-   104   —
K stari zgodovini slovenskiga je-zika.
V 1. zvezku nove knjige, jezikoslovje in zgodovino mnogoverstnih slovenskih narodov obsegajoče, ki jo je gosp. prof. dr. Miklošič ni davnej pod naslo-vam „Slavische bibliothek oder beitrage zur slavi-schen philologie und geschichte" *) na svitlo dal in ktera se mende v rokah vsih učenih in za slovenske reči marljivih Slavenov znajde, beremo življenje na-siga slavniga rojaka Jerneja Kopitarja, kakor ga je on sam spisal. Iz tega nemško spisaniga življenjo-pisa vzamemo nekoliko verstic, ki častitljivo starost našiga slovenskiga jezika dokazujejo, na-djajoči se, da bomo ž njimi vstregli vsim bravcam Novic in tudi tistim, kterim scer za bolj učene reči ni mar. Tole beremo ondi:
„Krajnske Slovence je življenjopisec K ari na veliki g a veliko boljši poznal kot marsikteri Nemci da-našnjiga časa, kteri jih večkrat s Korošci mešajo. V»nder to neha napčno biti, ako se pod ^Korošci" ;?Goratancia (Karantaner) za popadejo, kteri so se že pred Karlnam velikim, morebiti že o 4 —5. stoletju (nikjer se ne bere, kadaj so v deželo prišli) delječ čez Koroško po Noriki in Panonii razprostili, kjer se še sedaj med Terstam in Osekam. Zagrebam in Belakam, Blatnim jezeram in Šopronam (Oe-denburg) od dveh milionov ljudi njih jezik govori. Nekdaj, močnejši in številjniši, so segali v severnih in južno izhodnih deželah do Ine in iztoka Save; —¦ bili so z Bul ga r i vred najpervi med vsimi Slaveni, ki so ta-kraj Donave prebivali, — bili so med vsimi Slovani pervi  kristjani, in njih jezik je bil tudi, kteriga sta
*) Gosp. dr. Miklošič piše tudi v nemškim, kakor mi v slovenskim jeziku, vse imena, razun lastnih imen oseb, krajev, rek i. t. d. z malo začetno čerko.              Vred,
tako imenovana sla venska aposteljna Cvrilj in Me-tud, ki sta med njimi sperviga in poslednjič učila, k liturgiškimu, to je, cerkvenimu jeziku vsih Slavenov povzdignila. Tode omenjeni slovenski cerkveni jezik se je v Panonii le kakih 30 let in sicer do smerti škofa in vtemeljnika Met uda obderžal, kjer je bil pa potem, ko so bili Ogri Panonijo napadli, s keršanstvam vred zatert in pokončan; le v Bulgarii se je nepre-nehama do današnjiga dne obderžal. Te prigodbe so vzrok, da je poveršnim zgodovinskim pisavcam ta perva domovina slavenskiga cerkveniga jezika neznana ostala, ktero je bistroumni Dobrovsky po golih zgodovinskih primerah vganil; vunder je (ali iz ne-kakošne terme ali službenosti do svoje Praške okolice — se ne ve — oboje je bilo mogoče) poslednjič tudi on Bulgarijo za to spoznal. — Mesta gori omenjene prave Goratanske dežele, ki so: Terst, Bela k, Ljubljana, Zagreb, Celje, Ptuje, Radgona (od Gradca, ki razun imena nič slavenskiga več nima, kakor tudi od starosta vniga Kar nun ta, od kteriga po mislih diakona Pavla Gorat anje izhajajo, nočem nič reči) so, kakor na Češkim, večidel od Nem-co v naseljene, kteri pa tudi slavensko govore, medtem, ko ljudstvo po deželi le edini slavenski jezik govori; v imenovanih mestih se sliši tedaj dvojni jezik razun Ter s ta, kjer je več jezikov navadnih."