Sodobna slovenska poezija
Milan Jesih
Prepis je to~en
rn	v	s/	-j v • •
Trgovčeva premožna hci ima čednega nimaniča za moža;
tako seveda ob veleceremoniji obeda,
ko je najboljše in izdatno, njen mož predse strmi v prtovo platno, in ko si ješča draga četrti repete nalaga,
on vse tešče življenje tuje nenehno, brez postanka pluje skoz galaksije med otoki in videnji na barki sloki
za klicem notranjim daljav v trenutke iz trenutkov skoz eone,
se nadnje dvigne, v nje potone do dna, kjer je narobe najbolj prav,
kjer požigosa blagoslov prekleto,
kjer najbolj je tako, da ni ga, ko odloži gospa servieto
in se odriga.
Vsi veste, kaj se jagru je zgodilo: košuti je sledil s puško čez rame, a ko pod hribom v brezizhod jo ujame, se spremeni žival
v mikavno vilo: zdaj z njo najrajši precej bi občeval, ven zvleče spolovilo, kot hotel bi prepričati jo z njim,
rekočim: "ti bom orgazem priredilo, čeprav nemara se ubogo zdim,"
in nadnjo rine se brezsramen in že, popuščajoč spozabi,
jo jaz-že-vem-kako zagrabi
in stisne k vznožju gore -in isti hip oba sta skala in kamen, v podobi gnusosilstva v eno ujeta.
A veter kot poprej šumi skoz bore, dnevi minevajo, v nič grejo leta, je sonca žar, so vode meteorne, kiselnat mahec v pesek grize škornje.
Prikaže se kdaj mestece v daljavi
ob znožju griča, ob cesti križ, na njem visi Zveličar
s trnjem na glavi,
zazrt skoz nas - bog se noben ne vtika v male budalosti minljivih bitij -
in zgine slika in nikdar ni bilo je morebiti;
drugikrat je pogled kot kod z obale: dvojadrnico kapitan je zavoljo krčmarice zale velel obrniti v nebo brezdanje,
a ni užil, v brezvetrje ujet, slasti srčno izsanjanega objema, da ihti in toži kot uscan kadet.
Ali, če so podobe tema -
v polsvitu vas tiha navzočnost zdrami: gospa na robu postlje si zakriva s platnenim ogrinjalom sramežljiva obraz in glavo in koščena
ramena in vam iz sence in temine, najtudi nič podobna mami, spodbudno šepne: "Čas je, greva, sine."
Edino kapo, kar sem jih kdaj nosil, sem kupil v mestu sedemsto devet:
v mrzlem dežju, pri revi bosi, za stolnico, na štantu, in zadet
in iz sočutja dvanajst tisoč tristo, preden v tavernico vedrit sem stopil in v kotu dvesto tri zaspal na klopi - v šundru sedemnajst ena anarhistov -;
ko s polnočjo devet tri osem štiri
so zadnjega me ven nagnali, v daljavi sem zaslišal sto piščali in k njim se trinajst negotov nameril,
in šestintrideset na pokrivalo pol milijona petnajst tisoč sedem pozabil triindvajset - kratko in malo, a daljše in več, kot rečejo besede -,
in se poslej življenje, pravzaprav zgolj nekaj decimalk brezsramno pičlih, ki limitirajo nestrpno k ničli, po svetu okrog potikam razoglav.
Mojster strašilar, ki se je priselil v našo pozabljeno vasico lani, dokazano najboljši je v deželi: to ondan razglasili so v Ljubljani.
Zato ni čudno, če že sama ideja,
da upodobil bi županjo, kot čivka se po strehah in po vejah - ideja pač, ki ni kunšt priti nanjo -,
v pernatem svetu vzbuja odzive žive: a tisto naj jih gleda, kadar pičo pobirat pridejo na njive? Ne, to presega slednjo grozo ptičjo!
"Vloga skulpture bodi, da prestraši
in s tem," trdi izjava, "prebavo pospešuje in uravnava, ne da kri zamrzuje deci naši."
Prav, a za vsak primer vendarle raje kot pramodel vsesplošnega strašila za zjutraj se županova gospa je v salonu pri frizerki naročila.
Vso noč se mesec, ženskar bledolični, razkazoval je zali gospodični,
ki išče prostor pravi, kamor da naj razgledni stolp postavi,
a pozno šele, že zgodaj ob zori se je ohrabril in jo nagovoril, skoz komplimente je brbljal o škodi, ker da pogled samo po tleh ji blodi,
namesto
da bi zašel navzgor na Mlečno cesto in se morda najbrž gotovo tudi pri satelitu kaj prevzet pomudil.
Kaj je na to v odgovor slišal? "Kraj iščem, cepec, kjer naj temelj zidam, pravilno je, če s tal izraste hiša; gradnja na zrak bila ni nikdar prida."
Mesec zaide; dražestna zidarka pa še naprej v vrbju po bregu tava; in brez razsodka ne začne in preudarka in sveta reke: "Kaj ti rečeš, Drava?"
Mi vsi, kajne, otroci, si želimo, da uspela bi zamisel gospodični in da ponosno vstal bi še pred zimo nad Mariborom čeden nebotičnik.
Hipi je star in star je pes njegov in stara hodita po starem mestu in se bolj stara prideta domov in se bolj stara gresta spat na lestev:
igrata se, midva sva dve kokoški, dve kuri birokratski pravzaprav; pes strogo vpraša: "So nastali stroški?" "Ne v zvezi s spisom," hipi bo zmrmral -
to v kurniku pomeni 'lahko noč'. Sanjata se, mladiček sta in deček, ki bosta v hudih časih si nekoč oprtala ta težki svet na pleča:
dobro se spi, če kuža ni tatin
in varne so pred njim klobase in človek če ne jemlje podkupnin in če konoplje sam pridela zase.
Vstaneta pozno, hipi ne verjame, kmalu bo dvanajst, pravi: "Nemogoče, kako sva stara! Kot tri stare mame!" Pes reče pa samo: "Prepis je točen."
Zvečer, Manhattan: kdor bi bil zdaj tam, bi videl dve neučakani dekleti, ki gresta v razsvetljeni mrak objeti; in če namenjen ne bi bil nikamor
in samemu bilo bi samo,
brez misli, brez telesa za njima bi zdolž Hudsona odplesal
v hrum avtov, v blišč reklam,
za njima zgolj korak pred sabo živet in ljubit, ljubit, bit, živet v navzočnost koncentrirano, v pozabo, tja, kjer začne in kjer konča se svet,
in kamor koli -za zadnjicama v hlačah belih, ki bi kot dve slepeči avreoli pred slepim potnikom skoz čas žareli.
Revnih otrok, ki jih dopoldne v soli trpinčijo učitlji grozoviti,
doma ne sprejmejo nikoli - ne izjemoma ne morebiti -
livrirani služabniki s podbradki kot bogatinske malčke, vsega site, da čevlje jim zamenjajo s copatki - in jim na Bled skočijo po kremsnite -,
jih silijo presladek čajček piti in jim bolj brihtni pisejo naloge -o ne, dečke z zaplatami na riti,
od rojstva uboge,
sam dober tek v prazni kredenci čaka in up, da ko se z mrakom bo privlekla mama, pri advokatu deklam dekla, ne bo zavpila: "Pob, prinesi prakar,"
marveč posepnila: "Kako gre sola?" Skomignil bom: "Gre," in se bo smehljala in cvrtje odvila s sumom iz staniola: "Ajd, pridi, pisek, bova kanibala!"
Rimljanke rade in veliko kadijo pipe, in nobena redkost ni videti staro čmeriko
-	po letih vaša nona prej kot žena -
z Repubblico v rokah, ki slastno vleče opojni dim, prav v rit si ga inhalira, da škili od slasti, v pljučih skeleče, na živem robu dneva in večera
na motorinu, ko brez mere hupa mimo teatra, mimo Kvirinala, dim vleče in ga puha in vir je hrupa in veter dela in vetra vam bo dala,
če bi po dimničku stegnili prste;
baje bolj ko je križemgleda, bolj njen kroše z levico je izvrsten. Kadar so tri na kupu, gre beseda
-	zmeraj preglasna, in šepet ni tišji -izključno o kakovosti tobakov.
To o Rimljankah. Vendar slišim, da z vevericami je čisto enako.
Gospa jih spušča; drugega za drugim, kadar sedi, še rajši, kadar hodi, naparfumirane po zadnji modi: vonj ambre in mošusa s smradom po kugi
se v eno zlit po promenadi širi, s čednim klobučkom blagodejno veje po vsem središču mesta; ko pozneje z ljubljenim možem sedeta k večerji,
v čast dobri kuhnji bolj decentne puka, ne več s tako živalskimi imeni - kot kozorog, kragulj, krt, kobra, ščuka -, a niso nič manj iz srca iskreni,
sestava in razmerja umetelna so identična kot za na kor cerkveni in prepozna jih še preprosti kelnar: "Tega je pa iztisnil kakšen genij."
Gospa prdi, ko vračata se sita
in kot v eno telo objeta, prdi, ko pika v dalji se zgubita in v beden nič nam oddrsijo leta.