SLOVENSKA KNJIŽEVNOST V ROMUNIJ I Kdor zasleduje rubrike našega časopisja, posvečene informacijam o prevedenem slovenskem leposlovju, med različnimi prevodnimi jeziki težko opazi romunščino. Pričujoči članek je informativen prikaz v romunščino prevedenih slovenskih literarnih besedil. 2e sam pregled naslovov bo pokazal, da so se prevajalci odločali samo za krajša, pogosto m a n j pomembna besedila, tako da se ne bi moglo govoriti o pozna- vanju slovenske književnosti v romunskih literarnih krogih v pravem smislu besede. — Namerno se podrobneje ne ustavljam ob jezikovno-stilni analizi posameznih prevo- dov, ker prevajalci večinoma niso prevajali izvirnikov. Vzorčno navajam le neka j odlomkov iz Hlapca Jerneja ter nekoliko več pesemskih besedil, k jer predvsem pre- verjam pomensko točnost prevodov in uspešnost prenašanja pesniške rime v romun- ščino. Dr. Frâncova, asistentka na oddelku za slovanske jezike in književnosti na Univerzi v Bukarešti, je ocenila kakovost romunskega jezika in umetniško-estetsko vrednost prevodov. Z njo sva si razdelili tudi obsežno pregledovanje povojne periodike, in sicer dveh najpomembnejših tednikov, Românie literare in Luceafärula, da bi sliko knjižnih izdaj vsaj deloma dopolnili s podatki o objavah slovenske lirike v navedenem časopisju, čeprav so utrinke iz jugoslovanskih književnosti na svojih straneh občasno prinašali tudi drugi ugledni časopisi in revije, na primer Secolul 20, Tribuna in Steaua (Cluj—Napoca), Orizont (Temišvar), Convorbiri literare (lasi), Ramuri (Craiova) itd. Slovensko leposlovje v romunskih knjižnih izdajah Slovenska proza v romunskih prevodih sega od ljudskih bajk, Hlapca Jerneja, Mire Miheličeve, Seliškarjevih Tovarišev do Ingoličevih novel in Torkarjeve Pisane žoge. Dreptatea lui Jernej (Hlapec Jernej in njegova pravica), Bukarešta, 1973, 101_ str. — V kratkem predgovoru prevajalec Valentin Deçliu obvešča o izbornem položaju, ki ga ima Cankar s svojim proznim in dramskim delom v slovenski literaturi. Deçliu- jev prevod ni samo preprosta jezikovna prestavitev, ampak prava poetična prepesnitev Jernejevih monologov in dialogov. Prevajalec je prodrl v najglobljo misel novele in jo podal bralcu v melodiozni plastičnosti svojega jezika s podobnim učinkom, kot ga ima izvirnik. Jernejev jezik je hkrat i okoren in pretresljiv govor kmeta v lahnem molda- vijskem narečju. Lahko rečemo, da je prevod po umetniški strani izredno uspel, sa j ima človek ponekod celo občutek, da je romunski Hlapec Jernej, kakor se vidi iz na- slednjega odlomka, skoraj ritmična imitacija izvirnika: Pogl. XII: >Deschide(i ceasloavele alea! Nu фи sa citesc, dar vreau su vïid си ochii mei slovele cele negre, care au hoturît fi poruncit una ca a sta. Vreau su vud fi eu scoarfele acelor car\i fi chipul lor negrul Spune-mi dacu scrie acolo a-fa: ai muncit pe brinci, ai ingrufat pamintul eu singele fi sudoarea frun(ii taie de-a crescut griul inalt cit un stat de от fi iarba grasa, iar acum, cind ai ajuns batrin fi neputin- cios, cind a secat singele in tine fi nu mai po{i da belfug pamintului astuia, hai, pleacalt. Izvirnik: >Odprite bukve: ne znam brati, pa bi rad videl od daleč tiste črne besede, ki so tako naredile in zapovedale. Pokažite: tudi vezavo bi rad videl tistih bukev in črno obrezoI Ali je lam zapisano, povejte: delal sî, s krvjo si gnojil, da je visoko pognala pšenica, da se je cedila trava od soka; zdaj pa, ko si star in nadložen, ko ni več krvi, da bi z njo gnojil, zdaj pojdiU Nekolikokrat je prevajalec sicer prezrl, da Jernej mladega Sitarja ne kliče gospo- dar, prav tako se tega naziva v pripovednem besedilu izogiblje sam pisatelj, kajt i tu je srž Cankar jeve socialne miselnosti in njegovega pojmovanja pravice do lastnine, ki gre celo tako daleč, da Sitar in gospodar sploh nista več sopomenki. Pogl. VIII : >Veriii sü-mi iau doar lucrurilelc, zise batr înul argat cu privirea u(intita undeva departe ca fi cind ar fi vorbit eu pere{ii fi nu eu stfipînul sau. Romunski prevod pesnika Deçliuju bi se v slovenščini lahko glasil takole: >Samo po svoje stvari prihajam/« je rekel stari hlapec s pogledom, uprtim nekam v daljavo, kakor da bi se pogooorjal z zidovi in ne s svojim gospodarjem. Izvirnik: >Samo po culo prihajam, samo po culoU je rekel Jernej in je gledal predse, kakor da bi se pogovarjal s hišo, ne s Sitarjem. Jernej v Ljubl jani vstopi v cerkev in poklekne pred ikonostasom (XI. pogl.: înge- nunche in fa ta iconostasului), vendar je tako romunskemu bralcu, ki je navezan pretežno na pravoslavno izročilo, še bližji. — Vsekakor je Deçliujev prevod prava literarna umetnina in utelešenje pesnikovih besed: »Izgoreval sem nad tem prevodom.« Izpod peresa V. Deçliuja je izšel tudi roman Mire Miheličeve Curcubeu peste oraf (Mavrica nad mestom), Bukarešta, 1981. 265 str. Besedilo gladko teče in ima le manjše pomanjkljivosti . — Istega leta so v Bukarešti ugledale luč tudi Ingoličeve novele pod skupnim naslovom Dragoste interzisä (Prepovedana ljubezen), 262 str. Vzete so iz zbirke Oči in Izbranih spisov: Gimnazijka Feruna, Zebica, Ugasle oči, Prepovedana ljubezen, Oranža, Disonance jesenskega dne in druge. Prevajalca Valentin in Mihaela De$liu v uvodni besedi orisujeta pot slovenske književnosti od Brižinskih spomenikov pa vse do danes. Poročilo ima toliko večji pomen, ker je edini (čeprav miniaturni) prikaz zgodovine slovenske literature, ki ga lahko zasledimo na romunskih tleh. — Mihaela in Valentin Deçliu sta poslovenila tudi slovenske ljudske ba jke in jih objavila v knjigi Basme populäre macedonene fi Slovene (Makedonske in slovenske ljudske bajke), Bukarešta, 1977. — Leta 1973 je v prevodu Dimitri ja Manuja in Victorja Vescuja izšla Sedmina Bena Zupančiča z naslovom Salutari Mariei (Pozdravi Marijo), Buka- rešta, 1973, 224 str. Naslov romana je povzet po srbohrvaškem prevodu, po katerem je romunski nastal. — Tovariše Toneta Seliškarja je prav tako iz srbohrvaščine pre- vedla Ileana Vescu. Mladinska povest o partizanu Pavleku z naslovom Prietenii (To- variši), 245 str., je bila natisnjena v Bukarešti 1. 1974 v nakladi nad 20 000 izvodov. — Pisano žcgo Igorja Torkar ja je prevedel Mirko Zivkovič — Mingea multicolora, Bukarešta, 1975, 114 str. Slovenska poezija se je začela prevajat i v romunščino šele v novejšem času. Prvi je knjižno izdajo doživel Kosovel: 1. 1972 ga je A. E. Bakonsky vključil v svoje delo Panorama poeziei universale contemporane /1900—1950/ (Panorama sodobne svetovne poezije), Bukarešta, 1972, 422—415 str. Bakonsky je predstavil slovenskega pesnika kot čudežni meteor 20. stoletja, vendar ne kot prezgodaj ugaslo osebnost, temveč kot pesnika, ki je v svojem dvaindvajsetem letu zaključil svoje delo, v katero je hkrati zajel ideje ekspresionizma, futur izma in konstruktivizma. Kosovela so prevajali kar tr i je pesniki, poleg Bakonskega še Radu Cîrneci, ki je izdal 56 Kosovelovih pesmi pod naslovom Exiazul moriii (Ekstaza smrti), Bukarešta, 1975, 75 str., in Petru Cîrdu. Cîrneci v obširnem predgovoru seznanja bralca s Koso- velovo osebnostjo, v kateri so se prepletali najrazličnejši evropski tokovi avantgarde, ki so se pri nadarjenem pesniku zlili v globoko poetično kreacijo. Ob izidu Koso- velovih pesmi je v literarnem tedniku Romania literara, št. 23, 1975, str. 29, izšel obsežen članek kritika N. Balote pod naslovom Lirica lui Kosovel. — Devet let za tem se je v izložbah bukareških knj igarn pojavila drobna antologija slovenske lirike Efemera mea ve$nicie, Bukarešta, 1984, 102 str., ki si je naslov izposodila pri Zlobčevi pesmi Moja kratka večnost. Pesmi je poromunil vojvodinski pesnik romunske narod- nosti Petru Cîrdu. Spremno besedo je napisal Gheorghe Tomozei, ki je, kot se je sam izrazil, imel 'privilegij' brati Cîrdove prevode še v rokopisu. »Srečanje s poezijo Slo- vencev je od vsega začetka frapantno. Njeni lirični glasovi zvenijo prepričljivo / . . , / škoda, da je usoda poezije, napisane v jeziku majhnega naroda, taka, da večini ostane nepoznana«, piše Tomozei. Sam izbor pesnikov je dovolj reprezentativen. Tu so Srečko Kosovel, Edvard Kocbek, Jože Udovič, Matej Bor, Ivan Minatti, Ciril Zlobec, Lojze Krakar, Tone Pavček, Dane Zaje, Gregor Strniša, Kajetan Kovič, Veno Täufer. Franci Zagoričnik, Svetlana Makarovič, Niko Grafenauer, Tomaž Šalamun, Tone Kuntner, Marko Kravos in Ivo Svetina. Cîrdu je izredno rigorozen prevajalec, sa j se njegovi prevodi često dobesedno ujemajo z izvirnikom. Kljub temu ga včasih le zanese blizu- glasnost v srbohrvaškem jeziku. Poglejmo si 2. kitico Kosovelove Balade: Afarü n-a mai ramas nimeni, numai el zboarii peste luminif, fi numai vinatorul ti haituefte ... Na polju že nikogar več ni, le ona preko gmajne leti. In samo lovec ji sledi... Slovensko na polju Cîrdu prevaja z a /a ra 'zunaj ' , kar ustreza prislovu napolju v srbo- hrvaščini. — Prevajalcu žal ni uspelo vedno upoštevati rime izvirnika, tako da je slog nekaterih pesmi v romunščini malce trd, neblagoglasen. Poglejmo, kakšen je prevod Kosovelove Nihilomelanholije: Cîrdu: Caii albaftri ai Disului de moarte înainteaza prin ceatä. In strälucirea caldä fi bolnavä a luminärilor strälucefte deschis un ochi mort. Prin päienjeniful adormit al puternicelor talazuri de furtuni ucise lucefte focul de nestins al altarelor cufundate-n täcere. Nihilomelancolia invefmintä in neclintire toamma ce a neagrä. In sträfunduri de morminte doarme un mort tinär, înecat in uitare. Baconsky: Pletele albastre ale visului mortuar Inainteaza prin cea^a in lumina caldä, bolnavä, a fäcliilor Lucefte deschis un ochi mort Sub densitatea inertä A furtunilor ucise Lucefte ireductibilul foc AI altarelor cufundate-n täcere. Nihilomelancolia cuprinde In nemiscare negrele uimiri In adincul mormintului doarme un mort tinär Inecat in uitare. Izvirnik: Modri konji mrliškega sna stopajo skozi meglo v topli bolni luči sveč sije odprto mrtvo oko. Skozi nevzdramni pajčolan silnih plasti ubitih viharjev sije neizgorljivi ogenj v molk se pogrezajočih oltarjev. Nihilomelanholija odeva o neaktivnost črno strmenje. V grobni globini spi mlad jnrlič in se potaplja v vsepozabljenje. Dober poznavalec romunskega jezika bo v prevodu Bakonskega našel več poetičnosti, čeprav niti enemu niti drugemu ni uspelo ohraniti rime. Izredno dobri pa so Cîrdujevi prevodi poezije s prostimi verzi, zlasti Kocbekovih, Minattijevih ter modernističnih Salamunovih in Zagoričnikovih pesmi. Takole se glasi Cîrdujev prevod Minattijeve pesmi Nekoga moraš imeti rud: Ре cineva trebuie sä iubeçti fie chiar iarba, rîul, copacul sau piatra, cuiva trebuie sä-i pui mina pe umär ca, flämind, sä se sature de apropriere, cuiva trebuie, trebuie, asta e ca piinea, ca о inghititurä de ара, cuiva trebuie sä-i däruefti norii täi albi, päsärile indräznefe ale visurilor tale, päsärile înfrico?ate ali neputintei (cäci undeva H pentru ele trebuie sä existe calde cuiburi Urliste), Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen. nekomu moraš nasloniti roko na ramo, da se, lačna, nasiti bližine, nekomu moraš, moraš. to je kot kruh, kot požirek vode, moraš dati svoje bele oblake, svoje drzne ptice sanj, svoje plašne ptice nemoči — nekje vendar mora biti zanje gnezdo miru in nežnosti —, Lahko bi si postavili vprašanje, ali Cfrdujeva antologija nudi romunski javnosti pravo sliko slovenske poezije. Knjižica vsekakor ima svoj pomen, sa j je, k l jub neka- terim nepopolnostim, lep prikaz sodobne slovenske lirike. Težko je objektivno ocenjevati umetnostno prevajanje, ki je morda v nekaterih primerih težje od izvirnega us tvar janja . Po teoriji Jeana Rousselota je uspešnost prevoda poezije v sintezi jezikovne zvestobe in skladnosti s pesniško obliko, torej v točki, ki jo je skoraj nemogoče določiti. Pesnik Cîrdu ima gotovo vse možnosti, da to točko doseže. Dramatika. Pohujšanje v dolini Šentflorjanski: prevod Vojislave Stojanovič iz srbohrvaščine je ostal v rokopisu, vendar so ga 1. 1980 uprizorili na temišvarskem odru pod naslovom Päcatul in valea Sen Florian (Greh v dolini Šentflorjanski). Reži- ser je bil Voja Soldatovic. Slovenska književnost D literarnih revijah Romania literarä in Luceafärul Tistim, ki berejo romunske literarne časopise, se lahko zdi, da je slovenska knji- ževnost v romunskem časopisju slabo zastopana oziroma da se o n j e j neka j več piše le v zadnjih letih. Književni tednik Luceafärul od leta 1958 nadal ju je izročilo več tovrstnih revij z istim imenom, ki so izhajale v našem stoletju; med njimi sta najpomembnejši Lucea- färul iz let 1902—1920, revija romunskih študentov iz Budimpešte, ki so se zbirali v kulturnem društvu Petru Maior, in Luceafärul iz let 1941—1945. revija romunskih intelektualcev, ki so po Dunajskem paktu pribežali iz Cluja v Sibiu. — Letnik IX, št. 48, 26. 11. 1966, str. 5, predstavlja sodobno jugoslovansko poezijo tudi s pesmimi naslednjih slovenskih pesnikov: Cirila Zlobca, Ivana Minattija, Toneta Pavčka, Jožeta Šmita, Lojzeta Krakar ja in Janeza Menarta v zelo lepih prevodih Haralambie Gra- mescuja. — Isti letnik IX, št. 17, 23. 4. 1966, v rubriki Atlas liric poleg nadrealističnih pesmi Paul Eluarda predstavlja pesnika Mirana Jarca s pesmijo Cintec (Pesem) v prevodu Victorja Tulbureja. — Isti letnik, št. 53, 31. 12. 1966, str. 6, v rubriki Atlas liric prinaša še eno pesem v prevodu H. Gramescuja, in sicer Toamna ostafilor morti (Jesen vojakov smrti) Kajetana Kovica. — Letnik X, št. 48, 2. 12. 1967, str. 6: Janez Menart v intervjuju pod naslovom Poezia nu suportä surogate (Poezija ne prenaša nadomestkov) govori o fenomenu poezije v Jugoslaviji oz. v Sloveniji in skicira mo- goče mostove med slovensko in romunsko književnostjo. — Letnik XI, št. 22, 1. 6. 1968, str. 6: Menartova Pesem jesenske aleje (Cintec de alee-n toamna) poleg stvaritev Miodraga Pavloviča in Branka Miljkoviča v rubriki Lirica iugoslava. — Letnik XVII, št. 48, 30. 11. 1974, str. 9: pesmi Katje Špurove, Gregorja Strniše in Toneta Pavčka; stihe je poroinunil Valentin Deçliu. — Letnik XIX, št. 48, 27. 11. 1976, str. 7: podoben izbor pesmi seznanja romunske bralce s Katjo Špurovo in poleg njenih prinaša še pesmi Ivana Minattija v prevodu V. Deçliuja in Olge J ore. — Letnik XX, št. 48, 26. 11. 1977, str. 8: enaka rubrika vsebuje poleg pesmi Izeta Saraljiča tudi Zlobčeve in Borove verze v prevodu V. Deçliuja. — Isti letnik, št. 22, 29. 5. 1977, str. 10: pesem Vena Taufe r ja Noaptea pälefte (Noč bledi) v prevodu P. Cîrduja . — Letnik XXI. št. 47, 26. 11. 1978: večji sklop jugoslovanske lirike vkl jučuje Nika Grafenauer ja s pesmijo Camera (Soba). — Letnik XXI, št. 51, 23. 12. 1978, str. 8: Olga Jora objavlja intervju s Katjo Špurovo, najvnetejšo prevajalko romunske književnosti v sloven- ščino; intervju nakazuje dotedanje dosežke in nadal jn je možnosti za poglobitev kul- turnih stikov med slovenskim in romunskim narodom. — Letnik XXVII, št. 48, 1. 12. 1984: v rubriki Mapamond so v sklopu jugoslovanske lirike objavljene pesmi Maričke Znidaršič, Kat je Spur in Edvarda Kocbeka. Pesmi je poromunil V. Deçliu. Tednik România literarä je začel izhajati v Iasiju leta 1855 kot glasnik ideje o združenju romunskih pokraj in v enotno državo. Leta 1968 je prevzel vlogo najkako- vostnejšega književnega tednika v Romuniji in nadal juje izročilo časopisa Gazeta literarä. — 28. 8. 1969 (št. 35), str. 21: v rubriki Atlas liric izide pesem Jožeta Šmita Tremurätorul plop (Trepetajoči topol), prevedla Sanda Nenoiu. — Leto pozneje 25. 11. 1970 (št. 48), str. 28: Elena Linta objavi svoj prevod Borove pesmi Trecerea cälätorului prin secolul atomic (Šel je popotnik skozi atomski vek). — 4. 7. 1974 (št. 27), str. 21: rubrika Din lirica iugoslavä prinese Udovičevega Proteja v prevodu Štefana Aug. Doinaça. Pesem je v sklopu jugoslovanske poezije pospremljena s kratkim člankom. — 27. 11. 1975 (št. 48): spet Doinaçev prevod, tokrat Kocbeka Cine sint (Kdo sem). — 2. 12. 1976 (št 49): pod naslovom Din lirica iugoslavä so objavljene pesmi Katje Špurove, Kajetana Kovica in Ivana Minattija v prevodu P. Cîrduja . — 2. 6. 1977 (št. 22), str. 19, in 24. 11. 1977 (št. 47): objavljeni Cîrdujevi prevodi pesmi C. Zlobca in V. Taufer ja , ki so pozneje v knjižni obliki izšle v Efemera mea veçnicie. — 29. 11. 1979 (št. 48), str. 21: Zlobčeve, Kajuhove in Kovičeve pesmi v prevodih V. Deijliuja. — 3. 9. 1981 (št. 36), str. 22: v zgoščenem članku predstavljeno Kovičevo pesniško delo. Če napravimo kratek povzetek, vidimo, da pripada pri p reva janju slovenske književnosti prvo mesto pesniku V. Deçliuju, ki je poleg proznih besedil poromunil nad 100 pesmi, sicer za man j znane časopise širom po Romuniji in za radijske oddaje. Vredno je omeniti, da sta več prevodov pesemskih besedil objavila tudi lektorja romunskega jezika na Filozofski fakulteti v Ljubljani dr. Richard Sîrbu in zlasti sedanji lektor dr. Hie M. Oros. — Na temelju pogodbe o recipročnih izdajah se pri- pravl ja pri založbi Eminescu v Bukarešti izbor pesmi Cirila Zlobca. Najverjetneje bo še v letu 1985 pri isti založbi izšla tudi antologija povojne poezije v Jugoslaviji v izboru in prevodu P. Cîrduja . Nekaj več kot 1000 tiskanih strani slovenskih knjižnih objav v romunščini seveda ni mnogo, vendar prav ta podatek odpira široko področje dela bodočim poznavalcem in ljubiteljem slovenske književnosti. Vida Rus Victoria Francu Univerza v Bukarešti SLOVAR' RUSSKOGO JAZYKA V CETYREX ТОМАХ* Kmalu po tem. ko je izšel Veliki slovar ruskega jezika v 17 knjigah (BAS, t j . Bol'šoj akademičeskij slovar', 1950—1965), je kazalo, da je v ruski leksikografiji za daljše časovno razdobje odstranjena vrzel, s katero so se spepadali zlusti leksikografi ruskega jezika in prevajalci. Nekako v istem času je dobila rusistika Slovar' russkogo jazyka Akadeinii nauk SSSR v štirih delih (MAS, tj . Malen'kij akudemičeskij slovar', 1957—1961) in dva ponovna ponatisa Daljevega dela Tolkovyj slovar' živogo veliko- russkogo jazyka (Moskva 1955 in izdajo iz začetka 80. let). (Pri tem odmislimo izdajo različnih narečnih in strokovnih slovarjev.) Po tem času Rusi niso več izdajali ob- sežnejših slovarjev. Izjema je Slovar ruskega jezika S. I. Ožegova, ki je prvič izšel 1. 1952, potem pa še devetkrat. Deseto stereotipno izdajo smo dobili 1. 1973. Pri Ožegovu gre za normativni slovar, ki zajema okrog 57.000 besed. Poleg slovarja S. L Ožegova smo dobili še več zbornikov, ki pr ikazujejo leksikalne novosti ali tudi težave, nasta- jajoče v razvoju ruskega jeziku, kot npr. Trudnosti russkogo jazyka, Slovar' — spra- vočnik, Moskva 1974, v uredništvu L. 1. Raxmanove. Drugo podobno delo je npr. Novye slova i značenija, Slovar' spravočnik po materialnem pressy i l i teratury 70-х godov, Moskva 1984, v uredništvu N. Z. Kotelove idr. Prva izdaja MAS je obsegala okrog 82.159 besed, medtem ko jih ima druga okrog 83.016. Obravnavani slovar je izšel torej dvajset let po prvi izdaji, glavni urednik pu je Л. P. Evgenjeva. Slovar je zajel leksiko ruskega knjižnega jezika od Pušnika do naših dni. Kot prva tako tudi druga * Izdanie vtoroe, ispravlennoe i dopolnennoe. Akademija nauk SSSR. Institut rus- skogo juzyka. Moskva, izd. "Russkij jazyk" 1981—1984.