če bi pohabljeni, z nič manj debelimi obvezami ležali v kaki rudniški bolnišnici, zastrupljeni s strupenimi jamskimi plini ali z zdrobljenimi, od skal polomljenimi udi.
Ah, da, tedaj bi nedvomno samevali in kleli svojo usodnost pred dekletom, ženo, materjo in otroci, ki bi s smejoči-mi se lici pojedli očetovo ali bratovo špi-talsko malico. Toda blizu ni ne dekleta ne žene ne matere ne otrok in ne sestra. Le te preklete klepetulje, ki nas gledajo kakor čudeže, prihajajo s svojimi toplimi pomarančami in parfumiranimi cigaretami dan za dnem.
Danes jih je bilo nenavadno veliko. Zdaj smo utrujeni. Ti obiski nas ubijajo bolj kakor kirurgov nož. Razen tega je pa zlobno naključje hotelo, da nas je v tej sobi kar devet rudarjev. Gledamo se in ne verjamemo, da smo to mi, da smo prav mi najbolj razbiti. Sram nas je. Kaj smo morali tam, kjer je poginjal človek, delati, da smo videti kakor stare posušene mumije, povite na vseh koncih in krajih.
Ura je tri. Sestra Silvana pomiva na hodniku posodo. Tako tiho dela, da je
i č e jablane
K R E S A L
E V A N J E
slišati le rahlo pljuskanje vode in le prav poredkem kak pločevinasti zvok. Ves za obiske določeni čas se ni prav nič prikazala v sobo. Kakor da se je pred vsemi tistimi našemljenimi krikuljami skrila. Opoldne je dejala:
■— No, zdaj se pa le dobro zabavajte! In je odhitela.
Molčali smo.
Zunaj je krasno poletno popoldne. Zato strmimo skozi okna v bliščečo se sinjino in v vrt pod njo. Iz drevja in cvetličnih gred vpada v sobo omamen vonj. Lahen veter pozibava krone dreves. Vse nas uspava. Zelo smo trudni. Ta ali oni le težko zatisne oči in zadrem-lje. Žejni smo sonca in željni lepih vrtov. Dolgo itak nihče ne dremlje. V spanju pozabi na svojo bolno telo. Premakne se, zastoče, in v sinje nebo se spet zastrmi dvoje svetlih, od bolečine kakor osteklenelih, širokih oči. Videti so, kakor bi neprenehoma vpraševale. Kdo ve kaj. Morda bi človek zavpil, da bi za vselej pretrgal tišino in lepoto tega poletnega popoldneva. S stisnjenimi ustnicami taji bol. Boji se motiti grobne tišine okrog nas.
Tako se po bolniški sobi preliva pesem poletja. Skozi mir in tišino, v katero sije življenje — a iz nje pojde smrt. To zadnje nas pa že tako malo zanima, da se oddahnemo, kadar sestra Silvana z rjuho komu pokrije obraz.
S postelje številka 2 odneso mrliča še pred polnočjo. Vemo. Zdravnik ga je tolažil. Fant se mu je pa v obraz zarežal. Zdaj še gleda in še misli. Bolečine so mu morale pojenjati. Pred koncem je včasi tako. Nič ne hrope in ne stoče. V nebo gleda. Morda je to edini dan v njegovem življenju, ko se v smrtnem miru veseli sonca. Zdaj pa zdaj mu obraz prešine komaj viden hladen smehljaj. O, on je naš, naše krvi. Zdaj je prav tam, kakor je bil nekoč, ko je sveder zasadil v črno skalo in mu' je hlod zlomil nogo. Prav tam je, kakor je bil tedaj, ko se je v soju vid jemajočih bliskov in topovskega bučanja zastrmel v cvetočo jablano na tisti puščobni, s pogorišči pokriti poljani. Obakrat je bil pripravljen na vse —
a je vendarle vrtal, vendarle šel dalje
—	skoro brez verjetnosti, da ostane živ. In zdaj gleda v sinje nebo, ga otipava
z očmi, kakor je nekoč otipaval črne skale v rovih in nedavno objemal cvetoče drevo, ki mu je bilo edino življenje
—	kakor zdaj to sončno nebo.
Ni vrag, da bi se ob vsem tem koga bog ne oprijel!
★
V sobo prihaja in odhaja sestra Sil-vana. Neslišno, kakor bela megla pride, da nas s svojim dobrim nasmeškom pozdravi in vpraša : Ali se ta ali oni slabše počuti? — In — ali ima kdo kako posebno željo?
In nam se vedre lica. Čudna prešer-nost nas objame. Zunaj je sonce in vrt in sinje nebo. V sobi vlada mir, tišina je vprav cerkvena, vse belo je in vse sve-
že — in sredi vse te poletne lepote in
čistosti stoji otroško lepa in dobra sestra Silvana, ki nas vprašuje: — Ali ima kdo kako posebno željo? čeprav nas boli in ima res kdo kako prav posebno željo, ji vsi po vrsti odkimamo. Čutimo, da bi njej nihče ne mo* gel izraziti kake svoje posebne želje. V svoji skrbnosti za nas pozna slehernega v dno duše Iz oči mu bere bolečine in želje. Gleda nas, ali si vendarle kdo česa prav hudo ne želi. Molčimo. Ona se smehljaje obrne. Tiho zapusti sobo. Čez nekaj trenutkov se pa vrne s polnim naročjem raznih dobrot in zdravil, ki olajšajo bolečine. O, kako drugače je ž njo, kakor z onimi, ki jim damo v svoji onemogli jezi in studu pridevke, da bi se sonce moralo skriti. Sestra Silvana deli tako preprosto, tako mirno, brez besed in brez posebnih pogledov. Vsak dobi
LiASTOVIčAR (Foto Agfa)
skoro prav tisto, česar si je bil na tihem želel. Kljub težkemu delu, ki ga ima z nami, je v njej zmerom dovolj smeha.
Včasi se zbojimo: Kaj potem, če nas Silvana zapusti?
Čudno, da nas njena dobrota, neprestana skrb more geniti. Nas, ki smo pol duše in srca dali kamenju prej, potem krvavim poljanam — pol delu pol ubijanju. Prav tako je, kakor da smo vsi njeni otroci, veliki, dobri, bolni otroci, ki že vedo za vse hudo in za vse strahote v svetu. Naši obrazi, v neprestanem boju z zemljo, ki ji le trgamo prsi, a ji ničesar ne damo, niso lepi. Prav tako je z našimi rokami, ki se jim pozna odpor zemlje in naša grabežljivost, ki ni naša.
In morda sta sonce in sestra Silvana le zaradi nečesa dobra z nami, tako usmiljena: nemara zato, ker škropimo zemljo le s svojo krvjo. Sicer se nam zdi, da je tako. Vendar na to nihče ne misli. Smešno je. Tako smešno — in boleče.
★
Marsikomu se utegne zdeti čudno, ker izgubljamo o sestri Silvam toliko misli. Toda svet, v katerem smo, je Silvani tuj, tako tuj po duhu.
Če le kdo malo more, ji skuša dobroto na ta ali oni način povrniti. Mi nismo vajeni sprejemati dobrote iz nika-kih rok, lepih besed in smehljaja ne iz lepih ust. Celo sram nas je, da nam mora streči ona s svojimi nežnimi rokami, nam, našim rokam, ki so vajene noža in krampa, našim dušam, vajenim teme.
Nenehoma smo v zadregi. Zaradi tega smo zoprni sami sebi. In v trenutkih, ko se zamislimo v svoje bedno stanje, zasovražimo sonce, to sinje nebo zunaj in, o, tudi sestro Silvano — in preklinjamo, da se nam bliska pred očmi, tisto prekleto, belo cvetoče drevo na pogorišču, ki je moralo pasti.
Živimo povsem svoje življenje. Nikoli ni naše. Nikoli ga nočemo za sebe. Trenutno ga dajemo Silvani.
Kdor se more vsaj malo premikati, ji pomaga pri tem ali onem tovarišu ali pri drugačnem, pripravnejšem delu. Silvana se smehlja. Saj ve, da bo morala za njim popravljati, da bo imela potem še več dela. To vse vemo tudi mi. A mirni ne moremo biti. Vsak si misli, da je že dovolj spreten, dovolj krepek, da more Silvani pomagati.
D
E
H. Schrott: RIBIŠKA KOČA NA POMORJANSKEM (lesorez)
1 kapitanom Watsonom sva šla skozi kitajski del mesta Kae-! wing, kjer se igrajo ljubki po-I ševnooki mali Kitajci s ploščatimi obrazi, tako srečno umazani kot otroci povsod na svetu. Kitajski otroci so pa še posebno smešni. Glavo imajo čisto obrito razen majhnega čopa v sre-
Ko sva pa dospela do hotela, sva opazila, da so ga začeli popravljati. Cele stene so bile iztrgane, veža je bila močno razširjena in iznajdljivi kitajski gospodar si je omislil celo umetno hladilno napravo, ki jo je vzdrževal s pomočjo majhne električne centrale. Ta hladilna naprava je bila gotovo največja zadeva,
Obala ob Kaewingu
dini, za obleko jim služijo cape, katerih barva in kroj se ne dasta opisati, poleg tega pa imajo še mesto, na katero sedajo, izrezano.
Edini hotel v Kaewingu je kitajski. Dolgo leseno enonadstropno poslopje, okrašeno z vzhodnimi rezbarijami, pobarvano svetlo zeleno in rumeno. V časih, ko je bila tod nemška kolonizacija na višku in je Kaewing tvoril važno središče, je poznal ta hotel vesele in zabavne dni. Toda po vojni, ko je stopil v veljavo razlastitveni zakon, je umrl tudi ta hotel.
ki se je pripetila v Kaewingu, odkar so britski gospodarji zasedli otok. Vsak naseljenec v boljših razmerah, je imel v tej ledenici svoj prostor, za katerega je plačal najemnino po kubičnem decimetru. Gospodar v snežnobelem oškrobljenem ovratniku naju je smehljaje pričakoval pred hišo. Watson je predlagal, naj po-kusim pijačo, mešano iz polovice porto vina in polovico limonade. Ni bilo tako slabo, le malo preveč toplo je bilo.
Vse to je bilo sicer prijetno, toda že vedno sem bila brez stanovanja. Ko sva šla z Watsonom v kitajsko mesto, sem
V5SPARAMŽ*
"J MAR.GITA • *МЛТСH E S kw r •
- *• — ■ •• • •• • •
opazila ob poti prazno kočo, o kateri sem sodila, da bi bila uporabna za bivališče.
Polagoma sva se napotila iz kitajskega mesta ob poti, ki je bila zasuta s cvetovi dehtečih akacij. Kapitan mi je svetoval, naj si najamem sobo v Expro, kjer so bili nastanjeni kolonialni uradniki angleške oblasti. Tukaj se običajno ustavljajo tudi trgovci in njihove žene z bližnjih otokov.
Tako zvani klub, ki je bil svojčas cvetoča plantaža, je imel krasen razgled na morje. Toda kakor vse drugo v Kaewin-gu, je pričel tudi on razpadati. Watson mi je predstavil malajskega »višjega« in kar odleglo mi je, ko je pristal, da me vzame med svoje goste. Po končanih pogajanjih je poklical dva strežaja v predpasnikih in ukazal, naj gresta na ladjo po mojo prtljago. Prikimala sta z glavo in se leno podala na pot, kajti v Južnem morju je pojm »čas« neznan.
Bilo je proti večeru, ko sta prišla z mojo prtljago, toda brez kovčega, v katerem je bila skoraj vsa moja obleka. Malajec, ki je videl moje razburjeno stanje, je hitro poklical enega obeh streža-jev in mu zaukazal, naj steče v luko ter pogleda, ali je »Bonta« še tam. Prišel je tja baš v trenutku, ko so na »Bonti« stavili v pogon stroje.
Živela sem v Kaewingu na sličen način kot v Rabaulu. Mislila sem si, da bom vedno lahko dobila kako jadrnico.
Toda kmalu sem opazila, da sem se zmotila. Od časa do časa je prišla kaka
jadrnica iz Rabaula v Kaewing in obratno, nikdar pa se niso tod ustavljale ladje, ki so bile namenjene na druge otoke. Parnik, ki pristane tod enkrat mesečno, je pravkar odplul, kar je pomenilo, da bom morala ostati najmanj mesec dni na otoku.
Zvedavo sem se ogledala, da bi našla nekaj, kar bi me zanimalo v tej sicer lepi, toda spavajoči postojanki Južnega morja. Lepota Kaewinga me je naravnost dušila. Bela naselbina je obstojala iz približno 30 Evropcev, od kojih je bilo samo 5 žensk. Od te tridesetorice jih polovica ni stalno živela na otoku, ker so bili ponajveč uradniki kolonijalne oblasti, drugi so pa tvorili razlastitveno komisijo, koje naloga je bila, da preda nekdanje nemške plantaže novim lastnikom.
Ko so dnevi minevali, sem spoznala, da teh 30 umazanih ljudi nima med seboj ničesar skupnega in da niso niti skušali najti med seboj kako skupno točko. Kakor v Rabaulu, so se tudi ti ljudje tako navadili na bajno lepoto okolice, da ne napravlja na nje skoraj nobenega vtisa. Celo Nanca ne, ki je živela že tod dve leti, pa se ni nikdar potrudila na čarobno beli prod, ki je bil tako na debelo zasut z biserno matico, da je bil videti kot prgišče bonbonov. Kaewing pa je znan tudi kot hudo ognjišče mrzlice, kar je najbrže vzrok, da so ljudje na njem tako malomarni.
DALJE
DIVJI GOLOBI V ZAPADNI EVROPI
X -ki francoski lovski list je nedavno poročal, da si je 20.000 duplarjev izbralo Ram-bouilleteki gozd za prezimovališče. Po njegovih računih so požrli za svojega bivanja 48.000 hI želoda.
Na Nizozemskem, kjer so lesnate pokrajine pokazale ni? mani obilno letino želoda in žira, so se takisto duplarji nastanili v neštetih jatah.
V Angliji, ki je spričo miline pomorskega podnebja vaiena velikanskih množin golobov, jih to zimo ni bilo mogoče preceniti. Po poljih tvorijo čez dan gibljivo preprogo nalik «inieniu pastelu. ponoči pa sedajo v tolikih vršelih po dreviu, da se kar veje lomijo. Kmetje eo pričeli neizprosen boj proti vsiljivcem. V neki šumi jorške grofije (Yorkj so jih baje v eni sami noči pok j rigali 20.000. »Lahko bi bili tako ravnali še šest tednov,« je izjavil eden teh krvolokov, »pa se ne bi bilo nič poznalo«. Tudi če ne vzamemo ti številke do besede natanko, si
lahko mislimo, da je bil plen res izreden.
Ni čuda. ako so angleški listi označili naval duplarjev kot »kugo«. Saj miri,jade te perotnine res prinašajo epidemijo s seboj. Ptičja davica razsaja med krilatimi krdeli ter jih dpsetka. Na tisoče trupel so ljudje našli po tleh in celo vrsto ptičev, ki se od slabosti niso mogli več dvigniti v zrak. Stvar je toliko resnejša, ker se ta živinska kuea loti tudi domače perotnine in ptičje divjačine, ki se preletava po okuženem ozemlju. Za to pa ni človeškega zdravila.
Kadarkoli se iz katerega si bodi vzroka, zlasti po preobilici piče, kaka vrsta čezmerno zaplodi, poskrbi vsemogočna narava za ravnovesje. Recimo, da se ptiči ali glodavci — pri teh se to zgodi še pogosteije na severu starsga in novega sveta — neobičajno raz-pasejo, pa že napoči o pravem čaej ta ali ona epidemija, ki razredči prebohotno pleme.
Nekaj takega se je pred 26 leti primerilo v Veliki Britaniji, ko so se tjakaj priklatile skoraj tolikšne trume divjih golobov kakor letošnjo zimo.	J. Tc
V EPIKURJEVI ŠOLI
ANTIČNA KUHINJA IN APICIJEVI RECEPTI
^	primitivnem etanj'j j|e bila člo-
\ j veku tirana glavna skrb, vendar \/ ] pa ni poznal užitkov g astronomije, Y [ ki mu .jih je mogla prožiti samo naprednejša stopnja civilizacije. A tudi pri starih kulturnih narodih pogrešamo še dolgo prav? kuhinjske umetnosti. Prišli so morda do tega, da so veliko dali na jed, na njeno količino in čudaško izbran ost, manjl pa na njeno kakovost. In ko so se za-
čivjeni. Po tem je sledilo po ponovnih umit« jih sadje, sir, pogače: to, kar imenujemo mi Kleesert«. To je bil trenutek, ko so prišle na vrsto tudi pijače in razgovori o Iji-bezni in filozofiji, ki so trajali česito do pozne noči. Tako je bilo po vsem grškem svetu, samo resna in stroga Šparta se je do zadnjega branila teh ncvotorij in ostala zvesta svoji črni juhi.
Tudi Rimljani niso v prvih stoletjSh ve-
Veža (atrium) Favnove hiše v Pompejih
čeli zanimati za kvaliteto, so bili že malo daleč od propada.
Grki so dolgo časa poznali kaj preprosto kihinjo. Orient jim je dal potem pobudo, da so pričeli gledati na izbranoet, na skrbno pripravo in dolge obede. Od vzhodnih narodov so tudi prevzeli navado, da so med jedjo ležali. Pred pojedino so se okopali in odišavili. Pri gostitelja so povabljencem etrežaji umili noge, na kar so gostjie legli na ležišča, ki so bila postavljena v vrsto ali v obliki konjske podkve. Sužnji so prin :sli mize, nato posamezne jedi na krožnikih. Nožev in vilic niso poznali, samo žlice in — prste, ki so jih brisali s krušno sredico. Pojedina se je pričela z mesom, ribami, so-
dili ničesar o umetnosti dobre jedi. Njih vojni pohodi in stiki z rafiniranejšimi ljudstvi pa so tudi nje spremenili v gjrmane in v 2. stoletju pred našim štetjem ee je udomačil tudi pri njih luksus v jedeh. Iz Afrike eo si naročali pegatke in gonnoljke, iz Grške in dežel okrog Črnega morja fazane, iz Španije kunce, iz Male Azije — pave. Armenija jim je dala marelico, Perzija breskev, Kartagina granatno jabolko, Kreta kutino, Pontiue črešnjo, vina Sicilija in Grška.
Jedli so v pritlični dvorani, poleti na dvorišču ali v vrtu. »Triklinij«, kjer so se vršile gostije, je bil prostor, omejen s tremi nagnjenimi ploskvami, okoli kvadra&aega

prostora, četrta stran pa je bila prosta za etrežaje. V kvadratj je stala miza, na nagnjenih ploskvah pa so na žimnieah, odejah, blazinah ležali gostje. V začetku cesarstva po triklinij nadomestili e širokim ležiščem v polkrožni obliki.
Kakor Grki eo Rimljani imeli ž? trikratno obedovanje : »jentaculum« ali mali zajtrk je obstojal v čaši čistega ali medenega vina m kruha, ki je bil čisto obložen z jajci, perutnino, sadjem, medom; »pran-dium«, zajtrk, je potekel precej hitro; »cena«, obed, se je pričela kmalu popoldne in ee je raztegnila cesto v zelo pozen čas.
Povabljenci rimljanskih gostij so odložili svoje toge in se oblekli v lahko obleko, zamenjali cestno obuvalo s sandali, legli na ležišče in si umili roke v umivalnika, ki jim ga je predstavil strežaj. Gostija se je pričela z zakuskami, ki eo bile čeeto precej podobne našim. To je bila »gustatio«, ki jo je spremljalo medeno vino. Potem јз sledi! pravi obed v dveh obrokih ali še več, vsak obrok z več jedrni.
Sestava jedilnega lista je bila kaj velika In se j,e ravnala po gostiteljevem bogastvu in slavi, e katero se je hotel obdati. Leutu-lus je nekega dne postregel svojim gostom (i svinjskimi sesci, mrjaščevo glavo, ribami, domačo raco, kuhano divjo raco, divjim zajcem, pečeno perutnino. Med jedjo eo Rimljani malo pili. Po obedu so nesli na ognjišče porcije, ki eo jih bili prihranili Hišnim zaščitnim božanstvom, potem je sledil dessert in e tem je prišel čas za čaščenje boga Bakha, kar se je imenovalo »comis-satio« ali po naše popivanje.
Mnogi grški in rimski spisi obravnavajo gaetronomijo. Najbolj, čidno zbirko receptov
pa predstavlja brez dvoma deset knjig Api-cija, ki jih je pravkar Bertrand Guégan prvič prevedel v francoščino in so izšle v pariški založbi Rencja Bounela z obširnimi komentarji
' Markus Gaviue Apicius se je rodil 1. 25. pred našim štetjem in njegov življenjski smoter je bil, da bi se čim bolj izpopolni', v pripravljanju najboljših jedi. Da bi izboljšal svinjska jetra, je živali n. pr. masti'» s posušenimi emokvami in medenim vinom. Slavna je bila neka njegova priprava fla-mingovega jezika. Seneka je dejal, da je Apicius okužil svoj vek s svojimi nauki; mož je namreč posebno med mladino propagiral najbolj eksotične in rafinirano okuenostii. Za svojo kuhinjo je potrosil sto milijonov sesterc. približno sto milijonov v naših dinarjih. Okrog 1. 30. po našem štetju mu je ostalo »samo« še deset milijonov in ker se ie bal pomanjkanja, ee je rajši zastrupil. Še dolgo po njegovi smrti je njegovo ime veljalo za sinonim gurman® t va. Rokopisov njegovih knjig nam je ohranjenih kakšen tucat, a eo vsi iz poznejših stoletij. V njih najdeš recepte, ki so za današnji okus dostikrat kaj presenetljivi. Rimljani so v nasprotju z Grki dajali mesu večjo prednost nego sočivju. Posebno perutnina — pav, brinovka, jerebica, grmuša — je imela v njihovem jedilnem lista veliko vlogo, a t.idi zajec in mrjafiec. Se večjo vrednost so polagali v redkost kakšne jedi in v luksus, e katerim so obdajali svoje obede. Odtod' izvira njihovo poželenje po elavčevih jezikih. možganih papige, velblodjih podplatih. Preveč so tudi gospodarili z omakami, dišavami, začimbami vseh vrst.
(Po Léonu Savaryu — kk)
ZA MISLECE GLAVE
109
Papirni trak Papirni trak v dolžini sredinca vrzi na mizo tako, da obetane na enem izmed po-doižnih robov. Kako narediš to?
110
Za matematike V cetveroštevilčnem kvadratnem številu eta obe prvi in obe drugi številki enaki. Katero število ie to?
111
Pot po stopnicah Neki premoga reki pomočnik mora dobaviti šest vreč premoga šestim strankam, ki stanujejo v različnih nadstropjih (pritličje in od 1. do 5. nadstropja). Vreče eo tako težke, da prenese vsakokrat kvečjemu eno. Med vsakim nadstropjem je 21 stopnic, med cesto in pritličnim stanovanjem 7 stopnic. Koliko stopnic mora revež prehoditi navzgor ta navzdol, preden odda zadnjo vrečo?
Rešitev k št. 106
(Zavozlana zadeva) Posebnost vozla je to, da sestoji njegova kontura iz petih črt preganjenega traku, ki so vse enako dolge.
Rešitev k št. 107 (Za bistroumne pisače) Rešitvi- sta dve:
Pri prvi zapognemo spodnji rob papiria, na katerem pišemo, tako da bn ležal sredi papirja. Potem napišemo število tako, da ležijo zvezne črte ž,e na zadnji strani papirja. zadnja zvezna črta vodi do kroga, ki ee sklene z odviteea papirja. — Lahko pa izvedemo nalogo tudi v vozečem vlaku.
R e š i t e v k št. 108 (Vodomet)
Ce je samo dotok odprt, se v eni uri napolni kotanja za Vs+Va+V« svoje prostornine. Če odp-remo odtok, se v eni uri odteče cela prostornina kotanje. Pri popolnem dotoku in odtok'! istočasno ostane po eni url torej Vis prostornine. Kotanja se napolui pod tami pogoji v .12 urah.
NOVI PODATKI O HITITIH
19. stoletje je odkrilo dve omiki: egipt-sko in asirsko-babilonsko. Sedaj prihaja počasi na svetlo tretja prosveta: hititska (Nemci pišejo hetitska), s katero je spojeno ime znamenitega orientalista. To je Bedfich Hrozny, profesor praškega vseučilišča. Učeni strokovnjak je že pred vojno objavil spis o žitaricah v Babiloniji. Potem je priobčil znatno zbirko hititskih zakonov in zanimivo razpravo o vežbatiju konj. To razpravo je čital oktobra 1930 pred pariško Akademijo napisov m leposlovja, pri kateri je dopisni član, in zbudil pozornost izobraženega občinstva. Saj je dokazal, da ni nič novega pod soncem: niso li v XIV. stol. pred Kr. trenerji konj ravnali skoraj na isti način ko dandanes? Ta podobnost se razlaga dokaj preprosto: rečene metode so izumili prvi Indoevropci m mi smo jih podedovali.
Kdo se ne bi zmenil za neprekinjeno verigo, ki drži iz zarje v zarjo, iz temè v temo, spajajoč nas z daljnimi rodovi! Tu seveda ne mislimo na skupnost plemen: o tem glej člančič »Nemci in arijsko pleme«, žis 4. 6. 33. Takšno zvezo med narodi je najtežje dognati. Neki učenjaki trdijo, da je bilo narodnostno vprašanje že pred 20.000 leti enako zamotano ko danes. Pač pa imamo na umu drugače pomembno eo-rodstvo: vsakovrstne izmene tehniških, umskih, nravstvenih dobrin, spričo katerih se ni pretrgal napredek navzlic groznim uimam, vojnam in vpadom.
Toda hitimo k Hititom. Friderik Hrozny je razbral njih klinopise in 1. 1917 izdal prvo slovnico hititščine. Po njegovem je to indoevropški jezik prastarega kova. Njegovi nosilci so preplavili Malo Azijo proti 1. 2000 pr. Kr. Podvrgli so si prvotno hititsko prebivalstvo, se tam učvrstili in nekaj vekov je bila hititska oblast med najmočnejšimi v nekdaniem Orientu. Borba med Egipčani in Hititi v 13. stol. pred Kr. se je končala z zvezno pogodbo med Ramsesom IT in Hattaušilišem.
Trditev Hroznoga, da je klinopisna »hi-titščina« fs pravim imenom nesitščina), indoevropska govorica, je zadela ob hud odpor v znanstvenem, svetu, prej ko so jo dokončno priznali. Za naših dni se indoevropški značaj hititskega jezika več ne pretresa.
Pa prišli smo pred točko, kjer nam je opravičiti naslov nričuiočeg-a sestavka. Hrozn^ je (glej L' Europe Centrale 17. 6. 19331 letos v Pragi, Parizu in Lipskem izdal knjigo Inscriptions hittites hiéroglyphiques, kjer prikazuje to prastaro govorico. Ničesar nismo doslej še omenili o hieroglifskih hititskih besedilih, vklesanih po navadi v skale po Mali Aziji in severni Siriji. Nad 50 let je veda te tekste nazivala »hititske«, a dalje so se upirali strokovnjakom nego k 1 i n o -pisni hititski teksti, razgaljeni šele 190G.
A najprej je bilo treba razvozlati hititska klinopise, preden si je znanost upala iti' nad hieroglife ali podobopisje.
»Hititska« hieroglifska pisava vsebuje mnogoštevilne ideograme, ki natanko upodabljajo zadevni predmet, n. pr. mestna vrata, obleko, stol itd. Najčešče stoje za temi ideogrami znamenja, ki predočujejo glasoslovno vrednost besede: ta je torej dvojno zapisana. Pisava je ideografska, zlogovna ter abecedna obenem. Postaviti jo smemo nekako v leto 2000 pr. Kr. Izumili so jo vsekakor v bližnji soseščini slavnih srebrnih rudnikov okoli Tavra, v pokrajini, kjer se je od nekdaj prav živahno trgovalo. Ondod so imeli kapadoški in asirski prekupci cvetoče bazarje. Po vsej priliki sc se tam oglašali tudi egipt-ski trgovci: egiptska hieroglifska pisava je nemara izzvala nastanek te nove pisave, sicer tudi hieroglifske, vendar pa povsem svojske
Jezik teh napisov je indoevropskega po. Stanka, soroden klinopisni hititščini — ne-sitščini — in morebiti še podobnejši jeziku lûitskega ljudstva, ki je bilo prednja straža pri indoevropskih navalih v Malo Azijo. Vendar je v njem najti precejšnje sledove tujiht neindoevropskih vplivov. Bržkone gre za govorico, slično nesdtščini in lUitšči-ni, vse tri pa pripadajo skupini k e n t u m, to je zapadni skupini indoevropskih jezikov.
Kateri narod je govoril ta jezik? Za potankosti tu ni mesta. Hrozny verjetno prikazuje, da je hieroglifski narod spadal med prve vpadniks »severnih ljudstev«, ki so okoli 1. 1200 pr. Kr. navalili v hititsko državo.
Kaj pa vsebujejo napisi? Zaobljube, ki razodevajo češčenje prednikov pri bivših Indoevropcih Neki Halparutâs, kralj v Gorgumu, našteva n. pr. darila, ki jih je poklonil svojemu očetu, dedu, pradedu in prapradedu: »Semkaj sem postavil svoj napis,« pravi potlej, »in še zase pripravil sedež«. Gre za sedež, namenjen duhu kakega pokojnika. Strah pred smrtjo, uravnavanje razmerja z onostranstvom, zahomo-tana povezanost bojev in vpadov — same stvari, ki nam niso tuje.	K.
ŠVICARSKI SKAVTI
Kakor veste, je skavtsko gibanje počel na Angleškem 1. 1907 lord Baden-Powell, ki ga skavti po vsem svetu prisrčno imenujejo po njegovih začetnicah »Bi-Pi«. V Švici je osnoval podoben pokret kantonalni starinoslovec Louis Blondel 1. 1911 pod imenom »Jeunesse-Club«. Od 1. 1913 doslej je predsedoval temu združenju Walter de Bon-stetten, pod čigar vodstvom je število članov -.araslo na 13.000. Letos je imenovan za načelnika celokupne skavtske zveze njen ustanovnik Blondel.	4.
KUHINJSKO DELO IN RAZSVETLJAVA
Gospodinja in njena pomočnica se morata vsak dan po nekaj ur zadrževati v kuhinji, teko da je ta prostor zanju prav za prav dnevna soba. v kateri prebijeta dobršen del dneva. Zaradi tega bi bilo treba kuhinji
mnogoetransko in se n1? more opravljati zmerom nâ enem in istem mesta. Zaradi tega je potrebna poleg splošne prostorske raîsvetljave še posebna osvetljitev vsakokratnega delovnega mesta, bodisi štedilnika med kuho. bodisi mize, na katetri pri-
Nepravilna razsvetljava
gled% na udobnost posvečati večjo pažnio. Paziti bi bilo treiba zlasti na zadostno in zdravo razsvetljavo.
Navadna obesna svetilka z nezasenčeno žarnico nikakor ne spada v kuhinjo, zlasti zdaj ne več. ko ie spravila industrija na trg celo vrsto cenenih stropnih svetilk, konstruiranih po nainovejših dognanjih svetlobne tehnike. Za prostorsko razsvetljavo kuhinje je potrebna 75vatna žarnica, zasenčena s kroglo od opalnèga stekla, ki prepušča blago, enakomerno luč. Trudne oči in nemirni živci so le prečesto posledica nezadostne ali pa dražeče jarke razsvetljave prostora, kjer delamo. V kuhinji je delo
pravlja gospodinja jedila, na kateri lika. pomiva itd. Za to razsvetljavo so najprimernejše stenske svetilke z navadnimi senčniki ali s kroglami iz opalnega stekla, ki oblivalo samo omejen prostor s prijetno, neelepečo lučjo.	tnj
Pravilna razsvetljava
POŠASTNE LADJE
Iz obilice po mo rek i h legend je francoski pesnik, znan po zbirki »Nous ... de la guerre«, izbral tri, v katerih delujejo različni nagibi starih človeških bajk. Pripoveduje jih po svoje. Z legendami j j tako kakor z elizejskimi sencami: tem ie bilo treba krvi, da so oživele, onim je treba novega pesniškega poudarka, če naj preživijo stoletja.
Tako legenda o letečem Holand-cu, rojena iz spominov na divje Frize. ki eo v 15. stoletju strahovali Baltik. Vs°bn:a je marsikomu znana. Da bi zaničeval krščanstvo, je brezbožen kapitan odipiwl iz pristanišča na veliki petek. Zato ga ie doletela kazen kakor divjega lovca v Harou. da mora brez pokoja križariti s svojim brodom ipo morju, zlasti tam ob Rtiču dobre narle. Kapitan Van den Straeter se muči proti viharju, a ne more niti za korak naprej in tudi ne nazaj, domov. Ako ga ugleda druaa àadja, pomeni to nekaj slabega. T.e snovi se je bil lotil že Heine, za njim Wagner v operi der Fliegend'à Holliinder, Brachvogol v romanu.
Druga legenda: Bona Esperanza ja vzeta iz tečajnega leda. Nje posadka je podlegla v mrazu. Ko najdejo brod in ga hočejo zopet rabiti, se pokaže nepokoren: ni ga mogoče ravnati, upira se krmilu. Kajti prikazni — mrtveci tečaja — poveljujejo na krovu »Dobre nade«. In če živi ljludje
mislijo na kupčijo, hočejo pa oni dospeti na tisto višje morje, ki se preliva med nebom • in zemskim. morjem, kjer bodo mogli doseči mir rajnikov. Boj med živci in mrtveci, to si lahko mislite, vzbuja pretresljivo lepa podobe.
Tretja dogodivščina, Mary Céleste, liani je nekoliko znana. Kratek izvleček s.em objavil v Žisu 1931, IX, 17: Na morju se je v preteklem stoletja našla ladja brez moštva, medtem ko se je na krovu vršilo vsakdanje življenje. Zanimiv primer, kako se rodijo legende.	D.
STEKLO IZ PLAVŽEV
Žlindra, ki teče iz plavžev za talenjê železa, je izvrstna sirovlna za proizvajanje stekla. Treba ji je primešati samo še nekaj dodatkov, da se spremeni v steklo. Siro-vine, iz katerih se tali steklo, sicer vobče niso drage, toda z žlindro, ki teče staljena iz plavža, se vendar lahko prihrani precej kurjave, ki jo drugače zahteva normalni proces. Steklo iz žlindre je temno barvano in je zato v prvi vrsti primerno v tehnične svrhe. Veliko bodočnost utegne doseči tako steklo kot gradbeni material n. pr. kot nadomestilo za črni marmor. Lahko se izdeluje tudi kot ceneno polprozorno steklo, ki bo mogoče tvorilo stene v steklenih hišah bodočnosti.
Sachse-Schubert — izrezanka
444
®Л A M И
BORBA ZA ŠAHOVSKI PRESTOL
Match Aljehin-Bogol jubov
V	boju za svetovno šahovsko prvenstvo sta se dr. Aljehin in Bogoljubov preselila sedaj že na četrto bojišče. Iz Baden-Bade-na, kjer sta odigrala tri partije z izidom 2:1 za Aljehina, sta odšla v Villingen na Badenskem, kjer si je Aljehin v dveh partijah pridobil zopet eno zmago. Po prvih petih igrah je bilo stanje 3 in pol : 1 in pol ali 2:0 za Aljehina.
Na tretjem bojišču v Freiburgu v Breis-gau sta se nasprotnika spopadla trikrat., a je bil boj vedno neodločen.
V sedmi partiji Je svetovni prvak kot črni že v tretiift sprejel damski gambit, igrana pa je bila obenem že tudi v tretjič čisto drugačna varianta. Aljehin je prodiral s kmetom na damskem krilu in izsilil umik sovražnega kraljevega tekača. Beli je skušal preiti nato v ofenzivo v centru, kar pa je Aljehin takoj preprečil. Kmalu je nastala izenačena pozicija in je zaradi trikratne ponovitve potez končala partija remis.
Osma partija Je bila zelo razburljiva in se je splošno pričakovalo, da bo končala s prvo zmago Bogoljubova. Bogoljubov se je proti dam-skemu gambitu odločil kot črni za indijsko obrambo, Aljehin pa nato za Saemi-schevo varianto. Boj za opozicijo centra je kmalu ponehal, nakar je pričel Aljehin z žrtvovanjem kmeta zelo nevaren napad na kraljevo krilo. Bil pa je pri tem premalo previden. Bogoljubov je žrtvoval kmeta, ki ga je imeil odveč in si zgradil zelo krepko pozicijo. Ko pa je bila partija prekinjena, je imel vse šanse za zmago. Pri nadaljevanju naslednjega dne je svetovni prvak tako krčevito branil vsako ped zemlje, da je Bogoljubova temeljito izmučil, čeprav je imel precej boljšo pozicijo, je pričel Bogoljubov igrati zelo boječe, kar je Aljehin spretno izrabil in končno po 64. potezi izsilil remis.
Stanje po VIII. partiji: 5:3 ali 2:0 za Aljehina pri 6 remijih.
Iz Freiburga sta se preselila oba velemojstra na četrto bojišče v Pforzheim. *
V	naslednjem priobčujemo četrto partijo mateha, igrano 11. in 12. aprila v Villinge-nu. Beli: dr. Aljehin. — črni: Bogoljubov. Damski gambit.
1. d2—d4, d7—d5, 2. c2—c4, c7—c6, 3. Sbl—c3, Sg8—f6, 4. e2—еЗ, e7—еб, 5. Lfl—d3, Sb8—d7, 6. f2—f4, d5Xc4! 7. Ld3 X c4, b7—b5, 8. Lc4—d3, Lc8—b7, 9. Sgl—f3, a7—a6, 10. a2—a4, b5—b4, 11. Sc3—e2, c6—c5. 12. 0—0, Lf8—e7, 13. a4— »5, 0—0, 14. Se2—g3, g7—g6, 15.. Ddl—■ •4, c5Xd4, 16. еЗ X d4, Sd7—b8! 17. Sf3—
HMflllllMI «■— ГГИ1Г------ПИГПИГИТИМ
e5, Sb8—c6, 18. Se5Xc6, Lb7Xc6, 19. Ld3 —c4, Lc6—b7, 20. Lcl—e3, Dd8—d6, 21. Tal—dl, Tf8—e8, 22. b2—b3, Le7—f8, 23. Tdl—d3, Dd6—c7, 24. De2—a2, Lf8—d6, 25. Le3—d2, Dc7—c6, 26. Ld2—el, Ta8— d8, 27. Td3—d2, Ld6—e7, 28. Da2—b2, Td8—d7, 29. Td2—c2, Dc6—d6, 30. Sg3— e2, Sf6—d5, 31. Db2—cl, Le7—d8, 32. Lel —g3, Dd6—e7, 33. Tc2—a2, De7—f6, 34. Del—d2, Df6—f5, 35. Lc4—d3, Df5—f6, 36. Ld3—c4, Ld8—e7, 37. Dd2—d3, Te8— d8, 38. Lg3—el, Df6—f5, 39. Dd3—d2, Df5 —e4, 40. Lc4—d3, De4—e3-f, 41. Lel—f2, De3Xd2, 42. Ta2Xd2, Td8—c8, 43. Ld3— c4, Kg8—g7, 44. g2—g3, Tc8--d8, 45. Tfl —cl, h7—h6, 46. Lc4—d3, f7—f5?, 47. Td2—c2, g6—g5?, 48. g3—g4!, Sd5Xf4, 49. Se2Xf4, g'5Xf4, 50. g4Xf5, еб—e5, 51. Tel—el, e5Xd4, 52. TelXe7+, Td7Xe7, 53. Sf2—h4, Kg7—f7, 54. Lh4Xe7, Kf7X e7, 55. Tc2—c7+, Td8—d7, 56. f5—f6+, Ke7—e8, 57. Ld3—g6+, Ke8— d8, 58. f6— f7, Kd8 X c7, 59. f7—f8D, f4—f3, 60. Df8X b4, Td7—d6, 61. Lg6—d3 in črni kapitulira.
Rešitev problema 64 1. Th5—h6!, Th8:h6. Črni bi se mog;el proti grožnji z matom Db5 na Le2 braniti s Tb8. toda črni stolp je speljan sedaj na tako polje (tipični »rimski« problem), da ovira iaamega kralja. 2. Lb5—fl, Th6—b6 3. Da5 mat.
ZANIMALO VAS BO:
Jaijce izumrlega noja z otoka Madagaskarja (moa) je 34/22 cm veliko in obsega 9 litrov, približno toliko, kolikor 50.000 jajc kolibrij/a. Moa je bil do 5 m visok in torej
pravi veilikan v kraljestvu ptic.
*
Pesnik in filozof Vischer si je na nenavaden način zamišljal rešitev vprašanja ženske mode. Ženske vsakega mesta bi moralo skuipno sestaviti enoten načrt za obleko in prisiliti svoje šivilje — eventraalno s pištolo
v roki — da bi izdelovale samo te načrta.
*
Z očesom dojamemo komaj za ctio akta-' vo svetlobnih nihajev, z ušesom pa kakšnih 10 oktav zvočnih nihajev. Najnižji ton v tem obsega ima 16 nihajev na sekundo, najvišji 20.000.
*
Najgloblja morska globina, ki so jo doslej izmerili, je v Tiberm oceanu, vzhodno od filipinskega otoka Mindanaja, in znaša 10.800 m.
*
Iz Avetralijle so poslali cvetlice v lednih skladah v London, kamor so prispel? popolnoma sveče. V teh skladah so jih razstavili tudi občinstvu na ogled.