A. Matej Ravnikar Poženčan. Od sebe. Nikoger na sveti Svoj'ga ne poznam; Zato sim jel peti, Cas kratit' si sam. Pod Blekam snežnikam Mi dali ime; Samote z Vodnikam Me h petji zbude. Tako je pel sam od sebe naš Matej Ravnikar II., kteri se je bil v Poženku, vasi Cerkljanske duhovnije na Gorenjskem — od tod imenovan Poženčan —rodil 31. avgustal. 1802. Za mašnika posvečen 1.1825 je služil za duhovnega pomočnika v Železnikih do 1. 1828, na Breznici do 1. 1830, vStariLoki do 1. 1831; vTernji na Notranjskem do 1.1833, na Gori poleg Sodražice do 1. 1838, v Semiču do 1. 1842; bil duhoven pastir na Selih pri Kamniku do 1. 1855, in potem župnik v Predosljih, kjer je umerl 14. februarja 1. 1864. V Poženku — od pognati, poženem, češ, ker so vanj živino poganjali iz pristave nekdaj slovečega Bernekarjevega grada — bivala sta mu roditelja Valentin in Helena zelo ubožna; v košu je neki sinka Matevžka pervikrat v šolo nesel oče — samo v zaupanji na pomoč milega Boga in dobrih ljudi — v Ljubljano. Tukaj se mladi Ravnikar zgodaj vname za slovenščino in duhovstvo po V. Vodniku in M. Ravnikarju L, za ilirščino in sploh slovanščino po dr. J. Zupanu, in 1. 1823/4 učenec Fr. Metelkov že jame poskušati se v slovenskih pesmicah, ki jih je donašal učitelju svojemu, na pr. Slavec vjet z naukom: Mladeneč, moj dragi! — Ne npaj si nič; — V naglice sragi — Se vjameš ko tič; Mjavec kresni dan 1. 1824 s koncem: Mjavec živel je v nadlogi, —Kakor pravdarjera zdej gre; — Reve mor'jo bit' ubogi, — Druj' povsot jih prehite; Dapnid in Kloa (Idilja); Savični Vili i. t. d. — vse v Bohoričici. V pojasnjenje naj služi nam v pervotni obliki, toda v Gajici, tedanja Ravnikarjeva: Savicni Vili. \z očetov'ga predvora,Zdrave treznosti živlenje Skalna hči, nastav' uho!Vedno tukej se cedi, Z bistre mi Savice zora,Mlad pastir ima hlajenje, Vila, pridi pod nebo!Krotko čedo napoji. Bahu raja, lej! Menada,Lej! iz skale se razlija Brenkle vedno ga gluše,Ves izpenjen vel'ki slap, Teb' blišeča oh Najada,Lepim travnikam napija, Zmirej strunc še molče! —Krog razširja bister Map. Jez Ti bom, Najada, brenkal!Ti cvetlice zlo napajaš, Kdo bo grajal strunic glas?Vila! nam lepo diše, Svetli tul je že zažvenkal,S pevskim duham nas navdajaš. Meč pervezan je za pas.Krajnci naj Te vsi slave! Tudi hočem jez navzeti Se prezdraviga duha, De bom lepši mogel peti: Vsak potemc naj Te pozrjA! Spisal si je bil Ravnikar poznej v lastno knjižico nP e s m e i z s amote" in med njimi se nahaja na pr. Sveta dežela (Stoj popotnik! ter ohladi — Ogenj vnetiga serca — In skasan na zetnljo padi — Sveta perst se lisketa! i. t. d.) pa Traven (Burja po bribib ¦— Megle snežene — Suka hudo; — Rožce ne vidi — Kamur pogleda — Moje oko i. t. d.) obakrat z opombico: ,,To pesem sva z r. Fridriham iz nemškiga preslovenila v 1.1824". — Ravno to leto je zložil v razgovoru WD uh o vni in Mladeneč" o svojem prihodnjem stanu pesem, kjer mladeneč, kteri bi rad šel bil na Dunaj pravd se učit ali bolezni zdravit, podučen in pregovorjen sklene naposled: Jez tedej duhovni liočem biti, če zamorjo drugi to storiti, Tud gotovo men' mogoče bo. Kakor drugi bom dolžnost opravljal, Mreže uka dušam bom nastavljal, Pot nebeško kazal jim zvesto.