I. E. Rubin: Sredozimci. 301 I. E. Rubin: Sredozimci. Na sv. Boštjana dan se je napotil kmet Boštjan v dolino. Oblekel je kožuh z rdečo rožo, potisnil je kučmo-kosmatinko na glavo in si zavil pasico okoli vratu. Medlo je že dva dni in mraz je risal po oknih ledene rože. Bilo je, kakor da izgine ves božji svet pod belo odejo. Kmet Boštjan je potegnil golenice visoko nad koleno in je nastopil svojo pot. Vse hiše na vasi kakor da so čez noč izginile v debelem snegu. Nikjer ni bilo žive duše. Po vasi je bila le ozka gaz, ki jo je bil ponoči zamel sneg. Boštjan je videl, da bo huda pot. Toda v dolino je moral iti. Kaj bi ne! Prvič je njegov god in človek ne more praznovati svojega godu doma za pečjo, sam in pri prazni mizi. Drugič je god njegovega sina Fabjana, ki je nekje v vojski in morebiti praznuje ta dan sam zapuščen in brez slovesnosti. Tretjič je bil pred par dnevi god njegovega mlajšega sina Antona, ki je tudi v vojski pri dragonarjih in ravnotako ni mogel z njim skupaj obhajati letošnjega godu. Zato je bila kmetu Boštjanu na sv. Antona dan duša težka, da ni imel nikjer obstanka in je mislil, da mu bo srce zastalo. Bila je namreč stara navada, da je Boštjan ob sredozimcih praznoval svoj god v dolini skupaj z obema sinovoma. Ko se je oženil, se mu je porodil sin takoj po novem letu in ker Boštjan ni hotel, da bi nosil ravno njegovo ime, mu je dal ime Boštja-novega dvojčka Fabjana. — „Tako bova skupaj vezovala," si je mislil, „in pri hiši se ohrani staro ime." In glej, ob letu se mu je zopet rodil sin in zopet ob sredozimcih. Boštjan je pregledoval pratiko in ogibal, kako bi mu dal ime. Toda tu se je oglasila žena in je rekla: „Kaj boš premišljeval, saj je ime s seboj prinesel. Anton naj bo." — Boštjanu je bilo to po volji, in sin je dobil ime Anton. Tako so bili pri hiši sami sredozimci in so lahko skupaj obhajali svoj god. V onih letih se je zgodilo nekaj strašnega: žena je zbolela in je umrla. S težkim korakom je stopal Boštjan za vozom, ko so jo peljali v dolino. Kaj bo zdaj: vdovec in dvoje majhnih otrok! Toda vse je prestal — Bog ve kako. Staro žensko je dobil v hišo, da bi ne bilo grdih besedi in tako je šlo leto za letom. 302 I. E. Rubin: Sredozimci. Dečka sta rasla in sta bila krepka, pridna, delavna. Boštjan je bil nanju ponosen, dasi jima ni nikdar pokazal svoje ljubezni; bil je strog in neprijazen in če ga je prijela jeza, je udaril s tem, kar je imel v roki. Ko pa sta fanta odrasla od šole in sta opravljala vsa domača dela, je Boštjanu na tihem igralo srce in ju je z radostjo opazoval. Bila sta skoraj enaka, srednje postave, čokata, črnoglava. Fabjan je bil po naravi in postavi bolj podoben očetu, bil je nekoliko trmoglav in samosvoj, vendar dobrega srca in vnet za svoj dom. Anton je bil nekoliko podoben materi: bil je bolj nežen in popustljiv, nekako boječ in omahljiv; zato pa je pel čudno lepo in je imel take oči, ki jih ženske ljubijo. Boštjan je ljubil oba enako r in si ni mogel misliti, kako bi prebolel, ko bi katerega Bog vzel. Vsako leto o vseh svetih so šli v dolino na pokopališče na grob matere. Boštjan ni jokal, le z zamišljenimi očmi je gledal na kup prsti, ki je bil obraščen s travo; tudi Fabjan ni jokal, kajti hotel je pokazati, da je enak očetu; Antona pa je premagal jok, sam ni vedel zakaj. Bilo mu je neprijetno, toda ni se mogel premagati. V onih časih pozimi, ko sta fanta odrasla, ju je vzel Boštjan s seboj in so šli v dolino praznovat svoj god. Vsedli so se v gostilno in so pili do pozne noči. Boštjan je v gostilni postal oblasten in mogočen; bahal se je s svojim gospodarstvom, hvalil je svoja dva sinova in zabavljal čez druge, ki nimajo takega gospodarstva in takih sinov. Skoraj bi se bil spri z vsemi znanci in neznanci in je zmerjal dolince z berači. Pozno zvečer je odšel s sinovoma domov in jima je celo pot razlagal svojo ljubezen. Drugo jutro pa je bil mrk in neprijazen. K sreči je bil drugi dan v mestu semenj in je odšel tja; zvečer se je vrnil trezen in dobre volje ter je prešteval denar. Tako je bilo od takrat vsako leto: na sv. Boštjana dan so pili sredozimci v dolini in praznovali svoj god. Takrat je vsak lahko zvedel, koliko je pri hiši žita, živine in denarja. Bilo je, kakor da polaga Boštjan račun od svojega gospodarstva. Pozneje se je zgodilo vse, kakor je moralo priti: potrdili so Fabjana in je moral biti vojak. „Kdor je mojega rodu, ta drugačen biti ne more," je rekel Boštjan. Obdeloval je polje sam z Antonom. Drugo leto so vzeli tudi Antona. Boštjan se je obrnil na župnika in na župana in je rekel: „Vsaj tako naj naredijo, da bo eden doma." In res so tako naredili: Ko se je vrnil Fabjan, je odšel Anton v vojake. Čez tri leta se je vrnil Anton in gospodarili so tako, da je Boštjan dan na dan množil svoj denar. Med tem je prišlo tudi to, kar je moralo priti: Fabjan se je ženil pri Komarju na Polici. Ne- I. E. Rubin: Sredozimci. 303 vesta je bila pridna in bogata. Anton pa je hodil vasovat k Božetovi Ančki, ki je imela dobiti po očetu vse posestvo. Tako je Boštjan lahko računal, da bo vse po sreči: Fabjan priženi lepo doto in dobi delavno žensko k hiši; Anton pa se priženi k Božetu in bo samostojen posestnik. , Vse to se je lepo na tihem pripravljalo, ko je naenkrat nastala vojska in oba sinova sta odšla. Boštjanu spočetka ni hotelo v glavo, da bo naenkrat sam, brez sinov, brez vsega. Komaj si je mislil, da je vse to mogoče; toda vse je bilo res. Spremil ju je v dolino in sta se odpeljala. Prvič v življenju je zajokal zaradi sinov. Ta trenotek je spoznal, kako ju ima rad. Ostal je sam in je gospodaril, kakor je vedel in znal. Na tuje ljudi se ni zanašal. Prodal je nekaj živine in spravil denar; po polju je pospravil in prodal kupcem. Kaj naj se ukvarja sam na stara leta! Tako je preživel vso jesen: kašče so bile polne žita in v shrambah je bilo vsega dovolj. Toda kaj, ko je sam! Čakal je sporočil dan na dan. Spočetka so prihajala pisma, karte; kmalu so izostale. Oba sta izginila tam nekje v Galiciji. Prišla je zima. Ljudje so neprestano hodili na pošto. Nič. Prišel je božič. Nič. Dnevi so bili kakor večnost. Sneg je pokril zemljo na daleč in široko. Boštjan je posedal pri peči in mislil na sinova. Tako je šel dan za dnevom in od nikoder ni bilo sporočil; le razni ljudje, ki so šli v mesto, so se vrnili, in so pravili čudne stvari. Tako so se bližali sredozimci. „Bodi kakor hoče," je sklenil Boštjan, „god bom praznoval v imenu vseh treh, kakor se spodobi po stari navadi ..." Tako se je napotil v dolino. Medlo je celo noč in še vedno je naletaval sneg v debelih kosmih. Vsa dolina se je svetila v belem snegu in sredi nje se je dvigala vas s ponosno cerkvijo. Boštjan je prišel v vas in zavil naravnost na pošto. Otrkal je sneg s kožuha, s kučme in čevljev in je vstopil. „Ali sta naša dva kaj pisala?" »Nič." Zdelo se mu je že naprej, da bo tako. Obrnil se je in je odšel v gostilno. Tam je našel vse, kakor vsako leto: isti obrazi, iste gostje, isti ljudje. Bilo je, kakor da so ga pričakovali. Vsedel se je k isti mizi, kakor po navadi. Pridružil se mu je Mrnjavček, ki je pil že na vse zgodaj v gostilni; doslej, se je vsako leto napil na Boštjanov račun. Z njim je prisedel tudi Volhar, ki je bil daleč po svetu in je vedel mnogo povedati. Najprej je začel Mrnjavček: 304 I. E. Rubin: Sredozimci. „Sredozimci so prišli, kaj ne Boštjan, sredozimci s snegom in ledom. Dobro so pritisnili letos; danes je tvoj god, Bog te živi!" Boštjan je poklical vina in je jiatočil obema sopivcema. Dobro se mu je zdelo, da bo imel krog sebe ljudi, da se z njimi pogovori. „God moj, pa drugih tudi," je rekel Boštjan, da bi spomnil na sinova. „Tisto je tudi res," je rekel Mrnjavček, „takih fantov je malo, Bog ju varuj nesreče!" Boštjan je postal žalosten in je naslonil glavo na roko. „Bog vedi, kako je, nikakega glasu ni od njih," je zamrmral. „Nič se ne boj," ga je tolažil Mrnjavček, „vse gre po sreči. Takih fantov se ne prime krogla. Pisati pa ne more vsak." Za to tolažbo mu je Boštjan natočil poln kozarec. Mrnjavček je izpil in govoril dalje: „Kar je po pravici rečeno, to je res. Kadar ste prišli vsi trije s hribov, smo rekli: glejte, sredozimci gredo. En oče in dva sinova. Vselej je bilo veselo, kadar smo sredozimce vezovali." „Bog ve, kdaj bomo zopet skupaj," je rekel Boštjan. „Nič se ne boj. Volharja vprašaj, on vse ve. On ti tudi lahko pismo napiše." „Tisto pa, tisto," je rekel Boštjan. „Danes jima moram pisati." Volhar je bil zadovoljen. „Lahko napišemo, samo če imate naslov." Boštjan se je zamislil. Premišljal je, kaj bo vse pisal. Ko bi znal sam pisati, bi povedal mnogo, mnogo, po drugih ljudeh pa je težko vse pripovedovati. Sam si je v mislih zložil pismo tako: „Ljubi sin. Zelo me skrbi, ker mi nič ne pišeš. Piši ali si živ ali mrtev. Ves božič sem čakal pisma. Jaz sem zdrav, ampak dolgčas mi je zelo. Drugega ni nič novega. Sneg je velik." »Pisali bomo pozneje," je rekel Mrnjavček. „Najprej se moramo pokrepčati. A ti Boštjan ne bodi žalosten. Jaz sem bil pri Kustoci, vem, kako je to. Tudi takrat nam je šla trda. General je prišel k nam in je rekel: Fantje, dosti je Plementezarja, ne vem, če ga bom užugal. — Mi pa smo rekli: Gospod, kar pritisnimo, bo že šlo.— Pa smo pritisnili in je šlo tako, da skoraj nisi imel po kom udariti. V enem dnevu smo vse opravili." „To je bilo takrat," je rekel Boštjan. „En dan in vsega je bilo konec — tam je bil Plementezar in bilo je poleti o kresu, zdaj pa je zima in že skoraj pol leta." I. E. Rubin: Sredozimci. 305 „Nič zato, Boštjan," je rekel Mrnjavček. »Seveda je razlika, ker jih je na obeh straneh več, zato ne more biti tako hitro konec, ampak skrbi si ni treba delati." Tako so se pomenkovali in pili. Boštjan je bil nekoliko utrujen, zato se je hotel pokrepčati. Pil je na zdravje sebi in svojih sinov in le na pol poslušal Mrnjavčka, ki mu je pravil o tem, koliko jih je padlo, koliko je vjetih, kje so sovražniki, kako se vojskujejo ti, kako oni. Volhar je tu in tam ugovarjal Mrnjavčku in sta se prepirala o tem, ali so Rusi močnejši ali Nemci. Gostilna se je vedno bolj polnila. Od vseh strani so prihajali ljudje na pošto. Mnogi so dobili kratka poročila na kartah in so prišli od veselja v gostilno in so karte kazali ljudem. Posedali so in se pogovarjali o vojni. Vsak je vedel kaj o tem in onem. „In o naših nič," si je mislil Boštjan in je pil, da se mu je skoraj zadremalo za mizo. Misli na sinova so ga obdajale s sladkimi sanjami. Pri mizi je bilo vedno več gostov. Mrnjavček je vabil vsakega; kajti kadar se vezujejo sred ozimci, mora biti veselo. Za Boštjana je imel vsak tolažilne besede. Pravili so mu o ljudeh, o katerih se je pisalo, da so mrtvi, pa so se oglasili iz vjetništva. Ako kdo dolgo ne piše, je gotovo znamenje, da je vjet. „E, ne bo vjet," je rekel Boštjan, »poznam dobro svoja sinova ; Fabjan je trmast, da bi ne odnehal, če bi se z vragom bodel, Anton pa je nagel, pogumen." Pri tem se je Boštjan oživil. Začel je hvaliti svoja sinova, svoje gospodarstvo in vse, kar je bilo s sinovoma v zvezi. Hvalil je Komarja in nje govo hčer, ki bo prišla k hiši za gospodinjo, in Božetovo posestvo, kamor se bo priženil Anton. Vzbudila se je v njem vsa stara baharija, da je skoraj pozabil, da sta sinova v vojski. Pravil je o svojem bogastvu in našteval svoje zaloge žita, živine in denarja. Niti zapazil ni, da je bilo poldne in čez. Mrnjavček je bil pijan in je vedno klical vina na mizo, Volhar je obetal, da bo napisal sinovoma pisma, kakor se spodobi. Boštjan je razlagal vse, kaj naj pride v pismo. Tako je prešlo popoldne in je nastal mrak. Mrnjavček je zaspal pri mizi med tem, ko je pravil o vojski in Volhar se je stegnil ob peči, kjer je kmalu zadremal. Boštjan se je razjezil, plačal in odšel. I .Ljubljanski zvon" XXXV. 1915. 7. 20 306 I. E. Rubin: Sredozimci. Pot po vasi je bila vesela, ker so ves dan hodili ljudje in so delali gaz. Po hišah so že brlele luči, vse je bilo tiho in mirno. Za vasjo se je začela pot navzgor. Sneg je zamedel sledove stopinj, da se je komaj poznalo, kje je bila gaz. Boštjan je pomaknil kučmo nazaj in je stopal s trdimi koraki. Ozrl se je parkrat na vas in je videl, kako so izginile luči za visokimi zameti; le zvonik je molel iz srede belih kop. „Poznam vas, berači dolinski," je govoril Boštjan, „pili bi ves dan, a v žepu ni groša. Ako bi ne bilo sredozimcev, bi ne bili niti enkrat na leto pijani. In nazadnje mislijo, da smo mi brez cvenka." Spodrsnilo mu je v snegu in se je zaletel v zamet. Pobral se je hitro, strkal sneg s kožuha in je šel naprej. „To je pot, kakor se spodobi. V hribih imamo bolje, lenobe dolinske," je mrmljal in je stopal previdneje. Ko je prišel na grič, je zasvetil mesec izza oblakov in razsvetlil ves zimski svet naokoli. »Pozdravljen, brat!" je govoril Boštjan. „Pojdeva skupaj ne prvikrat ne zadnjikrat." Od severa je zarjula burja in je dvignila sneg ter ga nesla čez grič. »Pozdravljena, prijateljica!" je rekel Boštjan. »Mnogokrat sva skupaj potovala s semnjov; ne enkrat si mi pihala nasproti, ne enkrat si me poganjala v hrbet. Bog s teboj, pihaj koder hočeš!" In je stopal naprej, boreč se z burjo in s snegom. Na hribu je obstal in pogledal v sneženi metež po bregu. Spomnil se je na sina Fabjana. „Ali mu je pisal Volhar pismo?" je pomislil. „Nič ni pisal lenuh. Žrl je, a pisal ni. Drugič naj žre drugod!" In se mu je zdelo, kakor da vidi Fabjana v bitki sredi mnogih vojakov. Po bregu navzgor se pomikajo kakor sneženi pretep: drug za drugim, s puško v roki, s kapo na glavi. Hej, halo! — Tam na vrhu griča je sovražnik in jih obsiplje s krogljami. Tuintam kdo pade in se pobere —¦ naprej, naprej! Glej, Fabjan je skoraj v prvi vrsti. „Udri, Fabjan, udri!" govori Boštjan, »sedaj je čas, pritisni kakorkoli, sin moj! Ali jih vidiš tam na gori? Vse črno jih je kakor listja in trave." In je strmel v sliko pred seboj ter spremljal boje-valce po poti navzgor tja na vrh hriba, kjer se je četa razpršila in izginila . . . A med tem, glej, po dolini jaha konjenica v urnem diru. Plava kakor grozna nevihta po cesti. Glej, med njimi jaha Anton takoj v prvi vrsti — sabljo v roki, kapo po strani. Drve proti vasi. Tam jih čaka sovražnik. I. E. Rubin: Sredozimci. 307 „Goni, goni, Anton," vpije Boštjan, „krepko se drži, dragi moj! Ej, neso vas kopita konjska, kakor da bi bil zajčji lov. Udari — dolinci so vsi sovražniki, zdrobi hišo, streho, vse!" Preko doline je divjal vihar po cesti in v naskoku je sneg zagrnil celo vas ter jo pokril z gostim dimom. Boštjan je gledal boj in je iskal svojega sina, ki je izginil s četo v vasi in je bežal naprej po cesti. „Ali ti je pisal Volhar," je vpraševal. „Nič ti ni pisal lenuh. A kaj bi pisal? Saj veš, da so sredozimci!" Izza hriba je zavil veter in je naskočil s snežnim navalom naravnost na Boštjana. Skoraj bi ga podrl na tla. Stopal je naprej brez gazu in brez poti, dokler ni skozi goste čete bojevnikov, po težkih bojih prispel do gozda... Naenkrat se mu je zdelo, da sta prišla k njemu oba sina, kakor da se vračata iz boja. Pridružila sta se mu in sta stopila vsak na eno plat. In vračali so se domov kakor vsako leto: Boštjan na sredi in na vsaki strani en sin. Ako je bila pot preozka, je stopil Anton naprej in Fabjan je hodil zadaj. „No, glej, kakor vsako leto," je govoril Boštjan, „samo da sta v vojaški obleki. Prav je, da sta prišla . . . Videl sem vaju, hej, dobro ste jih pognali — vse je šlo v nič . . . kakor da bi praznovala svoj god. Kaj bi govoril Mrnjavček o Kustoci! Pravijo, da je bil pri muziki. A vidva, hej, to je drugače! Kako je to šlo navzgor! In ti, Anton, kakor ste šli po cesti! A kako je z vama, povejta!" „Dobro," je govoril Fabjan s tistim mirnim obrazom, s katerim je govoril vselej tudi o najtežjih stvareh. „Nič ni sile. Vsak dan je boj, naskok dan na dan. Vedno naprej, da človek skoraj ne ve, kam pride. Pade ta, pade oni, toda ljudi je vedno dovolj." „A ti, Anton, kako?" „Dobro," je rekel Anton. »Jahamo neprestano, zdaj v to zdaj * v ono stran, brez miru in počitka. Kadar zagledamo sovražnika, se zaprašimo vanj kakor vihar in jemljemo vas za vasjo. Zvali se ta, zvali se oni — ampak vojska gre vedno naprej." „A doma, draga moja," je pravil Boštjan, „doma je vse v redu. Kar je bilo odveč, sem prodal in denar sem spravil. Imamo vsega dovolj. Samo dolgčas mi je po vaju. Božič je bil kot večnost. Zato sem šel danes v dolino, da sem godoval sredozimce. Ko bodeta prosta in prideta domov, bomo. skupaj godovali . . . Prav je, da smo se tako srečali in se pogovorili. Volharju sem dal pijače, da bi vama pisal. Ali je pisal? Nič ni pisal. Napil se je mrha in zaspal in z njim Mrnjavček. Zato pravim, taki so dolinci. A tudi, če bi 20* 308 I. E. Rubin: Sredozimci. pisal, kaj bi mogel pisati. Človek nikoli tega ne pove, kar misli. In mi nismo taki, da bi vse pripovedovali; zato je lepo, da sta prišla in smo se pomenili. Ko sem zagledal četo na griču, sem si takoj mislil: glej, Fabjan bo tam. In ko sem zagledal ono konjsko vihro po cesti, sem takoj vedel: glej, tam je Anton. Dobro je, da smo se srečali, ker že dolgo ni bilo pisma od vaju. Nimata časa, sem si mislil, kdo bi utegnil pisati! Vem, kako je. Vsak si misli: kakor je božja volja, kaj bi pisal. Ako pridem živ, pridem, ako ne, me ne bo več. Kdo more pomagati! Kakor je usojeno . . . Sedaj ste jih napodili in počivate, kaj ne? Povabil bi vaju s seboj domov. Doma bi se naspala in najedla, lepo bi si odpočila. In ti, Fabjan, bi » stopil tja k Komarju, da bi te videla, in ti, Anton bi šel k Božetu. A vidva ne smeta domov. Služba je služba. Spita, kjer je: na prostem, na polju, v gozdu, magari v snegu. Počiva se povsod sladko, če je človek truden. Vem, kako je. Tudi jaz ne grem domov. Z vama ostanem tu do jutra. Tiho je in prijetno. Odpočili si bomo dobro. Potem pojdem domov in opravim živino. Lepo raste živad, da bosta vesela, ko se vrneta. A vidva jutri zopet naprej — Bog ve, kam. Dajta roke, sinova, nič nas ne zmaga nas sredozimcev . . ." Tako se je pogovarjal Boštjan s sinovoma, pravil je njima razne vaške novice in dogodke. Oba sinova sta utrujena ležala poleg njega: Fabjan z onim mirnim obrazom, ki ga ne vznemiri nobena izprememba, in Anton z onim veselim jasnim obličjem, ki je ,kazalo vedno njegovo dobro voljo. Spala sta, kakor da sta vesela, da sta po utrudljivih težkih bojih prišla k očetu. Boštjan ju ni hotel motiti in je zaspal z njima. — Drugo jutro so našli Boštjana, ki je ležal v snegu z razprostrtima rokama, obrnjen proti severu, z zasneženimi očmi, kakor da bi hotel objeti ves široki božji svet.