Samodjavnost. Učitelj naj ima pri podučevanji in splob pri odgoji pred očmi' naj višjo stopnjo vsega razvitka — samodjavnost, to je, prelepa dušna moč, ktera človeka priganja, da povsod napreduje in samostalno izveršuje svoje nainene. Saniodjavnost je človeku že prirojena, io se pokaže že pri detetu; vendar, ako je odgojnik prav ne budi in ne oživlja, rada zastaja in se še celd na napačno stran nagne. Otrok se mora napeljevati in navaditi, da sam premišljuje, kaj je prav, kaj ne, kaj je v dosego trga ali unega namena potrebno, kaj je temu ali unetnu namenu nasproti. Bolj ko se mlad človek privadi, da sklepa in dela brez vnanjega vpliva, bolj se v duhu povzdiguje in oprostuje. Človek ni za to na svetu, da bi samo terpel in težave prenašal, temuč naj več za to, da vselej pravo hoče, si ižvoli in dela. Samodjavnost pa se začenja s tim, da je otrok občutljiv za to in uno. Učitelj naj pervič opazuje otroke, koliko in za kaj je kteri občutljiv, in naj potem lepe občutke živi in previdno goji; otroke, ki so bolj neobčutljivi in nekako merzli za to ali pa uno, naj pa primerno napeljuje, da so bolj občutljivi in sprejemljivi za vse, kar vidijo in se godi okoli njih. Pri tem pa naj učitelj tudi gleda na telesne zmožnosti svojih učencev, ker velikrat tudi telesne moči zaderžujejo otroka, da je neobčutljiv. Vse obnašanje zdravpga otroka je odgojniku prava šola mladega življenja. Kako živo in gibčino je pri otroku vse, kar vidi in misli, kar obeuti, hoče in dela! Kako pridni in delalni so zdravi otroci od jutra do večera, in kako je v njih vse polno življpnja! Vse te Iepe lastnosti naj ima učitelj vedno pred očmi in naj jib npprenehoma živi, povikšuje in pametno vodi, da se vpdno bolj vterjujejo in da je otrok vedno bolj sam svoj gospodar. Ze stari so imenovali mojstra odgojnika listega, ki je mladost znal napeljevati, da je bila saniodjavna; sedanji čas potrebujemo pa še te lepe moči vedno več, ker vse hrepeni po svobodnem duhu, kteri pa se rodi edino le v pravi saiuodjavni omiki.