Z Božjo pomočjo (Konec.) m. o veferji je povedala Petrovka še enkrat gospodarjn Logarju zgodbo nasih dveh znancev. Vsa družina je bila ganena. Gospodinja je bila takoj pri volji dati jima vsaj za toliko časa stanovanje v liiši, dokler so kje za kaj primernega ne poizve. Logar sc pa nekoliko za-misli in reče: ,,Tedaj kot vojak je umrl vaš mož?" ,,Da, kot vojak domačega polka." ,,Na Laškeiu, v zadnjej vojski." ,,Prav takiat, ko je sardinski kralj našega dobrega cesarja napadel?" ,,Še bolj vaju tedaj pozdravljara, siroti vojaka, ki ,jo padol za cesarja in dom; jaz sera bil tudi v tej vojski, ali Bog meje v svojej dobrotljivosti ohranil niojej družini." Zena si je pri tem brisala solzo z lica; privabil jih je spomin na preteklo žalost. Tudi možu se je zažarilo oko, obrnil se je v stran, potem vpraša: ,,Kje pa je padel vaš mož, v katerej bitki. ali veste?" ,,Blizu Novare, — tako je nienda stalo zapisano.'- ,,Blizu Novare? Tedaj prav tam, kder sem jaz tako eudovito rešil svoje živ-ljenje, — Bog bodi zahvaljen!" Ozrl se j^ k višku in nadaljeval: ,,Saj sem vaiu vže velikokrat pravil. —In vašega mpža •—morda sem ga poznal; kako pa se je pisal?" ,,Oj težko ste ga poznali, kako tudi, pri vojakih jili je mnogo, brez števila, dmg za drugega ne vedo. Ali ste slišali kdaj iine Ažinan?il ,,Ves izvan sebe vstane logar k višku ter hlastno povpraša: ,.Ažman, pravite, Ažman? Morda Peter Ažman?" ,,Da, prav Peter iz Studenega." ,,Tedaj, tedaj — tu prime Petrovko za roke — sera jaz vaš dolžnik. Sam Bog vas je pripeljal v mojo hišo. Ne spustira vas, saj sem vam dolžan, sveto dolžan." Naša znanka ni vedela, kako se jej godi. Ni si mogla razložiti logarjevih bf-sed. Ali kmalu ga je razuraela, ko jej je povedal svoj dogodftk z bojišča. Bil je logar z maliin oddelkom vred poslan pregledovat pokrajiuo. Tilio in pazuo je —~< 27 >¦*— peljal svoje vojake skozi gozd, gledaje, če ni kde kaj sumljivega. Nič ne opazi. Tii se zavijo okrog zelenega grička in izza njega planejo skriti sovražni vojaki. Ker naši niso bili nič pripravljeni, bili so brez dvombe zgubljeni. V boji, ki se prižne, padajo logarjevi tovariši ob levej indesnej; samješe, vpijejomu: podaj se! podaj se! vže vihti jeden nad njim sabljo, ko od strani zagrmi puška in sovražniku pade sablja iz rok; mrtev se sara zgrudi na tla. Drugi — bili so še trije — hitro zbeže. Logav je. bil rešen. In kdo je bil njegov rešuik? Povedal mu je svoje ime — Ažinan Peter. Lehko si je misliti, kako hvaležnost je čutil logar proti svojemu dobrotniku, ki ga je rešil gotove smrti. Sklenila sta večno prijateljstvo in pripo-vedujoe si drug drugega razmere, prošel jima je veeer. Drugi dan je bila velika bitka. Pred njo sta si še enkrat podala roke in obljubila, če kdo izmej njiju pade, drug za drugega družino po svojej moči skrbeti. Iu kakor bi bila slutila; res je jeden izmej njiju ostal mrtev na bojišči. Z besedami: ,,o Bog, moja žena!" zgrudil se je poleg logarja Peter na tla. — To povest, logarjevim doraačim vže znano, pripovedoval je logar začudenej in ianenadenej \dovi. Pripovedoval jo je tako ganljivo, da so bile vsem ofci rosne. Končno je še pristavil: ,,Prav sam Bog, kakor sem vže rekel, vas je poslal sera; jaz sem se premalo držal svoje obljube. On sam me je opomnil. Zato pa ne zamerite, da tako pozno vraeujem svoj dolg. Vi ostanete pi-i nas. Vaš sinček je od danes moj sinček. Od danes imamo tri otroke pri nas, kaj ne, ti mati?" ,,Seveda, saj je to naša dolžnost; in še tako hitro so se sprijaznili. Prav božja volja je to," pristavila je dobrosrčno mlada logarica. ,,Na, še jaz se bom zdaj pri vas poinladila; zdaj imam tri v svojem varstvu, tri majhne nedolžne otročiče in nazadnje še tebe — Anica. 0 to mi dela veselje na stara leta," izpregovori stara teta in solze se jej zaleskečejo v očeh. Bil je lep večer, ki so ga ta dan preživeli pri logarjevih. Vsi, prav vsi so bili srečni in zadovoljui, najbolj pa Andrejček in raati njegova. Ta sicer z otroci vred ni slišal dogodbe; inati je vže poprej bila vse spravila spat, a imeljetonoč tako Iepe sanje. kakor je pravil zjutraj, da je mislil, da je v nebesili. Zdelo se mu jc, da se igra z angeljci in ž njim vred Barbka in Janezek; nato zopet, da ima puško na rami in da hodi po zelenih gozdih, moško kakor lovec in strelja. Kar nehati ni mogel pripovedovati, toliko leptga se mu je sanjalo po noči. Mati njegova tndi dolgo ui mogla zaspati. Boga je zahvalila, da je vse tako dobro uredil. Zdaj je pod streho pri dobrih, prisrčnih Ijudeh — kakor doma — ona iu njen sin. Te vesele misli so jo čez dolgo še-le zazibale v sladko spanje. Ni se motila. Logar je držal svojo obljubo. Naša dva znanca sta bila od " tega dne prišteta njegovej dražini. Mati je delala zdaj to, zdaj ono, kot druga gospodinja, a Andrejeek se je kratkočasil in igral z otroci. Ti so bili prijatelji, da uikoli tega. Teta Jera se je pritoževala, da sta zdaj Barbka in Janezek oba na njo pozabila, ftdkar je Andrejček pri njih. Tako jim je prijetno tekel čas do zime. Sole ni bilo takrat še v vasi. Janezek in Audrejček, ki sta bila skoraj jednake starosti, morala sta se zato učiti pri logarju brati. To vam je bila pridnost, vse drugaee, kukor sicer pri otrocih. Vse sta si zapomnila, vsako črko sta takoj znala, —•¦< 28 >¦¦— 5e jima jo je samo jedenkrat povedal oče — njiju učitelj. Po norem letu sta v pratiki vže znala prebrati vse svetnike. To je bilo prijetno videti, kako je Audrejček Barbki kazal rudoče naslikaue svetnike in jo učil njihovib. imen: ,,Vidiš, tii-le je sveta Jedert." „0 ne, to so miške," odgovorila je deklica. ,,Ne, ne, sveta Jedert je." „1, saj vidim miške; poglej no, kako so majhne in nekaj glodajo, izvestno so lačne." ,,Ni6 ni res; le sem poglej te-le črke: Ta le je — J, ta — e, ta — d, ta zopet — e, ta — r, ta tukaj, ki je taka, kakor križ, ta je pa.— t; no, vidiš zdaj, da je to Je — dert." Dekliea ui razuraela takega učenega dokazovauja; bilo je za njo še previsoko. Srpo je gledala mladega svojega učitclja, kakor bi hotela reči: ,,Zdaj pa ravno toliko vem, kakor poprej, ali pa še menj." Morala je pomagati teta Jera, ki je povedala zgodbo svoje patrone otrokoin in tudi, zakaj se slika z luiškami. Tako je tedaj šlo. Logar je ueil dečka na abeeednik; ta dva pa Barbko na pratiko in tako so kmalu prišli tako daleč, da je tudi Barbka poznala vsaj večje svetnike, katerih imona so jej bila vže znana. Nesla je pratiko raateri in ta je morala vsako, še tako nujno delo pustiti, da jej je inala učenka pokazala, kaj v:že vse zna. Prebirala je list za listom ia kazala s prstkom: ,,To le ste vi, mama, tu le z orgljicami, — bila je podoba sv. Cecilije, katero je kazala; — tii-le, ta kelih, ki kača iz njega gleda, je pa naš Janezek in naš ooe; pa tudi vera, zakaj je ta grda kaea tukaj. Sv. Janezu je neki grdi nevernik, kar huda sem nanj, ukazal, da mora strup izpiti iz tega koliha; a on je napravil sv. križ čezenj in kača je zlezla iz keliha; sv. Janez je pa popil in nič žalega se mu ni zgodilo. Ta-le tukaj so pa Andrejčkov oce, ki iraajo ključe — sv. Peter — in ta žena tii-le so pa mati Audrejčkova; kaj ne, raauia, da vže veliko znam?'' Mati jo je seveda morala pohvaliti iij poljubiti za plačilo. — Pri logarju je bilo odslej jako prijetuo življenje. Otroci so delali veselje svojim starišera in ti so jih lepo učili pobožnega, delavuega življenja. Za dobro leto dnij se je v nekoliko izpremenilo. Janezek je moral v mesto v šolo. Andrejček in Barbka sta jokala, ko sta se tam pri znamenji, kamor sta ¦ ga šla z Jero sprerait, locila od ujega. On pa se je držal nekaj časa moško, kolikor se je mogel, a nazadnje so tudi njega posilile solze; rekel jima je: ,,Ko pridem iz niesta, pa vaina prinesem kaj lepega." ,,Le pridno se uči; dobro spričevalo bode najlepše, kar moreš prinesti s seboj," pristavila je teta Jera. Tako je tudi bilo. Ko je prošlo zopet leto dni, prinesel je Janezek ,,peri-johe" in notri je bil v prvera razredu zapisati na prveni mestu z debelimi črkami. Barbka hi Andrejeek sieer nista prav vedcla, kaj to pomeni, a vesela sta bila vender. 0 počitnicah so se igrali malo ne vsak dan ,,mašo". Janezek je bil gospod; oblekel je vrhu svoje obleke še dolgo srajeo. Andrejček mu je stregel; Barbka je bila pa pcvka. Tudi pridigo jo napravil uiladi ,,gospod"', sevcda p<> j —.¦< 29 >¦•— svoje, a vender tako, da sta si teta Jera in mati njegova, ki sta skrivaj poslušali, brisali oči. Janezek sploh ni druzoga govoril, kakor to, rla bode gospod — duhoven. Barbki je obetal, da bode šla ž njira za gospodinjo, Andrejčku pa, da bode za logarja pri očetn. — Logar se jc skrbno in vestno držal svoje obljube. Andrejček mu je bil ljub, kakov kateri izmej njogovib. Ko je nekoliko dorastel, vzel ga je res v poduk. Jeraal ga je s seboj v gozd in pripravljal za njcgov prihodnji stan. Ta stan se je Andrejeku tako priljubil, da ni imel večjVga veselja, nego spremljati svojega gospodavja-očeta v njegovej službi. Kmalu rau je bila puška domača; streljati se je naucil, da se mu je logar kar čudil, tako ravno roko je imel. Nobene nevar-nosti so ni bal; vsega se je upal. Mati njegova ga je često svarila, naj se varuje, naj se izogiblje novamosti, naj ne bo tako predrzen, ali prijazno se jej je nasmijal, rekoč: ,,Mati, če bi bili vi lovec, drugače bi govorili. Vi še ne veste ne, kako je to prijetno: puSko imeti za toFarišioo in braniteljieo." Opomini nni niso nie izdali, seveda, le kar se tiče lovstva. Sicer pa je bil še vedno poslušon in pobožen dcček, ali recimo: vže mladenič, ki je rad slusal gospodarja in niater in tjubil Boga in se ga bal razžaliti z grehom, kakor nekdaj, ko je bil še otrok. IV, Preskočimo nekaj let! Androjček je vžo doraščen v krepkega dvaindvajset-lotnoga mladoniča. Ves logarski posel vže opravlja; gospodar mu vse zaupa. Malo jo> nianjkalo, da ga niso potrdili k vojakom, a kot jedinega sina matere vdove oprostili so ga naposled. Barbka je tžg tudi dorasla brhka deklica. In Janezek? Prav kakor je prorokoval o s¦«— Ne daleč od sebe zagleda raztrgauega, umazanega človeka s puško ob nuui, ki so ravno pripogiba, da bi spravil ustreljeno srno v vrečo. Splazi se zanj, skoči k njernu, vzame mu ptiško in priine ga za roke. Ali ta se ne pusti kar meni iiič tebi nič odpeljati. Boj se prične. Toda kaj bode slabotni mladenič proti takemu hrastu, kakeršen je bil Andrej. Po kratkem boji je lovski tat ua tleh zvezan in za malo časa ga vže žene Andrej po bližnjiei proti domu. Nekaj easa molčita. Zdaj se obrne Andrej in osorno vpraša: ,,Lupež, kje iniaš še druge cigane? Saj vas mora biti več, a tudi oue polo-vimo, — prav gotovo!" ,,Saj nisem cigan." ,,Podoben si vže bolj ciganu, kakor vsakeimi drugemu. Od kod pa si?" ,,S Studenega." ,,S Studenega praviš; čegav pa, kako se pravi pri hiši?" ,,Nimamo hiše, prodali so jo nam; reklo se je pri Ažmanu!" ,,Kaj, pri Ažmanu; ali ti ni ime Jaka?" Spoznal ga je. ,,Da, Jaka mi je ime. Pa odkod me poznate?" ,,Od kod te poznam? 0, to nič ne de; kje pa je tvoja rnati?" ,,Umrla je vže davno." ,,In oče?" ,,Oče, — moj oče — nekako težko so mu šle besede iz ust, — i no, čc ste vže tako sitni, pa bodi: oče moj prosjaei po svetu, kje je, Bog si ga vedi." ,,In Matija?" ,,Matija je letos v ječi umrl; Podolnikovega Franceta je ubil in za pet let so ga zaprli, pa jim je umrl; — a za božjo voljo, vprašam vas, kako nas vse poznate?" ,,To ti vže še povem, — pravi mladi logar, skrivaj si obrisavši solzo z lica, — in ti Jaka, ti si — lovski tat. Kaj pa te je k temu privedlo?" ,,Dela nimain, živeti pa raoram, zato sem se tega lotil." ,,Ali bi delal, 5e bi imel? .,0 rad, prav rad. Pa kaj hoeem. Oče moj in stai-cjši brat sta nii zapravila doin, lep doni in zdaj sem berač; pa si nisem'sam kriv; in ee si življenja iščcin v gozdu pri živalih. me pa uklepate in hocete zapreti. Vsi ste goljufje, vsi! — Eazvnel se je zvezani Jaka in skušal pretrgati vezi. Pomilovalno ga gleda Andrej in mu pravi: ,,No, če bodeš niirno stopal z menoj, odvežem te." ,,Bora." Odveže ga in za roko ga vodeč, pripelje ga doraov, kjer ga zapre v čumnato. kot sploh lovske tatove. Jaka ni spoznal v njeiu nekdaujega Petrovčinega Audrejeka. Ta se je zaraislil. Prišli so mu pred oči tisti časi, ko je živel na Studenem, ko so ga še zaničevali otroci njegovega osornega strijca. Morda bi bil tudi on sara ravno tak — tat, če bi jih bil takrat ubogal. Iu kako je Bog vse naredil? Kako hudo jih je kaznoval. Brez hiše se klatijo po svetu; oče prosjak, starejši sin umrl kot ubijalec, inlajši — tat! „0 moj Bog, kako se ti zahvalim, da si mene tako osrečil." Tako je vzkliknil . in zmolil nekaj očenašev za dušo rajnkega Matije. Svojej maturi je kinalu povedal, kakega jetnika ima. Tudi ona se je začndila in prestrašena lvkla: ,.() bore ljudje! Samega dobrega vajeni in zdaj so na takem! Takoj bi jim pomagala, če bi mogla." Dolgo časa sta se še razgovarjala mati iu sin in hvalila božjo prcvidnost. Andreju jc zazorel neki sklep! V eumnato k ujetemu Jaku stopi. dobi ga, da se je jokal. Smili se mu; sede k njemu in mu prijazno reče: ,,Kaj ne, Jaka, če bi ti imel zdaj domačijo, drugače bi živel?" Plaho pogleda ta k višku, obriše si oči in vzdihne: „0 pač drugače! Pa saj je moralo tako priti. Bog me je kaznoval." ,,Kaj ne, pošteno bi delal in skrbel za dušo in za telo, — za dušo tudi, ali ne misliš tako, Jaka? Glej, jaz, — jaz, Petrovčin Andrej, hočem ti pomagati, kar se bo dalo, če nii to obljubiš." ,,Ka-aj?-------Andrej — si — ste vi?" Preeej časa sta se še razgovarjala in veselo sta se oba ločila. Jaka ni imel še pokvarjenega srca in dobra beseda ga je omečila. Audrej je pa brž poiskal teto Jero, poklical jo na stran iii jej rekel: t ,,Teta, vi iinate nekaj denarja, kaj ne? Dajte ga meni!" Stara ženo se na vso iuoč začudi takemu govorjenju in skoraj malo jezna odgovori: ,.I, kaj pa ti je? Saj sem tako vse, kar sem si prihranila, namenik tebi in tvojej materi. Zdaj uie pa tako-le vprašaš. Ali se to spodobi? —Kar tako, moni nič. tebi nič: dajte mi denar! Prav huda sem. Kaj pa bodeš z denarjem?" Ko jej Andrej pove, kako in kaj, da misli preskrbeti Jaku Ažmanovenro kako inalo douiai-ijo, utolaži se teta seveda in po kratkem pregovarjanji tudi udii. — Dva dni poznejc je Andrej vže stopal jiopotno opravljou proti Studenem. Zarnišljen je bil. Spominal se je pota, ki ga je hodil z materjo kot šestleten deček, žalosten, brez doma, brez pomoči. Prišel je na kraj, kjer sta z materjo pred leti kosila. In prav tam opazil je na trhlem štoru sedeti starega moža, umazanega in raztrganega. Bomi.slil sp je niatorinib besed, kako Bog vsein preskrbljuje živeža. Ko pride mimo berača, iii ga ta zagleda, čuje gorak vzdihljej. Berač se strese in roke povzdigne k višku, slabo govoreč: ,.0, sarn Bog vas je prinesel! Mislil sem, da od gladii umrjem. Andrej ga bliže pogk-da in spozna v njeni — Ažmana. Brž mu da iz torbice mesa iu kmha, pumoli mu požirek vina, sede poleg njega in ko se mož nekoliko okrepča. prične sc ž njiin jx)govarjuti. Berač ga ne spozna. Toži mu svoje siro-maštvo in prijtovednje inu. kako je osiromasil. Andrej ne more več skiivati solz; goreče objame starca in liiu reče: ,iOče, bodite brez skrbi! Tudi za vas bodem poskrbel, da bodete v miru preživeli svoje stare dni. Ali nic no pozuate več, strijc, — Andreja, sinii vašega - brata. Strijc ste nioj in ue bodera vas zapustil." Kaj bi se dalje pravil, kaka čutila so navdajala starega Ažmana pri teh bc-sedab. Ko sta se še nekaj časa razgovarjala, vstaneta in oba vesela, oba prisrčno zadovoljna, skupaj potujeta proti Studenemu na kupčijo. -—•*< 32 >«-•— * * * V nedeljo po sv. Jakobu je bila v Bikovji nova raaša. Pel jo je logarjev gospod Janez. Vse je bilo veselo; vsa fara se je radovala lepega praznika, a najbolj lo-garjeva družina. Povabljena sta bila tudi stari Ažman in njegov sin Jaka, ki je ravnokar dostal kazen za svoj prestopek. Novomašnikov oče jima je napravil novo obleko. Mej pojedino pa je izročil Andrej kupno pismo Jaku, češ, da je odslej. Ažmanova koča njegova svojina. Kupil jo je od sedanjega lastnika za Jerine de-. narje. To je bilo njegovo maščevanje. Logarjeva hiša je dobila kmaln novega go-spodarja •— Andreja. Stari logar mu je izročil gospodarstvo in .slnžbo, počival bi bil rad na stare dni. Gospodinja hiši je Barbka. Andrej še zdaj rad pripoveduje svoje dogodke in vedno pravi, da ga je Bog poplačal zato, ker se je kot deček bal razžaliti ga in tak6 je dospel k sreči in blagostanju le — s pomočjo Božjo. J. Sovran