85 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 Knjižne ocene in poročila Vito Hazler* * Vito Hazler, dr. etnologije, Na Vovčne 47, 1354 Horjul; vito.hazler@gmail.com. Ob koncu leta 2017 je etnolog in ume- tnostni zgodovinar Janez Bogataj jav- nosti na ogled postavil še eno svoje delo – monografijo o kulturi kolin na Slovenskem z naslovom Ni ga tiča čez prašiča! Vsem, ki že leta, desetletja, spremljamo Bogatajevo raziskoval- no delo, je bilo znano, da tokrat zao- krožuje večletno raziskovalno delo in za tisk pripravlja obsežno študijo o slovenskih kolinah, ki bo prispevala nova spoznanja o tem večinoma zim- skem obredju, v katerem se v različnih oblikah in razmerjih prepletata izroči- lo in vedno hiteči sodobni čas. Janez Bogataj je v monografiji zbral menda vse, kar je bilo znanega, in še več tega, kar ni bilo znanega o kolínah, klánju, fúrežu, koljeríji, mesaríji, zabádanju. Koline, ki so praviloma sopomenka za večinoma zimsko klanje enoletnih ali starejših prašičev in svinj, so tudi na Slovenskem in ponekod izven naših meja, kjer živijo Slovenci, še vedno dogodek izrazito družinskega in tudi družabnega značaja s pomembnim de- ležem bolj ali manj prikrite ritualnosti. Če zakol živali ne vsebuje teh ključnih vsebinskih sestavin, potem je govora le o zakolu, ki ga danes praviloma opra- vljajo vzrejna in mesarska podjetja in tudi nekateri kmetje, ki svojo vzrejno dejavnost govedi, svinj ali konj do- polnjujejo še z dejavnostjo predelave predvsem svinjskega mesa v krajevno ali regionalno prepoznavne suhomesne izdelke. Koline na kmečkem, delavskem ali še kakšnem drugem dvorišču in okolju so tudi še danes pomemben družabni in samooskrbni dogodek v krogu dru- žine, sorodnikov, prijateljev in znan- cev, ki niso enotnega družbenega ali poklicnega izvora; koline so pogosto naša družbena slika v malem. Ponekod so koline dogodek posebne, npr. izho- diščno gostinske skupnosti in njenih prijateljev, drugod dobivajo turistič- no-promocijski pomen z namenom ohranjanja lokalne tradicije in turistič- ne promocije različnih vsebin in oblik kulturne dediščine. Tak je »fürež« na Juneževi domačiji v Rogaški Slatini. Janez Bogataj nam je v branje tudi to- krat ponudil vsebinsko in likovno do- vršeno knjigo s poudarkom na krajevni in pokrajinski raznolikosti kolin. Poleg slogovno zglednih besedil knjiga pri- naša tudi podatkovno bogato vsebino, dopolnjeno z raznolikimi povednimi fotografijami, ki jih je avtor posnel v številnih krajih po Sloveniji, v zamej- stvu in drugod po svetu, kjer živijo Slovenci. Z njemu prepoznavno fo- tografijo je vizualno dopolnil vsebino zapisanega in pokazal, kakšna sta vlo- ga in pomen t. i. etnološke fotografije v znanstvenih in strokovnih besedilih. Njegove fotografije presegajo doku- mentarno suhoparnost, saj pogosto du- hovito dopolnjujejo osrednje besedilo, za kar pa je že po naravi treba imeti smisel za humor, ki ga pri Bogataju ni mogoče nikoli spregledati. V tej monografiji Bogatajeve fotografi- je pogosto prikazujejo smrt živali, ki ji ljudje vzamejo življenje zaradi lastne- ga življenja, v preteklosti pogosto ce- lo zaradi lastnega preživetja. Toda ob smrti živali so fotografsko prikazani in z besedami opisani tudi drugi utrinki iz obredja klanja živali, ki bo prehra- nila ljudi, prav tako pa tudi številne opazne in prikrite ritualne vsebine, ki so sicer del ustaljenih pravil ravnanj na kolinah, a jih je izostreno razisko- valčevo oko znalo v pravem trenutku in na najbolj prepričljiv način ujeti v fotografski posnetek in vključiti v stro- kovno neoporečno besedilo. Morda je prav Janezu Bogataju uspelo v svoja besedila najbolj učinkovito vstaviti dokumentarno in še zlasti t. i. dinamič- no fotografijo, ki bistveno odstopa od strogih etičnih pravil umetniške foto- grafije, saj prav zaradi takšne svojsko- sti vsebuje vse ključne prepoznavnosti t. i. etnološke fotografije. Tako kot povedne fotografije so vsebin- sko in slogovno zgovorna tudi njegova besedila, ki se morda komu zdijo polju- dna, celo premalo strokovna, saj jih av- tor ne obremenjuje s teoretičnim bala- stom in citiranjem virov za vsako ceno, ampak je v ospredju vedno slogovno tekoče besedilo, ki je zgovorno tudi v izmenjavi kratkih in po potrebi daljših stavkov ter z vsemi nujnimi ločili. Ja- nez Bogataj zna, podobno kot njegov stric, pisatelj in duhovnik Fran Saleški Finžgar, iz preprostih vsakdanjikov in tudi bolj zapletenih praznikov našega življenja izluščiti njihovo vsebinsko žlahtnost in jih z besedilom in fotogra- fijo predstaviti bralstvu in gledalstvu na način, kakršnega bi si želeli obvladati tudi sami, a mu za zdaj še niso kos. Slo- govna drugačnost znanstvenih in stro- kovnih besedil so ena od vrlin, celo pri- rojenih vrlin Janeza Bogataja, ki nam JANEZ BOGATAJ: Ni ga tiča čez prašiča!: Kultura kolin na Slovenskem. Založba Rokus Klett, Ljubljana 2017, 333 str. 86 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 Knjižne ocene in poročila Vito Hazler jih je ustrezno predstavil tudi v svoji najnovejši raziskavi kolin. Jedro kar 333 strani obsegajoče mono- grafije sestavljajo tri temeljna poglavja, in sicer ‘S prašiči skozi čas’, ‘Klobas za celo vas’ in ‘Koline – obred družine in skupnosti’, v nadaljevanju pa sledijo še ‘Jedi in izdelki na kolinah v Slove- niji’, ‘Koline, zaščitene v Sloveniji in Evropski uniji’ ter viri in literatura. V prvem poglavju se avtor s »prašički« sprehodi skozi čas in predstavlja sreče- vanja in sobivanja človeka in prašiča na več kot 12.000 let dolgi poti socia- lizacije homo sapiensa. Janez Bogataj je že z obsežnim prvim podpoglav- jem ‘Razvoj prašičereje’, nato pa še z nadaljnjimi podpoglavji ‘Raziskave prašičereje, prašičev in kolin’, ‘Prašič in svinja – pozitivni in negativni ži- vali’, ‘Prašič, simbol sreče in še česa …’, ‘Sv. Anton puščavnik in krače’, ‘Prašič in koline v literaturi, pregovo- rih, šegah’, ‘Prašič in koline v likovni umetnosti, na razglednicah, grafitih, fotografiji in filmu’, ‘Prašič kot spo- minek, maskota, igrača’, ‘Prašič in ko- line na poštnih znamkah’, ‘Razstave, muzeji, prireditve in prašiči’, ter ‘Ko- mentarji in mnenja o kolinah’ dokazal, da se moramo tudi obravnave (zgolj) prašičev nujno lotevati predvsem s terenskim delom, pregledovanjem do- stopnih virov in literature, tudi takšnih izven etnoloških tematskih okvirov. Vseh teh obsežnih opravil pa avtor nikakor ni mogel postoriti v mesecu ali dveh, ampak so bila za to potreb- na leta, celo desetletja trdega dela. V dolgem raziskovalnem obdobju je Ja- nez Bogataj zbral in strokovno obdelal množico različnih pisnih in slikovnih virov, med drugim tudi takšne, ki so jih drugi raziskovalci spregledali ali v njih niso prepoznali vrednosti vira za inter- pretacijo zgodbe o prašičih. Izkazalo se je, da so prašiči vsestranska »doma- ča žival«, saj jih srečujemo tako na po- lju materialne, družbene kot duhovne kulture. Svinjo, živo, mesarsko prede- lano in nazadnje kot del mesnih spe- cialitet prikazano spremljevalko vsak- danjega in ritualnega življenja človeka, je Janezu Bogataju uspelo predstaviti v vseh bistvenih pojavnih oblikah sreče- vanj človeka in živali. V drugem obsežnem tematskem sklo- pu ‘Klobas za celo vas’ je Janez Bo- gataj predstavil tiste oblike etnološke interpretacije kulturnih pojavov, ki so metodološko in metodično izstopajoča prepoznavnost etnološkega raziskoval- nega dela in jih druge sorodne humani- stične in družboslovne vede večinoma spregledajo ali jih ne vključujejo v svo- je delo. S takim celovitim pristopom je znova dokazal pomen in specifičnosti etnološkega raziskovalnega dela, pred- vsem pa terenskega raziskovanja, brez katerega etnologija ne bi bila to, kar je. S t. i. dinamično fotografijo uspe ujeti najbolj sporočilne trenutke dogajanj, ki tudi zaradi avtorjevih veščin postane- jo nadvse pripovedne, zdi se, da celo premikajoče in zvočne. Tak je npr. tudi posnetek na str. 109, ki izžareva več- plastnost prizorišča, od neurejene sce- nografije do prezaposlenega mesarja in poetičnega glasbenika, ki se predaja zvočnosti svoje violine, kar pa bralca/ gledalca kaj lahko spravi v smeh, zgra- žanje ali celo jok. Podobno večpomen- sko in razpoloženjsko moč vsebuje tudi spodnja fotografija na str. 98, kjer se po zaključnem »smodenju« z gore- čo žitno slamo del udeležencev kolin posede na prašiča, prekritega s svežo slamo, da pospešijo omehčanje osmo- jene kože. In pri tem ni nepomembno, kje kdo sedi … V osrednjem tematskem sklopu z na- slovom ‘Klobas za celo vas’ avtor koline s spremljajočimi šegami in na- vadami predstavlja v slovenskem kul- turnem prostoru; zapovrstjo si sledijo predstavitve kolin v Prekmurju in Po- rabju, Slovenskih goricah, Prlekiji, Ha- lozah, na Štajerskem, v krajih med Ce- ljem in Laškim in v Spodnji in Zgornji Savinjski dolini, v Posavju in Zasavju, na Dolenjskem, v Beli krajini, v Lju- bljani in v osrednji Sloveniji, na Rib- niškem, Kočevskem in Kostelskem, na Gorenjskem, Notranjskem, Rovtar- skem, Idrijskem in Cerkljanskem, na Goriškem, v dolini Soče, v Furlaniji in Benečiji, v Brdih in Vipavski dolini, na Krasu, v Brkinih in v slovenski Istri. Avtor se je razgledal tudi med Sloven- ci po svetu in tradicijo kolin postavil tudi v ogledalo sodobnega časa. S temi podpoglavji je tematsko, geografsko, etnološko, jezikoslovno, kulinarično in še kako drugače zaobjel večino slo- venskega etničnega prostora in bral- stvu, predvsem pa kulinaričnim slado- kuscem predstavil izjemno dediščino kulture kolin in z njo povezanih šeg in navad, ki dajejo tej kulturi specifične značilnosti in lastnosti. V tretjem tematskem sklopu Janez Bogataj obravnava koline v socialnih razmerjih, v odnosih med družino in družbenim okoljem. Meni, da so bile koline nekdaj glavni družinski praznik, nekateri so jim pripisovali celo značaj največjega hišnega praznika, kar pa po Bogataju danes več ne drži, saj so se razmere spremenile. Koline vse bolj postajajo rutina, opravilo brez nekdaj prepoznavnih prazničnih vsebin in tudi delovnih veščin in znanj. Avtor ugota- vlja, da koline posameznih slovenskih pokrajin izkazujejo izjemno raznoli- kost, ki pa v današnjem času marsikje dobiva nove razsežnosti. Koline posta- jajo dogodki srečevanj znancev, prija- teljev, sorodnikov. Povabilo na koline in zaključno darilo, vrečka s kolinami, so izkaz medsebojnega spoštovanja ter užitkov ob mesnih jedeh in drugi neo- porečni »domači« hrani. Bogataj med drugim tudi ovrednoti po- ložaj prašiča v razmerju do drugih do- mačih živali, kar je še posebej očitno ob zakolu, ki ima praviloma obredni značaj, kar se npr. kaže z zbranostjo klavcev in tišino prisotnih tik pred za- kolom, pozneje pa tudi s poudarjeno osrednjo vlogo klavca oziroma mesar- ja in njegovih pomočnikov v vseh po- stopkih klanja in obdelave mesa. Janez Bogataj je nazorno predstavil postopek klanja in vsa spremljajoča opravila v času eno- ali večdnevnega trajanja kolin, saj so del ustaljenih delovnih in obrednih praks družine, pa tudi sorod- stvene, sosedske in prijateljske sku- pnosti, ki so tudi v različnih spolnih sestavah udeležene v dogajanju. S temi in drugimi analizami ter ugotavljanjem skupnih značilnosti in raznolikosti 87 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 Monografija dr. Mirana Puconje Slo- venska kmečka kultura, formalno re- čeno, ni bila povsem prezrta. O njej je bilo po izidu pred sedmimi leti objavljenih nekaj predvsem krajših poročil,1 kar je, glede na temeljitost in 1 Večina objav je bila v medijih »na obrob- ju«, s čimer so mišljena malone vsa, zlasti strokovna in predvsem lokalna glasila, ki ne izhajajo v Ljubljani; Izjema je daljša ocena Jelke Pšajd v Etnologu (letn. 22 = 73 (2012), pomembnost knjige na področju razi- skovanja slovenske kmečke kulture, dokaj skromen odmev. V zadnjih desetletjih, odkar v etnologiji vedno bolj prevladujejo sodobne urba- ne pa tudi antropološke in sociološke teme v meddisciplinarnih povezavah z drugimi strokami, tako temeljitega, dobro poldrugo stoletje zajemajočega raziskovalnega dela s področja ruralne kulture in tradicije nismo dobili. Če- prav obravnava le razmeroma omejen prostor okolice Ljutomera z avtorjevo rodno vasjo Cven v središču, številne ugotovitve veljajo tudi za druge prede- le države (nekatere primerjave sproti opravlja tudi avtor), ki jih je, s krajevni- mi in z regionalnimi posebnostmi vred, v stoletjih sooblikovala kmečka kultu- ra. Ta vas – njeno zibelko, kot potrjuje cerkvena listina iz leta 1740, predsta- vlja sedemnajst kmetij s posestmi iz časov fevdalne delitve zemlje (»čiste« kmetije so danes samo še tri) – je, še pripominja pisec, večje pozornosti vre- dna tudi zato, ker »na Slovenskem ni tako tipično panonskega strnjenega ob- str. 383–386). Tudi v splošnih in strokovnih knjižnicah v prestolnici, vključenih v sistem COBISS, je zabeleženih le kak ducat izvodov. cestnega naselja, kot je Cven.« Miran Puconja se v uvodu sicer za- vzema za uporabo oznake ljudska na- mesto kmečka kultura, a v nadaljeva- nju vendarle ostaja pri besedni zvezi, ki jo uporablja tudi v naslovu. A šele po tem, ko navede, kako so pojem v svojem času opredeljevali etnologi Rajko Ložar, Boris Orel, Angelos Baš, Vilko Novak, Ingrid Slavec Gradišnik in Slavko Kremenšek ter ob njih še moralni teolog Josip Jeraj in filozofa France Veber in Ludvik Puš, pri čemer nekaterim pritrjuje, z drugimi pa po- lemizira. Na koncu avtor še pojasni, zakaj se mu je zdela odločitev za retrogradno me- todo pri analiziranju panonske kmečke kulture Cvena ravno pravšnja, ter nava- ja tudi vire, iz katerih je črpal. V prvo vrsto postavlja ustne vire, torej pogovo- re s še živečimi starejšimi Cvenčani. »O kmečkem življenju« dodaja: sem marsikaj slišal in doživel tudi v domači kmečki družini od staršev, v pogovorih in stikih s sorodniki, z osebnim sodelo- vanjem pri velikih poljedelskih opravilih, ko so pri delu, kosilu ali malici posamezni vaški dni- narji in kočarji ter prekmurski Knjižne ocene in poročila Vito Hazler kolin v našem kulturnem prostoru je Janez Bogataj dokazal svojo izjemno sposobnost analitičnega dela in inter- pretacije, kar je odlika tega izvrstnega etnologa in predvsem odličnega jezi- kovnega stilista, ki bralstvu predstavi koline kot vzorčni primer etnološkega terenskega in znanstvenega raziskova- nja kulturnih pojavov. Janez Bogataj svojo monografijo za- ključuje s seznamom narečnih poime- novanj jedi in izdelkov na kolinah v Sloveniji, ki so dragocena dopolnitev jedrnega dela besedila in obenem na- poved novih možnosti etnološkega raz- iskovalnega dela bodisi v obliki temat- skih monografij ali v obliki leksikona in etnološkega atlasa. Številna gesla so namreč opremljena s tako popolnimi in obsežnimi pojasnili, da avtorja in mo- rebitne sodelavce pozivajo k nadaljeva- nju in razširitvi raziskav na vsa druga polja etnološke sistematike. Etnologi na Slovenskem – prebudimo se! Knjižne ocene in poročila Iztok Ilich* MIRAN PUCONJA: Slovenska kmečka kultura: Na Cvenu od zemljiške odveze do začetka tretjega tisočletja. Tiskarna Klar, Murska Sobota 2011, 448 str. * Iztok Ilich, publicist, prevajalec in urednik, Trebinjska 11, 1000 Ljubljana; iztok.ilich@amis.net.