BIVALIŠČA BRANISLAVE SUŠNIK: dokumenti, besedila, podobe, pričevanja Uredila Francisco Tomsich in Barbara Pregelj Antropologinja, arheologinja in jezikoslovka Branislava Sušnik se je rodila 28. marca 1920 v Medvodah. Njena družina se je kmalu preselila v kraj Devica Marija v Polju, pozneje pa v Ljubljano, kjer je Branislava Jožefina študirala zgodovino, arheologijo, umetnostno zgodovino in primerjalno književnost. Svoj študij je nadaljevala v Rimu in na Dunaju, leta 1947 je odpotovala v Buenos Aires, od tam pa v Asunción v Paragvaju, kjer je leta 1951 prevzela vodenje Etnografskega muzeja Andrés Barbero. Raziskovala je lokalno etnologijo, vodila in izvedla 17 terenskih odprav ter večinoma v španščini napisala približno 77 knjig in člankov z etnozgodovinskimi, kulturnimi in jezikoslovnimi raziskavami o staroselskih ljudstvih Paragvaja in širšega območja tega dela Latinske Amerike. Več kot dvajset let je vodila katedro za Ameriško etnologijo in arheologijo v okviru študija zgodovine na Filozofski fakulteti Državne univerze v Asunciónu, bila je članica pomembnih mednarodnih združenj za antropologijo, za svoje delo je prejela najvišje paragvajsko državno priznanje. Umrla je 28. aprila 1996 v Asunciónu. KAZALO UVOD DOKUMENTI Rojstni in krstni list Branislave Sušnik Letno izpričevalo Branislave Sušnik Javier Viveros: Branislava Sušnik odkriteljica staroselskih ljudstev Pričevanja in podatki o študiju tujih jezikov... Urša Geršak: Skica nekih razmišljanj Diploma Branislave Sušnik, Ljubljana, 1942 Francisco Tomsich: Raztrgani življenjepis, dialektičen življenjepis. Protislovja Branislave Sušnik BESEDILA Nepopoln seznam besedil Branislave Sušnik Barbara Pregelj: Prebiranje Branislave Sušnik Barbara Pregelj: O besedilih Branislave Sušnik v slovenščini Branislava Sušnik: Med indijanci Lengua María Esther Zaracho Robertti: Upor pregnanih: spominsko besedilo ob stoti obletnici rojstva Branislave Sušnik Gloria Scappini: Branislava Sušnik ali novosti v paragvajski zgodovinski perspektivi Odlomek iz knjige Branislave Sušnik Vloga staroselcev pri nastanku in paragvajskemu načinu življenja PODOBE Anketa Barbara Pregelj: Drevo Branislave Sušnik Francisco Tomsich: Prenosna ikonologija Branislave Sušnik PRICEVANJA Cristino Bogado: Moje edino srečanje z Branislavo Sušnik Romina Aquino González: Navdušenkin dnevnik. Torek, 24. marec Irene Mislej: Leto 1992 s. Urša Šebat: Branislava Sušnik in šolske sestre Julio Eduardo Peña Gill : Intervju z Branislavo Sušnik Francisco Tomsich: S Ticiem Escobarjem o Branislavi Šušnik Ko sem prispela na Branislavin grob ... Y Henrike von Dewitz: Hisa med vodami Henrike von Dewitz: Dokumentarni film: Hisa med vodami | Casa entre aguas Henrike von Dewitz: Podnapisi septembrske iz leta 2020 različice dokumentarnega filma Hiša med vodami O AVTORJIH RECENZIJI UVOD Dvojezična monografija Bivališča Branislave Sušnik prinaša izsledke raziskave o dvojni identiteti, pripadnosti, o dvojnem pomenu dela antropologinje, jezikoslovke in arheologinje Branislave Sušnik (Medvode, Slovenija, 1920 – Asunción, Paragvaj, 1996) v kulturnih okoljih Slovenije in Paragvaja. Vsa v monografijo vključena besedila in vizualno gradivo so bili pripravljeni in napisani (v redkih primerih prirejeni) ter prevedeni iz slovenščine v španščino in obratno v letih 2019 in 2020 v Medvodah, Sloveniji in Paragvaju, v okviru raziskave, ki je potekala v obeh državah. V prvem letu smo v okviru projekta Namišljeni spomenik Branislavi Sušnik začeli transdisciplinarno raziskavo v Medvodah, kjer se je ta zanimiva ženska leta 1920 rodila. Temelj naše raziskave je bila reprezentativna anketa, v kateri smo prebivalce Medvod spraševali, koliko (tudi v primerjavi z drugimi znanimi Medvoščani) poznajo Branislavo Sušnik in kako si zamišljajo njen morebiten spomenik. Rezultate te raziskave smo predstavili lokalni skupnosti, pa tudi širše (delavnice, predstavitve, razstava, publikacija) in s tem tudi sami pripomogli k spremembam raziskovane teme. V letu 2020 smo raziskavo razširili v različne smeri in vanjo vključili raziskovalce, umetnike in pisatelje iz Slovenije in Paragvaja, njihove prispevke pa zbrali na dvojezičnem spletnem portalu o Branislavi Sušnik, ki smo ga poimenovali Bivališča Branislave Sušnik | Moradas de Branislava Sušnik. Na njem smo med 28. marcem (datumom njenega rojstva, katerega stoto obletnico praznujemo letos) in 28. aprilom 2020 objavili 31 izvirnih in doslej še neobjavljenih zgodb o njej, 31 pogledov (besedil, podob, dokumentov, videov), v katerih so nam umetniki, pisatelji in raziskovalci iz Slovenije in Paragvaja ponudili kalejdoskop, s katerim smo se približali delu, osebnosti in dediščini te slovensko-paragvajske znanstvenice. Na portalu smo objavili tudi prispevke, ki smo jih prejeli, zahvaljujoč razpisu, po različnih kanalih objavljenem februarja 2020, v katerem smo raziskovalce, umetnike in pisatelje iz Paragvaja in Slovenije prosili, naj nam pošljejo svoje dela, povezana z Branislavo Sušnik. Julija 2020 smo v Medvodah (v Galeriji pod kozolcem, na prostem ob Sori) pripravili še umetniško-poučno razstavo z enakim imenom, ki bo po Medvodah in okolici (Zbilje, Žlebe) krožila kar dve leti. Gradivo, ki je nastalo v letih raziskovanja, smo v pričujoči monografiji uredili po vsebinskih sklopih in ga oblikovali v posamezna poglavja, in sicer: Dokumenti, Besedila, Podobe in Pričevanja. Naše potovanje po življenju in delu Branislave Sušnik se je začelo v Medvodah, kjer se je rodila leta 1920 in kjer je bil izdan tudi njen rojstni in krstni list, dokument (hrani ga Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana), ki ga objavljamo v prvem prispevku poglavja Dokumenti. Naslednji dokument je maturitetno spričevalo Branislave Sušnik, in je bilo izdano v Ljubljani 14. maja 1938. Spremlja ga krajše besedilo Barbare Pregelj, v katerem predstavlja enega od vidikov, ki bo pomemben tudi za nekatera pozneje objavljena besedila: paradoksi in protislovja med pridobljenimi dokumenti in različnimi biografskimi pripovedmi. V nadaljevanju izpostavljamo nadarjenost Branislave Sušnik za učenje jezikov: objavljamo odlomek iz scenarija za strip o Branislavi Sušnik, ki ga je napisal paragvajski pisatelj Javier Viveros in je izšel letos. Ta se je pomudil ob prigodi iz njenega življenja, ko ji je njen dar za jezike najverjetneje rešil življenje. S krajšim zapisom o jezikih, ki jih je znala in govorila Branislava Sušnik, začenjamo serijo objav, ki se osredinjajo na Branislavine biografije in analizo dostopnih dokumentov, v naslednjem poglavju pa tudi njenih besedil. Tako Urša Geršak prebira pisma, ki jih je Branislava poslala svoji družini in se sprašuje o razmerah, v katerih je opravljala svoje delo: »Kljub temu da pisma vzpostavljajo intimen odnos z bralcem (Smo upravičeni do branja pisem, ki nam niso bila namenjena?), govorijo o trpljenju in osebnih potezah Branislave Sušnik (tudi njene sestre, na primer), imam pri prebiranju pisem občutek, da se mi ob branju pred očmi dvigujejo pregrade, za katerimi slutim nekaj več.« Nekatera od teh vprašanj so povezana s protislovji, do katerih pridemo, če primerjamo nekatere pripovedi o življenju Branislave Sušnik z dokumenti, ki smo jih pridobili. V nadaljevanju zato objavljamo prevedeno in anotirano diplomsko listino, ki jo je na ime Branislave Sušnik leta 1942 izdala Univerza v Ljubljani. V svoji razpravi Raztrgani življenjepis, dialektični življenjepis. Protislovja Branislave Sušnik jih raziskuje Francisco Tomsich, skušajoč vzpostaviti dialog med nasprotujočimi si zgodbami iz Paragvaja in Slovenije. Dogodke iz življenja Branislave Sušnik pojasni v časovnem kontekstu, pri tem pa se ustavi v tistih prostorih in časih, ko dokumenti ponujajo podatke, ki niso bili dovolj proučeni ali pa zanikajo napačne trditve o življenju Branislave Sušnik, ki se pojavljajo v besedilih različnih znanstvenikov. Ob tem Tomsich še zlasti izpostavlja besedilno odsotnost Sušnikove, ki lahko vodi v »nevarnost diplomatske korektnosti, manipulacije in simplifikacije njenih političnih idej, zamolčevanja nekega dela njene zgodbe. In predvsem to moramo v Sloveniji preprečiti, kjer nikoli, kljub ugodnemu vetru, ne bo zasedla osrednje, dejavne, preoblikovalne vloge, ki jo ponovno branje in asimilacija njene misli zaseda in jo bo še zasedala v Paragvaju«. Objave, povezane neposredno z delom (besedili) Branislave Sušnik, ki jih prinašamo v drugem poglavju monografije, uvaja (nepopolna) dvojezična bibliografija del, ki jih je napisala Branislava Sušnik (seznam bibliografije o njej je objavljen na spletnem portalu). Sledi besedilo Barbare Pregelj, ki predstavlja teoretske premise našega pristopa ob pripravi portala, v precejšnji meri pa (ne glede na drugačen medij) velja tudi za pričujočo monografijo: »Zgodbe o Branislavi Sušnik, ki jih lahko spremljate na portalu (Bivališča Branislave Sušnik) so le ena od pripovedi o njej, tokrat posredovana v obliki hiperteksta, ki ga literarni zgodovinar Marko Juvan označuje za enega primernejših načinov pripovedovanja o zgodovini, ker ustvarja okolje za večnivojsko obravnavo.« Barbara Pregelj v nadaljevanju z orodji tekstne kritike predstavlja (redka) besedila Branislave Sušnik v slovenščini. Sledi objava enega od njih, tokrat prvič v knjižni obliki, in sicer v dvojezični slovensko-španski različici. Gre za besedilo Med Indijanci Lengua, živahno pripoved, polno humorja in ironije, ki ga je Branislava Sušnik napisala o svojih izkušnjah v paragvajskem Chacu in je bilo objavljeno v Buenos Airesu leta 1953. Besedilo je v španščino prevedla Irene Mislej. Paragvajska antropologinja, pisateljica in kulturna posrednica María Esther Zaracho Robertti v svojem eseju Upor pregnanih: spominsko besedilo ob stoti obletnici rojstva Branislave Sušnik ponuja nekaj orodij za reaktivacijo dela Sušnikove in razumevanje njenega osrednjega mesta v Paragvaju, ki je hkrati tudi subverzivno: »Upor pregnanih je nekakšna vzporednica elementom uporništva med Indijanci, na katere je v kontekstu procesa mestizacije opozarjala Branislava Sušnik, nujno ozaveščanje o temah in akterjih, ki doslej niso bili postavljeni v središče paragvajske misli.« V nadaljevanju se antropologinja Gloria Scappini pomudi ob odlomk Vloga staroselcev pri nastanku in paragvajskem načinu življenja (prevedla ga je Barbara Pregelj in besedilo Scappinijeve dopolnila z nekaterimi opombami). Paragvajska antropologinja v svojem eseju izpostavi nekatere značilnosti, ki jih znanstveno delo Branislave Sušnik nima, predvsem »politično korektne elemente naroda, katerega mit o nastanku že vse od osamosvojitve poudarja idejo o prevladi španskogvaranske mestizacije in ekscentrično družbo, ki temelji na mešanju kultur, pri tem pa v svoji naraciji zanika vsakršen zgodovinski konflikt moči in, kar je še huje, dominantno kolonialno logiko nad premaganci«. Scappinijeva se predvsem osredotoči na analizo institucije rancheadas in mesto ženske v zgodovinskih procesih, ki jih je analizirala Sušnikova, pa tudi ona sama. Poglavje o podobah uvodoma predstavlja dokumente iz raziskave, ki jo je ekipa Bivališč Branislave Sušnik izvedla 2019 v Medvodah pod skupnim imenom Namišljeni spomenik Branislavi Sušnik. Njeno izhodišče je bila reprezentativna anketa, v kateri smo prebivalce Medvod spraševali, koliko poznajo Branislavo Sušnik in kako si predstavljajo njen morebiten spomenik. Pri tem je treba upoštevati, da v času, ko smo izvedli anketo, Občina Medvode še ni obeležila spomina na znamenito Medvoščanko. V tem prispevku analiziramo rezultate ankete z grafi in besedilom ter predstavljamo zasnovo spomenika Branislavi Sušnik, ki se je porodil iz rezultatov ankete. Poročilo o dejavnostih v letu 2019 končujemo z objavo dokumentacije (besedila in vizualnih gradiv), ki je bila predstavljena na razstavi Branislava Sušnik med vodami v Knjižnici Medvode oktobra 2019. Analizo anket sta zapisala Francisco Tomsich in Barbara Pregelj in vzpostavlja zanimiv dialog z blogerskim prispevkom Barbare Pregelj iz leta 2019, v katerem ta piše o Sušnikovi s perspektive raziskovalke pa tudi prevajalke v španščino in iz nje ter prebivalke Medvod. Njeno razmišljenje, katerega kratek odlomek navajava v nadaljevanju, je ključno za razumevanje vodnega značaja, tekoče simbolike in fluidnega gradiva naše raziskave: »Zanjo je bila voda temeljna. Odšla je čez lužo in njeno ime zame predstavlja sinonim za sotočje, po špansko confluencia. Toda ta beseda v španščini označuje tudi sobivanje in to je natančno tisto, kar je pri svojem antropološkem delu počela: poslušala in videla druge, predvsem ameriške prvotne prebivalce.« V nadaljevanju Francisco Tomsich analizira gradivo za »majhno prenosno ikonografijo Branislave Sušnik«, ki jo začenja zapis o izkušnji z delavnico risanja portretov Branislave Sušnik na OŠ Medvode, sledi pa objava, namenjena seznanjanju s prisotnostjo Branislave Sušnik v vizualni umetnosti. V četrtem prispevku Francisco Tomsich še naprej koplje po ikonografiji in ikonologiji Sušnikove, tokrat z analizo murala, ki je pred kratkim nastal v Asunciónu in na katerem njen obraz doživi, morda pričakovanjem navkljub, proces mestizacije. Tomsich analizira tudi fotografije Branislave Sušnik in piše o delu slovenskega umetnika Tadeja Pogačarja, v katerem je Sušnikova predstavljena skupaj z drugimi slovenskimi ženskami, ki so bile izredno pomembne za slovensko nacionalno zgodovino in kulturo, kar pa se ne odraža v poimenovanjih ulic in trgov (v nasprotju z Asunciónom ni v Ljubljani niti uličice z imenom Branislave Sušnik). Pričevanja, zadnje poglavje v monografiji, začenjata prispevka Cristina Bogada in Romine Aquino, ki sta besedili med pričevanjem, literarnim esejem in poezijo. Z različnih perspektiv (zanimivo bi ju bilo primerjati z vidika študij spolov) nam ponujata pogled na dejavno Branislavino prisotnost, a ne zgolj kot znanstvene osebnosti, pač pa tudi kot pisateljice, intelektualke in kot model ravnanja. Panoramo prispevkov dopolnjujeta dve pričevanji zelo osebnega značaja: slovenska raziskovalka Irene Mislej se spominja svojega srečanja z Branislavo Sušnik v Asunciónu leta 1992, sestra Urša Šebat pa nas iz Avstrije in po posredovanju slovenske pisateljice Jerneje Jezernik ponese še dlje v preteklost – v spomine, ki so kot sanje. Zadnji prispevek iz Paragvaja skuša življenje in delo Branislave Sušnik osvetliti z dveh različnih perspektiv, osebne in znanstvene hkrati. Pričevanji dopolnjuje intervju z Branislavo Sušnik, ki ga je opravil Julio Eduardo Peña Gill, in je bil objavljen v časniku Noticias v Asunciónu maja 1990. Ticio Escobar, eden od najvidnejših paragvajskih intelektualcev in učenec Branislave Sušnik, v svojih odgovorih postreže z osebno oceno njene dediščine iz lastne izkušnje, ki jo je odkrival v vlogi raziskovalca, pisatelja in umetnostnega zgodovinarja. Monografijo kot nekakšen antiklimaks sklepa refleksija o logotipu Bivališč Branislave Sušnik in uporabi črke Y v risbi. To ni črka slovenske abecede, hkrati pa je beseda, ki v gvaranskem jeziku pomeni »voda«. Tako se vračamo v izvorno točko: Medvode, sotočje rek Sore in Save in rojstno hišo Branislave Sušnik, ki jo raziskuje antropologinja Henrike von Dewitz. Ta temelji na pogovorih s trenutnimi prebivalci te hiše, ki jih prepreda z zgodovinskimi drobci o kraju in območju, kjer se je rodila Branislava Sušnik. To delo, ki ga v monografijo vključujemo z nizom podob in besedil (vključno s podnapisi zadnje različice dokumentarnega filma Hiša med vodami, ki ga pripravlja Henrike von Dewitz), pojasnjuje, zakaj preteklost v njem aktivira sedanjost, zakaj se zgodbe ne končajo in zakaj se Branislava Sušnik lahko vrne v svojo rojstno hišo kot gibalo antropološke raziskave, katere posledice in rezultati govorijo o nas tukaj in zdaj. Tako smo dopolnili svojo začetno zamisel, da bi v bivališčih Sušnikove obrnili pot, ki jo je prehodila, ter se skupaj z njo vrnili v Slovenijo. Ne kot lik, ki se ga spominjamo, pač pa kot model ravnanja, kritičen pogled, delo, ki ga je znova treba prebrati, analizirati, razumeti in udejanjiti, da bomo bolje razumeli preteklost in sedanjost, sebe in druge, s tem pa dobili priložnost, da morda ne zakrivimo enakih napak kot naši predhodniki. Barbara Pregelj, Francisco Tomsich DOKUMENTI Rojstni in krstni list Branislave Sušnik, 1935. Vir: Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana. ROJSTNI IN KRSTNI LIST BRANISLAVE SUŠNIK Rojstni in krstni list je bil izdan 20. oktobra 1935 v župnišču Preska, Medvode, Slovenija. Ta dvojezični dokument, napisan v slovenščini in latinščini, dokazuje, da se je Branislava Jožefina Sušnik rodila 28. marca 1920 na naslovu Medvode 9. Medvode so mestece v bližini Ljubljane, na sotočju Save in Sore. Leta 1935 je bila Slovenija, v kateri se je rodila Branislava Sušnik, del Kraljevine Jugoslavije, ki se je pred tem (1918–1929) imenovala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. Kraljevina Jugoslavija je obstajala do konca vojne. Leta 1941, ko se je vojna začela, je bil del Slovenije, kjer je živela Branislava Sušnik, priključen k Italiji. Družina Branislave Sušnik namreč ni dolgo ostala v Medvodah. Preselila se je k Devici Mariji v Polju, pozneje pa v Ljubljano, kjer se je šolala (osnovna šola, gimnazija in fakulteta). V času njenega rojstva so imele Medvode le eno ulico, kot jih imajo mnogi slovenski zaselki in vasi še danes. A to še ne pomeni, da se v njih ni bilo mogoče izgubiti. Rojstna hiša Branislave Sušnik in zgodbe o njej (resnične ali izmišljene) predstavljajo eno od vizualnih in konceptualnih osišč našega raziskovalnega projekta, ki sega na različna raziskovalna področja, pa tudi v jezike, države in čase, v katerih je bivala slovenska znanstvenica. In k njej se bomo vedno znova tudi vračali. (F. T.) Letno izpričevalo v slovenščini in srbščini (cirilici), ki ga je 14. maja 1938 v Ljubljani izdala Državna druga realna gimnazija in dokazuje, da je Branislava Sušnik tega leta končala gimnazijo. Vir: Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana. LETNO IZPRIČEVALO BRANISLAVE SUŠNIK Branislava Sušnik ni marala govoriti o sebi. Tinetu Debeljaku, ki je prvi in ob različnih priložnostih pisal o njej, je »odgovorila samo s svojo bibliografijo, kakor jo vodi muzejska uprava«. Ni pa mu posredovala svojih življenjskih podatkov. »Zato,« piše Debeljak, »se v biografiji ne morem sklicevati nanje, sem pač navezan samo na to, kar vem o njej iz naših srečevanj v Rimu.« (Svobodna Slovenija = Eslovenia libre, 1975: 299). Danes s podatki o njej ni nič drugače. Znanstvenica, ki je na svojih terenskih raziskavah s tolikšno skrbnostjo zbirala podatke o drugih, jih pozneje obdelovala in analizirala, za podatke o sebi ni imela enakih kriterijev. Ko smo, denimo, skušali časovno zamejiti njeno življenje v Medvodah, smo ugotovili, da so podatki o osnovni šoli, ki jo je obiskovala, težko preverljivi, pri čemer je nekaj dvoumnosti prav gotovo posledica prevajanja in različnih izobraževalnih sistemov v državah, kjer se je izobraževala, ter Paragvajem, kamor se je priselila leta 1951. B. Sušnik v svojih življenjepisih kot osnovno šolo navaja Colegio nacional Triglav (Terčelj, Peris). Tedaj že delujoča OŠ Preska, ki je imela v svojem šolskem okolišu tudi Medvode, se ni imenovala Triglav, Sušnikova prav tako ni navedena med učenci te šole. Ni je niti med učenci sedanje OŠ Polje, njena družina je namreč pozneje živela pri Devici Mariji v Polju, pa tudi šola se je nekoč imenovala Narodna šola prestolonaslednika kraljeviča Petra. Za vpis na poljansko gimnazijo, leta 1938 Državno drugo realno gimnazijo, je bilo po podatkih iz Izvestja treba predložiti dokazilo o dokončani štiriletni ljudski šoli. Na katero osnovno šolo je torej hodila Branislava Sušnik? (B.P.) Medvode, 1920. Vir: Knjižnica Medvode. Razpis, ki smo ga objavili februarja 2020 in razširili po družbenih omrežjih in v pismih znancem po elektronski pošti. Pri tem ni sodelovala nobena slovenska ali paragvajska institucija. Nanj se je odzvalo precej paragvajskih avtorjev, ki so s svojimi prispevki obogatili to monografijo. BRANISLAVA SUŠNIK, ODKRITELJICA STAROSELSKIH LJUDSTEV SCENARIJ ZA STRIP: JAVIER VIVEROS (odlomek) SLIKA 45 [UVODNO BESEDILO] KO JE LETA 1963 OBISKALA LJUDSTVO AYOWEOS-MOROS, KI JE ŽIVELO ZNOTRAJ SALEZIJANSKEGA MISIJONA FORTÍN BATISTA V CHACU, JE BILO OGROŽENO NJENO ŽIVLJENJE. »KAJ POMENI TO KRIČANJE, OČE? Z VSEH STRANI PRIHAJA,« vpraša Branislava. »TEŽAVE MED TOTEMSKIMI KLANI IN SOVRAŠTVO PROTI MENI, KI JIM JE SKUPNO, SO POVZROČILI UPOR TREH SKUPIN STAROSELCEV,« pravi misijonar ves poten in z zaskrbljenim izrazom. SLIKA 46 »SO SE VRNILI V GORE?« vpraša Branislava. »DA, PRIBLIŽNO 200 JIH JE IN OBLEGAJO MISIJON. BOJIM SE, DA SE BO TO SPREVRGLO V MESARSKO KLANJE,« prestrašeno odvrne misijonar in se pokriža. SLIKA 47 K njima pride poglavar Erói s petdesetimi staroselci. Obkrožijo ju. »ŠE OBSTAJA MOŽNOST, DA SE VSE POMIRI, POGLAVAR EROI?« vpraša Branislava. »MI VAS BOMO BRANILI,« odvrne poglavar Eroi in Indijanci dvignejo svoje orožje. SLIKA 48 »AMPAK ZAKAJ MENE?« vpraša Branislava. »KER STE EDEN OD NAS. GOVORITE NAŠ JEZIK,« odvrne poglavar Eroi Javier Viveros je za založbo Servilibro urejal zbirko Paragvajska literatura v stripu in v tem okviru je napisal pet scenarijev za besedila Augusta Roa Bastosa, v svetu (doslej) najbolj znanega paragvajskega pisatelja. Napisal je veliko scenarijev za stripe, nekateri so dostopni na spletni strani https://comicparaguay.com Tudi njegov scenarij za strip o življenju Branislave Sušnik je bil napisan po naročilu založbe Servilibro. V monografiji objavljamo odlomek, ki temelji na precej znani in navajani anekdoti iz njenega življenja, kjer je še posebej očitno, kako koristen je bil njen dar za jezike. PRIČEVANJA IN PODATKI O ŠTUDIJU TUJIH JEZIKOV... Pričevanja in podatki o študiju tujih jezikov, ki jih je Branislava Sušnik govorila in v kolikšni meri jih je obvladala, so pogosto protislovni ali nerealni, a gotovo je, in to trditev potrjujejo pričevanja vseh, ki so jo tudi osebno poznali, da so bili njeno znanje, sposobnost in lahkotnost, s katero se jih je učila, pa tudi njen smisel za jezike izjemni. Latinoameričani smo vajeni nadvlade izjemno razširjene lingue france, španščine. Preden se ob tem kdo pretirano začudi, je treba poudariti, da je slovenščina jezik, ki se ga ni lahko naučiti, ga govori dva milijona ljudi, in to na celini, ki jo zgodovinsko določajo majhne razdalje med narodi in visoka stopnja mobilnosti, pri tem pa ne smemo, ko govorimo o generaciji Branislave Sušnik, pozabiti na pomen vojn in napadov ter njihovega pomena za učenje dodatnih jezikov. Poleg slovenščine je bila Branislava brez dvoma že od otroštva bolj ali manj prisiljena v učenje srbohrvaščine ali pa je bila vsaj v območju njenega vpliva. Enako velja za nemščino, ki se je je prav gotovo začela učiti že v osnovni šoli in je bila pozneje zanjo temeljna. Za nekoga, ki se je s tolikšno lahkoto učil jezikov, drugi slovanski jeziki, denimo ruščina, bolgarščina in celo poljščina, nikakor niso bili zelo težki, vsaj ne do te mere, da jih ne bi vsaj brala. Francoščina je še eden od jezikov, ki se ga je kmalu začela učiti, saj ga najdemo tudi v njenem maturitetnem spričevalu. Enako velja za italijanščino. Kar se tiče mrtvih jezikov, je prav gotovo znala latinsko, imela je več kot le bežen stik s svetopisemsko grščino, nekateri trdijo tudi, da je razumela grško. Zelo je verjetno, da je bolj ali manj znala svetopisemske jezike. Njen študij arheologije in zanimanje za mezopotamske kulture upravičujejo njeno poznavanje altajskih jezikov, čeprav je težko verjetno, da gre za kaj več kot zgolj za stik s kakšnim od staroturških jezikov. Enako je mogoče trditi za baltske jezike. Verjetno se je učila tudi sumerščine (ki velja za osamljen jezik in je bil najverjetneje prva zapisana), še posebej, če upoštevamo njena zanimanja, in druge semitske jezike. A to so že špekulacije. Ena od zgodb o njej, ki prav gotovo ni daleč od resnice, pravi, da se je španščine naučila na ladji, med potjo v Ameriko (se pravi v slabem mesecu). Po tej naj bi bila španščina edini evropski jezik, ki ga ni govorila, kar je absurdno, kakršen koli je že kriterij, ki ga uporabimo za štetje evropskih jezikov. Vsekakor se je naučila tudi angleško pa portugalsko in gvaransko, oba jezika sta v Paragvaju nujna. In še preden se je posvetila študiju slednjega, se je začela učiti in pisati razprave o jezikih staroselcev. Leta 1954 je izdala svojo prvo knjigo o jeziku Čulupov (Chulupi. Esbozo gramatical analítico. [Čulupi. Analitični osnutek slovnice.] Estudios Pampeanos I. Asunción) in leto pozneje razpravo z naslovom Principios morfológicos de la lengua Mak’a ([ Morfološke osnove jezika Mak’a.], Estudios Pampeanos I . Asunción. 1955). V intervjuju, ki je vključen tudi v dokumentarni film Matjaža Žbontarja Šamanka Branka (Fatamorgana/RTV Slovenija, 2010), Branislava Sušnik trdi, da govori osem staroselskih jezikov. Za rojenega govorca španščine jo je zelo zabavno poslušati in njena intonacija je zelo posebna, z naglasnimi značilnostmi italijanščine in nemščine, a ne v značilni obliki. (F. T.) Branislava Sušnik, Planota v paragvajskem Chacu. Vir: Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana. Medvode, 1952. Vir: Knjižnica Medvode. Osebno pismo, ki ga je Branislava Sušnik 10. marca 1975 poslala svoji družini. Vir: Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana. SKICA NEKIH RAZMIŠLJANJ1 Urša Geršak Branislava Sušnik (1920–1996), antropologinja, etnologinja, lingvistka, zgodovinarka, poliglotka … mi sledi že nekaj desetletij. Kot mi je svoj čas Alma M. Karlin (1889–1950), še ena zanimiva in dolgo pozabljena ženska naše kulture, svetovna popotnica (osem let po prvi svetovni vojni je potovala okoli sveta in obiskala najodročnejše kraje in nepoznane kulture), teozofinja, raziskovalka in pisateljica ter poliglotka …2 Ne nazadnje tudi Juan Benigar (1883–1950), jezikoslovec, etnolog in antropolog ter poliglot, ki je že v začetku 20. stoletja svoje življenje živel in posvetil staroselcem Mapučem. Osebe, ki me preganjajo in so pri nas le malo znane, še manj njihovo delo. Izjemne osebe, ki bi jih želela ujeti, razumeti njihov nemirni duh, pa mi vedno spolzijo iz rok in se zopet pojavijo v vsej svoji »privlačnosti« v nekem drugem času in nekem drugem bivališču. Branislava Sušnik me je obiskovala v valovih. O njej sem prebirala članke in intervjuje le občasno, vendar je vedno porodila zanimanje in željo po odkritju nečesa več. Morda tudi zato, ker me kot hispanistko zanimajo svetovi, ki jim je tudi sama posvečala svoj čas, trud in strast. Pa ni bilo časa, da bi se lotila iskanja informacij, podrobnejšega proučevanja in branja njenih del, in to kljub temu, da je zame polna belih polj, ki bi si jih želela pobarvati. Zato je ta skica nekih razmišljanj zelo osebna. Predvsem pa pristranska, saj zagotovo njena dela, ki jih nisem imela priložnosti prebrati, ponujajo odgovore na številna vprašanja, ki me spreletavajo. Letos sem z velikim pričakovanjem dobila štirinajst njenih pisem,3 večinoma namenjenih sestri in mami. Zapisi, ki odpirajo nova vprašanja, na stara pa le delno odgovarjajo. Morda, ker manjkajo pisma, ki ostajajo neodprta. Gre za pisma njene sestre, na katera je Branislava Sušnik v določenem trenutku nehala odgovarjati. To je razvidno iz pisma, ki ga že po njeni smrti sestra piše direktorici Etnografskega muzeja Andrés Barbero Adelini Pusineri, v njem pa se sprašuje, zakaj ji je sestra nehala pisati, ali je morda njej omenila razloge. Čeprav pisma vzpostavljajo intimen odnos z bralcem (Smo upravičeni do branja pisem, ki nam niso bila namenjena?), govorijo o trpljenju in osebnih potezah Branislave Sušnik (tudi njene sestre, na primer), imam pri prebiranju pisem občutek, da se mi ob branju pred očmi dvigujejo pregrade, za katerimi slutim nekaj več. Kljub temu nam pisma veliko povedo (ali pa smo zgolj predrzni in si jih dovolimo interpretirati) o njenem, v fragmentih izraženem pogledu na ženske, na begunstvo, na avtohtone prebivalce, na Paragvaj, na vero …, na to, kar je Branislava Sušnik bila, in na to, kar nam bo vedno skrito. Pravzaprav v meni vzbuja nasprotujoče si občutke, občudovanje in hkrati nemir, nestrpnost glede vprašanj, na katera nimam odgovorov ali odgovorov sploh ni: ali odgovori niso potrebni ali so vprašanja povsem napačno postavljena. Besedila in članki, ki sem jih o njej prebrala, so zame najbolj zanimiva ali pereča vprašanja velikokrat puščali odprta, jih reševali s trdilnimi stavki brez argumentacije, kritičnega pogleda, zgolj opisno. Ne samo o njenem življenju in odnosu do režima v Jugoslaviji, diktature v Paragvaju, osebnem življenju. Glede vsega naštetega se članki in intervjuji ponavljajo in se zapletajo v »mit« popolne raziskovalke in znanstvenice, predane zgolj svojemu delu, ki je ustvarjala v revščini in v zanikanju svoje ženskosti v Paragvaju (podoba krščanske ženske požrtvovalnosti), kjer ob njenih začetkih v petdesetih letih prejšnjega stoletja ni bilo nobenega posluha za znanost, kaj šele za žensko, za znanstvenico. Hkrati poudarjajo njen neodvisni duh, »čudaškost«, odkritost, znanstveno rigoroznost, delavnost, humanizem, skromnost. Da ne bo pomote, tudi sama občudujem delo Branislave Sušnik, zlasti dejstvo, da je uresničila svoje sanje. Pa vendar njeno osebno in tudi poklicno življenje ostajata neznanki. V želji po odkrivanju tančic z nekaterih vidikov življenja Branislave Sušnik ne gre za vrednostne sodbe ali razvrednotenje njenega dela, pač pa za poskus boljšega razumevanja in uvida v njeno delo. Ali pa tudi ne. Je sploh treba vedeti več o njenem življenju, odnosu do matere in sestre, očeta, domovine, Paragvaja, paragvajske diktature …? Po njenem ne. Štejeta le raziskovanje in znanost? Zakaj je toliko nasprotujočih si izjav o njeni življenjski poti? Kako sta živeli sestra in mama v Jugoslaviji? V pismu mami in sestri leta 1975 (že po dvajsetih letih bivanja v Paragvaju) toži o tem, da v Paragvaju samo gara in gara, nima prijateljev in je za svoje delo slabo plačana. Iz pisma vejeta velika osamljenost in občutek nerazumljenosti. V drugih pismih opisuje tudi svoje delo in iz njih diha strast do dela, ki mu je posvetila svoje življenje, znanstvenega raziskovanja. Se je zaradi tega počutila krivo? Krivo, ker ni mogla pomagati sestri in materi? Ker je sestra skrbela za mamo? Zakaj se Branislava Sušnik ni nikoli vrnila domov? Zakaj je sestra nikoli ni obiskala v Paragvaju, čeprav se zdi, da je vse tri ženske družila posebna vez? Zakaj je Branislava Sušnik sploh zbežala iz Jugoslavije? Zaradi strahu pred režimom? Mnogi avtorji trdijo, da je. Je bila politična emigrantka? Pogrešam tudi kritično, celovito proučitev njenega opusa. Morda prav pri nas, v njeni domovini, kjer imajo njena znanstvena dela skromen odmev. Prav tako drži, da vedno več del in knjig skuša prikazati njeno delo, ga analizirati in vzpostaviti kritično distanco. Kajti, nedvomno je njen prispevek k razumevanju paragvajskih staroselcev, zgodovine Paragvaja, etnozgodovine in staroselskih jezikov neprecenljiv. Strokovnjaki poudarjajo predvsem rušenje nekaterih mitov, ki jih je vzpostavila uradna zgodovina, češ da je bilo osvajanje miroljubno, da so konkvistadorji in avtohtoni prebivalci sobivali in se mešali v lepem sožitju. Dokazala je, na primer, da je bil Paragvaj že pred prihodom Špancev mešano območje. Njeno dojemanje pojma mešanja (mestizacije) je pomembno za razumevanje identitete Paragvaja, ko trdi, da ni šlo za svobodno, velikodušno, častno mešanje med Španci in staroselci niti ne kasneje med mestici in staroselci. Nadalje poudari občutek manjvrednosti mestica, ki za svoje ne izbere mame staroselke, pač pa očeta Španca, kot pravi sama (malo drugače podobno idejo izrazi José Martí leta 1891 v svojem eseju Nuestra América [ Naša Amerika]). Pri svojem raziskovanju je povezovala različne vede in pristope: zgodovino, lingvistiko, etnologijo, antropologijo, arheologijo in terensko delo. Od leta 1951 do 1992 je opravila 17 odprav v predele »sovražne« narave, nedostopnih in neodkritih območij predvsem severnega dela Paragvaja (kot je pokrajina Chaco, na primer). Odprave so lahko trajale mesece, pot je bila dolga in polna nevarnosti. Preden se je odpravila na teren, se je naučila jezika ljudstva, h kateremu se je odpravila, ker je bila prepričana, da jezik pri plemenskih ljudstvih pomeni način življenja in razmišljanja, da obstaja tesna povezava med jezikom, kulturo in družbo (Peris 2014: 33). Vedno me je zanimalo tudi vprašanje, kakšen odnos je imela z enim najhujših južnoameriških diktatorskih režimov, diktaturo Alfreda Stroessnerja, ki je vladal Paragvaju od leta 1954 do 1989, se pravi, ves čas znanstvenega delovanja dr. Sušnikove. V pismu mami pravi, da pogreša domovino, še zlasti zdaj, ko je v Paragvaju vojaška diktatura, »trda in kruta«. Pravi, da se na srečo ukvarja samo z znanostjo in da jo zaenkrat pustijo pri miru. Je kot ženska, znanstvenica, izseljenka morala toliko pretrpeti, se odrekati, da je lahko delala tisto, za kar je od malega vedela, da je poklicana? V člankih se omenja, da je muzeju prinesla z odprav več kot tisoč predmetov in številne fotografije. Kakšen je bil njen osebni odnos s staroselci? Je imela med njimi prijatelje? Vprašanjem ni konca … In ravno letošnje praznovanje stote obletnice njenega rojstva v Paragvaju, še zlasti pa v Sloveniji je priložnost, da jo bolje spoznam kot znanstvenico, predvsem pa njen prispevek k znanosti in poznavanju paragvajske etno in socialne zgodovine ter avtohtonih prebivalcev. Meseca novembra bosta potekala osrednja dogodka: razstava v Etnografskem muzeju Slovenije z naslovom La Doctora, slovenska raziskovalka v Paragvaju, ki jo kot kustosinja s svojo ekipo pripravlja dr. Mojca Terčelj, in mednarodna konferenca. Priložnost, da se potopim v njen vabljivi svet in odkrijem številne tančice ter si odgovorim vsaj na nekatera od zgoraj navedenih vprašanj. Literatura Romina Aquino González: Memorias de una intrépida científica. Revista Pausa, Última Hora, 21. 11. 2019. Dostopno na spletu. Bivališča Branislave Sušnik / Moradas de Branislava Sušnik Marilyn Rehnfeldt: «Bicho raro». Branka Susnik y los cimientos de la antropología paraguaya. V: Rosana Guber (ur.): Trabajo de campo en América Latina. Tomo I, Bogotá, Campus, 2019. Dostopno na spletu. Kopije nekaterih pisem Branislave Sušnik, last Etnografskega muzeja Andrés Barbero. Miguel López H.: Susnik, científica en los años 50. Correo Semanal, Última Hora, 7. 12. 2019. Dostopno na spletu. Charles Quevedo Cabrera (ur.): Antología del pensamiento crítico paraguayo contemporáneo. Buenos Aires: CLACSO, 2015. Dostopno na spletu. Carlos Peris: Branislava Susnik. Antropóloga del Paraguay. Asunción: El Lector, 2014. Dostopno na spletu. Guido Rodríguez Alcalá: Branislava Susnik, exploradora del Paraguay. ABC Color, 18. 8. 2019. Dostopno na spletu. Blaž Telban: »Bicho raro« paragvajskih ravnic ali srečanje z dr. Branislavo Sušnik. Etnolog. Nova vrsta (Ljubljana), letnik 3=54, številka 1, 3 (1993), str. 205–214. Dostopno na spletu. Tam, kjer ona goji rože, je padlo tudi nekaj moje krvi (pogovor z dr. Ireno Mislej), Družina, 14. 2. 2010. Dostopno na spletu. Razstavna soba v Muzeju Andrés Barbero v Asunciónu. Fotografija: Urša Šebat. Delovna miza Branislave Sušnik v Muzeju Andrés Barbero v Asunciónu. Fotografija: Urša Šebat. Diploma Branislave Sušnik, Ljubljana, 1942. Vir: Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana DIPLOMA BRANISLAVE SUŠNIK, LJUBLJANA, 1942 KR. UNIVERZA V LJUBLJANI / Št. 91/1942 / DIPLOMA FILOZOFSKE FAKULTETE / Gospod: S u š n i k Branislava, rojena 28. marca 1920 M e d v o d e / je naredil diplomski izpit iz 21 znanstvene skupine in prejel naslednje ocene: / iz narodne zgodovine pri pism. izpitu devet /9/ pri ustnem izpitu deset /10/ / iz obče zgodovine pri pism. izpitu deset /10/ pri ustnem izpitu devet /9/ iz primerjalne književnosti, umetnostne zgodovine in arheologije pri pism. izpitu / pri ustnem izpitu devet /9/ / s tem je izpolnil vse predpise zakona o univerzi in uredbe filozofske fakultete Kr. Univerza v Ljubljani mu (ji) izdaja to diplomo in mu (ji) priznava fakultetno izobrazbo z vsemi pravicami, katere mu (ji) na tem temelju po zakonu pripadajo / Dano v Ljubljani dne 20. junija 1942 / Dekan filozoske [sic] fakultete: / PODPIS / Rektor univerze: / PODPIS / dr. Milko Kos / OPOMBE: Kot je razvidno iz grba v osrednjem zgornjem delu dokumenta, Univerza v Ljubljani vse od aprila 1941 sodi pod upravo Kraljevine Italije, torej od trenutka, ko je Kraljevina Jugoslavija kapitulirala spričo skupnega napada italijanskih, nemških, madžarskih in bolgarskih sil. Dokument je dvojezičen, sestavljen v italijanščini in slovenščini. Na kolekih v vrednosti 228 lir (nekdanja italijanska denarna enota) je upodobljen kralj Viktor Emanuel I . Na njih je napis Provincia de Liubliana. Najslabša ocena je 1, najvišja 10, najnižja pozitivna ocena je 6 (opomba na spodnjem delu dokumenta). V slovenskem besedilu nad dekanovim podpisom je napaka. Kjer piše »filozoske« bi moralo pisati »filozofske«. Branislava Sušnik ob prihodu v Buenos Aires, 1947. Vir : Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana. RAZTRGANI ŽIVLJENJEPIS, DIALEKTIČEN ŽIVLJENJEPIS. PROTISLOVJA BRANISLAVE SUŠNIK Francisco Tomsich Ni treba potovati, da bi bil (in ravnal kot) antropolog, toda večina antropologov potuje in ljubi potovanja, kajti vedo, da Posameznik brez Drugega ne obstaja. V tem preprostem dejanju običajno izgubijo lastne prvine staroselcev, se poklicno spremenijo v druge in v nekaterih primerih, tako kot pri Branislavi Sušnik, je to za zmeraj. Nedvomno je bila B. Sušnik resnična staroselka, domorodka, avtohtona prebivalka in kar je še podobnih poimenovanj, ki določajo kraj in se uporabljajo za poimenovanje čisto določenega kraja, pa naj ga poimenujemo Heimat, očetnjava, domovina ali Slovenija. A v Paragvaju je vedno »Slovenka«. Ob njenem imenu se ne pojavljajo opisne oznake, ki so v Latinski Ameriki tako pogoste, kot so, denimo, »zaslužna Paragvajka«, »naturalizirana državljanka« in »znamenita tujka«, na katere naletimo zdaj (v letu, ko praznujemo obletnico njenega rojstva). Toda v času njenega življenja le-te niso tako pogoste, vsaj dokler njeno delo ni postalo referenčno, dokler sama ni postala starejša in modrejša.4 Zato vzbuja tolikšno pozornost, kakor da bi šlo za napako, ko pri H. E. M. Klein beremo,5 da je bila Sušnik »a Paraguayan intelectual«. Sama Branislava Sušnik je o tem zapisala: »Rodila sem se kot Slovenka in čutim kot Slovenka. Slovenija je moja domovina in domovina mojih čustev.«6 Ti povedi se ne ujemata z nekaterimi dejstvi, ki se jim bom posvetil v nadaljevanju, a sta povsem v skladu z odločitvijo Sušnikove, da se v paragvajskem matičnem uradu (leta 1956) vpiše z osebnim imenom Branka (imenom, ki v španščini ne obstaja), ne kot Branislava (ki se, četudi je slišati malce eksotično, piše enako kot v španščini). Pomenljivo je, »da je več kot polovico svojih knjig, torej teh, ki so izšle v sedemdesetih letih, podpisala kot Branislava«.7 To je protislovno, kajti kot je poudarila Barbara Pregelj, ko je pisala o težavah, na katere smo naleteli ob iskanju podatkov o osnovni šoli, ki jo je obiskovala Branislava Sušnik, in ki temeljijo na dokumentih in pričevanjih, »znanstvenica, ki je s tolikšno skrbnostjo zbirala podatke o drugih, jih pozneje obdelovala in analizirala, za podatke o sebi ni imela enakih kriterijev«.8 A življenje Branislave Sušnik je polno protislovij in, kar je še pomembneje, pomnožijo se ob njeni recepciji, ko jih uporabljajo in instrumentalizirajo drugi. V tem besedilu, ki ostaja zgolj na ravni skice, bi jih rad izpostavil nekaj. Včasih izhajam iz analogij, drugič iz občih mest ali trditev o njenem življenju, ki jih je treba preizprašati ali pa terjajo umestitev v širši okvir. Razen v nekaterih primerih, ko navajam podatke, ki zanikajo trditve, ki sem jih prebral in so brez dvoma napačne, skuša to besedilo z izpostavljanjem nekaterih problemov predvsem pokazati na nujo po objavljanju, študiju, prevajanju in analizi dela in arhiva Branislave Sušnik. Ko govorimo o življenju znamenitih osebnosti, običajno pozabljamo na protislovja njihovih človeških usod. V primeru Branislave Sušnik je očitno, da je bilo njeno zanimanje za antropologijo in arheologijo jasen impulz njene študijske osebnosti, a da so bili njeno središče jeziki. Tisti, ki so jo poznali, zatrjujejo, da sta bila njen dar za jezike in oster sluh izjemna. In v zgodnjih pričevanjih, ki so nastala, da bi jo predstavili argentinskim in paragvajskim oblastem, je poudarjeno njeno zanimanje za študij staroselskih jezikov.9 V tem smislu ne preseneča, da je njeno delo skoraj v celoti napisano v španščini: to je terjal kontekst in španščina je navsezadnje tudi kolonialni jezik, v katerem je razširjala svoja spoznanja, vključno s tistimi, ki so vsebovala študij drugih jezikov, ki so v njej utonila, izgubila moč ali ostala na obrobju. Če bi ostala v Evropi, bi najverjetneje delala v nemščini, ki je bila prevladujoč znanstveni jezik antropologije njenega časa, ali v francoščini, ki je bila nekoč lingua franca, kot je za nas danes angleščina. Nisem pa povsem prepričan, da bi postala etnologinja ali arheologinja (ob »intelektualki« in profesorici na katedri za zgodovino, hkrati z avtoriteto za področje etnozgodovine in zgodovinske sociologije ter študija mnogih jezikov) v okolju, ki je zahteval strogo podreditev akademskim pravilom, poklicnim omejitvam ter strogi zamejitvi med posameznimi disciplinami. Očitno to ni veljalo za Paragvaj v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Zato je še toliko bolj pomenljivo, da je Adelina Pusineri, njena prijateljica, kolegica, biografinja in naslednica v Muzeju Barbero, v svojem pregledu njenega dela zatrdila, da se je Branislava Sušnik v svoji zadnji knjigi iz leta 1995 (ki je izšla posthumno)10»po dvajsetih letih vrnila k svoji stari ‘ljubezni’, jezikoslovju« (Pusineri 2015: 139). Še prej pa je zapisala, da je B. Sušnik »svoje raziskave med staroselci začela na področju etnolingvistike, da bi se izognila ‘težavam s staroselci’«.11 Ta trditev je dragocena, kakor so dragocene tudi druge trditve, ki v tem ali drugih besedilih razkrivajo praktične in logistične vidike odprav, ki jih je vodila Sušnikova, in kažejo, da je sledila diskurzivnim pravilom moči (pejorativne oznake, kolonialna obča mesta, ‘civilizacijski’ motivi, v katere nedvomno ni verjela), da bi ji uspelo pridobiti dovoljenja in sredstva za svoje delo: zavedala se je subverzivnega značaja tega, kar je počela. Ker je s tem ogrožala statusu quo, je bilo to, da se je vsaj v prvih letih posvetila vprašanjem jezika, njena prepustnica in način, da je ostala neopažena. Pozneje je skoraj enciklopedičen značaj njenega dela razkril njeno kritično neodvisnost in sposobnost destabilizacije in vznemirjanja.12 Njen angažma v Muzeju Barbero je torej po mojem mnenju drugotnega pomena v primerjavi s tem jezikoslovnim impulzom: paradoksni obrat usode, saj prispe v Paragvaj kmalu potem, ko umreta tako vodilna oseba institucije, ki se je tedaj imenovala Muzej etnografije in zgodovine, Max Schmidt, kot tudi ustanovitelj muzeja dr. Andrés Barbero. Skoraj nemudoma jo povabijo, naj zasede mesto prvega, kar se časovno ujame z odprtjem novega sedeža muzeja (1956) in reorganizacijo muzejske zbirke, ki jo je opravila Branislava Sušnik. Ta institucija ji ponudi finančno varnost, poklicno svobodo in možnost improvizacije (ko pravimo, da je bila arheologinja, na primer, ne smemo pozabiti, da si je sama izmislila, kako se to počne: z resnostjo, a prav gotovo tudi s poskusi in napakami med terenskim delom; njena odkritja so konstitutivna, a ne nujno tudi nezmotljiva; konkurenca je maloštevilna) ter intelektualni prostor delovanja na pol poti med javnim in zasebnim (muzej je v zasebni lasti, njegovo delovanje pa je v javnem interesu, in to v deželi, kjer so jezuitski misijoni prav tako imeli podobne dvojne vloge, ki jih je preizpraševala tudi Sušnik). Pa tudi zatočišče. Ne le pred tem, kar je pustila za seboj, v Evropi, pač pa tudi pred tem, kar se je napovedovalo v samem Paragvaju. To, da je bila tujka, ji je, kar je protislovno, do neke mere tudi pomagalo. V času, kot mimogrede zatrdi A. Pusineri, ko so vsi antropologi veljali za »levičarje«, Sušnik, ki to očitno ni bila (kateri od njenih prijateljev in kolegov pa prav gotovo), preživi Stroessnerjevo diktaturo, ne da bi se ji kaj zgodilo. Ni mogoče reči, da ji pri tem niso pomagale njene značilnosti: bila je katoličanka ali vsaj tesno povezana s katoliškimi institucijami, odkrito protikomunistična (vsaj v nekaterih diskurzih in situacijah), tudi sama žrtev nekakšne »levice« (kakorkoli so to že tedaj razumeli). A obenem je bila tudi antropologinja, in kot mi je v pogovoru povedala paragvajska antropologinja Gloria Scappini Meza, »sta antropologija in psihoanaliza prvi žrtvi vsakega totalitarnega sistema«.13 Ko leta 1951 prispe v Paragvaj, dežela preživlja najbolj temačno obdobje svoje zgodovine, ki jo zaznamujejo anarhija, državljanska vojna in opustošenje kot posledica genocidnih vojn, različnih oblik imperializma, prevzemov oblasti in predhodnih državljanskih vojn. Ni se težko poučiti o tem, kaj se je dogajalo prej, a tukaj naj spomnim, da govorimo o deželi v globoki politični, gospodarski in družbeni krizi, ki je v zelo kratkem času (ki se ravno ujame s prvimi leti, ki jih je Sušnik preživela v Asunciónu) postala fevd majhnega števila političnih paranoikov na čelu z generalom Alfredom Stroessnerjem. Ta pride na oblast z državnim udarom leta 1954, prepove vsakršno politično delovanje zunaj svoje stranke (Rdečkaste stranke) in vlada v Paragvaju naslednjih petintrideset let (do leta 1989), kot bi država doživela obleganje, mimo ustave in z vse večjo represijo, kršitvami človekovih pravic in s povečevanjem vloge vojske. Če upoštevamo izjemno družbeno neenakost v Paragvaju (kot trdijo številni avtorji, je imelo v 50. letih 1500 lastnikov v lasti 85 odstotkov vseh obdelovalnih površin), je osamitev v času stronizma14 nižjim paragvajskim slojem prinesla še večjo revščino, da o ženskah in o različnih staroselskih ljudstvih sploh ne govorimo. Ni si težko predstavljati, kaj to pomeni za raziskovalko, kot je bila Branislava Sušnik, ki je načrtovala številne terenske raziskave najrazličnejšega kova in duha ter je bila priča radikalnim spremembam v načinu življenja skupnosti, ki so jo zanimale. Prav tako ne smemo pozabiti, kaj gospodarski zlom v Paragvaju v 50. letih in poznejša osamitev prineseta raziskovalcem: o tem obstaja več pričevanj in različni avtorji (med drugimi Peris, Rehnfeldt, Pusineri) opozarjajo na težave, ki jih je imela, da je priskrbela ustrezno opremo za naloge, ki si jih je zadala. Ne nazadnje te okoliščine tudi niso nepomembne ob dejstvu, da se je toliko dokumentov, ki jih je zbrala ali našla, izgubilo. Delovne razmere, v katerih je delovala skoraj vse svoje življenje, so v svoji krhkosti in izpostavljenosti povsem neprimerljive s tistimi, v katerih so delali raziskovalci na katerikoli instituciji v Jugoslaviji15 tistega časa. Če upoštevamo vse navedeno, se mi zdi izredno pomenljivo, da Branislava Sušnik sredi najhujše diktature, ki se je razrasla po vsej celini, o Paragvaju govori kot o deželi, ki ni izgubila »humanizma in vere«.16 Ta stavek se mi zdi izredno pomemben. Kakšna je ta vera, katoliška? Ali gre za humanistično vero? Ali kakšno drugačno vero? Koliko, kako katoliška je bila Sušnikova? In čigav humanizem je to? V tem stavku je nekaj distopičnega, nekaj, kar se ne ujema s kontekstom, pa čeprav njene besede razumemo kot dober namen, znak korektnosti ali upanja. To je stavek, ki vzbuja strah, saj ga lahko uporabi kdorkoli v podporo kateregakoli diskurza in opravičevanje vseh dejanj, in dvomim, da bi Branislava Sušnik to želela. A pri njej se beseda »humanizem« pojavlja tudi v drugih kontekstih, ki nam ponujajo ključe za razumevanje. Ko govori o odpravi v Alto Paraguay (območje, ki ga je raziskovala že v svoji prvi odpravi leta 1956), ki je bila načrtovana leta 1968, A. Pusineri piše: Prispeli so v Bahío Negro, kjer se je po več kot desetletju vse tako zelo spremenilo, da se je šaman Aita, njen poglavitni informator iz leta 1956, spreobrnil v krščanstvo. V Puerto Diana je bil severnoameriški misijon New Tribes Mission. Aita je bil zdaj evangeličanski diakon; postal je nevaren in se je izogibal vprašanjem dr. Sušnikove (Pusineri 2015: 138). V pismu pastorju misijona je Branislava Sušnik napisala: Verske himne, ki jih v svetišču pojejo Čamakoki, človeka prevzamejo, nedvomno – Bog jim pomagaj – bo to zapolnilo praznino, ki jo je prinesla opustitev njihove stare šamanske melodije. Hkrati s tem pozitivnim vtisom me preveva tudi nekoliko slabši občutek: v vsakodnevnem življenju med Čamakoki prevladuje neznosni materializem, ki me je osupil. Imela sem občutek – to trdim kot antropologinja – da je nekaj neiskrenega v videzu in ravnanju teh Indijancev in verjamem, da jih bo vaš misijon znal usmeriti na pot humanizma tudi v tem smislu (Pusineri 2015: 138, odebeljeno besedilo je moje). To besedilo je zanimivo tudi, ker iz prve roke ponuja pričevanje o tem, kako se je družbena in verska krajina Latinske Amerike spremenila ravno zaradi severnoameriških evangeličanskih in binkoštnih misijonov, ki so se tam utrdili še zlasti v tem obdobju. Njihove povezave s severnoameriškim imperializmom niso nikomur neznanka, kar se je še posebej jasno pokazalo prav v času skrajno desnih vojaških diktatur v Braziliji, Argentini, Urugvaju in (še posebej) v Čilu v 70. letih prejšnjega stoletja, ki jih je postavila, usklajevala in jim svetovala vlada ZDA. Razvoj tega zgodovinskega procesa se še danes kaže, denimo, v trenutni politični situaciji v Braziliji in zavezništvu med lokalnimi binkoštnimi cerkvami ter v obratu v militarizacijo in k skrajni desnici. Zanimivo je, da Sušnikova tukaj »humanizem« postavlja nasproti »pretiranemu materializmu«. Pa tudi, da je njeno pismo tako prijazno, še posebej, če upoštevamo njeno siceršnjo neposrednost in nagnjenost k izbruhom, s čimer si je ustvarila številne sovražnike. Očitno je, da njeno zanimanje za staroselsko skupnost presega njeno znanstveno skrb in sega na področje etike in kritike. Vsak antropolog ve, kako težko je to uravnotežiti z opravljanjem poklica, še posebej, če je ta razumljen v okviru paradigme, v kateri se je formirala Branislava Sušnik. Ko govori o Sloveniji in Jugoslaviji (včasih pa se nanaša na celotno Vzhodno Evropo), so njene javne izjave jasno protikomunistične, četudi še nisem našel primerov, da bi svoje politične opredelitve izrekala v besedilih, ki niso avtobiografske narave. Eden od »protikomunističnih« vidikov Sušnikove je povezan z zgodbo njene družine, drugi pa z njenim očitnim sovraštvom do avtoritarizma in vsake oblike strankarske pripadnosti. Kot je zapisala A. Pusineri: V Argentini je imela stik z znanstvenimi krogi na univerzi Universidad de La Plata in veliki italijansko-argentinski raziskovalec José Imbeloni ji je ponudil delo v Muzeju La Plata. Toda kot je doktor Sušnikova povedala pozneje, »je že trpela zaradi -izmov in zato jim hotela ubežati«: v Argentini je bil tedaj na oblasti Juan Domingo Perón, zato je to ponudbo raje zavrnila (Pusineri 2015: 129). Neprijetno in žalostno je po vsem tem ugotoviti, da je bila nazadnje prisiljena svoje delo opravljati in da je skoraj vse svoje življenje preživela pod Stroessnerjevim -izmom, ki je bil eden najbolj krvavih, nazadnjaških in osamitvenih. V pismih, ki jih je pošiljala svoji družini, Branislava Sušnik govori o težavah, ki jih je zaradi tega imela, in Adelina Pusineri je še bolj eksplicitna: Seveda je imela jasno izdelano politično prepričanje; ni bila levičarka, njen oče je bil pro italijanski, seveda ona tega »-izma« z njim ni delila. Čeprav ji Stroessnerjev režim ni bil všeč, ga ni cenila, se ga je zelo bala in vedno je morala skrbno paziti, da se v svojih delih ne bi izdala (Pusineri 2015: 157).17 Tukaj se moramo malce poglobiti v še vedno megleno evropsko obdobje Branislave Sušnik in skušati osvetliti osebne okoliščine, ki so določile njeno izgnanstvo. Datumi so pomembni, ker demantirajo nekatere pripovedi in obča mesta, ki so se razširili po družabnih omrežjih, in mnenja, ki so napačna. Tukaj se mora bralec spomniti, da so Medvode, kjer se je leta 1920 rodila Branislava Sušnik, kraj v osrednji Sloveniji blizu Ljubljane, administrativne prestolnice ozemlja, ki ga določa precejšnja etnična enotnost (in visoka stopnja germanizacije) in zgodovinska vključenost v tuje politične tvorbe (Frankovsko kraljestvo, Napoleonov imperij, Avstro-Ogrsko cesarstvo). Naj uporabim besede, ki so Latinoameričanom tako ljube: slovenska zgodovina predstavlja popolno nasprotje paragvajske. Najprej gre za etnijo, ki je povezana z zgodovinskim ozemljem, potem narod, nazadnje pa še državo. Slovenija do leta 1991 še nikoli ni bila neodvisna, četudi je slovenski narod priznan kot narod, vse odkar se pojem naroda ustali in udejanji v skoraj celotni Evropi, a kot etnija ali narod obstaja že veliko prej. Slovenski bralec naj ne pozabi, da so v Latinski Ameriki države nastale pred narodi, narodi pa, ki jih povezujemo z državo, niso vedno povezani z etničnostjo ali samodoločitvijo naroda, ki živi na ozemlju, povezanim s tem konceptom. Branislava Sušnik se je rodila v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, balkanski politični tvorbi, ki je nastala po prvi svetovni vojni. To je po samooklicanem državnem udaru (1929) nasledila Kraljevina Jugoslavija, ki ji je neposredno vladala srbska kraljeva družina in ki se je ohranila do konca druge svetovne vojne. Zato potni list, ki je bil izdan v Bernu v Švici leta 1943, Sušnikovo označuje za državljanko Kraljevine Jugoslavije. V tistem času je bil njen obstoj sicer le še formalnost, saj je že pred časom izgubila avtoriteto in pristojnost na slovenskem ozemlju, ki so ga leta 1941 zavzeli italijanska, nemška, madžarska in bolgarska vojska. Območje, kjer je tedaj živela Branislava Sušnik, je bilo priključeno k Italiji, slovenski sever pa je trpel pod brutalnim ponemčevanjem, ki so ga izvajale nemške in avstrijske nacistične oblasti. Odpor se je začel nemudoma in se je pozneje organiziral v skupine in frakcije z najrazličnejšimi političnimi prepričanji, ki so bile koordinirane na nacionalnem in regionalnem nivoju, čeprav je treba povedati, da je komunistična partija (zahvaljujoč dolgoletnim izkušnjam skrivanja in ilegalnega delovanja) že imela izkušnje z organizacijo, kar jim je relativno hitro omogočilo vzpostavitev koordinacije (kljub začetni izjemno delikatni ‘težavi’, ki jo je uradno predstavljal nemško-ruski pakt o nenapadanju). Prav tako so pri drugih jugoslovanskih narodih nastale marionetne vlade in najrazličnejše kolaborantske in paravojaške skupine. Oče Branislave Sušnik je bil orožnik (očitno celo poveljnik) v kraju Devica Marija v Polju v okolici Ljubljane. Njegova ideologija je bila fašistična ali profašistična (kar potrjuje tudi A. Pusineri, ko zapiše, da je bil »proitalijanski«). Slovenski komunisti so ga dobro poznali in ilegalno glasilo Slovenski poročevalec (ki ga je komunistična partija v ilegali začela izdajati leta 1938) ga omenja na drugi strani 4. številke, ki nosi datum 22. junija 1941: »V Zalogu in okolici karabinerji vršijo aretacije na denunciacije žandarja Sušnika.«18 Jože Sušnik (rojen 1888) je bil umorjen 18. avgusta 1941 v Vevčah (kot priča dokument v Arhivu Slovenije),19 na jugu Ljubljane, v bližini postaje. »Vevče št. 38« je tudi naslov, ki je naveden na »domovnici«, dokumentu, ki je bil izdan 28. avgusta 1942 in se glasi na ime Branislave Sušnik. To bi lahko potrdilo, da je do likvidacije prišlo, ko se je vračal domov; po pričevanju se je to zgodilo vpričo Branislave. Slovenski poročevalec je o dogodku poročal v izdaji 23. avgusta 1941, v razdelku BOJ SLOVENSKEGA NARODA. Ubijanje izdajalcev: »V Vevčah je bil streljen bivši jugoslovanski orožnik, sudanji italijanski ovaduh Sušnik.«20 Različni raziskovalci preiskujejo njegovo smrt v kontekstu prvega leta okupacije, ki je precej zmeden in močno miniran s poznejšo ideologijo. Očitno je, da je do likvidacije prišlo zaradi njegovega sodelovanja z okupatorjem (očitno ni o tem nobenega dvoma) in ovajanja (česar ga obtožujejo), ne zgolj zato, ker bi bil fašist. Tega, kdo ga je likvidiral, ne vemo natančno, četudi bi to najverjetneje lahko bili slovenski skojevci, ki so bili na tem območju aktivni že veliko prej. Malo pred tem, junija 1941, je bila namreč tam aretirana skupina pokrajinskega komiteja SKOJ, ker so jih presenetili med pripravo odpora. A glede na njegove dejavnosti, prav tako ni mogoče zavreči ideje, da bi šlo za osebno maščevanje. Južni del Ljubljane, kjer je prišlo do likvidacije, je postal pomemben pozneje, ko je tam partizanski odpor izvedel pomembne sabotaže. Leta 1941 tega dejanja ni mogoče šteti za politično čistko; prej ga je mogoče povezati z odporom proti okupatorju, nikakor pa ne gre za (na jugoslovanskem nivoju) usklajeno politično represijo z jasnimi političnimi cilji (revolucijo). Slovenski poročevalec. Letnik II, številka 14, 23 avgusta 1941, str. 2. Vir: Dlib. Čeprav tako zatrjuje le eden od virov, Adelina Pusineri (Pusineri 2015: 157), naj bi imela Branislava Sušnik v tem času »zaročenca«, ki naj bi ga prav tako likvidirale, kot jih imenuje, »brigadas« (brigade). Zanimivo bi bilo raziskati, ali to drži, kdo je bil in kdaj se je to zgodilo. A poslej se datumi, dokumenti in pričevanja le redko ujemajo. Različni biografi pišejo, da je Branislava Sušnik študirala v Ljubljani med letoma 1937 in 1941 na Teološki fakulteti in doktorirala iz osupljivega števila predmetov na Filozofski fakulteti. Dokument, ki ga je izdala Filozofska fakulteta v Ljubljani (»diploma« izkazuje njen izjemen uspeh pri študiju nacionalne zgodovine, splošne zgodovine, primerjalne književnosti, umetnostne zgodovine in arheologije), nosi datum junij 1942; njeni biografi trdijo, da je istega leta 1942 doktorirala na Dunaju in opravila še en doktorat ali postdoktorski študij, odvisno od avtorja, leta 1943, tokrat v Rimu. Toda dokument, ki ga je marca 1943 izdala R. Università degli studi di Roma na ime Branka Sušnik, potrjuje, da se je v akademskem letu 1942/43 vpisala v prvi letnik študija (izpopolnjevanje iz orientalistike).21 Vemo, da je bila leta 1943 v Bernu, ker je bil njen potni list (izdan na ime Branislave Sušnik) izdan v tem kraju. V Avstriji, Italiji in Švici je navezala stik z verskimi skupnostmi, katoliškimi raziskovalci in misijonarji. Njene vezi s cerkvenimi institucijami ne pričajo nujno o njenem verskem življenju: Branislavo so zanimale svetopisemske študije, arheologija in jeziki Rodovitnega polmeseca. In »njen resnični interes je bil študij Vzhoda; dobršen del svojega študija je namenila doseganju tega cilja«.22 Druga zgodba, v kateri je Branislava predstavljena kot žrtev, tokrat bolj neposredno, »komunistov« je malo manj dvoumna. Zdi se, da se je Branislava Sušnik 1944 vrnila v Slovenijo. Domnevamo, da je prišla iz Italije, katere kapitulacija septembra 1943 je povzročila vstajo v različnih predelih Jugoslavije (vključno z jugom Slovenije in okolico Ljubljane). Ne vemo, zakaj se je vrnila niti zakaj Slovenije ni znova zapustila pred koncem vojne (če je bila v nevarnosti, je bila usoda že odločena, čeprav je Ljubljana po kapitulaciji Italije prešla v roke Nemcev). Leta 1944 so se slovenski partizani tudi uradno pridružili silam, ki jih je vodil Josip Broz – Tito in ki jih je kot jugoslovansko vojsko pod pritiskom Winstona Churchila junija tega leta priznala tudi Kraljeva vlada v izgnanstvu. Ena od poslednjih bitk druge svetovne vojne, bitka na Poljani, se je bíla na slovenskem ozemlju 14. in 15. maja 1945 (Nemčija je kapitulirala 8. maja): tam so partizani z britansko podporo porazili ostanke okupacijske nemške vojske in njihove zaveznike, različne skupine kolaborantov, pronacistov in protikomunistov (ta poimenovanja niso sopomenke). Ogorčenje in zločinsko vedenje partizanov po tej in drugih zmagah kakor tudi še poznejša bitka na Odžaku (v Bosni) je eno od temnejših poglavij zgodovine Titovih moških (in žensk) in prav nič ne pomaga, da so se proučevanju in celo omembi tega v Jugoslaviji izogibali. Po koncu vojne so komunisti prevzeli oblast na celotnem ozemlju Jugoslavije in 11. novembra 1945 izvedli volitve, ki jih je opozicija bojkotirala. Tako je bila Narodna fronta, ki jo je obvladovala KP,23 edina stranka, ki je nastopila na volitvah pod sloganom »Potrdite našo zmago« (udeležba na volitvah je bila 88,6-odstotna in Narodna fronta je po uradnih podatkih prejela 90,5 odstotka vseh glasov); kralj v izgnanstvu je bil odstavljen 29. novembra istega leta. Ohranjen je osebni dokument, ki ga je v imenu Demokratične federativne Jugoslavije, Federalne Slovenije, in se glasi na ime Branka Sušnik 16. avgusta 1945 izdala Komanda Narodne milice v Ljubljani.24 Njen naslov je bil tedaj na Staničevi 6 v Ljubljani. Pri poklicu je navedeno, da je »profesorica«. Podpisana je kot »Dr. Sušnik Branka«. Med letoma 1945 in 1948 je bila Jugoslavija kljub številnim obtožbam s strani Stalina (ki jo je nazadnje leta 1948 izključil iz Kominforma oz. Informbiroja) za kratek čas nekakšna kandidatka za pridružitev v sovjetski blok. Tedaj so politika represije, maščevanja (tako institucionalna kot zasebna) in nadzor nad mejami, gibanjem in ljudmi dosegli svoj vrh. V teh letih je iz Slovenije na različne oddaljene konce sveta (Argentina, Kanada in Avstralija so med najpomembnejšimi) pobegnilo veliko število Slovencev. Njihovi razlogi so povezani s tem, kar Sušnikova imenuje »protikomunizem« (strah pred maščevanjem, razočaranje, smrtna nevarnost, nestrinjanje z režimom, premalo možnosti za pridobitev dela in poklicni razvoj25). Branislava Sušnik je ena od njih, čeprav njenih razlogov ne poznamo. Da bi se izognili nesporazumom, je vseeno treba spomniti, da ni pobegnila, ker bi bila zaprta, pač pa so jo zaprli, ker je hotela pobegniti iz države, kjer se je vojna s sosednjimi državami šele dobro končala, kjer meje še niso bile določene in so bile skrbno varovane. To se je zgodilo v nekem kraju ob meji med cono A in B, vzhodno ali zahodno od Morganove linije (1945–1947), ki je razmejevala ozemlje, ki ga je nadzirala jugoslovanska oblast, od ozemlja v Julijski krajini, ki so ga nadzorovali zavezniki in je prej sodilo v Kraljevino Italijo. Zaprli so jo v Ajdovščini,26 kamor je bila privedena in kjer je bila zaslišana velika večina tistih, ki so brez dovoljenja skušali prečkati mejo. Nobena skrivnost ni, da je v tem taborišču in okolici prihajalo do obsodb pred vojaškim sodiščem in streljanj vojakov, pripadnikov paravojaških enot in civilistov, a vendar to ni bilo delovno taborišče.27 Po tem poskusu so Branislavo Sušnik vrnili na ozemlje Slovenije, od koder je vnovič zbežala, tokrat dokončno, prek Avstrije28 (kjer je bila očitno nekaj časa v begunskem taborišču v Linzu), od koder je prešla v Italijo. Ohranila se je begunska izkaznica Nº A01582725, ki jo je izdal Alied Expeditionary Force in se glasi na ime Branka Sušnik. Decembra 1946 je italijansko ministrstvo za zunanje zadeve izdalo potrdilo o identiteti, »veljavno za Francijo, Španijo, vso Južno Ameriko in Kitajsko«, ki se glasi na ime Branka Sušnik (1,62 m višine, starost 25 let, običajno čelo, temne oči, običajen nos, usta »giusta«, rjavi lasje, brez brade, samska). Na hrbtni strani tega dokumenta je žig argentinskega konzulata v Rimu, ki jo označuje kot »PRIMERNO ZA potovanje v Republiko Argentino. V Rimu, 8. januarja 1947«. V vrstnem redu skušam prebrati dokumente, ki jih že imamo, do mnogih pa nimam dostopa zaradi omejitev, povezanih s pandemijo covida 19. Želim si, da bi objava novih spoznanj vnesla nekaj več reda v to zgodbo in nam ponudila boljša orodja za interpretacijo teh podatkov. Zakaj Adelina Pusineri (2015: 157) pravi, da se je Branislava, preden je leta 1956 dobila paragvajsko državljanstvo, bala potovati v Evropo s svojimi dokumenti? Kaj pomeni množica protislovnih informacij o letu 1942? Četudi smrt njenega očeta po mojem mnenju ne zastavlja posebnih vprašanj, se mi njena nuja in potreba po begu zdi pomenljiva: bi bilo njeno življenje v nevarnosti, če bi ostala v Sloveniji in Jugoslaviji? Če je bilo tako, zakaj so jo izpustili iz zapora, ko je skušala ilegalno prečkati mejo z Italijo? Zakaj je še enkrat tvegala, čeprav je verjetno vedela, da je tokrat še bolj nevarno, ker gre za prečkanje meje z Avstrijo? Kaj je povzročilo njeno potrebo in kakšna je bila pri tej odločitvi vloga njene družine?29 In ne nazadnje: kaj za nas pomeni, da se Branislava Sušnik nikoli več ni vrnila v Jugoslavijo niti v Slovenijo, ki je postala samostojna in pet let pred njeno smrtjo ni bila več socialistična država? Vemo, da je na vrhuncu svoje kariere, skoraj deset let pred tem, potovala na Japonsko, da so njeni zadnji dnevniki polni tesnobnih stavkov, napisanih v slovenščini, da so jo redki obiski njenih rojakov, s katerimi se je v zadnjih letih srečala v Asunciónu, napolnili z veseljem in nostalgijo. Zdaj se v Slovenijo vrača v obliki spominske podobe, a kontekst te repatriacije ne bi mogel biti bolj drugačen od tega, ki ga je poznala, še zlasti, kar zadeva razumevanje in ovrednotenje njene vloge ženske in znanstvenice.30 Obenem pa njena besedilna odsotnost, njena simbolna podrejenost, ki smo jo skušali analizirati in preveriti v različnih zapisih kolektivne raziskave,31 katere posledica in del je tudi ta razprava, merijo proti nevarnosti diplomatske korektnosti, manipulacije in simplifikacije njenih političnih idej, zamolčevanja nekega dela njene zgodbe. In predvsem to moramo v Sloveniji preprečiti, kjer nikoli, kljub ugodnemu vetru, ne bo zasedla osrednje, dejavne, preoblikovalske vloge, ki ga ponovno branje in asimilacija njene misli zaseda in ga bo še zasedala v Paragvaju. To je še eno, zadnje protislovje. Odkar raziskujem življenje in delo Branislave Sušnik, se ne morem izogniti primerjavi med njo in nekaterimi latinskoameriškimi pisatelji, ki so se v ključnem trenutku svoje kariere in življenja izselili v Evropo, svoje delo razvili na »stari celini« ter umrli bodisi tukaj bodisi tam. V mislih imam še posebej Césarja Valleja (1892–1938) in Julia Cortázarja (1914–1984). Še zlasti pri prvem je prišlo do svojevrstnega fenomena, preloma med svetovoma odhoda in prihoda (med »to stranjo« in »tisto stranjo«, kot ju v svojem romanu Ristanc iz leta 1963 imenuje Cortázar). Ta dobi različne oblike, a predvsem pomeni izgradnjo nove podobe (Cortázar pripoveduje o svojih novih prijateljih v Parizu, ki nimajo pojma o njegovem »prejšnjem« smešnem življenju) in postopno ali nenadno pretrganje stikov z mrežo prijateljev, kolegov in (v njunem primeru) prejšnjih bralcev. Obenem to pomeni tudi (večinoma) postopno šibitev vloge umetnika kot intelektualca v svoji domovini (Cortázar je trdo delal, da si je v zadnjih letih povrnil to mesto; ni bil vedno dobrodošel). Ker govorim o pisateljih, pri njiju jezik ni eno od področij, na katerih pride do tega preloma. Primer Césarja Valleja je še posebej nazoren, ker se njegovo življenje v Peruju pred izselitvijo in življenje v Parizu po tem skorajda ne stikata, nimata skupnih prič, sta dva povsem ločena svetova. To se je še izostrilo, ko vdovi Georget e, njegovi izvršiteljici in dedinji, ni uspelo – si ni želela ali pa ni mogla, niti ko je po Césarjevi smrti živela v Limi – vzpostaviti vezi z Vallejevo družino in prijatelji. Prej nasprotno: vse do svoje smrti je ravnala kot ječarka Vallejovega dela in življenja, ne pa kot njegova osvoboditeljica: to je primer histeričnega življenjepisa. V Cortázarjevem primeru bi raje govoril o raztrganem življenjepisu, ki je zavesten in umetniško izdelan. Ko premišljujem o življenjepisu Branislave Sušnik, se spet domislim besed Adeline Pusineri: »Zato bi si upala trditi, da življenje in delo doktor Sušnikove sestavljata dve življenji, dve smrti, dva svetova, dve povsem ločeni obdobji: evropsko in ameriško« (2015: 128). Zdaj ko Sušnik ni več živa, imamo priložnost, da zakrpamo rez med njima, a tokrat drugače. Tako da razmejeni življenji spremenimo v dialektiko. Moč tega početja je majhna, saj so razlike in razdalje med to in drugo stranjo ogromne. A na novo poseljen, dejaven in premišljen osebni arhiv in delo Branislave Sušnik nam bodo ponudili ključe, da paradokse razumemo kot znake in protislovja, kot pot do novih spoznanj. Potni list B. S., izdan v Švici leta 1943, v v srbohrvaščini in francoščini. Vir: Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana. Potrdilo o vpisu v prvi letnik predavanj iz izpopolnjevanja v orientalskih študijah, ki ga je na ime Branislave Sušnik 25. marca 1943 izdala Università degli Studi di Roma. Vir: Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana. Osebna izkaznica Branislave Sušnik, ki je bila izdana v Ljubljani 16. avgusta 1945. Vir: Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana. Osebna izkaznica in potni list, ki se glasi na ime Branislava Sušnik in ga je leta 1947 izdalo italijansko Ministrstvo za zunanje zadeve. Vir: Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana. Medvode, 1947. Vir: Knjižnica Medvode. * * * 1 Podatke sem črpala iz na koncu navedenih virov. Nisem pa se posebej nanje sklicevala v besedilu (razen enkrat in ko gre za pisma), ker so nastajali zgolj kot skice in zapisi, saj nisem želela napisati članka, temveč le zabeležiti razmišljanja o dr. Branislavi Sušnik. 2 Tudi Alma M. Karlin ima svoj spletni portal pri Osrednji knjižnici Celje, svoje virtualno domovanje, kot so ga poimenovali ustvarjalci. Neizbežno se mi ponuja vzporednica s spletnim portalom Bivališča Branislave Sušnik, delom medvoške založbe Malinc, ki je nastal v sodelovanju z urugvajsko-slovenskim umetnikom Franciscom Tomsichem in s pomočjo antropologinje in vizualne umetnice Henrike von Dewitz. Portal, ki je v časih samoizolacije in obsojenosti na eno bivališče odprt prostor potovanj po delu in življenju Branislave Sušnik, izpraševanju, poskusih ujeti nekatere odtenke njenega dela in življenja, predvsem pa živo domovanje prepletanja idej in razmišljanj. 3 Za prijaznost se zahvaljujem Etnografskemu muzeju Andrés Barbero v Asunciónu, Paragvaju, zlasti direktorici muzeja Adelini Pusineri, ki je na tem mestu nasledila dr. Sušnikovo. Bila je tudi njena dolgoletna sodelavka in prijateljica. Prav tako dolgujem zahvalo etnologinji in profesorici dr. Mojci Terčelj za posredovanje pri Adelini Pusineri in za številne informacije in nasvete. 4 Branislavi Sušnik je paragvajska vlada 14. maja 1996, torej dva tedna po njeni smrti, podelila red za zasluge »Veliki Čin« (Gran Oficial). Že prej je bila leta 1991 nagrajena z nacionalno nagrado za znanost, ki se je tedaj ravno začela podeljevati. 5 Harriet E. Manelis Klein, A Susnik Mélange: Culture, History, Linguistics and Ethnography of Speaking, International Journal of American Linguistics, Vol. 44, No. 4 (Oct., 1978), 345–350. 6 Branislava Sušnik leta 1973 v dvojezičnem argentinskem časniku Eslovenia Libre = Svobodna Slovenija. 7 Adelina Pusineri v pogovoru po predavanju o Življenju in delu Branislave Sušnik. V: Guilermo Ortega (ur.), Pensamiento crítico en el Paraguay. Memoria del ciclo de conversatorios 2015, Asunción, BASE/Fundación Rosa Luxemburgo, 2015.) Za kontekst te razprave je pomenljivo, da sta bila ta navedek in tudi prejšnji v popolnem nasprotju z ideološkim in političnim profilom drugih prispevkov v zborniku. 8 Ljubljana, 1938, v Bivališča Branislave Sušnik | Moradas de Branislava Susnik, N.º 3, 30. 3. Dostopno na spletu. 9 Prim. dokument, ki ga je prepisala Marilyn Rehnfeldt v članku “‘Bicho raro’” Branka Susnik y los cimientos de la antropología paraguaya, ki je vključen v monografijo, ki jo je uredila Rosana Guber, Trabajo de campo en América Latina. Experiencias antropológicas regionales en etnografía, 1. Del. Buenos Aires, SB, 2018, str. 62. 10 Domnevam, da se nanaša na delo Branislava Susnik Tendencias psicosociales y verbomentales: Guaycuru, Maskoy, Zamuco: ensayo analítico [ Psihosocialne in glagolskomentalne težnje: Guajkuru, Maskoj, Zamuko: analitične esej] Asunción (Paraguay): Museo etnográfico “Andrés Barbero”, 1998. 11 ‘Težave s staroselci’ razumem kot polemike, povezane s pojmovanjem staroselcev (ali tega, kar je zanje značilno) v sodobni družbi, ki so skupne skoraj vsem latinskoameriškim državam tistega časa in pogosto tesno povezane z deli mladih marksističnih intelektualcev. 12 O še vedno subverzivnem značaju del Branislave Sušnik v Paragvaju prim. besedilo (v slovenščino ga je prevedla Barbara Pregelj) María Esther Zaracho Robertti La insurrección de los confinados: un texto conmemorativo en torno al centenario de Branislava Susnik. Upor pregnanih v tej monografiji. 13 Pogovor z avtorjem 13. 3. 2020. 14 Poimenovanje za čas Strossnerjeve diktature (1954–1989). 15 O tem tukaj ni mogoče poglobljeno razpravljati, a bralec ne sme pozabiti, da je bila Jugoslavija federacija šestih republik (in dveh avtonomnih pokrajin) in da po letu 1948 ni bila del vzhodnega bloka, da je bil družbeni sistem skoraj v vseh elementih zelo drugačen od tistega v Sovjetski zvezi, na Madžarskem ali na Poljskem. Stopnja odprtosti do drugih jugoslovanskih narodov (tako v gospodarskem kot političnem smislu – Jugoslavija je bila ena od držav ustanoviteljic gibanja neuvrščenih) in propustnosti meja je bila od 1948 veliko večja kot v Paragvaju po letu 1954. Enako je mogoče trditi za stopnjo nadzora nad intelektualnim in umetniškim ustvarjanjem v 50. in 60. letih. V tem smislu so stopnja represije, kršitve človekovih pravic in vloga vojske v socialistični Jugoslaviji povsem nasprotne paragvajskim v času Stroessnerjeve diktature. 16 Prim. opombo 3. 17 Mnogi zgodovinarji različnih orientacij pogosto pozabljajo na ta kontekst (»izdati se« pomeni cenzuro, zapor, pregnanstvo, notranje pregnanstvo, v nekaterih primeri pa celo smrt), še posebej tisti, ki v svojih analizah poudarjajo institucionalizirano represijo, pri tem pa spregledujejo razlike, ki tako v formalnem kot zgodovinskem vidiku obstajajo med avtoritarnimi vladami, vojaškimi režimi in skrajno desnimi in skrajno levimi diktaturami. Vidiki, kot so pravice žensk, pismenost in izobrazba, urejanje dela, zdravje in struktura lastnine, vloga vere in vojske, osamitev, nacionalizem so veliko manj spektakularni kot število žrtev nasprotnikov režima, o katerih govorijo dežurni avtorji in ki se ujemajo z danes prevladujočimi vidiki demokratsko-liberalne teleologije. 18 Slovenski poročevalec, 22. 06. 1941. Dostopno na spletu. 19 Prim. slovenske in evropske repozitorije in arhive, povezane z dokumenti o XIV. bat aglione carabinieri reali Milano, ki je 16. 4. 1941 zasedel vse policijske postaje v Ljubljani in se preimenoval v Comando del Gruppo Carabinieri Reali di Lubiana in je bil dejaven vse do konca italijanske okupacije. Dostopno na spletu. 20 Slovenski poročevalec, 22. 6. 1941. Dostopno na spletu. Barbari Pregelj dolgujem iskanje in prevod večine tukaj navedenih dokumentov. Zahvaljujeva se Martinu Premku, avtorju knjige Poljanska vstaja in boj proti okupatorju v Sloveniji leta 1941 (Ljubljana: Modrijan, 2012) za prijazno pomoč. 21 Peris (Carlos C. Peris. Branislava Susnik: antropóloga del Paraguay, Asunción: El lector, 2014) v svoji literaturi navaja mapo Documentos Personales y Diplomas – Títulos de la Dra. Susnik (Museo Etnográfico Andrés Barbero: Asunción, 2014). Do teh dokumentov nimamo dostopa, zato v tej razpravi navajam dokumente iz zbirke Narodne in univerzitetne knjižnice Ljubljana. 22 Peris: 22. 23 Člani Narodne fronte niso bili le komunisti. Organizacija je vključevala politične stranke (denimo Socialistično stranko Jugoslavije, Socialdemokratsko stranko in staro Hrvaško kmečko stranko) in organizacije (kot je Antifašistična fronta žensk – AFŽ) in sindikalna združenja. 24 Ta dokument je bil najverjetneje izdan pred njenim prvim poskusom pobega, a nimam dokumentov, ki bi to potrjevali. 25 Slovensko zgodovinopisje loči politično emigracijo po letu 1945 od prejšnjih migracijskih valov, še zlasti po prvi svetovni vojni, ki so bili ekonomske narave. Politični profil prvih zajema tudi zmerne socialiste in levo usmerjene intelektualce, ki so se uprli prevladi komunistične partije. 26 Nekaj kilometrov od Morganove linije, ki se ne ujema s poznejšo razmejitvijo med Jugoslavijo (in pozneje Slovenijo) in Italijo. 27 Jernej Vidmar, Nadzor in represija v prvem desetletju jugoslovanske oblasti na Severnem Primorskem (1945–1955: primer okrajev Gorica in Tolmin). Disertacija. Koper, Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije, 2016. 28 »Skupaj je ušlo približno šest ljudi, v tekanju in bežanju po gorah so umrli trije, ki so jih raztrgali psi. Preostalim trem je uspelo. Eden med njimi je bil jezuitski misijonar, ki je odšel na Japonsko, ona in še nekdo pa sta prispela v Buenos Aires. Vse to mi je ona povedala, nič ni še zapisanega, razen če so o tem pisali Slovenci v Buenos Airesu. Oni so opisali tudi, kako so ubili njenega očeta.« (Pusineri 2015: 153-154). Najverjetneje ta prizor, če je resničen, ustreza prečkanju meje med Jugoslavijo in Avstrijo. 29 Njena mama in sestra sta ostali v Sloveniji. 30 Naletel sem na trditev, da je njena odsotnost v slovenski kulturi posledica njenega protikomunizma in spregleda s strani jugoslovanske Slovenije. Tega ne želim zanikati, a menim, da je njena nevidnost bolj posledica tega, da je bila ženska, in dejstva, da je vse svoje življenje delala v tujem jeziku in raziskovala zelo oddaljene kulture. Po drugi strani pa ne smemo pozabiti, da je tudi njeno ponovno kulturno ovrednotenje nemogoče ločiti od politično-kulturnih koordinat, ki jih določa trenutni regionalni politični kontekst. 31 V mislih imam raziskovalno platformo Bivališča Branislave Sušnik | Moradas de Branislava Susnik. Cf. https:/branislavasusnik.wordpress.com BESEDILA NEPOPOLN SEZNAM BESEDIL BRANISLAVE SUŠNIK, ki so izšla večinoma v knjižni obliki (brez ponatisov) Branislava Sušnik ni želela govoriti o sebi, zanjo so govorili njeni znanstveni dosežki, področje, ki se mu je posvetila z vsem srcem. (Peris 2014: 14) (Imena indijanskih ljudstev so prečrkovana ob upoštevanju izgovora.) • Branislava Sušnik. Chulupi. Esbozo gramatical analítico. [Čulupi. Analitični osnutek slovnice.] Estudios Pampeanos I. Asunción. 1954. 69 pp./str. • Branislava Sušnik. Principios morfológicos de la lengua Mak’a. [Morfološke osnove jezika Mak’a.] Estudios Pampeanos I. Asunción. 1955. 218 pp./str. • Branislava Sušnik. Actividades Antropológicas en Paraguay [Antropološke aktivnosti v Paragvaju.] (1955-1957). Revista Runa, Vol. VII. Buenos Aires. 1956- 57. pp./str. 310–311. • Branislava Sušnik. Estudios Chamacoco. Parte 1ª. Organización social, mitológica y shamanismo. [Študije Čamakokov. Prvi del. Organiziranost družbe, mitologije in šamanizem.] Boletín de la Sociedad Científica del Paraguay y del Museo Andrés Barbero. Vol. 1. Etng. 1. Asunción. 1957. 154 pp./str. • Branislava Sušnik. Estudios Chamacoco Parte 2ª. Motivos mitológicos del ciclo no-anabsónico. Documentario del ciclo anabsónico. [Študije Čamakokov. Drugi del. Mitološki vzroki cikla nemitoloških bitij. Dokumentarij cikla mitoloških bitij.] Boletín de la Sociedad Científica del Paraguay y del Museo Andrés Barbero. Vol. I. Etng. 2. Asunción. 1957. pp./str. 1–39. 30 lam. /ilustr. • Branislava Sušnik. Estructura de la Lengua Chamacoco – Ebitoso (con fraseario del dialecto Ebitoso). [Struktura jezika Čamakoko – Ebitoso (priložen je seznam frazemov ebiroškega narečja)]. Boletín de la Sociedad Científica del Paraguay y del Museo Andrés Barbero. Vol 1. El.1. Asunción. 1957. 186 pp./str. • Branislava Sušnik. Eenthlit Appaiwa Lengua-Maskoy. Estructura gramatical. Parte 1ª. [Eenthlit Appaiwa jezik Maskojev. Slovnična struktura. Prvi del.] Boletín de la Sociedad Científica del Paraguay y del Museo Andrés Barbero. Vol. I. El 2. Asunción. 1958. 92 pp./str. • Branislava Sušnik. El Museo Etnográfico y Arqueológico de Asunción. [Etnografski in arheološki muzej v Asunciónu.] Boletín de Educación Paraguaya. Año I. Nos. 19 y 20. Asunción. 1958. pp./str. 46–56. • Branislava Sušnik. Notas Complementarias al “Sistema de la Etnología” de Max Schmidt. [Dodatne beležke k »Sistemu etnologije« Maxa Schmidta.] Manuales del Museo Andrés Barbero. Vol. I. Asunción. 1959. pp./str. 129–217. • Branislava Sušnik. Informe sobre las Actividades del Museo (1956–1958). [Poročilo o dejavnostih muzeja (1958-1958).] Boletín de la Sociedad Científica del Paraguay y del Museo Etnográfico. Vol. II. Misc. 1. Asunción. 1959. pp./str. 1–11. • Branislava Sušnik Afinidades Estructurales del Verbo Chulupí y Mak’a. [Strukturne podobnosti glagola pri Čulupih in Mak’a.] Boletín de Ia Sociedad Científica del Paraguay y del Museo Etnográfico. Vol. II. Misc. 1. Asunción. 1959. pp./str.12–80. • Branislava Sušnik. Material Arqueológico del Área Alto-Paraguayense. [Arhološko gradivo okrožja Alto Paragvaj.] Boletín de la Sociedad Científica del Paraguay y del Museo Etnográfico. Vol. II. Misc. 1. Asunción. 1959. pp./str. 81–103. 10 lam. /ilustr. • Branislava Sušnik. Estudios Guayaki. Parte 1ª. Fraseario. [Študije Gvajakijev. Prvi del. Frazemi.] Boletín de la Sociedad Científica del Paraguay y del Museo Etnográfico. Vol. IV. El. 5. Asunción. 158 pp./str. • Branislava Sušnik. Catálogo Explicativo de las Colecciones del Museo Etnográfico Andrés Barbero. Parte 1ª. [Pojasnjevalni katalog zbirk Etnografskega muzeja Andrés Barbero. Prvi del.] Asunción. 1960. 82 pp./str. • Branislava Sušnik. Estudios Guayaki. Parte 1ª. Gramática y Vocabulario “A-J” . [Študije Gvajakijev. Prvi del. Slovnica in besedišče »A-J«.] Boletín de la Sociedad Científica del Paraguay y del Museo Etnográfico. Vol. V. El. 6. Asunción. 1961. 217 pp./str. • Branislava Sušnik. Apuntes de Etnografía Paraguaya. [Zapiski o paragvajski etnografiji.] Manuales del Museo Andrés Barbero. Vol. I. Asunción. 1961. 283 pp./str. • Branislava Sušnik. Algunas Palabras Culturales del Área Chaqueña. Comparaciones. [Nekaj besed, povezanih s kulturo čakenskega okrožja.] Boletín de la Sociedad Científica del Paraguay y del Museo Etnográfico. Vol. VI. Misc. 3. Asunción. 1962. pp./str. 33–68. • Branislava Sušnik. Catálogo de los objetos recogidos entre los Guayakíes y los Chiripas. [Katalog predmetov, nabranih med Guajakiji in Čiripami.] Boletín de la Sociedad Científica del Paraguay y del Museo Etnográfico. Vol. VI. Misc. 3. Asunción. 1962. pp./str. 69–104. 18 lam. /ilustr. • Branislava Sušnik. Vocabulario Ače – Guayakí. Continuación. Parte 3 (Letras K–T). [Besedišče Ače – Guajakí. Nadaljevanje. Tretji del (črke K – T).] Boletín de la Sociedad Científica del Paraguay y del Museo Etnográfico. Vol. VI. Misc. 3. Asunción. 1962. pp./str. 105–220. • Branislava Sušnik. Estudios Emok- Toba (Chaco). Parte I. Fraseario. [Študije Emok – Tova (Čako). Prvi del. Seznam frazemov.] Boletín de la Sociedad Científica del Paraguay y del Museo Etnográfico. Vol. VI. El. 7. Asunción. 1962. 214 pp./str. • Branislava Sušnik. Algo más sobre los Indígenas del Chaco Paraguayo. [Še nekaj o Indijancih paragvajske Čake.] En:|V: M. Natalicio Olmedo. El Gran Chaco Paraguayo, amparo de Civilización y Progreso. 1935–1965. Asunción. 1962. pp./str. 44-45. • Branislava Sušnik. La Lengua de los Ayoweos- Moros. Estructura Gramatical y Fraseario Étnico. [Jezik Ajowejev – Morosov. Slovnična struktura in etnični frazemi.] Boletín de la Sociedad Científica del Paraguay y del Museo Etnográfico Andrés Barbero. Vol. VII. El. 8. Asunción. 1963. • Branislava Sušnik. Catálogo Explicativo de las Colecciones del Museo Etnográfico Andrés Barbero. Parte 2ª. [Pojasnjevalni katalog zbirk Etnografskega muzeja Andrés Barbero. Drugi del.] Asunción. 1963. 84 pp./str. • Branislava Sušnik. Arqueología y Etnología Americana. Apuntes de Clases Dictadas. [Ameriška arheologija in etnologija. Zapiski diktiranih predavanj.] Asunción. 1964. 211 pp./str. • Branislava Sušnik. El Guaraní en la vida Socio- Económica Colonial. [Gvaranščina v družbeno-ekonomskem kolonialnem življenju.] Revista de Sociología. Año I. N° 1. Asunción. 1964. pp./str. 30–48. • Branislava Sušnik. "El indio Colonial del Paraguay". T. I. El Guaraní Colonial. [Kolonialni Indijanec Paragvaja. 1. del. Kolonialni Gvaranec.] Asunción. Museo Etnográfico Andrés Barbero. 1965. 243 pp./str. • Branislava Sušnik. "El Indio Colonial del Paraguay". T. I . Los trece Pueblos Guaraníes de las Misiones 1767–1803. [Kolonialni Indijanec Paragvaja. 2. Del. Trinajst gvaranskih plemen okrožja Misiones 1967–1803.] Asunción. Museo Etnográfico Andrés Barbero. 1966. 246 pp./str. • Branislava Sušnik. Guía del Museo Etnográfico Andrés Barbero. Etnografía Paraguaya. [Vodič po Etnografskem muzeju Andrés Barbero. Paragvajska etnografija.] 1ª ed. 1968/69. Asunción. 114 pp./str. • Branislava Sušnik. Chamacocos. 1, Cambio cultural. [Čamakoki. 1, kulturne spremembe.] Asunción: Museo Etnográfico Andrés Barbero, 1969. 246 pp./str. • Branislava Sušnik. Chamacoco. Diccionario Etnográfico. T. I . [Čamakoko. Etnografski slovar. 2. knjiga.] As. 1970. Ed. del Museo Etnográfico Andrés Barbero. • Branislava Sušnik. Los Patrones Estructurales de la Lengua Toba – Guaycurú. “Lenguas Chaqueñas’. Vol. I. [Strukturni modeli jezika Toba – Guajkurú. Čakenski jeziki. I. knjiga.] As. Ed. del Museo Etnográfico Andrés Barbero, 1971. • Branislava Sušnik. El Chaqueño: Guaycurúes y Chanés Arawak. “El Indio Colonial del Paraguay”. T. II. [Čakenec: Guajkurúji in Čanes Arawaki. Kolonialni Indijanec Paragvaja. II. knjiga.] 1971. • Branislava Sušnik. Los Principales Verbos del Vocabulario Eyiguayegi – Mbaya. Orden Estructural. “Lenguas Chaqueñas”. Vol. I. [Najpomembnejši glagoli besedišča Ejiguajegi – Mbaja. Strukturni red. Čakenski jeziki. I. knjiga]. 1971. • Branislava Sušnik. Edición: Gramática y Vocabulario Eyiguayegi Mbaya, según el Manuscrito del P. José Sánchez Labrador, S. J., del Siglo XVII. “Lenguas Chaqueñas” . [Urejanje: slovnica in slovar Ejiguajegi Mbaja po rokopisu p. Joséja Sánceza Labradorja, Družbe Jezusove iz 18. stoletja. Čakenski jeziki.] Vol. I. As. 1971. pp./str. 170; Vol. I. As. 1971. pp./str. 257; Vol. II. As. • Branislava Sušnik. Familia Zamuco: Chamacoco Ayoweo. “Lenguas Chaqueñas” . [Družina Zamuco. Čamakoko Ajoweo. Čakenski jeziki.] Vol. IV. 1972. • Branislava Sušnik. Dimensiones Migratorias y Pautas Culturales de los Pueblos del Gran Chaco y su Periferia. [Migracijske dimenzije in kulturni vzorci ljudstev v Gran Chaco in okolici.] Instituto de Historia. Facultad de Humanidades. Universidad del Nordeste. Resistencia. Argentina. 1972. • Branislava Sušnik. L’Homme et le Surnatural (Gran Chaco). Bulletin de la Societé Suisse des Americanistes. Nº 37. 1973, Genéve – Suisse. • Branislava Sušnik. Indians of the paraguayan Chaco. Indian tribes of the eastern Paraguay". En | V: Paraguay, Ecológical Es ays. Ed. J. Richard Gorham. Academy of the arts and sciences of Americas. Miami. 1973. • Branislava Sušnik. El Hombre y la Comunidad. Las antiguas pautas indígenas del Gran Chaco. [Človek in skupnost. Stari vzorci staroselcev v Gran Chaco.] Revista Itapytapunta. Facultad de Filosofía de la UNA. Año I. Vol. 1. 1974. • Branislava Sušnik. Dispersión Tupi – Guaraní Prehistórica. Ensayo analítico. [Razpršitev Tupi – prazgodovinska Gvarana. Analitični esej.] 1975. • Branislava Sušnik. El Rol de la Iglesia en la Educación Indígena Colonial. [Vloga cerkve pri izobraževanju kolonialnih Indijancev.] Revista Estudios Paraguayos. Vol. II. Nº 2. 1975. • Branislava Sušnik. Aproximación a la realidad vivencial y al ethos existencial en el Paraguay Colonial. (Ambiente Rural). [Opis bivanjske resničnosti in eksistencialne etike v kolonialnem Paragvaju. (Vaško okolje).] Revista Estudios Paraguayos. Vol. II. Nº 2. 1975. • Branislava Sušnik. Lengua – Maskoy. Su Hablar. Su Pensar. Su Vivencia. “Lenguas Chaqueñas” . [Jezik Maskoj. Govor. Razmišljanje. Življenje. Čakenski jeziki.] Vol. VI. 1977. • Branislava Sušnik. What is realy the main problem of the Lengua? Paraguayan Chaco Indian Colony (The Anglican Church in Paraguay). 1977. • Branislava Sušnik. El Hombre y lo Sobrenatural (Gran Chaco). [Človek in nadnaravno (Gran Chaco).] Culturas Condenadas. Compilación de Augusto Roa Bastos. México, 1978. • Branislava Sušnik. Resistencia activa de los Guaraníes. [Aktivni odpor Gvarancev.] Las Culturas Condenada s. Compilación de Augusto Roa Bastos. México, 1978. • Branislava Sušnik. Etnohistoria de los guaraníes. Época Colonial. “Los Aborígenes del Paraguay” . [Etnozgodovina Gvarancev. Kolonialno obdobje. Staroselci Paragvaja.] T. I . 1978. • Branislava Sušnik. Los aborígenes del Paraguay. 3, Etnohistoria de los Chaqueños. [Staroselci Paragvaja. 3. Etnozgodovina Čakencev.] Asunción: Museo etnográfico Andrés Barbero, 1981. • Branislava Sušnik. Religión y Religiosidad en los Antiguos Pueblos Guaraníes. [Vera in vernost starih gvaranskih plemen.] En:|V: La Religiosidad Popular Paraguaya. Aproximación a los Valores del Pueblo. Ed. Loyola. 1981. • Branislava Sušnik. Las Relaciones Interétnicas en la Época Colonial (Paraguay). [Medetnični odnosi v kolonialnem obdobju (Paragvaj).] Suplemento Antropológico. Vol. XVI. Nº 2. 1981. • Branislava Sušnik. Cultura Material (Guaraní y Chaco). “Los Aborígenes del Paraguay”. [Materialna kultura (Gvaranci in Čako). Paragvajski staroselci.] 1982. • Branislava Sušnik. El Rol de los Indígenas en la Formación y en la vivencia del Paraguay. [Vloga staroselcev pri nastanku in paragvajskem načinu življenja.] Ed. Instituto Paraguayo de Estudios Nacionales IPEN. T. I. 1982/83. • Branislava Sušnik. Realidad Socio Cultural de las Comunidades Indígenas. [Sociokulturna resničnost indijanskih skupnosti.] Suplemento Antropológico. Vol. XVI . Nº 2. 1982. • Branislava Sušnik. Ciclo Vital y Estructura Social. “Los Aborígenes del Paraguay”. [Življenjski cikel in družbena struktura. Staroselci Paragvaja.] T. V. 1983. • Branislava Sušnik. El Aporte Alemán a la Etnografía Paraguaya. [Nemški doprinos k paragvajski etnografiji.] Suplemento Antropológico. Vol. XIX. Nº 1. 1984. • Branislava Sušnik. La Cultura Indígena y su Organización Social dentro de las Misiones Jesuíticas. [Indijanska kultura in njena družbena organiziranost v jezuitskih misijonih.] Suplemento Antropológico. Vol. XIX. Nº 2. 1984. • Branislava Sušnik. Una Visión Antropológica del Paraguay Colonial. [Antropološki pogled na kolonialni Paragvaj.] Historia Paraguaya. Vol. XXI. 1984. • Branislava Sušnik. Aproximación a las Creencias de los Indígenas. “Los Aborígenes del Paraguay”. [Pregled indijanskih verovanj. Staroselci Paragvaja.] T. VI. 1984/85. • Branislava Sušnik. Artesanía Indígena. Ensayo Analítico. [Indijanska obrt. Analitični esej.]. Ed. Asociación Indigenista del Paraguay, 1986, 134 pp./str. • Branislava Sušnik. Los aborígenes del Paraguay. 7, Lenguas Chaqueñas. [Staroselci Paragvaja. 7. Čakenski jeziki.] Asunción: Museo Etnográfico Andrés Barbero, 1987. • Branislava Sušnik. Una visión socio-antropológica del Paraguay del siglo XVII. [Socio-antropološki pogled na Paragvaj 18. stoletja.] Asunción: Museo Etnográfico Andrés Barbero, 1987, 221 pp./str. • Branislava Sušnik. Los Instrumentos Musicales entre los Aborígenes del Paraguay. [Glasbeni inštrumenti paragvajskih staroselcev.] Arlequín. Año I. Nº 1. 1987. • Branislava Sušnik. Etnohistoria del Paraguay. Etnohistoria de los Chaqueños y de los Guaraníes. Bosquejo Sintético. [Etnozgodovina Paragvaja. Etnozgodovina Čakencev in Gvarancev. Sintetični pregled.] Suplemento Antropológico. Vol. XXII. Nº 2. 1988. • Branislava Sušnik. Introducción a la Antropología Social (Ámbito Americano). [Uvod v socialno antropologijo (območje Amerike).] Manuales del Museo Etnográfico Andrés Barbero. Vol. II. 1988. • Branislava Sušnik. Cultura religiosa: (ámbito americano). [Religiozna kultura (področje Amerike).] Asunción, Paraguay : [Museo Etnográfico Andrés Barbero], 1989. • Branislava Sušnik. Guerra. Tránsito. Subsistencia. (Ámbito Americano). [Vojna. Prehod. Ohranjanje. (Področje Amerike).] Manuales del Museo Etnográfico Andrés Barbero. Vol. V, 1990. • Branislava Sušnik. Prof. Dr. Max Schmidt. 1991. • Branislava Sušnik. Introducción a las fuentes documentales referentes al indio colonial del Paraguay. [Uvod v dokumentarne vire o kolonialnem Indijancu Paragvaja.] Asunción: Museo Etnográfico Andrés Barbero, 1992. 46 pp./str. • Branislava Sušnik. Una visión socio-antropológica del Paraguay del siglo XIX. [Socio-antropološki pogled na Paragvaj 19. stoletja.] Asunción: Museo Etnográfico Andrés Barbero, 1992. • Branislava Sušnik. Una visión socio-antropológica del Paraguay : XVI – 1/2 XVI . [Socio-antropološki pogled na Paragvaj: 16. stol.–prva polovica 17. stoletja.] Asunción: Museo Estenográfico Andrés Barbero, 1993. • Branislava Sušnik. Interpretación etnocultural de la complejidad Sudamericana Antigua. (Parte I.). Formación y Dispersión Étnica [Etnokulturna interpretacija kompleksnosti južnoameriške stare družbe.1. del. Izobraževanje in etnična razdrobitev.] Asunción: Museo Etnográfico Andrés Barbero, 1994. • Branislava Sušnik. Interpretacion etnocultural de la complejidad Sudamericana Antigua. (Parte I .). Hombre, Persona y Agente Ergológico [Etnokulturna interpretacija kompleksnosti južnoameriške stare družbe. 2. del. Človek, oseba, ergološki dejavnik.] Asunción: Museo Etnográfico Andrés Barbero, 1995. • Branislava Sušnik, Miguel Chase Sardi. Los Indios del Paraguay. [Paragvajski Indijanci.] Ed. MAPFRE S.A. Madrid. 1995, 452 pp./str. • Branislava Sušnik. Poblados – viviendas ; Manufactura utilitaria : (ámbito sudamericano). [Naselja – bivališča; utilitarna manufaktura (južnomaeriško področje).] Asunción: Editora Litocolor, 1996. 196 pp./str. • Branislava Sušnik. Tendencias psicosociales y verbomentales : Guaycuru, Maskoy, Zamuco : ensayo analítico. [Psihosocialne in glagolskomentalne težnje: Guajkuru, Maskoj, Zamuko: analitične esej.] Asunción (Paraguay): Museo etnográfico Andrés Barbero, 1998. • Branislava Sušnik. Artesanía indígena: ensayo analítico. Asunción: El Lector, 1998, 145 pp./str. Branislava Sušnik, 1945. Vir: Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana. PREBIRANJE BRANISLAVE SUŠNIK Barbara Pregelj Radi imamo zgodbe, potrebujemo jih. Z njimi osmišljamo svet in svojo vlogo v njem. Vsako življenje je zgodba zase in prej ali slej, pravi Igor Grdina, preide v zgodovino. Če ne prej, se s tem tudi v slovenščini vzpostavi analogija med zgodbo in zgodovino, ki je v španščini očitna, saj se beseda historia uporablja v obeh pomenih. Naj kot prevajalka takoj zapišem, da je včasih tudi težko razločiti, v katerem od pomenov se v španščini beseda uporablja. Zgodbe, ustne in zapisane, so vedno sestavljene tako, da ne ubesedijo vsega. Med branjem, verjetno tudi poslušanjem, te bele lise bralci (poslušalci), kot je trdil Wolfgang Iser, zapolnimo sami in povsem v skladu s sabo, svojo psihično strukturo in individualnimi izkušnjami, kot so nas v zadnjem času naučili radikalni konstruktivisti. Tudi zgodovinopisje v zadnjem času izpostavlja pomen pripovednih postopkov za nastanek lastnega diskurza, kar seveda pomeni, kot piše Marko Juvan, da je »raziskovalčev pogled na nekdanjost nujno pristranski, posredovan prek mišljenjskih oblik […] in prek optike pojmovno-vrednostnih oziroma ideoloških naprav kulture, v kateri raziskovalec deluje in zanjo piše« (2006: 87). Velike zgodbe, ki večinoma v enem diskurzivnem loku orisujejo (preteklo) resničnost, so zato izgubile smisel, vse bolj jih nadomeščajo manjše zgodbe, fragmentarne pripovedi, ki od bralca pričakujejo, da se bo dejavno vključil v interpretacijo in jo opravil v skladu s samim sabo (kar že tako ali tako tudi počne). In zgodbe o Branislavi Sušnik, ki jih lahko spremljate na portalu https:/branislavasusnik.wordpress.com, so le ena od pripovedi o njej, tokrat posredovana v obliki hiperteksta, ki ga Juvan označuje za enega zanimivejših načinov pripovedovanja o zgodovini, ker ustvarja okolje za večnivojsko obravnavo. Fragmentarnost, manjše zgodbe, ki jih je vedno znova mogoče sestaviti v širšo sliko, se zdijo še zlasti primerne, če se ozremo na osebo in predmet raziskave: Branislavo Sušnik. Zdi se namreč, da v njeni zgodbi, v celi sliki vedno nekaj manjka, zato vsak od pripovedovalcev o njej razkrije nekaj drugega, novega, kar doda nov kamenček v celoten mozaik. Čeprav se je njej ukvarjanje z njeno osebnostjo (in njeno osebno zgodbo) zdelo nepotrebno, so mnogi menili drugače. To je porodilo kar nekaj komunikacijskih šumov, ki se jim posvečamo v prvem poglavju z naslovom Dokumenti. Sušnikova je vztrajala, naj namesto nje govorijo njena besedila, zato si bom sposodila besede Andrésa Sáncheza Robayne, ki jih je zapisal ob svoji poeziji, a jih je mogoče (kot tudi sicer poezijo) abstrahirati in uporabiti v širšem kontekstu: »Vedno so pesmi tiste, ki govorijo same zase, ki v svoji čistosti pojasnjujejo ali razkrivajo vse to, kar pesnik preizkuša, izpelje ali čemur se prepusti […] v trenutku pisanja. In to počnejo še veliko bolj transparentno, kot bi si avtor želel« (2019: 8). Mar je v svojih besedilih Branislava Sušnik res najbolj pristna in resnična, torej takšna, kot je v resnici bila? Literatura: Wolfgang Iser: Bralno dejanje. Teorija estetskega učinka. Ljubljana: Studia humanitatis, 2001. Marko Juvan: Literarna veda v rekonstrukciji: uvod v sodobni študij literature. Ljubljana: LUD Literatura, 2006. Andrés Sánchez-Robayna: La palabra de la poesía. V: Poética y poesía. Madrid: Fundación Juan March, 2019. O BESEDILIH BRANISLAVE SUŠNIK V SLOVENŠČINI Barbara Pregelj Njena besedila v slovenščini komajda upravičujejo rabo množine, saj gre po nam znanih podatkih za pet besedil, po katerih njeni slovenski bralci in poslušalci le stežka posežejo. Besedila niso navedena na seznamu njenih znanstvenih del, večinoma napisanih v španščini, ki ga navajamo na začetku tega poglavja in so težko dostopna, saj so izšla v Argentini (le dve med njimi je mogoče najti na dLib-u – Digitalni knjižnici Slovenije). Bibliografija njenih del v slovenščini: 1. Med Indijanci Lengua. Misijonski zbornik 1953. Ur. L. Lenček. Buenos Aires 1953, str. 143–152. 2. Pogoji za misijone v Paragvaju. Katoliški misijoni (Buenos Aires) (1954) št. marec, april, maj, junij. 3. Verovanje Indijancev Lengua. Vrednote (Buenos Aires), 2. knjiga 1954, str. 169–177. 4. Totemizem in šamanizem pri Čamakokih. Zgodovinski zbornik. Ur. M. Marolt. SKA Buenos Aires 1959, str. 198–209. 5. Primitivec kot človek. Meddobja = Entresiglos, 2018. Gre torej za tako rekoč nedostopna besedila, saj sta le tretje in peto dostopni v elektronski obliki. Če skušamo v njih najti Branislavo Sušnik, nam deloma pridejo prav nekatera spoznanja tekstne kritike, discipline, ki se vse bolj uveljavlja v literarni vedi, ker kaže, kako nedefinirana so v resnici tudi besedila sama, saj je pot do zadnje, objavljene različice besedila, večinoma dolga in pri njej sodeluje vrsta akterjev (uredniki, lektorji, korektorji). Prvo besedilo Med Indijanci Lengua je izšlo v Misijonskem zborniku leta 1953, str. 143–152, kot opis odprave v centralni Chaco (1953–54) med Indijanci Enthlit-Lengua-Maskoy. Nastalo je v slovenščini. Prepisala ga je Irene Mislej, ki je v svojem zapisu, objavljenem v poglavju Pričevanja (Leto 1992), tudi pojasnila kontekst njihovega nastanka. Urednik Ladislav Lenček je besedilo pospremil z naslednjimi besedami: »Objavimo prezanimivi sestavek izpod peresa znamenite raziskovalke starih kultur, naše rojakinje dr. Branke Sušnik, ki sedaj že več let študira navade in običaje in verovanja paragvajskih indijanskih rodov, ki jih obiskuje po njihovih naseljih. Njeno delo je visoke znanstvene vrednosti in vedno bolj cenjeno med znanstvenimi krogi. »Katoliškim misijonom« je v pričujočim sestavku nanizala le nekaj od obilja svojih doživetij, vtisov in spoznav, v kar se da poljudni obliki, za kar iskrena hvala! (ured.)« Za opombe k besedilu je poskrbela Irene Mislej, ki ga je tudi prevedla v španščino. V tej monografiji ga obljavljamo v nadaljevanju. Besedilo Pogoji za misijone v Paragvaju je po zatrjevanju Irene Mislej prav tako nastalo v slovenščini. Izšlo je v Katoliških misijonih v Buenos Airesu. Urednik jih je pospremil z naslednjimi besedami: »Že v Misijonskem zborniku 1953 objavljeni sestavek slovenske znanstvenice dr. Branke Sušnik »Med Indijanci Lengua« je vzbudil med bralci veliko zanimanje in odobravanje. Zato smo tej neumorni raziskovalki indijanskih rodov v osrčju Južne Amerike še toliko bolj hvaležni, da je nalašč za naš list napisala razpravo o pogojih za misijonsko delo v paragvajskem Čaku. Razprava je edinstveni spis, kakor ga o stvari niti tamkajšnji misijonarji še niso napisali. Šele iz nje razvidimo, kakšne ovire se stavijo misijonskemu delu med ostanki Indijancev na pot, dočim smo si njih spreobračanje navadno tako preprosto predstavljali. Razpravo smo razdelili v štiri dele, ki si bodo drug za drugim sledili. Uredništvo.« Tudi ta članek je prepisala Irene Mislej in mu dodala opombe. Verovanje Indijancev Lengua je izšlo v reviji Vrednote v Buenos Airesu, uredil jo je Ruda Jurčec. Članek je izšel brez kakršne koli umestitve ali urednikove spremne besede. Esej Primitivec kot človek je po zagotovilu Irene Mislej ostal v rokopisu, nastal pa je kot predavanje na Slovenski kulturni akciji 10. novembra 1959 v Buenos Airesu. Iz rokopisa ga je pretipkala Irene Mislej, ki ga je tudi prevedla v španščino. Esej je bil dvakrat predvajan na Radiu Slovenija, leta 2010 v oddaji Spomini, pisma in potopisi, ter 24. avgusta 2015, ko je bil predvajan v oddaji Esej na radiu. Posnetek ni dostopen. Članek z istim naslovom je bil objavljen tudi v reviji Meddobja = Entresiglos. Ob tem so v Svobodni Sloveniji = Eslovenia libre napisali: »Branislava (Branka) Sušnik je vrhunska slovenska etnologinja. Nekateri vidijo neko vzporedje med njo in Knobleharjem. To pot sta ji posvečeni dve zaglavji: Obrazi in obzorja ter Eseji in razprave. V prvem najprej Tone Mizerit objavi življenjepis te izredne Slovenke. Obenem pa je ponatisnjen intervju z njo, ki ga je opravil in v Meddobju avgusta 1959 objavil dr. Tine Debeljak. Razlog, da ji to pot namenimo tako pozornost je, da se je v arhivu našel še neobjavljen esej pokojne Branislave: Primitivec kot človek. Esej je izredne vrednosti, saj je v slovenščini le malo njenih del. Ta del Meddobja je edinstven, pravi dragulj.« Branislava Sušnik, »Indijanka Lengua«. Vir: Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana. MED INDIJANCI LENGUA Branislava Sušnik Misijonski zbornik 1953, str. 143–152. Urednik Ladislav Lenček. Odprava v centralni Chaco (1953–54) med Indijanci Enthlit-Lengua-Maskoy, Filozofska fakulteta državne Univerze v Asunciónu. Članek je prepisala in opombe napisala Irene Mislej, ki v stil avtorice članka ni posegala. V monografiji ga objavljamo s privoljenjem I. Mislej. Po par dnevih ježe iz pristanišča Colón sem srečno prispela na estancijo1 Lota. Zaradi deževne dobe in močvirnatih tal ob reki Verde je bila pot zelo slaba in utrudljiva. Konj je dobro premikastil moje kosti in sem tako imela priliko »znanstveno« ugotoviti, da ima človek res 280 kosti, kot uči anatomija. Pričakovala sem, da me bodo moji spremljevalci Paragvajci vsaj pomilovali, pa se jim je smilil – le moj konj. To je čakoska logika. Tako prosim bralce, naj se ne jeze na moj svinčnik in name, ko se bodo dolgočasili z mojim … Nasprotstva med Lengua in Sanapana Na vsaki estanciji v Chaco se danes najde še vedno kaka indijanska tolderija.2 Pleme Lengua se še najbolj približuje belemu okrožju, a Sanapana in Angaite, ki so v krvnem in jezikovnem sorodstvu z Lengua, so veliko bolj nedostopni in na splošno žive bolj oddaljeni. Sovraštvo med temi plemeni izvira iz časov španske kolonizacije, ko se je začelo preseljevanje Indijancev iz južnih rodovitnih predelov v današnja čakovska zatočišča. Lengua, ki si izbere za ženo Sanapanko, smatrajo za izdajalca in tri noči odmevajo tožne melodije in enakomerni ritem tamborja. Če si pa ženska Lengua izbere sanapanskega moža, ta lahko živi mirno s plemenom Lengua, a nima nikake veljave, niti očetovske besede nad otroki; ženin brat ali stric odločajo celo v najbolj nepomembnih stvareh. Otroci iz takih zakonov se morajo v času »gwankja« (praznik deške pubertete) podvreči posebnim očiščevanjem, ki pa se danes polagoma opuščajo in zadostuje neke vrste odkupnina, zlasti s tobakom in žganjem, ki se izroči materinemu sorodniku, katerega smatrajo za plemenskega zaščitnika. V tolderiji Na estanciji Lota sem našla Lengua in Sanapance; približala sem se najprej Lenguam, ker so ti imeli manj psov okoli tolderije, čeprav je tudi pri njih navada, da ima vsak človek vsaj tri pse. Ubiti psa pomeni nesrečo za vso skupnost; če tujec udari psa, žali vso tolderijo. Jaz pa nisem hotela žaliti ne psov in Indijancev in sem tako najprej odšla med Lengua. Seveda so bili Sanapanci jezni name, in ko sem šla med nje, so jo vsi popihali v palmov gozd in celo pustili nedotaknjeno dobro nojevo pečenko. Belila sem si glavo, kako bi jih pridobila za prijatelje; iz pipe miru, ki je pri njih še v navadi, vendarle nisem mogla kaditi. Sv. Frančisek Solan je hodil z violino med Indijanci, pravi tradicija; pa ta metoda je že zastarela, in danes bi moral verjetno hoditi s čutaro pristne »kanje«.3 Začela sem končno stikati po tolderiji. Nič posebnega nisem našla: nekaj lokov in puščic, te še nazobčane, iz lesa; rabijo jih predvsem za lov na tigre in divje prašiče. V vsaki bajti je bil družinski lonec, nekaj gugalnic (hamaca) iz kožnih trakov, lesene preproste pipe, razno spleteno ptičje perje, nekaj kravijh kož, ki služijo za ležišča in za stene v dnevih močnega severnega vetra. Ni manjkalo starih umazanih cunj in strganih vreč, katere Indijanci »odkupijo« z enodnevno tlako. Prav nič ni čuda, če med Indijanci ni tatov; besede »krasti« sploh ne poznajo, in kadar prevajajo ta pojem, pravijo »vzeti darilo«. Morda bi kakšemu »jezičnemu dohtarju« danes prišel prav ta izraz, kadar zagovarja moderne tatove. Seveda to ne dokazuje, da imajo Indijanci kakšno visoko etično načelo; je pač posledica tega, da vse predmete, ki jih Indijanec rabi za življenje, vsakdo lahko in udobno in v enakih prilikah poseduje. Stvar postane bolj resna med Lengua, kajti ti se hočejo že »civilizirati« in rabijo »kaj več«; vendar tudi oni kradejo le kasika-poglavarja in belca. Neki prav brihtni Lengua, Mozo-f, mi je dejal, da oni ne okradejo kasika, temveč samo vzamejo, kar on odveč ima. Ni čuda, če najdemo med Lengua prav kasike najbolj bedne. Srečo sem imela Sanapance so prišli, a takoj podrli svoje bajte, narejene iz palmovih vej, in se preselili približno en kilometer daleč, češ da sem jaz oskrunila tisti kraj. Vsa stvar mi je bila zelo neprijetna, ker se je zaradi tega ujezil oskrbnik estancije. Kraj namreč, katerega so Indijanci na novo izbrali, je bil lep pašnik za molzne krave. Oskrbnik si Indijancev ni upal nagnati, ker je imel z neko Sanapanko dva otroka in so ga tako Indijanci smatrali za »jaguarja«, ki simbolizira zaščitnika male tolderije. Srečna odkoliščina je priskočila na pomoč. Pridrvela je tja čreda krav; te so zavohale kri prejšnji dan ubite krave in začele besne rovati po zemlji. Kravarje je stalo precej dela, da so čredo umirili in jo pognali naprej; Indijancem pa je ta pobesnelost krav pomenila slabo znamenje in so se zopet preselili. Uboge Sanapanke so ponovno morale prenašati palmova debla, da si drugod postavijo svoje bajte; Sanapanci pa so mirno kadili iz pipe in čuvali otroke … Indijanska filozofija o delu Tile Indijanci imajo svojo posebno filozofijo o delu. Na estancijah jim običajno odkažejo delo nižje vrste, češ da so nezanesljivi in svojeglavi. Kadarkoli sem Sanapanca vprašala, če ima »veliko dela«, je vedno tožeče odgovoril, da mora »veliko okrog gledati« – tako namreč v sanapanščini prevajajo glagol »delati«. In pri vsem tem, pripomni Indijanec, »jaz nisem oseba, ker nimam yerbe in tobaka«. Paragvajci so zelo velikodušni; hočejo vse Sanapance napraviti za »osebe« in jim to človeško dostojanstvo dele s »terere«,4 seveda šele potem, ko je Indijanec dva dni zastonj kopal studenec. Velikokrat se Sanapanci pogode s Paragvajci za tole plačilo: ene vojaške hlače, nekaj nakita za ženske in pa ves čas dela – tobak in yerba. Temu primerno Sanapanec dela, če se mu mudi za izgovorjeno nagrado, dela da je veselje; v obratnem primeru pa sedi pri lopati ali pri konju in opazuje, kje bo prifofotal gos, da bi ga ustrelil s svojo puščico. Mitacamba mi je prav modro razlagal, da nima pomena veliko »okrog gledati«, kadar se nič ne »lovi« in je »poln« (sit). Gostoljubni Sanapanci Blizu »Toldo Guasu« ob reki San Carlos so me Sanapanci bolj prijazno sprejeli, le ženske so mi vedno obračale hrbet in skrivale svoje otroke, da bi jih jaz ne začarala s svojimi »črnimi kolesi«, kakor so imenovali moje naočnike. Kasike mi je ponudil ovčjo kozo za prestol; stari čarodej je nekaj minut hodil mimo mene in ponavljal besedo »pakmit«, katere pomen mi je še danes neznan; voditeljica ceremonijala, stara ženska, odeta samo z nojevo kožo, z modro pobarvanim obrazom, pa je s preklo izganjala mojega »zlega duha«. Po tej uvodni ceremoniji se je začel »razgovor«, ki je žal obstojal le v par samostalnikih, kateri so mi bili poznani iz sanapanščine, a bil je bogatejši v mimiki in gestikuliranju. Ko sem videla tam razne kose mesa, sem s prstom pokazala nanj, češ naj mi povedo, katere žival meso je. Vsa njihova gestikularna razlaga je bila zaman; pa so me Indijanci peljali v bližino reke in mi pokazali – krokodile.5 Hvala Bogu, da sem vedela, kako se reče tiger6 v španščini, če ne bi me med nje peljali, in moje edino orožje je bil skrhan »pipec«, ki bi še čebule ne olupil … Zanimive štorije Lengua, ki bivajo po estancijah, se dejansko le malo razlikujejo od Sanapancev. Do tujcev so sicer bolj prijazni in meni so takoj ponudili »častni« prostor ob ognju; kasike in ostali Indijanci so žvečili tobak, otroci so me gledali kot strašilo, ženske so me otipavale, kot ne bi bila iz mesa in krvi. Zgovorni Lengua, kakih 50 let star možak, je pripovedoval stare pravljice, seveda si jih je tudi pošteno izmislil, ker je pričakoval, da bo nagrajen s tobakom. Takrat sem prvikrat slišala, da je čuk ukradel ogenj nekemu »kiljikhama-duhu« in ga podaril Lenguam; da se sonce skrije pred luno, ker je ta izdajalska in varljiva; da je Rimska cesta (Via lactea) paradiž, kjer nikoli ne manjka divijh sadežev; da je človek ustvarjen iz zemlje in korenin »kebrača«.7 Zelo me je vse zanimalo, a kmalu že nisem mogla več napenjati možgan v indijanskem jeziku, ker so se drobni »človekovi prijatelji«, bolhe vseh vrst, peveč gostile z menoj. Kasike8 Santiago Med starimi Lengua mi bo ostal v lepem spominu kasike Santiago Mayor; on sam se je hvalil po Chacu, da sem jaz njegova »mowok« (prijateljica), kar mi je precej odpiralo indijanska »srca«. Ta starec je privandral s svojo tolderijo iz osrčja Chaca v dobi kolonizacije blizu današnjega Puerto Cooper. Santiago je moral biti v svoji mladosti dober lovec, saj še danes Lengua imenuje neki kraj »tam, kjer je Mopai’a zadel tigra«. Kasneje se je udinjal kot vodnik in tako prišel v stik z belim okrožjem, nekaj časa je bil tudi »mešetar« med Lengua in trgovcem Nolijem iz Concepcióna, ki je takrat kupoval krokodilje in kačje kože. Vpliv tega kasika je tako narastel in je temu primerno precej trdo postopal z ostalimi člani svoje tolderije. Ko je prepovedoval, da bi njegovi »podložniki« kar naravnost prodajali ali izmenjevali kože in vsak zase lovili divje živali, so se mu Indijanci uprli in po spletkah belcev, ki so zaradi dobička uporne Indijance podpirali, so se Lengua ločili od kasika ter ga zapustili, seveda so ga preje pošteno oropali. Tako je kasike Santiago začel tavati okrog sorodnikov svoje žene. Končno je pri nesrečnem streljanju izgubil eno oko, kar ga je po indijanskih pojmih popolnoma ponižalo. Mladi Lengua vidijo danes v njem vse, kar je bilo slabih starih navad. Takih primerov o trenju med Indijanci samimi, vsaj tistimi, ki pridejo v stik s civilizacijo, je mnogo, a primer kasika Santiaga je najbolj tipičen od vseh, kar sem jih jaz poznala. Velikokrat se je Santiago obračal k »Rimski cesti« in začel s tožno melodijo, ki pa je imela eno samo besedo »jehengkaja« (pleme, rod), neke vrste svečana molitev Indijancev ob kaki veliki nesreči v tolderiji. Nasprotniki Paragvajcev Vsi stari Lengua še vedno gledajo sovražnike v Paragvajcih; po drugi strani pa v »Cooprih«, kakor po Coopru imenujejo vse tujce, vidijo prijatelje; z besedo »Eles« (Anglež) pa oznančujejo vse, »ki govore besedo o duhovih« (misijonarji). Vsekakor je res, da so vsi koloni izrabljali Indijance, a Paragvajci so bili najslabši, ker so oni sami indijanski mestici, čeprav skušajo zatajiti indijansko kri. Mladi Lengua imajo drugačno mnenje o tem vprašanju. Oni so se Paragvajcem bolj približali, oni so videli dovolj jasno, da se bajta, umazanija, revščina, vražjeverje in pitje žganja paragvajskih mesticov ne razlikuje dosti od današnjega indijanskega načina življenja. Namesto sovraštva opazimo pri mladih Lenguah neke vrste tekmovaje ali celo zaničevanje Paragvajcev. O sovraštvu lahko govorimo le v pristaniščih ali pa v obrežnih tolderijah, a to je plod bele propagande, ki se je začela pred šestimi leti, ko je paragvajski komunistični lider Barthe poslal mednje svoje propagatorje. Vendar pa splošno taka propaganda Indijancem nič kaj preveč ne gre v glavo in v Puerto Pinasco se je glavni kasike zelo »pametno« odločil, da bodo Indijanci samo člani internacionalnega nogometnega kluba. Kako gledajo na krst Mladi Lengua, že vzgojeni na estancijah, so bolj rezervirani v pogovoru in se jim samo s tobakom ali z nožem ne odpira ust; je treba še ene srajce ali poncha.9 Tudi že pozabljajo stara sporočila in mnogi že lomijo po gvaranijsko.10 Vsi pa hočejo biti že enaki Paragvajcem, ker govore gvarani, ker jedo v hiši peonov11 in ker – so »krščeni«. Običajno Lengua naprosijo kako staro paragvajsko »pai«, da krsti Indijanca, sevega brez verskega pouka. Ta čudna okoliščina ima po indijanskem pojmu prav naravni razlog: kadar Lengua živi med belimi ali dela med njimi, potrebuje pomoč zaščitnega duha. Izkušnja je naučila Lengua, da njihovi duhovi ne morejo ničesar proti belcem; tako pač mislijo, da jim krst to nudi in jih na ta način »pobelči« in ne »pokristjani«. Ko je pater B. prišel iz Concepciona v Puerto Colón, so nekateri Indijanci prišli 30 leguev12 daleč peš samo zaradi krsta in svetinjic. Pater je vse pokrstil, čeprav Indijanci krstnih obljub niso razumeli; vsekakor so se radi odpovedali hudiču, ker so oni mislili pri tem na »pompero«, starega gvaranijskega demona, ki se ga Indijanci boje kot vrag križa. Če pa paragvajska »padarica« krsti otroka, je pa stvar čisto trgovska; za vsak tako imenovani krst mora Indijanec dati 4 tigrove kože; obenem kupi še svetinjico ali kako podobico, katere kupna cena je 1 kg ptičjega perja. Svetinjice so na splošno silno zaželene med Indijanci in marsikdaj jih celo »estancieros«13 prodajajo na račun Indijančevega enotedenskega dela. Kot rečeno, Indijanec išče v vsem tem zaščito pred zlimi duhovi, paragvajsko »državljanstvo«, naklonjenost patrona, kjer dela, a verskega znanja v nobenem primeru nima. Kadar se stepejo To paragvajstvo je za Indijance precej dobičkanosno; ob priliki dveh praznikov paragvajski »estancieros« poklonijo Indijancem eno kravo in dve čutari žganja; v tolderiji je nekajdnevno praznovanje in Indijanke žive v smrtnem strahu za svoje može in fante, čeprav že en dan poprej skrivaj zakopljejo vse nože in kovinske predmete na tolderiji; pijani Indijanci se izredno radi stepejo. Lengua Trifilo je z nožem pošteno obdelal svojega prijatelja Emilijana; ko pa ga je pijanost minila, je isti Trifilo s solzami v očeh hodil okoli belcev, naj pomagajo rešiti Emilijana. Domači indijanski zdravnik je moral peti noč in dan; ker se je tega že sam »pader« naveličal, se je hotel malo spočiti, pa je že stal za njim Trifilo in verjetno bi ga bil ubil, če bi nehal peti. Taka indijanska logika je res da trd oreh za nas. Krščanska imena imajo radi V San Andrés pa me je čakalo presenečenje. Slišala sem, da tam živi neka Indijanka, ki naj bi imela več kot 100 let. Koliko so Indijanci res stari, človek nikoli ne ve; če jih danes vprašam, bodo rekli 30 let, jutri pa 15 – precej po žensko, menda. Tudi imena si izmenjavajo vsak trenutek; običajno Indijanec dobi stalno ime v svojem materinem jeziku šele, ko pride v pubertetno dobo. Pred belci pa se Indijanci radi pobahajo z gvaranijskim ali krščanskim imenom; še nedavno so imena »kupovali«. Ena koža divje živali za eno ime – taka je bila paragvajska mera. Seveda pride včasih do prepirov. Neki Lengua je dobil ime Ramón; ker se v njihovem jeziku ne more izgovarjati »r« je Indijanec drugi dan hotel drugo ime ali pa kožo nazaj. Vojaki, ki potujejo po Chacu, vzamejo Indijance za vodnike in jim kar na debelo dele »šarže«, od kaplarja do kapetana. Samo generala še nisem srečala med Indijanci. Gorje pa, če se Indijanec jezi na belca, ki mu je ime dal. Takoj pokliče zlega duha in ime spremeni v znak sovraštva; in zahrbnost je izmed največjih »čednosti« Indijancev. Bolj brihtni Indijanci so prišli celo k meni, češ naj jim povem nekaj krščanskih imen; hvala Bogu, da se ne rodi vsak dan kakšen otrok. Strašno praznoverje V San Andrés me je spremljal neki indijanski »teniente«,14 ki je od tega poklica le to vedel, da je mene »naprej pošiljal«, ker se je on bal tistega kraja, o katerem so trdili, da je sedež zlih duhov. Mene duhovi niso nadlegovali, pač pa roji komarjev, pa sem in tja je prestrašila kakšna kača klopotača. V nadi, da bom kaj znanstvenega odkrila, se približam tolderiji; pa završi med ženskami kot med furijami; pravkar je neka Indijanka ubila svoje novorojeno dete. Vraža pa je, da je prihod tujca v tistem trenutku slabo znamenje, ker da bodo tisto Indijanko moški odslej prezirali. S palmovimi vejami in raznimi preklami so me nagnale v pravcato dirko. Moj spremljevalec me je pustil na cedilu; strah me je pa bilo tako, da sem v mladem teličku, ki je tekel za konjem, videla tigra. Navada pobijanja otrok med čakovskimi Indijanci je še precej razširjena. Tisti, ki se še drže tradicij, otroka ubijejo v primeru, če oče ni pripoznan, če žena porodi v velikih bolečinah (delo zlega duha), če mati umre (redki slučaji) in če žena preživi prvo zakonsko noč s čarovnikom, kot je to še navada v bolj izoliranih skupinah. Pri že bolj civiliziranih Indijancih je detomorstvo skoraj vedno le slučaj »nezakonsko« rojenih ali pa če se otrok rodi v očetovi odsotnosti. Preventivna sredstva med njimi niso tako pogosto v rabi kot med paragvajskimi mestici. S čim se žive Na področju rek San Carlos in Carpincho ter bolj v osrčju Chaca sem našla zelo primitivne tolderije. Tudi tukaj so sicer sem in tja kakšne estancije, a bolj redke; Indijanci včasih kaj delajo na estancijah, a vse odvisi od dobre volje belca. Ob obrežju reke Paraguay se Indijancem da v zameno za delo nekaj hrane (koruza, typeraty, farina, redkokdaj meso) in nekaka pijača, katera bi po zakonu morala odgovarjati plači mladoletnikov, a praktično dajo le žganje, tobak, nakit za ženske ali pa se jim ena delavska srajca računa za vsoto enomesečne plače. V tej deželi namreč še ni zakona o zaščiti Indijancev, saj še za belce velja načelo: bolj ko krade, bolj je brihten! V notranjosti Chaco je stvar še slabša, vendar si tukaj Indijanci, Lengua in Sanapana pomagajo na star, primitiven način: lov, ribolov, nabiranje divijih sadežev, kakšen kos zemlje, nasajen z batato ali mandioko, zamejevanje kož divjih živali za tobak, sol, blago žganje, vse po posredovanju »macateros«, potujočih paragvajskih kramarjev. Iniciacije V tolderijah še žive po starih šegah in navadah. Običajno ima vsaka družina svojo bajto, vendar si jo sme postaviti šele po rojstvu prvorojenčka, ker šele ta predstavlja dejansko vez družine s plemensko skupnostjo; družinski lonec je zunanji znak takih družinskih bajt. Zakonsko življenje je med njimi bolj stalno kot med obrežnimi Indijanci, a tu še prevladuje navada enoletne prostosti, ki jo uživa dekle v času »janmaana« (praznik dekliške pubertete). Tradicija tega praznika je silno ukoreninjena med Indijanci in simbolizira uspeh in plodovitost celega plemena. Vsaka tolderija ima za to posebno »učiteljico« ceremonije, ki vodi to tridnevno proslavljanje ob ropotu kozjih parkljev, obešenih na kebračevi veji, v spomin na mitološko tradicijo, da se je zakonsko življenje začelo ob spojenju neke deklice s kebračem, iz čigar korenine naj bi izšel indijanski rod. Pravila, katerih se mora dekle v teh dnevih držati, so precej trda: prvi dan ne sme piti vode, sme jesti le koreninice določenih rastlin, ne sme stopiti na zemljo, ponoči je z obrazom obrnjena proti luni, ne sme se dotakniti nobenega kovinskega predmeta. Šele tretji dan jo goste in takrat šele povabijo tudi fante; s tem se začne enotedenska gostija z indijansko »chicha«.15 Tako dekle uvedejo v indijansko »družbo«. Po končanem praznovanju si dekle lahko že barva obraz kot zrela žena (tri vodoravne in dve navpični črti modre barve na vsakem licu), vendar se barvanje polagoma opušča. Istočasno ji njen brat ali stric po materi, nikdar oče, podari nojevo kožo, simbol plodnosti, katero ženske stalno nosijo, tudi če rabijo drugo obleko. Praznik »gwainkja« (deška puberteta) veliko bolj opuščajo; vedno pa se vrši v palmovem gozdu in ne v tolderiji; ženske tej ceremoniji ne smejo prisostvovati. Samo enkrat sem videla nekega mladeniča precej ranjenega v neki tolderiji, posledica ceremonije »gwainkja«; sledovi ran kažejo na mučenje kot znak preizkušnje. Med obrežnimi Indijanci ni več te navade. Čarovniki16 Redko najdete še stare »piozma« (čarovnik). Imela sem priliko spoznati enega od njih. »Jithwase«, ki je dober poznavatelj starih verskih izročil. Velikokrat opazovalce preseneti pomanjkanje etičnega načela med dobrim in zlim. Bodisi v vzgoji otrok ali v primeru slabega ravnanja pri odraslih, vedno je edina »kazen« splošen posmeh s strani cele tolderije. Smeh kot kazen vendar ni tako neumna stvar, kot se sliši. Po razgovorih z Jithwase sem spoznala pravi vzrok tega svojevrstnega zadržanja starih Indijancev: iste življenjske okoliščine, poznavanje narave, skupne potrebe, enolične izkušnje, vse to ustvari skupek nepisanih zakonov, ki so za Indijanca nekaj samo ob sebi umljivega. Prekršek teh pravil je lahko samo – neumnost – po indijanskem pojmu, kar zasluži zasmeh ali pa obsedanje zlega duha, za kar posameznik ni odgovoren in mora posredovati čarovnik. Vsa etika obstaja torej v naslednjem: »Iti naravnost« (dobro), ali pa »narediti neumnost«, in končno »biti obseden« po sovražni sili; v nobenem primeru ni osebne odgovornosti. Seveda so praktični primeri precej čudni za naše pojme. Ko je mlad Lengua zapustil ženo po dveletnem skupnem življenju, so Indijanci govorili o »neumnosti«. Neki drugi Lengua pa se ni hotel udeležiti skupnega ribolova, ker menda ni hotel, da bi ga ribe »pirana« ugriznile, pa so ga Indijanci smatrali za obsedenega. Čarovnik je pel neko kričečo molitev, moški so sem in tja ponavljali za njim, ženske pa so ropotale z vsem, kar jim je prišlo pod roko. Meni je šlo res na smeh, ker se mi je zdelo, da je oni Lengua upornik lepo mirno ležal na tleh in se vsem skupaj v brk smejal. Strah pred zlemi duhovi Resničen strah pa imajo Indijanci pred zlim »Kilijikhama« (neka demonska sila). Na neki poti me je spremljal mlad Lengua; ko sva že srečno prejezdila štiri legve, se nenadoma prestraši, in s krikom »Kijlikhama« odbrzi nazaj. K sreči je bila blizu neka tolderija; pa ko sem prišla v strahu tja, je bil sam vik, ropot, čarovnikova melodija in divje razbijanje po palmovem tamborju.17 Ker so me ti Indijanci že poznali, se ni nihče dosti menil za mene, samo ženske so mi dale v roke »calabazo«,18 naj z njo ropotam; tako sem po indijanskem pomagala izganjati hudiča; če smo ga pregnali, ne vem, a ko se je čarovnik naveličal kričati in peti, se je naredil nezavestnega, znak da je zmagal. Drugi dan mi je pravil čarovnik, da je Kiljikhama velika sključena postava, katerega obraz se ne vidi, a vedno povzroči kako zlo celi tolderiji, če ga ne preženejo na zapad. No, mi bi rekli na vzhod! Biti čarovnik je nevarno Vloga čarovnikov, preganjalcev zlih duhov, pa ni tako enostavna med bolj obrežnimi indijanskimi skupinami in še manj med Sanapa. Na estanciji Deolinda mi je kasike pripovedoval, da so Lengua sami ubili svojega čarovnika prav zato, ker ni znal izgnati Kiljikhama; zažgali so ga živega. To kaznovanje čarovnikov pomeni dejansko maščevanje nad zlim duhom. Povsod, kjer je kakšna bolezenska epidemija ali pa vojaška ekspedicija belcev uničila velik del tolderije, hranijo poročila o uboju čarovnikov. Ni čuda, če danes noben Lengua noče biti več čarovnik ne kasike. Tako se je njih vloga spremenila samo v »zdravnike«19 (Panakte angjaanim). To je že malo bolj varen posel, dokler gre za običaj, ne za bolezen. V nekem toldu sem našla 40-letnega tuberkuloznega Lengua; zdravnik je ponoči pel, podnevi pa z ustnicami izsrkaval kožo. Petje je imelo namen pregnati škodljivega duha; vsekakor je s petjem uspaval bolnika; izsrkavanje pa je Jetwase sam razlagal kot »ventose«.20 Ko ni vse nič pomagalo, je zdravnik dejal, da ima bolnik »črva znotraj«, indijanska prognoza za tuberkulozo. Če je bolnik mlad, se vsako noč nadaljuje petje s sodelovanjem žensk; baje so jih preje pustili umreti od gladu ali pa še žive zakopali, ker je senca življenja že odšla od njih. Nikakor ni prijetna starost med Indijanci. Ples – v zahvalo Poklic čarovnika-zdravnika propada, vendarle morajo še pri današnjih Lengua napraviti neko animistično21 preizkušnjo, ki sicer traja samo en teden in se začne s postom in nadaljuje z uživanjem že napol razpadajočih krastač, čakovskih podgan, kač itd., dokler ta »zdravniški« kandidat ne dokaže, da je popolnoma imuniziran proti materialnemu zlu in vplivu zlih duhov. Marsikdaj se obračajo Lengua tudi na belce, če imajo zaupanje v nje. Tudi mene so večkrat nadlegovali in mnogokrat mi je bilo težko spraviti se iz zadrege; k sreči sem kar vse pozdravila s purganti in »genioli«.22 V zahvalo so me potem povabili na praznik »chiche« in na ples. Melodija je ob tej priliki sicer enolična, a pleše se v krogu z majhnimi skoki vedno v isto smer, kar povzroči pravo vrtoglavico. Ob vsakem plesu, še prav posebno ob polni luni, izvolijo enega od plesalcev za neke vrste »kampeona«,23 če zmore nepretergano plesati toliko melodij, »kolikor je prstov na rokah in nogah«. Ta ritemska enoličnost je tipična za vse Indijance, a njih ples se mi zdi veliko bolj utrudljiv, kot pa še taka črnska mimična ritmika. Sam kasike tiste tolderije me je povabil v krog; res sem poskusila, a kako sem končala, ne vem … Če je tudi pri evropskih plesih tako, mi ni žal, da me noben kranjski Janez ni nikoli povabil. Indijanci se danes okrasijo za ples z raznim ptičjim perjem in si pobarvajo obraz in del telesa, če je kakšna posebna slovesnost; drugače pa že opuščajo te stare okraske. Poželenje po tuji lastnini in smrt V predelih ob lagunah blizu Pozo Colorado in estancija Yesamatahla sem tudi še našla primitivne Indijance. Žal so tam razdalje med posameznimi tolderijami precej velike in prenočevanje med Indijanci ni ravno prijetna stvar, zlasti če je paragvajski spremljevalec neke vrste dvonožni zajec. Indijanci so me vedno »lepo« sprejeli in takoj pomagali sneti moj nahrbtnik; seveda so ga brez besede odprli; kar jim je ugajalo, so hvalili in vzeli; največjo piko so imeli na glavnike, ženske so bile še bolj »kavalirske«, snele so mojo »kampero«24 in si jo oblekle, da se ne bi »zamazala« na tleh; seveda so jo ob mojem odhodu pozabile vrniti. V enem od teh toldov je neki Indijanec umrl ponoči, ko sem bila jaz tam; pustili so me, da sem gledala, kako so mu z vrvjo zvezali roke in noge; zakopali so ga takoj, ko je izdihnil, okoli 500 metrov daleč. Mrtvega spremljajo samo moški, medtem ko ženske sede in vekajo pred bajto, katero ob prisotnosti čarovnika sorodnik umrlega zažge. Sredi noči so začeli tudi ostali Indijanci premikati svoje bajte. S paragvajskim vodnikom sva potem po okolici iskala, kje glava umrlega »ven gleda«; pokopljejo ga namreč z glavo ven iz groba, »da vidi navzgor« ali pa »da pije vodo«. Kaj pravzaprav verujejo Indijanci se duhov umrlih boje, ker mislijo, da se materialna duša umrlega lahko vrne v kraj zemeljskega bivanja; zato požigajo bajte, in če umre kasike ali čarovnik, celo vso tolderijo. Vendar »življenjski dih«, kakor oni imenujejo »inghangak« (neke vrste duša), odide na Rimsko cesto, v nebesa vseh umrlih Lengua. Etični princip o dobrem in zlu ne obstaja; tako gredo vsi Lengua v »nebesa«. Res da Indijanci Boga kot neke osebe, naravne ali platonske predstave ne poznajo in jim je zato božje češčenje tuje; vendar priznavajo, da je neka velika »obroditvena sila«, »Sigtijepma«, gibalo sveta in življenja; človeški »onghangak« (dih življenja) je neke vrste največje in najpopolnejše osredotočenje Velike Sile. Vsaka stvar in vsako bitje je povezano s to Veliko Silo, ki izvira od »sigtijepma« in ima svoje določene lastnosti. Cilj življenja obstoji za Indijanca v tem, da ne moti tega reda med omenjenimi silami, in če to stori nezavedno, pripisuje vse zlo škodljivim duhovom. V tem je vzrok ne samo tako zvanega vraževerstva, ampak tudi kulturnega zastoja teh primitivnih plemen. Nezaželena in v nevarnosti Na povratku proti reki Siete Puntas so se mi »tla začela majati«; slučajno sem našla neke vrste paleolitski kamen, ki je v Chacu prava redkost. Začela sem nekaj brskati in kopati okrog in našla še druge slične kamne; ko sta se moja spremljevalca približala, sem jima izročila vrečo s kamni, češ naj jo nosita. Iz vsega tega pa so spremljevalci spletki bajko, da sem izkopala zlati zaklad iz dobe tirana Lópeza, in ko je neka stara »padarica« trdila, da se tam prikazuje »pora«,25 je to še podkrepilo imenovano bajko. Zaman se je bilo moje dokazovanje s kamni in še isti dan sem morala naprej. Bolj ko sem se oddaljevala od središča, bolj so bili Indijanci neprijazni z menoj in včasih so otroci utekli v palmov gozd; še paragvajski mestici po estancijah so mi kar »pot naprej kazali«. Uganko tega vedenja sem precej pozno razvozljala. V Concepciónu je namreč oblast odvzela nekaj otrok gobavim staršem, da jih pošlje v za nje določen zavod. Prestašeno in nevedno ljudstvo, nahujskano po politični propagandi, pa je začelo trditi, da »gringos«26 love otroke po Paragvaju, jih ubijejo in konzervirano otročje meso pošiljajo na Korejo, ki se po mnenju teh ljudi nahaja blizu Buenos Airesa. V Chaco se je ta novica še malo bolj primitivizirala. Tako sem jaz postala »gringa mata chicos«, ki zapisuje število otrok, najprej indijanskih, potem pa še paragvajskih, da bodo Amerikanci vedeli, koliko je otročjega mesa v Chaco! Ta stvar je sicer gorostasna neumnost za naše pojme, a moj položaj je bil resen in brez posredovanja oblasti ne vem, kako bi bila odnesla kožo – če bi jo sploh! Na protestantskem misijonu Obiskala sem tudi angleški misijon »Maktlawaje«. Katoliških misijonov med Lengua, Sanapana in Angajte pravzaprav ni; nekaj let je obstajal mali katoliški misijon v Napegue, a so se salezijanci preselili v pristanišče, kjer je sedaj tudi precej Indijancev, vendar je misijonsko katoliško delo med njimi izredno skromno; Indijanci sami se tudi ne približujejo in se polagoma spajajo z vraževerjem paragvajskih mesticev. Anglikanci so ustanovili svoj misijon med temi plemeni že leta 1888, a je danes v precejšnjem razkroju, ker pomanjkanje denarnih sredstev onemogoča vzdrževanje 500 do 800 Indijancev. 65-letno delovanje med njimi je obrodilo malo uspeha; čim se Indijanci oddaljijo od misijona, opuste privzgojene navade in se predajo popolni brezbrižnosti. Mnogo je tudi Indijancev, ki nočejo priznati, da so bili vzgojeni v Maktlawaje, boječ se nevšečnosti od strani Paragvajcev. Tri stvari so me posebno presenetile tukaj: Poskusi kultiviranja Vsebina, red in organizacija vsakdanjega življenja med temi Indijanci je pravo nasprotje z drugimi tolderijami in je veliko boljše kot med Paragvajci samimi. Angleži so staro indijansko tradicijo o skupnem življenju in skupnem delu prilagodili novim kulturnim pojmom. V mizarski delavnici, v kovačnici, v šoli ali pa pri pranju perila, povsod odseva neka optimistična nasmejanost Indijancev; in redkokdaj se sliši odkritosrčni in vedri smeh Indijanca drugod po Chaco. Jaz osebno dvomim, da bi ta sistem bil res plodonosen, kajti skupinski duh pri Indijancih se ohrani le, dokler ta skupnost res obstoji; ko se pa raztepejo po raznih estancijah in se oddaljijo misijonu, vsak zase ne znajo živeti po novi vzgoji. Vsekakor pa je res, da vedrost maktlawajskih Indijancev preseneti vsakega potnika in nam pokaže popolnoma drugačno sliko kot mrki, melanholični in apatični Lengua po estancijah. Indijanski protestantski pridigarji Nahaja se tam okoli pet indijanskih pridigarjev, 3 Lengua in 2 Sanapanca. Jaz sem slišala samo dva, verjetno najboljša, ker se je tamkajšnji pastor hotel malo »pobahati«. Sanapanec je pridigoval v rodnem jeziku poglavje, kako je satan skušal Jezusa. En dan pred pridigo se je Sanapana odmaknil v neko posebno bajto in ni imel stika z ostalimi Indijanci. S pastorjevim dovoljenjem sem ga obiskala tisti dan; bral je Evangelij in Biblijo, dokazujoč poznanje evangelija, saj mi je evangelij sv. Mateja na pamet citiral. Vendar ni bil zmožen razlagati odstavkov; čim je zašel v razlago, je že mešal stare indijanske animistične principe. Pri pridigi je Jezusa orisal kot neke vrste pastorja; satana je sicer pobarval črnega, a se mi zdi, da mu je pozabil dati roge. Pri razlagi skušnjave same pa je dajal primere iz vsakdanjega življenja v tolderiji, in ti so bili res dobro izbrani. Drugi pridigar je bil Lengua in je govoril otrokom o pastičku Davidu; žal sem ga slabo razumela, ker je izgovarjal dialektično. Isti dan se je izvršil blagoslov novoporočencev; iz cerkve so vsi Indijanci spremljali nova zakonca na njih dom in predno se je začelo svatovanje, je okrog sto Indijancev pelo Psalm 128 (Beati Omnes)27 v indijanskem jeziku. Spomin zadnje večerje Vsak mesec enkrat obhajajo spomin zadnje večerje. Angleži so to združili – s higieno. Že v soboto je »čudovito« čiščenje po tolderiji; eden od Angležev gre osebno pregledat vsako bajto; seveda, namesto umazanije privleče iz bajte mnogokrat kakšno stvar, katero si je Indijanec »izposodil« v delavnici in jo je verjetno hotel zamenjati za žganje, kadar bi šel na »vizite« na sosednjo estancijo. Take vragolije misijonski Indijanci večkrat uženejo, kajti tobak, žganje in tambor so trije »smrtni grehi«. Ubogi škotski zdravnik v tistem misijonu! Še whisky je moral piti na skrivaj in cigare kaditi na sprehodih, vse to, da ne bi Indijancev – v greh zapeljeval. Ob večernih urah doni mogočno petje. Na dan sv. obhajila že v zorni uri zvoni zvonec, znak, da vsakdo na svojem domu s svojo družino bere nekatere evangeljske odstavke, že vnaprej določene po pastorju. Nato se združijo pred molilnico in pojoč »Thliyip anokoa Dios« (neke vrste Te Deum v jeziku Lengua) stopajo v cerkev. Sredi obhajanja je nastala mala zmeda. Imenovani sanapanski pridigar je prišel k meni in se mi je ponudil za »častno spremstvo« k obhajilni mizi; on je pač mislil, da sem iste vere kot Angleži. Ko sem odklonila, je Sanapanec začel glasno govoriti in vsa pozornost se je obrnila na mene, ubogi pastor se je pošteno jezil. Moja zabava je bila na višku, ko se je čez eno uro prikazal isti Sanapana in me na vsak način skušal »spreobrniti«, seveda v indijanskem jeziku; k sreči je začelo deževati in mislim, da je Indijancu splahnela njegova gorečnost. Kako pijejo Vsi ti zunanji znaki krščanskih Indijancev so delno pozitivni, a niso stalni. Temu je krivo tudi okolje na bližnjih estancijah, kjer se poganski Lengua vdajajo pijači; neštetokrat pobegnejo k njim misijonski Indijanci. Tako sem jaz našla tam celo pridigarja pijanega; ko sem ga vprašala, zakaj pije, saj je vendar »greh«, mi je pa on prav nedolžno odgovoril: »Jaz nisem pil; drugi Lengua mi je točil žganje v usta in kanja je sama tekla.« Sprva nisem razumela, potem pa sem sama videla, da si misijonski Indijanci res drug drugemu kanjo v usta točijo; tako pijejo žganje in zraven še »pastorja ubogajo«. Prav tako nihče ne »krade« kokoši, samo včasih kakšno kravo »na drugo stran spravijo«. Zlasti v jeziku Lengua se take razlage Indijancev prav prijetno slišijo. Tako bi lahko zaključila teh nekaj drobcev iz indijanskega življenja. Lengua in Sanapana pa ne poznajo izraza za »končati«, in kar preprosto pravijo »kjahao« – kar bi pomenilo: »do tukaj« – naprej pa vi, bralci. Branislava Sušnik, »Indijanec Lengua«. Vir: Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana. UPOR PREGNANIH: SPOMINSKO BESEDILO OB STOTI OBLETNICI ROJSTVA BRANISLAVE SUŠNIK María Esther Zaracho Robertti Osamitev in paragvajski pregnanci Žal mi je, da v teh dneh ne morem obiskati Etnografskega muzeja Andrés Barbero in se nahraniti z različnimi besedilnimi ali fotografskimi viri, se obdati s predmeti velike antropološke vrednosti ali preprostimi vsakodnevnimi predmeti velike antropologinje Paragvaja Branislave Sušnik. Obenem pa se mi zdi, da se v teh prekarnih razmerah in akademski nezadostnosti lahko posvetim nekaterim elementom zgodovinskega in družbenega konteksta, v katerem je ona opravljala svoje antropološke raziskave v Paragvaju v prvih desetletjih diktature Alfreda Stroessnerja (1954–1989), in osvetlim vidike njenega življenja in dela, ki so preživeli njen čas, ter jih je vredno izpostaviti v luči stote obletnice njenega rojstva. Antropologinja Branislava Sušnik se je rodila 28. marca 1920 in umrla v mestu Asunción leta 1996. V deželo je prišla leta 1951 iz daljne Slovenije (Jugoslavije), da bi raziskovala lokalno etnologijo in da bi se posvetila akademski karieri. V njenem obsežnem in raznolikem opusu, ki ga sestavlja 77 pisnih razprav, je treba omeniti predvsem naslove knjig Kolonialni Indijanec Paragvaja, Paragvajski staroselci in Socio-antropološki pogled na Paragvaj. Obenem je bila tudi direktorica Etnografskega muzeja dr. Andrés Barbero in več kot dvajset let je vodila katedro za Ameriško etnologijo in arheologijo v okviru študija zgodovine na Filozofski fakulteti Državne univerze v Asunciónu (Peris 2014: 11). Obrobni položaj ima lahko različne razloge in je lahko plod določenega zgodovinskega konteksta, lahko je posledica neposredne kritike oblasti, kolektivne tragedije ali geografske in intelektualne marginalizacije. To, da sem v teh dneh tudi sama tako kot zaradi pandemije covida-19 celotno človeštvo v osami, do neke mere določa tudi usmeritve in prevladujoče vzdušje tega besedila. Že od nekdaj so bili v Paragvaju nekateri moški pregnanci, tudi ženske, čeprav se je o njih pisalo veliko manj kot o prvih. Kratek pregled tega obrobja vključuje ozemeljske spremembe Paragvaja kot kolonije v odnosu do prestolnice, obdobje samoizolacije v času vladanja Joséja Gasparja Rodrígueza de Francie (1816–1840) ter obdobje pobitosti, ki je sledilo Vojni trojne koalicije (1864–1870).28 Žalovanje po zadnjem travmatičnem poglavju naše zgodovine smo presegli s pomočjo epsko-romantične pripovedi, ki je govorila o našem pogumu po skoraj popolnem uničenju. Obenem je začela nastajati tudi kritika družbene resničnosti in razčlovečenja kot posledice izkoriščanja, ki pa je bila na začetku obrobna. Njen najpomembnejši glas je bil Rafael Barret (1876–1910).29 Prav tako je prišlo do množičnega izseljevanja. Vojna za Chaco (1932–1935)30 je pomenila še eno prelomnico v razmahu uradnih diskurzov, ki so se večinoma osredotočali na »narodno bit« kot na sredstvo unifikacije dežele. Šele v zadnjem času so bili izpostavljeni glasovi, ki so bili pozabljeni in utišani v osiromašeni pripovedi uradne zgodovine: glasovi Indijancev (Capdevila 2011; Kalisch in Unruh 2017).31 Od revolucije leta 1947, med avtoritarnim vladanjem Higinia Moríniga (1940–1948) je izseljevanje botrovalo razmahu paragvajske kulturne skupnosti v izseljenstvu, še zlasti v Argentini, sosednji državi, kjer se je skupnost izseljencev še povečala in utrdila, ko je leta 1954 na oblast prišel Stroessner. Tam so svoja dela zasnovali znameniti paragvajski pisatelji in glasbeniki, kot so Gabriel Casaccia, Elvio Romero, Augusto Roa Bastos in José Asunción Flores, če naj navedem le nekatere. O izseljenkah je manj govora, a ob tem takoj pomislimo na Carmen Soler in surovo lepoto njene poezije, rojene v aktivističnem izgnanstvu. Avtoritarizem in »dolga zgodovina neodvisnih političnih izgnanstev v povezavi s specifiko oblikovanja paragvajske elite je preprečila tudi vzpostavitev lastne intelektualne strukture« (Soler 2010: 3). Ko govorimo o osamitvi, bodo mnogi pomislili na precej razširjen stavek, ki ga je izrekel naš Cervantesov nagrajenec sredi najtrše diktature: »Paragvaj je otok, ki ga obdaja kopno.«32 Ta je dolga leta (in v najrazličnejših zgodovinskih trenutkih) pomenil izhodišče za razmišljanje in pojmovanje Paragvaja v umetnosti in znanosti. Šele v zadnjih letih je ta način pojmovanja Paragvaja doživel vsebinske spremembe. V tem smislu pomembno referenco predstavljajo tudi razmišljanja, ki sta jih zbrala Guillermo Wilde in Ana Couchonal (2010) v tematski številki Sredozemska razmišljanja,33 vanj pa vključila tudi prispevek Lorene Soler, ki govori o osamitvi in navidezni izjemnosti Paragvaja, ter izhaja iz »mita o otoku«. Avtorica razmišlja o nekaterih idejah-silnicah, ki jih je mogoče zaslediti v zgodovinski pripovedi o Paragvaju in so pripomogle k pojmovanju domnevnega nepoznavanja Paragvaja, pa tudi k ideji o njegovi domnevni izjemnosti. Lorena Soler v svojem prispevku torej analizira politične pomene, pa tudi teoretske matrice, ki so bili uporabljeni ob obravnavi sodobne politične zgodovine Paragvaja, pri tem pa med drugim prihaja do naslednjih ugotovitev: Ne glede na različna interpretativna in ideološka izhodišča, sta se oba načina pojasnjevanja politične preteklosti pa tudi družbenega reda ujela v vrednotenju predvojnih predsednikov, ki sta jih imela bodisi za despote bodisi za rešitelje naroda, pri tem pa povsem prezrla druge politične dejavnike, denimo narod, ki sta jih v tej zgodovini postavila na povsem podrejeno mesto. (Soler 2010: 15)34. Po tem pojasnilu me v tem besedilu bolj kot ideja otoka, ki ga obdaja kopno, zanima dejstvo, da pri pojasnjevanju Paragvaja v času diktature niso bili ali še vedno niso upoštevani družbeni dejavniki in njihova produkcija. Obenem pa bi se spet vrnila k ideji Augusta Roe Bastosa, a tokrat z drugega zornega kota, tistega, ki se je v njegovem položaju pregnanca razvil v njegovo notranje izgnanstvo in se kaže v »obliki pregnanstva iz lastne dežele […], ki je najstrašnejše in najtežje od vseh osamitev« (Roa Bastos 1986, navedeno po Rivarola 2017). Zato se razsežnosti pregnanstva, kot ga razumem v tem besedilu, lahko nanašajo tako na telesno in ideološko represijo v dokončni in tragični obliki izginulih kakor tudi na zanikanje kot obliko degradacije. Poudariti moram, da Branislava Sušnik ni trpela takšne grozljive represije kot oporečniki režima, kot so bili denimo kmetje, zbrani v t. i. Krščanskih agrarnih zvezah (Ligas Agrarias Cristianas),35 militantni komunisti in gverilci, pač pa je bila deležna osamitve svojih idej in šibke distribucije njenih del v deželi, ki jo je raziskovala. To se je dogajalo tako v času diktature kot demokracije, kar pomeni, da je bila v resnici intelektualna pregnanka v svoji lastni deželi. Od pregnanstva do upora kot bivanja in svobode Kot sem ponazorila, do pregnanstva ne prihaja le zaradi odprte kritike oblasti ali kolektivne tragedije, obstaja tudi samoosamitev (insilio) zaradi intelektualne marginalizacije, ki se porodi z občutkom nerazumljenosti. Sušnikova je že bila izgnanka, ko je prispela v Paragvaj, a iz te dežele je ustvarila bivališče svobode. V enem od intervjujev je pojasnila, da je prispela ob koncu grozot druge svetovne vojne in v trenutku, ko se je v Vzhodni Evropi začela prevlada komunizma: »V Paragvaju sem našla mir preprostega življenja in možnost znanstvenega delovanja, kar je zame pomenilo intelektualno oživitev« (Peña Gill, navedeno po Pusineri 2015: 218). Kot primer naj navedem anekdoto, ki je povezana z njenim predavanjem Izvor Paragvajcev v paragvajskem Ateneu leta 1953. Sama pravi, da so jo označili za »čudakinjo« (Rehnfeldt 2018: 55). Carlos Peris dodaja, da je zahtevnost njenih besedil nekaterim intelektualcem služila za izgovor, da jih sploh niso prebirali (Peris 2014: 12). Kot briljantno zatrjuje antropologinja Marilyn Rehnfeld v poglavju o terenskem raziskovanju v Latinski Ameriki, so delo B. Sušnik v Paragvaju močno pogojevale družbene reprezentacije spola, predvsem ženskega, kot so bile določene v družbi, kjer je delovala. Dejstvo, da je bila tujka v deželi s tako konservativno kulturo, kot je bil sredi 20. stoletja Paragvaj, je pomenilo prepreke, izključevanja in marginalizacijo (Rehnfledt 2018: 59). To deželo moških, kjer so se ženske v svojem obrobnem položaju lahko ukvarjale le z dobrotništvom ali poučevanjem, pripovedništvom ali slikanjem, v svojem prispevku opisuje tudi Ana Barreto (2011) (navedeno po Rehnfeldt 2018: 66). Menim, da je tukaj izjemno pomembno pojasniti še en vidik, in sicer podobo ženske, ki se je uveljavila ob izredno pomembnem zgodovinskem dogodku: vojni trojne koalicije, in h kateri se je ponovno vrnil stronizem.36 S tem v zvezi je David Velázquez zapisal: V zgodovini Paragvaja je ženski subjekt predstavljen z dvema temeljnima likoma, ki prav tako izhajata iz vojne, in sicer z likom prebivalke in likom obnoviteljice. Obema je skupno pripisovanje enakih lastnosti: odrekanje, podpiranje soproga in brezpogojna skrb za otroke, disciplina, pogosto pa tudi podrejenost in sposobnost premagovanja nesreč. Toda koncepta sta se spremenila v svoje nasprotje, ko sta prešla iz socialne v politično sfero, kar se je zgodilo sredi in konec 60. in na začetku 70. let prejšnjega stoletja. Lik prebivalke je postal arhetip paragvajske ženske, vrednotenje lika obnoviteljice pa je postalo dvoumno, saj so bile med njimi tudi ženske, ki so se vrnile iz političnega izgnanstva, kjer so bile s svojimi sorodniki v času Lópezovega režima. Bile so torej družinski člani političnih emigrantov, tako imenovanih legionarjev.37 Nasprotje lika prebivalke je predstavljal lik izseljenke-izdajalke. V stronističnem obdobju so se te predstave utrdile tudi, ker so ustrezale režimu: ubogljive ženske, ubogljivi otroci, skratka, dežela, ki se je v celoti in »prostovoljno« podredila disciplini, ki zahteva »enotnost domovine spričo zunanjega sovražnika«. (Velázquez Seiferheld 2016: 96–97). Nepodrejanje pričakovanim reprezentacijam je bilo mogoče zlahka razumeti kot uporništvo, celo sama Branislava Sušnik se je posmehovala vlogi, ki jo je morala prevzeti, in se je pogosto v komentarjih o svojem delu opisovala z gvaranskim izrazom kuña kuimbae, kar pomeni žensko-moškega. Kdor živi v moškem svetu, to počne, kot bi živel v igri, in prevzame vlogo, ki se od nje pričakuje. (Rehnfeldt 2018: 59). Četudi odnosi med politiko in antropološko prakso Branislave Sušnik niso bili raziskani (to ostaja področje, ki bi mu bilo treba še nameniti ustrezno pozornost), je bil njen odnos v tem smislu vsaj transgresiven. Še posebej če upoštevamo, kako so bile kaznovane ženske, ki so v času diktature razmišljale s svojo glavo. Kakor piše Lilian Soto: Ko so oblasti presodile, da je bilo uporništvo plod lastne odločitve kakšne ženske in ne posledica njene podrejenosti moškemu, je bila kazen zanjo še veliko hujša. In ta pogled na spol, ki je temeljil na ideologiji diktature, so strateško uporabljale tudi nekatere organizacije. (Soto 2017: 13). Morda nevarnosti, ki jo je predstavljalo razmišljanje Branislave Sušnik, intelektualni eliti tedanjega režima ni uspelo v celoti prepoznati, toda njena kritika »mitov o izvoru naroda« je bila v času stronizma precej sistematična in je pomenila nasprotovanje režimu. In takšna je tudi, če jo beremo danes. Njen socio-antropološki pogled na začetke Paragvaja je v popolnem nasprotju s predstavo o harmonični špansko-gvaranski zvezi, ki jo je poudarjalo uradno zgodovinopisje in se je v interpretaciji paragvajske biti ohranila vse do danes. Telesca poudarja pomanjkanje znanstvenosti, s katero so bile obravnavane zgodovinske teme in pri tem izpostavlja pomen dela Branislave Sušnik, pa tudi drugih raziskovalcev, ki so sodelovali v tem procesu demitifikacije. Dela Manuela Domíngueza, na primer, niso temeljila na dokumentih iz Nacionalnega arhiva, temveč zgolj na citiranju avtoritet: Azare, Du Gratyja, Demersaya, Thompsona in drugih. Kljub temu so nekateri zgodovinarji sprejemali njegove trditve, nekateri med njimi še vedno poudarjajo, da so bili prvotno odnosi med zavojevalci in staroselskim prebivalstvom sodelovalni in komplementarni. Raziskovalci, kot so Juan Carlos Caravaglia, Branislava Sušnik in Florencia Roulet, so jasno dokazali, da je zavojevanje temeljilo na izkoriščanju indijanskih ljudstev, pri čemer ni šlo zgolj za ekonomsko izkoriščanje (predvsem v okviru veleposestev, imenovanih encomiende38), pač pa je bilo izkoriščanje tudi spolno (Telesca 2016: 86–87). Rehnfeldt trdi, da je paragvajska antropologija že vse od začetka svoje zanimanje usmerjala v dve temeljni osišči: poudarjanje tega, kar je veljalo za njeno mestiško nacionalno identiteto, in proučevanje staroselskih kultur. (Rehnfeldt 2018: 57) Branislava Sušnik je antropologijo razumela kot humanizem.39 To pa tudi njeni teoretski prispevki, med katerimi izpostavljam poudarjanje uporništva med Indijanci, ki je prisotno vse od izvora nacionalne identitete, in ne nazadnje demistificiranje uradnega zgodovinopisja v zvezi s harmonično mestizacijo špansko-gvaranskih elementov, so izjemno pomembne teme v teh temnih časih, ko smo priče razčlovečenju. Kakor tudi številni prispevki, raztreseni po vsem njenem opusu, ki bi si v celoti zaslužil ponovno objavo, skupaj s kritično analizo. V sodobnem Paragvaju so še vedno živi predsodki, diskriminacija in nasilje do indijanskih skupnosti. Še vedno se v paragvajsko identiteto postopno in nevarno vključujejo indijanski elementi brez Indijancev. To poteka prek gvaranskega jezika, a brez vsebine, brez smisla, brez prave kompleksnosti. Kot je zapisal Bartomeu Meliá, »gvaranski jezik, jezik staroselcev, je dandanes tudi jezik vseh Paragvajcev. Toda pogosto […] so to le besede jezika brez jezika samega. To je temeljni problem gvaranskega jezika pri mnogih sodobnih Paragvajcih« (Meliá 2011). Že leta 1983 je Mauricio Schvartzman ugotavljal, da 6 od 10 anketirancev meni, da so njihovo razumevanje, čutenje in odzivi na Indijance nekaj povsem sprejemljivega, ne pa nekaj stereotipnega, žaljivega in diskriminatornega, s čimer sledijo družbenemu konsenzu legitimiranja lastne etnične večvrednosti v odnosu do Indijancev (Schvartzman 1983: 242). Paragvajska zgodovina premore kar nekaj poskusov, ki so skušali to stanje preseči in so se uprli uradnemu diskurzu o koloniji, vojni in diktaturi. V tem besedilu jim nisem posvetila veliko pozornosti kakor tudi ne številnim drugim temam, a upam, da bo ta privzeta omejitev razumljena kot izhodišče, navdih in spodbuda za poglobitev vsega navedenega. Upor pregnanih je nekakšna vzporednica elementom uporništva med Indijanci, na katere je v kontekstu procesa mestizacije opozarjala Branislava Sušnik, nujno ozaveščanje o temah in akterjih, ki doslej niso bili postavljeni v središče paragvajske misli. Obstaja nekaj izjem s področja sociologije in občasno tudi umetnosti, ki so se trudili, da bi to deželo predstavljali s perifernih točk in v odnosu do tradicije. Menim, da je intelektualna in kulturna produkcija v času diktature dokaz dejavnosti in celo upora, kar je v deželi, ki je v tolikšni meri zaznamovana z avtoritarnostjo, zelo pomenljivo. Socializacija dela Branislave Sušnik v deželi, ki je skorajda ne pozna, lahko odpre pot poglabljanju v druge periferne produkte in potrebno vstajenje pregnanih idej. Literatura Bartomeu Melià: Mundo Guaraní. Asunción: Servilibro, 2011. Carlos Peris: Branislava Susnik. La antropóloga del Paraguay. Asunción: El lector, 2014. Adelina Pusineri: "Dra. Branislava Sušnik Vida y obra". V: Guillermo Ortega (ur.): Pensamiento crítico en el Paraguay. Memoria del ciclo de conversatorios del 2015. Asunción: Base-IS, 2015. Milda Rivarola (ur.) Augusto Roa Bastos. Escritos políticos. Asunción: Servilibro, 2017. Mauricio Schvartzman: El ‘indio’ y la sociedad: los prejuicios étnicos en el Paraguay. V: Suplemento Antropológico. Asunción, Centro de Estudios Antropológicos de la Universidad Católica, 1983. Lorena Soler: El mito de la isla. Acerca de la construcción del desconocimiento y la excepcionalidad de la historia política del Paraguay. V: Papeles de trabajo, Dossier: Paraguay: reflexiones mediterráneas. Revista electrónica del Instituto de Altos Estudios Sociales de la Universidad Nacional de General San Martín, Año 3, Nº 6, Buenos Aires, agosto de 2010. Lilian Soto: Mujeres, dictadura, resistencia y represión en Paraguay. V: Ksenija Bilbija, Ana Forcinito y Bernardita Llanos (ur.): Poner el cuerpo: rescatar y visibilizar las marcas sexuales y de género de los archivos dictatoriales del Cono Sur. Santiago de Chile: Cuarto Propio, 2017. Marilyn Rehnfeldt: ‘Bicho raro’. Branka Susnik y los cimientos de la antropología paraguaya. V: Rosana Guber (ur.): Trabajo de campo en América Latina. Experiencias antropológicas regionales en América Latina. Buenos Aires: SB ediciones, 2008. Ignacio Telesca: La construcción étnica de la nación más alá de la guerra. V: Secretaría Nacional de Cultura: Más alá de la Guerra. Aportes para el debate contemporáneo. Asunción:. AGR Servicios Gráficos S.A, 2016. David Velázquez Seiferheld: Triple Alianza, guerra y representación del otro. V: Secretaria Nacional de Cultura : Más alá de la Guerra. Aportes para el debate contemporáneo. Asunción: AGR Servicios Gráficos S.A., 2016. María Zaracho: El dolor de la vida en marcha: extranjería, insilio y destierro en la mirada crítica de Barret y Roa Bastos. Mención especial Concurso de Ensayos Rafael Barret. Secretaria Nacional de Cultura. Asunción, 2017. Razglednice Asuncióna (ulica Estrel a, Banka Paragvaja, ulica Palma, glavna železniška postaja) iz arhiva Branislave Sušnik v Narodni in univerzitetni knjižnici Ljubljana. Zemljevid gvaranskih skupnosti, ki ga je naredila B. Sušnik in je natisnjen v knjigi Vloga staroselcev pri nastanku in paragvajskemu načinu življenja, 1. del, 1982. Fotografija: Gloria Scappini. BRANISLAVA SUŠNIK ALI NOVOSTI V PARAGVAJSKI ZGODOVINSKI PERSPEKTIVI Gloria Scappini Paragvaj dolguje veliko priznanje Branislavi Sušnik za delo, ki ga je opravila z urejanjem in zgodovinsko analizo, z rekonstrukcijo etnozgodovinskih procesov, ki povezujejo staroselsko družbo s projektom paragvajske družbe v času prvih stikov s kolonizatorji in poznejšo konsolidacijo kolonialne družbe. Zakaj je pomembno izpostaviti pomen, ki ga Sušnikova pripisuje zgodovinski znanosti? V prvi vrsti delo Branislave Sušnik na področju prazgodovinskih in arheoloških raziskav pomeni prvi in edini poskus sistematizacije prvin znanstvenih spoznanj. Navedene znanstvene panoge so bile do nje v tej deželi povsem nevidne. Zares, vidnost konkretne preteklosti, ostanki materialne kulture in otipljive sledi predšpanske civilizacijske veličine sami na sebi niso ravno politično korektni elementi pri narodu, katerega mit o natsanku že vse od osamosvojitve poudarja idejo o prevladi špansko-gvaranske mestizacije in ekscentrično družbo, ki temelji na mešanju kultur, pri tem pa v svoji naraciji zanika vsakršen zgodovinski konflikt moči in, kar je še huje, dominantno kolonialno logiko nad premaganci. Staroselska družba, kot jo je opisala Sušnikova, ljudstva razume kot dejavne subjekte sprememb, dinamik in procesov, ne pa zgolj kot preproste reference primitivne preteklosti, ki jih skuša kreolska družba preseči s psihosocialnimi orodji vzpostavljanja mentalne, moralne in kulturne superiornosti. Ta boj proti reprezentaciji staroselskih subjektov v pasivni obliki je še nujnejši v kontekstu tiste zgodovinske preteklosti, ki se ne nanaša na velike imperije s pomembnimi mesti, svetišči in kolektivnimi ritualnimi orodji. Prizorišče, ki ga v svojem zgodovinskem iskanju s pomočjo kronik zavojevalcev, misijonarjev, popotnikov, odkriteljev pa tudi cerkvenih in upravnih arhivov skuša obnoviti Sušnikova, je prostor polnomadskih lokalnih skupin v tropskem pragozdu in podandskem gorovju v Chacu; ne določajo jih značilnosti, ki so do nje veljale za »civilizacijo«. Nasprotno, gre za egalitarne družbe, ki temeljijo na medsebojni izmenjavi, so globoko mesijanske in katerih družbena tvarina je prepredena z voljo po doseganju idealne dežele, pri tem pa vedno teži k obzorju mitskega prostora-časa, ki je neprestano v izgradnji. Poudariti je treba, da ta znanstvena paradigma, jasna dediščina evolucionistične perspektive, osredinja svojo ideološko moč natanko v amerikanistični antropologiji in klasifikacijski hierarhiji družb ameriških staroselcev. Na področje kulture namreč kot zgled razvitih družb postavlja mezoameriško in andinsko, ki ju razume v nasprotju z družbami, ki se selijo, kot so tiste iz Cuence v Río de la Plati. Enaki elementi so zelo prisotni tudi pri gvaranskih ljudstvih, ki so številna zlasti v južnoameriškem nižavju. Če se vrnem k Sušnikovi in izzivu, ki ga predstavlja razvoj njenega znanstvenega dela ob upoštevanju redkih zgledov, na katere bi se raziskovalec sploh lahko oprl, ter njeno vztrajanje pri razširjanju in ohranjanju lokalne zgodovine s primeri etnohistorične problematike, ravno ta dokazuje, da bi sicer njena etnografska, antropološka, jezikoslovna in etničnojezikoslovna dela ostala brez povezave z višjim ciljem: ustvarjanja odpadniškega pogleda na preteklost in sedanjost, ki nas določata, prek predmetov. Njeno knjigo z naslovom Vloga staroselcev pri nastanku in paragvajskem načinu življenja, ki jo sestavljata dva dela, je mogoče označiti za najbolj strukturiran etnozgodovinski pregled paragvajske zgodovine; postala je tudi osnova za socialno zgodovino. Opisi najrazličnejših stikov med staroselskimi ljudstvi, ki so živela na tem ozemlju pred nastankom trenutnega paragvajskega ozemlja, in dejstva, ki jih je nanizala Sušnikova, kažejo veliko zanimanje za psihosocialne odnose med skupinami, ki so bile v stiku, in za dojemanje in odzive staroselcev na prihajajočo spremembo resničnosti, ki jo je predstavljalo kolonialno nasilje. Določitev posameznih obdobij v teh procesih, ki segajo vse od prvih stikov prek pokristjanjevanja do utrjevanja institucij nadvlade in nadzora, kakor tudi opis zapletenega procesa mestizacije razgrinjajo pred bralca in raziskovalca edinstveno kompleksnost, ki je sodobniki Sušnikove nimajo. V odlomku iz prvega dela, ki ga navajamo tukaj, lahko najdemo tudi eno od posebnosti Sušnikove, ki bi lahko ostala neopažena: prostor, ki ga v svoji pripovedi nameni staroselskim ženskam. S tem zelo jasno pokaže, do katere mere so celoten kolonialni sistem tako na administrativni kot simbolni ravni pa tudi procesi mešanja narodov, ki so za kolonialni sistem značilni, temeljili na odtujitvi od vlog, ki so jih te imele v svojih prvotnih družbah, s čimer makiavelistično opredeli sociokulturne načine menjave in solidarnosti. Tako v prvem obdobju stikov med Gvaranci in Španci spoznamo prijateljske odnose, ki so povezani z interesi, v drugem se preoblikujejo v odnose političnega sorodstva, ki temeljijo na krščanskem zakonu, pozneje pa se, v najbolj nasilnem obdobju, pokažejo v obliki nasilnih iztrganj žensk iz njihovih vasi in njihovo nastanitev v »velike hiše« Špancev, kjer so živele kot spolne sužnje, preprosto tržno blago in jamstvo za nastanek novega družinskega jedra: mestiškega doma. S tem smo hoteli približati nekatere značilnosti razmišljanja v zgodovini paragvajske antropologije, v delu B. Sušnik pa izpostaviti tisto besedilo, ki kaže skrb za predstavitev širše podobe zgodovine, kot jo ima dežela, ki jo je sprejela. Nasproti nacionalističnemu-indigenizmu, ki staroselske sodržavljane preteklosti in sedanjosti vidi kot »prednike«, ki po eni strani vzbujajo občudovanje, po drugi pa kulturno manjvrednost, in vsiljuje svoj pogled na preteklost, ki ga ni mogoče sprejeti, njeno delo presega celo same antropološke in zgodovinske podatke. To še toliko bolj poudarja nujnost zgodovinske dekonstrukcije, revizionizma, spraševanja o vrednosti subjektov v znanstveni naraciji in celo nujno potrebo po znanosti, ki bo upoštevala spol, da bo lahko z resnično objektivnostjo zaobjela procese, ki jih pojasnjuje in nas pojasnjujejo. Asunción, aprila 2020 ODLOMEK IZ KNJIGE BRANISLAVE SUŠNIK EL ROL DE LOS INDÍGENAS EN LA FORMACIÓN Y LA VIVENCIA DEL PARAGUAY [ VLOGA STAROSELCEV PRI ANSTANKU IN PARAGVAJSKEMU NAČINU ŽIVLJENJA] , INSTITUTO PARAGUAYO DE ESTUDIOS NACIONALES I.P.E.N., ASUNCIÓN, 1982, 1. DEL, STR. 82–84 Opombe sta pripravili Gloria Scappini in Barbara Pregelj. 6. Tretja faza stika: rancheadas V času drugega obdobja vladavine Dominga Martíneza de Irale,40 v prvih letih njegovega vladanja, se je začelo novo obdobje v sistemu odnosov med Španci in Gvaranci: obdobje strašnih in nasilnih rancheadas. V virih pojem rancheada pomeni, da ima vsak zavojevalec v skladu s svojimi potrebami po delavcih ali ženskah pravico oditi v katerokoli gručo gvaranskih vasi, tako proti tistim v Manduvirá ali pa proti Acahay, Guarambaré ali Monday. Na prijazen način so koloni to lahko dosegli v obliki menjave. Mirno pa so lahko uporabili tudi neposredno nasilje in tako staroselce privedli v nova naselja, ki so jim jih določili. Seveda so rancheade pomenile predvsem nasilno iztrganje Gvarancev iz njihovega okolja, pet let pretirane uporabe sile, s katero je vsak zavojevalec v imenu zagovarjanja svobode posameznikov 41 (libertad al común), ki so jo tako poudarjali ob odstavitvi guvernerja Álvara Núñeza Cabeze de Vace,42 v resnici utrdil svojo svobodo s tem, da je svobodno razpolagal s staroselci. To je bila svoboda nasilja in rancheadas. Irala ni mogel storiti ničesar, da bi preprečil ali ustavil to nasilje. To je bila prevladujoča politika, od katere je bil tudi sam odvisen, in ta je vsilila novi način, zato mu ni preostalo drugega, kot da je zavojevalcem, prebivalcem skupnosti dovolil izvajanje nasilja, rancheadas in zlorab. Gvaranski odziv je zadobil obliko velikega odpora, splošnega odpora, ki se je razširil na večino etničnih skupnosti in je bil bolje organiziran kot prejšnji upori. Ta odpor je bil tako množičen, da bi ga lahko poimenovali tudi pangvaranski odpor. Do tega upora je prišlo leta 1546 in s pomočjo različnih virov lahko analiziramo razloge, ki so privedli do njega. Do tega leta je bila že večina rojenih otrok mesticev. Le malo otrok pa se je rodilo v gvaranskih skupnostih. Zaradi odnosov med Španci in Gvarankami je bila večina potomcev mestiška, kar je vse bolj šibilo gvaranski teko’á,43 kjer je bilo rojstev vse manj. Dokumenti potrjujejo, da so bile gvaranske ženske raje cuñá 44 ali povezane s karai,45 kot pa da bi ostale na svoji tolderíji 46 kot ženske avá.47 Tako se je po eni strani začela izrisovati socio-biološka podoba Špancev in Gvarank, iz katerih so se rojevali otroci in vse številčnejši postajali mestici. Prvi potomci so postali »lokalni otroci« (»mancebos de la tierra«),48 po drugi strani pa je v sociološko-biološkem smislu vse bolj prihajalo do uničevanja gvaranske skupnosti, ker je ta ostala povsem brez potomcev. Ker v vaseh ni bilo več otrok in v teko’á tudi ne Gvarancev samih, ni bilo več mogoče izvajati delitve dela, to pa je ošibilo družbeni sistem in celo temelje sistema odnosov. Tudi v gospodarskem smislu je skupnost utrpela ogromno škodo. Gvaranci so se prav tako pritoževali zaradi popolnega umanjkanja odnosov s svojimi mestiškimi nečaki in nečakinjami. Za njihovo razumevanje sorodstvenih vezi, ki so temeljile na tesni povezanosti, je bilo povsem nepredstavljivo, da mestiški nečaki in nečakinje niso prišli živet v gvaransko skupnost, ki ji je pripadala njihova mati. S tem se je začel proces, ki je nujen za razumevanje poznejšega razvoja mesticev v Paragvaju. Mestiški otroci so namreč vedno raje ostali v bližini »velike hiše« (»casona«), kot so v 16. stoletju rekli hiši, v kateri je živel zavojevalec. To je bila hiša po očetovi strani in sedež nove družinske celice. Odpor mesticev, da bi se vrnili v materino skupnost, je fenomen, ki ga najdemo med vzroki vseh poznejših gvaranskih vstaj. Mestic si namreč želi postati Španec, kar pa ni zgolj značilnost špansko-gvaranskih mesticev. Gre za pojav, do katerega prihaja tudi pri drugih rasah in se lahko razvije v pravo sovraštvo do materinega rodu. Enako se dogaja z mulatom, ki se vedno skuša približati očetu, ker meni, da to pomeni tudi pridobitev višjega družbenega statusa. Tedaj se začne pravo sovraštvo do najnižjega družbenega sloja, kar se zgodi tudi gvaranskim mesticem, ki se že vse od otroštva raje zadržujejo v bližini španskega očeta in zavračajo vse stike s skupnostjo lastne matere. * * * 1 Estancia: večje posestvo na deželi, namenjeno poljedeljstvu in živinoreji, v Chilu in Argentini (farma v USA in Kanadi). 2 Toldería: indijansko naselje, sestavljeno iz primitivnih koč. 3 Caña: žganje iz raznih sadežev. 4 Tereré: mrzla pijača iz čaja mate, ali yerba. 5 Pravzaprav je južnoameriški yacaré. 6 Južnoameriški puma ali tudi leopard. 7 Quebracho: južnoameriško drevo izredno trdega lesa. 8 Cacique: indijanski poglavar. 9 Poncho: ogrinjalo, plašč brez rokavov, ki so ga prvi nosili peruanski Indijanci. 10 Guaraní: indijanski rod, ki živi na ozemlju med rekama Orinoco in Rio de la Plata. Jezik je živ in se ga učijo v šolah, Paragvaj je dvojezična država. 11 Peón: podeželski delavec, težak. 12 Legua: ena legua meri 5 km, 572 m in 7 dm. Stara španska mera. 13 Estanciero: veleposestnik, lastnik estancije. 14 Teniente: poročnik. 15 Chicha: žganje iz koruze. 16 Danes je bolj v rabi “šaman”. Čarovnik je prevod besede brujo. 17 Tambor: boben. 18 Calabaza: indijanska buča z zelo trdo lupino, uporabljajo jo kot posodo. 19 Curandero v šp. 20 Ventosa: majhna steklena posoda, s katero izsesavajo zrak na koži. 21 Animizem: nauk, ki trdi, da je človekova duša gibalo zdravja in bolezni. 22 Geniol: blagovna znamka za aspirin. 23 Campeón: zmagovalec. 24 Campera: športni suknjič na zadrgo. 25 Pora: indijanski zli duh, ki se prikazuje opoldne. 26 Gringo: ime za evropskega priseljenca. 27 Beati Omnes: Blagor vsakemu, začetne besede 128. psalma. 28 Vojna trojne koalicije ali Paragvajska vojna, ki jo Paragvajci imenujejo Velika vojna, Vojna proti trojni koaliciji ali Vojna Guasú, Brazilci pa Guerra do Paraguai, je bil vojaški spopad, v katerem se je Trojna koalicija, ki so jo sestavljali brazilski imperij, Urugvaj in Argentina, med letoma 1864 in 1870 spopadla s Paragvajem. 29 Rafael Ángel Jorge Julián Barret y Álvarez de Toledo (Tor elavega, Cantabria, Španija, 7. januar 1876 – Arcachón, Francija, 17. december 1910) pisatelj, pripovednik, esejist in novinar, ki je večino svojega opusa ustvaril v Paragvaju. Augusto Roa Bastos ga je označil za »odkritelja paragvajske družbene resničnosti«. 30 Vojni spopad med Paragvajem in Bolivijo. 31 Merim na besedila Luca Capdevile (2011) La guerra del Chaco en la encrucijada de las memorias indígenas y la historia militar ter Hannesa Kalischa in Ernesta Unruha (2017) ¡No llores! La historia enlhet de la Guerra del Chaco. 32 Paraguay, otrok, ki ga obdaja kopno, je bil naslov članka, ki ga je romanopisec Augusto Roa Bastos avgusta 1977 napisal za časopis El correo de la UNESCO. 33 V mislih imam tematsko številko Paraguay: reflexiones mediter áneas [ Paragvaj: sredozemska razmišljanja], ki sta ga uredila Ana Couchonnal in Guillermo Wilde: Papeles de trabajo. Revista electrónica del Instituto de Altos Estudios Sociales de la Universidad Nacional de General San Martín. Año 3, nº 6, Buenos Aires: 2010. 34 Poudarjeno besedilo je moje. 35 Krščanske agrarne zveze so kmečka združenja, ki so v 60. in 70. letih na tisoče ljudi združile v idealu bratskega življenja po navdihu prvih krščanskih skupnosti. Bratstvo, zavest in neodvisnost so jim pomagale tudi pri gospodarskem, družbenem in duhovnem razvoju, to pa jim je prineslo sovraštvo režima Alfreda Stroessnerja, ki je drugi v polovici 70. let ta združenja zadušil z zaplembami, preganjanji, zapiranji, mučenji in umori. 36 Pojem se uporablja kot oznaka za obdobje diktature Alfreda Stroessnerja (1954–1989). 37 Legionarji so bili paragvajski pregnanci, ki so živeli v Buenos Airesu in ustanovili Paragvajsko legijo, da bi se na strani Trojne koalicije borili proti Paragvaju. V paragvajskem okolju se zato beseda uporablja kot poimenovanje za izdajalca. 38 Encomienda je bila v španski Ameriki sistem, ki je temeljil na odnosu odvisnosti. Španskim kolonialistom so dodelili encomiendo (prenos pravice, da v imenu krone pobirajo davke) ter določeno število Indijancev, ki so morali zanje brezplačno delati, da so lahko s tem poplačali davke. 39 Časnik Abc Color, priloga “Mujer” 2. maj 1984 (Pusineri 2015). 40 Domingo Martínez de Irala (1509–1556), španski zavojevalec in kolonizator, je bil trikrat generalni guverner Ria de la Plate in Paragvaja (1539–1542, 1544–1548, 1549–1556). Živel je s številnimi »služabnicami« (gvaranskimi priležnicami) in imel z njimi številne potomce. Tudi drugim kolonom je dovolil, da so tako živeli, zaradi česar si je nakopal kritiko verskih oblasti. Španske verske oblasti so Asunción v času njegovega vladanja imenovali »Mohamedov paradiž« (»Paraíso de Mahoma«). Kaplan Gonzalez Paniagua je že konec 30. let 16. stoletja španskemu kralju in Svetu za Indije (Consejo de Indias) poslal pismo, v katerem je zapisal, da »če ima moški osem žena, je to zgolj zato, ker jih ne more imeti šestnajst […] S takšno predrznostjo živijo povsem brez strahu pred božjo kaznijo in stanje z indijanskimi priležnicami je takšno, da niti mohamedanski Koran ne dovoljuje takšne sramote.« (Navedeno po Ulrich Schmidt, Viaje al Río de la Plata, Buenos Aires: Cabaut y Cía. Editores, 1903.) 41 Upor proti poskusom ureditve razmer, ki si jih je zadal Álvar Núñez Cabeza de Vaca, je porodila zavest o skupnosti (»comunera«). »Upor,« piše Sušnikova, »je bil v resnici uperjen predvsem proti različnim ukrepom, ki so skušali predvsem urediti ravnanje z Indijanci: klic po svobodi skupnosti je v resnici meril na svobodo posameznikov, da bi »na svoj način in po svoje civiliziral Indijance,« kot piše v samih dokumentih (str. 82). 42 Álvar Núñez Cabeza de Vaca (med 1488 in 1490–1559), španski zavojevalec, ki se je v novi svet odpravil dvakrat, prvič na sever, na ozemlje današnje Floride, mehiškega zaliva, prek Kalifornije na jug prek današnje Mehike do mesta Mehiko. Po tem potovanju je napisal besedilo Naufragios (Brodolomi, 1542), ki sodi med najzgodnejša kolonialna besedila latinskoameriške književnosti, t. i. »crónicas« in velja za prvo zgodovinsko besedilo o ozemlju trenutnih ZDA. Leta 1540 se je vnovič odpravil v novi svet, tokrat kot guverner Ría de la Plate, in 1542 postal guverner Paragvaja. Že kmalu je prišel v konflikt s kapitani in koloni, ki so se mu leta 1544 uprli in ga obtožili tiranskega vladanja. Cabeza de Vaca je bil izgnan v Oran in se je do konca svojega življenja trudil dokazati svojo nedolžnost. 43 Teko’á: poimenovanje izvira iz besede teko, kar pomeni način življenja, način biti, in besede ‘a, kar pomeni kraj. Pomeni gvaranski družbeno-krajevni in kulturni način organiziranosti. 44 Kuñá (cuñá): gvaransko poimenovanje za žensko, priležnico ali tovarišico. 45 Karaí: gvaransko poimenovanje prvih španskih zavojevalcev. Z enakim pojmom so Gvaranci označevali svoje starodavne magično-religiozne vodje (šamane). 46 Toldería: skupina šotorov ali podeželskih prebivališč, ki so jih postavljali staroselci. 47 Avá: gvaransko poimenovanje za človeka, posameznika, osebo. 48 Poimenovanje označuje prvo generacijo mesticev kot posledico združitve španskih kolonov in gvaranskih žensk. PODOBE Arheološke raziskave na severni meji Paragvaja (1956). Vir: Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana. Branislava Sušnik, »Prikažejo se demoni (vsi so v maskah) - enkrat na mesec.« Vir: Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana. Branislava Sušnik na odpravi, fotografirana med dvema neidentificiranima staroselkama (1956). Vir: Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana. ANKETA V letu 2019 so se Barbara Pregelj, Francisco Tomsich, Henrike von Dewitz in Aleš Cigale sestajali v različnih slovenskih krajih. Pogovarjali so se o Branislavi Sušnik in se odločili, da se bodo podali na raziskavo, ki bo sledila vodnemu toku in bo brez točno določenega cilja, podpirala pa jo bodo številna orodja: sodelovanje in pomoč novih in starih prijateljev, številna besedila in podobe ter premislek o treh ali štirih osiščih, o katerih bodo pisali, zbirali podatke in dokumente, risali, fotografirali in posneli video. Eno od teh izhodišč je povezano z dejstvom, da letos mineva sto let od rojstva Branislave Sušnik, kar bo vsaj v Sloveniji privedlo do številnih spominskih slovesnosti, ki vključujejo zamisli in zasnove spomenikov. Ciljni in kritičen pretres koncepta spomenika zato predstavlja eno od osišč projekta, v katerega se je usmerila raziskava Branislava Sušnik med vodami | Branislava Susnik entre aguas (pri tem aludiramo na prvotni pomen toponima, torej kraja med vodami), ta pa je povezan z vprašanji predstavljanja, spomina, javnega prostora in uporabe zgodovine tako v dobrem kot slabem smislu. Ko so se ta vprašanja srečala s staro Franciscovo obsedenostjo s konsenzom, povezanim z umetniškim ustvarjanjem (Je mogoče v skupnosti določiti, kaj naj se upodobi, kako, zakaj, kdaj in s kakšnim namenom?), in z zamislijo, da bi s sociološkimi in antropološkimi orodji raziskali, kaj je v Medvodah, rojstnem kraju Branislave Sušnik, ostalo o njej in kaj zanj pomeni (če sploh kaj), je vzniknila zamisel o izvedbi ankete med prebivalci Medvod. Ta je bila odraz stremenja (ki je obenem tudi stalnica tega projekta), da bi obrnili lik lokalne antropologinje, ki je proučevala daljne kulture, in Branislavo Sušnik spet prinesli v njen domači kraj na enak način, kot ga je uporabljala sama, ko je proučevala ljudi in njihova nenavadna ravnanja. Anketo je sestavljalo šest vprašanj: 1) Naštejte nekaj najbolj znanih Medvoščanov; 2) Veste, kdo je Branislava Sušnik?; 3) Če ste na prejšnje vprašanje odgovorili pritrdilno, na kratko napišite, kaj veste o njej; 4) Na kaj najprej pomislite, ko pomislite nanjo?; S čim jo povezujete?; 5) Hranite kakšen dokument, predmet, fotografijo, knjigo, podobo, kar je povezano z Branislavo Sušnik, ste o njej slišali kakšno pripoved, morda zgodbo?; 6) Kako bi bil videti njen morebitni spomenik? Septembra 2019 smo v Medvodah prek OŠ Medvode in Knjižnice Medvode razdelili okoli štiristo anketnih vprašalnikov, od tega pa so nam jih izpolnjenih vrnili 191. Ker imajo Medvode 16.346 prebivalcev (vir: Občina Medvode), ta številka zagotavlja dovoljšno reprezentativnost ob upoštevanju 10-odstotne napake. Anketa, ki jo je izpolnil eden od anketirancev iz Medvod. Prepis odgovorov: 1) Jakob Aljaž, Branislava Sušnik, Gregor Rozman, Matevž Krivic, Janez Škof, Cvetka Sokolov 2) DA 3) Paragvajska antropologinja, rojena v Medvodah, naučila se je jezika Guaraní 4) Z vodo, z oddaljenim, s španščino, s tujimi jeziki, z bolečino 5) NE 6) Reka, ki teče, sotočje. Anketo smo zasnovali tako, da smo najprej dobili širšo sliko o ljudeh, ki so v Medvodah prepoznavni: zanimalo nas je, kdo so ti ljudje in s čim se ukvarjajo. Zanimalo nas je tudi, ali bo drugo vprašanje vplivalo na odgovore pri prvem vprašanju. Drugo vprašanje je bilo selektivno, saj smo anketirance in anketiranke spraševali, ali poznajo Branislavo Sušnik. Pričakovali smo torej, da bodo tisti anketiranci in anketiranke, ki Branislave Sušnik ne poznajo, po odgovoru na to vprašanje prenehali izpolnjevati anketo. Vsa naslednja vprašanja so bila bolj konkretno povezana z Branislavo Sušnik. Domnevali smo, da jo ljudje slabo poznajo, zato tudi ne bodo imeli dokumentov ali stvari, ki bi bile z njo povezane. Četrto vprašanje, v katerem smo spraševali, kako si jo predstavljajo, je bilo zastavljeno odprto, saj smo želeli, da anketiranci vprašanje razumejo dobesedno ali v prenesenem pomenu. Zadnje vprašanje je bilo povezano s četrtim, a še bolj odprto, obenem pa tudi bolj usmerjeno v konkreten spomenik. Kot smo predvidevali, smo največ odgovorov dobili na prvo vprašanje v anketi. Nabor znanih Medvoščanov je pester, vseeno pa med njimi izstopa ime Jakoba Aljaža, ki sta ga navedla 102 vseh anketirank in anketirancev, sledi mu Franc Rozman Stane z 52 omembami ter sedanji medvoški župan Nejc Smole s 46 omembami. Za njimi število navedb močno upade: Branislavo Sušnik, denimo, je omenilo 14 anketirank in anketirancev. Med Medvoščani so ob teh najbolj prepoznavni športniki, a vseeno število omemb njihovih imen – razen pri prvonavedeni Anamariji Lampič – ne dosega števila deset (Peter John Stevens), ki jim sledita umetnik starejše generacije (France Rotar) in igralec (Janez Škof). Pomenljiv je odgovor na drugo vprašanje, ali anketiranci in anketiranke poznajo Branislavo Sušnik, prikazujemo v grafu na naslednji strani. Čeprav smo anketirance in anketiranke prosili, naj odgovarjajo brez pomoči svetovnega spleta, odgovori na tretje vprašanje o tem, kaj vedo o Branislavi Sušnik, kažejo, da se tega niso držali povsem. Tisti, ki so odgovarjali, so jo omenjali kot antropologinjo ter pripisali nekaj podatkov iz njenega življenja. To se nam zdi pomenljivo, saj kaže na to, da smo s svojimi vprašanji pri ljudeh vzbudili zanimanje in radovednost, ki so si jo nekateri preprosto morali potešiti. Zadnje vprašanje v anketi se je glasilo: Kako bi bil videti morebitni spomenik Branislavi Sušnik? Nanj je odgovorilo 14 oseb, kar ustreza številu oseb, ki so zatrdile, da so že slišale za Branislavo Sušnik, vendar te osebe niso bile iste. Preostali anketiranci so v to rubriko zapisali pomenljivi »ne vem« ali so jo pustili prazno ali jo v odgovor prečrtali. Četudi je bilo odgovorov malo, ti večinoma odražajo splošno sprejeto idejo »spomenika«, s tem pa tudi ozadje ali splošno sprejeti družbeni dogovor o tem, kakšen naj bi bil spomenik, pri čemer se ta nekritično prenaša prek šolskega sistema in skozi neposredne izkušnje s spomeniki. Bralec teh vrstic se bo spomnil, da se takšen konsenz ustvarja s pomočjo spomenikov iz preteklosti in internacionalizacijo diskurzov, motivov in strategij ideoloških aparatov, ki so jih omogočili. Pri tem paragvajski bralec ne sme pozabiti, da je politična zasnova mnogih slovenskih spomenikov iz 20. stoletja veliko drugačna od tistih, ki so v enakem obdobju nastali v Paragvaju. Poudariti je treba še, da ta konsenz spodbuja tudi majhno število spomenikov ženskam, še zlasti znanstvenicam, kar odražajo tudi gesla v slovarjih: spomenik je (v španščini) »javno in vidno delo v spomin na nekoga ali neko stvar« [ obra pública y patente, en memoria de alguien o de algo] in (v slovenščini) »kiparsko ali arhitekturno delo v spomin na določeno osebo, določen dogodek«. V obeh jezikih beseda spomenik vsebuje indoevropski koren *men, kar pomeni misliti in pojem spomina. V slovenščini in vsebuje drugih jezikih nekdanje Jugoslavije se je beseda spomenik uveljavila relativno pozno (kot v knjigi z istoimenskim naslovom iz leta 2010 piše fotograf Jan Kempenaers) in se uporabljala za danes skoraj pozabljena spominska znamenja, ki jih je jugoslovanska oblast postavljala v počastitev znamenitih dogodkov iz partizanskega boja. Po splošnem prepričanju je spomenik določeni osebi povezan s pojmom portreta in specifično tradicijo portreta v določeni kulturi, hkrati pa s pojmi čvrstosti, trdnosti in stalnosti. Ne nazadnje pa so s pojmom spomenika povezani tudi glagoli, kot so: postaviti, zgraditi, stati. Vsakega od teh konceptov in ustaljenih pojmovanj bi bilo zato treba premisliti, pregledati in soočiti z drugačnimi načini razmišljanja o tem, kaj in kakšen je spomenik, zakaj nastane in čemu služi (pa tudi, zakaj v njem uživamo), kakšne pojme preteklosti, sedanjosti in prihodnosti predstavlja in/ali poudarja. Nabor odgovorov na vprašanje iz naše ankete sega od preproste besede ali formalnega koncepta (KIP; plošča z napisom), se nanaša na način predstavljanja (ženska podoba, žena z Indijanci) ali pa vsebuje zanimive napotke o tem, kaj naj bo ali ima spomenik (v nobenem od odgovorov ni napisano, česa naj spomenik nima): spomenik bi moral izraziti njeno živahnost, [tj. vitalnost Branislave Sušnik] in nekaj, kar nas spominja na njene slovenske vzornike; da bi prikazoval njeno delo in da bi imel pridih Južne Amerike. Dva odgovora sta povezana s portretom in enim temeljnih elementov portretne tradicije, značilnim predmetom, ki naj ga oseba iz Medvod v letu 2019 takoj prepozna: Branislava kot popotnica (s klobukom na glavi); kip njenega telesa s knjigo in pisalom v roki. Eden od odgovorov prav genialno povzema vse naše dileme. Spomenik Branislavi Sušnik naj bo tak kot ona. Pomenljivo je, da v nobenem od odgovorov niso bili zajeti materiali, kraj postavitve (z izjemo enega, kjer je pisalo, naj stoji v Medvodah). Izjema je bil le eden od odgovorov, kjer je preprosto pisalo: reka, ki teče, sotočje. Bralec teh vrstic je verjetno že opazil pogosto omenjanje vode, lahko pa si tudi misli, zakaj je to tako pomembno za Medvode in za nas, ki smo projekt zasnovali: predstavlja namreč ženski princip, ki je v neposrednem nasprotju z moškimi atributi znamenitega Medvoščana, ki je kupil vrh gore in ga poselil. Francisco Tomsich že vrsto let dela na »paradigmi« umetniškega ustvarjanja, ki presega različne projekte in dela ter se, nekoliko ironično, imenuje Inštitut za dogovorno umetnost. Med njegovimi aplikacijami je tudi Traktat o povečanem portretu, ki raziskuje dogovorno portretno produkcijo, ki poteka med modelom in nemodelom. S pomočjo te ankete in še posebej ob tem vprašanju je ta modus operandi vstopil v našo raziskavo, ki se je prepustila toku, in ta vodni odgovor je postal osnutek spomenika Branislavi Sušnik.Naslednji korak, pravijo strokovnjaki z Inštituta za dogovorno umetnost, je, da iskanje konsenza razširimo na celotno vpleteno skupnost, v tem primeru na Medvode. (B. P., F. T.) ZASNOVA SPOMENIKA BRANISLAVI SUŠNIK Vzamemo višino najvišjega slovenskega vrha Triglava. To višino 2864 metrov delimo z dve. Določimo geografsko točko natanko na sotočju obeh rek. Od te točke odmerimo 1432 metrov navzgor po reki Sori in ravno tolikšno število metrov navzgor po reki Savi. Razdalja med temi točkami se imenuje Spomenik Branislavi Sušnik. Nanj opozarja napis, ki visi na drevesu ob sotočju. Branislava Sušnik med vodami. Otvoritev razstave, Medvode, 22. 10. 2019. Rezultati prve faze raziskave Namišljeni spomenik Branislavi Sušnik so bili javnosti predstavljeni na razstavi Branislava Sušnik med vodami, ki je bila v Knjižnici Medvode in pri pripravi katere sta sodelovala Aleš Cigale in Henrike von Dewitz, občinstvu pa sta jo prestavila Barbara Pregelj in Francisco Tomsich. Razstavljene so bile štiri slike, ki jih je oblikoval Francisco Tomsich in so bile natisnjene (barvni tisk, 100 x 70 cm), uokvirjene in obešene na stebre pred vhodom v knjižnico. Na njih so bili upodobljeni anketa in njeni prvi rezultati, osnutek spomenika Branislavi Sušnik, kompozicija z risbami medvoških šolarjev in reprodukcija s prevodom članka o Branislavi Sušnik iz paragvajskega tiska, ki ga je pripravila Barbara Pregelj (na naslednji strani monografije). Ob odprtju razstave je izšla tudi istoimenska brošura z različnim gradivom, ki je nastalo med raziskavo. 12. novembra 2019 sta v Knjižnici Medvode potekala projekcija dokumentarnega filma Branka Šamanka (Fatamorgana/RTV Slovenija, 2010) ter pogovor z Marijo Mojco Terčelj in režiserjem filma Matjažem Žbontarjem. ZBIRKA ZNAMENITE OSEBNOSTI ABC-ja IN EL LECTORJA V nedeljo predstavitev življenja in dela Branislave Sušnik V zgodovini naše dežele je kar nekaj oseb, ki so prišle od drugod in odločilno pripomogle k razvoju kulture našega naroda. Med njimi izstopa doktorica Branislava Sušnik (1920-1996), slovenska antropologinja, katere življenje in delo bo paragvajsko občinstvo lahko spoznalo 28. tega meseca. To je že tretja knjiga v zbirki Znamenite osebnosti. V nedeljo, 28. tega meseca, bo skupaj z izvodom našega časnika izšla knjiga z naslovom Branislava Susnik, paragvajska antopologinja, katere avtor je sociolog Carlos Peris. Doktorica Branislava Sušnik, ki se je rodila v Sloveniji, je v Ameriko pribežala pred komunizmom. Nastanila se je v Buenos Airesu, kjer je z njo navezal stik dr. Andrés Berbero. Leta 1951 se je na njegovo pobudo zaposlila v Paragvaju, da bi nadaljevala muzealsko delo Maxa Schmidta in prevzela vodenje Etnografskega muzeja v Asunciónu. V svoji knjigi raziskovalec Carlos Perís pojasnjuje metodo, ki jo je na svojih znanstvenih odpravah uporabljala doktorica Sušnik in njeno več kot štiridesetletno delo, ki ga je posvetila preučevanju jezikov in kulture prvotnih prebivalcev naše domovine. Doktorica Branislava Sušnik je pripravila in izvedla vrsto predavanj in seminarjev ter sodelovala na simpozijih, kjer je govorila o uvodu v antropologijo, socialni antropologiji Paragvaja. Sodelovala je in bila članica pomembnih raziskovalnih inštitutov, kot je Societé Suisse des Americanistes iz Ženeve in Paragvajske akademije zgodovinskih znanosti. Knjižnice v Rio de Janeiru, Buenos Airesu, Tariji, Sucreju, Santa Cruzu de la Sierri in Cochabambi, narodni arhiv v Asunciónu in nenazadnje knjižnica Etnografskega muzeja dr. Andrésa Berbera v Asunciónu so predstavljali pomembne vire njenih obširnih raziskav. Njene raziskave so antropologijo in zgodovinske vede obogatile z novimi podatki, pa tudi novimi interpretacijami obdobja zavojevanja in stika med prvobitnimi prebivalci in špansko kulturo. Poglobila je védenje o indijanskih plemenih v Paragvaju in celotni Ameriki tako v preteklosti kot sedanjosti, napisala je etnografsko zgodovino Gvarancev in Čakencev, ki so bili do njenih raziskav povsem neznani. Raziskovalni domet doktorice Branislave Sušnik je bil nedvomno velik, zaradi svojih izjemnih dosežkov je bila priznanja deležna na svetovnem nivoju, v svojem uvodu v knjigo piše zgodovinar Herib Caballero Campos. Caballero Campos dodaja še, da izjemno znanstveno delo Branislave Sušnik cenijo »številni raziskovalci, saj pomeni temeljni prispevek k spoznavanju in razvoju ameriške arheologije in antropologije na splošno, paragvajske pa še posebej.« Branislava Sušnik s predsednikom republike Andrésom Rodríguezom, ob prejemu državne nagrade za znanstvene dosežke, leta 1992. DREVO BRANISLAVE SUŠNIK Barbara Pregelj Za Branislavo Sušnik sem izvedela mimogrede, ko se je antopologinja, prijateljica Mojca Terčelj, s katero deliva ljubezen do španščine, pripravljala na simpozij, kjer jo je predstavljala. Odkar sem se pred več kot dvajsetimi leti priselila v Medvode, sem jo večkrat po malem odkrivala in o njej brala na spletu. V vsem tem času je bilo moje znanje španščine nekakšna zaveza tej posebni ženski, ki je tudi s svojim življenjem stopila v moje raziskovalno polje; v teoriji in praksi me namreč zanimajo stiki med slovenskim in špansko govorečim svetom, zato se mi je zdelo, da sem v Medvodah ena redkih, ki jo sploh lahko razumem. Vse, kar je za njo ostalo, njenih 77 knjig, je namreč večinoma napisano v španščini. In ker sem tudi sama posrednica med tema jezikovnima območjema, me je Branislava Sušnik začela zelo neposredno nagovarjati. Ko sva s Franciscom Tomsichem nekega zgodnjega popoldneva strnjevala vtise po delavnici v Kopru ob knjigi Maríe Terese Andruet o Stefano, ki govori o izseljenstvu v času po koncu prve svetovne vojne, in se nama je pridružil še Medvoščan Sten Vilar, je beseda nanesla prav nanjo. Francisca že dlje časa zaposlujejo spomin in spomeniki, predvsem pa to, kar upodabljajo, kako predajajo sporočilo in kaj imamo v mislih, ko se nečesa spominjamo. Zakaj vsega tega ne bi raziskala ob Branislavi Sušnik? Medvode so mesto ob vodi in obilje vode jim daje izrazito žensko energijo. Nič nenavadnega torej, če jo Medvoščani skušajo uravnotežiti s poklanjanjem moški energiji, moškemu principu, ki ga s svojim markiranjem teritorija, nakupom vrha Triglava in postavitvijo stolpa na njem, pooseblja predvsem Jakob Aljaž. Datum njegovega rojstva je občinski praznik, njegova rojstna hiša je v občini pomemben kulturni center, čeprav ne leži v središču Medvod. Tudi rojstna hiša drugega pomembnega medvoškega moža Franca Rozmana – Staneta ni v središču kraja, a je postala muzej, ki ga je pred časom obiskal trenutni predsednik katalonske vlade, da bi se s tam zahvalil njemu in vsem Slovencem, ki so se na strani republike borili v španski državljanski vojni. Kako pa je z znamenitimi Medvoščankami? Ena izmed njih, Branislava Sušnik, je odšla v svet in za njo je v Medvodah ostalo bore malo, lahko bi rekli, da je njena podoba v našem kraju povsem razvodenela. Ukoreninila se je namreč drugje. V njeni rojstni hiši zdaj živijo drugi ljudje. Pred leti sem bila v enem teh stanovanj. V njem je živela družina, do njega se je prišlo po lesenih stopnicah, stopnišče je vonjalo po starih hišah in mislim si, da je bil med temi vonji tudi vonj po otroštvu Branislave Sušnik. Zanjo je bila voda temeljna. Odšla je čez lužo in njeno ime zame predstavlja sinonim za sotočje, po špansko confluencia. Toda ta beseda v španščini označuje tudi sobivanje in to je natančno tisto, kar je pri svojem antropološkem delu počela: poslušala in videla druge, predvsem ameriške prvotne prebivalce. Na izlivu Sore v Savo, na punti, raste mogočno drevo. Impresivno je, ker tako rekoč rase iz skal, njegove korenine so vidne in segajo daleč naokoli. Njegovo deblo ni eno, več jih je in gnezdasto so razširjena, da se je mogoče skriti vanj. Pooseblja vodo in zrak, skalo in ogenj, stalnost in hkrati minljivost, samo življenje. Drevo. Drevesa. Gozd. Pragozd. Bi si Branislava Sušnik izbrala to mogočno in samotno drevo, ki je kot svetilnik? Ali bi izbirala drugače? Kam bi ga v Medvodah postavila, kje bi se ukoreninila? Jaz zanjo izbiram gozd. Namišljeni gozd zelo posebnih dreves, s svetilnikom na čelu in središčem pri starih platanah, ki sta ostali na novi tržnici. Ne ene, pač pa obe. Ker nagovarjata druga drugo. In zdi se mi, da to počneta že vsaj sto let. Platani v parku v središču Medvod, ki se od julija 2020 imenuje po dr. Branislavi Sušnik. PRENOSNA IKONOLOGIJA BRANISLAVE SUŠNIK Francisco Tomsich POGLED OTROK (Skoraj) namišljeni portreti smo poimenovali delavnico na OŠ Medvode, ki je potekala 10. oktobra 2019 med 11. in 13. uro, kjer so učenci pod umetniškim vodstvom Francisca Tomsicha (in ob tolmačenju Barbare Pregelj, ko je bilo to potrebno) na igriv način najprej izvedeli več o Branislavi Sušnik, na podlagi tega pa ustvarili njen portret. Ker je podoba te v Medvodah rojene antropologinje še vedno precej skrivnostna, so najprej risali njen namišljeni portret (torej Branislavo Sušnik, kot si jo sami predstavljajo, ne da bi kaj vedeli o njej), na podlagi fotografskega gradiva je sledila ponovna interpretacija. Za to vajo smo ustvarili skupinski portret večje velikosti, pri tem pa uporabili zavijalni papir in oglje. Prva vaja, risanje namišljenih portretov, je težka in lahka obenem: risbe so brez usmeritev nastale na risalnih listih formata A3, s svinčnikom in/ali ogljem v zelo kratkem času (10 minut). Kdor bo analiziral izdelke, lahko pride do zanimivih ugotovitev o načinu poučevanja risanja v slovenskih šolah, tudi na tej konkretni šoli. Razen nekaj izjem (posnemanje stila mango, spretnosti in njenega razvijanja) je večina risb v tem smislu transparentna. Prav tako odražajo splošno razumevanje portreta (obraz neke osebe, včasih doprsna podoba) in način njegove izdelave (uporaba začetne risbe z ovalom za obraz v pogledu od spredaj, ki ga določata dve ali več pravokotnih črt, to najprej »zapolnijo« oči, potem nos in usta, v nadaljevanju pa se vse skupaj »dopolni« še z lasmi in ušesi); pa tudi to, kateri elementi ga kot portret določajo in v čem se razlikuje od preproste risbe obraza. Prav slednje je težko in ravno to se spreminja, ko učenec opazuje enega ali več modelov, v našem primeru fotografije z različnih virov, ki so dostopne na svetovnem spletu. Na tem mestu je bilo treba pojasniti, kaj je, na primer, atribut, saj določanje značilnih lastnosti in njihovo reproduciranje bodisi pri fotografiranju (velikost, razmerja, ciaroscuro) ali s pomočjo bolj zapletenih interpretativnih orodij terja spretnost, ki jo imajo pri tej starosti le redki učenci. Na vseh portretih Branislave Sušnik, ki so nastali po drugi vaji, so učenci dodali glavni atribut s fotografij, ki smo si jih ogledali: klobuk. In ravno s klobukom, ki ga odlikuje nekakšna dvojnost – konvencionalnost, obenem pa tudi specifičnost –, pride do izraza upodobljenčeva osebnost, kar je na trenutke zabavno, skoraj vedno pa izredno zanimivo, tako kot je to mogoče opazovati na spodnjih primerih. Četudi se morda zdi drugače, je pojavljanje novega atributa na nekaterih risbah – cigarete, še zanimivejše. Štiri od petih risb, na katerih se pojavi cigareta, se odlikujejo po jasni črti, zaradi česar portreti postanejo podobni ikonam in zelo dobro odražajo neposreden čutni odziv – tvegal bi trditev, da bi bila reakcija podobna tudi pri učencih izven Slovenije – na soočenje s prav nič kul, temveč rahlo androgino, divjo, nemirno podobo Branislave Sušnik, kot jo je kazala na terenskih raziskavah na območju Latinske Amerike. Umetniki vedo, da gre pri izrazu za besedo, ki se uporablja za označevanje nečesa, kar je nasprotno od izrečenega, in da je cilj risarja, da bi ostal brez vsakršnega izraza. Risbe otrok, celo v starosti udeležencev naše delavnice na OŠ Medvode (11–14 let), so dobro zdravilo za obsedenost z »izrazom«, o katerem govorijo ljubiteljski pesniki in tolmači sanj. Vsaka risba najprej govori o drugi risbi, pa tudi o drugih podobah. Portret, kot je na fotografiji, ne bi mogel nastati v drugem kontekstu, saj meri na video, ki smo si ga ogledali na začetku delavnice in v katerem mlada Paragvajčanka govori v gvaranskem jeziku. Moj najljubši portret je tale: Na njem je jasno razvidno nasprotje med težnjo po izpolnjevanju naloge in zmožnostjo za »dokončanje« risbe z lastnimi sredstvi, ki stežka dosežejo natančnejši izraz na obrazu. Vsi vemo, da je o otroških risbah mogoče razpravljati v neskončnost. BRANISLAVA SUŠNIK V VIZUALNI UMETNOSTI Moj prvi stik z Branislavo Sušnik ni bila katera od slovenskih enciklopedij, saj se v njih očitno ne pojavlja (ravno sem pregledal svojo najljubšo, obširen Leksikon Cankarjeve založbe, v izdaji iz leta 1998), pač pa prebiranje razstavnega kataloga z naslovom Tadej Pogačar in P.A.R.A.S.I.T.E. muzej sodobne umetnosti (Moderna Galerija, Ljubljana, 2014). V tem je bilo navedeno delo Pozor! Ženska v mestu, ki je leta 2008 predlagalo preimenovanje osmih ulic in trgov v središču Ljubljane z imeni osmih žensk, ki jim nacionalno imenoslovje ne odmerja tolikšne pozornosti, kot bi si je zaradi pomena svojega dela zaslužile, še posebej v primerjavi z moškimi, po katerih je poimenovana ulica ali več ulic. Branislava Susnik je bila ena od njih,1 in ulica, ki ji jo je namenil umetnik, je bila ena od glavnih mestnih vpadnic, Slovenska cesta. Vir: Tadej Pogacar & P.A.R.A.S.I.T.E. Museum of Contemporary Art. Delo Tadeja Pogačarja, ki je zasnovano kot projekt, s katerim želi opozoriti na pomenljivo umanjkanje, vsebuje nekatere vidike, ki si zaslužijo kratek komentar. Tega slovenskega umetnika je vedno zanimala tradicija t. i. »institucionalne kritike«,2 tista dela številnih ustvarjalcev, ki so jih zanimali poudarjanje in preizpraševanje interesov, motivov in moči, ki določajo politike umetniških institucij (muzejev, galerij, ministrstev in uradov, umetnostne zgodovine). Naj postrežem z nekaj primeri: Zakaj je v muzejih veliko več del umetnikov kot pa njihovih umetniških kolegic? Kateri zgodovinski, ekonomski, ideološki razlogi jih lahko pojasnijo? Kako spremeniti pogoje, ki takšno stanje reproducirajo? Nekatera dela Tadeja Pogačarja povezujejo takšen način umetniškega delovanja z vprašanjem nadzora javnega prostora (Kralji ulic, 1995–2000), spomeniki (Spomenik neznani prostitutki, 2002) in muzeji (njegov lasten nomadski in parazitski muzej, P.A.R.A.S.I.T.E.) Poleg tega je Tadej Pogačar dober primer tega, kar teoretičarka Suzana Milevska imenuje »agencija« in »obratna rekuperacija«. Če skušam razložiti preprosto, gre za vnovično razporeditev kapitala (simbolnega in finančnega), ki kroži v svetu umetnosti (skladi fundacij, prestiž, distribucijske mreže in kanali razširjanja, razstavni prostori), in sicer tako, da bi služil splošni koristi in koristi ranljivih oseb, ki jim je dostop sedaj otežen (CODE:RED). Pozor! Ženska v mestu združuje vsa navedena zanimanja umetnika, govori pa tudi o lokalnem in regionalnem kontekstu, v katerem je bilo (in je še) preimenovanje aktualno in prav nič nedolžno: zrcali in kaže spremembe in politične boje, ki zadevajo nas vse.3 Obdobja velikih družbenih in političnih sprememb običajno spremljata podiranje spomenikov in preimenovanje ulic, kar pa ni vedno koristno, še posebej če ne vemo, kako in s čim nadomestiti to, kar smo odstranili. Pomenljivo je, da je Pogačar za Branislavo Sušnik izbral Slovensko cesto, ki se je do 1991 (leta, ko je Slovenija razglasila svojo neodvisnost od Socialistične federativne republike Jugoslavije) imenovala Titova ulica, tako kot številne ulice in trgi po vsej Jugoslaviji. Pred drugo svetovno vojno se je ta ulica imenovala po Miroslavu Tyršu (1832–1884), češkem umetnostnem zgodovinarju in športno-političnem aktivistu (ustanovitelju sokolskega gibanja), ki je navdihnil mnoga nacionalistična gibanja pri slovanskih narodih. S to gesto nas Pogačar opozarja na arbitrarnost in nevarnosti imenoslovja ter naše, skupne odgovornosti pri njegovem nastajanju. Branislava Sušnik, »Varuški - ene najbolj klepetave Indjanke (Chamacoco) (1956).« Vir: Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana. GRADIVO ZA PORTRET Ko smo se začeli podajati v blodnjak Branislave Sušnik, sem najprej prečesal svetovni splet, da bi tam našel njene fotografije. Profesionalna deformacija, hipni nagib. A čeprav je splet videti velik, se v resnici izredno ponavlja in je do te mere parcialen, da je na trenutke celo zelo boren in povsem podrejen materialnim razmeram produkcije fizičnih, ne pa digitalnih prostorov, kjer nastajajo in se procesirajo informacije: to je simptomatično, predvsem pa dokaz moči. Zelo omejeno število uporabnikov spleta neposredno uporablja in ustvarja podobe: večina jih le prilagaja vsebine vnaprej določenim oblikam ali reproducira tiste podobe, ki že obstajajo. Rezultati iskanja podob s ključno besedo “Branislava Susnik”, Google, Slovenija, 9. 4. 2020, 19:17. Veliko večino fotografij Branislave Sušnik predstavljajo reprodukcije fotografij iz zbirk Muzeja Barbero, ustanove, ki jo je Sušnik vodila (1952–1996) skoraj vse svoje življenje v Paragvaju (1951–1996). Osupljivo veliko jih je bilo posnetih med terenskimi odpravami, ki jih je opravila tako v Chacu kot med različnimi gvaranskimi plemeni. Fotografije, ki ne izhajajo iz te zbirke (z izjemo nekaterih redkih fotografij v novinarskih prispevkih), večinoma hranijo v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Te imajo, vsaj večina njih, povsem drugačno naravo: to so fotografije na dokumentih iz študentskih let Branislave Sušnik. Čeprav so nastale s povsem birokratskimi nameni, so te njene zgodnje fotografije s portretistovega vidika bolj dostopne in osupljive kot fotografije, ki so bile z užitkom posnete med terenskimi raziskavami po jugu Južne Amerike: bolj jasne so, kažejo manj ovir in manj spretnosti v odnosu med fotografovo oz. fotogra ino namero in namero modela. Očitno nimajo pretenzije, da bi izrazile in/ali sporočile kaj posebnega ali konkretnega, in ravno zato premorejo nenavadno lastnost odkritosti in v tem je njihova največja skrivnost. Fotografija za potni list (Bern, 1943) Branislave Sušnik.). Vir: Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana. Zdi se mi, da enaka odkritost določa eno od bolj nenavadnih fotografij Branislave Sušnik. Na njej je upodobljena v svoji študijski sobi v Muzeju Barbero. Očitno jo je posnel nekdo, ki mu je zaupala, saj je fotografija spontana in izraža zavezništvo4. Pri Sušnikovi zaznavam ledeno ironijo, ki ne dopušča šale, ampak preide v humor le, ko se portretiranka sama tako odloči: tukaj pravila postavlja ona. Če bi bil sam v vlogi portretista in če bi bila seveda še živa, bi jo vprašal, kaj se je zgodilo s tistimi modernimi očali, ki jih je nosila v študentskih letih in ki jih ni mogoče najti na nobenem od poznejših portretov, dostopnih nam, ki nismo v Paragvaju. Zavedam se, da je brez natančnega pregleda arhiva, ki ga hrani Muzej Barbero, absurdno skušati priti do kakršnih koli ugotovitev, a tukaj govorim iz izkušenj, z umetniško svobodo in spričevalom akademije, ki ne obstaja. Na fotografijah Branislave Sušnik, ki so bile posnete med potovanji (z antropološkega vidika je vznemirljivo razmišljati o tem, kdo jih je posnel) umanjka (in to jih bogati), kar bi lahko imenovali gramatika poze, in domnevam, da je Branislava to z leti razvila in izpopolnila,5 dokler ni dosegla popolnosti na tej fotografiji iz 70. let, na kateri stoji med dvema bradatima – kiroškima6 – moškima, pomočnikoma?, kolegoma?, z obvezno cigareto v ustih in roko, uprto v pas: popolno zlitje med kultivirano androgino podobo in performativnostjo njene samozavesti. Videti je, da se je Branislava Sušnik prijetno počutila med otroki in ženskami, čeprav (pisni) hegemonični diskurzi govorijo o zavojevanju (pripovedih, moči, ki jo eminentno zasedajo moški liki, bodisi znotraj indijanskih skupnosti, ki jih je spoznala v okviru svojih terenskih raziskav, bodisi znanstvenikov, na katere je naletela v svoji akademski karieri). Kot je zapisala Marylin Rehnfeldt (»Čudakinja« Branka Sušnik in temelji paragvajske antropologije),7 se je Sušnikova v komentarjih o svojem delu pogosto opisovala z gvaranskim izrazom Kuña Kuimbae, kar pomeni žensko-moškega. Kdor živi v moškem svetu, to počne, kot bi živel v igri, in prevzame vlogo, ki se pričakuje. To vlogo, kot lahko razberemo iz drugih opomb in navedkov pri M. Rehnfeldt, je Branislava Sušnik igrala tako rekoč na vseh področjih svojega profesionalnega in akademskega življenja: njeno delovno obdobje je skoraj v celoti minilo v despotski in krvavi vojaški diktaturi. Njena spolnost pa je zavita v popolno skrivnost. Branislava Sušnik, «Smo trije raziskovalci med Indijanci Chamacoco. . (1957)« Vir: Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana. Če drži, kar je rekla antropologu, prijatelju in biografu Miguelu Chase Sardiju,8 se je zavedala, da ima dar za to, kar je počela in čemur je sama rekla »branje človeške duše«. Kdo bi porekel, da to počnejo portretisti. Jaz pa pravim, da je to stereotip. Nihče ne more brati človeške duše. Kljub temu pa je Branislava, ki je o tej umetnosti v svoji starosti vedela veliko več kot vem trenutno jaz, zase izbrala (in to vem iz zanesljivega vira) isto fotografijo, kot jo je izbral paragvajski tisk, da bi jo počastil leta 2005. Na njej je rahlo igriva, samozavestna, nekje med ikonografskim modelom avanturističnega antropologa iz študijskih let in pogumno žensko s predmeti, ki so značilni za njen poklic. Tokrat brez cigarete. In čeprav to nekomu, ki ne kadi toliko, kot je kadila Branislava, ne pomeni veliko, je zanjo še posebej pomenljivo. Sprašujem se tudi, koliko je vedela o Almi Karlin, svoji najbližji rojakinji, prav tako poliglotki in popotnici. Prevzel me je nasmeh starejše Branislave, ker me njen fenotip, ki ga je starost še poudarila, spominja na nasmeh moje babice, ki je tudi zbežala iz Slovenije, a ne pred »komunisti«, pač pa pred lakoto. Tudi ona se ni nikoli več vrnila v svojo rojstno domovino. Toda sentimentalnost portretiranju ni naklonjena. Če so mi meseci ogledovanja fotografij Branislave Sušnik v prostoru med odprto utopijo in nezakonitostjo spleta pokazali kakšno namišljeno pot (predstavljam si, da jo moram upodobiti in da je ona sprejela vlogo modela, ker to preprosto mora storiti), so to gube na njenem čelu. Obraz s pogledom, dvignjenim proti temu, ki jo je fotografiral v pozi »odkopavanja« posode, ki so jo očitno odkrili po dnevih (ali pa vsaj urah) previdnega kopanja, je prav takšen kot na njenih študentskih fotografijah in kot na fotografiji, ki je bila posneta v študijski sobi v Muzeju Barbero in je tukaj ne morem reproducirati. To je gib, ki ga naredimo, ko cigaretni dim doseže oči, ki so osredotočene na ekran, na list papirja, in ko se nekdo nenadoma pojavi pred nami in nas zaskrbljeno ali ljubeče opazuje. Ali pa ni nikogar in se tega zavedamo in zato sklonimo glavo in delamo naprej. Vse odkar pozorno opazujem Branislavo Sušnik, občutim mešanico sočutja in občudovanja, ki ga vzbujajo ljudje njenega kova. Nekega večera sem se s prikaznijo Branislave Sušnik zaprl v atelje, končal pa z razmišljanjem o Louise Bourgeois, njenimi Insomnia Drawings in pajki. Rahlo sem se zbal tega, kar je prikrivala. In začutil nekakšno olajšanje. Nazadnje pa sem se približal tistemu stanju, ki ga je nemogoče opisati z besedami in ki označuje začetek nastajanja portreta. >> Branislava Sušnik leta 1952 in neznanega leta, v zadnjih letih svojega življenja v Asunciónu. MURAL V ASUNCIÓNU 4. marca 2020 je bilo na Facebookovi časovnici Evropske unije v Paragvaju objavljeno naslednje poročilo: Danes predstavljamo mural z naslovom Združene v različnosti, ki pomeni klic k trajnostnemu razvoju, obenem pa upošteva tudi biološko in kulturno raznolikost. Decembra 2019 ga je zasnoval in izrisal priznani umetnik Oz Montanía z ekipo, del katere sta bila tudi Ivan Vázquez in Pablo O’Connor. Gre za mural z doslej največjo površino v Asunciónu. Mural sestavlja kompozicija štirih žensk, ki predstavljajo preplet kulturne preteklosti in sedanjosti na gvaranskih tleh: – Bernarde Pessoa, aktivistke in vodje skupnosti Qom iz paragvajskega Chaca, – Branislave Sušnik, slovenske raziskovalke, ki je izjemno natančno dokumentirala način življenja, jezik in kulturo paragvajskih staroselcev, – staroselke, ki je bila v 50. letih upodobljena z Branislavo Sušnik, – Josefine Plá, paragvajske pesnice in dramatičarke španskega rodu, ki je imela izjemen vpliv na naslednje generacije intelektualcev v Paragvaju. Vse štiri obdaja bogata biotska raznovrstnost, ki je značilna za ta del ameriške celine in brez katere tudi kulturna raznolikost ne bi mogla obstajati. Predstavitve so se udeležili minister za zunanje zadeve Antonio Rivas, drugi predstavniki paragvajskih oblasti, člani diplomatskega zbora in pomembni kulturniki, potekala pa je v počastitev dneva paragvajskih žensk in mednarodnega dneva žensk. Nimam dovoljenja, da bi objavil podobo, ki jo je Oz Montanía uporabil za slikanje murala, a sva o tem govorila v pogovoru 31. marca prek Instagrama: Bralec, ki je že vajen Branislavinega videza, bo takoj opazil, da je ženska na muralu na naslednji strani zelo zanimiva, drugačna – Branislava. Gre za nov pogled na njeno podobo, ki se ne osredotoča na androginijo ali barvno omejenost v oblačenju, ki je bila značilna za B. Sušnik, in četudi ohranja nekatere povezave s kavkaškimi potezami (še posebej če jo primerjamo s staroselko, ki je upodobljena na njeni desni in je bila prerisana s fotografije, ki je bila osnova za pripravo murala), ti niso tako očitni kot pri upodobitvi Josefine Plá, čeprav je tudi ta, tako kot vse ženske, upodobljene na muralu, dobila nekaj fenotipskih potez in tipičnih značilnosti nekaterih južnoameriških indijanskih plemen ali njihove mešanice z Evropejci. Ustnice in ličnice Branislave Sušnik so se zaoblile in razširile, tudi barva njene kože ni takšna, kot je bila zanjo značilna. Branislavine roke so po drugi strani povsem domišljijske, ne temeljijo na originalni fotografiji. Oz Montanía, skupaj z Ivanom Velázquezom in Pablom O'Connorjem, Združene v različnosti. Asunción v Paragvaju, marca 2020. Vir: Predstavništvo EU v Paragvaju. Ta interpretacija je lahko deloma nezavedna in/ali pogojena s konvencijami jezika in uporabljenimi materiali kakor tudi s profesionalnimi značilnostmi in navadami sodelujočih umetnikov. Kakor koli, gre za očiten primer hibridnosti in v primeru Branislavine upodobitve za simbolično mestizacijo pri portretiranju, ki bi jo ona dobro razumela in bi ji najverjetneje godila. Po drugi strani pa kaže tudi na težavnejše plati antropološkega dela, metodologije Branislave Sušnik in načina, na katerega so njeni arhivi dostopni javnosti. Upodobljena staroselka (njena podoba je bolj arhetip kot pa portret) s fotografije, na kateri je bila skupaj z Branislavo in dvema otrokoma, namreč nima imena. Ga Sušnikova ni poznala? Mar tega ni zapisala v svoje beležke? Kako dolgo bo staroselka še ostala brez imena? Otvoritev razstave Bivališča Branislave Sušnik, Medvode, julij 2020. * * * 1 Druge so še: Alma Karlin (pisateljica in popotnica, 1889–1950), Ljuba Prenner (odvetnica in pisateljica, 1906–1977), Elvira Dolinar (aktivistka, 1870–1961), Ivana Kobilca (slikarka, 1861–1926), Pia Mlakar (balerina, 1908–2000), Ita Rina (igralka, 1907–1979) in Angela Vode (aktivistka, 1892–1985). 2 Španski bralec lahko več o tem prebere v mojem eseju z naslovom Círculos sobre lo institucional (Revista MUSEO, Vol.3, N.º 1, Montevideo, 2016). 3 Enega od obravnav te teme z vidika umetniške teorije in prakse ponuja projekt Suzane Milevske The renaming machine, v okviru katerega je bilo znova predstavljeno delo Tadeja Pogačarja, ki je svojo prvo predstavitev doživelo v okviru razstave Muzej na cesti (Moderna Galerija, Ljubljana, 2008). »Stroj za preimenovanje« je pojem, povezan z vojno. Prim. projekt Vojni slovar (The dictionary of war), ki je prav tako vključeval Suzano Milevsko. 4 Moji poskusi, da bi pridobil pravico za objavo te podobe ali izvedel več podrobnosti o okoliščinah, v katerih je bila posneta, so bili tudi zaradi trenutne izolacije v Paragvaju neuspešni. 5 Kdor želi spoznati teoretsko in bibliografsko ozadje teh misli, lahko prebere moje besedilo El “poema” “Instantes” y la imagen de Jorge Luis Borges. Dostopno na spletu. 6 Oznaka se nanaša na podobo urugvajskega pisatelja Horacia Quiroge (1878-1937). 7 Rosana Guber (ur.) Trabajo de campo en América Latina. Experiencias antropológicas regionales en etnografía, Tomo 1. Buenos Aires, SB, 2018. 8 Carlos C. Peris. Branislava Susnik: antropóloga del Paraguay. Asunción: El lector, 2014, str. 14. PRIČEVANJA Zunanjost Etnografskega muzeja Andrés Barbero, Asunción v Paragvaju. Brez datuma. Vir: Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana. MOJE EDINO SREČANJE Z BRANISLAVO SUŠNIK Cristino Bogado Leta 1983, morda je bilo 1984, sem se odpravil v Muzej Andrés Barbero, ki stoji na ulici España (tedaj se je še imenovala ulica Generalísimo Franco ali General Genes). Bil sem sam, nikogar nisem srečal. Po mojem kratkem spominu je moralo biti dopoldne, najverjetneje okoli 10. ure. Premikal sem se po skritih kotičkih muzeja. Tedaj se je vstopalo skozi glavna vrata in mislim, da je bil celoten muzej v pritličju in neposredno dostopen. Danes vstop zamejuje ograja; ko pozvoniš, po klančini prideš do prvega nadstropja, kjer sta knjižnica in sam muzej. Nenadoma se je od ne vem kje pojavilo neko begavo, a hkrati odločno bitje, odeto v ohlapna oblačila, značilna za starejšo paragvajsko diabetičarko, in me pregnalo od tam, kakor da bi prekršil kakšno interno pravilo. Sploh nisem vedel, kaj bi rekel v svoje opravičilo, tako zelo sem bil presenečen. Nisem vedel, kdo je bila besna dama; zdelo se mi je, da me je imela za nekakšnega pyragüé, vladnega špijona. Če sem se ji jaz, 13-letni šolar, zdel mladostniški vohun, mi ni preostalo drugega, kot da sem ubogal in odšel iz muzeja. To je vse, moj celoten spomin na srečanje z ekstravagantno in znamenito slovensko antropologinjo Branislavo Sušnik. Seveda sem šele veliko pozneje, ko sem jo začel brati na slabo ločljivih fotokopijah, izvedel, da je bila tista prikazen sama direktorica in glavna raziskovalka fundacije Barbero, gospa Sušnik. Da bi jo bolje orisal, povzemam dva primera tega, kar je asuncionska doksografija razširila o njej in ki ponazarja njen težki značaj, ki ga je imela za lokalno intelektualno skupnost. Pravijo, da ji je Cadogan, zbiratelj ava-gvaranskih pesmi, ki so znane kot Ayvu Raputa, grozil. Drugi pa izhaja iz moje bere in osebne izkušnje. Ko sem naletel na jezuitskega antropologa Bartomeua Meliàja na vernis age v kakšnem hegemoničnem muzeju, sem ga v vlogi prevzetnega urednika pobaral, ali ne bi bilo super, če bi znova natisnili zbrana dela Branislave Sušnik v kritiški izdaji z obširnimi opombami na dnu strani. Ta bi seveda vsebovala tudi vsebinsko poglobljeno, a hkrati navdušeno uvodno študijo. Omenil sem mu še, da sem prav njega videl v tej herkulski vlogi. Melià me je sredi razlage prekinil in mi odvrnil, da se mu to zdi težka in nepotrebna naloga, pri tem pa kot razlog zabrusil, da »je zelo slabo pisala.« (Skoraj sic) Katere osebe ali paragvajski umetniki so najbolj vplivali na tvoje delo? Med pesniki so to Edgar Alan Poe, Jorge Canese, Lito Pessolani in »pesnik v prozi« Ernesto Giménez Caballero. Prvi trije so pesniki, ki pri svojem pisanju v večji ali manjši meri in v skladu s fantastično taksonomijo uporabljajo jezik jopará.1 Zadnji je Španec, ki je živel v naši deželi, ker ga je ta očarala, kar je še zlasti očitno v njegovi knjigi Revelación del Paraguay (Razkritje Paragvaja). Toda menim, da je imel name najpomembnejši vpliv celoten environment parawayensis, njegov ritem, raznoliki glasovi in jopará, njegov cinični humor, svojevrstno bitje – sestavljeno iz lepih molekul –, ki je preživelo celo črno stronistično luknjo. Med esejističnimi besedili je to nedvomno pisanje Branislave Sušnik – polno nenavadnih in pesniških neologizmov – ter njene raziskave – enciklopedija izgubljenega sveta in običajev paragvajskih staroselcev. Cristino Bogado, Paragvajska eksperimentalna poezija, 2017. * Augusto Roa Bastos omenja Branislavo Sušnik leta 1971 v ponatisu svoje različice Pesmi o genezi in uničenju sveta Apopokuva-Gvarancev, ki jo je objavil Curt Nimuendajú! Besedilo se glasi: »Z občudovanjem in spoštovanjem posvečam to delo Nimuendajújevemu pionirskemu delu, kakor tudi delu njegovih zaslužnih sodobnikov v preteklosti in sedanjosti naše dežele, še posebej dragemu prijatelju Leónu Cadoganu, doktorici Branki Sušnik …« Elektronsko sporočilo Cristina Bogada, 9. aprila 2020. NAVDUŠENKIN DNEVNIK. TOREK, 24. MAREC Romina Aquino González Šele zdaj sem lahko sedla in izbrala delce, ki predstavljajo to, kar je Branislava povzročila v meni. Dolgo sem brskala po svojih rečeh in ugotovila, da je beležka, ki sem jo uporabljala v dneh, ko sem raziskovala njeno življenje, žal ostala v pisarni, v katero nisem stopila že teden dni. Trenutna osamitev ni zgolj fizična, za nekatere, zame denimo, je tudi duhovna. Po premišljevanju, brskanju po papirjih in pisanju naključnih besed sem se zavedela, da ni treba prav veliko iskati. Bila je tam in prevevala je vse moje stvari. To so štirje drobci, ki zame in za tisoče žensk, ki se vedno ne zmoremo prepoznati v hegemonističnih pripovedih zgodovine, vsebujejo Branislavo Sušnik. Prvi je fotografija (na prejšnji strani), ki sem jo posnela v dneh, ko sem pisala članek o Branislavinem življenju in delu. Je kot posnetek moje biti z drugim predmetom in sencami. Branka je zame vsaj malo dosegla, da sem postala ena od članic indijanskih skupnosti. Iz horizontalnosti ji je uspela vrnitev na začetek in k izvoru. Drugi je pesem Maríe Terese Andruetto iz pesniške zbirke Cleofé. Ta pesem me vrača v prvotno tradicijo skupnega védenja, skupinskega zdravljenja in solidarne skupnosti, ki ga še posebej gojijo ženske. Poleg tega čutim, da v vseh ljudeh živijo tisti, ki nas navdihujejo. Vse odkar sem izvedela več o njej, Branka živi v meni. SLIŠIM LE DEKLICO Veliko sem se naučila od njih, reče moja hčerka po telefonu in začne govoriti imena babic, mater, tet … v hiši, ki stoji ob vznožju griča, so me naučile vesti, vžigati v les, zgibati rože iz papirja za mrtve. Pripovedovale so zgodbe o ženskah, njihovih lastnih ljubeznih: nekdo me je klical mala akacija, drugi se je zapisal v zgodovino boksa, neki pevec je pel, da sem iz tridesetih, tujec, ki je hodil po poljih, ena med njimi je zapeljala mladeniča, druga je nekega dne pozabila na moža, in tretja … poimenujem jih, kot bi izgovarjala mantro, pravi, Francisca, Cleofé, Petrona, Arcadia. Laureana, Gregoria, Gioconda, Juana, brstijo njihova imena v telefon, medtem pa deklica s čebljanjem dopolnjuje materine besede. In jaz poslušam le še to deklico, ki govori z močjo tega, kar se rojeva, tako kot mora biti. María Teresa Andruetto Tretji je odlomek iz knjige 1984 Georga Orwela (precej aktualen za čas, v katerem živimo) in govori o nekem starem predmetu, ki se ni več uporabljal. To me rahlo spominja na orodja in pripomočke indijanskih skupnosti, ki jih je pozabi iztrgala Branka in ki morda sodobnemu obiskovalcu muzeja ne pomenijo prav ničesar. Mislim, da ni nič – se pravi, mislim, da ni bilo nikoli namenjeno za uporabo. To imam rad pri tem. Je samo majhen drobec zgodovine, ki so ga pozabili spremeniti. Je sto let staro sporočilo, ko bi ga kdo znal prebrati. (George Orwel, 1984) In ne nazadnje, tukaj je še moja pesem. Kajti verjamem, da Branka cveti tako kot rože in zraste vedno, ko se je spomnimo. In čeprav je tukajšnja paragvajska družba ni preveč dobro razumela, si je vedno želela, da bi njeno delo govorilo samo zase. ROSIKA Rodila se je mesojeda, a se je hranila z ognjem življenja. Njeni ostri zobje so lahko le segali po zraku, ki se vdihuje iz strasti. Zapirala je usta kot dejanje upora proti svoji rasi. Tišina je bila dišava njenih listov. Frančiškanska cerkev v Ljubljani. Vir: Wikipedia | TadejM | CC | Image cropped and edited. LETO 1992 Irene Mislej Zgodaj zjutraj v Asunciónu, malo čez 7. uro sem v Etnografskem muzeju, dve pridni čistilki sta že končali svoje delo. Sredi tamkajšnje zime, a je toplo. Od trenutka ko sem se neposredno srečala z Branislavo Sušnik, sem podlegla njenemu čaru, privlačnosti močne ženske, izoblikovanega značaja … V več ur trajajočem pogovoru je govorila več o svojem delu kot o sebi, pravzaprav je bila zelo zadržana, a v njenih očeh se je videlo, da uživa, ker govori slovensko tudi o svoji znanosti, čeprav je vsake toliko uporabila tudi špansko strokovno besedo. Vodila me je po zbirki in pri vsakem predmetu oživljala doživetja iz oddaljenega terenskega dela. Dvogovor sva pozneje nadaljevali na daljavo, predvsem ko sem se sama vkopala v njen znanstveni opus, nelahko branje … Zanimalo me je, kdaj je v poklicu španščina nadomestila materinščino, to je usoda vsakega, ki zapušča svoj izvorni prostor in se uresničuje v stroki sredi tujega sveta. Zato sem v zadnjih letih podrobno proučila njene redke objavljene tekste v slovenščini, gre tudi za predstavitev njenih prvih korakov v dejanskem južnoameriškem prostoru. Najstarejše pismo materi in sestri odkriva prav prvo srečanje še v argentinskem misijonu Laishi, dva daljša teksta v Misijonskem zborniku pa prva terenska dela v paragvjaskem Čaku. Veliko mi je povedala njena izjava o slikarki Bari Remec (1910 – 1991), s katero sta prijateljevali že od Rima: »Obe, vsaka na svoj način (Sušnikova antropološko, Bara umetniško, op. I. M.) sva se približali indijanski duši;« in ker sem se kot umetnostna zgodovinarka poglobila v Barino slikarstvo, sem tudi njo laže razumela. Srečanje me je obogatilo, bogati me še danes … Ko sem se po nekaj dneh poslovila, sem jo vprašala, ali si kaj želi iz rodne domovine. Najprej je rekla odločno ne, a si je premislila: »No, pošljite mi lep posnetek fasade frančiškanske cerkve v Ljubljani!« Vsakodnevna pot na fakulteto jo je vodila mimo in včasih je tudi stopila noter in se umirila sredi stiske vojnega časa. Nekega lepega, prav poletnega jutra (ki pa ni bilo toplejše od tistega zimskega v Asuncionu!), sem posnela žarečo fasado. Pozneje sem izvedela, da jo je podoba razveselila. Detajl iz akvarela Bare Remec : Barrio indio. Asunción, 1978. Fotografija: Irene Mislej. BRANISLAVA SUŠNIK IN ŠOLSKE SESTRE s. Urša Šebat Sestra Urša Šebat iz reda Šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja je za našo monografijo zbrala spomine na dr. Branislavo Sušnik med sestrami. V nadaljevanju navajamo, kar je v svojem elektronskem sporočilu razkrila Jerneji Jezernik. Prejšnji mesec sem malo povprašala o spominih na Branko Sušnik: koliko jo sestre poznajo in koliko je prisotna med njimi. Sestre jo vse poznajo. Mlajše iz pripovedovanj in študija, starejše pa so jo nekatere spoznale v skupnostih ali po pripovedovanju drugih sester. Od mlajših sester (do 50 let) sem dobila odgovor, da jo poznajo, celo vedo, da je letos njen jubilej (to so tiste sestre, ki so bolj sodelovale s pokojno sestro Tadejo Mozetič). Pozitivno sem presenečena, da jo na fakulteti predstavljajo kot pomemben člen raziskovanja in utrjevanja indijanskih etničnih skupin in vsega, kar spada zraven. Tudi zaradi njenih pisnih del, ki jih je zapustila narodom Južne Amerike. Vprašala sem tudi nekaj starejših sester, ki jo prav tako poznajo. Pravijo, da je bila prijateljica sester in da je v nekaterih skupnostih z njimi spletla družinski odnos. Ko sem bila v Paragvaju, me je s. Tadeja peljala v Etnografski muzej, kjer je bogata dediščina dr. Branislave Sušnik. Še vedno s spoštovanjem mislim nanjo in se čudim, kaj vse je naredila za te narode, kako široka in preprosta je bila. Čudim se, kako je mogoče, da v tej deželi še vedno gojijo zavest slovenstva z velikim spoštovanjem, čeprav so rodovi že davno pomrli. Še vedno vidim pisalno mizo in prostor gospe Branislave Sušnik, slišim indijansko starejšo gospo, ki je za dobrodošlico zapela slovensko otroško pesem, ki so jo je naučile sestre. Takšne stvari preprosto ostanejo. Prilagam pričevanje ene od starejših sester, ki jo je v šoli srečala kot učiteljico, priložnostno, ker je bila v njihovi skupnosti pogosto prisotna in se je dobro poznala s sestrami. Po pričevanju s. Romy Escobar, je bila »Dr. Sušnik prijateljica sester, ki so delale v paragvajskem Rdečem križu. Spletle so skoraj družinske vezi. Imela je rada staroselce, promovirala in cenila je njihovo obrt, njeni antropološki kolegi so jo zelo cenili«. Urša Šebat in Tadeja Mozetič na obisku v Muzeju Barbero, Asunción. Foto: Zasebni arhiv s. Urše Šebat. KRATEK OPIS DOKTORICE BRANISLAVE SUŠNIK Sem sestra Carmelita Vilalba. Tedaj sem bila študentka pedagoške fakultete in pripravnica za redovno življenje pri paragvajskem Rdečem križu. To je bilo v 50. letih. Tedaj je bila prednica redovne skupnosti Šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja Hrvatica sestra Noema Jevac. Mislim, da je Branislava Sušnik prihajala iz iste dežele kot nekatere sestre, zdaj se ne spomnim, ali je bila Hrvatica ali Slovenka. Sestre so doktorico ljubkovalno klicale Branka, bile so si zelo blizu. Spomnim se je kot ženske srednje rasti, bele polti, rjavih, kratkih las. Bila je zelo okretna in dejavna, dobro se je znašla. Običajno je nosila krilo in bluzo bež ali svetlo rjave barve in mokasine. Videti je bila bistra in zelo izobražena ženska. Mislim, da je bila antropologinja in da je objavila številne znanstvene raziskave. Napisala je knjige, povezane z antropologijo, razprave o staroselskih ljudstvih v Ameriki, še posebej paragvajskih. Bila je ustanoviteljica Antropološkega muzeja Andrés Barbero, ki je na koncu ulice España, skoraj že pri ulici Tacuari. Nekoč jo je sestra Noema prosila, naj z nami ponovi algebro. Tako je postala tudi moja začasna učiteljica. Spomnim se, da je veliko kadila. Nikoli me ni zanimal njen zakonski stan, prav tako ne, kateri veri je pripadala. Občudovala sem njeno preprostost, izobrazbo, predanost raziskovalnemu delu. V Paragvaju je zapustila ogromno delo na področju antropologije. Toliko lahko povem, spominjam se je kot v sanjah, od tedaj so minila leta. INTERVJU Z BRANISLAVO SUŠNIK Julio Eduardo Peña Gill Z dr. Branko Sušnik se je pogovarjal Eduardo Peña Gill. Pisni odgovori intervjuvanke so bili napisani v dveh delih, in sicer 6. aprila 1990 ter 30. aprila 1990. Intervju je bil objavljen v nedeljo, 20. maja 1990, v nedeljski prilogi časnika Noticias, in sicer v ciklu Zaslužni Paragvajci. V reviji zaradi pomanjkanja prostora ni bil objavljen zadnji odgovor, ki je sedaj vključen v zapis intervjuja. Začenjamo serijo Zaslužni Paragvajci, ki skuša vzpostaviti dialog med našimi bralci in še živečimi tujimi državljani, ki so veliko prispevali k razvoju Paragvaja ali to še počnejo. Zares sem izjemno vesel, da jo začenjamo ravno z Branislavo Sušnik. Iščem luči, ki jih pilot letala potrebuje za pristanek. Pa ne zato, ker ne bi imel česa početi, temveč da lahko vidim in tolmačim množico znakov, ki jih predme postavlja sodobni svet. Slutim, da s približevanjem niti vašega življenja lahko vsaj malo razpršimo to začetno meglo, ki leži nad resničnostjo sodobnega sveta, še posebej pa nad našim življenjem v Paragvaju. Za človeka je to vsakodnevna nujnost. Nam lahko za začetek poveste, kaj vam je nekoč pomenila mladost in kaj vam ta pomeni danes? Kakšno držo naj po vašem zavzamejo danes mladi v Paragvaju? V času moje mladosti so mladino vzgajali z upoštevanjem individualne in družbene odgovornosti, da bi se ti nato lahko vključili v »družbo odraslih«. Toda upor proti togi, statični družbi, ki so jo določali gospodarski, družbeni in kulturni predsodki, je mnogo mladih privedel bodisi do izogibajočega se bohemstva ali skrajnega radikalizma. Po koncu druge svetovne vojne so mladi zapadli v krizo apatije in razočaranja. V povojnem obdobju sta se pri mladini pokazala dva različna odziva: bodisi zavestna deindividualizacija in pasivna prilagoditev novemu tehnološkemu sistemu bodisi uporniško bohemstvo, znotraj katerega so se v boju proti razčlovečeni družbi oblikovale nove radikalne ideje. V Evropi so se pojavila nova mladinska gibanja, med njimi tudi hipiji, katerih vpliv je bilo mogoče čutiti tudi v južnoameriških državah. Današnja mladina se v vseh deželah sooča z novimi izkušnjami: potrošniška in množična »družba odraslih« jim ne postavlja več individualnih »obveznosti«, in v tem smislu postaja tolerantna in liberalna, toda po drugi strani se ta ista družba skuša vmešavati v obliki družbeno-ekonomskih skušnjav ali moči, ki jo ima množično prepričevanje. Ne glede na obliko, obe prevladujoči strategiji mlade usmerjata v »utopični jutri«, v množično anonimno prihodnost robotov-strojev in robotov-ljudi, v prihodnost enakih pravic in omejene kolektivne odgovornosti. Mladi se začenjajo upirati »včerajšnjemu svetu«, ki ga doživljajo kot zanikanje življenjskosti, radikalno hočejo doživeti današnjo »eksperimentalno glasbo« in verjeti v jutrišnjo utopično družbo. V vsebinskem uporu proti »načinu življenja v preteklosti« mladina lahko postane pozitivna vez v družbeno-kulturnem procesu človeštva, a le, če ohrani zavedanje o kakovostnih vrednotah bivanja in obveznostih posameznikov, s katerimi ti družbo sooblikujejo. Preprost množični upor mladih, ki pretirano čisla količino življenjskih doživetij, bi privedel le še do enega neuspelega poskusa v zgodovini človeštva. Mladina se mora v vsaki deželi soočiti z navedeno dilemo. Potrebuje včerajšnjo kulturo, življenjsko zahtevo po sedanjosti, pa tudi pristno konceptualno ovrednotenje sveta, da lahko postane dejaven udeleženec, ne zgolj navaden opazovalec jutrišnjega sveta. Mar svet, o katerem govorite, vključuje tudi staroselce naše dežele? Kakšne človeške vrednote ste našli v teh kulturah? Nihče drug ne more bolje kot vi osvetliti tega srca naše resničnosti, saj ste svoje življenje posvetili sobivanju z njimi in njihovemu razumevanju. Vsaka etnična skupnost je družbeno-kulturna celota in ima svojo lestvico vrednot, ki je tesno povezana z njeno eksistencialno dimenzijo. In to je temeljni problem etnokulturnega preživetja staroselcev v Paragvaju. Živijo konflikt med »razpršenostjo tradicije« in »nedoločnostjo« prilagodljivosti; živijo krizo vrednot. Kriterij njihovega vrednotenja je presežen, prihaja nova generacija, ki išče novo kulturno podobo in poudarja svojo etničnost, a spričo te spremembe še vedno ni dosegla svoje psihične avtentičnosti. Bivanjski temelji so prej izhajali iz »ideologije njihovega verovanja«, ki je tesno povezana z določenim načinom kulturne izkušnje. Danes pri njih prihaja do neravnovesja med življenjskim in bivanjskim. Staroselci tako ohranjajo nekatere slovesnosti, ki utrjujejo zavest o njihovem etničnem preživetju, a ker so se družbeno-kulturni vzorci spremenili, nekdanji bivanjski »ideali« niso več uporabni, postali so nevarno latentni. Indigenistična pomoč družbenogospodarskemu vidiku njihovega življenja je precejšnja. Toda psihično izhodišče vnovičnega ovrednotenja njihove kulture lahko in mora priti od samih staroselcev, ker bo prav to utrdilo njihovo eksistencialno zavest, še posebej ker v številnih etničnih skupnostih vse pogosteje prihaja do biološke mestizacije, ki vedno deluje razdruževalno. Ključno je vprašanje staroselcev. In zdaj tudi središče mojih vprašanj: Kako čutite in definirate Paragvaj? V Paragvaj sem prispela ob koncu grozot druge svetovne vojne in v trenutku, ko se je v Vzhodni Evropi začela prevlada komunizma. V Paragvaju sem našla mir preprostega življenja in možnost znanstvenega delovanja, kar je zame pomenilo intelektualno oživitev. Iz tega izhaja moj véliki dolg do Paragvaja in želim si, da bi znanstveni prispevek vsaj malo izkazal mojo globoko hvaležnost. Z antropološkega vidika vsaka etnična skupnost in vsaka nacionalna enota izražata svojo lastno identiteto, ki temelji na zapleteni soodvisnosti jezika, razmišljanja in kulture. Paragvaj določa nevidni boj med tradicionalnimi bivanjskimi vrednotami, tako pozitivnimi kot negativnimi, ki so izraz psiho-socialnega kompleksa, in prilikovanjem dejanskih družbenogospodarskih in družbenopolitičnih vzorcev, pa naj so bili ti sprejeti mirno ali pa vsiljeni. Težko bi govorili o linearni evoluciji ali vertikalni revoluciji. Tak način razmišljanja Paragvajce vodi v prilagajanje zunanjim okoliščinam brez poseganja vanje, kar je razvidno iz previdne, nepredvidljive in pogosto tudi nedoločljive drže do družbeno-kulturnih sprememb. V bivanjskem mikrosvetu je čutiti individualni ponos ob oznakah don ali carai, udejanjanje v okviru nacionalne skupnosti, obenem pa proti tujemu svetu nezaupljivo zapiranje v lastno kulturno »posebnost«. Te posebnosti se odprto pokažejo v tistih zgodovinskih obdobjih, ko je Paragvaj živel v družbeno-kulturni zaprtosti in s kulturnimi stiki, omejenimi na obrobno sosedstvo. Ko se je obzorje komunikacije razširilo in ko je vzdušje družbenogospodarskega in družbeno-kulturnega priličenja zamenjala moderna ekumenska tehnološko-potrošniška kultura, so odzivi in odgovori Paragvaja bolj raznovrstni v zunanjem izrazu, a konceptualno se pod njimi še vedno skrivajo tradicionalni psihološki in psihosocialni vzorci. To bo pripomoglo, da v »internacionalizirani prihodnosti« Paragvaj ne bo izgubil svoje družbeno-kulturne identitete. Lahko sami orišete svoj prispevek k Paragvaju? Devetintrideset let že živim in delujem v Paragvaju. Vse od začetka sem lahko opravljala svoje antropološko delo, zahvaljujoč dr. Barberu, ki je postavil temelje Etnografskega muzeja in financiral prva študijska potovanja etnografa dr. Maxa Schmidta med staroselce v Chacu. Fundacija La Piedad, ki upravlja z Barberovim delom, je z velikodušnim razumevanjem podpirala in še vedno podpira Muzej, in sicer tako muzejske zbirke kakor tudi z njimi povezane raziskave. Med različnimi področji svojega dela naj omenim naslednje: a) Tehnična priprava in stalno dopolnjevanje etnografsko-arheološke dokumentacije o paragvajskih staroselcih: zbirke, fototeka, zbirka diapozitivov in precej zajetna knjižnica o južnoameriških kulturah z ustrezno klasifikacijsko in primerjalno katalogizacijo. Rezultat tega dela je sedem knjig v zbirki Paragvajski staroselci, ki jih je uredil in izdal Muzej, priročnik s spoznanji o materialni, manufakturni, bivanjski, družbeni in verski kulturi staroselcev, ko so ti še živeli v okviru svojih tradicionalnih kulturnih modelov. b) Opravljene so bile številne terenske odprave k različnim etničnim skupnostim, še posebej v Chacu, in nekaj arheoloških izkopavanj. Zbrani predmeti so bili vedno vključeni v Muzej. Antropološke raziskave so letno objavljene v muzejskih publikacijah. V obliki utečenih izmenjav jih tudi pošiljamo etnografskim in raziskovalnim inštitucijam v Ameriki in Evropi. Raziskave obsegajo različna področja, a vedno ostajajo omejene na paragvajsko etnografijo. Na primer: družbeno-kulturne analitične študije, etnozgodovinske študije, ki temeljijo na arhivskih dokumentih, etnolingvistične študije kot odraz jezika, razmišljanja in kulture, povzemalni priročniki primerjalne južnoameriške etnografije in eseji o zgodovinski antropologiji Paragvaja. c) Dvajsetletno poučevanje na Katedri za arheologijo in ameriško etnologijo na Filozofski fakulteti Nacionalne univerze, kjer sem skušala prebuditi zanimanje za študij paragvajske etnografije. Odraščali ste v evropski kulturi. Kaj je za vas osebno pomenilo srečanje s staroselskimi kulturami v Paragvaju? Vsakega antropologa vznemirjajo njegova osebna vprašanja, ki ga vodijo v srečanja in spoznavanje kultur, drugačnih od njegove lastne. Antropolog ni zgolj analitični raziskovalec, temveč tudi iskalec novih humanističnih izkušenj, ki lahko odgovorijo na njegove lastne izzive. Moje zanimanje je vedno osredotočeno na dve vprašanji: Kateri so prevladujoči elementi, ki v okviru zgodovinsko-kulturne kompleksnosti človeštva pogojujejo kulturno evolucijo, kulturno prilagoditev ali že kar razkroj določene kulture? Kakšna je bivanjska podoba, ki jo kažejo ljudstva primitivnih kultur? Staroselske kulture Paragvaja imajo svoje značilnosti, ki jih določajo tako zgodovinsko kakor tudi kulturno. Pred španskim zavojevanjem so bile to večinoma stacionarne in subsistencialne kulture brez pomembnih kulturnih spodbud, ki bi pri njih povzročile evolucijske spremembe. Njihovi medetnični stiki so bili omejeni na delne prilagoditve določenih elementov drugih kultur. Njihova težnja po »stacionarnosti« ni toliko zavestno nazadnjaška, kot je bivanjsko določujoča in pogojuje njihovo kulturno zaprtost ter poznejšo marginalizacijo do tiste mere, kot jo omogoča potencial tradicionalnih naravnih virov. Etnične skupnosti, ki jih je nasilno posrkala dominantna družba in jim je bila odvzeta svoboda naravnih bogastev, so hitro izgubile svojo identiteto, saj se niso mogle upreti počasnemu procesu dekulturacije. Izjemen vidik predstavlja življenje ljudstev, ki so posvojila konja in razvila svojo lastno »jezdno kulturo« z agresivnim etnocentrizmom. Ker so izgubila »kompleks konja«, je zaradi razgraditve kulture in etnobiologije prišlo do njihovega zatona. In nazadnje so tu še marginalne skupine, ki so zaradi pomanjkanja naravnih virov in gospodarske nadvlade »belcev« v boju za preživetje in zaradi izogibanja »kulturi revščine« prisiljene v vnovično obnovo svoje kulture. Naj povzamem: poznavanje tega kulturnega procesa v razlikovalnih vidikih je zame zanimivejša izkušnja. Ne vem, zakaj sem se nekoč ustrašil podpisati članek, v katerem bi vas imenoval častna Paragvajka. In ne spomnim se, kaj se je s to zamislijo zgodilo. Branislava Sušnik, »Na obisku pri neki braziljanski družini, ki ima posestvo blizu Indijancev, kjer sem jaz raziskovala. . (1957)« Vir: Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana. S TICIEM ESCOBARJEM O BRANISLAVI ŠUŠNIK Francisco Tomsich Kdaj, kje in kako ste spoznali Branislavo Sušnik? Bi nam lahko orisali njen portret (telesni in značajski)? ALI: Kako se je spominjate zdaj, po vseh teh letih? Uvodoma bi rad pojasnil, da imajo moji odgovori, še zlasti prva dva, zaradi narave tega intervjuja zelo oseben značaj in so večinoma pričevanjske narave. Dr. Sušnikovo sem spoznal leta 1979. Ko sem začel pisati knjigo z naslovom Interpretacija vizualnih umetnosti v Paragvaju, sem vanjo želel vključiti tudi staroselsko umetnost, kar je bilo tedaj neobičajno. Antropolog Miguel Chase Sardi me je povezal z doktorico, saj o tem skorajda ni bilo nič napisanega. Hladno me je sprejela, pozneje sem razumel, da je bilo takšno ravnanje njena značajska poteza in da ni šlo za znak sovražnosti, pač pa je bilo vzpostavljanje razdalje njen samozaščitni mehanizem. Takrat mi je, skoraj ne da bi me pogledala, pokazala kup knjig, ki jih je položila na mizo blizu svoje pisarne v Etnografskem muzeju Andrés Barbero. To so bile knjige, ki so jih napisali Félix de Azara, Florian Paucke, Guido Boggiani, José Cardiel, Pier e Clastres, Miguel Chase Sardi, Guilermo Furlong, Georg Grünberg, Alfred Metraux in drugi. Njeni sramežljivosti sem pripisal, da med njimi ni bilo njenih knjig, a sem jih tako ali tako že sam prebiral in si jih priskrbel v muzejski knjižnici. Dr. Sušnikova je ugotovila, da sem vsak dan prihajal k svoji delovni mizi, kjer sem prebiral in si delal izpiske iz gradiva, ki mi ga je priskrbela. Čez štiri ali več tednov je privolila v pogovor z mano in ugotovil sem, da sem preskus prestal. Zapisal sem si vprašanja, ki ji jih bom zastavil. Prizadeval sem si poiskati povezavo med prakso staroselcev, ki so bili pod vplivom verskih misijonov, in poznejšo popularno kulturo. Tako sem vztrajal pri tem vprašanju, da je doktorica vzrojila: »Ne bom spreminjala zgodovine, da bi vam ustregla!« je nepotrpežljivo rekla in s tem je bilo konec prvega srečanja. A ko sem se že napotil proti vratom, je s svojega sedeža in ne da bi dvignila pogled, rekla: »Raziščite Táve.« Táva so »indijanska plemena«, ki so bila tako pod vplivom frančiškanov kot pod nadzorom paragvajske province, zaradi česar je pri njih v času kolonije prihajalo do intenzivne kulturne mestizacije. Ta ključna beseda mi je ponudila namig, ki sem ga iskal: vsa moja teorija transkulturacije ljudske umetnosti temelji na njej. Katera prigoda po vašem mnenju najbolje ilustrira značaj Branislave Sušnik? Ne morem si pomagati, da se ne bi spet vrnil k prigodi, ki sem jo že opisal. Ko sem napisal poglavje o umetnosti staroselcev, sem ga v pregled prinesel dr. Sušnikovi. Njen odgovor je bil uničujoč: rokopis, ki mi ga je vrnila, je bil poln prečrtanih besed, klicajev (to so bili v resnici znaki njene zgroženosti) in neusmiljenih komentarjev. Njena kritika je bila tako neizprosna, da sem za trenutek pomislil, da bi svoje početje opustil: tedaj sem imel le nekaj več kot trideset let, bil sem negotov in izjemnost dr. Sušnikove me je prevzela. Toda besedilo sem popravil in ona ga je odobrila brez vsakršnega komentarja. Šele mnogo let zatem mi je svoje zadovoljstvo z mojim zapisom pokazala tako, da ga je v svoji knjigi Indijanska obrt vključila v lakonično bibliografijo, ki sta jo sestavljala le dva navedka: njena knjiga in moja knjiga, v kateri je bilo objavljeno to besedilo. Večkrat sem lahko spoznal njeno velikodušnost in plemenitost, ki jo je skrivala za svojim dlakocepskim, celo odkrito sovražnim vedenjem. Ko sem jo nekoč prosil za dovoljenje, da bi posnel nekaj staroselskih predmetov iz muzeja, mi je dovolila, da naredim zgolj pet posnetkov. Nazadnje sem jih napravil več kot dvajset in več kot pol jih je bilo objavljenih, ona pa se je vedno delala, kot da tega ni opazila. Ko sem jo zaprosil za intervju, ki bi ga objavil v svoji knjigi Misijon: etnocid (Misión: etnocidio), je pristala pod dvema pogojema: da mi lahko odgovori pisno in da besedila ne bom popravil. Zvesto sem izpolnil prvi pogoj (to je bil edini intervju, ki je nastal v tej obliki), drugega pa ne. Imela je toliko pravopisnih napak in njen slog je bil tako močan (zelo dolgi odstavki, polni glagolnikov), da se nisem mogel upreti skušnjavi, da je ne bi korenito popravil. Doktorica je pred objavo prebrala besedilo, a mi ni rekla nič. Seveda je videla moje pretirane posege v svoje besedilo, a se je naredila, kot da jih ni opazila. Tako je ravnala z mnogimi: poudarjala je razdaljo in hladnost, v dejanjih pa je pokazala svojo veličino. Naj opišem še zadnjo anekdoto med mnogimi, ki so nastale v času najinih stikov (ne upam si zapisati »najinega prijateljstva«). V času popoldanskega počitka sem sodeloval v nekem radijskem intervjuju. To je čas, ko se v Paragvaju vse ustavi (vsaj nekoč se je) in novinar mi je rekel, da program posluša veliko ljudi. »Tega pa ne verjamem,« sem mu odvrnil v šali, »razen dr. Sušnikove ob tej uri vsi v državi počivajo.« Ona je poslušala oddajo in moje besede so jo užalile. »Nobene pravice nimate, da javno govorite o mojem vsakdanjiku,« mi je rekla v navalu jeze. Moralo je miniti nekaj dni, da mi je odpustila in vse skupaj sem ji moral večkrat pojasniti: hotel sem le izraziti svoje spoštovanje do njenega neutrudnega dela. Ne vem, ali bi mi danes odpustila te izjave, ki si jih ne bi upal izraziti, ko je bila še živa. Morda ja. Doktorica se je zavedala mojega občudovanja in čustev in predobro je vedela, kako težko je prenašati njene muhe. V svojih delih ste večkrat navajali Branislavo Sušnik. V čem je po vašem mnenju njen največji prispevek k sodobnemu Paragvaju in kako je njen pogled in študij zgodovine vplival na paragvajsko umetnost? Dr. Sušnikova je ena najpomembnejših oseb za teorijo kulture, skupaj s Josefino Plá in Bartomeujem Meliájem, ki pa sta se ji zdela preveč vpeta v hermenevtične lege, ki so tuje znanstvenosti etnoloških, etnozgodovinskih in antropoloških raziskav. Naj k tej točki dodam dve pojasnili. Prvič, Sušnikova je bila pretirano stroga v oceni interpretacij, ki so se ji zdele premalo »znanstvene«, njeno analizo so v resnici usmerjale osupljiva načitanost, pronicljiva kritičnost in močna, čeprav ne eksplicitna domišljija. To jo je privedlo do preseganja uglajenega akademskega ravnanja, križanja metod in disciplin ter uporabe prikrite ustvarjalne svobode. Zaradi tega je njeno delo težko umestiti v strogo zamejene discipline. Zato so njene raziskave poudarjale analizo in način pisanja, ki presegata vsakršno teoretsko predalčkanje. V tem preseganju vidim plodni impulz njenega izjemno bogatega duha. Še več, ravno to nas sili, da znova premislimo o uveljavljenih sodbah o »slabem slogu« dr. Sušnikove (sam sem omenil to domnevno napako – a omenjeno ni zgolj domneva – v odgovoru na prejšnje vprašanje). Nicolás Richard mi je pomagal, da sem o tem začel razmišljati drugače. Čilsko-francoski antropolog meni, da nepriznana pisna retorika Sušnikove ustreza potrebi po izražanju njenih misli. To je počela skoraj hudourniško, kar je bilo blizu njenemu načinu izražanja, ne da bi se pri tem obremenjevala s špansko sintakso, ki je ni nikoli dokončno obvladala (čeprav je bila izjemna jezikoslovka in je govorila več jezikov, med drugim tudi nekatere jezike staroselcev). Na podlagi Richardovih pripomb berem doktoričina besedila skorajda kot poskus literarnega besedila. Dvomim, da bi bila njej, ki je bila slaba prijateljica metafore, ta sodba povšeči, a jo vseeno izrekam skoraj kot hvalo. Menim, da njen posebni način pisanja ustreza njenemu sistemu razmišljanja in izražanja. Besedo »literarno« uporabljam v pomenu lastne retorike, kot ureditev črk, ki sega onkraj navadnega opisa in čiste analize. Po drugi strani pa se določeni trenutki staroselskih kultur, ki so preveč intenzivni in zato tudi drugačni, upirajo temu, da bi jih izrazili z discipliniranim jezikom slovnice in znanosti. Znova navajam Richarda, ki trdi, da so bili vsi tisti, ki so se približali zapletenemu svetu staroselcev, prisiljeni uporabljati zapleten, na trenutke nenavaden jezik. Tudi v tem smislu uporabljam besedo »literaren«, da bi se izognil rabi besede »estetsko«, ki bi doktorico užalila. Edgardo Cordeu, pomemben argentinski antropolog, ki je proučeval ishirsko kulturo v Paragvaju, se je tudi sam na trenutke prepustil zmedi, ki jo utrpi jezik, ko poimenuje nekaj, kar ga presega. Morda pa gre za »opiti jezik«, kot ga je z občudovanjem označil Nietzsche, ali za potrebo po mučenju jezika, da bi lahko izrazil tisto, kar je onkraj besed, kot je to počel Walter Benjamin. Drugič: kljub izredni strogosti doktorice, s katero je grobo preizpraševala »neznanstveno« razmišljanje drugih mislecev, ona ni bila arogantna. Ni hotela poudariti, da je nad drugimi misleci. Vendar tega ni počela zaradi ponižnosti ali skromnosti (te vrednote so bile tuje njenemu nezanimanju za subjektivno dimenzijo), temveč ker je menila, da je napuh več kot le etična napaka, bolj epistemološki problem, ki preprečuje, da bi premislili nasprotna mnenja ali drže, ki bi lahko še obogatile kompleksni študij. Naj se posvetim še drugemu delu vprašanja: doktorica je bila odločilna za široko področje paragvajske kulture. Ko je obširno proučila skoraj vse etnije, ki živijo v tej deželi, njenemu natančnemu pogledu ni ušel nobeden od vidikov vsake kulture: družbena organiziranost, jezik, vera in rituali, zgodovina, vojna in obrtniška praksa. Ni uporabljala pojma »umetnost«; morda zato, ker ji je bil preveč nedosegljiv v čisto analitičnem smislu ali ker se ta pojem ni ujemal z njeno teorijo in osebnimi interesi, a je posredno sugerirala estetske in poetične vsebine skozi pojme »materialna kultura« in »obrt«. Že navedeno preseganje okvirjev v besedilih dr. Sušnik je olajšalo transdisciplinarna križanja, ki so, skupaj z njeno latentno retoriko, promovirali vzporednost njenega razmišljanja, ki je bilo sposobno prečiti epistemološko povsem različna področja, ne da bi se pri tem odpovedala svoji znanstvenosti ali skrbni objektivnosti uporabljenih referenc. Bivanje dr. Sušnikove v Paragvaju (kamor je prispela 1951 in kjer je preminila 1996) se je v večjem delu ujelo z neskončno dolgo diktaturo Alfreda Stroessnerja (1954–1989). To ujemanje jo je oropalo zasluženega priznanja: Stroessner je bil še posebej sovražen do kulturnega sektorja; do zasluženega uradnega priznanja, ki ga je bila doktorica deležna, je prišlo po padcu diktature. A kot sem že rekel, Sušnikova je črtila vsakršno obliko slavljenja in pohval. Po drugi strani pa se kljub temu, da je vrsto let delovala v diktatorskem režimu, nikoli ni uklonila nikakršnemu vladnemu pritisku. Toda njena nevtralnost ni preprečila, da iz njenega dela ne bi bilo razvidno zmerno nestrinjanje z represijo, tako v kolonialnem kot v sodobnem času. V zadnjem intervjuju, ki ga je dala Miguelu Chase Sardiju, je rekla, da se je odločila, da bo živela in umrla v Paragvaju, ker je bil to kraj, kjer je našla »mir in spokoj«. Ta spokoj ji je omogočil, da je napisala okoli sedemdeset knjig, na katerih temeljijo najrazličnejše raziskave zgodovine in trenutnega stanja staroselcev v Paragvaju. KO SEM PRISPELA NA BRANISLAVIN GROB ... Ko sem prispela na Branislavin grob, sem začutila močno silo, ki me je pripravila do tega, da sem začela iz svoje notranjosti peti z vsem svojim bitjem, kakor da bi me ona nagovorila, in moj glas je postal njen … Lucy Yegros “ARETÉ” Paragvajska umetnica Lucy Yegros "ARETÉ" ob grobu Branislave Sušnik na pokopališču Recoleta v Asunciónu nosi čirigvansko masko za srečanje z umrlimi. Fotografijo je posnel José Luis de Tone med snemanjem kratkometražnega filma Tudi v tišini in samoti je veselje Mónice Ismael in Dee Pompa (2018). Y Bivališča Branislave Sušnik je raziskava o dvojni identiteti, dvojni pripadnosti, dvojnem pomenu dela Branislave Sušnik v slovenskem in paragvajskem kulturnem prostoru. Zato se zdaj, potem ko smo se osredotočili na medkulturni meddržavni dialog, vračamo na izhodišče, v Medvode, kjer se je leta 1920 rodila. Naš logotip (na prejšnji strani) je le eden od načinov poudarjanja te dvojnosti. Zemljevid v ozadju smo vzeli iz turističnega vodnika, ki si ga lahko priskrbi vsak obiskovalec Medvod v turističnem uradu na železniški postaji, le tri postaje in 15 minut od glavne železniške postaje v Ljubljani. Medvode so kraj z izjemnim vodnim bogastvom, ki je že od nekdaj znan po lepotah svojih jezer in gozdov. Center in izhodišče skupnosti je kraj, kjer se reka Sora s svojimi 52 kilometri od izvira zliva v veličastno reko Savo, ki izvira v Alpah, teče po slovenskem ozemlju, skozi Hrvaško, Bosno in del Srbije ter se pred Beogradom po kakšnih tisoč kilometrih izlije v Donavo. V projektu Namišljeni spomenik Branislave Sušnik smo v letu 2019 prostor srečevanja obeh rek razumeli kot vrh črke V, ki smo jo vrisali v zemljevid. Leta 2020 se je črka V spremenila v Y, kar v gvaranščini, ki je ob španščini uradni jezik Paragvaja in ki jo je govorila tudi Sušnikova, pomeni »voda«. Ta sestavlja tudi del poimenovanja dveh držav (Urugvaja in Paragvaja), ki si delita (čeprav nista sosedi) –kakor dobro izpričuje zemljevid, ki ga je narisala Sušnik in smo ga uporabili za ilustracijo eseja Glorie Scappini –, veliko zgodovinsko območje, kjer so živela številna gvaranska plemena. O tem je Romina Aquino zapisala: »Etimološko Paragvaj (Paraguay) pomeni »reka, iz katere je nastalo morje«. In vaše vprašanje me je spomnilo na nekaj, kar je s tem neposredno povezano: na hidrološki karti Paragvaja tri glavne reke, ki se prepletajo, ob tem izrišejo črko Y. Čeprav nimamo izhoda na morje, nas obdajajo reke in njihovi pritoki.«2 Ob tem María Esther Zaracho Robertti navaja tudi znameniti stavek Augusta Roa Bastosa, za katerega je bil Paragvaj »otok, ki ga obdaja kopno«. Spet je voda, tokrat kot prostor v simboličnem smislu, ki ga izraža tudi risba, način, na katerega lahko beremo Branislavo Sušnik med vodami, med jeziki in skušamo njeno življenje in delo povezati z sedanjostjo tako v Paragvaju kot v Sloveniji. (F. T.) Medvode, 1910. Vir: Knjižnica Medvode. Medvode, 1939. Vir: Knjižnica Medvode. HIŠA MED VODAMI Henrike von Dewitz Antropolog je po eni strani predmet svojega proučevanja, po drugi strani pa se v tem lahko znajde tudi kot ovira. V odgovarjanju na dileme in vprašanja, ki so se pojavile med objavljanjem Bivališč Branislave Sušnik, je prav gotovo treba upoštevati čas, v katerem je Branislava Sušnik raziskovala. V njenem času je bil žal tudi splošni ton diskurza med antropologi povsem drugačen od današnjega. Besedišče je bilo povsem drugačno, še vedno je bil govor o raziskovanju življenja »divjakov« ali »primitivne človeškosti«.3 Spomnim se navdušenja, s katerim so moji profesorji govorili o Bronislavu Malinowskem,4 obenem pa zgroženosti, s katero so v času mojega študija (2002–2007) omenjali njegove dnevnike. Pionir »opazovanja s sodelovanjem«,5 ki si je prizadeval za preseganje kolonialistične preteklosti v antropologiji in vračanje k etnocentrizmu,6 je v posmrtni objavi svojih dnevnikov razkril, s kakšnimi osebnimi konflikti se je spopadal v času svojega terenskega dela. Skušajmo ga razumeti: najverjetneje se je počutil osamljenega in ubogega med osebami, ki jih je raziskoval, a si tega nikakor ni hotel ali zmogel priznati. O vsem tem sem premišljevala, ko sem prebirala prispevek Urše Geršak Skica nekega premišljevanja, v katerem piše o pismih, ki jih je Branislava poslala svoji družini v Sloveniji in ki bi jih bilo zanimivo analizirati z zgodovinske perspektive, pa tudi s te, ki jo določa naša sedanjost. Šele tako je mogoče razumeti, s kakšnimi ovirami se srečuje antropolog pri svojem delu, tako s teoretskega kot s praktičnega vidika, in do katerih prihaja zaradi njegove dvojne distance: fizične in družbene. Pri svojem delu mora namreč ohranjati obe, da bi ga sploh lahko opravil, in obe ga ločujeta tudi od lastnega in družbenega izvora. Precej dobro lahko razumem Branislavo. Da bi opravil svoje delo, se mora človek včasih tudi »prodati«, da bi lahko dosegel cilje raziskave in si pridobil podporo in pozornost, na kar je v svojem besedilu opozoril Francisco Tomsich. Vendar pa je treba biti pošten tudi do predmeta raziskave, se pravi do naroda, skupine, osebe, s katerimi delamo, saj je to edini način, da pridemo do koristnih podatkov. Kajti tukaj nimamo opravka z merami, ki smo jih sprejeli na terenu ali v laboratoriju, niti ne z navajanjem podatkov, ki so jih že prej analizirali drugi raziskovalci, pač pa z ljudmi, ki nam razkrijejo svoja življenja. In takšno spoznanje je vedno občutljivo in ga je treba peljati ter z njim ravnati izredno previdno. Kljub temu bo antropolog pogosto čutil, da vse svoje življenje tipa, kajti tudi življenje je mogoče razumeti kot veliko prizorišče, na katerem imajo tisti, ki jih proučuje, možnost, da si izberejo vlogo, ki jo želijo. In v tej točki mi je blizu tista Branislava, ki jo Francisco Tomsich interpretira v svojem prispevku Raztrgani življenjepis, dialektični življenjepis. Protislovja Branislave Sušnik. Raziskovalka, ki je v Paragvaju našla svobodo, da je lahko ustvarila delo, osvobojeno zamejenosti posameznih znanstvenih področij, ki bi jo ovirale v Evropi, s tem pa priznavam, da je tudi meni terensko delo ljubše kot akademsko okolje. Kajti vse odkar sem začela študirati antropologijo, vračam nasmeh smešni vlogi, ki jo določa oznaka »armchair anthropologist« (»salonski antropolog«); namesto da bi proučevala literaturo in razvijala nove in nove teorije, ki izhajajo iz ugotovitev drugih, se raje posvečam raziskovanju ustnih, pripovednih tradicij. Tako se je rodil tudi projekt Hiša med vodami, v katerem skušam skupaj z Barbaro Pregelj in njenimi prebivalci, sosedi ter krajani sestaviti zgodbo o rojstni hiši Branislave Sušnik. Zgodbo, ki zajema obdobje stotih let in sega od danes do 1920, leta njenega rojstva. Izjemno fascinanten projekt, v katerem sva doslej govorili z že več kot polovico prebivalcev hiše in še nekaterim drugimi prebivalci Medvod in ki je končno obliko dobil v letu 2020. To je film, ki temelji zgolj na pričevanjih sodobnikov, a združuje tudi dele stoletne zgodovine rojstnega kraja Branislave Sušnik, Medvode. Rojstna hiša Branislave Sušnik na zemljevidu iz 19. stoletja (naslov: Medvode 9) in na sodobnem posnetku (naslov: Cesta komandanta Staneta 26 - 32). Vir: Google maps. DOKUMENTARNI FILM: HIŠA MED VODAMI/CASA ENTRE AGUAS Henrike von Dewitz Zamisel o snemanju dokumentarnega filma o rojstni hiši Branislave Sušnik je vzniknila, ko se je Barbara Pregelj, urednica, prevajalka, pisateljica in prebivalka Medvod, začela zanimati za prostor, ki ga je spoznala s pomočjo družine, ki je tam živela. Zelo jo je zanimal arhitekturni vidik: »hiša« je bila nekoč razkošno bivališče, ki se je pozneje razdelilo na več stanovanj z različnimi lastniki. Na prvem srečanju z Barbaro sem predlagala, da dokumentarec konceptualno poveževa z rojstvom Branislave Sušnik in skušava rekonstruirati sto let zgodovine kraja, natančno toliko, kolikor jih je minilo od njenega rojstva. Začeli sva s prebivalci hiše ter skušali ugotoviti, ali se zavedajo, da je tam nekoč živela antropologinja, ki se je pozneje preselila v Paragvaj, kjer je leta raziskovala kulturo in jezik staroselskih plemen. Skoraj nihče dotlej ni slišal zanjo. Zelo mi je ugajala odkritost, s katero so pred kamero priznali, da o Sušnikovi ne vedo ničesar. To je v resnici zrcalo slovenske družbe: odkar smo se začeli ukvarjati z življenjem Branislave Sušnik, je večina ljudi priznala prav to. Zato sem v napovedniku filma uporabila prav te izjave.7 Po drugi strani pa je vsak intervjuvanec povedal svojo zgodbo: kako je prišel v hišo, v kakšnem stanju je bila, ko se je vselil vanjo, pa tudi, kako se je spremenila v času, ki ga je preživel v Medvodah. Z vsem tem je začela nastajati zgodovinska kartografija, ki so jo sestavljale pripovedi o življenju v kraju. Počasi so se intervjuji spreminjali v dele sestavljanke, ki so skupaj ustvarjali vse jasnejšo podobo Medvod in sprememb, ki so jih te doživele v stotih letih. Potem ko sva intervjuvali več prebivalcev hiše, sva govorili tudi z osebami, ki so o hiši poznale več podrobnosti, recimo starejšo sosedo in njeno hčerko (Silvestro in Martino Ovijač), obe rojeni v Medvodah, ki sta z izjemno ljubeznijo povedali veliko zgodb. Srečali sva se tudi z Vladimirjem Bertoncljem, poznavalcem krajevne zgodovine, ki naju je popeljal po Medvodah in nama pokazal zgodovinsko zanimive dele kraja, in tudi s Tevžem Tavčarjem, sorodnikom nekdanjih lastnikov, ki so imeli v lasti ne le hišo, temveč tudi znamenito Vilo Jarc (ki ji stoji nasproti) in številna zemljišča v Medvodah. Skozi najino raziskovanje se je izpostavil še en zanimiv vidik: vprašanje lastništva in različnih zakonov, ki so ga urejali vse od časa Franca Ferdinanda, čigar ime se pojavi v intervjujih, v času druge svetovne vojne, nacionalizacije v času povojnega socializma in denacionalizacije ter prodaje stanovanj, ki ji je sledila. Trenutno ni jasno, kaj se bo s hišo zgodilo. Krožijo govorice o investitorjih in prihodnost prebivalcev hiše je videti negotova. Način dela dokumentarnega filma se zgleduje po metodah antropologov, kar pomeni predvsem izvedbo kvalitetnih intervjujev in določeno svobodo v načinu obdelave podatkov. To terja tudi, da se približamo življenju in delu Branislave Sušnik ter zbiramo različne informacije in pripovedi, a ne od strokovnjakov, temveč od sodobnikov, ki razkrijejo svoje lastne spomine. Zanimiv vidik, ki je še posebej poudarjen v dokumentarnem filmu, so protislovja, do katerih pridemo, če primerjamo informacije iz različnih virov, ki kažejo igre uravnotežanja, iz katerih je nastaja zgodovina. Predstavitev projekta Bivališča Branislave Sušnik in projekcija filma Hiša med vodami, Izola, 11.9.2020. PODNAPISI SEPTEMBRSKE RAZLIČICE DOKUMENTARNEGA FILMA HIŠA MED VODAMI HENRIKE VON DEWITZ IZ LETA 2020 Barbara Pregelj: Hiša, kjer je živela Branislava Sušnik, kjer se je rodila. Silva Ovijač: Za tisto pa ne vem, nič ne poznam. Barbara Pregelj: Branislava Sušnik? Frano Filipovič: Sušnik. To sem slišal . Je živela sto let nazaj. Barbara Pregelj: Branislave Sušnik ne poznate, kajne? Nikola Obrenović: Ne, zanjo prvič slišim. Silva Ovijač: Branislave jaz ne poznam. Martina Ovijač: Jaz tudi ne. Vladimir Bertoncelj: To je vse drugače. Glavni vhod je bil tu. Že sam vhod kaže, da je bila to neka mogočna zadeva, to je bilo vse zaprto, to ni bilo takole, kot je danes. Frano Filipović: Mogoče Nikola … Mirjana Filipović: Ja, Nikola. Frano Filipović: Mogoče on kaj ve. Mislim, da je tudi on ne pozna. Nihče je ne pozna. Nihče ni rekel, da bi jo poznal. Nikola Obrenović: Pa tam na koncu je živela Ivanka. A ona je umrla. Tukaj je njen sin Miro. Včeraj je bil tukaj. Tu ne živi, občasno pride. Frano Filipović: On se je rodil v tej hiši. Barbara Pregelj: Od kje pa ga poznaš? Frano Filipović: Njegova mama je imela spodaj stanovanje. Takoj ko pridete v hišo, kjer so nabiralniki. Lahko pogledata, ali on kaj ve. Ali se česa spomni, ali je slišal za to žensko. Miro Arhar: To je velika zgodovina, če jo hočemo odkriti. Vedeti morate, da so bila ta stanovanja nekoč hlevi. In zgoraj v tej hiši, na vrhu, v prvem nadstropju, je bila policija, žandarmerija. Vladimir Bertoncelj: Tukaj so imeli žandarmerijo in tudi stanovanje. Notri. V tisti stavbi. Imel je pravico, da je v stavbi stanoval, zato se je ta otrok tukaj rodil. Barbara Pregelj: Kje bi bil potem ta policijski del? Vladimir Bertoncelj: To je moralo biti spodaj, vodstvo je bilo spodaj. Če bi hoteli iti gor, moramo iti z one strani pa po stopnicah gor. Barbara Pregelj: Midve sva bili zgoraj, zato pa sva razmišljali, kako je to bilo. Vladimir Bertoncelj: Stanovanje je bilo pa zgoraj. Zgoraj so bila stanovanja, spodaj so bili uradi. Tevž Tavčar: V žandarski hiši so verjetno živeli žandarji in najemniki pa mogoče hlapci. Barbara Pregelj: Ta gospa, Silva Ovijač, kdo je ona? Nikola Obrenović: Ona je soseda. Ona pozna ta del. Frano Filipović: Najbolje bi vedela Martinina mama. Nikola Obrenović: Mama Silva. Barbara Pregelj: Kje pa to gospo najdemo? Frano Filipović: Ti bom pokazal. Barbara Pregelj: Boš pokazal, Frano, super. Silva Ovijač: Kako so se pisali? Barbara Pregelj: Sušnik. Njen oče je bil žandar, orožnik. Silva Ovijač: Spomnim se ga, ker je imel prav lepo uniformo. Vedno, ko je prišel, je imel v žepu škrniceljček, v njem pa takšne bombone, tako velike kot ribice. Vedno je tiste bombone dajal otrokom, ko je prišel. Se ga spomnim, ja. Vladimir Bertoncelj: Domnevam … Domnevam, da je bil to zapor, začasni zapor. Silva Ovijač: To je bilo narejeno še za časa Franca Jožefa. Saj Franc Jožef, ko je šel v Ljubljano ali v Italijo, je vedno v vili prespal. Tevž Tavčar: Našli smo knjigo gostov iz leta 1891. Prvi, ki je bil vpisan, je bil Franc Ferdinand. Ta, ki je bil pozneje prestolonaslednik. Vladimir Bertoncelj: Tisti, ki so prišli s konjsko vprego k nam, z zapravljivčki, z velikimi vozovi, so imeli v tem vsak svoj prostor. In konji so imeli poseben prostor, to je tukaj notri, prav za konje. Silva Ovijač: Mitnica. Bom jaz poiskala sliko. Lesen most, na začetku je bila pa hišica, takšna majhna, tam notri je bil eden zaposlen, ki je denar pobiral. Vsak kočijaž, ko je šel čez most, pešci ne, kočijaž pa vsak, je moral plačati. Ne vem, koliko je bilo, osem ali deset kron, takrat so bile še krone. Krone so bile še takrat. Edino cesarju ni bilo treba nič plačati. Vladimir Bertoncelj: Ta objekt, ki ga vidimo pred seboj, naj bi bil za pobiranje mostnine. Torej tisti, ki so prišli s te strani, ki so želeli iti prek Sore. Brez tega ni šlo. Silva Ovijač: To je balkon, naravnost, do stopnic vodi hodnik. Martina Ovijač: Tukaj so stopnice. Stopnice vodijo gor na podstreho. Silva Ovijač: Glejte: eden, dva, tri, štirje so. In tukaj ravno tako. Martina Ovijač: To so bile sobe, to niso bila stanovanja. Silva Ovijač: Z obeh strani so bile sobe. Martina Ovijač: Ko je Pepca to začela oddajati, so na tej strani naredili kuhinje, na drugi strani pa so bile sobe. Silva Ovijač: Spodaj pa so stanovanja po vsej dolžini. Nikola Obrenović: Prej je bilo tako, veste. Barbara Pregelj: A so bila to vrata? Vladimir Bertoncelj: To je zdaj vse drugače, tisti naknadni del, je bil naknadno dograjen. Prej tega ni bilo. Martina Ovijač: Mislim, da je bilo 1939. leta, kajne mami? Silva Ovijač: Ja. Martina Ovijač: Takrat so konjušnice in hišo, o kateri govorite, spremenili v stanovanja. Barbara Pregelj: Rekli ste, da se je hiša zelo spremenila. Kako se je spremenila? Nikola Obrenović: Znotraj, to sem mislil. Zunaj ne, saj vidiš, kakšna je: stara, uboga. Zunaj je enaka ali še hujša. Tega ni bilo. Tukaj je parcela gospoda Rotarja. Tamle je tovarna. Tukaj so bile konjušnice. Tukaj pa so bili glavni gospodarji. Tam so živeli, v vili. To je vila, saj vidiš, kako je zdaj spremenjeno, vsak ima svojo barvo, svoja okna, ni pod spomeniškim varstvom. Nekaj so govorili o spomeniškem varstvu, pa ni bilo nič. Frano Filipović: Ta naša hiša … Nisem vedel, da je bila zgrajena 1849. Nikola Obrenović: Ja, piše to nekje v zemljiški knjigi. Frano Filipović: 1849. Nikola Obrenović: Ta fant bo šel na cesto. Barbara Pregelj: Imate še kakšno staro fotografijo? Nikola Obrenović: Ne, nič nimam. Nič o tej bajti. Saj vidiš, kako je to … Martina Ovijač: Ko pridete noter, skozi glavni vhod, je tam nekaj zazidano. Tam je bila velika veža. Silva Ovijač: Tam je bila velika veža. Martina Ovijač: To so tudi vzeli. Arhar je tam sezidal celo kopalnico pa pralnico si je naredil. Tam spredaj. To je bil hodnik. Silva Ovijač: Še prej je imel tam neki starejši moški koze. Nikola Obrenović: Temu se reče Martanovo dvorišče. Martanovo dvorišče. Miro Arhar: Temu dvorišču so včasih rekli Martanovo dvorišče. Barbara Pregelj: Jarc in Martan, a to so … Tevž Tavčar: Martan je po domače. Danes sem slučajno pogledal na internet in tam narobe piše, da so se pisali Martan. Martina Ovijač: Pepca je bila hčerka od Martana. Silva Ovijač: Ja, Pepca je bila hčerka od Martana, ja. Nikola Obrenović: Lastnica vseh teh objektov se je pisala Malgaj, Jelka. Martina Ovijač: Je rekel, da se je Sušnikova tam rodila? Ona se je v vili rodila. Silva Ovijač: Ne, ona se je v vili rodila. Martina Ovijač: Vila je bila Sušnikova. Malgajeva, no. Tako bom rekla. Barbara Pregelj: Ampak oni so … Malgaji in Sušnikovi so povezani, so ista družina? Martina Ovijač: Seveda. Barbara Pregelj: Aha, ne vem. Martina Ovijač: Malgaj se piše zdaj, ko je poročena. Pepca … je bila Sušnik. Silva Ovijač: Ja. Martina Ovijač: Pepca je bila Sušnik in ona je v vili živela. Ne v tisti hiši. Tevž Tavčar: V vili pa je živela teta Pepi. Zanjo so rekli, da potrjuje pravilo, da se strup skriva v majhnih stekleničkah. Bila je skregana popolnoma z vsemi, njena edina zaveznica je bila moja tašča Jelka. Z njo se je razumela, z drugimi je bila pa skregana. Po naključju je Jelka postala tudi edina dedinja in ta teta Pepi je imela to vilo in vse te letoviščarske hiše. Ampak njeno uradno ime ni bilo Pepca. Barbara Pregelj: Jozefina ali kaj podobnega. Tevž Tavčar: Mislim, da je Jozefina Jamnik. Martina Ovijač: Jaz sem Pepco poznala, ker mi je dajala piškote, ko sem bila majhna. In zame je imela ona najboljše piškote na svetu. Barbara Pregelj: Kako je vaša mama izvedela za to hišo? Kako je izvedela za to stanovanje, kako je prišla do tega, da je to odkupila? Miro Arhar: Ona je odkupila od lastnice, neposredno od lastnice. 1955. leta ali pa prej. Ker so se morali Martanovi umakniti. Drugače bi jih komunisti likvidirali. Tevž Tavčar: Zakon o nacionalizaciji je bil tak, da so enostavno sprejeli zakon, da kdor ima več nepremičnin, so mu to nepremičnino odvzeli, kdor je imel kmetijska zemljišča in jih ni sam obdeloval, so mu jih odvzeli. Potem je sledil zapisnik in nisi bil več lastnik. Konec. Pravni akt: na osnovi zakona o nacionalizaciji se ne ukvarjaš s kmetijstvom, ti ga odvzamemo. Imaš več stanovanj, ti jih odvzamemo. Imaš več hiš, ti jih odvzamemo. Miro Arhar: Ta hiša se je razdelila po Jazbinškovem zakonu. Stanovanja so bila prej občinska, nad tem je držala roko občina. Občina kot predstavnik države. Samo ona je to lahko olastninila. Pozneje je to občina prodajala. Tevž Tavčar: Z denacionalizacijo v 90. letih, s samostojno Slovenijo, ki je skušala določene krivice reševati. Ampak v primeru, da si imel zemljo, ki je imela takrat status kmetijskega zemljišča, vmes pa se je status tega zemljišča spremenil. Če so to zemljišče pozidali, si dobil samo simbolično odškodnino za kmetijsko zemljišče po ceni štiri marke za kvadratni meter, in to v državnih obveznicah. Ja, z Jelko sva šla prodajat. Hišo je dobila nazaj v last, ne pa v posest. Notri so živeli ljudje, ki so imeli stanovanjsko pravico, in potem je bilo treba sprejeti kompromis. Prodali smo za simbolično ceno, ker se s tem nismo hoteli ukvarjati. Če greste v hišo, niti danes ni higienskega minimuma. Barbara Pregelj: Kdaj je bilo to? Tevž Tavčar: V 90. letih. Nikola Obrenović: Ja, razdeljeno je bilo na stanovanja. Vladimir Bertoncelj: Privatniki so to razdelili, kupili in vsak dela po svoje, ker ta stavba ni spomeniško zaščitena. Ni spomeniško zaščitena. Barbara Pregelj: Koliko stanovalcev je vsega skupaj? Nikola Obrenović: Enajst stanovalcev. Barbara Pregelj: Enajst stanovanj. Nikola Obrenović: Številke so: 26, 28, 30, 32. Cesta komandanta Staneta. Barbara Pregelj: Kako se je nekoč imenovala ta ulica? Zdaj je komandanta Staneta. Miro Arhar: Nekoč so bile tukaj samo Medvode 51. Medvode so se šele pozneje začele razvijati in so naredili ulice. Nekoč jih ni bilo. Martina Ovijač: Ni bila številka 51. Silva Ovijač: Ne, ni bila 51. Martina Ovijač: Veste, katera številka je bila? Silva Ovijač: Pri nas je bila 8, tam je bila 9 … Martina Ovijač: … pri Marješič je bila 10, vila je bila 11. 11 ali pa 12. V Medvodah je bilo vsega skupaj 14 hiš. Nikola Obrenović: To je bilo v načrtu, da se vse podre. To je bil nov projekt: 111 stanovanj. Vse to: naša hiša, ta, Donit. Barbara Pregelj: Rekli so nama, da je bila ta hiša že večkrat predvidena za rušenje, da so nameravali narediti stanovanja … Tevž Tavčar: Ja, investitor je vse skupaj kupil od Donita. Tukaj so hoteli zgraditi manjšo stanovanjsko sosesko. Ta investitor je leta 2008 šel v stečaj. In zdaj zadeva stoji. Ne vem, na katerem podjetju je pristalo to premoženje, ampak pripravljajo se, da se to poruši. A v tej žandarski hiši je vsaj deset stanovanj. Barbara Pregelj: Enajst. Tevž Tavčar: Kako jih izplačat, na kakšen način zapret …, je pač težka naloga. Barbara Pregelj: Ja, to je izziv. Tevž Tavčar: No, to je … huda socialna politika in na kakšen način to rešiti. Barbara Pregelj: To bo po moje zelo fino. Vladimir Bertoncelj: Je težko zdaj napovedovati, kaj bo v prihodnosti... >> Fotogrami iz dokumentarnega filma Hiša med vodami, ki je nastal v okviru projekta Bivališča Branislave Sušnik. Henrike von Dewitz, Slovenija, 2020. Branislava Sušnik, »Na močvirnatih tleh , na potu med Indijance Chamacoco (1957)« Vir: Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana. * * * 1 Jopará v gvaranskem jeziku pomeni mešanico ali zmes. To je tradicionalna paragvajska jed, ki se uživa 1. oktobra, da bi s tem pregnali mitski lik Karaia (bosonogega moškega trdih potez, oblečenega v oblačila paragvajskih kmetov s slamnikom in bičem, ki pooseblja revščino). Je pa tudi pogovorni jezik, ki je nastal v Paragvaju kot morfosintaktična, slovnična in semantična zmes gvaranskega in španskega jezika. 2 E-sporočilo Romine Aquino, 31. 3. 2020 3 Hans-Jürgen Heinrichs. Die Magie ist altäglich. Zeit online, 28. 1. 1982. Dostopno na spletu. 4 Bronislaw Malinowski (1915–1918). Njegovo delo je natisnjeno v knjigi Los Argonautas del Pacífico Occidental (Argonavti zahodnega Pacifika, 1922), ki velja za eno temeljnih antropoloških besedil. Dostopno na spletu. 5 »Opazovanje s sodelovanjem ali etnografsko terensko delo je temelj kulturne antropologije. Temelji na vzpostavljanju stika z ljudmi, da se ti v antropologovi prisotnosti počutijo dovolj prijetno, da jih lahko opazuje in pridobi informacije o njihovem življenju. […] Opazovanje s sodelovanjem predvideva dvojno delovanje v novi skupnosti: vesti se je treba tako, da ljudje še naprej počnejo stvari kot običajno, in se vsak dan umakniti iz kulturne potopitve, da lahko analiziraš vse naučeno, do tega zavzameš stališče in o tem prepričljivo pišeš.« Métodos de investigación en Antropología. Abordajes cualitativos y cuantitativos, Segunda edición. H. Russel Bernard, 1995. Dostopno na spletu. 6 A Diary in the Strict Sense of the Term (Dnevnik v pravem pomenu besede) je bil prvič objavljen leta 1967: popisuje obdobja terenskega dela v letih 1914 in 1915 ter 1917 in 1918 v Novi Gvineji in na Trobriandskih otokih. Izid tega dnevnika je spodbudil veliko kritik. Dostopno na spletu. 7 https:/vimeo.com/412021922 O AVTORJIH Romina Aquino González je novinarka, pesnica in predstavnica za stike z javnostjo. Trenutno je del ekipe revije Pausa, ki jo izdaja časnik Última Hora iz Paragvaja. Všeč ji je, ko opazuje življenje z tega obrambnega jarka, ki ga sestavljajo besede. Branislavo Sušnik je že poznala, a kot mitsko osebo. Kot mitološko bitje, o katerem je bolje ne govoriti, ker se lahko pojavi v tvojih sanjah. Ko je imela priložnost raziskovati njeno življenje, je razumela, zakaj jo hegemonični diskurzi raje puščajo v senci. Ona pa se kljub temu blešči sredi obilja svojih besedil. Kot novinarka bi želela biti tisti most, po katerem bi zgodbe, kot je Brankina, prispele v tisto pristanišče, kjer bi jih nekdo pričakal. Načrtovala je pripravo še enega članka o Sušnikovi, a spričo kapitalističnega pritiska ni imela dovolj časa. Po premišljevanju, brskanju po papirjih in pisanju naključnih besed se je zavedla, da ni treba prav veliko iskati. Branka je bila tam in prevevala je vse njene stvari. romiaquino18@gmail.com Cristino Bogado je paragvajski pisatelj, kolumnist in prevajalec, rojen leta 1967 v Asunciónu. Živi v Lambaréju. Ima enega otroka. Pesniške zbirke: Puente Kaí (Most Kaí, Asunción, 2015), Plagio inconsciente de Leopodo (Nezavedni Leopoldov plagiat, kartonatska založba cartonerita niña bonita, España, 2014), Contra el fútbol y otros nihilpoemas (Proti nogometu in druge nihilpesmi, Asunción, 2013), Ysypó-paraguay-Rembó, (2012, spletna izdaja pri založbi La cale Passy, Chile). Pripovedništvo: Punk Desperezamiento (Punk raztegovanje, 2007, Lima, Perú), Amor Karaíva (Ljubezen Karaíva, Milena Caserola, Buenos Aires, 2010) – preplet poezije, pripovedništva in eseja. Urednik Timo Berger ga je vključil v svojo južnoameriško antologijo, ki pod naslovom Neus vom Flus (Berlín, 2010) vključuje argentinsko, urugvajsko in paragvajsko pripovedništvo. S svojo eponimsko zgodbo je sodeloval v knjigi Los chongos de Roa Bastos (Roa Bastosovi fantje, Santiago Arcos, Buenos Aires, 2011). Prav tako v antologiji En Región. Antología de cuento político latinoamericano (V regiji. Antologija latinskoameriške politične zgodbe. Interzona, Buenos Aires, 2011) Pindó Kuñakaraí, no-vela (ro-man), Editora de los Bugres, 2018. Iporãkaka, kratek roman in devet absurnih zgodb, 2019. V jezik jopará (mešanico gvaranščine in španščine) je prevedel Yi Sangove korejske pesmi. kurubeta@gmail.com Henrike von Dewitz (Nemčija, 1981) je antropologinja, dokumentaristka in vizualna umetnica. Svoje fotografije je razstavljala, z videi in dokumentarnimi filmi pa sodelovala na številnih festivalih, muzejih, galerijah in javnih prostorih v različnih mestih v Nemčiji, Franciji, Urugvaju in Sloveniji. Režira cikle dokumentarnih filmov, dejavna pa je tudi kot prevajalka, profesorica nemščine, selektorica in članica različnih žirij na filmskih festivalih. rike.vondewitz@gmail.com Ticio Escobar se je rodil v Asunciónu (Paragvaj) leta 1947. Je kustos, profesor, kritik in kulturni promotor. Bil je predsednik Združenja za podporo staroselskim skupnostim v Paragvaju, vodja področja kulture v Asunciónu in paragvajski kulturni minister. Je avtor Nacionalnega zakona za kulturo v Paragvaju in soavtor Nacionalnega zakona o kulturni dediščini. Objavil je ducat monografij o teoriji umetnosti in kulturi. Je ustanovitelj Muzeja staroselske umetnosti v Paragvaju (CAV/Museo del Bar o). Za svoje delo je prejel številne mednarodne nagrade kakor tudi odlikovanja v Argentini, Braziliji, na Nizozemskem in v Franciji ter častne doktorate univerz v Buenos Airesu, Misiones, Rosario v Republiki Argentini. Zaradi svojega dela v korist staroselcev v Ameriki je v Španiji prejel nagrado Bartolomé de las Casas. Je direktor Centra za vizualne umetnosti/Muzeja gline (Centro de Artes Visuales/Museo del Bar o). ticio@ticioescobar.com Urša Geršak je profesorica španščine in literarna komparativistka. Njeno področje zanimanja je predvsem Latinska Amerika. Je tudi prevajalka in tolmačka. Ursa.Gersak@ff.uni-lj.si Irene Mislej se je rodila slovenskima staršema v Buenos Airesu, ki sta se s Primorskega priselila ob koncu 20. let 20. stoletja. Obiskovala je špansko in angleško osnovno šolo ter leta 1963 maturirala na klasični gimnaziji Colego nacional de Vicente Lopez. V Buenos Airesu je študirala novinarstvo in radiofonijo ter umetnostno zgodovino. Kot novinarka je sodelovala z različnimi časopisi. Od leta 1978 živi v Sloveniji, kjer je 1987 doktorirala iz umetnostne zgodovine. V raziskovalnem delu se je posvetila proučevanju ustvarjalnosti Slovencev v izseljenstvu, zlasti v Južni Ameriki, tako likovnikov, ki jim je v Sloveniji pripravila več razstav (France Ahčin, Viktor Sulčič, Bara Remec), kakor tudi znanstvenikov (Ivan Benigar, Vinko Brumen, Branislava Sušnik); ukvarja se tudi z zgodovino izseljenstva in prevaja v španščino. irenemislej@gmail.com Julio Peña Gill se je rodil v Asunciónu, Paragvaj, 1960. Študiral je filozofijo, kulturno antropologijo in zgodovino. Je novinar, učitelj, fotograf in pisatelj. Kot študenta antropologije ga je dr. Sušnikova usmerjala pri izbiranju čtiva v knjižnici Muzeja Barbero. Je avtor monografije Arheološka izkopavanja Branislave Sušnik in njen prispevek k paragvajski arheologiji (Asunción, 1999; knjiga ni bila objavljena, kopije besedila hrani Knjižnica Barbero). Izdal je knjigo kratkih zgodb Drevo z igračami (El árbol de juguetes, Arandurá, 2014). Pripravil je tudi več fotografskih razstav in videov o staroselski in popularni kulturi Latinske Amerike. juliopena412@hotmail.com Barbara Pregelj je doktorica literarnih ved in pridružena profesorica za literaturo na Univerzi v Novi Gorici, prevajalka in urednica na Založbi Malinc. Je diplomirana hispanistka in literarna komparativistka z magisterijem iz španske ter doktoratom iz slovenske književnosti. Raziskuje predvsem različne vidike recepcije španske literature in kulture v slovenski književnosti in slovenske med špansko govorečimi, traduktološka vprašanja, literarno interpretacijo in mladinsko književnost. Organizirala je več simpozijev in obiske slovenskih ter španskih avtorjev v Sloveniji in Španiji. Je avtorica več knjig, člankov in poglavij v monografijah, ki so izšle doma in v tujini. Redno dejavno sodeluje na kongresih, simpozijih, okroglih mizah. Dejavna je tudi kot prevajalka v slovenščino in španščino. barbara.pregelj@malinc.si Gloria Scappini je diplomirana etnologinja, specializirana za zgodovino, iz socialne antropologije in primerjalne sociologije je magistrirala na pariški univerzi Paris X –Nanter e, Francija, in se specializirala za amerikanistično etnologijo južnoameriškega nižavja. Terensko delo je začela leta 1998 z ljudstvom Aché, po letu 2003 pa je proučevala ljudstvo Mbya Guaraní in raziskovanje obogatila s študijem razmerja med paragvajskim narodom in državo ter etničnimi manjšinami, ki ga kombinira s popisovanjem in vrednotenjem gvaranske kulture. Režirala je etnografski dokumentarni film Besede-duše, katerega protagonisti so Mbya Guaraní, ki je bil kot najboljši etnografski film nagrajen na Festivalu etnografskega filma v Recifeju, Brazilija, 2013. Prav tako raziskuje različna področja paragvajske in feministične antropologije. Je konsultantka in svetovalka za človekove pravice, staroselska ljudstva, medkulturnost in njihov razvoj ter ohranitev jezika; univerzitetna učiteljica, koordinatorka za izobraževanje in razširjanje antropološke misli in avtorica različnih publikacij s področja svojih raziskav ter predavateljica na domačih in mednarodnih kongresih. gloria.scappinimeza@gmail.com Francisco Tomsich (Urugvaj, 1981) je umetnik in pisatelj. Od leta 2000 pripravlja razstave, publikacije, scenska dela, kolektivne platforme, nedisciplinarne raziskovalne modele in pedagoška orodja, pri tem pa uporablja različne medije, jezike in govorice. Njegova dela so bila razstavljena in objavljena v mednarodnem prostoru, med drugim tudi na 7. Bienalu Mercosur (Brazilija, 2009), in večkrat nagrajena, med drugim tudi z urugvajsko nacionalno nagrado za literaturo (2012) in štipendijo FEFCA za mlade umetnike (2013), ki jo podeljuje urugvajsko Ministrstvo za izobraževanje in kulturo. Tomsich je bil štipendist in udeleženec številnih programov za umetnike, ki jih razpisujejo tako javne kot zasebne institucije iz Evrope in Amerike. Njegova dela odlikuje pozornost, ki jo namenja materialnim pogojem produkcije v konkretnem prostoru in času, ter potreba po ustvarjanju kritičnega dialoga med podobami preteklosti, pojmovanjem sedanjosti in dejavnimi modeli prihodnosti. franciscotomsich@gmail.com Javier Viveros se je rodil Asunciónu leta 1977. Na Državni univerzi v Asunciónu je magistriral iz literature. Doslej je podpisal več kot trideset besedil različnih žanrov: kratke zgodbe, poezijo, roman, mladinsko književnost, strip, gledališče in film. Z svoje delo je prejel nagrade tako doma kot v tujini. Njegova besedila so vključena v antologije v različnih deželah Amerike in Evrope, prevedena so v gvaranščino, nemščino, angleščino, portugalščino in japonščino. Vodi založbo Rosalba, ki je usmerjena v izdajanje mladinske književnosti. Leta 2016 ga je Luvina, revija Univerze v Guadalajari, izbrala za enega najizvirnejših latinskoameriških glasov med pisatelji, starimi »nekaj čez trideset«. Kot gostujoči avtor je sodeloval na knjižnih sejmih v Argentini, Boliviji, Mehiki, Paragvaju, Santo Domingu in Urugvaju. Med 2016 in 2018 je bil podpredsednik Društva paragvajskih pisateljev in je član Paragvajske akademije španskega jezika. jviveros@gmail.com María Esther Zaracho Robertti (Paraguay, 1982) je diplomirala iz psihologije na Universidad Católica Nuestra Señora de la Asunción. Je pesnica, esejistka, raziskovalka družbe ter sodelavka različnih časopisov, za katere pripravlja prispevke o kulturi in stronistični diktaturi (vladavina Alfreda Stroessnerja med letoma 1954 in 1989), še zlasti s področja filma, literature in fotografije iz tega obdobja ali v povezavi z njim. Magistranda socialne antropologije na Universidad Católica Nuestra Señora de la Asunción. mariaesther.zarachor@gmail.com Spominska poštna znamka. Paragvajska pošta, 2005. BIVALIŠČA BRANISLAVE SUŠNIK: DOKUMENTI, BESEDILA, PODOBE, PRIČEVANJA Koncept, koordinacija, urejanje: Barbara Pregelj in Francisco Tomsich Avtorice in avtorji besedil: Barbara Pregelj, Francisco Tomsich, Romina Aquino González, Cristino Bogado, Ticio Escobar, Urša Geršak, Irene Mislej, Julio Peña Gill, Urša Šebat, Gloria Scappini, Branislava Sušnik, Javier Viveros, Henrike von Dewitz, María Esther Zaracho Robertti. ©Besedilo: avtorji prispevkov Fotografije: Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana, Henrike von Dewitz, Knjižnica Medvode, Barbara Pregelj, Francisco Tomsich, Tadej Pogačar, Wikipedia, Irene Mislej, Urša Šebat, Romina Aquino González, Predstavništvo EU v Paragvaju, Gloria Scappini, José Luis De Tone. © Fotografije: avtorji prispevkov Recenzenta: izr. prof. dr. Maja Šabec, izr. prof. dr. Jaka Repič. V slovenščino iz španščine prevedla: Barbara Pregelj Lektoriranje besedila v slovenščini: Marjeta Žebovec Celostna podoba, grafični dizajn, originalne risbe, oblikovanje spletne strani: Francisco Tomsich Izdala in založila: Založba Malinc, Medvode, 2021. Za založbo: Aleš Cigale 1. elektronska izdaja www.biblos.si Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki v okviru določil Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah. Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=55575811 ISBN 978-961-7122-08-4 (epub) RECENZIJI MONOGRAFIJE BIVALIŠČA BRANISLAVE SUŠNIK | MORADAS DE BRANISLAVA SUSNIK Bivališča Branislave Sušnik | Moradas de Branislava Susnik nas popelje po življenjski poti znanstvenice in izseljenke Branislave Sušnik, ki je Slovenijo zapustila ob koncu druge svetovne vojne in se je v Paragvaju uveljavila kot etnojezikoslovka, antropologinja, kulturna zgodovinarka, arheologinja in direktorica Etnografskega muzeja Andrés Barbero v Asunciónu. Kot ženska v dominantno moškem svetu znanosti je s svojim neutrudnim znanstvenim delom med staroselci Paragvaja postavila zgled svoji in naslednjim generacijam. Njena življenjska pot pa je bila vse prej kot lahka. Izkušnja vojne in izseljenstva je bila neposredno povezana z njenim znanstvenim delovanjem in jo je spremljala vse življenje. Knjiga predstavlja utrinke in drobce iz življenja Branislave Sušnik in obravnava njeno izseljensko dvojno identiteto ter neutrudno znanstveno delo v Paragvaju. Njeno življenje osvetli skozi dokumente, znanstvena besedila, podobe in pričevanja tistih, s katerimi je delila življenjsko pot, obenem pa ugotavlja, da je Branislava Sušnik oseba, ki je bila vedno zavita v tančico skrivnosti. Barbara Pregelj je zapisala: »Fragmentarnost, manjše zgodbe, ki jih je vedno znova mogoče sestaviti v širšo sliko, se zdijo še zlasti primerne, če se ozremo na osebo in predmet naše raziskave, Branislavo Sušnik. Zdi se namreč, da v njeni zgodbi, v celi sliki, vedno nekaj manjka, zato vsak od pripovedovalcev o njej razkrije nekaj drugega, novega, kar doda nov kamenček v celotni mozaik.« Knjiga je dvojezična in združuje zelo raznolike prispevke domačih in tujih avtorjev, ki izpostavljajo njeno formalno izobraževanje in izseljensko pot, nadarjenost za učenje jezikov, raziskovalno delo, paradoksnost podob in vedenja o Branislavi Sušnik v Paragvaju in Sloveniji ter pričevanja o njej kot znanstvenici in ženski. Te prispevke dopolnjujejo izdaten seznam znanstvene bibliografije in nekaj izsekov iz del Branislave Sušnik. Njen članek Med Indijanci Lengua, eden redkih, ki je bil objavljan v slovenščini, bralcu omogoča vpogled v njen način raziskovanja, razmišljanja, pisanja in etične drže do paragvajskih staroselcev. Pričujoča knjiga je nastala v okviru stote obletnice rojstva Branislave Sušnik. Najprej jo pospremi na pot v izseljenstvo, spremlja njeno življenje in delo med staroselci v Paragvaju ter jo nazadnje simbolično pripelje nazaj domov. izr. prof. dr. Jaka Repič Knjiga Bivališča Branislave Sušnik osvetljuje izjemno, širšemu občinstvu še vedno premalo znano poglavje iz slovenske kulturne zgodovine. Avtorji z zelo različnih področij – antropologi, literarni raziskovalci, književni, likovni in vizualni umetniki ali zgolj ljudje, ki so se z Branislavo Sušnik neposredno ali posredno srečali – so se tej tako zelo posebni Slovenki poskušali približati vsak iz svojega zornega kota. Sestavili so izvirno in mnogovrstno zgodbo, ki nikakor ne želi biti izčrpna predstavitev vsega, kar je znanega o delu in življenju te izjemne Slovenke, temveč se kaže kot dinamično, široko razprto delo v nastajanju, ki bralca izziva in hkrati vabi, da v procesu tvorno sodeluje, a ne tako, da išče odgovore, temveč da tvega in si zastavlja nova vprašanja onkraj znanega in splošno sprejetih »resnic«. Natanko tako, kot je bila k temu vse življenje zavezana Branislava Sušnik. V duhu vsestranske odprtosti projekta Bivališča Branislave Sušnik je dodana vrednost monografije dvojezičnost besedil, saj tako nagovarja in spodbuja k nadaljnjim raziskavam strokovnjake in zainteresirano javnost tako pri nas kot v špansko govorečem svetu. izr. prof. dr. Maja Šabec