Knjižna poročila in ocene
Porabska pesmarica, uredila Marko Terseglav in Julijan S t a j n a r ,
Publikacija Demokratične zveze Južnih Slovanov na Madžarskem, Biblioteka Donava, Tankönyvkiadö, Budimpešta 1989, 123 str.
Glasbeno narodopisno gradivo, ki so ga v letih 1970 do 1972 po Porabju zbirali sodelavci Sekcije za glasbeno narodopisje Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU v Ljubljani, se sedaj v knjižni obliki vrača nazaj med porabske pevce. A ne samo to, Porabska pesmarica vstopa v slovenski kulturni prostor in prinaša delček bogatega glasbenega in pesemskega ustvarjanja Slovencev na Madžarskem.
Pesmarica ni zasnovana niti znanstveno niti strokovno temveč poljudno, saj pravi eden od avtorjev, Marko Terseglav: »[...] s poljudno pesmarico hočemo vstopiti v vsako porabsko hišo, predvsem pa želimo pomagati pri prizadevanjih, da se porabsko ljudsko petje nadaljuje v mlajših generacijah.« V predgovoru k pesemskemu delu pesmarice še pojasni osnovna načela zapisovanja besedil. Poudari, da popolni narečni zapis ni mogoč, zato je zaradi poljudnosti zbirke poenostavil pisavo, in jo »pri pisanju določenih glasov večkrat ,slovenil1 ter jo vsaj nekoliko približal pravopisni normi.« Drugi urednik te zbirke, Julijan Strajnar, pojasni svoj način ureditve in zapisovanja napevov, ki so urejeni tako, kot je za strokovne objave melodij v navadi. Oba avtorja pa poudarjata, da ti zapisi niso zakonik, po katerem bi pevci morali peti, temveč le kažipot za novo ustvarjalnost in poustvarjalnost.
Izbrane pesmi predstavljajo značilno podobo Porabja. Tako so v izboru tiste pesmi, ki se v Porabju tekstovno ali melodično razlikujejo od pesmi drugih pokrajin ali pa jih te sploh ne poznajo. Upoštevane pa so tudi tiste pesmi, ki se pojejo tudi drugod po Sloveniji. Po Terseglavovih besedah »pesmarica kaže nekatere porabske značilnosti, ki so se v stoletjih oblikovale ob stičišču raznorodnih kultur ali pa so plod samosvoje ustvarjalnosti. Zbirka je torej pokrajinska, hkrati pa tudi vseslovenska.«
V zbirki so pesmi, ki so danes v Porabju že redkost, pa tudi tiste, ki so še izredno žive, in to skoraj iz vseh porabskih vasi; največ jih je iz Gornjega Senika, kjer je bilo posnetega največ gradiva.
Pesmi so urejene po vsebinskih sklopih, začenši s pripovednimi pesmimi (balade in romance), kjer prevladujejo pesmi z ljubezensko in družinsko tematiko. Prva, Jaz bom edne citre kiipo, je posebnost, saj spada v sklop variant t. i. Orfejevega motiva ali Godca pred peklom. Nato sledijo obredne pesmi (svatovske, kolednice), npr. Ženil se bom, Hod’ Marija, z meno, ki jih je malo in se počasi izgubljajo. Sledijo še šaljive, pivske, poskočnice in izštevalnice: Buja se je ženila, Okol Miire sem hodil. Najmočnejši razdelek te zbirke so ljubezenske pesmi z večno, vedno »moderno« temo: Gnes je edna Hišna noč, Ograček mam zagrajeni ... Zbirko končujejo še vojaške pesmi (Kelko fantov nam odide), »razne« in obsmrtnice (Sestro pokopljejo). Vojaške pesmi pa niso posebno junaške, temveč so le lirična razmišljanja o nesmiselnosti vojskovanja, o slovesu od dragih itd.
Porabska pesmarica je pomemben prispevek k ohranjanju slovenske kulturne, jezikovne in narodne samobitnosti, saj je pesem kot ohranjevalka slovenskega jezika izjemno pomembna prav na jezikovno mešanem ozemlju, kjer se sporazumevanje v materinem jeziku omejuje na ozek družinski krog in to zgolj v narečju. Zbirka opozarja na bogato glasbeno in pesemsko ustvarjalnost, ki živi in naj bi tudi prek te pesmarice živela in se razraščala.
Izbor pesmi je dovolj zanimiv in pester, melodični del nazoren in jasen, žal pa likovna oprema ni toliko privlačna. Zato svetujemo, naj bi v bodoče tudi poljudne zbirke opremljali lepše in bolj izvirno.
Porabska pesemska ustvarjalnost se torej v tej zbirki kaže kot živa dejavnost, ki pa naj bi se prav s pomočjo te zbirke še nadaljevala in vsemu slovenskemu prostoru predstavila svojo bogato ljudsko ustvarjalnost. V Porabcih ter v vseh nas naj bi okrepila zavest o vrednosti našega ljudskega izročila.
Marjetka Golež