84
FRANC ŠRIMPF,  EVROPA-AFRIKA-EVR OP A
Potopisna povest »Evropa—Afrika—Evropa« je napisana v tonu in načinu, ki nista običajna pri potopisnih knjigah. Tako piše pod ovitkom.
Potopisno literaturo pri nas zares močno zanemarjajo. A ta knjiga žal ne bo slovenskemu bralcu odprla nobenega okna v dogajanja na tujih tleh. Še roloja ne bo zmogla premakniti.
Vsi odrasli po vrsti smo flegmatično prenesli že bolj eksotične incidente in o famozni tujski legiji prečesto culi pohvale in grajo s strani nežnih za-peljancev. Daljne Afrike resda nismo videli, a takšna, kot se nam ponuja na listih te knjige, nas ne pritegne.
Vsi otroci, kar nas je, imamo veliko veselje po spoznavanju krajev in dežel, ljudi in živali, docela tako kakor pisec. A brž ko bi radi iz knjige kaj jedrnatega zvedeli, se pisec umakne, češ da je eksotiko že doma razkrinkal. Cim dlje z njim plujemo, tem globlje se utaplja v polinformiranosti. In — oprostite — kompenzacija za to ne more biti vsiljivo in za naš okus nekoliko indiskretno avtorjevo razmerje z britansko turistko, kar nas, tako mimogrede, čisto nič ne zanima.
Tam, kjer bi pisec moral biti učitelj, je skromen in zelo neveden, tam, kjer literarni kodeks terja izdelan občutek, je glasen in hvale željen.
Če upamo, da je avtor le pisal potopis in ne romana, moramo ugotoviti, da je slog »Kako sem našel Livingstona« močno zapoznel. Reportaža je danes stopila v književno družbo. Reportaža je esej, basen, drama. Značaj ljudi in krajev mora biti zrisan s skrbno roko in z umetniško, ne samo verno in-scenacijo. Atmosfera je prav tako važna kot zgradba sama. Reportaža nima več meja in opravičevati nekoga, da opravlja pionirsko delo, je slaba pohvala.
Jezik v povesti »Evropa—Afrika—Evropa« ni zahteven. Preveč je pre-sežnikov in preveč znanih fraz. Opisi so šibki in nezadovoljivi, dialogi nemočni in brez spola.
Slika berberske deklice na strani petdeset pa je odlična.
Andrej   Loos
85