Štev. 4. V Mariboru 25. januarja 1877. Tečaj XI.
Izhaja vsak četrtek
in velja s poštnino vred in v Mariboru s pošil janjem na dom .-a celo leto 3 gld. — kr. „ pol leta I „ 60 „ „ četrt leta - „ 80 „ Naročnina se pošilja opravništvu v škofijsk. poslopju (Bischofliof.) Deležniki tisk. društva dobivajo list brez posebne naročnine.
List ljudstvu v poduk.
Posamesne liste
prodaja knjigar Novak na velikem trgu po 5 kr. — Rokopisi
se ne vračajo, neplačani listi se ne sprejemajo. —
Za oznanila se plačuje od navadne vrstice, čo se natisne enkrat, 8 kr., dvakrat 12 kr., trikrat 16 kr.
Kmet in knez.
„Boštijan goljufan" je pogosto kmet pri volitvah. Skušnje nas učijo, kako radi se mestni ljudje in tržani t. j. sedaj liberalci vtikajo v volitve na kmetih. Niso zadovoljni, da jim volilni red črez mero veliko poslancev prisvaja; tudi na deželi hočejo voljene imeti same privržence svoje liberalne stranke. Včasih dobro vidijo, da z kakim mestnim gospodom ne proderejo. Zviti lisjaki si pa tu pomagajo in si med kmeti samimi poiščejo kakega liberalnega Jurija motovilo ter ga kot zastopnika liberalne stranko kmetskim volilcem vsilujejo. Tako so lani v Mariboru skušali prodreti z znanim „paverskim kmetom", ali ni se jim posrečilo. Drugače se pa je zgodilo letos 20. jan. pri volitvi za državni zbor v Bruck-u in Leoben-u. Tukaj so liberalci zmagali z nekim kmetom po imenu Poscb. Konservativni kandidat knez Alojz Lichtenstein je propal, kmet je premagal kneza. Do sedaj sta v državnem zboru sedela samo 2 liberalna kmeta — koroški Petritsch in pa „pemski" Koppel — štajerski Posch bo trojico izpolnil. Volitev pa bo težko kaj koristila kmetskim volilcem!
Knez Alojz Lichtenstein je veren kristijan, pogumen domoljub, prijatelj in zagovornik kmet-skega stanu. On je namreč tudi tisti mož, ki je prvi knjigo izdal, v katerej razlaga potrebo krnet-skili zbornic, kder bi kmetski ljudje sami dobili priložnost svetu povedati, kaj jim je na škodo, kaj na korist in česa jim je potreba. Ker je blagi knez nevarno zbolel, ni mogel sam volilnih shodov sklicati — kar je menda največ zakrivilo, da ni bil izvoljen — in zato se je pismeno obrnil do volilnih mož. V zanimivem pismu daje knez 6 reči kmetom v prevdarek; 1. Kdo psuje veliko let že v novinah in knjigah sV. katoliško Cerkvo, kdo kuje povsod postave zoper njene pravice in svobodo, kdo je ljudske šole prenaredil tako, da je krščanska izreja otrok močno težavna? Odgovor: liberalci! Kdo pa zagovarja sv. Cerkvo, kdo zahteva pametno prenaredbo sedanjih šolskih zadev? Odgovor: konservativni možje, udje katoliške,
pravne stranke; 2. Kdo draži avstrijske narode ter seje prepir in nemir? Odgovor: liberalci. Kdo se pa bori neprestano za pravice dežel, za djansko enakopravnost narodov, kdo skuša spraviti in pomiriti narode živeče pod žezlom svitlega cesarja avstrijskega ? Odgovor: konservativna, katoliška stranka. 3. Kdo je izdelal volilne rede za deželni in državni zbor tako, da postavimo pri jednakih davkih imajo mestjani in tržani 7 k r a t več poslancev, kakor kmetje? Odgovor: liberalci. Kdo pa se poteguje za jasno pravico kmeta in zahteva za kmetske ljudi toliko poslancev, kolikor jim gre po njihovem številu in dači? Odgovor: konservativci katoliške, pravne stranke. 4. Kdo je oderu-štvu odprl prosto pot in zakrivil, da ta grda hudobija brez srama, brez kazni razsaja po Avstriji in zlasti kmeta izsesava, odira in pokončavlja? Odgovor: liberalci. Kdo pa kmeta vedno svaruje pred sleparstvom, kdo tirja postave in kazni zoper oderuhe in sleparje, kdo zahteva pravičnišo razdelitev in polajšanje dač pri posestnikih zemljišč? Odgovor: katoliška pravna stranka. 5. Kdo je kriv, da mladi ljudje, zdravi hlapci, dekle in delavci v mesta silijo, potem pa če dela zmanjka, če zbolijo, ali se postarajo, zopet domov v svoje rojstne srenje prihajajo, da jih te potem morajo rediti ali za njimi plačevati? Odgovor: liberalci. Kdo se pa upira tej krivici, kdo zagovarja uboge srenje in zahteva, da se jim kaj takega ne nalaga več? Odgovor: konservativna, katoliška stranka. 6. Kdo je naposled izmislil „svobodno kupčijo", znižal colnino na tuje blago ter tako domačemu blagu: zrnju, vinu, železu itd. ceno pokvaril, kupčijo ustavil, obrt in fabrike poškodoval, kmetijstvo hudo ranil? Odgovor: liberalci! Kdo pa tirja večjo colnino kot brambo zoper tuje blago in zoper osiromašenje Avstrije? Odgovor: konservativci katoliške, pravne stranke!
Tako je knez Alojz Lichtenstein pisal kmetskim volilcem in pokazal, kako izvrstnega zagovornika kmetskega stanu bi bili našli, ako bi bili njega izvolili za poslanca. Kmetje tega niso storili; zavrgli so konservativnega kneza in izvolili
liberalnega kmeta! Mislimo, da ni težko uganiti, kde je tukaj: „Boštijan goljufan".
Cerkvene zadeve.
Starosta aktivnih kaplanov v lavautinski škofiji č. g. Andraš Ferlan je pri sv. Lovrencu na dravskem polju umrl '71 let star. Kaplanoval je 45 let. Ta gospod je tudi prvi, katerega je Bog izmed naših duhovnikov letos iz sveta pozval. Naj počiva v miru!
Profesor bogoslovja na graškem vseučilišču č. g. doktor Mihael Fruhmann je umrl 65 let star; učil je bogoslovske vednosti stare zaveze in orijentalske jezike celih 30 let in šteje tudi v našej škofiji še nekoliko gospodov, ki so bili njegovi učenci.
Društvo sv. Cecilije za povzdigo pravega cerkvenega petja snuje se v Celovcu za koroško škofijo. Vlada je pravila že potrdila, društvo bo podružnica velikega društva sv. Cecilije, kojo je lani v Gradcu obhajalo toliko sijajno svoj VI. občni zbor in djanski pokazalo strmečim poslušavcem krasoto, moč in veličastvo pravega cerkvenega, katoliškega petja.
Novo zakonsko postavo izdeluje liberalna večina državnih poslancev na Dunaju. Postava sklenjena in potrjena bo imela 2 paragrafa. Prvi bo dovolil katoliškim duhovnikom, potem menihom in nunam, če odpadnejo od vere in obljub, da smejo ženiti se in možiti tako, da bo taka zveza pred svetno postavo veljala kot pravi zakon. To je premiji na odpad in prelom najsvetejših obljub podobno kakor jajce jajcetu. Drugi paragraf dopušča mo žitev in ženitev med kristijani in judi, mohamedani pagani itd. kar je do sedaj v Avstriji bilo prepovedano. Ker je pri teh ljudeh zakon razvezljiv, je razvidno, da naši liberalci merijo na razrušenje katoliškega, nerazvezljivega zakona ter se tako čedalje bolj bližajo od njih toliko zaželjenemu — civilnemu zakonu. Kolika nesreča je to za celo ljudstvo, nam zamorejo povedati Francozi, kder še vedno od puntarskih liberalcev in nevernikov 1. 1790. izmišljeni civilni zakon velja. Samo leta 1874. se je dalo 4330 zakonskih dvojic ali parov razpisati. Koliko ubogih otrok je tako zgubilo očeta ali mater! Bog nas varuj takih postav v podporo lehkomišljenosti in grde pohotljivosti ali grablji-vosti po tujih denarjih in premoženju!
Gospodarske stvari.
Gospodarstvene razmere po goratih krajih.
M. Kdorkoli je imel že priložnost si gospodarstvene razmere po goratih krajih nekoliko po bliže pogledati, ta se je gotovo prepričal, da so naši gorjanci od umnega gospodarjenja in od na-predovalnega kmetovanja še daleč proč. Nahajajo se tukaj pogostoma take pomanjkljivosti, da se o
hasnovitem donesku posameznih posestev komaj govoriti more. Nasledek takega gospodarjenja je ta, da je gorjanski kmet dostikrat primoran, da le najpotrebuiše denarstvene luknje za prvo silo zadela, lotiti se temeljne glavnice, t. j. glavnice, ki ga ima z svojimi obresti rediti in ktere bi se ne smel nikdar dotakniti. Naš gorjanec hodi dan na dan v les in tam seka in klesti, žaga in cepi brez ozira na novi zarod in rast brez usmiljenja, da le nacepi voziček drv in potem hajd v bližnje mesto ž njimi ali h kakemu prekupcu. da si potegne kaki goldinarček. Ko pa je zadnja preklja posekana in se mu tudi ta studenček dohodkov posuši, potem pa je revež primoran ali kos posestva prodati ali pa dolgove delati. Oboje pa pelje slednjič gotovo na boben. Dokaz temu je, da imajo le malokteri manjši posestniki še za podiranje zrelega lesa, da se leto na leto tolikim lastnikom posestva eksekutivno poprodajo in da so ostali večidel nad ušesa zadolženi, da li še komaj dihajo. Hočemo tedaj tukaj na kratko na uaj-poglavitnejše pomanjkljivosti takega gospodarjenja pokazati in med drugim gospodarjenje brez vsega preudarka posebno v ozir vzeti.
Navadna je pri mnogih naših pogorskih posestnikih tako imenovana črna ali čista praha, vkljub večidel malemu posestvu. Po takem načinu obdelovanja gre od vsega njivstva vsako leto tretji del za pridelek v zgubo.
Krma se jemlje večidel le od travnikov, ki jih posestnik ravno ima. In še ti so večidel slabo gleštani. Po tem takem našemu gorjancu dostikrat za potrebno krmo za živino trda bodi. V takih razmerah si more le malo živine rediti in še te ne do sitega krmiti tako, da se o posebnem dobičku od živinoreje še govoriti ne da. Ker je malo živine, se razume, da se tudi le pičlo in slabega gnoja pridela. Polje gre v rodovitnosti le bolj rakovo pot in se ve da tudi poljski pridelki.
Poglejmo si spašnike! Oni so skoz in skoz taki, kakoršni sami od sebe biti morejo. O zbolj-šavni roki umnega gospodarja ne najdeš ne duha ne sluha. Slednjič kar se živinoreje tiče, je ta večidel tako brez vsega prevdarka, da se na dobiček iz nje le misliti ne da. In marsikteri gor-janček, ko bi ga človek poprašal, zakaj da prav za prav živino redi in kteri dobiček da mu daje, bi bil v veliki zadregi in bi ne vedel kaj pravega odgovoriti. Morda bi odgovoril: „ker mi je gnoja treba".
Gorjansko kmetijstvo bode le takrat dobiček neslo, ako živina v pravi razmeri k polju in travnikom stoji in ako je ravno ona glavni studenec dohodkov pogorskemu posestniku. Da se toraj to doseže, bode tedaj morda najbolj kazalo takole ravnati: 1. Ker imajo gorski posestniki večidel malo njiv in ker se sa-dežni kolobar ne da v poljedelstvo z pridom vpeljati, tedaj se mora polje tako obdelovati, da
praho nadomestuje '/s detelje in 1/% krmnih rastlin kakor zelena kuruza, fura, t. j. mešana krma iz graha, grahorice in ovsa. 2. Ozimina se mora o pravem času brez potrate semena, kakor se le prepogosto godi, pod zemljo spraviti. Dostikrati se tudi pri zarani posejatvi za polovico semena potrati in sejavec ne pomisli, da je nepotrebno vrženo seme zavržen denar. Vrh tega si pa še sam škoduje, ako setev premočno in pregosto raste in če topla mokra zima nastane ali če sneg dolgo obleži, da včasih cela setev konec vzame ali vsaj slabeje zrno rodi. Ako je zemlja po zadostnem gnoju močna, se morejo strnišni sadeži pridelovati kakor zelena krma, repa itd. 3. Ako se ima med jarino tudi detelja posejati, se mora gledati, da se žito ne poseje pregosto, da se detelja more razvijati in se ne zaduši. 4. Slabejše spašnike, ki se z poljedelskim orodjem obdelovati dajo, je treba pre-orati in z deteljo in travami obsejati, da se tako več krme pridela. 5. Spašniki pa, ki se ne dajo zboljšati po preoranju in posejanju, naj se tako zboljšujejo, da se spomladi po močnem dežju z travinim semenom posejejo, če mogoče naj se voda na nje napelje in grmovje, groblje pa iz njih odpravijo. 6. Ako je kaj sadnega drevja na posestvu, naj se to skrbno in marljivo oskrbljuje; zemlja okoli dreves naj se rahlja, gnoji, drevje suhljadi, mahovja, lišajev, lima itd. suaži in čisti. 7. Kar se živinoreje tiče, tako je treba pred vsem si razjasniti, kteri namen se hoče z živino doseči. Oddaljenemu gorjancu je dostikrat nemogoče živalske pridelke, kakor mleko itd. prodati. Ako je malo spašnikov in ako ni prilike prodajati mleko, tako je dostikrat dobro puter delati, maslo kuhati in izrejo mlade živine le na lastne potrebe omejiti. V tem slučaju kaže bolje več sviuj rediti. Ako je dosti spašnikov, kaže bolje mlado živino posebno telice izrejati. Vendar je pa treba razumne izreje.
Plemenske živali se morajo glede sposobnosti na pleme posebno v ozir jemati in mladiči dobro rediti. — Sploh pa mora število živine z krmo in pašo v pravi razmeri biti, da se živali tudi zadostno hraniti morejo. Kjer so dobre kravje paše, tam naj se gleda posebno na jesenska teleta, ker ta drugo leto že večidel na pašo hodijo. 8. Svinje-reja mora z potrebno hrano v pravi razmeri stati. Treba je tudi prave skrbi za svinje. Reja kure-tine se vedno izplača, ne le gledč jajc, ampak tudi gledč klavne kuretine. Kuretina more posebni dohodek za gorjanca biti. Na tak način se bodo dali tudi od gorskih posestev veči pridelki in boljši dohodki doseči, če se bode več krme pridelalo in tako več držane živine rediti moglo, kajti boljši gnoj in v zadostni množini bode polje in travnike zboljšal in sploh vrednost posestva povišal.
Nekaj o bčelarstvu. Moje največe veselje so nedolžne bčelice, zato je pot k mojemu bčel-njaku gladka; ker mnogokrat vsaki den pregledujem, kako veselo brenčijo na pašo, pa tudi v zim-
skih dnevih tiho in počasno večkrat pogledam, da nebi kterega koša miši preglodale. Skrbel sem tudi, da so bčelice vse v razloživnih koših in mi ni treba nedolžnih živalic moriti pri odjemanji medu; tudi lehko vsakega bčelinega sovražnika iz koša preženem. Prvi roj sem si moral pri bčelarjih kupiti. Prinesel sem si ga leta 1875. v jeseni, kedar je že paša jenjala. Roj bil se je meseca junija 1. 1875 iz starega izrojil tako, da je bil mladi precej slab in lehek; pa jaz sem bil zadovoljen, da sem ga le dobil. Kakor hitro sem imel roj doma, tako hitro hočem tudi videti, kake lastnosti ima znotraj; ter ga od spodnje deske odtrgam in sedaj mi mali sivi metulji tako naglo zletijo v obraz, da bi me lehko oslepili; noter bilo je vse živo tega mrčesa v pajčevino zapredenega, jaz, kolikor mi je mogoče bilo, vse iztrebim in to še ponavljam večkrat, dokler mi je mrzla jesen dopuščala, za tem je prišla zima in moral sem vse pri miru pustiti. Ko pride spomladni čas in je treba roje očediti in njim vso nesnago pomesti, vidim, da še ni vse nesnage očiščen, zapazim črve v satovji; tem črvom se pravi bčelni molji, kteri vso satovje razrovajo in mladi plod prevrtajo, in naposled vse v pajčevino zapredejo; bčele pa pobegnejo in tako je roj pokončan.
Žalosten pregledujem, kako bčelice črve koljejo in iz koša vlačijo; nosile so pa vunkaj tudi tiste še negodne bčelice, katere so črvi prevrtali; vsaki den vidim več mrličev; kaj hočem revež zdaj začeti, da ne bo ves roj proč? Poskusim še jedno ! Koš je bil velikemu loncu podoben ; vrežem mu tedaj ua zgornjem koncu toliko luknjo, da bi lehko z roko segnol notri, in poveznem prazen koš in bčele gor v prazen koš prekadim; tisti loncu podobni koš pa na dvoje razkoljem tako, da nisem satovja nič poškodoval; zdaj pa hitro satovje iz vsake polovice izrežem in vse preiščem in črve iztrebim. Kedar sem imel satovje popolnem čisto, ga hitro zložim v pripravljene satovnike, ga z drotom pripnem, da se ni mogel podreti, zdaj pa bčele iz praznega koša na tisto satovje prekadim, ktero sem v novi razloživni koš zložil; za tri dni grem gledat pa bilo je satovje že vse na satovnike predelano, da sem slobodno ves drot izjemal. Zdaj pa je bil roj popolnem zdrav, le jesti ni imel nič, zato sem mu moral skoro 3 mesence jesti davati. Toda preživel ga sem in imel veselje, da sem boleni roj ozdravil; vendar brez pregibnega in razloživnega koša bi mi to ne bilo mogoče; zato jih priporočujem vsem bčelarjem!
Taki koši se dajo prav lehko napraviti, slamnati ali leseni, ležeči ali stoječi; samo morajo vsi jednako veliki biti, da se satovniki lehko z enega v drugega preložijo. Jaz jih imam iz slame, in iz lesa, pa tudi ležake in stojake in se mi slamnati najbolj dopadejo. Rojijo pase bčele iz vseh prav rade. To še moram omeniti, da ti koši morajo na štiri vogle biti, drugače satniki ne pridejo prav.
Radoslav Rižnar.
Katero svinjsko pleme bi se naj odbralo?
Dohodki in dobiček pri svinjerejstvu se mnogo ravna po plemenu, katero gospodar za izrejevanje odbere. Razločujemo pa 3 vrste svinjskih plemen 1. domače svinje, 2. žlahtne svinje in 3. mešance iz obeh. Glede na te 3 vrste svinjskih plemen pravi strokovnjak v svinjerejstvu na Nemškem pl. Nathusius: „Kder so posestva velika, zemlja malo in slabo obdelana, dežela redko obljudena in sploh prebivalstvo na nizki stopinji izobraženosti, tje ne sodi in tudi gospodarjem ni treba drugega razun domačega svinjskega plemena. To pleme sodi za ove razmere najbolj. Ali drugače je v deželah z številnim in izobraženim prebivalstvom, v krajih, kder so posestva draga, kder je vsaki kos zemlje porabljen in obdelan; tukaj svinjam ni treba močnih kosti, krepkih udov, da bi za živežem letale, ni jim treba debele kože, ne gostega ščetinja zoper nevihte, dež in mraz; bila bi tedaj velika potrata, če bi tukaj gospodar svinje redil na kosti, kožo in ščetinje namesto na meso, špeh in mast. Za take razmere ne sodi več navadna domača svinja; razumen gospodar mora skušati, da si priskrbi svinje žlahtnega plemena ali vsaj nekoliko me-šancev. Sicer pa med obema zgoraj omenjenima nasprotkoma na sredi stojč mnogovrstne potrebe odviseče od raznih razmer pri posestvih, v gospodarjenju in v prebivalstvu in jegovih zahtevah. Mnogim posestnikom utegne bolj kazati, da svoje svinje več časa na pašo gonijo in še le, ko že odrastejo, za prodajo začnejo krmiti. Tukaj tedaj bi ne bilo prav, če bi gospodar si spravil žlahtnih angleških svinj, jim nekaj časa, kakor je prav, dobro stregel, potlej pa na pašo spustil, kder bi vse meso in špeh zgubile in bi jih poznej moral zopet dobro krmiti, da jih udebeli. V takih razmerah je domače svinjsko pleme veliko boljše, ker se isti namen sicer v daljšem času toda z manjšimi stroški in skrbmi doseže. Sploh pa velja: domača svinja vrže menje dobička pa zahteva tudi menje skrbi in postrežbe, žlahtna svinja daje velike dohodke, vendar hoče zveste postrežbe in dela muogo skrbi. Kdor ne utegne ali ne more žlahtnej svinji dobro streči in jo proti vremenskim neprilikam varovati, ta boljše stori, če ostane pri domačem svinjskem plemenu. Naposled se mora gledati na potrebe ljudi, na kupčijo. Kder se na primer muogo poprašuje po mladi svinjetini, kder se proda mnogo špeha in se potrebuje veliko /mavca, tam je treba segnoti po žlahtnih svinjskih plemenih.
Jednako sodi tudi Rueff, ki pravi: „ali bi gospodar ostal pri starem domačem plemenu ali si pa novo žlahtno spravil, to je odvisno od gospodarskih in kupčijskib razmer. Domača svinja ima močne ude, globoko oprsje in pleča ter zamore hitro letati in si torej leži sama živeža išče, kakor žlahtna svinja. Prva ima debelo kožo, gosto ščetinje in se zamore tedaj uspešniše braniti zoper vremenske nezgode in zoper mrčesovje in zato
sodi tje, kder je veliko svinjske paše in žira, le naša navadna domača svinja. Žlahtna svinja nikakor ne sodi v take razmere. Kajti pod milim nebom jo v deževnem vremenu hitro zebe, mraz spreletava in celó mrzlica napada, v vročini pa njej koža poka, postaja krastava in garjeva. Truplo žlahtne svinje je že tako nastavljeno, da zahteva mir, da veliko hrane prebavlja in hitro v meso, špeh in mast spreminja. Na ščetine, koje so močno redke in tenke, gre le malo povžitih snovi; kosti so dro-bičke, nježne in rano doraščene tako, da se skoro vsa povžita hrana obrača na naraščaj mesa, maščobe, ki naposled prepreže vse kite in meso. Vse to pa se godi primeroma jako hitro med tem ko naša domača svinja mnogo časa potrebuje, preden jo je kos popolnem udebeliti."
Toliko sedaj priznavajo vsi umni gospodarji, da tam, kder svinje le samo v hlevih izrejajo, zaslužijo žlahtna svinjska plemena zavoljo mnogih in lepih lastnosti na vsak način prednost pred domačimi svinjami; le v tem so si mnogi še nav-skriž: ali je boljše čisto žlahtno pleme v hlevih rediti ali pa mešance! (Konec prihodnjič.)
Kako se slaba krma zboljša. Da živina tudi slabo krmo rada vživa, bodi slama ali kaj druga, naj se raztopi 1 kilogram soli v vodi in zrezana slama itd. ž njo polije. En kilogram raztopljene soli je ravno dosti za 100 kilogramov slame. Da je pa krma še bolj hranljiva, se lehko med solno vodo pomeša tudi nekoliko moke ali otrobov in z tem zrezana slama polije. V nekoliko dnevih to vse povre, slama postane bolj mehka, leži prebavljiva in bolj hranivna. To svetujemo gospodarjem, kojim gotovo tu pa tam že hudo kaže za krmo.
Sejmovi. 29. jan. v Vojniku, v Radgoni; 31. jan. v Dobovi; 1. febr. v Jurkloštru.
Dopisi.
Iz gornjih slovenskih goric. (Zima, smrt, pošta.) Letošnja zima kaj nam bo prinesla? To vprašanje gre letos od ust do ust. Eni se poživljajo na eno, drugi na drugo sedanj ej podobno zimo, in navškriž si so v svojem prerokovanju. Nikdo ne dvomi, da so to nezanesljivi preroki, ker v nebeški kolendar ni nikomu dopuščeno pogledati. Južno je dan na dan, dež je premočil zemljo, da je po mestih grozno blata, drevesna očesa so navita brst pognati, rožiče po mestih razcve-tajo; kaj bo. iz tega? Nemila smrt hodi po svetu kakor tat, srca nima v prsih. Ni dolgo, da je v Svičini v jutru na postelji naglo pobrala pridno kmetico, skrbno gospodinjo, ljubeznjivo mater Ano Kremavčevo; 7 pridnih, neoskrbljenih otrok mile solze toči na prezgodnem grobu 42 let stare ue-pozabljive matere. — Se nekaj! Slovenci mnogokrat tožujemo, da se nam gledč našega jezika krivica godi; to je sicer res, vendar krivi smo si pogosto — sami. Zakaj pa ne tirjamo svojih pra-
vic, kder se iztirjati dajo? Znano je, da so natisnjene nakaznice (Postanweisung) v nemško-slovenskem jeziku, mislim tudi listnice (Cor-respondenzkarten), ali pa jih dobiš na pošti v Mariboru, ali kje drugod po Slovenskem? Zakaj ne? Ker jih ne tirjamo; celó narodnjaki se za take malenkosti ne zmenijo. Jeli to doslednost? Mislim da ne; zakaj: malo se nam privoli, če pa se tudi za tisto ne zmenimo, bomo še menje kaj dobili. Nekdo je od poštnega listonoše iz Pesnice štirikrat tirjal nakaznice v nemško-slovenskem narečju, vsa-kikrat zastonj. Reklo se je, poštar jih neče imeti. Sedaj je bila pritožba poslana na graško poštno ravnateljstvo, in čuda! kmalu je bič poknil po poštarju, zapovedalo se mu je, da jih zanaprej mora imeti. Slišal sem, da jih celo v Mariboru na pošti najti ni, — če je res, prašam ali v Mariboru res nobena žila več ne pretaka slovenske krvi? Ako spimo, nas vsak lehko pobije!
Iz Makolj. Od novega leta do 11. t. m. smo imeli prijetno zelo spomladansko vreme. Cvetlic seje dosti nahajalo, kakor jegljičev, marjetic, semtertje vijolice. Zdaj je zopet mokro toplo vreme. Na novega leta jutro je bil tukaj tako silovit vihar, da je dosti stanovja razkril in marsikateremu siromaku streho raztrgal! Sedaj so se poslopja za silo zopet pokrila. O tukajšnjem šolskem stavljenju se je v „SI. Gosp." že mnogo čitalo, ali dosti so dopisovalci o tem neresničnega dopisovali. Tako se je bralo v dopisu iz Monšberga o preveliki obleki in dopisovalec je tako svetu naznanil, da računiti ne v zna; kajti vsakteri bode znal izračuniti, da 1 gld. 94 kr., 84 kr.; 93 kr. in 70 kr. znese 4 gld. in 41 kr., ne pa, kakor dopisnik trdi 4 fl. 5'/» kr. Ako on v svoji krčmi tako slabo računi, mu ne bo dosti dobička donašala! Sicer pa omenjeni dopisnik in krčmar v Monšbergu ne krajcarja za to preveliko obleko plačal ni. Zopet se je bralo, da stane ta šola 23.000 gld. Ta je tudi bosa, ker poslopje se je postavilo za 20.000 gld. Da pa vsaka dobra reč sovražnike ima, je že stara navada in plačila se vsak brani. Pa takih je tukaj malo. Svetovati bi bilo dopisniku M. Č., naj bi za naročnino „SI. Gosp." sam skrbel ne pa se zanašal, da bi mu list drugi naročevali.
Iz Polzele nad Celjem. (Duhovnik o k rade n). Dosluženemu kuratu č. g. Matiji Urlaub-u so prišli v noči od 12—13. jan. tatje novega leta voščit. Bilo jih je gotovo šest, ker pobrali so bo-lehavemu siromaku ves špeh in meso od dveh mladih svinj. Vlomili so skozi okno v klet, kder je bila vsa omenjena roba shranjena in so bržčas v 10 minutah vse pobrali; nihče jih ni čul, se pes uc, ki je v lopi spal. Bogu bodi potoženo. Taki ljudje ne zaslužijo imena kristijan, ker sedme božje zapovedi ne poznajo. Prišli bodo prej ali selej človeški, in če tej ne, pa gotovo božjej pravici v roke.
Iz Slov. Gradca. (Utonil — stiska — zdravnik Schell). Nedavno je brihten deček,
najboljši učenec 4. razreda, veselo drskal na bližnjem ribniku; toda ledena skorja na vodi bila je pretenka, led poči in nesrečni fantič pade v vodo in pod ledom nesrečen konec stori. Nesrečnik bil je sin tukaj obče spoštovanega posestnika Veronika, ki po vsej okolici slovi kot posebno priden sadjerejec. Marljivo izreja mlada drevesca, jih umno požlabtnuje in veliko na vse strani razproda. — Sila za denar postaja pri naših gospodarjih čedalje liujši. In ker drugod ni nikder denarjev dobiti, zato se z strahovito marljivostjo gozdi posekavljejo. Ljubi Bog, kaj bodo pa naši potemci začeli, kde denarjev jemali, kako gospodarili, če jim pa le brezlesne goličave zapuščamo? Gozdi ginejo od leta do leta bolj, za nasad novih dreves pa se toliko stori, kakor nič. — Na mis-linjskih fužinah imajo zdravnika, koji 5 nje na ime Franc Schell; ta človek je ob enem tudi oglednik mrličev. Kakov, no to kaže sledeči prigodek. Nekega siromaka je pustil 5 dni ležati na mili božji zemlji, ker je hotel zmagati in občinskega predstojnika prisiliti, da mu ta položi goldinar na mizo, preden kot oglednik mrličev da svoje privoljenje za pokop. Ta čudni Schell tirja tudi, da mu mrliče pred njegovo stanovanje ali celó v hišo prinesejo na ogled ter mu brez razločka stanú naprej plačajo 1 gld.; le če je mrlič predaleč, dovoli milostljivi, rahločutni, od pete do ust liberalni gospod organistu, da gre ta mrliča ogledovat; včasih še opusti tudi to in dovoli mrliča pokopati brez ogledovanja — če je le on plačan.
Politični ogled.
Avstrijske dežele. Burni in mogoče jako nevarni dnevi bližajo se našemu cesarstvu; na laški meji na Tirolskem smo morali zarad potuhnjenih Italijanov začeti šance delati in mejna mesta n. pr. Mattarello v trdnjave spreminjati; v Mariboru je včeraj komisija višjih in nižjih oficirjev pregledala prostore v realki in gimnaziji in jih prilične spoznala za vkvartiranje vojakov; govorijo, da bodeta od Maribora do Ljubljane nastavljena 2 velika vojna oddelka (kora). — Stiska med delavci je čedalje večji; na Dunaju je nek krojač brez dela in zaslužka napal nekega tržca z denarji v njegovi hiši sredi mesta, ga hotel z britvo umoriti; ali tržeč skoči skozi dveri in zločinca zapré od zunaj, ta si pa med tem sam vrat prereže in takoj izdehne. — Finančni minister je prodal 120 milijonov zlate rente večjidel na Nemško in Francosko in tako 120 milijonov novega dolga naredil, za katerega bomo morali obresti v zlatu plačevati; za 120 milijonov dolga dobil je samo 86 milijonov denarjev večjidel v papirju, ker je za vsako dolžno pismo namesto 100 fl. dobil samo 56—58 fl. — Avstrijski in ogerski ministri se še v ničem niso pogodili; včeraj so naši ministri zopet morali k cesarju v Budapešt. V državnem zboru bi radi malo loterijo zatrli, se pa ne upajo prav, ker mala
loterija nese državi na leto čistega dobička 17 milijonov, kojih finančni minister ne more pogrešati. — Magjari hočejo po sili dobiti lastno banko, ki bi izdajala magjarske bankovce; to pa zato, ker bodo konec februarja skoro vse državne kase na Ogerskem prazne. — Košut poslanstva v Čegledu ni sprejel in čegledski poslaniki so prišli iz Italijanskega brez uspeha v Pešt, kder so bili sijajno sprejeti; Magjari pojejo sedaj novo Košutovo pesem, v katerej tega starega prekucuha prosijo, naj pride domu. Ko, tudi Košut nebi zamogel Mag-jarom pomagati iz zadrege, v katero jih je pahnila jihova prevzetnost in pa zaničevanje Slavjanov. Ker so Magjari turškemu generalu Kerim-paši poslali častno sabljo, zatov so nalašč sedaj Čehi dali častno sabljo ruskemu Crnajevu, Hrvati meč grofa Zrinija knezu Nikolaju črnogorskemu in Srbi v Zemunu častno sabljo srbskemu generalu Horva-toviču. — Včeraj je došel turški poslanik Aleko-paša v Budapešt prosit, naj Avstrija pomaga Turkom mir sklenoti z Srbi in Črnogorci. To je znamenje, da se Turk že boji Rusa!
Vnanje države. Za ohranjenje miru v Evropi se čedalje bolj slabo kaže, sosed se začne sosedu groziti. Italijani se grozijo Avstriji in so svoje brodovj« odposlali v jadransko morje. — Nemci ali sedaj prav za prav Prusi ali Prajzi pa žugajo Francozem; francoske novine pravijo, da Prusi v Strassburg in Metz dovažajo živeža, kakor da bi se bilo 21etnega obleganja teh trdnjav bati; nemški listi pa tožijo, kako Francozi sedaj Nemce pikajo in Ruse zoper nje ščujejo; to so huda znamenja, tako pikanje med sosedi, kakoršni so Francozi in Nemci, se navadno konča z strahovito vojsko. Prus hoče Francoza zopet potlačiti, da mu premočen ne postane in se za nesrečo 1. 1870. znosi nad Nemci.
Turške homatije. Konferencija ali shod evropskih poslancev v Carigradu je končan; Turki niso ničesar dovolili, kar so evropski ministri za turške kristijane tirjali. Turki so vse odbili rekoč: rajši smrt, kakor tako sramoto. Poslanci so Turško zapustili in sedaj bi morala vsa Evropa v poslancih razžaljena boj začeti zoper Turka; ali tega ne bode nobena vlada storila razan Rusije; to vedó Turki dobro in zato so ponudili mir Srbiji in Čr-nogori, da bi z vso močjo šli Rusom nasproti, tudi z Rumunijo se čejo pogoditi, da bi Rusom pot zaprli do Donave, kar se jim bržčas ne bo posrečilo. Črnogorci so na Dunaju kupili 2 milijona patrón, srbski knez je pri odhodu ruskih prostovoljcev ruskega cara pozdravil kot pokrovitelja vseh Slavjanov in izrekel upanje, da se bo skoro na strani hrabrih Rusov vojskoval zoper Turke; tudi Hercegovinci so poprosili ruskega cara, naj jim pomaga do svobode. O pripravah Turkov za boj se veliko piše, a malo zanesljivega, le toliko je gotovo, da storijo kar le zamorejo, zlasti orožajo veliko število deželnih brambovcev. Ruski veliki knez Nikolaj še ni ozdravil, namesto njega zapo-
veduje 731etni general Nepokojčički južnej vojni v Kišenevu blizu rumunske meje. Ravno sedaj zbira močno reservo, ki bo štela 100.000 pešcev 20.000 konjenikov in 292 kanonov; tudi je car ukazal sklicati pod orožje celo carsko gardo, t. j. 12 regimentov pešakov in 3 regimente konjenikov. Nenavadno močna je rnska vojna v Aziji, kder zapoveduje veliki knez Mihael in ima pod seboj 134.000 pešcev, 18,000 konjenikov in 288 kanonov in sedaj še dobi novih 40,000 mož; Turki so tam veliko slabši, vseh je kakih 50.000 mož z 128 kanoni. Zato nekateri mislijo, da bodo v Aziji Rusi zamahnili Turkom glavni udarec. Jako iz-nemiril je naše turkoljube najnovejši glas, da je car ukazal zopet izdati posojilo 200 milijonov rub-ljev ali 324 milijonov goldinarjev, popisati 40,000 konj in 27. jan. ustaviti vožnjo blaga na vseh železnicah, ker se bo potem prevažala samo vojna sprava. Bližamo se tedaj gotovo velevažnim in velikanskim dogodkom!
Za poduk in kratek čas.
Iz Maribora v Solčavo in savinjsko dolino.
VIII, Farna cerkva, pravijo, je že 500 let stara, postavljena od nekdaj mogočnih celjskih grofov, katerih last bila je vsa okolica. Mogoče, a verjetniše je isto gledč kapelice sv. Ane, ki na pokopališču zraven cerkve farovžu nasproti stoji in ki je še dobro ohranjena. Ljudstvo v Solčavi spoštuje duhovnika kot očeta; duh neverstva še ni prodrl v te častitljive kraje in še ni razjedel src krepkih in vernih gomjakov. Stanujoči visoko na planinah se čutijo bližej nebesom, ljubijo Boga iu živijo za nebesa. Videl sem v cerkvi, kako lepo se verniki in dostojno obnašajo, zlasti dopali se mi so čvrsti mladenči; mirni kakor sveče so stali in na molek v rokah pobožno molili. Odkritosrčno izpovedam, Solčava mi je se prikupila, ljudstvo je verno, pošteno, priprosto pa dobro iu in nepokvarjeno; g. župnik prijazen, g. kaplan uljuden, vendar v Solčavi ostati nebi hotel za živi svet ne; skalne višine niso za sina nižave. Pred odhodom še se posadim za mizo, odprem knjigo spomenico za vpiševanje tujcem namenjeno, Zapi-ševati v njej je se začelo 1. 1832. Ko knjigiue listke premetavam, zadenem na lastnoročno pisano pesem nepozabljivega nam in žalibog prezgodaj rajnega knezoškofa, preslavnega narodnjaka in povsod požrtvovalnega domoljuba Antona Slom-šek-a. Naslov krepkej pesmi je: Slovo Žolcpaškim planinam. Nekako otožen premem za pero in vpišem svoje ime v knjigo z pristavkom :
Z Bogom solčavske planine Zabil vas nikd&r ne bom; Strašne sinom ste ravnine, Vendar krasen vaš je dom.
Pred farovžem nas je čakal fant, ki mi se i je zdel preveč gosposki oblečen; temu naložimo
svoje torbice in žačnemo zapuščati Solčavo spremljani od č. g, duhovnikov. Košata Radoha je stala ravno pred nami kakor da bi nam hotla pot zagraditi; visoka je 7086 črevljev. Vedno je gledala za nami, celó v savinjski dolini nismo imeli mirú pred njo. Pot kraj čiste Savinje je čudno zanimiva in prijetna. Hodili smo v senci kakor v kakem drevoredu. Po piravi brvi smo prestopili Savinjo in prišli do krčmarja Vilčnika — Gabelwirth — ki toči najstarejšega — čisto vodo. Iz trde pečine priteka virek. Pristavljena mu je mecesenova veja z dvema izdobljenima vršičema v podobi vilinih roglov; po tema rogloma teka urno ko led mrzla voda na mehka tla z mahovino nastlana. Tako je pri krčmarju Vilčniku v Solčavi ; plačati mu ni treba nič in kdor njegovo čisto, staro vino pije, tega nikoli ne boli ne glava pa ne mošnja. Od Vilčnikove krčme naprej se dolina čedalje bolj krči, potniki se bližamo nevarnej Igli; vozna cesta se drži Savinje in se pogosto prestavlja iz brega na breg, od ene strani na drugo, vselej brez mosta; vozniki morajo Savinjo do Luč kakih 20krati pregaziti. Pred Iglo v grabi pri Savinji nahaja se čuden izvirek, kojega vsak tujec obišče. Pod visoko belo skalo je v pesku videti plitva jamica, na okrog z travo in mahom obraščena in — prazna. Za nekoliko trenutkov začne popolnem čista voda v jamico vreti tako, da njo do vrha napolni, ali kmalu zopet premine, kakor da bi bila skozi sito iztekla; sedaj čakamo 7 minut, voda zopet zavre, napolni v eni minuti jamico in v 2 ]/s minute ni bilo kaple v njej. Vsak se čudi nenavadnej prikazni. Od izvirka smo potem skoro po vseh štirih plezali do ozke, v kamen izsekane ceste, ki peljá na višino do Igle. Ta je razklana pečina; skozi njo pelja ozka pot kakih 10—15 sežnjev visoko nad bobnečo Savinjo. Desni kos Igle je podoben visokemu stebru, levi kos pa je skalna stena sklenjena z strmo planino; ta steza je res čudna skozi Iglino uho iu potem dalej naprej, bolj za koze, kakor pa za ljudi. Skoro bi me bila omamica prejela in noge so trepetale, ko sem nenavadno pot prestal. Nesrečna Igla me je tako hudo zbodla, da nje nikoli pozabil ne bom. Hodili smo še kaki dve uri ter srečno prišli iz solčavskih skalnih višin v prijetniše Luče. Bili smo tukaj že napovedani, zato sta nam tamošnja č. g. duhovnika prišla nasproti. Luče so se nam trikrat prijetniše zdele od Solčave.	(Dalje prih.)
Smešničar 4. »Slovencu je kuga vzela konja. Žalosten gre koujedercu pravit. Poidoč sreča Nemca. Ta ga praša: „bohin" (wohin)? Slovenec mu reče: „je že hin". Nemec se mu čudi in praša: „bosu' (was)? Slovenec: „ni bil bos ne, bil je ua vseh štirih podkovan". Nemec: „uiks dajČ" (nichts deutsch)? Slovenec: „ni daleč, tam za mejo leži". Nemec: „du bist ein Esel i" Slovenec: „nisem jezeu, le žalosten sem". Tako sta se razšla.
Razne stvari.
(Katoliško politično društvo v Konjicah) napravi v nedeljo 28. t. m. ob V«4. uri popoldne besedo z veselico za predpust, h kterej se vsi udje uljudno povabijo.	Odbor.
(Ljutomerska čitalnica) ima na svečnico 2. febr. občni zbor ob popoldne v gostilnici g. Vaupotiča; po končanem zboru bo zabava z govorom o gospodinjstvu in loterijo z obilnimi dobitki in številkami po nizki ceni (2 kr.) Ude in domoljube iz trga in okolice uljudno vabi
Odbor.
(Pivo in žganje v' Mariboru) postane bolj drago, ker je mestni zastop na hektoliter pive od inod pripeljane naložil 18 kr. in za vsako stopnjo v hetolitru žganja in jemu podobnih tekočin 1 s/io kr. doklade.
(Inženir Simetinger), vrli zagovornik konservativne stranke na Štajerskem je v Radstadtu na koroško-štajerskej meji našel močne premogove jame, jih kupil in sedaj prodal za 120.000 frankov v zlatu.
(V Zidanem mostu) se je 18. jan. vtrgal drugi plaz, ki je železnico zaprl do 24. jan. in Savinjo zajezil, da se je nabralo veliko jezero, po katerem se je 1000 centov olja razlilo iz Motikejeve oljarne; ženske so ga z korci lovile; Savinja je komaj jez predrla; {plaz ima blizu 2 miljona Kub. metrov zemlje; bati je se novih plazov.
(Nečloveška mati) pri sv. Tomažu nad Veliko-nedeljo je svoje nezakonsko dete v vinogradu pokopala ; lačni psi so pa dete izkopali in do glave požrli; glavo je oduesel žandar k sodniji v Ormuž; ženstvo je zaprto.
(Žalosten nasledek grdega ponočevanja.) V saboto po noči 20. jan. so ponočnjaki pri Novi-štifti nad Gornjim gradom Podmeninskega hlapca ubili.
(V Šoštanju) je tamošnji kočljar, 721etni Janez Gasner odšel v gozd drv pobirat in raz strme pečine padel v globok prepad, kder ga je posestnik Žurman že mrtvega našel.
(G. Fr. RobiČ) doma iz Lembaha pri Mariboru in profesor ua mariborskem pripravništvu je postal okrajni šolski nadzornik za okraj mariborske okolice, slovensko Bistrico, št. Lenart, Cmurek iu Radgono — g. Janez Raner nadučitelj v Laškem pa nadzornik za Ptuj, Ormuž, Rogatec, Ljutomer in G. Radgono.
(Brez učitelja) so šola in otroci v Kapeli pii Radgoni, ker so nestrpljivi sršeni vrlega g. Kocmuta pregnali.
(Spremembe v lavantinski Škofiji.) Umrl je č. g. Andr. Ferlan, kaplan pri sv. Lovrencu na dr. polju, star 71 let. Tamošnja kaplauija ostane začasno izpraznjena.
(Za družbo duhovnikov) s-o vplačali čč. gg.: Jeriša 22 fl., Strah 11 fl., Mavčič 11 fl., Masten 10 fl. (vstn. dopl.), Pernavsl 10 fl., Valenčak 10 fl.
{Dražbe) 3. 26. jan. Fr. Lipuš v Konjicah 500 fl. 29. jan. Kašp. Hribernik v Novivesi 3050 fl., Jakob Jost v Ilovci 2791 fl. 30. jan. Jak. Bračič v Polskavi. 1. febr. Antonia Binder (Ratej) 9655 fl. v Poličanah. 8. febr. Janez Žgalin v Globokem 2500 fl._____
Listič uredništva. Dopis iz Ljutomera, potem Bizjakov in Zvonov inserat prihodnjič.
Tržna cena
preteklega tedna po hektolitrih.
(1 HI. = I'8/«» vag.)
Najnovejši kurzi na Dunaju.
Papirna renta 61 20 — Srebrna renta 67-75 — Zlata renta 74 60— Akcije narodne banke 818— Kreditne akcije 141.— — Napoleon 9-98 — Ces. kr. cekini 5 94 — Srebro 117-65
3—3
Naznanilo.
Mesta		Pšenica		M		Ječmen		<a © > 0		cs 0 >55 B »		Proso		Ajda	
		fl	kr.	fl.	kr.	fl.	kr.	fl.	kr.	fl.	kr.	fl.	kr.	fl.'kr.	
Maribor .		8	80	6	—	5	10	3	50	5	30	5	10	5	—
Ptuj . .		9	60	6	40	5	—	3	30	5	10	5	—	5	20
Ormuž ,		7	32	6	17	5	70	2	92	4	80	7	80	4	88
Gradec .		9	4	7	50	4	88	4	5	5	29	—	—	4	88
Celovec .		9	98	7	90	5	46	3	30	5	12	4	46	5	14
Ljubljana		9	10	6	40	4	70	3	27	6	80	4	70	5	85
Varaždin		8	20	6	50	5	80	4	—	5	—	5	50	4	80
Zagreb ,	te	8	20	6	40	6	—	3	70	5	50	6	—	4	40
Dunaj	3	12	70	10	65	8	55	7	60	6	35	—	—	—	_
Pest	S	12	75	10	—	7 12		7	75	5	45	5	—	--	
■¿oterljne ütevilhei
V Gradcu 20. januarja 1877: 24 84 7 50 17. Na Dunaju „	„ 69 72 81 66 47.
Prihodnjo srečkanje: 3. februarja 1877.
300 pitanih ovac je proti gotovej plači na prodaj pri grajšinskem oskrbništvu v Turnišah pri Ptuju — Gutsvenvaltung zu Turniscb bei Pettau.
4—6
Dobra kuhinjska sol
po najnižji ceni
v žakljih priredjena se dobi v veliki, privatni solni zalogi v Celju — Salz-Depot in Cilli. — Zastopnik zaloge je gosp. R. Jud v Celju.
Oznanilo*
Srenjsko predstojništvo v Trbovljah naznanja, da bodo zanaprej v občini trboveljskej živinski in kramarski sejmovi 17. marca (sv. Jedrt), 1. maja (sv. Filip in Jakob), 9. junija (sv. Primon) in 18. okt. (sv. Luka); poslednja dva dosedanja sejmova pri podružnici sv. Marka izostaneta, ker je živino tje goniti prepovedano.
Srenj sto preflstojnistvo v TMljah 7. jan. 1877.
Wallan,
2—2	predstojnik.
Izdate!) in založnik tiskovno katol. društvo. Odgovorni urednik Dr. Lavosiav (Jregorec. Tisk J. M. Pajk-a v Mariboru.