OB MEJI
IGO   GRUDEN
Na oknu v šumni ulici v pritličju
iz dneva v dan vznemirjena sloniš,
tekč ti v dežju kaplje po obličju,
da vsakemu, ki mimo gre, se solzna zdiS.
Vojaki v vrstah venomer
korakajo v zapadno smer
ves božji dan in vsak večer.
Od doma mati je te dni pisala: »Na vojsko šli so fantje in možje", ni ženske, ki pri nas ne bi jokšla« — morda tvoj rodni brat zdaj mimo gre? Vojaki v vrstah venomer korakajo v zapadno smer ves božji dan in vsak večer.
Podobni vsi so v srcu si kot brati, nihčč med njimi ni nad drugim kriv: kaj mogla bi na težko pot jim dati, da vsak domov se vrne zdrav in živ? Vojaki v vrstah venomer korakajo v zapadno smer ves božji dan in vsak večer.
Za njimi stekla bi in jim sledila, Boga, ljudi prosila za pomoč, ob cesti na kolena se zgrudila, z molitvijo tonila z njimi v noč. Vojaki v vrstah venomer korakajo v zapadno smer ves božji dan in vsak večer.
Zakaj si žalostna, te ne vprašujem,
čez najino ljubezen gre oblak:
v objemu tvojem danes, v kraju tujem
morda že jutri me zagrne večni mrak.
Vojaki v vrstah venomer
korakajo v zapadno smer
ves božji dan in vsak večer.
532