UDRUŽENJE JUGOSLOVANSKIH NARODNIH ŽELEZNIČARJEV IN BRODARJEV OBLASTNI ODBOR LJUBLJANA
H 1 ,AV IV O S T IVA
dne 7. septembra 1929
ob 20. uri v veliki dvorani hotela „Union“ ob priliki proslave dvajsetletnice obstoja organizacije
SPORED:
1.	Prolog, prednaša tov. Mirko Kragelj
2. a) 1. Ocvirk:
b) I. Ocvirk :
c) E. Adamič-.
3. a) Prodiäzka:
b)	Ravnik:
cj Konjovič:
Kralj Matjaž Sjajiš sunašce Jezus je majhen
Zvezde žarijo V razkošni sreči Pod pendžeri
4. a) K Adamič:	Belokranjske svatovske
b) St. Mokranjac: Kozar
Izvaia. Narod. žel. (jlasbe.no društvo <Drava* iz Maribora, zborovodja gosp. A. Horvat
P(Se tov. A. Živko is Maribora, tenor-solo, pri klavirju gosp. H. Svetel
Izvaja Narod. žel. glasbeno društvo < Sloga* iz Ljubljane, zborovodja gosp. H. Svetel
5. a) Balatka:
bj E. Adamič:
c)	E. Adamič:
6. a) M. Železnik:
b) A. Foerster:
c) O. Dev:
Bosanska
Deklica postane vila Hrepenenje ujetnika
Kmetova molitev Večerni a ve Kvišku plava ...
Poje tov. M. Preutelč is Ljubljane, bariton-solo, pri klavirju gosp. II. Svetel
Izvaja Narod. žel. glasbeno društvo <Drava» iz Maribora, zborovodja gosp. A. Horvat
Predprodaja vstopnic ä Din 30'	25’—, 2.0'—, 15'—, 12‘—
10'—, ~7'— in 5'— v Matični knjigarni na Kongresnem trgu
Kralj Matjaž
Bratje! Naša pesem naj zaori! Polje Kosovo nam ni več tužno, polje Gosposvetsko ni več sužno, Kralj Matjaž se je prebudil v gori.
Izpregledal na oko le eno in zamižal na oko je drugo, da zakrije našo bridko tugo, nad zemljo še neosvobojeno.
Bratje! Še je čas, na dan beseda! Prapor naš naj se do neba vije, meči nam zapojte pesmi svoje, da Matjaž naš zopet izpregleda.
Bratje! Naša pesem naj zaori! Polje Kosovo nam ni več tužno, polje Gosposvetsko ni več sužno, Kralj Matjaž se je prebudil v gori.
<5S§St9
Sjajiš sunašce
Sjajiš sunašce drago, tako dražesno, milo, možda dragoj mi sipaš zlatne zrake u krilo.
Draga vezak mi veze svilom i suhim zlatom, tvoja zraka le prši njenim vilinskim vratom.
Ti joj ljubavne priče pričaš istoka bajna; stidom ona se ruji, kao zorica sjajna
Sjajiš sunašce drago, tako dražesno milo, sipaš zlačane zrake majci zemlji u krilo
GlSaS
Jezus je majhen
Jezus je majhen, pa je svet,
on je odrešil celi svet s svojo krvjo.
Ura že bije polnoči, ker se Marija veseli svete noči. Ona rodila Jezusa, našega Izveličarja cel’ga sveta.
sssas»
Zvezde žarijo
Zvezde žarijo pokojno, Rože duhtijo opojno, Ljubica, lahko noč!
Moja devojčica spava, Moja ljubezen plava, Lahno nad njo.
Tiho okoli, vse tiho, Skoro ni slišat vzdihov tople noči.
In vse brezmejno okrožje Iskrica milosti božje Siplje na svet.
Zvezde žarijo pokojno, Rože duhtijo opojno, Ljubica, lahko noč!
V razkošni sreči
Pod solncem se daljave grejejo,	Bleščeče veje se priklanjajo
Drhte jim grudi sveže mlade,	In čakajo dehtenja cvetja,
Pod nebom se škrjančki smejejo,	In solnčne moje misli sanjajo
In radost sejejo v livade.	O raju Tvojega objetja.
In moje pesmi nate čakajo,
Da te pripelje bela cesta,
Se v sreči smejejo in plakajo,
Kot pred oltar nevesta.
Pod pendžeri
Kradem Ti se u večeri pod pendžeri, aj!
Da Ti bacim struk zumbula,
Da Ti cvijet barem zbaci, aj!
Kako mi srce gori, dušo za Tebe!
Svatovske pesmi
(Belokranjske narodne pesmi.)
Lepa moje Mare vesela mi bodi, kot si nekdaj bila, kad si vence vila!
Prvega si vila od bele šenice:
tega si darvala svojmu dragmu čačku.
Drugega si vila od vinske trtice: tega si darvala svoji dragi majki.
Tretjega si vila od svojga poštenja: tega darovala dragemu si svojmu.
Ajte kdarom, ajte, pristupajte!
Hodte vujne, iz kuhinje, noste, vozte dare:
Ki oplečak na opleča, ki rubaču na zadnjaču, ki fertušek na trbušek, ki pečicu na glaviču, ki krajcarek, ki cvajarek, da si kupi rubačicu, razvezujte črne mošnje, dajte vse srebrne groše, noste, vozte dare!
Ajte kdarom ...
Včeraj mi, Jano, za majkinim stolom, pod zelenim vencem.
A zutra mi budeš za dragoga stolom, pod belom pečicom.
S Bogom, mila Jano, na put ideš sada dalko, preko brda i doline, svomu dragu na ručice.
Včeraj mi, Jano ...
Ha jda spat, ko ji ste pospani!
Ja nejdem, ja nišam pospana.
Ja si bom dragega čakala.
Meni on lepi dar donese, lepi dar, svilenoga rupca.
Ha jda spat...
ersas
Kozar
Ajdede!
Otud ide ludo mlado, neženjeno,
Kapata mu od jasovec, opinci mu od rešeto, pravo preči u selo, ajdede!
Cenile ga svi seljani:
«Bili malo, bil’ mnogo?»
Cenile ga govedar a, cenile ga za kozara, ajdede!
Davaše mu goveda, neče .momče goveda.
Davaše mu kozice, oče momče kozice.
Ajdede!
Birale ga svi seljani za kozara,
dadoše mu tri kozice,
tri otera, dve dotera
pa se čudi koja nema, koja da.
Popela se kozica
na dva, tri glogovca;
pade koza te umre,
stade momče da reve:
le, le, le, kozice,
ci, ci, ci, kozice,
moja vita roguša!
Kad ja tebe nakormim, čabar mleka nadojim, te sve momci naranim! le, le, le ...
Bosanska
Aj! Sad ja znadem	Prvi sanak grobovanja rnoga,
Što nišam poznavo,	Prvi	sanak mira vječitog,
Prvi sanak jesam več odspavö,	Prvi	sanak mira vječitoga.
SCSS9
Deklica postane vila
Tri su vtiče goru preletele,	Krikne junak iz gore planine
Ku ti gori drevca nit kamenca,	«Ne pij vode, rožica devojka,
Samo jedan javorek zeleni,	Onog zdenca vile ogradile!»
Pod njem sedi rožica devojka.	«Či su zdenca vile ogradile,
Nisu vile vodu otrovile.»
Devojku je žeja obhajala,
Ona iila hladne vode iskat,	Kak	se vode devojka napila,
Ona našla zdenca ograjenca.	—	Taki	vila devojka je bila,
Pak je išla u gore planine.
6SS3S)
Hrepenenje ujetnika
Pozdravljena! — Že čas je sna!	0 zvezda ti prekrasna vsa,
Poslavljam, zvezda, se od tebe!	kako z neba blesteče siješ,
Le ti mi vidiš v dno srca,	in v revno srce ujetnika
s svetlobo tvojo tešim sebe.	tolažbo, upe sladke liješ!
O tja, kjer žarko svetiš ti, želi srce in duša sanja; tam več gorja, bridkosti ni...
Pozdravljena; in — do svidänjä!
6*529
Kmetova molitev
Bog porosi s hladnim dežjem mi zeleno polje, da po njivah mlado žito bo rodilo bolje.
Bog zalij ga, padi rosa nanj iz zarje zlate, pojde rž, pšenica v klasje, kot nevesta v svate.
Z majskim dežjem blagoslovi, Bog mi sivo glavo, zlati voz se bo jeseni bliskal s Tvojo slavo.
ssste
Večerni ave
Večerni ave	Trave	so se priklonile,
šel je tiho čez dobrave,	kakor	da bi pokleknile
in zazibal rosne trave.	in na	tihem odmolile.
Večerni ave, večerni ave . ..
Kvišku plava . . .
Kvišku plava moje hrepenenje sredi polnoči, zvezda zlata seva na lazurju, zvezda ta si ti.
Ne usliši me! Ne padi k meni!
Moja mlada moč naj razvije, naj razmahne krila, naj premaga noč.
Kvišku plava moje hrepenenje sredi polnoči, zvezda zlata seva na lazurju, zvezda ta si ti.
Tisltarna Merkur ' Ljubljani.