J. E. B ogo mil:
Od doma?
T/^adar je bila Droškova Polonica čemerna in pusta, ¦*•*¦ kadar se je kar po pol ure za prazen nič krem-žila in kisala, v takih časih so ji mama zagrozili: »Otrok, ti sitni! Kar ciganom te bom dala! Ali pa pojdeš k teti. Pa Dorica k nam.«
In potem se je Polonica naenkrat pomirila, hodila za mamo in povpraševala: »Mama! Kaj ne, da me ne boste dali ciganom? Oh, kajne, da ne? Tudi pri teti ni prijetno. Saj bom rajši pridna. Bora res pridna!«
In mama so ji rekli: »Bom že videla. Če boš res pridna, te ne bom dala.«
In sestrica Rezika je pristavila: >Ciganski otroei so grdi. Naj bo Polonica rajši naša.«
Pustne dni enkrat je bila pa Polonica zopet če-merna in pusta. Nobena reč ji ni bila dobra, nobena všec.
Pa so se odprla vrata, in v hišo je vstopila teta Mina. Dolgo je že ni bilo doma. V Loki je omožena, a vendar še pride rada pogledat v svoj rojstni kraj.
In s teto Mino je prišla tudi njena hčerka Dorica.
Vse je bilo potem veselo. Še celo Polonici se je tisti dan za par hipov razjasnil obrazek. Pa samo za par hipov. Ko je pa zagledala čedno oblečeno in lepo umito Dorico, jo je pa grozno zaskrbelo. Pobegnila je iz hiše, šla na vrt in je tam bridko zajokala.
Ni ji legla majhna skrb na srce. Ciganski otroci so res grdi. A Dorica? Kako je ona lepa! Kaj, ko bi mati vzeli Dorico, njo pa dali teti ali bi jo pa zapodili od hiše? Pri teti bi še ne bilo tako slabo. V mestu jedo bel kruh. Ali teta ima še druge otroke. Kako bi se ti otroci vedli do nje? Gotovo bi jo sovražili. Tepli bi jo,
12
^¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦M
t____________________i__________'
13
belega kruha bi ji ne pustili jesti. »Saj nisi naša,c bi ji rekli. In mame bi ne bilo nikjer.
Doma pa... še pomisliti ne sme, kako bi bilo med tem doma. Tonček bi se igral z Dorico, s svojim konjičkom bi vozil njeno punčko v mesto k zdravniku, v Ljubljano po novo obleko, na božjo pot na Brezje, na vse strani, na vse... In Rezika? Vso ljubezen, ki jo kaže Polonici, bi potem obrnila na Dorico. Ali bi bilo to mogoče?
Polonica je jokala in se ni mogla utolažiti. Tonček in Rezika sta prišla ponjo na vrt. A niti Tonček, ki ji je obljubljal, da bo vozil ves teden njeno puncko zastonj, in se je že naveličal božati objokano sestrico, niti Rezika s svojimi sladkimi besedami in obljubami, noben ni mogel potolažiti obupane Polonice. Prav s silo sta jo morala spraviti v hišo.
Mama so jo okregali, jo potem odnesli v čumnato na postelj. Prebudila se je šele naslednji dan. In takrat ni bilo več v hiši tete Mine in tudi lepe Do-rice ne.
Polonica je zdaj bolj uvidela, kako ljub je dom, in
kako radi jo imajo mama. Še za tako lepo Dorico je
ne marajo zamenjati. Kar to ji je šlo po glavi, da je
najbolje, če je zanaprej res pridna in z vsemi dobra.
Pravijo, da je res že dolgo precej drugačna.
14