Anton Bajec
RAZVOJ KNJIŽNE SLOVENŠČINE PO LEVCU
o knjižni slovenščini lahko govorimo šele po 1.1850, saj smo pred tem imeli pravzaprav le knjižno kranjščino, ki so jo uporabljali tudi Primorci. Drugi Slovenci so hodili svoja pota, utemeljena v njih narečju. Razvoj knjižne kranjščine je potekal v premi črti od Trubarja do Novic, zmeraj tesno naslonjen na osrednja narečja. Skorajda popolno lice je dosegla v Metelkovi slovnici. Seveda je še zmeraj imela svoje težave, ki so izhajale iz modeme vokalne redukcije in trdega ela, iz tujih prvin v ljudskem govoru in ne najmanj iz dolenjsko-gorenjske cepitve. Neznanje knjižnega izročila je povzročalo pogostne odMone v narečnost, a naposled so Japljeva reforma, Kopitarjeva slovnica, Vodnikovo in Ravnikarjevo prizadevanje le ustvarila knjižni jezak s trdnim silovnišfcim ogrodjem, domačo skladnjo in dokaj bogatim besediščem, tako da je ta jezik pritegnil tudi nekatere nekranjce, denimo Murka. Kaj se je dalo izraziti z njim celo v poeziji, je pokazal Prešeren.
Kakega posebnega priročnika za pravilno pisanje in izreko seveda ni bilo, zato so pisci radi dajali zadevne opazke v uvodih k svojim delom in tudi po slovnicah se jih ne manjka. Tako pravi Bohorič, da se I na koncu besede izgovarja debelo, kakor bi bil podvojen, Hipolit pa terja, da je treba pisati I, čeprav se namesto njega izgovarja u. Že v Zimskih uricah imamo predpis, da se piše h pred besedami, ki se začenjajo s k ali g. Pravopisa se tudi tiče Bohoričevo določilo, da se ne piše s sinom, marvem s'inom. Metelkova slovnica kar siplje pravopisne napotke, recimo, kdaj se mehča o v končnicah, kako se pišejo klasična lastna imena, o razločevanju predpone u- in V-, o prilikovanju soglasnikov (gosposka). Isti Kopitar, ki je tako strogo sodil jezikovne zakonodajavce, če je šlo za očeta Marka, se ni pomišljal uzakoniti mestam, češ da je Krelj pisal mestom pod hrvaškim vplivom, še dosti dlje je šel v znanem odstavku, kjer govori o potrebi črfcopisne reforme: »Tistih malo knjig, ki so bile doslej napisane, bi se lahko znova natisnilo v novem črkopisu. Treba bi bilo samo pametnega in odločnega voditelja, pa bi vsa anarhija kmalu izginila.« Za Kopitarjevo gledanje na knjižni jezik je prav posebno značilen očitek Pohllnu, češ da je bil rojen meščan in nikoli ni slišal dobre, čiste kranjščine.
Kranjski knjižni jezik je imel vse pogoje, da bi se še naprej zdravo in skladno razvijal, razen enega, žal poglavitnega: naslanjal se je na govor bore pol milijona Slovencev. Prav nič ni kazalo, da bi mogel pritegniti štajerske in koroške pisce, ker
97
jih je odbijala kranjska ozkosrčnost, nekatere gorenjske posebnosti pa so bile zlasti panonskim Slovencem kar nerazumljive.
Breznik vidi začetnika novooblikarske reforme v Majarju. Vendar ne smemo pozabiti vsaj dveh pomembnih predhodnikov, Copa in Murka. Prvi se je uprl preozki narečni osnovi, kakor jo kažeta Dajnkov kruha in tudi Metelkov krah, drugi je v svoji slovnici s treznim preudarkom sprejel osrednjo osnovo brez njenih skrajnosti in s tem spodnesel dajnkovščino. Majarjevi predlogi bi bili brez koristi utonili v njegovem vseslovanstvu, da ni takrat vzela vajeti v roke akademska mladina in utrdila pameten sporazum med kranjsko ozkostjo in ilirska brezbrežnostjo. Svetec je 1849 v Sloveniji predložil nove oblike in jih naslednje leto ubranil pred Bleiweisom. A prodrl je z njimi pravzaprav Cigale, ko jih je vpeljal v državni zakonik. Za njima je krenil ves mlajši pisateljski rod. Te same na sebi dokaj skromne reforme so ustvarile čudež: enotni slovenski knjižni jezik. Poglavitne so bile tele: lovic — lovec, lepiga — lepega, jelenam — jelenom, kleše — klešče, lepe mesta — lepa mesta, narlepši žena — najlepša žena, vsim — vsem, de — da. Padla pa je pisava dvignuti, ker ni bila sprejeta v šolske knjige.
Reformam naslednjih desetletij je zvečine botrovala Levstikova ,panonska' usmerjenost. Tukaj bom omenil samo tiste, ki so dobile svoje potrdilo v Levčevem pravopisu: viditi — videti, per jatu — prijatelj, uni — oni in sozidati — sezidati. Misino nogo je odklonil že Cigale, vendar je mizna noga zmagala šele s Pleteršni-kom. Posebno usodo je doživljal »zatoženlsosamoglasnikr«. Po Miklošiču je zahteval pisavo vrt že Valjavec 1853, vpeljal jo je Bleiweis v Novicah 1862, čeprav sta Marn in Janežič hudo ugovarjala. Za vrt se je zavzel tudi Levstik, vendar je Cigale za končniški del zagovarjal pisavo z er. Stritar se je novosti upiral do 1880, Škrabec pa vse življenje. Tako so do Pleteršnika pisali vrt, a jadernica. — Zapostavljanje prilastkov (narod naš slovenski) so uvajali ilirci, pa jim ni obveljalo. Prav tako je Levstik zaman uvajal prislove brez poudamega (parasitičnega) j, recimo tuka, včera. Koroško-štajersko čreSnjo je uzakonil Pleteršnik, Leveč pa je pustil na voljo tudi češnjo. Potem je raba povzdignila zdaj to, zdaj ono: češnja, čez, vendar čreda, črevo, čreslo.
Ta rod se je dosti ukvarjal z besednim redom. Vodnikovo stavo glagola na koncu je grajal že Levstik v Napakah. Svetec je razglasil rabo naslonk na začetku stavka za neslovansko, pritegnila sta mu Levstik in Cigale. Odtod stavki kakor kdor pomisli, prepričal se bode. šele Murko je v izvrstni razpravi 1892 zavrgel to priskutnost, naravni besedni red pa sta spet uveljavila Bežek v LZ in Leveč v SP. — Ker dotlej nismo imeli pravopisnega priročnika, marveč le kopico po časnikih raztresenih člankov, je razumljivo, da je bila tolikšna moč vzornikov. Stritar si ni upal zapisati starši, denar, škoda, ubogati, odkar jih je Levstik zamenjal z roditelji, novci, kvarom in poslušnostjo. Poučen vpogled v razvoj našega pisanja nudi primerjava treh izdaj iste slovnice:
Janežič I 1854
nekateri pišejo vrt izgovor vovk, dau, pasu pri noži in nožu Koseskita, Markota visoka: ta visoka lepi in lepej ženi lepše in lepši žene enaindvajset in dvajset eden pri komur više ali višje skočiti
Janežič V 1876
boljše vrt kakor vert vovk, dau ljubiu (ne ljubu) pri kralji m kralju (a nožu) Koseškega, Mairka samo visoka
lepi se bolj rabi, lepej je boljše] isto
enaindvajseti in dvajset prvi pri komur više 'Skočiti
Janežič-Sket X 1911
samo vrt v olikanem gov. 1 na kraju (ne kraji) Marka, naglja
isto
lepi in lepej samo lepše žene enaindvajset pri komer navadno više
98
v drugi polovici prejšnjega stoletja je vstala vrsta vprašanj, ki niso dobila dokončne rešitve v Levčevem SP, nekatera prav do današnjega dne ne. Janežič je po stcsl. v slovarju na debelo uvajal predpono vz- (vzrasti). Ko se je zanjo zavzel tudi Levstik, je bila po 1880 splošno sprejeta. Leveč je že upošteval, da se je v vsakdanji rabi obrusila, naslednji pravopisi so jo zvečine omejili na knjižne besede (.vzvod, vzmet) ali pa vsaj pripustili dvojnice (vzdržati, zdržati). Majar in Janežič sta z Levstikovim pritrdilom uvajala tujo predpono pro- (prorok, proklet), a Valja-vjBC jo je dosledno odpravljal celo v izposojenkah (prezoren). Ta igra se je še enkrat ponovila v dvajsetih letih, a nazadnje je SP opredelil območje obeh. Miklošič je po svojem narečju predložil obliki meseca, kamena, pa ju je pozneje sam umaknil, češ da sta preozko narečni. A Levstik ju je obnovil, in tako je ostalo omahovanje do danes.
Do Glasnika so pisah etimološko vasčan, košček, možki, potem je Janežiču obveljalo košček, moški. Pleteršnik spet omahuje, proti Levčevemu koščku sta nastopila štrekelj in Perušek. še Breznik SS 1916 je dovoljeval dvojnico košček in košček, a samo zvezček, obrazček (pri zvenečih!). Danes je zmagala fonetična pisava. — Silno boleče je tudi vprašanje hiata. Na eni strani najdemo noviško skrajnost Marii, na drugi Levstikovo dosledno mašenje zeva materijal, jezuvit. Miklošičevo srednjo pot sta ubrala Pleteršnik in Leveč (Marija: Diogen), vendar na veliko nevoljo štrekljevo. V kritiki SP 1935 je Glonar terjal dosledno zadelavanje hiata. — K najstarejšim težavam našega pisanja moramo šteti ločevanje med priponama u- in V: Uvedel ga je Metelko po češčini z napotkom, da v- zaznamuje gibanje v notranjščino, u- pa odmik ali dopolnitev dejanja. Ker govor tega ločevanja ne pozna, je pravilo spravilo pisce in slovničarje v hudo zadrego. Zaman so bili vsi predlogi za poenostavitev. Samo v pisavi ločujemo ustaviti voz in vstaviti črko. Kdo naj danes ob toliko novih besedah reče z gotovostjo, za kaj gre v primerih uigrati se, ukletiti pridelke, unovčiti žito, uokviriti sliko, upepeliti truplo, upodobiti na platnu, uprizoriti gonjo, uresničiti željo, uskladiti nasprotja, uskladiščiti blago, utopiti v žlici vode? SP v takih primerih rajši vidi dovršitev dejanja.
Levčev SP je bil tudi kratka slovnica. Iz navodil posnemam nekatera, ki so za nas posebno poučna. Množinski rodilnik se še glasi jajec. Sploh je Leveč postavil seznam soglasniških skupin, ki so izgovorljive na koncu besede. Zatorej piše tiska-ren, maček, naredeb, pesek, tresek, ki jih danes prav lahko izgovorimo brez opornega polglasnika. Za primemike dovoljuje dvojnice rodovitnejši in rodovitniši, starejši in starši. Puristične tendence se kažejo v prepovedi Tolstoja (samo Tolstega), v slo venjenju Berolina, Inomosta, v zapostavljanju obrušenih oblik znebiti se. Nerodna je trditev, da nimamo dvoglasnikov, zatorej pišemo Evropa, ne Europa. Iz pravo-rečja je značilen izgovor nesu, kozu in pa silno ostra obsodba: Kdor trdi I čisto izgovarja, tisti se spakuje, govori tuje in prisiljeno ter dela silo narodni govorici.
Breznikova SS 1916 ima največje zasluge za zborno izreko, čeprav je naslednji stavek samo plah umik pred elkarskim okoljem: trdi I se govori v knjižnem jeziku ali dvoustnično ali pa, kakor je prišlo poslednja leta semtertja v navado, kot srednji 1. — Za Breznikov SP 1920 je značilna ostrina proti tujkam. Zanje predlaga kopico slovenskih nadomestkov, a žal se le-ti domala niso prijeli. V Breznik-Ramov-ševem SP 1935 je ta ostrina zelo zabrisana, pač pa se na več mestih kaže neskladanje obeh sestavljavcev; šo pred izdajo šolskega pravopisa sta v posebnem snopiču neskladnosti odpravila (zaželen, ne zaželjen, nekaj popravkov od -vec na -lec). če so SP 1920 očitali kot edino napako, da je predroben, in sestavljavcu Brezniku, da se preveč boji odločati, potem so očitki na naslov SP 1935 že dosti konkretnejši, češ obogatil se je s kopico manj rabljenih ali celo mrtvih besed. Z isto grajo tudi ni
99
bilo prizaneseno SP 50, in to dokaj upravičeno. Hoteli smo pač podati čim popolnejši pregled nad besediščem, zato smo vzeli za osnovo Pleteršnikov slovar. Tako je nezaznamovana marsikatera beseda, sprejeta po 1895, zato pa je ostalo nekaj narečnih izrazov, ob njih smo bili precej širokosrčni. Pogled na tujke je kazal še vpliv Breznikovega odklanjanja, pač pa so bili nazori o rabi ljudskih in knjižnih izposojenk že dokaj izčiščeni. Da bolje prikazem smeri teh pravopisov, hočem navesti, kako posamezni med njimi obravnavajo ista poglavja:
Velika začetnica. Leveč piše z njo prvo besedo v verzu, imena praznikov, v pismih Vi, ne pa ti. Pri sestavljenih krajevnih Imenih piše Sinjo gorico, toda Malo Pristavo, češ ker pravimo grem na Pristavo, ne pa grem v Gorico. To Levčevo pravilo je edino utemeljeno, vendar terja od pišočega, da poznaj krajevno rabo po vsi Sloveniji. SP 20 je to pravilo razširil tudi na stvarna imena, odtod pisava Slovenski Narod (ker beremo Narod), vendar Uradni list. Razločevanje dopušča celo pri krajevnih pridevnikih Laški tržani: laško olje. Praznike piše z malo. Vi in Vaš v pismu z veliko. Ti in Tvoj lahko tudi z malo. SP 35 loči pisavo v sestavljenih krajevnih imraiih po tem, ali imajo v drugem delu občno aU lastno ime, vendar izbira same nesporne zglede. Piše z veliko tudi pripadnike gibanj (Zvonovci, Va-jevci), v pismih tudi Ti. SP 50 piše zvonovce, vajevce z malo, v pismih Ti, Tebe, vendar zate, spoštovanje je sicer skrčeno na Ekscelenco. Pri sestavljenih krajevnih imenih pojasnjuje, da se piše drugi del z veliko, če je ali se čuti za lastno ime, vendar pušča dokaj nejasnosti. SP 62 našteva občna imena, ki se v krajevnih imenih zmeraj pišejo z malo, in druga, ki se v določenih primerih pišejo z veliko. Pravilo je izčrpno, žal pa ni dovolj pregledno. Pri stvarnih imenih skuša odpraviti dosedanjo poplavo veUkih začetnic. O izražanju spoštovanja ne govori več, torej se v pismu lahko piše vi, vaš, ti, tvoj.
Deljenje besed. Do zadnjega pravopisa je bil v rabi manj primerni izraz zlogovanje. Tu dela težave samo deljenje soglasniških skupin. Leveč je postavil za osnovno načelo izgovorljivost, nedeljive so bile nj, Ij, šč, st. SP 20 je zadevo zelo zaplel, ker se je naslonil na etimologijo (de-ska: gos-ka, priti-skom: naglas-kom). Ločuje med topljenima in netopljenimalj.nj (koJnja,fcraHlja: dlan-jo, sol^o). SP 35 dovoljuje tudi delitev končnice od osnove, če se meje zavedamo (lep-ši, vzdig-ne, lesena). Za izgovorljivost jemlje merilo: če skupina začenja slovensko besedo. To merilo pa nikakor ni zanesljivo, saj je zaiano, da cela vrsta izgovorljivih skupin ne začenja nobene besede. Znatno olajšanje v tem za knjižni jezik nepomembnem vprašanju je prinesel šele SP 62, ki dopušča svobodo celo pri deljenju izgovorljivih skupin.
Sestavljene besede. Tu že od nekdaj opažamo dve skrajnosti. Valjavec je pisal narazen celo za nj. Leveč pa skupaj zaraditega. V to smer kažejo tudi njegovi vezaji: Anton-Knezova knjižnica, gospod-Trubarjevo pismo. Tako daleč ni šel noben pravo-pisec več. Tudi vse števnike je pisal skupaj: štiritisoč. — Razločevanje med svetlo-rdeč, živordeč: kričeče rdeč je vpeljal SP 20, češ da gre za prave zloženke. Za njim so šli vsi pravopisi do 1950. Vendar dva akcenta pričata, da gre za načinovni prislov, ne pa za enotno barvo. SP 20 in 35 pišeta vse števnike narazen: dve sto pet in trideset, SP 50 je strnil v celoto desetice in enice, SP 62 pa še enico pred stotico zaradi enega poudarka. Enotni poudarek in pomensko tančino, različno od sestavin v besedi, so upoštevali pravzaprav vsi pravopisi po 1920, vendar često niso bili dosledni, včasi pa se je uprla raba. Tako je v marsikaterem primeru najboljše priznati dvojnice.
V naslednjem bom podal nekatere besede in rekla, ki so ob njih pravopisi močno omahovali; menda so skušali slediti rabi:
100
že ti zgledi spričujejo, da jih v pravopisu skorajda ni stvari, ki bi jih lahko imeli za nepremakljive, nedotakljive. Vendar je opaziti nekatere smernice, po katerih gre razvoj. Kna med njimi je prav gotovo bližanje govorjenemu jeziku. Vsekakor je zaželeno, da bi tudi v pravopisu vladala vsaj relativna stalnost. Menim, da bi se ti osnovni načeli dali uskladiti vsaj za omejeno razdobje, že vnaprej je treba opozarjati na pojave, ki se zdijo neustaljeni, da jih bo pišoča javnost lahko spremljala in se bodo sestavljavci nove izdaje lažje odločah. Le-ta naj bi izšla takrat, kadar bi se nabralo dovolj novosti in sprememb, vsekakor pa ne prej ko v 20 letih. Naj že zdaj opozorim na nekatera pereča vprašanja:
1. Čudno je videti, da noben novejši pravopis ne ve povedati o besednem redu niti toliko, kolikor Levčev. Skrajnji čas je že, da se po izvrstnih Murkovih, škrab-čevih in Breznikovih razpravah ustanovijo zakoni slovenskega besednega reda.
101
2. Že od 1902 velja Tominškova obsodba Urše Plut, češ da je po laškem vplivu, j zanesli da so jo v prvem desetletju pisci iz Goriške, razširili pa juristi s svojim brez- S osebnim izražanjem. Dosti jih je, ki Tominškovih izvajanj ne priznajo, še več pa j takih, ki tako izražanje ljubijo. Kaj naj napravi slovničar, kakor da ostane pri sta- j rem, dokler vprašanje ni razčiščeno. j
3. V pravopisih se nenehno ponavljajo nekatere stalne prepovedi, ker so brez] moči proti vsakdanji rabi. Vzemimo za zgled znani deležnik zaželjen, nastal po na-1 slonitvi na željo. Ramovš ga je redno pisal in v SP 35 celo priznal, a čez leto in dan ; ga je preklical. Podobno lahko rečemo o oblikah oskubiti, oskubljen, ki so nastale ' s prehodom v četrto glagolsko vrsto, če so danes že obveljale narečne oblike dihur, \ piškur, kmečki, pljuvajte za pravilne dehor, piskor, kmetiški, pljujte, potem bi i mogoče še katera utegnila najti milost. Tudi bi se lahko kdo opogumil in povedal, i da nimamo dobrega nadomestka za vse pomene glagola izgledati. I,
4. Oba zadnja pravopisa sta se ustavila na pol pota pri trpnem deležniku ne- • prehodnih glagolov. Dovoljevati raščen in prepovedovati obleden ni dosledno. To ¦ vprašanje je treba rešiti v celoti. Tudi bodo morali prihodnji pravopise! nenehno j paziti, kako se obrača raba nekaterih predpon. *
5. Nazadnje še vprašanje, ki se mi zdi za prihodnost silno važno: kaj bo s s tvorbami, kakor mesopromet in pod. Moč germanskih zloženk je silovita celo v' romanskih jezikih, ki so jim popolnoma tuje, kaj šele pri nas! Lahko se smejemo | posameznim spakam, a zaradi tega nevarnost ni nič manjša. Uklonili smo se že pri ¦ kinodvorani, C vitaminu, a-osnovah in pri mnogih drugih. Kako daleč torej?! ;