POMNIKA PLAČANA V GOTOVINI ODDAJNA • POSTAJA ' DOMSALK
DANA ■ MI • JE • VSA OBLAST • V ■ NEBESIH ■ IN NA ■ ZEMLJI • POJDITE TOREJ • IN • UČITE • VSE NARODE-KRŠCUJTE-JIH V •IMENU • OČETA • IN SINA ■ IN • SVETEGA DUHA • IN • UČITE JIH - SPOLNJEVATI - VSE KARKOLI - SEM ■ VAM Z APOVEDAL • IN -G LEJTE JAZ SEM -Z -VAMI-VSE DNI - DO-KONCA-SVETA *
KRISTUSOVO • MISIJ. • POVELJE SV. MATEJ • POGLAVJE ' 28 ’ 18'28
v
M \
I S I 3 O N I
LETO • XIII * OKTOBER-NOVEMBER * ŠT • 4-2
_ _ -____
50 LO
EL DINAMISMO MISIONERO DE LA IGLESIA EN LA HORA ACTUAL
CARJA DE PABLO VI AL CARDENAL RENARD CON MOTIVO DE LA CONFERENGA MISIONERA INTERNACIONAL, CELEBRADA EN LYON
(Continuaciön)
Descenđienđo, finalmente, al ]>lano de los recursos materiales, las Obras Misionales Pontificias no tienen por que avergonzarse de pedir ayuda a las parroquias, institutos religiosos, diocesis, que frecuentemente gozan de una posicion privilegiada en comparaciön con aifuellos que estän desprovistos de todo, incluso de lo minimo indispensable para asegurar el inicio o el desarrollo de la catequesis. No hace falta decir que estas colectas deben realizarse en perfecto acuerdo con los responsables de estas comunidades y con deseos de una verdadera educaciön evangelica. A este nivel siemplre delicado de las llamadas concretas a la caridad, la Iglesia primitiva sigue dandonos lecciones estupendas. La preocupaciön mäs grande de San Pablo, 4110 fue anunciar las insondables riquezas de Cristo? Y, sin embargo, iquien se preocupo mäs que ćl de arrastrar a sus comunidades cristianas a una comunicaciön de sus bie-nes temporales? (cf. Rom 15. 225-32; 1 Cor 1(1, 1-5; II Car 8, 7-15; 9, 1-15)-r)I Apostol, en su realismo pastoral, consideraba de Capital importancia de^ pertar en los primeros cristianos la alegre generosidad que les moviese a compartir sus bienes, segün sus posibilidades e incluso por encima de eilas, con los “santos” de Jerusalen, siguiendo el ejemplo del Seiior. £No es este mismo impulso misionero el que animö a Marie-Pauline Jaricot y a los primeros colaboradores de la Propagaciön de la Fe, cuando tomaron conciencia de las necesidades de las Iglesias del Ex'tremo Oriente y de America del Norte, gracias al Institute de las Misiones Extranjeras y a la Compania de San Sulpicio? Tambien en esta ocasiön, como es frecuente hoy dia, los pobreS han sabido sacrificarse en sus necesidades mäs que los ricos en sus lujos.
Necesidad de recursos materialen
Desde entonces —y ello es mćrito de los primeros fundadores de la Propagaciön de la Fe desde 1822— la distribueiön de recursos se ha ampliado a todas las naciones y en beneficio de todas las misiones. Si tuviera que redu-cirse, seria un gian perjuico para la vitalidad de las misiones, pues el nü-mero de diocesis de las que se encarga la Sagrada Congregaciön para la Evan-gelizaciön de los Pueblos ha pasado, en el espacio de 25 anos, de 560 a 840. Con toda confianza os tenemos que decir, que, en el presupuesto del pasado ano hubo que aplazar muchas solicitudes de diversas misiones por falta de recursos. Para las diocesis e institutos que viven con cierto desahogo, esta situaeiön encierra una llamada evangelica a controlar todavia mäs los pro-pios gas'tos. Nosotros les exhortamos vivamente a esta revision de vida; por su parte, la Santa Sede mišma se esfuerza y cada dia se esforzarä mäs en conceder esta ayuda prioritaria a las misiones. A nivel mundial, parece dificil conseguir una reducciön de las clamorosas desigualdades en favor de un desarrollo solidario, tal como lo deseäbamos en la Popidorum progrennio (cf. n. 51, 64, 80) ; pero, £va a ser imposible intentarlo entre hermanos cristia-no«, miembros del mismo Cuerpo mistico del Salvador? (cf. Jn 17, 21). Siguiendo las huellas de Marie Pauline Jaricot, toda la Iglesia queda invitada a este compromiso concreto. Los hombres creerän mäs fäcilmente en una Iglesia que lleva a la practica lo que dice (cf. Mt 23, 1-4).	(Sigue.)
KRŠČANSTVO BREZ EVANGELIJA
Spraševanje vesti je včasih moreče. Pa vedno zdravilno. Danes vsem kristjanom sprašuje vest mladina, pa naj bo tista, ki se zbira okrog hipijev, 'ri' ona, ki se zbira v Taizeju. Tudi najbolj mirna in apostolskemu delu Posvečena hoče „nekaj novega“. Morda ne bi znali odgovora povedati, bi jih vprašali, kaj je tisto „nekaj novega“. A za vsem je ena poteza jasna: sedanja družba je daleč od evangelija, tudi krščanska družba si ie našla nek način življenja, ki ob izpovedi vere v Kristusa prenese krivice sv«ta in morda nanje celo molči.
Sveti Pavel, največji misijonar, je imel spopad z okorelo judovsko miselnostjo, oznanjal je univerzalni evangelij, tisti, kakršnega je prinesel Kristus. „Ne bo več Grka, ne Juda, ne svobodnega, ne sužnja. . .“
Po dva tisoč letih pa je vendarle na svetu še tako. Kot da smo dva risoč let zastonj oznanjali evangelij. Morda smo ga krojili tokovom časa 'n okrnili njegovo vsebino, namesto da bi tokove časa usmerjali v evan-9elij. Alt niso tudi danes še vedno beli in črni, siromaki in bogatini, Ru-s'< Američani, Francozi, Malgaši, Papuani.
Nekaj naravnega se nam zdi, da eni izžemajo, drugi so pa sužpji, ^eprav na drugačen način kot v starem veku.
Nekaj naravnega se nam zdi, da eni propadajo v bogastvu, ker so Pač „sposobni" obogateti, drugi pa propadajo v revščini, ker so „lenuhi".
Nekaj naravnega se nam zdi, da gospodujejo narodi, ki imajo za Seboj že stoletno in tisočletno civilizacijo in kulturo, in da so manj Vredni tisti, ki je nimajo, ali vsaj mislimo, da je nimajo.
Nekaj naravnega je to, kakor je Albancem nekaj naravnega krvna osveta med rodovi, dasi so najstarejši krščanski narod na Balkanu.
To prikrojeno krščanstvo brez evangelija je danes eden glavnih bra-fikov, da tudi v misijonske dežele ne more prihajati čist evangelij. In če narn mladina hoče dopovedati, da je tako zmaličeno krščanstvo obsojeno je to njena velika zasluga. Pa četudi ta trenutek ne bi vedeli, kaj „novo". Z iskrenim iskanjem (kjer ni iskrenega iskanja je itak le ,eater!) bo morda prav ta mladina našla pravo misijonsko pot v ves svet, ^ evangelijem „sine glossa" - brez dodatkov in okrajšav, kot je v svojem asu storil sv. Frančišek Asiški. In zato smemo in moramo biti optimisti, erkev sama se je tega ovedela na koncilu in pokoncilska Cerkev gre v korak - pa naj se še tako nemogoče zdi — z vsem tistim pristnim in zdra-v'rn v mladem rodu. Saj je bil ves smisel koncila prav ta: modernemu člo-Veku v njegovi govorici znova povedati ves in čist evangelij. Ko bodo ta Prizadevanja rodila svoje sadove, bo po sebi sledil razcvet misijonskega dela.
f s
smrt, ie tisto
VENČEK VNEBOVZETI
VLADIMIR KOS D.J.
ELEGIJA NA SREDI VELIKEGA SRPANA JAPONSKIH GORA
(Izvzemši uvodno in sklepno besedo, posvetilo z začetnimi črkami verzov sliši na:
Venček Vnebovzeti Maria-Sama.
Začetne črke so razporejene v skladu z japonsko zlogovno abecedo, ki ne pozna soglasniških sprimkov. Maria-Säma je nesklonljivo spoštljivo ime, s katerim kličejo krščanski Japonci Marijo. Besedi sta rastoče poudarjeni. )
(V čast petnajstemu avgustu ima elegija petnajst kitic; izvzeti sta uvodna in sklepna beseda.)
(Pesem je polna namigov na povojno japonsko življenje, v katerem je tako težko širiti Jezusov evangelij; naj izzveni vsaj v enem srcu v molitev Gospodarju naših rižnih misijonskih polj.)
UVODNA BESEDA.
Petnajsti avgust:
Petna jst-sto-devet-in-štirideset:
Frančišek Ksaverij pride z ladjo nudit Boga-človeka mir.
Petnajsti avgust:
Devetn a jst-sto-pet-in-štirideset:
Krvava Japonska dvigne z zoglenelih obal roke za mir.
1.
VEnček sem spletel,
pol dne med japonskim poletjem,
na palme konopne obroču
gozdov,
okoli medgorskega vodnega bisera Yämanäka.
2.
1
Naj bo za prvi odtrgani vzdih zelenina, od črnih poti do bežečih nebes
med mislimi v slap razprostrta, spod skal brez kamnov.
3.
ČEšnje postavljajo pike na pisma slovesa.
Le ptički, le ptički
letijo jih brat -v septembra se dežju razlije srca črnilo.
4.
8.
Kanček čez riževo žganje
v skodelici sonca:
kako se pozabljeno toge gore
[ravnajo
z nakiti tihot,
,e dekliško zastrtih.
5.
Veter
krez gub linoökih, brez škrbastih zob,
^fez tresočih nog.
Veter
z 'grivimi prsti v strunah,
fako kot v začetku začetka. ^ kdo posluša?
Ć.
^Ebes je danes za stivo prerahlo, Prenika skoz kamne daljav 'n na prst, se razlije ^ vrste cipres,
'n obstane pred prsti, neznani prazni.
Vrane med brazdami kličejo skritim
mladičem:
ljudje pod trikotnimi slamniki razvozlavajo riž in plevel ob namuznjenih murnov pogledu.
9.
ZEvke so mrtve.
Na bregu ob čolnih ležijo:
ker davno že
zemlji
nebo se je z biserom razodelo.
Na pesku
odvrženi nož se sveti.
10.
Tik nad zelenimi, črnimi, žoltimi, b«.
limi
vrhi
še više, še tiše,
še bolj se neomahljivo
kot romarji
upa
iz ognja Fiidži.
11.
,,MAji še zame piščalko, pastir med robidami!
S skale igral ti bom pesem o deklici, ki je Dete devica rodila Boga-člo-
veka. . . “
7. r<		12. ,,Rldasta cesta te, tujec, privedla je
“°ri navdilj gibajočih se ust		k nam —
'agosiavljajo jezero v zibelki	lav-	odpočij si!
nih desak?		Le nekaj je riževih cmokov v torbi:
er sklanjajo vanj se, strme in	drh-	deliva!
^'šeč p0 miru.	tijo.	Za pesem pa nimam več časa v
		torbi. . . “
Aeroplan si tresoče pojoč med otrplimi krili utira
/ brezkončnosti pot.
In pastir sledi mu z odprtimi usti.
In
kravice z dalj zvonijo.
14.
SAmošnje hiše se stiskajo k travam. In sonce odhaja s steklenih oči, le smehljaje potrpežljivo.
Na hribih bo pustil za sanje mesec.
15.
Mama nebeška!
Se tudi na Tvojem ovalnem obrazku poznajo srpanove kaplje?
Da,
lesketajo se,
v soju odkupljenih sonc Japonske.
SKLEPNA BESEDA Petnajsti avgust:
Petna jst-sto-devet-in-štirideset,-Frančišek Ksaverij pride z ladjo nudit Boga-človeka mir.
Petnajsti avgust:
Devetnajst-sto-pet-in-štirideset:
Krvava Japonska dvigne z oglenelih obal Roke za mir.
PODČRTNE OPOMBE:
Jezero Yämanaka leži okoli 1000 m visoko med gorami na severni strani najvišje japonske gore Fudži (3776 m). Posebno avgusta se vzpenjajo nanjo romarji, izmed katerih jo mnogi še zmeraj imajo v zvezi z božanstvom.
Točno ob dvanajstih opoldne 15. avg. 1945 so vsi japonski zvočniki oznanili konec svetovne vojne za Japonsko.
Trikotni, pravzaprav stožčasti slamniki varujejo delavce in delavke na polju pred hudo vročino; razen tega posebno Japonke cenijo belkasto neobžgano polt.
Tipične japonske češnje ne rodijo užitnih sadov, le drobne črne plodove.
Izraz o odkupljenih soncih namiguje tudi na zaverovanost povojne Japonske v, sicer siromašnim otokom tako potreben, denar. A človek, tudi japonski človek, ne more živeti le od denarja tega sveta.
PISMO IZPOD FUDŽI
amorkoli se obrnem, me spremlja s snegom pokrita Fudii, dasi je že rnai in druga povelikonočna nedelja. Gozdovi v tej višini tisoč metrov 'ho zelenijo; japonski slavčki prepevajo od jutra do večera; jezero (po nc,še pisano): Jamanaka se nalahno pregiba v vetru. Nad vsem je razpeto nebo modrikastih draguljev. Eno uro od tu teče moderna avtocesta ^ Tokio,- le tri ure traja do mesta deset milijonov ljudi, pokopanega pod ličnimi oblaki svojih tovarn, pod hrupom svojih vozil, pod vzdihi svojih Problemov. Pod trikotno Fudži, oddaljeno le en dan hoda do vrha, se zdi ves svet drugačen. Bližji nebesom japonske pomladi. In vendar ni cerkvice med majhnimi in velikimi hišami, tu in tam povezanimi v vas, tu 'n tam razstresenimi med gozdovi in travniki. Prašnih, zapuščenih, z ovno obledelimi okraski zaznamovanih templjev ne manjka. Le na Praznik svojih varstvenih bogov oživijo z lučkami, pesmijo, plesi, ljudmi n s*ojnicami. Gora Fudži je obdana s petimi jezeri: to jezero je najbrž drugo po velikosti. In po važnosti naselij. A nima hiše živega Boga. Sveto rrrašo praznujem v drobni sobici; na desni zvedavo opazuje severna Fudži; Pa levi leži jezero, zadovoljno s soncem. Moja druga prošnja danes je: ,v°sPod Jezus, pridi stanovat v ta lepi svet, med te uboge ljudi, ki Te ISceio in ne morejo najti, ako jim Ti ne pomagaš pri tem. Pridi stanovat rja evharistični način, sicer se morajo naše misli vzpenjati do nebes. In 1 veš, kako je naporna pot na vrh Fudži. Gospod, njihovi bogovi ne rrrorejo živeti.
Meni se prošnja za milost vere ljudem v teh gorah ne zdi neumestna. era je kot kvas. Po enem pravem kristjanu doseže še enega in še enega ln še enega. In le Bog ve, kako so naša pota povezana in zamotana, °dvisna in polna križišč. Ali me boste podprli v moji molitvi? Nekdo me rnora podpreti, da bo sredi prošnje dveh sam Gospod.
To pismo je res izpod Fudži, ki jo poznate iz knjig in filmov in pripovedovanj popotnikov. Fudži v deželi češenj. Pravkar je zadnji cvet hho padel na prst; češnje so odcvetele; le bolj visoko v gorah še gorijd v'i°'ičaste mijama ciicudži (po naše napisano in po naše „visokogorske Ozelije“) Oni dan je deževalo do večera; in tudi močne zvrsti gorskih, osenj so klonile,- ponekod je bila pot čisto bela od raztresenih cvetov.
k To pismo je res izpod Fudži: poštni urad je deset minut od tu, a kdaj 0 odnesel to pismo v veliko mesto k letalom, ne vem. Tudi gejše so tu, ^ 'e v največji japonski gostilni, in le bogatejši si jih lahko privoščijo kot "iotne družabnice (kar so zmeraj bile) pri pojedini. Tipične japonske
gejše pravzaprav izumirajo; na njih mesta stopajo in posedajo dekleta velikomestnih barov in kabaretov.
To pismo je res izpod Fudži na otoku vzhajajočega sonca. Kako je žarelo skoz meglo to jutro, skoz meglo, ki trepeta na vejah borov in se širj in se širi vse do Tihega oceana v nesluteni daljavi. V začetku sončnega vzhoda se nad meglo zasveti Fudži v vsej belini pomladnih nevest Japonske. Potem zardi ves sneg, megla se umika v nižine in k jezeru. In ptički zapojć.
Zato mi lahko verjamete, da nekaj manjka tej čudoviti deželi - ki jo tako dobro poznate po lepoti njene narave in ljubeznivosti njenih prebivalcev; da manjka tem goram in dolinam, oblakom in gozdovom, cestam in hišam: evharistična bližina Boga. Z Njim, ki je od mrtvih vstal, se da živeti polno človeško življenje. Brez suženjskega strahu pred smrtjo. Brez nesmiselnega strmenja v sonce in mesece in zvezde. Brez spominov na posledice zadolženih grehov.
Ali me boste podprli s svojo molitvijo? Nekdo me mora, da bob sredi naju (in nas) sam Gospod Jezus, tako kot je bil tako ljuubeznivo obljubil.
Iskreno Vas pozdravlja majska Fudži, in ves ta svet okoli nje, vštevši krokarje, školjke z imenom šidžimi (po naše pisano), bore karamacu (visoke rasti, drobnih listov in črnega debla), brezimenske oblake in seveda Vašega dopisnika iz Daljnega Vzhoda,
VLADIMIRJA KOSA
DRUGO DESETLETJE IN VOJNA DOBA
IZ PETDESETLETNE ZGODOVINE „KATOLIŠKIH MISIJONOV“
IZ VSEBINE
čim bolj prodiramo v zgodovino „Katoliških misijonov“, tem bolj opažamo vstopanje lista v misijonski svet, posebno slovenski; list in krog misijonskih delavcev okrog njega postaja važen dejavnik v slovenskem misijon-stvu.
Veliko zaslug ima pri tem vodstvo uradne slovenske misijonske akcije, pred vsem nje duša dr. Lambert Ehrlich, ki je v zunanjem misijonskem delu slovenskih lazaristov zaznal poseben karizma Svetega Duha in sprejel to takorekoč vzporedno delovanje kot bistveno dopolnilo škofijske misijonske akcije. Obe veji misijonskega delovanja sta tvorili eno samo drevo, zato je bilo vse blagoslovljeno.
„Katoliški misijoni“ so bili še posebno pomemben misijonski dejavnik v mariborski škofiji, ker tamkaj ni bilo tako močne škofijske misijonske akcije kot v Ljubljani. V Slovenskem Primorju so bili pa sploh izraz in gibalo slovenskega misijonskega čutenja in hotenja, ob uradni akciji italijanskih misijonskih krogov; s sodelovanjem pri „Katoliških misijonih“ in njih misijonskih nkcijah so se hoteli primorski rojaki vključiti v misijonsko življenje slovenskega naroda. Ni pa segel vpliv „Katoliških misijonov“ tako močno tudi na slovensko Koroško, vsaj ne v toliki meri kot to lahko ugotavljamo za čas izseljenske dobe našega lista.
Če je škofijsko misijonsko vodstvo pred vsem vplivalo na visoko, recimo strokovno raven slovenske misijonske akcije, zlasti radi široke in globoke razgledanosti univerzitetnega profesorja dr. Lamberta Ehrlicha in še drugih misijonsko izobraženih škofijskih sodelavcev, pa je akcija okrog „Katoliških misijonov“ pripomogla bistveno k populariziranju misijonske ideje in k organizaciji sodelovanja. In če je škofijsko misijonsko vodstvo skrbelo v prvi vrsti za sodelovanje v okviru papeških misijonskih družb, so „Katoliški misijoni“ le-to dopolnjevali s skrbjo za slovenske misijonarje, ki jih je bilo vedno Več. Na nesporno misijonsko avtoriteto prof. Ehrlicha se je opiral mladi, zavzeti rod slovenskih lazaristov. In ko je v vojnem času oče slovenskega misi-jonstva dr. Ehrlich padel kot žrtev takozvane Osvobodilne fronte, je vodstvo škofijske misijonske pisarne na povabilo naslednika dr. Ehrlicha prof. dr. Vilka Fajdiga prevzel urednik „Katoliških misijonov“ in je bila tako povezanost obojne akcije še bolj zagotovljena.
V vojnem času se je v okviru ljubljanske škofijske sinode tudi sicer skušalo preorganizirati in poglobiti versko življenje in apostolsko delovanje vseh vrst. Tako je sinoda uvedla tudi škofijski misijonski svet, katerega Predsednik je bil škof dr. Rožman, člani pa voditelji papeških misijonskih 'h'užb ter predstavniki tistih redov, ki so imeli kaj misijonskega dejstvovanja oziroma kaj slovenskih članov v misijonih. Tajnik tega sveta je bil novi
vodja škofijske misijonske pisarne, urednik „Katoliških misijonov“. Vsaj na področju tedanje Ljubljanske pokrajine so se uvedli Župnijski misijonski odseki in živahno je zaživela Misijonska dijaška zveza; prirejali so se misijonski tečaji ne le za študente, ampak tudi za duhovnike, redovnice in bogoslovce; iz gradiva teh tečajev se je sestavila knjiga „Misijonska predavanja“. Vse to je bilo oslonjeno na škofijsko misijonsko akcijo, a pobujano in vodeno iz kroga „Katoliških misijonov“.
Niso pa bili „Katoliški misijoni“ oziroma slovenski lazaristi in njih Misijonišče edini misijonski dejavnik ob misijonskih akcijah obeh škofij. Živahno in tehtno misijonsko delovanje so razvijali zlasti slovenski jezuiti okrog svojega „Bengalskega misijona“; tudi novoustanovljeni „Knobleharjev dom“ Sinov misijonarjev presv. Srca, pa salezijanci in prenovljena misijonska zavzetost mladih slovenskih frančiškanov in tudi misijonska razgibanost te ali one ženske redovne družbe so storili vsak svoje za poživitev misijonske misli in sodelovanja med Slovenci tistih let. A vsaka od teh akcij je bila usmerjena in omejena bolj v misijonsko življenje in delovanje lastne družbe. Nasprotno se lahko reče, da je bila akcija slovenskih lazaristov okrog „Katoliških misijonov“ in Misijonišča splošna, vseslovenska akcija, čeprav je kajpada upoštevala tudi lastne misijonarje.
V drugem desetletju in vojni dobi se ta usmerjenost „Katoliških misijonov“ v splošnost slovenske misijonske akcije še bolj utrdi. List s članki osvetljuje vesoljni misijonski svet, pri čemer se ozira zlasti na misijonske molitvene namene Apostolstva molitve. Papeške misijonske družbe so na dolgo in široko opisovane in priporočane. Vsi slovenski misijonarji brez razlike pripodnosti družb najdejo enako mesto v listu. Zaledje se organizira ne za kak poseben misijon, ampak v pomoč vsem slovenskim misijonarjem. Dijaško misijonsko gibanje naj bi misijonski bodočnosti zagotovilo sodelovanje izobraženstva in vodilnih krogov. Otroci imajo v vsakem letniku bolj ali manj razgiban svoj kotiček za vnemanje misijonskega smisla in misijonske ljubezni. Baragova zadeva dobi v tem času v „Katoliških misijonih“ najučinkovitejšega pospeševalca. O vsem tem bomo podrobnosti pogledali v nadaljnjem.
„Katoliški misijoni“ se zlasti proti koncu te dobe, kljub vojnim razmeram prizadevajo, da bi bili čim obsežnejši, moderno urejeni, razgibani, lepi, privlačni. A vedno težja gospodarska kriza v deželi in vedno večje ovire od strani okupatorjev zavro ta cvetoči prospeh in nazadnje list povsem onemogočijo. Vedno silnejšemu vzponu „Katoliških misijonov“ v domovini sledi umik v begunstvo in begunsko revščino, dokler list znova ne vzcvete, čeprav v tujini. Dve dobri desetletji rasti v domovini sta „Katoliškim misijonom“ dali dozorelost in življenjsko žilavost, ki jim omogoča živeti že skoraj tri desetletja v tujini.
VZPODBUDNO PROGRAMATIČNO
Slovenski „Katoliški misijoni“ so bili tudi v drugem desetletju pred vsem pobudnik misijonske misli, vneme in ljubezni. Od časa do časa so objavljali tovrstne sestavke izpod različnih peres: „Kako se zanimamo za
misijone“, „Poznati in ljubiti misijone“, „Ljubezen je iznajdljiva...“, „Kaj bom povrnil Gospodu za vse, kar mi je dal. . .“, „Božji pomočniki smo“, „Katoličani, vzdramite se!“ Taki in podobni naslovi stoje na čelu uvodnikov skozi vsa leta.
List porabi vsako priliko, da znova osvetli lepoto in nujnost misijonskega dela Cerkve in katoličanov. V to mu prav pride „Misijonska misel v svetem pismu“, pa cerkveno leto z liturgičnim bogastvom, zlasti največji prazniki, iz katerih „Katoliški misijoni“ izluščijo misijonske misli, kot na primer: Božič, Veliki teden, Binkošti, Kristus Kralj, Marijini prazniki. O Binkoštih zlasti pozivajo bolnike, naj darujejo trpljenje za misijone. Specifično misijonski dan jim je Misijonska nedelja, za katero objavljajo pozive iz Rima in škofijskega misijonskega vodstva in svoja lastna razmišljanja. Večina tovrstnih sestavkov je nepodpisanih, a vemo, da jih je največ pisal urednik dr. Jože Gracar; zasledimo pa tudi imena svetnika Janeza Kalana in lazaristov: poznejšega misijonarja Dragota Pokoma, Stankota Boljka in Franca Sodja, pa nsrniljenke s. Darine Konc in drugih.
Posebno pozornost posvečajo „Katoliški misijoni“ vprašanju misijonskega Poklica. Naslovi nekaterih sestavkov: „Kaj so in čemu misijonarji“, „Misijonar, reditelj poganov“, „Zakaj odhajaš?“, „Zaradi nebeškega kraljestva gredo v tujino“, „Pojdite po vsem svetu!“, „Misijonski poklic“, „Misijonarke“, „Dekleta slovenska, poslušajte!“ Taki in podobni članki se vrste številka za številko, leto za letom. V zadnjih letnikih jim je bil avtor pred vsem Stanko Boljka CM.
„Katoliški misijoni“ razčiščujejo pojem o misijonih. „Ali imam pravi pojem o misijon,stvu?“, „Pravi in nepravi pojem o misijonskem delu“ (oba članka: Franc Sodja CM), „Kristus, pogani in mi, kristjani“, „Kdo prinaša Uarodom svobodo?“, „Organizacija misijonstva“, „Katoliška akcija in misijoni“ (oba članka napisal dr. Odar), „Socialno delo v misijonih“, „Umetnost in misijoni“, „Misijonski davek“. „Umirajoča Cerkev“, „Misijonstvo v krizi“.
Prav spoznati, za kaj v misijonstvu gre, se pravi, misijonstvo vzljubiti ijt sodelovati. To so iskali „Katoliški misijoni“, ko so nudili bralcem razmišljanja gornje vsebine.
OPISNO
Neizmerno je področje opisovanja misijonskega sveta in dela Cerkve v ttjem. Različnost misijonskih dežela, ljudstev, njih zgodovine, njih vere ter Uapori misijonarjev v njih — o tem pišejo vse številke „Katoliških misijonov“.
Kar zadeva sistematično opisovanje misijonskega objekta, je posebno Izrazit zadnji medvojni letnik. Ker ni bilo poročil z misijonskega polja, so »Katoliški misijoni“ posvetili skoraj cele številke posameznim deželam: Ki-fujski, Indiji, Afriki in mohamedanskemu bloku. Skupna 4., 5. in 6. številka j M leta 1944 na primer prinaša naslednje razprave o Indiji: Cerkev v Indiji, Judiijska verstva. Za kaj gre v indijskem misijonu, Nedotakljivi, kam se boste °brnili, Katoliško šolstvo v Indiji, Naš Bengalski misijon. . . In številka 9. - 12. istega leta obravnava Afriko: Vstajajoča Črna Afrika, Čudež Afrike, Verstva
primitivcev, Obisk v Knobleharjevem zavodu, Mati črncev (grofica Ledochow-ska), Praznik v Ruandi.. . To so bile obsežne, temeljite razprave, ki so tako-rekoč v celoti prikazale stanje posamezne pokrajine pod misijonskim vidikom.
S posebno pozornostjo slede „Katoliški misijoni“ razveseljivim pojavom uvajanja domače hierarhije in domačega klera sploh v misijone. Vprašujejo se: „Kdaj dobi Afrika črnega škofa?“ Predstavi nam „Prva dva zamorca -škofa“, Napoveduje: „Sveti oče bo posvetil 12 misijonskih škofov.“
„Katoliški misijoni“ pridno zapisujejo junaška dela posameznih misijonarjev in laičnih apostolov v misijonski zgodovini in sedajnosti: „Sveti Pavel, svetovni misijonar“ (Jože Jagodic), „Ali je apostol Tomaž res bil v Indiji?“) „Sveti Severin, apostol Podonavja“ (Dr. Lambert Ehrlich), „Sveti Frančišek Ksaverij“ (Franc Sodja CM), „Sveti Peter Klaver“, „Blaženi Perboyre CM (Mirko Kambič CM), „Janez Le Vacher, oče sužnjev“ (Tone Rupnik), „Lazarist brat Jožef, urar na cesarskem dvoru“ (Franc Sodja CM), „Blaženi Rajmund Lullo“ (p. Marjan Valenčak OFM), „Sv. Filip od Jezusa, japonski mučenec“ (fr. Bazilij V. OFM), „Henrik Verjus, prvi apostol Nove Guineje“ (Mirko Kambič CM), „Junak se je vrnil“ (prenos trupla o. Damjana), „Kardinal Lavigerie“ (Mirko Kambič CM), „Lopahong, umorjen“, „Karel Foucauld, apostol Sahare“ (Franc Sodja CM).
Vedno strašnejša vojna med Japonsko in Kitajsko in z njo združeno roparstvo — to je bilo v času drugega desetletja „Katoliških misijonov“ pereče vprašanje, ki so ga tudi beležili „Katoliški misijoni“. „Kraljestvo božje v Kini“ (dr. L Ehrlich) oriše zgodovino razširjenja Cerkve v tej deželi, ki je tedaj postala „Krvaveči misijon“. „Japonske bombe in kitajske novice“, „Kaj mislijo Japonci o vojni s Kitajsko“, y,Čudeži krščanske dobrodelnosti na Kitajskem“, „Roparji napadli in oropali misijonarja Kereca“ - to so nekateri naslovi člankov o teh za misijone na Kitajskem težkih časih.
Opisujejo se tudi drugi pojavi kitajskega življenja in misijonarjenja. Misijonar Časi Jožef piše o „Katoliški univerzi v Pekingu“ in o „Kitajskem gledališču“ ter kako je našel „Dvesto let staro slovensko knjigo v Pekingu“ (Iz leta 1729).
Kajpada zanimajo tudi druge dežele: Opozori se na svetlo točko japonskega misijonstva: „Japonski zgled“ (Anton Soklič CM), „Gandi in članke o Indiji je pred vsem pošiljal misijonar Janez Ehrlich). Zanimajo „Kristjani v Siriji in Palestini“, „Islamska akcijah. Črna Afrika s članki: „Kaj bo z Afriko“, „Položaj žene v Afriki“ in „Ugandski mučenci“, njih življenjepis. Celo Indijanci najdejo v „Katoliških misijonih“ svoje mesto v članku „Indijanci izumirajo“, v katerem se podajajo podatki o tem žalostnem končavanju Indijanskih rodov po Severni in Južni Ameriki.
Čeprav protestantski in pravoslavni svet ne spadata striktno pod misijonsko področje, je tudi za misijonsko stvar velikega pomena, če izginja to pohujšanje ločenih kristjanov izpred oči poganskega sveta. Zato se „Katoliški misijoni“ v tej dobi spet pozanimajo za „Pravoslavne misijone“ in za „Protestantske misijone“, zlasti pa vzpodbude k opravljanju svetovne osein-dnevnice za zedinjenje vseh kristjanov (Drago Pokorn).
(Sledi.)
V mesecu juliju 1973 so v Rimu slovesno blagoslovili slovenski papeški zavod „Slovenik“, ob navzočnosti vseh slovenskih škofov in ti-sočev rojakov, ki so iz vseh krajev sveta prihiteli na slovesnost. Sveti oče Pavel VI. je pri posebnem spre-|emu slovenskih romarjev proglasil Slovenik za papeški zavod. Ustanova bo na razpolago ne le slovenskim bogoslovcem in duhovnikom za študij v svetem mestu, ampak tudi slovenskim misijonarjem, kadar bodo prihajali kot romarji v Rim. — Desno rektor papeškega kolegija Kongregacije za širjenje vere in rektor Slovenika, naš sodelavec msgr. di". Maksimilijan Jezernik, spodaj | Via Apia N
pogled na poslopje Slovenika na /a v Rimu.
SLOVENIKU KLIČEMO:
VIVAT, CRESCAT, FLOREAT! — NAJ 2IVI, NAJ SE KREPI, NAJ CVETI!
MISIJONAR KRAVOS SE NAM JE OGLASIL
MARIST ZDRAVKO KRAVOS NA LETALIŠČU V JAUNDE
V zadnji številki KM smo objavili podatke o delokrogu novega slovenskega misijonarja marista br. ZDRAVKA KRAVOSA, ki deluje v Kamerunu, v kraju Ombessa, blizu mesta Bafia, kjer je sedež njegove škofije. Tam so šolski bratje maristi začeli s srednjo šolo, na povabilo in s sodelovanjem krajevnega škofa, pa dobrotnikov predvsem iz Francije in Kanade. (Kamerun je bil do konca zadnje vojne francosqa kolonija.) V naši omembi v prejšnji številki smo tudi pozvali misijonarja, naj se nam vendar oglasi s pismom; a še preden je misijonar izvod KM prejel, smo že mi prejeli njegovo prvo pismo; zanj smo mu zares hvaležni. Nekaj vrstic nam je napisal v lepi slovenščini, večino pisma je napisal po špansko; opravičuje se, da mu gre pisanje v slovenščini po tolikih letih skoraj izključnega govorjenja in učenja v španščini,, ko je bil še v Argentini, težko izpod rok. Po slovensko je pismo začel;
„Danes 18. junija 1973 sem prejel vaše pismo. Prvega nisem prejel. Hvala za to, da mislite tudi name. Pisal bom v španščini, ker je moja slovenščina strašna. Tukaj govorim francosko, u'čim pa angleško, poleg matematike, katekizma, športa in ročnih del. (Od tu naprej je naš pre-vcd pisma iz španščine. — Op. ur.)
Ko sem se pred dvema letoma poslovil od Argentine, sem želel iti v Malavi; a v tej deželi so mi vizo na moj potni list, češ da sem Jugoslovan - odklonili. Ni mi ostalo drugo, kot da spremenim cilj in kraj svojega misijonarskega dela. Že sem bil namenjen potovati v Hong Kong, pa se mi je ponudila lepa priložnost za Kamerun: sobrat marist Tecfil Gurrea, ki je bil prej tam, je obolel na ledvicah in je moral proč.
Tako sem se 11. februarja 1972 znašel tu. Delamo pod vodstvom tukajšnjega francoskega škofa msgr. \ndre Loucherja. Večino škofov
v deželi že tvorijo domačini. Prvo leto smo delovali štirje sobratje: Mehikanec,, Francoz, Kanadčan in jaz - Slovenec. Čudovito se razumemo. Sami mizarimo šolsko opravo: klopi, stole, šolske mize, omare. To delo opravljamo seveda po pouku. A po dobroti sobratov iz Kanade, je naše mizarjenje strojno. Les plača škofija, mi pa zares z ljubeznijo poklonimo delo. Prav zdaj si tudi prizadevamo pri izkopavanju vodnjaka; a pri vrtanju smo naleteli na skalo, ki nam ne pusti naprej. A če ne bomo mogli globlje, bo trud brez uspeha: voda nad skalo ne služi, ker je okužena. Večina otrok tu, ki pomrje v nežnih letih, umira prav zaradi nezdrave vode, kjer mrgoli pogubnih bakterij.
Sploh je poki^ajina tu zelo nezdrava. Spalna bolezen je uničila cela naselja. Mrzlica pobira ljudi dan na dan. Gobavost je nekaj povsem običajnega. Kot v bolnišnici trdijo, je s sifilisom okuženih 60 odstotkov odraslih. Po kočah sploh ne moreš govoriti o higieni: če bivališča tehle naših zamorcev primerjam z indijanskimi kočami iz argentinskega Čaka, so tisti Indijančki' tam pri vas naravnost v kraljevskih palačah! A zemlja je rodovitna,, dvakrat na leto nudi žetev. Ljudje obdelujejo velike nasade kakavovca, rede ovce in koze, kokoši in svinjad. Nimajo pa ne krav ne konj, kajti muha tse-tse (ta prenaša spalno bolezen), je vse Pospravila. Po polju delajo samo ženske. Zemljo obdelujejo z nekakšnim krampom na kratkem rc'čaju. Ne poznajo vozil za prevoz pridelkov ali
Zdravko Kravos pri merjenju za posojanje dreves — z dvema domačinoma.
ljudi. Vse nosijo na glavah, hodijo pa kar peš. Jesti so vajeni samo zvečer. Ce pa kaj od večerje slučajno ostane, jim je za zajtrk. Kosila ni, pa tudi pravega zajtrka ne. Treba je čakati, da se žene vrnejo s polja Počasi uvajamo navado, da starši otrokom, ki hodijo v šolo,, stisnejo nekaj „čirol“ (kamerunski novčič),, da si kupijo prigrizek v opoldanskem premoru; pa to „razkošje“ premorejo le nekateri. Tu mi pač ne zmanjka priložnosti za delo na karitativnem polju. A s 'čim?
Po veri so kamerunski zamorci katoličani ali pa animisti, ali pa sploh nimajo določene vere. Misijonarji živimo v primernejših bivališčih. Misijonarke opravljajo bolničarski posel, vodijo ljudske šole in vrtce. Misijonarji spet se po svoje trudijo s poukom, z vzgojo in z evangeliza-cijo. Pri tem je posebna težava z jezikom: v deželi je v rabi kakih 50 različnih jezikov. Samo v mojem področju govore na vsakih 20 km drug jezik, ki so si nekako podobni med seboj; kot bi doma na Slovenskem naletel na slovenščino, hrvaščino, nemš'čino, italijanščino, madžarščino. Moji učenci govore pet različnih jezikov; a za medsebojno sporazumevanje se poslužujejo francoščine, ki je v deželi uradni jezik,, pač prav zaradi množice domačih jezikov.
Pozdravite druge rojake, posebno gospoda Stankota Skvarča v Lujanu!“
ŠTUDENTJE IN MISIJONI
SESTAVIL FRANC SODJA CM., BARAGOVO MISIJONIŠČE (Nadaljevanje.)
WÜRZBURsKI ZDRAVNIŠKI ZAVOD
Ker je würzburäki zavod prva taka ustanova v katoliškem svetu sploh, nekaj besed o njem.
Akademska misijonska zveza, zlasti delo starešin, ki so se zbrali okrog očeta misijonskih znanosti prof. Schmidlina in znanstvenega misijonskega lista Zeitschrift für Missions.- und Religionswissenschaft, je za nastanek take važne ustanove že pripravila tla. V tem misijonskem ozi'ačju se je ntrnila misel, da je katoliškim zdravnikom treba dati možnost, da se posvete misijonskemu delu kot zdravniki.
A misel je sicer zaživela, težko pa jo je bilo uresničiti. V stiski so se obrnili na apostolskega prefekta v Assamu, ki je bil moral zapustiti svoje področje zaradi vojnih napetosti med Anglijo in Nemčijo, p. Krizotoma Beckerja. Tudi njemu se je zadeva zdela skoraj neuresničljiva. Da bi sam pomogel k uresničenju zamisli, ni bilo misliti, ker je bil odločen vrniti se na Sv°j misijon. A kadarkoli se je namerjal vrniti v Indijo, ga je zgrabila bolezen. Ta pa ga je primorala, da je ostal v domovini. Božja Previdnost je Poskrbela, da je prav on uresničil drzni načrt. Leta 1923 se je dokončno odločil, da ustanovi misijonsko-zdravniški zavod.
Pet let se je ubijal z ovirami in težavami. A pogum je zmagal.
Najprej je hotel vzgajati laike apostole: zdravnike in zdravnice, ki naj Bi bili v pomoč misijonarjem; ki naj bi šli tja, kamor misijonar sploh ne; tt’ore. Z zdravniško pomočjo naj bi nekrščanskim ljudstvom živo kazali bist-Veni del naloge svete Cerkve, krščansko dobrodelnost. Zato pa bi morali biti polni Kristusove ljubezni do bolnih in trpečih. Da bi se lahko nesebično posvetili misijonskemu delovanju, morajo biti sami zgled žive vere. Da bi z lajšanjem bede obenem misijonskim narodom prinašali Kristusov nauk, morajo hiti sami prežeti s Kristusovim duhom in navdani z gorečnostjo za zveličanje duš.
Take zdravnike in zdravnice naj bi würzburSki zavod pošiljal v misijone.
je bil prvi namen zavoda. V to smer naj gre vzgoja. Pa to ni edini Pamen. Zavod naj nudi tudi zdravniško izobrazbo sestram, bratom, tudi duhovnikom. V ta namen je pripravljal zdravniške tečaje, kjer naj hi se Udeleženci poučili o postrežbi bolnikom, se usposobili za vodstvo lekarn v Pusijonišču, za vodstvo dispanzerjev, pa tudi za strežbo po bolnišnicah in zasebnih domovih,
JZavod pa bi skušal tudi gmotno podpirati vsakršno zdravniško delova-Pje v misijonskih deželah. Zato bi dajal nasvete, pošiljal zdravila, zdravniške
knjige in orodje. Zdravniki so preiskovali tropične bolezni, ustanavljali zdravniške .šole v misijonih itd. Misijonarji, sestre in bratje različnih redov in kongregacij, ki so obiskovali zdravniške tečaje v zavodu, niso imeli do njega nikakršnih obveznosti in dolžnosti. Pač pa nasprotno zdravniki in zdravnice, ki so bili člani zavoda.
Vsak se je moral obvezati, da bo določeno dobo deloval na kaki misijonski postaji. S predstojništvom misijona se je pogodil navadno za deset let. Med bivanjem in delovanjem v misijonu je bil član misijonišča z vsemi pravi-* cami in dolžnostmi. Misijon je skrbel za njegovo vzdrževanje, plačeval mu je potovanja po misijonu, primaknil pa še nekaj letne doklade za razne osebne potrebščine. Zdravnik pa se je moral zavezati, da se bo posvetil zares samo zdravniško-misijonskemu delu. S pogodbo se je izročil vsega v službo misijonu. Po dogovorjenih letih je bilo vsakomur na voljo, da se je vrnil v domovino. Če pa je bil pripravljen še naprej delovati v misijonu, mu je ta oskrbel polletni oddih v domovini, kolikor bi sam stroškov zanj ne zmogel.
Če se je hotel zdravnik poročiti, je morala njegova nevesta živeti vsaj eno leto v zavodu, da si je zadobila versko-misijonsko vzgojo, pa tudi potrebno zdravniško znanje, ki bi ji na misijonu služilo. Misijon se je obvezal tudi za vzdrževanje žene in otrok.
Če bi zdravnik ali zdravnica pred potekom pogodbe obolela, bi zanju poskrbel misijon. Po vrnitvi v domovino pa bi prejemala podporo iz posebnega sklada.
Vse je bilo urejeno, zrelo premišljeno, tudi v tvarnem pogledu postavljeno na tako trdna tla, da se je vsak zdravnik brez skrbi za bodočnost lahko docela posvetil misijonskemu delu. Seveda pa kljub vsemu apostolat še dolgo ni bil idealen: sem in tja so se v ta posel vrinili tudi koristolovci.
To so bili gotovo največji sadovi akademske misijonske zveze. Iz njihovih vrst pa je dobivala stalen dotok tudi skupina nemških katoliških izobražencev, ki so znanstveno preučevali misijonsko vprašanje. Prof. Schmidlin, ki je umrl spomladi 1944, je okrog sebe zbral vrsto duhovnikov in laikov, strokovnjakov najrazličnejših znanstvenih področij. Ti so se posebej posvetili misijonskim in kulturnim vprašanjem. Bogoznanci, modroslovci, zgodovinarji, veroslovci, pravniki, umetniki, zdravniki, vsak iz svojega je skušal prispevati k bogatenju in poglabljanju misijonske znanosti. Prof. Schmidlin je v ta namen ustanovil misijonsko stolico na vseučilišču v Miinstru, pa še mednarodni zavod za misijonsko znanstveno delo: Internationales Institut für missionswissenschaftliche Forschungen.
To gibanje nemških izobražencev je vzbudilo podobne ustanove v drugih državah.
Najtesneje se je na Schmidlinovo delo naslonila Avstrija. Že leta 1912 so se po evharističnem shodu na Dunaju na misijonski konferenci v steylski misijonski hiši v St. Gabrielu združili bogoslovski misijonski krožki v Avstrijsko bogoslovsko misijonsko zvezo. Leta 1923 so se prvič združili laiki v misijonsko društvo učiteljev in učiteljic Missionswissenschaftliche Vereinigung kath. Lehrer und Lehrerinnen im kath. Lehrerbund für Österreich. Vsa tri misijonska društva pa so se leta 1929 združila v Österreichische missions-
wissenschaftliche Arbeitsgemeinschaft. Višek pa je bil ustanovitev misijonske stolice na dunajskem vseučilišču leta 1933. Zasedel jo je marljivi učenec prof. Schmidlina p. dr. Thauren SVD.
Predaleč bi šli, če bi naštevali, kaj je dala Schmidlinova skupina v osebi p. Streita, ki se je lotil najvišjega znanstvenega dela Biblioteca Missionum; Pa kaj zadobila Propaganda v Kirnu z Dindingerjem, ki je nadaljeval Strei-tovo delo: kaj s p. Romerskichenom OMI.
Da pogledamo še v srednješolske vrste, kjer se misijonska vzgoja pričenja, omenimo še to, da stoji akademski misijonski zvezi ob strani srednješolska misijonska družba Missionskreuzzug der studierenden Jugend. Ta je imela že leta 1930 v Nemčiji, Avstriji in Švici 60.000 dijakinj in dijakov nad 14. letom. 1932 se je po želji škofov združila z Bonifatiusvereinom v skupno zvezo Einigung Christi Reich, ki je imela tudi skupno glasilo Christi Reich.
Križarska organizacija je hotela združiti vse višješolce v misijonski misli. Navdušiti in vzgojiti jih je hotela v študijskih krožkih s predavanji, propagando molitve in delom samim za sodelovanje pri misijonstvu. Križarji morajo vsak dan opraviti določeno molitev za misijone. Vsak dan Kaj bi eden od članov posameznega krožka daroval obhajilo za misijone. Širijo naj misijonski tisk, zbirajo znamke, dopisujejo z misijonarji, pomagajo prirejati misijonske praznike in sodelujejo pri DšV. Vsako leto naj prirede študijsko zborovanje, kamor pridejo najbolj vneti dijaki. Predavanja, razgo-vori, skioptične slike, misijonski filmi, predstave, vse to naj izpolnjuje bogati program teh dni preučavanja. Poleg tega so prirejali tudi splošna zborovanja. Ta so imela namen, zbrati čim več dijaštva in dati organizaciji nov zagon.
Društvi Missionsbund in Kreuzzug sta se razvijali vzporedno. Iz srednješolskega so se nabirali člani za akademskega, akademsko pa je po svojih članih pobujalo dijaško in mu pomagalo.
BELGIJA
V adventu leta 1924 je naprosil rektor louvainskega vseučilišča škof Ladeuze bogoslovnega profesorja p. Charlesa DJ, naj bi akademikom govo-ril za advent. Govornik je hotel prikazati adventno razpoloženje sodobnega sveta. Govoril je mladim izobražencem o velikanskih ozemljih, ki še čakajo Odrešenika. Prepričeval je prihodnje zdravnike, inženirje, agronome, odvetnike, da so tudi oni dolžni sodelovati pri tem delu.
„Spreobrnitev sveta,“ tako jim je govoril nekega večera v cerkvi sv. ^tihaela, „še čaka delavcev. In ne moremo mirno spati, dokler dve tretjini človeštva ne vesta za odrešenje.“ Potem jim je govoril, kako sodelujejo pri misijonstvu protestantski akademiki in izobraženci. Te prve besede so v študentih vžgale misijonski ogenj: „Leta 1857 je Livingstone, raziskovalec Afrike v službi Londonske misijonske družbe, navdušil dijake v Cambridgeu ln Oxfordu: najbolj velikodušni so se odločili za protestantski misijon v Afriko in Indijo. Bomo dovolili, da bo poganski svet mislil, da ima Louvaine manj ljubezni kot Cambridge?“
Beseda je padla na rodovitna tla. Louvaine je pokazal, da ima več ljubezni kot protestantski Cambridge in Oxford. Belgijski akademiki so govor-
nikovo besedo razumeli kot klic časa Spoznali so, da so prav oni kot izobraženci poklicani k misijonskemu delu, ki je danes tako težko in nujno. Že na začetku naslednjega leta je zrasla misijonsko združba, ki jo po vsej pravici stavimo v prvo vrsto vseh tedanjih dijaških ali izobraženskih organizacij.
Januarja 1925 se je sestal prvi misijonski krožek v jezuitskem zavodu. Redovni bogoslovci so se v večernih urah zbirali k misijonskim razgovorom. Ogenj, ki je vel iz adventnega govornika, je zajel prvo skupino. Duh, ki je poslej za vso organizacijo tako značilen, je polnil te prve sestanke prvega krožka. Učenje in sv. Elašnje Telo sta že tedaj bili temeljni potezi vsega dela. Vsak študijski sestanek se je končal s skupnim češčenjem Sv. Rešnjega Telesa. Ves človeški rod so posvetili Kristusu Kralju.
Še isto leto 13. maja je bil prvi občni zbor nove misijonske organizacije, imenovane Academica Unio Catholicas Adiuvans Missiones (Akademska zveza za pomoč katoliškim misijonom) ali z začetnimi črkami AUCAM.
Po prvem letu je imela zveza vpisanih že 180 filozofov, 125 pravnikov, 103 medicince, 39 komercialov, 22 agronomistov in 9 študentov farmakologije. Krožki so bili v Bruslju, Antverpnu, Liegu, Namurju, Monsu in Gandu. še isto leto so začeli s publiciranjem svojega glasila Revue d’AUCAM. V pred-govoi’u so zapisane pomembne besede: da ne more biti več dober katoličan, kdor samo nekaj vinarjev odmeri za DŠV, pošlje nekaj rabljenih znamk in štanijola, daruje nekaj starih revij in knjig. AUCAM ubira drugo pot. Privzgojiti si hoče pravo katoliško zavest, ki objema ves svet in zato misijonsko čuti. S tako vzgojenimi člani hoče pomagati misijonom z vsemi sredstvi, ki so na voljo dijaku in izobražencu. Organizacija bo delala predvsem za pridobitev dijaštva v misijonskih deželah, pa za ustanavljanje žarišč katoliškega izobraženstva, po katerem bo krščanska resnica prehajala v poganske narode.
Ustanovitelj p. Charles DJ in tudi najstarejši člani govore o posebnem duhu, o posebni miselnosti te organizacije.
V bistvu ja duh aucamizma pravo, resnično katolištvo: mlade izobražence je družila živa katoliška zavest, ljubezen do Cerkve in resnična vdanost Kristusovemu namestniku sta bili gibanju osnova.
Katoliška zavest je vsakemu članu odpirala pogled po vsem svetu. Niso bili ujeti v ozke meje domovine, marveč so čez vse meje objemali vse narode v bratski ljubezni, naj so rumene, črne ali bele polti: vsak je poklican, da postane aucamistu brat v Kristusu. Naj je omika kitajska ali indijska ali zamorska, vsaka je poklicana, da jo oplemeniti krščanski duh. To je binkošt-ni ogenj, ki ne loči med Grkom in Judom, ampak vse druži v objemu enega Očeta.
Ljubezen do Cerkve jili je podžigala, da so jo pomagali širiti po vsem svetu. Cerkev mora postaviti svoj šotor med preprostimi in dobrosrčnimi ljudmi v Afriki; ustanoviti in utrditi se mora med izobraženimi in nadarjenimi Indijci; zakorenititi se mora med Kitajci, največjim narodom, ki se ponaša s starodavno omiko; pridobiti si mora domovinsko pravico med sodobnimi Japonci. Vse narode, vse kulture mora s svojim blagoslovom ople-
menititi. Tako bo Cerkev v resnici skupna mati vsega človetva. Mlado krdelo okrog AUCAMA, polno tega katoliškega duha, je skušalo biti zbor navodob-nih apostolov, ki zastavlja vse svoje moči, svoj prosti čas, znanje in zmožnosti za uresničenje te velike naloge katoliške Cerkve, ki je njeno misijonsko poslanstvo.
Prisrčna vdanost Kristusovemu namestniku na jim je ponižno uklanjala glave, da so prejemali blagoslov in opomin. Oči uprte v sv. očeta, ušesa pa niso preslišala nobene smernice, ki jo daje krmar Kristusove Cerkve zlasti v naših dneh. Tudi niso preslišali nobene njegove misijonske prošnje. To jim je bilo v odliko in ponos; hoteli so biti prvi, ki bodo uresničile! načrt, kot jih daje Rim za misijonsko delo.
To je bil duh aucamizma, katoliški duh, a ker katoliški pristno misijonski. Vedno novega olja so pritakali svojemu katoliškemu ognju z dobro duhovno vzgojo. Duhovne vaje, duhovne obnove, skupne maše, skupna obhajila, skupno češčenje, to so bili viri, po katerih je prihajala v to organizacijo silna moč. Kdor tega ne razume, je povedal p. Charles, ne razume aucamizma.
Iz tega duha pa so rasla podjetja, načrti, delo — vzor mi&ijonhkemu prizadevanju.
O uspehih niso hoteli govoriti. Govorili so le o duhu, načrtih, delu. Uspehi so božja stvar. A vendar tudi uspehov ni manjkalo. V domovini je bil AUi-CAM pravo misijonsko žarišče med izobraženci, med dijaki in vsem narodom. V misijonskem svetu pa je njihovo delo rodilo bogat sad. V takratnem Belgijskem Kongu (danes Zaire) so ustanovili katoliško vseučilišče, Zdravniško skrbstvo je po njihovi zaslugi doseglo velik uspeh. Velik vpliv na krščansko in nekrščansko izobraženstvo v misijonih, pa uspešno kulturno sodelovanje in prizadevanje, ki je s tem v zvezi, se ne dasta niti izmeriti, niti oceniti. Kot da tudi v uspehih samih veje duh, ki mu ne veš hitrosti, ne smeri, tako se nam zdi, ko danes razmišljamo o delu teh mladih misijonarjev.
Kako pomembna je beseda Pija XI., ki jim jo je dejal, ko so se mu Pod vodstvom vseučiliškega škofa Ladeuza 1933 poklonili v Rimu, mu poročali o svojem delu in ga prosili za nove smernice. Zavzet nad duhom in delom te organizacije je Pij XI. potrdil vse njene načrte, vsa prizadevanja, na pot Pa jim je dal eno samo geslo: „Sempre piü, sempre meglio! — Vedno več, vedno bolje!“
Duh aucamizma se ni omejil na Belgijo. Belgijski zgled je pritegnil za seboj tudi izobražence pri drugih narodih. Osnovale so se nekatere auca-mistične podružnice predvsem v Franciji in na Poljskem. Res so bile te orga-aizacije samostojne, a vendar so bile odvisne od belgijske vsaj po svojem Početku in tudi po tem, da je bil v njih isti duh in ista delavnost. Zlasti misijonska krožka na katoliških vseučiliščih v Lillu in Toulousu sta bila pod precejšnjim vplivom aucamistov: od njih sta dobila življenje. Tudi nekatere drugo dijaške misijonske organizacije v evropskih državah so dobile močne Pobude iz AUCAMa.
(Se nadaljuje.)
IZ SONČNE ZAMBIJE
Iz lista, ki ga izdajajo slovenski misijonarji v Zambiji, Afrika.
Levo misijonar o. Radko Rudež D.J.
V ZAMBIJI GRADIJO CERKVE IN CERKEV
Ko smo vam, dragi prijatelji razložili svoje načrte za gradnjo novih cerkva, nismo vedeli, da se bodo naše želje (lahko bi rekli sanje) začele tako hitro uresničevati.
Predvsem nas je iznenadil p. Rudež. S svojo znano gorečnostjo se je lotil kar vseh treh nameravanih cerkva. Takole poroča:
„Prva cerkvica - 24 km severno od Lusake ob glavni cesti - ima že zidove pripravljene za streho. Postavljena je na krasnem položaju, da res („priča“ o Kristusu in njegovi Cerkvi. Posvečena bo sv. Luciji, ki je zavetnica za očesne bolezni - torej tudi za duhovno slepc-tc. „Gospod, daj, da spregledam!“ - In prvi uspehi? Kraj, kamor so včasih prišli misijonarji in niso našli niti enega vernika za sveto daritev, je zdaj živa podružnica.
Druga cerkvica, 16 km severno od Lusake, ima že skopane temelje in vse gradivo že pripravljeno. Dolga bo 18 m, široka pa 8 m. Imela bo tudi dve sobici za misijonarja in urad ter shrambo. Posvetili jo bomo sv. Družini.
Tretja cerkvica - še bliže Lusaki - bo posvečena sv. Ani.“
P. Rudež bo v kratkem v Lusaki izdal zbirko svojih pesmi v jeziku činčjandža. Naklada bo velika: 10 tisc'č izvodov. Vse pesmi je sam sestavil. Melodije bodo na razpolago tistim, ki bodo to želeli, na magnetofonskem traku, vzete pa so iz 16 različnih narodov in zambijskih plemen.
Oče Tomažin pri gradnji cerkve v Feira; spodaj ga vidimo s hrvaškim sobratom in črnimi šolarji pred eno izmed cerkva, ki jih je bil že sezidal.
-j* »r&M	’ šč£'
Nekatere pesmi imajo versko vsebino, druge pa so primerne za mladinske organizacije.
P. Tomažin tudi zelo hitro napreduje z gradnjo svoje cerkve v pokrajinskem središču Feira - prav na tromeji: Zambija, Mozambik, Rodezija - kjer se reka Luangwa zliva v mogočno Zambezi. Cerkev je postavljena na pobočju hriba, na katerem se hitro razvija središče mesteca Feira. Vidna je že od daleč. V kratkem jo bodo začeli pokrivati. Junija bodo postavili lep oltar in krstilni kamen. Tabernakelj je prinesla prof. Kristina Mlakar, ko se je lani vrnila s svojega dopusta. Kupila ga je v Rimu.
Cerkev v Feirr bo že peta, ki jo je p. Lovro zgradil v petih letih bivanja v misijonu Katondwe. Je največja od vseh in bo gotovo najlepša.
Ob koncu let!a bo pater odšel v tretjo probacijo (zadnje leto jezuitske vzgoje). Obenem bo imel svoj prvi - ta'ko zasluženi - dopust.
Najve'čjo cerkev pa nameravamo zgraditi v Materu (Lusaka). Nadomestila bo župnijsko cerkev, ki je postala premajhna. Načrte dela naš prijatelj, španski arhitekt, ki je zaposlen pri lusaški mestni upravi. Cerkev bo prostornejša kot druge katoliške cerkve v nadškofiji, saj bo široka 30 metrov, dolga p!a 40. Načrti bedo v kratkem končani,, kdaj pa bomo začeli z zidavo,, še ne vemo, ker nimamo potrebnih finančnih sredstev. Za vse naše gradnje cerkva ne dobimo nobene podpore od cerkvene ali kakšne druge oblasti.
Nikjer v nadškofiji se ne zbirajo tolike množice k bogoslužju kot v župnijski cerkvi v Materu, kjer imamo vsako nedeljo okrog 590 obhajil. Pri nedeljski maši ob desetih mora 300 ljudi stati zunaj cerkve.
SLAVJA KRISTUSOVEGA VSTAJENJA
Na veliki petek smo v Materu priredili ekumensko proslavo Kristusovega trpljenja in smrti. V procesijah smo se iz raznih krščanskih cerkva podali' na prostor ob Afriški metodistični episkopalni cerkvi, kjer smo imeli ob treh popoldne ekumensko bogoslužje. P. Kokalj je govoril v činjanš'čini, fantje in dekleta iz župnije pa so v procesiji nosili sedem velikih križev in postaje križevega pota.
Na velikonočno soboto ponoči smo med večerno mašo v dveh cerkvah v Materu krstili 102 odrasla katehumena. Razen tega je v tednu po veliki noči prejelo krst še 32 odraslih in 43 otrok.
Župnija Matero je dokaz hitrega širjenja Cerkve v mnogih afriških državah. Kaj nam bo prinesla bodočnost, ne vemo. Delajmo, dokler je dan, nas je spodbudil Kristus. Naše vernike vzgajamo k samostojnosti in jim tako pomagamo k zrelosti, ki jim je (in bo) potrebna še posebej zaradi izrednega pomanjkanja duhovnikov. Sami vodijo vse verske or-
Kcncelebracija pri maši na prostem v Materu. Ob lusaškem nadškofu desno ie edini novomašnik, ki ga ima letos nadškofija Lusaka. Drugo leto ne bo nobenega, za I. 1975 pa je spet le en kandidat (ki prihaja iz župnije Matero). Na škofovi levici je o. Jože Kokalj D.J.
Ifanizacije in sestanke in tudi če bi nekega dne ostali brez duhovnikov, bi se še naprej sami zbirali k bogoslužju in se organizirali. Posebno sPodbudno je to, da je med mladimi vedno več sposobnih voditeljev, ki aktivno in požrtvovalno vodijo liturgično, katehetsko in socialno delovaje. Mladina se zbira v organizaciji Mladih krščanskih delavcev, Mladih krščanskih študentov, v mladinski organizacij: sv. Kizita, Marijini Viji in skupinah krščanskega življenja (novo ime za nekdanje Marijine kongregacije).
Iz pisma o. Jožeta Kokalja D.J. z dne 20. junija 1973
„Sončna Zambija“ vas obvešča o naših načrtih in udejstvovanju.
Zambija je še vedno caza miru in trdnosti med afriškimi državami. Vvljenje pa je precej dražje kot drugje,, ker nimamo morja in smo zaradi Političnega položaja v Rodeziji odrezani od rednega prevoza čez Južno Afriko, s katero nas veže edina železniška proga v Zambiji. Štiri jabol-ba stanejo pc.ldrug ameriški dolar! Kilogram krompirja, (ki pri nas Uspeva), pa nekaj čez en dolar. Povprečna cena moških hlač je 16 dolarjev, boljša moška obleka stane 145 dolarjev itd.
Laiška misijonarka Bariča Rous boleha; spet je v bolnišnici v
mestu Ndola, 350 km severno od Lusake. Še vedno niso dognali, kaj ji je, četudi 'čuti bolečine že leto dni.
Brat Jože Rovtar je na dopustu v Sloveniji in se bo čez štiri mesce vrnil.
Osebno sem odličnega zdravja. Prav danes sem cd arhitekta prejel načrte za novo župnijsko cerkev v Materu,, ki bo imela površino 40 krat 30 metrov. Kar sam sebi ne verjamem, da se bom res spustil v ta veliki podvig. Zaupam, kot vedno. Delamo brez kake uradne gmotne pomoči od Cerkve ali koga drugega. Toda ne tarnamo in ne moledujemo za denar. Prizadevam si, da verniki sami zbirajo denar; a ta vzgojni načrt je precej dolgoročen in zelo težaven.. .
Afrika se hitro spreminja. Gotovo podobno opažate tudi na Madagaskarju. Mene vse te razmere le potrjujejo v nezaupanju do takšnega socialnega misijonskega dela, ki ustvarja vtis, kot da Cerkev daje. Mi ne smemo dajati, služiti moramo. Nikdar ne bom pozabil besed o'četa Tomažina: „Lahko prodamo celo Slovenijo, pa ne bomo nasitili lačnih otrok.“
Kako dolgo bodo misijonarji še ostali tu, nihče ne ve. Med misijonarji samimi se slišijo glasovi, da bi se morali beli misijonarji začeti načrtno umikati iz misijonskih dežel, češ da bodo le tako domačini našli svojo pot. Toda v Zambiji je položaj glede domačega klera porazen. Kar sem napisal pod fotografijo, to trditev nazorno potrdi. Eno Pa vedno ponavljam: v Afriki ni primernih pogojev za duhovniški poklic-Ce bi ne bilo obveznosti fakultetskega študija in celibata, bi mogo'če vprašanje duhovništva tudi pri nas rešili. Pravim „mogoče“, ker nekateri ne soglašajo s takšnim mnenjem.
Misijonarsko delo zahteva zrelega človeka. Danes se ne ubadam» z vprašanjem komarjev, transporta, hrane in stanovanja, ampak z vprašanji prebujajoče se nove, neodvisne Afrike in rasnih napetosti. A ker je zahtevno, je misijonarsko življenje izredno lepo zanj, ki ima i» ljubi ta poklic. Zares smo lahko veseli ob pogledu na naše slovenske misijonarje in misijonarke. Vidim, kako radi imajo svoje delo, čeprav ni lahko, verjemite.
Pred tremi dnevi je od kapi zadet umrl moj kuhar. Anglikanec je bil. S sedanjo (tretjo) ženo je bil cerkveno poročen v katoliški cerkvi-Pokopal sem ga ob ogromni udeležbi naših vernikov. Anglikanskega duhovnika ni bilo moč dobiti. Povsod stiska za poklice. Ekumenski duh je pri nas zelo razvit. Zato se nihče ni čudil, ker sem anglikanca pokopal s slovesnim katoliškim pogrebom. Mož je dal vse otroke krstiti v naši Cerkvi.
Moram kon'čati. Hitim k sestanku laiškega odbora mesta Lusake. Njihov kaplan sem. Radi se imamo, zato ostajamo veseli in srečni.
Pozdravljeni, vsi po vrsti!
PISMO IZ INDONEZIJE
S. DEODATA HOČEVAR OSU, Djakarta
Danes praznujejo mohamedanci maharam, to je njihovo (novo leto.. Za Indonezijo je ta dan nekak narodni praznik. Seveda tudi pouka v šolah fii. Z veseljem porabljam prosti čas, da vam vsaj nekoliko spregovorim 0 svojem delu v prejšnjem šolskem letu. Šola je moj glavni misijonski Posel; z vzgojo in s poukom skušam pritegniti' duše h Kristusu. Dobro se zavedam, da bi bilo moje prizadevanje brez uspeha brez božje milosti, zato računam na molitev in žrtve vseh misijonskih prijateljev in brezmej-n° zaupam v Klnstusa, ki bi mu rada privedla vesoljni svet.
Zadnje šolsko leto se je končalo konec novembra. Zaradi mohamedanskega posta se je vse zakasnilo in zato, kljub velikim počitinicam, ki so decembra, sem bila zaposlena s šolo tja do božiča, pravzaprav do začetka novega šolskega leta, ki se je zabelo 8. januarja. Nič ne de. Bog je r,aše delo Dčito blagoslovil in to je pač glavno.
V	Indoneziji je verouk v šolah obvezen predmet. Državna ustava sloni na petih glavnih načelih, katerih eno je vera v Boga. Na državnih K°lah seveda uče mohamedalnski verouk; katoliške šole imamo v tem Pogledu svobodo: na vseh naših šolah učimo le krščanski nauk. Starši naših učenk to vedo in ne nasprotujejo. V naši šoli smo samo enkrat hotele ločiti katoliška dekleta cd mohamedanskih zaradi krščanskega Panka, pa mohamedanke niso bile zadovoljne; tako zdaj ves razred sledi Pouku krščanskih resnic. Katehumene pa imajo še poseben pouk, a zujnaj š°te. Na naši šoli je verouk trikrat tedensko, enkrat tedensko tudi maša, P''i kateri so navzoče vse gojenke, tudi muslimanke.
V	Indoneziji imamo šestletno osnovnico in šestletno srednjo šolo, J0 se deli v nižjo in višjo, vsaka po tri leta. In potem seveda višjo ®olo. Verjetno bodo učni načrt spremenili. Jaz učim v nižji srednji šoli; lu sem še vedno ravnateljica. Počasi bo seveda morala v vodstvo Indc-Pezijka.
4. avgusta 1972 je bil za mojo šolo velik praznik: krst 18 mojih Pčenk v naši kapeli. Vse gojenke, okrog 300„ so bile navzoče in prepe-Vate mašo nekega domačega duhovnika z otoka Flores.
Letos so me učenke prosile, naj bi šli na izlet na otok Bali. Bali •t® po vsem svetu poznana slovita turistična točka. Ljudje tam so Poiduisti. Poseben čar dajejo otoku lepi templji, privlačijo pa zlasti
domači folklorni plesi. Tudi otok sam je zelo lep. Turisti hodijo sem z vseh koncev sveta. Otok ni daleč od Jave: z avionom ga dosežeš v nekaj urah; z vlakom, avtobusom in ladjo, ki prevaža avtobuse z obrežja Jave na Bali, pa traja pot dva dni. Na Baliju je poznana Družba sv. Vincencija, ki nudi otoškim otrokom šolanje po smešno nizki ceni. Po mnogem dopisovanju smo vendarle uspele, da smo šle ogledat si ta 'čudoviti otok. Precejšnja skupina nas je bila: 80 gojenk z učiteljicami. Z nočnim vlakom smo odpotovale 14. avgusta. (V drugi polovici avgusta so pri nas štirinajstdnevne semestralne počitnice.) V Surabaja, mesto na vzhodu Jave, smo prišli opoldne drugega dne. Vlak je lezel kot polž; seveda je prišel z večurno zamudo. V Surabaja imiajo uršulinke šolo. V njihovi kapeli smo bile pri maši; ob osmih zvečer pa smo se z avtobusi odpravile naprej. Ob jutru smo dosegli morje in tam čakali na ladjo, ki nas je z avtobusom vred prepeljala n,a Bali-Tam pa spet po cesti z avtobusom do prestolnice Denpasar. Okrog treh popoldne smo prišle na cilj. Utrujene smo bile in samo po počitku smo hrepenele. Vendar sem najprej skušala poiskati katoliško cerkev. Nedaleč od tam, kjer smo se nastanile, imajo svojo šolo frančiškanke. Ob petih popoldne smo bile v njihovi kapeli pri maši.
Zjutraj so bile dekleta spet vse spc'čite in dobre volje. Družba sv. Vincencija nam je vse lepo pripravila in uredila: v štirih dneh bivanja na Baliju smo obiskale najznamenitejše kraje na otoku, gledale domače plese, ki so izrazito religiozni. Šesti dan smo morale nazaj v Jakarto. Bog nas je čuval, vse se je lepo izteklo. Kot šola smo imele v vlaku sicer poseben prostor, a naval na vlak je bil tolikšen, da so tudi v našem oddelku ljudje sedeli kar na tleh. Še premakniti se nisi mogel.
Čez nekaj dni smo spet začele s šolo, s tretjim semestrom. Začela se je priprava na letne izpite. A še pred izpiti smo se namenile pripraviti zabavni večer za starše. Vsak razred posebej je sodeloval s plesi, z igro ali s petjem. Gojenke so se tako skušale zahvaliti staršem za njihovo skrb. Pripravljenost in dobra volja sta rodili lep uspeh: starši so bili res veseli in ponosni na otroke.
Želela sem si tudi, da bi gojenkam višjih razredov nudila priložnost za duhovno obnovo. Nekaj pozna sem bila, a slednjič sem le uspela najti prostor in voditelja duhovnih vaj. Oče Sumandar DJ je to skrb prevzel. Je profesor na katoliški univerzi, do glave zaposlen, pa se je rad žrtvoval: jezuit je poznan kot duhovnik, ki se zna izvrstno prilagoditi mladini ; način njegovega govorjenja je pester, živ, poln humorja. Prejšnji naš škof, ki se je zaradi let odpovedal svoji službi, je dal zunaj
Jakarte sezidati dom duhovnih vaj. Zdaj je poslopje dograjeno, prostora v njeni za 60 oseb. Naših gojenk se je priglasilo 46, večinoma katoličanke, nekaj pa je bilo tudi mohamedank. Od 19. do 22. oktobra smo preži-Veli zelo lepe ure. Gojenke so bile z duhovnimi vajami zares zodovoljne.
Pripravljala sem na krst tudi nekaj katehumen, ki 4. avgusta še niso bilo zadosti pripravljene. 8. decembra pa je ob lepi slovesnosti v aaši kapeli prejelo krst spet 5 mojih gojenk. 9. decembra je bilo prvo obhajilo, ki so ga prejele učenke zadnjega razreda. Prav isti dan je k'la po vseh šolah v Jakarti tudi razglasitev končnih uspehov pri izpitih.
po cerkveni slovesnosti sem gojenkam razglasila veselo vest na njihovo burno veselje.
8. januarja letos pa smo spet za'čele s poukom. Novo šolsko leto snio začeli z evharistično daritvijo, kjer smo prosile za blagoslov na-delu. Le tretjina naših gojenk je katoliške vere. A trudimo se Pripeljati h Kristus-j tudi vse druge, če ne takoj, pa pozneje. Pomagajte Parn z molitvijo in z žrtvami. Vsak na svojem mestu, kamor nas je bil odločil Bog, naj skuša delati za širjenje Kristusovega kraljestva,, kajti »Vse premorem v Njem, ki me krepča“.
otc,rostct slovenskih misijonarjev s. Ksaverija Pirc OSU bo drugo leto že °0 let v misijonih; tu je z učenkami zavoda Regina Mundi v Bangkoku.
NOVI BANGKOŠKI NADŠKOF
S. KSAVERIJA PIRC OSU, Tajska
Bangkok ima novega nadškofa msgr. Mičaj Kitbunčuja. Star je 44 let; Bil je ravnatelj lani ustanovljenega velikega semenišča. Škofovsko posvečenje je prejel v seme-niški dvorani, ki je velika, na vse strani odprta lopa. Pa so jo morali za to priložnost še razširiti.
Duhovniki in verniki iz vse Tajske so se že rano zjutraj zgrnili na obširni prostor okrog semenišča. Stojnice z okrepčili so vabile posebno goste od daleč.
Ob desetih je prišel sprevod škofov in duhovnikov skozi vrste številnih vernikov k odru v dvorani,
kjer je stal oltar. Slovesnost je s svojim petjem začel zbor bogoslovcev. Nadškof Nitayo, ki se je nad-škofijstvu v Bangkoku zaradi bolezni odpovedal, je pristopil k oltarju okrožen od škofov in duhovnikov. Po evangeliju pa je po sredi dvorane prišla skupina petih budističnih boncev, ki so zasedli med splošnim pleskanjem poseben prostor na odru: prišel je zastopnik patriarha siamskih budistov spremljan od štirih visokih budističnih veljakov. Njihove rumene toge in bisage so se lepo ujemale z okrasjem v dvorani, ki je bila vsa v belo-rumeni barvi. Zbrano so bonci sledili vsem dolgim obredom škofovskega posvečenja. Ko je bila slovesnost pri kraju, so obstopili novega nadškofa in mu izročili svoje darove v dokaz sporazumevno-sti med kristjani in tajskimi budisti. Nato pa so ponižno, kot prišli, spet odšli: tudi pri odhodu smo jim ploskali.
Maša se je nadaljevala. Cela vrsta duhovnikov z velikimi ciboriji je po dvorani vernikom delila obhajilo; nekaterim v roko, drugim na jezik, kot je pa'č kdo želel. Slovesen Tedeum je sklenil svečani obred. Edino Tedeum je bil latinski; ves ostali obred pa izključno v siamščini.
Tajska ima sedaj 10 škofij s 160 tisoč verniki. Majhna kaplja v morju 36 milijonov budistov! Pa je vendar komaj kdo med njimi, ki še ni slišal za Kristusa.
Poslopje velikega semenišča v San Framu, 30 km od Bangkoka, in avtobusi vernikov, ki so prišli na posvečenje. — Spodaj: mali semeniščniki pojejo pri maši.
Z BOŽJO CULICO
*•*+ **+ *$♦	♦** *** *J* *!♦ *»♦ *!♦ »J* *X* *♦* *+* *** *♦*	*♦*	*+* >*+ *♦* *♦*	*** *»* *♦* ***	**4 *♦* *** *♦*	•J4	*+* *♦* **♦ *■♦*■ *♦**■♦* ***	*t* *** ♦** *v4 *»* *♦*1
t	t
T	‘i
*:•	*
f
I I
I
I
VLADIMIR KOS
Na sinjem pesku zadnja pena
zadnjih dalj
zgori,
očitam cesti,
s province Süruga v provinco K6-i
cesti,
sključeni
nad riž.
Ne čujete zvonov
v nebesih čisto srečnega srca Marije,
v petnajstega srpana čolne
melodije
prvih
končnih zmag?
I
J
?
?
I
J
I
I
?
i
?
I
I ± i 1 t t
i
i i
I
I
?
i
I
*	v
.**	.*•.*. **.	.j.*j* .**	***	.*«	*’* •*. •** .j* .j*.*• **. .** .*. **.	•*. *’•»J. »j. .J.	.** •*. *1* .j. .J. >'* .^* **•
In moja sestra gora Fudži
v jezeru
strmi
smehljaje vase,
s škrlatnim smehom v ustih streh čakaje zlat okvir za sliko sanj.
Ne čujete?
Ne čujejo.
In tiho nadaljujem pot znanilca
— kot v starih časih -
trudnega
in brez imena.
Z božjo culico.
Pesem namiguje na praznik Marijinega vnebovzetja, na izkrcanje sv. Frančiška Ksaverija na isti dan, na začetek miru po drugi svetovni vojni, ko so ob tem času podpisali na ladji v oceanu konec bojevanja.
Siiruga in Kii-i sta stari provinci okoli gorovja Fudži, kjer še danes teče cesta ob jezeru Yamanäka med riž in poletne hišice.
MALAZIJSKI MOZAIK
Misijonski prijatelji bodo že iz naslova razbrali, kateri slovenski misijonar ali misijonarka je pisal to pismo: v Malaziji imamo samo frančiškansko Marijino misijonarko s. IVANO POKOVEC FMM, ki nam je zadnjega pol leta marsikaj zanimivega pisala, kar nam pomaga razgledati se tudi po tej, nam ne preveč znani deželi in po prizadevanjih Cerkve v njej.
V eni prejšnjih številk našega lista smo o misijonarki zapisali, da je šla pred 35 leti v misijone.. . A misijonarka nas prosi, naj nekoliko bolj točne opredelimo čas njenega delovanja v misijonih: res je šla v azijske misijone že pred več kot 35 leti, a prišla nazaj in trinajst let preživela v Franciji. Po zadnji vojni pa se je spet vrnila v misijone.
Na zadnji dan lanskega leta nam je misijonarka najprej opisala, kako v Malaziji preživljajo božič,, potem pa še marsikaj drugega:
„Božič je za nami, a božično razpoloženje še traja. Tudi v tej deželi se božič v javnosti zelo opazi, še preve'č, ker gre le za zunanje stvari: v vseh izložbah je polno božičnih drevesc, daril in vabljivih reči. Pri vsem
S- Ivanka Rakovec FMM (levo) s sosestro na obedu pri kitajski družini v ‘Malaziji. Kot se vidi, je tudi ona jedla s paličicama. . .
MSGR. MORETTI NA OBISKU PRI MISIJONARKI S. POKOVEC V MALAZIJI
Misijonarka s. POKOVEC FMM nam je poslala tudi ti dve zelo važni fotografiji. K njima je zapisala:
„Msgr. Moretti (sin slovenske matere, pronuncij za Laos, Tajsko in Maalzijo. — o.u.) je ob zborovanju Pax Romane na univerzi govoril, stanoval je pa pri nas. Obenem je 29. aprila podelil nadškofijski palij v imenu svetega očeta nadškofu Vendargonu. Po maši je bila naša hiša odprta vsem, ki so želeli govoriti z nuncijem; prišlo je čez tisoč ljudi. Vsak obisk smo povabile v obednico na prigrizek in ga prosile, da se podpiše v našo spominsko knjigo. Msgr. Moretti je podelil tudi posebno papeško odlikovanje dvema zaslužnima katoličanoma, ki veliko pomagata pri cerkvi. Naprosil me je, naj bom nekak uradni fotograf; tako sem posnela obe sliki, ki kažeta nadškofa, kako odlikuje omenjena zaslužna moža; na drugi pa je v družbi z menoj in s. tremi malimi člani mojega pevskega zbora, od katerih ima najmanjši komaj dve leti, pa hoče biti vedno pri pevski vaji; z otroki je na sliki tudi njihov oče.“
Pa se clyovek vpraša, 'koliko ljudje tu sploh mislijo na vsebino božične skrivnosti, na proslavljanje Odrešenikovega rojstva...
No, resnici na ljubo je treba reči,, da vsa ta božična reklama le povzroči tudi nekaj zanimanja in znanja o Odrešeniku. Drugoverci so radovedni; kaj bolj žele poznati naš praznik... Radi poslušajo božično Petje, ki ga pripravijo različne krščanske verske skupine, celo skupnih molitev se udeleže, posebno polnočnice. Katoličani seveda, vsaj nekateri, ^ožič tudi duhovno proslave in prežive. Pred spovednicami stoje dolga Vrste. Lani se je med vernike uvrstil celo neki hind. Ko je prišel na vrsto, je rekel spovedniku: .Pogledat sem prišel, 'kaj tu notri počenjate >n zakaj prihaja k vam toliko ljudi...“ Med obhajanee se tudi včasih hvrsti drugoverec, posebno dekleta, ki slede svoji katoliški prijateljici. Ko prejmejo Najsvetejše, so silno srečne in prav nič jim tega ,greha“ ni žal...
V sosedni fari so pripravili uprizoritev božične skrivnosti. Deklica, ki naj bi predstavljala Marijo, je pa imela težave doma in je morala nastop odpovedati, češ da ji oče ne dovoli k vajam,, da tudi k polnočnici ne bo smela, kajti starši so goreči budisti. Sam župnik je šel dcmov, da bi očeta pregovoril; pa ni uspel. Mati je pa le privolila. Na srečo je oče na sveti večer odšel k svoji drugi ženi, tako se je dekle zmuznilo od doma in prišla k polnočnici. Na tej fari poučujem petje. Prizor božičnih skrivnosti je bil pred mašo. Celo s televizijo so prišli in vse posneli, potem pa lepo oddajali na posebno pripravljenem sporedu. Povabili so različne skupine, med njimi zbcr iz cerkve sv. Antona, kjer vodi petje moja sosetra. Ker so hoteli več sester pri sporedu, je povabila tudi mene in še nekatere druge. Med fanti, ki so peli v zboru, sta bila tudi dva z nekoliko predolgimi lasmi, pa ju je vodja sporeda poklical in jima s sponkami prikrajšal lase. Domov grede sta fanta govorila,, da bosta drugič rajši vzela žensko obleko s seboj...
V časopisu je bilo objavljeno, da bodo tudi hinduisti praznovali božič v svojem templju. Nekateri katoličani so se zgražali, češ kaj se oni mešajo v naše praznike. Pa tudi hindujci so se vpraševali,, kaj neki imajo skupnega s katoličani. Pa je njih „božji mož“ odgovarjal enim in drugim: „Jezus Kristus je prišel na svet za vse ljudi in njegov nauk je še danes veljaven za vse. . .“ In v templju so prepevali božične pesmi' od desetih zvečer do polnoči, slovesnost pa sklenili z molitvijo. To je bilo menda prvič, da so hindujci proslavljali božič takorekoč uradno in javno.“
Pred nedavnim je bil pri meni sestanek društva Vesela avantgarda. To je francosko krščansko gibanje. Med odmorom so me dekleta obstopile in me vprašale, zakaj nas je sester tako malo. Pa sem jim odgovorila z drugim vprašanjem: „Zakaj pa katera od vas ne vstopi k sestram, pa bi nas bilo več.. .“ Pravijo: „Ko pa nismo katoličanke. . .“ Je res. A četudi niso katoličanke, so tako vnete in tako predane svojemu delu med otroki, da bi se morali mnogi katoličani sramovati spričo njih, ko se tolikokrat boje prevzeti tudi najmanjše obveznosti. Društvo ima pri nas kakih 3 tiseč članov, med katerimi je pa le 300 katoličanov.
A božja beseda le prodira v srca. Na praznik Brezmadežne so bili krščeni v naši kapeli trije otroci in mlada žena. Njo in osemletnega fantiča sem jaz pripravila na krst in na obhajilo, ki sta ga prejela po krstu.
Tu je stap, a še čvrst možak, ki vsak dan prihaja k maši. Z ženo sta se dala krstiti predlanskim za zlate poroko. Otroci so se dali krstiti že prej, vnuki se jima že može in ženijo. A skoraj vsi si izberejo nekristjana za zakonskega druga: prav zgoraj omenjena mlada žena novokrščen-ka je ena od njih. Zdaj pripravljam na krst zaročenko drugega vnuka, ki bi rad počasi vso njeno družino pripeljal v Cerkev.
V neki šoli je bila sestra učiteljica med veroučno uro zadržana; pa 3e namesto nje prevzela verouk druga učiteljica - budistka. Potem je sestra pozvedela pri otrokih, kaj so se pri budistki učili, pa so ji povedali, da o Sveti Trojici, prav lepo, kot je v učni knjigi. ..
Sem pridejo otroci vsak četrtek k verouku. Oktobra je bilo prvo obhajilo za vse otroke v fari. Devetletna Klavdija bo morala pa še pomakati, ker sta bila oče in mati prav tisti dan z doma. Mati katoličanka .le zelo želela, da	bi bilo tudi Klavdijino prvo obhajilo	na	moč slovesno,
ker bi tako rada	vplivala na moža,	ki	ni katoličan. Že	smo določili dan
za novo slavje,, pa je spet nekaj vmes prišlo. Klavdijina mlajša sestrica Pa si je ob vsem	odlašanju mislila:	Če	bodo tudi pri meni	tako odlašali,
bo bolje, da kar	sama opravim...	In	lepo nedeljo se	je	neopazno po-
mešala med obhajance; ko se je vrnila k mami v klop, je rekla; ,,Prvo obhajilo sem prejela. . .“
Letos so bile prvi'č dolge počitnice, ki so trajale dva mesca. Naš dom je bil ves čas zaseden po raznih skupinah mladih ljudi, ki so imeli tu različne seminarje, biblični študij, skupne pobožnosti in drugo. Med drugimi je prišla tudi skupina sirsko-ortodoksnih iz vse Malazije. Toliko se jih je prijavilo, da vseh sploh sprejeti niso mogli; pri nas smo poskrbeli za fantovsko skupino, dekleta pa smo napotile v bližnji samostan. Govori so bili v naši kapeli, ki so jo napolnili do poslednjega kotička: deklet in fantov je bilo čez 100.
Naš dom je zelo pribljubljen,, ker ima tako lepo lego na pobočju hrib»-
V vzhodni Malazijr, v državi Sabah se je spet pojavila napetost med Cerkvijo in državo. Emigracijski urad je namreč zavrnil prošnjo podaljšanje bivanja trem tujim misijonarjem. Verniki so jih prosili, maj ostanejo kljub temu. A ob treh zjutraj so prišli policisti, jih zaprli Y ječo in čez nekaj dni izgnali. Osem drugih misijonarjev duhovnikov čaka podobna usoda. V parlamentu je bilo sicer nekaj hrupa, a v urad-mh časopisih pišejo,, da ni prav nobenega vzroka za vznemirjanje, češ da so vse fare zasedene z duhovniki in da bodo božič lahko kar naslovesneje obhajali... Katoličani, ki pridejo cd tam, pa povedo, da je v deželi zaresno preganjanje: če hočeš dobiti službo, pomoč, kupiti zemljo itd.,, moraš biti musliman. Katoličanov je v državi Sabah 13 odstotkov. Povsod molimo zanje, da bi ostali zvesti. .
Kajne, da je misjonarka v tem sestavku nadrobila kup pogledov na malazijske razmere, tako da bralec res dobi vtis o ozračju, v katerem se bori tamkaj Cerkev za ukoreninjenje v pretežno muslimanski deželi, 1(1 Pa je obenem tudi mozaik najrazličnejših drugih verstev, od budistov (|o hindujcev, pa do kristjanov različnih ločin in ne nazadnje katoličanov, v deželi, ki zato terja veliko ekumenskega duha in udejstvovanja, kakor zadnja leta bolj in bolj poudarja Cerkev.
iz PORušeneen uieinomn
Sestra IVANKA POKOV EC EM M, ki deluje v prestolnici Mainz, je, v Kuala Lumpur, se je udeležila svetovnega evhmističnega kongresa v Melbourne v Avstraliji. Tam se je srebala s tamkajšnjimi slovenskima rojaki, katerim je večkrat predavala o svojem misijonu. Iz Sptlneya v Avstraliji nam je poslala zelo zanimiv spis o vojnih razmerah v Vietnmrm; napisala ga je njef.ia redovna sosestra, poslovenila, pa na misijonarkimo prošnjo gdc. Anica Srnec s pomočjo o. Stankota, ki deluje med 'avstralskimi Slovenci. O miJsijonarkinem obiska pri. Slovencih v Avstraliji bomo poročali v prihodnji številki.
POD 17. VZPOREDNIKOM
Mesto Hue danes ni več prestolnica Vietnama, kot je bila v začetku 19. stcletja, ko je cesar Gia-Long združil Vietnam.
Danes je Hue mesto s približno 50 000 prebivalci, mnoge manjše od Saigona. Kljub temu pa je pri Vietnamcih še zmeraj vplivno zaradi svoje zgodovine in tradicije. Hue je srce izobražencev in umetnikov; tuji vpliv se ga še ni take dotaknil kot Saigona,, civilizacija dolarja ga še ni izpridila.
Leta 1954 je Severni Vietnam Hue izgubil. 14 let pozneje je prišlo prav v Hue do najtežjih spopadov v vietnamski vojski, ko so Hc Ši Minho-vi vojaki vdrli v cesarsko prestolnico in jo zavzeli. Ve'č tednov je nad mestom vihrala zastava Vietkonga. Po težkih bojih, v katerih je padlo na stotine vojakov, si je Južni Vietnam Hue zopet osvojil. 3.000 življenj je plačalo mesto za svojo svobodo: mnegi so bili živi pokopani...
KRŠČANSTVO IN POGANSTVO
Pokrajina z mestom Hue ima tudi močno versko tradicijo: konfu-ceizem, budizem, kaodaizem in krščanstvo. V preteklosti je večkrat prišlo do sporov med posameznimi verstvi,, zadnje čase pa je med njimi dosti več razumevanja. V pokrajini Hue živi pel milijona duš; od teh jih je 90 000 katoličanov. Za njihovo duhovno rast skrbi 130 duhovnikov. Del pokrajine pripada Severnemu Vietnamu, ki ga od Južnega loči 17. vzporednik. Čeprav je cesarska prestolnica na najvišji kulturni stopnji, saj je njena univerza zelo slovita, je zaradi vojne izredne obubožana.
Cerkev se je v Vietnamu prilagodila doma'čim okoliščinam: večsto-letna kitajska kolonizacija Vietnama je še precej očitna. Vietnam je Prva dežela na Daljnjem Vzhodu, kjer je bil že v 17. stoletju ustanovljen ^d domačih sester Ljubiteljic sv. Križa.
Verniki so svojim verskim voditeljem zelo vdani; prav radi jim slede. ^ dokaz naj bo dejstvo, da je velika večina katoličanov 1954 iz Sever-Ilega Vietnama pribežala na jug: zapustili so imetje,, domačije, svoje Vasi. v Južnem Vietnamu je zato danes dve tretjine katoličanov, ki so begunci s severa. V novem okolju se še vedno trdno oklepajo tradicionalnega načina življenja. Preokreti zadnjih 25 let so pa tako spreminjali njihov svet, da se ti ljudje v njem ve!č ne znajdejo. Otroci se staršem °ddaljujejo, saj malo ali ni'3 ne vedo o svetu, v katerem so rasli njihovi starši.
Podobna ločitev med starimi in mladimi pa je tudi v Južnem Vietnamu. Ob teh premembah škofija Hue največ trpi. Kraji kot Kvang Tri in podobna imena večkrat zaidejo v svetovni tisk. A to niso le z bombami opustošena naselja in kraji. To so mesta in vasi, kjer se rode, ^*ve in umirajo tisoči revežev brez imena, brez zgodovine. Zgodovino
jim pišejc drugi ljudje, nekje daleč v svojih pisarnah in parlamentih, po drugih deželah in drugih kontinentih: prav gotovo se ne zavedajo trpljenja, ki ga Vietnamcem množe in podaljšujejo že dolgih 25 let!
VAS SREDI VOJNE
Ta vas je na 17. vzporedniku. V njej se stiska 15 tisoč ljudi,, med njimi je 2000 katoličanov. Na njihovi zemlji se bijejo težke bitke. Zato so jim namesto plodnih riževih polj dali le nekaj revne zemlje. Hiše v vasi so iz slame, morda lesene barake. Med vojaškimi vozmi po cestah se mešajo možje, žene, bosi, z zavihanimi hlačnicami, z bambusovo palico čez rame: na palici sta obešeni po dve košari: v njih prenašajo najpotrebnejše borno imetje. Vsepovsod pa otroci, bogastvo trpečega Vietnama. Otroci se pa smejejo, brez skrbi so, čeprav so se rodili med vojno in poznajo samo revščine in negotovost.
Okrog pol šestih zvečer se pokaže na cesti nenavaden sprevod: na tovornjakih, na kolesih zapuščajo fantje in možje svojo vas in gredo spat v 20 kilometrov oddaljeno sosednje mesto,, da bi jih ponoči ne zajeli nasprotniki. Iz mesta pa pridrve v vas tanki v pomoč domači hrambi-To se godi vsak večer, že šest let. . .
Vojna. „Za nas je to življenje,“ je rekel mlad mož; „drugačnega ne poznamo. . .“
Revna cerkvica ima zelo dragocen zvonik: pa služi tudi kot opazovalnica. Če je vreme lepo, se meja prav lepo vidi. Oba Vietnama loči most. Na vsaki strani mostu plapolajo zastave.
Nekatere begunce so zaradi varnosti poselili cb morju. Povečini se žive z ribolovom. Revščino teh vasi je nemogoče popisati; posebno žalostno je v deževni dobi. Česar voda ne uniči, pa monzoni pospravijo. Vlada jim je postavila majhno šole. Učitelji žive v mestu. V vas pridejo učit le štirikrat vsak teden. Trenutno pa še te šole ni, ker ji je tajfun odnesel streho. Sosednja fara skrbi za 120 katoličanov v vasi. Sestre domačinke so odprle dva skromna razreda za prvi pouk.
Najbližje mesto je 12 kilometrov vstran: po vsako stvar moraš v mesto peš, ker so mostovi porušeni. Ljudje pa le žive: starci, žene, otroci delajo mreže, možje pa ribarijo, kadar je le mogoče. Ob slabem vremenu pa ubijajo čas z igranjem; tako zapravijo še tisto malo denarja, ki so si ga bili prej s trdim delom prislužili.
Mladi fantje pomagajo očetom; s 16. letom pa gre večina že k vojakom; tam jim je delo zagotovljeno. ..
EVANGELIZACIJA
V teh okoliščinah delajo tri sestre in dva bogoslovca v šoli in v dispanzerju. Župnik iz sosednje vasi pride po dvakrat vsak teden. V tej
stiski so ti evangeljski garači edine priče evangelija, ker z domačini v ljubezni dele revščino in trpljenje. Primer pa ni osamljen. V škofiji Hue je nešteto takih vasi. Duhovnik, bogoslovci in redovnice spoznavajo, da je za oznanilo blagovesti treba iskati nove poti. Tradiconaln« umirjenost cerkvenih pobožnosti, kot so dolge molitve, bleste'či obredi, vse to izginja.
Osnovna naloga Cerkve v Vietnamu bo verjetno v zgradnji nove družbe: staro je vojna duhovno in tvarnc izničila. V Hue bo najtežje preiti' iz tvarne revščine, ki je pač posledica zaostalosti te dežele, begunstva in sedanje negotovosti. Ljudem je treba dati najprej možnost dostojnega življenja.
Za to veliko nalogo je v vietnamski Cerkvi premalo, premalo pripravnih delavcev. Vprašujejo se: Kako rešiti te ljudi revščine, ki jih stiska? Kako jim oznaniti veselo oznanilo v Kristusa,, ki je prišel reševat? Kako jim v resnici oznaniti, da jih Bog ljubi in da so tudi oni njegovi otroci?...
molimo za vietnamsko cerkev, za brate in sestre
VIETNAMCE!
HUSI
misijonarji
• •

p t sejo
VIETNAM
V prejšnji številki „Katoliških misijonov smo objavili daljši sestavek misijonske zdravnice s. TEREZIJE ŽUŽEK o tragediji Vietnama; tu pa iz istega njenega dopisa povzamemo, kako so njih zdravniške sestre sploh prišle v Vietnam in kako se je znašla ona v tej deželi. Misijonarka, ki je med tem Vietnam že zapustila in čaka v Londonu na določitev novega delokroga, izvaja sledeče:
„Naša družba Misijonskih zdravniških sester je na povabilo kvinhonškega škofa leta 1961 začela z delom v tem kraju Kvinhon, ki leži nekako 300 kilometrov severno od Saigona ob obali Južnokitajskega morja na polotoku. Pokrajina je lepa, ker je obkrožena z lepimi zelenimi gorami. Podnebje je milejše kot v ostali Aziji. Okrog mesta je mnogo vasi, ki so klicale po zdravniški pomoči.
Nenadna smrt državnega predsednika Diema 1. 1963 in neprestane menjave vlad so samo pripomogle, da se je delovanje Vietkonga tu okrog povečalo; začelo se je teroriziranje dežele. Podeželsko ljudstvo ni imelo drugega izhoda, kot da se je začelo seliti v utrjena in bolj zavarovana mesta. Kvinhon je tako postal eno izmed štirih najmočnejših področij vojaškega odpora proti Vietkongu in močna postojanka ameriškega vojaštva. Kajpada se je zatekalo vanj vedno več beguncev iz bližnje in daljnje okolice.
Tako se je naša bolnica morala o-
mejiti izključno na delovanje v mestu, zlasti v pomoč bolnikom iz vrst begunstva, ki so predstavljali 50 odstotkov naših klientov, čutilo pa se je veliko pomanjkanje zdravniških sredstev, kljub velikemu prizadevanju sester, ki pa so bile zdaj čisto odrezane od zunanje pomoči. Prebivalstvo Kvinhona je od leta 1961 pa do 1972 naraslo od 35.000 duš na 250.000 Od teh je bilo 80 odstotkov beguncev s severa.
Težki dogodki leta 1968 in začasna zasedba Kvinhona po Vietkongu je nagnila našo družbo, da je bolnico prepustila škofiji. Večina sester pa je ostala na delu, ker so želele nadaljevati s pomočjo trpečemu narodu v vsakršnih razmerah. Veliko časa so posvetile tudi izobrazbi bolničarskega pomožnega osobja, ki ga je bilo vse premalo. Tudi se je posrečilo dobivati vedno več pomoči od svetovnih humanitarnih ustanov, poleg one, ki so jo ves čas nudile vojaške oblasti. Zato je bolnica mogla svoje delovanje vedno bolj širiti in je veliko pomagala. Poleg te naše bolnice je obstajala samo še ena, državna, ki je imela 350 postelj, dočim jih je naša zmogla samo 70. A zlasti v provincialni državni bolnici je bilo mnogokrat po več bolnikov na enem ležišču; vladale so prav nečloveške razmere, o katerih sem se mogla sama prepričati in jih doživljati.
Ob mojem prihodu semkaj meseca marca 1972 so se prav kar začele u-
mikati ameriške vojne sile. Po veliki noči je začela prodirati vojaška ofenziva Severnega Vietnama, in ko so začeli padati na naše mesto prvi raketni izstrelki, so bolnico zapustili vsi tuji prostovoljci, ki so biil pomagali bolnici od leta 1969, tako zdravniki kot bolničarke. Poleg tega je samo v eni noči zbežalo nad 30 odstotkov vietnamskega bolniškega osobja; ob vsem tem je nastopil nov val beguncev in bolnikov iz njih vrst. V bolnici sva ostali samo dve sestri zdravnici in nekaj naših sester bolničark, poleg nekaj od nas izšolanih vietnamskih deklet. Zavihati smo morale rokave in smo potrojeno delale. Meseca avgusta so se skoraj vsi uslužbenci, ki so preje pobegli, vrnili; poleg tega se je javilo za prostovoljno delo tudi nekaj zdravnikov, vsaj za kratko dobo.
Kaj bo prinesla bodočnost, je težko reči. A gotovo je, da brez sporazuma med Hanojem in Saigonom mir ni mogoč. Dragi bralci, iz ljubezni se spominjajte tega naroda v molitvah in darovih; veliko trpljenje ga zagrinja, a tudi ta narod je prišel Kristus odrešit!“
THAILANDIA
Dve pismi imamo od urušulinke s.
Frančiške novak, ki ju še nismo imeli prilike objaviti, pisala ju je še iz Bangkoka, a zdaj nam s. Ksave-]ija Pirc javlja, da je bila sestra No-vak prestavljena v severni del dežele, v mesto Čiengmaj, v katerem imajo Oršulinke tudi velike šolske zavode. Upamo, da kmalu prejmemo kak glas °d naše misijonarke iz tega novega delokroga; a do tedaj prisluhnimo njenemu kramljanju iz Bangkoka.
Še lanskega 12. oktobra nam je med drugim pisala:
„Prav nerodno mi je, da se še nisem Pošteno zahvalila za dragoceni ček 200 dolarjev, ki sem ga prejela po Povratku iz domovine. Takoj sem ne-
sla 50 dolarjev v Karmel s. Imakulati Franko z začetim zračnim pismom, ki ga je ona dokončala in oddala. Naj-brže je bilo to njeno zadnje pismo na zemlji. Tako vesela in živahna je bila, da ste se je spomnili! Mati prednica, Tajka, ki je približno moje starosti, je bila tudi zelo havležna. Tu v Bangkoku sicer ne stradajo, v kakem 300 km oddaljenem čantaburi, kjer je bila dolgo časa m. Imakulata, jim je šla pa zelo trda. O smrti te naše misijonarke so me takoj obvestili in jaz Vas. (Op. ur. Žalostno novico smo takoj po prejemu objavili v našem listu.)
V začetku aprila sem se torej vrnila iz domovine na isto mesto in v iste razmere, šola se je povečala, imamo novo stavbo za gojenke, ki ste jo tudi Vi s svojo pomočjo pomagali graditi. Socijalno delo za najbolj zanemarjene in uboge se je tudi razširilo. Spet se pečam s poučevanjem verouka, Katoliško akcijo, Marijino legijo za dekleta in tudi k fantom grem na sosedno župno deško šolo. Sodelujem pri vzgoji večjih deklet, tudi v zavod Mater Dei grem vsak teden enkrat poučevat v Katehetski tečaj. I-meli smo biblično razstavo ob priliki Mednarodenga leta knjige. Organizacija katoliških šol je priredila materinski dan, zamisel katoliškega učitelja: Počastili smo Marijo, našo nebeško Mater, proslavili našo ljubeznivo in priljubljeno kraljico Sirikit, ki je mati naroda, vsak zase se je pa spomnil svoje lastne mame. Praznik mater bi moral biti sicer že 7. septembra, pa so bile takrat ravno najhujše povodnji, ko so nas obiskali tifoni s Kitajske; tako so praznik prestavili na 4. oktober, ki je bil pa spet močno deževen dan, a k sreči se je nebo zjasnilo in sonce pokukalo prav za prihod kraljice Sirikit ob štirih popoldne. Vsa prireditev je bila v slo-
večem kolegiju šolskih bratov sv. Gri-njona Montfordskega. Učenci in učenke katoliških šol so napolnili dvorišče in vse prostore v pritličju, skupno z učitelji, učiteljicami, sestrami in šolskimi brati. Zgoraj v dvorani je bil slovesen sprejem in skromna razstava o delu kolegijev, katere častno mesto je zavzel kip Matere božje. Naša kraljica Marijo pozna, saj je bila 10 let v katoliški šoli. Ko sem poslušala njen lepi govor in jo ob razstavi prav od blizu opazovala, sem začutila, kako se res trudi, da bi bila ne le lepa kraljica, ampak predvsem dobra, skrbna mati svojega naroda. Me uršulinke smo na razstavi predvsem prikazale naše delo med najubožnejšimi, tako med otroci kot med starši. Kraljica se je toplo zanimala za pomoč tem zapostavljenim.
Ob 50-letnici Katoliških misijonov se lista v njegovih začetkih toplo spominjam. Leto 1923, ko je list začel izhajati, je bilo leto moje birme! Tudi jaz sem tedaj začela čitati Katoliške misijone. Vedno so mi bili na razpolago pri teti Lojzi, ki sem jo vsak dan ali celo večkrat na dan o-biskala. Na mnoga leta, dragi Katoliški misijoni, ki ste tesno povezani z mojim misijonskim poklicem in ki me tako zvesto spremljate in me boste gotovo do konca spremljali... Bog blagoslovi vse sodelavce, prijatelje, dobrotnike in bralce!“
Naslednje misijonarkino pismo je z dne 12. februarja letošnjega leta. V njem pošilja tudi svoj res lepi spis o svojem potovanju v Sveto deželo, ki ga bomo mo*da o priliki objavili, saj spada v naš misijonski list, kajti v Sveti deželi se je izvršilo odrešenje vesoljnega človeštva in v Sveti deželi je vzklila Cerkev, ki je za vse narode. Sveta dežela je začetek misijonskega dela v svetu... Misijonarka poroča tudi sledeče:
„To leto je šlo v neprestanem delu silno hitro mimo. Že se bliža čas izpitov v drugi polovici februarja in v prvi marca in nato poletne počitnice, ki nam navadno pomenijo le spremembo dela.
Že v drugi polovici februarja se nam napoveduje tečaj o budizmu v tajščini. Površno poznati budizem ni težko, a njegova filozofija je silno globoka in hkrati prepletena z elementi animizma, da jo je težko pravilno razumeti. Vendar nam je to zelo potrebno, če hočemo razumeti našo mladino in vse to naše budistično okolje.
Duhovne vaje bomo opravile letos v Mater Dei, kamor bodo povabljeni tudi drugi redovniki in redovnice. Vodil jih bo znani pater Yves Raguin s Formoze.
Po duhovnih vajah bom šla na deželo taborit s skupino mladih. Zame bo to doživetje prvič, dočim imajo nekatere sestre že precej tovrstne izkušnje in tak način življenja v naravi visoko cenijo kot dragocen podvig v moralnem, verskem in kulturnem dvigu podeželja.
Misijonarji Pariške misijonske družbe prirede v začetku maja biblični tečaj, na katerega so povabili tudi nas. Potem se bo pa že približalo novo šolsko leto, ki ga bo treba pripraviti . ..
V Vietnamu je bil končno sklenjen mir, a vse se zdi še zelo napeto, tudi tu v sončni Tajski. 28. decembra je bil ustoličen prestolonaslednik princ Vačiralongkorn, ki se je potem vrnil v Avstralijo, kjer študira. Kraljeva družina si zelo prizadeva za mir in napredek, kakor tudi vlada, vendar Bog ve, da je veliko nevarnosti. Mladina se tudi počasi prebuja, posebno univerzitetna. Tudi v Regina Mundi naša mlada ravnateljica s. Račini poskuša zbuditi v naših učenkah pravi smisel za svobodo in odgovornost, ta-
ko osebno kot socialno. Veliko zavisi od naših učiteljic, ki so v večini, kajti sestre smo maloštevilne. Včeraj smo imeli sestanek staršev naših učenk in jih je razmeroma veliko prišlo; z zanimanjem so sledili sporedu.
S. Ksaverija Pirc je tako delavna, da nam je vsem v najlepši zgled. Bog povrni vsem dobrotnikom!“
"Prav kratko se nam je oglasila tudi sama s. KSAVERIJA PIRC OSE in v pismu poslala sestavek o novem bangkoškem nadškofu in njega posvetitvi, ki je objavljen na drugem mestu te številke.
„Z veseljem čitam Duhovno življenje. Krasne članke prinaša. Pred nekaj dnevi je dospel življenjepis škofa Gnidovca. Prejemam tudi Sij. Pozdravite ob priliki g. Jurčeca! G. Tumpej je torej odšel k Bogu prav za 50-let-nico Katoliških misijonov, ki jih je ustanovil. Sedaj jih bo podpiral iz nebes. Kako krasno so se razvili skozi boje in viharje pol stoletja! Da se število slovenskih misijonarjev tako razveseljivo veča, je v veliki meri zasluga Katoliških misijonov. Le tako naprej!
Marec je konec šolskega leta na 'tajskem. Maturantov je letos 40.000. V aprilu so sprejemni izpiti na razne univerze. Vse skupaj lahko sprejmejo letos 10.440 novih slušateljev. Kam z ostalimi?“
Iz Melbourneja v Avstraliji, kjer je bila na svetovnem evharističnem kongresu, nam piše s. IVANKA PO-KOVEC FMM. Piše, da nam je posla-
la pred nekaj časa prvi del opisa svojega potovanja na kongres in med avstralske rojake in da nam bo kmalu poslala še drugi del. No, drugi del popisa je med tem že dospel, a prvega še doslej nismo prejeli. Še malo bomo počakali, potem pa vse skupaj vsaj v izvlečku objavili, da vidimo, kako so bili tudi slovenski misijonarji po s. Pokovec navzoči na tem svetovnem evharističnem slavju.
Pismo z dne 5. marca vsebuje med drugim tudi tole:
„Pravkar sem prejela pismo iz mojega misijona Kuala Lumpur in v njem Vaše pismo s čeki. Bog plačal tisočkrat!
Na kongres me je povabil oče frančiškan, mlad ameriški Slovenec Filip Ferjan, ki je določen za dušnega pastirja avstralskih Slovencev in bi moral biti že tu, pa ga še ni. škof Lenič in p. Valenčak sta mu baje iz Adelaide takole hudomušno pisala: „Ade-laidska Cerkev kot okrašena nevesta žaljno pričakuje svojega ženina Inocenca Ferjana.“ On pa jima je takole odgovoril: „Ali ne veste, da imam obljubo čistosti in se ne smem poročiti?“
Gospod škof Lenič je imel tu misijon, katerega se je udeležilo mnogo Slovencev. Marsikomu se je orosilo oko ob njegovih govorih, še ko so v cerkvi brali njegovo pismo za slovo, sem videla, kako so si nekateri brisali oči. Gotovo je mnogo dobrega naredil s svojo očetovsko besedo. P. provin-cial Valenčak je pa ves čas čepel v spovednici, tih in skromen kot je.“
MISIJONSKI DAROVI
ZA BARAGOVO MISIJONIŠČE Neimenovana iz Jolieta, USA, 5 dol. nisr. Mary Mihelich, Ely, USA, 10 dolarjev.
ZA VSE MISIJONARJE Častiti gospod Stanko Dolšina iz USA pošilja 200 dolarjev, s pripombo:
Prilagam, kar sem dobil od dobrih faranov ob raznih prilikah; kakšno dobro četrtino pa dodajam sam.“
ZA VZDRŽEVANJE AFRIŠKEGA BOGOSLOVCA
je daroval Jože Mikelj iz Ramos Me-jia že tretjič letno vsoto 150 dolarjev.
Ml VAM - VI NAM!
Odziv na našo prošnjo, da za 50% povečane jubilejne Katoliške misijone vsi naročniki, kateri količkaj morete, prostovoljno, kot svoj jubilejni dar listu, prispevate svoje darove za kritje znatno večjih stroškov izdajanja, je zaenkrat še zelo skromen. Danes moremo objaviti spet nekaj velikodušnih in razumevajočih darovalcev iz Argentine in pa enega še bolj velikodušnega iz Gorice, dočim je iz ZDA samo en dar enega dolarja, od drugod pa nič ne. Toda naše upanje je še vedno trdno hrepeneče in z veseljem čakamo, kako se bo kar utrgal plaz darov naših dragih naročnikov. . . Da, upamo in zaupamo! Ne razočarajte nas!
Znani velikodušni dobrotnik naših misijonarjev č. g. Stanko Skvarča, iz Lujčma (Argentina), pošilja 100 pesov in pravi: „Sem naročnik od prve številke, ki mi jo je prinesel gojenec Dijaškega doma na Taboru (Strašek?) leta 1923 . . . “
Ga. Marija Markež iz Merla pošilja prav tako vsoto 100 pesov in sicer v imenu vsakega od obeh sinov naročnikov Francita in Cirila po 50 pesov.
Iz oddaljenih mrzlih gorskih Bariloč pošilja Janez Drajzibner vsoto 70 pesov. Iz Buenos Airesa pa Vinko Žitnik daruje 20 pesov.
Doslej največji dar posameznika je poslala neimenovana iz Gorice: v pesih 500, kar znese 47 dolarjev in pol. . .!
In iz dolarske dežele ZDA je po č.g. Wolbangu CM poslal Lojze Zorenc 1 dolar.
Iz Argentine v dolarjih torej 27 in pol, iz Gorice v dolarjih 47 in pol, in iz ZDA 1 dolar, tako je vsega skupaj v zadnjem mesecu darovanega kot jubilejni dar Katoliškim misijonom 76 dolarjev. Ce jih prištejemo k preje objavljenim darovom, je doslej vsega skupaj nabranega 489 dolarjev za kritje 50% povečanih letošnjih jubilejnih Katoliških misijonov.
Srč'na hvala vsem darovalcem, ostalim pa vzklikamo: Vivant sequen-tes! Naj žive posnemovalci!
KATOLIŠKI MISIJONI
Ml VAM - VI NAMI
‘KATOLIŠKI MISIJONI" (O sploien misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonskih družb, slovenskih misijonarjev, "Slovenske misijonske zveze". Izdaja ga "Baragovo misijonišče". Urejuje Franc Sodja C.M., upravlja Lenček Ladislav C.M. — Naslov uredništva in uprave« Loubet 4029, Remedios de Escalada, Provincia Buenos Aires. Tiska "Editorial Baraga", Pedernera 3253. S cerkvenim dovoljenjem.
NAROČNINA ZA LETO 1973: V Argentini in sosednjih deželah: navadna 30,00 pesov, podporna 60,00, dosmrtna 300,00. V ZD in Kanadi: 3 (6, 50) dolarjev; v Italiji: 1600 (3200, 25.000) Lir; v Avstriji 60 (120, 1000) šilingov; v Franciji 12 (24, 180) NF; * Angliji 1% (2 in pol, 18) tuntov; v Avstraliji 3 (6, 45) dolarjev.
PLAČUJE SE NA SLEDEČIH NASLOVIH»
Argentina: Baragovo misijonišče, Loubet 4029, Remedios de Escalada, prov. Buenos Aires. "— Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires.
ZDA.» Rev. Charles A. Wolbang CM, St. Joseph's College, P.O. Box 351, Princeton, New Jersey, 08540. — Mr. Rudi Knez, 679 E. 157 t'h St., Cleveland, Ohio 44110. — Mrs. John Tushar, Box 731, Gilbert, Minn. 55741. — Mrs. Ana Gaber 2215 So. Wood Street, CHICAGO, III. 60608 U.S.A.
Kanada: Župnija Marije Pomagaj: 611 Manning Ave, Toronto 4, Ont. Za Ontario (razen Port Arthurja) in za Quebec: Rev. Jože Časi CM, islotam. Za Montreal in okolico: Rev. Ivan Jan CM, 405 Marie Anne East, Montreal, P. Q. Za Port Arthur (Ontario) in za vso ostalo srednjo in zapadno Kanado: Rev. Jože Mejač CM, 95 Mac-donald Ave, Winnipeg 2, Man.
Italija: Dr. Kazimir Humar, Corte San Mario 7, Gorizia. trst' Oddajati na naslov: Marijina družba, Via Risorta 3.
^ancija: Louis Klančar CM, Rue de S6vres 95, Paris VI.
Avstrija: B. Seelsorgeamt, Viktringer Ring 26, Klagenfurt.
Anglija; Rehberger Gabrijela, 132, George Street, Bedford.
Avstralija: Slovenske sestre, 4 Camaron Court, KEW, Vic. 3101,
LEPO PROSIMO VSE NAROČNIKE,
ki še niso poravnali naročnine,
da če mogoče, kmalu poravnajo zaostalo naročnino!
Vse, tudi dosmrtne,
pa prosimo, da nas razveselijo z jubilejnim darom za list!
„KATOLIŠKI MISIJONI“
ftegistro de Prop. Int. No. 1096912 Director responsable, Lenček Ladislav Domicilio legal, Cochabamba 1467-Buenos Aires
Correo rgentino Suc. 37	FRANQUEO PAGADO
	Concesiön N9 3143
	TARIFA REDUCIDA
<	Concesiön N9 5612