IZHAJA VSAK ČETRTEK
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34100 Trst, Ulica Valdirivo 36, telefon 630824. Pošt. pred. (ca-sella postale) Trst 431. Poštni čekovni račun Trst, 13978341 Poštnina plačana v gotovini
tednik
NOVI LISI
Posamezna številka 1.200 lir
NAROČNINA Letna 50.000 lir. Za inozemstvo: letna naročnina 55.000 lir. — Oglasi po dogovoru. Sped. in abb. post. II gr. 70%
SETTIMANALE
ŠT. 1860
TRST, ČETRTEK 21. JANUARJA 1993
LET. XLI.
Z dežja pod kap
V središču pozornosti italijanske javnosti je še vedno razsodba ustavnega sodišča o zakonitosti razpisa referenduma, ki zadeva kar desetero pomembnih vprašanj in področij, od katerih omenjamo predvsem zahtevo o odpravi dosedanjega zakona za izvolitev senatorjev, zahtevo o odpravi zakona o financiranju političnih strank in zahtevo o ukinitvi nekaterih ministrstev, med njimi ministrstva za kmetijstvo. Najbolj razširjeni italijanski dnevniki soglasno trdijo, da je zadnja razsodba ustavnega sodišča naravnost odločilna za prehod iz prve v drugo italijansko republiko. Gibanje za referendum, katerega najvidnejši predstavnik je sin pokojnega predsednika republike Antonia Seg-nija Mario, že javno govori o koreniti prenovi sedanjega italijanskega političnega in s tem tudi družbenega ter gospodarskega življenja, zaradi česar po njegovem tudi povsem upravičeno govorimo o drugi italijanski republiki.
Vse to se seveda ni zgodilo cez noč, saj je znano, da se politični sistemi nikdar ne prenavljajo sami od sebe, temveč so za prenovo vedno odločilni močni zunanji pritiski. V tej zvezi je treba omeniti predvsem velike volilne uspehe Severne lige in zadnje sodne preiskave, ki so gotovo zadale morda usoden udarec staremu političnemu sistemu.
Razsodba ustavnega sodišča bo morda pospešila delo posebne dvodomne parlamentarne komisije, ki razpravlja o institucionalnih reformah. Ta komisija je do sedaj v glavnem besedičila, saj ni izoblikovala nobenega konkretnega in dokončnega predloga. Izključiti pa je treba možnost, da bi parlament pravočasno odobril vse tiste zakone, ki so predmet zahtevanih referendumov, tako da bi bil razpis le-teh brezpredmeten. To velja predvsem za reformo volilnega zakona za senat in poslansko zbornico.
Zdaj se bije bitka za uveljavitev takoimenovanega večinskega uninominalnega sistema in torej za odpravo sedanjega proporcionalnega sistema. Proti odpravi DRAGO LEGIŠA lili*- 0
Nova slovenska vlada
LDS in SKD stebra koalicije
V zvezi z novejšim političnim dogajanjem v Sloveniji je treba predvsem spomniti na dejstvo, da sta se po nedavnih volitvah še v lanskem decembru konstituirala 90-članski državni zbor in 40-član-ski državni svet. Za predsednika državnega zbora je bil izvoljen gospodarstvenik Herman Rigelnik, ki ga je kot neodvisnega kandidirala Liberalno demokratska stranka, podpredsednika pa sta krščanski demokrat Miroslav Mozetič in prenovitelj Lev Kreft, ni pa še bil izvoljen tretji podpredsednik. Državnemu svetu bo predsedoval liberalni demokrat Ivan Kristan.
Osrednja tema pogovorov teh dni v Sloveniji pa je sestava nove vlade. Kot je Novi list že poročal, je prejšnji torek državni zbor s tesno večino izvolil za mandatarja Janeza Drnovška, predsednika Liberalno demokratske stranke, torej zmagovalke na decembrskih političnih volitvah. Rezultat glasovanja je pokazal, da sestavljanje bodoče vladne formule še zdaleč ne bo lahko, saj je Drnovška podprlo le 48 poslancev, 36 jih je bilo proti, tri glasovnice pa so bile neveljavne. Kot je znano, se mandatar Drnovšek osebno ogreva za t.im. veliko koalicijo, tj. za vlado, sestavljeno iz liberalnih demokratov, krščanskih demokratov, zastopnikov Združene liste (prenovljeni komunisti), demokratov in socialdemokratov. Krščanski de-
mokrati ne skrivajo želje po sodelovanju v vladi, a so glede tega v samem vrhu te stranke mnenja deljena, saj si v njej mnogi težko predstavljajo sodelovanje s komunisti, močna nasprotovanja takšni kombinaciji prihajajo zlasti s terena.
Slovenska ljudska stranka je sprva odločno nasprotovala kakršnemukoli sodelovanju v vladi, zavrnila pa je tudi ponudbo krščanskih demokratov po hitri združitvi obeh sorodnih strank.
MARKO VUK
Kaže pa, da se v vplivnih političnih krogih zavedajo usodnosti dejstva, če bi se ti dve stranki znašli na nasprotnih bregovih. Predsednik Slovenskih krščanskih demokratov Lojze Peterle je na tiskovni konferenci prejšnji teden izrazil dvom, da bo svet krščan-skodemokratske stranke podprl veliko koalicijo med LDS, SKD in Združeno listo. Po njegovem mnenju bi bila vlada bolj uravnotežena, če bi jo sestavljale Liberalno demokratska stranka, Slovenski krščanski demokrati, Slovenska ljudska stranka in Socialdemokratska stranka Slovenije. Petkov sestanek mandatarja Drnovška z dvema vidnima voditeljema Slovenske ljudske stranke, z Marjanom Podobnikom in Francijem
Iz vsebine:
Janko Jež:
Kulturni zapis o tržaški iredenti	(str.	3)
Jurij Paljk:
Biseri pod snegom Dušana Jelinčiča	(str. 6)
Ambrož Kodelja:
Razmišljanje o slovenskem kulturnem dnevu (str. 7-8)
Davorin Devetak:
Izdaja pregleda Alpe Jadran Kinema (str. 6) Dva aktualna intervjuja
(str. 4 in str. 5)
Feltrinom, je dal misliti, da bi bila tudi taka kombinacija mogoča.
Ko smo pisali te vrstice, je iz Ljubljane prišla vest, da so Li-beralno-demokratska stranka in Slovenski krščanski demokrati dosegli sporazum o sodelovanju v novi vladi. Vodilni organ SKD je z veliko večino glasov odobril takšno sodelovanje. V novi vladi bodo krščanski demokrati baje imeli ministrstva za zunanje zadeve, za notranje zadeve in za kmetijstvo. V vladi naj bi bili Lojze Peterle, Ivan Bizjak in Jože Osterc.
BESEDO	IMA	B
Mnogi ne razumejo globlje vzroke, zaradi katerih se je ameriški predsednik Bush le nekaj dni pred predajo oblasti novemu državnemu poglavarju Clintonu odločil za vojaški napad na Irak. Res je sicer, da je iraški diktator Sadam v zadnjem času hudo izzival ves mednarodni svet, saj je Irak grobo kršil prevzete mednarodne obveznosti, vendar mora takšna vojaška intervencija v tem trenutku vzbujati začudenje in tudi zaskrbljenost. Tisti, ki trdijo, da je Bush tako ravnal iz golih osebnih maščevalnih nagibov, se morda motijo, vendar obstajajo marsikateri znaki, ki takšno mnenje utemeljujejo.
Najprej se je Busheva vlada odločila za napad z raketami na objekt, kjer naj bi izdelovali jedrsko orožje. Eno izmed raket je iraška protiletalska obramba prestregla, tako da je bil zadet veliki hotel v Bagdadu, v katerem so običajno nastanjeni tuji časnikarji. Čez nekaj dni je sledil letalski napad na položaje v severnem in južnem Iraku, pri čemer je bilo ubitih, kot pravijo, vsaj 20 oseb.
Zanimivo je, da je za sedaj ameriška vojaška akcija proti Iraku prekinjena, iz česar smemo sklepati, da je Bush dejansko zaključil svoj »pogovor« s Sadamom in da je tudi to zadevo »predal«svojemu nasledniku Clintonu.
Razpravljali so o predlogu za skupno slovensko listo
Srečanje med delegacijama Slovenske skupnosti in D SL
RADIO TRST A
■ NEDELJA, 24. januarja, ob: 8.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.30 Kmetijski tednik;
9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu; 9.45 Pregled slovenskega tiska v Italiji; 10.00 »Travica želja«; 12.00 Narodnostni trenutek Slovencev; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah;
14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Adam, kje si? Edvard Kocbek in njegov čas (Andrej Inkret); »Krivda in priznanje«; 14.40 Pesmi miru; 15.00 Iz krajevnih stvarnosti; 15.30 Šport in glasba; 17.00 Z naših prireditev.
■ PONEDELJEK, 25. januarja, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Jugoslavija 1941-45;
10.00 Poročila in pregled tiska; 11.30 Marjan Tomšič: »Oštrigeca«; 12.00 Taborišče Gonars (pričevanja preživelih); 12.40 Revija ZCPZ v Kulturnem domu v Trstu. Moški zbor Novega Sv. Antona iz Trsta vodi Edi Race; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Gospodarska problematika; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Nagradna abeceda, radijski kviz oddaja za otroke; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba.
■ TOREK, 26. januarja, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Zvočna ropotarnica, glasovi in zanimivosti iz radijskega arhiva; 10.00 Poročila in pregled tiska; 11.30 Marjan Tomšič: »Oštrigeca«; 12.00 Nepoznani planet Zemlja; 12.40 Revija ZCPZ v Kulturnem domu v Trstu. Mešani zbor Lojze Bratuž iz Gorice vodi Stanko Jericijo; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 16.00 Mladi val; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba; 18.00 Franček Rudolf: »Skriti pred sosedi: »Park«.
■ SREDA, 27. januarja, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Narodnostni trenutek Slovencev; 10.00 Poročila in pregled tiska;
11.30 Marjan Tomšič: »Oštrigeca«; 12.00 Z zdravo hrano do zdravega duha; 12.40 Revija ZCPZ v Kulturnem domu v Trstu: mešani zbor Skala iz Gropade vodi Anasta-sia Purič; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 »Na goriškem valu«; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 »Na goriškem valu«; 15.30 Mladi val; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba; 18.00 »Svojo poslednjo voljo pri zdravi in čisti pameti izrekam« — odnos do življenja in smrti v kmečkih oporokah.
■ ČETRTEK, 28. januarja, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Trst, december 1941; 10.00 Poročila in pregled tiska; 11.30 Marjan Tomšič: »Oštrigeca«; 12.40 Revija ZCPZ v Kulturnem domu v Trstu: moški zbor Pro-vox vodi Tanja Kuštrin; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika;
15.30 Mladi val; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba.
■ PETEK, 29. januarja, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Halo, dober dan! Tu 362875;
10.00 Poročila in pregled tiska; 11.30 Marjan Tomšič: »Oštrigeca«; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 »Pravljice, pesmice in še kaj...«; 14.30 Od Milj do Devina; 15.30 Mladi val; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba. V spomin Ubal-da Vrabca; 18.00 Kulturni dogodki.
■ SOBOTA, 30. januarja, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Kulturni dogodki; 10.00 Poročila in pregled tiska; 10.10 Koncert v gledališču Miela v Trstu; 11.30 Marjan Tomšič: »Oštrigeca«; 12.00 Ta rozajanski glas — Oddaja iz Rezije; 12.45 Glasnik Kanalske doline; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Nediški zvon; 15.00 Duh časa in čar odra v spominih Jožeta Babiča; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba. Glasbena kronika s Hrvaškega; 18.00 Adam, kje si? Edvard Kocbek in njegov čas: »Pesmi o smrti«.
V četrtek, 14. januarja, sta se v Trstu srečali deželni delegaciji Ssk in Slovenske komponente DSL, v katerih so bili za Ssk deželni tajnik Ivo Jevnikar, deželni podpredsednik Rafko Dolhar in tržaški pokrajinski tajnik Martin Brecelj, za slovensko komisijo DSL pa predsednik Miloš Budin, deželni svetovalec Ivan Bratina in tržaška občinska svetovalka Anamarija Kalc.
Slovenska skupnost je obrazložila predlog o skupni slovenski nadstrankarski listi za junijske deželne volitve, kar je bila glavna tema pogovora. V konstruktivnem razgovoru so zastopniki DSL poudarili, da predlog sicer ni v skladu s tradicijo DSL, vendar so obenem podčrtali, da se spričo novega deželnega volilnega zakona in spričo izredno spremenjenega političnega položaja še ne morejo sprejemati dokončna stališča o prihodnjih deželnih volitvah. Po mnenju DSL bi se morda splačalo raje razmišljati o slovenski listi, ki bi se povezala s kako vsedržavno stranko, ki pozitivno nastopa v korist manjšine in ki, seveda, zagotavlja dosego kvocienta. Predstavniki DSL so izrazili prepričanje, da se Slovencem ne izplača ločitev od italijanskih oziroma skupnih demokratičnih sil, ker bi jih s tem razbremenili skrbi in angažiranosti v korist manjšine in sožitja. Poleg tega so pri DSL mnenja, da bi bila sloven-
-^iii n
slednjega odločno nastopajo mi-sovci in komunistični prenovitelji, ki trdijo, da hočejo vsedržavne stranke z uvedbo večinskega volilnega sistema v bistvu ohraniti oblast.
Naj bo že kakorkoli, dejstvo je, da bodo z uvedbo večinskega volilnega sistema s političnega prizorišča izginile vse manjše skupine. Ostale bodo le večje politične stranke, zaradi česar naj bi bila sestava vlade lažja in enostavnejša.
Res pa je tudi, da utegnejo spremembe volilne zakonodaje, kot jih napovedujejo, hudo in nevarno ogroziti prisotnost predstavnikov narodnih manjšin v italijanskem parlamentu. Ustava in sedanja volilna zakonodaja sta doslej nudili Južnim Tirolcem in prebivalcem Doline Aoste možnost, da so vedno lahko izvolili svoje predstavnike v senat in po-
ska lista brez povezave vnaprej zapisana neuspehu.
Po mnenju Ssk pa bi imel skupni samostojni slovenski nastop velik politični pomen tudi v podkrepitev zahteve po zajamčenem zastopstvu slovenske manjšine v vseh izvoljenih zakonodajnih in upravnih telesih. Predstavljal bi lahko najboljšo rešitev do trenutka, ko bo zajamčeno zastopstvo doseženo.
Zastopstvi sta razpravljali tudi o nekaterih pobudah, ki naj bi jih manjšina izvedla v bližnjem obdobju, ter o njeni notranji organiziranosti.
* * *
Deželni odbornik Barnaba je odgovoril na vprašanje listarja Gambas-sinija o nameravani ustanovitvi nove občine na vzhodnem Krasu (Opčine itd). Deželni odbor se ne spušča v politično plat zahteve Kraševcev, izjavlja pa, da je za združitev in ne na ločitev občin v skladu s zakonom 142! * * *
V Trstu so se 19. t. m. sestali predstavniki KGS, katere je vodil predsednik Ivan Širca, s slovenskimi predstavniki v deželnem svetu (Jevnikar, Budin, Bratina). Zahtevali so, naj dežela ne zmanjša obsega KGS, tako da bi iz KGS izostale občine z Goriškega in še Trst in Dolina. Deželni predstavniki so zagotovili, da se bodo borili proti taki ureditvi Gorske skupnosti, ki bi v bistvu ločila Kras na dva dela.
slansko zbornico. Vprašanje je, če bodo po novih predpisih imeli lastno predstavništvo v obeh rimskih zakonodajnih zborih. Za slovensko narodno manjšino pa žal takšne možnosti ni bilo niti s starim volilnim redom.
Dejstvo je dalje, da je po že odobrenih volilnih predpisih ogrožena prisotnost predstavništva slovenske narodne manjšine tudi v deželnem zboru ter da bo ogrožena v nekaterih pomembnih pokrajinskih in občinskih svetih, kjer smo doslej vedno imeli svoje predstavnike.
Lepo se sicer slišijo napovedi o začetku druge italijanske republike, vendar je za našo manjšino bolj na mestu zaskrbljenost, kajti v vsej poplavi lepih besed nihče na italijanski strani niti ne črhne o naših problemih. Ti pa so naravnost življenjskega pomena za naš obstoj. Bomo prišli z dežja pod kap?
Novosti pri Katoliškem glasu
Z novim letom se za Katoliški glas začenja nova doba. Glavni in odgovorni urednik lista je postal škedenjski kaplan, znani publicist in kulturni delavec Dušan Jakomin.
Tednik bo v kratkem začela izdajati Zadruga Goriška Mohorjeva, ki je bila pred nekaj dnevi ustanovljena v Gorici in bo poleg Katoliškega glasa povezovala še otroško revijo Pastirček in založniško dejavnost Goriške Mohorjeve družbe. Vse tri enote bodo sicer ohranile svojo notranjo avtonomijo in bodo samostojno delovale v okviru zadruge.
Novi glavni in odgovorni urednik Katoliškega glasa poudarja zvestobo tradiciji in poslanstvu tega tednika, ki v našem zamejstvu izhaja že 45 let. Istočasno pa se tudi napovedujejo določene novosti. Med drugim bodo v Trstu v prostorih Slovenske prosvete odprli poduredništvo tednika, ki ga bo vodil Ivan Žerjal.
Pozitiven razplet
Odvetnika Berdon in Škerk, ki branita prof. Sama Pahorja na zadnji kazenski obravnavi v zvezi z incidentom pred cerkvijo sv. Antona Novega v Trstu, pozitivno ocenjujeta odločitev rimskega ka-sacijskega sodišča, naj pristojni urad tržaškega sodišča globlje prouči stanje odnosov med slovensko manjšino in italijansko večino v Trstu. Pri tem naj zlasti ugotovi, ali je ozračje zares tako zastrupljeno od protislovenske mrž-nje, da ni jamstva za reden potek obravnave proti prof. Samo Pahorju. Pozitivno je torej že dejstvo, da kasacijsko sodišče ni zavrnilo zahteve, naj bi Pahorju sodilo drugo sodišče in ne tržaško. Celotna zadeva se je s tem seveda odložila za nekaj mesecev.
Slovensko glasilo SKP
Slovenski člani stranke »ri-fondazione comunista« (komunistične prenove) so v začetku tega meseca začeli izdajati svoje glasilo »Iskra«. Prva številka je izšla 8. januarja, list pa bo, kot napovedujejo, izhajal tedensko. V pričakovanju vpisa glasila na sodišču je odgovorno uredništvo prevzel Stojan Spetič.
Uvodnik prve številke je napisal Sergij Lipovec, ki predvsem pojasnjuje, kakšno vsebino bo list imel in za kaj se bo zavzemal. Vesti, ki jih »Iskra« posreduje, so v glavnem vezane na aktualno politično dogajanje v Italiji in v Sloveniji, objavlja pa tudi razne novice v zvezi s strankinim delom.
Z dežja	p
Janko Jež: Kulturni zapis o tržaški iredenti
Scipio Slataper in vojna v službi iredentizma
S tem sestavkom se vključuje v krog naših sodelavcev znani tržaški slovenski šolnik, kulturni delavec in publicist, ravnatelj prof. Janko Jež. Prepričani smo, da bodo naši bralci z zanimanjem in veseljem brali njegova aktualna izvajanja.
Ured.
Pisal sem že o raznih Slataperje-yih stališčih v zvezi z zdravljenjem in reševanjem tržaškega sindroma s kulturnega in gospodarskega vidika. Pri tem sem imel v vidu zaključke, do katerih je prišel Gino Brazzoduro v eseju »Alle radici della nevrosi triestina ~~ II caso Slataper« v zborniku, ki izhaja v Ronkah pri Trstu z naslovom »II territorio« (glej moj članek v PD z dne 6.1.1993).
Rad bi še poglobil stališče, ki ga je imel Slataper do vojne, to se pravi do prve svetovne vojne, med katero je kot prostovoljec padel kot italijanski •redentist. Pri pregledovanju žitja in bitja italijanske iredente v Trstu na začetku tega stoletja sem ugotavljal, da je bila močno pod vplivom Mazzinijevih naukov. Lahko se v tej zvezi vprašamo, ali je italijanska mladina Poleg obeh znanih gesel misel — dejanje in življenje — poslanstvo poznala tudi Mazzinijevo prispodobo o šestilu? Mazzini je v svojem sestavku »Dei diritti e dei doveri delTuomo« opozarjal Italijane na meje, ki jim jih je Bog postavil: to so meje, ki jih označimo z lokom, ako konico šestila zapičimo na krožeč, ki na zemljevidu Italije predstavlja mesto Parma in z drugo konico napravimo polkrog, ki sega od izliva Roje v Tirensko morje, zahodno od Sanrema, do izliva Soče v Jadransko morje. »Tako boste dobili meje, ki vam jih je Bog postavil. Onstran njih nimate nobene pravice!«, zatrjuje Mazzini.
Mazzini je bil ideolog italijanskega zedinjevanja. Njegovi preroki so bili na prehodu neoklasicizma v romantiko še Gioberti, Vico, Muratori, D'Azeglio, Balbo. Slednji je v svojem znanem delu »Le speranze dTtalia« zapisal, da je bilo italijansko stremljenje po državnem zedinjevanju deležno stalnih razočaranj, ker še ni nastopila ugodna priložnost za njegovo uresničevanje. Ta ugodna možnost bi lahko privedla do sporazuma z Avstrijo, če bi ta sila z namenom, da si zavaruje ekspanzijo in nadvlado na Balkanu, želela imeti na svoji strani prijateljsko naklonjene države. V takšnem primeru bi Avstrija brez skrbi za južne meje svojega cesarstva lahko izpraznila deželo Lombardo-Veneto, zaključuje Balbo.
To zamisel je gojil pobudnik italijanskega zedinjenja, piemontski kralj Carlo Alberto. Njegovi privrženci so se zato imenovali albertisti.
Tako se je predvidevanje Cesara Balba uresničilo. Pod pritiskom nezadržnega prerodnega zaleta Mazzinijeve Mlade Italije se je Avstrija začela umikati iz Severne Italije in preusmerjala svojo zunanjo politiko na Balkan. Pri poskusu zajezitve turškega napredovanja v smeri delikatnega srednjeevropskega prostora je Avstrija leta 1868 zasedla Bosno in Hercegovino. Italija je medtem postala avstrijska zaveznica in je to ostala do izbruha prve svetovne vojne.
Italijanski iredentizem pa se s tem ni zadovoljil. Zahotela se mu je še zadnja osvobodilna vojna za priključitev Trsta, Gorice in Reke. Ta smer je začela pridobivati pristaše tudi v širših italijanskih krogih, zlasti med intelektualci. Širili so jo literati, ki so se zanjo ogrevali pod vplivom Car-duccija in posebno D'Annunzia. Italija je bila dolžna nastopati proti iredentizmu, v kolikor je bila zaveznica Avstrije in Nemčije, to je Centralnih sil v boju proti Veliki Antanti, to je Veliki Britaniji, Franciji, Rusiji in Srbiji. Tolerirala pa je iredentizem, ki ji je postal celo dobrodošel, ko ji je zaradi zgodovinske konjunkture kazalo, da se avstroogrska zaveznica lahko prelevi v njeno sovražnico. Leta 1914 je zato razglasila svojo nevtralnost, nato pa leta 1915 stopila v vojno na strani antantnih sil. Cena, ki so ji jo morale plačati te sile, je bil Londonski sporazum, s katerim je Velika Britanija obljubila Italiji Julijsko krajino z Gorico ih Trstom, Istro z Reko, Hrvaško primorje in Dalmacijo.
Ta neenotna italijanska zunanja politika na začetku tega stoletja je imela vpliv tudi na razvoj nacionalizma v Trstu. Del nacionalistov, ki je imel pristaše v liberalnem taboru, je prevzel za svoj politični ideal takoi-menovani politični iredentizem, ki se je kmalu spremenil v interventizem v vojni proti Avstro-Ogrski. Tako sta se opredelila npr. Xydias in Timeus,
medtem ko so Scipio Slataper in brata Stuparich zagovarjali samo kulturni iredentizem. Zanje velja, da so bili bolj socialistično usmerjeni.
Če bi Italija v prvi svetovni vojni ostala zvesta zavezništvu s Centralnimi silami, bi bil njen mednarodni položaj zelo ugoden za potenciranje italijanske kulturne penetracije v Srednjo Evropo. S tem so računali kulturni iredentisti, zasuk vojnih dogodkov in preskok Italije iz enega v drugi tabor jim je pokvaril račune. Tega se je takoj zavedel Giani Stuparich ter ob izbruhu prve svetovne vojne zavzel odločno stališče. Dejal je bratu Carlu in Scipiu Slataperju: »Basta con le dis-cussioni. Ora bisogna agire!«
V antifašistični polemiki proti tržaškim socialnim demokratom je Slataper odločno odklanjal misel na vojno kot skrajnim sredstvom obračunavanja s človekom. Gre za njegovo začetno pojmovanje Mazzinijevega načela o smislu življenja. Zanj je življenje poslanstvo (la vita e missione), zato je treba to poslanstvo uveljavljati po možnosti z miroljubnimi sredstvi. Tu opažamo pri Slataperju popuščanje glede na začetno načelno odklanjanje vojne, ko je zapisal: »Niente guer-re!«, kmalu nato pa je spričo neizbežnosti izbruha prve svetovne vojne začel dopuščati upravičenost vojaškega obračunavanja za dosego posebno koristnih narodnih smotrov.
Gre za Slataperjevo počasno spoznavanje, da je makjavelizem včasih zelo dobrodošlo sredstvo pri uveljavljanju narodove volje. Spet imamo opraviti z Mazzinijevim geslom: »II pensiero non č valido, se non sa di-ventare azione« (misel ni veljavna, dokler ne more postati dejanje). Pojem o misli in dejanju je bil pri naših nacionalistih tesno povezan z vojno. Tudi pri Slataperju in Stuparichu, čeprav sta kot mladostnika dajala prednost kulturni iredenti pred politično.
Slataper priznava, da je vojna negativen dejavnik samo z materialnega gledišča in ne z moralnega, kajti življenjskost vsakega resnega narodnega stremljenja se izraža predvsem v najbolj kritičnih trenutkih. Z moralnega stališča pa se nobena misel, ki ni povezana z dejanjem, ne more poveličevati. Zato nas ne preseneča njegova ugotovitev: »Narod, ki nima možnosti, da privede svoj podzavestni ideal do skrajne posledice, je narod, ki je vreden klavnice«. Da, prav ta izraz uporablja Slataper: macella-toio.
Slataper je s takšnim razlikovanjem med vojno in klavnico imel lahko delo v polemiki z manj omikanimi sloji tržaškega in sploh italijanskega nacionalističnega in iredentističnega življa, ki se je oplajal z lažmi, laži-retoriko in skrajno nizko demagogijo in ki zaradi tega ni bil nič manj nevaren zaradi sklicevanja na namišljeno prosvetljeno rimstvo (romanita).
Prav tako je imel Slataper s svojim višjim moralnim gledanjem na vprašanje ali mir ali vojna oziroma kdaj mir in kdaj vojna večji vpliv na italijansko javnost kakor Fauro Timeus.
Fauro Timeus je brez ovinkarjenja prikazal funkcijo Trsta v okviru ek-spanzionističnega italijanskega imperializma, ki je stremel po nadvladi na Balkanu, čeprav so ga albertisti prepuščali Avstro-Ogrski. Timeus trdi, da sta Trst in Jadran zanesljiv temelj za miroljubne in vojaške akcije nadaljnjih ozemeljskih in morskih področij, ki so za Trst važna zaradi svojega bogastva. Zato Timeus vzpodbu-jevalno zaključuje: »Korakajmo za zastavo Domovine, da presadimo na tuja tla našo kulturo, ki je produkt naše volje. Meščanski ideal je bil včeraj svoboda, danes je cesarstvo in mi ga bomo zavojevali. Italija naj bo pro-svetiteljica in vladarica ljudstev ali pa naj jo pogoltne morje«.
Brazzoduro podčrtuje drznost, s katero Fauro Timeus postavlja vsako stvar na svoje pravo mesto in jo nagovarja z jasnim imenom. V raznih Faurih, ki so na ta način govorili in pisali ter ščuvali mladino k protislovenski nestrpnosti, so premise za dramatični razplet nasilja na našem ozemlju. Slovenska zemlja je z italijanskim cesarstvom tonila v strašnem krvoprelitju, ki ga danes morda presega le klanje v Bosni in Hercegovini.
Slataper pa je, čeprav mlad zanesenjak, zvest svojim začetnim stališčem glede sožitja s Slovenci. Tržaški politični iredentisti niso zanj večinsko gibanje in niti ljudsko. Slovenska navzočnost v mestu je znatna, najmanj 20 odstotna, in dobro zakoreninjena, celo intelektualno. V Istri pa obsegajo Slovenci in Hrvati — (Slavi) kar dve tretjini prebivalstva.
Slataper sega tudi na področje kritičnega presojanja literarnega dogajanja pri nas v Trstu. Seveda ima v mislih samo italijansko slovstvo. Gre za antiliteraturo, ki jo odklanja, ker odtujuje pravilno dojemanje dejstev in smisel za stvarnost. Odločno odklanja ekskluzivizem kulture, ki naj bi bila podrejena zgolj literarni viziji sveta. Samo redki posamezniki iščejo v knjigi široko razumevanje trgovinstva kot človeške dejavnosti. Trst si zato ne zna ustvariti lastne industrijske miselnosti. Brazzoduro je prepričan, da bodo Tržačani iz petero Slataperjevih Tržaških pisem črpali mnogo snovi, ki bi jo bilo treba poglobiti, da bi prišli do skrajno čiste analize tržaškega sindroma. S tem bi rešili mesto pred pastmi raznih kompleksov, ga spravili z resnico in z njegovimi najbolj pristnimi koreninami.
Trst mora spoznati modrost rekla: »Nosce te ipsum«. Trezno gledanje, ki ga ne zastirajo miti, naj nas rešuje pred ponavljanjem zgodovinskih napak in nesreč. Podobno gleda Diego De Castro, ki v svoji zadnji filipiki na račun svojih tržaških sonarodnjakov izjavlja: »Trieste non sa cosa vuole — Trst ne ve, kaj hoče«.
Scipio Slataper
Boris Mihalič o delu in načrtih Pokrajinske gospodarske konzulte
»Največ	pozornosti	bomo
ki so po našem mnenju najbolj perspektivna«
V okviru tržaške Trgovinske zgornice deluje Pokrajinska gospodarska konzulta — sekcija za kmetijstvo, ribolov in gozdarstvo. Julija lani je bil za njenega predsednika imenovan Boris Mihalič, dolgoletni odbornik v občini Dolina in predsednik Kmetijske zadruge v Trstu. Z njim smo se pogovorili o dosedanjem delu konzulte, njenih načrtih za prihodnost in še o čem.
in je tudi postavila temelje za bodoče delo. Katere točke vašega programa so najpomembnejše?
Že na prvi seji, ki je bila julija lani, sem poudaril, da si bom v prvi vrsti prizadeval, da postane naša sekcija Pokrajinske gospodarske konzulte živo telo. Na eni naslednjih sej je bil postavljen in sprejet predlog za ustanovitev dveh podsekcij, ene za kmetijstvo, druge pa za ribolov. Občasno, ko bo pač potrebno, naj bi se vsi člani zbrali na plenarnem zasedanju. Toliko kar zadeva metodo dela, ki bo nedvomno omogočila večjo funkcionalnost. Povem naj še, da smo eno plenarno zasedanje že imeli 18. decembra lani. Prvič smo povabili v našo sredo deželnega odbornika za kmetijstvo Benvenutija, ki nas je seznanil s proračunom in smernicami, ki jih je deželni odbor sprejel za naslednje triletje za kmetijski sektor.
Člani tega organizma se seveda zavedamo, da se je nemogoče ukvarjati z vsem in da za vse tudi finančna sredstva ne zadoščajo. Zato smo tudi odborniki na eni prvih sej sprejeli dokument, pravzaprav program našega delovanja. Največ pozornosti bomo posvetili področjem, za katera menimo, da imajo največje perspektive za razvoj. Te so: vinogradništvo, oljkarstvo, vrtnarstvo in cvetličarstvo. Naša sekcija si bo tudi prizadevala za dodelitev podpore mladim kmetovalcev in za organizacijo Kmetijskih dnevov, pa tudi za to, da bi priznali celotno ozemlje v tržaški pokrajini kot neugodno za kmetijstvo in končno tudi za ustanovitev Kraškega parka, a ne takšnega, kot ga pojmujejo nekateri. Naše stališče je, da je treba pri tem predvsem upoštevati človeka.
Bi lahko za uvod povedali, kako je prišlo do nastanka te konzulte in kakšne pristojnosti ima?
Pokrajinska gospodarska konzulta — sekcija za kmetijstvo, ribolov in gozdarstvo, je posvetovalnega značaja, čeprav ima določen vpliv na predsednika Trgovinske zbornice. Povedati moram, da je bila sekcija, kateri predsedujem, ustanovljena komaj pred nekaj leti, čeprav bi morala obstajati, odkar obstaja sama zbornica. Dosedanji odbori pa niso imeli prevelikega posluha za kmetijstvo in so zato s tem zavlačevali. Razlog za to je povsem jasen, saj je kmetijstvo skoraj izključno v slovenskih rokah. Kljub konservativnemu gledanju, ki ga je še do pred nedavnim imel predsednik Trgovinske zbornice do kmetijskega sektorja, pa je bil edini, ki se je zavzel (sicer pod pritiskom stanovskih organizacij) za ustanovitev te sekcije.
Kakšni so bili začetki delovanja sekcije za kmetijstvo, ribolov in gozdarstvo?
Reči moram, da začetki delovanja niso bili najboljši. Po smrti prvega predsednika je njegovo mesto ostalo več mesecev prazno. Šele nato je prišel na dan predlog, da bi sekciji predsedoval jaz. Gre za pomembno odločitev, saj je prvič, da je takšno mesto v okviru Trgovinske zbornice prevzel Slovenec. V odboru so poleg mene še štirje slovenski kmetovalci: Vili Mikac, Silvano Ferluga, Mario Gregorič in Edvin Forčič.
Od vašega imenovanja do danes je sekcija imela že nekaj sej
V prejšnjem odgovoru ste omenili Kmetijske dneve v Bo-Ijuncu, ki so lani odpadli iz tehničnih razlogov. Ali letos ni ovir za to prireditev in v čem je po vašem njen pomen?
Vse kaže, da bomo letos Kmetijske dneve organizirali. Prav prejšnji teden so bili na Trgovinski zbornici sestanki za ustanovitev odbora, ki bo prevzel organizacijo te prireditve. Letošnji Kmetijski dnevi naj bi bili deveti po vrsti. Kot bivši predsednik odbo-
ra si predvsem želim, da bi to tega res prišlo in da bi na njih dali poudarek stvarem, ki so bistvene za razvoj našega kmetijstva. Ti dnevi so namreč izredno pomembni, saj se na njih zberejo kmetovalci, tehniki in vsi, ki se za to področje zanimajo, zato lahko iz tega tudi marsikaj zraste. Poleg tega pa imajo Kmetijski dnevi tudi »vzgojni« pomen za meščane, ki okolice Trsta sploh ne poznajo.
Vi ste tudi predsednik Kmetijske zadruge v Trstu. Kaj bi povedali o njenih načrtih za bodočnost?
Kmetijska zadruga skuša biti ena tistih dejavnikov, ki si prizadevajo za ohranitev našega teritorija in tistih, ki ga upravljajo: kmetje, vrtnarji... Ni torej naključje, da imamo tudi torklo, čeprav z nemajhnimi stroški, a to je bistveno pripomoglo k razvoju oljkar-stva. Z našimi trgovinami in mehanično delavnico nudimo servis našim ljudem.
Za prihodnost si predvsem želimo, da bomo tudi v duhu sprememb, do katerih prihaja v Evropi, še dalje igrali pomembno vlogo. Pri tem smo optimisti, saj smo opazili, da se človek vedno bolj vrača k naravi.
Pogovor je zapisala Helena Jovanovič
I. Florjane v DSI o gregorijanskem petju
V Društvu slovenskih izobražencev je v ponedeljek, 19. t.m., predaval salezijanec Ivan Florijane, strokovnjak za gregorijansko petje, ki je občinstvo seznanil z začetki in razvojem te liturgije in tudi zapel nekaj pesmi iz različnih obdobij. Gost je povedal, da sovpada začetek tega petja z obdobjem, ko je bil za papeža imenovan Gregor Veliki (590-604), zelo pa je bilo povezano s hebrejsko tradicijo. V tistem času so vsekakor obstajale tudi druge liturgije, ki so se v naslednjih stoletjih mirno razvijale dalje, tudi potem, ko je cesar Karel Veliki uvedel gregorijansko petje v vsem svojem tedanjem cesarstvu.
Predavatelj je omenil, da je obstajalo tudi oglejsko petje, vendar se na žalost ni ohranilo, ker ni zapisov o njem. Zadnji mejnik za gregorijansko petje pa je bila Cistercijanska reforma, ki je v cerkvi uvedla petje, dostopno vsem ljudem. Številni strokovnjaki po Evropi, je še dejal predavatelj, se danes ukvarjajo z »restavriranjem« gregorijanskih pesmi. Trudijo se predvsem, da bi jim vrnili prvotno obliko.
•k ie "k
Znani slovenski pesnik Kajetan Kovič je bil v četrtek, 14. t.m., gost »Srečanja z avtorjem«, ki ga je v go-riški Knjižnici Damir Feigel priredil tamkajšnji Kulturni dom. O književniku je spregovorila prof. Lučana Budal, ki je z občutenimi besedami posredovala prisotnim nekaj misli o Kovičevih pesmih. Ob koncu je spregovoril tudi avtor sam.
»Slovenski praznik« v SKK
V prostorih Slovenskega kulturnega kluba v Ul. Donizetti 3 v Trstu so mladi člani društva v soboto, 16. t.m., priredili prijeten večer v počastitev prve obletnice mednarodnega priznanja Republike Slovenije. Soorganizator večera je bil Mladinski odbor Slovenske prosvete. Pred polno dvorano je spregovoril pisatelj Boris Pahor, ki je opisal razvoj dogodkov od demokratizacije do osamosvojitve v naši matični državi. Mladi so nato prebrali nekaj odlomkov iz del Franca Jeze, Vinka Beličiča, Ljubke Šorli in drugih ustvarjalcev v tem našem prostoru, ki so pisali o slovenski državnosti. Z glasbenimi točkami sta večer popestrila instrumentalno-vokalni kvintet Nomos in kitarist Danilo Pahor. Praznika v SKK se je udeležilo številno občinstvo (foto D. Križmančič)
»Sluga dveh gospodov« v Standrezu
Dramski odsek PD »Standrež« je svoje 28. leto delovanja uradno začelo v soboto, 16. januarja, s premiero komedije Carla Goldonija »Sluga dveh gospodov«. S predstavo, v kateri je nastopilo enajst igralcev, ki jih je vodil režiser Emil Aberšek, so počastili Goldonija ob 200-letnici njegove smrti in obenem potrdili, da je amatersko dramsko delovanje v Standrežu doseglo raven, ki prerašča običajno ljubiteljstvo.
Igro so ponovili tudi v nedeljo, 17. t.m., napovedujejo pa tudi druge možne ponovitve, verjetno na drugih odrih, saj dramski odsek iz Standreža rad in uspešno gostuje.
Preprosta, a zelo učinkovita scena Luciana Pavia je primerno predstavljala ozadje vsem trem delom in situacijam, ki se pojavijo na odru. Goldoni je dogajanje postavil v Benetke, pri pisanju te komedije je uporabil večino tradicionalnih likov italijanske komedije in tudi razne situacije, ki pač morajo primerno zaplesti in nato odmotati dogajanje. Kot veleva tradicija, nastopajo zaljubljenci, bolj ali manj srečni, očetje s svojimi slabostmi in stremljenji, krčmar, sobarica, natakar, postrešček, vsa dogajanja pa posredno ali neposredno povezuje Truffal-dino, sluga dveh gospodov. Vse se srečno konča, čeprav sluga s tem dvojnim streženjem bistveno prispeva k zapletom te Goldonijeve komedije.
Gledalci so se imenitno zabavali, saj so igralci prepričljivo uprizorili like, ki so jim bili zaupani. Njihovo igranje in vživetje v vlogo je z igro raslo, tako da sta posebno zadnja dva dela bila zelo učinkovita, tekoča in dinamična. Seveda ima pri tem Truffaldino, ki ga je igral Božidar Tabaj, veliko zaslugo, saj je sproščeno zaoral lik brihtnega in zvitega šaljivca, ki pa je tudi v svoji preprostosti tako neroden, da ustvari uajhujše zaplete in ga le široko-srčnost zaljubljenih gospodarjev na koncu igre reši, da ga ne kaznujejo, ampak mu omogočijo, da se srečno poroči s sobarico Smeraldino.
Vsekakor so člani amaterske dramske skupine iz Standreža tudi tokrat razveselili domače občinstvo in s tem potrdili, da z zavzetostjo in vztrajnostjo častijo kalijo, muzo veselih gledaliških Predstav.
M.T.
* * *
Deželni svet je 19. t.m. z veliko večino glasov (39 od 44 prisotnih) imenoval Iva Jevnikarja v komisijo Sklada za Trst. To mesto je do nedavnega Zasedal Bojan Brezigar.
Pogovor s prof. Aldom Stefančičem o načrtu za združevanje ravnateljstev
»Vedno bodimo pripravljeni, da branimo to, kar že imamo«
»Predlog o racionalizaciji šolskega omrežja« za leto 1993/94, ki ga je izdelal tržaški šolski skrbnik, je v slovenskih šolskih krogih naletel na veliko nasprotovanj. Med drugim predvideva združitev svetoivan-skega in šentjakobskega didaktičnega ravnateljstva, kar zadeva srednje šole pa naj bi združili šentjakobsko nižjo sr. š. »I. Cankar« z rojansko sr. š. »F. Erjavec« ter opensko nižjo sr. š. »S. Kosovel« s proseško »F. Levstik«. O tem resnem vprašanju, ki zadeva avtonomijo nekaterih naših šol, in o možnih rešitvah smo postavili nekaj vprašanj prof. Al-du Stefančiču, ravnatelju pri Sv. Jakobu in članu Deželne šolske komisije za probleme slovenske šole.
Nedavni predlog šolskega skrbnika Vita Čampa za »racionalizacijo« šolskega omrežja se sklicuje na vsedržavni zakon. Za kateri zakon gre in kaj določa?
Leta 1988 je bil odobren na vsedržavni ravni zakon, ki določa, da je treba šole z manj kot 12 razredi pridružiti drugim. Šole se torej ne ukinjajo. Kar zadeva osnovne šole, pa isti zakon predvideva, da mora biti v enem ravnateljstvu zaposlenih vsaj 40 učiteljev. Že leta 1988 se je postavilo vprašanje združevanja šol in to je povzročilo veliko skrbi predvsem Slovencem, saj vemo, da ima večina le majhno število razredov in učencev. Že takrat smo se zbali, kaj se bo zgodilo.
Šolski skrbnik je sedaj dobil nalogo, da razišče to področje in da predlog nato predloži ministrstvu. O tem pa se morajo izreči še pokrajinski šolski svet in okraji, za slovenske šole pa še pristojna deželna komisija, ki ima le posvetovalno vlogo. Ko bo dobil skrbnik mnenja vseh, pa naj bodo pozitivna ali negativna, bo svoje predloge posredoval ministru, ki bo moral nato odločiti.
Toliko torej o samem zakonu. Kaj lahko sedaj storijo slovenski šolniki, starši učencev in drugi, da združevanje ravnateljstev preprečijo?
Kar lahko naredimo sedaj, je le to, da se kot uradni organ v deželni komisiji za probleme slovenske šole izrečemo proti skrbnikovemu načrtu. Od vedno smo zagovarjali in zagovarjamo stališče,
da kriteriji, ki jih ta predlog upošteva, ne bi smeli veljati za manjšinsko šolstvo, saj ima slednje svoje specifične probleme in ga je zato treba obravnavati drugače. Proti temu predlogu se morajo jasno in javno izreči tudi sindikati, starši učencev s kako skupno akcijo, s katero bi tudi širšo javnost opozorili na naše specifične probleme. Tudi drugim moramo razložiti, da smo Slovenci manjšina, raztresena po teritoriju in da bi bilo zato za nas združevanje ravnateljstev zelo škodljivo.
Večkrat poudarjamo, da naše šole ščitijo mednarodna določila. Za katera določila gre in v kolikšni meri se lahko opremo nanje za podkrepitev naših zahtev?
Slovenske šole so mednarodno zaščitene, saj so med drugim omenjene na seznamu 4. člena (pod črko C) posebnega statuta Londonskega memoranduma, o njih pa piše tudi 8. člen Osimskih sporazumov. Pri tem določa, naj
Načrt o »racionalizaciji« slovenskih šol na Tržaškem, kakršnega je pred nedavnim izdelalo tržaško šolsko skrbništvo, ne upošteva specifike, ki so lastne manjšinskemu šolstvu in je v navzkrižju s samimi stališči pristojnih organov slovenske narodnostne skupnosti v Furlaniji-Julijski krajini, pa tudi z mednarodnimi obvezami, ki jih je Italija prevzela z Londonskim memorandumom in jih potrdila z Osimskimi sporazumi.
Tako je ocenil tržaški pokrajinski izvršni odbor Ssk, ki je na svoji zadnji tedenski seji posvetil glavno pozornost predlogu tržaškega šolskega skrbnika, po katerem naj bi združili didaktični ravnateljstvi Sv. Jakob in Sv. Ivan ter nižje srednje šole Cankar-Erjavec in Kosovel-Levstik. Ssk bo v prihodnjih dneh napravila ustrezne korake, da bo uradno seznanila s tem svojim stališčem pristojne šolske oblasti in organe, poleg tega
se ohrani vse tisto, kar je že pred tem (sporazumom) bilo in naj se nič ne ukinja. Slovenske šole bi morale torej ohraniti svojo avtonomijo.
Po mojem mnenju se lahko na ta določila močno opremo, čeprav nam lahko vedno kdo oporeka, češ da se šole ne ukinjajo, ampak le ravnateljstva.
Obstaja po Vašem nevarnost, da bi v bodoče še druge slovenske šole doletela podobna usoda?
To je na žalost popolnoma možno, zlasti še, če bo še dalje padalo število učencev. Po drugi strani pa tudi kaže, da se bo stanje v prihodnjih letih nekoliko izboljšalo, saj smo v zadnjem času zabeležili nekaj več rojstev, vendar bo rezultat tega viden v naših šolah šele čez nekaj let.
Kaj bi za konec želeli še povedati članom naše manjšine v zvezi s tem vprašanjem?
Pozval bi jih, da je treba pozorno spremljati dogajanje in biti v vsakem trenutku pripravljeni, da z vsemi močmi branimo to, kar imamo. Če je treba, moramo biti vsi, skupno in složno pripravljeni na razne akcije, posege, tudi manifestacije ipd. Predvsem je važno, da večinski narod natančno informiramo o naših specifičnih problemih.
(hj)
pa bo priredila tudi javno razpravo o perečem vprašanju združevanja slovenskih šol, na katero bo povabila šolnike, dijake, starše in druge zainteresirane pripadnike naše narodnostne skupnosti. Že dalj časa je namreč občutiti potrebo po širši in izčrpnejši obravnavi problemov slovenskega šolstva, ki ostaja slej ko prej bistvenega pomena za obstoj in razvoj slovenske manjšine v Italiji.
Tržaški pokrajinski izvršni odbor Ssk je na svoji zadnji seji razpravljal tudi o omejitvah avtomobilskega prometa v tržaškem mestnem središču. Ssk meni, da so ukrepi, ki jih je doslej sprejela tržaška občinska uprava za zmanjšanje stopnje onesnaženosti zraka, neučinkoviti. Po razširjeni oceni bi ti ukrepi morali biti predvsem bolj premišljeni, doslednejši in s tem tudi praktično lažje izvedljivi, sicer tvegamo, da je zdravilo slabše od bolezni.
Ssk za preprečitev »racionalizacije« slovenskih šol na Tržaškem
Duško Jelinčič: Biseri pod snegom
»Ena najboljših knjig o alpinizmu«
V začetku meseca decembra je bila v Trstu in pred dnevi v Gorici dobro obiskana predstavitev knjige Biseri pod snegom v zamejstvu živečega znanega pisatelja Duška Jelinčiča. Na predstavitvi v Tržaški knjigarni nas je bilo veliko, ki imamo Duška Jelinčiča zelo radi, najprej kot dobrega človeka in šele nato kot znano javno osebnost, kar nedvomno je, saj je bil najprej prvi človek, ki se je povzpel nad 8000 metrov iz Furlanije Julijske krajine, šele nato pa je poleg tega v javnosti zelo znanega dosežka poznan še kot dober časnikar, sedaj pri tržaškem slovenskem radiu, prej pri Primorskem dnevniku.
Jasno je, da na vsaki predstavitvi hvalijo avtorja vsake predstavljene knjige in to največkrat z zelo izbranimi besedami, gleda se tudi na to, da te besede pri prisotnih dosežejo takoj učinek, ker se pač knjiga natisne tudi in predvsem zato, da se jo prodaja in šele nato bere. Včasih se pri takih »predstavitvah« preseže vsaka meja dobrega okusa in znanega reka »Est modus...« Te besede sem zapisal zato, ker se mi je malokrat pripetilo, da sem na predstavitvi doživel tako javno hvaljenje kot pri Jelinčičevi knjigi Biseri pod snegom. Nisem napisal hvalisanje, ampak hvaljenje, po Kmeclu: javna lavdacija. Kar malce nerodno mi je bilo za avtorja knjige, ker se mi zdi, da mu pretirana hvala ne godi preveč. Postal pa sem pozoren na besede urednika Založbe Obzorja iz Maribora, Franca Vogelnika, ki je dobesedno dejal, da je to ena najboljših knjig, kar jih je sploh kdaj bilo napisanih o alpinizmu. To pa so že besede, zaradi katerih se splača vzeti knjigo Biseri pod snegom v roke, kajti urednik Založbe Obzorja Vogelnik je knjigo izdal v zbirki Domače in tuje gore kot 36. knjigo po vrsti in je torej taka javna pohvala le neko zagotovilo, da boste imeli v rokah dobro branje o planinah, gorah. Na isti večer
je še sam avtor Jelinčič s svojim esejem o lastni knjigi Biseri pod snegom presenetil vse prisotne, ko je svoje pisanje označil kot moderni roman in pri tem navedel nekaj tako svetih imen iz svetovne literature, da me je kar zazeblo, s takimi tiči se namreč ni dobro resno poigravati, ko te pa že v hipu uničijo. Dovolj je bilo torej izzivov za takojšnje branje knjige, dovolj pa tudi, da je ne bi, ker rad predstavitve prej pozabim, kot pa prebiram krijigo.
Odločil sem se za prvo varianto in knjigo takoj prebral in si prav tako takoj zapisal na listek, da je glavna napaka knjige v tem, da je prekratka. Skušam razložiti: še vedno sem namreč mnenja, da je roman le roman, ki je dolgo branje, pa naj še tako dobro vem, da moderni roman ni isto kot klasični in obratno, po moje pa danes tudi literarna kritika ne ve, kaj bi sploh še počela s sodobnimi teksti, ker jih ne zna zvrstiti pod nobeno znano formulacijo, ali pa si jih ne upa. Tako je tudi z Jelinčičevim tekstom Biseri pod snegom, za katerega ni težko reči, da bo gotovo doživel ponatis, ker ima tudi za Slovence zelo prijazno in ljubo temo, ki bi ji lahko dal šolski naslov: Jaz in gora, drugi naslov pa bi lahko bil Slehernik in gora.
Mislim, da je Jelinčič najbolj prepričljiv v svojem romanu-neromanu takrat, ko sebe postavlja na čisto povprečno raven človeka, ki samega sebe išče in si v bistvu tudi ne postavlja tako velikih in strašno učenih vprašanj, da bi lahko učeno rekli: Ja, to pa je lep eksistencialni roman!, pa čeprav to njegovo pričevanje v bistvu je tudi to. Jelinčiču gre pri pisanju namreč samo za osebni odnos do sveta, do gore, do drugih, do samega sebe, saj drugače ne bi zapisal teh besed po velikem razočaranju, ko se mora vrhu Everesta zaradi slabih vremenskih razmer odpovedati:
»... se končno pogledam v ogleda-
lo.	In vidim, niti ne zgrožen, temveč
le vdan v usodo, da je iz mojih oči izginil blesk daljnih obzorij. Dolgo sem ga iskal, vendar ga ni več. Sij je ugasnil.
Krog je sklenjen. Razumem. Naloga pred mano pa je povsem jasno začrtana: spet bom moral prižgati sij v svojih očeh, da bodo v njih valovala daljna morja in žarela širna obzorja. Koliko jih še moram videti in koliko šele doživeti.
Koliko zarij dočakati, koliko viharjev previhariti! Z eno samo besedo: živeti«.
Knjiga Duška Jelinčiča Biseri pod snegom je hvaležno branje, ker se bere zelo hitro in dejansko na dušek. Jelinčič je dober zato, ker je oseben, včasih se z njim ne boste strinjali, tudi kakšno jezikovno varianto bi mu dali v zameno za njegovo. Ampak to so vaši problemi. Prvič zato, ker vi v Himalajo ne hodite, drugič pa zato, ker ima on dejansko za življenjsko vodilo zelo nevarno idejo, ki jo tudi povsod javno sam prizna: Da lahko kaj napiše in pošteno živi, mora doživeti globoka in skrajna doživetja.
S tem se uvršča v niz tistih osvajalcev nekoristnega sveta, ki ga je že pred njimi Coca Cola skorajda povsod že osvojila, bi rekli ciniki, v tisti niz ljudi torej, ki so sicer sposobni živeti tudi vsakdanje življenje, a jim to ni dovolj za življenje in si zato poiščejo tudi drugačno obliko življenja, »kjer se res vsak hip zavedajo zadnje kaplje krvi in se zanjo borijo«, če smem tako citirati po spominu nekega neznanega pesnika.
Sicer pa boste vse to našli v knjigi Biseri pod snegom in mislim, da tudi v vseh naslednjih Jelinčičevih knjigah, ker jih gotovo ne bo tnalo, to se vidi iz neprikrite javno povedane ambicije avtorja samega in tudi iz samega teksta, ki je ostal nedokončan, kot bodo tudi vsi nadaljnji, če jih bo pisalo življenje, kot je tega, seveda.
Ne gre namreč za nobeno fikcijo, gre za življenje in vse okrog njega. To sploh ni malo. Do naslednje knjige torej, morda pa bo prej še kakšna odprava, še kaj »življenjsko zelo močnega«, če lahko tako grdo to zapišemo.
Ali kot pravi Jelinčič: »Saj se splačajo leta trpljenja za sekundo upanja, saj živimo le zato, da bomo nekega dne lahko rekli: — Priznam, da sem živel... —«
Jurij Paljk
4. izdaja pregleda	Al
Prejšnji teden se je odvijala v tržaškem kinu Excelsior že tradicionalna prireditev Alpe Jadran Kinema, namenjena prikazovanju najnovejše filmvideo proizvodnje in srečevanju ustvarjalcev in proučevalcev le-te iz vsega srednjeevropskega prostora.
Pregled se je tako rekoč pričel že sredi decembra z odprtjem razstave filmskih in gledaliških plakatov Poljaka Andrzeja Pagovvskega v občinskem muzeju Revoltella (znamenita je tovrstna poljska grafična specializacija!), a so bile vse projekcije zaradi tehnično-finančnih razlogov odložene na januar. Tržaški pregled del iz Avstrije, Bavarske, Češkoslovaške, Hrvaške, Italije, Madžarske, Slovenije, Poljske (tej je bil posvečen poseben monografski prikaz iz obdobja 1989-92) in Ticinskega kantona, je sicer lahko še računal na pokroviteljstvo in podporo določenih javnih ustanov (ministrstvo za turizem, Dežela FJK, Deželna ustanova za turistično promocijo, Pokrajina in Občina Trst), vendar so se letošnje dotacije zaradi vsesplošne krize občutno skrčile. To se je občutilo pri količinski (ne kakovostni!) plati ponudbe in pri močnem okrnjenju običajnega ob-festivalskega vrveža, ceremonijala, zvezdništva itn., kar pa ni škodilo srži prireditve.
O vsebini projekcij ne moremo na dolgo govoriti. Omenimo le, da je tako uradnemu programu kot prikazu poljskih filmov, sekciji Videorama idr. sledilo ne množično, pač pa prizadeto in zbrano občinstvo mladih ter ljubiteljev tovrstnih filmov. Med na-
tL P E
D R I A C I N E M
Naslovnica kataloga filmskega pregleda Alpe Jadran Kinema
slovi naštejmo vsaj: Zgodbo iz Hrvaške Krsta Papiča, ki dramatično podoživlja obdobje 1970-1980-1990, lahkotnejšo »on teh road« zgodbo mladega Slovenca Vinči Vogue Anžlovar-ja Babica gre na jug, ki je pošteno zabavala občinstvo, zanimivo delo Avstrijca Gotza Spielmanna Sosed ter humanistični pamflet o holokavstu in junaštvu Poljaka Andrzeja VVajde Korczak.
Eden izmed glavnih motivov letošnjih del — iz Vzhoda — je bil še zelo boleč proces prehajanja iz »socialistične« (seveda nedemokratične, a za nekatere aspekte »varne«) ureditve družbe v povsem »kapitalistično« sproščeno, kar je prišlo do izraza tudi v več posegih na sobotnem posvetu na temo Umetniška proizvodnja: Davorin Devetak IIII+- □
Člani odprave Alpe Adria Sagarmatha expedition 1990. Slika je objavljena v knjigi Biseri pod snegom in jo je posnel sam avtor
»Cesarjeva nova oblačila« v SSG -navdušujoča igra za otroke
Prizor s predstave Cesarjeva nova oblačila v odrski postavitvi SSG
(foto D. Križmančič)
»Cesarjeva nova oblačila« danskega pisca Hansa Christiana Andersena sodi že med »klasične« pravljice, ki jo poznajo prav vsi. Kljub temu pa je bila odrska postavitev Slovenskega stalnega gledališča tega dela sveža, živahna in zanimiva. Delo je zrežiral Vladimir Jurc, izvirno besedilo Pa je za oder predelal, ali bolje bi rekli, prepesnil Milan Jesih. Premiera je bila v sredo, 13. januarja, še pred tem pa so igralci SSG s to pravljico z uspehom predstavili tudi italijanskim otrokom v gledališču Cristallu.
Odrska uprizoritev znane Andersenove zgodbe je takšna, da niti za trenutek ne popusti napetost dogajala. Igralci so se izkazali tako v petju nekaj popevk je na Jesihovo besedilu uglasbil Miran Košuta — kot v Hnimiki in celo v »čarovnijah« (v tem )'h je izučil Vikj). Scena je bila preproda, a zelo živobarvna in učinkovita. Marijan Kravos je na oder postavil dve pahljači, eno s pavjim perjem, slmbolom nečimrnosti. Pisane kostume cesarja, njegovega spremstva ter sleparskih krojačev pa je izdelala Marija Vidau.
Nečimrnega in nergavega cesarja, ki ga bolj skrbi to, da se večkrat na dan preobleče, kot pa državniški posli, je poosebil Gojmir Lešnjak, priliznjena dama in dvorjan sta bila Lučka Počkaj in Stojan Colja, pošteni minister Adrijan Rustja, bistri minister Franko Korošec, sleparja pa Alojz Svete in Maja Blagovič. Igralci so se znali vživeti v svoje vloge in so tudi vseskozi vedeli, da sestavljajo njihovo publiko predvsem otroci.
Najmajši gledalci so se predvsem zabavali, ko sta sleparska krojača šivala dragoceno tkanino, ki jo lahko vidi samo, kdor je pameten. Nihče ničesar ne vidi, vendar vsi cesarjevi dvorjani blago hvalijo. Čeprav obleke tudi sam ne vidi, si jo ošabni cesar nadene, in tudi ljudje si ne upajo priznati, da vladar nima ničesar na sebi, dokler tega glasno ne pove nek otrok. Že samo po sebi prijetno vsebino so igralci SSG podali zelo prepričljivo, zabavno in zelo živahno, vse to pa so prijetno dopolnjevale še pesmi. Kot pevec je v igri nastopil tudi sam režiser.
(hj)
Zdravnik svetuje
Rak na dojki o>
Vsaka ženska si bi morala vsaj enkrat na mesec sama pregledati dojke in sicer v plodnih letih dva, tri dni po končani menstruaciji, v menopavzi pa vedno na isti dan v mesecu.
Pravilnega načina pregledovanja dojke vas lahko nauči samo zdravnik, h kateremu morate na pregled vsaj enkrat na leto. Zelo važna je izkušenost. Na začetku verjetno ne boste ničesar razume-
Dr. EDI KOŠUTA
le, tudi, ker vas bo zelo strah, da si ugotovite bolezen. Sčasoma se bodo vaše diagnostične sposobnosti vidno izboljšale. Dojko si morate najprej dobro ogledati. Postavite se pred ogledalo pri dobri luči. Najprej roke postavite ob boke, nato jih dvignite nad glavo.
Zelo natančno opazujte katerokoli nepravilnost kot npr. oteče-nost, nenaravno nagubanost kože, nepravilnosti bradavice. Nato si dojko natančno pretipajte, najprej stoje, nato leže na hrbtu. Kot pregledujete levo dojko, najprej postavite levo roko za tilnik in si pazljivo preglejte notranji del dojke od zgoraj dol. Roko premikajte proti bradavici. Ko boste to opravile, postavite levo roko ob bok in preglejte zunanji del žleze. Isto ponovite na drugi strani. Pri pregledu bradavic pazite na morebitno prisotnost sekrecij, predvsem krvi. Če jih opazite, se obrnite do zdravnika. Naj vam takoj povem, da velika večina otrdlin itd., ki si jih same ženske ugotovijo, niso rak in po navadi niso niti bolezenske narave, toda to lahko ugotovi samo zdravnik.
Tudi hrana igra važno vlogo pri tej bolezni. Raziskovalci so ugotovili, da je rak na dojki veliko bolj razširjen v tistih pokrajinah, kjer ljudje uživajo velike količine živalskih maščob in mesa, pred-
vsem govejega. Naj takoj pripomnim, da tudi premalo mesa v hrani škoduje, saj organizem potrebuje beljakovine za normalno presnovo. Navadno zdrava, odrasla oseba, potrebuje vsaj 70 gramov mesa na dan. Pri tem je bolje izbirati belo meso (zajec, piščanec, puran) ali ribe, predvsem morske. Ribe vsebujejo celo vrsto zelo koristnih maščob in lahko prebavljivih beljakovin. Pitje alkoholnih pijač poveča možnost raka na dojki. Rak je dosti bolj redek med ljudmi, ki redno uživajo hrano, bogato z vitamini in vlakni, se pravi svežo zelenjavo, sadje, črni kruh itd. Ugotovili so tudi, da nekatere vrste zelenjave vsebujejo snovi, ki preprečujejo nastanek raka na dojki in ki se jih torej še kako izplača redno uživati. Te so: zelje, ohrovt, cvetača, brokoli in brstični ohrovt. Ugotovili so tudi, da sproščeno, radostno življenje in fizična aktivnost krepita odpornost telesa proti vsem boleznim, tudi proti raku. Priporočam, da fizično aktivnost izvajate, ko je le mogoče, v naravi, na čistem
zraku'	(konec)
* * ★
Muzej judovske skupnosti
V Trstu so v nedeljo, 17. januarja, odprli nov muzej hebrejske skupnosti v Ul. del Monte 5. Muzej je poimenovan po zakoncih Carlu in Veri Wagner, deloval pa naj bi tudi kot kulturni center, odprt širši javnosti. S to dejavnostjo želi judovska skupnost v Trstu seznaniti mesto s svojo zgodovino in kulturo ter tako odgovoriti na pojave nestrpnosti, ki smo jim priča v Evropi predvsem v zadnjem času. Na razstavi si je mogoče ogledati predvsem predmete, ki jih uporabljajo pri obredu. Sedanji muzej je bil nekdaj sinagoga, ena izmed štirih, ki so nekoč bile v Trstu.
★ * *
V Prosvetnem domu na Opčinah bo v petek, 22. t.m., ob 19.30 deželni kongres slovenske komisije PSI. Predmet razprave bo vloga slovenskih socialistov v deželni PSI, znotraj slovenske narodnostne skupnosti in v odnosih do Slovenije.
Ambrož Kodelja DISCOBUS
(Razmišljanje ob slovenskem kulturnem dnevu)
»Mama bo spekla potico, sosed bo prinesel steklenico verduza, govorili bomo po naše. Pridi v nedeljo po blagoslovu!« Tako se je glasilo povabilo v furlansko vas k sobratu. Kdo ne bi sprejel takega pohabila, že zato, da se »bo govorilo po naše«, ker tista mama tako želi. Mena mladost je tekla v naših hribih. Od daleč je gledala nižino in kadarkoli se je kateremu koli od vaških otrok pogled ustavil v nižini, N vedel, da je tam doma kruh, tam so bogati ljudje, tam niso lačni... Odšla je v nižino, delala v nekem mlinu in se omožila s sosedovim 'ktorjem. Pet sinov ji je uspelo naučiti »govoriti po naše«, šesti pa, p1 je odšel študirat, tega ne zna, niti sedaj ne, ko mu mama že deseto et° gospodinji... Tako don Pasquale vsaj včasih posluša mamo in ko mu čas dopušča, pohiti v tiste naše hribe, kjer govorijo »po naše«, čeprav jih razume zelo malo.
Mahnem jo torej tja dol in zavozim na trg pred cerkvijo. Pred barom je bilo parkiranih pet avtomobilov, pred cerkvijo pa tri kolesa in en moped. Dobro vem, kdo so: »Šjora Marilena, gospodična Betti in upokojena poštarica Margerita. Moped pa je od šjora Mateja. Njegova Graziella je bila lekarnarica v Poreču, tam se je vnela ljubezen, prišel je z njo sem in ker jima ni bilo usojeno, da bi imela otroke, je ona voditeljica Caritasa, šjor Matej pa Katoliške Akcije. Vse kot v TV nadaljevanki.«
Avto parkiram pred barom, da ne bi delal sramoto cerkvi in previdno vstopim. Mimogrede si mislim: »Kot povsod. Nedeljski popoldan ljudje prespijo, presedijo v baru, v cerkev pa jih gre zelo malo...« Vendar osupnem. Cerkev je bila polna in to sama mladina. Prepevajo, sodelujejo, seveda se tudi ščipajo, vendar bilo je živahno in lepo. Vidiš, si mislim. Don Pasquale pa res zna! Komu to še danes uspe?... Vesel, da vsaj enkrat vidim toliko mladine skupaj, uživam pravo rajsko srečo. Obred se bliža koncu, pred cerkvijo pa se zaslišita neka muzika in kričanje. Mislim, da je tu nekdo, ki dela reklamo za kakšen cirkus. Ta hrup postaja vedno glasnejši, mladina pa nestrpna. Don Pas-quale konča blagoslov in še ni prišel do zakristije, ko se mladež usuje
ŠPORT
O zamejski odbojki
Medtem ko se našim najvišjim košarkarskim predstavnikom ne pišejo najboljši časi — mislim predvsem na Jadran v B ligi, ki nenehno drsi na lestvici, in na Kontovel v četrtoligaškem prvenstvu — smo lahko z dosedanjim obračunom slovenskih odbojkarskih ekip precej zadovoljni. Tako v ženski kot v moški tretjeligaški konkurenci imamo predstavnika, Ki se poteguje za sam vrh lestvice in morda, to bo pokazal razplet prvenstva, tudi za napredovanje. Za našo odbojkarsko stvarnost je
SVET SLOVENSKIH ORGANIZACIJ
sklicuje
redni občni zbor članov
ki bo v soboto, 30. januarja 1993, z začetkom ob 17.30 v Finžgar-jevem domu na Opčinah (TS). (Vsako organizacijo-delegacijo zastopajo trije delegati).
to zadovoljiv uspeh, še zlasti če pomislimo, da je italijanska odbojka doživela v zadnjih letih velik vzpon in da je prišlo do profesionalizacije ekip tudi v nižjih ligah. Cilji zamejske odbojke bi bili lahko bistveno višji, če bi prišlo do združene ekipe, v kateri bi igrali najboljši slovenski odbojkarji oz. odbojkarice, kot je bila npr. pred leti ekipa Meblo, ki je za krajši čas tudi uspešno nastopala v ženski drugoligaški konkurenci, ali po vzoru Jadrana v košarki. O tej možnosti se je veliko govorilo, vendar so ostali doslej vsi načrti na mrtvi točki.
Naše najbolj uspešno društvo v letošnjem prvenstvu je goriški Valprapor, ki z moško ekipo nastopa v C1 ligi. Z resno organizacijo in strokovnim pristopom do dela se je ta ekipa prebila na sam vrh lestvice — trenutno je na dru-
gem mestu — in sodi med ožje kandidate za napredovanje v drugo ligo. Ambicioznost in pravilno vzdušje bosta lahko odločilna za veliki met.
Poglavje zase je Borova ekipa, ki nastopa v enaki ženski kategoriji. Borovke, ki so lani nazadovale iz višje lige, so letos med boljšimi ekipami, vendar so za to mlado ekipo značilna nevarna nihanja. Serija »novoletnih« porazov jih je nekoliko oddaljila od prvega mesta, vendar se bodo po vsej verjetnosti tudi Borovke ob koncu prvenstva potegovale za napredovanje. Sloga Koimpex, ki nastopa v isti konkurenci, je na spodnjem delu razpredelnice, vendar tudi zaradi smole, saj so Slogašice več tekem nezasluženo izgubile. Trener Peterlin ima na voljo mlado in perspektivno ekipo, ki bo prav gotovo pokazala svojo vrednost v prihodnosti.
V moški C2 ligi imamo kar tri predstavnike. Najbolje uvrščena je goriška 01ympia, ki je tretja na lestvici, nekaj težav ima Drašiče-va Sloga, ki je sicer novinec v ligi, v veliki krizi (po predvidevanjih) pa je Bor, ki doslej še ni zmagal in je seveda zadnji na lestvici.
V ženski C2 ligi nastopata na-bre/inski Sokol ter goriška Kmečka Banka. Oba naša predstavnika sta na sredini lestvice in vse kaže, da se bosta brez posebnih težav rešila pred izpadom.	„
(Dar)
* * *
V Trstu je bilo prejšnji teden slovesno odprtje novega sodnega leta. Glavni pravdnik Maltese je v svojem poročilu predvsem poudaril, da prihaja v našo deželo iz republik Jugoslavije veliko več orožja in mamil kot v preteklosti. Izrazil je zaskrbljenost zaradi naraščanja števila narkomanov. Politični škandali zaradi korupcije, je še dejal pa so bili v naši deželi maloštevilni, če izvzamemo Pordenon.
4. izdaja pregleda...
^iiiii □
od oporečništva v prehodno dobo.
Tržaški pregled, za katerim stoji strokovni človeški aparat Združenja Alpe Jadran Kinema pod izkušeno taktirko umetniškega vodje Annamarie Percavassi, se je tudi letos izkazal za primerno in nadvse dragoceno opazovalnico »novega« v kulturnem soočanju na tem področju v srednjeevropskem prostoru. Pričakovati je, da bo ta struktura dobila dokončno trajno obliko, ki jo lahko zajamči le ustrezna stalna finančna dotacija javnih ali pa tudi zasebnih sredin v naši deželi.
* * *
V torek, 19. t.m., so v tržaški pokrajini začeli razdeljevati bencinske bone za leto 1993. Delili jih bodo do 26. februarja, zato je časa dovolj. Komur je mogoče, naj raje nekaj dni počaka, da se izogne neznosno dolgemu čakanju pred občinskimi izpostavami. Upravičenci naj s seboj prinesejo originalno prometno dovoljenje ali nadomestni list ter osebni dokument lastnika avtomobila. Bone je mogoče dvigniti tudi s pooblastilom.
* * *
Tržaška pokrajinska uprava obvešča, da je le še do 31. t.m. čas za predložitev prošenj za prispevke, ki jih določajo deželni zakoni za kulturne dejavnosti, za kulturo miru in sožitja med narodi, za izvedbo pevskih tečajev in razvoj rekreacijskih in športnih dejavnosti. Pristojni urad, ki sprejema prošnje, je na sedežu Pokrajine, Trg Vittorio Veneto 4 in Ul. S. Anastasio, odprt pa je od ponedeljka do petka od 8. do 19. ure.
SLOVENSKO STALNO GLEDALIŠČE Andersen — Milan Jesih CESARJEVA NOVA OBLAČILA
Režija Vladimir Jurc
V petek, 22. januarja, ob 10. in 12. uri v Katoliškem domu v Gorici
ČESTITAMO!
Pred dnevi je obhajal 90-letnico znani slovenski tržaški kulturni in gospodarski delavec ter organizator Boris Možina. Slavljencu, ki je tudi naš dragocen sodelavec, ob častitljivem življenjskem jubileju iskreno čestitamo in mu želimo še veliko zdravja in zadovoljstva.
Uredništvo in uprava Novega lista
V Društvu slovenskih izobražencev v Trstu bo v ponedeljek, 25. januarja, otvoritev razstave o ziljski narodni noši. Obenem bodo tudi predstavili študijo na isto temo, ki jo je pripravila Marija Makarovič. Začetek ob 20.30.
POPRAVEK
V članku s podpisom R.D. objavljenem v NL dne 14. t.m. o koncertu Vodopivčevih skladb v organizaciji KD »Sovodnje« je v drugem stavku prišlo do pomote. Pravilno se stavek glasi takole: »... Pokojni glasbenik (Vodopivec) je bil s Sovodnjami, posebno pa še s takratnim ženskim pevskim zborom tesno povezan; gospa Peliconova se ga dobro spominja, ker je takrat vodila ženski zbor in je pri njem dobivala potrebno pevsko gradivo...«. Za pomoto se bralcem in avtorju opravičujemo.
(Ured.)
NOVI LIST
Izdajatelj: Zadruga z o.z. »NOVI LIST« -Reg. na sodišču v Trstu dne 20.4.1954, štev. 157.
Uredništvo: Martin Brecelj, Bojan Brezigar, Ivo Jevnikar, Helena Jovanovič, Drago Legiša (glavni in odgovorni urednik), Miro Oppelt, Saša Rudolf, Marko Tavčar in Egidij Vršaj.
Fotostavek in tisk: Tiskarna Graphart, Trst, tel. 040/772151.
iz cerkve, jaz pa za njo. Na veliko začudenje obstanem na cerkvenih vratih. Na trgu je avtobus okrašen z utripajočimi lučkami, na strehi ima štiri velike zvočnike, iz katerih prihaja hrupna glasba, na njem pa je velik slikovit napis: »DISCOBUS«. Kmalu se pojavi še don Pas-quale in ko se mladež nagnete v to škatlo, odpeljejo, nam pomahajo, mi njim in kmalu se izza ovinka sliši le še glasba... Tipaje vprašam sobrata: »Kam vse to gre?« »Nisi videl napisa, v discoteco. Pri nas je red in sodelovanje. Vsa mladina pride k blagoslovu, nato se vkrca v discobus, odpelje in pripelje zvečer ob desetih. Moj sosed ima blagoslov pol ure pozneje, drugi dalje zopet pol ure pozneje, tako da discobus vedno pripelje pred cerkvijo po končanem blagoslovu... Važno je, da se sodeluje in tako to lepo teče...«
Pozno zvečer si mislim: »Pametno. Mladina pride k litanijam, odpeljejo se in pripeljejo, tako odpadejo vse skrbi, da bi se kam ne zaleteli, pa še doma so pravočasno. Seveda tudi »discoteca« ima svoj zaslužek, saj se napolni šele po desetih, do tedaj je tam mladež — vsi imajo svoje!«
Neki takšen kulturniški discobus bi moral vsaj nekajkrat letno voziti tudi v našem zamejstvu. Odpeljal naj bi iz Trsta, pobiral po Krasu, šel skozi Gorico in se vračal preko Steverjana.
Vanj naj bi vstopali kulturniki vseh barv in prepričanj. Pri prvi vožnji bi samo poslušali discoglasbo (ne klasično glasbo) in se gleda-
li.	Pri drugi vožnji bi discoglasbo poslušali samo v eno smer, nazaj-grede bi se že pogovarjali. Pri vsaki naslednji vožnji pa bi se samo pogovarjali. Pogovor bi tekel o naši kulturi, njenem delu in življenju. Kmalu bi odpadli vsi predsodki in zapisi pod črto. Spoznali bi, da imamo vsi skupne cilje in načrte, kot temu pravimo v prosveti. Ker pa nas je vedno manj in pripadamo malemu narodu, (to neradi slišimo), bi kmalu prišli do spoznanja, da so nam potrebni skupni projekti; ne velikopotezni. Najprej mali, nato malo večji, kar bi še ostalo, bi prišlo na vrsto kot večji načrti... Koliko koristnih tem bi lahko prišlo na vrsto v kulturniškem discobusu. Celo kakšen koristen sklep bi se porodil, saj bi nas v to prisilila prostor in čas. Bili bi ujeti, zato ne bi mogli zbežati, kot s sej, če nam te niso po volji. Prav tako bi bili tudi primorani poslušati drug drugega, kar drugače nismo... Pa še nekaj: »Mogoče bi prišli celo do spoznanja, da ni tolike važnosti, kdo kaj napiše, ampak je mnogo važnejše, kaj kdo napiše v našem ne tako velikem prostorčku...« v kolikor pa bi to kulturniško potepanje imelo za stevardeso kraško kulturnico z belim kožuhom in rdečim klobukom, pa bi ta kulturniška akcija dobila celo zgodovinski prizvok.