LISTEK.  Joslp Svetina. ImeJi smo jih — vrhu gare hrast. ŽupanEič. V prijaznem zavetišču, obdanem s srednje visokimi griči, nedaleč od Višnje gore leži vas Žaljna. Vasica je mirna in v jesenskih dneh se ti zdi otožna, melanbolična. Ljudstvo pa je zdravo, trdno in pošteno ter spominja s svojo poštenostjo na davne čase, nepokvarjene in tihe v svojem žitju. V te] vasici je živel, deloval za ljudski blagor in trpel rajnki Josip Svetina, mož jeklenega značaja in blagega srca, kakršnih se dobi v sedanjih časih malo. Naj zapišem naslednje vrstice njemu v spomin in drugim v vednost, kakšnega človeka so imeli med seboj. To se mi zdi potrebno, zakaj rajnki je bil tako tih in miren in je živel tako samotno, da ga je noznal, oziroma dobro poznal le ožji krog njegovih prijateljev. Rodil se je v Knapovšah na Gorenjskeni leta 1861. kot sin rudarskega nadzornika Valentina Svetina. Knapovš sedaj ni več — v onih časih, ko so tam kopali svinčeoo rudo, je zraslo par hiš v oni ozki prijaznš dolini pod Sy. lakobom, kjer teče bistra in mrzla Ločnica, ki se izliva neda¦leč od vasi Sore v reko Soro. Sedaj stoji tam vas Trnovec, zakaj zaradi ponaanjkanja svinčene rude je tačasni lastnik jam zapustil oni kraj. Rod Svetkia pa izhaja iz Javornika, oziroma iz Koroške Bele na Gorenjskera, kjer je še sedai več ljudi eoakega imena. Ne bi se pečali toliko z mjstTilim krajem rajnkega, ko ne bi vedeli, da ravno rojstni kraj vsakega človeka vpliva na njegov značaj, ki se da potem v marsikaki potezi razložiti in pojasniti. Drugič pa pišem to tudi zato, ker je rajnki neprestano hrepenel z vso ljubeznijo po rojstnem kraju v trdnem prepričanju, da mu postane v letih mirno zavetišče. Žalibog, ta leta niso prišla, smrt ga je ugrabila sredi dela v drugem kraju, na Dolenjskem. Mladega Josipa je poslal oče s šestim letom v Ijudsko šolo v Škofjo Loko, ali, kakor pravijo tain ljudje, v Loko. Učil se ie pridno in po izvršeni ljudski šoli je šel v Ljubljano v realko. V petem razredu mu ie nenadoma umrl oče, in sedaj se je reklo priti kar najprej do kruha in pustiti nadaljne študije v realki. Tehnika je bila za Josipa izgubljena. Prestopil je v učiteljišče pod ravnatelja Hcovata. Tam so mu bili učitelji pokoijni vitez Gariboldi, Celestina, Linhart, Praedica i. dr. Meseca julija 1880. 1. je napravil na omenjemem zavodu maturo z dobrim uspehom in je dobil provizorično mesto v Šmariji pod Ljubljano, kjer je bil po dveh letili tudi definitivno nameščen. V Šmarji, kjer je deloval devet let, se je tudi oženil z Alojzijo Smrekarjevo. Iz tega zakona so b\\i trije otroci: Alojzija, Srečko in Stanko. Prva dva sta umrla kmalu po rojstvu, tretji je ostal in piše te vrstice. . L. 1889. je bila razpisana učiteljska služba na enorazrednici v Žaljni. Rajnki Josip je prosil za to mesto, dobil ga je, in družina se je preselila v Žaljno. Komaj tri leta je bil Josip na novem mestu, že ga je zadel težak udarec, ki ga ni mogel preboleti dolgo, dolgo vrsto let. Umrla mu je Ijubeča žena Alojzija v starosti komaj 24. let in mu zapustila sina edinca. Na mesto žene in gospodinje je stopila njegova tašča, ki je bila pri njem do svoje smrti. Po taščini smrti, po devetnajstih letih vdovstva se je Josip poročil v drugo s Franjo Šemetovo. Iz tega zakona sta dva otroka, Franja in Marija, ki živita. L. 1909. se je ustanovila v Žaljni dvorazrednica, in rajnki Josip je prosil za me- sto nadučitelja, ki ga je tudi dobil. Iz stare šoje, kjer je deloval celih dvajset let, se je preselil v novo, za katero se je toliko trudil. Iz stare šole pa je prinesel s seboj kal bolezni, ki se je razvijala neprestano v iijegovem drugače močnem in trdnem telesu. Ni jadikoval, samo postal je otožen in žalosten, ko je videl, da ga moti v njegovem vztrajnem delu bolezen. Dolgo časa ni hotel pripoznati, da je bolan in je delal neumorno in vestno, kakor prej, ko je bil še čil in zdrav. Nenadoma, prav v kratkem času pa so mu opešale moči in bil je prisiljen prositi dopusta. Dobro se spominjam, kako silno, skoro trmasto se je branil tega dopusta, dokler ga niismo domači direktno prisilili, da je prosil zanj. Dobil je dopust, desetmesečni dopust, vštevši julijske in avgustove počitnice. Dopust — postojte prijatelji in pomislite: Po t r i d es e t i h letih truda in trpljenja se je zbal mož desetmesečnega dopusta! In v svoji nesebičnosti je še premišljal, če -^a mu bodo dali. Ta dopust ni bil zanj dopust. Trpel je, ko je videl, da ne more več učiti svojih otrok, ki so ga imeli vsi radi kakor svojega očeta. Zdravje se mu je nekoliko izboljšalo. Komaj je to spoznal, že je nadaljeval svojo prekinjeno trnjevo pot. Toda bolezen ga ni zapustila — bil je bolan na ledvicah —• in letos spomladi se je ponovila in podvojila. Stopilo mu je v noge, in kri je začela silno pešati in slabeti. Komaj je prestopal, toda v šolo je hodil vseeno z nogami polnimi bolečia Pri vsakem koraku ga je zabolelo — ampak v šolo je šel. Vedel je, da se njegova truda in trpljenja polna pot bliža koncu — toda nikomur ni omenil o tem, niti nam domačinom. Trpel je molče, junaško, brez tožb in brez vzdihov. In če smo ga vprašali, če hoče zdravnika, je odgovoril: »Ah, ne, saj nisem bolan!« Ta niegova mogočna notranja moč! Še zadnji dan pred smrtjo, še kakih šest ur pred koncem je rekel s težavo in s prikritim trpljenjem, da mu nič ni. Samo, da ne bi trpeli mi, njegova družina. Kje dobiti tako moč!? Zbrali smo se krog njega. Pogledal nas je, svojo družino. Tega pogleda ne pozabim nikdar. Toliko ljubezni ie bilo v njem in obenem toliko obupa. »Da vas moram zapustiti! Da vas moram zapustiti!« so govorile njegove oči. Zatisnil jih je polagoma, in izpod zaprtih vejic sta se potočili dve svetli, grenki solzi  Še nekaj o rajnkega značaju. Bil je miren, tih in močan, tako da so po pravici pravili njegovi prijatelji: »On je kakor skala!« Res, bil je kakor skala, toda v prsih je imel srce, o bože,- kako srce! Ravnal.se je po izreku Tolstega: Osrečuj in srečen boš sam. V politiko se ni mešal, v ospredje se ni silil nikoli. Bil je član »Litijskega učiteljskega društva« — to je bilo vse. Sovražnika ni imel nobenega. Pred vsem pa je bil — naš oče! In 29. avgusta smo ga pokopali. Ob grobu se je zbrala njegova družina, njegovi šolski otroci, njegovi prijatelji in znanci. Solnce je sijalo mirno, nekako topo, zvonovi so zvonili žalostno, prežalostno, kakor bi vedeli, da zvonijo možu poštenjaku, ki se je trudil celih petindvajset let v njih fari, ki je učil žaljsko šolsko mladež že v drugem rodu in katerega trnjeva pot na polju mladinske izobrazbe je bila dolga 34 let! Prijatelj blagega pokojnika, nadučitelj g. Bezeljak iz Vač, je govoril ob grobu, za kar naj mu bo na tem mestu izrečena najiskrenejša zahvala. Na črno krsto tam v grobu pa so padale z votlim bobnenjem debele grude prsti, in šele tačas sem natanko in razločno razumel 2upančičevo pesem »Grobovi tulijo!« Ah, kako kruto si, življenje! Stanko Svetbia. f