©d bojnega voza do fanka Kar pomni zgodovina, so narodi reševali medsebojne spore večinoma z mečem. V morilnih bojih so si izmišljevali orožja, ki so odločala izid vojne. Ali z izkustvi v teku stoletij je dokazano, da vsaka iznajdba vojne tehnlke ima le kratkotrajne, hipne uspehe, in to le do tedaj, dokler nasprotnik ne iznajde protisredstev. 2e pred tisočletji so pešci naleteli v bojih na bojne vozove sovražnikov, ki so divjaje z razpenjenimi konji prileteli med vojščake. Na teh vozovih so se vozili poleg voznika še suličarji ali pa lokostrelci, ki so sovražnika neusmiljeno pobijali ali pa ga divje gnali v beg. Zgodovina vseh starejših narodov nam mnogo pripoveduje o orožjih groze, ki so nekaki predhodniki današnjih tankov. Začetni bojni vozovi starega veka so imeli povsem navadno obliko. Take vozove, natovorjene s skalami, so že Iliri pognali po klancu na naskakujoče vojščake Aleksandra Velikega. Vendar v dolino drveči vozovi niso pokazali pričakovanega uspsha, ker je Aleksander Veliki spoznal pravočasno nakano svojih nasprotnikov in ukazal vojščakom, naj stopijo s ceste, tako da je nevarni voz zagrmel v d.olino. Ker niso Iliri nehali z odpravo sličnih voz z vrha na Grke. je Aleksander Veliki zapovedal svojim vojščakom poleči tesno drug k drugemu na tla in se pokriti s svojimi velikimi ščiti. Tako so vsi vozovi Ilirov izginili po železni živi cesti, preko ščitov, brez haska v dolino. Ko ni bilo več nevarnosti divjajočih voz, so Grki naskočtti Ilire in jih pognali v beg. Tako je prvi napad vojnih voz v zgodovini žalostno končal. Za naskakovanje utrjenih mest so uporabljali narodi stroj«, čigar naloga je bila izdolbsti v zidovju odprtino, da bi se utrjeni zid zaradi tega porušil. Delo so seveda opravljali vojščaki, ki so gnali vozilo, a prav tako tudi izproževali z železom okovanega ovna, ki' je izpodkopaval zidovje. Obenem so navadno uporabljali tudi napadalne stolpe, da so z njih polagali čez jarek na mestni zid pridvižni mostiček, po katerem so se splazili vojščaki v utrjeno mesto. Te naskakovalne stolpe so premikali ljudje ali pa konji, ki so se skrivali v zaščiteni notranjosti. vozovi. Voz je bil popolnoma zaprt. V notranjosti so konji vlekli voz, dočim so vojaki skozi line streljali na sovražnika. Neroden je bil ta voz, ker se ni dal dobro obračati, zaradi česar ni bilo mogoče vedno streljati na sovražnika. Medtem ko je bila vojna vrednost teh naskakovalnih voz dvomljiva, so se ponovno pokazali v borbah vozovi kakor v starih grških časih. Razlika je obstojala le v tem, da je voz bil večji ter povrh opremljen še z ostrimi noži. Baš ti noži so največ ogrožali sovražnika, kajti v diru so noži kar sekali ude nasprotnikov. Na vpreženem konju je sedel vozač, ki je neusmiljeno pretepal razdivjane konje, dočim so se na vozu vozili puškarji in suličarji. Ti vozovi so bili strah in trepet sovražnika. V času, ko so vojščaki vozili v boj s seboj na vozovih svoje rodbine in tudi vse svoje imetje, se je izkazal za dobrega oni obrambni način, ki je znan pod imenom vozovnega taborišča. Vozove so postavljali v strnjeno vrsto v obliki kroga. Zene, otiroke in vse svoje imetje so spravljali v sredino yozovne utrdbe, vojščaki so se pa poskrili med kolesjem al: pa na vozovih taborišča ter pričakovali tu skriti na napadalce. Ta način borbe so uporabljali tudi ameriški naseljenci v borbi z Indijanei. Neumorno je človeški duh ruval dalje in deloval na to, da bi pretvoril voz v napadalno in razruševalno sredstvo. Z iznajdbo parnega stroja se je prikazal tudi prvi parni oklopni voz, ki se je za tedanje čase dokaj hitro premikal. Zaradi prevelike uporabe goriva, ki ga je moral tak voz voziti s seboj, se je izkazal oklopivjak pri preizkusih kot neroden. Končno Ko je človek iznašel smodnik. so se prikazali na bojnih poljih posebni naskakovalni se je pami oklopnjak pri vojaških vajah tako zaletel v zid, da se je polomll in pokvaril tako svoje topove, da niso bili več za rabo. Vrgli so ga med staro železje, kamor je že spadal od vsega svojega početka. Kar ni mogel dati parni stroj, je dal bencinski motor. Tako vidimo že leta 1904. prvi oklopni avto, oborožen z brzostrelnim topom. Danes so oklopni avt.omobili oboroženi z več strojnicami in topovi. V svetovni vojni ao 88 oklopni avtomobili rabili samo na trdih, dobro grajenih in kamenitih, gladkih poljih. In baš radi tega so se ti avtomobili izkazali kot sila nerodni, saj niso mogli z njimi skozi gozdove, po njivah, po strminah, čez jarke in jame. Zato so skušali tem vozovom odstraniti nerodna kolesa in jih nadomestiti s plazečo, vlačilno verigo. Edino tako je moget oklopnjak preko jam, jarkov in žičnih ovir. Plazil se je po strminah, podiral drevesa in zidovje. Ni bilo preprek, ki bi ga mogle zadržati na pohodu. Tako smo dobili prve tanke. Ko so v svetovni vojni vrgli tanke na bojno polje, so vlili sovražniku silen strah in grozo. Skozi meglo so izgledali kot strašna plazeča golazen, ki je rušila pred seboj vse prepreke. Toda kmalu so spoznali, kje in kako je tank ranljiv. Danes ne gledamo več na tank s takim strahom. Tank ima težek, še dokaj neokreten trup, ki je dober cilj topništva. Marsikateri tank je v svetovni vojni zašel v past. Padel je kar zlepa v globoko izkopana jamo, iz katere si ni mogel pomagati. Dnigi način borbe zoper tanke je bil ta, da se je tanku podstavljal cel sveženj ročnih granat, ki so tank vrgle v zrak. Ako so tanki nevzdržno prodirali naprej, jim vo.iaki, ki so se skrivali za njimi, niso mogli slediti. V takem primeru je bil tank izgubljen, ker je porabil ves bencin, ki bi bil potreben za vrnitev, in ker mu je bila pot vrnitve presekana. Kakšno vlogo igra moderen tank v sedanjl vojni, vemo iz dognanj na Finskem, kjer so junaški Finci uničili na stotine ruskih tankov s tem, da so jih zvabili na podminirana polja, kjer so železje in napadalci kar frčali v zrak — vsi raztrgani. Pa tudi protitankovsko topništvo je tako izpopolnjeno, da tank pride nasprotniku komaj do živega. V splošnem lahko rečemo, da tank danes ni tisto orožje, ki bi odločalo izid vojne, pač pa samo pomožno sredstvo, da se napravi čimvečja škoda. ftrs, "^ & ^m&t .—i-v— -fc— ^ svm m* .-Ł«*• M -^'