/


.

4 ,

. jm crl

JO S. KOSTANJEVEC

KRIVEC

ROMAN

V MARIBORU, 1921
ZALOŽIL PISATELJ
NATISNILA ZVEZNA TISKARNA
V LJUBLJANI


PRVI DEL

I.

Neža je odpahnila duri in stopila na prag. Bilo je v
iebruariju in ob pol šestih zjutraj. Cesta je bila svetla,
zadnji krajec zaspanega meseca je tonil za gozdni rob v
napeti rebri nad vaškimi hišami. Iz nekaterih dimnikov se
je že kadilo, tu in tam je bilo že okno razsvetljeno, tu in tam
so zaškripala vrata in so se začuli še zaspani zehajoči
glasovi.

Mrzlo je bilo, pod nogami nekaterih mimohitečih vo¬
jakov je škripalo. Samo. starejši ljudje so bili, skoro že
sključeni in vsi izmozgani. Mudilo se jim je po ono uma-
zanorjavo čorbo, ki so jo dobivali na koncu vasi za
zajutrek preden so odhajali navsezgodaj na delo. Ob za¬
četku vasi, v rebri navzgor in navzdol, so namreč kopali
strelne jarke in gradili žične ovire. Nihče izmed njih ni
govoril, vsak je bil utopljen v svoje nevesele misli, se je
stiskal v zavihani ovratnik preperelega cesarskega plašča,
ki si ga je bil moral priboriti z velikim trudom in naporom.

Neža je stopila na cesto in zavila okoli ogla do hlevov,
kjer je spal domači hlapec. Potrkala je na duri s pestjo ter
poklicala.

»Kvišku, Janez, takoj bo treba napreči!«

»Kam pa tako zgodaj?« se je oglasil Janez nejevoljno.
-»Snoči bi bili povedali!«

»Ne jezi se in odpri... Tudi za jezo je še prezgodaj.«

Janez je zaprhal, skočil z ležišča ter mrmraje odprl.

»No, kaj je dekle? ... Kam se ti »tako hudo mudi? ...
Kako da tako lahko vstajaš?... Bičajo te stari grehi, kaj?
Tim ... ghm ...«

»Molči, Janez, in premisli, kaj govoriš. Saj si drugače
dober fant, prav res ... dober ...«

Janez se je obrnil proti njej in jo svetlo pogledal.

»Ne. obrekuj me, dekle. Kaj se to pravi, dober? Kdo
je dandanes še dober?«

5

»Hm, nekaj je resnice v tvojem vprašanju.«

»In še velike in žalostne resnice. Toda sedaj je čas,
da poveš, kam bo treba.«

»Saj res, kmalu bi bila pozabila. Vidiš, v trg bo treba
po zdravnika. Gospodinja je ponoči nenadoma zbolela,
hudo. Kaj jaz vem. Stari je naročil, da naprezi takoj, da
se vrneš še predpoldne. In doktorja Končnika pripelji, onega
mladega, ne pa onega starega kihavca Močnika.«

»Same kaprice, več je vreden stari kot deset mladih..
Pa meni nič mari... Ah, Neža, pri tej priči sem se nečesa
domislil. Glej, srce, rokavice imam vse raztrgane, treba
mi je novih. In danes bi bila lepa prilika, da jih kupim...
Toda, Nežica, den.arjev nimam, nimam jih, pa je...«

»Kam pa vse spraviš?«

»Čudno vprašanje ... denarja nimam, pa je ... Ne¬
žica ... daj, posodi mi trideset kron ... vrnem ti jih gotovo,
tako gotovo kakor se pišem Janez Hrust.«

Prijel jo je za podbradek in ji pogledal v oči, da se
je razveselil nje starikavi obraz.

»Ni ti treba toliko prositi, Janez, saj nisem Bog,« je
dejala vsa mehka. »Prinesem ti, ko boš zajutrkoval. Pa še
meni prineseš nekaj. Glej, nedeljska ruta je že nekoliko
ponošena, rada bi imela drugo. Ali mi jo prineseš? Dam ti
stotak, dovolj bo za tvojo in za mojo reč. Ali ne?«

Janez se je namuznil in dejal:

»Vse, kar hočeš, duša... Prav za prav si ti še najbolj
fajn punca, kar jih poznam. Tvoja leta, se mi dozdeva, te
še nič preveč ne kaze.«,

»Pa bolj svetla naj bo ruta, Janez, mrtvaške ne ma¬
ram,« je dejala Neža odhajaje.

Ko je izginila, se je Janez zamislil.

»Zbolela je torej, gospodinja ... Hm, bog ve, to bi bilo
čudno pri hiši... če bi se ona odpravila iz nje... Prav
čudno...«

Zvezde so že ugašale, ko je sedel Janez na koleselj..
Prižgal si je viržinko, ki mu jo je stisnila Neža pred od¬
hodom v stranski žep kosmatega jopiča. Mrzli jutranji

6

zrak je opalil njegova mlada lica, da so žarela kakor mak
in njegove oči so bliskale izpod košatili obrvi tako hudo¬
mušno, da se je docela razigralo srce Nežino, ki je opa¬
zovala njegov odhod skozi kuhinjsko okno. Janez pa je
švrknil po kobili in se zravnal na svojem sedežu. Koleselj
je švignil mimo zadnjih vaških koč, oblajalo ga je par
ščenet ter izginil v nastopajoče jutro.

II.

Gori v Krivčevi spalnici je bilo tačas vse narobe.
Krivčevka je že nekoliko dni tožila, da ji ni nič prav, je
posedala za ognjiščem, upirala izsesane rumenkaste roke
v kolena ter ždela. Njene vodene oči so se včasi dvignile
in zazrle skozi okno na nasprotne hribe, kjer so vprav
gradili vojaki novo cesto. Orne postave so se Sklanjale in
dvigale tam gori, gnetle se med vozovi, semtertja se je ne¬
nadoma med njimi pojavil jezdec, v solncu so zableščali
stremeni njegovega konja. Pa to solnce ni bilo več takšno
kot nekdaj, še pred letom dni je sijalo drugače. Ce pojde
tako dalje, bodo obledeli njegovi žarki in otemneli, večna
smrt poleže po življenju teh holmov in gričev, dolin in
gora, izza mladih dni tako tesno prirastlih njenemu srcu.
Cešče kakor kadarkoli prej, je v teh zadnjih dneh mislila
na smrt. Zdelo se ji je, da prihaja tiho kakor tat, da se plazi
in potika okoli hiše, samo da še ne ve, kod bi prišla noter,
samo da še išče prilike, kako bi vstopila neopažena. Po¬
dnevi? Ponoči? Misel nanjo ji ni bila strašna, želela si je
počitka in oddiha, zakaj njeno življenje je bila dolga vrsta
truda in trpljenja polnih let.

V rosni mladosti, stara komaj sedemnajst let, je prišla
k Krivčevim na Piano. Nje oče je bil mali uradnik v bliž¬
njem trgu. S svojo skromno plačo je štedil in stradal ter je
tudi toliko prištedil in pristradal, da je dal svojo edino
hčerko v mestne šole. Učiteljica naj bi bila. Ko je bila v
drugem letniku na učiteljišču, ji je umrl oče za jetiko, po¬
tem ko, se je bil dovolj nastradal in se ni moglo ubogo te-

7

lesce več upirati udarcem, ki so leteli nanj od vseh
strani. Ne samo tujci so nalijali pelina v kupo njegovega
življenja, prizanesla mu ni niti lastna žena. Bohotna
kmečka hči, polna prekipevajočega življenja, pravo na¬
sprotje njegove drobnosti in revščine, kaj naj bi počela
samo z njim? Mimo njenih oken jih je hodilo mnogo, ki
niso bili slepi za prožnost mladega telesa, za blisk nje
vlažnih, z vsakim dnem smelejših pogledov, vabečih in iz¬
zivajočih. Med njimi je bil tudi sin nekega trškega trgovca,
nadebudno, komaj šestnajstletno fante, domišljava in nad
vse predrzna prikazen. Ta ni štedil ne s pogledi ne z ro¬
kami, če je prišla v prodajalno kaj nakupovat in ji vselej
še kako malenkost navrgel, če je bila slučajno sama na¬
vzoča. In tako sta se zvadila. Nekega zimskega popoldne je
ona zakurila peč v svoji spalnici že jako zgodaj. Skrbno
kakor že dolgo ne, je pospravila sobo in premenila čiste,
po svežem vzduhu dehteče rjuhe. Pristopila je nato k
zrcalu, poravnala si lase in se nasmehnila svojemu razpa¬
senemu obrazu. Kmalu nato so se oglasile v veži oprezne
stopinje, nekdo je na lahko potrkal in vrata so se odprla in
zaprla komaj slišno, skoro brezšumno. V peči je gorelo,
toplota se je razlivala po nizki sobi, narahlo se je spustil
navzdol zastor obeh na cesto zročih pritličnih oken.

Tačas pa je sedel nje mož na svojem navadnem pro¬
storu v uradu, sključen, z rdečimi pegami na uvelih
licih. Med trdimi, odrevenelimi prsti je držal pero in popi-
saval z njim počasi stran za stranjo. In zraven je mislil na
svojo ženo in na svojega otroka, ves mehek in vdan.

Odložil je za nekoliko časa pero. Pozabil je za hipec
na svojo trhlost in ničevost ter se zasanjal. Saj takšni
ljudje sanjajo češče in lepše od drugih. Celo na nasmeh so
se zaokrožile njegove posinjele ustnice in začutil se je
zdrav in močan kakor že dolgo ne.

Zdrav in močan... ha!

»Pa bi si privoščili včasi čašo vina, Rode,« ga je zdra¬
mil njegov predstojnik, sodni svetnik Lazar. »Kako mo¬
rete živeti samo od zraka?«

8

Rode ga je pogledal in prisluhnil kakor bi hotel slišati
še nekaj drugega. Njegove oči so govorile: lahko tebi,
dedec debeli, ki imaš poleg drugega še lastno hišo in ti je
žena prinesla četrt milijona v zakon. Povej mi rajši, kje
naj vzamem, da ne bo treba krasti in da si ga privoščim
čašo, ne vsak dan, ampak samo enkrat na teden, takole ob
nedeljah in morda ob praznikih. Svetnik ni razumel njego¬
vega pogleda in ni slišal njegovega nemega vprašanja. Zato
je dejal, mimo njega gredoč:

»Res, res, Rode. Sicer pripišite samo svoji nesrečni
varčnosti, ki je že skoro skopost, če se bo treba prehitro
odpraviti.«

Ni povedal, kam se bo treba odpraviti, a Rode je raz¬
umel in zapeklo ga je v srcu. Čemu ga jfe zdramil iz lepih
sanj, kaj mu je storil? 2e nekaj časa se mu je dozdevalo,
da svetnik težko posluša njegovo suho kašljanje, da se za
vsako malenkost brez potrebe zadira v njega. Ali ni morda
res? Česa se boji?

Prijeti je hotel zopet pero in ga potisniti med prste.
Stisnil je ustnice trdo skupaj, toda v tistem hipu je začutil,
da mu leze nekaj gorkega iz prsi proti grlu. Prijel se je
oberoč za prsi, zahropel, in val krvi je bruhnil na mizo.

Prihiteli so tovariši in ga dvignili. V vozu so ga pe¬
ljali domov, spremljal ga je najboljši njegov prijatelj in
.ovariš Dovič.

Voz se je ustavil pred Rodetovim stanovanjem.
Voznik in Dovič sta dvignila bolnika in ga nesla v vežo.
Dvakrat sta morala potrkati, preden so se odprla vrata
Rodetove spalnice. Na prag je stopila njegova žena, bleda,
zbegana in vsa prepadla. S tresočo roko si je še poprav¬
ljala zmršene goste lase. Ko je zagledala pred seboj jadnega
moža, si je zakrila obraz z rokami ter obstala kakor kip.

Mimo nje so nesli bolnika v posteljo. Dovič se je ozrl
po sobi. Eno okno je bilo,odprto, na njem se je poznala
prašna sled velike stopinje. Desna postelja je bila pova¬
ljana, samo za silo in v veliki naglici je bila videti posprav¬
ljena. Na mizi pa je ležala težka srebrna doza, kakršne

9

pri Rodetu še nikdar ni videl, a se mu je vendar zdela
znana. Pod nizkim stropom se je še valjal dim popušenih
cigaret. Instinktivno je zaslutil vso veliko nesrečo prija¬
teljevo in molče je zaprl okno.

Tedaj pa je opazil, kako se tudi bolnik začudeno ozira
okoli sebe. Kakor bi hotel vprašati: Ali je to moja soba?
Je li to moje svetišče? Kaj se je zgodilo?

Hipoma se je razlezla velika bridkost po Rodetovem
mučeniškem obrazu. Debela solza je zdrknila po suhem
licu, za njo druga in tretja. Dovič je uganil, da je bolnik
jasno spoznal vso sramoto, ki je navalila nanj. Molče je
pristopil k postelji ter z mehko roko pogladil njegove
lase...

Proti večeru šele je prišel zdravnik. Upanja ni dal
nobenega. Osem dni po teh dogodkih je Rode narahlo
ugasnil prav med tem, ko je bila žena od doma. Nihče ga ni
videl, kako radovoljno, kako vdano je naslonil svojo trudno
glavo k večnemu počitku. Njegove oči so bile odprte in so
zrle vun skozi okno, nekam v daljavo, brezkončno in brez
kažipotov...

Dovič je po Rodetovi smrti poizkusil vse, da bi omo¬
gočil njegovi hčerki nadaljevanje in dokončanje študij.
Zbiral je v nje prid prispevke pri tržanih in okoličanih.
Kjerkoli je količkaj mislil, da pojde, se je oglasil. Nekaj ie-
res dobil, toda tam, kjer se je nadejal najobilnejše žetve,
je navadno najnesramneje pogorel. Brez mrmranja in oči¬
tanja so dajali samo tisti, ki so sami okusili bedo, ki so
sami jedli svoj kruh s solzami. Dajali so kolikor so mogli
in dokler so mogli, a nazadnje so opešali in odpovedali.
Mati sama se za hčerko ni posebno brigala, preveč skrbi je
imela z lastno osebo. Mala pokojnina ni izdaleka zadoščala
nje potrebam, s poštenim delom pa si ni znala zvišati svojih
dohodkov. Ostala je ves čas na onem polzkem potu, ki je
krenila nanj še zaživa svojega moža. Toda na tem potu je
pobirala samo drobtine za svojimi mlajšimi in vsledtega
srečnejšimi vrstnicami. Pavla je morala popustiti svoje štu¬
dije in po posredovanju Dovičevem jo je vzel stari

10

Krivec iz Plane v svojo prodajalno. Leto potem je umrla
tudi nje mati, utonila je bila v pijanosti v potoku za trgom.

Pavla je podedovala vse dobi« lastnosti po svojem
pokojnem očetu. Bila je pridna in vestna do skrajnosti in
stari Krivec, ki ni izlepa komu zaupal, se je kmalu začel
globočje zanimati zanjo. Bil je star lisjak, njegovemu bi¬
stremu očesu je malokaj ušlo. Dvakrat, trikrat je pome¬
žiknil, napravil skrajno neumen obraz, in že je vedel, pri
čem da je. 2e čez mesec dni odkar je bila Pavla v njegovi
hiši, je bil prepričan, da je dobil z njo nenadomestljivo moč.
'In to moč je sklenil prikleniti na svoje gospodarstvo, ob¬
držati in izkoristiti jo svojim namenom.

Krivec je imel že odraslega sina. Stari ga je hotel
dati študirat, a ko je videl, da je le z veliko težavo do¬
vršil vaško, enorazrednico, se je premislil. Peklo ga je
sicer, ko je videl, kako dobro napreduje sin njegovega so¬
seda kajžarja, kjer včasi niti za sol nimajo, a kot praktičen
človek se je kmalu potolažil in vtaknil svojega Luko najprej
med domače pastirje. Tačas je bil star komaj štirinajst let.
Tu se je Luki prav dobro godilo. Kmalu ni znal nihče tako
pokati z bičem kakor Luka, nihče tako rjuti, da se je slišalo
z gore v goro. Svoje prve talente o skrbnem gospo¬
darstvu je začel že tistikrat uspešno porabljati. Kadar
je bilo treba peči krompir ali repo, ni uhajal nikdar na oče¬
tovo njivo, vselej se je splazil na sosedovo in tamkaj nabral
kolikor in še več, nego je bilo potreba. Ko je slučaj nanesel,
da je na sosedovem travniku začela pasti pastirica namesto
pastirja, ki ga je gospodar spodil zaradi Lukove tatvine, je
postal hipoma zamišljen. Ne morda, da bi ga pekla vest
zaradi tovariševe nesreče, pač pa, ker je bil slišal nekaj
čudnega od očetovih hlapcev, ko so se pogovarjali o pun¬
cah. Zamislil se je in se sklenil prepričati, če je res. In pri¬
nesel je svoji tovarišici prvi kolač, ki ga je dobil od matere.
Tako se je začelo njuno prijateljstvo. Ko je Tinica skakala
in plesala okoli njega, je on polegal in se trdno hulil v travo.
Silno mu je bilo všeč, ko je videl, kako se odmikajo in pla-

11

hutajo revna krilca od okroglih rjavih bedric, kako se svet¬
likajo drobna kolenca. V nekoliko dneh se je prepričal, da
so hlapci govorili resnico. In od tistikrat sta polegala često¬
krat skupaj, tesno drug ob drugem in se gledala in se čudila.

S šestnajstim letom je prišel Luka med očetove hlapce.
Dan za dnevom je moral v gozd in iz gozda, samo ob ne¬
deljah in praznikih je bil prost. Noči od sobote na nedelje
in na praznike pa so bile njegove. In povrhu seveda tudi
nedelje same in prazniki do pozne noči. Da ni imel Krivec
nad takšnimi ekskurzijami svojega sina posebnega veselja,
je umevno. Posvaril in pokregal ga je včasi čisto po oče¬
tovsko in dobrohotno, včasi pa je rentačil, da so se okna
tresla. Tako je hodil mladi nadebudnež po svojih potih
brezbrižno in nemoteno dalje, češ, kaj vas briga, če Ves
teden garam za vas, imam čez nedeljo pravico, da delam
zase in kakor je meni prav. In tako se je zgodilo, da je neka
gorjanka prinesla staremu Krivcu nekaj kričečega in v ple¬
nice zavitega prav tisti dan, ko je bil njegov sin Luka star
osemnajst let.

Stari Krivec se je čudovito hitro pobotal zaradi pamža,
očividno je imel v takšnih rečeh že precej prakse za seboj.
Gorjanka se je dala kmalu potolažiti, zavezala je denar v
žepni robec ter smejaje se odnesla mladega Krivčka. Spo¬
toma se je zglasila v vaški krčmi in ko se je dodobra napila
in tudi s klobaso podstavila, je razgalila obilne prsi in jih
potisnila v usteča kričečemu črvičku. Hkratu je začela silno
gobezdati in je zatrjevala dobrodušnemu krčmarju, da bi se
za takšno ceno, kakršno je dobila pri Krivcu, tudi drugič ne
obotavljala pretrpeti toliko bolečin, kolikor jih je naprtil
njeni, neizkušenosti mladi Krivec. Mali pamžek pa je bil čez
mesec dni toliko previden, da se je umaknil svojim nepokli¬
canim roditeljem enkrat za vselej. Niti petelin ni zapel za
njim. — Krivčev Luka je odslej rastel in se razvijal na dolgo
in široko kakor kopriva za zidom. Staremu je dobrodošla
sinova pridnost in sirovost, ki je z njo znal obkladati reni-
tentne in zanikarne hlapce, zato so sčasoma popolnoma
izostali njegovi opomini. Krivčevka pa, ki ni imela nikoli

12

posebne besede pri hiši, je bila vesela, če je sin ob nedeljah
semtertja zašel v cerkev in se postavil tako, da ga je lahko
videl župnik izpred oltarja. Zakaj to je bilo zelo važno in
njih hiši v blagoslov. Pri tem je pa Lukec skoro docela po¬
zabil čitati in zadnje čase se ga je držalo komaj toliko
nekdanje učenosti, da je znal jedva podpisati svoje ime in
daleč po okolici sloviti priimek Krivčev.

Popolnega dušnega poloma ga je rešila vojaščina. Sicer
se tudi tukaj ni povzpel nad navadnega prostaka, a vendar
ga je bilo sram, da bi moral naprositi tovariša, naj mu piše
domov po denar. Zato je semtertja kupil časopis in čital v
njem ter se na skrivaj vadil v pisanju. Poleg tega pa seveda
ni zamudil nobene prave prilike za krokanje s tovariši
šarži, kar mu je seveda donašalo obilo dobrot, ki jih niso
poznali drugi. In tako je še dovolj srečno pretolkel svoja
najnevarnejša leta ter se vrnil domov zdrav, rdečeličen in
čokat. Mati mu je bila umrla med njegovo vojaščino...

Tačas je prišla v Krivčevo hišo Rodetova Pavla. Krivec
se je bil postaral in je začel misliti, da bi odložil skrbi svo¬
jega težkega gospodarstva na mlade rame. Ne vseh, svojo
neodvisnost je treba vsekakor "ohraniti, a mlademu je tudi
že zadnji čas, da preneha s svojim divjanjem in se umiri.
Ce se je količkaj vrgel po njem, bo znal gospodariti, zlasti
ko bode videl, da gospodari sebi. Saj je bil on sam v rani
mladosti tudi skoro takšen, a je pozneje tako korenito pre-
okrenil, da je podesetoril svoje premoženje in da so ga
začeli upoštevati daleč naokoli. In sad ne pade daleč od
drevesa: kakršen oče, takšen sin. Sicer je pa mladič poka¬
zal že zadnje čase neko resnost, ki je vsega spoštovanja
vredna. Dalo se je z njim že pametno govoriti, ker je zvečer
redno ostajal doma in hodil pravočasno spat.

In stari Krivec je začel poleg drugega misliti tudi na
to, kje bi se dobila hiši prava gospodinja, sinu dobra žena.
Vse boljše hiše blizu in daleč je študiral, vse za možitev
sposobne hčere je pretehtaval na vse strani, da bi sinu ob
izročitvi premoženja hkratu tudi lahko v tem pogledu pa-

13

metno svetoval. Ali skoro povsod je našel napako, za
nobeno se ni mogel docela ogreti.

Tu se je naenkrat spomnil svoje prodajalke. Po kratkem
razmišljanju si je dejal: dasi nima ničesar, ima več kot
marsikatera druga. Bistra glava in pridne roke, to je vse,
kar potrebuje hiša. In ni mislil več na druge, trdno je bilo
sklenjeno, da zagospodinji pri Krivčevih Rodetova Pavla.

Nekoliko dni potem je razodel svojemu sinu, da mu
prepusti polovico premoženja s prodajalno in naj gleda, da
si dobi primerno gospodinjo. In če je že kaj razmišljal o
tem, da se bo treba ženiti in kje. Seveda je razmišljal in še
vedno razmišlja, je odgovoril sin, ali njegove misli ne mo¬
rejo preko domače hiše, ne morejo preko prodajalne, zakaj
tam se giblje tista, ki mora biti njegova. In starec se je
zavzel, odkod toliko pameti pri sinu, tako naenkrat in nepri¬
čakovano, in se je silno razveselil.

Ko je stari Krivec razodel Pavli to najnovejšo novico,
je tako osupnila, da ni vedela, kam bi pogledala, niti kaj bi
odgovorila. Sama ni mislila nikdar na možitev. Kako li?
Komaj odrastla kratkemu krilu, je prišla na Piano, v to raz¬
treseno siromašno vas, kjer ni bilo razen župnika, učitelja in
par orožnikov nobenega inteligentnega človeka, ki bi mogla
z njim občevati. Toda župnik je bil župnik, učitelj oženjen in
vsled velikih gmotnih skrbi čemeren in lajav, do orožnikov
in njih inteligence pa ni nikdar imela posebnega zaupanja.
Tako je samotarila napol obupana in brez vsakega zanima¬
nja, ne da bi mislila naprej ne nazaj. Tja v en dan je živela
brez pričakovanja in hrepenenja, brez vsake lepe misli, da
bi ji kedaj zasijale lepše zvezde bodočnosti. Edino le v delu
in trudu od zore do mraka in najčešče še pozno v noč je do¬
bivala toliko utehe, da ni omagala. Nanj, ki naj bi imel biti
tako nenadoma njen mož, je mislila najmanj. Poznala ga je
samo na oči, videla je njegovo vnanjščino, njegovo močno,
veliko in mišičasto postavo, njegovo zdravo rdeče lice in
roke, ki bi lahko nosile in prestavljale gore. O njegovi no¬
tranjščini ni vedela ničesar. Poleg tega so se pa včasi
vaščani in gorjanci pogovarjali o njem in njegovih mlajših

14

letih silno čudne reči. Poslušati jih je morala nehote, ko so
se zbirali v prodajalni ob nedeljah in praznikih pred mašo.
In takšnega človeka naj bi vzela, naj bi se zvezala z njim
za vse življenje?

Ko se je Pavla zdramila iz svoje osuplosti in misli, ki
so ji kakor blisk prešinile razgrete možgane, si je od starega
Krivca izprosila nekoliko dni pomisleka in odloga. Stari je
majal z glavo, ni mogel razumeti, kako da takšna revica,
ki nima ničesar na svetu, ne pograbi takoj oberoč za srečo,
ki se ji ponuja ob tolikem izobilju v hiši, kakršna je nje¬
gova. A dovolil ji je vendar pomisleka teden dni ter neko¬
liko ozlovoljen odšel, da pove sinu. Ta je odgovoril eno¬
stavno: »Počakajmo torej« ter odšel po svojih opravilih,
ne da' bi se bil ozrl...

Tisto noč ni Pavla zatisnila oči. Vsa njena borna, na
veselih dogodkih tako siromašna mladost, je šla v klavr¬
nem sprevodu mimo nje. Cernu je prišla na svet? Tako
mlada še, in že je okusila toliko gorja, da je veliko čudo,
da ni utonila v njem kakor utone kamen, ki ga vržeš v
morje. Po vsej skromni, komaj za silo opremljeni njeni
sobici, se je valila megla, ki so jo videle samo njene oči in
jo izkušale prodreti. V tej megli, s komaj brlečo lučico v
koščeni mrtvaški desnici, je stopal mimo nje njen oče.
Njegove prazne velike oči so se ozrle po njej tako žalostno,
da jo je zazeblo na dno srca. Njegova usta so bila trdo
stisnjena, besede ni bilo iz njih. In vendar je ona v tem hipu
zahrepenela, da bi ta usta izpregovorila samo eno besedo,
da bi zaslišala iz njih samo en odgovor. Kaj naj storim,
oče? V tej stiski? Svetuj mi! A v tistem hipu je ugasnila
lučka v bledi roki in iz koščenih ust ni bilo nobenega odgo¬
vora. Po sobi se je zgostila megla, na dvorišču je zalajal
priklenjeni pes.

Na Pavlino čelo je stopil mrzel pot, dotaknila se je nje
mrzlične roke tuja hladna roka. Pavla jo je ujela in prižela
k sebi. Kdo si, ki sočustvuješ z mano? Gorje, tvoji prsti so
brez mesa in krvi, tvoji prsti so mrtvaške kosti, ki mi hočejo
izkljuvati vroče možgane. Mati! Ti? Beži, mati!...

15

Solnce je že stalo precej visoko, ko se je zbudila iz ne¬
mirnega spanca, ki je še le pozno proti jutru razpršil nje
grozne sanje, ki jih je sanjala z odprtimi očmi in napol ne¬
zavestna. Nihče je ni klical, skočila je naglo s postelje in le
za silo oblečena je hitela v prodajalno. Tam je namesto nje
stregel ljudem mladi Krivec. Nasmehnil se je, voščil dobro
jutro in ni tisti dan odšel vse dopoldne iz prodajalne. Molče
sta stregla ljudem drugi poleg drugega. Bilo je prvič, da sta
bila toliko časa skupaj...

Kakor nalašč in kakor bi ga bila poklicala, je prišel
drugi dan na Piano nje varuh Dovič. Ko sta bila sama, mu
je razodela, kar ji je težilo srce.

»Kar z obema rokama zagrabi,« se je razveselil. »Taka
sreča se ne ujame vsak dan.«

»Ce je sreča denar,« je menila ona.

»Mlada si še in ne veš, kaj govoriš, če bi bil tvoj oče
imel denar, bi bil še danes živ. Brez denarja ni nič, brez
denarja sreča ni sreča, nesreča pa je brez njega naravnost
poguba.«

»Toda o njem se govorijo razne čudne reči, ki jih jaz
niti vseh ne morem razumeti. In govore se o njegovem
očetu in očetovem očetu in o celi rodovini. Nič posebno niso
ti ljudje v čisli, niti doma niti v okolici. Najhuje pa je to, da
jim nedostaje vsake olike, zlasti mlademu. Bojim se.«

»Ljudski glas je sicer glas božji, kakor pravijo drugi,«
se je razvnel Dovič, »a jaz pravim, da je glas hudičev. To
sem spoznal na svoji koži. Zato ne veruj ničesar. Vsak je
pod kožo krvav. Sicer se pa da vsak človek brzdati in ob¬
vladati, samo prav moraš začeti in o pravem času. Čedna
si, kakor boš znala gosti, tako bo plesal pred taboj. Bolj
kakor je medved divji, bolj se da ukrotiti.«

Bog ve iz kakega vzroka se je vedno bolj razgreval in
pobijal njene pomisleke. Kakor bi bil najet in v to plačan.
Čestokrat je zašel v protislovja, je sam sebi oporekal in se
zmerjal, a iz vsega je bilo vendar videti, da mu je sreča
njegove varovanke pri srcu. In ker je to, spoznala in uvidela,
se je dala kolikor toliko prepričati.

16

Stari Krivec je povabil Doviča v svojo jedilnico. Na
mizi je stal že bokal vina in narezan bel kruh, a skoro nato
je prišel na mizo ocvrt piščanec in rumena solata.

»To je zato, ker ste nam preskrbeli tako izborno in
vestno prodajalko,« je razlagal Krivec. »Ppsezite!«

»Kaj ne?« se je smejal Dovip. »Saj sem vedel, da se z
njo ne zamerim. Oh, hči je svojega očeta.«

In primaknil je krožnik bliže in začel obirati. Bil je
mrtev za vse, kar je bilo okoli njega, med tem ko je žvečil
in požiral. Ko je še pošteno zalil, se je obrnil proti Krivcu
in govoril dalje. Kmalu sta začela med seboj šepetati,
stari je sprožil, Dovič pritrjeval.

»Saj sem rekel, da naj Boga zahvali za to srečo. Kdo
bi jo pa vzel v današnjih časih, tako revo? Oh, vidim, da
ste človek, ko se -zadovoljujete s tistimi par groši, ki sem
jih izkupil zanjo iz prodanega bornega pohištva po njenih
starših. Nekaj se bo dalo kupiti z njimi, svojo posteljo in
omaro za obleko že prinese k hiši.«

Pila sta sedaj oba in vso zadevo dodobra razgovorila.
Za nekoliko časa je morala priti tudi Pavla v sobo, a med
tem je odšel v prodajalno stari Krivec.

Kolikor bolj je Dovič pil, toliko prepričevalnejše je. bilo
njegovo govorjenje. Ko se je proti večeru poslovil, je bil
prepričan, da je doprinesel veliko dobro delo, sebi v čast in
svoji varovanki ter Krivčevi hiši v srečo in blagor. Krivec
ga je dal z vozom potegniti naravnost do njegovega doma,
kjer je še pozno v noč svoji ženi in otrokom prepeval himno
o izveličanjii, ki bo došlo njegovi varovanki, a posredno
tudi njemu samemu.

Tisti večer in še nekoliko večerov potem je Pavla pre¬
jokala v velikem razmišljevanju in velikih dvomih. Osmi
dan pa si je z vsem naporom svojih dušnih sil otrla solze
in podala roko staremu Krivcu in Luki ter mesec dni potem
stopila s poročnim vencem pred oltar. In Krivčeva hiša je
dobila mlado in skrbno gospodinjo.

17

2

III.

Od tistega časa je preteklo dolgih pet in trideset let.
Dolgih? Dolga so leta samo takrat, ko šteješ uro za uro,
dan za dnem, teden za tednom, in dokler je še mladost za¬
pisana na tvojem licu. Ko si se postaral in se ozreš nazaj,
je bilo vse včeraj. Bridkost in veselje, oboje je odšlo preden
si se zavedel, oboje se je izpremenilo v en sam kratek in
tožen spomin. Včeraj si se zavedel, da živiš, danes umiraš
in umreš.

Zadnje dni meseca februarija je torej Krivčevka začela
tožiti, da ji ni nič prav, začela je posedati za ognjiščem in
upirati izsesane rumenkaste roke ob kolena. V tem položaju
je vselej zaždela, nje vodene oči so se včasi dvignile in za¬
zrle skozi okno na nasprotne hribe, kamor so vprav gradili
vojaki novo cesto. Črne postave so se sklanjale tam gori
dan za dnem, gnetle se med naloženimi vozovi, semtertja
se je nenadoma pojavil med njimi jezdec, v solncu so za¬
bleščali stremeni njegovega konja. Pa to solnce ni bilo več
takšno kot nekdaj, še pred letom dni je sijalo vse drugače.
Če pojde tako dalje, bodo obledeli njegovi žarki in otemneli,
večna smrt poleže po življenju teh holmov in gričev, dolin
in gora, izza mladih dni tako tesno priraslih k nje srcu...

Tako je opazovala, tako mislila, ko je sedela za ognji¬
ščem zadnje dni in ždela. In vedela je, da prihaja smrt, tiho
kakor tat, da se plazi in potika okoli hiše in išče prilike,
da bi vstopila neopažena. Podnevi? Ponoči? A ni je bilo
strah, z nasmehom na ustnih jo je hotela pričakati.

Včeraj popoldne je bila čisto sama v kuhinji, mož je
bil odšel po opravkih v trg, dekla je imela opraviti v pralnici
s perilom. Zopet je sedela pri ognjišču kakor zadnje dni,
zopet je zaždela in se zamislila.

Iz doline gori se. je tačas privila megla in zastrla na¬
sprotne griče. Više in više je lezla, pomešala se nazadnje
med beli oblaček, ki je še pravkar plul v neznano daljavo
po globokomodrem neizmernem nebes'nem prostoru. Zastrla
je vse, kar ji je bilo od nekdaj tako ljubo, na čemer je viselo

18

■celo njeno življenje. In zazdelo se ji je tačas, da je umrlo
vse okoli nje, da se ne prebudi nikoli več in da mora s temi
prijatelji umreti takoj tudi sama.

Kaj pa je imela na svetu? Že prve dni po poroki z
Lukom se je med njiju pogreznil globok in nepremostljiv
jarek. Vsak na eni strani sta ostala, hodila ob njegovem
robu. Zgodilo se je v prvih časih še kedaj, da je njena noga
poizkusila izsiliti prehod čezenj, a rob je! bil krhek in izpodje-
den, še stopinjo dalje, in prepad bi jo bil pogoltnil. Nazadnje
je opustila vse takšne poizkuse, zakaj Luka ni nikdar dvig-:
nil roke proti fijej, da bi ji pomogel, da bi jo potegnil k sebi.
A Luka tega tudi ni mogel, ker ni razumel njenega srca.
Luka je bil pol žival pol človek, na njem in na vsakem, ki
je moral živeti v njegovi bližini, se je maščevala njega za¬
nemarjena vzgoja.

Popolnoma neizkušena je stopila v zakon. Po telesu in
duši še napol otrok. Predstavljala si je zakonsko življenje
takšno, kakršno je poznala iz knjig, ki so ji v prejšnjih časih
semtertja prišle v.roko. Življenje, kakršnega pač še ni živel
človek, rojen od žene, človek iz krvi in mesa. Takšno živ¬
ljenje, vzvišeno nad vse pozemsko, polno solnca in toplote,
idealnosvetlo, je bila zasanjala in takšno življenje je hotela
živeti in izživeti. Strašno je bilo, ko se je zbudila iz teh
sanj, ko je videla pred seboj razrušene, pohojene in oplju¬
vane svetinje in bogove svojega ubogega srca.

Luka je bil sicer telesno lep človek, pravi tip kmečke
lepote, a brez vsakega plemenitejšega čuvstva. Bil je poln
prekipevajočega življenja, ki ga je nudil svoji ženi brez
vsake tančice, popolnoma živalsko in nebrzdano. Vselej, ko
se ji je približal, je trepetala pred njim, vsak njegov objem
ji je povzročal stud in telesne slabosti. Tako ni bilo čudo,
da jo je bila že prve mesece zakona sama kost in koža in da
je tavala v tem suženjstvu vsa otopela in brezčutna. A
nekaj je vendar bilo, kar jo je tolažilo, kar je ulivalo hla¬
dilnega olja na nje rane, in to je bilo: delo. Od ranega jutra
do poznega večera je vsak dan prebila v prodajalni, stregla
odjemalcem sama, vodila knjige sama in dajala možu

19

2 *

dnevne, tedenske in mesečne ter letne obračune sama. Po¬
leg tega je morala biti tudi v kuhinji ter nadzorovati deklo
in kuhati celo za hlapce in delavce, ki jih je bilo v prejšnjih
časih vse polno pri hiši. Mož sam pa se je brigal le za zu¬
nanje kupčije. Skoro vsak dan je bil z doma, včasih celo
po ves teden in še več. Bil je priden, zvit in vstrajen, da se
mu je skoro vsako podjetje posrečilo. Tako je njegovo pre¬
moženje rastlo od dne do dne in po nekoliko letih je bil
Krivčev Luka pri vsej svoji neizobraženosti najpremožnejši
daleč naokoli. Ko je njegov koleselj drdral po trgu, je sedel
Luka na njem veličastno razblinjen in s svojimi svetlimi
očmi švigajoč na vse strani. In najimenitnejši tržani, veliki
gospodje, so se mu odkrivali in ga tovariško pozdravljali.
Ta ljubeznivost trške gospode je včasi Luko tako razma-
hadravila, da je za tisti večer odnehal od svoje v deveto
deželo znane skoposti in začel tolči ob svoje s srebrom na¬
trpane žepe. Ob takšnem času so pokale v trškem hotelu
na njegov račun šampanjke do ranega jutra. In v blaznem
hrupu takšnih trenutkov ni mladi oče Luka navadno držal
svojih rok »na klopi«. Natakarica, ki je ob teh večerih
stregla, je drugo jutro preštevala z grozo v očeh črne ma-
roge na svojih bedrih in bokih. No, pozabila je kmalu na te
sledove Lukovih srbečih prstov, ko je začela preštevati tudi
napitnino, ki jo je snoči dobila. Luka ni bil ob takšnih pri¬
likah nikdar umazan.

2e dve leti po Lukovi poroki je stari Krivec umrl. Ko¬
likor je še imel, je zapustil sinu. Zadnje čase je bil siten in
godrnjav in Luka se je pošteno oddahnil, ko se je starec
nekega popoldneva nenadoma umaknil. Zadela ga je bila
kap.

Daši je bila Krivčevka slabotnega zdravja, je vendar
rodila Luki čvetero otrok, dva sina in dve hčeri. Dokler so
bili otroci še majhni, jih je Luka rad imel, toda po svoje.
Nekako tako kakor maček svoje mladiče, ki jih same lju¬
bezni tudi požre, če je treba. Ko so odrastli, se nikakor ni
dal pregovoriti, da bi jih dal vsaj par let v kako meščansko,
trgovsko ali srednjo šolo. Zena ni imela pri stvari nobene

20

odločilne besede. Ko je dovršil ljudsko šolo je prakticiral
Luka s svojima sinovoma tako, kakor svoječasno stari Kri¬
vec z njim. Čemu se jima treba dalje učiti, da se pokvarita in
ne bosta pozneje ne gospod in ne kmet, pol tič pol miš. Da se
da brez vsake učene navlake pošteno živeti, sem najboljši
■dokaz jaz sam, samo pameti je treba, podjetnosti in, no
seveda, nekoliko sreče. Tako je govoril Luka samemu sebi,
svoji ženi in vsakemu, ki se je za to zanimal. Sinova sta
torej najprej pasla očetovo govedo in drobnico, pozneje
hlapčevala, ob prostih dneh in nočeh vasovala in po po¬
trebi se tudi pretepala. Prav po vzorcu očetovem. Starejša
hči je do svojega devetnajstega leta pomagala materi v
kuhinji in prodajalni, potem pa se je omožila z nekim lesnim
trgovcem v Gorici. Samo mlajšo, Milko, se je posrečilo
materi, da jo je rešila. Sedaj je bila stara štirinajst let, do¬
vršila je meščansko šolo in obiskovala trgovsko šolo v
Ljubljani. Mlajši sin, Janko, je bil tačas na fronti v Karpatih,
starejši je bil vojaške službe oproščen kot vojni dobavitelj
in je bil torej doma.

Večno delo, skrb in žalost, otroci, vse to je Krivčevko
dušno in telesno popolnoma potrlo. Mehanično je opravljala
svoje dnevne posle, vsa apatična ubijala dan za dnem. Luka
ni našel pri njej več onega življenja, ki ga je zahtevala nje¬
gova neizprosna narava. Približal se ji je le redkokedaj, a
odškodoval se je zato drugod. Češče kot kedaj prej se je
vozil v mesto, kjer je ostajal tudi po več dni. In govorilo se
je po vasi in po okolici marsikaj, kar ni bilo posebno častno
za starejšega moža. In vse to, kar se je govorilo, je morala
izvedeti tudi ona. — — -— — — — —

Megla je polagoma zavila tudi vso vas. Vlažna, uma-
zanosiva se je vlačila mimo okna po cesti in nje mrzli dih
je silil skozi špranje v notranje prostore, da je bilo silno
■neprijetno. Krivčevka se je stresla in vstala. Naložila
je nekoliko polen na ogenj, pristavila posodo za kavo ter
■se nato ogledala po kuhinji kakor bi nečesa iskala. Kakor
je pravkar šlo vse njeno življenje mimo nje, kos za kosom,
doba za dobo, samo ob sebi in nehote, tako jo je sedaj hi-

21

poma obšla neka posebna želja, da si še v tem hipu ogleda,
prostore, ki so videli to njeno življenje, vso njegovo
revščino in klavrnost. S počasnimi, drsajočimi koraki je
stopila iz kuhinje v vežo in odtod najprej v prodajalno..
Drsala je mimo klopi in predalov, nekdaj do vrha na¬
loženih, sedaj v vojnem času gladnih in skoro praznih.
V kotih so bile nakopičene prazne vreče druga vrh druge,
za vrati je samevala decimalna tehtnica, ki je sedaj samo
še v velikih presledkih odtehtala toliko množino, kakršno
je odtehtala včasi dan za dnem sleherno uro. Stene, ob
katerih so še nedavno slonele težke železne palice in vse
različne potrebščine za kovače in ključavničarje, stene, na.
katerih so visele še nedavno vrvi vsakršne vrste, vse so
bile prazne. In prodajalniški prostor, nekdaj ozek in pre¬
majhen, je bil danes prevelik in preobsežen, nič več domač
in prijazen. A vendar se je Krivčevki videlo, da so vsi
predmeti v prodajalni danes naenkrat oživeli, da si nekaj
šepečejo med sabo j. Kaj neki imajo? Cernu so se zbudili,
kakor se zbudi šuma v gori ob jutrnji sapi? Krivčevka je
zmajala z glavo, ni mogla razumeti. Še enkrat se je ozrla
naokoli in velika bridkost je legla na njeno dušo, ko je
odprla vrata in stopila na cesto, kjer je pravkar zavel ostri,
sever ter začel trgati gosto meglo.

Tesneje se je zavila in tresoč se lezla proti hlevom,
odtod proti skednju, odtam zopet nazaj v. hišo. Nekaj ji ni
dalo miru, vse, kar je spadalo k hiši in gospodarstvu, vse
je hotela še danes videti, zakaj vse je bilo drugačno, vse
je živelo in si šepetalo med saboj. In je majala z glavo in
ni mogla razumeti.

Ko se je vrnila v kuhinjo, je bila silno utrujena. Naro¬
čila je Neži vse potrebno za večerjo družini, sama pa jo je
pripravila možu, če pride pravočasno in če jo bo zahteval.
-Nato je odšla v svojo sobo, menda prvič v življenju tako
zgodaj.

Nič več ni mogla stati, noge so se ji šibile. Medtem ko>
se je slačila, da leže v postelj, je še prilezla do okna. Tam
zunaj se je bila megla popolnoma razpršila, rdeči žarki za-

22

hajajočega solnca so zlatili nasprotne griče in goro. Črne
postave, vozovi in jezdeci, premikajoči se tam gori ob
robovih, so se naenkrat povečali, pomnožili, cela vojska je
vrvela, jasno se črtala v rdeči svetlobi. Tam spodaj pa je
čepela borna vas, okna posameznih hiš so žarela, v večernem
pišu so peli pozabljeni klopotci po vinogradih.

Ko je zamrl poslednji solnčni žarek ob gozdnem robu
in je bilo zapadno nebo krvavordeče, se je Krivčevka pre¬
križala in legla v postelj. —

Drugo jutro ni mogla Krivčevka več vstati. Mož je bil
prišel pozno ponoči domov, zelo slabe volje in precej vinjen.
Obregnil se je ob njo, kakšne navade da hoče uvesti v
hišo, da bodo hodili posli z njo vred spat kakor kure. Ni
mu odgovorila ničesar. Mrmral je še dolgo sam s saboj, a
nazadnje je vendarle zasmrčal.

Ko se je drugo jutro prebudil, ga je zaprosila žena s
slabotnim glasom, naj ji pošlje po zdravnika. Začudeno, ne¬
verjetno jo je pogledal. Nje obraz je bil rumenkast, voščen,
nje motne oči so srepo gledale na roke, sklenjene vrhu odeje,
kakor bi molila. Uvidel je, da utegne biti žena res bolna
in je vstal ter poklical Nežo, da odpravi, hlapca Janeza po
zdravnika.

Ni se mu ljubilo več spati. Stopil je v kuhinjo in prinesel
sam naročaj drv ter začel kuriti v peči. Ko je bilo to do¬
vršeno in je v peči udobno pokalo, ni vedel, kaj bi storil.
Hodil je po sobi gori in doli, od peči do okna in nazaj, ozrši
se semtertja skrivaj na-ženo. Čakal je, da bo kaj izprego-
vorila, zakaj sam ni vedel, kaj bi rekel, kaj bi vprašal.
Nikdar se ni brigal za njeno zdravje, zanj in za hišo je
morala biti vedno zdrava. Tako ni nikdar tožila, če se je
kedaj počutila slaba. Tudi sedaj ne toži, a neki čuden, dozdaj
neznan izraz je začrtan v gube njenega obraza. Kje je
takšno znamenje že videl? Kje neki? Pomislil je natančneje
in čez nekaj hipov se je spomnil. Da, tako je izgledala nje¬
gova pokojna mati zadnje dni svojega življenja, zlasti zadnji

23

dan. Prav takšna lica, prav takšno čelo, enake oči ter roke,
v, vse je črtala svoje znake — smrt. Smrt? Ves osupel je
bil, ko ga je zalotila ta misel. Res je, umrla bo, si je dejal.
In kaj bo potem z njegovo hišo? Kdo bo v njej gospodinjil,
da ga ne bo sleparil in spravljal v svoj žep? Treba si bo
pač pomagati, poiskati drugo, a to bo sitno opravilo. Fa
treba bo vendarle, zakaj on nikakor še ne misli izpreči, ne
misli oddati gospodarstva sinu. Čemu neki? Ko je še trden
in mož, da malo ali nič takšnih. Pogledal se je v ogledalu
nad umivalnikom. Res je, še vedno izgleda kakor mladič,
rdeč je kot roža in še prav nič upognjen. Eh, še se bo zanj
kaj dobilo. In ta misel ga je skoro omehčala, da se je z
nekim nenavadnim sočutjem obrnil proti svoji ženi.

»Ali bi morda kaj želela?« je vprašal skoro nežno.

Pogledala mu je v oči, kakor bi se hotela prepričati, če
ne lažejo. Toda te oči ji niso povedale ničesar. Ničesar ni
bilo v njih onega, kar je želela videti vsaj enkrat preden
umre. Ničesar ni bilo v njih, kar bi opravičevalo mehkobo
njegovega vprašanja.

In ni odgovorila, samo odkimala je z glavo.

Odstopil je od postelje, popravil ogenj v peči ter zopet
začel hoditi gori in doli.

Zunaj se je začel delati dan, zarja je vzhajala nad goro.
Spodaj pred hišo se je Janez zavijal na koleslju, nekoliko
hipov pozneje je udaril po konju. Krivec je obstal pri oknu
ter se zagledal v jutranjo zimsko pokrajino.

Tisti čas se je Krivčevka hipoma sklonila v postelji.
Njene oči so se povečale in prestrašene so zrle proti vratom.

»Kakšen pa si, Janko? Za božjo voljo«, je viknila z
bolestnim, suhim glasom, »kaj pomenja kri na tvojem mla¬
dem čelu? ... Ali so te ubili, lopovi? ... Ah, ne obračaj se
od mene, ne vračaj se nazaj.,. ostani pri svoji materi...
Čuj, kako grmi za goro ... svet se podira ... in ti greš zopet
tja? ... S krvjo na čelu? ... Kaj sem ti storila, Janko? ...
Oh, nič ne sliši... hu, kako teče ... moj Bog ...«.

Krčevito so se zarili nje prsti v blazino, utrujena je za

24

hipec umolknila. A strah v njenih očeh se je povečal do
blaznosti.

»Teci za njim, mož! ... Kje imaš srce? Ali si ti oče? ...
Cuj... ha ... padel je... na obrazu leži in se ne gane ...
iz čela pa vre njegova mlada topla kri... Ha... ne gane se
več... in nobenega ni pri njem ... nobenega... ne ma¬
tere ... ne očeta ... ne sestre ... ne brata ... Nobenega ...
Ha ... kje si... Bog ...«

Zgrudila se je v blazine in zaprla oči. Nje roke so se
iztegnile po odeji, posinjeli koščeni prsti so podrhtevali.

Luka je priskočil, a ni znal pomagati. Kakor otrok je
stal pri postelji in strmel na ubogo, do zadnjega izčrpano
telo.

Čez dolgo je odprla oči in začudeno pogledala okoli

sebe.

»Kje sem?« je vprašala.

A takoj se je zavedela. Prijela je moževo roko in jo
pridržala v svoji.

»Oh, kako strašno sem sanjala,« je dejala. »Hvala Bogu,
da so bile samo sanje.«

S prosto roko si je popravila lase, potem pa je prosila
s tihim, komaj slišnim glasom in v presledkih:

»Rada bi jih še enkrat Videla, vse. Kaj ne, da brzojaviš
takoj po nje? Naj pridejo brzo, Janko, Pavla in Milka. Oh,
Bog, morda jih vendar še vidim. Toda kje je Tone, kje je
Tone, da ga ni semkaj?«

»Kmalu mora biti doma. Snoči sem ga moral pustiti v
trgu, ker še niso bili došli vozniki, od katerih je imel pre¬
vzeti hlode. Toda čakaj, takoj grem sam na pošto, da mi
poštar sestavi in odda brzojavke.«

Položil je njeno roko na odejo in se sklonil, da bi ji
podložil blazine. Njegov zdravi obraz se je približal nje¬
nemu in šele sedaj je popolnoma videl vso njeno zapušče¬
nost in revščino. Njeni prezgodaj osiveli lasje so se dotak¬
nili njegovega čela. In tedaj se mu je nenadoma zasmilila.
Nevede in kakor v neki omotici so se tedaj za trenutek
približale njegove ustnice njenemu čelu in ga poljubile.

25

Takoj pa se je dvignil, oblekel kožuh ter odšel na pošto.
V nje očesu je tačas zableščala solza in polzela po uvelem
licu. In druga in tretja ...

Krivec je oddal brzojavke za sina Jankota na fronti, za
hčerko Pavlo v Gorici in za Milko v Ljubljani. Naj pridejo
kolikor mogoče hitro, ker je mati zelo bolna. Ko se je vrnil
domov, je bila spalnica vsa polna zlatih solnčnih žarkov.
Razlivali so svoje zlato po vsej opravi, po omarah, stolih,
preprogah in po posteljah, silili so v sleherni kot.

Tudi bledi obraz žene na postelji so poljubljali. Mirno,
nepremično je ležala med belimi rjuhami, z očmi uprtimi
v strop, z rokami iztegnjenimi po odeji. Nje ustnice so se
smehljale in so bile napol odprte, kakor bi hvaležno srkale
vase v$p to prelestno svetlobo. A debela solza na licu je
žarela kakor briljant.

»Opravil sem, kakor si želela,« je dejal Krivec vstopivši.

Toda žena se ni ganila, ni odgovorila.

Tudi ko je pristopil k postelji, je ležala nepremično.
Prijel jo je za roko. Bila je vlažna in mrzla, nohti na prstih
so bili očrneli.

Spustil je roko nehote, in padla je sama na odejo.

»Mrtva,« je vzkliknil preplašen in se prekrižal.

A ona se je smehljala, solza na nje licu je žarela kakor
briljant in soba je bila polna zlate svetlobe ...-

Dobro uro potem je prišel zdravnik. Ugotovil je, da
je Krivčevka umrla za splošno oslabelostjo. Tudi če bi
bil prišel prej, da ne bi bil mogel pomagati. Drugi dan na¬
vsezgodaj sta prišla Pavla in Milka, a Jankota niso priča¬
kovali pred tretjim dnem. Pa tudi tretji dan ni bilo ne njega,
ne poročila, kedaj da pride. Tisti dan so jo tudi pokopali.
Razen domačih je šla za pogrebom vsa vas in okolica in
vsi stari vojaki, ki so bili slučajno prosti. Glas mrtvaškega
zvona je 'odmeval daleč tja čez strelske jarke, daleč tja v
goro, kjer so se gnetle črne postave med naloženimi vozovi,
se sklanjale in dvigale, —

26

IV.

Po pogrebu so se sešli domači v sobi zraven kuhinje,
ki je bila hkratu Krivčeva jedilnica, pisarna in sprejemnica.
Marsikatera kupčija se je v tej sobi že sklenila, marsikateri
liter se je že popil na široki javorjevi mizi in obrala na njej
marsikatera kurja perot. Prijazna je bila ta soba in navadno
polna življenja. Kdor se je tamkaj zasedel, se je težko od¬
pravljal in pozno. Najtežje se je pa navadno odpravljala
trška gospoda, ki je bila čestokrat ob nedeljah in praz¬
nikih v gosteh pri Krivcu. Vse trške znamenite oseb¬
nosti, od sodnega svetnika in davčnega nadupravitelja doli
do biriča in eksekutorja ter zakotnega odvetnika, vse so že
sedele tamkaj, hvalile Krivčevo kapljico in kuhinjo ter pile
do nezavednosti. In Krivec je bil ponosen vselej, ko se ja
katera izmed teh ličnosti nazadnje opotekala proti vozu ali
pa merila peš cesto od desne proti levi in narobe. Kakor ob
svojih pohodih v trg, tako je tudi v tej sobi vselej odložil
svojo veliko skopost in je bil radodaren do skrajnosti. Zato
so pa imeli vsi, ki so te reči videli in poznali, velike po¬
misleke preden so se začeli s Krivcem ruvati za kake
pravice.

Danes pa je bila ta soba vse prej nego vesela. Solnce
je sicer sijalo skozi okna vprav pomladansko in iz železne
peči se je širila po njej mehkobožajoča toplota, a naselilo
se je v njej nekaj tujega in težkega, ki je legalo na srca.

Neža je prinesla na mizo vina in kruha.

»No, pa sedite nekoliko,'da ne odnesete spanja,« je dejal
Krivec in sedel na gornji konec mize. »In okrepčajte se, ko
je že dolgo od zajutreka.«

Preštel je navzoče in kozarce ter začel natakati.

»Prehitro nas je zapustila,« je dejala Krivčeva teta, ki
je bila stara kot zemlja. »Mene pa Bog noče... ko sem
reva... ona pa je imela, da bi lahko še živela ...«

»Pijte, teta!«

»Kaj pa sem hotela vprašati, ata?« je izpregovorila
Pavla, odloživši kozarec od ust. »Ali je napravila mama kat
testamenta?«

27

»Testamenta?« Vsi so se spogledali. Takoj pa so se
obrnile vse oči na starega.

Ta se je prijazno nasmehnil in dejal:

»Testamenta, hči moja? Kdo pa je še delal testament
če ni imel ničesar?«

Njegove oči so gledale okoli sebe nedolžno kakor
otrokove.

»Kako to, ata? Ničesar ni imela? Saj je delala vse
svoje življenje, nekaj je pa vendar zaslužila,« je ugovarjala
Pavla.

»Kaj se to pravi, delala? Delati je dolžnost vsakega.
Eni so za svoje delo plačani, drugi ne. Starši za svoje delo
še nikdar niso zahtevali plačila, od svojih otrok,« je zavijal
Krivec nedolžno.

»Nisem mislila tako, vi me nočete razumeti, ata.«

»Vidiš, tvoja mati je prišla k hiši popolnoma brez kraj¬
carja. Služit je prišla ...«

»Res, služit — za večno,« se je oglasil Tone. »Škoda
za vsako besedo, Pavla. Ata je trdovraten.«

Stari se ni dal motiti.

»Vzel sem jo samo zato, ker je bila pridna in poštena ...
Vzel sem jo ...«

»Iz same ljubezni,« se je zakrohotal Tone. »Ne, Pavla,
čemu ga dražiš? Izpraševanje vesti je vsakemu neprijetno.
Pa še tako pred vsemi. Veruj mu in veruj tudi meni, da
mati res ni ničesar prinesla k hiši, pa tudi ničesar odnesla.«

Tonetu se je poznalo, da je že danes pil, pa tudi sedaj
je zvrnil dva kozarca po vrsti.

»Kaj vendar mislite,« se je umešala teta in sklenila
suhe roke na prsi. »Še gorka je in vi — «

»Pijte, teta,« jo je zopet prekinil Tone in trčil z njenim
kozarcem.

Starka je umolknila in povesila oči.

Tone pa se je zopet zasmejal in nadaljeval, obrnjen
proti Pavli:

»Prav govori ata, Pavla. Mati ni imela nič, vse svoje

28

življenje je služila zastonj pri Krivčevi hiši. In kako je
služila! Vsak grižljaj so ji očitali. In kaj misliš, kako bi bilo
sedaj s tabo in z mano in z Milko in z Jankotom, če bi bili
mi sedajle majhni? Oj Milka, hodila bi brez kikelce-
kokelce, oj Tone, obleči bi moral petelinove hlačice. In tako
tudi Milka in Janko. Oj bratci, pri Krivčevih niso imeli toliko,
da bi nam kupili kedaj kako cunjo, ki bi si z njo zakrili
svojo nagoto. Priti je morala odnekod ona, ki smo jo danes
odnesli, da nas je oblačila in obuvala. Iz svojega, razumeta,
iz tega, kar je pri tej hiši zaslužila, kar si je prihranila s
krvavimi žulji. Ali ste videli včasi njene roke? Kakor pre¬
bodene in vse višnjeve in zatekle. Ste videli, kako se je
zvečer včasi oprijemala ob stene in ob drugo, če je hotela
priti do kuhinje in potem po stopnicah v spalnico? To so
bili njeni zaslužki, bratci. Iz teh brezkrvnih rok, iz teh izmu¬
čenih nog, iz tega obupanega slabotnega telesa so bila stkana
naša oblačila. In ti sestra še hočeš, da bi bila kaj zapustila?«

Tone se je vedno bolj razgreval. Zopet je izpraznil čašo
do dna in vstal. Stopil je h oknu ter se nenadoma zopet
obrnil.

»Oh, že dolgo mi je ležalo na srcu,« je nadaljeval tišje
in hitreje. »2e dolgo, pa mi ni hotelo na usta zaradi nje.
Razumete — zaradi nje, mučenice. Če bi bilo po njenem,
bi ne bil jaz danes hlapec, hlapec svojega očeta. In ne Janko.
Prostost bi uživala, kjerkoli, prostost, ki jo da človeku praya
vzgoja in — šola, bratci, šola... On, glejte, on, ki tamle
sedi in se tako nedolžno smehlja, on, ki se imenuje naš
oče, on, ki premore več kakor vsa vas, on ni mogel nuditi
svojim otrokom tega, kar je nudil svojemu sinu najsiro-
mašnejši kočar v naši vasi. Ali ga ne poznate, Slaparjevega
Tomaža? S prstom kaže za nami in ko se pelje mimo nje¬
gove .hiše naš oče, vsakokrat pljune za njegovim kolesljem.
Zakaj? To vas vprašam, bratci... In tudi ti Pavla si gotovo
že bila v okoliščihah, ko si sramu zardela, da nisi mogla
za drugimi. Zastonj si iskala, česar nisi imela, za kar so
oropali tvojo mladost. In če bi imela, česar nimaš, in imela
to, za kar so te oropali, nikdar bi ne bila danes vprašala.

29


tega, kar si vprašala. Zakaj vzgoja poplemeni ti srce, zlasti
če si otrok takšne matere, kakršna je bila tvoja.«

»Za .Boga, Tone, nehaj!« je viknila Pavla. »To je
strašno, to je nečloveško.«

Tone je stal pri oknu z izbuljenimi, krvavo zalitimi očmi.
Roke so se mu tresle razburjenja in pene so stale okoli nje¬
govih ustnic.

Tudi stari se ni več smehljal. Bled je bil in gledal v tla.
Poizkusil je parkrat, da bi vstal, a vselej se je zopet sesedel
na stol. Neka nevidna sila ga je tiščala doli,- ni se mogel
geniti.

Stara teta je tedaj vstala in stopila k Milki.

»Pojdiva odtod,« je dejala, »takšne reči niso za naju.«

In jo je odpeljala, vso tresočo se in zbegano.

Ostali so v sobi samo trije.

»Prav je, da je odšla Milka,« je dejal Tone. »Premlada
je še in ni treba, da bi že danes vedela, kaj jo čaka v tej
hiši. Nekaj se je morda naučila, revica, a kolikor sodim jaz,
se ne povrne več v šolo, čaka jo tukaj garanje kakor mater.
Kako dolgo, kdo ve? Zakaj, zapomni si Pavla, v tej hiši se
bodo godile poslej čudne reči... In kaj naj ti še povem?
Vidiš, ko se je poslavljal odtod Janko, najin brat, sem mu
dejal na postaji, kamor sem ga tisti večer peljal: Čuvaj se,
Janko, in glej, da se vrneš čimprej,čil in zdrav. Skomizgnil
je z rameni in rekel: Čuvam naj se? Cernu? Moj Bog, koliko
je še hlapcev na svetu, in boljših od mene! ... Podal mi je
roko, in ko je odhajal in se izgubil med množico, sem bil
prepričan, da ga ne vidim nikdar več... Že tistikrat je on
spoznal to, kar je bilo meni razodeto šele zadnje dni.«

Pavla je zaihtela in si zakrila.oči.

Tone je prenehal, a ustnice so se še vedno pregibale,
videti je bilo, da ima še marsikaj na srcu, česar bi se rad
otresel. Stopil je zopet k mizi in se krčevito oprijel stola.

Tedaj pa se je stari nenadoma dvignil. Cisto navaden,
vsakdanji je bil že zopet njegov obraz, njegove oči so se
skoro smehljale. Samo na spodnji, nekoliko ohlapno viseči
in podrhtevajoči ustnici se je izražala notranja nevihta.

30

»Tako torej,« je izpregovoril hlastno in smehljaje, »do-
sedaj si govoril ti, dovoli, da izpregovorim sedaj tudi jaz.
Da ne boš videl, kakšne reči se bodo godile v moji hiši
poslej, pojdi, sinek, še danes odtod. Kam, to je tvoja zadeva.
Spravi, kar je tvojega in pojdi v miru. Tega, kar si govoril
danes, ne opravičuje niti tvoja pijanost. Pavla, pojdi z
manoj, imam ti nekaj povedati.«

Hotel je mimo sina, a ta mu je zastavil pot. Njegove
toke so se preteče dvignile proti očetu. Pavla je skočila med
njiju, bala se je, da bi se brat ne spozabil.

»Pusti to, Pavla, ne razburjaj se,« je dejal Tone in jo
posadil zopet na stol. »Ničesar se mu ne zgodi če bo
pameten.«

»Sedaj pa čujte vi, kar vam imam še povedati. Jako
prijazni ste, takozvani moj oče. S smehljanjem na ustih me
podite iz te hiše: Pojdi sinček, razžalil si me,_ premajhna in
pretesna je sedaj moja hiša zate, ki si tako zrastel, da si
večji od mene. Lep je zunaj svet, prost boš kakor ptica v
zraku in užival boš življenje "z vsemi svojimi mladimi silami.
Pojdi, sinek, pojdi! Vidite, tako bi se me radi iznebili, en¬
krat za vselej. Da bi ne trebalo šteti dotice ali odstopiti
koščka sveta meni, če bi si kedaj hotel graditi lastno og¬
njišče. Tak smrkavec!... In kako lahko se da to prepre¬
čiti. Samo od hiše naj grem in ljubeznivi oče javi bogvekam,
da nisem več v njegovi službi, da me torej lahko kar takoj
vtaknejo v raztrgano vojaško suknjo. Da, to je brumna
želja brumnega očeta... In tam, no tam že preskrbijo, da
se mi takšne muhe korenito odpravijo. Ali ni. res, oče? —
Hahaha...«

Stari je hotel mimo njega, a sin ga ni izpustil.

»Sedaj pa čujte, oče,« je zagrmel sin s silnim glasom,
a takoj zasikal komaj slišno, »kakor hitro moram od hiše in
v vojake, tako pojdete vi v — luknjo ... luknjooo ... čujete?
Ali je tako kratek vaš spomin? Ali se ne morete več spom¬
niti, kedaj ste po krivem — prisegli... zaradi borih dvesto
kron, ki ste jih tako odtrgali od ust ubogemu delavcu in
njegovi obilni družini? ...«

31

Krivec je prebledel do las. Toda nenadoma je šinila v
njegov obraz nenaravna rdečica, roke so se skrčile v pesti,
in preden se je Tone zavedel, so ga te pesti odrinile, da se
je opotekel in priletel z glavo ob steno. Nezavesten je
obležal.

Stari je popolnoma podivjal. Sunil je sina z okovanim
čevljem pod rebra, sklonil se k njemu, pograbil kozarec na
mizi ter začel tolči z njim onesveščenca po glavi.

»Tu imaš, pes ... na ... na... na ...« se je penil in
udrihal ves besen.

Pavla je tačas priklicala hlapca Janeza. Ta je starega s
silo odtrgal od nesrečneža, ki se je bil medtem zavedel in
se izkušal otresti jeklenega objema starih železnih rok...

Nekaj trenutkov pozneje se je stari Krivec zaklenil v
svojo sobo, a Toneta je Janez spravil na svisli ter ga dobro
odel.

Zunaj je sijalo solnce vprav pomladansko. Njegovi
žarki so se upirali tudi na skromni venec, ki je ležal na
komaj zasutem grobu Krivčeve matere. Svetile so se v njih
velike črke zlatega napisa na črnih trakovih:

»Zadnji pozdrav, žalujoči ostali...«

V.

Drugi dan je bil Krivec slabe voljp. Vstal je navsezgodaj
in rentačil okoli hiše. Janez je moral pripraviti koleselj,
stari se je hotel čimprej odpeljati.

»Angel varuh si bil včeraj nekomu, Janez. Prav po ne¬
potrebnem ... kaj to, če bi ne bil več vstal... Ali je to sin,
te vprašam? ... Eh, dobro vem, kaj mu manjka ... kaj mu
roji po glavi... Pa se bo urezal... dokler si bo še lahko
sam obuval čevelj in dokler ne bo še pljuval sam po last¬
nem telovniku, ne bo stari izpregel, ne bo prepisal niti pedi
zemlje ... Naj me prej vrag vzame! ... Pa tudi potem ne bo
prida zanj... Kaj takšne ljudi naj bi si človek pustil zrasti
čez glavo? ... Rajši prodam vse do fermenta in zažvižgam
do zadnjega vinarja ... Tfej, zmlel bi ga ...«

32

Stisnil je pesti in z nogo sunil kunca, ki se je bil tako
daleč izpozabil, da je povohal njegov čevelj.

»Na! Rad bi vedel, čemu je ta zverina pri hiši. Da rije
pod njo in jo izpodkopuje... ali ne delajo tega že zadosti
moji otroci? ... Spravi jih, kamor hočeš ...- da jih več ne
vidim...«

Janez opravlja konja in ne odgovarja. Prijatelja sta s
Tonetom, ki ni napačen človek.

»Starec je prepričan, da bo živel večno, poznam ga,«
si misli. »Glej ga, kako gleda. Kot ris. Naj se mi po¬
suši jezik in zmrznejo možgani, če se ne bo še enkrat oženil.
Oj, ta je pravi! In potem res, Tone, Janko, Milka, lahko
vzamete v roke popotni les in uberete pot pod noge in...
in to od takšne hiše, kjer bi bili lahko vsi siti in zado¬
voljni ...«_

»Kaj gruntaš, človeče?« se zakrohoče Krivec. »Vidim
ti skozi butico, ni prav čedno na tistem smetišču ... Kdor
ni z menoj, je zoper mene, to si zapomni!«

Rekši odide v hišo.

»Kakih osem dni ostaneš tukaj, Pavla,« pravi hčeri, ki
je vprav takrat prišla v kuhinjo. »Da uvedeš Milko nekoliko
v gospodinjstvo. Ostati mora poslej doma, ne morem je
pogrešati... Neža ostane tudi pri hiši, vajena ji je ... tako
mislim, da pojde voz naprej po dosedanjem tiru... Tvoj
mož te menda ne bo preveč pogrešal, kaj?«

Krivec je hotel s tem nekaj namigniti in se je odurno
zasmejal.

»Ne rada,« odgovori Pavla, privezujoč si delovni pred¬
pasnik, »zakaj pri vas vsak krade... pa vidim, da moram.
Pa svoje trhle šale si prihranite za druge... Kje so ključi
od različnih shramb? Za vsako reč posebe ne bom hodila
okoli vas.«

Stari se dela kakor ne bi bil mislil na to in smehljaje
maje z glavo.

»Čakaj, kako bi se dalo to napraviti, kaj misliš? ...
Aha, že vem, tako bo najbolje..'. Vidiš, jaz se moram takoj

33

3

odpeljati za dva dni‘ po nujnih opravilih. Za dva dni ti torej
pustim zunaj od vsake reči kolikor bo treba. Špeha, masti,
moke, kave, sladkorja. Tudi vina, seveda. Potem, ko bom
doma, dobiš za vsak dan sproti. Ali ni prav tako, duša?«

Pavla se premaga. Cernu bi ugovarjala, ko bi bilo vse
bob v steno. Še pokojna mati je bila vse življenje pod kon¬
trolo ....

»Od suhega debla ne morem zahtevati soka,« odgovori
očetu in mahne zaničljivo z roko.

Stari ne sliši ničesar. Potegne ključe iz žepa in začne
odpirati razne predale. Tehta, meri, šteje, vse do pike na¬
tančno. Pavla, Milka in Neža kontrolirajo.

Ko je to delo dovršeno, si nalije Krivec zadovoljno
vinsko čašo domače slivovke, prigrizne kos slanine s črnim
kruhom ter takoj nato sede na voz, ki je že čakal pred
vrati...

Lep dan se dela nad goro, se spušča v dol. Cesta je
suha in bela kot bi bila posuta s soljo, pod kopiti čile kobile
se krešejo iskre. Vinogradi ob cesti so oživeli, viničarji so
začeli obrezovati rjavo, rogovilasto trsje. Sredi vinograda
se tu in tam že utrne rdeč breskov cvet, blesteč kakor
zvezda. Jablane in hruške na osredkih zibljejo v jutranji
sapi svoje z obilo debelimi sadnimi očesi obložene veje. Prvi
dih prihajajoče pomladi veje iz dola v reber.

Krivec vozi mimo svojih vinogradov počasi. Na desnici
in levici ob cesti se razprostirajo na dolgo in široko. Z
veščim očesom se ozira po najmlajšem trsju. Lepo je
pognalo lansko leto, mladike so močne in zdrave, da se
mora razigrati srce. Prvič bodo rodile letos, najžlahtnejša
solza se potoči iz njih. Višje nad njimi so starejše, gori na
vrhu še starejše, vse njegova last do kamor seže oko.

»In to naj bi prepustil drugemu? In če bi bii stokrat
moj sin, tak ne!«

Kakršna je moč in sila v teh trtah, takšno čuti sam v
svojih prsih. Da, še je dečko, ne boš ga še, kdorkoli prideš
in se nepozvan predrzno obregneš ob njega.

34

Švrkne po kobili, vzravna se na sedežu, voz švigne za
ovinek. Ko dvigne oči, vidi oni del gore, ki je bil dosedaj za
njegovim hrbtom. Pred njim leži, se spenja visoko pod
oblake, ves črn in hkratu ves svetal. Njegov gozd. Visoko
pod nebo silijo temni vrhovi mogočnih smrek, pretkani s
srebrom vzhajajočega solca. Med smrekami bele bukve,
na svetlih jasah stoletni veličastni hrasti. Plast nad plastjo,
tudi to vse njegovo do kamor seže oko in še dalje za hrib.

»In to naj bi prepustil drugemu? In če bi bil stokrat
moj sin, tak ne! Dokler bo tvoje, boš živel, odtam prihaja
nesmrtnost. Hi, Luca!«

Tam gori poje žaga in sekira dan za dnem brez prene¬
hanja. Povsod primanjkuje delavcev, zemlja čaka in prosi,
a ni jih, da bi jo oplodili. Tam gori v gozdu pa jih je dovolj,
močnih, da bi prestavljali gore in mladih kot rosa. Krivec
to ume in jih najde. Saj je vojni dobavitelj, kralj v svojem
kraljestvu, in vsak gre rad, da se izmaže. Dan na dan se
podira gozd, drevi v dolino, od tam gre dalje in dalje. Vlaki
se vijo, dolgi kakor morska kača, barake rasto na planjavi,
kvarijo in razjedajo travnike globoko in široko ...

Voz zavije okoli zadnje ride, zdriči v ravnino. Mimo
njega beže prve hiše majhnega sela, vse revne in zapuščene.
Vsak dan se pogrezajo niže, so videti neznatnejše. Z njimi
vred beže mimo vrtovi in drevesa v njih, pokrita z mahovi
in lišaji, da se ne razločuje jablana od hruške, češnja in ma¬
relica od češplje. Kakšna razlika med temi in onimi, ki rasto
tam gori na osredkih! Ni je močne roke, ki bi zagrabila in
izpulila gnilobo, dvignila klavrnost in žalost proti solncu.
Same medle ženske, onemogli starci in nebogljeni otroci
tavajo kakor izgubljeni okoli pragov.

Za selom pa je bela ravan, so njive, travniki in ograde,
prav tja do prvega trškega mostu. Vse je umito in nedeljsko,
kakor bi se bilo pravkar preobleklo. Velik božji delež je to,
in tudi ta delež je sedaj Krivčev. Hoje in smreke iz gore so
ga dale in Krivec ga je spravil režoč se.

In zopet stopa kobila počasneje, Krivčevo oko se pase
po tej lepoti, ki je vsa njegova, samo njegova.

35

3 «

»In to naj bi prepustil drugemu? Ali pa tudi samo delil
z drugim? In če bi bil stokrat moj sin, tak ne! Odtod živ¬
ljenje in smrtnost!«

Ko so se oči napasle in se je srce dovolj nasmejalo, je
Krivec zopet udaril po kobili in voz je izginil v trenutku
med trškimi hišami. —

*  *

❖

»Dolžan sem ti nekoliko pojasnila o včerajšnjem svojem
nastopu proti očetu, Pavla,« je dejal tisto popoldne Tone
sestri. »Stopiva v sobo, da bova sama. Kar ti imam povedati,
ni treba, da sliši vsakdo.«

Ko sta sedela v sobi, kjer so se včeraj vršili tako burni
prizori, je začel Tone govoriti. Njegov obraz je bil bled in
izraz utrujenosti je ležal na njem. Videti je bilo, da je noč
prečul.

»Včeraj sem bil pijan, Pavla. Od tistega jutra, ko smo
našli mater mrtvo, nisem imel več miru, nisem vedel, kaj
delam. Sam sem bil nekoliko hipov v sobi, kjer je ležala
na odru. Nje obraz je bil bel in smehljajoč, ves srečen. Tako
lepega mrliča še nisem videl. In prav to mi je dalo misliti,
kakšno je moralo biti nje življenje, če je bilo treba šele
smrti, da se je razjasnilo in v sreči zasijalo nje obličje.
Koliko je moralo pretrpeti to ubogo srce, ki je zdaj pre¬
nehalo biti, da smo celo mi otroci le ob svetih dneh bili
deležni njenega smehljaja. In še takrat navadno pomeša¬
nega s solzami. In v spomin so mi začeli prihajati z ne-
odoljivo silo razni trenutki, davno pozabljeni, trenutki, ki
nisem vedel otrok, kam bi z njimi. Sedaj šele sem začel
slutiti, kaj je pomenil nje suhi, že v mladosti uveli obraz,
nje izmozgano revno telo, ki se je premikalo kakor senca.
In tedaj mi je prišel nehote na misel očetov polni, zdravi
obraz, njegove vedno zalite, kakor na olju plavajoče oči
in sirove gorjanske kretnje njegovega orjaškega telesa. In
vedel sem, pri čem da sem, vedel takoj, da je bil samo v
očetu izvor vse materine nesreče.

36

To spoznanje me je ubilo. Vse moči so uplaknile v meni,
vsega me je preletel krčevit trepet. Stemnilo se mi je
pred očmi, oprijeti sem se moral stene, da nisem padel. V
tistem hipu je prišlo nekaj ljudi kropit. Zbral sem z velikim
naporom vse svoje sile ter se izmuznil mimo njih v vežo.

Odtod sem krenil nehote proti očetovi in materini spal¬
nici, gnala me je neka nevidna moč, da sem vstopil. Po
sobi je bilo vse v neredu, različna oprava, obleka, perilo,
posteljnina, vse je ležalo po stolih, po posteljah in po kotih.
Začudil sem se, da so bila vrata odklenjena, ko poznam
očetovo pazljivost in čuječnost. Ključ je tičal v vratih, in
že sem jih hotel zakleniti in oditi, ko sem zagledal blizu
njih v kotu listič popisanega papirja. Ne bil bi se brigal zanj,
a v tistem hipu mi je nekaj reklo, naj ga poberem. Prav ko
sem se sklonil za njim, sem zaslišal na stopnicah hlastne
korake. Takoj sem vedel, da prihaja oče in sem instinktivno
naglo vtaknil papir v žep. Oba sva stopila hkratu na prag,
jaz od znotraj, on od zunaj.

Osupnil je.

»Kaj iztikaš tod,« je zarežal in me stresel za ramo, »še
enkrat poizkusi in videl boš, kaj ti zapišem za ušesa.«

Naglo je obrnil ključ dvakrat v ključavnici in ga vtaknil
v žep. Videti je bilo, da je prišel samo zaradi tega gori.
Sam Bog vedi, kaj ga je zmotilo, da je zagrešil enkrat tako
malomarnost in ni pravočasno zaklenil . . .

Ni mi bilo obstati doma. Bežal sem sam pred seboj in
divjal po okolici kakor blazen. Naenkrat sem videl, da
stojim pred Kavčnikovo hišo na Brdih. Noga se mi je
ustavila, ni hotela čez prag. Takrat sem se spomnil na list,
ki sem ga bil našel doma. In stopil sem v krčmo, da bi ga
prebral v samoti in miru. Zakaj prepričan sem bil, da je
list popisan in da vsebuje nekaj, kar je namenjeno meni.
Sam sem sedel pri mizi za pečjo, niti domačega ni bilo
tačas nobenega v hiši. Solnce je sijalo skozi okno na mizo
in na papir, ki sem ga držal v roki. In plesale so pred
mojimi očmi črke, pisane od roke — naše matere. Tu je
list, Pavla, prečita j ga!«

37

Potegnil je iz žepa četrt pole navadnega papirja in ga
izročil Pavli.

Ta je čitala:

Preljubi moji otroci!

Čutim, da so dnevi mojega življenja šteti. Dolgo je od
tega, kar sem mislila, da Vas bom mogla vzgojiti po svoji
volji, Vam v srečo, sebi v tolažbo. Ni se smelo zgoditi.
Zrastli ste kakor ljubo živinče, ki ga čistijo samo s ščetjo,
cunjo in vodo in ki se mu tolikrat in tolikrat na dan
napolnijo jasli in ponudi pijača. Nisem bila kriva jaz,,
nad manoj je bil drugi, ki je imel besedo. Ne kamenajte
ga zato, delal je v svoji dobri veri, kakor je pač razumel.
A mene je vendar pekla vse življenje vest, da sem bila
premehka in da sem pustila, kjer bi ne bila smela. Bila
sem pač hči svojega očeta, ki je umrl, ogoljufan na zadnjo
uro. In vest me je pekla toliko bolj, kolikor bolj ste do-
raščali in niste videli prave poti pred saboj. A sedaj ko gre
z manoj h koncu, mi odlega in se čutim nekam lažja. Pre¬
pričala sem se namreč po raznih znamenjih izza zadnjih
dni, da polje po Vas vseh nekaj moje in mojega očeta krvi
in da se ne boste popolnoma zavrgli. Zato sem pa tudi
prepričana, da mi odpustite vse, kar sem zagrešila nad
Vami v svoji slabosti. Hudo je, če mora mati prositi od¬
puščanja svoje lastne otroke!

Nimam Vam kaj zapustiti. Kar je moje obleke in
perila, naj si razdelita Pavla in Milka 'med saboj, kar je
slabejšega naj darujeta revežem. Zlata ura je moja last,
zaslužila sem jo bila še pred svojo poroko s trdimi žulji v
hiši Vašega očeta. To uro naj vzame za spomin Janko, če
se še kedaj vrne. Milki zapuščam zlato zapestnico in Pavli
zlato brožo. Poleg teh malenkosti imam še osem srečk, ki
so zaznamovane na posebnem listu, v katerega so zavite.
Želim, da dobi od teh Tone tri, in sicer najvišje po kurzu,
a ostalih pet naj si razdelijo med saboj sporazumno Pavla,
Milka in Janko. To je vse, kar je moja last. Zadnje reči,
zapestnico, brožo in srečke sem si tekom dolgih let od¬
trgala od ust in mislim, da imam pravico, da razpolagam

38

z njimi po svoji volji. Prosim očeta, da to voljo izpolni.
Vse to je shranjeno v mali zaklopnici v prvem predalu
predalnika za perilo.

Tako, otroci moji! Ostanite zdravi in poizkusite sami
popraviti to, kar je pokvarila nad Vami Vaša mati v svoji
popustljivosti in odpustite ji. Zbogom!

Na Plani, novega leta dan 1915.

Vaša mati
Pavla Krivec.

Pavla je zvila list in se zamislila. Četa vojakov z
lopatami, krampi in motikami je sključena korakala mimo
okna. Sami stari, izmučeni in od skrbi in gladu globoko
razorani obrazi.

»Kaj misliš k temu, Pavla?« je vprašal Tone in skrbno
spravil list v listnico.

»Kaj mislim? Najine misli ne morejo biti različne,
Tone. Hudo mi je, kakor ne more biti huje tem revežem, ki
se vlačijo mimo okna kakor megla. In najhuje je to, da
nisem nikdar slutila nesreče svoje matere. Šele sedaj, ko
je ni več, ko ji ne morem pomagati, ko bi jo morda raz¬
umela, šele sedaj sem morala občutiti vso grozno težo nje¬
nega življenja. Prepozno!«

Glasno je zaihtela in zakrila obraz z rokami.

»Jokaj, Pavla, nočem te motiti,« pravi Tone mehko.
»In izjokaj se do zadnje solze. Operejo naj vse, kar je bilo
kedaj nečistega v tvojem srcu proti njej, ki je ni več med
nami. Tudi jaz sem jokal...«

Odšel je iz sobe in jo pustil samo...

Čez nekoliko časa se je vrnil. Položil je roko na njeno
ramo ter ji privzdignil obraz.

»Naj ti pripovedujem dalje, Pavla. Treba je, da se
razgovoriva popolnoma in da se razumeva... Prej si
rekla, da ne morejo biti najine misli različne. Mislila si
torej tudi ti na drugi del materinega pisma, pravzaprav
oporoke. In tu si gotovo prepričana, da ne dobimo otroci

39

Pomislila je nekoliko.

»Naj bode po tvojem,« je dejala čez nekoliko hipov.
»Toda jaz sem bila včeraj prva, ki sem vprašala po mate¬
rinem testamentu. In ti si mi to očital. Če bi vedel... toda
ne ... čemu?«

Tone jo je prijel, za roko.

»Kaj porečeš, če. ti pravim, da vem? Ne glej me
tako ... vrabci že čivkajo po strehah ... Revica ... toda,
Pavla, tudi sama si kriva... oprosti... Ne, prosim te, ne
ugovarjaj! Vzemi moje besede tako, kakor sem jih mislil...
ne slabo... Morda je še čas, da se rešita. Vrzi od sebe
svojo visokost, svojo trmo in svoj po očetu podedovani
greh — sirovost — oprosti še enkrat... in mož se ti po¬
vrne na pravo pot in vse bo še dobro.«

»Nikdar več,« vzklikne Pavla. »Pregloboko je padel
in potegnil vse za saboj. Igralca nihče ne izpreobrne. Na
čelu mu je zapisana ta strast, globoko vdrta in v vsaki
kretnji. In poleg tega pije kakor piskrovezec. V tej svoji
pijanosti mi očita, da nisem nič prinesla k hiši razen neko¬
liko cunj in dvoje pobarvanih postelj, da se je od takšne
bogatije kakor je naša nadejal vse kaj drugega kakor je
dobil. Da je bil norec ker ni zahteval zaradi svoje neumne
ljubezni do mene zadostne dote že pred poroko, ko je
Krivca že od nekdaj tako dobro poznal. Lahko bi ga po¬
tegnil iz blata, pa ga pustil umirati. Zadovoljen je, samo
da je spravil po goljufiji svojo hčer od hiše, zakaj on dobro
ve, da bi se Krivec, ta lump, najrajši iznebil vseh svojih
otrok, ki so mu vsak dan bolj nadležni. Toda on, moj po
krivici teptani in užaljeni mož, on mu že posveti in Krivec
že še izve, s kom ima opraviti... Tako psuje dan na dan,
in  jaz si ne morem pomagati, ne vem, kam bi pogledala
od sramote. Pisala sem materi, razodela ji vse svoje gorje.
Prišla je k meni takoj ko je prejela pismo. Pulila si je lase,
ko je videla, kam je prišla njena hči, a pomagati ni mogla.
Sama ni imela ničesar, pri očetu ni imela besede. In tako
sem pisala njemu, dvakrat, trikrat, neštetokrat, in nazadnje

42

je odgovoril. Konec pisma se je glasil: Pusti me v miru
s takšnimi rečmi, enkrat za vselej. Kakor si si postlala, tako
ležiš, sama si ga hotela, pijanca ...«

Tone ji stisne roko, rekoč:

»Dokler oče živi, nimaš pričakovati ne ti in nimamo
pričakovati mi ničesar od njega. Pohlep ga je prevzel
vsega, drugega ne vidi, kakor samega sebe. Nobenemu
ne zaupa vinarja, vsak mu krade in ga goljufa, najbolj
pa njegovi lastni,, ničvredni otroci. In to je pri njem
vsak dan huje, odkar mu gre vse kakor sam hoče. Proda¬
jalna je sicer prazna, a kaj bi se brigal zanjo, to so bile
samo posamezne kaplje, ki so kapljale po njej v njegov žep.
Sedaj so se otvorili studenci, ki se na široko valijo po nje¬
govi strugi, amerikanski zlatonosni studenci. Mogočen je,
drugi kralj na Betajnovi, kralj, ki zna komaj podpisati svoje
ime, a ima spomin, ki ga ne ogoljufa nikdar ... Potipal sem
enkrat neke gospode v trgu, če bi se dalo morda kaj iz¬
tisniti iz njega potom pravice, tako pol za šalo, pol za
resnico sem mislil. Tu sem naletel, Pavla. Napisan je tam
z zlatimi črkami, v zgled ga postavljajo brezbrižnikom
in falirancem, do gabnosti poveličujejo njegovo pridnost —
oh dobro je njegovo staro vino in izborni so njegovi tolsti
piščanci — vsi so prepričani, da si pridobiva vse poštenim
potom. Njegovi otroci pa niso vredni piškavega oreha...
siroveži so... ki ne spoštujejo lastnega očeta... pijanci in
pretepači... prešestniki... Kaj torej hočeš, Pavla? Na
ves glas ti zakličem in uvažuj ta moj resni klic: Še enkrat
ti povem, dokler oče živi, nimaš pričakovati od njega ni¬
česar. Čudeži se namreč ne godijo več, kamen se ne izpre-
minja v kruh. Treba, da ubereš drugo pot, da črpaš sama
iz sebe, da najdeš moči sama v sebi. Zadnji čas je, ne od¬
lašaj! In veliko trpežnejša bo tvoja sreča, če si jo priboriš
sama, kakor če bi padla v naročje ne da bi mignila z
mazincem... Če boš potrebovala kakega nasveta od mene,
razpolagaj z mano!« —

43

VI.

Milka je bila tačas z Nežo v kuhinji. Medtem ko je
Neža pomivala, je sedla nekoliko za ognjišče, prav tja, kjer
je zadnji dan svojega življenja sedela nje mati. Bila je
vitka, nekoliko prešibka za svoja leta. Nje obraz je bil
okrogel, lica polna in sveža ter zagorela kot mak med
pšenico, oči velike, vse začudene in vprašujoče, ustnice
kot dozorela črešnja. Lasje so bili temnoplavi, gosti, vlažno
se svetleči. Prav takšna je bila kot nje mati, ko so jo po¬
klicali iz šole domov in je prišla k Krivčevim.

Milka je bila trudna. Delala je ves dan do sedaj, nje
bele roke, takšnega dela nevajene, so bile vroče in so po¬
drhtevale, v križu jo je bolelo in noge so se ji šibile. Pre-
nenadoma jo je vse zadelo, prenenadoma jo je iztrgala
usoda iz otroške lahkomiselnosti in postavila na trda tla
resnega življenja. Vsa začudena je bila ob zadnjih do¬
godkih, ni jih mogla pojmiti, mislila je, da sanja in da se
morajo te sanje vsak čas razpršiti. Vsa je bila še v
mestu pri svojih prijateljicah, ki so se z delom samo igrač¬
kale, ki niso niti slutile, v kaj se bode to igračkanje izpre-
menilo. Žarko solnce je še sijalo tedaj okoli nje in v njej,
vse polno svetlobe in toplote je bilo nje srce in v tej svet¬
lobi, oblit od solnčnih žarkov je stal fant, princ iz jutrove
dežele, odet v zlato in škrlat. Po njo je imel priti, prožil
ji je nasproti svoje roke, ob bregu je že čakala bela ladja,
razpeta so bila in v solnčnem vetru so trepetala zlato-
obrobljena jadra, da ju odpeljejo v prekmorsko deželo,
kjer cveto drevesa brez prenehanja in rode hkratu srebrne
plodove brez prenehanja. Sredi med njimi še dviga slono¬
koščena palača... Tako nenadoma so jo odtrgali od sanj
in lepote, da je sedaj vsa bedna in trudna. Nekaj se vzdi¬
guje v njej, zajokala bi na ves glas, zavpila in bežala...

»Težko je pri nas,« se oglasi Neža in zazeha. »Ata ne
privošči nobenemu preveč počitka. Dolgo sem že pri hiši,
oh, poznam kako gre tukaj. In zdaj celo, vsak dan je bolj

44

siten in zadirčljiv, nobena reč mu ni več- všeč... oh,
poznam ga, gospodična.«

Milka strmi skozi okno in ne odgovori ničesar.

»Več kot ima, bolj je zopern,« nadaljuje Neža. »Oh,
poznam ga, dolgo sem že pri hiši. Pa sem mu tudi delala,
za tri druge, vedno, odkar sem tukaj. Prav tako kakor
ranjka mama, Bog ji daj dobro. Ko pojdem odtod, ne bo
dobil takšne. Katera pa bi tudi prenašala toliko, saj ni no¬
bena živina kot sem jaz, ki ne vem, kedaj bi nehala in
počivala. Ali niste še tega zapazili, gospodična?«

Milka še vedno molči, niti ne sliši njenega samogovora.

»Pa saj ni čuda, da je takšen, ko ga pa vse jezi, celo
otroci. Tone bi bil tudi lahko nekoliko bolj drugačen z
njim. Toda, kaj me briga? v  . Pa me le skrbi, kako jo bomo
vozili naprej, na naju, gospodična, bo padala vsa odgo¬
vornost in vsa slaba volja atova. Težko bo, tako vam
povem. Oh da, to dobro vem, dolgo sem že pri hiši.«

Ko se Milka niti ne ozre, nadaljuje:

»Saj sem vedela, da me nihče ne posluša. In vendar
se mi zdi, da bi imela tukaj lahko prvo besedo, sedaj ko ni
gospodinje. Vsako reč poznam, za vse vem kako in kaj,
vsemu sem se privadila, nobeden me ne bi mogel imeti
za norca. Da, dolgo sem že pri hiši in spodobi se mi med
ženskami prva beseda. Če boste mene poslušali in si dali
kaj dopovedati, gospodična Milka, boste prav storili in vse
pojde kakor namazano. Starejši vedo več od mladih in eden
mora nositi zvonec.«

Tedaj je vstopil Tone in poklical Milko. Odšla sta v
sobo k Pavli.

»Otroče je' še, a odurna in domišljava,« mrmra Neža
za odhajajočima. »Pa Neža te ne izpusti iz rok, Neža ti
hoče postriči tisto tvojo trmico in hoče biti prva pri koritu.«

Obriše se z rokavom preko ust in si popravi lase. Iz
žepa potegne okroglo ogledalce ter se pogleda pazljivo
vanj.

45

»No, tako hudo še ni,« se zasmeje ter potegne z roko
preko ust. »Še si nekam spodobna, Neža.« —

*

Med krivenčastimi in vitkošibkimi vrbami se vije reka
skozi nizko gričevje vedno vštric široke bele ceste, po
kateri vozijo dan na dan težki vozovi, drvijo automobili in
se premikajo raznolična, v teh krajih dosedaj nepoznana
vozila. Bog ve odkod je vse to zašlo semkaj, da razriva
sedaj naše ceste in pota, kvari .travnike in njive ter dviga
oblake'prahu, strupeno polegajoče po nasadih, vrtovih in
vinogradih. Iz prahu se motajo čudni ljudje, napol divji in
zarastli, kakršnih naši kraji ne poznajo. Govorijo neznano
govorico, pojo pesmi našim srcem nerazumljive, našim
ušesom neprijetne. Naša pesem je zamrla, se je izselila
kakor so se izselili slavci iz grmovja ob vodi ter si poiskali
mirnejših kotičkov. Da, ta dolina je bila še nedavno polna
slavčjega petja, polna vriskajoče svetlobe in solnčne to¬
plote, a danes umira in se boji prihodnjega jutra. Dnevi
tečejo, vsak dan prihajajo nove čudne vesti, kmalu bo za¬
vršalo tudi ob Soči. In vozili bodo zopet drugačni vozovi,
tujim vozovom v nasprotni smeri in stokale bodo matere
in jokala bo deca ob pogledu na dolgo, v nedogled se
vijočo neznano pot. Starci se tresejo, da jih zapusti zemlja,
ki jih je rodila, ..lažje bi jim bilo, če bi jih zasul plaz, drveč
z gore. Groza objema s črnimi rokami dolino in griče, noč
pada na vzdihujočo zemljo ... V zatišju, stisnjen' med
dvoje nizkih, s trto in smokvami zarastlih gričev, se
skriva Logarjev mlin. Na dvorišču pred njim rastejo trije
stari širokovrhati orehi, segajoči čez rdečo, svetlečo se
streho. Njih temnozeleno sočno listje se vedno giblje in
vstrepetava v sapi, skoro neslišno prihajajoči čez prazne
kraške grebene. Voda pljuska po širokih koritih, se spušča
čez kolesa, se iskri in se peni, v mlinu ropočejo kameni in
meljejo, kolikor pač imajo v teh časih.

46

V mlinu pa je mlinarila mlinarjeva hčerka Lenka poleg
očeta Logarja, matere Logarice in treh starejših sinov.
Najmlajši je hodil še čez hrib v šolo.

Slučaj je nanesel, da je vozil Krivčev Tone pred neko¬
liko meseci tod mimo visoko naložen voz desak. Bog ve po
kakšnem naklučju ali iz kakšnega vzroka se je utrgala
glavna veriga in je nastala nevarnost, da se deske razlete'
po cesti. Nobenega človeka ni bilo blizu, nobenega voza za
njim in pred njim, a Tone je klel in rentačil ter pihal kakor
kovaški meh. Zverina v njem se je poznala na daleč. Vsak
dan je bila cesta polna, vsak dan so tod pokali vozniki,
vozili sadjarji s svojimi osli, hodili pešci, in marsikateri
izmed njih bi mu utegnil pomagati ali mu vsaj svetovati.
Tisti dan pa so se vsi zakleli, da ga puste samega, naj
dela kar hoče. Tedaj je zagledal nedaleč na levici troje vi¬
sokih orehov, skozi njih vrhove se je svetila v solncu
rdeča streha Logarjevega mlina. Komaj deset minut od
ceste je bil oddaljen. Tone še ni bil nikdar tam, ni poznal
nobenega, se ni^doslej zmenil ne za mlin ne za njegove pre¬
bivalce in je vozil dosedaj vedno mimo brezbrižen, v svoje
misli utopljen, najčešče čemeren in napol pijan. Pokal je s
svojim bičem prav po hribovsko, da se je razlegalo daleč
po dolini, vpil na konje, pretepal jih in se pridušal kakor
toliko drugih njegovih tovarišev, ki so z njim vred vozili
tovore v mesto in se ustavljali povsod, »kjer Bog roko vun
moli«. Danes pa je zavozil prav do kraja ceste, privezal
konja k drevesu ter prvič stopil na stransko rjavo pot in
krenil proti mlinu.

Vsi so bili doma, stara dva, trije sinovi in Lenčka,
zakaj takrat še ni bilo vojske in so Logarjevi živeli še
pristno in patriarhalično življenje, nemoteni od sveta v naj¬
lepšem miru in smejoči zadovoljnosti. Zadnji dnevi zado¬
voljnosti in miru so to bili za dolgo dolgo časa.

Ko je Tone povedal svojo nezgodo, so bili Logarjevi
takoj pripravljeni, da mu- pomagajo. V nekoliko trenutkih
je bila pripravljena veriga, da mu jo posodijo in starejša
sinova sta šla z njim, da deske skupno povežejo. Ko je

47

čez nekoliko dni prinesel verigo nazaj," se je ustavil pri Lo¬
garjevih dlje časa. Potem pa je stopil k njim in se razgo-
varjal vsakokrat, ko je vozil mimo. In z začudenjem je
videl, da ti ljudje vse drugače živijo kakor pa oni doma pri
Krivčevih. Tu delajo vsi za enega in eden za vse, tu je
doma medsebojna ljubezen in spoštovanje, tu ne slišiš ne
grde ne dvoumne ali nedostojne besede. Sinovi so močni
kakor medvedje, svet bi preobrnili in ga postavili na glavo,
a z domačimi ljudmi so kakor jagneta, ki ne vedo, kaj bi
storili, da bi bilo vse v redu in da bi nikogar ne žalili. —
Lenčka je dekle, nekoliko čokata sicer, rdečelična in trdih,
delavnih, z žulji pretkanih rok, a navzlic temu nima na sebi
nič kmečkega, vsakdanjega in robatega. Nje obraz se
vedno smehlja, pri vsakem še tako težkem delu si poje in
je zadovoljna. Delo je razdeljeno na enake dele, vsak pozna
svoje in ga vrši z vnemo in ljubeznijo dan za dnem, od
tedna do tedna. Noč je za počitek, a dolgi zimski večeri in
nedelje so za to, da se segreje in omaje duša. In v Logar¬
jevem mlinu vidiš raznovrstne knjige, leposlovne in stro¬
kovne, časopise in brošure, ki pa ne leže nerazrezane po
policah, pač pa so že precej oguljene in razdrapane, da jih
je treba dati vsako toliko časa.po nekoliko v mestno knji¬
goveznico. Tega, kar ni utegnila in mogla dati Logarjevim
šola, to so jim dale one, malo po malem, a toliko bolj go¬
tovo. In pri Logarjevih se shajajo ob takšnih dneh tudi vsi
bližnji in oddaljeni sosedje, ki so z njimi enega srca in enih
misli . . .

Krivčev Tone se je oglašal od tistikrat pri Logarjevih
čestokrat tudi ob nedeljah, dasi je bila pot dolga in pozimi
tudi slaba. Z vsemi, s starima in s sinovi, je sklenil pravo
prijateljstvo. Pa tudi med Lenčko in med njim se je raz¬
vila gorka simpatija, ki je bila zlasti zanj odločilnega po¬
mena. V tem medsebojnem oživljajočem prijateljstvu je
šele Tone prav spoznal, kakšno je bilo njegovo dosedanje
življenje in je krenil na drugo pot, ki ga je dovedla do
drugega naziranja in do spoštovanja človeka in njegovega
poklica.

48

Ko je izbruhnila vojska, so odšli trije Logarjevi k vo¬
jakom, a Tone ni mogel več tolikrat v mlin, ker je bil
zaposlen drugod. Toda kadar se je zglasil tamkaj, je bil zanj
velik praznik. — — — — — — —

»Tako, sedaj sem ti povedal vse, Pavla,« je dejal Tone,
ko je nehal pripovedovati o mlinu in o Logarjevih. »Sedaj
veš, kar si me vprašala prej, ko si rekla, da čutiš, kako zelo
sem se izpremenil. In tudi tebi Milka morda ne bo škodo¬
valo, da si slišala, in zato sem te tudi poklical v sobo.
Začetek mojega novega življenja je torej v Logarjevem
mlinu, njim, ki so bili in so še tam doli, sem hvaležen za
vse, kar se je pozneje zgodilo z niano. Toda stopita za
hipec z manoj, pokažem vama še svoje tukajšnje naj¬
boljše tovariše, najboljše prijatelje v teh hudih in žalostnih
časih.« -

In peljal ju je v svojo malo podstrešno sobo. Skozi
okno so tudi semkaj lili polni solnčni žarki in tam nasproti
je gorela gora v zlatu in veličastvu.

Ob nižji steni je stala skromna postelj, ob nje vznožju
velika starinska skrinja z vdelanimi rožami in okraski.

Tone potegne ključ iz žepa in odpre.

»To so moji tovariši, moji najboljši prijatelji, ki se raz-
govarjam z njimi vsako prosto uro in ki so moja uteha.
Dokler si ostanemo zvesti, bo imelo življenje moje pomen
in namen. Tu je shranjena vsa skrivnost mojega Spre¬
obrnjenja.«

Skrinja je bila do vrha polna samih knjig . . .

VII.

Osmi dan po pogrebu se je Pavla odpravljala domov.
Kolikor se je dalo je uvedla Milko v gospodinjstvo in ji
zlasti zabičala, naj kolikor mogoče brez godrnjanja iz¬
polnjuje želje očetove in naj se ne da plašiti izbruhom nje¬
gove sitnosti in njegovim čudnim vsakdanjim kapricam.
Z Nežo pa naj dela kolikor mogoče narahlo in diplomatsko,

49

4

da si ne nakoplje njenega sovraštva, zakaj posli, ki so dlje
časa pri hiši, so za vsako malenkostno neprijaznost zelo
občutljivi in se sploh čutijo, če ne gospodarji, pa vsaj njih
namestniki v hiši ali kaj vem kaj še. Izkratka, Vsaka za¬
mera se neprimerno maščuje, in krega in neprijetnosti se
ne zmanjka nikoli. Milka, otrok, je poslušala sestro in ji
obljubila, kar je hotela. Pri tem pa je skrivaj jokala, zakaj
čutila je veliko zapuščenost in lastno nepotrebnost v tej
hiši. Bog ve, s čim se je pregrešila, da jo je usoda iztrgala
tako nenadoma vsemu, kar je bilo ljubo njenemu vzbuja¬
jočemu se srcu. Čutila je, da se bližajo časi, ki bodo raz¬
dejali vso stavbo nje visokoletečih misli in jo pokopali v
najtemnejšo vsakdanjost. Kamor se ozre, povsod klavrnost
in tujina, nikjer lepe misli in domačega zatišja. Bala se je
prve ure, ko bode z Nežo sama, a iz ur bodo dnevi in tedni
in meseci. Bog ve, kaj bo z njo čez pol leta, kaj čez leto dni!

Tone se je umaknil iz hiše. Takoj drugi dan po onem
dolgem razgovoru s Pavlo in Milko, po svoji veliki izpo¬
vedi, je izbral nekaj najpriljubljenejših knjig iz skrinje, zavil
jih skrbno in ljubeče v omot ter ga potisnil v nahrbtnik.
Umakniti se je hotel očetu, da ne pride nehote zopet do ne¬
ljubih in razburljivih prizorov. In poslovivši se iskreno od
sester, je sedel na voz, ki je bil odpravljen v gozd po hlode.
Tam je hotel ostati in delati kakor drugi, spati v baraki, jesti
z delavci in v težkih urah iskati v knjigah razvedrila in
utehe. Dokler ne zasijejo boljši in lepši dnevi.

Krivec ni bil niti z besedico omenil proti otrokom ma¬
terine zapuščine, pač pa je Pavli izročil njeno obleko
in perilo, da vzame s seboj ali pa razpolaga z njim po svoji
volji. Ko je Pavla pregledala in preštela kos za kosom, je
bila prepričana, da to ni vse, kar je imela rajna mati,
zlasti pa ne vse perilo. Bolj ko je pregledovala, bolj se je
kuhala v njej jeza, zlasti ker se je oče venomer zaničljivo
smehljal, ko je preštevala. Očividno se je norčeval in se
veselil, da jih je vse opeharil. Toda spomnila se je na To¬
neta in na njegove besede in s silo se je premagala. Vendar
je dejala pikro: »Človek ne bi si mislil, da je uboga mati

50

prislužila pri takšni hiši samo to revščino.« — »Vsi si do-
mišljujete, da je pri hiši Bog ve kaj,« je odgovoril oče mirno,
»toda vsi se motite. Povem vam, da komaj izhajamo. De¬
lavci požro vse, živež je neznosno drag, vse se potrosi.
Kolikor noter, toliko vun. Če pojde tako dalje, zaprem ba¬
rako.« Pavla se je ugriznila v ustnice in ni odgovorila.
Poklicala je Milko in Nežo in razdelila vse na tri enake
dele. Izbirati in prebirati se ni izplačalo te beračije. Stari
se je tačas neopaženo izmuznil iz sobe, bilo ga je morda
v tistem hipu vendarle nekoliko sram ...

Pavla je pospravljala svoje reči. Sama je bila v sobi,
vse tiho okoli nje. V peči so pokala in prasketala suha drva,
udobna toplota se je širila po svetlem prostoru. Pavla je
delala mehanično, zavijala, povezavala, skladala omote dru¬
gega poleg drugega, polagala jih nazadnje v pripravljeni
pleteni kovčeg. Nje obraz ni kazal tačas ničesar, bil je
čisto vsakdanji in brezbrižen. Kakor ne bi mislila ničesar,
kakor bi ne bilo v nje duši ne veselja ne žalosti, ne želje in
niti sence hrepenenja. Kakor bi bila tam notri velika praz¬
nota, velika puščava brez zelenice.

Toda hipoma so ji upadle roke in obležale na omotu
druga vrh druge. In glava je tačas zlezla navzdol in se za¬
rila vanje. Telo se je krčevito streslo in se sesedlo na stol.
In obstala je kakor kip.

Na stopnicah so se začule stopinje.

Pavla se je zdrznila, se dvignila in potegnila z rokami
preko oči.

»Torej zopet domov... domov... iz enega gadnega
doma v drugi,« je zaječala in posluhnila, kdo prihaja.

Stopinje so se ustavile, začul se je Nežin glas:

»Pavla, doli! Gospod je tukaj, gospod mož.«

Pavla se je prijela za prsi, strah jo je prešinil. Čemu
je prišel, kaj išče tukaj? Pisala mu je, da pride danes
domov. Nekaj ni v redu, da se je tako nenadoma pojavil
tukaj, kjer ga ni bilo že več let. Hvala Bogu, da danes ni
očeta doma, sicer bi zopet ne bilo nič dobrega iz tega
obiska.

51  .

4 »

»Takoj pridem,« je zaklicala Neži ter si naglo popra¬
vila zmršene lase. Napravila je kolikor mogoče miren in
vsakdanji obraz, odprla vrata ter odšla doli.

Po kuhinji gori in doli je stopal nje mož. Nekoliko
naprej se je držal, roke je tiščal v hlačnih žepih in med
zdravimi, nekoliko rjavimi zobmi je žvečil ostanek viržinke,
ki se je krivil navzdol pod spodnjo debelo ustnico. Njegov
še dovolj čedni obraz je bil nekoliko zabuhel in rumenkast
ter je pričal o prečutih nočeh in o podnevnem spanju. Pod
motno bliščečimi vodenimi očmi so se krožili veliki črno-
rumenkasti kolobarji, a črni ščetinasti lasje so silili izpod
mehkega, poševno na glavi stoječega klobuka doli čez čelo
do gostozaraslih črnih obrvi. Iz desnega kota ustnic se je
poznala posušena rjavobelkasta slina po gladkoobriti,.
okrogli in močni bradi kakor bi bil kdo potegnil široko črto
s čopičem, namočenim v ptičji lep.

Semtertja se je zravnal, privzdignil glavo ter se široko
nasmejal. Pripovedoval je Neži Bog ve kakšno anekdoto iz
mestnih beznic ali iz tretjega razreda prenapolnjenega lokal¬
nega vlaka. Dobro se mu je zdelo, da je bila Neža hva¬
ležna poslušalka in da so ji zlasti najbolj prijali njegovi
lastni ocvirki, s katerimi je belil svoje pripovedovanje.

»Da, to je res, Nežica, kakor je res, da je Krivec . . .
hm . . . ehnu ... no, nič ne rečem . . . falot ... Ali sem kaj
rekel?«

Potegnil je roke iz žepov, otrnil čik, vtaknil ga zopet v
usta ter se lopnil s plosko desnico po močnem bedru.

Tačas se je pojavila Pavla. Slišala je zadnje besede
in je vedela, da je mož pijan.

»O Pavlon, Pavlončica, duša moja... srečne oči, ki te
zopet vidijo čez sedem čiških let... Kako je kaj pri tvoji
duši? . . . Primojduši dobro . . . Zakaj tako dolgo tukaj? . . .
Ali je dobra papca, pipca? ... Boljša kakor doma? ... Elv
papa Krivec ima mačka v Žaklju in Noetovo dedščino v
kleti pod skalo . . . dobro je tukaj biti . . . hahaha . . . samo
krivi se nerad, kadar treba dati ... ni prav, da se piše
Krivec . . . Pavlon, vprašam te sedaj nekaj . . . zakaj . . ..

52

prav za prav, na čem pa je umrla tvoja mati? . .. Slišal sem,
da ti je mnogo zapustila . .. tam doli so pravili v gostilni . . .
pot za sabo . . . kaj?«

Pavla je pristopila k njemu ter ga prijela za roko.

»V sobo pojdi z mano, imam ti nekaj povedati,« je
dejala kakor bi ne bila slišala ničesar.

Osupnil je, kaj takšnega ni bil vajen. Navadno je po
takšnem uvodu zrasla. Nalašč je zasviral tak preludij
vselej, kadar se mu je zahotelo, da bi se kregal in navadno
se mu je izvrstno posrečilo. Zakaj ne samo beseda je ob
takšnih prilikah dala besedo, celo razne ekstremitete so se
navadno začele kosati med sabo j za prvenstvo. To je bilo
potrebno, če je hotel pozneje hoditi vsak sam po svojih
potih, ne da bi mu jih drugi nekaj dni križal.

Zato se je torej danes dogodilo zaresno čudo in zato
je Vojteh, mož Pavlin, po vsej pravici osupnil.

Odprl je usta in ni verjel.

»Kaj praviš, Pavlon? ... V sobo? ... S tabo? . . .
Križ božji, hodiva!« In šel je za njo. Naslonil se je na okno,
da je solnce obsevalo njegov široki hrbet in glavo ter pri¬
čakuje strmel v Pavlo. Ta je pristopila k njemu in mu po¬
ložila roko na ramo.

»Čuj,« je dejala mehko, »ni treba, da bi slišali posli
mojega očeta, kar ti imam povedati. Glej, te dni kar sem
zopet v tej hiši, sem mnogo videla, slišala in doživela. In o
tem sem te dni tudi mnogo razmišljala, lahko rečem, da
več kakor vse svoje prejšnje življenje. In razmišljala‘sem
samoobsebi umevno največ o tem, kar je človeku najbliže.
Tako sem nazadnje spoznala, da ne smem iskati izvora
svoje nesreče v svojem bližnjem, ampak največkrat sama
v sebi. In če je izvor ali vzrok moje nesreče res v meni
sami, mi je vsekakor mogoče, da ga odstranim, če ne iz-
lepa pa izgrda, samo da ga najdem. Glej, že po tem, kar
sem ti dosedaj povedala, lahko razumeš, da sem vzrok in
izvor nesreče svoje in morda tudi tvoje resno iskala in da
sem ga zares tudi našla tam, kjer sem pričakovala, da ga
najdem. In ker sem ga našla, ga hočem tudi odstraniti. Daj

53

mi roko, Vojteh, od sedaj naprej se vrnem s taboj domov
vsa drugačna in kljubovati hočem vsemu, kar pride. Še pred
pol ure me je bilo strah in groza, ko sem mislila na svoj
dom, ko sem se odpravljala nazaj k tebi in v tvojo hišo.
Zdaj je minilo, zdaj grem s trdnim zaupanjem, da bo bolje,
da se povrne vanjo mir in sreča.«

Vojteh se je smejal. Ni mu šlo v glavo, kar je govorila.
Smešno se mu je zdelo, same babje čenče in kaprica senti-
•  mentalnega trenutka.

»Zakaj ne bi ti dal roke, žena?« je dejal in ji ponudil
svojo veliko zagorelo desnico. »Samo nisem prav razumel,
čemu naj ti jo dam, preučeno si govorila zame.«

»Tudi meni se je zdelo pred nekoliko dnevi preučeno,
kar mi je govoril moj brat Tone,« je odgovorila Pavla, »in
nisem razumela. A danes razumem in tako boš v kratkem
razumel tudi ti.«

Mož je držal nje roko v svoji, se je še vedno smejal
in ni razumel. In ni verjel, da je tako govorila njegova žena,
da so iz takšnih ust mogoče takšne besede. A nekaj se je
vendar tačas izpremenilo v njem, neka slutnja ga je obšla,
da se z današnjim dnem obrača drugam smer njegovega
življenja. Začel je misliti in sama ob sebi je ginevala pija¬
nost iz njegove glave. Prav narahlo je začutil kakor bi se
bil ukradel odnekod solčni žarek in bi prodiral v temino-
njegove notranjščine...

Zgodilo se je zares čudo. Pavla je imela z možem ta
popoldan lahko delo. Proti svoji navadi ni silil v gostilno,
presedel je ves čas do odhoda doma v sobi. Po njenem na¬
svetu ni niti čakal, da bi se povrnil tast domov, hotela je ta
dan preprečiti vsak še tako malenkosten in neprijeten na¬
stop med njima. Naročila sta Milki, naj ga pozdravi od
obeh ter sta se odpeljala že pozno popoldne . . .

Cez dolgo časa je ostal Pavlin mož tisto noč doma. -—

VIII.

Dva meseca sta med tem že minila. Iz črnih oblakov, ki
so se že toliko časa kopičili na zahodu, je nenadoma treščilo.

54

Prav tačas, ko je bila pomlad v deželi in'si je izbrala zemlja
svojega ženina. Bele, skrite vasice po Brdih so se hipoma
zgenile, oživele v čudnem drhtenju kakor nikoli prej, čez
noč so se odpravile na potovanje. Zadnje so potiskale
prve, vse so s krčevito naglico hitele in se valile dalje, čez
holme in griče, po cestah in potih, po dolinah in jarkih,
mimo cvetočih vinogradov, mimo belih oblakov, ki so jih
razsipale cvetoče črešnje po bregovih, mimo živih pojočih
ograd, kjer so znašali slavci in penice svoja gnezda, pod
globokim sinjim južnim nebom, pod katerim so začeli letati
čudni, dozdaj nepoznani ptiči, pevajoči pesem nikdar slišano,
pesem grozno, mozeg pretresujočo. Vse je drvelo dalje, na¬
loženi vozovi, trudna živina, matere z dojenci na prsih, starci
s sključenimi hrbti in palicami v tresočih rokah, razoglavi,
komaj za silo oblečeni. Nevidna železna roka jih je podila
dalje na dolgo pot, na neprostovoljno, ki ji nihče ni videl
in ne vedel konca. Padali so na zemljo in jo poljubljali, njih
prsti so rili po njej kakor krti, pririti so ji izkušali do osrčja,
da bi se njih žejna usta upijanila z njeno krvjo in da bi
bila lažja njih pot. Njih stokanje so slišali holmi in griči,
njih jok se je razlegal po dolinah in zatišjih. Ko bi se vse
to dvignilo, ko bi vzelo v roke popotni les in šlo z njimi v
tujino! A griči in holmi so se samo prešerno smejali v svoji
svatovski obleki, doline in zatišja so vriskala v prvi pi¬
janosti... in še težje je bilo slovo, še bolj črna kri, ki je tekla
iz zevajočih ran. Krvava pot se je poznala za njimi koder
so hodili in krvave so bile poljane, kjer so se ustavile njih
do smrti utrujene noge... Na kolodvorih vse črno ljudstva,
največ razcapanega, vse črno po vseh prostorih, ki niso
zaprti, črna ulica in trg, promet po mestu zastaja, vozovi
ne morejo skozi množico. Od vseh strani prihajajo vojaki,
napolnili so že sleherno hišo, napolnili vsako dolino do naj¬
manjšega zaselja, do najskritejše samotne kmetije. Babi¬
lonska zmešnjava povsod, drugi ne razume druzega, z zna¬
menji poizkuša dobiti, če hoče imeti kdo kaj posebnega ali
če hoče kaj povedati. Vlak prihaja in odhaja za vlakom,

5jš

dolg kot večnost in črn kot obup. Razorani, zmršeni, potni,
napol blazni in ostudno se režoči obrazi gledajo iz živinskih
vozov, otopeli, zanemarjeni, idiotski iz oddelkov za čast¬
nike. Od povsod hrušč in vpitje, suvanje in prerivanje, vmes
pijanost do nezavednosti.

Vse drevi dalje, navzgor, navzdol, brez cilja in lepe
misli ... v pogubo ... a krčevito hoteč rešiti če ne dru¬
gega vsaj ubogo golo življenje. Ali se posreči? Ali je še
kje na svetu gostoljuben krov, ki bi bil voljan, da sprejme
pod sebe toliko bede in gorja? Morda tam za deveto goro v
neznanem zapuščenem selu, v samotni kolibi sredi divjega
gozda, morda visoko na suhem vrhu devete gore same?
Nihče ne ve, kje se konča ta pot, dalje gre in še dalje vidi.
Ceste in pota, njive in travniki, gora in dol, vse je preple¬
teno z železjem in žico, vse izpodkopano in razorano. Tam
daleč daleč pa je vtonil razžaljeni dom, pogreznil se na zlati
večerni zarji v globočino morja. Ali izide še kedaj na belih
solnčnih žarkih, 'da padejo nevredne množice zopet pred
njim na kolena in se vrnejo vanj skesane in očiščene? Za¬
stonj vprašujejo, sam Bog ne ve odgovora. In roke omah¬
nejo, skloni se glava, noge tavajo dalje . . .

Prva nedelja v maju je bila. Krivec je popoldne sedel
v svoji sobi, pred njim je stala napol prazna polliterska
steklenica in čaša. Dobro se je bil najedel opoldne in sedaj
je dremal in počasi srkal onega »od zida«, staro kapljo iz
svojega najstarejšega vinograda. Vsako toliko časa mu je
glava zlezla na prsi, a ko je hotela še nižje, jo je vsakokrat
sunkoma dvignil, odprl oči in začudeno smehljajoč se po¬
gledal okoli sebe. Roka se je tačas navadno iztegnila po čaši
in pil je ter si z jezikom oblizaval debele ustnice vsakokrat,
ko je dobro potegnil. Tako je šlo precej dolgo dalje med
kimanjem in oblizavanjem. Muhi, ki je dolgo časa sedela
na stropu nad njegovo glavo, je začelo biti navsezadnje dol¬
gočasno, preletela se je premišljeno na steklenico, kjer se je
ob robu iz navzdol polzeče kaplje nasrkala korajže ter se
takoj na to predrzno preselila na Krivčevo glavo. Za takšne
reči je bil Krivec zelo občutljiv. Takoj se je stresel ter

.56

lopnil z roko po glavi. Glava mu je hotela zopet na prsi, a
muha je bila že zopet na njej. Tako se je Luka bojeval z
muho in spancem, dokler ni grdo zaklel, vstal in vzel ste¬
klenico ter stopil v klet po drugo izdajo. Ko se je vrnil,
je bil čil, spanec je odbežal. Sesti pa ni hotel več, pokril
se je, da bi bil varen pred pijano muho ter je hodil po
sobi gori in doli in pil. Toda sčasoma mu je bilo silno
dolgočasno. Stopil je k oknu ter zrl na cesto. Mimo je šlo
par begunskih vozov z bornim pohištvom, z malovredno
šaro, z razno preperelo ropotijo. Žival, ki je vlekla in ona,
ki je bila privezana zadaj, je komaj vlačila noge za saboj,
je stopala naširoko in bulila v tla. Na vsakem vozu je bilo
po nekoliko otrok, bledih in izsesanih obrazov. Poleg vozov
so stopale ženske, priganjale žival in se topo ozirale okoli
sebe. Vsa ta revščina ni Luke brigala prav nič. Polglasno
si je žvižgal in s prsti bobnal po šipi. Ničesar ni čutil ob
tem prizoru, ničesar kakor da mu je grozno dolg čas in
da ni vedel, kam bi se dejal. Sam je bil v hiši, Milka in
Neža sta bili pri večernicah, Janez in drugi, kar jih je bilo
ob nedeljah doma, so bili v gostilni ali Bog ve kje. Tudi
sam bi bil morda odšel v gostilno, a gotovo je bila polna
vojakov in ljudi, s katerimi se ni rad bratil. Ce bi ga danes
kdo obiskal, ne bi se krčil, prinesel bi vina na mizo, a
moral bi biti obiskovalec pripraven človek in ne morda kak
rokomavh. Svojega ni maral nobenega, hvala Bogu, da je
-Tone najrajši ostajal v gozdu in da ga ni bilo domov kar
po cele tedne, zlasti pa ne ob nedeljah. Sicer je delal za
dva, ta lopov, a kaj pomaga, ko le ne misli pri vsem tem
na drugega kakor na to, kje in kako bi ga osleparil in
okradel. Pa ga ne bo. Eh, Luka je še tič, je previden kakor
podlasica, zvit kakor lisica, vidi pa kakor ris. Kar skozi
zid. Ali kaj mu to pomaga, ko mu pa domači vendar kra¬
dejo, na vseh koncih in krajih, samo da ne ve kje. Toda
kradejo pa le, in prav gotovo. Tam čez cesto na sose¬
dovem vrtu cvete stara jablan, cel rdečkastobel oblak je,
pretkan s solnčnimi žarki, in posamezni cveti, ki se sedaj
osipljejo in padajo na tla v komaj spočeto travo, se svetijo

57

kakor cekini. Bog ve če jih jablan prešteva, koliko jih je.
Eh, to se razume, da ji ne more biti dolgočasno, če šteje
cekine. Tudi njemu ne bi bilo, če bi jih štel. A vzel jih je sam
vrag in če ga iščeš z lučjo, ga več ne najdeš, svetloglavca.
Sam papir se ti valja med prsti, kar čez noč ga delajo,
hudiči bodo vse zafurali. Pa Luka si bo tudi s papirjem
pomagal. Kar čez noč ga bo izpremenil v hiše, polja in
travnike, v vinograde in gozdove. Kar čez noč kakor ga
oni delajo, in preden se bodo hudiči zavedeli, da je za nič.
Zadnjič je bil tam gori v gozdu. Strah je, koliko so
že posekali. Nizko pri tleh so odžagana debela debla, odre¬
zane ploskve se belijo druga pri drugi do kamor sega oko.
Kakor veliko pokopališče se mu je zdela iztrebljena in izse¬
kana površina in ti beli štori na njej so kakor mrtvaški
kameni na novih grobovih. Pa ti hudiči tam doli po dolini in
še dalje mislijo, da seka Luka svoj gozd, da je to tak osel
kakor so oni, ki tako mislijo. Tepci zaplankani! Luka Krivec
do danes še ni posekal enega svojega debla in ga tudi ne
bo izlepa. Lukov gozd bo stal še dolgo in on sam se bo
smejal kakor se smeje zdaj, ko dričijo po njegovih drčah v
dolino hlodi raznih zafuranih in zaigranih postopačev, ki si
niso nikdar znali pomagati s poštenim delom, kakor si je
znal zabiti Luka Krivec. Od Šimna z Loga je kupil v pose-
kanje tristo smrek in posekal in odpravil jih je v svet
dvakrat toliko. Prav tako od Jernača in Bikslna in od drugih,
kdo bi jih naštel. Ha-ha-ha, znati je treba, je rekel nekdo,
ki ni bil neumen ... To gre torej v papir, a ta papir se izpre-
minja pod Lukovimi rokami v vse kaj drugega, v nekaj, kar
se ne bi dalo odnesti in raztrgati... Tako je razmišljal
Krivec in še vedno stal pri oknu in žvižgal in bobnal s prsti
po šipi. In navzlic temu mu je bilo danes še vedno grozno
dolgočasno. Vrag ga vedi, kaj se je godilo z njim. Kar vleklo
ga je nekaj vun, kamorkoli med veselo družbo, makar med
cigane, da le ne bo sam, tako prokleto sam. Iz gostilne doli
se je slišala harmonika, se je razlegalo vpitje in petje, sami
hripavi, zapiti glasovi. Ne, tja gori ne, v domačo gostilno pa
le ne, si je dejal. In ker je bila že zopet prazna steklenica na

58

mizi, je vzel ključ iz žepa ter stopil v klet po drugo. 2e
dolgo ni doma toliko pil, pa tudi že d.olgo mu ni bilo tako
dolgočasno. Za Boga, tako sam! Pa res, tako sam in pa že
tako dolgo! Odkar je stara umrla in še nekoliko prej. Tako
sam! Luka je začel jecljati »tako sam«, petkrat, desetkrat
zaporedoma, a zraven se je tako čudno smehljal in pre¬
obračal oči, da se je videla od njih sama belina. In je nalijal
in pil... Mimo hiše je stopalo par vojakov, med njimi
kmečko dekle z visoko podrecanim krilom. Cisto nove go¬
sposke čižme je imela na majhnih nogah in črne prosojne
nogavice, ki jih je kazala do srede zalitih okroglih meč. Čisto
mestno je bila opravljena, samo debeli, štirioglati obraz z
vsakdanjimi potezami je kazal na pravi izvor. Pa Luka ni
gledal na obraz, nagnil se je celo naprej in ni videl drugega^
kakor majhno nogo, prosojne nogavice in okrogla meča. In
kri mu je bušila v glavo, da je bil hipoma ves rdeč in zarip-
ljen. Ko so vojaki s svojo žrtvijo zavili za ovinek in jih ni
več videlo Lukovo oko, je ta v dušku izpil kozarec vina,,
sedel za mizo in se zamislil. Roke so mu upadle ob životu,
navzdol in srepo je zrl predse. Tako sam!

Tedaj je prihajala Neža iz cerkve. Mimo okna je šla in
nenavadno ravno se je držala. Izpod nove pisane rute, ki
jo je bil Tone svojčas vkupil za nje denar v trgu, je gledal
nje nekoliko bledi, ne tako napačni profil, na čelo so se
spuščali nje bledorumeni polimani lasje. Usta so bila napol
odprta, kakor bi bila vprav zopet izgovorila: »Še si nekam.,
spodobna, Neža!«

Stopila je pobožno v vežo, kakor se spodobi onemu, ki
prihaja naravnost iz cerkve in ki se ga še drži vonj po
kadilu.

Krivec je imel vrata svoje sobe odprta, da je videl na¬
ravnost v vežo. In tako je tudi videl, kako je Neža držala z
obema rokama mašno knjigo pred seboj na prsih in kako se
je skrivaj ozrla v sobo. Sam Bog vedi kaj ga je tačas vzne¬
mirilo, da se je nehote zdrznil in takoj nato zaklical:

»Na, Neža, pojdi pit, vem, da si žejna!«

59

Neža ni verjela svojim ušesom. Vsa osupla se! je ustavila
na vratih in sramežljivo povesila glavo.

»Na, res ... čemu bi se branila?« se je zasmejal.

In Neža je pristopila in nastavila kozarec na usta. Med¬
tem ko je pila, se je Krivčeva roka izgubila pod njen pred¬
pasnik in vščipnil jo je v bedra kakor tolikrat natakarico
doli v trgu.

»Pojte, pojte... pst... pojte, pojte,« je dejala in ni
odstopila, še korak bliže se je stisnila k mizi.

Krivec je primaknil stol, oko mu je gorelo.

Tedaj pa je prihajala mimo okna tudi Milka. Neža se je
naglo oddaljila, a Krivec je še v naglici dejal polglasno:

»Bodi pametna, Nežika .. .-boš videla, da...«

Dalje ni mogel, Milka je bila že v veži. —

*

Četrta ura popoldne je šele bila. Hudiča, tega popol¬
dneva ne bo nikoli konec, je sam pri sebi zarentačil Krivec.
Nemirno je hodil po sobi gori in. doli, z rokami na hrbtu. Saj
bi kaj delal, a danes_ ni kakor nalašč nobenega dela pod
milim nebom. Kar je bilo opravila za prošli teden, je šlo
izpod rok kakor bi bilo namazano, včeraj je bilo vse čisto in
posneto kakor mleko. Nismo vajeni pohajkovati, to je, nismo
cigani. In pijemo tudi samo vsake kvatre, pa še tistikrat
ne toliko, da bi se dalo dotipati s prstom. Prasci, videl sem
zadnjič pa res nekaj takšnih, in to pri belem dnevu, tfej.
Zakaj ni povabil za danes koga gori, bodisi od kjerkoli, koga,
da bi se dalo govoriti z njim in skleniti kakšno kupčijo. Ne
pa, da mu je tako grdo dolgočasno. Sunil je z rokami od
sebe ter se ustavil sredi sobe. Tamle je prej stala Neža. In
kako je pila in pa »pojte, pojte, pst«. Ali ni bilo malce nepre¬
vidno od tebe, Luka? Tisto drezanje v Nežo? Takšne reči
niso vselej koristne in ne samo zlata, tudi papirja je škoda.
O Luka, kam si mislil? Kam? Tako sam, tako sam. To je
bilo. Iz tega se je rodila izkušnjava, močnejša kakor Luka,
ki je že nekaj časa ves raztresen in se ji ne more uspešno

60

postaviti po robu. Kaj to pomeni, Luka? Eh, malce predobro
živiš, Krivec. Še vedno je vročine preveč v tebi in pečenkica
vsak dan, kokošja bederca, kakšen puranček, to ni, da bi
'vročino hladilo. Pa kaj to, naj bo, brez jesti ne moreš
živeti, toda brez previdnosti gre tudi marsikaj navzkriž.
Tako si zapomni, Luka! ... Pa malce ga je vendar sram,
deklo je vščipnil. Kakšno spoštovanje bo odsedaj imela?
Takšen grm zraste človeku čez glavo. Pa Neža vendar še
ni tako napačna, pojte, pojte pst... Ne, to si je treba pre¬
povedati, enkrat za vselej, takšne reči. In pa dolg čas. O,
Luka!

Kaj hoče, dolgo je še do noči. Malo se popelje vun, na
izprehod, na solnce, kar tako, da mine dan.

In Luka stopi sam v hlev in napreže. Sede na voz in
požene. Nasloni se v vozu nazaj in se zaziblje v poluspanec.
Smotka mu ugasne in pade iz ust, ki ostanejo odprta in se
smejejo. Kobila sama dobro pozna pet, vdere jo navzdol,
kakor ptica frči mimo ovinkov. Ko se Luka zave, je že na
prvem trškem mostu. Toda, kdo pa je danes hotel v trg, se
vpraša Luka in zazeha. Eh, božji prst, namenjeno je bilo, si
odgovori takoj na lastno vprašanje in se vzravna na sedežu.
Ko se mu drugič zazeha, je že obstal voz na dvorišču trškega
hotela in si je dal okoli'njega opraviti konjski hlapec Martin.
»Dober dan, gospod Krivec, dober dan. Oh, kakor gavtroža
izgledate in sedem debelih let.«

Krivec se je zarežal, se pretegnil ter stopil v hotel...

Prostori v hotelu so bili natlačeno polni. V navadnih
sobah na levici so se gnetli prostaki in podčastniki nižjih
vrst, sedeli za mizami, stali po sredi med njimi in po kotih,
vsak s svojo pijačo v roki, kakršno je pač zmogel njegov
mošnjiček. V sobah se ni moglo nič razločevati, gost, nepre¬
diren, smradljiv dim iz smotk, cigaret in iz pip je polnil pro¬
store in zavijal vse naokoli. V kotu je tuli! star gramofon
kakor bi imel vse zobe izbite, kakor pijanec, ki so ga vrgli
na gnojišče. Med te glasove se je mešal hripav smeh, pre¬
glasno govorjenje, zabavljanje, kletvice v vseh jezikih, kar

61

jih je premogla prostrana država. Samo slovenskega ni bilo
čuti iz te babilonije, iz groba vstale.

V srednji sobi so bili podčastniki višjih vrst, najglas¬
nejši med njimi računski naredniki, prvi oblastniki pri četah,
stotnijah in polkih. Tu notri je bilo nekoliko dostojnejše, vsaj
kozarci so bili nekoliko bolj čisti in pijača v njih spodobnejša.
Tudi zakajeno ni bilo tako svinjsko in tobakov vonj ni bil
tako smradtjiv in zagaten kakor na oni strani. V tej sobi je
godel na gosli mlad cigan s pravo virtuoznostjo same mad¬
žarske komade in pesmi, vse samo na dve struni. Par na¬
rednikov se je vrtilo po sredi sobe, cigan je pritiskal čardaš,
plesalci so cepetali, se zvirali, metali glave v tilnik kakor
-žoge, vriskali in rjuli s poldivjimi glasovi.

V sobah na desnici so bili častniki. Nobenemu se ni po¬
sebno ljubilo. Resignirano so sedeli na svojih sedežih, neka¬
teri so jedli, drugi samo pili, tretji so bili sklonjeni nad
pisanjem privatnih pisem in se niso zmenili za ves svet. Na
koncu mize, prav pri vratih, je sedel mlad poročnik, Jedva
so poganjale prve brčice pod njegovim nosom, neznaten
pomladanski rjavkasti lišaj. Obraz je bil dekliški, ves bel in
skoro prozoren, roke nežne z dolgimi tenkimi prsti. Nizko
nad pisanje je bila sklonjena njegova glava, nervozno se je
premikala roka od vrste do vrste. Naenkrat se je stisnil še
bolj, zakril pisanje z rokavom leve roke, kakor bi se bal, da
mu kdo pogleda vanj čez njegovo ramo. Toda gledal ni
nihče, fantek se je ustrašil debele solze, ki je nenadoma
padla na beli papir in zalila na njem besedo »mati«. Kje je
sedaj, kaj dela? Nihče ni videl ne solze, ne matere in ne
ihtečega vprašanja, ki je trepetalo na njegovih ljubezni
žejnih ustnah.

Nekoliko glasnejša je bila družba na gorenjem koncu
te sobe. Okoli okrogle mize je sedelo nekoliko častnikov z
nekaterimi damami. Kričeče toalete, dekoltirane prsi, prsti
polni pravih in ponarejenih briljantov, zlate zapestnice, na¬
pudrani obrazi, namazane obrvi in trepalnice, zlati veliki
uhani in cigarete. Hripavo hihitanje, izzivajoči pogledi in

62

kretnje, veliki črni kolobarji pod očmi. Lačne utve, sprem¬
ljajoče potapljajočo se ladjo . . .

Ko je Krivec vstopil, ni vedel, kam bi se dejal. Nata¬
karice so vriščale mimo njega, nobena ga ni opazila, se ni
zmenila zanj. Danes je bilo drugo opravilo, toliko mladih
fantov, kaj hoče tukaj starec. Pogledal je v prvo sobo, v
drugo, tretjo, nikjer prostora, nikjer znanega obraza. Od-
povsod hrušč in trušč. Toda žejen vendar ne pojdem od
tukaj. Kje je neki gostilničar? Vselej ga je pozdravljal že
na vratih in se mu priklanjal kakor ne bi imel kosti v hrbtu,
danes se je nekam zamehuril in ga ni na izpregled.

Tedaj se je oglasil nenadoma nekdo za njegovim
hrbtom.

»Ah, gospod Krivec, tamle nas je nekaj domačih, v sobi
zraven kuhinje. Drugod je vse natlačeno, da ne gre šivanka
skozi, zato smo se spravili v tisto luknjo. Dober dan, gospod
Krivec, dober dan.«

Bil je davčni asistent Pečnik, ki je pozdravljal in vabil.

»Lejte no, hvala Bogu,« se je razveselil Krivec. »Pa
pojdiva in poglejva.«

Ko sta vstopila, so Krivca vsi navzoči glasno pozdravili.
Bili so zbrani vsi najznamenitnejši trški krokarji, kar jih je
imelo srečo, da niso bili pri vojakih. Sami mladi ljudje,
uradniki, nekoliko trgovskih sinov s srčnimi napakami, med
njimi po naključju stari trški notar in trgovec Ledenik iz
Podgraj, uro od trga oddaljene vasi. Soba je bila za vse
skoro premajhna, z enim samim oknom na vrt. Iz kuhinje
je vanjo plala vsa vročina kadarkoli so se odprla vrata, tako
da so bili obrazi kakor sardele okoli mize stlačenih gostov
vsi potni in zaripli. Temu se je cedilo od čela, onemu z lica,
tretjemu in četrtemu od nosa in brade. Ta si je z žepnim
robcem brisal lase, drugi obraz in vrat, tretji prste na roki
in dlani. Toda sama kuhinjska vročina gotovo ni bila kriva
takšne povodnji. Na mizi se je svetilo v literskih steklenicah
ono, ki je podvojevalo potoke potu. Najboljši sok, ki ga je
premogla dolina, se je penil v teh steklenicah in na daleč
dišal kakor roža. Gostilničar ga ni dal kar tako vsakemu,

63

ki se je samo božje čase po enkrat zaletel čez njegov prag,
do njega so imeli pravico samo gostje, ki so vsak dan pre¬
križali znamenje nad gostilniškimi vrati. Ta dobrota božja,
ki je celila najhujše rane, ki je povzdignila betežnega člo¬
veka do nebes, če jo je užival s spoštovanjem in ljubeznijo,
ki je pa napravila iz njega tudi najhujšo zverino, če jo je
lokal kakor vol vodo v vaškem koritu, ta dobrota se je delila
v trškem hotelu samo najvrednejšim med vrednimi. In še tem
samo takrat, dokler so bili vredni. Zakaj, če se je med
družbo teh najvrednejših pojavila pijanost, je izginila ta
kapljica z miz in na njeno mesto se je povzpela njena stara
botra, ki je kumovala pri vsakem krstu v gostilniški kleti.
Zato so se tudi ti najvrednejši navadno poizkušali potuhniti
in hliniti najnedolžnejšo treznost pred gostilničarjevimi riso¬
vimi očmi.

Krivca so posadili na sredo in mu nalili. Mladi Ledenik
iz Podgraj mu je ponudil roko čez mizo, rekoč:

»Zdravo, kume moj dragi!«

»Glej ga, Ledenikovega, že kumuje,« se je razveselil
notar.

Krivec je molče prezrl »kuma« ter stisnil Ledeniku roko.
Nato je prijel kozarec, a tako nerodno, da mu je spolznil in
da se je vino razlilo po mizi.

»Krst!« je zavpil nekdo.

»Kje neki?« je vprašal mladi sodnik.

»Tiho, da ne sliši krčmar. Potem lahko gremo, zakaj jaz
nisem za botrinjo,« je siknil asistent in skrivil hrbet. Upognil
se je kakor bi trenil čez mizo ter polizal razlito kapljo, da je
bila miza v trenutku suha.

»Ta je pa gad,« je dejal trgovčev sin Križaj. »Tudi ko-
lomaz bi polizal. Gospodje, jaz sem za to, da se izpije, toda
z veliko spoštljivostjo in pobožnostjo.«

Nagnil je čašo na široka usta, zatisnil oči in požiral ter
žvečil kakor bi jedel.

»Vinogrizec,« je prikimal sodnik.

»Lahko se nekaj naučimo od njega,« je menil Ledenik.
»Velike talente mu je Bog dal. Pijmo!«

64

Prijeli so kozarce in pili, nekateri so posnemali Križaja,
drugi so izpraznili kakor bi Žida v pekel zagnali.

To je bil šele pravi začetek. Iz gostilniških sob se je
slišalo vedno večje razsajanje, gramofon je tulil še grozneje,
gosli so škripale, teptanje nog je bilo uprav besno. To
je začelo vplivati tudi na družbo v sobi zraven kuhinje. Pri¬
jelo se je najprej tega, potem onega, šlo je po vrsti.
Neka čudna razposajenost je zašla med nje, sama si "je
odprla vrata na stežaj in se široko usedla za mizo.

Vedno pogosteje so začeli trkati s čašami, vedno bolj
so žarele oči, vedno bolj so se vozljali jeziki.

Krivec se je držal dolgo časa hrabro. Naenkrat pa je
zalučal konec smotke v kot ter zavpil ves divji:

»Ubil bi ga, hudiča!«

»Koga?« vpraša asistent.

Vsi se zakrohočejo.

»Prohasko?« vpraša Ledenikov nedolžno.

»Kaj ti veš, šleva,« zareži Krivec.

»Kdo je to?« vpraša Križaj.

»Prohaska?«

»Da.«

»Hm, neki postrešček na Dunaju,« meni Ledenik.

»Kaj nam marf dunajski postreščki,« jih zavpije več
hkratu. »Naj bodo, kjer so!«

Ledenik se smehlja in si melje roke:

»Pst, ne tako glasno, Prohaska ima dobra ušesa in
dolgo roko.«

Krivec strmi proti nasprotni steni, na mizi mu leži
stisnjena pest. Udari z njo po mizi.

»Kaj mi mari njegova ušesa... in roka... jaz
sem Krivec, Luka Krivec iz Plane ... pošten človek ...
Kdo pravi, da ne?«

»Nihče, to vemo,« se roga Ledenik, »toda tudi Pro¬
haska je Prohaska . . . Viljemov postrešček . . .«

Vsi se, spogledajo, mladi sodnik se hipoma strežne,
vzame klobuk ter se izmuzne iz sobe. Za njim vstane stari
notar.

65

5

»Prenevarno je, gospoda. Že tako smo slabo napisani.
Lahko noč.«

»Vidite jih, cmokavzarje? Kako se jim tresejo hlače,«
se roga Ledenik.

»Pa pravijo, da Prohaske ni več,« jeclja asistent, »da
ga imajo samo še v špiritu.«

»Kaj meni mari,« se odzove Krivec. »Natakarica, pet
boteljk!«

Vse se krohoče in ploska.

»Pod Talijana pridemo, pravijo,« se oglasi Križaj.
»V par dneh bodo tukaj. Tistih par mandeljcev, ki jih
imamo ob Soči bodo pozajtrkovali še ta teden. Da, če bi
bili tam doli naši Janezi! Pa jih ni, poskrbeli so že prve dni
vojske, da so izginili. Zdaj pa imajo. To bo nesreča, ljudje
božji.«

»Kaj meni mari,« se oglasi Krivec. »Meni je vseeno,
naj bom pod komurkoli, slabše ne more biti kot je.«

Vsi planejo kvišku.

»Kaj pravi?«

Krivec se bedasto smeje in pije.

»Da mi je vseeno,« zatrdi drugič.

Tačas vstopi gostilničar.

»Gospodje, vsaka beseda se sliši na vrt. Bil sem zunaj
in sem čul vse. Bodite pametni in razidite se za nocoj.
Bog ve, kdo se bo še klatil tam zunaj pod oknom in kaj se
lahko vse zgodi. Gospod Krivec, brez zamere!«

»Izpijmo gospodje,« povzame Krivec, ki je bil naen¬
krat zopet trezen. »Vrag vedi, kako smo se mogli spričkati,
takšni ljudje. Kaj nas briga, kar se godi tam zunaj. Kar si
kuhajo, to bodo morali pojesti. Zaradi mene lahko pride
kdor hoče . . . Na, birt, za odhodnico samo še tri boteljke.«

čudno hitro so se vsi pomirili in skoro brez besede so
izpraznili zadnje steklenice. Takoj nato so se razšli, ostala
sta samo še Krivec in Ledenik. Martin jima je zunaj na¬
prezal.

Približala se je natakarica.

66

»Kako da že greste, gospod Krivec? Včasi se vam ni
tako hudo mudilo. Ah, vi ste pravi.«

Pogledala je od strani Ledenika in mu namežiknila.
Luka je potegnil listnico iz žepa in ko je našteval denar,
je dejal:

»Če hočeš, ostanem pri tebi nocoj, čmrlj.«

»Zakaj ne? Le,« je dejala in ga sunila s komolcem pod
rebra.

Ko je odšla, je dejal Ledenik:

»Ne vem, če mislite zares, gospod Krivec. To ve vsak
sam zase. Punca ni navsezadnje napačna, toda dandanes ...
dandanes ... Kdo ve ... Potrpljenje je božja mast... in
navsezadnje nisva več tako mlada... ne vi ne jaz... in
sigurno je sigurno.«

»Morda imaš prav, kanalja,« je odgovoril Krivec in
stopil na dvorišče, »ali pa se hočeš sam z njo odškodovati.
Saj je vseeno.« — — — — — — — — — —

Lepa noč je bila zunaj. Niti najmanjšega oblačka na
nebu, celo obzorje posuto z gostimi svetlimi zvezdami.
Tako nizko je viselo vse to nad gorami kakor bi se hotelo
spustiti popolnoma navzdol na pomladno zemljo. Iz
grmovja ob cesti, z vrtov in travnikov, z brega se je
razširjal topel vonj po vzduhu, čez goro je pihala božajoča
nočna sapa. Nevidna bitja so se oglašala po vzduhu, po
zemlji, po vodi, pod oddaljenim bregom šumeči. Po ob¬
cestnih mlakah so regljale žabe, z gore se je razlegalo
skovikanje sove, okoli voza, nizko doli, so prhutali netopirji.
Na zapadu je žarelo nebo, visoko nad nizke hribe se je
dvigal krvavordeči žar kakor bi se bila tja gori dvignila
in razlila vsa tiste dni prelita prva kri ob Soči. Gorele so
hiše, zaselja, vasi. Včasi je votlo zabobnelo, plulo dalje kakor
bobneč val in odmevalo od gore, da se je stresala zemlja.
Po cesti, oddaljeni in proti zahodu držeči, so korakale
stotnije vojakov, njih trde stopinje so enakomerno odme¬
vale od trdih tal, njih pesem je bila monotona in trudna
kakor oni sami...

67

5 *

Sveži nočni zrak je Krivca najprej nekoliko omamil,
vino je začelo zopet učinkovati, toda Krivec sedaj nikakor
ni hotel biti pijan in je porabil vso svojo veliko energijo
v to, da se je otresel te neprilike. Noč je bila navzlic svoji
lepoti vendarle noč in časi nikakor niso bili za koledovanje
na daleč. Krivec ni nikdar ljubil samotnih ponočnih
voženj, toliko manj sedaj, ko se je vedelo daleč naokoli,
da ne hodi nikdar prazen po svetu. Danes ni hotel prav¬
zaprav nikamor, toda ta prokleti dolgčas, ta notranji nemir,
popoldanska pijača in nje posledice, to vse ga je spravilo
iz tira, da je nehote zavozil v trg. Toda hotel je biti doma
že pred nočjo. Hudič vzemi vsako, posebno pa takšno kro¬
kanje, ki ni ne ti ne vi. In kaj se je vse gobezdalo pri pijači!

Prohaska. Kdo hudič je to? In moral se je celo delati,
kakor da ve, kdo da je in kakor bi bil že pil bratovščino
z njim. In da sta sodnik in notar zbežala pri tem imenu!
Vrag naj jih razume! On sam se je bil razsrdil nad svojimi
otroci, nad Tonetom, pa tudi nad onim tepcem, zaradi
katerega je mora! priseči. Da bi mu tak smrkavec očital
krivo prisego, tega ne bo Krivec trpel nikoli. Rajši ga
ubije, hvaležnega sina, ki ga je z vsem naporom rešil
vojaščine, da mu zdaj na tak način kljubuje... Toda, kdo
gre tamle pred vozom? Kakor megla leze in se poganja
dalje. Skoro nič ga ni, ves je v tleh in vendar raste, glej
ga hudiča, raste in raste in se ozira. Mrtvaška je njegova
glava, votle oči, a iz njih gori peklenski ogenj, ki požiga
grmovje naokoli in sega do njega in sika kakor kača.
Morda je to Prohaska. Ha . . . haha ... ne, to je oni, ki ga
je pognal on iz službe zaradi par sto kron, ki je zanje po
krivem pričal. Beži... obrni se ... poženi... tvoja ura je
prišla, Krivec! Toda kaj stoji kakor pribit in se ne gane?
Da, glej ga, celo umika se, stran s ceste. In zopet je majhen
in leze in se poganja dalje kakor megla. Boji se, njega se
boji, Krivca. Krivca, ki je pošten človek in ki brez potrebe
še nobenmu ni skrivil lasu. Da, to je res. In Krivec požene,
namesto siromaka-popotnika stoji ob cesti snop slame, ki
ga je bil nekdo naslonil na grmovje in nanj pozabil. Pa tak

68

■strah. Ne, hudičeva domišljija! Hi! Kobila teče, za vozom
zaostajajo obcestni kameni, zvezde lezejo ob straneh nazaj
kakor raki. Hvala Bogu, že se vidijo prve hiše na Plani.
Krivcu postaja udobno okoli srca, ves strah je za njim,
skopnel je kakor lanski sneg. Koliko je sedaj vredno, da
ni ostal v trgu. Ali ta lopov Ledenik se ima vendarle dobro,
on pa mora biti sam, sam kakor tisti kaplan, ki gleda
fantiče, kak vozijo dekliče. Toda čakaj, nobena klobasa ni
tako dolga, da bi je ne pojedli. Tudi njegova ura pride, prej
ali slej. Hi!

Kobila obstane pred domačim hlevom. Ves krmežljav
prileze Janez v opankih na cesto in prevzame voz in žival.

»Kaj novega?« vpraša Krivec.

»Doma nič, po svetu dosti,« odgovori Janez sprezaje
kobilo.

»Na kratko ti gre danes.«

»Kaj bi. Pa skoro bi bil pozabil. Tone je bil tukaj, pa je
takoj odšel. Par dni ga ne bo na delo, nujne opravke ima.«

»Proti kateri strani je mahnil?«

»Mene ne briga,« je skomiznil Janez, »menda pa tja
doli, po cesti proti Gorici.«

Krivec ga je pogledal od strani in zamrmral med
zobmi:

»Nekaj kuhajo med sabo... pa ne bo nič.«

Slabe volje stopi pred hišna vrata in hoče potegniti
ključ iz žepa. Tedaj se spomni, da ga ni vzel s saboj. Treba
poklicati. S pestjo udari po vratih in čaka. Že čez nekoliko
hipov se prikaže luč v veži in Neža odpre.

»Čakala sem. Vedela sem, da niste vzeli ključa s saboj,
ko visi tamle nad omaro.«

»Previdna si, Neža. No prav, me veseli... Čakaj, vza¬
mem še kozarček žganja... da se priveže duša... na, tudi
ti enega.«

Neža se ne brani, pobožno ga izlije vase.

»Tako, sedaj mi pa posveti navzgor.«

Neža stopa pred njim po stopnicah. Bosa je in v
spodnjem kratkem krilu. Srajca na prsih je odpeta, okoli

69

vratu visi škapulir in srebrna svetinjica. Vrat je sicer
zarjavel, a toliko belejša in svetlejša so njena še precejšnja
meča. In tudi prsi, ki škilijo izpod srajce, niso še tako uvele
in za nič kakor bi kdo mislil.

Krivec stopa za njo, gleda in premišljuje. Parkrat se
strese, kakor bi ga zazeblo. Hm, to ne bo prav... ne bo
prav ... zraste mu čez glavo ... Pa vendar ... kaj se
hoče... ko je pa tako ... ko pa človek ni iz kamena..„
ko pa...

Tedaj se mu hipoma kihne, dvakrat zaporedoma. Neži
se zazdi, da pozna to znamenje in sramežljivo povesi glavo.

Ko prideta gori na mostovž, kjer je Nežino ležišče,
mu izroči luč, da bi odšel v svojo sobo.

Krivec podrži luč v roki in še zadnjič pomisli. Potem
se sunkoma obrne, postavi luč na skrinjo zraven njene
postelje in jo ugasne.

»Pojte, pojte ... pst... pojte, pojte ...«

Pozno zjutraj je že bilo, ko je zlezel v svojo posteljo
in takoj nato zasmrčal. —

Konec prvega dela.

70

DRUGI DEL

IX.

Milka se ni mogla uživeti doma. Izpočetka je še nekako
šlo, delo se je kopičilo na delo, gibati je bilo treba od jutra
do večera neprenehoma in tako ni utegnila mnogo raz¬
mišljati. Vsa trudna in izmučena je vsak večer legala že
pozno v posteljo, nje spanje je bilo zdravo in trdno, brez
sanj in vsakdanjih skrbi. Komaj so začele lastovke zjutraj
žgoleti nad njenimi okni, je že vstajala in predno se je prav
zavedla, je bila že zopet sredi nujnega in neodložljivega
dela. Tako so potekali dnevi in tedni. Z Nežo se je dalo
prve čase še dovolj dobro izhajati. Ni kazala posebne nad¬
oblasti v hiši, dasi je bila pravzaprav ona gospodinja. Imela
je svojo posebno politiko, znala je na Milko vplivati s
sredstvi, nenasitnimi, skoro nedolžnimi, ki so pa vselej
gotovo dosegla svoj namen. Nevede in kar čez noč, ne da
bi se količkaj zavedala, je tičala v podrejeni vlogi, je delala
samo to, kar ji je narekovala Neža. Oče se za te notranje
reči ni brigal, gledal je le na delo, samo da se je izvršilo
in da ni bilo izgube. Z Milko je bil sicer prijazen, včasi
se je celo ž njo porazgovoril, a resnosti ji ni pripisoval,
bila mu je še vedno nedorasel otrok. Toda pri hiši je bila
potrebna zaradi nadzorstva, četudi nezavednega; če bi bila
Neža sama, bi bila skoro gotovo nevarna, Bog ve kaj bi si
izmislila in kako bi ga varala spredaj in zadaj.

Takšne so bile reči od začetka. Živelo se je torej dalje,
kakor je nanesel trenutek in nič posebnega se ni dogodilo,
kar bi bilo enemu ali drugemu usodno. Tako je minila zima,
dnevi so se daljšali, v prodajalni je bilo zaradi narašča¬
jočega pomanjkanja blaga vsak dan manj dela, dokler se
ni Krivec naveličal in je ni na nedoločen čas zaprl. S tem
se je rešil velikih sitnosti in skrbi ter odvalil dobršen kos
dela' tudi od Milke. Tako ji je začelo vsak dan preostajati po
nekoliko čash, da je utegnila misliti nase. A pri tem je tudi

73

začela razmišljati doslej nenavadne reči. Prekoračila je
bila tačas otroško dobo, naenkrat se je zagledala nekje
drugje, je stala v popolnoma novi, nepoznani ji deželi. V hišo
so prihajali različni ljudje, domačini in tujci, moški in
ženske, in ti ljudje se nikakor niso bali govoriti vsega, kar
jim je bilo na jeziku in kar jih je tiščalo. Kar so nabrali
dobrega in slabega, lepega in brezstidnega podnevi in med
tednom po vasi, po okolici, po beznicah in zakotjih, vsega
so se navadno z veliko odkritosrčnostjo in vrabičjo blebe-
tavostjo iznebili že tisti večer ali najkasneje ob nedeljah.
Izrazov nisO 'izbirali, krepkejši kot so bili, bolj so jim uga¬
jali in na posebno mastne in neobične so bili najbolj ponosni.
Krivčeva prodajalna in pozneje njegova veža je bila naj¬
ljubše zbirališče vseh, ki so imeli kaj povedati. Tu ni bilo
treba prisluškovati in nategati ušes onemu, ki je hotel
slišati. Dovolj glasno in razločno, škodoželjno in zasmeh-
ljivo so govorili. Milka izpočetka ni razumela, vsa začudena
in osupla je poslušala in ni vedela, kaj bi. Toda Neža se
je često odurno smejala, vsklikala in z marsikatero duho¬
vito pripomnjo bodrila blebetače. Tako se je moralo zgoditi,
da je nekega dne padla prva mrena z Milkinih oči in se je
v njej naselil nek čuden nemir, ki se ga ni mogla otresti.
Bilo ji je kakor bi .ne bila več prejšnja Milka, kakor bi vsa
druga kri zaplula po njenih žilah, kri drugega človeka, vsa
vroča in zbegana. In začela se je zapirati v svojo sobo,
kjer je prečepela in preždela po cele ure, vsa zamišljena,
s sklonjeno glavo in z mrzlično vročimi rokami v naročju.
Ob takšnih prilikah so bile težke in trudne nje oči, kakor
svinec je ležalo na nje nogah. In za prvo mreno je padla
druga, vsak dan je dozorela in cepnila nova. Ni bilo več
dolgo, ko se je zavedela in videla pred saboj in okoli sebe
vso goloto in nagoto najnižjega človeškega življenja. S
strahom je gledala v bodočnost, z otožnostjo se ozirala
nazaj v najbližjo preteklost, v lepoto nekdanjih svojih misli
in minulih sanj. Samo še enkrat da bi se vrnili oni časi,
vsi svetli in ožarjeni, vsi blesteči kakor na jutranjem nebu
zahajajoča zvezda.

74

Od tistikrat je začel Milki dom presedati. Veliko je
tačas mislila na rajno mater in zaslutila je vso njeno
nesrečo, dasi je ni še mogla natančno izmeriti. Dom ji ni
bil več tisti kakor še pred nekoliko časom, naselilo se je
vanj nekaj tujega in neprijaznega. Skoro bala se je sesti
za ognjišče na stol, kjer je tolikrat sedela njena mati, kjer
je prav za prav dovršila pot svojega trpljenja. Vse drugo se
ji je zdelo pohištvo, po njem so polegale temne sence, nje
noga se ni upala v-oddaljenejše kote, kakor bi imelo iz njih
planiti nekaj groznega in nepoznanega ter jo potegniti za
saboj. Neža se ji je videla vsa drugačna, nekaj zasmeh-
ljivega in prezirajočega je bilo na nje obrazu vselej, ko jo
je pogledala. Ta obraz ni bil več tisti, nekaj je padlo raz
njega, odstranilo se ali dvignilo, pokazale so se tuje ostre
poteze, ki se je v njih jasno zrcalila velika hinavščina.
Čudno, Milka je naenkrat vse to opazila, tako lahko in s
takšno gotovostjo, kakor bi ne bila vse svoje življenje de¬
lala drugega nego se bavila z razkrinkavanjem zakrknjenih
obrazov. Da, jasno je videla to hinavščino, to prezirljivost
in škodoželjnost. In je bila prepričana, da prihaja od te
ženske nevidna nevarnost njej in morda tudi drugim, ki
imajo pravico do te hiše. Toda kakšna naj bi bila ta
nevarnost? Kaj naj stori in s čim naj škoduje brezpo¬
membna ženska? Ali slutnja je v srcu in se ne da več pre¬
gnati. Kaj pa oče? Že nekaj dni je ves drugačen, kakor bi
ga začela zapuščati prirojena sirovost. Smeje se v kuhinji
in se šali, obrije se vsak drugi dan in skoro se ji zdi, da se
je pomladil. Skoro bi bila vesela te njegove izpremembe,
morda se bo iz njega še kedaj izcimil boljši človek, pravičen
svojim otrokom. Toda... toda ... ali bi ne bilo morda to
veselje prenagljeno, prezgodnje? Nenadoma ji buši v glavo
sitna misel. Kaj? Moj Bog, ne, to ni mogoče. Smešno...
prazne marnje... Toda, ali se ji ni zdelo že nekoliko noči,
da se češče odpirajo vrata očetove spalnice in zapirajo,
in da je slišati tihe bose stopinje dveh ljudi, ki hodijo noter
in vun? Kakor v snu se ji je dozdevalo, kakor i'z daljnje
dalje se je slišalo... Kaj...  ne, to ni mogoče, reci, Bog,

75

da ni mogoče... Ne, to se pravi krivo soditi, lastnega
očeta sramotiti, grde so te misli in nespodobne. Odkod so
prišle v tvojo glavo, dekle? O rečeh hočeš vedeti, o ka¬
terih ne bi smela sploh še nič vedeti, in te reči spravljaš v
dotiko z onim, ki bi ga morala spoštovati in čigar čast bi
ti morala biti več kot vse drugo. Razjokala bi se, tako
hudo ji je pri srcu, vera se bori z nevero, misel pobija misel.
Ne, ni mogoče... nikoli... Toda danes zjutraj je srečala
hlapca Janeza, ko je šla pogledat na njivo, kako se je prijelo
nedavno posajeno zelje. Kvišku so že stale nežne rastlinice,
na živozelenih lističih se je svetila bela rosa, cela leha
je bila velika srebrna ploča, po kateri so plesali zlati solnčni
ižarki kakor veliki rumeni metulji. Janez je rezal ob plotu
natič za grah, ki je bil že precej velik in je že razvijal svoje
belo cvetje na dolenjem koncu nasprotne njive.

»Dobro jutro, Milka,« je dejal Janez. »Si kaj trdno
spala?«

»Čemu vprašuješ? Skrbi nimam in mlada sem, če ti
je prav.«

»Prav ... zakaj ne ... kako pa ata ... ali kaj dobro
spi?«

Milka ga je pogledala in je videla kako se mu zavija
desni kot širokih ust v čuden nasmeh. In ni odgovorila
ničesar.

Janez pa je zamahnil z vitko šibo po zraku, da je
zažvižgala ter dejal:

»Vidiš, Milka ... takih-le zasluži... gorkih, as ... Ne
more spati, revež... ko pa ima toliko skrbi in ko ni več
tako mlad... In kdo še ne more spati, Milka? ... Hahaha,
ali nič ne slišiš... tudi Nežo menda nosi mesec...
tetete...«

Milka se je obrnila in krenila proti domu.

»Pa ne zameri, Milka, tebe nisem hotel razžaliti,« je
klical Janez za njo. »Samo opozoriti sem te hotel, tebe in
druge. Da ne pride prenenadno. Ko pride Tone, tudi ne
bom držal jezika. Adijo, Milka!«

76

Milka je hitela proti domu. V tla je gledala in solze so
ji silile v oči. Zaklenila se je v svojo sobo ter se ni več
prikazala do večera. Ena sama misel ji je šumela po glavi,
misel o sramoti, ki mora navaliti v najkrajšem času na
hišo in na otroke. Proč, proč od tukaj, daleč v kraje, kjer
je ne pozna nihče, kjer nihče ne ve in ne sluti, da je hči
starca, ki tepta tako sirovo spomin na nje ubogo mater.
Proč. Toda s čim? Kaj pa ima in s čim se bo živila? Toda
nekaj zna, nečesa se je naučila, in če nima drugega, ima
zdrave roke, ki ne bodo tako hitro odpovedale. In svet
je velik in še so dobri ljudje na njem, ki jo sprejmejo pod
streho. Takoj jutri se odpravi, samo še s Tonetom mora
govoriti, z njim se posvetovati. Toda Bog ve, kedaj pride
domov, ko preteče včasih po štirinajst dni in še več, da
se ne zglasi.

Drugi dan ni Milka odšla, zakaj Toneta ni bilo od
nikoder. Niti tretji niti četrti dan ga ni bilo. Polagoma se
je umirila, silila se je, da je mislila na drugo, samo ne na to,
kar se je godilo v njeni bližini. Očetu ni več pogledala v
obraz, če je le mogla, se mu je izognila. Če ga je videla,
da se šali in skrbno obritega, ji'je bilo, kakor bi se podirala
nanjo hiša, in izginila je v samoto. Z Nežo je odslej govo¬
rila samo najnujnejše stvari, skoro slabo ji je prihajalo v
njeni bližini.

Tako se je v Krivčevi hiši nenadoma vse izpremenilo,
edini otrok, ki se je čutil še pred nekoliko časom tamkaj
vsaj kolikor toliko domač, se ji je odtujil in je izgubil do
nje zaupanje in spoštovanje. Visoka stena se je začela
dvigati med očetom in otroci in je rastla od dne do dne. —

Čez neštete klance se vije razorana in izvožena cesta
skozi gozd. Na debelo se kopiči sivi prah po rjavih in glo¬
boko zajedenih tirih, vsak veterc dvigne cele umazane
oblake v zrak, jih vrti in zanaša naprej in nazaj, da sipajo

77

naposled po rjavi sežgani travi ob jarkih in po nizkem,
krivenčastem, izmed belega skalovja rastočem grmovju.
Kdo bi preštel vsa raznolika vojaška vozila, ki so drdrala
v zadnjih mesecih tod mimo in razdejala prej tako gladko
belo cesto? Kdo bi preštel vse one, ki so svoj križev pot
hodili po teh rebrih in dolinicah, z nizko sklonjenimi gla¬
vami in razbičanimi srci! Koliko jih je potilo tod mimo svoj
krvavi pot, ki ga je nazadnje otrla tam pod zahajajočim
solncem edina usmiljenka bednih siromakov, bela smrt!
Koliko jih je šlo in se ni nikdar več vrnilo!

Večer je. Nizko stoji solnce, njegovi žarki se tiho po¬
slavljajo od rahlo šumečega gozda. Po dolinah že polegajo
sence, se porajajo bele meglice in visoko v vrhu najvišje
smreke prepeva drozd v bližini gnezda svoje družice. Gori
na beli jasi sameva kmečka koča, uprta v rjavo izpod¬
kopano brežino. Zadnji solnčni prameni padajo nanjo in
motne šipe nizkih, ozkih oken so se izpremenile v zlate,
vid jemajoče ploče. Pod srednjo izmed zlatih ploč sedi stara
ženica, si zastira oči z uvelo tresočo levico in se ozira proti
zahajajočemu oblu. Včasi se nenadoma dvigne, iztegne
roke predse, jih takoj povesi kakor utrujena, sede in se
zopet sključi ter se pogrezne še niže sama v sebe.

Samoten popotnik prihaja po klancu, obstane na vrhu
in se ozre proti koči na jasi. Ko zapazi starko in vidi nje
kretnje in vso njeno jadno onemoglost, se mu trdo stisnejo
ustnice in se krčevito stresajo kakor bi požiral nekaj silno
grenkega.

»Ali ga še vedno pričakuje ... sina ...?«

Tako se vpraša popotnik, a na odgovor ne misli. Nje¬
gove trudne noge se premaknejo dalje, oko se nemo poslovi
od koče in starke.

Zadnji prameni ugašajo nad gozdom, drozdova pesem
se topi rahleje in rahleje, škrlatasta zarja zažari nad za-
padno goro.

Popotnik stopa dalje, dolga je že njegova pot, a še
precejšen kos jo bo treba prehoditi, preden dospe do cilja.
Še marsikateri klanec bo treba preplezati, še marsikatero

78

dolinico obiti in marsikatero bližnjico presekati. Ko pa
dospe na zadnji vrh, na oni beli vrh v daljavi, ki je sedajle
ves zavit v rdeči plašč večerne zarje, ko stopi pod oni več¬
stoletni mogočni hrast na preseki, kjer se odpira veličasten
razgled po vsej znani planoti tja do sinjih morskih voda,
tedaj bo kmalu konec njegovemu današnjemu potovanju,
zakaj prav pod njim leži Plana, rojstna njegova vas. In
tam je njegova rojstna hiša, njegova mati, njegovi domači,
tam so njegovi spomini, tam je njegova mladost in njegovo
srce. Tam je ostalo vse, kar je bilo lepega, celo njegove
misli niso bile nikdar in nikjer tako lepe kakor tamkaj. Ali
pa ni morda vse to samo prevara samega sebe? Ali mu
ne slika domišljija nekaj neresničnega, nekaj, kar ni nikdar
bilo in nikdar ne bo? Kaj se je zgodilo nečednega, da se mu
vidi sedaj v svetli luči vse ono, kar je tičalo še pred neko¬
liko meseci v blatu in smradu, kar je pritiskalo nanj z vso
svojo težo in ga davilo do obupa? Ali je bilo res potreba
teh krvavih dni, da je izprevidel, da ima človek samo en
dom na svetu ni da je ta dom najlepši in najboljši, pa naj
so njegove hiše še tako neznatne in umazane, njegove poti
preplavljene in globoko v blatu? Kaj je resnica? Spominja
se svojega odhoda od doma, spominja se svojega hlap¬
čevstva pri lastnem očetu, spominja se vse velike svoje
žalosti in klavrnosti pred svojim slovesom, kako to, da
je sedaj vse to pozabljeno, da je bilo vse to samo bolečinica
pred sedanjo veliko bolečino, da žari sedaj velika luč od
tam, kjer je bila skrajna tema še pred tem nedavnim
časom? Ne ve si odgovora, ne ve, kaj je resnica, ne¬
navadna plahost se polašča njegove duše. In vendar je med
tem razmišljanjem pospešil korak, v njčgovi plahosti je
nekaj očiščujočega, v njegovih dvomih nekaj svetlega in
v njegovem srcu hrepenenje in koprnenje, da pride čimprej
tja, na ono stran belega vrha, vsega zavitega v rdeči plašč
večerne zarje. Visoki hrast na preseki je znamenje nje¬
govega odrešenja, tam pod njim na oni s-trani se začenja
njegovo življenje. In najsi je to življenje samo kratko, tra¬
jajoče par dni, par ur, samo nekoliko trenutkov ...

79

Čudovito hitro se odlega pot. Naenkrat so noge lahke
kakor bi se bile pravkar okopale v sveži kopeli, ne čutijo
več pod saboj trde, razorane ceste.

Zarja ugaša, sence se dvigajo iz dolov in lezejo vedno
više proti vrhovom, so že zagrnile šepečoči gozd. Lahko,
komaj slišno se upogibljejo goste veje temnih smrek, velike
pahljače, hladeče popotnikovo potno čelo.

Naenkrat se razlije po okolici mehka svetloba, gozd
zašumi glasneje, se prikloni vzhajajočemu mesecu, a takoj
na to zaždi kakor začaran, se zasanja sam v sebe in se
ne gane. Pod tihimi smrekami, pod košatimi bukvami in
grčavimi gabri, med grmovjem in mahom se pojavljajo
čudovita bitja, se srečavajo in ogovarjajo, zaživijo svoje
lastno breztelesno življenje.

Hipoma se zašliši zamolkel grom. Od skalnatih ostrih
'robov odmeva, se spušča naglo niže, se zapleta med pre¬
strašeno goščo ter se vali dalje.

Popotnik obstane in posluša. Za prvim gromom se
privali drugi, potem tretji, četrti, izprva v daljših pre¬
sledkih, na to v krajših, a nazadnje buta nevzdržema, da
se tresejo hribi kakor bi bili stekleni in da ječi gozd kakor
bolnik, ki čuti kako se bliža odnekod divja, groze polna
bolečina.

»Torej do semkaj sega? ... In pojde še dalje? . . .«
pomisli popotnik in povesi glavo. »In v mesečnih nočeh...
prav kakor tam gori . .«

Ni se spomnil prej, da je svet sedaj tudi tukaj dru¬
gačen, da se je odprlo peklo tudi tik ob durih njegove
rojstne hiše.

Zašibe se mu naenkrat kolena, ves prej pozabljeni trud
navali z elementarno silo na njegovo izmučeno telo. Sesti
mora na obcestni kamen, s tresočimi rokami si podpre
vročo glavo, v kateri se poraja misel za mislijo, druga
težja od druge.

čez dolgo vstane, slaboten kakor otrok, in se oprta za
nadaljnjo pot.

»Kaj je resnica? . . .« se vpraša vnovič.

80

In s trepečočim glasom si odgovarja:

»Resnica je, da je bilo vse samo bolečinica pred sedanjo
veliko bolečino . . . Ubogi moj dom! ... Drugi upajo,
trdno verujejo v vstajenje ... a ti? ... Še večje suženj¬
stvo te čaka, in bridkost nad bridkostjo . . . Kako dolgo
še? . . .«

Zastonj čaka odgovora na zadnje vprašanje, zastonj
postoji in posluša. Ne ve mu odgovoriti ne gora, ne gozd,
ne nebo in ne zemlja ...

Pozno ponoči potrka popotnik na vrata Krivčeve hiše.
Po trikratnem močnem trkanju se gori nekaj zgane, zasliši
se ropot in se odpre okno. Krivec se nizko skloni v njem
in pogleda navzdohr Visoko nad hišo plove mesec, cesta je
vsa svetla in bela kakor podnevi, natančno se razločuje
Krivčevo nagubano lice, se vidijo majhne svetle oči, ki
nejevoljno, bliskajo izpod širokega čela nad tako nenadnim
kalenjem potrebnega nočnega miru.

Ko strmeč opazi, da stoji spodaj vojak, zakliče če¬
merno:

»Kdo si in kaj hočeš tako pozno v pošteni hiši?«

»Jaz sem, oče,« se oglasi znani glas od spodaj.

Stari se zdrzne in 'obstoji nekoliko hipov kakor
okamenel.

»Mhm — ti si,« pravi na to zateglo in zaloputne okno.

Gori nastane šum, slišati je, kakor bi se dva natiho
pogovarjala. Na to se odpro vrata, čez nekoliko časa za¬
sveti luč. Kmalu nato se začujejo stopinje na stopnicah,
Krivec prha in drsa navzdol.

»Ali si res ti?« vpraša previdno preden odpre.

»Res, Janko,« odgovori prišlec.'

Starec odpahne duri in nasproti si stojita oče in naj¬
mlajši sin.

81

6

»Mislil sem, da te ni več,« izpregovori Krivec in po¬
gleda sina od strani in tako, da se ni vedelo, ali je
njegovega prihoda vesel ali žalosten.

»Mnogo sem prestal, oče,« pravi sin in mu moli na¬
sproti desnico. Stari se komaj dotakne njegovih prstov, se
obrne in stopa naprej v kuhinjo.

»Ne vem, kje boš spal danes,« opomni stoječ sredi
kuhinje. »V tvoji nekdanji sobi spi sedaj Milka, Tone ima
pa od svoje ključ s saboj. V gozdu je in redkokedaj se
prikaže domov. Ima svojo glavo .•. .«

»Kjer bo, bo dobro, vajen sem vsega. Ce ne drugam,
ležem kar tukaj na klop ali pa stopim k Janezu v hlev.«

»Kakor hočeš, toda bolje je, da ostaneš v kuhinji.«

Pogleda sinu v bledi, izmučeni obraz. Za hipec je bilo
videti, kakor bi se nekaj mehčalo v njegovih prsih. Toda
naenkrat strese z glavo in pravi:

»Si lačen? . . . Hm, nič ni ostalo večerje, vse gre
sproti, slabi časi so.«

»Nisem, ne trudite se, takoj ležem . . . Toda, kaj dela
mati?«

Stari se naglo obrne in mu posveti v oči.

»Mati? . . . Katera mati?« vpraša nezaupno.

»I no, naša — mati.«

»A tako,« pravi Krivec in se oddahne, »ali nisi dobil
svoječasno naše brzojavke in pisma? ... Pa saj res,
nikdar nisi odgovoril, vsi smo mislili, da si mrtev . . . Tudi
ona je mislila, a je takoj potem sama umrla. Škoda . . .«

Krivec je izpregovoril zadnjo besedo tako dvoumno,
da sin ni vedel, koga je škoda, ali matere, da je umrla, ali
njega, da še živi. Nehote mu je ta misel bušila v glavo
navzlic vsej bolesti, ki ga je v tistem hipu prevzela.

Nekaj se je nenadoma podrlo nad njegovo glavo in
preplašen se je ozrl okoli sebe. In neki glas mu je govoril,
da ta hiša ni več njegov dom, po katerem je zlasti zadnje
dni tako zahrepenel navzlic vsemu, kar se je godilo v
njem v prejšnjih časih.

82

»Pa postiljaj si kakor veš in znaš,« se nakratko poslovi
stari, položi drobno svečo na mizo ter odide počasi navzgor.

Janko hoče še nekaj reči, a beseda mu obtiči v grlu.
Obstoji s sklonjeno glavo, roke mu visijo kakor mrtve
ob životu.

Ko se gori zapro vrata za očetom, se zdrami, si pri¬
pravi nahrbtnik za vzglavje, ugasne svečo In se zlekne
po klopi . . .

X.

Tisto noč je Krivčev hlapec Janez posebno dobro spal.
Pozno zvečer je že bilo, ko je prišel iz trga, kamor je bil
peljal težko naložen voz desak za nove barake. Napitnina
je bila izredno obilna, zaradi tega toliko večja izkuš-
njava in žeja. In Janez ni bil človek, ki bi se bil takšnim
izkušnjavam s pridom ustavljal. Skoro pri vsaki veji se je
zgodilo, da se je za hipec zamislil, poškilil v vežo ter hkratu
tudi že zaviral voz. Potem je zažvižgal na prste, pljunil in
z bičevnikom toliko časa tolkel po mizi, da so se začule
stopinje. Ko se je prikazal krčmar ali kdo drugi izmed
domačih, je samo skrivil palec v členku ter ga, režajte se,
pomolil proti prišlecu. Ta je razumel, pokimal in takoj
prinesel pol litra. Tako se je bilo skoro brez vsake besede
nabralo nekaj pollitrov, in Janez se je ves zadovoljen in
prav Židane volje pripeljal domov.

Ko je izpregel, je stopil v kuhinjo. Neža je bila sama,
čakala je z večerjo. V kotu za ognjiščem je sedela, prav
na tistem prostoru in tistem stolu, ^jer je najraša posedala
rajna Krivčevka. Pred nekaj dnevi je prvič sedla tja,
nehote in ne da bi bila mislila kaj posebnega. Toda hipoma
se je čudno razburila ter takoj nato nekam zasanjala.
Prostor prejšnje gospodinje sedaj ne pristoja v hiši nobe¬
nemu drugemu nego njej, bodoči gospodinji. Do tega
zaključka so jo dovedle te njene sanje in do živega je bila
prepričana, da v kratkem zagospodinji v tej hiši, če bo le
znala prav gladiti starega Krivca. In to, bogme, bo gotovo
znala. Nobena posebna umetnost ni, zaslepiti pohotnega in

83

6 *

vase zaljubljenega starca. Od tistikrat je posedala na tem
stolu vselej kadar je bila sama, najčešče/ zvečer, ko so že
drugi odšli počivat. Na tem prostoru so se rodili različni
načrti, ki so jo imeli privesti do cilja. Na tem prostoru je
bila vsa prešerna, smela, neusmiljeno odkritosrčna sama
proti sebi. In nikdar ni še sedla dosedaj nanj pred drugimi,
kakor bi se bala, da ji ga druge oči ukradejo ali izpodnesejo.

Nocoj pa je tukaj pričakovala Janeza . . .

»O, Nežica . . . sama? . . . Bog daj dosti in dobro,«
je pozdravil Janez precej glasno. Njegove oči'so se smejale,
neka posebno vesela misel je morala tičati za njegovim
jasnim čelom.

»Ne razgrajaj takoj ko stopiš v hišo,« je dejala Neža
ter se zravnala na stolu, češ, ali me ne vidiš^, kje sedim in
da imam pravico tako govoriti.

»Lej jo . . . gospodinjo . . .« je prasnil Janez v smeh.
»Pa saj imaš prav, pozno je že in dobro, da se stari v miru
naspi in okrepča, preden ... no, saj veš . . . torej go¬
voriva tišje . . . Imaš kaj večerjice, Nežica?«

Neža ga osuplo pogleda, toda takoj se dvigne in odpre

peč.

»Druga ne bi te čakala tako dolgo, veš ... ali jaz sem
predobra . . . preneumna . . . zato ti puščam. In kaj vse
ti puščam . . . take večerje ni imel niti gospodar . . .
razumeš?« ,

Položi skledo predenj, polno širokih rezancev, z ru¬
menimi drobtinicami in obilno mastjo zabeljenih.

»To niso šale, v teh časih,« pravi tiho, »nalašč zate
sem jih naredila, drugi so jedli koruzne žgance, celo
gospodar . . .«

»Luka, reci,« se zasmeje Janez.

»No, pa naj bo — Luka ... in Milka in vsi drugi.«

»Samo ne Nežica in Janez . . . Toda, čuj, Neža. Kaj
bi bilo, če bi sedajle prišel doli . . . Luka?«

»Molči in jej,« pravi Neža in prisede prav tik njega.
»Kdo te kaj vpraša?«

84

Janez zajema, požira, se oblizuje in si briše z rjavimi
Tprsti kratke brke. Zraven neprestano premišljuje.

»Veš kaj, Nežica, čudno se mi pa vendarle zdi, da ti je
Luka izročil ključe ... hm ... da kar takole gospodinjiš,
kakor bi bila ... no, kakor bi bila ... kaj vem kaj . . .
no, prava gospodinja . . . Hm, ali ni med vama morda kaj
takole . . . takole?«

Pogleda jo lokavo od strani in mežika.

»Beži, Janez, ne bodi siten . . . Kaj pa misliš . . . Ta¬
kega deda ... oh, Janez, ti si grd . . .«

In stisne se bliže njega.

»Oh, če bi vedel ti . . . Janez ... nič ne rečem . . .«

Sramežljivo povesi oči in sklene roke v naročju.

Janez se ne odmakne, obrne se čisto proti njej ter jo
gladi s svojimi gorkimi očmi.

»Saj res, nekdaj sem ti obljubil, Nežica,« jo bodri,
»hm . . . zakaj ne . . . hm . . .«

Neža ga prime za roko in upre vanj svoje oči.

»Vse boš imel, Janez . . . kar bo poželelo tvoje srce ...
kar bom premogla,« pravi in mu stiska prste.

Kaj takšnega Janez še ni doživel. Da bi se mu katera
tako ponujala, tako očitno in naravnost, ne, tega še ni
videl, dasi ni bil svetnik in je v svojem življenju že mar¬
sikaj izkusil.

»Torej kedaj?« vpraša še tišje ter jo stisne k sebi.

»Kedaj? . . . Prvič, ko ne bo gospodarja doma . . .
K tebi pridem . . .«

»Torej, kadar ne bo Luke doma,« se zasmeje Janez.
»Lej, lej! No, pa dobro, Neža . . . bodoča skrbna gospo¬
dinja . . . dika Krivčeve hiše . . . Toda sedaj pa čuj še
nekaj drugega.«

Vstal je, položil ji roko na ramo ter se sklonil k njej,
da se je skoraj dotikal njenega obraza, vsega žarečega in
razpaljenega. In tiho, sikajoče, neusmiljeno je govoril:

»Ali veš, kdo sem jaz, Neža? . . . Jaz sem Janez,
hlapec Janez, ki služim oderuhom in pijavkam. In dasi vem,
<da so oderuhi in pijavke, jim vendar služim pošteno, dasi

85

priznavam, da je to zelo bedasto. Pa jaz sem hlapec Janez
in ne morem drugače. In kakor teh oderuhov in pijavk ne
goljufam in jim ne kradem premoženja, tako jih ne maram
goljufati v njih drugih zadevah. Meni je dovolj, da me
plačajo kakor smo se pogodili in da delajo z manoj vsaj
kolikor toliko spodobno. Kakor s človekom namreč, četudi
s človekom, ki ima oslovsko kožo. Jaz sem že precej iz¬
kusil in na meni ni, da bi sedaj revolucijoniral, toda za
manoj pridejo drugi, ki bodo drugače govorili in tudi hlapcu
izposlovali tisto, kar mu gre. In zato, Neža, tudi ne morem
odobravati tvojih, ne vem kako bi se izrazil, pa recimo
milo: tvojih zvijač. Da, zvijače so! Nalašč, o Neža, sem
te izpeljal in natančno vidim tvoje misli, ker sem poleg
tega videl tudi tvoja dejanja izza zadnjih dni . . . Zakaj
nisi vselej vsaj zastrla ponoči oken, ko si se pritihotapljala
k staremu v sobo? In si ugašala luč šele tedaj, ko si od¬
grnila odejo in legla k starim škripajočim kostem? Ali si
pozabila, da sem ponoči splezal gori in da sem nekaj videl.
In sram me je bilo, Neža, namesto tebe in namesto njega!«

Neža je zakrilila z rokami, se otresla Janezove roke
in vsa razburjena vstala.

»Lažeš,« je siknila in posluhnila za hipec, če se gori v
prvem nadstropju nič ne gane. »Lažeš . . . moje poštenje
hočeš blatiti . . . košček kruha, ki sem si ga s silo priborila
v tej hiši, mi hočeš pojesti ... in jaz, jaz reva . . . sem
te še rada imela . . . rajša kakor nobenega drugega . . .
in sem skrbela zate . . . Janez . . . oh . . .«

Solze so ji stopile v oči in ustne so se ji tresle.

»Ne spakuj se pred manoj,« je nadaljeval Janez,
»poznava se. Samo malo ti imam še povedati. Nisem tvoj
oče, ne tvoj varuh, nobenega ne potrebuješ več, ker si že
davno polnoletna. In z vsemi dišavami namazana. Povem
ti sedaj takoj še, kaj nameravaš in kaj hočeš. Čisto jasno
in brez okolišev. Ti hočeš, da v tej hiši zagospodinjiš vsa
in popolnoma, sline so se ti pocedile po oblasti in polnih
loncih. Ker se pa bojiš, da bi se stari s taboj samo malce
poigral in te potem pustil in ker te to igračkanje samo na

86

sebi premalo zadovoljuje in bi bilo navsezadnje tudi res
premajhno plačilo za tvojo požrtvovalnost njemu nasproti,
je treba, da si svojo bodočnost temeljiteje zagotoviš. Takole
nekaj majhnega, nekaj kričečega v zibeli, to bi bilo, kar bi
držalo, kar bi nekoga omehčalo, da bi te postavil gotovo
na stol, ki je tvoje hrepenenje. Pa stari, hm, no saj veš,
Neža, o prebrisana Neža, tu naj bi pomagal Janez. Kaj ne?
Skrbno preudarjeno, nič ne rečem, vsa čast, toda navzlic
temu veliko lopovstvo!«

Neža si je brisala solze in stala nekoliko časa kakor
okamenela. Na to ji je hipoma kri zalila lica in skrčile so
se ji pesti. Kakor bi hotela planiti na svojega nasprotnika.

»Le mirno, Neža, ne razburjaj se,« je dejal ta, »sicer
se lahko kdo zbudi in potem ne bo prav. Saj sem itak po¬
vedal že skoro vse, kar sem mislil. Da pa ne porečeš, da
sem tvoj sovražnik, ker ne morem izpolniti tvoje presrčne
želje, ti svetujem, da se v svoji zadevi pomeniš s kakim
narednikom, ali če ni drugače, tudi s kakim madžarskim
prostakom. Vse polno jih je tod okoli, zvečer brenčijo kakor
hrošči in časi niso takšni, da bi se kdo branil.«

Neža se je sesedla in omahnila na mizo. Šele dolgo
potem, ko je odšel Janez, se je dvignila ter zaklenila vrata
za njim.

»Vse je proti meni,« je vzdihnila ter stopala navzgor
vsa utrujena in zbegana.

. Janez pa se je zaril v svojo posteljo ter takoj na to
sladko zaspal v zavesti, da je danes storil po dolgem času
zopet enkrat dobro delo. In tako niti ni slišal glasnega
trkanja na Krivčeva vrata, ko je prišel tisto noč pozneje
domov Janko . . .

Drugo jutro je prvi vstal Krivec. Solnce še ni bilo
vzšlo, ko je pridrsal po stopnicah, odkašljevaje se, ves
čemeren in v obraz zabuhel.

»No, kako si spal?« je vprašal Jankota. »Ko ni boljšega,
je dobro tako, kaj se hoče.«

87

Janko se je dvignil s trde klopi ter potegnil s ploskimi
rokami preko obraza. Bil je še bolj upadel in bled kot
sinoči in bolela ga je glava, zakaj zadremal je bil šele proti
jutra in še tedaj so ga mučile puste in težke sanje.

»Bo že,« je odgovoril, »samo da me ni zeblo.«

»Koliko časa ostaneš doma?« je vprašal stari in gledal
v stran.

»Samo dva dni, za svojo stotnijo moram, ki je odšla
po železnici na Kras. Na Italijana. Malo nas je ostalo. Ker
smo šli tod mimo, so mi dovolili, da pogledam domov.«

»Morda je zadnjikrat,« je pristavil ter pospravljal svoj
nahrbtnik.

Stari ni odgovoril ničesar, samo odkašljal se je hrupno
in pljunil za vrata. Kimal je z glavo ter nekaj razmišljal.
Nato je potegnil ključ iz žepa, drsal v sobo zraven kuhinje
ter prinesel od tam steklenico žganja.

Natočil je čašo sebi in sinu.

»Izpij, te segreje,« je dejal.

Molče sta izpraznila.

»Močan je,« je pripomnil nato stari. »Samo še enega,
sicer bo preveč.«

»Zame ni treba,« je rekel Janko.

»Kakor hočeš, siliti nočem.«

Natočil je sam sebi drugo čašico in izpil.

»Dva dni, to se pravi danes in jutri ostaneš,« je dejal
stari na to. »Skoro gotovo se torej več ne vidiva... Od
doma moram za dva, tri dni, ne morem ostati, nujna pota
imam, sicer sem ob vse.«

Sinu se je storilo inako, zanj nima oče časa. Vojska ga
ni ispremenila. Stemnilo se mu je pred očmi, a dejal je po¬
polnoma mirno:

»Kakor veste, zaradi mene ni treba zamujati ničesar.«

»Imaš kaj denarja?«

»Nimam.«

»Slabi časi so, zaslužki so vsak dan bolj pičli, vse se
porabi sproti,« je govoril stari kakor sinoči, ko se je izgo¬
varjal zaradi večerje.

88

»Vendar nekaj...« je pristavil ter segel v žep.

Sin se je vzravnal‘in mu gledal naravnost v obraz.

»Ne vprašujem vas po denarju,« je dejal trpko, »bolj
sem si želel lepe besede... Toda, kaj morete vi za to...
z lepimi mislimi sem prišel, z lepšimi kakor prvič sem hotel
oditi... Ni moglo biti, in tako je vseeno ...«

Stari ga je topo bulil, videti je bilo, da ne razume ali
pa, da ga noče razumeti.

»Denarja se braniš?« je dejal nato veselo.. »No, in ni ti
bilo slabo, kakor je videti. Hm, prav imaš, pri vas se da
dobro zaslužiti, pameten bodi in porabi vsako priliko, da si
natlačiš žepe. To je edini pomen in namen vojske, hahaha.
Naj bode tudi tvoj! Nisem si mislil, da bo še kedaj iz
tebe in me veseli, da sem se motil. Ko se vrneš... stopiš
z manoj v družbo.«

Krivec se je smejal, da se mu je tresel podbradek.
Držal se je za trebuh in mežikal.

V tem je prišla doli- Neža. Zadrega se je brala na nje
sivkastem obrazu, toda Janko je imel preveč opraviti sam
s saboj, da bi bil kaj zapazil. Podal ji je mehanično roko,
a ona je hitela:

»Seveda si lačen, Janko. Ubožec! Takoj skuham za-
jutrek.«

Krivec je medtem odšel v hlev ter sklical Janeza, ki je,
veselo si zvižgaje, začel pripravljati voz in vprezati kobi¬
lico. Stari je takoj zopet prišel v kuhinjo, sedel za mizo in
zajtrkoval skupaj z Jankotom. Nobeden, ni izpregovoril
besedice, samo Neža je včasih začutila potrebo, da je pod¬
taknila kako vprašanjema Janko je odgovarjal le na kratko,
tako da je naposled tudi ona umolknila...

Po zajutreku je sedel Krivec na voz ter podal Jankotu
kazalec in sredinec desnice.

»Pa zbogom, če se več ne vidiva, in piši kaj...  ne
kakor dozdaj,« je dejal ter švrknil po kobili.

Janko je pogledal za njim, a razmišljati ni utegnil ni¬
česar, zakaj ta čas ga je opazil Janez in skočil k njemu.
Krepko ga je stisnil k sebi in ves vzradoščen pozdravil:

89

»Bog te sprimi, Janko! Toda, kedaj si prišel in odkod?
In tako nenadno? Vsi smo že mislili... pa kaj... hvala
Bogu, da si le tukaj... vse bo še dobro! — Tudi Tone mi
je pravkar sporočil, da pride danes domov. Ravno prav...
kakor bi se bila zmenila ... Oh, vesel sem, da že dolgo
nisem bil tako... Še ga bomo, Janko!«

Stiskal mu je roko in se smejal, da so mu stopile solze
v oči...

Med tem je drdral voz hitreje in hitreje doli po cesti,
Krivec se je odkril in položil klobuk zraven sebe. Vroče mu
je bilo, sam Bog vedi od česa, in debele kaplje znoja so
stale na njegovem nagubanem čelu, dasi je pihala od za¬
hoda hladna jutranja sapa. Ta sapa pa je donašala tudi
zamolklo bobnenje, z vsakim hipom hitrejše in stopnjujoče
in vedno razločnejše. A Krivec se je tega bobnenja že na¬
vadil in ga ni razburjalo. Celo nekam zabavno se mu je
zdelo in morda bi ga bil še pogrešal, da ga ni čul nekoliko
dni. Ničesar si ni mislil ob njem in veselo je poknil parkrat
z bičem, da je kobilica splavala dalje kakor ptica in so se
nje iskre noge jedva dotikale tal. — — — —

XI.

Okoli poldne je res prispel domov Tone in takoj stopil
z Janezom za hišo. Ta je nanj prežal že od zjutraj, da ne
bi ga zgrešil in da bi govoril z njim preden ga vidi Neža.
Ko ga je opazil, da je zavil okoli sosedovega hrama, mu
je stopil nasproti ter omenil, da mora govoriti z njim na
štiri oči. Dolgo sta sedela na hlodih za hišo, nihče ju ni
videl in ni slišal, kaj sta razpravljala. Ko se je pa Tone
dvignil, je bil njegov obraz spačen in njegove ustnice trdo
stisnjene. Tema se mu je delala pred očmi dasi je sijalo
solnce na jasnem nebu ter so njegovi žarki prodirali v naj¬
temnejši kotiček. Skoro opotekal se je proti vhodu v hišo
kakor bi bil vinjen in z desnico se je lovil ob steno. Pred
vhodom pa se je sunkoma vzravnal, dvignil glavo ponosno
ter za hipec obstal, kakor bi razmišljal ali naj vstopi ali ne.

90

Ta čas pa je stal že na pragu Janko in ga pozdravil. Spo¬
gledala sta se brata, podala sta si roke molče in stopila
drug za drugim v hišo. V sobo zraven kuhinje sta sedla
in dolgo ni izpregovoril nobeden od njiju. Oba sta mislila
eno in isto, oba sta vedela eno in isto, toda oba sta se
trudila in poizkušala, da bi si to eno in isto zamolčala
ter pogreznila je v najgloblje dno svoje duše. Kakor bi se
dalo z molčanjem pozabiti, s pogrezanjem in pokopa¬
vanjem spraviti s poti! Oba sta vedela, da nista kriva,
toda oba sta se bala, da postaneta sokriva, kadar začneta
o tem govoriti in razpravljati. Zato sta molčala, dasi sta
vedela, da bo treba z besedo na dan, in ne samo z besedo,
marveč tudi z dejanjem. Ne, že nista več molčala, samo
odlašala sta in to odlašanje je bilo tem mučnejše, čim
dlje je trajalo, tem zgovornejše, 'čem bolj je molčalo.

»Kdo ti je povedal?« je izstisnil naenkrat Tone iz sebe
Ni se mogel več vzdržati.

»Milka,« je odgovoril Janko — kakor bi bilo Tonetovo
vprašanje popolnoma določno in bi se nanj ne moglo od¬
govoriti ničesar drugega.

»Ona? ... Otrok?«

Tone je strmel v Jankota kakor bi reševal veliko
uganko.

»Milka?« je vprašal še enkrat. »Ali se ti ni sanjalo?«

»Milka ni več otrok,« je odgovoril Janko. »Morda je
bila še pred kratkim, a danes ni več.«

»Torej po to je prišla domov... kakor bi ne bilo pri¬
like drugod... in še časa dovolj... ne, lastni oče je prižgal
to nesrečno leščerbo ... in mudilo se mu je ...«

»Ni preveč skrival... gospodar je v hiši,« je dejal
Janko in se hripavo zasmejal.

Umolknila sta. Tone se je skrčil na svojem sedežu,
naslonil se z rokami na kolena ter strmel v tla. Janko
je bobnal s prsti po mizi, globoko zamišljen. Iz kuhinje se
je slišalo ropotanje, Milka je tolkla teletino za zrezke, sama
je hotela danes pripraviti kosilo bratoma. Neža je bila
nenavadno ljubezniva z njo, vse ji je hotela dopovedati.

91

Kakor da si hoče s svojim klepetanjem prepoditi nevšečne
in težke misli, ki so že od snočnega nastopa z Janezom
butale vanjo in ki so se z današnjim jutrom le še bolj
zajedale v njene možgane in jih razrivale kakor krti
zemljo. Sam vrag jo je snoči zmotil, da je zagrešila takšno
neprevidnost, ona, Neža, ki je bila vedno zvita kakor kača,
ona, ki je dozdaj še nikdar ni tepla lastna lehkomiselnost.
Pa kdo bi si bil mislil kaj takšnega od človeka, ki bi bil
lahko vesel in bi si oblizal vse prste, če ga ona pogleda!
Tepec! Ali bo molčal? Pazi naj se, če izblebeče. Da so
dedci tako neumni, da pehajo od . sebe one, ki jim hočejo
dobro! Za kakšnim štorom, ki ga ni ne spredaj in ne zadaj
nič in ki mu bo v obraz osle kazal, za takšnim bo pa norel,
da bo jokal in bo tekal, da si izbrusi in obrabi pete in pod¬
plate. Kakor za tisto cmeriko, za tisto Ančo, ki je ni dru¬
gega kot ploh. In ki nima nič. Tukaj bi pa marsikaj obral
namesto starega in marsikak kozarček bi ga stresel na
kakšno neprevidno žalost. In Neža bi bila gospodinja in bi
že skrbela, da bi stari predolgo ne sitnaril. In kaj potem?
No, Janez, potem? Ali bi ne bilo mogoče... Toda nisi hotel,
trma... Pa kako je govoril, noben raztrgan dohtar ne bi
mogel tako in ne fajmošter. Kdo ga je naščuval? Stavim,
da ne bo molčal... toda pazi naj se ...

»Kar samo vam gre izpod rok, samo se vam dela, go¬
spodična Milka. In kako sveže in slastno vse izgleda...«

In da je moral vprav sinoči priti ta preljubi sin.
Kakšen je bil včasih, sam satan, nihče ga ni ugnal. Zdaj
pa je kakor božji volek, ponižen in pohleven in kaj vem kaj
še vse. Pa smo vsi mislili, da ga ne bo več. nazaj, da že
kje z nosom zemljo podpira ...

»Pa saj ni čuda, gospodična Milka, ko pa imate fine
rokce in prstke. Kakor iz cukerčka ...«

In tudi stari je mislil, da ga ne bo več, in se je že
veselil. Samo za napotje mu je. Pa ti naenkrat pihne v hišo
kakor burja. Kako je gledal Luka, ko je začul pod oknom
njegov glas. Mislila sem, da ga kap zadene in samo meni

92

se ima zahvaliti, da sem ga omajala. Nič škoda bi ga ne
bilo, toda kopriva ne pozebe...

»To se bosta oblizavala bratca. Pa saj sta potrebna,
posebno Janko, revež. Kako pa tudi izgleda, človeka kar
srce boli...«

In da je vprav sedaj prišel ta nepridiprav, tisti trčno-
tek, ko sem napravila tako nespodobno neumnost in sem
se izdala človeku, ki je že dolgo časa zlorabljal mojo do¬
broto. Da, moje dobro, usmiljeno srce.

»Pomagam vam nekoliko, Milka, da se bratca prej
okrepčata, poldne je že davno odzvonilo...«

Kdo ve, ali bo tako nesramen in mu to pove? In še
zraven kaj pritakne, naredi iz kobilice konja? Pazi naj se.
Pa še Tone je moral priti vprav danes. Vse se je zaklelo
proti tebi, Neža ...

»Kako te je sprejel sinoči oče?« vpraša Tone nenadno
Jankota.

Janko preneha z bobnanjem in se ozre skoro začudeno
v brata.

»Oprosti, da te vprašujem,« nadaljuje Tone, »ko si
sam lahko mislim, kako... Ti si gotovo pričakoval dru¬
gačnega svidenja... mislil si, da se je med vojno pri njem
kaj izpremenilo... da se je oglasilo v njem nekaj takšnega,
čemur pravijo drugi ljudje srce... oh, drugod se človek
nauči drugače misliti, marsikaj odpusti, zlasti v takšnih
okolščinah, v kakršnih si bil ti. Pa pri tem pozabi, da se iz
kamena ne da speči kruh... Tudi jaz sem včasi upal, da bo
drugače, da se izpremeni vsaj na starost, da se zaobrne voz
v drugi tir. Moja vera-Je bila trdna... vera v mater ...
Veroval sem, da se zgodi čudež, da izzove trpljenje mate¬
rino večno pravico... da zasije odnekod luč, ki nas od¬
škoduje za sedanjo temo ... Ni hotelo biti, usojeno je
bilo drugače, grob je požrl vero in upanje in pravico. In
ostalo je pri starem ... ne... poslabšalo se je... In tako,
vidiš, da vem, kako te je sprejel. Vedno eni in isti izgovori,
da so slabi časi, da gre vse sproti in da se nič ne zasluži —
kadar treba dati otrokom jesti... da mora za dva ali tri

93

dni od doma — kadar bi moral biti z njimi v družbi in se
razgovoriti z njimi o tem in onem. In tako ne pozna ne
tebe in ne mene in ne tvojih sestra in jih ne bo poznal
nikdar. Povrhu vsega pa sedaj še to ... še to ...«

Tone je umolknil in stopil nekolikokrat ves razburjen
gori in doli po sobi.

»Jaz mu ne bom na poti,« pravi Janko. »Umaknem se
mu enkrat za vselej... že sedaj se čudim, da sem še tukaj.
Ali se spominjaš, kaj sem ti rekel pri slovesu, ko sem se
prvič odpravljal od doma? Ni se zgodilo tam gori... Toda
Kras je nekaj drugega ... poznam ga ...«

»Ne govori tako, to je samo domišljija.«

»In tako bom ustregel tudi očetu... vsaj enkrat v
življenju...«

»Ne govori tako, pravim ... ne kliči vraga ...«

»Ali misliš, da nisem videl, kako neprijetno ga je za¬
delo, ko me je zagledal živega pred saboj? Kolikor nas je
manj, toliko bolje zanj. Eh, komaj čaka, tako ti povem,
Tone.«

Tone se ustavi pred njim in mu položi roko na ramo.

»Ne misli sedaj na takšne reči, ampak trdno veruj,
da se vrneš. Zakaj sedaj smo potrebni ysi doma, ne eden ne
sme manjkati. Trdo delo nas čaka, izpodbiti moramo črne
nakane lastnega očeta in nakane te nečedne ženske. In vsi
pošteni ljudje nam bodo pomagali. Samo ne puške v ko¬
ruzo! ... Glej, ni še dolgo tega, ko sem dejal sestri Pavli:
Naj bodo grphi očetovi kakršnikoli, sin ne bodi nikdar
sodnik očetov. Sedaj sem nekoliko drugačnega mnenja.
Če on pri polni zavesti in zdravi pameti meče blato na
spomin pokojne svetnice, naše matere, če vali tako sa¬
tansko lehkomiselno sramoto na glavo svojih otrok in
jih s prezirljivim smehom peha v pogubo, potem naj ne¬
hajo vsi oziri in vračajmo mu šilo za ognjilo. S tem, da
nas ne pozna več in nima več za svoje otroke, nas je od¬
vezal vseh dolžnosti, ki smo jih imeli proti njemu kot taki
in nam je od sedaj dalje samo še tujec, a ne tujec-prijatelj,
ampak tujec-sovražnik. In proti sovražniku se je treba bo-

94

riti z vsemi sredstvi. Takšen je moj trdni sklep in od *
njega ne odneham.«

Segrel se je bil in velika odločnost se je črtala na
njegovem obrazu. Jankotu pa se je sprožil lahen pomilo¬
valen nasmeh z dozdaj trpko stisnjenih ustnic.

»Kako si rekel, Tone? Da nam vsi pošteni ljudje po-
morejo pri tem?« je vprašal neverjetno. »Prazne marnje,
ljubček. Rogali se nam bodo in v obraz smejali kakor so
navajeni, zakaj takšne reči so njih zabava. In če se bo
treba zateči k oblastvom, kaj misliš, da dosežemo? Oni, ki
nam dandanes delijo in režejo pravico, jo imajo prevečkrat
v roki, da bi jo posebno spoštovali, navadili so se nanjo
kakor služabnik božji na monštranco in so pozabili na
njeno svetost. Revež ostane vedno revež, naj se obrne ka¬
morkoli. Jaz sam zdse nimam nobenega zaupanja več,
prekruto so me prevarale sanje zadnjih dni, zato mi
oprosti, da odidem še danes. In s sključenim hrbtom pojdem
in kapo si potegnem daleč doli na obraz, ko pojdem mimo
hiš, da me nobeden’ ne spozna, da nobeden ne vidi pečata
sramote, ki me peče na čelu. Potuhnjeno kakor tat'se
splazim odtod in za saboj zatarem vse sledove za vse
večne čase. Da, Tone, preden ste spregledali vi, sem
spregledal jaz in natihem in z blaznim hrepenenjem sem bil
začel iskati rešitve in izhoda iz tega, človeka nevrednega
življenja. Skoro se mi je zasvitalo, zdelo se je, da se me
je nebo usmililo, toda vprav, ko so posijali prvi žarki v
temo mojih misli, ko se je začela blagotvorna toplota raz-
svetlenja polaščati moje okorele in zanemarjene notranjosti,
segrevati mrzle kote moje duše, tedaj je treščilo. In s .po¬
lomljenimi vesli in razdrapanimi jadri me je zalotil vihar.

Pa z neverjetno močjo, ki si je nisem nikdar toliko prisojal,
sem se rešil na kopno, sem se očiščal med bliskom in
gromom, med nesnago in golaznijo,' med gnusom in
smradom in, veruj mi, popolnoma čist bi stal danes pred
"taboj in jasnega upa poln v boljšo bodočnost, da ni bilo si-
nočne noči in današnjega dneva. Tako pa...  tako pa...
naj se zgodi, kar hoče . . . mene ne upoštevajte več!«

95

Tone je strmel vanj kakor v prikazen, nekaj ga je ne¬
nadoma streslo, mu šlo po udih, zakrilil je z rokami nad
glavo in hotel izpregovoriti. Toda beseda ni hotela iz grla..

Tedaj sta stopili v sobo Milka in Neža. Neža se je
silila na smeh, ročno je pregrinjala in pripravljala mizo
za obed, a Milka je med tem že polnila krožnike z juho ter
prisedla k njima.

Nobenemu se ni ljubilo jesti. Komaj da so posrebali
juho, zrezkov in prikuh so se samo dotaknili. Grižljaji so
ostajali v grlu.

»Ali je tako slabo napravljeno?« je vprašala Milka.
»Slabo se mi je obnesla moja kuharska umetnost.«

»Kaj hočeš, ne gre pa ne gre,« odgovori Tone, »nečesa
drugega smo se preobjedli. Ali imaš kaj vina?«

»Imam, oče je pustil zunaj štiri litre, dva za danes, dva
za jutri. Ključev veš da ne pusti nobenemu.«

»Tudi Neži ne?«

Milka zardi in skomizne z ramami. Čez nekoliko časa
pravi komaj slišno in boječe:

»To sem ti hotela povedati, Tone, da grem od hiše.
Kakor hitro mogoče, rajša danes nego jutri. Ni mi več ob¬
stanka ... sam veš ... svetuj mi..-.«

»Torej tudi ti?« vsklikne Tone in se zagleda skozi
okno.

»Morda imaš prav in je bolje tako,« pravi čez nekoliko
hipov. »Pomagati bi mi itak ne mogla dosti... prevzamem
torej boj sam na svoje rame ... Poiščemo ti službo ...«

»Kakršnokoli, Tone... samo proč od tukaj,« pr.osi
Milka.

»Torej tako daleč je že prišlo... smešno... haha«, se
sili Tone. »Prinesi vina, dekle! In pokliči tudi Janeza, piti
mora z nami.«

Gez nekoliko hipov je bilo vino na mizi in štirje kozarci.
Tone je nalil.

Mimo oken je šel tedaj Janez in takoj so se začuli
njegovi težki koraki v veži.

96

»O Neža,« je govoril glasno v kuhinjo, »dober dan bi
ti voščil. Glej jo, kako je rdeča, kakor gavtroža... kje jo
neki jemlješ, to barvo? ...«

»Kosit pojdi,« se odzove Neža, »kosilo te že davno
čaka na mizi... hudo si zaposlen.«

»O, da bi vedela. Nežica, kaj sem že vse opravil
danes... težko delo je bilo, takšnega nisem vajen,« odgo¬
vori Janez dvoumno.

»Noter stopi,« se oglasi tačas Tone iz sobe. »Tukaj
lahko ješ, ne boš lačen danes.«

»A tako, tako, hvala, lepa hvala,« se muza Janez. »Pa
drugič pri tebi, Nežica.«

»Norce brije iz tebe, Neža,« si pravi ona gledaje za
njim, ko stopa visoko vzravnan v sobo. »Toda preide mu,
to mu jamčim jaz — da bi le danes kaj ne izblebetal. Fej
te bodi!«

Razburjenost se je loteva, lonci ropočejo, vse rožlja
pod njenimi rokami, vse bi razbila. Semtertja stopi v vežo,
natihoma, prisluškuje, a notri se ne menijo zanjo. Janez
je vesel, govori glasno in. zbija same šale. Pospravil je
vse, kar je ostalo na krožnikih in sedaj prazni kozarec za
kozarcem kakor hitro mu ga nalijejo. Človek bi mislil, Bog
ve kako vesela in brezskrbna je vsa družba, ki se je danes
sestala v tej sobi.

»Torej kar dva Štefana ga je sprožil? Hm, ravno toliko,
da si zmočimo pike, če ga vsega hkratu pospravimo,« meni
Janez.

»Saj res, Milka,« pravi Tone, »kar še drugo prinesi,
kaj bi cincali, ko ne vemo, koliko časa ga Zopet ne bomo
vsi skupaj. Na zdravje, fantje! Pij, Milka!«

»Kaj nisem rekel davi, Janko? Še ga bomo,« se smeje
Janez, »ip če ga je tukaj premalo, ga ima še dovolj sosed.
Danes je sobota, večinoma sem že opravil svoje delo in ni
nič nujnega, ali bi ne bilo prav, da pozneje obiščemo tudi
soseda?«

»Morda se zgodi,« meni Tone. »Zakaj ne? Toda pamet
tamkaj, Janez. Razni ljudje prihajajo tja in odhajajo...

97

7

Prav za prav se pa spodobi, da ga obiščemo, soseda Lojzeta
še nikdar nam ni storil žalega in vselej nas je rad videl,
če smo prišli. Poštenejši je od drugih.«

»Nimam nič proti temu«, pravi Janko in zardi. Spomnil
se je na Lojzetovo hčerko Francko ...

Ni bilo dolgo, ko je bila prazna tudi druga steklenica
in vsi kozarci. Obrazi so rdeli, oči so se vedno bolj sve¬
tile in izginila je prejšnja tesnoba in malodušnost ter za¬
vladala mladeniška prešernost in skoro razposajenost. Za
koliko časa?

Med tem, ko so odhajali in je Milka pospravljala z
mize, je stala Neža sredi kuhinje in gledala za njimi. So¬
vražno so se svetile nje oči in zaničljivo, polglasno se je
zasmejala.

»Ne, teh se ni treba preveč bati,« je mrmrala sama pri
sebi, »Bog ve, po kom so se vrgli... kapljo vina jim po¬
moli pod nos, pa vse pozabijo.«

Toda takoj na to je zmajala z glavo in pristavila
resneje:

»Samo Bog čuvaj, če se napijejo ... pozverijo se ...
pazi se nocoj, Neža ... sama si...«

In zamišljena bolj kot kdaj prej je nadaljevala svoje
delo.

Milka je odšla v svojo sobo, češ, da ima gori marsikaj
pospraviti in se ni tisto popoldne več prikazala v kuhinjo ...

Proti večeru se je nebo pooblačilo. Popolna tišina je
nastala, noben list se ni ganil na visokih kostanjih pred
Lojzetovo gostilno, soparica je pritiskala, vonj po pre-
perelosti in kakor po znoju se je dvigal iz ceste, na debelo
zaprašene in zakidane. Od zapada se je včasi zablisnilo,
zagromelo in se valilo v goro, med naravno bobnenje se je
hipoma pomešalo butanje topov, nazadnje se ni razločevalo
eno od drugega. Odnekod je priteklo par vojakov, zasop-
1 jenih, zavilo navzdol po vasi, izginilo. Takoj potem so

98

začeli prihajati od vseh strani, iz vsake hiše, iz vsakega
skednja, iz vsacega podstrešja. Obloženi in upognjeni, za-
ripljeni, znojnih in zaprašenih obrazov so se zbirali na
prostoru pred cerkvijo. V naglici so še nekateri mašili
svoje nahrbtnike, zavijali, tlačili v žepe... a skoro se je
oglasilo hripavo povelje, četa se je pomaknila dalje, prah
se je dvignil izpod stopal, strnil se v oblak, potujoč proti
dolini.

Na hodniku Lojzetove gostilne je stal Janko in zrl za
odhajajočimi. Poleg njega je slonela Francka, njune lakti so
se dotikale.

»Zopet gredo,« je dejala kakor bi govorila sama sebi.

»Tudi jaz pojdem, Francka... še nocoj... ponoči...«

Prestrašena ga je pogledala.

»Saj si komaj prišel... kam hočeš? ... Mislila sem,
da ostaneš... Ali nisi bil že dovolj dolgo, vsaka črta
tvojega obraza izraža to strašno dolgost trpljenja... In
koliko se jih potika po mestih, ki niso bili še nikjer, ki so
še vedno za samo parado. Odkod so in kje so dobili te
predpravice? Kakšna mati jih je rodila? Ce že mora biti,
zakaj ne poizkusi vsak enako? Zakaj največ samo naši? In
zakaj toliko ravno ti?«

»Težek je odgovor na to, Francka. Zakaj je morala
umreti vprav moja mati in zakaj ne druga, ki bi ne bila
pustila za saboj toliko žalosti? Kdo ti odgovori na to,
Francka?«

Francka se je zamislila in ni vedela odgovora.

»Ne bodi žalostna,« je dejal Janko, »nobeden ne ve
odgovora, ne samo ti. Nobeden ne ve, čemu je prav, da se
je razlila takšna žalost po svetu... Na tvojem oknu raste
rožmarin, Francka, in prvi nagelj se je že razcvel. Videl
sem ga, kakor kaplja srčne krvi se blišči . . . Povij mi ga
v šopek-... za slovo... za spomin... Ko se posuši, ga
bom nosil na srcu in mislilo bo na te vsak hip ... podnevi in
ponoči... v žalosti in veselju ...«

»Dam ti ga, Janko... da bi ti mogla dati tako kaj
drugega ... prostost... srečo vseh sreč ...«

99

7 *

• »Hvala ti, dete moje... toda čuj, kličejo me...,ob
dveh ponoči odidem, Francka. Če ti ni pretežko, bodi
tistikrat pri oknu ... da vidim še enkrat tvoj obraz ... tvojo
belo roko ...«

Na pragu se prikaže Franckin oče, krčmar Lojze.

»Kaj premišljujeta, otroka? ... Dež bo ... Bog ga daj,
potreben je ...«

Tam daleč doli, že na zadnjem ovinku se dviga potu¬
joči oblak prahu, se vrti... izginja ...

»Počakam, da te še vidim,« pošepne Francka Jankotu.

Na hodnik pade prva kaplja dežja, prvi list na kostanju
se zgane...

Kar sam ob sebi se je ustavil voliček pred gostilno.
Poznal je gospodarjevo navado, vedel je, da ne more dolgi
Jože nikoli mimo Lojzeta, kadar se vrača iz trga, kamor
vozi vsak teden po enkrat svoje butare. Tako točno kakor
nosi plačevat svoje skromne davke v davkarijo, prav tako
nalaga pri Lojzetu, kar se mu zdi, da bi imela sestra Mica
za tisti teden preveč. Razvaditi se ženske ne smejo, Jože ji
določi za gospodinjstvo vsak dan enako število grošev in s
temi dela, to se pravi kuha kar hoče in kakor hoče sama.
Jože potem vedno pobriše brez najmanjše besede vse, kar
mu položi na mizo, pa bodi še takšna čorba. Beseda čorba
je Jožetu sploh zelo v čislih, prinesel jo je odnekod iz Dal¬
macije, kjer je pretolkel svoja tri leta pri vojakih in mu po-
menja vsako jed, ki je na stalnem jedilnem listu Jožetove
kuhinje. Sedaj je že sključen dedec, s Krivcem sta hodila
skupaj v šolo in uganila marsikatero neumno. Zato ga Jože
pozna od vseh plati in tudi ve,- kje ga je treba prijeti, če
hoče kedaj kaj iztisniti iz njega.

Počasi in dostojanstveno, z glavo upognjeno nekoliko
naprej in z bičem v roki je stopal tisti dan po stopnicah v
krčmo. V trgu je bolje opravil kakor je mislil, par kapljic
božjega daru si bo lahko več privoščil kakor navadno. Zato

100

je bilo veselo njegovo srce in so jasno gledale njegove
drobne, rjave oči izpod nizko na čelo poveznjenega klo¬
buka. Ves svet ga lahko piha in vsa vojska in takšne reči.

»Bog daj, dosti in dobro,« je pozdravil, ko je prestopil
prag. »Lojze —«

Beseda mu je hipoma zastala, ko je zagledal današnje
pivce. In ne samo beseda, tudi noga.

»Ooh ... ooh ... Janko ...« je zahropel čez nekoliko
hipov in iztegnil dolge roke. »Pozdravljen!«

»Kar prisedi, Jože, in tisto, kar si namenil za danes,
spravi za jutri,« ga povabi Janko, tresoč mu desnico.
»Danes si naš, če nimaš nič zoper to.«

»To pa to, permejš... čakaj, da te še enkrat po¬
gledam ... če si pravi... hm ... duh nisi še kakor vidim ...
ampak prokleto so te izželi... permejš.«

Janko se smeje in nataka.

»Kaj pa ti, Tone, da gledaš tako črno?« vpraša Jože
in trči s Tonetm. »Nič ne maraj, še bo sijalo solnce. Vem,
kje te čevelj žuli, ampak ...«

»Tega te nisem prav nič vprašal,« de Tone čemerno.
»Povej rajši, kaj je novega tam doli, če kaj veš.«

»Kaj bi ne vedel, permejš? Novic vse polno, dobrih
malo, je že tako. Tudi vašega starega sem videl... prokleto
srečo ima... kar na krožnik so mu prinesli in navrhali so
ga, da leti čez ... to boste dedovali...«

»Kaj je zopet kupil?«

«Martinov gozd, otročiči... in to niso mačje solze,
permejš... Saj ga poznate vsi, gozd gori za Jasovcem...
daleč na okoli ni takšnega ... Martinu je te dni sin padel...
ves je iz sebe ... kar nori... poginil bo od žalosti... In
kar sam od sebe je prišel danes v hotel... in pil je, vam
pravim ... kar po litrih... vsi so se spogledovali... Pa je
sedel tam vaš stari... grdo se je držal izprva ... kakor
škarjot... potem pa je kar naenkrat prisedel k njemu
Martin... in, ljudje božji, kar sam ob sebi mu je ponudil,
naj kupi... Permejš, če ste tistikrat videli, kaj se je razlilo
po Krivčevem obrazu... električna luč je figa proti tisti

101

svetlobi, ki je planila v njegova lica... In kmalu sta opra¬
vila, kmalu ... jutri bosta delala že pogodbo pri notarju ...
zastonj je dobil, vam pravim... vse je pilo, kar je bilo
živega v hotelu ... dekle, kuharica, natakarice, vojaki. —
vse vam pravim ... in je bilo pijano, permejš ...«

»Kar dežuje mu noter, od vseh strani«, pravi Lojze,
»nič drugega mu ne manjka, kakor da bi bil star sedaj
štirideset let.«

»Kaj to pomaga nam?« meni Tone trpko kakor bi go¬
voril samemu sebi.

»Martin je znorel, ker mu je padel sin,« pravi Janko,
»smešno, naš stari bo znorel, če bomo še kaj dolgo
živeli mi . . .«

»Hm, res je ... čuden je ... malce prečuden,« pravi
Jože, »pa saj ne ponese nič s saboj.«

»Ne ponese? Prej bo po nas vseh kakor po njem. In
kaj vse še lahko pride vmes . . . dobro veste ... pa kaj
bi pravil . . . fej . . ,« se razgreje Tone.

»Kar je res, je pa res, permejš . . . neumen je še sedaj
na babe . . . oh,,kakšen je bil mlad! ... In takšne reči se
rade prenesejo na starost.«

Popoldanska dobra volja je hipoma minila. Pili so
mnogo, in težko vino je začelo porajati težke misli. Tone
se je naenkrat zakrknil vase in se naslonil v kot. Temno je
gledal izpod košatih obrvi, semtertja zaškripal z zobmi.

Najmanj je pil Janko, a njegove misli niso bile nič lažje
od Tonetovih.

»Pa še kaj drugega povej, Jože,« sili krčmar, »pustimo
Krivca, da se mu ne bode kolcalo.«

»Saj res . . . kaj pa Pavla?« se odzove Jože. »Ali kaj
piše? Prav danes so govorili o njej in o Vojtehu, njenem
možu. Iz dolenjega kraja so bili ljudje, jezik jih je izdajal,
pa poznal jih nisem ... V kotu sem sedel za'mizo v prvi
sobi . . . opoldan . . . privoščil sem si nekoliko čorbe . . .
hm, ni bila napačna, v hotelu dobro kuhajo . . . Pri drugi
mizi so sedeli oni ljudje, kosili so in se razgovarjali . . .
Naenkrat je eden izmed njih bmenil Pavlo in Vojteha . . .

102

Posluhnil sem in naglo pospravil čorbo, da bi mi ne bila
na poti . . . In govoril je, da je Vojteh kar čez noč iz-
premelnil svoje navade. V strelske jarke da hodi . . . kar
v sprednje ... ne meni se ne za krogle ne za nobeno ne¬
varnost . . . kar po večkrat na dan se plazi . . . včasih po
vseh štirih ... in nosi vojakom, kar potrebujejo ... je¬
dače, pijače, tobaka, papirja, svinčnike in vsega vraga . . .
In zasluži permejš, o . . . Med tem ko se plazi on tam
okoli, pa spravlja in vlači Pavla te reči skupaj, kupuje in
baranta kakor ne bi bila delala vse življenje ničesar dru¬
gega ... In Vojteh ne pije več, ne ponočuje in se karte
niti več ne dotakne ... To je čudež, permejš ... Še ni
dolgo temu, kar sta si bila ta dva človeka vedno v laseh,
on jo je vsak dan po nekolikokrat nabunkal, takole za
zajtrk, za kosilo in za večerjo . . . najmanj torej po
trikrat ... in vpitja in lepih priimkov ni bilo nikdar pre¬
malo v zalogi ... pri čemer je bila Pavla še mogoče si-
rovejša od njega ... in še pred par meseci jo je nastreljal,
da je bila vsa črna okoli oči . . .

»No vidiš, Jože, takšnih novic prinašaj, če hočeš kaj
veljati,« pravi krčmar in pristavi: »Sedaj pa dam še jaz za
en Štefan, dovolj ste že plačali danes vi in pri vas sem pil.
Francka!«

»Dovolj bo, Lojze, ne dajajte več,« pravi Tone in hoče
vstati.

Toda krčmar ga potlači na sedež.

»Prej ste ukazovali vi, sedaj imam besedo jaz... Ko
pa praznujemo svidenje in slovo hkratu. Na zdravje vsem,
na srečno vrnitev tebi, Janko!«

Izpraznili so čaše, Jožetu se je že začel zapletati jezik.

»Pa še nekaj so se menili tisti ljudje,« je ječal in si
brisal usta z rokavom, »da je včeraj padla granata celo v
Logarjev mlin. Gotovo vam ni treba praviti, kje je ta mlin,
saj vozite večkrat tik mimo njega ... in tako daleč je od
fronte . . .in vendar . . .«

Tone je skočil kvišku. Vsa kri je izginila z njegovega
obraza, grd in spačen je bil.

103

»Kaj praviš, človeče?« je zavpil ves hripav in stresel
Jožeta za ramo, da je zaječal. »Granata? V Logarjev mlin?«

»Pusti me, Tone, kakor s kleščami držiš . . . Da, v
Logarjev mlin, kaj pa je to navsezadnje? . . . Granata
nima oči, pade kamor je . . . zakaj bi ne padla v Logarjev
mlin? ... Pa menda ni napravila posebne škode, tudi ubila
ni menda nikogar . . . slučajno so bili vsi na polju . . .
Toda nekaj drugega je, kar je tja prineslo žalost ... ve¬
liko žalost . . .«

»In to je?« vikne Tone nestrpno in vnovič popade
Jožeta.

»Pusti me, pravim... kaj vraga te je obsenčilo,
permejš... Kaj da je? No, menili so se tisti ljudje, da sta
pri zadnjih bojih na Doberdobu padla dva Logarjeva sinova,
starejši in drugi za njim . . . Tako blizu doma, blizo roj¬
stnega kraja . . . takorekoč doma . . .«

Tone ni slišal ničesar več, za hipec se je trdo oprijel
mize, zašibila so se mu kolena. Naglo je zvrnil polno čašo
in se potipal za čelo.

»Kaj mu je naenkrat?« vpraša Jože. »Poškropite ga z
mrzlo vodo, malce preveč je pil...«

Janez skoči k Tonetu in ga prime pod pazduho. Toda
Tone se ga otrese, stopi naglo k Jankotu ter pravi:

»Pojdi z manoj, Janko! Rad bi še govoril s taboj na
štiri oči, preden odidem kamor mi veleva dolžnost. Ne za¬
meri, da te odtrgam od družbe, za hipec bi bil še rad sam
s taboj, pozneje se lahko vrneš.«

»Čenča,« se huduje Janez, ko sta Tone in Janko odšla.
»Ali nisi mogel kako.drugače povedati, kar ti je moralo raz
jezik, takole bolj po okoliših ali pa nič. Ce že vse veš, bi
moral tudi vedeti, da ima Tone Logarjevo Lenčko in da jo
vzame.«

Jože se udari na čelo in zajeclja:

»Tukaj imaš bič, Janez, bij me, bij ... Oh tak
tepec! . . . Kdo bi si bil mislil!«

Naslonil je glavo na mizo in sklonil hrbet.

104

»Bij, Janez, bij!«

»Iz tega ne bo nič, Jože. Drugič bodi previdnejši. Tudi
jaz skočim za trenotek za Tonetom, stavim, da se odpravlja
k Logarjevijn . . . tolažit . . .«

Tako se je tistega večera razbila družba pri Lojzetu.
Jože je zvrnil še kar je bilo ostalo in kmalu nato pognal
svojega voliča proti domu.

ir  *

*

Ko je Neža zaslišala glasove proti domu prihajajočega
Toneta in Jankota, ni mogla več zdržati v kuhinji. Že ves
popoldan ji je domišljija slikala z živimi barvami, kako se
bosta popolnoma upijanila, kako se bosta v tej pijanosti
maščevala nad njo kadar se zvečer vrneta domov. Čutila
je že njune roke na vratu, videla njune trde prste, kako se
krčijo in stiskajo vedno močneje in globlje, kako se zadirajo
v njeno kožo. Kako jo davita in sujeta in bijeta ter jo
nazadnje vržeta skozi vrata. Prepričana je bila, da je Janez
blebetal in da pride sedaj ura, ko jo zaloti osveta. Nikjer
ni mogla dolgo strpeti, sedaj je prijela za.to delo, sedaj za
drugo, a vsako takoj popustila in se zamislila. Že dolgo ni
bila tako razburjena, že dolgo ne tako plaha in malodušna.
In sedaj ko sta se bližala maščevalca hiši, ni razločevala
njiju mirnih glasov, samo tresla se je in ugibala, kaj naj
stori. Oh, zakaj ni ravno danes doma starega Krivca?
Malo preden sta prihajajoča prestopila domači prag, je
kakor blazna pograbila ključ in zbežala v podstrešje, kjer
se je zaklenila.

Tone in Janko pa nista niti oddaleč mislila na Nežo.
Imela sta si preveč povedati, preden se ločita. Tone mu je
pripovedoval o Logarjevih kakor nekdaj svojima sestrama
in pripovedoval poleg tega še vse okoliščine ob materini
smrti, ki jih dozdaj še ni imel prilike povedati. Kolikor dalje
je pripovedoval, toliko težje je bilo Jankovo srce in
ko je dokončal, je ležala globoka žalost v Jankovi duši.

105

»Torej vidiš, da moram iti, in sicer takoj iti,« je dejal
nazadnje Tone. »Vem, da me pričakujejo in težko priča¬
kujejo ... To je nekaj groznega ... oprosti torej, Janko, da
te pustim samega... pa saj praviš, da tudi ti odideš
nocoj...«

»Da, k Pavli grem še teh par ur, ki razpolagam ž njimi.«

»Pozdravi jo!«

»Hvala . . . samo še nekaj Tone . . . kaj misliš ti o . . .
o Francki? . . . Grdi časi so . . .«

»Kolikor jaz vem, Janko, ti lahko rečem, da bodi brez
skrbi. Francka je ena izmed one peščice, ki je ostala kakor
je bila.«

»To sem hotel slišati in hvala ti, Tone!«

Tone je spravil naglo nekaj reči v nahrbtnik in si ga
oprtal na ramo.

»Oče ti ni dal denarja, Janko. To vem, ne da bi mi bil
ti povedal. Vzemi. torej od mene, kolikor premorem, bolj
potrebuješ kot jaz.«

In dal mu je skoro vse, kar je bil prihranil zadnje
mesece.

»Kar se tiče očeta, Janko, ne žali se preveč, paziti
hočem na vse in kolikor mogoče varovati čast pokojne ma¬
tere in našo . . .«

Še enkrat sta si stisnila roke, in Tone je izginil v nasto¬
pajočo temo . . .

Janko je stopil še nekoliko hipov v Lojzetovo krčmo.
Francka mu je pripela na prsi šopek ... s tresočo roko . . .

Ko je prišel domov, se'je poslovil še od Milke in legel
za par ur zopet na klop, kjer je spal sinoči. Točno ob dveh
ponoči se je dvignil, oprtal nahrbtnik ter odšel.

Dež ‘je narahlo rosil, gosta tema je ovirala hojo.

Ko je stopal mimo Lojzetove krčme, se je gori raz¬
svetlilo malo okence.

In se je odprlo . . . Med cveticami se je prikazal zardel
obrazek, okrogla bela roka je pozdravljala . . .

106

Janko je obstal, se ozrl navzgor.

»Zbogom, draga!«

»Zbogom, Janko ... da se vrneš . . .«-

XII.

Cez dva dni se je vrnil Tone. Na njegovem obrazu se
je čitala žalost tako jasno, da jo je moralo zapaziti tudi
opazovanja nevešče oko. Ramena so se mu nekam stisnila,
da je bil videti ožji in glava mu je nizko klonila.

Milka ga je težko pričakovala.

»Kako je?« je vprašala in mu resno zrla v oči.

»Res je, vse tako kakor je pripovedoval Jože ... In še
hujše ... Ne moreš si misliti iz daleka, kakšna žalost je
zavladala tam doli. Logar blazni, mati si je že izjokala oči
in Lenčka hodi okoli strta in uničena, da je ni več poznati.
Nobena tolažba ne pomaga, vsaka beseda je zastonj. Človek
bi se razjokal nad njimi. Ubogi ljudje!«

»Pa bi bil ostal še nekoliko.«

»Vrnem se takoj, samo po svoje najpotrebnejše reči sem
prišel. Samih ne smem pustiti, razsoden človek je sedaj po¬
treben pri hiši. Koliko časa ostanem, ne vem. Odločil sem
se pa, da se ne vrnem, preden se razmere ne ublažijo. Ce
treba, ostanem mesec dni, dva meseca, tudi celo leto. To
sem jim dolžan. Kje je oče? Povedati mu moram.«

Milka ga prime za roko.

»Blagor ti, da lahko odideš. Vzemi me s saboj, Tone,
za deklo bom tamkaj. Samo proč od tukaj . . . proč . . „
za vselej . . .«

»Kaj se je zgodilo, Milka? Da tako siliš. Potrebna si
doma, eden mora biti tukaj, da vidi, kaj se godi. Da pre¬
preči, če treba. In kolikor more.«

»Ne ostanem, Tone. Vzemi me s saboj. Ali pa mi pre¬
skrbi kaj prej kot mogoče. Da grem, Tone, da grem . . .
Vidiš, tega ne morem več gledati, ne morem več prenašati.
In tega ne preprečiš nc ti, ne jaz in ne prepreči nobeden.
Zapisano je tako, da pojdemo po svetu ... Od takšne hiše,.

107

T>a brez doma, brez zavetja . . . Videla sem včeraj, Tone.
Nič takšnega ni bilo, kdor ni videl in ni slišal drugega, bi
si ne mogel misliti nič posebnega. Tako malenkostna stvar
je, a vendar govori cele knjige, Tone. Včeraj zjutraj sva
bili z Nežo v kuhinji, ko je prišel oče doli. Nedelja je bila,
saj veš. Praznično je bil oblečen, obrit in počesan, da se je
svetil. Samo kravato je imel privezano po strani in izpod-
vito. Vprav sem ga hotela opozoriti, da si jo popravi. Tedaj
je to zapazila tudi Neža, ki se je od strani ozrla nanj. In
kakor bi se razumelo samo ob sebi, je stopila k njemu, mu
pogledala v oči in se nasmejala rekoč: Malce po strani ste
jo privezali, čakajte nekoliko, da jo popravim. Sedite za
hipec, sicer ne dosežem. In kakor otrok je ubogal in držal,
da mu je privezala. Tako, sedaj je prav, je dejala, še enkrat
več ste vredni kot prej . . . Kaj praviš k temu, Tone? Kaj
to dokazuje?«

»Tako tedaj?« pravi Tone. »Komedija se torej že za¬
čenja kar očitno . . . Hm, treba se bo upreti resno, z vsemi
štirimi. Čakaj, tako lahko ne pojde, kakor si mislita, tudi
mi hočemo imeti besedo zraven . . . Sicer pa imaš prav,
Milka, da greš. Potrpi še nekoliko, napravi se slepa in ne¬
umna za, ta čas, v kratkem poskrbim, da te spravim kam
pod streho. V Ljubljani imam nekoga, ki mi pojde na roko.
Toda pomisliti moraš, da si še mladoletna, pravico ima še
nad teboj. Kaj, če te ne pusti? Začeti bo treba iz lepa. Za¬
radi tebe bom prijazen z njim.«

»Ne boj se Tone, da me ne pusti. Kako moreš tako go¬
voriti ti, ki si sicer pameten človek? Videl boš, kako bo
vesel, da se mu umaknem. In ne samo jaz, vši smo mu odveč
sedaj, vsak mu je po svoje na poti.«

Tone ne odgovori ničesar, čuti, da ima Milka prav.
V svojo sobo gre ter se odpravi na pot. Stari ni imel ni-
\ česar proti temu, da gre k Logarjevim. Ugovarjal je sicer
navidezno, toda iz vsake besede se je dalo poznati, kako
je vesel Tonetovega odhoda. Ko mu je pa Tone povedal,
kaj namerava Milka, je bilo videti, da mu ni popolnoma
prav. Osupnil je ter razmišljal o vzroku tega namerava-

108

nega nenadnega koraka hčerinega. In zaslutil je resnico.
Kakor neka zadrega se ga je polastila, a takoj se je otresel
kakor moker kužek in sram ga je bilo tega mehkega, moža
nevrednega pojava.

»Naj le poizkusi,« je dejal smeje, »bo vsaj videla, kako
se živi drugod . . . Seveda, samo med bo lizala in rozolijo
bo pila, tako si misli . . . Naj poizkusi, naj poizkusi.«

Še dolgo se je smejal prisiljeno, ko je hodil po sobi
gori in doli in čakal večerje.

Po večerji se je hipoma spomnil, da mu je dolg čas. In
zahotelo se mu je, da bi se s kom malce porazgovoril in
pošalil. Zakaj veselje, ki je kipelo že par dni v njem zaradi
izborne kupčije, ki jo je pogodil zadnjič z Martinom, je
moral® dobiti duška. Edini človek, ki se mu je zdel ob
takšnih prilikah in za takšne izbruhe veselja pripraven in
najbolj dovzeten, pa je bil Jože. In kakor vedno, tako je
tudi danes poslal po njega. V ta namen je prinesel na mizo
dva pollitra vina, enega zase, enega za Jožeta. Za lastno^
potrebo ga je natočil od zida, za Jožeta precej pohlevnejšo
kiselico. Toda Jože je bil tudi za to hvaležen in zabavala
sta se imenitno do pozne noči.

»Saj pravim, permejš, takšnih ptičev je malo kakor
Krivčev Luka,« je dejal Jože, ko se je poslavljal. »Naj re¬
čejo drugi, kar hočejo, a tako pravim jaz, Jože Črnigoj,,
dolgi Jože imenovan. In konec besedi, permejš!«

* *

❖

Neža je bila v hudih skrbeh. Jasno si je bila začrtala pot
do cilja. Naj velja kar in kolikor hoče, doseči ga mora, za-
gospodinjiti mora pri Krivčevih. V dosego tega cilja ne
velja, da bi si izbirala sredstva, vsako mora biti dobro in
dovoljeno. Včasi je bil Krivec proti njej sam med, včasi ga
pa kar ni mogla razumeti. Brez vsakega vzroka se je začel
kujati, je ni pogledal kar po več dni. Ob takšnih prilikah se
ji je zdelo, da se je naveličal te lepe pesmi, da se kesa, zakaj
je začel. In hudo ji je bilo, da bi se razjokala, da bi grizla

109

in popadala okoli sebe vse in vsakega, ki ji pride nasproti,
sovražnika ali prijatelja. Starec je silno, trmast, to je vedela,
dovolj dolgo ga je že poznala, in ob tej njegovi trmi se
utegnejo razbiti vsi njeni lepi načrti. Previdnost, Neža!
Toda ne samo previdnosti je treba, treba tudi lokavosti in
brezobzirnosti. Kako bistroumno si je začrtala pot, ki jo je
hotela nastopiti! Toda 'Janez, ta bebec, je tako nenadoma
in tako neumno lahkomiselno prekrižal njene račune, da ne
ve sedaj ne naprej ne nazaj. In da so se njene skrbi posto¬
terile. Luka je muhast poleg vseh drugih lastnosti, in nič se
ne ve, kaj ima za ušesi in kaj kuha v sebi. Da se priklene,
je treba debele vrvi, sicer jo raztrže. In to vrv mu bo treba
vsekakor splesti. A poleg tega ti otroci! Vse skupaj ni dosti
vredno, je tako umazano, a postavljati se znajo in poleg
vsega so sirovi in nasilni. Sama prav za prav ne ve, kaj bi
si mislila o njih, včasih se ji zdijo navadne tutke, včasih pa
se ne more načuditi, da hodijo tako samozavestno po lastni
poti in ne prav nič po tisti izvoženi, ki po njej tava stari
ata. Malce bolj neumne bi si pač želela. Nikakor pa ne
dvomi, da ji bodo kmalu začeli metati polena pod noge. Za¬
torej še enkrat: previdnost, Neža, previdnost! Sicer je
sredstvo, ki ga je tako nesebično nasvetoval Janez, nekam
turško in nespodobno, človek se kar boji razmišljati o njem,
toda Bog ve, če bi ne bilo najboljše. Malce nesramno je, to
se razume, toda brez nesramnosti se dandanes ne da živeti,
da, niti dihati ne. Nesramen je ves svet, od čevljarskega
vajenca pa gori do najvišjega ministra in še čez. Vse farba,
laže, goljufa, pobija. Njena zadeva bi bila celo smešna
malenkost pred rečmi, ki jih vrše drugi. In bi bila celo ko¬
ristna, ne samo njej, ampak tudi Luki, ki je sedaj tako za¬
puščen. Njegovo glavo treba razvedriti, treba ga je pri¬
praviti in mu odpreti oči, da bo vsaj videl in razločeval, kje
ga čaka sreča. Zakaj bi torej ne poizkusila? Toda skrivaj,
tako skrivaj, da bi niti sama sebe ne videla. Bog ne zadeni,
da bi kdo kaj zaslutil. Sami so lopovi vsi, a potem bi bila
ona, čeprav bi bil njen greh med najmanjšimi izmed nji¬
hovih. Oreh? Kaj je to greh, če človek skrbi za svojo srečo,

110

če se na vse pretege poti in trudi, da bi prišel do kake boljše
drobtinice? Ne, Neža, to ni greh, to je celo dolžnost. Saj
nobenemu ne škoduje. Toda, kaj pa, če bi bilo zastonj, če bi,
če bi se vendar nič ne doseglo? Saj tudi ona ni več tako
mlada. In celo mlade se včasih zastonj trudijo in pehajo
okoli svetega Antona in drugih svetnikov, ki so baje po¬
sebno radodarni za takšne reči. To bi bilo malce sitno, trud
skoro brezpotreben. Eh, pa utegne vendar kaj biti, teta Eli¬
zabeta na primer... in poleg vsega je mlad in močan on, ki
je vrgla nanj svoje oči. Mlad, rdeč, visok, in njegove oči pe¬
čejo kakor žerjavica. Šele nekoliko dni je tukaj, vidi ga
kako hodi mimo hiše, celo v prodajalno pride včasih. Ne zna
sicer slovensko, toda kaj to de, saj ni treba, da bi med saboj
govorila, najboljša ljubezen je nema, pojavlja se samo
v dejanju, kvečjemu tudi v vzdihih. Morda je pa res
Madžar? Bog ve, če jo bo hotel, nekam ponosen je
videti. Pa kakor se na obrazu vidi, ga bržčas rad
pije in takšni ljudje so za takšne reči precej dovzetni,
če se prehudo ne napijejo, seveda. V takšnih rečeh je Neža
izkušena. Saj je celo Luka dokazal to resnico, tisti dan, tisto
noč ko je prvič prišel k njej, ko so se nenadoma odprla
nebesa po tolikem času, tisti čas je bil precej trd. Hm, po¬
izkusiti treba, prilike bo dovolj, posebno sedaj, ko Toneta
ne bo doma, ko bo moral stari ostajati v gozdu namesto
njega. In ključ od kleti si je zadnje čase že dala ponarediti.
Tako bi bilo vse v redu, toda skrbi so vendar še vedno
hude in ponehajo šele tisti dan, ko postanejo nje želje meso
in kri . . .

Nekega dne kmalu potem je nenadoma privihrala do¬
mov Pavla. Od železniške postaje si je najela izvoščeka
ki je moral poditi ubogo, nezadostno krmljeno žival za žive
in mrtve, ker se ji je mudilo in bi rada ves svoj posel še
tisti dan opravila. Pa morda celo ne toliko zaradi nujnosti,
ampak ubogo kljuse je moralo dirjati še bolj zaradi tega, da

111

je ta dirka bolj odgovarjala njeni notranji razburjenosti. Že
na zunaj se ji je čitalo, da vre v njej nekaj silnega in nena¬
vadnega. S kratkimi, komaj razumljivimi vzkliki je priga¬
njala izvoščeka, da pospeši vožnjo, naj stane, kolikor hoče.
Bila je zopet vsa prejšnja in nekdanja Pavla, hči svojega
očeta.

Krivec je bil pravkar poobedoval ter je pri svojem pol-
litru kimal za mizo kakor je bil že vajlen izza davnih dni.
Glava mu je visela na prsi, desnica je bila iztegnjena po
mizi tja do napol praznega kozarca. Včasih je odprl oči, na¬
vadno samo desno, in topo pogledal. In je zopet zamižal,
dihal mirno kakor nedolžen otrok ter udobno prebavljal.

Nenadoma ga je zdramil voz, ki se je ustavil pred hišo.
Začudeno je pogledal skozi okno in zastrmel v lastno hčer,
ki se je motala iz voza.

»Kaj pa ta išče?« si je dejal in neprijeten občutek se ga
je instiktivno polastil.

Pavla je že vstopila. Oče je imel komaj toliko časa, da
je zopet sedel na prejšnji prostor. Bobnal je s prsti po mizi
in prikimaval svojim mislim.

Pavla je prijela stol in sedla brez vseh okolišev očetu
nasproti.

»Kakor nalašč, samo da sem vas dobila doma,« je hi¬
tela in prsi so se ji burno vzdigavale. »Torej poslušajte.
Janko je bil pri meni. Marsikaj mi je povedal. Kakšne ko¬
medije pa ste začeli uganjati na starost? Ali vas ni res prav
nič sram? Pred svetom in vašimi otroci? Vrabci že čivkajo
na strehi o vaši nesnažnosti. Ni dovolj, da ste nas opeharili
za materin testament, sedaj nas hočete še popolnoma ubiti,
samo da bi nas spravili spoti. Toda ne, čakajte, še je morda
pravica na svetu, poiščem si jo, še ne mislite ne, kje. Ali bi
ne mogli imeti doma Janka, z eno samo besedo bi ga
lahko oprostili, pa te besede ne znate in nočete izgovoriti.
Nalašč ste ga poslali v klavnico, o mi vemo, kakšna je ta
klavnica, priliko imamo, da vidimo. Posebno Vojteh. Doma
pa so polne sklede in dela polno na vseh koncih in krajih.
In Toneta, ali ne bi mu mogli dati, kar po vseh pravicah

112

lahko zahteva od onega, ki ga je pripravil na ta jalov svet?,
Cez trideset let je že star, noč in dan gara zastonj že celo
življenje pri tej hiši, pa nima, kamor bi položil glavo. Ali bi
ne bilo pošteno in po vseh božjih in človeških postavah, da
mu izročite gospodarstvo, vsaj del vsega in ga tako pripra¬
vite do človeka vrednega življenja? Kam mislite? Ali imate
samo vi pravico do uživanja? Pa če bi že uživali kot se
spodobi! In kaj nameravate z Milko? Tu jo držite, da mora
na lastne oči gledati sramoto in biti pokorna vaši, fej, pri-
ležnici! Lastno hčer ste pokvarili in zapeljali. Ali vas ne boli
srce? Ali imate dušo? Molek v roko, to bi se vam spo¬
dobilo, z eno nogo ste že v grobu ...«

Krivec se je hotel početkom razburiti. A šiloma se je
premagal in bolj kot se je razvnemala hči, bolj se je po¬
mirjal. In njegove oči so se začele same ob sebi smejati.
Kakor bi poslušal najlepšo pridigo se je videlo.

»No, no, no, saj ni tako hudo,« je,dejal, ko se je začela
Pavla oddihati. »Vsi prečrno vidite, ljubi moji otroci. Da
sem vam jaz kaj dolžan, pravite? Ne da bi vedel. Da vam
premalo dam? Saj sami jemljete, kjerkoli in kolikorkoli se
vam poljubi. Da to znate, sem prepričan. Da bi bil spravil
koga k vojakom? Saj nisem general. In da bi ga lahko
oprostil? Saj nisem narednik. Da sem ga poslal v klavnico?
Saj nisem mesar. Prečrno vidite, še enkrat rečem. In Tone
si bo že sam pomagal, ne boj se zanj. Če ne bo drugače,
balo mu že dam od hiše. če pojde izlepa in kakor se spo¬
dobi. Drugega ne morem, saj! vidite, da nič nimam, da gre
vse sproti. Ali ste slepi, otročiči? Da Milka nekaj vidi, pra¬
viš? No, saj ima oči, Boga naj zahvali zanje. Po krivici me
torej sodite in hočete nekaj od mene, česar nimam, da bi
vam dal. Ti boš pa tako kmalu bogata, kakor slišim. No, nič
ne rečem. Kadar bom potreboval, mi posodiš. Saj bom smel
potrkati na tvoja vrata? Tako, sedaj mislim, da sva kon¬
čala. Po vrsti sem odgovoril na vsa tvoja vprašanja. Zato
pa mislim, da me odslej lalje pustite pri miru, še toliko časa
namreč, dokler sem tukaj gospodar. Tako udobno sem

113

tukaj slonel in potreben sem bil, da se nekoliko odpočijem,
pa prideš in me motiš. To ni prav, Pavla!«

Ves čas je smehljaje govoril in mežikal. Pavla ni ve¬
dela, kaj bi odgovorila. Kuhalo se je še vedno v njej, a ču¬
tila je, da je preslaba nasproti njegovemu cinizmu.

Porinil je kozarec pred njo in ga natočil.

»Užejala si se, verjamem,« je dejal dobrodušno, »ko
toliko govoriš. No, le izpij!«

Pavla je odrinila stol ter vstala.

»Ne pijem, hvala ... Pojdem ... toda še se vidimo ...«

Kakor je prišla, tako je odhitela. V veži je srečala
Nežo. Ni se mogla premagati, pljunila ji je v obraz.

Neža je prebledela in obstala kakor bi bilo treščilo
vanjo. Ko se je zavedala, je zunaj že konj potegnil in voz
je zdrdral proti župnišču ...

»Hvaljen Jezus!... A, gospa Pavla, kaj vas prinaša?
Pozdravljeni, pozdravljeni!«

»Nekaj sem se prišla posvetovat, gospod župnik. Še
nikdar vas nisem nadlegovala ...«

»O, kaj takšnega? Le iztresite, kar imate na srcu, sama
sva. Pa sedite nekoliko.«

»Vsa vas že govori, in tudi vi gotovo že veste, gospod
župnik. Kaj pravite k temu? K temu, kar počenja naš oče?
Ni mu mari za otroke, slabši smo kakor od najsiromašnejše
koče. Ali dela prav?«

»O, gospa Pavla! Kdaj pa moremo presoditi, če kdo
dela prav? Vaš oče, kaj naj rečem, vaš oče je poštenjak,
delaven in krščanski mož. Vsako nedeljo ga vidim v cerkvi,
vsako leto prinese listek o opravljeni velikonočni izpovedi.
In Bogu daje, kar je božjega ...«

»Toda otrokom ne da, kar je njihovega,« ga prekine
Pavla.

»In tudi pokojno mater je spravil z vsemi častmi,« je
nadaljeval župnik in se ni dal motiti. »Otrokom, da ne daje,
kar je njihovega? Kako to? Saj jih je lepo izredil, skrbel je
zanje, da so zdravi in čvrsti in da jih je veselje videti. Kaj
hočejo več?«

114

»Nič, gospod župnik, nič več. Hvala vam lepa za pouk.
Zbogom!« s

Odšla je vsa zbegana in ni vedela, kam bi se obrnila.
Morda bi ji učitelj vedel kaj svetovati? Pomislila je, a že je
začela dvomiti. Morda pa vendar.

In krenila je v šolo.

»Težko je tukaj svetovati,« je dejal učitelj in zamišljeno
rpodprl glavo. »Kdo bi se rad vtikal v tuje zadeve? In prav
za prav gospod Krivec ni še ničesar hudega storil. Hm,
ljudje so hudobni in govorijo največkrat brez potrebe... Da
ni še nobenemu ničesar dal? Hm, saj še ni umrl. In kadar
bo, bi bil rad na vašem mestu.«

»Razumem, razumem, gospod učitelj. Hvala lepa!«

Odšla je, voz je zdrdral nazaj. Še k županu bi stopila.
Ali bo tam slišala kaj drugega? Streslo jo je. Pred Lojze¬
tovo krčmo je ukazala ustaviti. Nenadoma ji je prišlo, da
'bi stopila gori. Rajnko mater je Lojze zelo spoštoval, skoro
prijatelja sta bila, morda bo vedel on svetovati.

»Ničesar se ne da sedaj napraviti, ničesar doseči,« je
menil Lojze. »Res je, lahko bi zahtevali doto, vsaj vi, Pavla.
Sodnijskim potom. Toda, ali veste koliko premoženja ima,
koliko je vredno? In samo po cenitvi bi se potem računil
delež. Ali pa veste, kdo bo cenilec? Ali se ne bo dal podku¬
piti? In kaj ste dosegli potem? Sovraštvo do smrti in nič
drugega. Kaj bi vam pripovedoval, kaj bi se še lahko vse
potem zgodilo. Oče ima povsod prijatelje, prebrisan je, kar
rojen jurist, težko bi mu bilo priti do živega. Zato je bolje,
da potrpite, da pustite za sedaj vse v miru. Kolikor mogoče
izlepa delajte z njim, s tem opravite morda najbolje. Kar se
pa tiče čenč, ki se sedaj raznašajo okoli, kdo ve, kaj je res.
Ne verjemite vsega, da bi bil tako neumen, si ne morem
misliti. Da bi namreč vzel deklo. Koliko ima lahko drugih,
če le iztegne roko, dobi še kakršno hoče. Po mojem mnenju
je res prezgodaj in premalo povoda, da bi se razburjali.
'Torej še enkrat: izlepa, samo izlepa!«

115

8 *

»Vendar eden, da. je moško govoril in odkrito,« je
vzdihnila Pavla.

Toda pomirjena ni bila, s težjim srcem nego je bila
prišla, se je vračala.

XIII.

Jesen je bila v deželi. Jablane in hruške na Plani in po
solnčnih rebrih naokoli so bile nenavadno polne, so se šibile
pod zdravim zrelim plodom. Celo češplje, ki baje obrode
vsako sedmo leto enkrat, so se letos obnesle kakor že dolgo
niso pomnili ljudje. Povsod je ležalo sadje, vsak veterc ga
je otresal, da je cepalo v travo, na poti, v jarke in se ko¬
talilo navzdol ter obležalo največkrat na nedostopnih osoj¬
nih krajih. Tisoči in tisoči so segnili na tleh, nihče se ni
brigal zanje. Plana je bila tačas kakor izumrla, moški so
bili daleč od doma, ženske so imele drugega opravila čez
glavo, tujec je vsled neugodnih zvez in silnih potovalnih
sitnosti tisto leto popolnoma odpovedal. Nikogar ni bilo gori,
da bi spravil dragoceno blago, naložil na vozove ter ga od¬
peljal v kraje, kjer so že tačas hrepeneč iztezali tisoči svoje
gladne roke vsakemu živilu nasproti. Le neznaten del tega
bogastva se je rešil v skromne koče, največ ga je bilo de¬
ležno vojaštvo, ki je bilo nastanjeno na Plani ali pa. romalo
tod mimo. Krivec je naložil nekoliko vozov in peljal na že¬
leznico. Toda njemu se ni izplačalo, cene so bile še pre¬
nizke, druge reči so mu nosile več. Pa tudi vprežne živine
je bilo premalo in premalo poslovi Kolikor se mu je videlo,
da bo odveč vinske posode, je napravil tolkovca in sku¬
hal nekaj slivovke, a tudi na to še ni polagal tolike važnosti,
ko je bila tudi trta tisto leto nepričakovano obložena. In
solnce se kar ni naveličalo pripekati tiste dni, in rahlega,,
gorkega dežja je bilo vsake toliko časa vprav dovolj, da se
je barvalo in omehčalo napeto grozdje po vinogradih. Vaški
sodar je že popravljal in nabijal stare sode, tudi nekoliko
novih so bili pripeljali Krivcu iz trga. Konec septembra se
je začela trgatev, do srede oktobra je bila popolnoma nabita
Krivčeva velika in mala klet. Celo pri vdovi nekega biv-

116

šega vinskega trgovca v trgu si je najel prostorno klet.
Toda tja doli je spravil večinoma vino, ki ga je bil pokupil
od malega kmeta in vinogradnika na Plani in po okolici.
Tako se mu ni bilo bati bodoče žeje, ne njemu in ne žejni
gospodi, ki je skrbno in s pazljivimi očmi spremljala te vidne
dogodke v njegovi kleti. Posebno vestni zapisnikarji so imeli
natančno zabeleženo, koliko je tamkaj jabolčnika in hru-
ševca, koliko žganja in koliko karatnega, koliko starega in
novega vina in kakšno vrednost bi značila ta zaloga, če bi
tolkovec poskočil na krono, žganje na dvajset in vino na tri
krone tedanje avstrijske veljave.

Krivec je bil tiste jesenske mesece skoro vedno naj¬
boljše volje. Kar mlajši je bil videti, ko se je smejal in zbijal
šale z vsakim, ki je prišel z njim v dotiko. In nekoliko lažje
so bile njegove stopinje in gibčnejše njegove kretnje, ko je
stopal iz kleti. Ko je prihajal v trg, so imeli njegovi go¬
sposki znanci skoro vedno lahko delo z njim, zlasti oni iz
znane hotelske družbe, ki so bili svojčas provzročili, da je
moral še tisti večer toliko razmišljati o dunajskem Pro-
haski, ki je morda celo nekoliko zakrivil, da se je bil prav
tisti večer spečal z Nežo. Lahko delo so imeli, češče kakor
'kedaj prej so ga pripravili, da je marsikateri večer prever
seljačil z njimi v hotelu. Končali pa so se takšni večeri na¬
vadno šele pozno v njegovi trški kleti. In Krivec je bil naj¬
trdnejši med njimi. Z vedro glavo je zgodaj vstajal in
-veselo požvižgaval okoli hiše.

»Ta mrcina je iz železa,« se je izrazil nekega večera
Ledenikov o Krivcu, »nobenega mačka ne pozna, ne fizič¬
nega, ne moralnega. Blagor njemu ...«

Toda nekdaj ga je vendar zgrabilo. Ni se nadejal. Vrag
ga vedi, kako se je moralo zgoditi, da ga je tako prijelo.
Saj ni bilo nič posebnega, malenkost, smešna malenkost. Ih
vendar! i

Pili so v hotelu. Kakor navadno so bili prešerni, zbi¬
jali šale in vlekli drug drugega kakor v tistih prejšnjih
lepih časih, ko je bila še pšenica v klasih. Nazadnje se jih
je seveda tudi lotevala pijanost, postajali so nerodnejši, do-

\

117

vtipnejši, nekateri celo neverjetno sitni. Vse tako, kakor
v nekdanjih časih. Po gostilniški sobi se je vlačil zagaten
dim in plul po njej kakor umazan oblak, da so začeli prhati
in se odkašljevati. Asistent je stopil k oknu in ga odprl.
Sveža jesenska sapa je planila v sobo in se mešala z uha¬
jajočim dimom.

Krivec je sedel tik ob oknu. Ko je začutil hlad na
svojem tilniku, se je odmaknil. Hkratu pa je pogledal skozi
okno. In kakor krpa je prebledel ter se krčevito oprijel
stola.

Pri oknu se je bila tisti hip prikazala človeška glava.
Nizko na čelo je bil privit povaljan klobuk, izpod njega, so
ob sencih štrleli zmršeni ščetinasti lasje. Obraz je bil še
mlad, a razoran od bede in gladu. Močni zobje so se sve¬
tili kakor volčji in šklopotali. Sovražno so se zablisnile
drobne rjave oči, ko so zagledale Krivca.

Kakor na povelje je vsa družba pogledala proti oknu.
Nekateri so planili kvišku.

»Kdo je?... Špijon?... Tat?...« je viknil asistent in
hotel vun.

»Ne razburjajte se brez potrebe, poznam ga,« je pomiril
notar. »Revček je, že nekoliko časa se mu blede, a nikomur
ne stori žalega. Peter Kovač se piše, par mesecev je v trgu
in je zaposlen na Trpinovi pili.«

Oni zunaj je izginil. Krivec se je pomaknil prav v kot,,
a asistent je zaprl okno in spustil zastor.

Pili so dalje. Toda čudno, nobenemu se ni po tem pri¬
zoru več posebno zljubilo. Nekaj posebnega je leglo v
ozračje, kar je tlačilo in ni dovoljevalo, da bi se bila vrnila
prejšnja razposajenost.

Tod aKrivec je navzlic temu poklical še vina, natakal
in pil. Videti je bilo, kakor da hoče po sili še zadržati
družbo. Navzlic temu so nekateri kmalu odšli, ostali so
samo najznanejši krokarji. In šele tedaj se je razvilo ži¬
vahnejše življenje.

»Žganja prinesi nocoj, hotelir,« je vpil Krivec, ko se je
začelo ustavljati vino. »Če imaš kaj poštenega.«

118

In začeli so piti žganje. Izprva so samo pokušali,
potem so zvračali kozarce.

Krivec je pil veliko, več kot po navadi. Zabuhel in rdeč
je bil nazadnje v obraz kakor kuhan rak. Jezik se mu je za¬
pletal, jecljaje je govoril.

»Danes pa ne bo kakor tistikrat, gospod Krivec,« se je
rogal Ledenikov. »Danes pa ostanete pri punci... tukaj v
hotelu ... Kaj bi... nevarno bi bilo sedaj na voz ... čeprav
je kobila pametna ...«

Krivec je posluhnil.

»Nevarno?... Zakaj?« je vprašal naglo.

Pred saboj je namreč videl zmršeno Petrovo glavo, ne
ene, dve ... tri... svetleče se volčje zobe ... sovražno bli¬
skajoče oči...

In naglo je zopet zvrnil čašo ...

Ko so zaprli hotel, je Krivec res ostal tamkaj. Noge
ga niso hotele posebno nositi, hotelir ga je lastnoročno pod¬
piral, ko je lezel navzgor k počitku. Toda spomin ga ni
zapustil, ko se je v svoji sobi razpravljal. Jasno in čisto
je mislil, samo ječal je in jezik se mu je valjal po ustih
kakor bi ne bil njegov, ko je polglasno govoril sam s seboj.

»To-torej tukaj je... Pepepe-ter Koko-vač... v ttt-trg
ga je prinne-slo ... nenene-kaj kuku-ha ... s popo-ti mu mu
pojdi... Lulu-ka ... pripri-sese-gel ti je, da se maraa-
ščuje ... in in čača-si so kaka-kor nana-lašč za to ...«

Legel je in ugasnil luč. Toda dolgo ni mogel zaspati.
Domišljija je nenavadno delovala. Šele proti jutru je za¬
dremal. Petrova glava je bila tik nad njim, svetili so se
volčji zobje in šklopotali, sovražno so grozile oči. Iztegale
so se koščene roke po njegovem vratu, kakor kremplji so
se krčili dolgi prsti.

»Sedaj te imam,« je govoril sikajoče Petrov glas, »in
te ne izpustim več... počasi, silno počasi, takole te bom
mučil... ud za udom ti bom trgal... in nazadnje ... prav
nazadnje ... tiste tri...  tiste tri prste, ki si jih dvignil pred
razpelom in dvema svečama... ko si prisegel... veš kaj

119

se to pravi... po krivem prisegel... proti meni... Hu ...
tiste tri... ti sežgem ...«

Krivec je zakričal, se dvignil. Vse sile je zbral, da bi
se ubranil sovražnika. Dvignil je roko in - zamahnil z vso
močjo. In udaril je na desno. Nekaj je po tleh zažvenketalo,
v roki je začutil bolečino. In se je zbudil.

Skozi okno je silila motna jutranja svetloba. Na dvo¬
rišču so se že začuli glasovi.

Pogledal je okoli sebe, na tleh je ležal razbit svetilkin
cilinder, njegova dlan je bila vsa krvava.

Naglo je skočil s postelje, obvezal za silo roko z žepnim
robcem ter se začel opravljati.

In poleg bolečine na roki, je hkratu začutil dosedaj še
neznano bolečino, v glavi. Zdelo se mu je, kakor bi ga bil
kdo pretepel, ves život je bil mrtev in v želodcu se mu je
vzdigovalo.

»Kako smo za nič,« si je dejal. »Vsaka malenkost nas
razburi. Cernu sem se sinoči tako prestrašil? ... Slapa ...
In si nisem upal domov... Vrag ga vedi, toda čudno je
to ... zadnjič ko sem bil v hotelu nekoliko vesel, sem ga po
poti videl v domišljiji, in sinoči, ko sem bil zopet tukaj tako
dobro razpoložen, sem ga videl zares... Brez šale, Krivec,
pazi se pred njim!«

Stresel je z glavo in se začel umivati. Z zdravo roko
je v prgišču zlival vodo na teme in si drgnil senca in lica.
Toda tudi voda ga je samo trenotno okrepčala, ves čeme¬
ren je odšel v kuhinjo, kjer mu je dekla napravila kavo.

Ko je bila zjutraj lekarna odprta, je stopil tja in le¬
karnar mu je izpral in prevezal roko. Kmalu bi si bil pre¬
rezal žilo.-- —

Čudno! Od tistega dneva se je Krivca čestokrat po-
prijemala neka posebna otožnost in raztresenost. Brez vsa¬
kega povoda se je včasih zamislil in -zaždel, da ni bilo
besede iz njega. Videti je bilo, da ga nekaj tlači. Ob takšnih

120

prilikah ga ni razveselila nobena reč, pa naj mu je došla
od koderkoli še tako vesela novica. Najnemirnejši pa je bil
vselej, kadar je moral v trg. Če je imel iti 'tja danes in je
bila pot še tako nujna, jo je, če le mogoče, odložil na jutri
ali še na pozneje. Vselej je dolgo razmišljal, preden se je
odpravil. In kakor bi kobila vedela, da gospodarja nekaj
teži, je stopala vedno počasi, le redkokedaj je veselo zarez-
getala in prasnila v dir kakor v še komaj minolih časih.
Kakor bi se bal tja doli, se je videlo in kakor bi slutil, da
se mu prav tam doli utegne pripetiti nekaj neprijetnega. In
vselej, če je le mogel, je pod kako pretvezo odzdaj jemal
Janeza s sabo j, zlasti če je vedel, da se zakasni. Prvi
njegov moralni maček je torej rodil drugega, ki se ni dal
več ugnati. Pa tudi fizično se je dozdevalo, da mož peša.
Dlje časa in rajši je odslej posedal v svoji sobi po kosilu in
tudi popoldne se je češče dogajalo, da je sedel na to mesto
ter zaždel. Včasi pa se ga je lotila neobičajna veselost in
razposajenost, kar nenadoma je izbruhnila‘in samo ob sebi.
Tedaj ni mogel biti sam, moral je imeti nekoga poleg sebe,
da mu je pomagal odbijati. Najčešče je moral posedati pri
njem dolgi Jože, toda zgodilo se je večkrat, da je poklical
tudi hlapca Janeza. Naselilo se je v njem nekaj bolnega,
bolna je bila njegova pogosta otožnost in čemernost, bolna
in črviva njegova veselost in razposajenost. Razločno se je
poznalo, da ga je začela presenečati starost. Toda dolgo
je bilo treba, preden se je tega zavedel sam.

Sicer pa je bilo v Krivčevi hiši tudi v drugem oziru
dolgočasno. Hiša sama na sebi je bila kakor izumrla. Tone
se je bil sicer vrnil od Logarjevih, ko je videl, da so se
kolikor toliko potolažili in začeli vršiti svoje vsakdanje
posle z nekoliko večjim zanimanjem kakor takoj po ne¬
sreči, ki jih je bila zadela. Toda doma se je mudil le redko¬
kedaj, če je le mogel, se je izognil očetu ter prebil večino
težkih dni med delavci v gozdu ali drugod. Postal je v zad¬
njem času še bolj resen kot prej, malobeseden in skoro od¬
ljuden. Tudi Milke ni bilo več doma. Pred dobrim mesecem
je bila odšla v Ljubljano, Tone ji je preskrbel službo. Janko

121

je bil še vedno na Krasu, a Pavle tudi ni bilo več na izpre-
gled, zamerila se ji je bila cela Plana.

Neža je bila torej popolna in samostojna gospodinja pri'
Krivčevih. Krivec ji je poiskal v pomoč deklo, mlado gor¬
jansko punco. Nihče ji torej ni bil več na poti, brez skrbi
in popolnoma premišljeno je lahko zasledovala svoj cilj. In
nihče tudi ni kontroliral njenih samotnih potov, po katerih
je ob posebnih prilikah krenila nje noga. Mladi, v v isoki in
rdeči Madžar se ni dal dvakrat prositi. Komaj da je boječe
namignila in mu pomolila prst, je že zgrabil za celo roko in
držal dokler ni njega in njegove čete vzela neka pozno¬
jesenska noč. In Neža, ki je le ob posebno ganljivih tre¬
nutkih iztisnila iz svojih suhih oči kako solzo, je tisto noč
prejokala do jutra.

Mlado jutro, ki je' sramežljivo pogledalo skozi rosne
šipe, je videlo Nežo še vso v solzah. Soparno je bilo in Neža
je bila pogrnjena samo z rjuho. Ob prsih je bila razgaljena
in z obema rokama si je zakrivala obraz. Desna noga
je do kolen gledala izpod rjuhe in visela nekoliko skr¬
čena čez stranico. Na hrbtu je ležala in hlipala. Iz nje
temnoobrobljenih oči so neprenehoma polzele solze, lezle po.
nekoliko uvelih in že nagubanih licih in se izgubljale na
rdeči blazini. Mladi Madžar je bil nevede zapalil v njeni
notranjosti ogenj, ki se ni dal tako hitro pogasiti. Pa saj
celo poizkušala ni, vdajala se je brezobzirno sanjam, ki jih
je sanjala ponoči in podnevi od tistikrat, ko jo je bil prvič
objel. In mučila se je sama sebe in z neko neusmiljeno od¬
kritosrčnostjo je primerjala starega Krivca s svojo novo
pridobitvijo. Kako majhen je bil Krivec proti njemu! Kako
plehki so bili objemi starih, že venečih rok proti onim mla¬
dega, življenja prekipevajočega fanta! Vse bi pustila,,
starca in njegovo premoženje, samo da bi mogla za njim,
da bi ga gledala in ljubila. Tako je pa priklenjena kakor
pes na verigi in se ne more ganiti. Nikdar ni mislila, da jo
ta stvar tako hudo prime in potlači Da v tej bolečini celo za
hipec pozabi na cilj svojega življenja. S silo je hotela ustaviti

122

solze, nje vroče roke so tiščale oči, da bi jim zabranile pot-
Toda le še z nevzdržljivejšo močjo so silile skozi prste.

Tedaj so se pa odprla vrata in ob postelji je stal Krivec.
Nekoliko upognjen je bil in nekaj nevšečnega je ležalo na
njegovem čelu. V sami spodnji obleki je prišel, dišal je še
po pernicah. Nekaj je hotel izpregovoriti, toda naenkrat je-
obstal, zapazil je objokani obraz Nežin in vso veliko rev¬
ščino, ki je bila na njem.

»Kaj ti je? ... Cernu se kremžiš?« je vprašal začudeno.

Toda Neža ni odgovorila, še tesneje je pritisnila roke-
na oči in se obrnila proti steni.

Sklonil se je k njej, prijel jo za golo ramo in jo hotel'
obrniti k sebi. Ali Neža se je branila, se je stiskala in hli¬
pala glasneje in glasneje.

»Torej povej, kaj ti je,« je silil že ozlovoljen in ni vedel,,
kaj bi.

Tudi sedaj ni Neža odgovorila, samo njeno telo se je-
stresalo s podvojeno silo.

Tedaj je bilo njegovega razmišljanja konec.

»Zakaj nisi prišla k meni?« je vprašal.

In privzdignil je rjuho ter zlezel v postelj. Oklenil se je-
z desnico njenega vratu ter nekoliko hipov zaždel. Čakat
je...

Hipoma se je ona obrnila in ga burno objela. Sklonila:
je glavo na njegove prsi in zopet je jokala, da je čutil vro¬
čino njenih solza.

»Torej kaj?... Kaj?«

»Oh, Luka... ta sramota... ko bi vedel,« je jecljala.

»Govori, ne skrivaj!«

»Nocoj sem začutila ... nocoj... prvič se je oglasilo . .<«

In še bolj se je stisnila k njemu.

Luka se je zdrznil. Začutil je kakor bi bil pljusknil ne¬
nadoma curek mrzle vode za njegov gorki tilnik. Pa bil je¬
že prevroč, da bi moglo to učinkovati predolgo nanj. Nežine;
solze so pekle, nje telo ga je grelo ... Dvigniti ji je hoteh
glavo, odlepiti njene roke od oči...

123

»Tak čakaj... čuješ ... kaj bi. te to peklo ... malce joka
bo v hiši čez nekoliko mesecev... drugega nič... ne boj
se...«

Neža se je sunkoma sklonila, mu je pogledala skozi
solze v oči in se zasmejala, potegnila mu je glavo k sebi
in ga prižela z vso močjo nase.

»Ce je pa tako... če je tako,« je šepetala, »... pa naj
bo...«

Silno mnogo je bilo tisti teden dela pri Krivčevih. Ko¬
likor je mogel Krivec dobiti voznikov od blizu in od daleč,
vse je zgnal skupaj, voz za vozom je škripal in stokal po
strmih klancih, vozniki so vpili, zavirali in se potili, vsi
prašni in razgreti. Pred Krivčevo hišo so ustavljali, tam -je
bila huda kontrola, a tam je bilo treba tudi podstaviti telo.
V kuhinji na mizi je stalo vino in kruh, za vsakega pol litra
in pol hleba. Delila je Neža in je bila pri tem dostojanstve-
nejša nego kadarkoli poprej. Nje obraz je bil videti mlajši,
ona skrita skrb, ki je prej starala in gubala nje lica, je bila
izginila. Vozniki so jo dražili, spuščali dovtipe, kakršne je
kdo premogel, semtertja jo je kateri vščipnil v bok ali po¬
gladil po licu. Ce ni bilo drugega zraven, je vzvišeno po¬
trpela, kakor bi se to samo ob sebi razumelo, če jih je bilo
več, je nadležneža lopnila po plečih ali ga prijela za ušesa.
»Boš, mrcina?... Na!« Oboje ji je dobro delo, laskanje
dedcev in njeno udrihanje po njih, zlasti če je kdo vrnil
in zacvilil. Vedno je bila dobre volje, živela je v velikem
pričakovanju.

Krivec je bil zaposlen od jutra do večera. Računi, sami
računi, preštevanje denarja, naročevanje, kako naj se vsak
vede pri oddajanju, kako naj govori, kako naj dela, da ne
pojde nič pod zlo. Njegova pšenica je cvetela, bogata žetev
je bila gotova. Na ničesar drugega ni utegnil misliti kakor
na kupčijo in kupčijo. Vse je šlo po sreči, vsak bi mora;
'biti zadovoljen. Toda Krivčevo čelo že dolgo ni bilo vedro
in tudi v teh dneh ni hotel raz njega izginiti oblak, ki se je

124

bil tako nenadoma naselil na njem. Zlasti zvečer, ko je vr¬
venje ponehalo in je ves utrujen sedel na svoj navadni pro¬
stor k večerji in k svojemu vinu, se ni mogel razvedriti. Raz¬
mišljal je, ugibal sam pri sebi, kimal, ogledoval si prste in
čestokrat vrtal s kazalcem po čelu. Vidno izmučen in kakor
jezen na ves svet je navadno lezel v svojo spalnico. Bil je
pravo nasprotje svoje kuharice Neže...

Deževen dan je bil. Blato po cesti se je kopičilo, segalo
je čez gležnje, kolesa mimo drdrajočih vozov so se globoko
udirala, in težko je sopla izmučena žival. Krivec je v svoji
sobi čakal, da nekoliko poneha, hotel se je odpeljati v gozd.
Nenadoma je hotel priti. Ob tem vremenu, ko ga nihče ne
pričakuje, se mora prepričati, v koliko se sme zanesti na
delavce in na njih nadzornike. Pri oknu je stal in gledal na
cesto. Lilo je zunaj kakor iz škafa, voda je pljuskala iz
žlebov v potokih. Tačas je zavil mimo ogla človek, zavit v
siv star ogrtač, ki mu je segal skoro do peta. Vse se je
| cedilo od njega, komaj je dvigal in premikal utrujene noge.

»K meni gre mešetar,« je pomislil Krivec. »Kaj neki
prinaša, že dolgo ga ni bilo.«

V tem je oni že prhal v veži, odlagal ogrtač in brisal
premočene čevlje ob staro vrečo, ležečo pred pragom.

»Lepo vreme prinašaš, Miha,« ga je sprejel Krivec,
»glej, da mi vsega ne pokidaš in dobro se obriši preden pre¬
stopiš moj prag.«

»Od kedaj si pa tako natančen, človek božji,« odgo¬
varja došlec, »včasih nisi pazil na takšne reči... hahaha...
hm, poznava se, marsikatero sva skupaj skuhala... Kaj
ne, Luka?«

»Ne čvekaj brez potrebe, vstopi in govori, zastonj ne
prihajaš v takšnem vremenu.«

Miha vstopi, primakne stol in takoj sede.

»Malo žganja mi daj, Luka, nekoliko nahlajen sem.. -
starost pritiska . . .«

Luka prinese žganje, za takšne ljudi ga je imel po¬
sebne vrste.

125

»Lahko bi s čim boljšim postregel staremu prijatelju,«
se nakremži Miha, »zlasti če prihaja v takšnih zadevah
'kot danes.«

»Govori, pravim!«

Miha se primakne bliže njega in začne nekoliko tišje in
zaupno.

»Na Kraljevini sem bil včeraj. Posestvo poznaš, ni ti
treba praviti o njem. In da je tam maček v Žaklju, tudi veš.
Pa da je Kraljica vdova, ti bo morda tudi znano. Še je
vredna greha, pri moji veri! Marsikateri fant bi si oblizal
prste. In lahko bi jih dobila, kolikor bi hotela, samo za¬
žvižgati bi ji bilo treba. Pa noče, vidiš. Pametna ženska
je in previdna, joj! Včeraj sem bil torej tam gori. Beseda
je dala besedo in nazadnje mi je namignila, sramežljivo
seveda, kakor se ženski spodobi . . . da bi . . . hm . . .
no, Luka, da bi . . . tebe vzela ... če bi hotel . . . Oj,
Luka, krasna kupčija!«

Miha je umolknil in opazoval učinek svojega govora.

Luka ni kazal nobenega presenečenja. Kakor bi se
samo ob sebi umelo, da se ženske zanimajo zanj.

»Praktična ženska je Kraljica,« je izpregovoril nekoliko
boljše volje.

»No vidiš . . .«

Krivec se je zamislil. Eh, dobro je poznal Kraljico. Dva
moža je že spravila na oni svet, kar sama brez druge po¬
moči. Znala je. In z vsako smrtjo se je premoženje po¬
dvojilo. Nekaj vražjega ima ta babnica na sebi in v sebi.
Torej tudi po njegovem se ji je zahotelo. Ne samo po
imenu, zares bi hotela biti kraljica. Morda se ji dozdeva, da
je Luka že dovolj mehak, vsled svoje starosti ali Bog ve
vsled česa, da bi se dal kar takole oviti okoli prsta, da bi
se dal že spraviti kar tako nalahko kakor ona dva siro¬
maka. O ne, moti se, Luke še ne pozna, tudi če bi jo vzel,
ne opravi nič pri njem. Videla bi, kaj se pravi, vrezala bi
se. Prej bi šla ona kot on . . . Toda, čemu poizkušati, ko
ni treba. Ce zapro dve podgani skupaj, ena gotovo požre
drugo . . . haha ... In on nikakor ne bi hotel biti tisti, ki

126

bi ga požrli . . . dvomljivo pa je vsekakor . . . zadnje
čase res ni več takšen junak kot je bil . . . vrag vedi . . .
Toda, imenitna misel! Da se ni spomnil prej! Človek res
peša tudi na pameti. Glej ga, vraga, kako bi si človek iz¬
trebil in izčistil pot pred saboj! Vse bi bilo poslej jasno in
mir okoli njega. Kar samo ob sebi in izlahka bi se napravilo
in ugladilo.

»Čakaj, Miha ... da ne porečeš, ti res prinesem ko¬
zarček pristnega... kar oblizneš se,« vstane Luka smeh¬
ljaje in prinese drugo steklenico.

»Tako ... ali je? . . . Sedaj pa čuj, kaj ti pravim.
■Glej, tvoja, prav za prav Kraljičina ponudba ni, da bi jo
človek kar tako zavrgel . . . Lahko mi veruješ, da je
vredna premisleka... Pa veš, jaz sem vendar nekoliko
prestar za Kraljico... saj veš, kaj hočem reči... saj po¬
znaš lahko na sebi... hahaha ... Privoščil bi ji pa kaj
mladega, krepkega, bolj kakor sta bila ona dva reveža...
Kaj takšnega, kar je podobno moji mladosti, Miha. Saj veš,
kakšen sem bil... In tu mislim svojega sina ... Toneta ...
ta bi jo ukrotil, pri moji veri!«

Miha je skočil kvišku.

»Ali misliš zares? . . . Na, nalij še enkrat!«

Krivec natoči in nadaljuje mirno.

»Zares, zakaj ne? ... Pa tebi prepustim vso stvar ...
Tone je muhast, trmast in ima tudi trde pesti. Vzemi ga v
roke, kakor veš in znaš . . . razloži mu vso stvar... jaz
nimam nič proti temu. In če se ti posreči, da ga pripraviš
k pameti, ne bo zastonj. Saj me poznaš, da nisem uma¬
zan ... Toda začni previdno, ne izbruhni takoj kakor tukajle
pri meni.«

»Ne boj se . . . videl boš . . .«

»Tako se ga odkrižam najlepše od hiše,« si misli Krivec.
»Janka ni doma in Bog ve, če se še vrne, Milko tudi
odpravim kakorkoli in potem bom zopet sam in nihče
me ne bo motil. In življenje se prične iznova, in še lepše
bo kot je bilo prvo.«

127

»Tone je že precej v letih,« pravi Krivec dalje, »ne
škodilo bi mu, če se spravi v kraj. Dam mu balo in deset
tisoč kron takoj. Samo podpisati mora, da nima od hiše
ničesar več terjati. Pri notarju napraviva. S tem pa veš, da
ne rečem, da je vse odpravljeno . . . ničesar ne ponesem s
šaboj . . .«

Toda Krivec pri teh besedah ni mislil na smrt. Kje je
še ta! In če pride Tone tja gori, ne povpraša nikdar več po
drugem, za to poskrbi Kraljica. Dve podgani skupaj . . .
ena pogine ...

Lotevala se ga je dobra volja in natočil je še Mihi.

»Pa še to mi odpravi,« je dejal naglo, »in vzemi na
muho razen Toneta tudi še Pavlo. Tja doli stopi do nje,
povej ji po okoliših, da ji izplačam njeno doto, tudi njej
deset tisoč kron proti temu, da nima ničesar več terjati od
mene. Kadar pride Janko, dobi prav toliko in Milki naložim
enako vsoto v hranilnico. Tako bo vse prav, in potem mir
besedi! Kakor sem rekel, zastonj ne bo. Pri notarju bo
medtem vse pripravljeno, samo podpisati treba.«

»Oh, zanesi se name,« je dejal Miha in se dvignil. »V
osmih dneh je stvar gotova . . .«

Ko je Miha odšel, si je Krivec zadovoljno mencal roke.
Tisti dan ni šel nikamor, globoko zamišljen je celo popoldne
presedel v svoji sobi.-

XIV.

Janez, hlapec Krivčev, je bil tisto nedeljo potem ves
zbegan. Kakor brez glave je hodil okoli, ni vedel, kam bi se
del. Slučajno ni imel nobenega drugega opravila kakor
krmljenje živine in napajanje. Ko je to opravil, je posedal,
hodil okoli hiše, stopil za hipec k sosedu, toda nikjer ni
imel obstanka. Neka nevidna moč ga je preganjala iz kraja
v kraj, čuden, dozdaj nepoznan nemir se je bil naselil v nje¬
govi notranjščini. Parkrat je bil že stopil k Lojzetu, naglo
zvrnil četrtinko, pozdravil ter odšel. Govoril ni ničesar, trdo
je tiščal roke v hlačnih žepih ter razmišljal. Včeraj je bil

128

Tone doma, z njim sta se menila dolgo in na tihem. Od
njega je izvedel, da je bil pri njem v gozdu stari mešetar
Miha in kaj mu je govoril v imenu očetovem. In da je prav
zaradi tega bil tudi pri Pavli. Nekaj^se je moralo torej
splesti, zastonj se jih ni hotel iznebiti, zastonj ni hotel ostati
sam in celo žrtvovati nekaj drobtin od svoje bogato po¬
grnjene mize. Toda Miha je govoril gluhim ušesom, ne
Tone in ne Pavla ga nista poslušala, skrajno ogorčena sta
zavrnila ponudbo. In tudi Janko bi jo bil in jo bo tudi za¬
vrnil kadar se vrne. Pavla je bila vsa iz sebe, odprla je
vrata in lastnoročno vrgla mešetarja po stopnicah, »In
tako vržem tudi njega, če se prikaže pred mene s tako ne¬
sramnostjo, če je prav moj oče,« je vpila za njim, »in ne
pozabi mu povedati!« Mešetar se je kotalil po stopnicah
navzdol, preklinjal Krivca in njegovo hčer. On, Tone, ga je
odpravil sicer izlepa, a dal mu je razumeti, .da naj se nikar
več ne trudi, sicer se mu zgodi še kaj hujšega kakor pri
Pavli. Gre torej zares, vkratkem mora izbruhniti kriza.
In kaj naj se zgodi drugega, kakor da se oče oženi? In po¬
sledice tega usodepolnega koraka se ne dado pregledati
vnaprej. A eno je gotovo, otroci bodo trpeli za ta očetov
greh, edino oni bodo oškodovani in opeharjeni najnesram-
neje. Storiti pa se ne da proti temu ničesar, preprečiti se
ne da ta lahkomiselnost. Nikjer ni izhoda, nikjer rešitve.
Vse poti jim je stari zagradil, zlasti pa s to rafinirano po¬
nudbo, ki jo je prinesel mešetar. Ali ni hotel dati vsakemu
svojega? Javno mnenje mora nastopiti njemu v prilog,
otroci so samo nehvaležni, če nočejo privoščiti očetu, kar
je njegovega. Zanje je torej vse izgubljeno, hiša domača
jim bo poslej zaprta, prestopiti je ne bodo mogli, tudi če bi
jih kedaj klical. Po svetu se bodo potikali, iskati si bo treba
novega doma, graditi drugod svoje bivališče, čeprav bi bilo
za vse dovolj prostora tam, kjer so se rodili. Večja nesreča
jih ne bo mogla zadeti. Tema je padla nanje in jih žuga po¬
goltniti. Ni jim za to, da bi jim padlo bogastvo samoobsebi
v naročje, ne za to, da bo treba začeti graditi svojo bodoč¬
nost od tal, da bo treba trdo delati, ne, dela so vajeni, vsi,

129

9

od prvega do zadnjega, zlasti so se mu privabili v zadnjih
časih, njim je za pravico in resnico, ki bi morala biti na
njihovi strani. Drugi, nepoklicani bodo uživali to, kar bi
morala biti njihova^ast. Tone je bil kakor brez glave, nje¬
gove roke brez opore, brezuspešno so se lovile po zraku.
Nobenega ni bilo, ki bi mogel pomagati, in če bi koga na¬
prosili pomoči, bi se obrnil in se smejal za njihovim hrbtom,
če že ne naravnost v obraz.

Janez je poslušal in ni vedel svetovati. »Jaz bi ju ubil,
oba,« je dejal sinoči in skrčil pesti. »Toda ne,« se je po¬
pravil čez nekoliko časa, »oče je oče... kaj blebetam.« A
v tistem hipu se je nekam zamislil. Toneta je imel rad,
kakor lastni brat se mu je bil priljubil, mnogo bi žrtvoval
zanj. Pa tudi drugi so mu bili pri srcu. Kako vse drugače
bi bilo pri hiši, če bi oni gospodarili. Kako bi se jim dalo
pomagati?«

Vse to je Janez razmišljal tisto nedeljo in nikjer ni
imel miru. Sam pred seboj je bežal, sam sebe se je bal.

Proti večeru ga je poklical Krivec k sebi v sobo. Po¬
rinil je kozarec pred njega in natočil.

»Nekam črno gledaš, kaj ti je?« je vprašal.

»Slabi časi so, vse gre navzkriž, drugi proti drugemu,«
je dejal Janez.

»Ali tudi ti?« se je zasmejal Krivec.

Janez se je zdrznil in ga pogledal. Kakor da mu je oni
hotel pogledati v dušo. Toda Krivčeve oči niso izražale ni¬
česar, samo krotko so se smehljale kakor otrokove.

»Cernu jaz?« je odvrnil, »meni ni nobeden na poti.«

Oba sta umolknila, razgovor se nikakor ni hotel
oživiti. Zgodaj je še bilo, ko je Janez vstal, da odide.

»Ta teden bomo dvakrat polnili,« je dejal Krivec, »oba¬
krat v trgu. Rad bi te imel s saboj, pa ne gre, opraviti bom
moral sam. Bojim se, da zapade prerano sneg, moral boš
ves teden pomagati v gozdu. Zjutraj se odpravi, Tone ti
odkaže delo.«

Janez se je skoro razveselil, želel si je biti v bližini To¬
netovi in v samoti, daleč od vojaškega hrušča, ki mu je na

130

Plani že presedal. Ko je stopil pred hišo, je bilo nebo po¬
suto z zvezdami, vse polno jih je svetilo celo skozi smreke
na nasprotnem hribu, in so se videle, kakor bi se bile ujele
med temnimi vrhovi.

Ni se mu še ljubilo spati. Obrnil se je in stopil v Loj¬
zetovo krčmo. Vojak je natezal harmoniko in vse se je vrtilo
po gosto zakajeni sobi.

Francka je sedela sama v kuhinji. K njej je prisedel
Janez in naročil vina.

»Bog ve, kaj dela sedaj?« je vprašala Francka komaj
slišno. »2e cel teden ni pisal.«

»Včasih ni mogoče, Francka ... saj veš.«

»Pa vendar, do sedaj sem dobila skoro vsak drugi
dan,« je menila ona in zamišljeno zrla v plamen, ki se je
vsake toliko časa prikazal skozi vratca pri štedilniku.

»Ne misli takoj hudega in ne muči sama sebe... vse
bo še prav,« je tolažil Janez.

»Saj ne, Janez... toda nihče ne more za to, če ga na¬
padejo iz zasede takšne žalostne misli... Jaz že ne ...«

Svetla solza je v tistem hipu padla iz njenih oči na
roko.

Janez se je obrnil, ni hotel videti.

Notri je vojak še huje natezal harmoniko, plesalci so
cepetali in vriskali, vino se je cedilo po mizah.

Naglo je minil teden. V soboto zvečer sta se Tone in
Janez vrnila skupno domov. Ko je zagledal Krivec Toneta,
se mu je hipoma zamračil obraz. Videlo se je razločno, da
mu nekaj ni prav. Toda rekel ni ničesar. Zgodaj je vzel luč
in se odpravil v svojo spalnico. Slišati je bilo, kako je za¬
klenil za saboj.

Tone in Janez sta sedela v kuhinji in večerjala. Tudi
Neža je bila nocoj redkobesedna in precej zamišljena. Tone
se ni dosti brigal zanjo, počasi je zajemal koruzne žgance
s kislim mlekom in trdovratno molčal. Janez jo je pa opa-

m  ■

9 *

zoval, natančno kakor že dolgo ne. Kakor bi si hotel za¬
pomniti vsako njeno kretnjo jo je gledal, ko se je obračala
in pripogibala. Kmalu si je bil na čistem in se je začudil,,
kako da tega ni že prej opazil. Toda ženske znajo skrivati,,
si je mislil. Bogve, kako se je stiskala in prevezavala do¬
kler je mogla, sedaj pa ne gre več, brst preveč poganja. In
ko je to dognal, je bila prva njegova misel, kdo je kriv tega.
dogodka. Napenjal je svoje možgane, v spomin si je klical
vse, kar je zadnje čase videl, toda ničesar ni mogel najti„
kar bi kazalo sled iz hiše. Torej je moral biti vendar le
Krivec orfi junak, kakršnega ga ni on več smatral v svoji
omejenosti. Toda, kar je res, je res. Pomežiknil je neko-
likrat Tonetu, ali ta ni razumel, njegove misli so begale
drugod. Ko pa sta stopila po večerji še skupaj v hlev, da
pogledata pri živini, ga je Janez prijel za rokav ter rekel:

»Nisi ničesar zapazil, Tone?... Neža je že precej^
obilna, čez nekaj mesecev bo v hiši jokalo.«

Tone se je zdrznil.

»Takoo?« je dejal, a druge besede ni mogel izpregovoriti..

»Vse se kopiči,« je nadaljeval Janez, »in kakor se mi.
dozdeva, je mera polna. V najkrajšem času bo počilo.«

Tone je zaklel in stisnil pesti. Toda takoj je začutil vso
svojo onemoglost in je dejal resignirano:

»Saj ni prišlo nepričakovano.«

V njegovem glasu je bilo nekaj, kar je Janeza pre¬
treslo.

»Če me vse ne vara,. utegne biti jutri ali prihodnja,
nedelja tisti dan, ko se bo javno doznalo, da jemlje ženin
Luka Krivec za ženo nevesto Nežo Cvičkovo,« je dostavil
Janez hitro.

Čemu bi mu skrival, kar mislim, si je dejal samemu
sebi, bolje je, da ga pripravim takoj.

»Misliš?« je vprašal Tone.

»Prepričan sem. Ali nisi zapazil v kakšni zadregi je
bil oče, ko te je zagledal in se te bržčas ni danes nadejal
domov? In Neža? Ali nisi videl, kako je bila umita in ob¬
lizana? Skoro gotovo se je že danes napol pripravila, da ne:

132

bo zjutraj tako mudila, ko pojde k prvi maši v sosednjo
župnijo, zakaj svojih oklicev ne sme slišati nevesta.«

»Vse mogoče, Janez, hvala ti, da imaš povsod oči. Jaz
odidem še nocoj... K Logarjevim grem čez nedeljo ...
morda še dlje. Zbogom!«

Podal mu je roko in takoj na mestu zavil ovratnik čez
ušesa in potegnil klobuk nizko na oči.

»Kakor Janko, ko se je poslavljal, izgledam,« je dejal
odhajaje in se glasno zasmejal.

Janez je stopil na prag in gledal za njim. Nerazločno
kakor senca se je pomikala njegova postava natiho na¬
vzdol in izginila v temi.

»Čakaj, morda vam pomaga nekdo, ki niti ne mislite,
da se vtakne v vaše zadeve,« je mrmral Janez .gam pri sebi
in zapahnil vrata za saboj.

Vso noč ni zatisnil očesa. Vročina ga je kuhala, pre¬
metal se je na svojem ležišču z ene na drugo stran, njegovi
možgani so biil razbeljeni mučnega razmišljanja ...

Drugi dan se je res zgodilo, kar je bil napovedal Janez.
Luko in Nežo so oklicali kar trikrat zaporedoma. Med
ljudmi je zavriščalo, stikanja glav, šepetanja, smejanja,
norčevanja in zabavljanja ni hotelo biti konec. Dovolj je
bilo gradiva ne samo za tisti dan, za cel teden... za me¬
sece ...

Janez se je tisto dopoldne zaklenil k živini in ga ni bilo
na izpregled. Izogniti se je hotel radovednim vprašanjem,
ki je vedel, da ne izostanejo od nikogar, ki ga bo srečal.
Kakor bi bilo še njega sram poleg Krivčevih otrok in na¬
mesto Krivca samega. Počakal je v svojem skrivišču toliko
časa, da so se ljudje razšli. Ko je odzvonilo poldne, je od¬
prl ter šel h kosilu. Bil je bled in se je držal prihuljeno,
kakor bi bil. preveseljačil vso noč.

Ko je stopil v kuhinjo, mu je položila kosilo na mizo
mlada dekla. Muzala se je, pričakovala, da hlapec katero
zine. Toda Janez se je držal resno, molče se je prekrižal
ier začel zajemati običajno nedeljsko juho. Ozlovoljena, da

133

tako malo razume njeno radovednost, je sedla v kot i«
zaždela.

Neže ni bilo nikjer, tudi gori je ni bilo slišati. Očividno
je še ni bilo domov in je pričakovala večera, da se vrne.
Toda Krivec je sedel v svoji sobi na navadnem mestu,
jedel pil in kimal kakor po navadi. Nič se ni ganilo
na njegovem obrazu in ni kazalo, da bi bil drugačen kot
druge dni. Kakor bi ga vsa reč nič ne brigala in bi se njega
niti ne tikala.

Poklical je zopet Janeza k sebi in se začel šaliti z njim.
Temu je to povabilo došlo kakor nalašč, toda ne.zato, da
bi si bil zaželel morda čaše vina ali da bi poslušal njegove
obrabljene dovtipe in šale. Pač pa je hotel iz njega izvleči,
kedaj da se bo vršila poroka. Od tega so zaviseli vsi nje¬
govi nadaljnji načrti. Zato je malce pohinavčil in se delal,
kakor da ga ti dovtipi in šale jako zabavajo, kakor da bi
bil Krivcu .zanje silno hvaležen. In Krivec je šel na ta lep
in mu je nehote izblebetal, da se poroči sredi tedna, in sicer
v četrtek. Poroka pa ne bo na Plani, kaj še, Krivec ima že
še toliko, da to malenkost lahko lepše in dostojneje opravi
v Ljubljani. V sredo zvečer se z Nežo odpeljeta na postajo,
o polnoči sta v Ljubljani, drugo jutro zgodaj bo pa konec
te komedije. Opoldne poobedujeta v hotelu Union, par
starih znancev, trdih kraških korenin bo zraven, da ne bo
predolgočasno, in v petek bosta že zopet doma in v strahu
božjem započneta novo krščansko življenje.

Krivec se je smejal in venomer kazal svoje močne
rjave zobe, že dolgo ni bil tako dobre volje, vsa čemernost
zadnjih dni ga je minila. Očividno mu je bilo silno všeč, da
je imel pred seboj tako verno in zvesto vnetega poslušalca
kot je bil Janez. In v tej svoji razposajenosti je nekolikrat
napolnil Janezovo čašo in danes s prav takšno kapljico kot
sebi. Bogve kakšne lepe misli je rodila ta kapljica v obeli,
do kje so segale, kako visoko so se .vspenjale.

Gotovo so segale dalje in so se vspenjale višje pri
Krivcu, zakaj Janez je hipoma umolknil in začel mečkati
namizni prt med močnimi prsti svojih žuljavih rok. Njegovo

134

oko je osteklenelo in se zapičilo v tla. Lepa ni mogla biti
misel, ki je tisti trenotek nenadoma obvladala njegovo no¬
tranjščino, zatrla vse prejšnje.

Krivec te izpremembe ni opazil. Njegovo razpoloženje
se ni dalo kaliti. In zato tudi ni opazil odurnega, škodo¬
željnega nasmeha, ki se je naenkrat pojavil okoli trdo stis¬
njenih Janezovih ustnic in takoj izginil. Veselo je blebetal
dalje kakor bi povsod svetilo samo solnce in ne imelo nikoli
zaiti. Kakor mlad fant, ki pripoveduje tovarišu pri čaši vina
svojo veselo ljubezensko zgodbo. Kakor človek, ki čuti, da
so mu dnevi šteti in se boji, da bi ne mogel povedati vsega,
kar mu leži na srcu.

Prijel je steklenico in hotel natočiti. Toda tistikrat je
Janez nenadoma vstal in se nagnil čez mizo. In tiho, kakor
bi se bal, da sliši kdo drugi je hitro govoril:

»Ko sem bil zadnjič v trgu, sem bil tudi v neki družbi
pri Jernaču. Vsakovrstni ljudje so bili okoli mize, med njimi
tudi Peter Kovač. Poznate ga, kaj bi vam pravil! In ker je
govoril o vas, ko me je videl, da sedim pri mizi, tudi ni
treba, da bi vam ponavljal, kaj je govoril. Pravijo, da se
mu meša. Toda jaz tega ne verujem, mislim pa, da je samo
zanemarjen, in sicer zanemarjen zaradi bede, ki je zago¬
spodarila v njegovi družini. Toda bodi kakor hoti, iz nje¬
govih besed je zvenela grožnja proti vam in — toliko re¬
čem — v vaši koži ne bi hotel biti, če bi se srečala na sa¬
mem. Toliko sem vam hotel povedati, da se veste varovati.
Oprostite!«

Gledal je Krivca kakor bi ga hotel prodreti z očmi, da
bi videl v njegovo notranjščino. Ko je opazil, da je Krivec
prebledel in da se mu je nenadno ohlapno povesila spodnja
ustnica, se je temni izraz njegovega obraza nekoliko ubla¬
žil in razjasnil. Videti je bilo, kakor da je vesel učinka
svojih besed.

»Orožnikom naznanim,« je dejal Krivec, »pričal boš.«

»Zakaj ne,« je odgovoril Janez. »Toda sedaj moram
iti, hvala za pijačo!«

135

In odšel je, ne da bi čakal, če ima Krivec še kaj pove¬
dati. Zavil je za hišo in od tam v hrib in proti gozdu, po
samotnih skritih potih, zatopljen v svoje misli. Blodil je po
gozdu semintja in dospel na Brdo, kjer je zavil v Kavčni-
kovo krčmo.

»Cernu mi je to povedal?« je pomislil Krivec, ko je
Janez odšel. »To daje misliti — brez pomena ni bilo. In
* ravno danes ...«

Hipoma ga je objela neka silna zapuščenost, vrnila se
nenadoma ona plahost, ki se je bila pojavila prvič v nje¬
govem življenju oni zadnji večer v trškem hotelu. In raz¬
vedriti ga ni mogla niti Neža, ko se je vrnila domov z
nočjo vred in poiskala po vseh kotih svojega srca
najlepših misli ter jim nadela najlepšo obleko iz svojega
besednega zaklada. Krivec je ostal čemeren in otožen ter
odšel zgodaj v svojo spalnico ...

Gori pri Kavčniku pa je Janez preplesal vso noč v
dražbi vojakov. Ves divji je bil kakor še nikoli v svojem
življenju. Bolj divji kakor vsa vojaška sodrga, ki je bila
tisti večer tam gori. Tako so pripovedovala drugi dan gor¬
janska dekleta v Krivčevi prodajalni.

XV.

Ozka temna sobica je bila z edinim oknom na umazano,
z vso nesnago in raznovrstno šaro nakopičeno dvorišče. Le
redkokdaj se je poedini solnčni žarek izgubil vanjo skozi
motne, na nekaterih mestih razbite in z dolgimi papirnatimi
zrezki prelepljene šipe. Toda še tistikrat se je pomudil samo
za trenotek, kakor bi ga bilo sram, da bi še dlje časa rado¬
vedno ogledaval siromašno pohištvo, staro že odrgnjeno
in brezbarvno posteljo, železni zarjaveli umivalnik, pleteni
gugajoči se stol in okroglo šepasto mizico, poleg katere je
stal v kotu samo še visok rogovilast obešalnik za obleko.
Toda kaj naj bi drugega nudila uboga sedemdesetletna
starka, nekdanja študentovska mati, v sedanjih časih
onemu, ki se je moral odločiti, da prevzame bedno zapu-

136

ščino nekdanjih najsiromašnejših izmed siromašnih, sedaj
Bog ve kod in po katerih strelskih jarkih in kavernah umi¬
rajočih dijakov

V tbj sobici je . stanovala Krivčeva Milka. Vse mesto
sta bila prebredla in preobrnila s Tonetom, da bi našla pri¬
merno zavetišče. Toda povsod je bilo vse oddano, kar je
bilo količkaj spodobnega, mesto je bilo prenapolnjeno vo¬
jaštva, vse je tiščalo noter, kar ni hotelo resnega dela na
deželi in je sililo za lahnejšim in izdatnejšim zaslužkom,
vse, kar je bilo prisiljeno, da je zapustilo svoj dom in si
iskalo drugega. Vsak najneznatnejši in najzatohlejši pro¬
stor je bil zaseden, prenapolnjen s tujimi, bledimi, izmuče¬
nimi, strah in bolest izražujočimi obrazi. Še o sreči sta
lahko govorila, da sta našla ta nekoliko mirnejši kot, do
kamor je samo nerazločno segal hrušč in trušč pobesne¬
lega mesta. Vsaj ponoči je bilo tukaj mirno, dasi je bilo
včasi hladno, da je rezalo do kosti in je silil celo skozi za¬
prto okno z dvorišča gori zopern vonj po kislobi in raz¬
krajanju nakopičenih odpadkov.

Ko se je Tone poslavljal od sestre, mu je bilo silno
težko pri srcu. Prvič je njena noga krenila med svet, prvič
se je zadala tujcem, stopila v vrtinec življenja. In sedaj
v takšnih časih! Koliko časa bo vzdržala, koliko časa osta¬
nejo nje misli lepe, koliko časa nedotaknjena njena mla¬
dost? Prva slana je že padla na cvetje njenega srca, padla
tam, kjer bi se ne bil nihče nadejal, v hiši lastnega očeta.
Koliko škode je napravila? Kdo bi jo precenil. Šele ko se
ima pokazati sad in stoji drevo prazno in zapuščeno v
bregu, se vidi vsa siromašnost, ki jo je provzročila pomla¬
danska studen. Ali je treba, da se mora po svetu potikati
otrok, ki bi lahko delal doma in vršil svoje dolžnosti v
miru in zadovoljnosti, polagal temelje svoji in sreči drugih,
ki se bodo zbirali v njegovi bližini in zahtevali od njega
delež, kakršen se spodobi najmanjšemu izmed njih? Ni
treba premoženja in bogastva, zadošča zadovoljnost, in ta
izhaja iz ljubezni, ki jo izkazuješ svojemu otroku, iz pra¬
vice, ki mu jo režeš, če mu poleg obeh lahko nudiš in da-

137

ruješ košček blagostanja, toliko bolje, toliko večja bode
četa onih, ki se bodo zbirali okoli tebe in zaupno zrli v
tvoje oči. In skupno bodo delali, vsi za enega, eden za
vse, in velika bo njih zasluga za celokupnost. A koliko jih
je, da to razumejo? Drugi rod bi moral priti, se zaploditi
na onih mestih, ki imajo v rokah moč, da jo zlorabijo, ki bi
lahko delili, pa kradejo in grabijo in skrivajo, da je toliko
večja njih zlogoltna oblast. Drugi rod? Haha... toda odkod
seme zanj? Kamorkoli pogledajo oči, povsod sami Krivci,
krivi teme in sovraštva, ker niso nikdar poznali ljubezni in
nikdar občutili pravice. Odkod torej novo seme? ...

Milka je ostala sama. Zgodaj je vstajala vsako jutro,
mrazu se tresla v vlažni sobi ko se je umivala in opravljala.
Okroglo, na lesenem stojalu se premikajoče zrcalce, ki ga
je prinesla s saboj od doma in je bilo nekdaj lastnina po¬
kojne njene matere, ji je pokazalo vsako jutro bledejši
obraz. In oči so bile z vsakim dnevom bolj razočarane, ob-
senčene s tančico začenjajoče se melanholije. Zadnje čase
je zrastla, bila je vitka in stasita, gosti temnorjavi lasje so
v bujnih kitah obkrožali njeno glavo, se vlažno svetlikali
in dehteli. Otožnost njenih velikih modrih oči jo je delala
še bolj zanimivo. Ko je stopala od svojega skromnega do¬
movanja po obljudenih ulicah proti uradu in zopet nazaj,,
ko je sedela v družbi dveh tovarišic pri obedu in večerji v
mali predmestni gostilni, se je marsikatero oko obračalo
po njej, zlasti vojaško. Čestokrat se je hotel kdo približati,,
toda doslej je naletel še vsakdo na hladen in prezirljiv
izraz njenih oči. Če je postal kdo v svoji domišljavosti ali
pijanosti preveč vsiljiv, je zadoščala prezirljiva kretnja nje
roke in sarkastičen nasmeh njenih majhnih usten, da je od¬
nehal. Nazadnje so bili vsi občudovalci prepričani, da ima
za saboj že cel roman in so se začeli zadovoljevati samo
z opazovanjem od daleč.

Zaposlena je bila v neki veliki izvozni pisarni. Vsako
jutro je morala biti tamkaj točno ob osmih, zvečer je bilo
treba delati še čez uro, ker je bilo opravila obilo. Plača je
bila majhna, zadoščala je komaj za hrano. Na priboljšek ni

138

bilo misliti, ker je bilo nje tovarišic-sotrpink tamkaj usluž-
benih za že itak preveč, a so se oglašale vsak dan še nove,-
In takšen položaj so znali gospodje izkoriščati, da so pla¬
čevali kolikor mogoče malo.

Ravnatelj zavoda je bil prepeličar kakor bi.se ga izmislil,
Majhen, trebušat, tolst kjer si ga potipal. Lica debele glave
so se na široko zaokrožale v ohlapen viseč podbradek. Maj¬
hne modre oči so se vedno vlažno svetile, glava se je veno¬
mer tresla in sunkoma premikala na desno in obratno. Raz¬
širjal je okoli sebe neki poseben vonj, kakor bi se bil hranil s-
samim milom in česnom. Toda na svojo zunanjost je ta
človek skrbno pazil. Bil je vedno najmoderneje oblečen,-
nosil je skoro vsak dan drugo obleko, druge čevlje, in klo¬
buke je kar menjaval v pisarni. Priprava za snaženje
nohtov je ležala vedno na njegovi mizi, porabljal jo je ob
vsaki priliki in nepriliki in pred celim občestvom svojih
uslužbenk. Zato so pa bili njegovi nohti izbrušeni in izlikani,.
da so se od daleč rdečkasto svetili.

Ta živi sodček se je večkrat kakor je bilo potrebno
premikal med vrstami svojih strojepisk,, prepisovalk na¬
slovov in knjigovodkinj ter zbijal šale in dovtipe na njihov
račun. Pri nekaterih se je zadovoljil, da jih je ob teh eks¬
kurzijah ošvrknil s svojim vodenim pogledom, a druge,-
njegovemu ukusu prikladnejše, je ščipal s kazalcem in sre¬
dincem v lica. Milke dolgo ni hotel videti. Držal se je kakor
bi je ne bil opazil, gledal je v stran kadar je hodil mimo nje.
Nekega dne, ko je bila nje soseda odsotna, je pa vendar
kakor nevede iztegnil svoje tolste prste in jo vščipnil v
laket. Milka je zardela in se stresla. Kakor bi se je bila do¬
taknila gnusna golazen. Ni se zmenil in je šel dalje. Toda
ko so zvečer začele odhajati druge iz pisarne, je stopil ne¬
nadoma k njej ter jo prosil, da ostane še nekoliko časa,
ker ji hoče diktirati še neko nujno pismo. To se je odzdaj
začelo često ponavljati, skoro vsak drugi večer je morala
ostajati.

Tovarišice so to izjemno Milkino stanje takoj zapazile.
Ko so bile same v pisarni, zlasti v prvih jutranjih urah

139

dokler ni prišel šef, so se med saboj muzale, jo skrivaj
■opazovale, namigavale, da je bilo čestokrat že skoro ne¬
sramno in da je morala uganiti, da govore o njej. Sama
črna zavist jih je bila, zakaj mnoge bi bile rade na njenem
mestu, zlasti pa starejša dama med njimi, ki je uporabljala
vse že preizkušene ženske umetalnosti in zvijače, da bi pri¬
dobila ravnateljevo naklonjenost. Sam žolč in strup jo je
bil, ko je videla, da ima mlajšo in čednejšo tekmovalko.
Sam Bog vedi, kaj je videla na tem tolstem puranu, da ji je
bilo tako všeč in kaj so videle tudi nekatere druge, mlajše,
da so se tako daleč izpozabile in so koketirale z njim. Milka
bi bila skoro omedlela, ko je bila prvič sama z njim in je
začutila njegov specifični vonj v svojih nozdrvih, dasi se je
držal precej rezervirano in je sedel precej daleč od nje.

2e ko je prvi večer prišla domov, se je čutila oneča-
ščena in ponižana, da si je vprav njo izbral izmed cele
•čete za tak posel, ki bi sicer bil lahko prav pošten, če bi
ne bilo toliko »ako« vmes. In je prejokala vso noč.

Pozneje je bila po teh »nadurah« vedno do skrajnosti
izmučena in vsa zbegana. Zaželela si je daleč proč od tukaj,
kamorkoli, samo proč od tega živega mastnega klopčiča.

Nekega večera pa je morala zbrati vse svoje sile, da
je prehodila pot od pisarne do doma, da je, opiraje se, pri¬
lezla po stopnicah v svojo sobo. Tu se je zgrudila na po¬
steljo kakor mrtva. Čez nekoliko časa se je stresla., začela
jo je kuhati vročina, hkratu jo je zamrzelo po hrbtu.
Kakor bi žvečila nekaj gnusnega ji je prihajalo v grlo, in
različna golazen je lazila okoli nje po belih rjuhah. Znojne
kaplje so ji stopile na bledo čelo, silna tesnoba je napolnila
nje srce. Z drobnimi belimi prsti je tipala okoli sebe po
vlažni steni, po vzglavniku in se tresla. Na to je začela
bljuvati in nekoliko ji je odleglo

Kaj se je bilo zgodilo? Sama sta bila v sobi, on je na¬
rekoval, a ona tipkala. Precej daleč je sedel od nje, a nje¬
gove vodene oči so bile neprestano uprte v njo. Morala je
povesiti svoje, ni si jih upala več dvigniti. Toda čutila je
-njegove kakor bi se ji bližale, kakor bi se bile ustavile tik

140

njenih lic in jo začele božati. Roka ji je obstala, vsa krt
ji je planila k srcu. Nehote je zastrmela vanj in se ni
mogla ganiti. Zakričala bi bila, toda namesto da bi se od¬
prla, so se usta trdo stisnila in glas ni mogel čez nje. Tisti¬
krat pa se je oni dvignil, kratke debele noge so se presto¬
pile, so se pomikale proti njej. Začutila 'je vročino njego¬
vega tolstognusnega telesa, njegov zoperni vonj. In v tistem
hipu se je sklonil k njej, njegov debeli trebuh se je dotaknil
njenih drgetajočih kolen, mesnate vlažne roke so se okle¬
nile njenega tilnika. In počasi je polzel navzdol, njegove
noge so se v kolenih krivile, hotel je poklekniti. Pri tem je
prišel njegov obraz prav vštric njenega, njegova usta so se
bližala njenim. Od tistega trenotka dalje se ne spominja
ničesar več, omedlela je bila. Ko se je zavedla, ni bilo rav¬
natelja več v sobi, pri njej je stala ženska, ki je navadno
pospravljala pisarne, ter ji močila čelo s hladno vodo in
kisom...

Drugi dan ni šla v pisarno, opravičila se je, da je bolna
ter prosila osem dni dopusta. In bila je res bolna vsled
svoje velike zapuščenosti. V tej zapuščenosti in tem obupu
ni videla nikjer rešilne zvezde, vse življenje se ji je zdelo
izgubljeno in zavoženo. Ali je to zakrivila sama? Kdo je
odgovoren za njeno nesrečo?

Kako hitro je to šlo! Skoro včeraj je bila še brez¬
skrbno, neizkušeno dekle, a danes? In prvi, ki je podrl in
porušil poslopje nje otroških sanj, ki jo je opeharil za njeno
mladost in ukradel mir njenega srca, je bil lastni oče.

Sedla je in napisala bratu Tonetu obupno pismo.

»Pridi in reši me, odvedi kamorkoli, samo ne pusti me
tukaj in ne kliči me domov,« je končala svoj list, je klicala
v svoji veliki bolesti...

* *

*

V ponedeljek večer se je Janez zaril v svoje ležišče
takoj ko je opravil svoje večerno delo. Izmučen je bil od
včerajšnjih dogodkov, od divjanja v Kavčnikovi krčmi na
Brdih, od današnjega napornega dela. Zunaj je rahlo in

141

•enakomerno padal dež, vmes je pošumevalo v lahnem
vetru drevesno vejevje, je v enakih presledkih, curljala in
ropotala voda po strešnih žlebovih. Ti ubrani glasovi so ga
zazibali in uspavali kakor nekdaj materina pesem pri zi¬
beli. Trdno je zaspal. In tako niti ni slišal, ko je nekdo po¬
trkal na njegovo lino. Bilo je že po polnoči, dež je bil po¬
nehal in veter je raztrgal oblake. Visoko nad goro je plul
ščip, da je bilo svetlo kakor podnevi.

Šele po večkratnem trkanju je bilo slišati, kako se je
Janez obrnil in zazehal. In niti ni vprašal, kdo je zunaj,
spoznal je došleca po trkanju ter takoj nato natiho odprl.

»Dober večer, Tone,« je dejal, »stopi noter, takoj pri¬
žgem luč.«

Medtem ko je Janez prižigal luč in jo obešal pod strop,
je Tone sedel na njegovo postelj ter brezizrazno strmel
predse.

Janez je prisedel k njemu.

»Vrnil sem se samo, da poizvem kaj je novega«, je
začel Tone. »Ogibal sem se javnih poti, uporabljal samo
bližnjice in odšel že pozno popoldne, da ne bi srečal kje
znanega obraza. Kako je bilo?«

»Kakor sem vnaprej povedal,« je odgovoril Janez po¬
polnoma mirno.

Nastal je nekoliko trenutkov molk. Odnekod je prile¬
tela velika črna muha in se zaletela v steklo svetilkino.

»V četrtek bo poroka, v Ljubljani,« je izpregovoril prvi
Janez.

»Že v četrtek?« je vprašal Tone in se zamislil.

»Hiteti treba,« je dostavil čez nekoliko hipov kakor bi
govoril sam.

Janez- ga je vprašaje pogledal... Hiteti? Čemu? Toda
to vedo tudi drugi, da je treba hiteti, je razmišljal.

»Skoro bi bil pozabil,« je dejal na to glasno, »danes
je dospelo zate dvoje pisem. Pismonoša jih je hotel dati
staremu, pa sem jaz prestregel. Jutri bi ti jih bil poslal po
.kom do Logarja.« i

142

Tone se je začudil. Navadno ni dobival pisem. Odkod?

. »Daj sem,« je dejal naglo, »nekaj posebnega mora biti.«

Janez je prinesel pismi. Na prvem je spoznal Milkino
pisavo, a pisava na drugem mu je bila neznana.

»Daj bliže luč, ne razločujem dobro.«

Janez je snel svetilko raz strop, potegnil izpod po¬
stelje svoj stari vojaški kovčeg ter jo položil nanj.

Tone je odprl Milkino pismo, se sklonil nizko k sve¬
tilki ter čital. Vsa kri je izginila med čitanjem iz njegovega
obraza, pobledele so celo ustnice. Toda zvil je pismo in ga
vtaknil v žep popolnoma mirno.

In je odprl drugo. Tam pa je bilo napisano tole:

»Dragi rojak! Žalostno novico Vam pišem. Danes ob
enajsti uri dopoldne je umrl junaške smrti Vaš brat Janko.
Sovražna kroglja ga je iz zasede zadela ravno v sredo čela.
Padel je na obraz in je bil takoj mrtev. Bila sva prijatelja
in večkrat me je prosil, da sporočim takoj Vam, če bi se
mu kaj pripetilo. Hudo mi je, da Vam moram to pisati, po¬
sebno ker sva bila ves čas odkritosrčna prijatelja.

Lepo Vas pozdravljam

Francelj Semenič,
vojak 25. domobr. polka.

Luč na kovčegu je bila že davno dogorela, medli žarki
vzhajajočega dneva so silili skozi zamreženo lino, konji so
hrskali, govedo je mukalo in na vasi so se že davno ogla¬
šali petelini, ko sta Tone in Janez še vedno slonela na
onem mestu kakor popolnoči, vsa sključena in trda, srepo
strmeča v pismo, ki je bilo zdrknilo Tonetu iz desnice in
ležalo pred njiju nogami. —

XVI.

Proti sedmi uri so se začule Krivčeve stopinje in njegov
rezki glas, ki je ukazoval dekli na dvorišču. Kmalu nato je
stppil v hlev, ves praznično oblečen in z novim klobukom

143

na glavi. Tudi nova modra kravata, zvezana s široko
pentljo, se je svetila izpod njegovega podbradka.

Janez je tačas pokladal živini, mrko in počasi se kre-
taje od živali do živali. Tone je še vedno nepremično sedel,
v kotu na postelji za vrati ter podpiral oberoč svojo vročo
glavo. Temno je bilo tam in oče ga ni mogel takoj zapaziti.

Krivec se je silil, da bi bil dobre volje in se je hotel
šaliti. Vprašal je Janeza, kako je nocoj spal, kako je bilo
predsinočnim pri Kavčniku, kolikrat so se stepli in če niso-
morda koga celo ubili, če ne pa vsaj koga na novo ustvarili.
Šale so bile plehke, dovtipi prostaški in malovredni, a iz
vseh se je čula neka zagatna pikrost in zahrbtna zlovolj¬
nost. Janez je odgovarjal čemerno in na kratko, včasih se
je sunkoma in hripavo nasmejal. Krivcu se je hipoma za¬
zdelo, da zveni iz tega odurnega smejanja veliko sovraštvo.

Tone je tačas pretrpel neznosne muke. Vsaka očetova
beseda je rezala globoko v njegovo dušo, pa tudi v njegovo
meso. Zvijal se je bolečine, mašil si ušesa, da ne bi slišal,
mižal, da ne bi videl tega polzkega, gladko obritega obraza.
Tu zbija neokusne šale, tu stoji in se ščepiri, ves oškropljen
od solz siromakov, štrleč od gnusobe greha in se smeje, ves
zadovoljen, kakor bi bil vsak gnusen nasmeh dobro delo.
Tam doli nekje, komaj dan hoda od tukaj ali še manj, tam
pa leži na čelu fant in iz globoke rane curlja kri njegove
krvi. V blato se je zarila njegova mlada glava, molčeča
ustna so se zagrizla v preperelo travo. Kdo ga je vzdignil in
kam so položili njegovo truplo? Semkaj naj bi ga prinesli,
položili pred noge podivjanega očeta... In tam v oddaljenem
mestu, tam je druga žrtev, krivična in brezpotrebna, vpi¬
joča po maščevanju. Kako dolgo še? Kdo ji pomore, da
zadobi zopet vero sama v sebe, da se dvigne in ne pade
počasi v blato, v katerem se bo pogrezala vedno niže in ki
ni iz njega rešitve? Samo eden je, ki bi lahko dvignil nje
upanje z edino besedo, z besedo ljubezni, in rešena bi bila
duša. Ali ta eden stoji razkoračen tukaj, zbija šale, se kro-
hoče in uničuje, ker ni nikdar imel srca in ni sam nikdar
poznal ljubezni. In je vsem na poti, da ne pridejo do sreče,

144

da ne dosežejo svojega človeškega namena. Na poti? Če ti
je kamen na poti, ga brcneš vstran, če ti je na poti potok, ga
prebredeš ali preskočiš, če ti je na poti človek, kaj storiš
potem? Ali ti ali on, eden se mora umakniti. In če se no¬
beden noče? Kaj potem? No, samo ob sebi se razume, kaj.
Toda če je ta človek, ki ti je na poti, lastni oče? Kaj
potem? . . .

Krivec je postal naenkrat redkobeseden. Na kratko je
ukazal Janezu, da ob osmih zapreže, ker mora v trg in
se vrne šele proti večeru. Janez je prikimal, in Krivec je
hotel oditi.

Tedaj se hipoma odlušči Tone iz svojega kota ter stoji
pred očetom. Krivec se zdrzne, v vidni zadregi je.

»Kaj se skrivaš po kotih in prežiš?« izpregovori in
ustnica se mu povesi.

»Ni preveč prijazen vaš jutranji pozdrav, oče... pred
nekaj hipi ste bili boljše volje,« odgovori Tone ter stopi
prav tik njega.

Gleda mu naravnost v oči, da jih ta povesi in stopi
nehote korak nazaj. Preden utegne odgovoriti, nadaljuje
Tone mirno, toda odločno:

»Kakor govorijb, se mislite te dni poročiti. Častitam
vam, dober okus imate... Kaj pravijo k temu .vaši otroci,
vas ne briga. Saj prav za prav nimate več otrok, edini jaz
se še klavrno potikam okoli hiše. Kaj pravijo k temu drugi
ljudje, vas mora brigati toliko manj. Toda če v a s ne briga,
briga mene,  če se vi ne sramujete, se sramujem jaz. In
jaz vam pravim, da se ne poročite, da se ne smete po¬
ročiti... vsaj sedaj ne... v doglednem času ne!«

Krivec se zaničljivo našfrneje.

»Pojdi s poti, da grem vun... glejte ga, kakšne skrbi
ga nadlegujejo ... no, takšne muhe se preletijo same
ob sebi.«

»Norčujte se kakor se hočete, jaz vam jamčim, da
se ne poročite. Ker bi bil škandal, ker bi bilo nečloveško,
zverinsko, če bi to storili sedaj... Vedite namreč, da je
Janko padel ... tu je pismo . . . odložiti morate . . .«

145

10

Krivec je vidno iznenaden, se za hipec zamisli.

»Cernu?« odgovori potem mirno, »čemu bi moral odlo¬
žiti? Ali bi ga s tem priklical nazaj?«

In stopi mimo Toneta na dvorišče.

V Tonetu je vskipelo, dvignil je pesti in hotel skočiti
za njim. Toda ni mogel z mesta, noge se niso hotele pre¬
makniti.

»In vendar boš odložil ... pri moji duši, da boš . . .«
je zaklical za njim v svoji bolečini.

Janez je stopil k njemu in mu položil roko na ramo.

»Pomiri se,« je dejal resno in sočutno, »in veruj, da ti
bo pomagano.«

Tone skoro ni slišal, njegove misli so bile že tačas pri
Janku.

»In nobene besede ni imel zanj, nobene druge razen
žalitve njegovega spomina,« je govoril sam pri sebi.

In šele sedaj, po dolgih urah duševnih in telesnih muk,
so se mu nevzdržno udrle solze po prepadlem licu.

, Naslonil se je na steno, glasno je jokal, njegovo telo se
je krčevito stresalo . . .

Ko se je pomiril in si izplaknil oči, se je poslovil od
Janeza ter ga povabil, da pride pozneje za njim v Lojze¬
tovo gostilno.

Tamkaj so že vedeli žalostno novico. Tudi Francka je
dobila danes zjutraj pismo od Franceljna Semeniča, kratko,
popolnoma podobno Tonetovemu. Samo, da je bil v njem
še tale stavek: »Bila sta kakor brata, dober fant je bil, še
ne celo uro pred nesrečo mi je pripovedoval o materi in
o Vas.«

Ko je stopil Tone k Lojzetu, je ta sedel ves zamišljen
za ognjiščem in si podpiral glavo.

»O, Tone,« je dejal, ko ga je zagledal, in mu podal
roko. »Ali že veš? ... Pa kaj bi te vpraševal, s tvojega
obraza berem, da ti ni neznana žalostna vest.«

Tone je molče prikimal in prisedel.

»Francka je gori,« je omenil Lojze. »Zaprla se je v
svojo sobo, nobenega ne pusti k sebi . . . Smili se mi,

146

reva . . . Ah, vsi smo mislili, da se nekdaj naredi prav . . .
pa Bog je hotel drugače . . .«

In debela solza je polzela po njegovem nagubanem licu.

Tonetu se je storilo inako . . . nehote je primerjal oba
moža, očeta in Lojzeta ... in bilo mu je, da bi zavpil ter
dal duška svoji bolečini . . .

Voz je čakal pred hišnimi vrati. Krivec je bil oblekel
kožuh in je izgledal mogočno in bahato. Neža ga je spremila
do vrat ter dejala: »Pa dobro opravite in vrnite se kolikor
mogoče zgodaj. Zbogom!« Vikala ga je, to se je spodobilo
pred drugimi. Ko je zagledala Janeza, ki je slonel ob vozu
ter držal vajeti v rokah, se je takoj obrnila in izginila v
veži. Janez se ni menil za njo, oddal je molče vajeti gospo¬
darju ter krenil takoj zopet k živini.

Voz drevi navzdol. Ko privozi do svojih vinogradov,
zadržuje Krivec kobilo kakor navadno vselej, ko vozi tod
mimo. Kobila stopa počasneje, hrska, stresa grivo. Kriv¬
čevo oko pa se zadovoljno ozira na levo in na desno, do
kamor seže, vse njegovo. Trstje je še lepše in močnejše
kot lansko leto, mladike so že sedaj popolnoma dozorele.
Spomni se, koliko se je letos nabralo v teh vrstah, koliko
spravilo pod streho. In zadovoljno kima z glavo in se
smehlja. In je vesel, da je vse to še samo njegovo, da nima
še nihče pravice do pedi tega lepega kosa zemlje, nihče,
niti njegov sin.

Enake misli ga navdajajo, ko se zopet dvigne pred
njim oni del gore, kjer leži njegov gozd. Visoko pod nebo
molijo temni vrhovi mogočnih smrek, izmed njih se svetli¬
kajo bele bukve, na jasah se dvigajo stoletni hrasti. In
temu delu gora se je med tem v zadnjem času pridružil novi
del, Krivec kmalu ne bo več poznal njegovih mej. In tudi
to je samo še njegovo, nihče nima pravice niti do naj-

147

10*

neznatnejšega grmiča, ki se skriva tam notri med skalov¬
jem. Nihče, niti njegov sin.'

Ko se vozi po beli ravnini, mimo njiv, travnikov in
ograd, ki segajo tja do prvega trškega mostu, niso nič
mdnj lepe njegove misli, in ni nič manj vesel, da je vse to še
samo njegovo, da nima nihče pravice do najmanjšega
osredka. Niti njegov sin ne.

Vesel je Krivec in ponosen na ta lepi delež, ki mu ga
ni enakega daleč na okoli. Toda čudno, hipoma se mu zazdi,
da je bil še pred kratkim veliko bolj vesel tega svojega
imetja, da se ga je še pred nekaj dnevi oklepal tesneje in
krčeviteje nego danes. Kar dozdeva se mu naenkrat, da
bi vendarle ne bilo nemogoče in tako hudo, če bi odstopil
takole majhen del komu drugemu, recimo košček najmlaj¬
šega vinograda, oral oddaljenejšega gozda in njivo, da bi
se redila z nje ena glava in morda prašič. Morda bi se
dalo govoriti, toda komu bi odstopil? Hm, Janko, temu bi
že to storil. Toda napravil je neumnost in se je dal ubiti,
trebalo mu je nastavljati glavo! . . . Tone? »Vraga, odkod
ta neumna mehkoba,« je pomislil. »Kakšna šema pa sem
naenkrat? Kaj, pobabil si se, Krivec? Tristo... ne, ne bošl
Mož bodi, Luka! ... Dokler bo migal tale ...«

Vzravnal se je in jezno udaril po kobili. —

Po trgu se je že takoj v pondeljek zjutraj raznesla
vest, da je Krivec na oklicih. Ta dogodek treba do skraj¬
nega izkoristiti, je dejal asistent ter letal od prijatelja do
prijatelja, od znanca do znanca, da kolikor mogoče hitro
vznemiri vso trško čestito družbo. Nekaj treba ukreniti,
da bo pomnil, kedaj se je zadnjič ženil. Posvetovali so se
najboljši izmed njih med saboj, se primerno nakrohotali na
Krivčev račun ter sklenili, da vsekakor to slovesnost iz
svojega povečajo. Tako je dobil tudi trški hotelir povelje,
da takoj telefonično javi, kadar se slavljenec pripelje doli.
Da se pripelje, to so vedeli, in ugenili bi bili celo dan nje¬
govega prihoda, če bi znali za dan poroke. Zato pa je bilo
pravočasno za vse preskrbljeno, je bilo do pičice vse do¬
menjeno. Krivec je komaj ustavil na hotelskem dvorišču,

148

ko je hotelir že stal pri telefonu in javil Ledenikovemu
lakonično: »Ata so prišli«. In pol ure potem ko se je Krivec
do dobra nazajtrkovafin obrazložil hotelirju svoje današnje
posle in brige ter kedaj da se misli vrniti v svoje kraljestvo,
je ta telefoniral v drugič: »Barka odplove točno ob štirih«.

Krivec je danes posebno mogočno jadral po trgu, vse
veličastvo bližajočega se velikega trenutka se je čitalo z
njegovega širokega obraza. Ko je odpravil svoje številne
posle v trgu, se je ob poludveh odpeljal še v bližnjo vas,
kjer se je hotel pogoditi z nekaterimi novimi gozdnimi de¬
lavci, da bi bil naslednjih par dni čisto brez skrbi in bi nemo¬
teno užival veselje novega življenja. Ob treh pa je naročil
v hotelu nekaj južine, ker navadno se tudi tamkaj popoldne
ni dobilo ničesar več. Tako je mislil, da bode z nočjo vred
lahko na Plani, če odide iz trga ob štirih.

Ob treh se je res vrnil in sedel v stransko sobo za
mizo. Hotelir je prisedel ter se začel razgovarjati z njim.
O vsem je govoril, samo ne o tem, kar mu je bil Krivec do¬
poldne naročil. Niti če hoče vina, ga ni vprašal. Krivcu se
je vse nekam čudno videlo, toda hotelirjeva gostobesed¬
nost ga je začela dražiti. Kako to, da ne prinese kakor sta
se domenila zjutraj? Hotelir se je muzal in je odgovoril, da
so ženske vse porabile in razpečale opoldne, ko je bilo pri
obedu neobičajno mnogo tujcev. Krivec je vzrojil. Torej
zaradi par ušivih tujcev pozabijo na stalnega gosta. In ta
stalni gost ni morda kak umazan lačenbergar, to je on,
korenina, Luka Krivec s Plane. Hotelir Korel je obžaloval,
češ, ženske so ženske in imajo svoje glave, on sam ne
more nič za to, gospod Krivec naj oprosti. Pa kakor je
videti, niti vina nimajo več zanj v hotelu, drugič se bo
treba ustaviti pri Amerikancu. O, vino se pa še dobi, samo
če hoče najbojšega, mora malce potrpeti, dacar pride vsak
trenutek, potem ga takoj nastavi. Korel ga gleda tako po¬
hlevno, da bi omečil tigra in se dobrohotno smehlja v
svojo brado. Pa včasih je bil tukaj vendar kak človek ob
dej uri, meni Krivec, danes ni niti človeške sence. Vsak

149

dan je dolgočasnejši v tem gnezdu, bogme da je na Plani
bolje. Hlapec naj napreže.

Hotelir Korel vstane, češ, da gre naročit voz. Krivec
zahteva, naj prinese medtem ko bo hlapec napregal, liter
kakoršnekoli kiselice, da ga popijeta skupaj, ko vidi, da
dacarja ne pričaka. Nato se nasloni na stolu nazaj, nagne
glavo nekoliko na desno in zavzame ves vdan pozicijo,
kakršne je bil vajen doma v svoji sobi po obedu. Ko Korla
le noče biti z vinom, se mu malce zadremlje in zasanja.

Hipoma dvigne glavo in prisluškuje. Zazdi se mu, da
čuje šepetajoče glasove pred vrati in kakor bi kdo navijal
strune. Res je, ni se zmotil. V tem trenutku se oglasijo
gosli in harmonika, neviden zbor 'zapoje: KoFkor kapljic,
toFko let, Bog mu daj na svet’ živet’.

Ves je presrečen, dvigne se ter stopi, da bi pogledal,
kdo ga je počastil. Toda medtem se odpro vrata in družba
starih znancev, povečana z nekaterimi novimi, se vsuje v
sobo in se razvrsti v pare. Ledenikov in asistent pa pri¬
meta Krivca pod pazduho ter ga molče vedeta s saboj.
Drugi za njimi. In cela vrsta stopa v vežo, iz veže po stop¬
nicah v prvo nadstropje ter se tukaj vstavi pred posebno
sobo, ki jo je Korel le redkokedaj jn samo ob posebno slav¬
nostnih prilikah odstopil kaki imenitnejši družbi.

Vrata te sobe se odpro in Krivcu se prikloni Korelnova
žena, pristopi smehljaje se k njemu ter mu pripne na prsi
velik šopek. Krivec se zareži, se nerodno skloni, da ga
majhna žena lažje doseže in se potem ozre po družbi. In
šele sedaj zapazi, da imajo tudi vsi drugi šopke ter da so
vsi praznično oblečeni. Krivčevo srce se razveseli te ne¬
nadne časti, njegovo oko se začudeno ozira po sobi. Vsa je
v cvetju, okrašene so z njim podobe na stenah, vrata in
okna, in polne so ga velike vaze na belo pogrnjeni in sredi
sobe pripravljeni mizi. Med vazami številne steklenice, na¬
vadne literske in Štefani, boteljke z modrimi, rdečimi, zele¬
nimi etiketami in pobarvanimi vratovi. In ob robu vzdolž
in počez globoki in plitvi prosojni krožniki, beli rožnati
prtiči, srebrni noži in vilice.

150

Krivec razume. Nič ne de. Da bi oni plačali, ne bo
zahteval. Ta pozornost njegovih prijateljev je pa tudi
vredna, da se spodobno nagradi. In kaj to njemu stori, par
tisočakov?!

Zareži se, da pokaže vse zdrave zobe ter pravi:

»Tukaj nam je dobro biti, prijatelji, sedimo in za¬
čnimo!«

In sede prvi na pripravljeno in ovenčano častno mesto.
Drugi se razvrstijo kakor je bilo že prej domenjeno, zakaj
vsak je imel pri tej slavnosti svojo nalogo in jo je moral
vršiti na odkazanem mestu.

Tako se je začelo. Z jedjo in pijačo, govorancami in
godbo. Najbolj je dal duška svoji srčni potrebi novi grofov
gozdar, ki je bil s Krivcem šele prvič v družbi. Toda pre¬
pričan je bil, da prideta še večkrat skupaj, saj se njuni in¬
teresi morajo v gozdnih stvareh mnogokrat srečati. Roka
roko umijte. Slavil je Krivca kot skrbnega očeta svoje ožje
družine, pa tudi širše družine, ki se zateka pod njegovo
varstvo in zaščito od vseh krajev mile slovenske domovine
in ki to varstvo in zaščito tudi vsakokrat doseže. Ta širša
njegova družina, ti drugi otroci, to so njegovi delavci, ki jim
je vedno dober prijatelj in pošten plačnik, ki spoštujejo v
njem v vsakem oziru pravičnega gospodarja, toda ne go¬
spodarja, ampak pravega prijatelja in sodruga. če bi nam
milo nebo dodelilo obilo takšnih mož, bi bilo socialno vpra¬
šanje rešeno čez noč, bil bi v enem samem dnevu en hlev
in en pastir.

Posamezniki so se sicer pod mizo drezali, drugi so si
tiščali usta, da ne bi prasnili v krohot, toda Krivec je sedel
na svojem prostoru vidno ginjen, v njegovih očeh je za¬
bleščala vlaga. Vstal je, dvignil kozarec in ga v dušku izpil
na zdravje vse družbe. Izpili so pa tudi drugi, natakarice
so imele obilo posla z nalivanjem. In polagoma se jih je
začela prijemati pijanost. Od tistikrat je šlo hitreje navzdol,
godca sta svirala napitnico za napitnico, vsa družba je
pela. Nazadnje so začeli plesati, nekateri so pograbili na¬
takarice, beli predpasniki so vihrali, krila so odskakovala

151

in gležnji so se svetili. Drugi so se vrtili kar sami med
saboj, teptali, rjuli. Nekoliko pa jih je bilo med njimi, ki
so prijeli kar stole in se vrtili z njimi v neznasko hitrih
vrtincih. Ob koncu vsakega dolgega komada so godci
pospešili takt in šlo je naokoli v blaznem diru.

Krivec je skoro nepremično sedel na svojem sedežu,
zaripljen in rdeč kakor puran. Zvračal je čašo za čašo,
kakor bi bila v njej sama voda in nazadnje je bil njegov
obraz takšen, da bi se bila vnela ob njem vžigalica. Prav
nič ni mislil na posledice, pozabil je, da ni bil več imun pred
mačkom. Pozabil pa je tudi na uro, nikamor se mu ni
mudilo. Tako lepega večera, posvečenega eni sami lepi
misli — ta lepa misel je bil namreč on sam — še ni do¬
živel. Čemu bi si torej te lepe ure prikrajševal, čemu bi
silil odtod?

Kar je bilo med družbo novincev v krokanju so kmalu
onemogli. Nekateri so ležali pod mizo, drugi so se bili iz¬
muznili iz sobe ter izginili. Tudi nekateri resnejši gospodje
so se bili že dovolj naužili dobrot ter so se poslovili. Krivec
jim je stiskal roke, se priporočal, jih vabil na kako nedeljo
k sebi na Piano. A njegov jezik se je že zapletal ter valjal
po ustih.

Ostala je v hotelu in dvigala visoko svoj prapor torej
samo še elita krokarjev s Krivcem vred. Tedaj se je pa
tudi Krivec domislil, da bi moral domov, ko ima pa jutri
nastopiti tako važno in utrudljivo pot. Toda Ledenikov se
je približal ter ponižno omenil, da bi bilo morda vendarle
prav, če bi pogledali še v njegovo klet. če je namreč tam¬
kaj vse v redu, če ni počil kak obroč, če niso morda vlo¬
mili tatje ter odnesli, kar jim je prišlo pod prste. In Krivec,
se je vdal. Povabili so s saboj celo hotelirja Korelna, ki je
bil tudi toliko pil, da ni mogel odreči.

Težko so se zibali po stopnicah, podpirali so drug dru¬
gega, Korel je držal Krivca. Bilo jih je vseh skupaj šest.
Spodaj je čakal voz, bil je ves v cvetju in zastavicah. Vsi
so se natrpali gori ter se peljali proti kleti, ki je bila na
drugem koncu trga.

152

Krivec je izročil vse »notranje zadeve« Korelnu. Ta je
razumel svoj posel. In tako se je zgodilo, da je Krivec
naenkrat sedel na sodu. Z vso silo se je držal kvišku, napel
je prsi in trebuh in noge so mu bingljale na vsaki strani
soda navzdol. Njegov obraz je bil masten in zalit, ena sama
velika rdeča krpa, iz katere je svetilo dvoje osteklenelih
oči. V roke so mu bili potisnili veliko kelihasto čašo, polno
peneče se tekočine. Kvišku jo je držal z desnico v višini
glave, a tolsta levica mu je podpirala mogočni levi bok.

Ko je stal tako, trd kot kip, se je dvignil asistent za
njegov hrbet na sod, razprostrl roke nad njim ter intoniral
s pijanim basom:

Ich bin der Fiirst von Toren,
zum Saufen auserkoren . . .

Njegova kazalca sta kazala na Krivčevo zmršeno
glavo, njegova usta so se široko odpirala in režala. Pritisnili
so drugi, da je votlo bobnelo in je luč trepetala.

Krivec je nenadoma prebledel, čaša mu je padla iz
roke in se razbila. Strmel je proti edinemu zamreženemu
oknu ter zarjul:

»Ali ga ne vidite, Petra? . . . Ubiti me hoče . . .«

XVII.

Ko se je bil zjutraj Krivec odpeljal v trg, se je zglasil
Janez v Lojzetovi gostilni. Tone je sedel še vedno z gostil¬
ničarjem v kuhinji za ognjiščem, vsak je imel čašico žganja
pred saboj. Govorila sta malo, težke so bile njiju misli.
Francke še ni bilo doli, nebeden se je ni zdrznil motiti. Po¬
časi so potekale ure, nihče ni prav vedel, kaj bi počel, česa
bi se lotil. Tudi ko je prišel Janez, se ni nihče razvedril. Neka
težka soparica je ležala aia vseh, jih tlačila. Kakor pred
nevihto. Vsak je slutil, da se mora nekaj zgbditi, da mora
. odnekod udariti, zakaj stvari so bile dospele do vrhunca,
dalje ni moglo iti tako. Toda odkod ima priti? In kdo bo
. tisti, ki podleže? Krivec težko, vse mu gre po sreči, močan

153

je sam v sebi in v svojih prijateljih — zaščitnikih. In v
komur moč, v njem življenje in osvobojenje. Kakšni pa so
oni, ki hočejo nastopiti proti njemu? Ob vsej svoji mladosti
so betežni in maloc^ušni, zapustila jih je vera v same sebe in
tako tavajo onemogli svojemu uničenju nasproti. Tako je
razmišljal zlasti Tone in bolj kot je razmišljal, slabejši se
je čutil.

Kakor bi Janez vedel, kaj se v njem godi, je dejal:

»Najbolje je, da greva, Tone. Jaz imam še dela dovolj
danes, ti pa, če mi ne zameriš, pojdi tudi po svojem na¬
vadnem opravilu. Tako ti bo lažje.«

Tone ni ugovarjal. Poslovila sta se od Lojzeta in odšla.

»Pa umiri se in ne misli na ničesar in na nikogar ter
delaj, kakor bi bilo vse to tvoje, kakor bi delal samemu sebi
in kakor bi ti sijalo najlepše solnce . . . Veruj v svojo
bodočnost!«

Tako je govoril Janez, hlapec, neizobražen in neuk
človek. Tone mu je odhajaje pogledal v oči in molče stisnil
roko ...

Janez je bil potem ves dan nenavadno miren. Lažje
kakor kadar koli prej je opravljal svoje delo in si pri njem
žvižgal. Neže niti pogledal ni, z mlado deklo se je opoldne
pošalil, češ, da ji preskrbi ženina, bogatega kakor je Krivec,
samo če bo pridna. »Kaj pa moram delati, miši loviti?« je
vprašala.

Proti večeru je potegnil svoj vojaški kovčeg izpod
postelje ter ga odprl. Vse reči je vzel iz njega, jih osnažil
prahu, ožedil in izlikal ter zopet zložil. Nato je skrbno za¬
klenil ter vtaknil ključ v žep. Prilepil je na pokrov košček
papirja ter z neokretno roko napisal nanj naslov svojega
očeta. In ga je odnesel k sosedu ter prosil, da ga jutri od¬
dajo na pošto ker ne bo njega doma, a je pošiljatev nujna.

»Tako, s tem bi bile moje reči v redu,« si je dejal. »Sedaj
pa poglejmo nekoliko dalje!«

Izpod slamnice je potegnil že nekoliko zarjavel samo¬
kres ter si ga skrbno ogledal. Vse v redu. In vtaknil ga je
v žep. Nato se je zavil v nedeljsko suknjo, pogledal še

154

enkrat po živini, pogladil mladega žrebca po zalitem vratu
ter govoril:

»Težko če se še kedaj vidiva, belček... Janez od¬
haja, izvesti mora veliko nalogo . . . potem pa pojde daleč
daleč . . . sam . . .«

Ko je zavil okoli hišnega ogla, je bilo že mračno, po
doleh so polegale sence.

Stopal je po stezi za hišo navzdol, vedno motreč cesto,
ki se je vila vštric nekoliko nižje. Bila je skoro prazna,
par kmetiških vozov z vpreženimi voli se je počasi pomi¬
kalo proti Plani. Med njimi je bil tudi veliki Jože.

Janez se jte trpko nasmehnil.

»Tudi ta bo jutri gledal:« si je dejal. »Oh, Jože, nikdar
več ga ne bomo skupaj vsi trije . . . Krivec, ti in jaz . . .«

Pospešil je korake. Na drugem ovinku ceste je rastlo
nekoliko borovcev, pod njimi je bila vsedlina, dovolj glo¬
boka, da se je vanjo lahko popolnoma skril odrastel človek.
Od tam se je dala skrivaj pregledati cesta daleč navzgor in
navzdol, nihče ni mogel neopažen mimo.

Ko je Janez dospel do tja, je bila že tema. Skrbno se
je'ogledal, nato pa takoj skočil v kotanjo, podložil si velik
kamen ter sedel nanj. Potegnil je samokres iz žepa, napel
petelina ter ga položil na kolena. In je čakal . . .

Počasi in ves krvav je prilezel mesec izza gore ter s
svojo medlo lučjo razsvetlil okolico. Motno se je svetila
cesta, drevje je metalo čeznjo fantastične sence. Janez je
dvignil samokres, se sklonil kvišku in poizkusil meriti na
kamen, ki je ležal sredi ceste. Zadovoljno ga je takoj od¬
ložil in zopet sedel, ciljati se je videlo izborno . . .

Tako je čakal že celo uro, a na cesti je bilo vse mirno,
od nikoder človeškega glasu. Samo v gori se je oglašal čuk
in blizu nad parobkom je parkrat zalajal lisjak.

»Dolgo ga ni,« je zamrmral Janez. »Čudno, strahopetec
je bil v zadnjem času . . . nocoj se pa ne zdi . . . napil se
je in dobil korajžo . . . počakajmo torej še nekoliko...«

Ura je potekala za uro, toda od nikoder nikogar. Na
zahodu je že dolgo grmelo, tam daleč na Krasu se je po-

155

kazal ogenj, gorela je vas. Po cesti navzdol se je začul topot
človeških nog, četa vojakov je korakala mimo.

Janez se je stisnil, da ne bi ga kdo opazil, če bi morda
stopil vstran, pa tudi zazeblo ga je nekoliko. Dolgočasno
mu je bito in lotevala se ga je slaba volja.

»Kaj je prav za prav meni tega treba,« si je govoril ter
. gledal mrko pred se. »Da grem v ogenj po kostanj za druge?
Sami naj bi opravili...«

Tako je lagal samemu sebi, zakaj pred očmi so mu
mrgoleli dogodki v Krivčevi hiši, vse osebe, vsa žalost, vse
spletke zadnjih dni. In vsa krivica, ki se je godila otrokom,
ga je pekla in tiščala in nekdo se je moral pojaviti, da jo
maščuje. Krivica, ki se je godila njim, se je godila tudi
njemu. Ali naj dopusti, da ubije očeta lastni sin? Kakšno
življenje bi imel potem? In samo podpihati bi bilo treba,
pa bi se zgodilo, iskra samo tli pod pepelom. Pa kaj, če
bi ga potem dobili in tirali pred sodnike? In dobili bi ga
gotovo, vse bi' govorilo proti njemu. Ali ni bolje, da se je
lotil tega posla on, Janez, ki mu nihče ne bo mogel na
sled in ki že ve, kaj treba storiti, če mu pridejo. Njega ni
škoda, trpin manj na svetu. Sicer pa bodo najprej sumili
Petra Kovača, preneroden je bil s svojo očitno grožnjo.
Preden dokaže, da je nedolžen, bo že Janez tam, kjer je
treba. In slavili ga bodo vsi poštenjaki kot rešitelja, porušil
bo krivico, pomagal pravici na dan.

Ob zadnji misli mu je bito čudovito lahko pri srcu. Ho¬
tel jo je obdržati z vso silo, trudil se je, da ne bi mislil ni¬
česar drugega. Samo da bi kmalu prišel oni,, ki ga čaka, da
bi bito prej dovršeno. Oh, to bo jutri ženitovanje, Neža!...

Proti jutru je že bito, ko je bito slišati, da se bliža voz.
Počasi je stopala kobila navzgor, včasi se je za hipec usta¬
vila, takoj zopet potegnila. Nihče je ni priganjal... Voz se
je že videl...

Napol se je dvignil, napel oči, da bi razločeval. Voz se
je bližal... Glej ga, Krivca, na ženitovanje se pelje, voz je
ves v cvetju in zelenju... Kakor kralj se hoče ženiti, tudi

156

tukaj kazati svoje bahaštvo... Skoro gotovo je danes vse
pilo in jedlo okoli njega... In on? Ali je samo za hipec pri
tem veseljačenju pomislil na svoje otroke, ali si je bil samo
za trenutek v svesti sramote, ki jo je nakopičil na njih
glavo in krivice, ki jim jo dela? Ne, Krivec ostane Krivec...
vse zastonj...

In v Janezu se vse upre, krčevito stisne samokres in
čaka ... čaka...

Kobila leze počasi, voz se ziblje, cvetje se svetlika...
sedaj bo tukaj... Kobila zahrska vstran, zasluti nevarnost,
čuti človeka v bližini... striže z ušesi...

Toda, kaj je to? ... Kje je Krivec? ... Aha, glej ga, za¬
spal je. Ves je sključen in skrčen na svojem sedežu...
glava mu visi na robu voza ...

Kakor nalašč zasije mesec v tem hipu še svetleje,
Janez dvigne samokres ... Toda roka mu omahne ... Ne,
to ni po pravici... tako Krivec še ni spal nikdar ...

Kakor blisk mu šine v glavo... to ni spanje... in če
bi bilo, nič ne de, ne zbeži mu ... pogledati treba ...

Z enim samim skokom je Janez pri vozu, ustavi ko¬
bilo. In se skloni nad Krivca.

In ga trese in tiplje od vseh strani.

Krivec se ne gane ...

Tedaj se Janezu izvije hropeč vzdih iz prsi, velikanska
skala se odvali od njegovega srca, skala, ki je šele zdaj
čutil vso njeno težo. Trese se kakor trst v vetru... olaj¬
šujoče solze mu stopijo v oči, in hvaležno kakor še nikdar,
se ozre proti nebu ...

Potem skoči na voz in nategne vajeti. Kobila šine dalje
kakor ptica, vsa vesela, ko začuti znano roko, ki jo vodi.

Janez se ozre nazaj na mrliča. Jasno mu je, da je
Krivca zadela kap vsled preobile pijače. Njegove oči skoro
božajo trdo truplo, ko govori sam pri sebi:

157

»Oh kako si danes pridkan, Luka!... Kako lepo mol¬
čiš ... Glej, kar sam si se umaknil in brez vsake sile... in
nič hudo ti ni bilo... ves vesel in blažen si se ločil... in
napravil prostor... Oh, Luka, kdo bi si bil mislil!... Hi,
Luca, da smo prej doma!...«

KONEC.

Pripis.

Bilo je dve leti pozneje. Pomlad je bila v deželi, po¬
mlad, kakršne še ni ljudstvo doživelo. Vsaka reber en sam
dehteči cvet, vsa dolina ena sama sladka pesem. Visoko
nad vsem globoko modro nebo, spajajoče se tam daleč za
belimi kraškimi stenami s svetlozelenkasto morsko gladino.
Še nikdar se ni to morje tako svetilo, nikdar še ni tako va¬
bilo in tako drhtelo kakor tiste dni. Ljudstvo pa je hodilo s
sklonjenimi glavami in ni videlo te prelesti. Duše so pla-
kale v neutolažljivi žalosti, ki se je razlila čez vso deželo,
od koče do koče, od vasi do vasi, iz najbolj skrite dolinice
do najvišjega plešastega vrha. Ali si kedaj slutil, ti moj
ljubi sivec Nanos, ti stari prijatelj Čaven in vsi drugi višji
in nižji skalnati znanci, ali ste kedaj slutili, da se tudi na
vaše poštene in plešaste glave privali takšna sramota?
Vsi molčite, nemo gledate na dolge vrste upognjenih
hrbtov in izjokanih oči, ki tavajo mimo vas in se, škrtaje
z zobmi, poslavljajo za vedno. V deželi pa je pomlad, ka¬
kršne ljudstvo še ni doživelo ...

Krivčev Tone je stal neko jutro zelo zgodaj visoko v
rebri nad svojo domačijo. Prvi solčni žarki so se prikradli
do njega skozi temno gosto jelovino na nasprotnem bregu.
Težke so bile njegove misli, še težje njegovo srce. Kakor
nekdaj Janko na svoji zadnji poti proti domu, tako si je i
on danes govoril:

»Resnica je, da je bilo vse samo bolečinica pred sedanjo
veliko bolečino..; Ubogi moj dom!... Koliko vas vzdrži

158

tukaj? ... In vi, ki odhajate, ali veste, kam položite zvečer
svojo glavo, da se odpočijete?... Ali dobite prijateljsko
roko, ki vam odkritosrčno in brez nečedne misli v duši seže'
v vašo? ... Ali najdete dom, kakršen je bil vaš dosedaj? ...«

Brezplodna razmišljanja! Velika je bila svetloba pred
letom dni, nebo je zažarelo v vsem svojem veličastvu, na
iskrem belcu se je bližalo odrešenje, se je bližala svoboda.
Za koliko časa in čemu? Zato, da je sedaj tema toliko
hujša, da je prevara toliko žalostnejša ...

Tone se je zdramil iz svojih misli, zaslišal je glasove
pred lastno hišo. Lenčka, njegova sedanja žena, je zakli¬
cala. Ozrl se je še enkrat okoli sebe, njegovo oko se je za
hipec pomudilo na njivah in travnikih za vasjo, na gozdu, ki
je črnel v daljavi. Vse to je bilo še pred nekoliko dnevi nje¬
gova last, danes je zagospodaril na tem lepem, nekdaj Kriv¬
čevem posestvu, tujec, ki je prišel od nekod in ni imel domo¬
vine v svojem srcu. Tone je moral prodati, je bil prisiljen,
da se izseli, njegovo srce ni moglo prenašati onega, kar se
je godilo okoli njega. In z njim se danes selijo tudi Logar¬
jevi, se selita Vojteh in Pavla s svojimi otroci, se seli Milka
in z njimi potuje tudi hlapec Janez. Pohištvo in drugo je
odšlo že pred dvema dnevoma, danes odhajajo za njim še
oni. Kam? Velik je božji svet, tudi zanje se. je našel miren
kotiček. Tam, kjer se je slišala dosedaj samo nemška be¬
seda, tam, kjer je dosedaj tujec teptal našo last, tam je na¬
stalo novo življenje, tam je Tonetov in vseh njegovih naj¬
bližjih novi dom.

Počasi je stopal navzdol. Čez skalnato kraško planoto
se je razlila velika svetloba, bele vasi so se kopale v jutra¬
njih solnčnih žarkih, tam daleč daleč se je svetlikalo morje.
Tam daleč nekje, neznan in zapuščen je tudi Jankov grob.

In bilo mu je težko ... težko ...

Preden so sedli na voz, je stopil Tone z Len.čko in
Milko na pokopališče. Prav na sredi za velikim križem sta
bila dva skrbno negovana grobova, očetov in materin.

159

Tone je stopil najprej k grobu materinemu. Poljubil je
zemljo na njem in se poslovil. Nato je pristopil k očeto¬
vemu. Tudi nanj se je sklonil.

»če bi živel sedaj, bi bil gotovo drugačen! V velikih
zmotah smo živeli vsi. Zato ti odpuščamo, kakor tudi ti
nam odpusti! Mir s taboj!« ...

Kmalu na to sta potegnila konja, nekdanja Krivčeva
hiša se je skrila za ovinkom. —

Prav ko sem to napisal, sem dobil od Toneta list, v ka¬
terem me vabi na ženitovanje. Milka se bo omožila z nekim
častnikom. Ne morem se odzvati povabilu, dolga je pot
in zaposlen sem na vseh koncih in krajih. Zato jima želim
v srcu in v pismu obilo sreče in blagoslova! Hlapec Janez
bo imel na ženitovanju prvo besedo. Če bo omenil v svoji
hudomušnosti tudi nekdanjo skoro — gospodinjo Nežo, ne
morem vedeti. Pravijo, da služi nekje na samoti in da.
je silno pobožna in vzgledna. —

160

Stanje Mi vlog le Sl. maja 1921K 55,1.13111

sprejema vloge na hranilne knjižice in tekoči račun
ter jih obrestuje po 3%% večje in stalnejše naložbe
pa po dogovoru.

Hranilnica je pupilarno varen zavod, za ka¬
terega jamči mesto Maribor z vsem svojim premo¬
ženjem in vso svojo davčno močjo, in danes največji
slovenski denarni zavod na Štajerskem.

Hipotečni zavod mestne hranilnice v Mariboru
dovoljuje posojila proti 4V 2  "/onemu obrestovanju
na zemljišča in hiše, nadalje občinam, okrajem in
drugim korporacijam. Prodaja lastne zastavnice, ki
se obrestujejo po 4 V 2  %, nudijo torej najugodnejšo
naložbo denarja in se po zakonu uporabljajo za
plodonosno naložbo kapitalov občin, cerkva, korpo¬
racij, ustanov in drugih pod državnim nadzorstvom
stoječih zavodov ter sirotinskih denarjev.

Kreditno društvo mestne hranilnice v Mariboru
dovoljuje osebne kredite ter kredite na menice
trgovcem in obrtnikom v vsaki višini po najkulant-
nejših pogojih.

Vsi trije zavodi se nahajajo v hranilnični pa¬
lači na Slomškovem (prej Stolnem trgu).

Uradne ure za stranke: Vsak delavnik od
osmih do dvanajstih.

H SI BO BO BOBE BO IS BB BBBBBBBBBBBBED
a
a

a Anončni zavod

a

| Ivo Sušnik

3 zastopstvo jugoslovanskih novin

a
a

a Maribor, Slovenska ulica 15

a
a

BEEnHHHHHHHHH H® HOHnHnHHnnnHE

oooooooooooooooooooooo
O O 0 0 OZP ozp olo ozp olo ozp ozp ozp  O O O O O O O O O O O O O O O O O O 0^0 o o o o
« 00000000000000000000«

o
°o°

°o°

°o°

0°° -

„o_ o

o_o

s ^

O°0

° a>

*

°o° «

°°° o

O  E

°o° (3

4 *

°o°

°s°

CZ)

Tvornica perila

Mohso Durjaua ™ drug

Maribor,

Gregorčičeva ulica 24

Posebne mehanične delavnice!

Telefon interurban 208

CZ)

o

E

o

s

ta

a.

rc

a*

<p

o o
o o o o
o o

❖

°o°

°o°

°0°

°o°

°o°

°0°

°o°

°o°

°o°

°o°

°o°

°o°

innnnnnnn n nnnnnHnn,

l&SCSSBOes^SBSaHEOC^E^SESacSO!

Karel Prelog

trgovina z galanterijo,
pleteninami in vezeninami

Na drobno! Na debelo!

Liubliana, Sv - Jakoba  nabrežje 11

:-  Stari trg 12

Konkurenčne cene!

Gospodom trgovcem in slavnemu občinstvu
se priporoča za nabavo vseh vrst, preprostih,
kakor najfinejših slamnikov in klobukov

tovarna slamnikov in klobukov

FRANC CERAR

n STOBU. Pošta in železnišha postaja DOMŽALE.

Sprejemajo se tudi vsa tozadevna popravila
in moderniziranja.

P9GNa&flGS1E!<SGS9fraMN&9MM&aCS3e>a&8CX3CS9

le^aiBoe^scsa&sHGNaE^acNafs^csal

Zahtevajte povsod!

TS

O

w

>

O

a

ra

>

-M

JZ

ra

N

> «Ilf§

IffflS, ILSIMIL® ks. ji
M2MMD MJiijrit?

liip® MYfSUtMW@i

,. ..tEHOSLOUPlŠKR, u

Glavno zastopstvo in tovarniška
zaloga

LU1IVIK ŠEF, MariHir

Prešernova ulica št. 1.

Tel. int. 148. — Brzojavi: Papiršef.

JANKO RAVNIK

konces. puškar, dobavitelj in za¬
ložnik lovske municije tovarne
„Hirtenberg“

v TTlariboru, Dravska ul, 10.

Priporoč asvojo veliko zalogo
lovske municije, pištol ,,Steyr“,
samokresov in vsakovrstnih lov¬
skih potrebščin. — Postrežba

točna in solidna.

Horbon - indigo -voščeni papir,
trotovi za vse pisalne stroje

itd. znamke itd.

Inž. Or. Miroslav Kosal

oblastveno poverjeni
stavbni inženir

LJUBLJAHA

Hilšerjeva ulica številka 5.

Specijel. stavbeno podjetje
za betonske, železobeton-
ske in vodne zgradbe.

Izraba vodnih sil.

Carinsko posredništvo
in špedicija TTlaribor

Jovan Djuhit

flleksandrava cesta 10.

Int. Telefon 334.

A. ROT

krznarstvo

Ljubljana, Gradišče št. 1 .

Kože raznovrstne div¬
jačine se sprejemajo
v stroj, v barvo in iz¬
delavo. Izvršba v naj¬
krajšem času, vestna
in popolnoma zado-
= voljiva. —.-

Velita zaloga:

dvokolesa, otroški vozički,
šivalni in razni stroji, pnev¬
matika in vsakovrstni deli.

F. BAT JEL,

Ljubljana, Stari trg št. 9.

Sprejme sev polno popravo,
za emajliranje z ognjem in
poniklanje: dvokolesa,

otroški vozički, šivalni in
razni stroji in deli.

Mehanična delavnica: Karlovška cesta. 4.

ANTON MARUŠIČ

pohištveno in stavbeno
mizarstvo

Opreme za spalnice, jedil¬
nice itd. po najnovejšem
slogu in najnižjih cenah.

ooo oooooooo
O O O O O O o o O O ero OmOOJO o o o o o o
ooo oooooooo

TT1ATK0 CURK

stavbeni podjetnik

LJUBLJANA, miRJE štev. 1.

se priporoča za vsa v to
stroko spadajoča dela.

šiiti mojster v Stilni.

Slomškov trg štev. 2.

Spenja® za dekorativno
slikarijo.

Zvezna knjigarna v Ljubljani

Marijin trg 8

priporoča sledeče knjige iz lastne založbe:

Založba:

Albreht Ivan: Slutnje, pesmi, broš. 8 K, vez. 10 K; Glaser Janko: Pohorske
poti, pesmi, broš. 8 K, vez. 10 K; Golar Cvetko: Kmečke povesti, vezano
12 K; Romanova Manica: Šopek samotarke, novele, broš. 10 K, vez. 12 K;
Azov in Teffi: Humoreske, zbirka ruskih grotesk, broš. 10 K; Štuhec J. Ev.:
Slovenska narodna mladina, broš. 15 K; Seidel Ferdo: Rastlinstvo naših
Alp, vez. 15 K; Kurentov album, humorističen almanah s karikaturami,
broš. 5 K; Zbirka rudarskih in fužinarskih izrazov, broš. 2 K: Machia¬
velli N.: Vladar, broš. 20 K, vez. 25 K; Stefanovič Emil: Moji zapiski z Du¬
naja, broš. 10 K; Igo Gruden: »Narcis«, pesmi, broš. 24 K, vez. 30 K; Igo
Gruden: »Primorske pesmi«, broš. 24 K, vez. 30 K.

Narodna knjižnica:

1.—2. snopič Val. Vodnika izbrani spisi, broš. 4 K; 6. — 9. snopič Levstik
Vlad.: Gadje gnezdo, povest iz dni-trpljenja in nad, broš. 14 K, vez. 20 K:
10. — 12. snopič Dostojevski F.: Bele noči, Mali junak, poslovenil dr. Boršt¬
nik V., broš. 12 K, vez. 16 K; 13.—15. snopič Cankar Ivan: Moje življenje,
broš. 14 K, vez. 20 K; 16. snopič Albreht Iv.: Paberki iz Roža, koroške
pravljice, broš. 8 K; 17. — 18. snopič Kmetova Marija: Bilke, novele, broš.
10 K: 19.—23. snopič Anatol France: Kuhinja pri Kraljici Gosji Nožiči, pre-
vel Oton Župančič, broš. 34 K, vez. 40 K; 24. snopič Puškin A.: Pikova
dama, prevel dr. V. Borštnik, broš. 10 K: 25. — 27. snopič Glaser J.: Sloven¬
ska narodna lirika, broš. 25 K, vez. 30 K; 28.-29. snopič Albreht Iv.: Ma¬
lenkosti, broš. 18 K; 30. — 39. snopič Kmetova: Helena.

/Knjižnica „Jugosiavije“:

I. zvezek Larisch: Razkrinkani Habsburžani, II. izd., broš. 10 K; II. in
III. zv. Levstik VI.: Višnjeva repatica, satiričefi roman v dveh delih, broš.
40 K, v platno vez. 60 K; IV. zv. VValdova ().: Vera, roman, broš. 20 K,
vez. 26 K, v platno vez. 32 K; V. zv. Za miljoni.

Brošure:

Carantanus: Koroška, 4 K; Vošnjak dr. B.: Gosposvetsko polje, 2 K; Naša
/Istra, spisal Fr. Erjavec, 1 K; Abditus /Problemi malega naroda, 2 K; Alre:
^Jugoslovanska žena za narodno svoboflo, 2 K. — V teh brošurah se obrav¬
navajo naša življenjska vprašanja, ki bi jili moral poznati vsak zaveden

Slovenec!

t/Mala  pesmarica:

Štev. 1 Jenko Dav.-: Što čutiš Srbine tužni (2. natis), 1 K; štev. 2 Zajc pl.
Iv.: Zrinjsko-Frankopanska, 1 K; štev. 3 Hajdrili A.: Slabo sveča je brlela,

1 K; štev. 4 Hajdrih A.: Pod oknom, 1 K; štev. 5 Hajdrih A.: V sladkih
sanjah, 1 K; štev. 6 Hajdrih A.: Jadransko morje, 2 K; štev. 7 Pri oknu
sva molče slonela, 2 K; štev. 8 Kocjančič .1.: Slovo (Le nocoj še luna mila),

2  K; štev. 9 P. Hugolin Sattner: Pogled v nedolžno oko, l K; štev. 10
P. Hugolin Sattner: Na planine, 2 K; štev. 11 Hrabroslav Volarič: Zvečer
(moški zbor z bariton solom), 2 K. — Pevci, pevski zbori! Z izdajo »Male
Pesmarice« je »Zvezna knjigarna« odpomogla pomanjkanju po prjmerni in
priročni žepni obliki najpriljubljenejših pesmi. Naj ne bo slovenskega pevca

brez »Male Pesmarice«.

Ako hočete napraviti veliko veselje svojim malčkom, naročite:

Iv. Albreht-M. Gaspari: »Mlada greda«, 40 K, posebna izdaja 60 K: A. H.
& O. F.: Moj zverinjak, 20 K; A. Koželj: Moji ljubčki, 32 K.

*


4

v

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000328055