Narodna in univerzitetna knjižnica
v Ljubljani

>39448

Skušnjave

Tomaža Krmežljavčka

Šaljiva povest

Spisal

Zvonimir Šepetavec

,,Narodna založba".

2.

39448

pg^pf^®

■ '*

TISKALA »NARODNA TISKARNA« V LJUBLJANI.

I.

V Silvestrovi noči, ravno ko je
ura na župni cerkvi udarila polnoč,
se je utrnila zvezda in je v nedohit-
nem begu letela čez temnomodro
obnebje proti zemlji, odeti z blestečim
snegom in drhteči v objemu kru¬
tega mraza. Tedaj je v prostorni pri¬
tlični sobi starega gradu, stoječega
na koncu trga Mračno selo, prvič
spregledal novorojenček in z glasnim
vekanjem pozdravil novo leto.

Novorojenčkov zakoniti oče je ob
tisti uri visel na kljuki cerkvenih
vrat in je delal obupne poskuse, da bi
dobil svojemu telesu za nadaljno pot
Potrebno ravnotežje. Z eno roko se je
oprijemal kljuke, z drugo je lovil
okrog sebe po zraku, a navzlic vsemu
vratolomnemu prekucevanju se ni
niogel postaviti na noge.

Ta nesrečnik je bil zmernospošto-
vani občinski redar v Mračnemu selu
ln  predsednik katoliškega izobraže¬
valnega društva Krmežljavček, ime¬
novan po domače »ta scagani Bol-
težar«. Opravljajoč svojo težavno

3

i«

službo od krčme do krčme, se je bil
kozarec po kozarcu nalezel toliko
slabosti v nogah in tolike vročine v
glavi, da je le z največjim naporom
pridrsal do cerkvenih vrat in se tam
vjel za kljuko. Zdihuje na glas in pre¬
klinjajo na tihem je sedaj visel na
kljuki, kakor svetopisemski šaher na
križu.

Udarjanje ure, oznanjujoče konec
starega in začetek novega leta, je
vzbudilo Krmežljavčkovo vest.Spom¬
nil se je poglavitne določbe svojih
službenih predpisov, da mora ob ne- -
deljah in praznikih, kakor tudi v Sil¬
vestrovi noči, biti zmožen, pobirati od
pijače na cesti onemogle občinske od¬
bornike in če je čas, tudi druge dav¬
koplačevalce in jih nositi na njihova
stanovanja, za katero delo je občinska
blagajna od pamtivelka plačevala po
grošu od krščene glave, od maziljene
pa staro cvancgarco. Misel na ta iz¬
datni zaslužek je zdaj vzpodbodla
Krmežljavčka, da je z ljuto silo po¬
skusil rešiti se iz odvisnosti od cer¬
kvene kljuke. Zapodil se je naprej in
zagnal glavo kvišku s tako močjo, da
mu je zletela vznak. Tedaj je zagledal
sijaj čez nočno nebo bežeče zvezde.

»Eha — kaj je pa to?« je začu¬
deno ostrmel. Če se med nebom,in
med zemljo gode stvari, o katerih se
niti treznim filozofom nič ne sanja,
kdo se more potem čuditi, če pijan

4

občinski policaj na kmetih ne spozna
izredne nebesne prikazni.

»Ha — kaj je to?« je zaklical
Krinežljavček v drugič, a že s po¬
udarkom, kakor bi se zavedal, da je
njegovi obilni osebi poverjena skrb
za red in mir in za javno varnost v
Mračnem selu. »Kdo se drzne — lik
— motiti oblastveno, predpisano —
hk — nočno temo z — hk — ■ nedovo¬
ljeno razsvetljavo?«

V službi je Boltežar Krmežljav-
ček vedno govoril nekako književno
slovenščino, podobno žargonu sloven¬
skih igralcev.

Po tajinstvenem slučaju se je
Krmežljavčku pri teh besedah posre¬
čilo vjeti ročaj svoje sablje, ki se mu
je bila zapletla med noge. Potegnil je
sabljo in zamahnil ž njo in mogočno
je donel njegov zapovedujoči glas
proti nebu:

»V imenu postave — hk! — - Legi¬
timiraj se! Ali ne slišiš? Oko postave
te je že zagledalo. Stoj, čarovnica!
Cez Mračno selo ne boš jahala na
Klek, dokler bom jaz zastopnik go¬
sposke — hk! V imenu postave te
aretiram. Sem!«

Krinežljavček, vajen, da so ga
berači, vandrovčki in cigani brez¬
pogojno in spoštljivo slušali, je tulil
v tiho noč, kakor tulijo glasom Tur¬
kovih indijaneric ranjeni bivoli na
ameriških prerijah. Toda zvezda je

5

veselo žareč telila svojo pot, kar je
Krmežljavčka tako ogorčilo, da je
najprej zagnal za njo najkrepkejše
žalitve, s katerimi je na občnih zbo¬
rih katoliškega izobraževalnega dru¬
štva in na letnem prasjem semnju
krotil klerikalno mladino in prasje
prekupce, končno pa se mahajoč s
sabljo zapodil po zamrzlem potu za
zvezdo.

»Jaz ti pokažem, kdo da sem, jaz
te naučim, kaj je postava ...«

Dlje pa Boltežar Krmežljavček
ni prišel, ne z besedami, ne z nogami.
Cim je izpustil kljuko, je že telebnil
na tla. Ležal je na trebuhu, moleč ro¬
ke in noge od sebe, kakor da je
mrtev. Šele čez nekaj trenutkov je
začel poskušati, da bi se dvignil s tal,
a odnehal je hitro, kajti ni si mogel
prav nič pomagati.

»Ah, naj pa zmrznem,« je resi-
gnirano zaječal v spoznanju, da sam
ne pride od tod. »Naj pa zmrznem,
saj sem tako že vsega sit. Le to je do¬
bro, da nimam nič možgan, drugače
bi si jih bil gotovo pretresel. Ljubi
bog, tvoji milosti priporočam svojo
grešno dušo. Ti, bleda smrt, pa hitro
opravi, da me vsaj v smrtni uri ne
bo preveč zeblo.«

Po tem vzdihljaju je Krmežljav¬
ček primaknil eno roko k sebi, polo¬
žil nanjo svoj krvaveči nos in čakal
na smrt. Čakal je dolgo in udano, a

6

ko se je čakanja naveličal, je začel
klicati na pomoč. Vpil je vse glasneje
in naposled je tako strahovito rjul,
kakor so glasom starocerkvenih indi-
janaric rjuli Dioklecijanovi levi, do¬
kler jim niso vrgli če že ne kakega
pitanega korarja, pa vsaj kako škr¬
basto mučenico.

Krmežljavček je rjul tako straho¬
vito, da so začeli lajati vsi psi in peti
vsi petelini, da so ženske prihitele k
oknom in moški bežali iz krčem. Vse
je bilo v strahu, da gori ali da se je
zgodil roparski umor. Gasilci so tekli
.skupaj in trobili ter si delali opravke
pri brizgalni, da bi ne prišli pre¬
zgodaj, ker je v Mračnem selu gore¬
lo običajno le takrat, kadar je gospo¬
dar potreboval zavarovalnino, mež-
nar pa je zapustil gorko posteljo
Prednice Marijinih devic in z dolgimi
skoki dirjal zvonit plat zvona. Kmalu
So bili zbrani okrog Krmežljavčka
skoro vsi moški Mračnega sela, stari
in mladi, bolni in zdravi, vsi prestra¬
šeni in vsi pijani. Naglo so postavili
Krmežljavčka na noge, in videč, da
inia golo sabljo v rokah, obraz pa ves
zamazan od krvi, so vsi vprek začeli
nanj vpiti in ga izpraševati, če je še
z iv, kdo ga je napadel in kje je mo¬
rilec.

■ »Oh, o pravem času ste prišli!
pil, možje krščanski, to je bilo stra¬
šno!« je vzdihoval Krmežljavček

7

omahuje zdaj sem, zdaj tja. »Oh,
moja glava! Ali je sploh še cela!«

»Kaj je bilo — govori vendar -—

— povej — kdo te je napadel — kje
je morilec — ? Ježeš Marija — ves je
omamljen!« tako je vse križem vpilo.

»Kdo me je napadel! Oh, možje,
čarovnica me je napadla; da, možje
krščanski, prava čarovnica. Na go¬
reči metli je jezdila in me z metlo
oplazila in me podrla. In zasmrdelo
je za njo in pošast se je na glas za¬
smejala in se vzdignila visoko v
zrak.«

»Ali je res — čarovnica — ali je
mogoče—vojska bo -— ne, potres bo,«

— tako in enako so vzdihovali ljudje
v svoji preplašenosti, se prekriževali
in občudovali Krmežljavčka, da je
sploh še živ.

Tedaj pa je zaklical osoren glas iz
višave:

»Šeme — spat pojdite! Krmež-
Ijavček je spet pijan, pa se mu
blede.«

To razodetje je prišlo z okna po¬
leg župne cerkve. Cuvši ta osorni
glas, so se ljudje obrnili in se od¬
krili z največjem spoštovanjem, kajti
na oknu je stal v vsi svoji mogočno¬
sti gospod Matevž Štebalar, po božji
nemilosti župnik v Mračnem selu,
strah vseh moških in ljubljenec vsega
ženstva v njegovi fari, zlasti odkar
ni bilo kaplana.

8

V trenotku, ko je proglasil žup¬
nik Krmežljavčkovo pripovedova¬
nje za bajko, Krmežljavčka samega
pa za pijanega, je zbrana množica
bila takoj župnikovega mnenja.
Kajti v Mračnem selu so vsi prebi¬
valci od prvega do zadnjega načeloma
verjeli vse, kar je župnik rekel in bili
so ponosni na to, da nimajo nobenega
lastnega prepričanja in da svoji last¬
ni pameti nič ne zaupajo. Toda
Krniežljavček, ki je kraj vse svoje
velike verske gorečnosti na dnu svoje
duše gojil veliko sovraštvo do žup¬
nika, ker mu je ta svojo črnolaso ku¬
harico, hudo Nežo, usilil za ženo, sam
pa vzel plavolasko v farovž, si je bil
poleg slabosti v nogah in vročine v
glavi nabral to noč tudi poguma ne¬
verjetno mnogo, zakaj v treznem
stanju se je odlikoval samo po svoji
strahopetnosti. Očitanja, da je pijan,
sploh ni rad slišal, a ker ga je vrh te¬
ga župnik Matevž Štebalar še dolžil,
da se mu blede, je popolnoma pozabil,
kako spoštovanje je dolžan svojemu
dušnemu pastirju.

»Kdo pravi, da sem pijan?« je za¬
kričal razkačen. »Vi ste pijani, vi vsi
skupaj ste pijani! Celo leto ste pi¬
jani! Noč in dan ste pijani! Jaz pa
nisgm pijan. Samo od hude službe sem
truden, da me je čarovnica podrla z
gorečo metlo. Cisto natančno sem jo

9

videl. A podrla me je ravno, ko sem
jo hotel aretirati.«

Krmežljavčkovo razsajanje je
ujezilo zbrane tržane in cela ploha
psovk se je vsula na nesrečnega poli¬
caja.

»Gospod župnik so rekli, da si
pijan, in če gospod župnik tako re¬
čejo, je res,« je zaklical prvi občinski
svetovalec.

Toda Krmežljavčku ni v tem tre-
notku imponiral niti župnik, niti
prvi občinski svetovalec.

»Gospod župnik so sami pijani,«
je odgovoril nesramno. »Več ga spijo
na dan, kakor jaz ves teden.«

Zdaj pa je pri zbrani množici iz¬
bruhnilo ogorčenje. Takega žaljenja
svojega župnika niso še doživeli. Vsi
naenkrat so se zagnali v Krmežljav-
čka, ga vrgli v sneg in ga začeli su¬
vati in brcati in lasati in psovati.

»Gospoda je razžalil — ta mrha
--- ta pijanec — —'«

In tolkli so po Krmežljavčku in
ga zopet suvali in zopet vlekli za
lase.

Župnik Matevž Štebalar pa je
stal na oknu in s čuti iskrenega zado¬
voljstva gledal, kako naglo in izdatno
so mu njegovi pokorni in pijani ver¬
niki izvojevali zadoščenje. Ko se mu
je zdelo, da je Krmežljavček za svojo
predrznost dovolj kaznovan, je dvig¬
nil roko in zaklical:

10

»Možje krščanski, bodite usmilje¬
ni in prizanesljivi. Zahvaljujem se
vam za vašo udanost in zvestobo.
Spet ste pokazali, kako vzorni kri¬
stjani da ste. Zdaj pa vas prosim, bo-
djte usmiljeni Samaritane! in nesite
Krmežljavčka ne njegov dom. To bo
zapisano med vaša dobra dela in pla¬
čilo ne bo izostalo.«

Krščanski možje iz Mračnega se¬
la so svojega župnika, takoj .ubogali.
Malo so se med seboj pomenili, po¬
tem pa so štirje možje dvignili
Krmežljavka in ga na pol nesli, na
Pol pehali proti njegovemu domu.
Ostali so se vrnili v krčme, župnik
pa je zaprl okno.

Usmiljeni Samaritane!, ki so
Krmežljavčka spravljali domov, so
izrabili dano priliko in so vso pot
svojo žrtev prav neusmiljeno oštevali
ter svoje besede podkrepljali s sunki
111  z bunkami, a Krmežljavček je bil
tako slab, da ni mogel odgovarjati in
•le samo vzdihoval in bolestno ječal.

Pri gradu, v katerem so bili na¬
stanjeni uradi in kjer je imel Krme-
z eljavček med župansko pisarno in
zapori svoje gnezdo, so pa usmiljeni
Samaritane! obstali in ria mah utih¬
nili. V gradu je bila namreč sodnija,
Pi‘ed katero so imeli prebivalci Mrač¬
nega sela že od nekdaj naj večji re¬
špekt in vrh tega je v gradu stanoval
tndi mož, prav krotek in prijazen

11

mož, ki je pa imel slabo navado, da
je vsak uradni pogovor končal z be¬
sedami: »V imenu njegovega veličan¬
stva ... štirinajst dni zapora in dva
posta,« zaradi česar so ga prebivalci
Mračnega sela skrivaj imenovali libe¬
ralnega Herodeža. Cim so se usmilje¬
ni Samaritani pred gradom spomnili
sodnije in liberalnega Herodeža, jim
je stopil pot na čelo. Tiho stopajoč po
prstih, so nesli Krmežljavčka do nje¬
govih vrat in ga tja prislonili, pozvo¬
nili so skromno in komaj slišno in
potem zbežali kakor da so zakrivili
zločin ali kakor bi se bali, da se ne¬
nadoma kje prikaže Herodež in jim
zagrmi že tolikrat slišane besede:
»štirinajst dni zapora in dva posta.«

Krmežljavček je slonel ob vratih
svojega stanovanja; vedel je, da je
blizu hude Neže in to je vplivalo, da
je bil zopet samo »ta seagani Bolte-
žar«, saj je bila huda Neža zanj avto¬
riteta vseh avtoritet. Neža Krmež¬
ljavima je bila sicer šele trideset let
stara, dočim je Krmežljavček že iz¬
polnil petinštirideseto leto, a vzlie
temu je'bila v svojem kraljestvu mo¬
gočnejša kakor župnik Matevž Šte-
balar v svoji župniji in zlasti je vla¬
dala »ta scaganega Boltežarja« s
kruto eneržijo. Neža je ukazovala in
Boltežar je ubogal z mučeniško uda-
nostjo, kajti Neža je imela hranil-
nično knjižico s čedno vlogo, Neži se

12

je imel Krmežljavček zahvaliti, da
je dobil službo občinskega redarja in
Neža je imela v osebi župnika Ma¬
tevža Štebalarja mogočnega pokrovi¬
telja, pred katerim se Krmežljavček
samo tedaj ni tresel, kadar je bil po¬
polnoma v oblasti vinskih duhov,
zlasti od tedaj, kar je župnik srdito
poteptal nekaj ponižnih poskusov
Krmežljav okovih, pridobiti si v za¬
konu trohico ravnopravnosti.

Krmežljavček je slonel ob vra¬
tih kakor bi pričakoval svoje zad¬
nje ure. Vajen je bil, da mu je odpr¬
la žena in ga pozdravila s kakim pri¬
mernim orodjem. Na njegovo veselo
začudenje pa mu zdaj ni odprla Ne¬
ža, marveč občinska babica Urša in
ni ga pozdravila z udarci z metlo, ne¬
go s prijaznimi besedami.

. »Ali kje pa hodiš toliko časa!
Kdaj smo že poslali po tebe!«

Krmežljavčku se je začelo nekaj
svitati, da ga je prišla neka ženska
klicat v krčmo, češ, doma je porod a
natančnega se ni mogel ničesar do¬
misliti.

»Fanta ste kupili,« je hitela pri¬
povedovati Urša. »Ni uro-tega, kar je
prišel na svet.«

»Ali je res?« je vprašal Krmež¬
ljavček. »Lej, lej, kdo bi bil to
mislil! In fanta praviš? Čigav pa
je?«

13

»Kako pa govoriš?« se je razhu¬
dila Urša. »Da te le sram ni. Take be¬
sede iz krščanskih ust! Ali mar nisi
ti sani oče?«

»Ne vem — nekaj pravijo, da
sta si moja žena in gospod župnik
sumljivo dobra, da, in to vem tudi,
da sem šele štiri mesece oženjen —
da, in tudi to vem . . .«

Občinska babica Urša je bila si¬
cer že davno iz let skušnjav, a vzlic
temu je spadala med najvnetejše pri¬
vrženke župnikove in so jo Krmež-
Ijavčkove besede hudo razkačile.

»Ti grdoba grda, muha pijana,«
ga je prekinila in ga butala ob vra¬
ta. »Ti boš gospoda župnika, svoje¬
ga dobrotnika, tako žalil in svojo
dobro ženo boš tako zasramoval. Fej
te bodi, pijanec!«

»Ti — Urša — še eno tako be¬
sedo — pa napravim ovadbo — jaz
sem uradna oseba,« je grozil Krmež-
Ijavček,« in v službi sem! Pazi!«

»Jaz sem tudi uradna oseba,« je
jezno odgovorila Urša, »in malo bolj
važna kakor si ti. Jaz imam skušnjo,
ti pa nobene, tebe sploh nimajo za
drugo delo, kakor da pijance domu
nosiš in beraške uši preganjaš. In
kaj stojiš zdaj tu in sloniš na vra¬
tih. Pojdi notri ali pa ostani zunaj.«

Lahko je bilo Urši tako govori¬
ti. Krmežljavček bi bil kaj rad šel v
sobo, ko bi le mogel. A noge so mu

14

bile pretežke, glava mu je omahovala
in samo toliko pameti je še imel, da
se ni odmaknil od zidu.

»Poglej jo, to uradno osebo, ka¬
ko je pijana,« je sikala Urša videč,
da se Krmežljavček ne more ganiti.
»Prava sreča, da Neža leži, drugače
bi že posvetila tvoji uradni osebi.
Ali hočeš, tak pred Nežo? Pojdi rajši
v kamro.«

»Saj je res, da, v kamro, da, v
kamro,« je z veselo vnemo pritrjeval
Krmežljavček. »Kaj bi Nežko motil,
ko je tako bolna. In fant gotovo že
spi? Da, v kamro pojdem — samo
malo mi pomagaj, veš, čarovnica me
je potrla . . .«

»Ali pa te je luna trknila,« je
pripomnila zlobna Urša, a je vendar
prijela Krmežljavčka okrog pasa, ga
krepko podprla in ga previdno vlek¬
la skozi kuhinjo proti kamri.

»Da, Urša, že vidim, da si do¬
bra,« jo je hvalil Krmežljavček, »res
dobrega srca si in prav krepka si in
zdrava. Ti bom pa kupil ruto za no¬
vo leto. Samo Neži nič ne povej. Svi¬
leno ruto ti bom kupil! Da, pa kaj
sem hotel reči? Kako je pa fantu
ime?«

»Saj še ni krščen,« je podučevala
Urša Krmežljavčka odpirajoč kamro.
»Mislim pa, da bi ga krstili za Sil¬
vestra, ker je v Silvestrovi noči na
svet prišel.«

15

»Ne, Silvester pa ne,« je z nena¬
vadno odločnostjo zaklical Krmež-
Ijavček. »Naj bo fant že fajmoštrov
ali moj, Silvester ne bo. Naj mu bo
raje »Srečno novo leto« ime. Učitelj
je nocoj rekel, da bi to bilo poetično
ime.«

Zdaj pa je Uršo minila zadnja
iskra prizanesljivosti. Povedala je
Krmežljavčku svoje mnenje tako, da
se je skoro sesedel, ga pahnila v
kamro in za kazen zaklenila vrata,
kličoč porogljivo:

»Zdaj je pa enkrat policaj v
špehkamri. Haha! Lahko noč ti, ti
—■ uradna oseba.«

Krmežljavček je stal sredi tem¬
ne kamre in ni vedel kaj se je ž njim
zgodilo. Kamra je bila polna vsako¬
vrstne ropotije in je služila tudi za
shrambo jedil, za perilnico in različ¬
ne druge namene. Krmežljavček je
tipal okrog sebe, a ni našel prostora,
kamor bi mogel leči ali se vsaj vse-
sti. Klical je Uršo in ji dajal sladka
imena ter obetal cele svilene obleke
in toliko dela, da ga bo komaj zmago¬
vala, a nihče se ni oglasil. Ker je bi¬
lo v kamri tudi dosti toplo, se je za¬
čel tajati sneg, ki je bil zašel Krmež¬
ljavčku pri rabuki pred župniščem
za srajco in v žepe in čutil je, da je
ves moker.

»Ah, kako sem nesrečen in za¬
puščen,« je vzdihoval Krmežljavček

16

in tipal po svojih žepih. »Še prehla¬
dil se bom.« Našel je v žepu res škat-
Ijico vžigalic, a bile so tako mokre,
da se je vnela le ena sama in še ta
samo za hip. A to je za silo zadosto¬
valo, kajti pri svitu te vžigalice je
Krmežljaveek zagledal prostor, ka¬
mor lahko sede in se razveselil, da so
prav okrog tega prostora visela na
napeti vrvi vsakovrstna ženska kri¬
la. V temi je slekel svojo obleko in
obesil nase ženska krila; nekaj si jih
je privezal okrog pasa, debelo bati-
ranko pa okrog vrata. Toplota mu je
dobro dela. Sedel je potem na pripra¬
vo, ki jo je bil zagledal pri svitu
vžigalice in v naslednjem trenotku
že spal tako trdno spanje pijanega
pravičnika, da ni nič čutil, kje da se¬
di. Sedel je pa na čebru, polnem na¬
močenega perila, a dasi se je vse bolj
pogrezal v čeber, tako da je naposled
sedel v sami žajfnici, se vender ni
prebudil do belega dne.

Klici začudenja, klici ogorče¬
nja, klici zasmeha in poniževanja so
končno prebudili Krmežljavčka. Z
izbuljenimi očmi je gledal okrog se¬
be, a ni spoznal nikogar, videl je le
množino ljudi. Zbrani so bili vsi
posli iz gradu in so vlekli Krmež¬
ljavčka iz čebra ter se mu posmeho¬
vali, videč ga v ženskih krilih in
vsega premočenega. Ravno ko je ho¬
tel Krmežljavček zarohneti nad raz-

17

2

posajenimi ženskami, pa je njegov |
pogled obvisel na črni postavi, sto¬
ječi med vratini, in tedaj mu je bilo
pri srcu kakor obsojencu, kadar za¬
gleda vešala. Na pragu je namreč!
stal sam župnik Matevž Štebalar.

»Kakšen pa si! Danes je vender j
novo leto, ne pustni torek,« je kriča¬
la Urša, ki je med ženstvom imela
prvo besedo. »Ti nesrečnik, ti sra-1
mota cele fare . . . Sam gospod žup- ?
nik so prišli v tvoj dom, izkazali so j
ti veliko čast, ti si pa tak! Oh, ti za¬
služiš, da bi se živ pogreznil v !
zemljo.«

Morda bi bila Urša nametala ]
Krmežljavčku še kaj več takih bese- '
di ob glavo, da ni župnik posegel
vmes. Ukazal je, naj ženske odidejo.
Vse naj gredo, je dejal, ker vidi, da
je treba s Krmežljavčkom izprego-
voriti resno besedo brez prič. Kaj to
pomeni, kadar župnik izpregovori s
kom resno besedo brez prič, to je ve- i
delo vse prebivalstvo Mračnega se- ,
la, le o tem ni bilo edino, kaj je hu¬
je, ali župnikova resna beseda brez
prič ali Herodeževa uradna beseda:
štirinajst dni zapora in dva posta.

Ker so Urša in druge ženske
Krmežljavčku privoščile župnikovo
resno besedo brez prič, so hitro ubo¬
gale in odšle, zlasti ker so lahko pred
vratini poslušale.

18

Oim so ženske izginile, se je v
kamri začel vihar. Najprej je župnik
Krmežljavčka premeril od nog do
glave, da je revež zavzdihnil sam pri
sebi, »vsak pogled ena zaušnica,« po¬
tem ga je z očmi trikrat prebodel, da
se je Krmežljavček zvijal pod rdečo
batiranko, kakordaga ščipljejo z raz¬
beljenimi kleščami.

»Sram te bodi! Izmeček vsega
človeštva,« je končno bruhnil žup¬
nik s tako uničevalno srditostjo, da se
je Krmežljavček zgrudil na kolena.

»Oh, gospod župnik, prosim za
milost, ko bi vi vedeli, kako se ke¬
sam . . .« je jokal Krmežljavček in
je bil zdaj v pravem pomenu besede
»ta scagani Boltežar«.

»Ti zavržena grdoba, ti posoda
nehvaležnosti, ti stolp nesramnosti,
tikrona opravljivosti, ki plačuješ mo¬
je dobrote z brezstidnimi natolceva¬
nji,« je vpil župnik in vihtel svojo
palico nad Krmežljavčkovo glavo.

»Dobro, skrbno, pošteno, varčno
ženko sem ti izbral — ali ne?«

»Da gospod župnik,« je jecljal
»zahvalim za dobroto.«

»Doto sem ji dal, prav čedno do¬
to, tisoč goldinarjev, samo da bi te¬
be srečnega videl — ali ne?«

»Da gospod župnik« je jecljal
Krmežljavček, dasi mu je neki notra¬
nji glas dopovedoval, da je stvar bi¬
stveno drugačna.

19

2*

»Kaj bi bil brez mene? Svojo
doto si zapil in kot obrtnik si prišel
na kant. Kaj bi bil brez mene? Za
hlapca bi služil. Jaz pa sem te na¬
pravil za imenitnega človeka in ti
preskrbel službo, prav dobro službo
ali ne?«

»Da, gospod župnik . . .«

»Ti pa mi to plačuješ s tem, da
opravljaš mene in me sumničiš in da
svoji dobri in pošteni ženi čast kra¬
deš.«

Zdaj je začelo v kamri grmeti in
treskati, da se je Krmežljavček kar
zvijal, jokaje prosil za odpuščanje in
prisegal temeljito poboljšanje.

»Oh, gospod župnik, saj vem, daj
nisem vreden, da me zemlja nosi in
da me solnce obseva.«

»Ali prekličeš, kar si o meni go¬
voril?«

»Prekličem, gospod župnik, ske¬
sano prekličem.«

»Ali obljubiš, da boš svoji ženi
vedno pokoren in udan.«

»Obljubim, gospod župnik.«

»Potem ti naj bo za danes odpu¬
ščeno, ali gorje ti na tem in na onem
svetu, če se še enkrat tako pregre¬
šiš.«

Župnik Matevž Štebalar pa ni
znal biti samo neznansko hud, nego
tudi o pravem času velikodušno mi¬
lostljiv. Ko je bil Krmežljaveka mo-
ralično razsekal na drobne kose in se

20

napasel nad njegovo obupanostjo,
mu je dal dolgo vrsto dobrih naukov
ter mu končno obljubil, da bo posre¬
doval pri županu in tudi pri Neži,
naj mu bo prizaneseno njegovo po¬
četje v novoletni noči.

Župnik je bil že davno zapustil
kamro, ko je Krmežljavček šele pri¬
šel k popolni zavesti.

»Prokleto me je zgajžljal,« je
zavzdihnil in sedel na rob čebra v
katerem je prenočil. »Rajše bi bil šel
za tri mesece v vice, kakor da sem
moral to poslušati. Moja duša je
zdaj raztrgana kakor beraška copa¬
ta in moje srce je od hudih besedi in
ponižanj čisto sklofutano.«

Žalosten je Krmežljavček pove¬
sil glavo in se zatopil v razmišljeva-
nja in ugibanja o svoji usodi ter še¬
petal polglasno:

»Pa je le res, da sem se oženil
šele pred štirimi meseci in zdaj že
naj bom oče!«

»In res je tudi, da se taki čudeži
več ne gode.«

Zopet se je zatopil v misli in
polglasno šepetal sam sebi: »Pa je
zapisano: Kdor drugim jamo koplje,
sam vanjo pade; pa je zapisane: da¬
nes meni, jutri tebi; pa je zapisano:
oko za oko in zob za zob. Pa še mar¬
sikaj pametnega je zapisano v nebe¬
škem protokolu, samo to ni nikjer
zapisano, da bi moral biti policaj oče

21

fajmoštrovega otroka. Ukanil me je.
In zdaj me še s trnjem krona. Pa ko¬
lo sreče se vrti, sem nekje slišal in
morda pride venderle še tisti dan,
ko bo župnik sedel v levovi jami, jaz
bom pa lev.«

Tako je Boltežar Krmežljavček,
imenovan »ta scagani Boltežar« na
novega leta dan krpal svojo dušo in
hladil svoje, od hudih besedi in po¬
nižanj sklofutano srce.

II.

Boltežarja Krmežljavčka doživ¬
ljaji v novoletni noči so postali uso-
depolnega pomena. Župan in Neža
sta Krmežljavčku na župnikovo po¬
sredovanje sicer prizanesla in se za¬
dovoljila s kratkimi varijacijami iz¬
raza »pijanec«, a to pri Krmežljavč¬
ku že ni prišlo v poštev, kar so drugi
prebivalci Mračnega sela zvalili nanj
cele gore žaljenj in zasmehovanj.
Poniževali in preganjali so Krmež¬
ljavčka s kanibalsko neusmiljenostjo
in končno je notarjev solicitator zlo¬
žil nanj celo balado, ki je niso peli
samo odrasli in otroci, nego celo be¬
rači v zaporu.

Mnogo noči je krvavelo Krrnež-
Ijavčkovo srce. Celo na samomor je
mislil »ta scagani Boltežar«, a izvr¬
šil ga ni, kajti smrt pod železniškim
vlakom mu je bil edini simpatični

22

način samomora, na relse pa svojega
telesa ni mogel položiti, ker je bilo
do najbližje železniške postaje pet
ur hoda.

Trpljenje, katero je moral pre¬
našati Krmežljavček, je bilo zanj to¬
liko huje, ker se dolgo časa v nobe¬
no krčmo ni več upal. Zagroženo mu
je bilo, da koj izgubi službo, če se še
kdaj opije in ker je Krmežljavček
vedel, da ni za nobeno delo in da bi
ga Neža vrgla na cesto, se ni več
upal javno popivati. To je slabo vpli¬
valo na njegov duševni mir in na
njegovo telesno stanje. Sicer se je
ponoči večkrat zaprl v občinski za¬
por in se tam nalil z vtihotapljeno
pijačo, a vzlič temu se ni mogel več
popolnoma popraviti. Cim dlje časa
je to trajalo, toliko bolj pesimistiško
je. postajalo njegovo svetovno nazira-
nje in toliko težje je prenašal svojo
zakonsko nesrečo.

Eno samo bitje je bilo v Mrač-
. , nem selu, kateremu se je Krmež¬
ljavček upal potožiti svoje gorje. To
> je bil Luka Magarac, velikan iz. Like,
ki je bil po mnogoletnem potovanju
i križem sveta prišel nekega dne lačen
in žejen v Mračno selo. Luka Magarac
je izgledal kakor drvar, a je bil fri¬
zer. Z veseljem je sprejel županovo
e ponudbo, naj ostane, da tržanom
ne bo več treba samim strgati svoja
n lica. Luka Magarac se je rad vdal in
ii

- 23

je ob nedeljah bril tržane, med ted¬
nom pa norce. To je bil edini človek
v Mračnem selu, kateremu se je Bol-
težar Krmežljavček smilil in ki mu
je rad pomagal do pijače, če je imel
Krmežljavček kaj drobiža.

Kadar je bil Krmežljavček pi¬
jan, takrat je tudi napram svoji ženi
in vladarici časih izdal svoja čustva,
sicer ne naravnost, a vsaj z različni¬
mi namigavanji. Najraje je filozofi¬
ral o problemu, če bo pri obravnavi
na sodni dan zaradi tajnih duhovskih
grehov javnost izključena ali ne in
znal se je bridko razjokati, če je po¬
mislil, da še na sodni dan ne bo do¬
bil zadoščenja za to, kar je na svetu
moral molče prenašati.

V novoletni noči rojenega otro¬
ka so krstili za Tomaža. Neža Krrnež-
Ijavka je izbrala to ime, ker je bil
tako krščen župnika Štebalarja pred¬
nik v dušnem pastirstvu. Krmežljav¬
ček ni ugovarjal.

»Tomaž je prav lepo ime,« je de¬
jal Krmežljavček, ko mu je žena na¬
znanila svoj sklep. »In prav srečno
je izbrano. Ce bi dali otroku ime Ma¬
tevž, bi ljudje še kaj govorili in bi
fajmoštra po strani gledali; če bi mu
dali ime Boltežar, bi se ljudje norca
delali iz mene. Tako pa ne morejo ni¬
česar reči. Prav ničesar. Tcmaž je
krščansko ime.«

24

»Še eden apostoljev je bil To¬
maž,« je menila Neža.

»Da, eden apostoljev je bil To¬
maž in rajnki župnik v Mračnem se¬
lu je bil tudi Tomaž. In med župni¬
kom Tomažem in tvojo rojstno hišo,
ljuba Neža, so bile vedno dobre zveze,
prav prijateljske zveze. Kar je bilo
otrok v vaši hiši rojenih, za vse je
plačeval župnik Tomaž. Kes, prav
dober gospod je bil župnik Tomaž in
prav lepo je, da ga imaš v tako pri¬
jaznem spominu.«

Neža je z ostrimi, vprašujočimi
pogledi premotrila Krmežljavčka od
nog do glave, a Boltežar je delal tako
neumen obraz, da ni mogla uganiti,
je - li ve kaj določnega, ali samo ble-
beče, ne da bi kaj mislil. Krmežljav-
ček pa je bil zadovoljen, da je vsaj po
ovinkih namignil, kaj mu leži na sr-
i i cu. Kaikor je bil namreč prepričan,
da je župnik Štebalar oče njegovega
sina, tako je bil tudi prepričan, da je
bil župnik Tomaž oče njegove žene.

Frizer Luka Magarac, ki je po-
znal tudi Krmežljavokove rodbinske
i- skrivnosti, je svojega prijatelja z um-
o stvenimi razlogi utrjeval 'v oznaee-

i- nem mnenju.

)i »E, brate,« je govoril Luka Ma¬
ti garač, »znanost je že dognala, po
a čem je. spoznati očeta in mater
i- vsakega človeka. Da, znanost, to ti je
je krasna stvar. Zanjo ni nobene tajno-

25

sti. Vidiš, Boltežar, če bi bil ti znan¬
stveno izobražen, bi lahko na malem
Tomažu počasi spoznal, katere njego¬
ve lastnosti so podedovane od očeta
in katere od starega očeta.«

»To sem že dognal,« je samoza¬
vestno odgovoril Krmežljavček. »Od
župnika Štebalarja ima po krompir¬
jevo oblikovani nos, od župnika To¬
maža pa ušesa, ki mu stoje od glave,
kakor perotnice. Jaz sem ga dobro
poznal, rajnkega župnika Tomaža.«

Naravno je, da so bila Krmež-
Ijavčkova čustva do malega črviča
Tomaža ne samo povsem neočetov-
ska, nego časih uprav ljudožrska. Ne¬
kega večera je v pijanosti celo zaupal
frizerju Magarcu:

»če bi imel ta otrok vsaj telečjo
glavo ali tri noge! Ko j bi ga prodal
za ljubljanski muzej, pa bi pobegnil

v Ameriko.«

Tomaž pa je vzlic Krmežljavčko-

vi sovražnosti rasel in se razvijal in
je delal veselje svoji materi. Čim več
veselja je imela ž njim Neža, toliko
manj ga je imel Boltežar, kajti vsak
najmanjši napredek Tomažev je po¬
menil novo bridkost za Boltežarja.

Ko je znal Tomaž izpregovoriti
»ata«, je bil Krmežljavček ravno pi¬
jan in žalosten.

»Glej, kako lepo se Tomažek raz¬
vija,« je rekla Neža, »zdaj zna že
»ata« klicati.«

26

»Kaj praviš, ali misli na-me, ali
na fajmoštra?« je neprevidno vpra¬
šal Krmežljavček, ki ga imenovanje
»ata« ni prav nič veselilo in je sever
da v tistem trenotku obžaloval svojo
prenagljenost, kajti Neža mu je nje¬
govo sumničenje takoj izdatno popla¬
čala.

Cim se je Tomaž naučil klicati
»mama, še,« so se za Krmežljavčka
začeli še posebno hudi časi. Kadar je
namreč Neža svojega Boltežarja
strahovala, je v odmorih vedno vpra¬
ševala. »ali še?« Ker je na to sama
odgovorila z nadaljevanjem batin, se
je Tomažek hitro naučil klicati »še«,
kajti imel je veliko veselje, kadar je
Krmežljavček pred Nežo poskakoval
in kadar ga je Neža s kakim primer¬
nim orodjem v rokah preganjala po
sobi in kuhinji.

Pri teh prilikah je Tomaž že v
rosni mladosti do dobra spoznal teo¬
rijo metanja loncev in krožnikov,
J važnost trdne butice v zakonskih voj¬
skah in tehniko burk el j in metle, ob-
’ enem si je pa nabral tako enostran-
< ski besedni zaklad, da je bil že kos
vsakemu furmanskemu prepiru, ko
mu je še izražanje otročjih misli dela-
lo velike težave.

i' Za Mračno selo ni bila nobena
tajnost, da se Krmežljavček in Neža
Z' pretepata, a izpodtikal se ni nihče
nad tem, saj v drugih zakonih tudi

27

niso bile dosti boljše razmere in saj
je bilo vsako leto vsaj dvakrat v »Do¬
moljubu« citati, da daje Mračno selo
sijajen izgled pravega krščanskega
življenja.

Tomaž se je razvijal primerno
miljeju, v katerem je živel in rasel.
Posebno nagnenje je imel za pretepa-
vanje, za metanje kamnov, za rabu¬
tanje sadja in streljanje s fračo v
šipe. Ko je nekega dne s fračo ubil
najlepše cerkveno okno, na katerem
je bil naslikan sv. Florijan, se je Kr-
mežljavček ustrašil župnikove jeze in
je poskusil popraviti Tomaževo vzgo¬
jo z ubijanjem, klofutanjem in lasa¬
njem. A opustil je to hitro, ne le ker
je Neža energično vmes posegla, mar¬
več tudi zaradi tega, ker se župnik
niti od daleč ni tako razljutil, kakor
je pričakoval Krmežljavček.

»Ce bi bil kdo drugi okno ubil,
bi fajmošter šest nedelj divjal na
prižnici,« je dejal Boltežar Krmež- j
Ijavček Luki Magarcu. »Tomaž pa
sme vse. No, kaj pomeni to? He, ali
se ti kaj sveti v bulici?«

Sploh je imel Krmežljavček vsak
čas priliko spoznati, da je Tomaž v
posebni, uprav izredni milosti pri
župniku.

Zgodilo se je neko nedeljo, da
se je župnik Štebalar grozovito raz¬
koračil in ob koncu svoje pridige de¬
jal:

28

»Vi zanikrni kristjani, vi sinovi
Luciferjevi, vi ste v zlatiti z Belce¬
bubom in bi še Izveličarja prodali,
pa ne za trideset srebrnikov, ampak
za trideset vinarjev. Leta in leta vas
učim, dajte bogu kar je božjega in
cesarju, kar je cesarjevega in cerkvi,
kar je cerkvenega. Pa moje besede so
bile bob ob steno. Celo liberalizem
vas je začel okuževati. Da, liberali¬
zem, ta strup vseh strupov’ Zadnjo
nedeljo sem dobil v pušici dva knofa.
To je dokaz, da ste izgubili pravo
vero, da so med vami nekatere ovce
že garjeve. Sodoma in Gomora’ Gor¬
je vam in vašim otrokom in vašim
vnukom, zakaj, nikar ne mislite, da
boste dosegli večno izveličanje, če
boste knofe, v pušico metali!«

Tako se je hudoval župnik na
prižnici. Ženske so jokale in moški so
grdo gledali, vse pa je bilo strah, kaj
da bo, če bo župnik še večkrat našel
kak knof v pušici.

»Natančen je v denarnih stva¬
reh, hudo je natančen,« je modroval
Krmežljavček. »Čudno, da se zaradi
dveh knofov tako razljuti, moji Neži
pa je dal tisoč goldinarjev dote. Mo¬
rani vendar Luko Magarca vprašati,
kaj o tem misli.«

Župnik je med tem Krmežljavč-
kovim samogovorom prišel iz cerkve
in je dostojanstveno korakal proti

29

župnišču, kjer je stala ubožno obleče¬
na stara ženska.

»Prosim jih, gospod župnik . . 1
tako sem revna in za nobeno delo . . •
tako stradam . . .«

»Pojdite v božjem imenu, ja«
imam sam revno sestro,« je dejal žup¬
nik in hotel mimo beračice.

»Oh, gospod župnik, kaj malega
bi mi morda vendar mogli dati . . .«
je jokala ženska.

»Kaj vendar mislite!« je zavpil
župnik. »Oe še lastni sestri ničesar
ne dam, vendar ne bom vam dajal.«

In vstopil je v župnišče in zalo¬
putnil vrata s tako silo za seboj, da
jeKrmežljavčekčistopozabil aretirati
beračico in ji je še sam daroval kraj¬
car.

»Natančen je, hudo natančen v
denarnih stvareh,« je ugibal Krmež-
Ijavček. »Moji Neži je pa dal hranil-
nično knjižico za tisoč goldinarjev.
Kar do Luke Magarca moram, da mil
to razložim.«

Med potjo do Luke Magarca pa
je Krmežljavčka dohitel mali Toma«
in mu veselo povedal:

»Ata, meni so pa gospod fajmo-
šter zeksar dali.«

Boltežar Krmežljavček je strmel
in ni hotel verjeti, dokler ni »zeksar-’
ja« natančno pogledal. Potem se je
pa odločil, da ne pojde do Luke Ma¬
garca in izustil je nesramno besedo

30

ter se spozabil tako daleč, da je ma¬
lemu Tomažu pripeljal izdatno zauš¬
nico. To zaušnico je Neža še tisti ve¬
čer primerno maščevala.

Tako so tekla malemu Tomažu
prva leta. Mati ga je razvajala, žup¬
nik je ščitil njegove slabosti, Bolte-
žar Krmežljavček pa ga je grdo gle¬
dal in postajal vse bolj melanholičen.
Naj je ugibal kolikor je hotel,vendar
ni mogel izkopati tiste jame, v kate¬
ro naj bi župnik padel kot žrtev, on
pa bi v nji igral krvoločnega leva.

Tomaž je bil s šestimi leti že ve¬
lik in močan in sneden in nesramen.
Za jaslice in altarčke je imel veliko
manj smisla, kakor za klobase in al¬
koholične pijače. Bil je sicer častila-
komen in je težko čakal, kdaj doseže
dostojanstvo ministranta, ali tudi
ta častilakomnost je imela svo¬
je materijalno ozadje. Tomaž bi se za
ministranta samega ne bil kdo ve ka¬
ko pehal, da ga ni mikal tisti »firar«,
ki ga je ministrant za svoje opravilo
dobil.

Največ časa je Tomaž v tej dobi
prebil v družbi male Natalije, edine
hčerke davčnega eksekutorja Smole¬
ta. Natalija je bila le nekaj mesecev
mlajša od Tomaža in se je ž njim kaj
dobro razumela. Skupno sta uganjala
vsakovrstne otročarije in razposaje¬
nosti, v lepi slogi sta delala staršem
skrbi in sramoto, drugim ljudem pa

31

škodo in nadlogo, ter se v najlepši
harmoniji veselila svojih mnogo-
stranskih, nepriporočljivih talentov.
Natalijo so pobožni prebivalci Mrač¬
nega sela sploh prekrstili v Kanalijo
ter je veljala za najslabši izgled vse¬
mu ženskemu naraščaju, pač tudi za¬
radi tega, ker je bila jako ljubka in
zgovorna, šaljiva in vesela in je nad-
kriljevala vse svoje vrstnice.

Tomaž in Natalija sta imela
zvestega pokrovitelja v osebi frizer¬
ja Luke Magarca. Poleti ju je pova¬
bil, da sta lovila v njegovi brivnici
muhe, kar je bilo sicer mučno in
dolgotrajno, a vendar zabavno delo,
pozimi pa sta mu iz bližnjega gozda
nosila suhljad. Za njiju marljivost ji¬
ma je bil Luka Magarac prav hva¬
ležen in jima to izkazal s tem, da
jima je pripovedoval lepe štorije, a
ne o jari kači in o steklem polžu, mar¬
več o lepem in veselem življenju v
mestih, o slasteh razkošnega življe¬
nja, o gledališčih in o' plesih, o poje¬
dinah in zabavah. Popisoval jima je
kočije in obleke, dirke in šetnje in vse
kar je na Dunaju videl in slišal, do¬
kler ga ni usoda poslala po svetu.

»Ali ni vse to greh?« je nekega '
dne vprašal Tomaž, ki je že hodil v
šolo in poznal ne samo božje in cerk¬
vene zapovedi, nego tudi poglavitne
grehe, grehe zoper sv. duha in vne-
bovpijoče grehe. »Gospod fajmošter

32

pravijo v šoli, da je strašno veliko
grehov in da so že misli na take reči
grešne skušnjave, ki jih je treba pre¬
magati.«

Luka Magarac se je zasmejal
prav glasno, tako po hrvaško, kakor
so rekli v Mračnem selu. Tolkel se je
po kolenih in se smejal, da so mu
tekle debele solze po suhem obrazu
in se je bilo bati, da se strop po¬
dere.«

»O, fant,« je grgral, »kadar boš
odrasel in boš znanstveno tako iz¬
obražen, kakor sem jaz, boš že spo¬
znal sam, pri čem da si. Da, da, vse
je greh, kar je na svetu dobrega in
prijetnega. Dobro jesti je greh in do¬
bro piti je greh, in sploh veseliti se
je greh. Tako pravijo gospod fajmo-
šter. Jaz ti pa pravim: nič ni greh,
prav nič ni greh, kar ni po postavi
prepovedano. In to ti tudi povem:
Kar fajmošter pravijo, da je greh, to
vse sami delajo.«

Luka Magarac je še na dolgo
razpredel in znanstveno utemeljeval
svoje modrovanje. Bil je tisti dan
malo pijan in malo jezen in ni slutil,
da si je s tem spletel vrv, na katero
so ga drugi dan občinski možje obe¬
sili. Tomaža in Natalijo jo frizerjevo
modrovanje tako presenetilo, da sta
raznesla po celem trgu, kake nauke
jima je dal Luka Magarac. Izvedel je
za to tudi župnik Matevž Štebalar.

33

3

Poklical je pred sebe Tomaža in Na¬
talijo, ju natančno zaslišaval in po¬
tem sklical občinsko sejo. Z važnimi
obrazi so občinski možje poslušali
župnikovo razlaganje, da je frizer
Luka Magarac nevaren anarhist in
prekucnil, kar je skoraj tako hudo,
kakor da bi bil liberalec, da nima ve¬
re in da pokvarja mladino ter da bo
gotovo celo Mračno selo z dinamitom
v zrak pognal, če se ga občina hitro
ne iznebi.

»Predlagam torej,« je zaključil
župnik Štebalar svoja izvajanja, »naj
občinski odbor sledeče sklene: 1. Fri¬
zerju Luki Magarcu je zaradi brez- •
božnosti in občne nevarnosti prepodi
vedano nadalnje bivanje v občini
Mračno selo. 2. Ker je njegov inven¬
tar, obstoječ iz ene britve, enega jer¬
mena in enega stola, glasom od Luke
Magarca lastnoročno podpisanega re- j
verza last občine, se naroča županu,
da če treba z brahijalno silo odvzame
frizerju te premičnine. 3. Županu se-
naroča, naj razpiše v »Domoljubu«,
da je v Mračnem selu izpraznjeno
mesto občinskega brivca.

Župan se je malo popraskal za
županskimi ušesi, potem je spoštlji¬
vo vprašal, kaj je to brahijalna sila.

»Ah še tega ne veš?« je vprašal
župnik Štebalar. »To je vendar poli¬
caj.«

34

»E?« se je začudil župan. »Tega
pa res nisem vedel, da se pravi Kr-
mežljavčku po kancelijsko brahijalna
sila. Prosim vas, gospod župnik, ni¬
kar mu tega ne povejte, sicer že celo
ne bo več ž njim izhajati.«

Seveda je bil župnikov predlog
soglasno sprejet. Župan je poklical
brahijalno silo Boltežarja Krmež-
Ijavčka in dobre pol ure pozneje je
bil frizer Luka Magarac že na cesti.

Ko je stopila občinska komisija
v njegov brlog, je ležal Luka Maga¬
rac na postelji in se je znanstveno iz¬
obraževal. Oital je namreč edino
knjigo, ki jo je imel in ki jo je že to-
likrat prečita!, da jo je znal na. pa¬
met. Sprejel je komisijo sicer z za¬
čudenjem, a brez spoštovanja, čim
je pa zaznal za njen namen, se je po¬
kazala njegova graničarska duša v
vsi svoji besnosti. Krmežljavček je
sicer s sabljo v rokah stal poleg žu¬
pana, pripravljen izvršiti celo krva-
11 vo daritev svojega edinega prijatc-
>- Ija, toda na Luko Magarca ni to ta-
, ko pomirjevalno vplivalo, kakor je

) mislila komisija.

Komaj je bil Luka Magarac
vstal s postelje in odložil knjigo, sta
že župan in brahijalna sila Boltežar
Krmežljavček ležala pred vratini
brivnice in pobirala svojega rojstva
d kosti. Sama nista vedela, kako se je
L- to zgodilo. Luka Magarac je med

35

3*

tem v brivnici sakramentiral po hr¬
vaško in po slovensko, poživljal pe¬
klenske pošasti, naj izvršijo zločine
nečistosti nad prebivalci Mračnega
sela, njih dedi in pradedi, vmes pa
metal na župana in na Krmežljavčka
vse svoje pohištvo in posodje, naj je
bilo občinska last, ali njegova zaseb¬
na last. Stoli in miza, lavor in zrca¬
lo, britev in jermen in pljuvalnik in
deske njegove primitivne postelje,
vse je zmetal Luka Magarac iz briv¬
nice. Naposled pa je sam planil ven,
da bi si privoščil župana.

Takrat pa je vstopil vmes žup¬
nik, ki je dosedaj stal previdno
v ozadju. V polni zavesti svojega vi¬
sokega dostojanstva in vajen, da se
mu vse pokorava, je hotel Luko Ma-
garca ukrotiti z energičnimi beseda¬
mi. A naj je Luka Magarac tudi po
svojih umstvenih zmožnostih delal
čast svojemu imenu, junak iz Like je
bil vendar. Komaj je bil župnik ne¬
kaj zinil, že ga je Luka Magarac
ošteval in obdelaval, da je župan po¬
zabil vstati s ceste, da so se Krmež-
Ijavčku ježili lasje in da je župnik,
nikdar ugnani, vedno zmagoviti žup¬
nik, s smrtnim strahom pred njim
trepetal. On, Matevž Štebalar, ki je
do tega dne obvladal še vsako najbolj
klerikalno zverino, da je zobala iz
njegovih rok, kakor krotka ovčica,
je v Luki Magarcu dobil svojega
mojstra.

36

Luka Magarac je znal biti stra¬
šen. Ni mu bilo dovolj, da je opsoval
vs e prebivalce Mračnega sela kot hi¬
navce in hlinbenike, ki capljajo za
vsako procesijo, ki se vedno gnetejo
v cerkvi in lazijo po božjih potih, pa
so zmožni vsake grdobije, vsake ne¬
poštenosti in vsakega zločina, ki la¬
žejo, goljufajo in po krivem prisega¬
jo- Tudi župnika samega se je lotil.
Očital mu je kuharice in druge žen¬
ske, samice in omožene, mlade in
stare. Dolžil ga je, da se je pečal s
Cešminovo Jero in Gregoračevo Špe¬
lo, z Mačkovo Pepo in Srebotnikovo
Franico, očital mu je razmerja še z
različnimi drugimi ženskami in koč-
n .° še Nežo KrmežljaVko in njenega
sinčka Tomaža.

, »Ne, ne, ni res,« je hitel zatr¬
jevati župnik, ko ga je Luka Maga¬
rac pustil priti do besede. »To ni res,
Prisežem lahko, da ni res!«

župnikov ugovor je resnicoljub¬
nega Luko novič razkačil. Najprej
•'e dal s ceste pobirajočemu se župa-
ri ’ 1  tako brco, da je odletel v jarek,
° be nem pa  župniku naštevati,

aj in kje ga je videl z imenovanimi
zonami in dekleti In v kakih okolšči-
^ah. Upi] j ej  -j e  razlegalo po ce-
ein trgu in so otroci in ženske sku-
Paj drveli in upil je toliko časa, da
•le izgubil glas in je mogel samo
grgrati besede. A ko so bile besede

37

že nerazumljive, so bile še vedno
grde.

»Ženske, pojdite po žandarje,«
je kričal župan, ki je bil ves blaten
splezal iz mokrega jarka in se naglo
umikal čez polje. »Boltežar, sila kan-
celijska, udari ga! Cernu imaš pa
sabljo 1 ?«

»Ne vem čemu,« je odgovoril
Krmežljavček in se plaho stiskal k zi¬
du, da bi ga ne dosegel besni Luka
Magarac, ki je bil pobral stol in je
mahal ž njim okrog sebe.

Cvileč in kričeč so se umikali
ljudje togotnemu frizerju, najhitreje
župnik, ki se je neprestano skrival
za ženskami. Magarac pa je vrgel za
njim stol in še nekaj izbranih hrva¬
ških priimkov, potem pa je pobral
svoj klobuk in je pobegnil na drugo
stran, v svet, zapustivši za seboj dol-
žitve, iz katerih je nastalo mnogo
gorja.

Luka Magarac je bil že davno
kdo ve kje, ko so prebivalci Mračnega
sela šele do dobra spoznali vsebino in
obseg njegovih dolžitev. Tisti večer
je bilo v Mračnem selu mnogo joka
in v različnih hišah je pela palica po
ženskih hrbtih visoko pesem o pre¬
povedani ljubezni. In ker Gregora-
čeva Špela in Cešminova Jera, Mač¬
kova Pepa in Srebotnikova Franica
niso hotele biti same osramočene in
tepene, so imenovale še mnogo dru-

38

gih in jih obdolžile še ožjih ljubezen¬
skih zvez z župnikom. Prizadeti mož¬
je in očetje so v obrambo svojih žena
in hčera to seveda hitro razglasili,
vsled česar je postal naposled v krč¬
mi tako velik pretep, da so orožniki
morali z bodali napraviti red.

Samo Boltežar Krmežljav ček se
ni upal posnemati svojih sotrpinov.
Srbela ga je sicer roka in še nikoli
ni imel takega poželjenja, vzeti burk-
Ije v roko, kakor ta večer, vendar je
premagal in zadušil to srčno hrepe¬
nenje, zakaj med njim in Nežo je bil
veljaven molče sklenjeni dogovor, po
katerem se je pustila Neža pretepsti
samo na sv. Treh kraljev dan, da ima
Boltežar za svoj god posebno veselje,
vse druge dni v letu pa je bil po tem
dogovoru tepen samo Krmežljavček.

Župnik Matevž Štebalar je še ti¬
sti večer iz previdnosti obolel, da bi
se polegel prvi vihar, ki so ga pro-
vzročila razkritja Luke Magarca.
Poslal je tildi hitro v »Domoljuba«
dolg dopis, v katerem je popisoval,
kako vzorno je katoliško življenje v
Mračnem selu in v kako lepem so¬
glasju živi vse prebivalstvo s-svojim
pastirjem. Sicer je sovražnik krščan¬
stva poslal v Mračno selo zavrženo
dušo, da Iri napravila razdor med
župnikom in med verniki, je bilo
brati v »Domoljubu«, a ljudstvo, to
vrlo krščansko in krepostno ljudstvo

39

je tega podpihovalca pregnalo sra¬
motno in se ni dalo omajati v svoji
zvestobi do Kristusa, do svete cerkve
in do svojega cerkvenega učenika.
Župnik je trdno računal, da bo ta do¬
pis imel popoln uspeh in se je zato
z zbranim duhom posvetil kuriranju
svoje »bolezni«. Zdravil se je s cvič¬
kom in z rebulo, s silvancem in s
karminetom, z alašem in benediktin¬
cem, z ogrskim in s francoskim ko¬
njakom, zdravil se je z veliko vnemo,
a ozdraviti vendar ni smel, kajti po¬
ročila o razpoloženju v Mračnem se¬
lu niso in niso postala boljša. Tudi to
ni nič pomagalo, da je mežnar raz¬
našal o Luki Magarcu strašne vesti.
Pravil je, da je Luka Magarac turške
vere, da ima pet žena, da je svojo ma¬
ter prodal zamorcem, da je svojega
očeta ubil in visel že na vešalih, a
ker se je vrv odtrgala, je bil pomilo-
ščen. Pomagalo ni vse to nič, ker so
v Mračnem selu itak že prej nekaj
tega slutili, kar je na podlagi dolgih
opazovanj potem razkril ubegli Luka
Magarac.

Med tem, ko se je župnik Matevž
Štebalar kuriral na popisani način,
se je bil glas o njegovih ljubezenskih
uspehih raznesel daleč naokrog. Celo
v liberalnih listih je bilo nekaj či-
tati o dogodkih, dasi v Mračnem selu
ni bilo ne enega liberalnega lista do¬
biti. Pač pa je župnik dobil doposlan

40

izrezek z dotičnim dopisom, kar ga je
tako pretreslo, da je postal recividen.
Bil je pri svojih medicinah že pri
»doppelbitterju«, a je moral začeti
spet znova s cvičkom.

Končno je dal raznesti po trgu,
da je zahteval sam strogo preiskavo,
češ, naj cerkvena oblast dožene, da je
res popolnoma nedolžen in da se mu
godi vnebovpijoča krivica.

Nekaj dni pozneje se je že pri¬
peljal iz bližnjega mesta dekan in za¬
čel z zasliševanjem veljavnih mož.
Dekan je bil strog gospod. Strog je
bil njegov pogled in stroge so bile
njegove besede. Dopoldne je zasliše¬
val možake, popoldne pa so prišle na
vrsto ženske, vse ljubezenskega ob¬
čevanja z župnikom obdolžene. Druga
za drugo je morala stopiti pred stro-
L  gega dekana, Mačkova Pepa in Sra-
1  botnikova Franica, Gregoračeva Spe¬
la in Oešminova Jera in še ta in ona,
3 in tudi Neža Krmežljavka. Vse so se
-j vrnile iz sobe z objokanimi očmi,
h blede in preplašene ter se kar mo-

a goče hitro spravile v kraj. Po kon¬

čanem zasliševanju so bili zopet po-

■ T ž klicani ‘župan in občinski svetovalci
n, pred dekana in izvedeli od njega ve-
ih liko in nepričakovano novost, da je
slo namreč župnik popolnoma nedolžen
ei- in žrtev liberalnega obrekovanja.

Ju »Orno na belem je tu v protokolu
lo- dokazano, da je župnik nedolžen,« je
ian

41

s povzdignjenim glasom pripovedo¬
val dekan. »Vse zaslišane ženske so
priznale, da se godi župniku krivica
in so vse preklicale, kar so v zmoti,
pod pritiskom svojih mož in očetov, a
proti svojemu boljšemu prepričanju
pripoznale.«

Župan in občinski svetovalci so
se spogledali, a rekli niso ničesar.
Dobili so vsak svoj polič vina in na¬
ročila, da o izidu dekanove preiskave
obveste prebivalstvo Mračnega sela z
dostavkom, da pride vsak v krimi¬
nal, kdor bi o župniku še kaj slabega
govoril ali ga celo primerjal takim
nespodobnim živalim, kakor so kozli
in petelini in opice.

Mračno selo je še tisto uro raz¬
vedelo, da je župnik Matevž Štebalar
tako svet, čist in kreposten, da pojde
gorak v nebesa. Ta in oni je sicer še
vedno dvomil, da bi bila to resnica*
in je rentačil, zakaj ne zasliši dekan
tudi prič, a v obče je zmagovalo
mnenje, katero je ključar Motovilec
trdovratno razširjal in zagovarjal,
da je za vsako kristjansko žensko sa¬
mo čast in odlikovanje, če se njen
dušni pastir, kadar ga skušnjave pre¬
magajo, do nje poniža.

»Ta scagani Boltežar« je bil edi-
ni, ki ga izid dekanove preiskave ni- 3
kakor ni zadovoljil. Po dolgem ugi¬
banju je šel v farovž in je zahteval, s

42

J

a
a

o

i-
e
z

L-
a
n
li

ir
le
!0

n
lo
je
.1,
a-
■u
6'

i'

i-
d,

naj dekan tudi njega zasliši in zapiše
njegovo izpoved na protokol.

»Protokol je že sklenjen,« je de¬
jal dekan osorno in nevoljno, »in po¬
zno je tudi že. Kaj se bom ponoči
domu vozil? Tu imate deset goldinar¬
jev in pojdite z bogom!«

»Zahvalim za denar,« je odgo¬
voril Krmežljavček, pa se desetaka
ni dotaknil. »Jaz bi bil raje zaslišan.«

»Oh, kako ste sitni,« se je hudo¬
val tehant. »Saj sem že tako dosti
slišal o vas in nič dobrega. Prav
sumljiv in zloben človek ste. No, tu
imate še deset goldinarjev!«

»Zahvalim za dobroto,« je zopet
rekel Krmežljavček, »a jaz nisem pri¬
šel prosit, ampak tožit. Pravica mora
na dan!«

Srepo je dekan pogledal Krmež¬
ljavega v oči, a »ta scagani Boltežar«
ni povesil pogleda.

»A — tožit ste prišli?« je zaroh¬
nel dekan. »Svojega dušnega pastir¬
ja, ki vam je izkazal toliko dobrot,
hočete tožiti? Vi ste pa čeden ptič!
Koliko let ste pa bili že zaprti? Ali
boste sami po krivem pričali, ali ste
krivoprisežnike že kar s seboj pripe¬
ljali? Le nato pazite, da ne poj dete
v Gradiško zaradi krivega pričeva¬
nja.«

»Zame se nikar nič ne bojte, go¬
spod dekan,« je ponižno, a odločno

43

rekel Krmežljavček. »Četudi sem
revež, kristjan sem vendar in morda
boljši kristjan, kakor župnik Šteba-
lar.«

»Zdaj ste se pa izdali,« je zakli¬
cal dekan ves v ognju. »Zdaj se je pa
pokazalo, da ste liberalec. Zdaj vas
pa imam. Zdaj ste pa že opravili. Na
liberalce nič ne damo, naj liberalec
reče kar hoče, vse je laž. Kar spravi¬
te se od tod. Za služabnike satanove
ni prostora v hiši poštenja in molit¬
ve. Še sodniji vas bom naznanil, če
hitro ne izginete!«

In s krepko roko 1  je dekan potis¬
nil Krmežljavčka čez prag in za
njim zaloputnil vrata. Boltežar Kr¬
mežljavček je stal na hodniku in zde¬
lo se mu je, da je ves vrtoglav in ni
mogel pojmiti, ali se mu blede, ali je
res vse to doživel in vse to slišal. Ko
pa je prišel do zavesti in jasnosti, je
vrgel velik pljunek pred vrata in je
odšel in sram ga je bilo, kakšni
ljudje se še imenujejo kristjane. Tisti
večer se je prvič po rojstvu malega
Tomaža tako napil, da ni mogel sam
domov, nego je obležal na cesti. Ko
so ga nesli domov, je upil, naj gredo
hitro klicat luterš - duhovnika, kei’
hoče še to noč prestopiti k drugi
veri.

44

III.

Za župnika Matevža Štebalarja
tako čudovito ugodni uspeh dekanove
spretne preiskave, je v največji meri
Pospešil njegovo zdravljenje. A
yzlie temu, da se je že prav dobro po¬
čutil, je moral še vendar nekaj časa
biti doma, dokler namreč ni prišla
od knezoškofijskega ordinarijata v
■Ljubljani končna odločitev. Dospela
je v obliki debelega pisma. Hlastno
•le Matevž Štebalar odprl to pismo, s
strahom je to pismo čital, a ko je či-
tanje končal, si je pošteno oddahnil
in njegov od obilice zaužitih »medi¬
cin« vijoličasti nos je slavnostno za¬
žarel. Matevž Štebalar je vstal in se
'nitil tako zdravega in čvrstega, da
bi se bil takoj lotil kakega Ijubezen-
s kega turnirja.

»Velika nevarnost je šla mimo
piene,« je modroval, stoječ pri oknu
ln  motreč pri svitu zahajajočega je¬
senskega solnca krepke postave
Jiiračnoselskih mladenk. »Oe bi ne bil
tako goreč duhovnik in tako vnet slu¬
žabnik vojskujoče se svete cerkve, bi
111  i bila lahko slaba predla. Dekanu
u ;oram biti res hvaležen; stari greš-
ima pač dosti izkušenj, kajti po-
’!'^al mi je izvrstno. Tako bo vse
i ( >bro, saj kazen, ki mi je prisojena,
• e  Pravzaprav nagrada.«

45

Natočil si je kozarček najbolje-
ga konjaka in njegovo zadovoljno
cmakanje je pričalo, da se mu je
vrlo prilegel. Potem je poklical mež-
narja, edinega človeka v župniji, ki
se svojega župnika ni bal, ker je o
njem več vedel, kakor vsi drugi, in
ga obvestil, da bo v nedeljo zopet
sam maševal in ne več kaplan iz so¬
sednje fare, ki ga  je med »boleznijo«
nadomestoval in katerega je Matevž
Štebalar v svojem srcu sumničil, da
ga je pri ordinarijatu očrnil.

»Ta zlodej je gotovo zato toliko
časa presedel v spovednici, da bi več
mojih tajnosti izsledil,« je ugibal
Matevž Štebalar. »Kdo drugi je mo¬
gel vse to izvedeti, celo 1  podparagraf-
na spozabljenja in tako natančno
sporočiti ordinarijatu? No, hvala
bogu, spovedna tajnost je res nekaj
izbornega. Kaj pomagajo ovadbe, ko
pa fant ne sme povedati, da je vse to
v spovednici izvedel in ko so ženske
vse preklicale. E, dobro je šlo, dosti
bolje, kakor sem mislil. Ampak de¬
kanu moram biti res hvaležen. Pra*
z bratovsko ljubeznijo mi je šel na
roko in da me ni dobil Herodež ''
kremplje, je tudi njegova zasluga.*

S takimi ugibanji je Matevž Šte¬
balar preganjal dolgčas, med tem ko
je hodil mežnar po trgu in oznanjal'
da so gospod zopet zdravi in bodo v
nedeljo maševali.

46

o
e

j

o
n
it
)-
i«
'Ž
:o
?c
al
o-

10
la
aj
ko
to
ke
sti
le-
a'*'
na
v

a.<‘
te¬
ko
j alt
i v

V Mračnem selu so eni s stra¬
hom, drugi z očitno škodoželjnostjo,
vsi pa z veliko radovednostjo čakali
na ta zopetni nastop župnikov, so-
sebno, ker so kmalu vedeli različni
ljudje pripovedovati, da napravi
župnik v pridigi tako temeljit obra¬
čun s svojimi »obrekovalci«, da bo
padal ogenj nanje z neba. Ko je pri¬
šel ta usodni dan — bila je Cahejeva
nedelja — so ljudje od vseh strani,
celo iz najoddaljenejših koč drveli v
cerkev, da je bila natlačeno polna in
so tako nestrpno čakali napovedanih
dogodljajev, da so na običajne mo¬
litvice in vzdihljaje povsem pozabili.

Naposled je stopil Matevž Šte-
balar na prižnico. Cim se je prika¬
zal, je nastala v cerkvi tihota, kakor
vlada samo v grobu. Župnik se je
držal milo, kakor da so ga šest ted¬
nov v jesihu kisali in debele solze so
mu tekle iz očes, ki si jih je bil v za¬
kristiji s čebulo namazal.

»Oh! ■— Oh! — Oh!« tako je za¬
čenši svojo pridigo zavzdihnil Matevž
Stebalar in obenem kakor prevzet
notranjega gorja s tako vehementno
silo razprostrl roke, da mu je foba-
kira zletela od prižnice do cerkvenih
vrat, nad zbranimi verniki pa se je
razprostrl oblak rjavega prahu ter zi¬
bajoč se polagoma padal nizdol.

Zaradi te nezgode je župnik za¬
čel kar mogoče hitro govoriti, da bi

47

obrnil nase pozornost. O ljuliki je go¬
voril, ki jo je sovražnik zasejal med
pšenico in ki se je razrasla in raz- ;
pasla. O volkovih je govoril, ki so se
v ovčji obleki pritepli med verne
kristjanske ljudi, ki so udarili nanj,
vedoč, da se razkropi čreda, če ubije- j
jo pastirja.

Naenkrat se je z ženske strani
zaslišal tenak zategnen »aa-cih« in
kakor da je bilo to težko pričakova¬
no znamenje, se je začelo pripogibati
sto glav in v najrazličnejših glasovih
je donelo proti prižnici »aa - cih« in
»aa - čih« in »hehehe - cih«.

Matevž Štebalar je ves trepetal,
kajti to kihanje je motilo njega in vse
občinstvo. Hitel je dalje. Njegov glas
je zdaj donel po cerkvi, kakor glas ti¬
ste svetopisemske trombe, ki je podrl
Jeriho. Kajti moral je preupiti kiha¬
nje, da si vsega ne pokvari. Govoril
je samo’ o sebi in se rotil, da so vse:
proti njemu izrečene obdolžitve iz-1 1
mišljene in zlagane.

»Jaz sem nedolžen,« je grmel in
se tolkel po prsih. »Moja duša je či¬
sta in moja vest je čista!«

»Aa-cih - aa-čih — a — cih- j

hihihi,« je donelo iz cerkve.

»Preiskava cerkvene oblasti je j
dokazala mojo nedolžnost, črno' na be¬
lem je dokazano,« je vpil Matevž Šte- ];
balar ves divji. »Resnica je zopet en-

48

krat zmagala nad peklom, luč nad
temo!«

»Aa-čih — hihihi-cih,« je odme¬
valo iz nosov vernih ovčic, tako glas¬
no, tako nepretrgoma, da se župnika
ni več slišalo. Matevž Štebalar je mo¬
ral utihniti in čakati, da poneha ki¬
hanje in vsekovanje. Ker ni mogel
govoriti, se je delal, kakor da so ga
čustva premagala. Položil je robec
pred obraz in začel jokati in zdiho¬
vati, v mislih pa je preklinjal svojo
nesrečno tabakiro in bi. bil v svoji
onemogli jezi najraje samega sebe la¬
sal in klofutal.

Končno je začelo kihanje in vse-
kavanje pojemati. Oblak šnoftabaka
je bil legel na oblačila zbranega ob¬
činstva in na tla. Tedaj je župnik Ma¬
tevž Štebalar zopet povzdignil glas
in se lotil najtežavnejšega in najdeli-
katnejšega dela svoje pridige.

»Moji ljubi poslušalci,« je za¬
vzdihnil. »Pet let sem vaš dušni pa¬
stir. V tem času ste lahko spoznali
— eh — da so moje misli vedno obr¬
njene k Bogu in da je vse moje živ¬
ljenje — eh — posvečeno samo sveti
veri, Kristusovi cerkvi in vaši časni
in večni sreči.«

»Aaaa-čih« je zavpil mogočen
kihljaj iz ozadja.

»Vse bi bil dal za vas, kri in živ¬
ljenje — eh — da, za vas bi kri pil

49

4

in življenje pretakal — eh — sem se
zmotil — za vas ...«

»Aaaa-eih« je zagrmelo iz pol¬
mraka pri cerkvenih vratih.

»A vendar jih je bilo med vami
mnogo, ki so verjeli — eh — vse, kar
so si slabega izmislili o meni sovraž¬
niki božji. Grdo so govorili o meni in

- eh ■— zasramovali so me. Ali se j
kesajo?«

»Ne!« je dihnil Boltežar Krmež-
Ijavček, ki se je skrival pri vratih, a
zinil je to tako tiho, da ga ni nihče
slišal. Vendar se je že svoje misli
ustrašil in se je začel novič useka-
vati, tako vztrajno in hrupno, da je
moral Matevž Štebalar nehote za tre-
notek prekiniti svojo pridigo.

»Lahko bi svoje obrekovalce to¬
žil,« je nadaljeval župnik, »lahko bi
jih spravil V sramoto in v ječo in ce¬
lo na vislice. Da, na vislice. A moje
srce ne hrepeni po maščevanju. Go v
spod je odpustil — eh — svojim rab¬
ljem — eh — jaz pa odpuščam svo¬
jim obrekovalcem. Tudi molil bom za
-— eh — molil bom za svoje sovražni¬
ke, *naj jim bo prizanešeno!«

»A-cihihihi - «

Srdito' je pogledal župnik doli
pod kor, kjer je Krmežljavček sam
skrivajoč se za fanti kihal in se use-
kaval, a že davno ne več iz potrebe>
nego samo še v znamenje protesta
proti župnikovim besedam. Tako sr-

50

dito je pogledal Matevž Štebalar, ki
je bil spoznal kihalca, da je Boltežar-
ju prirojena mu cagovito-st pretresla
vse kosti in da je hitro spravil svoj
modrobarvni robec, ki ga je med pri¬
digo tako predrzno zlorabljal, da je
pregnal vso ginjenost, ki so jo pora¬
jale župnikove besede vsaj pri naj¬
zvestejših njegovih ovčicah.

»Toda, poslušalci krščanski,« je
nadaljeval župnik že ves zmešan in
si otrl zadnje le z največjo težavo iz-
prešane solze, »med vami — eh — ne
maram več ostati. Eh — ne maram!
Med ljudmi, kjer se mi je zgodila kri¬
vica, taka krivica — eh — ki kriči
do neba, kakor ptiček v Arabje pu¬
ščavi — eh sem se zmotil — kriči
do Arabije — eh — ne morem več
biti za dušnega pastirja. Ne morem
in ne maram. Moja čast — eh — mi
to brani. Odpuščam od srca vse, kar
ste mi storili — eh — a pri vas ne
bom več. Zaprosil sem — eh — - mi-
lostivega kneza in škofa, naj me pre¬
stavijo in moja prošnja je bila — eh
uslišana. Prestavljen bom in —- eh —
tudi povišan. Nemara postanem še
korar — eh — ali pa prošt.«

Župnik Matevž Štebalar je še
precej časa govoril, a nihče ga ni več
poslušal. Najsi je tudi s svojim skrb¬
no priučenim govorom dobro uteme¬
ljil svoje sklepno naznanilo, da zapu¬
sti Mračno selo, vendar ni to nazna-

51

4’

nilo napravilo pričakovanega vtiska.
V cerkvi je zavladalo le eno mnenje:
župnik le ni tako čist, nedolžen in
svet, kakor je zatrjeval in korar še
dolgo ne bo, in prošt nikoli. Celo ma¬
šo so ljudje polglasno razpravljali o
župnikovem odhodu, saj so vsi vedeli,
da je prišlo od ordinarijata debelo
pismo, po maši pa se je pred cerkvijo |
vnel glasan in ljut prepir, če pojde
župnik prostovoljno iz Mračnega sela
ali neprostovljno.

Ta srdita debata je že dolgo tra¬
jala, ko jo je prekinil tenak oster
glasek. Mali Tomaž je kakor obseden
poskakoval okrog ljudi, se razposa¬
jeno smejal ter kažoč na zvonik,
kričal:

»Kakšne hlače pa ima Cahej?
Take hlače, kakor naša mama!«

Prepir je v trenotku ponehal in
vsi pogledi so se obrnili na zvonik, |
kjer so zjutraj še visele Cahejeve
hlačice predstavljajoče zastavice, i
Zdaj pa zastavic ni bilo več na zvo¬
niku, na njih mestih pa sta visela
dva para barhantastih ženskih hlač,
en par rdečih in en par modrobarv- ;
nih ženskih hlač.Veter je hlače gugal
in prekuceval in jih napihoval tako,
da se je dobro razločevalo, da so to
hlače telesno jako razvite ženske.

Ljudem je kar sapa zastala in
nemo so strmeli na te Cahejeve hla¬
če. Ravno takrat je prišel Matevž

52

Štebalar hudo potrt zaradi svojega
neuspeha iz zakristije. En sam pogled
na zvonik mu je pokazal, kako
sramoto so mu pripravili njegovi so¬
vražniki. Samo zavpil je kakor bi bil
obstreljen in bežal je v župnišče,, ka¬
kor da so mu za petami vse peklen¬
ske pošasti. Za njim je pa donelo tu¬
ljenje zbrane množice.

Boltežar Krmežljavček je najjas¬
neje pojmil, da dekanova preiskava
in župnikova pridiga nista nič poma¬
gali, da je župnik svojo vojsko izgu¬
bil in da zapusti Mračno selo v zna¬
menju barhantastih ženskih hlač,
obešenih na zvonik. To je v njegovo
cagovito srce vlilo toliko poguma,
da se je razkoračil sredi trga in si tol¬
kel na prsi oznanjujoč:

»Pa se je izkazalo, da je v nebeš¬
kem protokolu zapisana resnica. Pa
je bilo plačano oko za oko in zob za
zob. Fajmošter je v levovi jami, jaz
sem pa lev. Hu-hu! Fajmošter je v
levovi jami, jaz sem pa lev, ali pa
krakodil ali pa kamela. Hu-hu-hu!«

Tako je vpil Krmežljavček pred
cerkvijo, kajti bil je že na vse zgodaj
pijan, kakor ves čas in vsak dan, od¬
kar ga dekan ni hotel zaslišati.

Na žalost vseh razposajencev so
ženske hlače visele le malo časa na
zvoniku. Prihiteli so orožniki in dali
hlače odstraniti, ob enem pa začeli
natančno izpraševati in poizvedovati,

53

kdo da je hlače razobesil. Najbolj je
bil na sumu Boltežar Krmežljavček,
ki je veselja kar norel, kakor kak
pesnik, ki je dobil dvajset kron pred¬
ujma na svoj rokopis, a njegova ne¬
dolžnost se je sijajno izkazala še na
licu mesta.

K cerkvi je namreč prisopihal
davčni eksekutor in je orožnikom in
množici sporočil, da se je izgnani
frizer Luka Magarac zopet priklatil
v Mračno selo in obesil ženske hlače
na zvonik, da bi se maščeval nad
župnikom.

»Sam mi je to povedal,« je hitel
pripovedovati eksekutor. »Še pet mi¬
nut ni tega. V krčmi »Pri treh pre¬
stah« sem ga dobil, ko je pil žganje.
Rekel mi je, naj pozdravim vse tiste
može, ki so jim gospod fajmošter
preskrbeli rožičke.«

»Zakaj ga pa njste prijeli?« je ne¬
voljno vprašal orožniški postaje-
vodja.

»Saj sem ga hotel prijeti,« je
čmerikal eksekutor, »ko pa je hudič
tako močan. Veste, kapo mi je vzel,
uradno kapo, in na kolena me je po¬
tlačil in fige mi je kazal pod nos, da
fige, in jaz sem moral poljubljati
njegove fige. Zakaj grozil mi je, da
mi z britvijo odreže nos in ušesa.«

Eksekutor je bil slaboten in stra-
rikav človek in zato se orožnika ni¬
sta čudila, da ga je Luka Magarac

54

tako ugnal v kozji rog. Pustila sta
eksekutorja, da je ljudem še dalje
razlagal svoje bridke doživljaje z
Luko Magarcem in odšla iskat fri¬
zerja. Vrnila sta se šele proti večeru,
a praznili rok; Luka Magarac je bil
srečno odnesel pete. Najbolj sta se te¬
ga radovala Boltežar Krmežljavček
in mali Tomaž, ki je vzlic krepkim
zaušnicam svoje matere očitno pripo-
znaval in izražal svoje občudovanje
za Magarca in njegova junaštva.

Tako je bilo na Cahejevo nedeljo
konec sreče in gospodstva župnika
Matevža Štebalarja v Mračnem selu.
Ne samo premeščen, tudi osmešen je
bil, tako osmešen, da so ga zapustili
še njegovi najzvestejši pristaši. Še
med ljudi se ni več upal in je čez ne¬
kaj dni tiho, brez slovesa, v mraku in
dežju skrivaj zapustil ovčice in od¬
šel na svoje novo mesto.

Njegov odhod je zadal mogočno¬
sti in ošabnosti Neže Krmežljavke
smrten udarec. Izgubila je ž župni¬
kom tisto oporo, ki ji je omogočala
izvrševati nad Krmežljavčkom kruto
strahovlado. Postala je krotka in po¬
nižna in je po nekaterih praskah na¬
posled z Boltežarjem sklenila kom¬
promis, vsled katerega se je odpove¬
dala pravici Krmežljavčka prete¬
pati, Boltežar pa je dobil pravico, da
se sme po poljubnosti opiti vsak dan,
izvzemši nedelje in praznike. V

55

Krmežljavčkovem zakonu je vsled
tega sčasoma zavladal nekak mir in
v Boltežarjevem srcu je nastalo za¬
dovoljstvo. Velikodušno je svoji ženi
odpustil tudi njeno nezvestobo z mo¬
tivacijo, da jo je Matevž Štebalar go¬
tovo zagovoril. Ko je prišel v Mrač¬
no selo novi župnik, je bil Boltežar
eden najglasnejših med krščanskimi
možmi, ki so pozdravljali novega
dušnega pastirja. Bil je namreč zelo
veren mož, ki mu le ni šlo v glavo,
da bi moral svojo zakonsko srečo de¬
liti s svojim župnikom.

Novi župnik, gospod Janez Bra¬
davica, je bil že prileten mož. Služil
je že na različnih farah in poznal
ljudi in njih slabosti. Postopal je po-
vse drugače kakor njegov prednik.
Bil je z moškimi prijazen in z žen¬
skami trd in najraje je govoril o
tem, kak trpin je kmet, kako ga vse
dere in da mu je treba gospodarsko
pomagati. Tako si je pri ljudeh pri¬
dobil zaupanje, in kmalu je v fari
zopet zavladalo soglasje in se je vse
zgodilo, kar je hotel župnik. In zopet
je »Domoljub« pisal o krščanskem
življenju v Mračnem selu, dasi je bi¬
lo to življenje vse prej kakor krščan¬
sko. Notarjev solicitator pa je rekel:
»Mreže so zdaj malo drugače postav¬
ljene, kakor so bile prej, v utici se¬
di drug cipar, to je vsa prememba,
ki se je zgodila v Mračnem selu.« A

56

ker je bil solicitator na glasu, da ni
posebno trden v veri, niso ljudje nič
dali na njegove besede.

IV.

Nesreča župnika Štebalarja je
provzročila v notranjosti malega To¬
maža popoln preobrat. Začel je gle¬
dati svet in ljudi vse drugače, kakor
prej in začelo se mu je svitati, da ni
vse tako, kakor se njemu predstavlja.
Ni še prav spoznal, da v Mračnem
selu le z jezikom obsojajo grehe, ne
ogiba se jih pa nihče, da le z bese¬
dami priznavajo cerkvene nauke,nih¬
če pa se ne ravna po njih. A zdelo se
mu je, da ljudje prikrivajo svoje mi¬
sli in svoja dejanja, da se delajo dru¬
gačne, kakor so v resnici in da cvete
v Mračnem selu hinavstvo. Tomaž te¬
ga svojega spoznanja ni še znal jasno
izraziti, a slutil je, da je tako in uga¬
nil je, da se mora tudi sam pretvar¬
jati, če hoče dobro izhajati in veljati
za pravega kristijana, vrednega »Do¬
moljubove« pohvale. Navadil se je
pač težko, a mnogoštevilne zaušnice,
ki jih je dobil namesto odgovora na
svoja prenatančna vprašanja, so ga
naposled le izmodrovale tako, da ;e
premagal svojo odkritosrčnost in
resnicoljubnost ter se akomodiral
mračnoselskim ljudem in razmeram.

57

Do škandala župnika Štebalarja
je Tomaž svojega uma skromne sile
najraje posvečeval uganjanju vsako¬
vrstnih pobalinstev in ugibanju o
problemih, kako bi se dalo majnikove
hrošče molsti, morske prašičke na¬
učiti računanja ali gosenicam in mi¬
šim ustvariti perotnice. Škandal žup¬
nika Štebalarja je dal njegovim mi¬
slim popolnoma novo smer. Nič več
se ni vlegel v pasjo uto'poleg sultana
in se vadil v lajanju, nič več ni ubi¬
jal oken, nič več ni rabutal sadja in
ko je nekega dne z velikim trudom
preslikal farovškega mačka z rdečo
in zeleno oljnato barvo, kar je vzbu¬
dilo v Mračnem selu primerno veliko
senzacijo, mu je celo ta uspeh napra¬
vil le majhno veselje.

Zanimal ga je pravzaprav samo
še misterij življenja. Vse drugo je
bilo zanj postranskega pomena. Žup¬
nik Štebalar je bil položil temelj nje¬
govemu seksuvalnemu izobraženju in
nejasnosti krščanskega nauka so le
podžigale njegovo radovednost, zlasti
ker na svoja vprašanja glede šeste
božje zapovedi in drugih takih vzgo¬
jo mladine pospešujočih naukov zo¬
pet ni dobil zadovoljivega pojasnila,
nego kvečjemu zaušnice in ker mu je
Neža Krmežljavka izpulila cele pesti
las in raztegnila ušesa zaradi naivne¬
ga vprašanja: »Mama, ali ste že sto¬
rili kak mutasti greh?« Zdaj je vsak

i e

j I

s

I s

I

1

(

(  I

c

' f

: l

>:

s

1

I T

1

c

। (

1

| i

I c

r

A

]

r

I
r
(

1

[ s

! C

58

I

3

3

B

i

1

1
O

O

o
c

H

n
e
:i
e

)-
)-

i,
e
ti

)-
k

dan opazil kaj takega, kar se mu je
prej zdelo brezpomembno. Ker ni
smel vpraševati, je pogovore odra¬
slih, zlasti kmetskih fantov pozorno
poslušal in to mu je hitro razširjeva-
lo obzorje. Cim dlje je hodil k spove¬
di,toliko bolj se je približeval spozna¬
nju resnice.

Zadnja mrena mu je padla z
očes, ko je nekega večera poslušal
fantovski pogovor.

»Kaj boš zabavljal na Marijino
družbo,« se je hudoval eden fantov.
»Marijina družba je že dobra napra¬
va. Ce si prej šel klicat kako dekle,
si moral trkati in moledovati in vzdi¬
hovati celo uro predno se je okno od¬
prlo ali pa tudi ne. Kaj ni zdaj bo¬
lje? Nisi še dobro potrkal, pa ti že
odpre in ti zašepeta: le hitro notri,
da te kdo ne vidi. O, jaz sem prav
prijatelj Marijine družbe.«

Fantom je to pojasnilo ugajalo
in soglasno so pritrdili govorniku,
da je Marijina družba izvrstna in vse
podpore vredna naprava. Pripovedo¬
vali so si potem različne svoje doživ¬
ljaje pri prenočevanju v gostoljub¬
nih posteljah Marijinih devic in pri¬
povedovali so si jih s tako prostoduš¬
no odkritosrčnostjo, da bi bil še star
dragonec zardel sramežljivosti. Ma¬
li Tomaž je v tej uri spoznal vse
skrivnosti življenja in je naslednji
dan med svojimi vrstniki žel posebno

59

priznanje za svoja bijološka razlaga-;
nja. V zalivalo za ta poduk so mu to¬
variši darovali tri frnikole.

Nekaj mesecev po prihodu nove¬
ga župnika je bila v Mračnem selu
birma. Tudi Tomaž je bil določen, da
prejme sv. zakrament, a pravega ve¬
selja  mu to ni delalo, zakaj za botra
je bil izbran davčni eksekutor Smod
le, od katerega ni bilo pričakovati
nič drugega, kakor kvečjemu nekaj
lecta. Tomaževa žalost, da ne dobi
srebrne ure, je bila velika in tako
globoka, da so se v njegovi duši po¬
rajali celo rahli verski dvomi o po¬
trebi in koristi sv. birme. Za Toma¬
ževo veliko žalost je izvedel tudi žup¬
nik Janez Bradavica. Poklical je To¬
maža k sebi in mu razodel, da mu je
namenil posebno odlikovanje.

»Priden si v šoli in bistre glave,<<
mu je govoril važno. »Ker pa tvoj
oče niso mogli dobiti zate premož-l
nejšega botra, te bom pa jaz odško¬
doval. Namenil sem ti nekaj poseb¬
nega. Da, Tomaž, le poslušaj, name¬
nil sem ti veliko čast. Jutri bodo
presvetli knez in škof pri meni obe¬
dovali in z njimi vred drugi duhov¬
niki. Zelo imenitna družba bo zbra¬
na. Tebe, Tomaž, sem pa izvolil, da
boš nosil kruh na mizo in odnašal
porabljene krožnike. To je zelo čast¬
na služba in upam, da se boš vredne¬
ga izkazal tega velikega odlikova-

60

nja in da do sive starosti ne boš po¬
zabil, kake časti si bil deležen. Kdo
ve, če boš še kdaj doživel tako sre¬
čo.«

Tomaž je bil sicer nekoliko razo¬
čaran in je celo mislil, da bi bil mno¬
go bolj počaščen, če bi smel sodelo¬
vati pri uživanju vsega tega, kar se
je v farovški kuhinji pripravljalo,
cvrlo in peklo, vender se kraj vse
svoje nesramnosti in snedenosti ni
upal izraziti z besedami svojega mne¬
nja. Le nekam malobesedno se je za¬
hvalil in šel gledat, kako verni
kristjani v Mračnem selu krase svo¬
ja poslopja in postavljajo slavoloke.

Za soboto popoldne je bil napo¬
vedan prihod škofov. Župnik gospod
Janez Bradavica je v začetku name¬
raval postaviti pred slavolok belo
oblečene deklice, da bi potresale cve¬
tlice, a po daljšem premišljevanju je
ta namen opustil in sicer s specijal-
nim ozirom na podparagrafna deja¬
nja svojega prednika. Zaukazal je
celo, da morajo okrog slavoloka stati
moški v prvi vrsti in šele za njimi
ženske, da bi škof koj pri svojem
prihodu spoznal, kako situvacijo je
ustvaril v Mračnem selu gospod Ja¬
nez Bradavica.

Oh določeni uri je bilo vse zbra¬
no pri slavoloku. Župan je bil ves
razburjen, ker se je bal, da jo s svo¬
jim skrbno priučenim ogovorom

61

venderle polomi in se je neprestano ।
praskal za svojimi krepko razvitimi
županskimi ušesi. Občinski svetova-1
lec Motovilec je postavljal može v I
vrsto in podil otroke v stran, vsi pa
so kar drhteli pričakovanja, da po-'
gledajo svojemu nadpastirju iž 1
obličja v obličje.

»Že gredo!« Ta klic je prišel '!>•
veje, na kateri je sedel Tomaž. Tik
slavoloka je namreč stalo košato
drevo, na katero je' bil splezal To- j
maž, da bi bolje videl sprejem in vse
pregledal in slišal in s katerega je
videl daleč po prašni cesti. »Že gre¬
do,« je šlo od ust do ust. Župan se je
hitro še enkrat odkašljal, organist jel
vzel čik iz ust in ga zavil v robec,
Motovilec pa je sumarično klofutali
in brcal vse otroke, ki so prišli v nje¬
govo bližino ter jih podil v kraj. Vse
se je postavilo v pozituro, cesta je
bila zastavljena in zaprta in vse je
gledalo na oblak prahu, ki se je vse
hitreje bližal slavoloku.

Ker otroci niso mogli v ospredje
in niso ničesar videli, so se vsi za¬
gnali k drevesu, na katerem je čepel
Tomaž. Vsi so hoteli splezati gori,
vsi naenkrat, in pehali in odrivali sol
drug drugega in kričali in se pso¬
vali. Šele, ko so vozovi dospeli do
slavoloka, je nastala tihota. Vse je
pokleknilo, med tem ko je škof stopil
z voza so otroci drug za drugim sple-

62

zali na drevo, ki je bilo kmalu polno,
tako da so se veje globoko pripogi¬
bale. Natalija je bila zadnja, ki se je
trudila, splezati na drevo.

Župan je zakašljal in zastokal,
mrzel pot mu je stopil na čelo in da¬
vil se je in začel pozdravljati škofa.

»Gnadlivi firšt ino škof! Ino pri¬
šel je taisti veseli dan . . . ino naša
srca so vesela ino vsa fara je vese¬
la .. . Mja . . . Ino letina je bila sla¬
ba .. . mja . . . ino davki so visoki...
ampak prišel je taisti veseli dan, ko
so naša srca vesela . . . mja . . . ino
vsa fara vesela . . .«

V tem slavnostnem hipu se je z
drevesa slišal obupen vzklik. Nata¬
lija je bila z velikim trudom splezala
na deblo tako visoko, da bi mogla
stopiti na vejo. Tedaj pa se je izpo-
drsnila in zdrknila je z glasnim kri¬
kom nizdol. Na srečo ali nesrečo se ji
je pa krilce ujelo in zataknilo ob iz¬
rastek na deblu in zdaj je visela Na¬
talija med nebom in med zemljo ter
jokajoč kazala svoje okrogle gole no¬
žiče itd. Vsi pogledi so se na njen
krik obrnili k drevesu. Tudi škof je
nevoljno tja pogledal, a že v nasled¬
njem trenotku je pobesil oči in na¬
pravil tak mučeniški obraz, kakor
da je zavžil požirek hudičevega olja.
Ljudje so pa kakor okamneli gledali
prizor, ki se jim je nudil. Prevzeti so
bili strmenja tako, da se ni nihče ga-

63

nil, da bi jokajočemu otroku poma¬
gal na tla. Samo župan ni ničesar vi¬
del in ničesar slišal, nego topoglavo
gledal škofa, se potil in se nepresta¬
no davil:

»ino prišel je . . . mja . . . taisti
veseli dan, ko so davki veseli ino le¬
tina visoka ino naša srca vesela ino
vsa fara . . . mja . . .«

Tedaj pa je eden izmed škofovih
duhovskih spremljevalcev skočil k
drevesu.

»Skušnjava, zakrij svoj obraz,«
je zaklical z ognjeni svetega ogorče¬
nja in razprostrl je svojo vrlino
suknjo ter ž njo zakril, kar je kazal
na drevesu viseči otrok. Ta klic je
vzbudil ljudstvo iz okamenelosti.
Dvajset rok se je iztegnilo, da sna¬
mejo Natalijo. V trenotku je bila na
tleh in skušnjava je imela zopet za¬
krit obraz.

». . . ino prišel je . . . mja . . •
taisti veseli dan ino naša fara je vi¬
soka ino naša srca so slaba . . .« se je
župan še vedno davil, dasi ga ni nihče ।
poslušal, kajti škof je obračal oči k
nebu in milo zdihoval, moški so bili
vsi zbegani, ženske pa so ihtele, ka¬
kor da se je zgodila strahovita ne¬
sreča.

». . . ino prišel je taisti veseli |
dan, ko so davki našega srca vese- ;
li . . .«

64

Takrat je pa posegel vmes oni
mašnik, ki je skušnjavi zakril obraz.

»Je že dobro, oče župan, je že
dobro,« je rekel jako sladko. »Kar ne¬
hajte oče župan. Saj vidite, kako so
presvetli trudni in žalostni. Boste pa
jutri pri kosilu končali svoj ginljivi,
lepi govor.«

»Saj je res,« se je razveselil žu¬
pan, »da, pri kosilu, da, takrat bom
laglje govoril. Zdaj me nekaj tišči v
grlu.«

»Zahvalim, zahvalim,« je govo¬
ril škof, gredoč proti svojemu vozu.
»Prav lepo ste me pozdravili, da,
prav lepo, prav kristjansko. Vsa čast,
oče župan, vsa čast vam in vsem
drugim tudi. Prav zadovoljen sem.«

Škof se je vsedel na voz in se
med špalirjem prebivalstva odpeljal
v farovž, deleč spotoma svoj blago¬
slov. Ljudje so se počasi vračali na
svoje domove in tarnali in se jezili.

»Že tako nismo dobro zapisani
pri škofu, zaradi prejšnjega župnika,
zdaj se pa še kaj takega zgodi.«

»Že deset let ni bilo škofa firi
nas, zdaj, ko so prišli, pa se zgodi kaj
takega. Oh, tisto kanalijo bi morali
kar potopiti.«

»Oh za prvi pozdrav pa jim je
skušnjava pokazala svoj obraz —
oh, kaj bodo rekli, kaj si bodo mis¬
lili.«

65

5

Kdo ve, kaj bi bile razjarjene
ženske storile mali Nataliji, ko bi jo
bile zalotile. Toda Natalija je tedaj
že bila skrita v grajščinskem golob-
njaku trepetajoč strahu, kaj se bo ž
njo zgodilo, ker je škofu pokazala
svoje gole noge itd.

Tomaž pa se ni mogel nasmejati
temu, kar je doživel in postavljal se
je na glavo, kadar je pomislil, kako
je Natalija visela na drevesu, škof
pa se je zahvalil za tak krščanski po¬
zdrav.

Naslednji dan po birmi se je To¬
maž oglasil v farovški kuhinji, da
nastopi dodeljeno mu častno službo.
Poleg njega so bili poklicani v fa-
rovž še trije drugi dečki, a ti so bili
določeni za nižje opravilo, da čistijo
nože, vilice in žlice, za postrežbo V
obednici je bil izbran samo Tomaž-
Dečki so se pred kuhinjo vsedli na
staro skrinjo in spoštljivo kakor v
cerkvi čakali, kdaj jih pokliče kuha¬
rica na delo. Z željnimi pogledi so
kukali v kuhinjo, iz katere je hlapel
tako omamijiv vonj ter otepali svojo
juhico, ki jim jo je naklonila kuha¬
rica. Tomaž pa juhe ni maral, kajti-
čakal je, da dobi kaj pečenega. A ča¬
kal je zaman.

»Tomaž, nesi gospodom kruh!«
Ta poziv je poživil vso hišo. Kakor
bi bila kuharica zaklicala »Tomaž
, vzemi zastavo in pelji nas v boj za

66

sveto vero,« tak vtisk je napravil ta
klic na Tomaža. Planil je s skrinje in
vzel veliki leseni krožnik z nareza¬
nim kruhom, ki mu ga je izročila
kuharica. Ves razburjen je šel za
mežnarjem, ki je nesel vino, v slav¬
nostno okrašeno obednico, za njima
pa so dekle nesle juho.

Ob dolgi mizi so sedeli duhovni
gospodje in se menili o dobrih fa¬
rah in hudobnih liberalcih. Na zgor¬
njem koncu je sedel škof s čepico na
glavi. V prostorni dvorani je dišalo
po kadilu in šnoftahaku. Tomaž je
nesel kruh od gospoda do gospoda, a
pred škofa se skoro ni upal, dokler
ga ni mežnar tja potisnil. Škof so si
pa ravno z vilicami trebili zobe in so
Tomažka popolnoma prezrli.

Tomažek ni imel s postrežbo
nmogo dela. Skromno je stal pri vra¬
tih in čakal, kdaj ga kdo pokliče, naj
prinese kruh in kdaj dobi ukaz, od¬
nesti krožnike. Tako je imel priliko
gledati, kaj je vse prinesla kuharica
na mizo. Kurja župca z nudeljni je
bila prva stvar. Potem pa so se vr¬
stile jedi: klobase z zeljem, telečja
pečenka, pečene klobase z gorčico,
svinjska pečenka, klobase s hrenom,
cvrte piske s salato in klobase, nare¬
zane z jesihom in oljem, puran in do-
niača šunka in klobase, šarkelj in
flancati in pehtranovi štruklji in zo-

67

pet klobase. In gospodje so delali s
čeljustmi, kakor bi šlo za stavo in
nihče ni nič govoril, le cmakali so v
zboru. Še-le, ko je začelo vplivati vi¬
no, je postalo živahneje. Fajmošter
Jaka, vedno žejni in vedno lačni duš¬
ni pastir v sosednji fari, je aretiral
skledo s cvrtimi piškami, ravno ko
jo je hotel mežnar odnesti.

»Holt« — je v svoji vinjenosti
zaklical na ves glas, »škofije pa ne
izpustim.«

»Ali, Jaka,« je šepetal poleg
njega sedeč gospod in ga dregnil pod
rebra. »Kaj ne vidiš, presvetli so že
pri črni kavi, ti pa še zmirom piške
otepavaš.«

»Božji mlini meljejo počasi, pa
gvišno,« je zarenčal fajmošter Jaka
in popadel vjeto kurjo škofijo, kakor
da je že teden dni stradal.

Tomažek pa ni mogel dalje opa¬
zovati fajmoštra Jako, kajti pokli¬
can je bil na gornji konec mize, da
odnese krožnike. Takrat ga je dole¬
tela velika čast, da so ga škof milost¬
no pogledali in odlikovali z ogovo¬
rom.

»Kako ti je pa ime?« so vprašali
škof.

»Tomaž Krmežljavček,« je plaho
odgovoril fantič.

»No, le priden bodi in boga se
boj,« so rekli škof. »Kaj boš pa po¬
stal?«

68

Nagel pogled je vrgel Tomaž po
mizi in potem pogumno rekel:

»Duhovnik bom -—- to me najbolj
veseli.« V istem hipu je pa bilo To¬
mažu že žal, da je to izrekel, kajti
zavedel se je, da je škofa nalagal in
zavedal se je, da je storil s tem velik
greh. Tomažek je sicer že večkrat
premišljeval, kak poklic si naj izbere
in je hotel že po vrsti postati vojsko¬
vodja in financar, tihotapec in orož¬
nik, sodnik in mesar ali gostilničar,
kralj pri Indijancih in morski raz¬
bojnik, samo za duhovski stan ni
imel do tega dne nobenega nagnenja.
Toda pojedina v farovžu, ki mu je
Prvič v življenju pokazala, koliko
dobrega je na svetu, je nanj napravi¬
la tak vtisk, da ni mogel premagati
skušnjav svoje izredne snedenosti in
je škofa nalagal. Kesal se je in rad
bi bil preklical, a ni več prišel do
besede.

»Oh, fant, premisli dobro, kaj
govoriš,« je namreč zavzdihnil reje¬
ni korar, ki je sedel poleg škofa.
^Duhovski stan je najtežji stan na
svetu. Samo trpljenje in same brid¬
kosti so dodeljene duhovskemu sta¬
nu, veselja pa le malo. Težak, oh, te¬
žak je duhovski poklic! Vsemu se
moraš odpovedati, kar nudi svet,
kelih ne gre nikoli mimo tebe, kelih,
Poln pelina . . .«

69

Rejeni korar je naenkrat preki¬
nil svoje besedovanje in obrnivši se
do svojega soseda, je dejal: »Primak¬
ni, primakni skledo — - malo puranč-
ka in malo solatee bom še spravil
pod streho.«

Škof je med tem že pozabil na
Tomaža, zakaj vzdignil se je bil’
mračnoselski župan, prijel za čašo in
začel:

»Gnadlivi firšt in škof! Ino pri¬
šel je . . . mja . . . taisti veseli dan.
Ino naša srca so vesela ino vsa fara.
Ino davki so veseli ino letina je vese¬
la; ampak prišel je . . . mja . . . taisti
veseli dan . . .«

»Le pustite, oče župan, le pusti¬
te,« so dejali škof. »Po obedu ni
zdravo, če človek možgane preveč
napenja. Tu imate cigaro, prav do¬
bra je, da, prav dobra . . .«

»Oh, zahvalim lepo,« je ves gi¬
njen vzkliknil župan in vzemši smot¬
ko, je storil slovesno prisego: »Do¬
kler bom živ, bom to cigaro kadil.«

Ravno takrat je na spodnjem
koncu mize nastal velik hrup. Fajrno-
šter Jaka, ki je bil že popolnoma pi¬
jan, je držal purmanovo bedro v eni
roki, z drugo pa je tolkel po mizi, da
so zveneli kozarci.

»Boj liberalcem, boj na smrt,«
je kričal fajmošter Jaka. »Naj vedo,
da smo pripravljeni za sveto vero

70

Kristusovo trpeti najhujše preganja¬
nje in vsaiko trpljenje. Naj nas božji
sovražniki trpinčijo, naj nas s tr¬
njem bičajo in s škorpijoni kronajo;
naj nas žive vlečejo na grmado, mi
bomo vse z veseljem prenašali in
vriskaje pojdemo v smrt.«

»Res je,« so začeli kričati zbrani
duhovniki. »Ni je grozovitosti, da bi
je ne prenesli za sv. vero.«

»Tako je,« je kričal fajmošter
'Jaka. »Živio, na zdar, eljen.« In za-
nialinil je z roko, v kateri je držal
Puranovo bedro, in udaril po mizi,
da je vse zazvenelo in da se je pevr-
nila velika steklenica, polna žlahtne
vinske kapljice, da je bila vsa miza
niokra in premočeni šarkelj in flan¬
cati.

Tomaž je pri tem razburljivem
Prizoru reteriral do vrat in tamkaj
spoštljivo čakal daljnih ukazov. In
vroče misli so mu begale po glavi.

Nezgoda, ki jo je v svoji vinski
ognjevitosti provzročil sicer jako ne¬
dolžni fajmošter Jaka, je na zbrano
družbo jako pomirljivo vplivala,
spravila jo je namreč do spoznanja,
da že dovolj dolgo sedi za mizo in da
privoščila že preveč dobrega,
je dal mežnarju znamenje in

uiežnar je začel pospravljati mizo in
Tomaž je odnašal sklede in krožnike.

Škof

71

Gospodje so pobožno sklenili ro¬
ke in goreče molili in vmes se jim je
pehalo.

V.

Neža Krmežljavka, ki je bila
hudo melanholična, odkar je župnik
Matevž Štebalar zapusti] Mračno se¬
lo, je po dolgem hiranju obolela. Ker
ni poklicala zdravnika, marveč ba¬
bico Uršo, je mali Tomaž potom lo¬
gičnega sklepanja prišel do spozna¬
nja, da se pomnoži rod Krmežljavč-
kov za novega člana. To spoznanje
ga  pa nikakor ni razveselilo, zakaj
sodil je, da zna njegovo itak ne pre¬
več prijetno stališče v rodbini posta¬
ti toliko slabejše, kolikor več bo jed¬
cev pri hiši. V svoji brezobraznosti
je izrekel celo nečloveško željo, naj
mati Neža namesto otroka raje dobi'
konja ali osla. Sicer je Boltežar Kr-
mežljavček na to nesramno opazko
odgovoril z nogo tako krepko, da je
Tomaž postal avijatik in zletel ne¬
kaj metrov daleč po zraku, vender
je moral Boltežar na tihem priznati,
da ima Tomaž vsaj v duševnem ozi¬
ru nekaj od njega, dasi ima nos in
ušesa od dveh fajmoštrov.

Babica Urša je bila v svoji stro¬
ki tako izvedena in izkušena, da je
uživala občno zaupanje, a ko je obo¬
lelo Nežo Krmežljavko natančno pre-

72

iskala in zaslišala, je vender jako
resno zmajala z glavo. Izjavila je,
da je bolezen Neže Krmežljavke ta¬
ko resnega in zgnjo tajinstvenega
značaja, da zdravljenja ne vzame na
svojo vest ter je zahtevala konzilij.
Boltežar Krmežljavček je vsled tega
poklical novega mračnoselskega fri¬
zerja Miška, ki je znal izborno zo¬
be dreti in konjederko Macahelo, na
kar se je začel konzilij. Ker je pa
bila dijagnoza teli treh zdravnikov
bistveno različna, je vsak kuriral Ne¬
žo Krmežljavim na svoj posebni na¬
čin. Konjederka Macahela je Neži
prilepila na podplate velike obliže,
Urša ji je pripravila kamilčni čaj z
laškim oljem, frizer Miško pa je iz
posušenih polžev, kislega zelja, rož¬
marina in smodnika na blagoslovlje¬
ni vodi skuhal življenjski eleksir. Ko
je Neža Krmežljavka zavžila to me¬
dicino, je zastokala in umrla. Mrliški
ogleda je konstatiral vodenico.

Pri svitu v naglici vžgane bla¬
goslovljene sveče sta Boltežar in To¬
maž opravila običajne molitve in 'jo¬
kala, kakor in kolikor se spodobi za
krščanskega človeka, potem pa po¬
iskala vsak tisti ključ, ki ga je naj¬
bolj zanimal. Boltežar je vzel mrtvi
Neži izpod vzglavja ključ do velike
skrinje, v kateri je Neža Krmežljav-
ka hranila svoje bogastvo, Tomaž pa
je izmaknil ključ do kamre. Med tem,

73

ko so mežnar in različne ženske deva-
li Nežo Krmežljavko na mrtvaški
oder, je Tomaž v kamri s tečno klo¬
baso tolažil svojo žalost, Boltežar pa
je pobral iz skrinje cel kup pisem,
knjižic in tudi precej veliko škatljo,
napolnjeno z drobižem ter vse to od¬
nesel v občinski zapor, kjer je skoro
vso noč posvetil studiranju svojega
plena.

Gotovega denarja pač ni bilo
posebno mnogo, toliko bolj pa so ve¬
selile Boltežarja hranilnične knjiži¬
ce. Našel jih je troje in vsaka se je
glasila na tisoč goldinarjev.

»Tri tisoč goldinarjev — pasja
dlaka, to je lepo premoženje,« je go¬
voril Bolt(>žar sam pri sebi in se ta¬
koj vprašal:

»Kako je neki rajnka moja Neža
prišla do tega denarja? Župnik Šte-
balar ji je daroval knjižico za tisoč
goldinarjev. Ta knjižica je Tomaže¬
va, naj gre od očeta na sina. Še da¬
nes jo nesem notarju. Kar je prav je
prav! Kar je Tomaževega naj bo To¬
maževo, kar je pa Botežarjevega, naj
bo Boltežarjevo.«

Tako je odločil Krmežljavček in
Tomaževo knjižico položil na stran,
drugi dve pa je spravil v svoj žep in
takisto tudi gotovi denar in je bil
prav zadovoljen.

»Kako je neki prištedila Neža
ta denar?« To vprašanje je rojilo

74

Boltežarju neprestano po glavi, kajti
naj je računal kakor je hotel, vendar
je moral priznati, da si Neža od nje¬
govega zaslužka ni mogla toliko pri¬
hraniti in v farovžu kot kuharica
tudi ne toliko pridobiti.

Da bi že pregnal te nadležne
misli, je začel Krmežljavček iz dolgo¬
časja prebirati pisma, ki jih je našel
v skrinji svoje rajnke žene. Čim dlje
je čital ta pisma, toliko bolj je raslo
njegovo 1  zanimanje in toliko bolj mu
je šumelo po glavi. Kaj je vse izvedel
iz teh pisem! Spoznal je iz njih, da
rajnka Neža ni imela znanja samo z
župnikom Matevžem Štebalarjem,
nego še z različnimi drugimi duhov¬
niki; izvedel je, da je povodom vsa¬
koletnih romanj na Sv. Višarje uži¬
vala gostoljubnost različnih farov-
žev in kaplanij in se povsod tako
prikupila, da so jej dotični duhovni¬
ki še čez leta pošiljali dokaze svoje
hvaležnosti v obliki cesarskih ban¬
kovcev ter v pismih vpraševali, kako
se godi malemu Tomažu.

»Ta je pa znala,« je skoro z ob¬
čudovanjem zavzdihnil Boltežar Kr¬
mežljavček. »Ta je pa imela ves svet
za norca in mene najbolj. No, zdaj je
mrtva in bog naj ji grehe odpusti in
sveti naj ji večna luč, a denar je
moj. S svojo nezvestobo je mene
oškodovala in pravično je, da dobim
jaz, kar je zapustila.«

75

Tako je Boltežar Krmežljavček
pomiril svojo krščansko vest in sam
sebi dopovedoval, da ima pravicd
polastiti se denarja, ki ga je našel v|
skrinji svoje umrle žene. Ker je pa
hotel biti tudi pošten, je sam s seboj
sklenil kompromis. Prepustil je To¬
mažu knjižico za tisoč goldinarjev in
sklenil, da mu shrani najdena pisma, i

»Kadar bo pameten, pa naj
obračuna s svojimi dvaintridesetimi
soočeti, kakor ve in zna.«

Na dan pogreba si je dal Bolte¬
žar pri frizerju Mišku sive brke
in sive lase lepo in temeljito počrni¬
ti, kar ga je tako pomladilo, da ga
je babica Urša komaj spoznala.

»Veš, Urša,« je opravičeval po¬
rabo kosmetičnih sredstev, »dal sem,
si brke in lase pobarvati samo v
znak žalovanja za pokojno Nežo.
Kdor ima denar, gre za pogrebom v:
črni obeki in nosi na rokavu črn I
trak; ker pa jaz tega denarja nimamj
sem si dal brke in lase črno pobar¬
vati. Veš, človek mora le gledati, da
svoji umrli ženi na dostojen način iz¬
kaže zadnjo čast.«

Ne samo dostojno, nego uprav!
■ dostojanstveno je korakal Boltežat
za pogrebom, vodeč Tomaža za roko.
Pri grobu ga je prevzela ginjenost
tako, da je kanilo nekaj solz iz nje¬
govih oči na brke. Boltežar je poza¬
bil, da ima brke pobarvane in si je

i

]

1

I
c
1
g
z
i
F
s
h

s

ii
Ž:

E
ti
n
k
b
d
Š(
k
b

1.)

76

otrisal solze ter si nekoliko počrnil
in zamazal obraz, kar je Tomaža ta¬
ko zanimalo, da je popolnoma poza¬
bil, kje da je in da pokopavajo njego¬
vo mater.

»Ata, ali greva zdaj v oštarijo?«
To je bilo po končanem pogrebu prvo
Tomaževo vprašanje in ker je Bolte-
žar Krmežljavček, zvest stari krščan¬
ski tradiciji, to potrdil, je bil Tomaž
popolnoma potolažen in zadovoljen.

Boltežar Krmežljavček je pridno
dajal za pijačo. Modro je poslušal,
kako so zbrani pogrebci hvalili nje¬
govo ranjko ženo in njene vrline, ga
zagotavljali, da je nenadomestljiva
in nepozabljiva ter mu v isti sapi
priporočali različne neveste. O neve¬
stah pa Boltežar Krmežljavček ni
hotel ničesar slišati, češ, da ostane
Svoji Neži zvest še čez grob.

Ko je bil mali Tomaž vsega sit
in truden in zaspan, je začel Bolte-
žarja nadlegovati, naj gre domov.
Krmežljavček pa ni hotel uvideti po¬
trebe, da bi že v mraku šel domov. Še
nikoli se ni tako dobro imel v krčmi,
kakor ta dan in še nikoli se ni tako
brezskrbno veselil življenja, kakor-
dan pogreba hude Neže, saj pa tudi
še nikoli ni videl toliko denarja, ka¬
kor ga je sedaj imel v posesti. Ni ga
bilo spraviti iz krčme.

Ker Tomaž ni mogel pri Krmež-
Ijavčku ničesar opraviti, je zapustil

77

krčmo sam. Rad bi bil šel spat, a Bol-
težar je imel ključe v žepu in fanti«
ni vedel, kam bi se dejal.

Bil je gorak poletni večer in ker
se je mesec skrival za oblaki, je vla¬
dala v Mračnem selu precejšnja te¬
ma. Tomaž se je klatil po trgu, pose¬
dal po klopeh pred hišami, je pri¬
sluškoval pri oknih in zalezoval vasO'l
valce, a Boltežarja ni in ni bilo i z
krčme.

Ko se je tako Tomaž plazil w
trgu, je zapazil, da gori v farovžu s«;
luč. Mislil je, da zdaj župnik gospod;
Janez Bradavica opravlja večeru«;
pobožnosti in skrbi za izveličanje svo¬
je duše. Stoječ pri ograji farovškeg«
vrta in motreč razsvetljena okna s«
je Tomažu naenkrat zazdelo, da bi bi¬
lo ne samo jako kratkočasno, mar¬
več tudi zelo vzpodbudno, če bi si vs«
to na lastne oči ogledal. Tomaž je t«
misel takoj z njemu prirojeno res«'
lutnosljo izvršil. Spravil se je Če<
ograjo na vrt in splezal na jablan, k 1
je stala tik farovža in od koder j £
bilo lahko videti v vse sobe.

Tomaž je posvetil svojo pozor¬
nost sobi župnikovi. Gospod Jan#
Bradavica je sedel za mizo in prd
njim je stal bokal rujnega vinciH
Župnik je pušil tako debelo cigar«
da jo je komaj držal med ustnica#'
in mešal kvarte. Družbo sta mu del«
la mežnar in kuharica. Tomaž si .1'

78

rekel, da si gospod župnik, mežnar in
kuharica niso z molitvijo preganjali
časa.

Ta mični prizor ni trajal preveč
dolgo. Ko je gospod Janez Bradavica
izpraznil zadnjo čašo, je vzdignil
s stola svojega telesa izdatno obil¬
nost in obenem sta vstala tudi mež-
nar in kuharica. Tomaž je videl, ka¬
ko sta se mežnar in kuharica poslo¬
vila in odšla, a razumeti ni mogel ni¬
česar, ker je bilo okno zaprto.

Zadovoljen z uspehom svojega
opazovanja, dasi znatno razočaran,se
je Tomaž ravno pripravljal, da sple¬
za z jablani in gre gledat, kaj dela
oče Krmežljavček, ko se je zasvetilo
v kuharičini sobi. Tomaž se je vsled
tega odločil, da se še nekoliko pomu¬
di na jablani in odločil se je toliko
raje, ker je bilo kuharičino okno od¬
prto, tako da je lahko vse natančno
razločil. Sedel je torej na veji in
gledal, kako se je kuharica razprav¬
ljala. Tedaj so se naenkrat vrata od¬
prla in v sobo se je priplazil držeč
čevlje v rokah mežnar. Samo na¬
smehnil se je, pokimal v pozdrav in
vrata previdno zaklenil, ne da bi mu
bila kuharica branila.

Med tem, ko je Tomaž ugibal,
kaj naj to pomeni in zlasti- čemu je
mežnar prinesel čevlje v rokah in če
hoče mar pri kuharici prenočiti, ko
je vrata za seboj zaprl, se je pa nekaj

79

zgodilo, kar je ne le Tomaža silno
prestrašilo, nego tudi kuharico in
mežnarja. Od vrat kuharičine sobe
se je namreč zaslišalo krepko trkanj«.
Mežnar se je strahu stresel in planil
k oknu. V trenotku je bil na oknu in
se je spustil na vrt, dočini je kuhari¬
ca v sami srajci šla k vratom in jih
počasi odklepala ozirajoč se vedno na
okno, če je mežnar že izginil, in po¬
navljajoč: »Koj, gospod, koj.«

Tomaž je na jablani tako trepe¬
tal razburjenja, da se je komaj vzdr¬
žal na veji, na kateri je čepel, a kar
mrzlica ga je stresla, ko je videl, da
so gospod Janez Bradavica vstopili
v sobo. A župnik ni bil resen ali je¬
zen, marveč se je smejal in se z raz¬
prostrtimi rokami bližal svoji ku¬
harici.

»O moja ljuba presrčkana Ka¬
trica,« so vzdihovali gospod Janez
Bradavica in so objeli in pritisnili k
sebi kuharico. »Tako te imam rad,
moja ljuba Katrica, tako od srca rad
— ah, Katrica, daj mi pojubeek.«

In dasi je bila kuharica v sami
srajci, se ni branila objemov gospoda
Janeza Bradavice, nego je vroče vra-
čevala cmakanje župnikovo. Gospod
Janez Bradavica ji je eno roko ovil
okrog vratu, drugo je položil skuš¬
njavi na obraz in še Tomažu, ki se je
bavil na veji se je zdelo, da je njegov
dušni pastir neskončno srečen.

80

Tedaj pa je Tomaž zagledal čev¬
lje, ki jih je bil mežnar pri begu pu¬
stil v kuharieini sobi. Ravno tedaj
jih je zagledal, ko so gospod Janez
Bradavica z nogo zadeli ob te čev¬
lje. Tomaž ni vedel, kaj se je ž njim
zgodilo. Zmešalo se mu je v glavi,
popolnoma se mu je zmešalo.

»Ježeš — mežnar je čevlje poza¬
bil,« je Tomaž v tej svoji zmešanosti
zaklical na ves glas in je y tistem tre¬
nutku izgubil ravnovesje ter z dreve¬
sa zletel na tla in tamkaj obležal brez
zavesti.

Nič ni Tomaž vedel, koliko časa
je ležal pod jablanjo. Ko je prišel k
sebi in odprl oči, je videl, da kleči
poleg njega kuharica in ga moči z
mrzlo vodo, gospod Janez Bradavi¬
ca pa so hodili okrog njega, kakor
razkačen lev in so oštevali ljubo Ka-
trico.

»Sram te bodi,« so se jezili go¬
spod Janez Bradavica. »Sram te bo¬
di! Kolikrat sem ti že rekel: ugasni
luč, kadar bolhe loviš. Pa ne, pa ne!
Kdaj in kje si že videla pošteno žen¬
sko, da pri luči bolhe lovi? Oh, sram
te bodi! Pri odprtem oknu in pri Ili¬
či loviš bolhe, da te hodi mežnar na¬
dlegovat in da te hodijo otroci gle¬
dat. Ti, ti — mesalina.«

»Oe sem jim preveč mesena, naj
pa drugo vzamejo,« je razžaljeno za¬
klepetala ljuba Katrica, »Saj je dosti

81

6

žalostno, da imajo mežnarja, ki se
ponoči vtihotaplja v mojo sobo in ga
moram z okna pehati in da so otroke
v šoli tako slabo vzgojili, da hodijo
gledat, kako ženske bolhe love.«

Tomažu se je zdelo, da stori naj¬
pametneje, če se o tem kritičnem tre¬
nutku ne gane. Zatisnil je zopet oči
in se delal nezavestnega. Tako se je
ognil vsem neprijetnim vprašanjem
in odgovorom, ki jih je bilo pričako¬
vati in je lahko nemoteno poslušal,
kako sta se prepirala ljuba Katrica j
in gospod Janez Bradavica.

Konec tega prepira je bil, da sta I
župnik in kuharica nesla Tomaža v
farovž in ga položila na posteljo. Ker
Tomaž le ni hotel priti k sebi, je za¬
čelo župnika skrbeti, da si je fant
pretresel možgane in odločil se je, da
gre klicat zdravnika in Boltežarja j
Krmežljavčka. Zdaj se je pa Toma¬
žu zdelo umestno, da se prebudi iz
svoje nezavesti. Odprl je oči in se pla¬
ho ozrl po sobi. Bilo ga je res strah, |
kaj se ž njim zgodi.

»Oh, da si le prišel k sebi,« je za- j
vzdihnila ljuba Katrica: »Ali te kaj
boli ?«

Tomaž sicer ni občutil nobenih
bolečin, a sodil je, da mu ne more
škodovati, če bolestno zastoka. Nje¬
govo stokanje je zadovoljilo kuhari¬
co in župnika.

82

»Daj mu malo konjaka,« je rekel
župnik in ko je Tomaž izpil izborno
kapljico, se je počutil tako dobro, da
je potolažil župnika in Katrico z iz¬
javo:

»Vse me boli in ves sem neu¬
men — prosim, pustite me domov.«

»Le tu ostani, Tomaž, le miren
bodi in zaspi. Saj si priden fant.« Ta¬
ko je govoril gospod Bradavica in
je dal Tomažu zopet čašico konjaka.
»Malo mesečen si, kaj ne Tomaž, pa
se ti časih kaj sanja? Da, sanje so ča¬
sih hude. Kaj se človeku vse ne pri¬
kazuje v sanjah. Tebi se je gotovo kaj
hudega sanjalo. Pa le miren bodi in
nič ne govori, sanjalo se ti je, prav*
hude sanje si imel, da, hude sanje, pa
bo že bolje.«

Tomaž je bil z župnikovim pri¬
poročilom, naj nič ne govori, prav za¬
dovoljen. Ko je zavžil še tretje čaši¬
co konjaka, je bil tako omoten, da
sploh ni več mogel govoriti, marveč
se je stegnil na postelji in je trdno
zaspal.

Župnik Janez Bradavica in ljuba
Katrica sta sedela pri Tomaževi po¬
stelji in sta ugibala, kaj bi bilo sto¬
riti.

»Fant le morda ne bo pozabil,
kar je videl, in si ne bo dal dopove¬
dati, da se mu je sanjalo,« je menil
gospod Janez Bradavica ves otožen
in potrt. »Oh, zakaj se ni ubil ali si

— 83 — g*

vsaj možgane pretresel. Lahko bi mi
mnogo škodoval in nikoli ne bom
imel več miru, če ga ne spravim
proč.«

»Kam ga pa hočete spraviti in
kako?« je vprašala Katrica, ki je tu¬
di želela, da bi mirno in nemotena
živela v mračnoselskem farovžu. »S
Krmežljavčkom je težko govoriti.«

Gospod Janez Bradavica je bil
ves žalosten in ni vedel, kaj bi storil.
Naenkrat je pa skočil s stola.

»Krmežljavček je danes gotovo
pijan,« je dejal veselo. »Danes bo
najlaglje ž njim govoriti in se naj¬
ceneje ž njim domeniti. Fant tako ni
njegov, morda se ga  bo še rad od-
križal. Kar iskat ga  grem, saj je go¬
tovo še v krčmi.«

Gospod Janez Bradavica ni čakal
odgovora ljube Katrice. Napravil se
je v naglici in šel iskat Boltežarja
Krmežljavčka, ki je ob tisti uri še
vedno sedel v krčmi in se z vinom
tolažil, da ga je zapustila Neža.

»A — gospod župnik — živio —-
še en Štefan na mizo!« Tako je po¬
zdravil Krmežljavček gospoda Ja¬
neza Bradavico. »Naj sedejo k nam
■— danes ga bomo še nekaj pognali!«
»Zahvalim — zahvalim,« je od¬
govoril župnik. »Pozno je že, vsak
čas bo polnoč — a z vami bi rad ne¬
kaj govoril, Krmežljavček, nekaj
važnega, da, nekaj važnega!«

84

Krmežljavček se je spomnil, da
je imel prejšnji župnik Matevž Šte-
balar jako neprijetno navado, da je
časih z ljudmi izpregovoril resno be¬
sedo brez prič. Zato se je nekaj obo¬
tavljal. A domislil se je tudi, da je
gospod Janez Bradavica ves dru¬
gačen in zato je sledil župnikovemu
pozivu in šel iz hiše.

»Krmežljavček, vi ste spet pi¬
jani,« je začel župnik.

Krmežljavček se je takoj usta¬
vil in slovesno protestiral, a župnik
ga ni pustil govoriti.

»Le poslušajte me,« je dejal. »Saj
za svoj denar ste lahko pijani, kadar
hočete in kolikor hočete.«

»To je pa pametna beseda,« je za¬
dovoljno vskliknil Krmežljavček.
»Prav pametno besedo so rekli. Za
svoj denar je lahko vsak pijan, ko¬
likor hoče. Prav zadovoljen, sem ž
njimi, gospod župnik.«

»Ali, Krmežljavček,« je nadalje¬
val župnik. »Vi ima e tudi sina. To¬
maž je nadarjen deči o. Škoda bi bilo
zanj, če bi ne prišel naprej. Ali kdaj
mislite, kaj bo iz fanta?«

»Ne,« je odgovoril Krmežljav¬
ček. »Meni fant nič mar. To sploh
ni moj sin! Naj skrbi zanj njegovih
dvaintrideset očetov!«

»Tiho, tiho,« je zaječal gospod Ja¬
nez Bradavica. »Nikar tako na glas!

85

Kdo na svetu pa ima dvaintrideset
očetov?«

»Moj fant jih ima, ki pa ni moj,
marveč župnika Štebalarja in .. «

»Tiho, tiho! Saj vem, da Tomaža
ne ljubite in da nečete biti njegov
oče. A ker je fant tako nesrečen, da
je mater izgubil in da nima očeta...«

»Dvaintrideset jih ima,« se je
oglasil Krmežljavček odločno in slo¬
vesno.

»Vidite, Tomaž je mesečen, da
mesečen,« je hitel župnik Janez Bra¬
davica.

»Kaj še! Sneden je!« je pripom¬
nil Krmežljavček. »Požrešen je, pa
ne mesečen!«

»Ne, fant je mesečen,« je nada¬
ljeval župnik z milim glasom. »Sam
sem se prepričal. Nocoj je iz same
žalosti, da mu je mati umrla, zlezel
na drevo in tam je postal mesečen in
je padel doli in leži zdaj v farovžu.
Jaz se peljem jutri v Ljubljano. Če
vam je prav, vzamem fanta seboj, da
ga bodo zdravniki preiskali. Da, in
Če vam je prav, bo v Ljubljani ostal
in bo študiral za gospoda, da, za go-
spoda. Bistra glava je! Naj študira,
seveda na moje stroške. Vas ne bo nič
veljalo, čisto nič!«

Krmežljavček je bil silno prese¬
nečen. Tako, da se je skoro streznil-
Dvakrat in trikrat je moral župnik

86

ponavljati svojo ponudbo, predno jo
je Krmežljavček pojmil in spoznal
ves njen obseg. Potem pa je začel
župnika gledati od strani in obšel ga
je sum, da je tudi gospod Janez Bra¬
davica eden tistih dvaintridesetih
gospodov, ki so njegovi rajnki Neži
pisali tako lepa pisma in tem pismom
prilagali še lepše bankovce.

»No, kaj premišljuješ?« je vpra¬
šal župnik. »Ali ste zadovoljni
ali ne?«

»Sem, seve, da sem,« je potrdil
Krmežljavček in pomembno dosta¬
vil :»Tomaž ima duhovsko kri v ži¬
lah, naj še sam postane gospod.«

Tako je bila o polnoči med gospo¬
dom Janezom Bradavico in med Bol-
težarjem Krmežljavčkom sredi Mrač¬
nega sela sklenjena pogodba, da pre¬
vzame župnik skrb za malega To¬
maža. Za pričo je bil mesec, ki se je
na nebu smejal.

Naslednje jutro se je Krmežljav¬
ček na kratko poslovil od Tomaža. Še
predno je fant prav pojmil, kaj se
godi in kaj ga čaka, je že sedel poleg
župnika na vozu in se peljal proti
Ljubljani. Tako se je zgodilo, da
Mračno selo ni nikdar izvedelo, kaj
je mali Tomaž videl, ko je s farovške
jablani gledal v spalnico »ljuba
Katrica« imenovane farovške ku¬
harice.

87

VI.

Že tri dni je bil Tomaž pri bra
njevki Poloni v Ljubljani, kamor ga
je spravil župnik Janez Bradavica
ko se je šele prav zavedel, kaj se je :
njim zgodilo. Po dolgem premišlje
vanju je prišel do spoznanja, da jr
poslan v pregnanstvo, ker je z jabla
ne gledal v spalnico farovške kuhari
ce. To spoznanje je s posebnim ozi
rom na slabo hrano njegovo dušo na
polnilo z grenkimi čuvstvi in vzbudi
lo v njegovem srcu tako hrepenenje
po domu, da se mu je tožilo celo po
klofutah »ta scaganega Boltežarja,<
dasi je bil že spoznal, da tudi bra
njevka Polona s posebno vnemo ir
očividno izvežbanostjo vporablja to
vzgojno sredstvo.

Z roko branjevke Polone Gavt
rože se je Tomaž seznanil takoj prv
večer svojega bivanja v Ljubljani
Pri večerji se je zbrala vsa družina
Polona, njen mož Matije, po poklicu
postrešček, po nagnenju veterajnar
petnajstletna hčerka Helena in dva
najstletni sin Artur, ki je že dovrši,
drugo gimnazijo in prezirljivo gle¬
dal na Tomaža.

Ko je Tomaž prisedel k mizi, je
mati Polona ravno oštevala svojega
moža, ker ni nič denarja prinesel
domov. »Saj bi že nič ne rekla, ko bi
kupčija šla,« se je togotila mati Po-,

- 88 - (

Iona. »Ali kaj, ko so take izgube.
Vsak dan izguba! Kako me je včeraj
Prosil fijakarjev Gustelj, naj mu dam
tri žemlje na upanje; komaj jih je
dobil, je pa ž njimi v Ameriko ušel.«

Postrešček Matije je s povešeno
glavo sedel za mizo in spoštljivo po¬
slušal svojo ženo. Tomaža je to spo¬
minjalo na dom in na levite, ki jih je
umrla Neža Krmežljavka brala pri
kosilu in pri večerji in milo se mu je
storilo.

Za Matijcem je prišla na vrsto
domača hči Helena.

»No, ali bo kaj z večerjo« je za¬
rohnela mati Polona in obrnivši se k
Mat ijcu dejala pojasnilno: »Ta froc
se nekaj kuja, ker je ne pustim v
gledališče.«

Tedaj pa je Helena prinesla iz
kuhinje večerjo ter jo postavila na
mizo. Čuvši materine besede se je
razjokala.

»Nobenega veselja — mi ne pri¬
voščite. Druge punice — v moji sta¬
rosti — imajo že otroka, jaz pa še
v gledališče ne smem.«

Mati Polona je na to pritožbo
odgovorila s krepkimi in izrazitimi
besedami tako, da je Helena glasno
ihteč zbežala v kuhinjo.

Zaradi večerje je mati Polona
Prekinila svoja očitanja in začela
moliti, a komaj je izrekla »amen« se

89

je vsula iz njenih škrbastih ust nova
ploha besedi.

Tomaž je dobil na svoj krožnik
porcijo repe. Ta porcija ni bila v no¬
benem razmerju z njegovim apeti¬
tom. Vendar se ni pritožil. Toda ko
je zavžil prvo žlico, se ni mogel pre¬
magati in je očitajoče vzkliknil:
»Repca je pa grenka.« Tedaj ga je pa
Polona pogledala, da je Tomažu
padla od samega strahu žlica iz rok.
»Ti bogokletnik« je zakričala mati
Polona in Tomaž je dobil zaušnico,
ki mu je za več let pregnala pogum,
kritikovati hrano branjevke Polone.

Vzlic tej skušnji je Tomaž po¬
stal deležen še mnogih zaušnic, da,
dobil jih je celo, ker se mu je nekoč
sanjalo, da je v loteriji zadel pet gol¬
dinarjev a jih zajedel, namestu da bi
jih bil daroval za sv. maše.

Ta strogost, ki jo je Polona ime¬
novala »vzgajanje v strahu božjem,«
je prisilila Tomaža, da je postal
skrajno previden v besedah in izbir¬
čen v izrazih. Prišel je v Ljubljano o
velikih počitnicah in je porabil čas
do šole, da se je seznanil z vrstniki
iz soseščine in spoznal ljubljansko
mesto. Grad, velike cerkve, sijajne
stavbe, bogate izložbe, vse vrvenje in
življenje mu je silno imponiralo, a
nobena stavba ga ni presenetila ta¬
ko, kakor hišica v Zvezdi.

90

r

K

r

»Ježešta,« je zavzdihnil z obču¬
dovanjem, »to morajo biti ljudje v
Ljubljani bogati, ko plačajo groš, da
se enkrat vsedejo.«

Ko se je Tomaž polagoma nava¬
dil ljudi in se prilagodil novim raz¬
meram, je postal čisto zadovoljen in
njegovo življensko veselje je začelo
novic krepko poganjati. Sicer ga je
Polona najraje zaprla v sobo ali ga
silila, da čita življenje svetnikov,
vender je Tomaž vedno našel pota
in sredstva, da je ušel in se potepal.
: Samo zvečer je moral ostati doma in
I poslušati ropotanje in zmerjanje sta-
j re Polone ali pa modrovanja postre-
M ščeka Matijca, ki ga je danes zanima¬
lo, kako utegne biti na cesarskem
dvoru, kadar se stepejo, jutri pa zo¬
pet, zakaj so papeži in kralji nume-
rirani in zakaj nimajo raje primkov.
Matije je bil namreč z dušo in tele¬
som veterajnar in odločno nedemo¬
kratičnega mišljenja, ker je pri vo¬
jakih tri leta služil za purša nekemu
baronu.

Čas počitnic je hitro potekel in
na jesen je začel Tomaž hoditi v
gimnazijo. Veselilo ga to ni in ko je
šel k maši klicat sv. Duha, naj ga
razsvetli, je vedno prosil, naj mu
sv. Duh pokaže pot, da bi postal fri¬
zer ali magari šubfirar, samo ne du¬
hovnik ali dohtar. In sv. Duh ga je
iLUlslišal, če tudi tega Tomaž ni takoj

- 91 -

•S*

spoznal marveč šele čez leta. Med
mašo se je Tomaž vsled svoje srčne
žalosti solzil in tudi usekoval in si¬
cer se je usekoval z brezstidno hrup¬
nostjo hribovskega pastirja ter s tem
obrnil nase pozornost svojega bodo¬
čega kateheta. Že pri maši si je pri¬
dobil katehetovo nenaklonjenost, ki
je postala globoka in trajna koj v
prvi šolski uri.

Tomaž je bil visoke rasti in je
vsled tega sedel v zadnji klopi. Med
tem, ko je katehet stal pri oknu in
klical dijake drugega za drugim po
imenu, je prišla mimo šole vojaška
godba in veselo so zveneli glasovi
Radeckega koračnice. Tomaža je to
kar poživilo. Pozabil je popolnoma,
da je v šoli, pozabil na kateheta in
začel glasno žvižgati. Jezno se je obr¬
nil katehet in zaklical: »Kateri osel
pa žvižga?«.

Tomaž se je potuhnil in ni nič
zinil. Toliko da ni padel pod klop.Vsa
kri mu je stopila v glavo. Katehetov
pogled je obstal na Tomažu, ki je ču¬
til, da je zasačen. Katehet je dvignil
prst in zagrozil Tomažu ter mu ob¬
ljubil ostro kazen. Na to se je kate¬
het zopet obrnil k oknu in gledal na
cesti korakajoče vojake. Glasovi
godbe so se še vedno razločno slišali.
Kar noge so se vzdigovale šolarjem
in naenkrat je tudi pri oknu stoječi

92

katehet ubral ustnice in začel tiho
žvižgati Radeckega koračnico.

Tomaž se je zganil, ves v strahu
je dvignil roko in zaklical skoro jo¬
kaje:

»Prosim, gospod katehet — zdaj
pa drug osel žvižga.«

Komaj je bil izrekel te besede, je
že stal katehet poleg njega in mu ves
razkačen navijal uho, kakor bi bilo
iz kavčuka, da je Tomaž cvilil in jo¬
kal in v svojem srcu ponavljal vse
furmanske izraze, kar si jih je bil na¬
učil. V prepričanju, da se mu je zgo-'
dila krivica, je še tisti dan s fračo
ustrelil v katehetovo okno in občutil
iskreno zadoščenje, ko je zaznal, ka¬
ko ogorčenje je vsled tega zavladala*
na gimnaziji.

V hiši, kjer je kraljevala bra¬
njevka Polona, je stanovalo pri raz¬
ličnih starankah še več študentov,
med njimi tudi nekaj iz višjih razre¬
dov. Navadno so Tomaža samo zani¬
čevali in zasmehovali, a enkrat so ga
vendar poklicali med sebe. Bilo je to
pred Miklavžem. Tomaž, ki je vsak
večer vestno inspiciral Miklavžev se¬
menj, si je delal upanje, da mu prine¬
se Miklavž venec fig in se je Miklav¬
ža presrčno veselil, zakaj za fige in
pomaranče bi. bil izdal še domovino
in sveto vero. Ko so mu dijaki pojas¬
nili, da pojdejo zvečer eden za Mi¬
klavža, drugi za parklje in angelje,

93

je bil Tomaž takoj pripravljen sode¬
lovati in je bil tudi popolnoma zado¬
voljen, ko so mu dodelili vlogo pre¬
šibka sv. Antona.

Zvečer se je Miklavž odpravil s
svojim spremstvom na obiske po hi¬
šah. Artur Gavtroža je bil oblečen za
sv. Antona, Tomaž pa je kot njegov
prešibek lazil poleg njega po vseh
štirih. Naporna je bila njegova nalo¬
ga, a našel je kmalu, da je jako za¬
bavna. Med tem, ko so otroci klečali
in molili in je Miklavž delil svoje da¬
rove, dobim so parklji rožljali z veri¬
gami, se je Tomaž plazil po tleh, po¬
snemal pujska in naposled vščipnil
jedrnato deklo v debelo nogo tako,
da je poskočila in zakričala, kakor
bi jo bil pičil gad. Seveda je potem
Tomaža napodila z metlo, a uspeh, ki
ga je dosegel Tomaž, je bil velik in
Tomaž je bil tako vesel te zabave,
da je ta manever ponovil v vsaki hi¬
ši. Njegovi tovariši so mu izkazali
svoje priznanje za njegovo sodelova¬
nje s tem, da so ga vzeli seboj v krč¬
mo. V krčmo je Tomaž lahko prišel,
domov pa so ga morali nesti.

Ko se je drugo jutro prebudil,
mu je bilo slabo in glava ga je bolela
tako, da se je komaj spravil iz po¬
stelje in je komaj utekel palici ma¬
tere Polone. Pri kosilu je seveda do¬
bil namenjeno mu število zaušnic in
dobrih naukov ter strogi ukaz, da

94

mora iti še ta dan k spovedi. Bil je
tako potrt in bolan, da se dobljene¬
mu povelju ni ustavljal. Sedel je pri
svoji mizici in izpraševal svojo vest
ter grehe zapisoval na podolgast pa¬
pir. Vsak greh je imel svojo vrsto in
vrste so se množile hitro. Tomaž je
Preiskal svojo vest, kakor mati Polo¬
na svojo srajco, kadar je bolhe lovi¬
la. In našel je, da je grešil že zoper
vse mogoče zapovedi, da je grešil zo¬
per božje in zoper cerkvene zapovedi,
da ima na duši že poglavitne grehe
in grehe zoper sv. Duha in celo vne-
bovpijoče grehe in da je sploh le še
malo grehov, ki jih še ni storil.

Takega grešnika se je čutil To¬
maž, da se je naposled razjokal sam
nad seboj in sam nad seboj obupal.

»Oh,« je zdihoval, »kaj mi poma¬
ga odveza pri spovedi, ko pa nimam
toliko moči, da bi premagal skušnja¬
ve, kadar me popadejo. Ali, če bi bilo
saj tako na svetu, kakor je pravil Lu¬
ka Magarac v Mračnem selu.«

Spomin na Luko Magaraca je
Tomaža potolažil in poživil. Kar je
lepega in veselega na svetu, je vse
greh, ga  je učil Luka Magarac in
učil ga je tudi, da fajmošter vse to
sam dela, kar drugim kot grešno pre¬
poveduje. Tomaž se je v duhu prese¬
lil v Mračno selo in se spominjal
različnih svojih doživljajev in vsega
tega, kar je vedel o župniku Šteba-

95

larju, kar je doživel pri škofovi poje¬
dini in kar je videl, ko je sedel na fa-
rovški jablani in gledal v spalnico
Ijnbe Katrice.

»E, kaj,« je nazadnje sam pri se¬
bi rekel, »saj ima Luka Magarac
morda vendar prav, in za vsak greh
tudi ne bo človek v pekel prišel.«

Opravil je sicer spoved, ker je
moral branjevki Poloni pokazati li¬
stek, a na dobljeno pokoro je še tisti
večer pozabil. Zakaj, ko je bila vest
pomirjena in mu je tudi Polona od¬
pustila njegovo prvo pijanost, tedaj
se je šele začel jeziti, da mu ni Mi¬
klavž ničesar prinesel, niti orehov ne,
kaj šele pričakovane fige. Namesto,
da bi bil molil pri spovedi naloženo
mu pokoro, je klel uro svojega roj¬
stva, ker mu Miklavž ni prinesel
fig.

Tako je življenje pehalo To¬
maža Krmežljavčka od nezgode do
nezgode in samo svojemu dobremu
spominu, ki mu je omogočal zmago¬
vati z lahkoto študiranje, se je imel
zahvaliti, da ga že prvo leto niso po¬
gnali iz šole. Navadil se je polagoma
zaušnic matere Polone in oštevanja
katehetovega, navadil se tako, da mu
je nekaj manjkalo, če je prebil kak
dan brez teh vzgojnih pripomočkov.

Najprej je bilo konec kateheto¬
vega oštevanja. Zgodilo se je to o
priliki, ko je katehet razlagal sveto-

96

pisemsko priliko, ki pravi, da pride
še velblod laglje skozi/ šivankino
uho, kakor bogataš v nebesa. Tomaž
je med tem razlaganjem v zadnji
klopi igral s svojima sosedoma pre-
feraneo. Katehet je to zapazil. Pre¬
davajoč mirno naprej, se je polagoma
s  počasnimi koraki, kakor bi ničesar
ue slutil, pomikal po sobi doli. Na¬
enkrat je stopil k Tomažu.

»Kaj”? Ti igraš?« je vzkliknil ka¬
tehet.

»Saj imam vendar tri ase,« je v
svoji nedolžnosti odgovoril Tomaž in
je seveda v tistem trenotku že prejel
tako izdatne zaušnice, da mu je šu¬
melo po ušesih.

»Ti osel, ti tepec, ti zavrženi člo¬
vek ...« je grmel katehet v skrajni
ogorčenosti. »A kaj bi govoril! Pri
tebi tudi najduhovitejša dijalektika
nič ne zaleže. Ven k tabli, da bom vi¬
del, kaj znaš!«

Prav nerad je šel Tomaž k tabli
in držal se je, kakor da mu gre svež
hren v nos.

»Kaj sem prej razlagal?« je za¬
rohnel katehet.

Tomaž je bil med igranjem vjel
nekaj besedi katehetovega razlaganja
111  je pogumno odgovoril:

»Razlagali ste, da pride prej vel¬
blod v nebesa, kakor bogataš skozi
šivankino uho.«

»Kaj si rekel..., da pride...?«

97

7

»Prej pride velblod v nebesa, ka¬
kor bogataš skozi šivankino uho.«

»Oh — oh,« je zajokal katehet in
se vsedel na stol za katedrom ter si
z rokoma zakril obraz. »Oh — oh! Ti
nesrečnik obsedeni. Zdaj se še iz sve¬
tih naukov norca dela. Duša izgub¬
ljena! Še otrok si, pa si že tako po¬
kvarjen. Tvoja duša je črna, kakor
duša kakega framazona.«

Katehet je vstal in otrši si solze,
se je obrnil k dijakom:

»Moji ljubi učenci,« je rekel. »Na
tem nesrečnem dečku, ki mu je ime
Tomaž Krmežljavček, spoznate lah¬
ko, da hudič nikoli ne spi, in da že
nedolžne otroke spravlja, v zmoto in
potem v pogubo.«

Obrnil se je potem zopet k To¬
mažu in milo zavzdihnil:

»Poslušaj! Sveto pismo pravi:
Prej pride velblod skozi šivankino
uho, kakor bogataš v nebesa. Kako si
to razlagaš^«

Tomaž pa ni bil nič slišal kate¬
hetovega razlaganja te svetopisem¬
ske primere in ni ničesar vedel o le¬
pih naukih, da bogastvo zapeljuje
človeka v tak greh, da bi še velblod
preje prišel skozi šivankino uho, ka¬
kor bogataš v nebesa.

»To si razlagam ... to si razla¬
gam,« je jecljal Tomaž in je debelo
požiral, »... To si razlagam tako, da

98

so bili v starih časih velblodi tako
majhni, kakor mlade bolhe.«

»Izgubljen si... izgubljen ...
frdaman,« je vzkliknil katehet.
»Tvoje duše ni več mogoče rešiti...
Spravi se na svoje mesto .. . Jaz te
s I>loh več ne poznam ... še tvoje ime
bom izbrisal iz spomina ... uboga
tvoja mati... še v grobu se bo
obrnila...«

Tedaj pa je bilo že konec Toma¬
ževe potrpežljivosti in z vso njemu
lastno nesramnostjo je odgovoril:

»Prava reč, če se mama enkrat v
grobu obrnejo — kdo pa bo zmerom
n a hrbtu ležal.«

Katehet je napravil obraz, kakor
Ja je dobil naenkrat raka v želodcu,
Potem pa je Tomaža zgrabil za lase,
ga potegnil do vrat in ga iz sobe ven
vrgel. Ko so bile duri zaprte, je pa
obrni vši se k dijakom, rekel:

»Molimo za to izgubljeno dušo!
Oče naš ...«

Med tem, ko so dijaki molili ve¬
seleč se naglega konca poduka, je pa
Tomaž, čakajoč na konec ure, hodil
Po hodniku in filozofiral:

»Kako je šola neumna! Latinsko
s e učimo, pa grško se bomo učili, pa
naravoslovje, pa algebro in kaj vem
kaj še vse. Zakaj se ne učimo tudi
kvartali?«

Ko je zapel šolski zvonec, je bil
Tomaž prepričan, da je izvežbanost v

99

7*

kvartanju veliko večjega pomena za
življenje, kakor latinščina in gršči¬
na in algebra, in se je v tem smislu
pripravil za svoj zagovor za slučaj,
če bi ga hoteli izključiti.

Do tega pa ni prišlo, pač je pa
bila mati Polona obveščena o Toma- :
zevem početju v šoli in je s svojimi
'krepkimi rokami izpolnila, kar je že
katehet z roko in z jezikom storil v |
šoli Tomažu Krmežljav eku. Vse to \
pa Krmežljavčka ni poboljšalo, nego [
ga le utrdilo v njegovi zakrknjenosti.

Katehet je od tedaj Tomaža do- V
sledno ignoriral, a po katehetovi za¬
slugi je prišel Tomaž v kratkem času i
tudi pri vseh učiteljih na jako slab i
glas in je kmalu občutil, kako je pri
njih zapisan. Vsak čas je moral sli- |
sati trpka očitanja, da dela sramoto j
celemu razredu in da je moralično- j
pokvarjen deček. Ta očitanja so se
zajedla v njegovo srce in mu napol- !
nila dušo z gorjupimi čuvstvi. Vese¬
lja za študiranje mu to ni povečalo,
a ker se je jako dobro učil, ga navzlic !
vsi njegovi nesramnosti in vsem nje¬
govim pobalinstvom niso iz šole iz- |
gnali.

Na počitnice ni šel nikoli. Zaho¬
telo se mu je pač večkrat, da bi videl
Mračno selo, svojega nominelnega
očeta in svoje! znance in znanke, toda
mati Polona ga je vselej ostro zavr¬
nila, kadar je izrazil take želje, češ:

100

Dokler boš tak lump, kakor si zdaj,
te oče ne marajo videti. Tako je ostal
vsake počitnice v Ljubljani in se po-
mestil, ne da bi vedel kako in kdaj.

Tudi v drugem in v tretjem raz¬
redu se mu ni v šoli in izven šole nič
bolje godilo, kakor v prvem letu. Ka¬
tehet mu je redno vsak teden vsaj en¬
krat povedal, da ne bo nikoli nič iz
njega in naj nikar ne misli na duhov-
ski stan, ker za take izpridene mla¬
deniče ni prostora v sveti cerkvi.

»Tebe bodo še žandarji lovili in
končal boš v Gradiški med razbojni¬
ki ali pa celo na vešalih.« S temi be¬
sedami je katehet redno končal svoja,
opominjevanja, ki jih je pa Tomaž
vselej vzel s hladnokrvnim zaničeva¬
njem na vednost.

Poleg kateheta je bil učitelj pri-
rodoslovja Tomažu najbolj gorak.
Učitelj je namreč nekega dne oblju¬
bil dijakom, s pogojem, če bodo prid¬
ni, da jim pove v prihodnji uri po¬
sebno zanimive stvari o človeških
možganih. Tomaža je skrivnost člo¬
veških možgan posebno zanimala,
kajti navzlic svoji mladosti je bil
vendar že zapazil, da je velikanski
razloček med umstvenimi zmožnost¬
mi različnih ljudi in če ga je Polona
Gavtroža za kazen zaprla, je kaj rad
premišljeval, kaj je vzrok tej razliki.
Veselil se je torej na obljubljeno pre¬
davanje o človeških možganih in l il

101

prav neprijetno iznenaden, ko je pro-
fesor napovedani dan vzel katalog v
roke in začel izpraševati. Nihče ni
bil pripravljen na to izpraševanje in
vsi dijaki so s prosečimi pogledi kli¬
cali Tomaža na pomoč. Tomaž se je
res dvignil.

»Prosim, gospod profesor,« je
rekel pogumno, dasi je vedel, kako
izzivanje pomeni njegov nastop, »v
zadnji uri ste nam za danes obljubili
posebno zanimivo predavanje o člo¬
veških možganih.«

»A kaj — možgani — možgani
— jaz imam druge reči v glavi, pa
ne človeške možgane.«

Tako je v svoji nevolji zaklical
profesor prirodoslovna in je spoznal
pomen svoje izjave šele tedaj, ko je
ves razred začel tuliti in rezgetati.
Najglasnejši je bil Tomaž Krmež-
Ijavček, ki se je hotel same veselosti
na glavo postaviti. Seveda je bil ne¬
mudoma poklican k tabli in moral i
prestati natančno izpraševanje. Toda
ker je vse znal, je srečno utekel pre¬
teči nevarnosti. Ostala pa mu je ne¬
naklonjenost profesorja prirodoslov-
ja, kakor še nekaterih drugih učite¬
ljev. . **■

Končno je pa vendar prišlo do
tega, da je postala mera prepolna in
je nastala katastrofa. Zgodilo se je
to vse v nekaterih dneh, ki jih je To¬
maž imenoval »mojega življenja ve¬
liki teden.«

- 102

Tomaž Krmežljavček in Artur
Gavtroža sta skupaj spala v mali
temni kamri in sta bila domenjena,
da gre ob nedeljah vedno le eden k
maši, drugi pa na sprehod. Kadar je
bil kateri zasačen, da ga ni bilo v
cerkvi, je vedno drugi po krivem
zanj pričal, da je bil doma bolan. Ne¬
ko nedeljo pa sta hotela biti oba bol¬
na in ker se nista mogla sporazume¬
ti, kdo je bolj bolan, sta se stepla.
Veliki Tomaž je slabotnega Arturja
premikastil in ga prisilil, da se je
udal njegovi volji, za kar mu je Ar¬
tur prisegel strašno maščevanje. Pri¬
liko za to je kmalu dobil, pri prvi
uri krščanskega nauka.

Katehet je v dotični uri pripove¬
doval o brezbožnosti novega časa in
kot znamenje te brezbožnosti nava¬
jal, da so cerkve vedno bolj prazne.
Tomaž je imel o tem, kakor o marsi¬
čem drugem svoje posebne nazore,te¬
melječe na spoznanju, da so pridige
dolgočasne. Koncem ure je šel na ka¬
teder in je posnemajoč kateheta glas
in katehetove kretnje ponovil razlago
po svoje.

»O moji priljubi kristijani in
backi,« je razlagal. »Prišli so hudi ča¬
si na zemljo. Cerkve so prazne in
oštarije polne, nihče več ne posluša
božje besede v cerkvi, toliko raje pa
poslušajo hudičeve besede v gledali¬
šču. To mora postati drugače. Kadar

103

bom jaz postal duhovnik, bom na
prižnici harmoniko igral in prepri¬
čan sem, da cerkve ne bodo več praz¬
ne in da bo ofer vedno bogat. ..«

Tako je, pačeč se ob splošni ve¬
selosti vsega razreda, govoril Tomaž,
stoječ na katedru in ni zapazil, da so
se vrata tiho odprla in da stoji na
vratih katehet.

»O moji preljubi kristijani in ko-
štruni,« je nadaljeval Tomaž, »seda¬
nji svet se potaplja v grehu in brez-
božniki uče, da je greh najprijetnej¬
ša zabava.. .«

Naprej pa ni mogel Tomaž, kaj¬
ti katehet je bil vstopil v sobo. Vsto¬
pil je slovesno in strahovita resnoba
je ležala na njegovem obrazu.

»Krmežljavček — takoj k gospo¬
du ravnatelju in vzemite kar vse svo¬
je stvari s seboj.«

Tomažu je postalo mraz in koj
na to mu je vročica pretresla vse ude.
čutil je, da mu je udarila zadnja šol¬
ska ura. V šolski sobi je vladala
smrtna tihota, ko je Tomaž zbiral
svoje knjige in zvezke, nekaterim di¬
jakom so stopile celo solze v oči.
Spričo te ginjenosti se je Tomažu
zdelo potrebno pokazati, da njegov
duh tudi v nesreči ne klone. Daši mu
je bilo težko pri srcu, je vendar na¬
pravil zaničljiv obraz in odhajajoč
kar mogoče ponosno je zaklical:

104

»Adijo tovariši — v šoli se ne vi¬
dimo več.«

V katehetovem spremstvu je
molče korakal proti ravnateljevi pi¬
sarni. Katehet ga je gledal od strani
in čakal, kdaj začne jokati in prositi
odpuščanja, a Tomažu to 1  niti na mi¬
sel ni prišlo.

Prišedši do ravnateljeve pisarne
je katehet malo obstal. Bržčas je
pričakoval, da se Tomaž še v zadnji
uri skesa svojega dejanja in da bo
ponižno prosil za odpuščanje. Toda
Tomaž se je že sprijaznil z mislijo,
da zapusti šolo in še na misel mu ni
prišlo, da bi se ponižal.

»Ker si tako zakrknen zločinec,
da še odpuščanja nečeš prositi, naj
te zadene zaslužena kazen,« je konč¬
no bruhnil katehet iz sebe. »Počakaj
tu, da govorim z gospodom ravna¬
teljem.«

Katehet je vstopil v pisarno,
Tomaž je pa ostal na hodniku ter
ravnodušno čakajoč, kdaj bo pokli¬
can pred šolskega poveljnika razmi¬
šljal o svoji prihodnjosti. Končno je
bil poklican v pisarno in je oborožen
z vso svojo nesramnostjo stopil pred
šolsko oblast.

»Prosim, gospod ravnatelj ...«
tako je začel Tomaž hoteč prehiteti
ravnatelja in kateheta, a katehet mu
je prestrigel besedo.

105

»Molči, dokler ne boš vprašan,
predrznež predrzni!«

Med tem je stopil ravnatelj od
svoje mize in je najprej z žalostnim
pogledom premeril Tomaža od glave
do nog in od nog do glave.

»Tako me gleda, kakor bi mi ho¬
tel novo obleko umeriti,« si je mislil
Tomaž in s tihim vzdihom je dosta¬
vil: »Huda bo.«

»Torej vi ste Tomaž Krmežljav-
ček, nevredni sin poštenih staršev in
največji izpridenec na celem zavo¬
du?«

»Prosim, gospod ravnatelj, do¬
volim si vam naznaniti. ..«

»Tiho,« je zopet zakričal katehet
in dostavil po nemški: »Mistbube
verkommener.«

»Gospodje profesorji so imeli z
vami največje potrpljenje vsa ta leta,
kar delate sramoto našemu zavodu,«
je zopet dejal ravnatelj. »Zlasti go¬
spod katehet so imeli prav angeljsko
potrpljenje.«

Tomaž se je spomnil vseh nešte-
vilnih zaušnic, ki jih je prejel od ka¬
tehetove roke in vseh trdih besedi,
ki jih je učakal in zdelo se mu je, da
se tako potrpljenje pač ne more ime¬
novati angeljsko.

»O, gospod ravnatelj,« je zavz¬
dihnil katehet s tresočim se glasom
»ni jih besedi, ki bi mogle povedati,
kaj sem vse prestal s tem dečkom in

106

koliko žalosti mi je provzročil. Koli-

> ko sem mu že odpustil! Zasačil sem
ga pri kvartanju v šoli. Pomislite,

* gospod ravnatelj, med razlaganjem
1  božjih naukov je ta izpridenec kvar-
s  tal.«

»Zakaj ste v šoli kvartali,« je s

- strogim glasom vprašal ravnatelj.

I j »Ker mi je bilo dolgčas,« je od¬

govoril Tomaž.

»Vidite, gospod ravnatelj,« se je
razvnel katehet. »Tak je ta pobalin!

I1  Pri krščanskem nauku mi je vedno
'' | dajal tako nesramne odgovore. A od¬
pustil sem mu vse. O, koliko sem mu
odpustil! Izostajal je od maše in za¬
peljeval še svojega tovariša Arturja

* Gavtrožo — a jaz sem mu odpustil.
e  Pri svetih eksercicijah me je hudob¬
no dražil in motil pobožnost. Kadar

z  so dijaki odgovarjali »ora pro nobis«
i, se je vedno nalašč prepozno oglasil.
« i Drugi so že peli »no - bis«, ta pa je
>- | šele tedaj začel »ora ...« In glas vam
o ima. Če zapoje, je tako, kakor da je
zalajal mesarski pes. Seveda je po-
■- kvaril vso slovesnost in onemogoči!
i- pravo molitev. A odpustil sem mu!"
i> Šele zdaj sem izvedel, da je hotel s
a ‘ tem dobiti vzrok, da bi se ne udele,-
i-  zeval sv. litanij. In veste-li, gospod
ravnatelj, kako je porabil ta čas, ki

s- si ga je tako prisleparil? V »Narodni
n kavarni,« je biljard igral! Strašno —
1, kaj? A jaz sem mu odpustil!«

n

107

»Zakaj niste hodili k sv. maši in
zakaj niste hodili k eksercicijam ?« je
vprašal ravnatelj in vrgel čez očal** :
uničevalen pogled na Tomaža.

»Oh, gospod ravnatelj,« je za¬
vzdihnil Tomaž, »ko se pa tako Boga
bojim, da se še blizu ne upam.«

Katehet je naredil kisel obraz in
začel'stresati glavo in roke so se nit’
tresle.

»Ich — ich — gospod ravnatelj
— ich muss ihn beuteln.«

Segel je naglo s svojo tresočJj
roko proti Tomaževim kodrom, a To¬
maž je še hitreje skočil na stran.

»Vi ste res skoz in skoz pokvar¬
jen dečko,« se je razhudil ravnatelji
»Vi sploh niste vredni, da vas vi¬
kam !«

»O, gospod ravnatelj, koliko sem
mu še odpustil temu zločinca,« je na¬
daljeval katehet:

»Sam sebi je ta človek pisal za¬
ljubljene razglednice. Taka razuzda¬
nost! Podpisoval jih je »Kleopacra«!
in ž njimi navajal druge dijake na
nečiste misli. Zasledoval je vojake-
ko so se z malopridnimi ženskami
sprehajali na Gradu in z dopadaje-
njem je gledal smrtni greh . . . Oh j
oh, vse to sem šele zdaj izvedel. ..«

Tomaž je stisnil pest in v mislil*!
je storil strašno prisego, kajti zda.1
je vedel, da ga je Artur Gavtroža za¬
tožil.

108

»Ali — kar je ta dečko storil
pred nekaj časom in kar sem tudi še¬
le zdaj izvedel, presega vse meje.
Prosim, gospod ravnatelj, poslušaj¬
te! Ta dečko, dieser Mistbube, mi je
v šoli, ko sem šel mimo njegove klo¬
pi, vtaknil v žep otroško čepico. Nič
hudega sluteč sem hotel obrisati svoj
nos in potegnem iz žepa otroško če¬
pico. Lahko si mislite, gospod ravna¬
telj, kako so dijaki divjali, kako so se
smejali in se meni rogali. . .

Katehet je v svoji razburjenosti
vse to še po nemški ponovil, a Tomaž
se ni menil zanj, nego le razmišlje-
val, kako bo svojega ovaduha Artur¬
ja Gavtrožo škalpiral, ga privezal ob
kol in nanj metal tomahavk. Iz teh
razmišljevanj ga je prebudil ravna¬
telj.

»Zakaj si gospodu katehetu
vtaknil otroško čepico v žep?«

»Jaz . .. jaz ... mislil sem, da jo
bodo gospod katehet morda rabili.«

»Grozno . .. grozno ... dieser
Mistbube . ..« se je ves iz sebe togoti!
katehet.

Ravnatelj je bil pa miren in po¬
klical Tomaža, da stopi tik pred nje¬
ga.

»Kako moreš kaj tako neumne¬
ga misliti?« je vprašal ravnatelj.
»Oemu naj bo gospodu katehetu otro¬
ška čepica? Saj vendar veš, da se go-

109

spodje duhovniki ne smejo ženiti n’ ]
torej ne morejo imeti otrok.« J

Tomažu sta prišla pri teh bese- 1
dah na spomin župnika Stebalarja in ,
župnik Bradavica, tudi je bil že sit
obravnavanja in razžaljen je bil tu- *
di, da ga je katehet vedno imenoval 1
»Mistbube« in »zločinec«.

»Ali ne slišiš,« je z nevoljo vpra-
šal ravnatelj. »Gospodje duhovniki
se ne morejo ženiti in torej ne more- >
jo imeti otrok.« I "

»Je že res,« je zdaj z vso svoje
nesramnostjo odgovoril Tomaž, »3
moj oče so doma dostikrat rekli, da
je v sv. pismu zapisano: »ljubite
se in množite se,« pa nikjer ne, »po¬
ročite se in množite se.« In zato, ।
moj oče rekli, se duhovniki ne ženijo- ■
otroke imajo pa vendar.« j

Učinek teh besedi je bil strašen- j
Katehet je dvignil obe roki kvišk” 5
in je zastokal, kakor da bi se pogre- j
zal v zemljo, ravnatelj pa je z obema T
rokama prijel Tomaža za ušesa in ga A
srdito stresel in kričal: (

»Ti boš izključen, ti nisi vreden-
da bi študiral, ti si rojen za hudodel' 1
ca.. .«

In katehet je s solznimi očmi jo- 1
kal: 1

»Ah . . . taka pokvarjenost. • - 1
dieser Mistbube... na vešalah b° (
končal...«

110

Zdaj je pa bilo tudi Tomaževega
potrpljenja konec. Jezno se je iztrgal
ravnateljevim rokam in vrgel knjige
po tleh.

»Mene ni treba izključiti,« je za¬
klical: »Grem že sam. Te vaše znano¬
sti sem tako že sit. Jaz dernisijoni-
ram.«

In pobegnil je iz sobe in zaloput¬
nil vrata za seboj ter tekel po hodni¬
ku in po stopnicah, kričeč:

»Zdaj bomo pa živeli — od sku¬
šnjave do skušnjave in od greha do
greha.«

VII.

Tomažev izstop iz šole ni niko¬
gar tako prestrašil kakor pobožno
branjevko Polono Gavtrožo. Bala se
je za svoj renome kot vzgojiteljica, a
še bolj se je bala, da Tomaž ne osta¬
ne več pri njej na hrani in na stano¬
vanju. Zakaj tistih petnajst goldinar¬
jev, ki jih je župnik Janez Bradavica
redno vsak mesec pošiljal, je igralo
veliko vlogo v proračunu rodovine
Gavtroža.

Ko se je polegel prvi strah, in je
Polona prišla do sape, je vsula na
Tomaža cele hektolitre hudih besedi,
med katerimi se je največkrat po¬
navljala »grda nehvaležnost«. Tomaž
pa tega očitanja ni hotel prenesti,
češ, da ni nikoli prosil župnika Bra¬

ni

davico, naj ga da v šolo, marveč da
bi bil veliko raje ostal doma in se
posvetil frizerskemu poklicu. Polona
in Tomaž sta se prav grdo sporekla,
a končno je vendar zmagal Tomaž,
kajti razkril je Poloni, da ga je ova¬
dil, očrnil in izdal njen sin Artur
Gavtroža in storil je novic prisego,
da se bo Arturju maščeval tako
strašno, da tega še preživeti ne bo
mogel.

Polona je bila ugnana in je ka¬
pitulirala. Eden kapitulacijskih po¬
gojev je bil, da Tomaž ne sme pisati
ne očetu Boltežarju niti župniku
Bradavici, da je zapustil šolo, Polo¬
na pa je prevzela dolžnost posredo¬
vati, da dobi Tomaž primerno službo-

Za Tomaža so se zdaj začeli lepi
časi. Spal je lahko kolikor časa je ho¬
tel in potepal se je lahko kolikor ga
je veselilo. Bodočnost mu ni delala
skrbi. Jezilo ga je le, da je moral
vsak večer poslušati, kako se Artur
na glas uči, dasi mu je mnogo tega
ostalo v spominu, če mu je kdaj Po¬
lona z razmeroma rahlimi besedami
očitala, naj tudi sam gleda, da kaj
postane, je Tomaž hladnoskrvno od¬
govoril :

»Ah, kaj, pri komedijah v Lat-
termannovem drevoredu dobim ved¬
no lahko službo ali pa se bom blizu i
kake oštarije naselil kot puščavnik .
in razglednice prodajal.«

112

Odkar ni več hodil v šolo, je nje¬
gova nesramnost čudovito rasla. Naj¬
raje je hodil pred gimnazijo gor in
dol in demonstriral s cigareto, spo¬
minjajoč se pri tem, kolikrat je v šo¬
li vzdignil palec, da je mogel iti ven
v tih kot »na en dim.« Poznal je eno
samo zadrego, ki je pa bila hujša od
vseh drugih, namreč denarno zadre¬
go. Kar je dobil od stare Polone iz
naslova «šolske potrebščine«, nika¬
kor ni zadostovalo niti za cigarete,
kamoli za kavarno ali za komedi¬
je. V tej stiski se je Tomaž odločil za
velik čin samozatajevanja. Basi mu
nobeno delo ni dišalo, je vender začel
stikati za zaslužkom.

Našel ga je najprej pri dveh le-
menatarjih, ki sta vsak teden napra¬
vila stari Poloni obisk in bila vselej
pogoščena s klobasami in z vinom.
Lemenatarja sta mu preskrbela, da
je z Alojzijeviščniki vred hodil v le-
menat čevlje snažit. Ta opravek, ho¬
noriran samo s kruhom, Tomaža se¬
veda ni veselil, a nosil je lemenatar-
jema tudi žganje in prenašal pisem¬
ca, za kar je vselej prejel nekaj de¬
narja. Zgodilo se je nekoč celo, da je
dobil srebrn goldinar, ko je lemena-
tarjevo pismo prinesel neki starika¬
vi gospodični.

Tisti dan je izostal do pozne no¬
či, in ko je prištorkljal domov, je de¬
lal tak hrup, da je Polona popolno-

113

8

ma pozabila na sklenjeni dogovor,
in začela ropotati in razgrajati kakor
včasih, ko je nad  Tomažem imela
neomejeno oblast. Tomaž je pa bil
tako dobre volje, da se ni nič zmenil
za njeno upitje. Sedel je poleg njene
postelje in ji važno govoril:

»Mati, nikar se ne razburjajte.
Danes sem v lemenatu izvedel, da je
izdana nova cerkvena postava. Od¬
slej bo pri nas tako, kakor je v Ko¬
reji. Le vprašajte Arturja, kje je to
cesarstvo. V Koreji je molčečnost
najlepša ženska krepost. Bolj goreče
kot katera molči, bolj je spoštovana.
Da, in korejska cesarica izpregovori
samo vsakih sedem let in še takrat
ne reče drugega, kakor »mhm«. 0,
mati Polona, če bi vi bili taka, kakor
korejska cesarica, in bi nosili zlat
škrnicelj na glavi in goreče molčali,
pa bi bilo pri vas res angeljsko. živ¬
ljenje.«

»Tomaž — kaj si pijan?« je že
bolj tiho vprašala mati Polona.
»Oh, Tomaž — kaj te ni nič sram?
Davi sem ti- dala pet krajcarjev, pa
si jih že zakrokal in morda še s ka¬
kimi ženskami.«

Tomaž pa na to ni odgovoril, za¬
kaj da je od starikave device dobil
srebrn goldinar, tega ni hotel izdati.

Krokal je pa dotično noč res z
ženskami in ko je ležal v svoji poste¬
lji ves razgret od vina in plesanja,

114

se je sam sebi zdel, da je strašen
grešnik in še strašnejši babjek.

Že v letih gimnazijskih je To¬
maž posvečal največ zanimanja žen-
stvu. Ni samo zalezoval ljubavnih
parčkov na Gradu in na obrežju
Ljubljaničinem, v Tivoliju in na
Kodelovem, ni samo hodil zvečer in
opoldne za študentkami in prodajal¬
kami in pisal različnim dekletom za¬
ljubljena pisma, nego se je tudi skri¬
vaj učil plesati in je že tudi prestal
različne skušnjave, ki mu pa niso te¬
žile vesti, ker je pri spovedi vse na¬
tančno povedal in dobil odvezo. Sa¬
mo ko je v četrtem razredu prvič
dobil »ta suho«, je moral prestati
trd duševni boj.

Prvič so ga stresle skušnjave v
gledališču. Spoznal je tam sugestiv¬
no moč ženskih hlačic. Prej je poznal
samo hlače, ki jih je videl doma v
Mračnem selu in pri branjevki Polo¬
ni, le solidne parhantaste hlače. V
gledališču pa je videl svilene, tanke
hlačice, okrašene s čipkami in pent¬
ljami in to ga je navdušilo tako, da
je sklenil postati literat. Do tega dne
je pač časih delal ponočne vaje na
neosedlaneni Pegazu, a od tedaj na¬
prej, ga je — zaradi ženskih hlačie
mikala samo dramatična literatura.
Še tisti večer je, prišedši iz gledali¬
šča, napravil načrt zgodovinsko-mo-
derni opereti v sedmih dejanjih >Ga-

115

8*

lilejska kamela«, a ni prišel dlje, ka¬
kor da je sestavil imenik osebja: ena
višja kamela —■ duhovski vodja ro-
marie, 20 kamel-romaric, en nadan-
gelj — razrednik, en serafin — uči¬
telj petja, en kerubin — šolski slu¬
ga, ena mirkovca — telovadec, tri
vesele bolhe — plesalke in pevke. Za¬
radi tehniških težav je spisovanje te
operete odložil na ugodnejši čas.

Veliki moment v njegovem živ¬
ljenju je pa bil tisti dan, ko mu je
srpanjska devica za lemenatarjevo
pismo darovala srebrn goldinar. Pu-
šeč svojo cigareto je ponosno kora¬
kal po Poljanah. Prišedši mimo hiše,
v kateri je bila gostilna »pri Črno¬
gorcu«, je zaslišal glasove harmoni¬
ke in ropot, ki so ga delali plesalci
in plesalke. Tedaj ga je spreletela
velika skušnjava. Doslej je hodil v
krčmo in v kavarno vedno le v dru¬
žbi tovarišev in ni še nikoli samo¬
stojno nastopil. Zdaj pa ga je z ne¬
premagljivo močjo vleklo v to go¬
stilno. Boril se je nekaj časa sam s
seboj, potem pa se je spomnil, da sta
si župnika Matevž Štebalar in Jane?
Bradavica dovoljevala svojemu sta¬
nu prav neprimerne zabave in tedaj
ga  je minila vsa sila, s katero se je
ustavljal skušnjavam, ki so ga napa¬
dale ter je pogumno vstopil v krčmo.

V mali, zakajeni in slabo raz¬
svetljeni sobi se je sukala pisana

116

družba. Tomaž se je vsedel za mizo
in naročil vina, njegovi pogledi pa
so šli nekako skrivaj od ženske do
ženske. Zazdelo se mu je, da je imela
vsaka svojega fanta.

Tedaj pa je prisedla k njemu
ženska, ki je imela gotovo svojih 100
kilogramov žive vage in prijazno je
položila svojo tolsto roko Tomažu na
koleno.

»Tako čeden mlad gospod ... kaj
nič ne plešetel«

Do tega trenotka je poznal To¬
maž elektriko samo iz fizike, sedaj jo
je sam občutil na svojem telesu.

»O, plešem že ...« je odgovoril
»še prav rad ...«

»Pa pojdiva ...«

Zasukala sta se. To se pravi, ve¬
lika močna ženska je sukala Tomaža,
da se skoro ni več dotikal tal in sti¬
skala ga je sebi, da je drhtel po
vtsem životu. Ko pa je bil ples kon¬
čan, ga je ženska sredi sobane in
pričo vseh ljudi tako vroče poljubila,
da je imel Tomaž čuvstva, kakor da
se nahaja v mohamedanskih nebe-
sah.

Tedaj je pa mlad človek, ki se je
temu prizoru na glas smejal, pored¬
no zaklical:

»Fant, ti boš gotovo tandlar, ker
imaš staro obrabljeno blago tako
rad.«

117

To zasmehovanje je Tomaža v
dušo užalilo. Ves je zardel in za¬
man je iskal besedi, da bi zavrnil to
razžaljenje. Toliko zgovornejša je pa
bila njegova plesalka in zanetila je
tak prepir, da še krčmar ni mogel
napraviti miru. Tomaž si je med tern
svojega žaljivea dobro ogledal in ga
spoznal. Bil je to eden tistih lemena-
tarjev, katerim je čevlje snažil. V
trenotku tega spoznanja je postal zo¬
pet pogumen. Stopil je za svojo ple¬
salko in izza barikade njenega obšir¬
nega, gotovo že štirideset let starega
telesa je zaklical:

»Kdor se je posvetil altarju, naj
služi altarju in naj ne hodi poštenih
deklet zapeljevat.«

Lemenatarju je zmanjkalo sape.
Kar umolknil je in strah ga je bilo,
Tomaž pa je stal sredi sobe, kakor
zmagovalec in ponosen je bil, da ga
je njegova plesalka gledala s pravim
občudovanjem.

Lemenatar je hotel, prišedši k
sebi, nekaj parlamentirati, a Krmež-
Ijavček se ni dal potolažiti. Zdaj, ko
je vedel, s kom ima opraviti, je bil
zopet nesramen in je po daljšem bese¬
dovanju prisilil lemenatarja, da je
zapustil krčmo.

S to zmago si je v gostilni »pri
Črnogorcu« ustvaril trdno pozicijo
in si pridobil naklonjenost vsega žen-
stva, ki je tam plesalo, tako iskreno

118

naklonjenost, da je ženska, s katero
se je bil najprej zasukal, bila ljubo¬
sumnosti vsa žalostna.

Tomaž je ta večer ponesel seboj
zavest, da je rojen zapeljivec in da
bo pot njegovega življenja posuta z
dekliškimi venci...

Tudi tisti dan, ko je bil od sr-
panske device prejel srebrni goldi¬
nar za lemenatarjevo pismo, se je
zatekel v gostilno »pri Črnogorcu«
in je tam prebil nekaj jako veselili
uric. A ko je postal položaj kritičen,
je vender še našel toliko moči in sa-
mozatajevanja, da je v zadnjem tre¬
nutku igral vlogo svetopisemskega
' Jožefa. Svoji štiridesetletni Putifari-
ci sicer ni pustil suknje, pač pa ne¬
poravnani račun . . .

Ko je naslednje jutro ležal v po¬
stelji in razmišljeval o doživljajih
prejšnjega večera, je prišel do spo¬
znanja, da mora vendarle pretrgati
zveze s svojo štiridesetletno znanko.

»Čudno,« je rekel, sam pri sebi,
»nobena ženska ni prestara, da bi ne
mogla moškemu zmešati glave. Ka¬
dar me moja butara pritisne ob pre¬
grešne izrastke svojega telesa, nasta¬
nem ves vrtoglav in strašno mi je
vroče in vender je ona že štirideset
let stara, jaz pa niti šestnajst. Oj te
skušnjave. Res, huda reč so skuš¬
njave. Ampak s svojo butaro moram
le končati. Še govoriti me ne pusti s

119

kako drugo in če se stisnem h. kaki
drugi, postane vsa divja. Mislil sem,
da je lahkomiselna in malopridna, a
mrcina je zvesta in zaljubljena, da
se je ne bom nikoli odkrižal, dokler
bom hodil k »Črnogorcu«.

Tako je ugibal Tomaž na svoji
postelji in ni nič poslušal na pogo¬
vor v sosedni sobi in ni nič slutil,
kako važna prememba v njegovem
življenju se pripravlja.

Pri branjevki Poloni je namreč
sedel Tomažev stari znanec in bir¬
manski boter, mračnoselski ekseku-
tor Smole in je važno pripovedoval,
da je šel v penzijo ter da ga je sam
cesar odlikoval s srebrnim zaslužnim
križcem.

»Zdaj sem se preselil v Ljublja¬
no,« je pripovedoval. »Zaradi moje
hčerke. Moram vender zanjo preskr¬
beti kaj primernega za prihodnjost.
No in gospod župnik Bradavica so
mi naročili, naj vzamem k sebi To¬
maža, ki sem mu birmski boter in
moj stari prijatelj Boltežar Krmež-
Ijavček mi je tudi naročil, naj se po¬
brigam za fanta, no, pa sem prišel
vprašat, kako in kaj.«

Odkar je Tomaž zapustil svoj
rojstni kraj, ni še nikoli občutil ta¬
ko iskrenega, tako globokega in či¬
stega veselja, kakor o uri, ko je za¬
gledal svojega birmskega botra, pen-
zijoniranega, s srebrnim zaslužnim

120

križcem odlikovanega eksekutorja.
Ko je zagledal starega plesnivega
možička, bi ga bil najraje objel.
Pred dušno oko mu je stopilo Mračno
selo z vsemi svojimi prebivalci in še¬
le zdaj, po štiriletni odsotnosti mu je
bilo prvič popolnoma jasno, kako
ljub mu je ta kraj. Toliko je izpraše¬
val eksekutorja in toliko je hotel iz¬
vedeti od njega, da bi si bil mož go¬
tovo pokvaril pljuča ali nakopal na¬
duho, če bi bil hotel na vse odgovo¬
riti in vse pojasniti.

»Lej ga, lej,« je začudeno pri¬
pomnil postrešček in veterajnar Ma¬
tija, ki se je oblačil že dopoldne v
uniformo, ker je imel popoldne po¬
greb. »Kdo bi bil mislil, da imaš ta¬
ko ljubezen za svoj rojstni kraj! Do
danes nisi tega nikoli pokazal.«

»Ker sem vedel, da bi ne razu¬
meli,« je sentimentalno vzdihnil To¬
maž. »Dežela kranjska nima lepš’ga
kraja . . .«

»Oha in počasi vozite,« je prote¬
stiral Matija. »Tam, kjer sem jaz do¬
ma, v črnem kotu, je veliko lepše,
kakor v Mračnem selu.«

»To že ni res,« se je kregal"To-
maž in začel na dolgo in na široko
popisovati krasote Mračnega sela.
Matija ni bil v stanu konkurirati
Tomažu glede popisovanja narave in
je vsled tega pogovor zasukal na dru¬
ge imenitnosti.

121

»Pa je črni kot le bolj imeniten
kakor Mračno selo« se je rotil. »Večji
je in imenitnejši. Naša cerkev ima
dva stolpa, vaša pa le enega sa¬
mega.«

»Zato pa imamo sodnijo in dav¬
karijo.«

»Ah, kaj kancelije,« je zaničlji¬
vo rekel Matija. »Koliko je v kakem
kraju kancelij, je postranska reč,
glavno je, koliko imajo ljudje denar¬
ja. Naša fara je boljša kot vaša!«

»Nikoli« je prisegal Tomaž. »Na¬
ša je boljša.«

»Permejš,« je zakričal Matija in
udaril ob mizo, »naša fara je taka,
da se fajmošter tako navečerjajo, da
šele ob šestih zjutraj vstanejo s po¬
stelje.«

»Naša fara je pa taka, in se faj¬
mošter tako navečerjajo, da šele ob
šestih zjutraj čez dajejo.«

Spričo tega ljutega prepira je
penzijonirani eksekutor samo obup¬
no vil roke in milo ječal in prosil.
»Tomaž, Tomaž — bodi vender mi¬
ren.« A domovinski čut je Tomažu
branil, da bi se bil vdal, in ko je
Matijcu enkrat sapo zaprl, ga je za¬
čel s popisovanjem mračnoselskih
prednosti tako podajati, da je mož v
svoji onemogli togoti začel lomiti
steklenice in kozarce in nazadnje še
svoj veterajnarski klobuk ob tla vr¬
gel.

122

Ta prepir je dal povod, da je •
Tomaž še tisti dan zapustil stanova¬
nje branjevke Polone Gavtrože in se
je preselil k svojemu birmskemu
botru.

VIII.

V hiši, kjer je stanoval vpoko-
jeni eksekutor Smole, so bili dani vsi
pogoji, da bi se bil Tomaž lahko' sreč¬
nega počutil. V celi hiši sta bila sa¬
mo dva moška, vsi drugi prebivalci
so bili ženskega spola. Tomaž je na¬
štel vsega skupaj sedem mladih de¬
klet. Poleg teh pa se je hodilo h go¬
spodični Mariji, ki je poznala še oče¬
ta Radeckega, še več deklet šivat
učit. Ko je Tomaž preštet vsa ta de¬
kleta. si je na tihem rekel, da mu je
nebeška previdnost dala na razpola¬
ganje celo Marijino družbo in v du¬
ši je storil trden sklep, da svojih sku¬
šnjav ne bo več premagoval, naj ‘se
zgodi karkoli.

Toda pogled v jasne oči Smole¬
tove Natalije je prevrgel vse njegove
turške naklepe in užgal v njegovem
srcu ogenj, kakršnega ni do tega "dne
še nikoli občutil. Natalija je bila v
teh letih, kar se nista videla s To¬
mažem, zrasla in se razvila ■" cveto¬
čo dekle. Sicer je bila stara komaj
petnajst let, a razvita je bila že ta¬
ko, kakor da jih ima osemnajst Nje-

123

na sveža lepota je Tomaža vprav
omamila, tako da je kar usahnila nje¬
gova zgovornost, ko jo' je prvič vi¬
del, in ga je minila njegova tudi na¬
vadno zelo razvita nesramnost.

»Oh, kanalija, kako si zrasla in
kako si lepa,« je vzdihnil in z očmi
je nametal celo skladišče robcev
pred prijateljico.

»Tako pa se več ne pustim ime¬
novati,« je vzkliknila Natalija in je
prav ošabno pogledala Tomaža. »Ce
so mi tudi v Mračnem selu zaroblje¬
ni ljudje rekli kanalija — v Ljub¬
ljani tega ne maram več slišati.«

Pri teh besedah je Natalija pre¬
gledala Tomaža prav kritično od nog
do glave in potem naredila tako za¬
ničljiv obraz, da je Tomažu kar tes¬
no postalo pri srcu. Outil je, da je
Nataliji preslabo oblečen in zavedal
se je, da ni njegove preselitve v
Smoletovo rodovino nič posebno ve¬
sela. To ga je bolelo, da so mn posta¬
le oči rosne in da je bolestno očitajo¬
če mrmral.

»O Natalija — kako si se spre¬
menila, kar se nisva videla.«

Toda zaljubljeni pogledi in go¬
reči vzdihi Tomaževi niso položaja
nič predrugačili. Bolj sladak, ko je
bil Tomaž, bolj ošabno in nepristop¬
no se je kazala Natalija takoj prvi
dan in ostalo je tudi naslednje dni
tako. Tomaž se je premagoval, koli-

124

kor je mogel in zaduševal grenka
čuvstva, ki so se mu porajala v srcu,
a opravil ni ničesar.

»Ne mara me in ne mara me,« je
bridko govoril v svoji kamrici pod
streho, kjer mu je bilo odkazano pre¬
bivališče in ta misel ga je tako pre¬
vzela, da se še zmenil ni za dolga in
modra razlaganja vpokojenega ekse-
kutorja, naj vendar poskrbi za pri-
hodnjost.

»Še danes pišem gospodu župni¬
ku Bradavici, da ne hodiš več v šo¬
lo, da so te hoteli izključiti in da ne
bo iz tebe nikoli nič.« Tako je dan
na dan, od jutra do večera pridigoval
eksekutor Smole in vselej je dosta¬
vil: »Ah, tvoj ubogi oče — kaj bodo
rekli, če izvedo, kakšnega sina
imajo.«

Vse te pridige pa niso Tomaža
čisto nič ganile. Mislil je samo na
Natalijo, govoril samo o Nataliji in
sanjalo se mn je tudi samo o Nata¬
liji.

Srčne rane so ga »ačele s podvo¬
jeno silo skeleti, ko je spoznal, koli¬
ko častilcev ima Natalija in to častil¬
cev, s katerimi Tomaž ni mogel "tek¬
movati. Komaj je bil nekaj dni pri
Smoletu na stanovanju, je že videl,
da pozna Natalijo cela vrsta študen¬
tov. V mraku so kar paroma hodili
pred hišo gori in doli in metali vro¬
če poglede na okno, na katerem je

125

slonela Natalija. Tudi pesmi so ji po- i
šiljali in vsak čas je kdo prinesel ka¬
ko zaljubljeno pisemce.

Študentov se Tomaž ni ustrašil-
Sporočil jim je najprej, da jih pozo- j
ve na dvoboj na samokrese, kar je
število te vrste Natalijinih častilcev •
hitro skrčilo. A pregnal je tudi osta- j
le na jako preprost, če tudi ne ravno |
časten način. Pisal je namreč kate¬
hetu pismo, v katerem mu je očital,
da svojih dolžnosti ne izpolnjuje in
da njegovi dijaki strežejo Nataliji
Smoletovi po nedolžnosti. Uspeh te¬
ga brezimnega pisma je Tomaža po¬
polnoma zadovoljil, kajti študentov¬
ska konkurenca je takoj prenehala.

Mnogo več težav je imel Tomaž
z mladim kaplanom, ki je hodil vsak
dan na obisk h gospodični Mariji,
pri kateri se je Natalija šivati učila.
Kaplan je bil čeden in vesel človek
in dekleta so komaj čakala, kdaj da
pride in so bila vanj zaljubljena. Ta
konkurenca je spravila Tomaža do
obupa. Vedno je ugibal, kako bi svo¬
jega srečnega tekmeca spravil iz hi¬
še, prelista] je celo več detektivskih
romanov, da bi našel kaj primerne¬
ga, a nič mu ni prišlo na misel, kar
bi se dalo vporabiti.

Kaplanovo tekmovanje je celo
spravilo v nevarnost Tomaževo ver¬
nost. Kajti kraj vseh svojih slabo¬
sti je Tomaž vendar verjel, da je

126

10-
a-

il.
o-
je
?v
a-
10
e-
J,
n
ji
3-

J-
r~

i
k
i>
i.
k
a
a
o

i

r

>

duhovnik mož izrednih zmožnosti in
da je duhovski poklic nekaj vzviše¬
nega, če tudi ne posebno prijetnega.
To mnenje ga je zdaj popolnoma mi¬
nilo in začel je duhovnike in oficir¬
je metati v en koš kot ljudi, ki jim
daje obleka krivične prednosti.

Kaplanova konkurenca pa je
stopila v ozadje, ko je Tomaž nekega
večera zasačil Natalijo v družbi mla¬
dega oficirja. V senci kostanja na
Cojzovi cesti sta hodila Natalija in
mladi oficir držeč se za roko gor in
dol in v Tomaževi duši se je porodil
strašni sum, da sta se na najbolj
temnem kraju poljubila. Tomaž je v
duhu stresel vso svojo zalogo fur¬
manskih izrazov na oficirja in ker
mu to ni olajšalo srca, je storil straš¬
ni sklep, da posveti svoje moči proti-
militaristični propagandi upajoč, da
spravi oficirja ob kruh in ob unifor¬
mo.

Ta dan je bil za Tomaža kriti¬
čen dan prve vrste. Vso noč ni To¬
maž zatisnil očesa in delal same črne
naklepe, kako bi uničil in ugonobil
vse, ki so pohodili njegovo življensko
srečo. In tudi Nataliji ni hotel priza¬
nesti. Ko je naposled zaspal, se mu
je sanjalo, da je stal kot zmagovalec
vrh Gradu in dal Ljubljano zažgati.
Videl je oficirja in kaplana in Nata¬
lijo, kako so obupani stezali proti
njemu roke in ga prosili milosti, on

127

pa da se jim je smejal kakor Sainiel
v Carostrelcu in jim zaklical: Pri
bogu je milost, pri meni je ni.

Cim je bila prestana prva bolest
in se je Tomažu umirila kri, je začel
o svojem položaju in o svoji usodi
resnejše in treznejše premišljevati-
Daši je v njegovi duši vse valovalo
in gorelo, je vendar spoznal, da mo¬
ra tudi gledati, da se njegove lastne
razmere premene.

»Ce bi kaj bil — če bi bil lepo oble¬
čen — če bi Nataliji kupoval cvetlice
in pošiljal darila, kdo ve, kako bi bi¬
lo. Saj časih, ko sva bila še otroka,
me je imela rada, rajše kakor vse
druge. Zdaj pa me še kmalu poznala
ne bo.«

Tako je modroval Tomaž, ko je
hodil po svoji kamri in se opravljal-
»Zdaj nisem nič in nimam nič,
še poštene obleke ne in če bi župnik
Bradavica nehal zame skrbeti — kdo
ve kaj bi bilo iz mene.«

Končni resultat vsega Tomaže¬
vega ugibanja in modrovanja je bil:

»Vse mora postati drugače. Še
letale bodo za mano, vse, tudi Nata¬
lija, in še vesele bodo, če bom katero
pogledal.«

Novo svojo taktiko je začel To¬
maž še tisti popoldan. Ko je prišel
kaplan na obisk h gospodični Mari¬
ji, se je postavil Tomaž med vrata in
je dejal s hinavsko ljubeznjivostjo:

128

e I »Ne zamerite gospod kaplan, da
r j vas nekaj vprašam?«

»No, kaj pa želite?«

s t »Jaz in moji prijatelji smo se
e l skregali, če naša Natalija ne goljufa
]j družbe sv. Cirila in Metoda in bi ra-

i, di vedeli vaše mnenje. Moji prijatelji
pravijo, da ste vi izkušen gospod in

j. bi najlaglje bili za razsodnika.«

, e  Vsa dekleta so bila radovedna,
Natalija pa je ogorčenja zardela in

3 . jezno zaklicala:

, e  »Kako moreš reči, da goljufam
p družbo sv. Cirila in Metoda? Kaj
1(  | sem pa storila takega, da mi to oči-

o  tas.«

a  S tem začetkom je bil Tomaž
prav zadovoljen.

p j »Le potrpi,« je rekel nekako
I, Prezirljivo Nataliji in obrnivši se do
j ;  kaplana, je dejal hudomušno:

I; »Poglejte, duhovni gospod, ali ni-
g  nia Natalija takih nog, kakor vžiga¬
lice? No in ker ni nikjer zapisano
»mal položi dar domu .na altar«, vas

■ ‘ vprašam: ali se ne pravi to družbo
s  sv. Cirila in Metoda goljufati?«

Koj pri prvih besedah je Nata-
) । lija zakrila svoje še drobne noge s
krilom, vsa osramočena in tako iz se-
. ? be, da so ji stopile solze na oči. Ka-
1 plan je smehljaje obrnil pogled na
Natalijine noge, a ker ni ničesar vi-
i del, je rekel z nekakim obžalova-

■ njem:

129

9

»Kakor vidite, se gospodična
Natalija neče podvreči mojemu raz-
sodništvu ...«

»To je dokaz, da ima slabo vest,
to se pravi, kakor vžigalice tanke
noge.«

Tomaž je ves čas delal tako pri¬
jazen obraz in dal svoji brezobraz-
nosti tako spretno značaj nedolžne
šale, da se je vsa družba smejala, celo
gospodična Marija.

Punice, ki so Natalijo zavidale,
ker je bila lepša od vseh drugih in
ker ji je kaplan posvečeval največ
pozornosti, so svoji tovarišici prav
privoščile hudobijo, ki ji jo je na¬
pravil Tomaž in dražile so Natalijo
tako, da je ta naposled vrgla šivanje
iz rok in zbežala iz sobe. Na njeno
mesto pa se je vsedel Tomaž in ve¬
sel svojega dejanja in obetajoč si še
mnogo takih ur, je bil z vsemi de¬
kleti in tudi s kaplanom tako prija¬
zen in je vso družbo tako dobro za¬
baval, da je postal prvič deležen po¬
vabila, naj še pride.

Ura večerna, ko je bila zbrana
Smoletova družina okrog polne skle¬
de, je bila Tomažu najljubša. Smole
je tedaj vedno pripovedoval o svojih
eksekutorskih ekspedicijah, vsled
česar je imel Tomaž priliko, zajeti iz
sklede mnogo več, kakor pri obedu-
Kadar je sedel za mizo, ni imel To¬
maž za nič drugega smisla, kakor za

130

jed. Vampi s krompirjem so spadali
med največje kulinarične užitke, kar
jih je poznal in čim je zagledal na
mizi vampe s krompirjem, je pozabil
na ves svet in pozabil je celo na ob¬
jokane in sicer od njega opevane in
oboževane oči svoje neprijateljice
Natalije. Vampi s krompirjem so
njegovo dobro voljo še povečali in
zadovoljen je bil vsaj za nekaj časa
s stvarstvom.

«... Enkrat sem moral rubiti
kaplana v hribih,« je pripovedoval
penzijonirani eksekutor, dasi ga ni
nihče poslušal. »Kaplan je imel otro¬
ka in je po vsi sili hotel, da bi ali¬
mente odslužil z molitvami . . .«

Ravno tedaj je Tomaž odložil
žlico in se obrnil do Natalije, sedeče
poleg njega, rekoč ji:

»Prav dobro večerjoi si pripravi¬
la. Ti boš še lahko imela gosposki iz-
kuh . . .Za kuharico imaš res vse ta¬
lente.«

»Ti — ■ nikar me ne draži . . .«
se je razljutila Natalija. »Tvojega
zbadanja sem že sita. Popoldne si se
pri gospodični Mariji že tako obna¬
šal, da te je lahko sram.«

»Mene ni treba sram biti,« je po¬
rogljivo odgovoril Tomaž. »Saj sem
napravil samo nedolžno šalo. Zakaj
pa nisi pustila, da bi gospod kaplan
pogledal tvoje noge. Pravijo, da se

131

9*

gospod kaplan prav dobro razumejo
na ženske noge.«

»Ali si neumen? Jaz vendar ka¬
planu ne bom svojih nog kazala 1 ?«

»Zakaj pa ne? V Mračnem selu
si se obesila na drevo in si presvetle¬
mu škofu še veliko več pokazala. A
jaz sem kavalir in tega pri gospodič¬
ni Mariji še nisem povedal.«

Moško je Tomaž prekrižal roke
na prsih in se »štimano« držal. Nata¬
lija je bila še premlada, da bi bila
imela smisel za to več kot dvomljivo
kavalirstvo Tomaževo in je bila tudi
tako prestrašena, da sploh ni mogla
bistro misliti. Živela je v mnenju, da
je Tomaž že davno pozabil njeno ne¬
zgodo pri birmi v Mračnem selu, kaj¬
ti doslej je ni nikdar omenil. Zdaj pa
ji je to ne samo očital, nego ji tudi
pogojno obljubil, da to še pove pri go¬
spodični Mariji. Njen strah je bil ve¬
lik, zakaj domišljala si je, da bi jo ta
nezgoda ponižala in osmešila, a več¬
ja, kakor strah je bila še njena jeza.

»Ti si grd in nesramen in hudo¬
ben človek,« je rekla srdito. »Nikoli
več te ne pogledam.«

»Mar mi je za to!« je dejal za¬
ničljivo Tomaž. »Manjka se meni
žensk. Na Poljanah stanuje gospa,
da, omožena gospa, ki je tako zaljub¬
ljena vame, da je same ljubezni že
shujšala.«

132

Ta »gospa«, s katero se je To¬
maž bahal, je bila Tomaževa butara
iz gostilne pri »Črnogorcu«.

»In koliko je še drugih lepih in
bogatih deklet, ki silijo za mano,« je
lagal Tomaž. »Kolikor jih hočem, jih
imam.«

»Zato vendar ni treba, da govo¬
riš z mano tako grdo in da me tako
preganjaš.«

»Kadar govoriš z žensko imej
bič v rokah, je pisal neki nemški fi¬
lozof.«

Tomaž sicer ni vedel, na katere¬
ga filozofa se sklicuje, a spomnil se
je, da je nekaj podobnega čital v
»Laibacherici«, ki jo je eksekutor
dobival iz druge roke, ker so ga draž-
beni oklici še vedno zanimali, in po¬
rabil je to tem raje, ker je že dolgo
čakal na priliko, izkoristiti la izrek.
Toda Natalija takih filozofskih iz¬
rekov ni razumela in Tomaževo go¬
vorjenje se ji je zdelo samo neumno.

»Beži, beži,« je rekla, »take čen¬
če niso vredne, da bi jih poslušala.
In če misliš, da me boš z besedami
bičal, se jako motiš. Mar je meni za¬
te! Kaj pa si? Nič nisi in nikoli nič
ne boš in nikoli ne boš nič imel. Da
boš vedel, nikoli.«

Natalija je čutila, da je zmaga¬
la nad Tomažem in da ga je zadela
na najbolj občutljivi strani njegove
duše. In ker je hotela svojo zmago

133

popolnoma izkoristiti, mu je še za¬
klicala:

»Da, moj ljubi Tomaž, kdor Sl
hoče kako dekle pridobiti, mora kaj
biti, ali pa denar imeti. Jaz za svojo
osebo se zahvalim za kavalirja, ki še
za cigarete nima denarja.«

Ponosno je dvignila glavo in je
z zaničljivim obrazom šla od mize.

Tomaž je bil popolnoma potrt
in je šel v gostilno, kjer je imel do
trideset krajcarjev odprtega kredita,
da bi s pijačo ohladil svojo srčno bo¬
lest in omamil svoje duše hude bole¬
čine. Vrh tega je vzel seboj star gr¬
ški slovar, da ga je v trafiki zastavil
in dobil zanj deset ogrskih cigaret.

»Vse mora postati drugače, vse
še mora premeniti,« je zopet ugibal.
»Kan ali jo- boni iztrgal iz svojega sr¬
ca, kakor se izruje plevel. Naj posta¬
ne soldaška ali pa duhovska ljubica.
Drugo si bom izbral in do denarjev
moram priti. Mnogo denarja moram
dobiti. Bogat moram postati. Za de¬
nar se vse dobi, tudi ljubezen. Še jo¬
kala bo Kanalja zaradi mene in celo
življenje ji bo žal.«

Take sklepe je delal Tomaž in
čutil je, kako se vzbujajo v njem
različne eneržije.

V krčmi, kateri so dijaki rekli,
da se imenuje »pri zgubljenem sinu«,
so imeli novo natakarico. Tomaž je
naročil vina, si zapalil cigareto in

134

motreč novo natakarico je kakor Za¬
ratustra govoril svojemu srcu:

»To si izberem — ta naj bo vsaj
začasno moja — dokler ne postanem
bogat.«

Poklical je dekle k sebi, jo vpra¬
šal kako ji je ime, odkod da je in če
ima že fanta in kake namene da ima
za bodočnost. Angela je slovesno iz¬
javila, da nima fanta in da ga ni ni¬
koli imela ter je prostodušno prizna¬
la, da je cilj njenega življenja posta¬
ti žena in mati.

Ker se je obenem zelo natančno
informirala, če imajo postreščki ce¬
sarsko službo in dobivajo penzijo, je
imel Tomaž vtisk, da bo treba kon¬
kurirati pri tem dekletu s kakim po¬
streščkom.

»Gospodična Angela.« je rekel,
»čuvajte se postreščkov — to so veli-
ki*zapeljivci.«

»O meni ni mar zanje, le moja
sestra ima znanje z nekim postrešč¬
kom.«

»Gospodična Angela — vi sle
dražestna dama,« je dihnil Tomaž in
začel tudi z rokami izražati svoja
čuvstva.

»O, gospod, le pustite me,« se je
branila Angela. »Jaz sem pametna ..
in ostanem pametna, pa če bi mi de¬
set kron dali.«

Tomažu se je zdelo tako govor¬
jenje frivolno, kajti principijalno je

135

stal na stališču, da bi morala biti
ljubezen brezplačna in obligatorič-
na in vrh tega je bilo deset kron v
njegovih očeh toliko denarja, da bi
ga niti za Natalijo ne žrtvoval, kaj
še za drugo dekle.

»Gotovo hodi zdaj mnogo novih
gostov sem,« je menil Tomaž. »Vasi
čestilci so gotovo za vami prišli.«

Angela se je sladko nasmejala,
to se pravi, ubrala usta v kupček.
Tomažu se je zdelo, da izgledajo nje¬
na usta, kakor izgleda kura od zadaj
in zadušil je to opomnjo le, ker je ve¬
del, da bi si s tem vse pokvaril.

»Nekaj gospodov hodi že zaradi
mene sem,« je ponosno dejala Ange¬
la. »Eden je mesarski pomočnik, pra 5
čeden fant in rožice mi nosi in če
pridem po meso, ne da skoro nič pri-
klade —• res, rad me ima. A vzela ga
ne bom. Jaz sem zdaj že dve leti na¬
takarica in sem. že jako izobražena
in torej vendar ne bom jemala me¬
sarja. Rajši bi vzela kakega frizerja
ali natakarja.«

Kakor Zaratustra je novic To¬
maž govoril svoji duši: »Ta punica je
neumna, kakor noč in še ne zna ceni¬
ti bržolic in pečenk, ledic in klobas
in ljubša ji je frizerska žajfnica.«

Angela pa je med tem s ponosom
pripovedovala dalje, kaki čestilci še
prihajajo za njo v gostilno. Bilo jih

136

je več, nego je Tomaž mislil, a bili
so sami taki ljudje, katerih se ni prav
nič bal in ki se jih je upal v kratkem
izpodriniti, če bi se mu le posrečilo
urediti svoje finance.

»Danes so bili pa tudi že neki du¬
hovnik pri meni,« je končno dejala
Angela. »Prav prijazen gospod so in
tako zgovorni in same take so pri¬
povedovali, da jih še razumela ni¬
sem.«

»Kaj pa so rekli? je poizvedoval
। Tomaž, ki je takoj uganil, kaleii ka¬
plan je že zasledil Angelo. »Ali so ti
mar povedali kake zabeljene in oso¬
ljene?«

»Prav čudne stvari so govorili,
^ieni se zdi, da same nespodobnosti.
Pa ne vem natanko, ker jih nisem
razumela. Meni so rekli... hihihi...
da, rekli so ... hihihi ... da ima.ro ...
nikar ne zamerite ... hihihi... pod
hrbtom ... hihihi... krasno kate¬
dralo ... Ali morda vi veste ... hihi¬
hi... kaj je to katedrala.«

»Kaj ne bom vedel, saj sem štu¬
diran čovek,« je dejal Tomaž. »Glej,
punca, ves moški svet hodi za ženski¬
mi katedralami, kakor so hodili kra¬
lji iz jutrove dežele za betlehemsko
zvezdo. Ženska katedrala . . .«

»Vi pa govorite ravno tako ne¬
razumljivo, kakor gospod kaplan,«

137

je Tomaža nevoljno prekinila Ange¬
la. »Kaj ne poznate nobenih doma¬
čih besed?«

»Poznam, a moje srce je polno
nežnih čutov do tebe, ti ljubo dekle,
in zato ne maram rabiti takih doma¬
čih besed,« je rekel Tomaž sentimen¬
talno in rahlo pritisnil k sebi brhko
dekle. »Veliki Manitu naj čuva nad
tvojo nedolžnostjo. Dekle si zdrave
kmetske barve. Ne bom ti razlagal
nevarnosti, ki preže nate. Le eno si
zapomnil: vzrok vseh velikih in m a- ,
lih dogodkov na svetu od trojanske I
vojske pa do današnjega kaplanove¬
ga obiska so ženske katedrale.«

»Prav nič vas ne razumem,« je
z ljubko odkritosrčnostjo rekla An¬
gela in zopet ubrala ustniee na kup¬
ček.

»Saj ni treba, golobica žlahtna,«
je vzdihnil Tomaž in se vse bolj sti¬
skal k Angeli. »Glas mojega srca ti
pravi, da te ljubim. Moja duša ko¬
prni po tebi. O, ko bi se smel detak- j
niti tvojih cvetočih ustnic ...«

»Ježeš, kako znajo oni lepo go¬
voriti,« je z občudovanjem vzdihnila ;
Angela in se ni nič branila, ko jo je
Tomaž poljubil.

»Vitka si kakor mlada jelka, ka-
kar ljubka srna imaš oči in kakor
makov cvet so tvoja ličica. O, ko bi

138

ti postala moja družica za celo živ¬
ljenje ...« tako je Tomaž stresal svoj
repertoar ljubezenskih fraz in omam¬
ljal je s takimi besedami neizkušeno
dekle, da še zapazilo ni, kaj govore
Tomaževe roke.

Lice ob licu sta sedela drug tik
ob drugega in se objemala in poljub¬
ljala, vmes pa je klatil Tomaž vedno
nove fraze, da je Angela bila že vsa
razvneta in tako zaljubljena, da bi
bil lahko storil Tomaž kar bi bil ho¬
tel, če bi bil le utegnil.

Toda prišla je gostilničarka v
sobo in to je napravilo konec ljube¬
zenskemu šepetanju in objemanju in
vsemu drugemu manevriranju To¬
maževemu.

Ker je poznal Tomaž prav na¬
tančno razmere v hiši, je naglo ob¬
ljubil Angeli, da pride drugi dan do¬
poldne, ob času, ko ni nikogar v krč¬
mi in je potem posvetil gostilničarki
sami svojo pozornost, a ne morda iz
kakih ljubezenskih nagibov nego
edinole zaradi tega, da si ohrani od¬
prti kredit.

Šele pozno je zapustil gostilno in
je imel ponosno zavest, da je., en del
svojega načrta jako srečno izvedel.

»Ta Angela je sicer velika uprav
pitana goska, a pri njej bom vendar
Kanalijo pozabil in Kanalija se bo
silno jezila, da sem se tako hitro po¬
tolažil.«

139

Ker je imel v žepu dvajset kraj¬
carjev gotovega denarja, v srcu pa
trdni sklep, da začne z naslednjim
dnem delati na to, da hitro obogati,
se mu še ni hotelo iti domov, marveč
je šel v kavarno, kjer je bilo še pol¬
no ljudi in živahno vrvenje. Ko se je
oziral, kam bi sedel oziroma če je na-
vzočnih kaj znancev, je stopil k nje¬
mu prileten gospod in ga potipal za
ramo.

»Gospod Tomaž — izkažite mi
majhno prijaznost.«

»Z veseljem gospod Železnik,« je
z največjo prijaznostjo dejal Tomaž,
ki je visoko spoštoval priletnega go¬
spoda, ker mu je časih dal kake de¬
setice zaslužiti.

»Prosim vas — vsedite se k mo¬
ji ženi — tam v kotu — glejte tam
sedi in slabe volje je. Ona bi rada šla
domu, jaz bi pa rad še malo kvartal.
In seveda naročite na moj račun kar
hočete.«

»Z veseljem, res z veseljem,« je iz¬
javljal Tomaž in je izjemoma govo¬
ril  golo in čisto resnico.

»In malo zaljubljeno jo glejte in
kake komplimente ji naredite,« je za¬
upno šepetal gospod Železnik. »Ni
treba dosti izbirati, veste; ni ga kom¬
plimenta, da bi ga ženska ne prene¬
sla in če jo človek zaljubljeno gleda,
si lahko vse dovoli.«

140

Opremljen s tem filozofskim
navodilom je stopil Tomaž pred go¬
spo Železnikovo.

»Dovoli, ljuba žena, da ti pred¬
stavim našega nadarjenega pesnika
in pisatelja gospoda Krmežljavčka.«

Med tem, ko se je Tomaž na vi¬
dez že znani mu gospe globoko pri¬
klonil in ji poljubil njeno tolsto ro¬
ko, jo je Železnik hitro odkuril h
kvartam.

»Posebna čast mi je, milostiva,
da, posebno odlikovanje... če mi do¬
volite, da prisedem ...«

»O prosim, gospod Krmežljav-
ček, prosim, me prav veseli, da sem
vas spoznala.«

Tomažu je bilo pri srcu, kakor
da je naenkrat zrasel za pol metra.
»Pesnik in pisatelj.« Da mu to ni že
prej prišlo na misel. Kako figuro bi
lahko igral v družbi, kako bi lahko
nastopal pri dekletih. Pomnožil je
hitro zalogo svojih sklepov z novim
sklepom, da se posveti literaturi in se
vsedel poleg gospe Železnikove ter
naročil črno kavo s konjakom in
smotke.

Gospa Železnikova je bila* že čez
trideset let stara. Imela je obrvi, ki
so spominjale Tomaža na veterajpar-
ske brke in usta kakor poštna truži-
ca. Veliki kamni v uhanih, dragi pr¬
stani, debela verižica okrog vratu in

141

blesteča broša — vse to je pričalo,
da je gospod Janez Železnik z nače¬
lom, »če boš dajal, ne boš nikoli nič
imel, če boš pa jemal, ne boš ubožal«,
prav srečno operiral.

Pokoren dobljenemu naročilu,
je Tomaž gospo Železnikovo z zaljub¬
ljenimi pogledi kar bombardiral in |
kadar ni srebal kave ali konjaka je
razodetja svojih pogledov podpiral z
vročimi vzdihljaji ter z dopadajenjem
opazoval, kako je gospa Železnikova
postajala vse živahnejša in Ijubez-
njivejša ž njim. Pri peti čašici konja¬
ka jegospeŽeleznikovi stisnil Skrivaj
roko in rekel: »Milostiva, ožgali ste
v mojem srcu plamen hrepone- I
nja...«

»Ah, gospod pesnik. ..« je v od¬
govor dihnila gospa Železnikova in
pogledala kvišku, kakor bi ji se odpi¬
rala nebesa.

Pri osmi čašici konjaka se je To¬
maž osokolil in vprašal gospo Želez¬
nikovo za »čestito krstno ime«.

»Ines mi je ime, gospod pesnik.
To je špansko ime.« Gospa Železni¬
kova je bila krščena za Nežo in do¬
kler je bila hišina, so jo tudi tako
klicali, kot soproga trikratnega hiš- ।
nega posestnika, izposojevalca denar¬
ja in špekulanta pa si je štela v soci-
jalno dolžnost, izbrati si špansko ob¬
liko svojega imena.

142

»O, milostiva gospa Ines,« je go¬
voril Tomaž držeč gospo Železnikovo
za roko. »Moja duša kliče vriskaje
vaše sladko ime; o Ines, bodi kralji¬
ca v mojem srcu.«

Že pijan od zavžitega konjaka je
Tomaž izgubil še zadnje ostanke sra¬
mežljivosti in spodobnosti. S kole¬
nom se je približal obilnosti gospe
Železnikove, začutil njeno toplo
okroglo nogo. Kar vroče mu je po¬
stalo, kakor bi se ogenj pretakal po
njegovih žilah, gospe Ines pa so se
burno dvigala nedrija, oči so ji ža¬
rele in polglasno je govorila nera¬
zumljive besede. Šele čez nekaj časa
je prišla zopet k sebi.

»Domu bi šla rada ...« je rekla.
»Prosim, pokličite mojega moža.«

Tomaž je stopil k mizi pri kateri
je kvartal gospod Železnik in mu
sporočil željo njegove žene.

»Veste, kaj, prijatelj,« je dejal
gospodŽeleznik, »jaz bi rad nocoj ma¬
lo krokal. Ali hočete biti tako prijaz
ni in mojo ženo domu spremiti ? Ce
ste dobro koketirali, pojde rada z
vami, jaz se vam bom za to uslugo
že revanžirah«

Tomaž je z veseljem prevzel to
»častno nalogo« in slovesno obljubil,
da se bo »vrednega izkazal tega za¬
upanja«, ter potem kakor triumfator
odpeljal gospo.

143

Ulice so bile prazne in temne.
V prvem pripravnem kotičku je To¬
maž poljubil gospo Ines na poštno
tružico in ji zagrozil, da ustreli sebe
in njo, če ga ne bo ljubila. Gospa ' 5
Ines mu je na mestu prisegla večno }
ljubezen in pogojno tudi zvestobo, za j }
kar je dobila več ognjevitih polju- (
bov. Pri cerkvi sv. Florjana se je To- ! ]
maž osmelil položiti svojo roko go- ,
spe Ines okrog pasa. i j

»Rašena si, kakor vila in nebe- . j
ška milost te je obdarila s čudoviti- ।
mi krasotami,« je lagal Tomaž tiho | ।
stiskajoč se k svoji spremljevalki. | 1
»Podobna si nebeškolepi Sulamitinji
Abisag, ki jo je ljubil rajnki kralj
Salamon.«

»Ah, sladki moj Tomaž,« je do- j
nelo iz poštne tružice.

Med tem vzdihovanjem pa go- ;
spe Ines okrog pasa položena roka :
tudi ni mirovala in ob istem času, ko
je Tomaž tako govoril, je na tihem
priznaval, da sta izraza »obraz skuš¬
njave« in »katedrala« prav poetična.

Končno sta Tomaž in Ines pri¬
šla do Železnikove hiše. Treba je bilo ।
slovo vzeti. To se je zgodilo v temni i
veži. Culo se je samo pritajeno ihte- I
nje in šumljanje, a trajalo je dolgo in |
ko je bilo naposled končano, je bila i
izvršena zakonska sramota gospoda
Železnika.

— 144 —

IX.

Vsa hiša je strmela in vse se je
čudilo Tomažu, ki je že tri dni sedel
v svoji kamrici za mizo in nepresta¬
no pisal. Tri dni se ni nikamor mak-
nil in ni z nikomer govoril in celo je¬
del je tako malo, da je bil stari ekse-
kutor zanj v skrbeh. Naposled se je
vsa hiša zedinila na mnenje, da ga je
pamet srečala in da se hoče pobolj¬
šati in vsi so bili tega veseli.

Tomaž pa ni mislil niti na štu-
diranje in še manj na poboljšanje,
kajti imel je druge skrbi, delal je za
bodočnost, pripravljal si je pot do
bogastva in imenitnosti.

Ko je bil prespal svojo s konja¬
kom pridobljeno pijanost in se na¬
tančno domislil vseh svojih doživlja¬
jev z gospo Ines ter posamičnosti ti¬
stih trenutkov, ko je izgubil v Želez¬
nikovi veži svojo nedolžnost, je skrb¬
no izpraševal svojo vest in potem
razsodil:

»Sram te bodi, Tomaž! Pa ti je
le priletna Putifarica vzela plašč.«

A ker ga vest ni prav nič pekla
in mu ni prav nič očitala, se tildi ni
kesal svojega greha, marveč je bil v
svoji izpridenosti še vesel, da je pod¬
legel skušnjavi vseh skušnjav.

Kot praktičen človek je posvetil
razmišljevanju o svojih ljubezenskih
doživljajih le malo časa, Odločil je,

145

10

da bo svoje tako nenadoma začeto
razmerje nadaljeval, ker mu zna biti
še koristno, sicer pa da se takoj loti
dela za prihodnjost.

»Najprej je treba, da si pridobim
pravico do imena »pesnik in pisa¬
telj«. To ne bo težko, saj se mnogo ne
zahteva, a nekaj to le koristi. »Pes¬
nik in pisatelj« — ■ to je nekaj, kar
ima svojo veljavo.«

Sedel je torej za mizo in je tri dni
neprestano pisal in pilil in poprav¬
ljal, da se mu je čudila vsa hiša. Če¬
trti dan je nesel svoj rokopis v ured¬
ništvo v trdnem zaupanju, da dobi
zanj lepo nagrado. Spremljal ga je
njegov znanec literat Kozoglav, ki
si je izgovoril od pričakovanega ho- j
norarja en goldinar ter zato podučil ‘
Tomaža, kako naj v uredništvu na¬
stopi.

»Veš, ljuba duša,« ga je učil Ko¬
zoglav, »z uredniki ni tako lahko iz¬
hajati, kakor misliš. Konkurenca je
velikanska, pisateljev je kakor listja
in trave in zato so redakterji grobi
kakor koci. A ne daj se odgnati. Naj
urednik kolne, prosi in joka in grozi
kolikor hoče, ne umakni se prej, do¬
kler ne dobiš denarja.«

Tomaž je pazljivo poslušal lite¬
rata Kozoglava, ki je poznal ured¬
ništva vseh literarnih, političnih
otročjih in gospodarskih časopisov
ter bil tako izvežban, da je znal en in

146

isti spis trem listom prodati. In To¬
maž je sklenil ravnati se po Kozo-
glavovem nasvetu.

Resno in dostojanstveno je stopil
pred urednika in se mu predstavil s
tako samozavestnostjo, kakor da
slovi njegovo ime že po celi slovenski
domovini.

»Me nič ne veseli,« je zarenčal
urednik »in sploh nimam nič časa in
črne koze imam, ki so nalezljive in
smrtonosne.«

»Dovoljujem si vam predložiti
moje najnovejše delo,« je deklamiral
Tomaž. »Upam, da bo občinstvu jako
ugajalo in da se bo število naroč¬
nikov vašega lista hitro in znatno
pomnožilo.«

Urednik je premeril Tomaža od
nog do glave.

»Spoštovani delomrzni nadmla-
denič,« je rekel. »Ker vidim, da uteg¬
nete biti že kakih šestnajst let stari
in ste torej petošolski pisatelj, sem
pripravljen, odlikovati vaš rokopis in
ga lastnoročno vreči v svoj častitljivi
uredniški koš, a s pogojem, da hitro
izginete in se vsaj pet let več ne pri¬
kažete.«

Urednik se je zopet vsedel k svoji
mizi in začel metati cele skladnice
popisanega papirja v koš. »Same
rokopise,« je mislil Tomaž in milo se
mu je storilo, a umaknil se ni z me-

147

10*

sta, nego začel točno po Kozoglavo-
vih navodilih bitko.

Huda je bila ta bitka, hujša ka¬
kor je Tomaž mislil.

Urednik je klel kakor konjski
mešetar, a Tomaž se ni dal omehčati.

Urednik je prosil, lepo, ponižno,
ginljivo, da je imel Tomaž že vse sol¬
zne oči, a opravil ni ničesar.

Urednik je prisegal, da ima cele
vagone takih rokopisov, da ne ve
kam ž njimi in ponujal Tomažu gol¬
dinar, če se obesi, a Tomaž se ni
omajal.

Urednik je jokal in obupanja vil
roke, a Tomžaevo srce se ni dalo
ganiti.

Urednik je grozil, da pokliče po¬
licija, da bo dal Tomaža z brahijalno
silo odstraniti in da ga spravi zaradi
izsilovanja v ječo, a Tomaž je ostal
trd in neizprosen mož jeklen ...

In končno je Tomaž le zmagal in
je prisilil urednika, darniu je odštel
deset goldinarjev. Hladnokrvno jih
je Tomaž spravil, a odšel ni.

»Ali naj vas ustrelim?« je ves
besen kričal urednik. »Izginite!«

»Prosim samo dovoljenja, da
smem zopet priti,« je dejal Tomaž.
»Ker pa imate povesti dovolj v za¬
logi, povejte mi, s kakim spisom bi
vam lahko ustregel.«

Urednik se je ves bled in pre¬
paden zgrudil na svoj stol.

148

»Strašno! Vi ste hujši kakor vsi
drugi. Pravi Goljat nesramnosti ste!
Vi boste lahko še daleč prišli ali pa
končali na vešalih.«

Tako je govoril urednik in težko
sopel, in Tomažu se je zdelo, da ga
ga morda zadene kap.

»Gospod urednik — če imate ka¬
ko dobro misel, povejte,« je rekel
Tomaž, »jaz jo izvršim.«

Urednik je zopet vstal in prijel
Tomaža za roko.

»Da, prijatelj,« je govoril. »Več
nujnih stvari imam na srcu. Pojdite
hitro intervjuvat postreščka, ki stoji
pri Prešernovem spomeniku, kako
mnenje ima o simbolistični drami,
potem kako perico o budhizmu in
končno hudičevo taščo o razporoki.«

Pri teh besedah je urednik za¬
grabil svoj klobuk in je, pustivši To¬
maža sredi sobe, zbežal pred njim iz
hiše.

»Tega sem pa ugnal,« je s po¬
nosom zaklical Tomaž, ko ga je mi¬
nilo prvo presenečenje zaradi uredni¬
kovega bega. »Ne vem, če je že kak
literat dosegel tak uspeh.«

Z žarečimi lici je stopil Tomaž
pred svojega prijatelja Kozoglava.
Ko mu je povedal, kako in kaj je bilo
in mu pokazal deset srebrnih goldi¬
narjev, se je Kozoglav ustavil sredi
ceste, se odkril in z iskrenim občudo¬
vanjem in brezmejno spoštljivostjo
zaklical.

149

»O, Tomaž — ti si vse prekosil in |
dosegel si uspeh, kakor še noben li¬
terat. Zdaj ti je pisateljska karijera
zagotovljena in prosim, te, vzemi me
v svojo zaščito.«

Kozoglavovi slavospevi so mu
dobro deli in poslušal jih je z velikim I
zadoščenjem. In lahko bi jih še dolgo
poslušal, ko bi se bil prilagodil na¬
vadi Kozoglavove literarne družbe,
da je dolžnost vsakega literata pre- i
jete honorarje s tovariši zakrokati-
Toda Tomaž ni imel smisla za ta obi¬
čaj, nego je Kozoglavu odrinil ob¬
ljubljeni goldinar, vse drugo pa zase
pridržal, dasi ga je Kozoglav zaradi
tega proglasil za materijalista in se-
bičneža, ki ni vreden biti slovenski
pisatelj.

»Pametno gospodarstvo z de¬
narjem je prvi pogoj bogastvu,« tako
je samega sebe učil Tomaž, ko je raz¬
mišljal o porabi svojega prvega ho¬
norarja. Sklenil je kupiti si nov kav-
čukast ovratnik, nove enake manšete
in kravato. Dalje je spoznal za po¬
trebno, da si pri bazarju v neki veži
na Starem trgu kupi za šest krajcar¬
jev parfuma in zelen cviker, pre¬
pričan, da dobi s tem njegova oseba
za modernega pisatelja potrebno zu¬
nanjo eleganco.

Po daljšem razmišljevanju se je
pa tudi odločil še za nekaj drugih iz¬
datkov. Smatral jih je za žrtve, ki

150

pa mu utegnejo še mnogo koristiti.
Kupil je dva šopka vijolic in en šo¬
pek poslal gospe Ines, drugega pa
gospodični Mariji, za Angelo pa je
kupil košček torte.

Tomaž je imel kmalu priliko
spoznati, da je svoj denar jako dobro
naložil. Gospodična Marija je Tomaža
proglasila za najfinejšega in najbolj
izobraženega mladeniča v celi fari,
mu postregla s kavo in se namenoma
ni obrnila, ko je Natalija zacvilila
»ajej«, ker jo je bil Tomaž vščipnil.
To je Tomažu pokazalo, da je že v ta¬
ki milosti pri gospodični Mariji, ka¬
kor njegov doslej srečnejši tekmec
kaplan Miško. Angela, natakarica
»pri zgubljenem sinu« je dala Toma¬
žu v zahvalo za torto vroč poljub in
mu obljubila, da pojde ž njim zjutraj
na Zgornji Rožnik, seveda s pogojem,
da jo vzame, če bi se primerila kaka
nesreča. Najhvaležnejšo pa se je izka¬
zala gospa Ines Železnik, kajti na po¬
slane vijolice je odgovorila s pismom,
s katerim je Tomažu povabila za pri¬
hodnjo nedeljo na obed.

»To je ženska! Kaj ženska — to
je dama! Piše sicer slabo, a .. njene
misli so plemenite. Še nikoli nisem
bil povabljen na kak obed. Moram
vendar Kozoglava vprašati, kako se
človek pri takih prilikah obnaša.«

Tako je modroval Tomaž, ko je
dobil povabilo gospe Ines in razgla-

151

sil je to novico po celi hiši in se vese¬
lil, videč, kako je to povabilo po¬
vzdignilo njegov ugled, saj je bil go¬
spod Železnik bogat mož in odbornik
različnih neškodljivih klerikalnih
društev ter je vžival veliko veljavo v
fari. S posebnim zadoščenjem je To¬
maž opazil, da je Natalija gledala
nanj z velikim začudenjem in skoro 2
zavistjo, ko ji je dal čitati povabilo
gospe Ines.

»Kaj se čudiš?« je rekel Tomaž
porogljivo. »To si vendar lahko ve¬
dela, da bom jaz še naprej prišel. JaZ
nisem ustvarjen za nižavo; jaz hočem
kviško. Bogat in imeniten hočem po¬
stati in povabilo v tako odlično hišo,
kakor je Železnikova, to pač kaže, da
sem na pravi poti. In kaj bo iz tebe,
kanalija? Nič!«

»Mogoče, da še" veliko več, kakor
iz tebe,« je pikro in zajedljivo odgo¬
vorila Natalija.«

»Ali misiš, da se boš bogato omo¬
žila? Ce imaš take načrte, ne smeš
koketirati s kaplani in ljubimkovati
z oficirji.«

»Vsak se zabava, kakor ve in
zna; jaz s kaplani in oficirji, ti pa s
starimi babami, ki jim vijolice poši¬
ljaš.«

»Kanalija — ali si ljubosumna?«
»Kaj še! Mar mi je zate. A da
boš vedel, prihodnjo sezono pojdem
h gledališču in postanem umetnica.«

152

»Hahaha!« se je smejal Tomaž.
»Umetnica! Ti siliš li gledališču sa¬
mo, ker sem postal jaz pesnik in pisa¬
telj. Zaostati nečeš za menoj, prehite¬
la bi me rada, jezi te, da sem se jaz
povzdignil nad tebe. O kanalija, kaj
bi tajila, ti si vame zaljubljena.«

»Norec, domišljavi,«, je razljuče-
no zaklicala Natalija. »Kolikrat sem
ti že rekla, da te ne maram.«

A bila je vsa rdeča v obrazu in
vsa zbegana in je zbežala iz sobe, da
bi prikrila svojo zadrego. Tomaž je
ni zadrževal, kajti imel je preveč
drugih misli in resnih skrbi.

Literat Kozoglav je namreč To¬
mažu pojasnil, da si mora poskrbeti
salonsko suknjo in cilinder, črno kra¬
vato in rokavice.

»Mi pisatelji smo nositelji slo¬
venske kulture,« je deklamoval Ko¬
zoglav, «torej se spodobi, da se temu
primerno oblačimo.«

Tomaž se je s tem popolnoma
strinjal, samo da ni vedel, kje naj
dobi potrebnih sredstev, kakor tega
tudi ni vedel literat Kozoglav.

A Tomaž si je pomagal. Imel je
že dlje časa kupčijske zveze s" stari-
narjem.za vodo, prodajal mu je nam¬
reč polagoma svoja oblačila. Zatekel
se je tudi zdaj k njemu in res dosegel,
da mu je dal na posodo salonsko suk¬
njo in cilinder.

153

»Tako ste lepi, da bi vas kar po¬
ljubila,« je zavzdihnila sramežljivo
gospodična Marija, ko se ji je Tomaž
predstavil, in pogledala ga je tako
goreče, da se je Tomaž resnično pre¬
strašil in si na tihem rekel: »Pa ven¬
dar ne, da bi tudi ta — saj je že šest¬
deset let stara — zlodej vedi, kdaj se
ženske ljubezni naveličajo.«

Končno je prišla tako težko pril
čakovana nedelja. Tomaž je dopoldne
napravil v salonski suknji in v cilin¬
dru promenado po mestu in se na¬
stavljal pri vseh cerkvah, da bi ga
ljudje videli, opoldne pa je vstopil v
hišo gospoda Antona Železnika.

Sprejel ga je hišni gospodar in
mu prijateljsko stisnil roko.

»Moja žena pravi, da ste jako
galanten mlad gospod in jako duho¬
vit družabnik,« je nekam raztreseno
govoril gospod Železnik. »To me ja¬
ko veseli. Jaz sem vedno rad podpiral
mlade talente. Literatura je jako po¬
trebna stvar. In sploh kultura —
pesmi — gipsfigure — slike — po¬
sebno povesti. Kaj bi pa ženske po¬
čele, če bi ne bilo romanov'? Vedno
bi jih imeli na vratu. Še v kavarno
bi človek sam ne mogel. Da, kaj sem
hotel reči.-..«

Gospod Železnik je vzel Tomaža
prijateljsko pod roko, ga peljal k
oknu in mu šepetaje rekel:

154

»Veste, ljubi prijatelj, jaz imam
danes po obedu nujen opravek. Pro¬
sim- vas, ostanite po obedu še nekaj
časa pri moji ženi. Govorite ž njo o
literaturi. Stari Žakelj to rad poslu¬
ša. No in za izgubo časa mi morate
že dovoliti da vam dam malo odškod¬
nino.«

Pri teh besedah je gospod Želez¬
nik stisnil Tomažu desetak v roke.
Tomaž je bil tako presenečen, da je
samo z odprtimi ustmi zijal v gospo¬
da Železnika, odgovoriti pa ni mogel
ničesar.

Tedaj je vstopila gospa Ines. To¬
maž ji je poljubil roko in se ji s po¬
etičnimi besedami zahvalil za pova¬
bilo, češ, da pomeni veliko odlikova¬
nje njegove osebe in je dokaz, da je
gospa oduševljena pokroviteljica le¬
pe literature.

Sedli so za mizo. Gospod Želez¬
nik je bil iz prepričanja krščanski
mož in je spoštoval vse krščanske
navade. V njegovi hiši so pred obe¬
dom vedno molili.

Ko je bila razdeljena juha, je
gospod Anton Železnik sklenil roke
in začel naglas moliti, gospa Ines in
Tomaž pa sta polglasno molila za
njim.

»Oče naš, kateeri si v nebeesih—
posvečeeno ... in ne peelji nas v pre¬
iskavo . . .«

155

e T
Gospod Železnik ni nič zapazil,
kako neprijetno se je zagovoril, pač c
pa. sta to zapazila gospa Ines in To- g
maž. Gospa Ines je hitro stopila To- j
mažu na nogo, da bi odvrnila Toma- s
ževo pozornost od Železnikove čudne <
molitve, zakaj četudi se je njeno sr- | j
ce izneverilo možu, solidarnost inte- I (
resov ni na tem nič trpela. Tomaž je | ]
približanje gospe Ines cenil po za- .
služenju, a vendar ga to.ni zmotilo v
njegovih mislih in ko je bila molitev
končana, je imel Tomaž že ustanov¬
ljeno mnenje, da utegne pobožni go¬
spod Anton Železnik imeti precej
težke stvari na svoji vesti, ker mu
še pri molitvi strah pred preiskavo
ne da miru.

Obed je bil imeniten. Spominja¬
joč se škofovega obeda v Mračnem
selu si je Tomaž rekel, da živi gospod
Anton Železnik ob navadnih nede¬
ljah dokaj bolje, kakor škof na dan
birme in to je njegovo spoštovanje
do gospoda Železnika znatno po¬
vzdignilo.

Med obedom je vladal pri mizi
molk. Sicer je bil Kozoglav Tomažu
ostro zabičil, naj je počasi in naj
med obedom vedno kaj zabavnega
pripoveduje, toda Tomaž je na to
pozabil že v tistem trenotku, ko se je
vsedel za mizo. Prirojena mu snede-
nost je premagala vso druge njegove
čute. Molčal je kakor trapist in jedel

156

kakor prežganke in polenovke nave¬
ličan kapucin na veliko soboto, ka¬
dar plane na žegen. V presledkih pa
se je s kolenom dotikal kolena gospe
Ines, kakor bi jo hotel potolažiti, da
so vsaj njegove misli pri njej, če že
svojih pogledov ne more odvrniti od
polnih skled. Vender je bilo tudi to
dotikanje kolen jako površno in sa¬
mo, formelno, kajti Tomaž ni ves čas
zapazil, da gospa Ines nima spodnje¬
ga krila.

Po končanem obedu je postal
gospod Železnik siten, ker se mu je
mudilo v kavarno.

»Da, da,« je govoril gospod Že¬
leznik in si trebil' zobe z vžigalico,
»težki časi so in težko je kaj zasluži¬
ti. Kako je pa kaj z literaturo? Ali
je to samo špas, ali tudi kaj nese?«

Tomaža, ki je bil tako sit, da so
se mu trgali gumbi, ni pogovor o li¬
teraturi prav nič mikal.

»Ah čast je veliko večja, kakor
plačilo,« je dejal zvijačno. »Nas pes¬
nike in pisatelje časte zelo, plačajo
nas pa slabo.«

»No, potem je pa pravično raz¬
deljeno,« je menil gospod Železnik.
»Vidite, nas. mokarjev pa nič ne ča¬
ste, ampak zato nas plačajo.«

»To vendar ni pravično,« je za¬
vzdihnila gospa Ines.

»O, pač« je ugovarjal gospod Že¬
leznik. »Poglej, pesnikom in pisate-

157

]jem postavljajo po smrti spomeni¬
ke — ali si že kdaj videla, da so ka¬
kemu mokarju postavili spomenik-
Še nikoli! Torej: vsakemu svoje, kdor
nič časti ne uživa, naj ima saj da-
nar.«

»Ti si skozinskoz prozaičen člo¬
vek,« je ogorčeno rekla gospa Ines.
»Ti nimaš nič smisla za vzvišene
stvari.«

»Ti pa ga imaš, ti pa« se je ro¬
gal gospod Železnik.

»Jaz ga imam, da, ali ti me ne
razumeš,« se je razljutila gospa
Ines. »Ti bi bil moral vzeti vrdnai’
ženo, neomikano, umazano . . .«

»Saj sem storil, kar sem mogel«
je zavpil gospod Železnik, pomežikal
Tomažu za slovo- in pobegnil iz sobe-

Gospa Ines si je z roko otirala
solze, ki jih ni nikjer bilo in je bo¬
lestno zaječala.

»Zdaj ste sami spoznali mojo za¬
konsko nesrečo,« je vzdihovala. »Mo¬
je srce gori za vse, kar je lepega in
plemenitega na svetu, a moj mož za¬
ničuje to in me ponižuje. Kdo mi mo¬
re zameriti, če iščem tolažbe pri ena¬
ko čutečem srcu.«

»Uboga milostiva,« je ljubezni¬
vo dihnil Tomaž in hotel gospo Ines
poljubiti na še mastna usta, a gospa
se ga je ubranila.

158

»Pozneje Tomaž, pozneje,« je
rekla jako potolažena. »Dekla ho zdaj
mizo pospravljala.«

Gospa Ines je poklicala deklo in
se med pospravljanjem menila s To¬
mažem o literaturi. Ko je bila soba v
redu, je dala dekli dovoljenje, da gre
v cerkev, a s pogojem, da mora do
osme ure zvečer doma biti.

A tudi zdaj še ni dovolila Toma¬
žu več, kakor da ji je poljuboval ro¬
ko, vmes je deklamiral »Ubežnega
kralja«.

Ko je dekla končno odšla, je
vstala gospa Ines izza mize in vzela
iz zaklenjene omare oficirsko Čepico,
ki jo je imela zavito v svilen papir.
Položila jo je sredi mize in videč za¬
čudene vprašajoče poglede Tomaževe
se je zasmejala na glas.

»Vidiš, moj sladki Tomaž,« je
rekla gospa Ines in se vsedla Tomažu
na kolena ter ga objela, »ta čepica bo
naju varovala presenečenja. Vrat ne
smem zakleniti, kajti če bi prišel moj
mož domu, bi takoj kaj sumil; a če
zagleda to čepico, si ne bo upal v sa¬
lon, kajti konj in oficirjev se boji.«

Tomaž bi bil sedaj silno rad imel
nekaj trenotkov časa, da bi bil raz-
mišljeval o nekaterih pojavih današ¬
njega dne. Zanimalo ga je, zakaj mu
je dal gospod Železnik desetak, saj je
bilo jasno, da bi bil tudi brez te žrt¬
ve lahko šel v kavarno. Zanimalo ga

159

je dalje, če je gospod Železnik sploh
šel v kavarno ali če morda ni šel po
prepovedanih potih in je žrtvoval de-
setak, da bi bila žena s konverzacijo
o literaturi zadržana doma. Nad vse
pa ga je zanimal problem, kako je
prišla gospa Ines do oficirske čepice
in kako, kolikrat in s kom se je že
prepričala, da jo ta čepica varuje ne¬
prijetnega presenečenja.

Toda gospa Ines Železnik mu ni j
dala časa, da bi se poglobil v raz- |
mišljevanje o teh zanimivih vpraša¬
njih. Njeni poljubi so bili vroči in so
omamljali Tomaža in ko je spoznal, i
da gospa Ines ne nosi spodnjega kri- '
la, pač pa da ima okrog vrata na zla- '
ti verižici škapulir, se je v njego- ‘
vem srcu vnel velik plamen, ki je bil
pogašen šele čez več ur.

Mrak je že legal na ulice, ko je
Tonlaž zapustil gostoljubno hišo Že¬
leznikovo. V kolenih je bil sicer ne¬
kam slab, ali srce njegovo je bilo
srečno in veselo. Ne toliko, zaradi
intenzivne ljubezni gospe Ines, kakor
zaradi spominov, ki mu jih je dahi
njegova tolsta ljubica. Poleg zavitka
najboljših delov ocvrtih piščancev,
ki so ostali od obeda, je Tomaž nesel
seboj tudi škapulir gospe Ines, ki ga
je cenil na svojih petindvajset goldi¬
narjev, ker je visel na zlati verižici
in vrh tega je ponesel seboj še goto¬
vega denarja celih petdeset goldinar-

160

1

'J

J

i

)

l

)

i

t

i

l

i

jev, ki mu jih je bila v dehtečem za¬
vitku stisnila v roke gospa Ines, da
mu olajša literarno delovanje.

»Srečo mora imeti človek,« se je
smejal Tomaž, ogleduje svoje zakla¬
de. »Kateri slovenski literat je že na
en dan poleg izvrstnega obeda zaslu¬
žil še petdeset plus deset goldinarjev
in umazan škapulir na zlati veriži¬
ci? Še nobeden. Srečo je treba imeti.
Sreča, to je bajno bitje, ki daje od se¬
be cekine. Človek hodi vse življenje
za tem bitjem in drži klobuk tja, kjer
cekini ven padajo. Blagor mu, kdor
kaj vjame. Meni je boginja sreče da¬
nes prav prijazno moj klobuk napol¬
nila. Da bi bilo še mnogokrat tako.«

X.

Tomaž Krmežljavček se je čutil
kapitalista. Cele ure je presedel za
svojo mizico in štel ter ogledoval
svoj zaklad, ki je obudil v njem uprav
strastno žejo po bogastvu.

Lačen cekinov je prisegal, da
mora postati bogat, naj velja kar ho¬
če. Železnikovo načelo »če boš jemal,
ne boš ubožal, če boš dajal, ne boš ni¬
koli bogat,« mu je postalo šele sedaj
popolnoma jasno v vsem svojem ob¬
segu in utisnil si je to načelo za vse.
življenje v spomin.

Cilj in smoter Tomaževega živ¬
ljenja je bil s tem končno odločen, a

161

n

Tomaž še ni vedel, po kateri poti se
da ta cilj doseči. Le v enem oziru je
bil sam s seboj na čistem, da namreč
z delom samim ne more priti naprej
in da je mogoče kaj poštenega zaslu¬
žiti le, če se mu posreči vloviti dru¬
ge, da bodo zanj delali.

Za sedaj je ostal pri literaturi,
vendar z namenom, da takoj pre¬
sedla, če najde dobičkanosnejše delo.

»Produkcija se mora povečati,
delo se mora razdeliti in ustvariti se
mora monopol,« je razlagal literatu
Kozoglavu, ki ga je bil povabil na
prijateljsko posvetovanje v krčmo
pri »Izgubljenem sinu«. »Glej, Kozo-
glav, ti si danes lačen, žejen in
nimaš prav nič denarja. Ko bi se
midva združila, bi pa gotovo izhaja¬
la. Ti imaš pesniško žilo, jaz pa kup-
čijsko, ti imaš čeden slog, jaz pa
imam nastop, ti imaš potrpežljivost,
jaz imam ideje, midva bi lahko iz¬
borno izhajala.«

Literat Kozoglav je bil samega
stradanja ves uvel in upadel in ni bil
zmožen slediti Tomaževim razlaga¬
njem, nego je v enomer stokal, da se
mu delajo pajčevine v trebuhu.

Tomaž se je odločil po daljšem
duševnem boju, da posodi Kozoglavu
goldinar, ki se bo odtegnil od prvega
skupnega honorarja z obrestmi po
pet od sto. Ko se je Kozoglav napa-

162

sel, je sklenil s Tomažem pogodbo na
skupno pisateljevanje.

»Pesmi bodo izhajale pod tvojim
imenom,« je dejal Tomaž, »povesti in
drugi spisi pa pod mojim imenom.
Kar bo izšlo pod mojim imenom, boš
ti hvalil pod svojim imenom in na¬
sprotno. Jaz ti bom dajal misli, ti
boš pisal, jaz pa bom prodajal. Povrh
bom stopil v zvezo z gledališkim
vodstvom, da prevzameva prevajanje
iger.«

Tako je bil sklenjen kontrakt in
skupno delo se je začelo še tisti ve¬
čer s spisovanjem burke »Srajca ko-
rarjeve ljubice, ali valčkov čai' loče¬
ne žene pri jesenskih manevrih ba¬
rona Trenka v dolini šentflorijar-
ski.«

Tomaž je vzel kupčijsko stran li¬
terarne firme Krmežljavček & Ko-
zoglav z veliko eneržijo v roke. Gle¬
dališki dramaturg ga je sicer ven
vrgel, komu je ponudil prvo dejanje
nove igre v čitanje, a Tomaž je dra¬
maturga na cesti napadel in ga je
toliko časa pestil in rotil in obdela¬
va!, da mu je izročil nekaj iger za
prevajanje in mu dal predujem.

Kozoglav je bil vesel, da je"imel
vsak dan jesti in je pisal od zore do
pozne noči, pisal, da so mu otekali
prsti in da je postajal bebast, a Ven¬
dar je bilo njegovo delo še vedno
laglje in prijetnejše, kakor Tomaže-

163

n»

vo. Z uredniki in založniki je Tomaž
bojeval uprav strašne vojske, tako
da se je sam sebi zdel kakor krotitelj
levov, a naj so ga tudi podili ven,
klicali hlapce in mu grozili s polici¬
jo, Tomaž se ni udal.

Naposled je prišel do spoznanja,
da literatura vendar ni pravi poklic
za človeka, ki hoče postati bogat. Ker
sta bila s svojim kompanjonom ne¬
kaj denarja prihranila, je pisatelje¬
vanje vse bolj prepustil KozoglavU
in se omejil na razpečavanje njego¬
vih umotvorov. Celo ljubezenska pis¬
ma za gospo Ines mu je moral konci¬
pirati Kozoglav. Tomaž je bil samo
še literarni podjetnik, Kozoglav pa
njegov peresni tlačan. Obenem je To¬
maž razširi] svoj delokrog. Agentiral
je s štampilijami in prodajal srečke
in nesramne razglednice ter se resno
zanimal za poklic liferanta deklet za
nesrečne fajmoštre.

Med tem se je približal začetek
sezone. Tomaž si je hotel utrditi sta¬
lišče pri gledališču in se je ponudil,
da bo iz golega rodoljubja in ljubez¬
ni do umetnosti brezplačno pel v
zboru. Njegova ponudba je bila spre¬
jeta z oduševljenjem in Tomaž je bil
slovesno proglašen za zadnjega brez¬
plačno za narod delujočega rodo¬
ljuba.

Za gledališče se je zanimala tudi
Natalija. Postala je prav prijazna s

164

Tomažem, se posvetovala ž njim o
gledališču in ga končno prosila,naj ji
gre na roko, da bo sprejeta v zbor.

Tomaž je naredil važen obraz.
Bilo mu je v veliko zadoščenje, da
se mu je Natalija približala, če tudi
ne iz simpatije do njegove osebe, ne¬
go ker ga je potrebovala. A obljubil
ji je vendar svojo pomoč in svoje po¬
kroviteljstvo in popolnoma iz lastne¬
ga nagiba dostavil, da je nikoli ne
zapusti, četudi ga  ni marala.

»Saj ti mene tudi ne maraš,« je
odgovorila Natalija »in sploh imaš
toliko deklet rad, da ti ne morem nič
verjeti.«

Tomaž bi bil Nataliji pri ti pri¬
liki lahko povedal, da ima samo njo
rad in nobene druge, a premagal se
je, kajti zdelo se mu je, da njegova
ura še ni prišla.

Na dan, določen za sprejemanje
koristovk, je prišel in Tomaž je spre¬
mil Natalijo v »Narodni dom«, češ,
da napravi gotovo bolji vtis, če jo on
predstavi, kakor če bi sama prišla.
Iz sobe dramatičnega društva se je
slišalo cvilenje starega klavirja in
zdaj in zdaj je zapel kak glas.

»Kapelnik že poskuša . .. drži se
dobro, Natalija!«

Vstopila sta v sobo. Okrog kla¬
virja je stala cela vrsta deklet. Ka¬
pelnik je ravno prenehal igrati na
klavir ter eni bodočih umetnic za¬
klical :

165

»Nehajtee — vi imate glas, ka¬
kor srakaa.«

Natalija se je tako vstrašila, da
je kar odstopila in bi bila najraje po¬
begnila iz sobe. A Tomaž jo je zadr¬
žal in jo predstavil kapelniku.

»No joo - bomo poskusilii,« je de¬
jal kapelnik in zopet sedel za klavir.
»Vi saj niste škrbastaa.«

Začelo se je poskušanje. Natali¬
ja je bila zbegana, ženiralo jo je, da
so druge punice vse nanjo gledale in
delale polglasne opazke in v tej za¬
dregi ni mogla z glasom prav ven.

Naenkrat je kapelnik nehal igra¬
ti in obrnivši se do Natalije rekel po¬
rogljivo:

»Gospodičnaa — ali nečete raje
iti v cigarfabrikoo 1 ? Tam je eesarskaa
službaa! Joo — eesarskaa službaa in
penzijoon.«

Kri je zalila Nataliji obraz. Ta¬
ko je bila užaljena in tako se je čuti¬
la osramočeno, da so ji solze stopile v
oči. Zaihtela je in se razjokala.

»Noo — kaj pa se jokatee?« se
je čudil kapelnik. »Saj vam nisem
nič rekeel!«

Zdaj se je čutil Tomaž poklica¬
nega da intervenira.

»Dovolite, g - ospod kapelnik,« je
rekel, »da vas na nekaj opozorim.
Gospodična Natalija je iz dobre rodo¬
vine. Njen oče je cesarski uradnik,
odlikovan z visokim redom. Gospo-

166

(lična se mora šele navaditi gledali¬
ških običajev. In peti zna izvrstno.
Že tri leta se uči v »Glasbeni Matici«
in vsi ji prerokujejo sijajno prihod-
njost, samo če bi jej vi, velezaslužni
gospod kapelnik, šli na roke.«

»Takoo — takoo?« je vpraševal
kapelnik. »V Glasbeni Matici? Sijaj¬
no prihodnjost?«

»Velezaslužni gospod kapelnik
- ■ vi ste izkušen umetnik — vi goto¬
vo veste, da ima človek pri prvem
nastopu strah.«

»Noo — joo — to je že rees. Bo¬
mo pa poznejee še enkrat poskusili!.«

Tomaž je bil pomirjen. Tolažil
je Natalijo, kakor je vedel in znal,
med tern ko je kapelnik nadaljeval
poskušanje s priglašenimi pevkami.
Natalijo je najbolje tolažilo to, da je
kapelnik tudi z drugimi dekleti obče¬
val po domače.

»Gospodičnaa —- vi imate po-
sluuh, kakor stara kastrolaa.«

»Gospodična — to se ne pravi
peeti ampak lajaati.«

»Gospodična —• vi imate morda
talent za babicoo, pa ne za umetni-
coo.«

Take in enake kritike je izrekal
kapelnik, a Natalija je hitro zapazila,
da jih izreka čisto dobrohotno in to
ji je dalo novega poguma.

Tomažu je bila resnično hvalež¬
na za njegovo pomoč.

167

»Ali Tomaž, ti si res dober,« je
rekla. »A kaj če bo kapelnik izvedel,
da si se zlagal?« Saj bo spoznal, da
nisem bila nikoli v Glasbeni Ma¬
tici.«

»Nič se ne boj,« ji je prigovar¬
jal Tomaž. »Saj si se štirinajst dni z
ongavim študentom, ki zna na kitaro
brenkati, peti učila. Celo nekaj not
poznaš in takih umetnic je pri sloven¬
skem gledališču malo.«

Tomaž se ni motil. Ko so bile
odplavljene vse druge kandidatinje
za zbor, je kapelnik novič poskusil z
Natalijo in to pot je šlo tako dobro,
da je bil kapelnik zadovoljen.

»Hura, zmaga je naša,« je zakli¬
cal Tomaž, ko je pripeljal Natalijo
domov. »Naša umetnica je angaži^
rana.«

Vsa hiša je bila vesela tega uspe¬
ha in je hvalila Tomaža, da se je ta¬
ko vrlo zavzel za svojo prijateljico
izza mladih dni. Najlepše plačilo za
svojo pomoč pa je dobil Tomaž v
mraku, ko je dobil Natalijo samo v
sobi.

Položil ji je roko okrog pasa in
jo poljubil in ona se ni branila, nego
samo rekla:

»A to ti koj povem Tomaž, na
kako ljubezensko razmerje ni treba
nič misliti. Prijatelja sva pa lahko.«

Tomaž pa se je prešerno in zma¬
govito zasmejal in zaklical:

168

»Ljuba duša — med moškim in
med žensko sploh ni prijateljstva;
ali se imata rada ali pa se ne marata.
Vse drugo je protin a torno. Bodeva
videla, kaj bo z nama.«

In žvižgaje je odšel z doma poln
samozavesti in veselih upov. Oči so
se mu svetile in lica so mu žarela in
z dopadajenjem je gledala Natalija za
njim ter si na tihem rekla, da ima
morda vendar prav.

Tomaževa samozavest je nekaj
tednov močno rasla in njegove nade
so postajale vse večje. Cele ure je
hvalil samega sebe, da je imel izbor¬
no misel, vstopiti kot brezplačno de¬
lujoč rodoljub v gledališki zbor. Imel
je svoje izjemno stališče med gleda¬
liškim osebjem in vžival skoraj take
pravice, kakor solisti. Na tem mu si¬
cer ni bilo dosti, ker se je čutil vz-
। višenega nad vsemi gledališkimi
I umetniki, a služilo mu je to dobro,
da je čuval nad Natalijo. To njegovo
čuvanje ni bilo lahko in tudi ni bilo
hvaležno. Z začudenjem je zapazil,
da se je Natalija izredno hitro akli¬
matizirala na odru in za odrom. Prve
dni ji je postalo še malo vroče, če je
slišala presrčno preprostost gledali¬
ških pogovorov in šal, a že čez nekaj
dni jih je lahko mirno poslušala in
sc jim celo smejala, kar je v Tomažu
vzbujalo doslej popolnoma neznani
mu čut nravnega ogorčenja.

169

Pa je prišlo še huje. Natalija je
bila lepa in Tomaž je hitro spoznal,
da ima med igralskim osobjem vse
polno tekmovalcev. S strahom je gle¬
dal njih početje, kako so se Nataliji
laskali in jo skušali pridobiti in z je¬
zo je opazoval, da so ji nosili cvetlice
in slaščice in vsakovrstne druge stva¬
ri. Tomaž je opetovano pregledal svoj
zaklad, ki se je bil tekom časa precej
pomnožil in stresale so ga velike
skušnjave, da bi svoj zaklad načel in
vsaj en del žrtvoval za Natalijo, a
vselej je te skušnjave premagal.

»Čudno sem vstvarjen,« je filo¬
zofiral pri takih prilikah. »Kar sem
doslej še imel skušnjav, nobene še ni¬
sem premagal, vsaki sem podlegel in
še prav rad. Samo skušnjavo, izdati
kaj denarja, lahko zmerom prema¬
gam. Škoda, da to premagovanje ne
spada med krščanska zasluženja.«

Pomirjen s to filozofijo je zopet
skril svoj zaklad in se odločil, da se
raje odpove Nataliji, kakor da bi se
dotaknil svojega premoženja.

»Kupljena ljubezen tako ni nič
prida,« si je rekel in se spomnil gospe
Ines in natakarice Angele, ki sta ga
ljubili vroče in brezplačno.

Nekaj dni se je Tomaž dobro dr¬
žal. Pustil je Natalijo popolnoma v
miru. Komaj da je ž njo govoril par
besedi. A če mu je postajalo vroče in
če se je začela porajati ljubosumnost

170

v njegovem srcu, tedaj se je zatekel
ali h gospe Ines ali k natakarici An¬
geli, in če mu še to ni olajšalo gorja,
je pil in pil, dokler je mogel čašo
vzdigovati.

Natalija pa se ni zanj zmenila in
ne za njegovo početje. Veselila se je
svoje mladosti in svojih čestilcev in
vsak dan novič dokazala, da so v njej
bogato razvite vse tiste lastnosti, za¬
radi katerih so jo že v Mračnem selu
prekrstili v Kanalijo.

Čez nekaj časa je prišel Tomaž
do spoznanja, da mu njegova tolažil¬
na sredstva, namreč pijača, gospa
Ines in Angela ne zadostujejo več in
uvidel je potrebo, začeti prav pred
Natalijimi očmi še novo ljubezensko
razmerje.

»Natalija misli, da sem tako za¬
ljubljen vanjo, da je sploh ne morem
pustiti. Pokazati ji moram, da ni ta¬
ko. Tu pri gledališču moram dobiti
ljubico, če bo Natalija videla, da mi
zanjo nič ni, bo postala krotka in lju¬
bosumna in potem... no potem se že
kako sporazumeva.«

Gledališko osebje ženskega spo¬
la je bilo precej številno. Tomaž je
posvetil cele tri dni študiranju, ka¬
tero naj si izbere. Preštudiral je na¬
tanko vse, od čokate in špehaste pri¬
madone do garderoberke, a sad tega
opazovanja in študiranja je bil do¬
cela nezadovoljiv.

171

»Grda ženska zapelje-še naj več¬
jega grešnika v krepost, če bi bile na
‘svetu same grde ženske, bi jaz prav
lahko izpolnjeval vse kapucinske ob¬
ljube.«

To je bil rezultat Tomaževega
tridnevnega študiranja in opazova¬
nja gledališkega ženskega osebja.

Zdaj je začel Tomaž z novimi
taktičnimi potezami, da bi od Nata¬
lije pregnal svoje tekmovalce. Naj¬
nevarnejši se mu je zdel drugi teno¬
rist, imenovan »Petelinček«, ker je
znosil Nataliji toliko cvetlic in sla¬
ščic, da bi lahko začela z njimi kup¬
čevati. Tomaž ga je poklical na stran
in mu zaupno rekel:

»Ljubi gospod, dajte si svetova-;
ti. Nikar ne tratite časa in denarja.
Jaz poznam Natalijo kar je na sve¬
tu. Doma ji pravimo Kanalija in
lahko mi verjamete, da to ime za¬
služi.«

»To je zame še bolje,« je menil
tenorist Petelinček prav vzradcščen
po Tomaževih informacijah, »jaz
imam najboljše namene . . .«

»Že verjamem, ljubi gospod,« je
dejal Tomaž. »Najboljše namene sem
imel tudi jaz, a Kanalija ni hotela
nič slišati. Pravi da je poštena.«

»Že verjamem, ljubi gospod,« je
Petelinček posnemal Tomaža, »a saj
to nič ne dene, da je Natalija pošte¬
na, vprašanje je le, če bo ostala. Si-

172

cer pa, ljubi gospod, se mi zdi, da
i imam jaz ravno tako malo upanja na

uspeh, kakor vi, kajti za Natalijo se
zanima tudi naš režiser . . .«

»Ta?« se je začudil Tomaž. »Saj
i ta škili na obe očesi . . .«

»In če bi škilil še na kurja oče¬
sa .. . nevaren je vender, skrajno ne-

I ^aren, kajti režiser je pri gledališču
tako mogočen mož, kakor škof v
cerkvi.«

Petelinčkovo razkritje je Toma-
e ža silno potrlo, zakaj režiserja ni
imel nikoli na sumu, da se zanima za
i- Natalijo, četudi jo je časih odlikoval
n s kako osoljeno in opoprano opazko.

Od te ure je kakor lovski pes divja¬
čino zasledoval režiserja in Natalijo
i. in je postal ljubosumen kakor tiger.
■- Kmalu je zapazil, da se med Natali-
u jo in med škilastim in plesnivim re-
i- žiserjem res nekaj plete in od tega
trenotka ni imel več miru. Ljubo-

Il sumnost ga je prevzela z vso in s ta¬
li ko močjo, da je zanemaril celo svoje
z kupčije ter pozabil na gospo Ines in

na Angelo in na literaturo

je V Tomaževem, gorjupa polnem
n srcu se je porodilo novo upanje,, ko
a ; je zagledal Natalijo vso razburjeno,
ker ji je režiser njeno prvo samostoj-
je no vlogico tako skrajšal in zmrcvaril,
ij da so se ji rogali vse tovarišice.

j- »Vse mi je črtal! Peti nimam
i- nič, govoriti nimam nič — kar na

— 173 —

odru bomo stala in zijala prodajala.«
Tako se je hudovala Natalija in meč¬
kala svojo vlogico in jo zaničljivo
metala po tleh.

»Lepo ti je naredil, ta tvoj česti-
lec,« se je posmehoval Tomaž. »Meni
se zdi, da te je hotel blamirati.<<.

»Misliš? No, naj le pride, jaz ni«
že povem svoje mnenje. Oe mi vlogo
ne pusti take, kakor je bila, pa sploh
ne nastopim.«

Natalija je bila resnično slabe
volje. Naglih korakov je begala p«
hodniku pred gledališko pisarno gor
in dol in je bila neprijazna z vsakim,
kdor se ji je približal. Tomažu pa je
bilo toplo pri srcu in srčno se je ve¬
selil, da se bo Natalija z režiserjem
skregala in da bo morda celo konec
njeni umetniški karijeri.

Končno je prišel režiser in jo je
mahnil v pisarno. Takoj je hitela Na¬
talija za njim. Komaj je vrata za se¬
boj zaprla, se je že priplazil Tomaž in
začel gledati skozi ključavnico i»
prisluškovati. In kar je videl in slišal
je zamorilo vse sladke upe, kar jih je
nosil v srcu.

Tomaž je bil že presenečen, da ni
Natalija nastopila tako, kakor je obe¬
tala, ne kot razžaljena furija, marveč
kot krotka ovčica.

»Ah gospod režiser — tega pač
nisem zaslužila,« je mijavkala Nata-

174

lija. »Vso vlogo ste mi črtali. Saj ne
bom imela nič peti in nič govoriti.«

»Na besede nič ne damo,« je za¬
pel režiser s svojim, organu nahodne-
ga fajmoštra podobnim glasovom in
obesil svoj površnik na klin.

»Ali — če nimam nič peti in nič
govoriti tudi ne morem igrati.«

»Sladka devojka — boš pa lah¬
ko toliko več pokazala.«

»Ne delajte takih nespodobnih
dovtipov,« je skoro jokaje rekla Na¬
talija. »Sploh pa vidim, da ste vi člo¬
vek, ki nima nič srca.«

»Kaj -— jaz da nimam nič srca!«
je vzkliknil režiser in naglo pristopil
k Nataliji. »O golobica sladka — pre¬
pričaj se.«

Pri teh besedah je režiser naglo
z obema rokama objel Natalijo in jo
pritisnil na svoje prsi.

Tomaž je to videl skozi ključav¬
nico in trepetal je radovednosti, kdaj
dvigne Natalija roko in da režiserju
za uho, kar mu gre. A Natalija ni
dvignila ene same roke nego obe, a
ni jih z zamahi jajem položila režiser¬
ju za ušesi, nego jih nežno ovila
okrog njegovega žirafskega vratu ter 1
mirno trpela, da je režiser svoje 'Uve¬
le ustne pritisnil na njena rdeča cve-
: toča usta.

»Natalija — ali me boš ljubila.«
»Bom!«

»Ali mi boš zvesta’«

175

»Tebi tudi.« • .

»O Natalija, kako sem srečen!« ' s *

»Tudi jaz bi bila srečna, če bi j,
mi pustil vlogo neskrajšano in če bi
mi kupil primerno obleko. Saj veš!
ženska brez obleke je kakor vojak '
brez uniforme!« r

»A pri gledališču so prva stvar ]
forme,« je šepetal razburjeni režisef
in poskusil dekle novic poljubiti, to- ”
da Natalija se mu je izvila iz rok in j
je postavila pred sebe stol.

»Torej — moja vloga bo ne- v
skrajšana.« I j.

»Da, srček.«

»In toaleto si lahko naročim —■ ;
da?« j

»Da, srček.«

»Potem stopi sem — ne tako, sem !'
pred stol — tako — in nastavi gob- 1
ček — tako — «

Natalija je poljubila režiserja iul J
potem stekla iz sobe, tako hitro, dal
se prisluškujoči Tomaž ni mogel pra- r
vočasno umakniti. Kljuka ga je za- 1
dela v čelo in ga podrla, da se je vse-
del na tla.

»Tomaž — kaj pa delaš tu?« je 1
v skrajnem presenečenju zaklicala *
Natalija. »O Tomaž ...«

»O kanalija, o kanalija vseh ka- •
nalij, o kača strupena, o kraljica ne- *
sramnosti, o, o Sodoma in Gomora e A
— o —«

176

»Tomaž — ti si znorel,« je sme¬
joč se na glas zaklicala Natalija in
skočila mimo Tomaža ter zmage svo¬
je neskončno vesela odšla k skušnji.

Tomaž je pobral svojega rojstva
kosti in stokajoč kakor bi bil smrtno
ranjen in držeč se za bulo na čelu je
zapustil gledališče in pri srcu mu je
bilo tako, da bi se bil najraje obesil
na železno ograjo okrog gledališča.
Spoznanje, da je Natalija zanj izgub¬
ljena, ga je popolnoma potrlo in ni
si znal drugače pomagati, kakor da je
v krčmi »pri zgubljenem sinu,« toli¬
ko časa pil, da je nezavesten obležal
na klopi in ga še z mrzlo vodo in z
Jesihom niso mogli prebuditi.

Šele pozno ponoči je prišel zopet
k sebi tako, da je s podporo domačega
hlapca mogel iti na svoje stanovanje,
a rabil je tri dni, predno je svojo pi¬
janost prespal.

Njegova duša je sedaj kričala po
maščevanju. Maščevati se je hotel
Nataliji in režiserju, maščevati tako,
da bodeta mislila nanj vse življenje.
Ni mu bilo zdaj mar ne za zaslužek,
ne za svoj zaklad, ne za gospo Ines,
ne za Angelo, samo za maščevanje.
Ves dan se je potikal okrog gledali¬
šča in iskal in razmišljeval, kako bi
izvršil svoje maščevanje. A ničesar
ni našel, kar bi bil mogel porabiti,
vsak dan mu je prinesel le novih do-

— 177 -

!2

kazov, da je Natalija rojena koketa in
da ima vse več in več uspehov.

»Kar se suče okrog gledališča
mladih gospodov v starosti 15 do
75 let, vsi nore za Natalijo. Oženjeni
in samci, razni študenti in petični
gospodje, vse je vanjo zaljubljeno-
Slaščic dobiva toliko, da so si že vsi
mački v naši ulici želodce pokvarili
in daril in oblek ji kupujejo toliko,
da bo lahko kmalu imela svojo vilo
vsaj v Rožni dolini.«

Tako je zdihoval Tomaž, ko je
spoznal, koliko častilcev ima Nata¬
lija, resnih in nevarnih častilcev, in
strašna mu je bila misel, da bi se Na¬
talija naposled vendar dala vjeti v
nastavljene ji mreže. ,

»Pnevmatike moje duše bodo po¬
pokale samega gorja,« je jokal Tomaž
v svoji borni sobici, »če bi kateri teh
zapeljivcev dosegel svoj cilj.«

Od dne do dne je rasla Tomaževa
žalost in prikipela do viška na dan
predstave, ko je Natalija prvič nasto¬
pila v sicer neznatni, a vendar samo¬
stojni vlogi. Tomažu je drhtelo srce
v pričakovanju, da doseže Natalija
uspeh, zakaj rekel si je, da bo zanj za
vedno izgubljena, če si ustvari trdno
pozicijo pri gledališču.

Kapelnik in režiser sta se ravno
srdito prepirala, rekviziter se je kre¬
gal z delavci, ker so mu polomili ste¬
klenico, v kateri je imel pripravljen

178

»šampanjec« za oder in suflerka se je
pritoževala, da ima naduho, ko je
prišla lepa kakor jutranja zora, cve¬
toča in vesela Natalija iz garderobe
in je stopila na oder. Imela je novo
krasno obleko in nov klobuk, lepša je
bila od vseh drugih in smehljaje je
poslušala komplimente, s katero so jo
obsipali vsi pričujoči umetniki. Še
večje veselje pa je imela, ko je vide¬
la, kako jo zavidajo njene tovarišice.
Metale so nanjo strupene poglede in
šušljale med seboj tako, da je Nata¬
lija lahko vjela marsikatero besedo;
kritikovale so njeno obleko in njene
čevlje, njeno frizuro in njene rokavi¬
ce, se norčevale iz njenih uhanov,
češ »tako ponarejene briljante ima,
da lahko ž njimi balinca« in v nič
devale njene zapestnice, rekši, da so
na njih visele preproge. Vsaka bese¬
da je bila hudobna in vsaka je navda¬
jala Natalijo z novim zadoščenjem.
Bila je srečna kakor še nikoli.

Tudi Tomaž se je približal Nata¬
liji. Bil je že štirinajst dni nepretr¬
goma pijan. Oči je imel vse izbulje¬
ne in krvave in dišal je po pijači, v
njegovem srcu pa je divjal obup.
Tudi Tomaž je hotel napraviti-Nata¬
liji nekaj komplimentov, a njegova
ljubosumnost je bila tako velika, da
je popolnoma pozabil na svoj namen,
ko je videl, kako je Natalija dekolti-
rana.

179

12*

»Kakšna pa si!« je vzkliknil in
polglasno pristavil: »Ali te ni
sram?«

Natalijo je ta napad razburil in
zavrnila je Tomaža z veliko nepri¬
jaznostjo, češ, da nima ž njim nič
opraviti in da jo naj pri miru pusti.

»Pa te je vender lahko sram,«
se je razhudil Tomaž. »Kakšna je ta
obleka! Saj se ti vse vidi do popka.«

»Kolikokrat si sam rekel, da po¬
šten človek v družbi nič ne skriva,«
je zakričala Natalija porogljivo in
prešerno čivkajoč svojo pesmico je
zaničevala Tomaža s pogledi in obra¬
zi tako, da bi si bil najraje lase iz¬
ruval.

»Oh, škoda, da ima hudič že sto
let trganje v rokah in nogah, da je
samb še za strašilo otrokom — takoj
bi mu svojo dušo zapisal.«

To je bila prva misel Tomaževa,
tako ga je bolelo Natalijino prezira¬
nje. Ves potrt se je naslonil ob kuli¬
so in iz te polteme gledal, kako so de¬
lavci pripravljali oder. Režiser je
skakal kakor obseden po odru in sa-
kramentiral, rekviziter je tulil, kje
da je tisti od boga zavrženi zločinec,
ki mu je skrivaj izpil »šampanjca«
ter mu napravil za šest krajcarjev
škode, gledališki mojster je zmerjal
delavce, gledališki blagajnik pa je
vil roke in klical na pomoč nebeške
sile in peklenske pošasti, zakaj drugi

180

tenorist Petelinček je zahteval dva
goldinarja predujma, grozeč, da si¬
cer spoh ne nastopi, prva subreta pa
je zahtevala izjemno povišanje igral¬
skega honorarja, ker se mora dati na
odru poljubiti od komika, ki mu iz
ust smrdi.

»To se imenuje hram umetnosti
in poezije,« je sam pri sebi govoril
Tomaž, ki ga je tri neznanski sveto-
bol. »Hram umetnosti — bolje bi bi¬
lo, če bi se reklo blaznica.«

Ozrl se je in iskal Natalijo. Vi-'
del jo je za drugo kuliso ravno ko se
je režiser k njej nagnil in jo polju¬
bil na vrat. Tomaž je stisnil pesti,
kri mu je stopila v glavo in ravno je
hotel planiti na odhajajočega režiser¬
ja, ko je od druge strani pristopil
eden gledaliških mogočnikov in ves
rdeč v obrazu ustavil Natalijo.

»Tako torej,« je govoril polglas¬
no. »Jaz žrtvujem zate vse kar mo¬
rem, ti pa se pustiš od režiserja po-
Ijubovati. O, sramuj se. Mene golju¬
faš, mene, ki sem cesarski uradnik,
ki sem oženjen mož in oče štirih ne¬
preskrbljenih hčera. Moja najmlajša
hči bi bila lahko tvoja mati in- ti me
goljufaš. Obljubila si mi zvestobo in
ljubezen, a zdaj se pustiš od drugega
poljubovati.«

Prijel je Natalijo za roko in jo
hotel k sebi potegniti, a Natalija se
mu je iztrgala.

181

»A, veste kaj,« je vzkliknila jez¬
no, »to je pa že preveč. Vi ste me
vprašali, če mi smete kupiti čevlje
in klobuk in jaz sem to dovolila; vi
ste me vprašali, če mi smete dati bri¬
ljantne uhane in jaz sem vam to do¬
volila. Zdaj pa hočete, da naj vas še
ljubim in naj vam bom zvesta? Vi
pa malo preveč zahtevate. Kdaj sem
vam pa to obljubila? Nikoli! Pojdite
k svojim štirim nepreskrbljenim hče¬
ram.«

Odhitela je od gledališkega mo¬
gočneža. Tomaž, ki ga je ta prizor
hudo razburil, ker do tega trenotka
ni vedel, da je tudi častitljivi gleda¬
liški mogočnik njegov tekmec, je hi¬
tel za Natalijo in jo je ustavil. Z
votlim glasom je zaklical:

»Ooo — sram te bodi.«

»Pojdi se solit ali pa se obesi,«
je zaklicala razjarjena Natalija.
»Ves dan naj me bo sram. Kaj misliš,
da res nimam nič drugega opraviti.«

»Natalija — tri ljubimce imaš
— ooo —«

»Kjer je za enega dovolj, tudi
druga dva ne bosta stradala,« je sik¬
nila Natalija v največji ljutosti in
pahnila Tomaža od sebe.

S smrtno žalostjo v srcu je šel
Tomaž po hodniku, da bi stopil na
oder, kjer je bil že postavljen ves
zbor. Rekviziter je nosil ravno zad¬
nje potrebščine na oder.

182

»Prosim vas, držite mi no ti dve
steklenici,« je dejal rekviziter Toma-
zu, »drugače mi zopet eden teli zlo¬
čincev izpije vino.«

Tomaž je vzel steklenici. V eni
Je bil »šampanjec« v drugi je bila
iinta. Obe steklenici sta bili temni.
Ko j e  Tomaž ogledoval ti steklenici,
je šinila v glavo satanska misel.
En korak v temo in maščevanje je
bilo pripravljeno.

»Fertik!« je vpil režiser. Ali so
v si na svojih mestih.«

»Natalije še ni — je zunaj.«

Iz režiserjevih ust se je vsula
Ploha besedi in hitel je na hodnik.

»Fertik — he — boginja lju¬
bezni - — fertik —«

»Še ne,« je začivkala Natalija
izza zaprtih vrat, na kar je režiser
začel zopet divjati, kakor bi bil ob¬
seden.

Naposled je bilo vse pripravlje¬
no in zastor se je dvignil. Tomažu se
n i nič ljubilo. Stal je v zadnji vrsti
zbora, držal roke v žepu in namesto
da bi pel, je le neprestano zabavljal:
»To naj bo hram umetnosti 1 ? To je
klinika za umobolne ali pa hudičeva
Past.«

V zadnjem prizoru prvega deja¬
nja je imela Natalija svoj samostoj¬
ni nastop. Tresla se je po vsem živo¬
tu in mraz ji je bilo in vroče in ves
cas na tihem molila, da bi svojo vlo-

183

go srečno izvršila. Končno ji je ka- !
pelnik mignil. Vzela je, kakor je bilo
v vlogi predpisano, šampanjsko ste¬
klenico v roke, privzdignila krilce, da
se je videl rob svilenih hlačic, ki jih
je plačal cesarski uradnik in oče treh
nepreskrbljenih hčera, ter začela
peti.

Glas se ji je v začetku nekoliko
tresel in zdelo se ji je, da ničesar ne
vidi in ne sliši, toda kapelnik in su-
flerka sta jo dobro držala in tako je
srečno dovršila prvo kitico. Ker so
nekateri njenih čestilcev dijaškega
stanu vsaj rahko zaploskali, je to po¬
večalo njen pogum. Drugo kitico je
že dokaj bolje pela, z večjim tempe¬
ramentom in z živahnimi kretnjami
ter dosegla popoln aplavz.

Občinstvo je bilo res nanjo po- !
zorno. Vsa kukala so bila nanjo obr¬
njena in vsestransko se je priznavalo, ।
da je simpatična, da čedno poje in do- |
sti dobro igra in da je jako lepo oble- |
cena. Natalija je instinktivno čutila,
da je napravila za začetnico jako do¬
ber vtis in s čuvstvom presrčne rado- :
sti se je lotila zadnje kitice svoje pes¬
mice. Igrala in pela je z vsem ognjem
in končujoč svojo pesmico z veselim !
vriskom je hrabro dvignila krilce na¬
stavila kakor ji je bilo v vlogi pred¬
pisano šampanjsko steklenico na usta
ter napravila krepek požirek.

184

V istem hipu ji je pa že padla
steklenica iz rok in bruhnila je iz ust
požirek »šampanjca«. Ta šampanjec
pa je bil črn in je imel ostudni ukus
tinte. Nataliji je skoro slabo postalo.
Pozabila je popolnoma, da je na odru
in pljuvala tinto in si z robcem bri¬
sala usta in obraz in razmazala s
tinto pomešani šampanjec, da je bila
vsa lisasta. Samo jokala je in se bri¬
sala in ni nič slišala, da so vsi umet¬
niki in vse umetnice ji šepetali, naj
vendar izgine z odra.

Med občinstvom je nastal smeh,
ki se je hitro spremenil v huronsko
vpitje in med tulenjeni vsega občin¬
stva je padla zavesa.

Zdaj se je začelo tulenje na odru.
Režiser je vrgel vlasuljo ob tla, je
divjal kakor blazen in zmerjal Nata¬
lijo in rekviziterja. Ta je zopet prise¬
gel pri repu, pri konjskem kopitu in
pri rogovih peklenskega poglavarja,
da je bilo v steklenici pravo vino. Vse
je kričalo in se tog-otilo. Natalija je
jokala in zmešnjava je bila splošna.

Edini Tomaž je bil miren in za¬
dovoljen. Ker je rekviziter dolžil de¬
lavce in zboriste, da so izpili vino in
vlili v šampanjsko steklenico ‘tinto,
se je iz previdnosti umaknil v naj¬
temnejši kot, da bi ga ne videl re¬
kviziter in je tam filozofiral, da je
škodoželjnost vendarle najčistejše ve¬
selje, ki je zamore človek občutiti in

185

(la je »Laibacherica« v kateri je bral
ta Schopenhauerjev izrek najimenit¬
nejši izobraževalni časopis.

Natalijo so odpravili v gardero¬
bo, kjer je zopet pretakala grenke
solze, videč grde lise, ki jih je napra¬
vila tinta na njeni novi lepi obleki.
Začelo se je novo dejanje. Rekvizite!
je porabil ta čas, da je preiskoval;
kdo da je utegnil v šampanjsko ste¬
klenico vliti tinto. Nič zlega sluteč je
stal Tomaž na odru in krepko pel v
zboru. Tedaj ga je zagledal rekvizite!
in se je takoj spomnil, da je pred za¬
četkom prvega dejanja prosil Toma¬
ža, naj mu trenotek drži šampansko
steklenico in steklenico s tinto.

»Ta je zločinec,« je zaklical re-
kviziter, »ta in nihče drugi.«

Tekel je na stran, kjer je stal re¬
žiser in mu to povedal in potem sta
oba hitela v garderobo in sta Nataliji
povedala svojo slutnjo. Ko je Natali¬
ja slišala Tomaževo ime, je skočila s
stola.

»On — on je to storil — nihče
drugi kot on,« je zaklicala. »Malo
prej sva se prav ostro skregala — kei
ga ne maram -— in iz jeze in sovra¬
štva mi je to napravil.«

Razljučena, kakor furija je Na¬
talija z režiserjem in z rekviziterjem
šla iz garderobe.

186

»Pokličite ga z odra,« je zahte¬
vala »takoj ga pokličite — tu na me¬
stu napravim obračun ž njim.«

Režiser se je primaknil do skraj¬
nega roba kulise in poklical Tomaža.
Ta je pač pogledal na dotično stran,
a ko je videl skupino, ki ga je tam
čakala, se mu je zdelo previdneje, da
ostane na odru.

»Zasačen sem,« — si je rekel »in
huda ura se bliža. A če zlodej vse
vzame — Natalija je vendar tinto pi¬
la in vsa Ljubljana se ji bo sme¬
jala.«

Manevriral je po odru semintja
in ugibal, kako bi jo popihal iz gleda¬
lišča.

»Ko bi imel svojo obleko na sebi,
bi kar ušel,« je dejal sam pri sebi, »a
kot maškara vendar ne morem uiti.«

Naposled je prosil dobrega tova¬
riša izmed zboristov, naj mu pomaga
in ker je obljubil celih pet goldinar¬
jev nagrade, mu je tovariš ustregel.

»Steci v garderobo vzemi mojo
obleko in nesi jo na dvorišče,« mu je
velel Tomaž in mu izročil obljublje¬
nih pet goldinarjev.

Zborist se je kmalu vrnil in po¬
vedal Tomažu da je naročilo izvršil.

Tomaž je zdaj novič začel ma¬
nevrirati po odru in naenkrat izginil
za kulisami. Z dolgimi skoki je zbežal
na dvorišče in se kar mogoče hitro
začel slačiti. Ravno ko je bil gledali-

187

ški kostum spravil s sebe in segel P"
svoji obleki pa je prihrumela iz gle¬
dališča divja četa. Bilo je že konec de¬
janja.  Za Natalijo režiserjem in re-
kviziterjem je drl ves zbor in vse ?
vpilo. Tomaž je stal v sami srajci ih
spodnjih hlačah na dvorišču in po;
skušal ugovarjati in se braniti, a n 1
prišel do besede. Natalija, režiser, re-
kviziter vsi so nanj vpili in ga zmer¬
jali in naposled si Tomaž ni znal dru¬
gače pomagati, kakor da je držeč svo;
jo obleko pod pazduho v sami srajci
in v spodnjih hlačah pobegnil proti
muzej ti-.

V muzejskem nasadu se je skril
za grm in se je oblekel in pri tem raz-
mišljeval, kako jo je pravzaprav po¬
lomil.

so

Vf
in

lo

jr
k:
ir

P:

Čl

n

*®

Z!

»Zdaj je že celo vse izgubljeno'
Vse! Vsega je konec. Vsa Ljubljani*
bo izvedela kaj se je zgodilo in vsi ni®i s
bodo zasmehovali in zaničevali. Bla- 1.
miran sem, nesmrtno blamiran. Na- d
taliji sploh ne smem več pred oči sto-1
piti. Iz stanovanja me bodo vrgli in 1
morda še tožili pri sodniji. Zavozil s
sem jo, zavozil.«

Bila je jasna in mrzla zimska
noč. Tomaž je najprej hitel na svoje i
stanovanje, ker se je hotel preseliti 1
še predno se vrne Natalija iz gledali' j
šča. Vpokojeni in s srebrnim zasluž- j .
nim križcem odlikovani eksekutoi’' .

Smole je dremal za mizo čakajoč na

188

Natalijo, ko je prihrumel Tomaž v
sobo.

»Veste, boter, pri vas ne maram
več stanovati,« je dejal Tomaž, ki je
imel že vse svoje stvari spravljene.
»Še nocoj se preselim.«

»Kaj ti pa je? Ali se ti je zmeša¬
lo? Zakaj pa nečeš več tu biti?«

»Zato, ker imam pri vas vsako
jutro, kadar se zbudim, takega mač¬
ka, da mi ni obstanka. Zbogom stric
in Natalijo vprašajte, če rada tinto
pije.«

In zbežal je iz hiše s svojim kov-
čegom. Smole pa je v silnem strme¬
nju gledal za njim in s strahom v
'srcu šepetal: Znorel je, gotovo je
znorel.«

Izpod zvonika šentflorjanskega
se je Tomaž preselil na spodnje Po¬
ljane. Tam se je najprej prespal do
dobrega in potem izprašal svoj vest.

Resultat tega izpraševanja je bi¬
lo spoznanje, da je v Natalijo še do¬
sti bolj zaljubljen, kakor je doslej
sam vedel.

»Saj sem vendar v obče prav pa¬
meten fant, ki se ne dam ugnati,« je
govoril sam sebi, »a ljubosumnost mi
je premetala možgane. Polomil sem
jo in osmešil sem se in se pri Natali¬
ji tako zameril, da mi tega ne bo ni-

189

koli odpustila. Nemesto da bi bil
gledališču tajil sem bežal in s ten’
priznal svojo krivdo. Namesto da bi
bil ostal pri Smoletu, sem zopet be¬
žal. Zakaj 1 ? Ker me je pred Natalij®
sram.« To je vedar dakaz a) da seii>
še velik tepec in b) da sem hudo za¬
ljubljen. In zdaj bom nesrečen in ti¬
sti kajoni, ki se sučejo okrog Nataft j
je, mi jo bodo navsezadnje le še spe-'
Ijali.«

Ležal je na postelji, pihal ciga¬
retni dim proti zraku in zdaj in zdaj
sam sebe sunil v rebra.

»Tomaž — ti si tepec! Tomaž
ti si osel! Talent za goljufijo imaš
ampak učiti se moraš še mnogo. Ka
bo zdaj z denarjem? Smole bo gotov®;
pisal župniku, da sem ušel. Oh, teni'
na je bodočnost!« I

Tomaž se je bil v Šiški nastanil
v hiši, kjer je stanovalo več železni¬
čarjev - samcev in povabil Kozogla-
va, naj se tudi preseli tja, da bodeta
laglje nadaljevala skupno literarno
delovanje. Literat Kozoglav se je rad
odzval in je pobegnil s svojega stano;
vanja v Hrenovih ulicah zapustivš’
precej umazanih dolgov in eno uma;
zano srajco. A literarno delovanje n’
v Šiški nič' bolj napredovalo, kakot
zadnji čas v mestu. Tomažu ni bil®
mogoče jasno misliti, Kozoglav pN
je znal samo pisati, idej pa ni imel
nobenih. Tomaževe misli so bile ved'

190

no pri Nataliji, edinole pri Nataliji
in naj se je trudil kolikor je hotel,
uhajale so mu vedno k Nataliji. Griz¬
lo ga je in peklo ga je, da bi se ji mo¬
ral odpovedati in vse v njem se je z
uprav besno silo upiralo temu, da bi
bila Natalija zanj izgubljena.

Za denar je postala kmalu trda.
Kozoglav ni znal svojih izdelkov tako
razpečavati, kakor Tomaž. Ta pa ni
bil za nobeno rabo. Samo na postelji
je ležal in kadil in klel in če je prišel
Kozoglav domu, ga ni Tomaž nikoli
vprašal, kako je opravil in koliko de¬
narja je prinesel, marveč je vselej
le poizvedoval, če je videl Natalijo in
.če je kaj slišal o njej.

»Pozabi jo že vendar,« mu je
večkrat prigovarjal Kozoglav. »Saj
vendar lahko dobiš drugo. Manjka se
deklet.«

»Pa nobene ni take, kakor je Na¬
talija,« je stokal Tomaž.

»Kaj še! Natalija je prava kana-
lija. Polno ljubimcev ima!«

»Samo da jih skubi — dosegel
pa ne bo nobeden nič.«

»Nji bodi smešen! Ce se mlado
dekle s tolikimi vlači, ne more biti
nič prida.«

To mnenje je pa Kozoglav en¬
krat samkrat izrekel, kajti Tomaž
mu je za odgovor vrgel čevelj ob gla¬
vo in mu grozil s smrtjo, če še kdaj
izreče tako besedo.

191

Kozoglava je Tomaževa zaljub¬
ljenost in melanholija spravila v
obup, ko so bili porabljeni zadnji To- |
maževi prihranki. Samo zlato veriži- j
co s škapulirjem je še imel Tomaž, a
trdil je, da jo hrani za Natalijo, ko se
bodeta pobotala in sprijaznila in za¬
hteval je, naj zdaj Kozoglav skrbi za
vsakdanje potrebščine.

Ko se je končno pripetilo, da ni¬
sta imela ne obeda ne’ večerja in ne ।
cigaret, se je Kozoglav zatetel k stari
v soseščini stanujoči ženici, ki je zna- j
la na kvarte prerokovati in je skri- j
vaj zdravila ljudi. Razložil ji je, da je '
Tomaž bolan na nesrečni ljubezni,
bolan v taki meri, da neče nič delati,
da leži že štirinajst dni na postelji in
ne gre nikoli iz hiše, da je raje lačen
in žejen, kakor da. bi skrbel za vsak¬
danji kruh ter jo vprašal za svet.

Po natančnem izpraševanju
vseh Tomaževih in Natalijinih raz¬
mer je ženica razpoložila karte po
mizi, jih prestavljala sem in tja in
vse bolj stresala svojo majhno uvelo
glavo.

»Izreden slučaj — vašemu go¬
spodu prijatelju se bodo še čudne
stvari pripetile — z mašniki bo imel
opraviti — in s policajem — in neka
omožena ženska ga bo preganjala — -
in veliko bo trpel vsled nesrečne lju¬
bezni — pa bo ozdravljen ... in glej¬
te — tu stoji srčna dama poleg sreČ-

192

nega življenja in zraven nezvestobe
— res izreden slučaj.«

»Slišite mati — ali ne veste no¬
benega zdravila zoper nesrečno lju¬
bezen 1 ?« je vprašal Kozoglav. »Moj
prijatelj bo še umrl, če se tako sred¬
stvo ne dobi.«

»Hm — hm — hm! — « Starka
je povesila glavo in dolgo razmišlje-
vala.

»Veste — eno samo sredstvo je
zoper nesrečno ljubezen,« je končno
rekla in nagnivši se h Kozoglavu mu
je šepetala na uho: »Ena čista devica
mora iz tavžentrože, žafrana in ke-
brovih možgan zmesiti mazilo in bol¬
nika s tem namazati okrog srca. To
pa se mora zgoditi o polnoči kadar je
nova luna in bolnik mora takrat ene¬
ga črnega mačka trikrat pod repom
poljubiti in imenovati ime tistega de¬
kleta, ki ga ljubi. Ce se to stori, bo
bolnik zdrav in bo popolnoma poza¬
bil na dekle.«

Kozoglav je bil sicer liričen pes¬
nik in je imel jako romantična na-
gnenja, a toliko pameti je vendar še
premogel, da je spoznal kako kom¬
plicirana je ta zdravilna metoda in
težko izvedljiva. Toda štel si je v
dolžnost, da Tomažu vsaj pove, ka¬
ko zdravilo mu priporoča izkušena
ženica iz soseščine in bil je mnenja,
da bi mu moral biti Tomaž za
njegov trud in za njegovo dobro vo-

193

13

J jo ter prijateljsko skrb vsaj hvale- j
žen.

Toda Tomaž se je za Kozoglavo-
vo brigo zahvalil le s tem, da je zme¬
tal prijatelju ob glavo najrazličnej- I
ša živalska imena in jim dodal še to¬
liko slovenskih in nemških, hrvaških
in madžarskih in italijanskih žaljivk,
da se je celo krotki, stradanja vajeni
literat Kozoglav razvnel ter začel
vračati milo za drago. In ker je bil
Kozoglav lačen in žejen in torej ne
pri popolni razsodnosti, se je tekom
burne debate spozabil tako daleč, da
je izrekel o Nataliji svoje jako slabo
mnenje. Tedaj pa je Tomaž planil iz
postelje in je dejanjski napadel svo¬
jega tovariša in vnel se je pretep, v
katerem je bilo razbito in uničeno v
mnogih bojih preskušeno staro in
iskreno prijateljstvo. Kozoglav in
Tomaž sta se ta večer razšla v sovra¬
štvu zagotavljajoč drug drugemu
najpopolnejše zaničevanje in želeč
drug drugemu, naj ga vzame hudič.

Tomaž, že ves sestradan in osla¬
bel, je bil sedaj prisiljen iti po za¬
služku. Kruljenje njegovega želodca
je prevpilo ljubezensko ječanje nje¬
govega srca. Zastavil je pri hišni go¬
spodinji zlato verižico, na kateri je
gospa Ines nosila od škofa blagoslov¬
ljeni škapulir in se posvetil okrepča-
'iiju svojega telesa. Med tem, ko je je-

194

del in pil, je bežal njegov duh v bo¬
dočnost in delal nove načrte.

»Literatura ni nič, absolutno
nič.« To je bil prvi sklep Tomažev.
»Agent postanem, agent za vse, kar
se 1k>  dobilo.«

Njegov pogled je obvisel na le¬
paku, ki je visel na gostilniških vra¬
tih. V hipu je bil Tomaž na nogah.

»Kaj — Anton Železnik — moj
dobrotnik — samostojni obrtniški
kandidat za občinski svet — je-li mo¬
goče?«

Pazljivo je prečital lepak od
prve do zadnje črke in se ni mogel
načuditi.

»Res je — kandidat je — Anton
Železnik kandidat — to se mu bodo
smejali. In shod priredi — danes —
ob petih popoldne na Virantovem
vrtu. Pa če bi preklje padale z neba
■— ta shod moram videti.«

Sedel je zopet za mizo in jedel
in pil dalje. Oslabel od stradanja ni
nič zapazil, kako ga je vino vse bolj
prevzemalo. Le nestrpno je gledal na
veliko uro na steni in pil in pil.

Popoldne se je odpravil na Vi¬
rantov vrt. Hodil je z negotovimi ko¬
raki in vroče mu je bilo in ves “vrto¬
glav je bil in neverjetno pogumen.

»Kaj bi onegavil,« je govoril pol¬
glasno. »Po shodu pojde Železnik s
svojimi pristaši gotovo v krčmo —
kar k njegovi ženi pojdem. Naj se

195

13*

zgodi kar hoče. Kaj pa je, če me ven
vrže? Prava reč! Mene bodo najbrž
še mnogokrat ven vrgli tod in tod,
naj se torej navadim.«

Virantov vrt je bil poln občin¬
stva. Tomaž se je oziral po ljudeh, če
je kje kak znanec, a je videl samo Ko-
zoglava, ki je otepava! volilni golaž
in pil, kakor bi imel gobo v trebuhu.

Tudi gospod Anton Železnik je
bil že na bojišču, a ni bil ne tako rde¬
čeličen, ne tako vesel, kakor po na¬
vadi. Tomaž je vzlic svoji pijanosti
spoznal, da utegne imeti gospod Že¬
leznik velike skrbi.

»Bog vedi ali se zopet boji kake
preiskave ali pa ga je strah pred vo-
lilci.«

Tudi gospod Železnik je zapazil
Tomaža in je prišel k njemu.

»Kod pa se skrivate?« je vpra¬
šal gospod Železnik. »Vaš boter vas
išče po' celem mestu, Natalija se joka,
da ste zaradi nje v vodo skočili in
moja žena tudi izprašuje po vas.«

»Bil sem bolan, da, in nesrečo
sem imel,« se je izgovarjal Tomaž.
»Sicer pa je gotovo literat Kozoglav
pravil, kaj je bilo z menoj.«

»Nič ni pravil,« je dejal Želez¬
nik. »Ni pol ure tega, kar sem ga iz¬
praševal. Rekel je, da ste se Evrope
naveličali. A to je postranska stvar.
Nekaj bi vas rad prosil in če mi iz¬
kažete to uslugo, vam bom jako hva¬
ležen.«

196

Ker je gospod Anton Železnik
obenem pokazal svojo denarnico, je
Tomaž umel, kako obliko zadobi Že¬
leznikova hvaležnost in je bil takoj
pripravljen izkazati posestniku te
obilne denarnice vsako uslugo.

Gospod Železnik je peljal Toma¬
ža na kegljišče. Ker so zbrani volilci
že postali nemirni in začeli klicati:
»Začnite — shod se mora vršiti,« je
bil gospod Železnik hudo zbegan.

»Ljubi gospod Krmežljavček,« je
rekel in stisnil Tomažu nekaj ban¬
kovcev v roke, »pomagajte mi iz za¬
drege. Vi ste pogumen človek. Glejte,
naša stranka, veste, katoliška stran¬
ka, me je prisilila, da kandidiram. A
na shod so prišli sami liberalci. Ka¬
mor pogledate, same liberalce vidite.
Kozoglav mi je sicer spisal prav lep
govor — a liberalci me ne bodo po¬
slušali. Smejali se mi bodo in norca
se bodo iz mene delali in še ven me
bodo vrgli. Prosim vas, pomagajte
mi.«

»Ko bi le vedel kako,« je dejal
Tomaž. »Povejte, kaj naj storim.«

»Storite kar hočete, samo da bo
shod razgnan,« je prosil Tomaž. »Sa¬
mo da nastane kraval in da mehi ne
bo treba govoriti. Jaz sem hvaležen
človek, gospod Krmežljavček, boste
videli, da sem res hvaležen.«

Zopet je gospod Anton Železnik
pokazal svojo denarnico in prosil ta-

197

ko nujno, da je Krmežljavček vse ob- j
ljubil, dasi se mu je nekaj sanjalo, da |
se podaja v veliko nevarnost.

Zbrani volilci so med tem vse |
glasneje zahtevali, naj se shod začne.
Tomaž je šel k Železnikovi mizi in je
v največji naglici izpraznil nekaj ko¬
zarcev vina med tem, ko je neki mo-
žiček z nožem trkal ob čašo in začel |
zahtevati mir.

»Otvarjam današnji shod,« je za¬
klical možiček s tankim ostrim gla¬
som: »Vsi veste, čemu smo se danes j
zbrali...«

»Zahtevamo, da se voli predsed¬
nik,« je zaorilo po vrtu. »Vsak shod
mora imeti predsednika.«

Gospod Železnik je bil ves blhd
in se je tresel kakor bilka. Držal j® j
klobuk in dežnik v rokah in samo ča¬
kal, daj mu bo mogče »častno pobeg¬
niti.«

»Gospod Krmežljavček prosim
vas . . . zdaj je čas.«

Tomaž je splezal na svoj stol in I
je zavihtel svoj klobuk.

»Posluuuh,« je tulil tako glasno,
da je vse preupil. »Posluuuh — mene ,
volite za predsednika ali pa za po¬
slanca. Boste videli, ves svet se vam |
bo čudil. Jaz imam po očetu žejo in i
IX) materi katoliško prepričanje in
sam nisem nič prida človek. Mene
volite.«

198

»Ven ž njim,« je zaoril mogočen
bas. »Taki pobalini sploh nimajo nič
ls kati na shodih.«

»Ven ž njim,« se je oglasil mo¬
gočen zbor.

»Jaz kandidiram,« je vpil To-,
ln až, ki vsled pijanosti in razburje¬
nosti sploh ni vedel kaj govori. »Ce
boni izvoljen, bom predlagal, naj se
v  špehkamro postavi električen kla¬
vir, da zaprtim ne bo dolgčas. Da, in
telefon bomo napeljali v spoved¬
nice, da se boste lahko kar iz postelje
greha spovedovali .. .«

»Ven ž njim, dol ga vrzite — ne¬
sramni pobalin — še volilec ni — še
nioker je za ušesi.« Tako je vpilo raz-
ijučeno občinstvo, a Tomaž je bil ves
rz uma in je tulil, kakor bi mu zobe
drli.

Tedaj pa so razjarjeni volilci za¬
čeli dvigati palice. Med liberalci in
nied klerikalci je nastal prepir. Hude
besede so letele sem in tja in stoli so
s e začeli prikazovati v zraku. Tomaž
Pa je tulil in tulil in tulil.

Tedaj pa je prihitela policija in
začela miriti ljudi. Krepak redar je
segel Tomažu v lase in ga potegnil s
stola, med tem, ko je gospod Anton
Železnik dostojanstveno odhajal in
zabavljal, da pošteni katoliški davko¬
plačevalci vsled liberalne nasilnosti
še mirno ne morejo zborovati, da je
treba mestno policijo podržaviti in

199

sploh zatreti veri, narodu in državi
nevarni liberalizem.

Med tem ko je Tomaž letel z vr¬
ta na cesto, je prejel od zborovalcev
toliko sunkov, brc in udarcev s pali¬
cami, da je postal skoro popolnoma
trezen. Zunaj pa ga je čakalo razoča¬
ranje. Nadejal se je, da bo zopet vi¬
del Železnikovo denarnico, a predno
je dohitel Železnika, je začutil za
vratom krepko polno roko in osoren
glas mu je velel:

»V imenu postave — z menoj;
in če ne greste z lepa, vas uklenem.«

Tomaž je skoro okamnel. Niti be- '
sedice ni mogel ziniti in samo prose¬
če in plaho gledal redarja.

»Marš — hitro« je velel redar in
še vedno razburjeni zborovalci so
začeli porogljivo klicati: »Le zaprite
ga; bo vsaj videl, v kateri kot v špeh-
kamri bo postavil električni klavir.«

Ves potrt je korakal Tomaž po¬
leg redarja in sram ga je bilo in v
duhu je računal, koliko petakov bi
bilo treba, da bi bil za bolečine in za
sramoto primerno odšodovan in strah
ga je pretresal pri misli, da ga bodo ■
morda kdo ve kako dolgo' zaprli.

Ko je prišel na policijsko straž¬
nico, pa se je vse na bolje obrnilo.
Prisopihal je namreč gospod Anton
Železnik in prosil s sklicateljem sho¬
da vred, naj Tomaža izpuste, češ, da I
je napravil samo šalo. Gospod Anton

200

i Železnik se je z veliko vnemo zavzel
za Tomaža, ne toliko, ker se mu je
smilil, marveč ker se je bal, da bi To-
r ; maž povedal, kdo ga je prosil, naj
shod razbije.

i Tomaž je bil izpuščen, ne da bi
bil špehkamro od znotraj videl in je
v družbi gospoda Antona Železnika

> zapustil* policijsko stražo.

t »To mi pa morate obljubiti, go-
l  spod Krmežljavček,« ga je spotoma
rotil Železnik, »da ne boste nikomur
;  povedali, zakaj ste shod razbili. Re-
:  I cite, da ste ga na svojo roko razbili,
ker ste videli, da imajo liberalci ve¬
čino. Še hvalili vas bodo, da ste i>o-
i litičen talent.«

i | »Saj to sem res,« je samozavest-
, no rekel Tomaž »in kadar bom imel
, > volilno pravico, bom tudi kandidi-
. ■ ral. In to se samo po sebi razume, da
si ne dam vzeti zasluge, da sem bil
za našo katoliško stvar lasan in obr¬
can in tepen in aretiran.

»Tako je prav,« je dejal Želez¬
nik. »Za prestane bolečine vas bom
jaz oškodoval. Vi boste dober agita¬
tor. Ce hočete zame agitirati, vam
bom plačal na dan po pet goldinar-
| jev.«

Kakor lačen volk na kost je To-
! maž planil na Železnikov predlog in
predno se je ta dan stemnil, je imel
za prestane bolečine še tri petake v
žepu in je bil nastavljen kot agitator

201

za samostojnega kandidata Antona
Železnika.

Tomaž si je kupil pri starinarju ■
»nove« hlače, ker so stare na Vi'
rantovem vrtu vsled dotikanja z raz-
ličnimi podplati preveč trpele in je
potem začel svoje agitatorsko delo s
tem, da je šel v krčmo »pri zgublje- *
nem sinu«.

Natakarica Angela je ravno H'
kala perilo 1 . Ko je zagledala Tomaža
ji je padlo likalo iz rok in strahoma
se je stisnila k zidu.

»Ježeš — Tomaž — ali si res ti 1 ?* !
je vprašala vsa preplašena. »Kozo- ‘
glav je pa rekel, da si se naveličal
Evrope.«

»Sem si premislil in se vrnil na 1
tvoje zvesto srce,« je odgovoril To¬
maž in je objel Angelo, ki je sreče 1
trepetala in se stiskala k njemu in
mu verjela, da je bil že na potu V
Ameriko, a se je vrnil samo zaradi
nje.

Tomažev povratek je obudil ve¬
selje med vsem ženstveni, službujo¬
čim v gostilni »pri zgubljenem sinu« 1
in to veselje je dobilo toliko laglje
hrupnega izraza, ker je gostilničar¬
ka zaradi protina ležala in je bila na
milost in nemilost izročena svojim |
poslom. Tomaž je dajal za vino in ko
so se zbrali večerni gostje, je začel
agitirati in je stal na mizi in govoril
in govoril, dasi ni bilo nobenega vo-
lilca v sobi.

202

Pijanost je postajala vse večja.
Tomaževi prijatelji so tulili, naj je
govoril Tomaž, kar je hotel, in raz¬
sajali so tako, da se je slišalo na ce¬
sto. Priplazil se je tudi literat Kozo-
glav, a je samo pogledal v sobo pa hi¬
tro zbežal, ko je ozrl Tomaža.

Končno se je Tomaž polastil žen¬
skih hlač, ki jih je bila Angela zli¬
kala. Oblekel je par ženskih hlač na
noge, par drugih pa na roke in se
zopet postavil na mizo. Najprej je
imitiral vrvolazca, ker je bil pa že
tako vinjen, da se je komaj vzdrževal
na nogah, je premenil vlogo in je za¬
čel prednašati kuplete.

Naenkrat so zaškripala vrata in
pri odprtini se je pokazal tolst obrit
obraz. Tomaž je ravno pel:

»Kaplani, kaplani

Ti nosijo škrice na suknjah dolge,
Kaplani, kaplani

Oj to so prefrigan’ ljudje«.

Za njim je tulila vsa družba,
med tem je Tomaž na mizi poskušal
zaplesati.

Tedaj pa so se vrata na steza j
odprla in v sobo sta stopila poleg
lastnika tolstega obritega obraza še
dva moža, med tem ko se je za vrat¬
ini skrivala drobna stvarica v žens-
skih krilih.

». . . .Kaplani, kaplani

Oj to so prefrigan’ ljudje!«

203

Tako je tulila Tomaževa družba,
Tomaž pa se je v ženskih hlačah ka¬
zal od vseh strani. Soba je bila
skromno razsvetljena in polna dima
in Tomaž je bil tako pijan, da sploh
ni nič več razločil.

»Oh — Tomaž — Tomaž — oh
— kakšen pa si.«

Ta klic je obudil Tomaževo po¬
zornost. Pogledal je novodošlece
ostreje. Samo trenotek jih je gledal,
potem je kakor iz uma skočil z mize,
pograbil sifonko in začel sam sebi
brizgati sifon v obraz.

»Znorel je — oče nebeški
znorel je — Tomaž, kaj si znorel 1 ?«
Tako je klical Tomaža birmski boter,
penzijonirani eksekutor Smole in
obrnivši se do svojih dveh sprernlje- ,
valk je bolestno zavzdihnil: »Saj sem
vama pisal, da se mu meša, da ni
pri zdravi pameti. Oh, prijatelj, ti se
mi res smiliš, da imaš takega sina.«

Tedaj je pa Boltežar Krmežljav-
ček zaničljivo odmahnil z roko in je
ravnodušno rekel:

»Kaj meni mar ta fant, saj ni-
sem jaz njegov oče, jaz sem mu le
posodil svoje ime.«

Ko je Tomaž slišal te besede, je
izpustil sifonko iz rok.

»Kaj pravite oče — da niste moj
oče?«

»Tiho,« je takrat zaklical župnik
gospod Janez Bradavica. »Ti si spo-

204

znan za norca in nimaš nič vprašati,
ampak samo ubogati. Spravi se in
pojdi z nami in sram te bodi.«

In s trdo roko je prijel župnik
Tomaža za ramo in ga stresel, da bi
se bil skoraj zvrnil, med tem ko je
oče Krmežljavček' eksetkutorju Smo¬
letu zaupno rekel:

»Ce bi imel jaz kaj govoriti, bi
mu jih zdaj pripeljal okrog ušes ta¬
ke, da bi luna mrknila.«

V sobi je vladal silen šum. Vse
je vpilo in tulilo in razsajalo. Eni so
se iz Tomaža norca delali, drugi so
ga hoteli osvoboditi. Samo Tomaž se
ni ganil, nič zinil, nič se ni branil in
ko je oča Boltežar končno s hudimi
besedami in izdatnimi udarci napra¬
vil malo prostora, sta župnik Brada¬
vica in eksekutor Smole zagrabila
Tomaža vsak za eno roko in ga vlek¬
la iz hiše. In nihče ni zapazil, da ima
na nogah in na rokah ženske hlače.
Cela drhal iz gostilne je sledila To¬
mažu in na ulici so se ji pridružili še
novi ljudje. In vsi so tulili. Ljudje so
odpirali okna in gledali kaj da je in
tudi gospa Ines je prihitela na okno
in se je silno prestrašila, ko je za¬
gledala Tomaža, ko je v ženskih hla¬
čah omahoval med župnikom in med
eksekutorjem. In ko so bili Tomaža
že spravili v Smoletovo stanovanje
in hišna vrata zaprli, je množica še
vedno vztrajala pred hišo in pela

205

pesmico o prefriganih kaplanih,
dokler niso čuvaji nočnega miru za¬
čeli sakramentirati.

XII.

Tomaž je potreboval mnogo ča- i
sa predno je prespal svojo kanibal¬
sko pijanost. A tudi ko je bil že davno
vzbujen, se ni upal iz postelje in j e
vselej zamižal in smrčal na glas, ka¬
dar je eksekutor Smole prišel pogle- I
dat v njegovo kamrico.

Do popoldneva so pustili Toma¬
ža spati, saj je imel župnik Bradavi¬
ca dovolj opravka z izpraševanjem
eksekutorja Smoleta, ki je moral na¬
tančno pripovedovati kako je Tomaž
živel in kaj je počenjal. Boltežar Kr-
mežljivček je sedel pri mizi in zeval,
kajti ni ga čisto nič zanimalo to po-
ročevanje in izpraševanje in veliko
raje bi bil šel v mesto, saj je poteklo
že mnogo let, kar ni videl Ljubljane-
Tudi sedaj bi ne bil prišel v Ljublja¬
no, da ni župnik prevzel vseh stro¬
škov.

Eksekutor Smole je ljubil pra¬
vico in resnico in je odkritosrčno po¬
vedal vse, kar mu je bilo znano. Žup¬
nik Bradavica si je segal v lase in
vzdihoval zaradi Tomaževe pokvar-1
jenosti ter vmes ošteval eksekutorja,
zakaj mu ni že prej poročal, da To-

206

maž ne hodi v šolo in da je postal iz-
. j pridenec.

»Vi ga imate na vesti,« se je hu¬
doval župnik. »Vam je bil zaupan in
viste krivi, da je postal lump. Povem
vam, pazite, da ne bodo na Dunaju
izvedeli, kako ste zanemarili svojo
krščansko dolžnost. Ce izve presvitli
cesar, vam še vzame penzijo in srebr-

> ni zaslužni križec.«

. »Pa ja ne,« je bridko ječal Smo¬
le. »Oh, ta malopridnež: zakaj sem ga
. vzel v hišo. Lump je vseh lumpov. Ne
' zameri Boltežar! Sicer je tvoj sin —«

»Ni res,« je hladnokrvno izjavil
Boltežar. »Moj ni...«

1 »Tiho,« je zagrmel župnik .Janez
Bradavica. »Za fanta skrbim jaz ...

ž to se pravi moj tovariš, župnik Šte-

> balar, ki je zdaj v Ameriki in ki se
[ I iz same človekoljubnosti za Tomaža

zanima. Samo ker ve, da je talenti-
o ran.«

0  Smole je nekaj vedel o razmerju
župnika Štebalarja z rajnko Nežo
. (  Krmežljavko in ni nič vprašal, Bol-
težar Krmežljavček pa se je poroglji¬
vo smehljal.

. i »E, kaj bi govorili,« je dejal.
»Fant pravzaprav ni napačen.«

»Pokvarjen je! Nič vreden ni!
0  । Lump je! Lumparija mu tiči že v
.. krvi.« Tako se je ljutil župnik in
b  udaril po mizi, da je eksekutor sko-
y  raj znak padel, med tem ko se je Bol-

207

težar zopet samo smejal in pri tejB
mislil na župnika Matevža Štebalar-i
ja in njegovih edenintrideset tovari¬
šev.

Pri obedu je morala tudi Natali¬
ja povedati, kar je vedela o Tomažu-
Pripovedovala je pač mnogo, a pove-j
dala je same take stvari, da. se je \
Boltežar Krmežljavček vse bolj sme- j
jal in končno ves navdušen zaklical:

»Raca na vodi — pravzaprav, je I
pa fant tak, da so ga njegovi očetje
lahko veseli. Res, škoda, da Tomaž I
ni moj sin!«

»Tiho,« je zagrmel župnik Bra¬
davica in jezno pogledal Boltežarja-
»Tomaž je malopridnež; a jaz po¬
znam nekega Boltežarja, ki mu je
prav sumljivo podoben. Prav enake |
lastnosti imata.«

»Pa med njegovimi dvaintride¬
setimi očeti vendarle ni tistega Bol¬
težarja, ki ga imate vi v mislih,« s e
je odrezal stari policaj mračnoselski,
ki mu je že vse skupaj presedalo, ke r
mu je rekel njegov notranji glas, d»
se župnik prav po nepotrebnem hu¬
duje na Tomaža.

Boltežarjeva predrznost je spra¬
vila župnika v zadrego. Bal se je, da;
bi Boltežar še pričo Natalije povedal, |
na katere Tomaževe očete misli j
zato je pogovor hitro prekinil.

Popoldne je prišel Tomaž jP
sodbo. Glava ga je bolela in oči i e

208

I!

I-
i- '

i-

ii.
e-
je
e-
1:
j«
je
\i  I

i-
a-
o-
je
<e

C'
J-
5«
:L
?r
la
u-
a-
la.
il,
in

13
j«

imel zatekle in potrt je bil tako, da si
ni znal nič pomagati in da ga je mi¬
nila vsa nesramnost, ko ga je začel
župnik Janez Bradavica s hudimi be¬
sedami bičati in mu očitati vse nje¬
gove pregrehe ter ga stigmatiziral
kot zavrženo bitje, ki bo končalo na
vešalah.

»Samo iz posebnega usmiljenja,
samo iz ozirov na tvojega v časti osi¬
velega očeta sem pripravljen ti po¬
magati na pravo pot,« je končal žup¬
nik svoje oštevanje. »Ge prisežeš, da
se boš poboljšal, da boš dober, mar¬
ljiv in ponižen, pojdem do presvitle-
ga gospoda knezoškofa prosit, naj te
vzamejo v Alojzijevišče, "da boš lah¬
ko študiral in postal mašnik. Ali pri¬
sežeš?«

»Prisežem,« je zaječal Tomaž.
»Prosim oče, odpustite mi tudi vi.«

»O, meni to nič mar,« je dejal
Boltežar. »Meni se sploh smiliš. Ko
bi bil moj . . .«

»Tiho,« je zatulil župnik Janez
Bradavica in hitro velel Tomažu naj
se pripravi, da gre ž njim do škofa
in drugih gospodov.

Župnik Janez Bradavica je bil
respično slabovoljen in razburjen.
Komaj je bil Tomaž zaprl vrata za
seboj, se je župnik lotil Boltežarja.

»Kaj vraga ponavljate pri vsaki
priliki, da Tomaž ni vaš sin? Ali
mislite, da sem vas zato vzel v Ljuh-

209

14

Ijano seboj, da boste to stvar raztro-
bentali? Ali vas Tomaž kaj velja- j
Nič! Še krajcarja niste zanj izdali;
Zato, da nosi vaše ime, ste že dovolj
dobili. Sploh je pa zelo dvomljivo, č' e
niste vi sami njegov oče. Podobe®
vam je, če ne po obrazu, pa po last¬
nostih.«

»Le nikar se ne jezite tako,« je
menil Boltežar. »In, da boste vedeli;
jaz nisem prišel v Ljubljano, da bi
poslušal vaše pridige. Teh sem že do¬
ma sit. Naredite s fantom kar hočete
— jaz grem.«

Tako je izjavil Boltežar KrmeŽ-
Ijavček in je vzel svoj klobuk ter j°
odkuril z hiše.

»Hvala bogu, da je šel,« je zavz¬
dihnil župnik. »Ta človek je strašen-
Ta zlodej je še v stanu, da Tomažu
pokaže pisma tistih dvaintrideseti! 1
duhovnikov, ki so njegovi materi pi'
šarili. Fant je ves pasji — vrag vedif
kaj bi še napravil ž njimi. Na vsak
način ga moram spraviti za zdaj vsaj
v Alojzijevišče. S tistimi pismi F
lahko provzročil velikanski škandal
in storil sveti veri in sveti cerkvi ne¬
izmerno škodo. O, v Alojzijevišču
že uženo in ukrote in če ne, ga p a  |
spravim h kapucinom ali pa k trapi'
stom. Oh, škoda, da je tako zdrav- j
Bolje bi bilo, če bi umrl.«

Take krščanske misli je pletel
gospod župnik Janez Bradavica, do-

210

kler se ni s Tomažem odpravil na
' I pot.

Tomaž .je bil prav dobre volje,
i da se je tako poceni zmazal in tudi
i ; malo pijan je bil še vedno od prejš-
i j njega večera. Sitno mu je bilo samo,
dokler je bil v obližju šentflorjanske
cerkve, kjer so se vsi za njim ozirali

s in so otroci za njim vpili, kje da ima
, ženske blače. Župnik Bradavica ga

I je vlačil sem in tja po mestu, v ško¬
fiji se je oglasil in pri raznih korar-

e jih in končno ga je spravil v Alojzi-
jevišče.

Ves čas je bil župnik Bradavica
o jako prijazen s Tomažem in ga je z
obljubami vsake vrste premotil tako,
1 da je Tomaž prostovoljno ostal v
!■ I Alojzijevišču in je župniku obljubil,
U । da se temeljito poboljša, da se bo

Ii pridno učil in mnogo molil ter se
i- vrednega izkazal stopiti pred altar.
i, Tri dni je ostal Tomaž mož-bese-

t da, toliko časa je namreč potreboval,
i.i da se je popolnoma streznil od svoje
)i prve agitatorske pijanosti. Četrti
il dan mu je postalo dolgčas. Drugi go-

jenci so bili v šoli, Tomaž pa je sam
» sedel v alojzijeviški učilnici pri knji¬
ga gah, zakaj, obljubljeno je bilo, da bo
i- šele z drugim semestrom smel zopet
o v gimnazijo in še to le s pogojem, da
napravi skušnjo.

31 Naveličan učenja je pahnil To-
r maž  knjige od sebe.

211

14’

»Kdo je bil tisti modrijan,« je
govoril sam pri sebi, »ki je rekel: Ce
kdo veliko bere je to ravno tako, ka¬
kor če veliko pije? Ali je bil to frizer
Luka Magarac ali kak cerkveni očak
ali kak nemški filozof? Resnico je pa
pogodil. Vrag vzemi vse knjige in
učenje!«

Tomaž je naslonil glavo ob roki
in se je zamislil in hudo mu je posta¬
lo pri srcu. Osmošolec Cukale mu je
bil po kosilu pripovedoval, da je za
nedeljo napovedana maskerada pev¬
skega društva »Ubiti lonec«. Ta ma¬
škarada je vzbudila v Tomaže,vem sr¬
cu neskončno hrepenenje po svobodi
in po veselem življenju in postal je
ves žalosten.

Takrat je vstopil prefekt, ime¬
novan Katastrofa, ker je hodil od so¬
be do sobe in bljuval ogenj in žveplo,
ter upil tako, da bi ga lahko slišali
gluhi in razgrajal tako, kakor bi ho¬
tel mrtve obuditi.

»Zakaj se ne učiš?« je zagrmel
prefekt, ki je bil sicer še mlad človek,
a je izgledal, kakor da je od rojstva
star in grd. »Ali že zopet razmišijn-
ješ o kakih lumparijah?«

»Ne gospod prefekt,« je melan¬
holično rekel Tomaž, »razmišljeval
sem, kakšen smisel ima življenje.«

»Kaj praviš? Kako si rekel?
Smisel življenja iščeš. Fant meni se
zdi, da si ti jako nevaren človek. Na-

212

zadnje boš začel še razmišljevati o
sveti trojici? Zapomni si enkrat za
vselej: smisel življenja je razložen v
katekizmu in v kazenskem zakonu.
Ali me razumeš? Kdor preveč misli,
nima prave vere in ni za duhovski
stan — zapomni si to tudi!«

Prefekt je gledal tako grdo, da
je Tomaž postal ves malodušen. Na
tihem si je rekel: »Petak bi dal, če bi
mu smel reči, da je šema,« a izprego-
voriti se ni upal nobene besedice.

Ker ni smel sam nikoli iz zavo¬
da je prosil edinega normalnega to¬
variša osmošolca Cukal eta, da je dal
na literata Kozoglava naslovljeno
pismo na pošto. Oez tri dni je Cuka¬
le prinesel Kozoglavov odgovor. To¬
maž je pismo hlastno popadel in je
prečital. Kozoglav mu je vse odpu¬
stil in mu sporočil, da mu ohrani pri¬
jateljstvo. Dalje mu je pisal, da je
župnik Janez Bradavica zopet odpo¬
toval v Mračno selo, oče Boltežar
Krmežljavček pa da neče in neče iti
nazaj.

»Tvoj oče je prav prijazen in ve¬
sel mož. Vsak dan kroka. Sodim, da
mora biti precej petičen, ker-daje
rad za pijačo. Našel je tu prijatelja,
ki se imenuje Luka Magarac in s tem
krokata neprestano. Tvoj oče pravi,
da je demisijoniral kot policaj in da
se hoče naseliti v Ljubljani.«

213

Tomažu ta novica ni delala ve¬
selja. Očeta ni poznal tako, da bi si
mogel napraviti jasno sliko o njem.
Predolgo ga ni videl. A vedel je, da
ga  je mogel župnik Bradavica samo
z očetovim privoljenjem spraviti V
Alojzijevišče in bal se je, da bi se mu
godilo še slabše, če bi utekel iz zavo¬
da. V duhu je hudo zabavljal na vse
postave, ki dajejo staršem oblast nad
otroci in proglašal je za veliko kri¬
vico, da postane človek polnoleten
šele kadar je štiriindvajset let stal'-
A vse to ni zadušilo njegovega hrepe¬
nenja po svobodi, ki je raslo od ur 0
do ure in je Tomaža prevzelo z uprav
elementarno silo, ko je prišla nedelja,
za katero je bila napovedana maske-
rada pevskega društva »Ubiti lonec«.

Tomaž se je po obedu oglasil pri
prefektu in milo prosil, naj ga z dru¬
gimi gojenci vred pusti na sprehod-
Prefekt ga je dolgo časa nezaupn«
gledal, a končno se je vender dal pre¬
prositi.

Lepo šparoma so šli gojenci iz
zavoda in zadaj je korakal prefekt.
Tomaž je šel s Cukaletom v paru.

»Danes je veter,« je dejal Cuka¬
le, »danes nas pelje za vodo, kjer se
suši perilo.«

»Kako pa to veš?« je vprašal
Tomaž.

»Vem, kar vem. Katastrofa nas
vodi take dni vedno po krajih, kjer

214

; se suši perilo in gleda, kako veter
vzdiguje ženske hlače. Menda raču¬
na v duhu, kakega obsega mora biti
lastnica takih hlač.«

Res so prišli gojenci kmalu na
‘ kraj, kjer se je sušilo perilo. Tomaž
| se je previdno ozrl. Videl je, kako
nepremično gleda prefekt žensko pe¬
rilo, videl je, da se vsi gojenci ozira-
| jo na prefekta in se mu skrivoma po-
smehujejo in v tistem trenotku je
skočil iz vrste in je bežal po stranski
ulici kar so ga nesle noge, bežal ka¬
kor bi mu bile za petami vse peklen¬
ske pošasti, bežal, dokler ni bil na
varnem.

»Rešen sem,« je zavzdihnil, ko
' je zopet prišel do sape »in raje sko-
' čim v Ljubljanico ali pa se obesim,
' i kakor da bi se dal spraviti nazaj. V
1  Alojzijevišču je tako, kakor bi zdra-
’ | vega človeka zaprli v norišnico.«

Hodil je po Gradu, gledal na
’ Ljubljano in čakal, da se zmrači.

»Zlodej vedi, če nimajo morda
pravice me prijeti s policijo. Kaj ne-
5  ' ki imata oče in župnik Bradavica, da
'* me hočeta posili napraviti za duhov¬
nika. Nekaj tiči tu vmes. Neka skriv¬
nost mora biti, zaradi katere me po-
s  dajala. Ce bi to izvedel, bi si že po-
. : magal.«

Ko je nastala tema, je šel To¬
maž v mesto in naravnost na stano-
8  i vanje literata Kozoglava. Objela sta

215

se vsa ginjena in se poljubila in s ce¬
lim Štefanom dobrega cvička blago¬
slovila obnovljeno prijateljstvo ter
si prisegala zvestobo. Tn Tomaž j e
prisegal, da ga ne spravijo več v »fr
žol« pa če bi ga vlekli s štirimi pari
volov.

»Toliko mi pomagaj, da me oče
in župnik Bradavica ne bosta dala
po policiji prijeti,« je rekel Tomaž-
»Ti Kozoglav se moraš seznaniti
mojim očetom in ga pridobiti, da m®
bo pustil v miru. Drugega nečem nič
in videl boš, da sem hvaležen, reS
hvaležen.«

Kozoglav je obljubil vse, kar je
Tomaž hotel, saj je vedel, da bo ob
Tomaževi strani laglje in bolje živel,
kakor če hodi sam svojo pot. In k* 1
mu je vino šlo v glavo, je prosil To¬
maža odpuščanja, da ga je izdal
Smoletu in da je razžalil Na talijo zgr-
dimi besedami. Nato sta zopet trkala
in pila in se končno odpravila na ma-
skerado. Kozoglav sicer ni imel ko¬
stumov, a pripravil je bil več mask,
in s krinkami na obrazu sta šla roko
pod roko na veselo rajanje.

»Jutri začneva z delom,« je de¬
klamiral Tomaž, »danes pa bodiva
vesela, saj me na maskeradi ne bo
nihče iskal in pod to krinko me n e
bo nihče spoznal.«

Stopila sta v natlačeno polno
dvorano in njiju življenjsko veselje

216

je kar prekipelo, ko sta videla pestro
množico maskiranih in nemaskiranih
ljudi. Godba je svirala zapeljiv, sen¬
timentalen in vender prešeren val¬
ček, sredi dvorane so se sukali plesal¬
ci in plesalke in šumela so in se dvi¬
gala krila, naokrog pa so se podili
razposajeni ljudje in se šalili in se
smejali. Kar toplo je postalo Tomažu
in Kozoglavu pri srcu in pozdravila
sta množico s tako rezkim »juhuhu«,
da se je vse nanju oziralo.

»Oj ljubo veselje, kje si doma?«
je zaklical Tomaž in vihteč svoj klo¬
buk je sam sebi odgovoril: »Na ma-
skeradi si doma.«

Kozoglav se je spomnil, da je li¬
terat in zdelo se mu je primerno, da
pokaže svojo izobraženost. Z veliko
gesto, kakor Danilo v »Fužinarjn«
se je razkoračil in zatrobental.

' »Že Goethe je rekel, da sme na
maskeradi vsakdo noreti in davno
pred njim je oznanjal Horac: slad¬
ko je, biti neumen na pravem mestu.
Ljudje krščanski in brezverski, sme-
jajte se vender, drugače boste umrli,
ne da bi se smejali.«

In zasukal se je Kozoglav kakor
stara balerina, a ker je bil precej vi¬
njen se mu njegov poskok ni poseb¬
no posrečil in zadel je ob čokatega
klovna, ki je stal kraj njega, in ga
je skoraj podrl.

217

»Gospod — ali ste znoreli?« je
vprašal klovn nejevoljno.

»Seveda sem znorel,« se je sme¬
jal Kozoglav. »Saj sem zato sem pri¬
šel, da norim. A vi, častiti klovn, če
niste prišli sem noret — čemu ste
pa prišli?«

Čokati klovn je Kozoglava samo
debelo gledal in ni odgovoril ničesar.

»Ali poznate Goetheja? Ne? Ali
poznate Horaca? Tudi ne? Če ne ve¬
ste, da hodijo ljudje na maskerade,
da nore, potem niste klovn. Pojdite v
lemenat, pa ne na maskerado*.«

Zasmehujoč žalostnega klovna
sta Tomaž in Kozoglav šla dalje in
brila norce tod in tam. Njiju pozor¬
nost je obudil za Don Juana oblečen
dolgin, ki je slonel ob zidu in zeval-
»Ah, kako je tu dolgočasno,« je
dejal ravno tedaj don Juan poleg nje¬
ga stoječemu Črnogorcu. »Že dve uri
čakam, da bi se kaj posebnega zgo¬
dilo, pa se nič ne zgodi.«

Tomaž se je takoj ustavil pred
dolginom.

»Spoštovani naslednik velikega
lahkoživca,« je rekel modro, »tako je
pač življenje. Človek vedno čaka, da
bi se kaj posebnega zgodilo, pa s®
nikoli nič posebnega ne zgodi.«

»Jaz sem vender prišel semkaj,
da bi se zabaval,« je menil don
Juan.

218

»Če hočete zabavo, si jo morate
sami ustvariti,« je rekel Tomaž. »Kaj
mislite, da smo mi drugi prišli na
maskerado, da bi vas zabavali?«

Dolgin je postal slabovoljen in
je Tomažu in Kozoglavu priporočal,
naj gresta naprej.

»Že greva,« je zaklical Tomaž.
»Želim vam, da bi se izvrstno dolgo¬
časili.« In obrnivši se do Kozoglava
je rekel: »Vidiš — to hoče posnemati
največjega lahkoživca. Tak don
Juan — kakor če bi telička zašil v
levovo kožo.«

Zapodila sta se dalje. Norela sta
po dvorani, se preklicevala po tleh in
skakala čez stole, se predstavljala kot
dvojčka Prismoda in Budalost in ple¬
sala kakor da sta prišla iz uma.

Tomaž je zagledal pri stranskih
vratih krepko razvito in fantastično
oblečeno masko in se ustavil.

»Kozoglav — poglej jo,« je rekel
svojemu prijatelju. »Poglej in razso¬
di: ali je to sfinga ali gos?«

Kozoglav, ki je bil eno leto v le-
nienatu in je poznal jezuvitsko meto¬
do debatiranja, ni potrdil ne prvega,
ne drugega dela Tomaževega vpraša¬
nja, nego rekel:

»Okrogla je kakor bi bila pita¬
na.«

»Tako je,« je potrdil Tomaž »in
ujcu pogled kaže, da je. lačna, in žej¬
na in ker še ni natrkana, bi bila do-

219

bra za družbo. Ali jo prevzameš b
ali jo prepustiš meni?«

»Naj bo tvoja,« je odločil Kozo-
glav, »jaz sem že domenjen z dvein®
cigankama in eno Poljakinjo ter pri'
dem kmalu za teboj.«

Tomaž je stopil k fantastično
oblečeni maski.

»Dovoli da te vprašam, kd°
da si.«

»Boginja plesa, sem,« je odgovo¬
rila maska prijazno, »a svoje im®
sem pozabila — se tako težko zapon>'
ni, In kdo si ti?«

»Jaz sem Zen ali Jupiter,« je od¬
govoril Tomaž. »Oblekel sem se p 3
po ljubljansko, da bi norci ne spozna¬
li mojega olimpskega dostojanstva-*
»Zen ali Jupiter si?« se je sme¬
jala maska. »Ali se mi hočeš pokaza¬
ti kot zlat dež ali tako, kakor se j®
Zen pokazal Evropi?«

»To boš videla pozneje,« je me¬
nil Tomaž važno in previdno in po*
nudil maski roko. A maska se mu J®
smejala v obraz.

»Dragi gromovnik,« je izjavil 3
boginja plesa, »na obljube ne dah 1
nič. Ko je Evropa objela bika ni ve¬
dela, da ima na svojem srcu bog#’
dandanes pa se zgodi, da objame žen;
ska moža v mnenju, da stiska k seb 1
vsaj polboga, a potem spozna, da J®
objela — vola.«

220

»Boginja plesa — ti me resnično
zanimaš,« je rekel Tomaž. »Povabim
te na okrepčilo, da se kaj nespamet¬
nega pomeniva.«

Ponudil je maski roko in jo gra-
vitetično peljal v stransko sobo, kjer
je bilo pogrnjeno. Boginja plesa se ni
nič obotavljala nego sedla za mizo in
snela krinko ter obrnivši se k Toma¬
žu koketno vprašala.

»Ali se ti dopadem — ti nebeški
gromovnik'?«

»No — tako — tako,« je dejal
Tomaž nekam razočaran in naročil
jeti in pijačo.

Boginja plesa pa je bila razžalje¬
na. Ušla sicer ni, a sunila je Tomaža
v rebra in ogorčeno rekla:

»Moški ste vsi enaki! Vsak bi za
en golaž imel rad kako kraljico le¬
pote.«

»Ne huduj se, Evropa,« jo je mi¬
ril Tomaž »in pokrepčaj se — noč je
še dolga in kdo ve, kaj se še zgodi.«

Med tem, ko sta Tomaž in bogi¬
nja otepavala golaž in se zalivala s
pivom, je Kozoglav pripeljal kar tri
punce in ž njim vred je prišel tudi
»Neapolitanski pevec« s svojo man¬
dolino.

Zdaj se je pri Tomaževi mizi za¬
čel dirindaj. Razposajena družba je
prepevala in razgrajala, da so jo
ljudje kar gledat hodili in se ji niso
mogli nasmejati. Po pivu je Tomaž

221

poklical vino in ko je to začelo
učinkovati, je prišel Tomaž ob vso
pamet. Okrog Tomaževe mize je stalo
jx)lno radovednih ljudi, ki so Tomaža
še z različnimi medklici izzivali. To¬
maž se je sicer najprej močno zani¬
mal, če ima boginja plesa na svojem
spodnjem krilu bruseljske ali idrijsko
čipke, a klicanje in draženje gledal¬
cev ga je spravilo pokonci.

»Ljudje krščanski,« je začel vpi¬
ti. »Kaj prodajate zijala? Pojdite do
mov in gasite svojo žejo z mlekom po¬
božnosti.«

»Da bo tebi več vina ostalo, kaj¬
ne,« je zaklical rdečenos gospod P
množice.

»Jaz pokončujem ta strup, da bi
kranjsko deželo rešil pijančevanja,«
je deklamiral Tomaž. »Kranjska de¬
žela je sploh slabo ustvarjena. Gor«
ima, jezera ima, človeške ribice ima,
podzemske jame ima, pa nobenega
vulkana. Če bi vsaj Šmarna gora
vsako nedeljo bljuvala. Kako bi se
povzdignil tujski promet. Zato pa
imamo trt preveč, veliko preveč. Pi¬
jančevanja mora biti konec. Kristi;
jani, posnemajte svoje fajmoštre, ki
so sami abstinenti! Učenjaki, premi¬
šljujte, kako bi se dalo napraviti, da
bi na trtah rasla samo tista žlahtna
kapljica, ki se ji pravi Hunyadi Ja-
nos. Jaz se bom za vas žrtvoval in p°'
pil vse vino,.vi pa pijte Hunyadi ,la-

222

■10
so
do
ža
'o-
li-
•ni
kc|
il- 1

ji-|
[•O

i
lj-
iz 1

bi
h«
le-
re
in.
1'8
ra
se I
pa
>i-
fi-
ki
li¬
la
18
a-
o-
8-

nos. Resnično, resnično vam povem:
Purgirajte se! Purgirajte se izdatno!
Purgirajte se, da boste imeli opraviti
noč in dan. Purgirajte se, s tem si
pridobite srčni mir in notranjo zado¬
voljnost in mnogo časa za brumna
razmišljevanja v tihi celici. Pustite
vino, jaz je sam uničim, in pijte iz¬
vrstno pijačo imenovano Hunyadi
Janos in purgirajte se!...«

Kdo ve kake zabeljene bi bil To¬
da se ni naenkrat pokazal med mno-
inaž še povedal svojim poslušalcem,
žico, ki ga je poslušala, visok mož v
zelenem z zlatom obšitim kostumu.
Na čepici je imel belo dolgo pero, ob
strani dragoceno sabljo in bele svile¬
ne čevlje na nogah. Ob njegovi roki
je stopala vitka dama s temnimi las¬
mi, kostumirana kot lilija. Komaj je
zaslišala Tomaževo besedovanje se je
zasmejala na ves glas in s tem obudi¬
la Tomaževo pozornost.

Tomaž je takoj utihnil, ko je sli¬
šal ta smeh. Nagnil se je čez mizo,
kakor bi hotel glas vitke lilije še en¬
krat slišati, potem pa zaklical:

»Lilija — jaz te poznam. Lilija,
jaz sem te takoj spoznal. Pojdi k me¬
ni, na moje srce ...«

Začel je siliti izza mize, a druž¬
ba njegova ga je zadrževala.

»Kam pa hočeš?« je vpraševala
boginja plesa. »Ali je to tvoja zve¬
stoba?«

223

»Pusti me,« se je drl Tomaž.
»Kozoglav — prevzemi mojo Evi’Opo
— jaz ti jo prodam za dvajset kraj¬
carjev. A kaj, jaz ti še plačam dvaj¬
set krajcarjev.«

»Nesramnost! To je že preveč!
Ven ga vrzite!«

Taki in enaki izrazi so udarjali
Tomažu na uho, toda Tomaž se ni
zmenil za to ogorčenje, nego se pre¬
rinil izza mize in planil proti liliji-

»O lilija, o Kanalija, kako je ve¬
selo moje srce, da te vidim . . .«

»Pustite naju pri miru,« je ostro
in zapovedujoče dejal Natalijin
spremljevalec. »Spravite se v kraj.«

»Ha — tako pa ne bodete z me¬
noj govorili,« je vzkipel Tomaž. »Tu
smo na maskeradi in sme vsak nore¬
ti kolikor hoče. Sploh pa vas nič ne
poznam. Kdo pa ste?«

»Španski grand — konte di Moli¬
te Porco.«

»Me jako veseli — velika čast,«
je ironično rekel Tomaž in naredil
španskemu grandu velikansko reve-
renco. »Jaz sem pa Jupiter . . .«

»Hahaha« ga je prekinila Nata¬
lija. »Ti si Tomaž Krmežljavček, ki

50 ga danes zvečer iskali pri nas, ker

51 pobegnil iz fižola.«

Tomaž je postal ves trd, ne le
ker je smatral Natalijino razkritje
za veliko hudobijo in ponižanje, saj
so se mu ljudje smejali, kakor bi bili

224

vsi naenkrat znoreli, ampak tudi
vsled strahu, da ga iščejo, da ga bo¬
do prijeli in ga peljali nazaj v Aloj-
zijevišče. Pri tej misli ga je stresla
groza.

»Ni res,« je zaklical in hotel re-
terirati, a španski grami ga je prijel
za roko.

»Stoj!«

»Pustite me! Meni se mudi! Teta
umira v spitala, božjast imam, poli¬
cija me lovi . . .«

Španski grand pa ni izpustil To¬
maža. Z eno roko ga je držal za roko
in ko se je Tomaž najbolj trudil, da
bi se mu izvil, mu je s hitrim prije¬
mom strgal krinko z obraza.

»Tomaž Krmežljavček — ali boš
še tajil, kdo da si?« je zaklical špan¬
ski grand.

Sedaj pa je Tomaža spreletela
silna jeza. Misleč da je izgubljen in
ker se ni mogel nikamor umakniti,
se je besno zapodil v svojega prema-
galca.

»Saj jaz sem tebe tudi že videl,«
je zaklical, »samo ne spomnim se, kdo
da si.«

Pri teh besedah je stegnil joko
in je španskemu grandu strgal krin¬
ko ter zopet odskočil.

Ko pa je pogledal v obraz špan¬
skemu grandu, ki je stal med občin¬
stvom kakor bi bil okamnel, tedaj so
se mu začela tresti kolena, zijal je,

225

kakor da je zagledal največje čudo
ter se sesedel na tla.

»Ježeš — Katastrofa«. To je bilo
vse, kar je vsled silnega preseneče¬
nja spravil iz sebe.

Razsajanje številnega občinstva
je spravilo Tomaža še prej k zavesti,
kakor njegovega nasprotnika.

»Gospod konte di Monte Porco
— jaz vas tudi poznam,« je zaklical
Tomaž. »Prej ste se vi smejali, zdaj
se bom pa jaz.«

Tomaž se je začel pobirati s tal.
Španski grand je bil tako zelen, ka¬
kor njegov trikot, proseče je gledal
Natalijo, a ker ga ta ni poznala in ni
vedela kaj naj to pomeni, mu ni mo¬
gla pomagati.

Ravno ko se je Tomaž razkora¬
čil, da bi se maščeval, se je španski
grand nagnil k njemu.

»Lepo vas prosim —- nikar me
ne uničite,« je šepetal. »Dovolite mi
kratek pogovor zunaj — dam vam
svojo častno besedo, da vam ne bo
žal.«

»Tako 1 ? Hm — ne vem — ni¬
mam pravega zaupanja.«

»Lahko mi zaupate,« je dejal
španski grand. »Saj me imate ve,n-
der v rokah.«

»To je pa res,« se je razveselil
Tomaž. »V rokah vas pa imam. Pred
par urami ste bili še vi maček in ja?

226

miš, zdaj je pa narobe, bdimo torej,
ali — Natalijo bom jaz peljal.«

Španski grand se je brez vsega
obotavljanja vdal in je med vpitjem
vsega občinstva odjadral iz dvora¬
ne, natikajoč si svojo krinko, Tomaž
pa je podal Nataliji roko.

»Na svidenje« — je zaklical ve¬
selo in vihteč svoj klobuk je odpeljal
Natalijo.

XII.

Zaupni pogovor med Tomažem
in med alojzijeviškim prefektom Ka¬
tastrofo ni bil dolg, ali jako resen.

Najprej je Katastrofa želel, naj
bi se pogovor vršil pod štirimi očmi,
kar je pa Tomaž energično odklonil
z motivacijo, da bi ne bil vreden ime¬
na kavalir, če bi pustil Natalijo le za
trenotek samo, ne glede na to, da bi
mu je lahko kak zapeljivec odpeljal.

Natalijina navzočnost je Kata¬
strofo močno ženirala, kajti šlo se
je za to, da nihče ne izve, kdo da je.
Doslej ga Tomaž ni izdal in prefekt
je mislil le na to, kako bi utekel z
maskerade, ne da bi bila njegova
identiteta dognana, zakaj rekel"si je,
da pozneje lahko vse utaji. Slučajno
pa je imel enake misli tudi Tomaž.

»Tomaž — jaz sem prepričan,
da znate molčati,« je rekel Katastro¬
fa. »Oe mi obljubite, da bodete inol-

227

15*

čali, vam storim vse, kar hočete. Pri¬
dite jutri k meni, da se pomeniva.«

Pri teh besedah je prefekt vzel
iz žepa nekaj bankovcev in jih je To¬
mažu stisnil v roko. Tomaž je naj¬
prej skrbno spravil bankovce.

»Kakor vidim, znate z ljudmi
govoriti,« je rekel zadovoljno.
»Upam, da se domeniva še dalje.«

»Jutri — pri meni — pridite
brez skrbi.«

»K vam me pa ne bo — za vcS
svet ne,« je izjavil Tomaž energično.
»Domeniva sc kar tu.«

»A ta gospodična — kaj me ho¬
čete izdati?« je zavzdihnil prefekt in
je bil ves klavrn in potrt.

»Nič vas ne bom izdal! Domeni¬
va se! Jaz bom molčal kakor mrlič
in tudi ta gospodična ne izve nikoli,
kdo da ste, a vse to pod dvema pogo¬
jema: da mi preskrbite dobro službo
in prepričate mojega očeta, da nisem
za duhovski stan. Ali mi to oblju¬
bite?«

»Obljubim,« je zavzdihnil pre¬
fekt. »častno besedo vam dam. Š«
jutri se to zgodi.«

»Potem je vse v redu,« je z ve¬
likim zadovoljstvom in veselega sr¬
ca rekel Tomaž. »Potem ste lahko
brez skrbi — rajši si dam jezik odre¬
zati, kakor da bi vas izdal.«

»A ta gospodična?« je bojazlji¬
vo vprašal prefekt.

228

»Saj me nič ne interesirate,« je
zaničljivo rekla Natalija. »Tak dolg¬
čas! Jaz sem sploh šla z vami samo,
da bi Tomaža ne peljali nazaj v fi¬
žol.«

»Ali res?« se je razveselil To¬
maž. »O sladka moja Natalija, daj
da te poljubim . . .«

»Pusti me,« je zaklicala Natali¬
ja. »Tako daleč še nisva ... in ne bo¬
deva nikoli ... Ti si časih meni po¬
magal, jaz pa danes tebi . . .«

»Rada me imaš pa vender,« je
prešerno zaklical Tomaž.

»Torej, zdaj je vse v redu,« je
silil prefekt. »Mož-beseda, To maž!«

»Da ... da ... in počakajte še
malo . . .« Obrnil se je k Nataliji in
rekel važno:

»Natalija ... ali veš, kdo je ta
gospod?«

»Šema . . . kako naj pa to

vem . . .«

»Ali ste slišali . . . vas ne po¬
zna . . . meni pa je rekla šema . . .
nov dokaz, da me ima rada . . .«

»Pojdiva že, gospodu se mu¬
di . . .« je rekla nestrpno Natalija.
»Sploh sem pa prišla na maskerado
plesat in se zabavat . . .«

»Koj . . . koj, Natalija,« je hitel
Tomaž. »Le to povej, če bi ti tega go¬
spoda po obrazu in po glasu spozna-
la, če bi ga videla na pr. v general¬
ski obleki.«

229

»Seveda bi ga spoznala.«

»Potem je vse v redu . . . tudi z8
slučaj, če bi gospod hotel pozabiti iia
najin dogovor.

»Nikar ne mislite, da bom poza¬
bil na ta dogovor — še jutri vam
sporočim kako in kaj,« je dejal pre¬
fekt.

Ločili so se. »Z bogom ...« je de¬
jal prefekt. »Klanjam se,« je rekel
Tomaž, Natalija pa je zaklicala: »Do¬
bro zabavo gospod Konte di Monte
Porco.«

Prefekt je hitel v garderobo, ka¬
kor bi se mu mudilo na tihi prostor,
čigar vrata so zaznamenovana z nič¬
lo, med tem ko sta se Natalija in To¬
maž vrnila v dvorano.

»Kdo je ta gospod?« je spotoma
tiho vprašala Natalija in se stisnila
k Tomažu hoteč spoznati, kako moč
ima nad njim.

»Ah tebi res ne morem ničesar
zamolčati,« je zavzdihnil Tomaž
»preveč te imam rad ... še besedolo-
men postanem zaradi tebe ...«

»Kdo je ta gospod?« je novič
vprašala Natalija in se ustavila v ti¬
hem temnem kotu.

»Ce mi daš poljub ...« je šepetal
Tomaž in v istem trenutku že polju¬
bil Natalijo.

»Torej — kdo je ta gospod?«

»To sploh ni noben gospod .. ■
ampak predstojnica usmiljenih se-

230

»ter,« je zaupno zašepetal Tomaž in
Vgio potegnil presenečeno Natalijo
s&boj v dvorano ter se ž njo zapodil
>ii,ed plesalce ter se ž njo sukal veselo
inf brezskrbno, kakor da je ves svet
njegov.

Natalija je sicer še nekajkrat
zasukala pogovor na skrivnostno
predstojnico usmiljenih sester in je
izpraševala od kod jo Tomaž pozna
in kaj da je z njo, a Tomaž jo je vse¬
lej premotil.

»Kaj nisi videla, da je stara in
grda?« je dejal Tomaž. »Tako je sta¬
la in grda, da se mora briti. In boji
se me, saj bi jo odstavili, če bi izve¬
deli, da je bila v moški obleki na ma-
skeradi.«

»Tomaž — ti lažeš.«

»Ne golobica — prisegam ti pri
Prerokovi bradi...«

»Beži — beži ... govori vendar
Pametno.

»Dobro ... poslušaj torej pamet¬
no besedo... povabim te na večer¬
jo... zdaj je pavza.«

»To je vse?«

»No, če ostaneš z mano čez noč,
ti plačam tudi zajtrk.«

»Tomaž — ne bodi nesramen.
Cez noč bom s tistim, s katerim se
l>oin poročila.«

»Ah, saj sem vedel, da si še ne¬
dolžna.«

231

»Skoro čisto nedolžna,« je s po¬
nosom rekla Natalija in se pri teni
ozirala po dvorani , iz katere so sl
plesalci in plesalke odpravljali v n/-
stavracijske prostore.

Tomaž je ujel te poglede in je i .0-
stal ljubosumen.

»Kaj se tako oziraš? Ali koga
iščeš? Kaj sem ti dober le tedaj, če
nimaš nikogar drugega.«

»Ne bodi ljubosumen — tega ne
prenesem.«

»Kako naj ne bom ljubosumen
ko te pa imam rad.«

»S tem mi ni nič pomagano; ja'/
bi se rada dobro omožila.«

»Potrpi malo Natalija. Saj si še- !
le nekaj nad šestnajst let stara in ja0
nekaj nad sedemnajst. Za sedaj, ko te j
še ne morem poročiti, te snubim n a  I
levo roko. To je sicer duhovski privi¬
legij ...«

»Nehaj . . . nehaj . . to so čenče,«
se je smejala Natalija. »Pelji me raje
na dobro večerjo.« i

»Z veseljem .. . pojdiva gledati
kje sta Kozoglav in njegova tovar-
ši ja.«

»Ah ne, pojdiva raje dol v re¬
stavracijo. Tam so moj oče in tvoj
oče...«

Tomaž je bliskoma odskočil, ka¬
kor akrobat in vzel klobuk pod paz¬
duho, da hi mogel bežati.

232

»Kaj praviš .. .? Moj oče ... tvoj
oče ... nemara še župnik Bradavi¬
ca...! Ne, Natalija! Tja ne grem!
Naposled bi me še danes gnali v Aloj-
zijevišče.«

»Ne bodi tako neumen,« ga je
mirila Natalija. »Še danes zvečer so
tvoj oče rekli, prav je imel Tomaž, da
je ušel iz Alojzijevišča. In sploh so
rekli tvoj oče, da niso tvoj oče in da
ne vedo natančno kdo je tvoj oče.«

Tomaž se je polagoma zopet pri¬
bližal Nataliji.

»A tako so govorili moj oče?
Namreč tisti oče, ki pravijo, da niso
moj oče? Šment — to je skoraj ugan¬
ka! Kako naj to razumem?«

»Ti bodo sami povedali — pojdi¬
va že vendar.«

Natalija je prijela Tomaža pod
roko in ga vlekla seboj in Tomaž ji
je sledil, če tudi nerad, in je s poto¬
ma modroval:

»Moj oče so, pa niso moj oče?
Hm, navsezadnje .. . kdo je mati ka¬
kega človeka, se lahko natančno ve.
To stoji. A kdo je oče... navsezadnje
je tako, da popolnoma zanesljivo te¬
ga nihče ne more reči. Hm! Naposled
je lahko mogoče, da moj oče res niso
moj oče. Hm! Brez očeta pa tudi ni¬
sem. Hm. Kaj bom zdaj novega oče¬
ta iskal, ko so mati mrtvi?«

Med takimi modrovanji sta pri¬
šla Tomaž in Natalija v krčmo, kjer

233

so v kotu za polnimi litri sedeli Bol-
težar Krmežljavček in eksekutor
Smole in Luka Magarac nekdanji fri¬
zer mračnoselski in drugi imenitniki.
S kričanjem so sprejeli Tomaža in
Natalijo in jima napijali, kajti bili
so že vsi nadelani. In Boltažar Kr¬
mežljavček je svoje dolge z vinom
premočene brke obrisal ob Tomaževo
lice in ginjen zdihoval:

■ »Oh, kako sem te vesel ... tak
fant... to je prav, da si jim ušel.. •
oh škoda da sem jaz tvoj oče ti pa ni¬
si moj sin .. .«

Tudi boter Smole, upokojeni, s
srebrnim zaslužnim križcem odliko¬
vani eksekutor, je stisnil Tomaža k
sebi in ječal:

»Ti ne veš, kako mi je bilo hudo
po tebi...«

Pri teh besedah je nahodni boter
Smole kihnil, da bi 'bil s tako silo lah¬
ko električni voz s tira pahnil in dva
natakarja sta se tako prestrašila, da
sta prevernila ob Kozoglavovi roki
prihajajočo boginjo plesa in ji dala
priliko cepetati z nogami v zraku.

»Oh, boter ... ljubi boter,« je
vpil Tomaž objemajoč Smoleta »če
ste me tako veseli,.. dajte mi roko
svoje hčere za ženo.«

Tudi Luka Magarac je razprosti¬
ral roke, a je bil že tako trd, da ni
mogel izza mize, nego je kričal:

234

»Hodi amo brate ... da te zagr-
lim ...«

Radosti izven sebe je Tomaž pri¬
sedel in trkal in kričal in se veselil
in ni nič zapazil, da mu je Natalija
ušla z mladim oficirjem in samo pil
in pil in stresal zabavljice in norča¬
vosti dokler ga ni pijača prevzela, da
še kozarca ni mogel več dvigniti.

Tedaj je prišla zopet Natalija.
Videvži Tomaževo pijanost je indig-
nirano zaklicala:

»Sram te bodi, Tomaž — še kra¬
va ve, kdaj ima dosti...«

Tomaž je svoj stekleni pogled
uprl v Natalijo in z blaženim usme-
vom je dihnil.

»To jaz — tudi vem — kadar vo¬
do pijem —.«

235

Skušnjave

Tomaža Krmežljavčka

Šaljiva povest

Spisal

Zvonimir Šepetavec

,,Narodna založba' 1

tiskala »narodna tiskarna« v ljubljaN'-


I.

Spomlad se je smejala v prostorno
Pisarno klerikalnega gospodarskega
Zavoda, kjer je za veliko, s knjigami
Pl računi obloženo mizo sedel Tomaž
Krniežljavček in pušeč debelo ciga¬
ro občudoval v žepnem zrcalu razvoj
in lego svojih mladih, mnogo obetajo¬
čih brk. V pisarni je vladala tišina,
kakor po neurju. Nezmotljivi ponti-
*eks edino izveličevalne katoliške go¬
spodarske organizacije in avtor de¬
belega socijalnoidijotskega dela je
bil ta dan zaradi različnih prav hu-
yih »zmot«, ki so se zgodile pri vagi
Pi meril, vprizoril v zavodu tako ve-
Pk vihar, da je bilo vse uradništvo
f azen Tomaža Krmežljavčka še po¬
poldne povsem zbegano in obupano,
koinaž je bil edini, ki je vihar srečno
Prestal. Služboval je zdaj že četrto
leto v zavodu in je bil tako vsestran-
s ko izvežban, da mu tudi najnatanč¬
nejši revizor ni mogel ničesar — do¬
kazati.

. Razen Tomaža so sedeli v pisar-
’P še trije uradniki in tipkarica go-

3

i*

spodična Filipina, trikrat premiran®
Marijina devica, kateri je bilo s po¬
sebnim dekretom zaukazano, da med
uradnimi urami ne sme nikdar vsta-
ti s svojega trdno ograjenega sedeža,
ker se je bilo izkazalo pohujšljivo
dejstvo, da ima njena telesna obilnost
čudovito privlačno silo na roke vsel'
štirih uradnikov.

Ko se je Tomaž do najpopolnej'
šega zadovoljstva nagledal svoji!'
brk, je spravil zrcalce in se je ozrl
pisarni. Klavrni obrazi uradnikov i"
tipkarice Filipine so mu naredili ve¬
liko veselje, zakaj smatral je škodo¬
željnost bolj kakor kdaj poprej z"
najpristnejše vseli čuvstev in prepri¬
čan je bil, da je njegova škodoželj¬
nost opravičena in utemeljena. Zdaj,
ko se je ravnatelj držal kakor maček
kadar grmi, ko je delal blagajnik ta¬
ke obraze, akor da ga bole vsi zobje,
gospodična Filipina pa take, kakof
da je bilo njeno devištvo smrtno raz¬
žaljeno, se je Tomaž spominjal vsel'
težav in bridkosti, ki jih je moral
prestati v svoji službi.

Ko je alojzijeviški prefekt ime¬
novan Katastrofa Tomažu preskr¬
bel to službo, mu je posebno topi"
priporočal naj bo ponižen, češ, da j e
ponižnost prva krščanska čednost i' 1
v klerikalni službi bolj potrebna, ka;
kor vsaka druga lastnost. Tomaž s*
je ta nauk zapisal v spomin in je k<r

I
\
C

i
i

I
š

I
i
I

£

t
s
I

I
1

1

1
1

1

I

1
1

1

I
1

:

]

4

ponižen in ukaželjen mladenič stopil
v zavod. Takoj prve ure je spoznal,
da ga vse uradništvo po strani gleda
in ga smatra za vsiljenca in nevar¬
nega protežiranca. Uradniki so v
pričo njega govorili le najpotrebnej¬
še, vse važnejše in zanimivejše stvari
pa so se pomenili med sabo ter skri¬
vali pred Tomažem vse knjige in vse
papirje in mu zabranjevali vsak vpo¬
gled v poslovanje.

Cim se je bil predstavil ravna¬
telju in drugim uradnikom, mu je
sluga nanesel celo gomilo starih za¬
prašenih pisem na mizo, ravnatelj
pa je s porogljivim usmevom na ust¬
nicah ukazal Tomažu:

»Uredite ta pisma najprej po
mesecih in potem posebe pisma vsa¬
kega meseca po abecedi. To je jako
nujno in važno delo.«

Tomažu je legla žalost na srce,
ko je pogledal ogromno množino za¬
prašenega in preperelega papirja,
kajti rekel si je, da s tem delom celo
večnost ne bo gotov. Toda misel, da
mora pokazati dobro voljo, če si ho¬
če službico ohraniti, in spomin na
nauk prefekta Katastrofe, mu je dal
moč, da se je molče vdal svoji usodi.

»Pristuditi mi hočejo službo in
me izpodriniti,« je zvečer potožil svo¬
jemu »očetu« Boltežarju. »Za vsiljen¬
ca me imajo in morda celo za vohu¬
na. Vsi me pisano gledajo, nihče mi

5

ne zaupa in nobeden mi ne privošči
prijazne besede. Potlačiti me hoče¬
jo.«

»Pa se ne boš dal,’« je menil Bol-
težar. »Kakor te poznamo, se ne boš
dal.«

»Ne bom se ne,« se je zarotil To¬
maž in grozilno dvignil pest. »In
pride že ura, ko jim vse poplačam.*

Tudi prefektu Katastrofi je To¬
maž' zaupno potožil svoje gorje, veš,
kako naj se kaj naučim, če mi dajo
tako nepotrebno delo.

»Bodi miren in pameten,« ga j e
učil Katastrofa. »Glej, kaj drugi de¬
lajo in misli na prihodnjost. Če se
boš dobro držal, postaneš še velik in
imeniten gospod. Jaz sem ti namenil
nekaj izrednega. Ali veš, kdo je bil
Wittgenstein in kdo je Kestranek?*

»Ne,« je s popolno odkritosrč¬
nostjo izjavil Tomaž.

»Glej, Tomaž,« je dejal Kata¬
strofa, »Wittgenstein je bil priprosl
človek pa je postal milijonar in cen¬
tralni direktor železarskega kartel®
in Kestranek je ravno to. Tudi ti To¬
maž postaneš nekaj podobnega: slo¬
venski Wittgenstein ali Kestranek
boš in centralni direktor vseh koH'
sumov.«

Kakor prorok je stal Katastro¬
fa pred Tomažem in mu slikal važ¬
nost in pomen konsumov in velikan¬
ski promet, ki ga bodo imeli. Govo'

6

ril je tako prepričevalno in s tako
vnemo, da je Tomaža popolnoma pre¬
pričal in vsadil v njegovo srce naj¬
slajše nade.

Potrpežljivo se je lotil Tomaž
urejevanja starih pisem. Videl je jas¬
no, da nimajo ta pisma prav nobene¬
ga pomena, a vendar je to delo vest¬
no in kar mogoče hitro opravljal, po¬
žiral prah, vmes pa s hladnimi očmi
študiral, kaj se godi okrog njega.
Nikdar ni nič vprašal, nikdar se ni
oglasil in celo melanholičnih pogle¬
dov tipkarice gospodične Filipine ni
hotel zapaziti, dasi je bil mnenja, da
bi se že izplačalo poskusiti, kako
trdna in zanesljiva je krepost te Ma¬
rijine device.

Pet mesecev je Tomaž urejeval
zaprašena pisma in prenašal različne
šikane. Ko je bilo končno delo dovr¬
šeno, je bil tudi Tomaž odločen, da
ubere druge strune.

»S ponižnostjo ni nič,« je govo¬
ril sam pri sebi. »Bom raje zopet ne¬
sramen. Vsi bodo mislili, da že kaj
vem in se me bodo bali.«

Moško je zapustil svojo mizo in
je stopil pred ravnatelja.

»Ravno zdaj me motite, ko imam
največ dela,« je zakričal ravnatelj,
ki je ravno zavijal cigareto. »Kaj pa
hočete?«

»Naznanjam, da sem delo kon¬
čal ; pisma- so urejena najprej po

7

mesecih in potem v abecednem
redu.«

Ravnatelj je oslinil papir svoje
cigarete in se porogljivo smehljal.

»Ali so pisma natančno in zane¬
sljivo urejena?«

»Da, gospod ravnatelj.«

»Potem jih izročite slugi, da bo
ž njimi peč kuril.«

Tomaž je postal kar trd. Celil'
pet mesecev je torej ureja] pisma, ki
niso za drugo rabo, kakor za peč. To¬
mažu je bilo, kakor da mu je ravna¬
telj ukradel pet mesecev njegovega
življenja. To spoznanje je obudilo V
njegovem srcu silno jezo in na
tihem je prisegal, da bo to ravnate¬
lju in vsem uradnikom z obrestmi
vrnil. Ravnatelj je z zadovoljstvom
opazoval Tomaža in ga naposled od¬
slovil.

»Upam, da ste se pri urejevanj"
teh pisem kaj naučili,« je dejal rav¬
natelj in se zopet tako zlobno na¬
smehnil, da se Tomaž ni mogel več
premagovati.

»O, da, gospod ravnatelj,« je re¬
kel sarkastično. »Spoznal sem iz tel'
pisem, kako je treba delati, da levi¬
ca nič ne izve, kaj desnica v žep de¬
ne.«

Kakor da je sredi pisarne eksplo¬
dirala bomba, tako so Tomaževe be¬
sede učinkovale na zbrano uradni-
štvo. Vsi so prebledeli in se plah"

8

ozrli na ravnatelja, kateremu je bila
cigareta padla iz rok in ki je stal pri
svoji mizi, kakor da je okamenel. Ne¬
kaj sekund je vladala v sobi taka ti¬
hota, da je gospodična Filipina celo
slišala, kako je na njeno bluzo pri-
begla rejena bolha kihnila. Cim pa
je ravnatelj prišel zopet k sebi, je na-
kremžil obraz in se prisiljeno za¬
smejal.

»Glejte ga no,« je zaklical »tako
mlad je še, pa že dela take dobre dov¬
tipe. No, no, Krmežljavček, me prav
veseli, da znate take šale zbijati. Ve¬
sele in šaljive ljudi imam jaz rad.
Življenje je tako težko, kaj bi bilo,
če bi ga ne sladil humor.«

Tako je govoril ravnatelj s pri¬
siljeno prijaznostjo, pri tem pa To¬
maža gledal, kakor popadljiv pes. A
Tomaž ni povesil pogleda, zakaj ču¬
til je, da je zadel ravnatelja v srce.
Zadovoljen sam s seboj se je vrnil k
svoji mizi in si užgal cigareto. To je
bila prva cigareta, ki jo je užgal v
pisarni. Zavedal se je dobro, da je to
novo izzivanje ravnatelja, ki ni pre¬
našal dima, a zavedajoč se izvojeva-
ne zmage, si je hotel enkrat za vselej
zagotoviti ugodnejšo pozicijo v pi¬
sarni.

Komaj je bil puhnil prve dime
Proti gospodični Filipini, je. ravnatelj
dvignil glavo, malo povohal in potem
ogorčen planil k Tomaževi mizi.

9 —

»Kaj vidim,« je zakričal »vi ka¬
dite pri delu?«

»Kdo pa pravi, da delam?« je z
ravnodušno impertinenco odgovoril
Tomaž in pognal ravnatelju gost
oblak dima v obraz.

»Slišite — vi ste nesramen člo¬
vek,« je začel vpiti ravnatelj. »Na¬
mesto da bi delali, pa kadite. Ce ho-
čete kaditi, ugasnite cigareto in poj¬
dite na hodnik. V pisarni ne dovolim
kaditi. Vzemite to na znanje.«

»Hvala,« je odgovoril Tomaž mir¬
no in vzemši svoj klobuk je odšel m
pisarne.

Vrnil se je šele čez dobro uro-
Cim je vstopil v pisarno, je vedel, da
je vse osobje razburjeno. Držeč roke
na hrbtu je hodil ravnatelj ves bled
po sobi in grizel rožiče, siguren znak,
da je razkačen do skrajnosti. Koina!
je zagledal Tomaža, je skočil pred
njega,

»Kje ste bili? Sam sem vas iskaj
na hodniku in na dvorišču, a vas n 1
bilo.«

»Lase sem si dal striči,« je lju¬
beznivo odgovoril Tomaž.

»Nesramnost! Vi si daste med
uradnimi urami lase striči?«

»Zakaj pa ne — saj so mi tudi
med uradnimi urami zrasli.«

Ravnatelj je vrgel rožiče ob tl®
in zagrabil na bližnji mizi stoje« 1
tintnik.

10

»Vi — vi — vi — liberalec, ne¬
sramnež, predrznež — vi — vi vi —«

Ves iz sebe je ravnatelj zamah¬
nil s tintnikom in črnilo je plosknilo
iz posode ter pomazalo ravnatelju
roko in rokav in telovnik in hlače.
To ga je tako presenetilo, da ni spra¬
vil nobene besede več iz sebe, nego
samo še stokal »he — he — he —
he« in se končno razjokal od jeze.

Tomaž pa je hitro prinesel umi¬
valnik in brisalko.

»Zakaj ste pa tako hudi, gospod
ravnatelj?« je z razžaljivo spoštlji¬
vostjo vpraševal Tomaž med tem, ko
si je ravnatelj umival roko. »Saj sein
si vendar dovolil le malo šalo.. .«

»Vi — vi — vi ste —«-

»Majhen uradnik sem, ki ima
svoje predpostavljene prav rad in jih
spoštuje in le časih kako neumno be¬
sedo blekne.«

»A — tako?« Ravnatelj je bil kar
vesel Tomaževih hinavskih besedi in
si je z rokavom obrisal potno čelo.
»A torej niste tako hudoben, kakor
sem mislil? Zakaj pa niste tega koj
povedali.«

»Saj nisem imel nobene prilike,«
se je hlinil Tomaž. »Zdelo se mi je,
da me nihče ne mara in to me je ta¬
ko bolelo, da sem hotel že službo pu¬
stiti. Ves nesrečen sem bil. Pa so mi
gospodje odborniki rekli, naj le po¬
trpim, da, in rekli so mi, da me na

11

noben način ne puste proč, da, in ve¬
liko so me izpraševali pa nisem hotel
nič povedati; nazadnje so me pohva¬
lili, da res vestno izpolnjujem dolž¬
nosti kolegijalnosti ...«

Tomažu se je zdelo, da delajo
ravnatelj in drugi uradniki obraze,
kakor bi jim kdo z britvijo narezaval
goltance. Kar potuhnili so se in hi¬
teli delati, kakor da imajo najnuj¬
nejše posle, med tem ko je gospodična
Filipina začela nervozno tipkati na
pisalnem stroju, dasi ni imela nič
prepisati. To popoldne ni nihče več
izpregovoril besede, a ko je šel To¬
maž zvečer iz pisarne, je nesel seboj
zavest, da si je priboril trdno stališče
v zavodu.

»Nesramnost je vendar odlična
lastnost,« je modroval Tomaž, ko se
je pred večerjo sprehajal po drevore¬
du. »Kako sem jih vse ugnal! Kakor
da bi bil vsekal z bičem, tako so za¬
cvilili. E, če hoče človek naprej priti,
mora biti nesramen in mora kaj ve¬
deti o tistih, ki so mu na potu.«

Od tega dne se je uradno življe¬
nje Tomaževo bistveno predrugačilo.
Starejši uradniki so ž njim prav ko-
legijalno občevali in ga uljudno pod-
učevali v različnih uradnih poslih-
Kar bi bil Tomaž najraje videl in
preštudiral, tega mu pa tudi zdaj ni¬
so pokazali. Nezaupnost proti njemu
je bila še vedno velika, a Tomaž se

12

’ je znal delati tako nedolžnega, da je
sčasoma začela pojemati tudi ta ne-
zaupnost. Uradniki sicer Tomaža še
vedno niso marali, a ker so se ga ba¬
li, ni nobeden tega izrazil. Tomaža pa
' vedenje njegovih kolegov ni premo-
! tilo. Vedel je, pri čem da je in se po
tem ravnal, dasi so postajali pogledi
gospodične Filipine vse bolj vroči in
so jih vse bolj pogostoma spremljali

1  pritajeni vzdihljaji. Zdaj in zdaj se
' I- je sicer Tomažu zazdelo, da bi bil
। čas, izpregovoriti z gospodično Fili-
pino prijateljsko besedo, a premagal
i se je vedno.

, ' »Najprej moram vse vedeti in
znati,« si.je rekel »in šele kadar jih
bom imel vse v rokah, da se ne bodo
, . upali ziniti, potem bom videl kaj in
kako.«

. I Svojemu sklepu se Tomaž ni iz¬
neveril, naj ga je gospodična Filipi-
na tudi bombardirala s pogledi in vz-
’ dihovala tako, kakor bi se je prije¬
mala jetika. Tomaž je samo prežal na
početje-svojih souradnikov, posvečal
vsaki malenkosti intenzivno zanima¬
nje in zasledoval vse poslovanje s
šerlokholmsko pozornostjo. V teku
nekaterih mesecev je zadobil .popoln
vpogled v vse uradne zadeve, tekom
nekaterih dalnjih mesecev je spo¬
znal vse sisteme napačnega vknjiže-
vanja, se izvežbal v falsificiranju
bilance in v ponarejanju menic rav-

13

nokar umrlih članov ter se sploh iz¬
uril v najrazličnejših prepovedanih
manipulacijah do take popolnosti, da
je samo še s pomilovanjem gledal na
različne revizorje, za svojega ravna¬
telja se pa skoro ni več resno menih
nego ga smatral le še formelno za
svojega predstojnika.

Ravnatelj je čutil, da mu rase
Tomaž čez glavo. Časih je še posku¬
sil uveljaviti svojo avtoriteto in je
delal v resni ali v šaljivi obliki To¬
mažu očitke, a ker je navadno slabo
naletel, so postajali taki slučaji vse
redkejši in so končno popolnoma po¬
nehali. Tomaž je bil pripoznan kot
ravnopraven član uradniškega zbora
in postal deležen vseh pravic, ki so
jih uživali uradniki samo še ne pra¬
vice, dobivati delež od skrivaj preje¬
tih provizij. Lahko bi bil Tomaž tudi
to dosegel; samo če bi bil izgovoril
primerno besedo, bi ga  bili radi spre¬
jeli v družbo; še namigovali so mu,
naj vendar izreče tako željo. A To¬
maž ni odprl ust.

»Mene ne boste ujeli,« se je pri
takih poskusih na tihem rogal. »Ce
bom kdaj kaj napačnega storil, ne bo
tega nihče vedel in se to ne bo dalo
dokazati. Sokrivec pri grehih drugih
ljudi ne maram biti ,najmanj pri ta¬
ko malenkostnih grehih. Ta bi bila
lepa, da bi me imeli potem drugi v
rokah.«

d
š
h

c
o
j

h

t
l
i

s

\

I

1

l

I

1

1
I

1

(
1

I
1
(
!

14

Svoje znanje o manipulacijah
drugih uradnikov je Tomaž izkori¬
ščal, na ta način, da si je službovanje
kolikor mogoče olajšal. Kakor so prej
drugi na njega radi odvalili svoja
opravila, tako je zdaj delal on. Ljubil
je lenobo in veselilo ga je gledati,
kako drugi delajo, on pa počiva.

Tedaj se je končno usmilil tudi
tipkarice gospodične Filipine. Ko sta
bila enkrat slučajno sama v pisarni
in je gospodična Filipina prelomila
s posebnim dekretom ji dano zapo¬
ved, da med uradnimi urami ne sme
vstati, tedaj je Tomaž dovolil svoji
roki, da se je ndala privlačni sili te¬
lesne obilnosti gospodične Filipine.

»Oh, kako ste vi žleht,« je slad-
koginjena zavzdihnila gospodična
Filipina in pogledala Tomaža tako
ljubo in tako vabljivo in ga tako
mehko krenila po roki, da jo je To¬
maž hitro objel in jo vroče poljubi.].

Gospodična Filipina je zadrhte¬
la, kakor da je ta poljub podrl vse
ograje, s katerimi je bila zavarovana
njena krepost. Nekaj, sekund je uži¬
vala slast tega razkošnega poljuba,
potem se je naglo izvila Tomažu iz
rok in zbežala na svoj zavarovani se¬
dež za pisalnim strojem. Tam je skri¬
la obraz v roke in začela na Toma¬
ževo veliko začudenje ihteti.

»Babnica joka, kakor da sem ji

z enim

vzel deviški venec,«

15

je sam pri sebi rekel Tomaž in ko s®
mu je zdelo, da je stokanja že dovolj
je sladko vprašal: »Gospodična Fili'
pina — ljuba gospodična — zakaj p a
jokate?«

»Sem — tako nesrečna,« je jokal 3
gospodična Filipina. »Prosim — p°'
zabite, kar je bilo — oh, srce — ni®
je premagalo — in zdaj sem nesreč¬
na.« $

»Fant bodi previden,« je Tonia z '
samega sebe svaril. »Tale je nevarni
že piska na tisti fagot, ki naj moške'
ga zvabi pred altar.«

Obenem je šel Tomaž k pisalu®'
mu stroju in se sklonil čez ograjo t® r
gospodično Filipino poljubil na las®'
»Jaz te ljubim, Filipina, že dolg®
te ljubim . ..« je šepetal in se stiska 1
k tipkarici.

»Ah, kako naj to verjamem
saj ve vsak, da ste zaljubljeni v tist®
koristinjo, v tisto Smoletovo Natal 1 '
jo, ki jo vedno spremljate.«

»Nikar ne verjemi, Filipina,« J e
lagal Tomaž. »Z Natalijo sva prij a i
telja iz otročjih let, njen oče je m®l
krstni boter, a sicer nimam nič ž
njo.«

»Kdo naj to verjame?« je iht®
vprašala Filipina.

»Prisegam ti, da je tako,« je g’®'
voril Tomaž. »Sploh pa, kako mol’®’
misliti, da se zanimam za dekle, k’

16

ima toliko ljubimcev, kakor Smole¬
tova Natalija. Kaj mar ne veš, da ima
kar naenkrat po tri in celo po štiri
ljubimce? No, in meni pač ni treba,
da bi sam sebe zametoval!«

Tomaž je pri teh besedah pri¬
maknil glavo gospodične Filipine k
sebi, odstranil njene roke izpred ob¬
raza in jo zopet poljubil. In Filipina
mu je vrnila poljub in je bila vsa
srečna, ko ji je Tomaž prisegel večno
ljubezen in zvestobo.

Od tega dne dalje je bil Tomaž
šele popolnoma zadovoljen s svojo
službo. Dohodki njegovi so zadosto¬
vali za skromno življenje, ljubezen
gospodične Filipine je bila brezplač¬
na in zdaj in zdaj se je tudi primeri¬
lo, da je prišel Tomaž do kakega »po¬
stranskega zaslužka,« ki ga pa nihče
ni zasledil, niti vrhovni poveljnik
klerikalne gospodarske organizacije.

Zato je bil pa Tomaž tisti dan ta¬
ko ponosen in zadovoljen, ko je bil v
Uradu zaradi »zmot« pri meri in vagi
Velikanski vihar in v duhu je že vi¬
del, kako zlete iz pisarne ravnatelj in
magajnik in knjigovodja in v duhu
je videl, kako njega, Tomaža Krnrež-
Ijavčka, slovesno instalirajo kot cen¬
tralnega ravnatelja združenih" kato¬
liških konsumov.

17

II.

Tomaž Krmežljavček je nestrpno
čakal, da bi postal polnoleten. Sicer
je vžival popolno svobodo, omejeno
samo z oziri na duhovnike in vžival
pri svojem nominelnem očetu tako
spoštovanje, da ga je Boltežar, kadar
je bil pijan, celo onikal, vender je ko¬
maj čakal, da bi postal štiriindvaj¬
set let star. To hrepenenje po polno¬
letnosti je bila posledica dolgega in
resnega pogovora, ki ga je Tomaž
imel z Boltežarjem že koj prvo leto,
ko je začel službovati v katoliškem
zavodu.

»Oče, zdaj je pa že čas, da en¬
krat izvem, kdo je pravzaprav moj
oče.«

Tako je začel Tomaž tisti po¬
membni razgovor. Boltežar je bil si¬
cer vedno nekoliko hatrkan, ali na to
vprašanje si je bil že pred leti pri¬
pravil tako dober odgovor, da ga To¬
maž ni spravil v zadrego.

»Pred bogom in pred ljudmi sem
jaz tvoj oče,« je odgovoril Boltežar
»in dokler ne boš star štiriindvajset
let, sem jaz po cerkvenih in cesarskih
postavah zate odgovoren in imam
nad teboj očetovsko oblast.«

Tomaža ta odgovor nikakor rU
zadovoljil.

»Kadar ste pijani, pa zmerom
pravite, da niste moj oče.«

18

»Kaj to! Kdaj je pa pijan člo¬
vek še kaj pametnega povedal!«

»Nič se ne umikajte. Kolikrat
ste že rekli, da imam dvaintrideset
očetov.«

»Ne bodi siten, Tomaž,« se je
razvnel Boltežar. »Župnik Bradavica
so me pred velikim altarjem zapri¬
segli, da bom molčal dokler ne boš
štiriindvajset let star, če bi pa jaz
prej umrl — pa poglej v mojo skri¬
njo; tam boš dobil vsa pisanja in re¬
čem ti, nekaj so vredna.«

Tomaž se je vsedel na Boltežar-
jevo vedno zaklenjeno skrinjo in se
jezil na svojega nominelnega očeta
in na župnika Bradavico. O stvari sa¬
mi je bil že nekoliko bolje podučen,
kakor je mislil Boltežar. Kadar ni bil
z Natalijo skregan, je ta na njegovo
željo Boltežarja in svojega lastnega
očeta previdno izpraševala glede To¬
maževe rodbinske skrivnosti. Od nje
je Tomaž izvedel, da velja v Ameriki
bivajoči župnik Stebalar za njegove¬
ga pravega očeta, da pa so tudi raz¬
lični drugi duhovniki pošiljali njego¬
vi materi pisma in denar.

Tomažu pa to ni zadostovalo.
Ljubil je jasnost v vseh razm^ah in
zlasti se mu je mudilo, dobiti pisma,
ki jih hrani njegov nominelni oče,
zakaj domneval je, da bi se dala s te¬
mi pismi napraviti prav čedna kup¬
čija.

19

2*

»Kadar ste pijani, niste tako za-
peti, ampak še tujini ljudem pripo¬
vedujete mojo skrivnost,« je zopet za¬
čel Tomaž.

»Kar kdo v pijanosti reče, nič ne
velja,« se je odrezal Boltežar. »Ce pa
misliš, da v pijanosti ne znam mol¬
čati, pa takrat vprašuj in poslušaj.«

Po tej izjavi je Boltežar Krmež-
Ijavček vzel svoj klobuk in je šel v
krčmo svojega prijatelja Luke Ma-
garca, misleč, da inu bo Tomaž sle¬
dil in dal za pijačo.

Toda ta dan se Boltežarjeva spe¬
kulacija ni obnesla. Tomaž je bil
preveč slabo vol jen. Jezilo ga je, da
mu Boltežar ne da pisem, dobljenih
v zapuščini njegove matere in še bolj
ga je jezilo, da mu je Natalija zopet
enkrat postala nezvesta.

»Dober sem ji le takrat, če nima
nobenega drugega,« se je jezil sam
nad seboj. »Sam zlodej vedi, kako je
to, da ima tako oblast nad menoj-
Naj še tolikrat sklenem, da je več ne
pogledam — pa mi le s prstom pomi¬
ga in sem že spet pri njej. Punic
imam kolikor jih hočem, a Natalije
ne morem pozabiti. In nič mi ne do¬
voli; še poljubiti se ne da rada. Ali
pa pravi: vse ti dovolim, pa vsega
ne.«

Kadar je bil Tomaž z Natalijo
skregan, tedaj se je najraje tolažil
pri gospe Ines Železnikovi, ki mu je

20

vse dovolila, kar je želel, ki ni od
njega ničesar dragega zahtevala, ka¬
kor malo ljubezni in mu to vračala s
Prav lepimi darili. Tomaž je pa go¬
spo Ines tudi zaradi tega kultiviral,
ker mu je vse povedala, kar je o do¬
godkih v katoliški stranki izvedela
od svojega moža. Dobre informacije
je znal Tomaž ceniti po zaslužen ju in
jih s pridom izrabljati. Z njimi si je
gradil svojo prihodnjost zlasti odkar
Um je tipkarica gospodična Filipina
razodela še vse tiste skrivnosti kato¬
liškega gospodarskega zavoda, ki jih
Tomaž sam ni mogel izslediti.

Tudi na dan svojega pomembne¬
ga razgovora z Boltežarjem se je šel
Tomaž popoldne tolažit k gospe
Ines, kajti nedelja je bila posvečena
njej. Sprejela ga je z odprtimi roka¬
mi in ga potolažila tako, da je postal
Prav potreben nekaj čašic konjaka.
Med tem, ko je šla gospa Ines po ko¬
njak, pa so se culi na hodniku trdi
koraki in zaslišal se je globoki in
bobneči bas gospoda Antona Želez¬
nika.

Tomažu je zastala kri. Železnik
je prišel dosti prej domov, kakor je
bila sicer njegova navada in ni' pri¬
šel sam. Tomaž ni mogel iz sobe. Do¬
govorjeno je pa bilo že davno z go¬
spo Ines, da se v slučaju presenečenja
skrije v omari, ki je bila nalašč zara-
<11 tega slučaja popolnoma, prazna in

21

se je dala od znotraj zakleniti. To- i
maž je imel toliko prisotnosti duha, I
da je vzel svoj klobuk in je skočil v
omaro. Trenotek pozneje sta vstopil® j
gospod Železnik in njegov spremlje¬
valec.

»Sedite, prijatelj, sedite,« je de- I
jal Železnik, »moja žena je najbrže V. i
drugi sobi; dovolite, da jo pokličem-« j

»Ali — prosim — zaradi mene
ni treba milostive nadlegovati.«

Ko je Tomaž zaslišal ta glas, se
je stresel; spoznal je glas svojega
ravnatelja.

V tem je prišla gospa Ines s ko¬
njakom. Izvrstno kapljico, namenjen 0
Tomažu, je srkal ravnatelj in cmakal
zadovoljno.

»Gospoda se imata gotovo v kup-
čijskih zadevali pogovoriti,« je me¬
nila gospa Ines in se plašno oziral®
na omaro, v kateri je bil skrit Tomaž-
»Nečem motiti . . .«

Cez trenotek sta bila ravnatelj
in Železnik sama. Pila sta konjak i®
se menila na dolgo in na široko °
kupčijah, kako se spravi pokvarjen®
moka pri konsumih v denar in o pro¬
vizijah. Tomaža je to močno zanima¬
lo in poslušal je z veliko pozornostjo-

»Zdaj pa še nekaj jako zaupnega
in diskretnega,« je dejal Železnik, k°
je bil pogovor o kupčiji in provizij 1
končan. »Obračani se do Vas kot d°
starega prijatelja.«

22

>' i »Če Vani morem kako uslugo iz¬
it । kazati, sem Vam z veseljem na raz-
v ' i polaganje.«

a  I »Hvala, gospod ravnatelj! To¬
ri rej poslušajte! V zadnjih tednih sem
I dobil več brezimnih pisem, ki mi na-
' I znanjajo, da me moja žena goljufa.«
m  »0 — o — o,« se je začudil rav-
j natelj.

»Nič hudega,« je menil Železnik
I ravnodušno. »Veste, gospod ravna-
3  tclj — med nama povedano’ — jaz
1  vem to že davno. Glejte, prijatelj, jaz
I sem človek, ki je mnogo videl in
je mnogo doživel. Poznam svet in po-
3  znam ljudi. Po pravici Vam jiovem:
' jaz sem postal v zakonu še-le tisti
dan popolnoma srečen, ko me je žena
prvič goljufala. Prej so bili vedno
kaki prepiri v hiši, vedno kake sit¬
nosti in neprestane ljubosumnosti.
Kar življenja sem bil že sit. Zdaj je
na žena uapram meni jako pozorna
in vedno prijazna, zdaj skrbi, da je
hrana vedno izborna in da je v hiši
vse tako, kakor jaz želim. Seveda je
zdaj tudi konec, vsake njene ljubo¬
sumnosti in sem jaz deležen popolne
svobode. Res, prav zadovoljen in sre-
। cen sem.«

Ravnatelj je naglo izpraznil ča¬
šico konjaka. Poznalo se mu je na
obrazu, da ga je Železnikova filozo¬
fija presenetila in da ni vstani dosti
naglo zbrati svoje misli.

23

»Hm — da — veste — hm — D®
vem —■ meni se vaši nazori zde malo
čudni,« je končno zjecljal. »Hm — U®
zamerite, gospod Železnik, ampak
jaz sem nekoliko drugačnega mne¬
nja. Vidite, če bi mene moja žena go¬
ljufala, jaz bi to drugače sodil kakor
vi. Hm, vidite, če žena mene goljufaj
me velja to čast in ugled, da, če p®
jaz njo goljufani, me velja to kvečje¬
mu pet ali deset kron.«

»Jaz sem popolnoma Vašega
mnenja,« je izjavil Železnik. »Ravno
zaradi tega se obračam do Vas. Do¬
kler ni nihče vedel, da me moja žena
goljufa, se nisem nič zmenil za to.
Nasprotno! Še všeč mi je bilo. A zdaj
mi pričajo brezimna pisma, da vedo
to že tudi drugi ljudje, zdaj je v ne¬
varnosti moja čast in moj ugled. Na¬
čeloma sem zadovoljen, da me žena
goljufa, a goditi se mora to skrivaj-
Saj sem to dolžan svoji časti.

Pokrepčala sta se zopet s konja¬
kom in ker ravnatelj ni imel ničesar
pripomniti, je začel zopet Železnik-

»Vam kot staremu prijatelju in
somišljeniku zaupam popolnoma in
zato se obračam do Vas za pomoč-
Moja žena me namreč goljufa s To¬
mažem Krmežljavčkom.«

»Ni mogoče,« je vzkliknil ravna¬
telj v skrajnem začudenju. »Saj j 0
gospa dosti starejša kakor Tomaž.«

24

»Ej, dragi prijatelj, ženske niso
nič-drugače od nas moških; čini bolj
hodimo v leta, toliko mlajše morajo
''iti punce, ki se nam dopadejo. Pa
ip je postranska stvar. Vaš Krmež-
{javček ima torej razmerje z mojo
z ®no. Ker bi pa jaz rad ohranil svoj
Za konski mir, obenem pa zavaroval
pvojo čast in svoj ugled, bi rad kako
lz lepa Tomaža proč spravil. Ali mi
morete kako pomagati. Prav hva¬
ležen bi vam bil.«

Ravnatelj je šele po dolgem raz-
mišljevanju odgovoril na Železnikovo
vprašanje.

»Težko pojde,« je menil in je
z »iajeval z glavo. »Med nama pove¬
dano: Krmežljavček je nevaren člo¬
vek. Ta mrcina vidi vse, zasledi vse
m zna vse. V pisarni se ga vsi boji-
'hio, posebno ker ima neko posebno
Protekcijo. Vrag vedi, kaj imajo du¬
hovni gospodje, da ga tako drže. Jaz
spni ga že večkrat poskusil izpod¬
riniti, pa ni šlo. Mislil sem ne¬
haj časa, da je vohun, pa sem se pre¬
pričal, da ni še ničesar izdal. Res ne
Vem, kako bi vam vstregel.«

»Morda se le dobi kaka pot,« je
silil Anton Železnik. »Glejte, meni je
stvar jako neprijetna. Namreč samo
z aradi tega, ker ni več tajna. Kdo jo
neki raznesel? Pisava brezimnih
Pisem je ženska. To se vidi na prvi
Pogled.«

25

Železnik .je vzel iz svoje listnice
nekaj pisem in jih izročil ravnatelju.
Komaj je ta pisma pogledal, je skočil
s stola.

»To je pisava moje žene,« je
vzkliknil in postal ves bled. »Seveda
— to je pisava moje žene.«

Zdaj je bil Anton Železnik na
vrsti, da je vzkliknil: »Ni mogoče,«
potem pa je hitro dostavil: »Torej je
tudi vam žena nezvesta in vas golju¬
fa z ravno tistim človekom, kakor
moja žena mene. Dragi sotrpin —
vdajte se v svojo usodo in veseli bo¬
dite, da za početje vaše žene ljudje
še nič ne vedo.«

Moža sta si prijateljsko segla v
roke in se zopet pokrepčala s konja¬
kom.

»Strašno,« je zavzdihnil ravna¬
telj. »Ta Krmežljavček! Vedno sem
mislil, da je zaljubljen v tisto kori-
stovko, v tisto Smoletovo Natali¬
jo ...«

»Poznam, poznam,« je menil Že¬
leznik. »To vam je šele kanali ja. En¬
krat samkrat sem ž njo govori] ne¬
kaj besed, pa mi je že poslala račun
za klobuk, naj ga plačam in zraven
mi je pisala, da me ljubi. Pri tej pa
mislim, da še Tomaž nič ne doseže,
čeprav je ves pasji.«

»Da, ves pasji je,« je pritrdil
ravnatelj z izrazom očitnega občudo¬
vanja. »Mislil sem, da lovi Natalijo,

26

Pozneje pa sem izvedel, da ima raz¬
merje z neko natakarico; potem se je
lotil naše tipkarice Filipine, ki je bi¬
la tako pobožna, da so se ji same po¬
božnosti turi delali. Zdaj pa ...«

»Zdaj pa vidite, da ima poleg
moje žene tudi še vašo ženo. Prija¬
telj — prekleto bi se nama ljudje
smejali, če bi izvedeli za najino ne¬
srečo.«

»Res je, res,« je žalosten pritr¬
jeval ravnatelj. »Ah, petnajst let
sem poročen — zdaj pa kaj takfega.
Ah, kar ustrelil bi ga.«

»Pomiri se, prijatelj!« je tola¬
žil Železnik. »Raje premišljujva, ka¬
ko bi ga vsaj za nekaj časa spravila
Proč. Če pojde Tomaž iz Ljubljane,
si bo moja žena drugega izbrala in
■vaša žena tudi.«

»A jaz tega ne trpim, da bi moja
žena imela, ljubezensko razmerje. Na
Ooben način.«

Ravnatelj je bil tako hud, da je
s pestjo ob mizo udaril in prevrnil
casico polno konjaka.

»Ne trpim in ne trpim,« se je
l‘otil in polizal s krožnika razliti
konjak.

»Ali —. lepo vas prosim,« je me¬
nil z naj večjo resnobo Anton Železnik,
»če tega nečete trpeti — kako pa ho¬
čete potem srečni biti in imeti mir v
z akonu?«

27

In ravnatelj ni vedel na to oponi-
njo ničesar odgovoriti.

Ravnatelj se nikakor ni mogel
sprijazniti z nazori svojega prijate¬
lja Železnika glede pogoja zakonski
sreči. Spoznanje, da mu je žena ne¬
zvesta, ga je potrlo.

»Strašno, strašno,« je stokal in
si otiral pot s čela. »Kdo bi bil kaj
takega mislil. Moja žena me goljufa,
pa še s takim pobalinom. .Jaz še ve¬
del nisem, da je ta Tomaž z mojo že¬
no znan. Vrag vedi, kje se je ž njo
seznanil. Najbrž ima Filipina to na
vesti.«

»Jaz pa le vprašujem, kje j e
vaša žena izvedela, da ima moja že¬
na razmerje s Tomažem. Sam tega
Tomaž ni izdal; je preveč prefrigan.
Meni se zdi, da je Tomaž med moški¬
mi ravno to, kar je Smoletova Nata¬
lija med ženskami. Samo za denar
mu je in peča se s starejšimi babni¬
cami, le da jih izkorišča. Verjemite
meni, tako je in nič drugače.«

»Grozno — grozno,« je jokal rav¬
natelj. »Moja zakonska sreča je uni¬
čena . . .«

»Ne bodite sentimentalni,« je
nekako nevoljno rekel Železnik. »Va¬
ša zakonska sreča se bo že dala še ka¬
ko poflikati . . . mislite raje, kako bi
Tomaža spravili iz Ljubljane. To je
za naju oba najvažneje.«

28

»Da, proč mora! Ko bi se ga ne
bal, bi ga dal kot zakonolomca zapreti.
Oh, najraje bi ga ustrelil. Kaj pra¬
vite, ko bi ga na skupne stroške po¬
slala v Ameriko, pa v tak kraj, da bi
ga zamorci snedli 1 ?«

»Saj ne pojde; fant je preveč na¬
vihan, tla bi zdaj zapustil domovino,
ko si je ustanovil eksistenco.«

»In ko že gotovo veliko ve,« je
Vzdihuje pritrdil ravnatelj. »Ampak
proč mora, proč na vsak način.«
. »Cim prej, tem bolje,« je izjavil
■Železnik. »Se bo že dobila kaka pot.«

Železnik in ravnatelj sta še dol¬
go časa ugibala, kako bi se odkriža-
la Tomaža, ki je med tem nepremič¬
no čepel v prostorni omari in se je¬
zil sam nase in na usodo, ki mu je
Pretila pokvariti njegovo dobička-
nosnb in zabavno razmerje z gospo
Ines in z ravnateljevo ženo. Večkrat
ga je obšla skušnjava, da bi tiho od¬
prl vrata, in stopil med ravnatelja
>n med Železnika. Živo si je pred¬
stavljal, kake obraze bi delala, kako
bi razburjeno skakala okrog njega in
kako bi jih on podajal. Toda njegov
Praktični um je to veliko in zapelji¬
vo skušnjavo z lahkoto premagal.

»Šala bi to bila in zabava, a ko-
Dstila mi ne bi nič,« je modroval.
»Oba bi bila ponižana in jezna in na¬
stalo bi sovraštvo, ki bi se ne dalo
Več ugasniti. In vrag vedi, če bi jaz

29

v takem boju zmaga]. Bolje bo, da se
delam, kakor bi nič ne vedel in da
počakam, kaj ukreneta.«

Ostal je v omari in je potrpežlji¬
vo čakal, da sta Železnik in ravna¬
telj odšla. Čakal je dolgo in vse ga  je
bolelo, ko je končno prihitela gospa
Ines in mu dala znamenje, da lahko
zapusti omaro.

»Vsi udje me bole.— ves polom- !
Ijen sem,« je vzdihoval Tomaž in s«*
pustil poljubljati. »Kar domov sfe
spravim.«

»Ostani še,« je čivkala gospa
Ines. »Mojega tirana ne bo k večerji- j
Odpočij se tu. Kar na zofo se vleži.«’

»A ne — na zofo pa ne, danes
ne več,« je hitro izjavil Tomaž. »O ti
moja ljubljena Ines, o kraljica moje¬
ga srca, ti ne veš, kako je hudo, če¬
peti dve uri v omari, ne da bi se člo¬
vek smel ganiti.«

»Moj ljubi Tomaž,« je zakoko-
dajskala gospa Ines in Tomaž jo j e
hinavsko poljubil na ustnice, ki jih
je sicer v svoji nesramnosti imeno¬
val samo »fajmošterske žnable« tel'
potem skrbel, da je čim prej prišel i z
obližja prostorne zofe in iz hiše. 0
zaroti, ki sta jo ravnatelj in Železnik
sklenila proti njemu, pa ni gosp 6
Ines ničesar povedal, četudi se mu j. 6
zdelo, da bi jo moral vsaj posvariti-

Tomaž je sedaj osredotočil vs 6
svoje misli samo na boj, ki ga je nio-

30

?' a l pričakovati z ravnateljem. Da bi
bil kos vsaki eventualnosti, je šel to
Nedeljo celo zgodaj spat ter je nasled-
jutro vstal čil in krepak in raz¬
položen za vsako vojskovanje.

v . »Tak sem, kakor bi imel jeklene
^ivce,« je govoril sam sebi. »Ravna¬
telj se je gotovo snoči s svojo ženo
httdo prepiral, se je iz jeze napil in
slabo spal in bo danes ves razburjen
iu slab in bolan. Mislim, da ga bom
hitro ugnal.«

S to zavestjo je šel v pisarno in
Se  z veselim brezskrbnim obrazom
Usedel na svoje mesto. Zapazil je do¬
bro, da ga je ravnatelj ošvignil s sr¬
ditim pogledom, a delal se je) kakor
’i tega ne zapazil.

Ravnatelj je nekaj časa nemir-
110  hodil po sobi in od strani pogle¬
doval na Tomaža, ki je ravnodušno
7,v ijal cigarete, kolikor jih je običaj¬
no potreboval vsako dopoldne. Naen¬
krat je ravnatelj stal pri Tomaževi
brizi.

»Slišite, Krmežljavček, ali se
' T Uni je že kdaj pri delu kaka nesreča
Primerila,« je sarkastično vprašal
Ta vnatelj.

»Ne! Zakaj pa vprašate?«.

»Ker vidim kako se dela bojite!
\se polno je dela, vi pa si priprav¬
ljate cigarete.«

»Ne zamerite, gospod ravnatelj,«
Je sladko rekel Tomaž in pogledal ka-

31

kor nedolžno jagnje svojega sovraž- s
nika. »Jaz sem obenem tudi premi'
šljeval, zakaj je konjunktura z Inf' :
ško vodo tako padla in če bi se izpfl'
dek pri lurški vodi ne dal nadome¬
stiti, če bi ceno škapulirjev malo kvi- ;
šku pognali.«

Kakor lačen pes na najdeno kost
je planil ravnatelj na te Tomažev 6
besede.

»Slišite — gospod Krmežljav-
ček,« se je patetično razkoračil rav¬
natelj, »nikar ne pozabite, da služit 6  j
v katoliškem zavodu! Kdor je katoli' 1
ški kruh, mora tudi spoštovati verske ।
svetinje slovenskega ljudstva.«

»Mijau,« je Tomaž zategnjen 6  !■
posnemal mačka, hoteč razdražit 1
ravnatelja, ker je vedel, da se raV- :
natelj v razburjenju rad zaleti.

A ta dan se je ravnatelj prema¬
gal. Sicer bi bil Tomažu z veselje# 1
pripeljal krepko zaušnico in še raj 6

bi ga bil lastnoročno iz pisarne veh j
vrgel, a strah, da ga Tomaž lahko
spravi vsaj ob dobro službo, če že n 6  r
v še večjo nesrečo, je krotil njegov 6  i,
strasti.

»Gospod Krmežljavček,« je de¬
jal kolikor mogoče mirno, »vi ste § 6
otročji človek, a lahkomiseln in ma¬
lopriden ste tako, da vas bodo g’°' i
spodje še iz službe spodili. Slaba to-
varšija vas je pokvarila! Med sam 6
liberalce hodite. Neki Kozoglav, k 1

— 32 -

3

se  izdaja za pesnika, je vaš najboljši
Prijatelj, za igralkami lazite in celo
verskih svetinj se norca delate!

Rinnežljavček — 'kako bo to konča¬
lo?«

»Upam, da prav dobro,« je od¬
govoril Tomaž z iskrenim prejiri-
ea njem. »Tu pri vas sem se toliko
'•01‘istnega naučil, da se mi menda ne
nikoli več slabo godilo.«

Ravnatelj se je zganil, kakor da
Se  niu je šivanka zabodla v živo me-

I 8 °-

»Vidim, da vas je slaba tovarsi-
' ^ a  Popolnoma pokvarila,« je rekel
* av natelj potem pa je zajel sapo, zlo¬
ti obraz v gube užaloščenega po-
? l ’ebca in z očetovsko dobrohotnost-
' 1<l  dostavil: »Slaba tovaršija! Kozo-
^niv je vaša nesreča, Tomaž! Vedno
S a  skupaj, prav kakor Kastor in

Il Rektor . . .«

»Ajej,« je zacvilil Tomaž, da se
'i. e  zasmejala še tipkarica Filipina, ki
s krvavečim srcem poslušala rav-
/ Meljeva očitanja.

ii ,. »Pustite take šale,« se je razhu-
tJ l ravnatelj, ki ga je Tomaževa ne-
ri'aninost g e  | a ] <0  j cz i] a)  da se je le še
^°_niaj krotil. »Ker nečem, da bi se
**}i kdaj očitalo, da nisem na vd's pa-
in ker ste nadarjen, četudi slabo
v z gojen človek ter bi vas bilo škoda
ki se pogubili, bom napravil še en
i P°skus, da vas spravim na pravo

- 33

pot. Da se odvadite slabe tovaršije,
vas boni odslej porabljal kot revizor¬
ja.«

Tomažu se je kar lice zjasnilo.
Že nekaj časa je želel, da bi postal
revizor, kajti vedel je, da služi revi¬
zor lepe dijete in dobiva še lepše na¬
grade, zlasti če o pravem času poka¬
že svoje zmožnosti.

»Gospod ravnatelj, vi ste res do¬
bri z menoj, kakor bi bili moj oče,«
je vzkliknil Tomaž. »Vse življenje
vam bom hvaležen.«

Ravnatelj je stegnil roko, kakor
bi hotel Tomažu priseliti zasluženo
zaušnico. Ves zelen je bil, tako ga je
Tomaževa hinavščina jezila. A ven-
der je rekel:

»Poboljšajte se, to bo najlepša
zahvala za mojo dobroto. In pred
vsem glejte, da začnete enkrat že kr¬
ščansko živeti. Pa meni se zdi, da še
deset božjih zapovedi ne poznate več.

»O — o, gospod ravnatelj,« je
zavzdihnil Tomaž.«

»Nič: o — o« je zavpil ravnatelj,
ki ga je že minila vsa potrpežljivost.
»Pa povejte, kaj pravi deveta božja
zapoved?«

»Ne kradi, gospod ravnatelj,« je
z lisjaškim pogledom, a s takim po-
vdarkom rekel Tomaž, da je ravna¬
telj kar odletel od mize in težko so¬
peč. z blaznim strahom gledal na To¬
maža.

34

Samo trenotek sta si Tomaž in
ravnatelj pogledala v oči in sta se
razumela.

Tipkarica Filipina je priskočila
ravnatelju na pomoč s tem, da se je
hitro na glas zasmejala.

»Oli, Tomaž, kaj še deset božjih
zapovedi več ne poznaš. Jutri ti pri¬
nesem katekizem.«

»Prav, prav,« je menil Tomaž,
»če bom na deželi revidiral konsume,
bom moral mnogo občevati z duhov¬
niki in bo res treba, da se zopet na¬
učim katekizma.«

Ravnatelj pa ni imel toliko mo¬
či, da bi bil mogel še kaj reči. Kakor
da ima vse razbite ude, tako se je
opotekaje splazil k svoji mizi in sa¬
mo z roko zaničljivo zamahnil, ka¬
kor bi hotel reči, da smatra Tomaža
^a izgubljenega.

V pisarni se je ta dan malo de¬
lalo. Edini Tomaž je nekaj pisal, dru¬
gi so pa povešali glave in vsem je bi¬
lo težko pri srcu in vsi so imeli eno
misel: vsi so obžalovali, da ne more¬
jo Tomažu prav ničesar očitati. Sicer
so vsi sodili, da tudi Tomaž nase ne
.Pozablja in se sam drži načela, naj
levica ne ve, kaj desnica v žep dene,
a  dokazati se mu ni dalo prav nič in
Podtakniti tudi ne.

»Pri revizijah ga bomo dali
'jeti,« si je mislil ravnatelj »in tedaj
ka bom jaz imel v rokah.«

35

3»

»Pri revizijah bo enkrat vender
stopil v kako zanjko,« sta mislila bla¬
gajnik in knjigovodja.

Tipkarica Filipina pa se je
zmuznila v skladišče in spravljajoč
kavo v svoji nogavici, da so postale
noge debele kakor slonove, je sama
pri sebi govorila:

»To je dobro, da se je v mene za¬
ljubil; če pride kdaj do poloma, vsaj
mene ne bo' izdal in drug me tudi
nihče ne bo izdal.«

Tomaž pa je ponosno sedel za
svojo mizo in zadovoljno je razmiš-
Ijeval, kako dobro je vse izteklo.

»Revizor sem! Kmalu bom bla¬
gajnik, potem knjigovodja in potem
ravnatelj! Pravzaprav bi moral biti
Železniku hvaležen in ravnatelju tu¬
di, a Železnika bom vseeno napuni-
pal, češ, da drugače ne morem nasto¬
piti revizorske službe.«

Šele opoldne je prišel ravnatelj
toliko k sebi, da se je mogel zopet
obrniti do Tomaža.

»Pripravite se, da pojdete jutri
zjutraj revidirat konsum pri Sv. Ja¬
nezu. Glejte, da bo delo izvršeno v
osmih dneh.«

»Sem pripravljen, gospod ravna¬
telj,« je s staro hinavščino odgovo¬
ril Tomaž ih se globoko priklonil-
Sicer je vedel, da je konsum pri Sv-
Janezu hudo zavožen in da bo moral

36

noč in dan delati, če naj izvrši revi¬
zijo v ošinili dneh, a ni ga bilo strah.

»Jaz jim že pokažem, kak ptič
da sem,« si je mislil in gledal porog¬
ljivo za odhajajočim ravnateljem.

Še tisti večer si je Tomaž izpo¬
sodil pri Železniku »za potne stro¬
ške« sto kron, češ, da spričo nepriča¬
kovanega povišanja v. nder ne more
v uradu priznati, da še za potovanje
potrebnega denarja nima.

»Ta človek je ženij,« je s tihim
občudovanjem vzkliknil Železnik, ko
je gledal za Tomažem in svojim sto¬
takom. »Z mojo ženo ima razmerje
in jaz moram to še plačevati.«

Tomaž se je ta večer še pismeno
poslovil od gospe Ines in od ravnate¬
ljeve soproge, peljal gospodično Fi¬
lipine na sprehod v mestni log, od
koder se je vrnil s spoznanjem, da so
ženske nogavice porabljive tudi za
shranjevanje raznega zrnja in je
končno, ko je potolažil Angelo, pove¬
ril Kozoglavu nadzorstvo nad Nata¬
lijo.

»Pazi mi nanjo in če kaj sumlji¬
vega zapaziš, mi takoj piši. Starci
niso nevarni, oficirji tudi ne — Kajti
Natalija je pametna — ali na druge
mi glej. Natalija bi se rada omožila
— če jo le enkrat vidiš s takim člo¬
vekom — me moraš obvestiti.«

Ker je svoje naročilo podprl s
petkronskiin tolarjem, mn je Kozo-

37

glav obljubil, da bo vestno gledal na
Natalijo, a ni si mogel kaj, da ne bi
rekel:

»Oh, Tomaž — tak prebrisanec
in lahkoživec kakor si ti — pa se ta¬
ko loviš za Natalijo. Jaz te ne razu¬
mem!«

»Saj se jaz sam ne razumem,«
je menil Tomaž, »ali kaj hočeš, vsak
človek je malo udarjen.«

m.

Poštni voz je zapustil glavno
cesto in zavil v prijazno dolino, kjer
je pod zelenim gričem stalo veliko
ponosno poslopje, šentjanški farovž.
Cerkev je bila stara in v slabem
stanju, farovž pa je bil nov in se
kakor graščina dvigal nad ubožninii
kočami.

Tomaž se je vsedel na kozla poleg
kočijaža in z zanimanjem motril kraj
in hiše in mimo idoče ljudi in vmes
izpraševal postiljona po razmerah pri
Sv. Janezu. Kar je izvedel, ni bilo
veselo, in postal je skoro žalosten.

Končno se je voz ustavil. Tomaž
je pustil svojo prtljago na pošti, kajti
rečeno mu je bilo, da bo lahko star
noval v župnišču in tam dobival
hrano. Iz žepa je vzel župniku name¬
njeno pismo ravnateljevo in je lahkih
korakov krenil proti farovžu. z*

38

i »Čudno, čudno,« je spotoma go-

i voril sani sebi, »farovž tako velik in
sijajen, kmečke hiše pa tako revne in

3 nesnažne. Se pač vidi, da stanuje v
farovžu mogočen in trd gospod, v
kmečkih kočah pa suženj, ki že nima
nobene lastne volje več.«

< Na farovškem pragu je stala

< čvrsta ženska in opirajoč roki v boke
z uezaupnimi pogledi motrila To¬
maža.

Tomaž se je bil v Ljubljani tako
pomeščanil, da niti slutil ni, kako je
(  treba občevati s farovškiirii kuhari-

f  cami. Dotaknil se je z enim prstom

}  klobuka in vprašal, če je župnik
doma.

j Kuharica ni odzdravila in se ni
3  ganila s praga. Od nog do glave je

i premerila Tomaža in ošabno rekla:

»Gospod ne bodo nič kupili — kar

r  naprej pojdite.«

j Tomaž ni vedel v prvem hipu —

s ali bi se smejal ali bi se jezil, in na

i misel mu je prišlo, kako mora ta

j ženska nastopati proti župnikovim
podložnikom in podložnicam, če se

i  proti civilnemu tujcu tako obnaša.

i »Izročite to pismo gospoidu žup-
r  niku«, je rekel Tomaž s polno samo-

1 zavestjo. »Jaz sem poslan iz Ljub¬

ljane, da revidiram konsum.«

1  Kuharica je vzela pismo, a se ni

i  * ganila s praga.

39

»Boni že izročila,« je rekla-
»Konsum je pa doli v vasi zraven go¬
stilne.«

»Meni tudi prav, častita gospo¬
dinja,« se je norčeval Tomaž. »Poj¬
dem pa najprej v konsum. Adijo,
spoštovana farovška euvarica.«

Tomaž se je obrnil in je šel nazaj
v vas. Bil je pa resnično nevoljen in
je takoj začel premišljevati, kako bi
farovško kuharico izplačal. Še predno
pa je prišel v vas, ga je dohitel fa-
rovški hlapec in ga poklical nazaj.

»če hi ne bilo rečeno, da bom pri
župniku stanoval in kosil ter kaj pri¬
hranil od dijet, bi zdaj gotovo ne šel
nazaj,« si je misli] Tomaž, ko se je
vračal k farovžu, med tem ko je nje»
gov pogled iskal kuharico, da bi se
vsaj nekoliko maščeval.

A kuharice ni bilo videti. Hlapec
je odprl vežna vrata in koj na to
vrata v klet.

»Kaj so gospod v kleti?« je za¬
čuden vprašal Tomaž.

»Da, ves dan, že dva meseca so
ves dan v kleti, od maše do večerje-
Zdravnik je tako ukazal.«

»Je-li mogoče?«. Tomaž je po¬
gledal hlapcu v obraz, kakor bi se
hotel prepričati, če se ne dela norca,
a hlapec je izgledal kakor vsi farov-
ški hlapci. Tomaž ni nič več vprašal,
nego šel naravnost v klet.

40

Sredi kleti je na prostornem na-
sl<>njaču sedel župnik Joško Mrcina.
Mogočno je sedel kakor kak kralj in
namesto žezla je držal klobaso v ro¬
gali, poleg njega je na sodu stal krož-
nik, napolnjen s klobasami in sirom,
a  čez jedi je bila pogrnjena bri-
salka.

»Klanjam se, gospod župnik; do¬
volite, da se vam predstavim .. «

»Hvaljen bodi Jezus Kristus, se
r eČe,« se je zadrl župnik.

»Oprostite ...« je jecljal prese¬
nečeni Tomaž, »oprostite . . . saj na¬
vadno rabim ta pozdrav ...« V tem
trenotku, ko je župnik ravno vnovič
odgriznil velik konec klobase, pa je
koniažu prišla dobra misel.

»Dovolite, gospod župnik,« je re¬
kel hitro, »da v svoje opravičenje
oiiienim, kar so mi prevzvišeni knez
1,1  škof sami šele pred kratkim rekli.
Dejali so, da pozdrav »Hvaljen bodi
Jezus-Kristus« ni umesten v krčmah
in v prostorih posvetnega uživanja,
in ker vidim tukaj toliko sodov,
šunk in klobas in ker tako diši po
Posvetnem uživanju ...«

»Že dobro, že dobro,« ga je pre¬
kinil župnik in izpraznil kupico vina,
povabiti Tomaža, naj se vsede, mu
niti na misel ni prišlo. »Torej vi ste
Revizor! No, je prav, da ste prišli in
ne zamerite, da sem vas tukaj
sprejel.«

41

»Hlapec mi je povedal, da ste go¬
spod župnik od maše do večerje v
kleti — zaradi zdravja.«

»Da, da,« je zajecljal župnik
Joško Mrcina, »jaz sem bolan, hudo
bolan ... Oh tako bolan ... zdravnik
je rekel, da je pri nas preoster zrak;
da, zdravnik mi je ukazal, da moram
na vsak način zrak premeniti — pa
sem se preselil v klet...«

Tomaž se je komaj zadrževal, da
se ni župniku v obraz zasmejal in
težko mu je bilo, se delati resnega, ko
mu je župnik pripovedoval o svojih
bolečinah in posebnostih svojega te¬
lesa. Joško Mrcina je govoril o delo¬
vanju svojega črevesa, kakor pesnik
o svojih najnežnejših čuvstvih, popi¬
soval je lastnosti in prebavljanje
svojega želodca, kakor potnik, ki je
razkril bajno pokrajino in je slavil
občutljivosti svojih kurjih očes za
vremenske spremembe kakor domiš¬
ljav pevec svoj muzikalični posluh.
Tomaž je poslušal s povešeno glavo
in se izpraševal, če je to špehasto
bitje še človek ali že žival in prvič
mu je postalo jasno, da njegova služ¬
ba le ni tako prijetna in lahka, ka¬
kor je doslej mislil.

Težko je Tomaž pripravil župni¬
ka do tega, da je nehal govoriti o
svojih telesnih lastnostih in bolestih,
ter ga vprašal, če bo mogel stanovati
v farovžu.

42

»Ni mogoče, ni mogoče,« je za¬
vzdihnil župnik. »Sob imam dosti,
Pa so vse prazne, oh, tak revež sem,
nobene postelje nimam... slaba la-
fa ... ljudje so revni, pa tudi skopi
in lakomni... Oh, vera res peša ...,
še kolin mi več ne nosijo ... Cesarju
še dajo, kar je cesarjevega, meni pa
še kolin več ne dajo ... Oh, tak revež
Seni... Komaj izhajam ..., a na
Pošti že dobite posteljo, da, na pošti,
jaz sem pa revež .. .«

»Bom pa na pošti vprašal,« je
dejal Tomaž.

»Kar na pošti ostanite,« mu je
hitro pritrdil župnik. »Saj je kon-
snin koj za pošto ..., da, in le na¬
tančno revidirajte ..., veste, meni
s e zdi, da naš prodajalec goljufa.«

»Je že mogoče,« je dejal Tomaž,
»jaz bom na vsak način svojo dolž¬
nost izpolnil.«

Tomažu se ni zdelo potreben, da
hi se še dalje mudil pri župniku. Od¬
pravil se je v vas. Zagotovil si je pre¬
nočišče na pošti in se oglasili potem
v  konsumu.

Sprejel ga je suh človek, še mlad,
n ves polomljen in bolehen, nekdanji
trgovski sotrudnik, ki se je zatekel
konsum, ker drugod ni mogel do¬
hiti službe.

Komaj je izvedel, da je Tomaž
Revizor, je hvaležno obrnil oči k nebu
ni je zavzdihnil:

43

»Hvala bogu, da ste prišli. Že |
celo leto prosim, naj pride revizor,
pa ga niso poslali.«

»Vi ste sami zahtevali revizijo?«
so je začudil Tomaž. »To je nekaj po¬
sebnega.«

Prodajalec je predložil knjige in
je dejal:

»Predno začnete, vam bom po- j
veda], kako stojimo. Prepričali se bo- :
dete, da imam knjige v redu in tudi
pri blagu je vse v redu. Kupčija gre
dosti dobro, a vendar stojimo pred
konkurzom.«

Kako je to mogoče, pojasnite
stvar?« je strogo rekel Tomaž. »Po- !
mislite, da pridete lahko v nesrečo.« |

»Stvar je popolnoma enostavna,«
je pojasnjeval prodajalec. »Župnik
in odborniki jemljejo v konsumu kar
kdo rabi, ne plača pa nobeden nič;
vsi stoje na stališču, da smejo vse
zastonj dobivati. Kar so ti vzeli, to
manjka, drugo je vse v redu; vzeli
so pa v treh letih toliko, da stojimo
zdaj pred polomom.«

»Ali morete to dokazati?« je
vprašal Tomaž.

»Vse do pičice,« je odgovoril
prodajalec in odprl knjige ter raz¬
grnil pred Tomažem vsakovrstna
potrdila. Tomaž je pri pregledovanju
in primerjanju hitro prišel do spo¬
znanja, da je prodajalec govoril res¬
nico.

44

»Jutri zjutraj začnem z na¬
tančno revizijo,« je dejal Tomaž, ko
je končal pregledovanje. »Zdaj poj¬
diva obiskat odbornike.«

Opravila sta hitro. Odborniki so
bili malobesedni in malo prijazni,
ampak vsi navdušeni za zazdružno
misel so vsi naročali Tomažu, naj vse
tako naredi, da bo konsum še dalje
deloval.

Večer je Tomaž prebil v gostilni
na pošti in bilo mu je tako dolgčas,
da je klel svoj revizijski poklic in ob¬
žaloval, da nima take službe v Ljub¬
ljani, da bi mu ne bilo treba na
kmete hoditi.

»Osem dni naj prebijem tu brez
vsake zabave in brez vsakega raz¬
vedrila?« se je Tomaž izpraševal.
»To je vendar prehudo. Vsaj kako
punico moram iztakniti, da bo dru¬
žica moje sramote, kakor pravi Loh-
engrin.«

Vrgel je svoj pogled na domačo
deklo, ki je ob enem opravljala posel
natakarice. Krepka ženska je to bila
in njeni koraki so bili tako trdi, da
so zazvenele vse steklenice in čaše v
omari, kadar je šla skozi sobo.

»Gospa Venera, odpusti mi, če
se v svojem pregnanstvu zadovoljim
s tem dromedarjem,« je mislil Tomaž
in je z najbolj domačo gesto izrazil
dekli, da se mu dopade.

45

»Ali — pustite me no,« je rekla i
nekoliko nevoljno. »Me tako zob
boli.«

Ob enem je pa Tomaža kaj pri¬
jazno pogledala. Očividno ji je ugajal
in primaknila se je nekoliko bližje
k njemu.

»Ali je zob votel?« je vprašal
Tomaž in obenem nadaljeval s po¬
ljudnim razodevanjem svojega nag¬
li jeja.

»Da, votel.«

»Potem je eno samo sredstvo:
plombirati.«

Tedaj pa se je oglasila krčma- l
rica, ki je ravno tedaj stopila v sobo:
»Sram vas bodi,« je zavpila. »Packa
grda! Komaj je en dan tukaj, pa že
take klati. Pa ne bo nič! Naša hiša
je poštena hiša in tu ne boste nič
plombirali. Ce hočete plombirati,
pojdite nazaj v Ljubljano.«

Tomaž se je zasmejal na ves glas.
Prav nesramno in porogljivo se je
smejal in s tem krčmarico še bolj
razdražil. Vsa rdeča v obraz je sto¬
pila k njemu in ga začela oštevati in
mu groziti, da ga bo zatožila župniku
in da bo še službo izgubil in zaman
se je trudil Tomaž, da bi prišel do be¬
sede in ji razložil pravi pomen ne¬
srečne besede: plombirati. Vihar je
šele ponehal, ko je prišel na večerjo
konsumski prodajalec.

46

Krčmarica je bila stara kakih
petinštirideset let in konsumski pro¬
dajalec je Tomažu zaupno povedal,
da velja za prvo katoliško ženo v
' 1  vasi.

»Odlikuje se po radodarnosti za
3  | cerkvene namene in posebni verski
gorečnosti,« je pripovedoval proda-
1 jalec.« Odkar je vdova, se je tako-
rekoč posvetila cerkvi. Eno samo
- ’ । hčerko ima, ki je zdaj v škofjeloškem
samostanu; samo zaradi nje vodi
krčmo še dalje.«

Tomaž je prodajalca še natančno
izpraševal o vseli razmerah in ga na¬
posled presenetil z vprašanjem:

»Slišite — koliko provizije pla¬
čate, če pripravim krčmarico do
tega, da vas vzame.«

»Ta se ne omoži,« je dejal pro¬
dajalec. »Ce bi jo mogel poročiti kak
mlajši župnik, bi ga seveda vzela, a
mene ne bo.«

»Prijatelj — vi ste slepec,« je
menil Tomaž. »Vi žensk ne poznate.
Ko bi imeli pri vas čednega župnika
ali mladega kaplana, bi vi seveda ne
mogli konkurirati, a tako pa že lahko
poskusite svojo srečo. Storite tako,
kakor vam bom jaz povedal, o pravi
| uri, pa bo vse dobro.«

»Pa poskusiva,« se je smejal
suhi prodajalec. »Ce me vzame krč¬
marica, vam bom prav hvaležen ...,
saj je še čedna in prav petična.«

47

»Dobro ..narediva jutri pro-
vizijsko pismo ..zdaj pa pojdiva
na izprehod, da se še pomeniva o
drugih stvareh.

Večerni sprehod je Tomaž posve¬
til rekognosciranju, Najbolj ga je
zanimal farovž in čudom se je začu¬
dil izvedši, da ima kuharica svojo
sobo pri tleh, župnik pa mi nasprot¬
nem koncu v prvem nadstropju. S
prodajalcem sta bila že toliko znana,
da ga je brez skrbi vprašal za raz¬
merje. med župnikom in med kuha¬
rico.

»Mislim, da ni nič ljubezenskega
med njima, mislim pa, da mora ku¬
harica imeti prav poseben vpliv, ker
se je župnik kar boji. Kuharica uka¬
zuje, župnik pa uboga.«

»Ce nimata ljubezenskega raz¬
merja,« je odločno rekel Tomaž, »po¬
tem mora kuharica kaj posebnega
vedeti o župniku, drugače bi se ne dal
komandirati.«

»Kaj komandirati,« je šepetal
prodajalec, »to še ni najhuje. Kuha¬
rica mu še ves denar pobere. Fajmo-
šter je sirov in zapit, z ljudstvom
dela grdo in oblasten je kar se da,
ampak revež je res. Kuharica mu
vse vzame.«

»Veste kaj — ta fajmošter mora
imeti velik greh na vesti, da se da
tako strahovati. Vi ste pri ljudeh do¬
bro znani; poizvedujte malo, če kdo

48

kaj več ve o tej stvari; verjemite
ni i: Kdor ve, kako duhovsko skriv¬
nost, ta si lahko veliko dovoli.«

Prodajalca se je zdelo, kakor da
Je slišal posebno razodetje.

»Hm — hm — to zna biti res,«
Je BQenil. »Ko bi bil prej prišel na to
Hiisel — kdo ve, kako bi bilo zdaj z
aienoj. Gotovo bi pa ne imel takih
skrbi, kakor sem jih imel zdaj toliko
mesecev zaradi konsuma.«

Tomaž je že davno .mirno poči-
\al, ko je konsumski podajalec v svo¬
ji. sobici vedno razmišljal o Tomaže¬
vih naukih in občudoval spretnost in
Pretkanost Tomaževo.

Naslednje dni se je Tomaž po¬
ginoma posvetil ■ delu v konsumu.
Komaj se je zdanilo, je bil že na no¬
gah in je v konsumu tehtal blago,
Pregledoval račune in spravljal knji¬
ge v red. Konsumski odborniki so ga
gledali nezaupno in njegova pridnost
jim je zdela sumljiva, a ker se je
koniaž delal,' kakor bi nič ne vedel o
njihovem početju, so ga pustili v mi¬
ru in ga pred ljudmi hvalili, kar se
Je dalo.

Tej hvali se je s posebno vnemo
pridružila krčmarica na pošti. Tomaž
le namreč prosil župnika, raj ji po¬
jasni, kaj v resnici pomeni beseda
»Plombirati«. Ko je krčmarica spo-
?naka. da je Tomažu storila krivico,
le.pdstala jako prijazna in je bila

49

4

Tomažu za pozornost, katero ji je po¬
svečal tako hvaležna, da je dekla P°'
stala očividno ljubosumna.

Ko je Tomaž tretji dan svojega
bivanja pri Sv. Janezu čakal na obed
je izvedel, da mu ga krčmarica sama
prinese.

»Gospodinja je rekla, da bo vai»
sama stregla,« je nevoljno povedala
dekla in porogljivo dostavila: »Ste
se menda zelo prikupili.«

»Ko bi se le tebi mogel malo pri¬
kupiti,« je šepetal -Tomaž in je deklo
stisnil k sebi. »Gospodinja je tako
pobožna in goreča in misli samo na
nebesa.«

»Ne bo tako hudo,« je ujedljivO
odgovorila dekla, »drugače ne bi ta¬
ko za vami silila.«

»Naj sili . . . jaz sem zanjo pre¬
mlad in sploh se mi samo ti dopa-
deš.«

»Nič ne verjamem,« je rekla
dekla, a pogledala je Tomaža poseb¬
no prijazno in potem odhitela iz so¬
be, rekši: »Moram ven — gospodinja
me še govoriti ne pusti z vami.«

Tomaž je bil zadovoljen sam's
seboj.

»Obe sta se vneli... zdaj je tre¬
ba še zadnje manevre izvršiti, pa
pojrle vse gladko.«

Tisti dan je dobil Tomaž iz Ljub¬
ljane pošiljatev. Kozoglav mu je spo¬
ročil, da je zalotil Natalijo, ko se j 0

— 50

1

1

a

n
a
e

i-
o
o
a

■o

e-
a-

la
b-
o-
ja

• s

■e-
pa

b-
>o-
je

Pri muzeju pogovarjala z Železni¬
kom.

»Ta ni nevaren,« je dejal Tomaž
Pomirjen, »ampak sto kron ga mora
to  veljati.«

_. In zapisal je Kozoglavovo poro-
oilo v svojo beležnico na »konto Ze-
ioznik,« kajti ljubil je red in natanč¬
nost v denarnih stvareh.

Tomaž je bil z revizijo konsuma
tako napredoval, da mu ni bilo nič
Ve č treba hiteti, zlasti ker je zgodaj
vstajal.

»Popoldne si bom privoščil ne¬
kaj počitka,« si je rekel Tomaž pre¬
gledujoč škatljo, ki jo je dobil od Ko-
Z(1 glava. »Vse je poslal, kar sem na¬
roči] — zdaj lahko začnem.«

V mraku je zapustil konsuin in
® e  je napotil najprej v farovž, kajti
z »pnik je zahteval, da mu pride vsak
Pan poročat o uspehu revizije.

»No, ali se še vedno niste prepri¬
čali, da naš prodajalec goljufa?« je
Zarenčal župnik, ko se je prikazal
voniaž v njegovi kleti. »Ali je naš
Prodajalec tako spreten goljuf, da
”"i še revizor ne more priti Yia
sled?«

»Zdaj še vedno iščem, za koliko
konsum oškodovan,« jo previdno
^govoril Tomaž. »Kadar ho to en¬
krat natančno dognano, potem poj-
( ' e m dalje. O, jaz bom prodajalca tr-

51

4*

do prijel, tako trdo, da mi ne ho mo*
gel nič utajiti.«

»Le dajte ga, le dajte ga,« je pri¬
trjeval župnik, »Meni se je zdel ved¬
no sumljiv.«

»Zanesite se name, gospod žup¬
nik,« je slovesno rekel Tomaž, »škoda
v konsumu bo do zadnjega vinarja
poravnana.«

Odhajajoč od župnika je Tomaž
naletdl na farovško kuharico. Od nje¬
govega prihoda je ni ne enkrat vefi
videl. Tudi zdaj se mu je hotela
umakniti, a Tomaž ji je hitro zasta¬
vil pot.

»Kaj ste tako zamišljeni, časti¬
ta gospodinja?« je vprašal Tomaž s
posebno prijaznostjo. »Kakor bi ime¬
li kako skrb.«

»Ni nič posebnega,« je dejala
kuharica. »Prešička imam, pa noče
žreti . . . menda je bolan . . .«

»Veste kaj, poskusite s spre¬
membo zraka,« je z vso resnobo me¬
nil Tomaž. »Prcmemba zraka je
zdrava za ljudi in za živali. Gospodu
župniku stori dobro zrak v kleti, kaj
ko bi bolnega prešička poslali na Go¬
renjsko.«

Kuharica je Tomaža pogledala
izpod čela, potem je stopila tik pred
njega.

»Slišite, gospod,« j'e dejala pol¬
glasno, »nikar ne mislite, da sem

52

jaz tako neumna, kakor so navadno
farovške kuharice.«

»To vam prav rad verjamem,«
je odgovoril Tomaž. »Jaz celo mi¬
slim, da ste jako pametna ženska.
Jako pametna! Mislim, da bi bilo do¬
bro, če bi se midva enkrat malo za¬
upno pomenila, kajti jaz sem tudi

pameten.«

»O čem bi se pomenila ... si ni¬
mava kaj povedati.«

»Pač, pač, ljuba Frančiška Oma¬
hen iz Račjega sela pri Mračnem selu
stara 34 let,« je važno šepetal Tomaž,
ki je bil mimogrede pri orožnikih
in pri občinskem tajniku nekoliko
poizvedoval o osebnih razmerah fa¬
rovške kuharice. »Glejte, ljuba Fran-
cika Omahen — jaz sem sam iz Mrač¬
nega sela doma.«

Zgodilo se je ravno nasprotje te¬
ga, kar je Tomaž pričakoval. Franci-
ka Omahen je Tomaža sovražno po¬
gledala in mu jezno rekla:

> Saj se mi je koj zdelo, da ste
iz Mračnega sela, kakor sem slišala
vaše ime. Sicer pa meni nič mar od
kod da ste in vam nič od kod sem
jaz.«

Še en jezen pogled je Francika
Omahen vrgla na Tomaža, potem se
je ošabno okrenila in šla v kuhinjo.

»Pasja dlaka — kaj je s to žen¬
sko?« se je vprašal presenečeni To¬
maž. »Naravno bi vendar bilo, da se

53

razveseli človeka iz domačega kraja s
— ta pa sika name kakor gad. Hm, ,
lim — kaj mora biti vzrok ?«

Počasi je krožil Tomaž okrog fa-
rovža in po bližnjih senožetih in žal
mu je bilo, da ne stanuje v farovžn,
kajti sodil je, da bi potem prišel ve- ।
liko hitreje na sled skrivnosti Fraii-
eike Omahen.

Na pošti je posvetil nekaj časa
dekli in nekaj pozornosti gospodinji j
in z zadovoljstvom je konstatiral, da
pri obeh hitro napreduje in da je
druga na drugo vse bolj ljubosum¬
na.

»Našo deklo ste že popolnoma
zmešali,« je dejala krčmarica, ko se
je po večerji vsedla posebno bl:z'J
Tomaža. »Posti Ijonovi sestri je že po¬
vedala, da bi vas koj vzela, če bi jo I
vprašali.«

Tomažu se je zdelo potrebno, da
pomiri krčmarico in povišal jo je hi¬
tro v milostivo.

»Nikar ne mislite nič slabega <’ j
meni,« je rekel. »Moja služba mi na-1
laga dolžnost, da vedno kažem pravo
demokratično mišljenje. Kdor ljud¬
stvu služi, mora hiti z ljudstvom pri¬
jazen.«

»To je že prav,« je dejala krčma¬
rica in potem sramežljivo dostavila,
»a če je tako čeden mlad gospod . ■ ■
z deklo prijazen, si takoj kaj domi- j
šljuje ...«

»O, milosti va ... preveč ste lju¬
beznivi,« je sladko vzdihnil Tomaž.
»Ko bi smel govoriti...«

Pogledal je krčmarici zapeljivo
v oči.

»Ko bi smel govoriti milostiva,
ko bi smel razodeti, kaj čuti moje
srce . .. ali jaz sem še premlad za za¬
kon ...«

Krčmarica je drhtela poleg To¬
maža, vsa srečna, da jo imenuje mi-
lostivo in nedrija so se ji dvigala
samega razburjenja. Tomaž je pove¬
sil glavo, kakor da je zaradi svoje
mladosti ves obupan, med tem ko je,
kakor da je zatopljen v posebne mi¬
sli, položil svojo roko krčmarici
okrog pasa.

»Oh ... kako je meni vroče . . .<•
je zavzdihnila krčmarca vsa rdeča
v obrazu in je pihala kakor nov meh.

»Tudi jaz sem ves razgret ... ta
notranji ogenj ...« je šepetal Tomaž.
»Ah in samo še pet dni bom imel sre¬
čo gledati v vaše globoke oči ...«

Stisnil je krčmarico k sebi in se
z ustnicami bližal njenim ustam in
ona je nagnila glavo na njegovo stran
hi koprneče čakala.

»Rajtengo,« je takrat zagrmel
surov glas iz prve sobe in kakor da
je treščilo med nju, tako sta se krč¬
marica in Tomaž odmaknila drug od
drugega.

55

S težkimi koraki je šla krčmari- :
ca v prvo sobo. Tomaž je gledal za
njo, kakor maček,ki za trenotek izpu- ।
sti ujeto miško.

»Ta moja milostiva brenta se j®
pa pošteno imela. Če bo količkaj mo¬
goče, jo ujamem še nocoj.«

Nadaljeval bi bil rad takoj svoj®
manevre, a ker so prišli drugi gostje,
ni bilo to mogoče.

Po večerji je šel Tomaž zopet
konsum in je tamkaj dolgo delal ter
spravil v red večji del računov. Hi¬
tel je, <la bi zadnje dni imel popolno¬
ma zase.

»Pojdite kar spat,« je rekel pro¬
dajalcu, ko sta zaprla konsum. »Ker
sem toliko delal, se hočem še malo iz-
prehoditi.«

»Saj vas rad spremim,« je menil
prodajalec, a Tomaž je njegovo po¬
nudbo odklonil, češ: »Moji živci s®
morajo umiriti — in najbolje bo, da
nič ne govorim in ne slišim.«

Zapustivši prodajalca je krenil
čez senožeti. Mehka lepa noč je bila
in šetnja je Tomažu dobro dela. Iz
daljave se je tod in tam oglasil kak
vrisk, od vasi se je zdaj in zdaj zasli¬
šalo pritajeno fantovsko petje, sicer
pa je vladal mir. Tomažu je prišla
tej pokojni noči na misel Natalija i' 1

pri tej misli mu je postalo nekan 1
toplo pri srcu.

56

57

»Pamet — fant,« si je prigovar-
JaL »Kaj boš še sentimentalen . . . če
poš poslušal svoja čuvstva, ne boš ni¬
koli nič dosegel. Reva izgubljena
81  • ■. samo s krepko voljo se spraviš.
n aprej.«

Šel je z dolgimi koraki v hrib in
Sl ‘ od zadaj približal farovžu.

»Vse že spi — nobena luč več ne
gori — lahko pojde.«

S to mislijo se je plazil Tomaž
Proti farovžu in sicer naravnost pro¬
ti oknu Francike Omahen. Stisnil se
•le k zidu in potresel na okno in okrog
okna dobro polovico tistega zelišča,
kj mu ga je poslal Kozoglav iz Ljub¬
ljane.

»Ce je res, kar se govori, mora¬
jo na to zelišče priti vsi mački iz treh
fara,« se* je smejal Tomaž, ko se je
Omikal od farovža proti hribu. »Tam
v  senci pod prvim drevesom bom
malo počakal, da vidim, kak učinek
l’o imelo zelišče.«

Tomaž je čakal komaj pol ure in
Je je slišal mijavkanje najrazličnej¬
ših mačjih glasov.

Mačje orgije okrog okna farov-
s ke kuharice so bile živahne in glas¬
be, da so prebudile Franciko Oma¬
hen in vzbudile pozornost celo po va-
S1 - Franeika Omahen je razganjala
mačjo tolpo z besedami, z metlo in z
Vod o , a pomagalo ni nič. Mačja druž¬
ba se je vse bolj množila in mijavka-

I

nje je bilo tako glasno in nepresta¬
no, da so začeli lajati psi po vasi in
peti petelini in je nastal dirindaj, ki
je spravil na noge polno ljudi. In vse
je vpraševalo, kaj se je moralo zgo¬
diti v farovžu, da so se zbrale tam¬
kaj vse mačke in vsi mački in da po- s
čenjajo tako, kakor bi bili znoreli.

Kakor različnim drugim ljudem
po vasi, tako je Tomaž na to vpraša¬
nje tudi krčmarici na pošti zaupno
zašepetal na uho:

»Farovška kuharica ima danes
gotovo take skušnjave, da se kar
poti. Mačke so to zavohale in zdaj se
pode okrog njenega okna. Mačje ra¬
janje je zanesljivo znamenje, da ima
kaka ženska naivečje. skušnjave.«

»Ježeš — kaj je res?« je straho- I
ina vprašala krčmarica. »Oh, jaz bi
umrla, če bi se meni kaj takega zgo-
dilo. Taka sramota! Kako se bodo
ljudje iz Francike norca delali.«

»Meni se tudi smili,« se je hlinil
Tomaž. »Naj se raje omoži, kakor da
trpi tako silne skušnjave.«

Tomaž in krčmarica sta bila sa- i
ma v veži. Posli so že vsi spali in
Tomaž ni dvomil, da je krčmarica
poslala natakarico nalašč spat, da bi
mogla sama nanj počakati. Krčma¬
rica je zaklenila vrata in je svetila
Tomažu v prvo nadstropje, kjer jo
bila njegova spalnica. Vrh stopnic jo
Tomaž vpihnil svečo in stisnil krč-

58

matico k sebi ter jo poljubil.

»Oh ... gospod .. . pustite me ...«
■N sopla krčmarica. »Pustite me .. .
Ježeš... če bi imela take skušnjave,
'la bi mačke... Ježeš...«

Tomaž pa se ni zmenil za to zdi-
hovanje. Vse krepkeje je stiskal krč¬
marico k sebi in jo poljubljal.

»Nič se ne boj...« ji je dejal, »jaz
ti skušnjave že preženem.«

In speljal jo je med poljubova-
ajeni in objemanjem v svojo sobo in
Vr ata za seboj zaklenil.

Naslednji dan je vsa vas govo¬
rila o mačji orgiji pred oknom farov-
s ke kuharice in vsa vas se je smeja¬
la, da je nad vse krepostna sicer pa
zaradi svoje ošabnosti in mogočno-
; s ti jako malo priljubljena Francika
Omahen imela tako silne skušnjave,
'Ja so vse mačke prišle na njeno okno
i’i pustile tam spomine na svoj obisk.
Krčmarica na pošti je pa bila srečna,
'la ni nobena mačka imela vzroka
obiskati njenega okna in da je glas o
njeni kreposti ostal ohranjen.

Francika Omahen pa je poslala
v Sa divja, ko je izvedela, kaj govore
Po vasi. Tako se je togotila, da se..je
razjokala in vrgla velik lonec farov-
skeinu hlapcu ob glavo, ker jo je
'Prašah če ima zaradi njega skušnja-
v e. Fajmpštra Joška Mrcino pa je
tako oštevala, da je za ta dan opustil
■ s vojo kuro in je zbežal iz farovža ter

— 59 —

se odpeljal na obisk k sosednemu
župniku.

»Danes se ž njo pomenim,« je de¬
jal Tomaž sam pri sebi, ko je izvedel,
kako farovška kuharica divja. »Žup¬
nika ni doma — torej bo najlepša
prilika. Saj vraga vendar nisem pri¬
šel sem, da bi račune v red deval,
ampak da bi kaj zaslužil.«

Francika Omahen je slonela na
kuhinjskem oknu, ko je stopil To¬
maž in kratko pozdravil.

»Kaj pa hočete?« je zarentačila
kuharica. »Gospoda ni doma.«

»Ne iščem gospoda ampak vas,«
je osorno odgovoril Tomaž. »Priha¬
jam zaradi konsuma.«

»Kaj meni konsum mar, jaz
imam druge skrbi.«

»Verjamem, da imate skrbi,« se
je rogal Tomaž. »Cela vas ve, da jih
imate; ljudje to vedo in mački tu¬
di ...«

Francika Omahen je prevrnila
dva stola in zagrabila železen lonec.

»Slišite... še enkrat recite kaj
takega . . . Sploh bo najbolje, če kai'
greste.«

»Za vas bo slabo, če pojdem,« je
dejal Tomaž. »Ce se namreč nečete z
menoj iz lepa pogovoriti, se boste pa
pogovorili pričo žandarjčv.«

»Kaj...?« Kuharica je bila na¬
enkrat vsa prepadena.

60

»Pomeniva se, ljuba Francika
Omahen,« je rekel Tomaž prijazneje
in se vsedel. »Glejte, vi jemljete zdaj
tri leta blago iz konsuma, vse, kar
potrebujete ...«

»To je vse za gospoda,« je hitro
izjavila kuharica.

»Nikar tako, ljuba Francika
Omahen,« se je zasmejal Tomaž. »Jaz
sem vse natančno preiskal in vse do¬
gnal, vi jemljete blago ...«

»Za gospoda, vse za gospoda.«

»Tudi gospod morajo plačati,
kar vzemo. Vi pa ste vzeli stokrat
več, kakor je treba za hišo. Vi ste je¬
mali in pošiljali svoji sestri, ki ima
prodajalno v Ljubljani. Da, ljuba
Francika Omahen, tako ste delali.«

»Ni res... to ni res ... vi laže¬
te... vi ste slepar ...«

»Francika Omahen, bodite pa¬
metna, drugače pojdem na žandar-
nierijsko postajo.«

»Vi.. .vi... Oh, saj sem koj
vedela, da ne bo nič dobrega, ko sem
slišala vaše ime. Tak ste, kakor je
bila vaša mati, ki je našemu gospodu
vedno pisarila, da pojde k sodniji .in
k škofu ... oh ... vi... vi.. .«

Francika Omahen je bila jeze
vsa iz uma, Tomaž pa je postal pri
njenih besedah ves krotak in se dr¬
žal kakor lovski pes, kadar izsledi
divjačino.

61

»Vem ... vem,« je rekel počasi
in previdno in naredil žalosten obraz.
»Moja mati je večkrat pisala vašemu
.gospodu in vaš gospod je večkrat pi¬
sal moji materi. . . Bila sta dobra
prijatelja. ..«

»Kaj prijatelja,« se je zasmejala
Francika Omahen, ki svojih strasti
ni znala brzdati. »Vaša mati je bila
prava tiča ... jaz sem brala njena
pisma ... o, jaz vem veliko.«

»Upam, da mi boste vse poveda¬
li,« je dejal Tomaž. »Saj tudi upam,
da se bodeva zaradi konsuma zmeni¬
la.«

»Kaj pa vendar hočete s tem
konsuniom.«

»Obvarovati vas hočem, da ne
boste zaprti, ljuba Francika Oma¬
hen. Konsum stoji pred polomom-
Odborniki bodo morali plačati, kar
so vzeli in vi tudi. In prišlo bo na
dan, da ste pošiljali svoji sestri bla¬
go, ki ste je vzeli na župnikovo ime
in župnik in vi bosta, morala plačati
in vi boste zaprti. Nikar ne mislite,
da se šalim. Prišel sem vatu to pove¬
dat danes, ko župnika ni doma; če si’
izlepa ne pomeniva, bom moral to
jutri povedati odbornikom in orožni'
kom in sodniji in župnik bo v sramo¬
ti, vi pa v sramoti in v ječi.«

Tomaž je to povedal s tako res¬
nobo in s tako svarilnim poudarkom;
da je Francika Omahen skoro omah¬
nila.

62

Tomaž je vzel iz žepa natančne
zapiske, ki jih je napravil pri revizi¬
ji in jih razgrnil na mizi.

»Poglejte, ljuba Francika, tukaj
je izkaz o primanjkljaju v konsumu.
Vi ste v treh letih vzeli za 1872 kron
blaga, odborniki pa skupaj za 1430
kron. Ce se to ne poravna, pridete vsi
skupaj v ječo.«

»Koliko ste rekli? To vendar ni
mogoče!«

»1872 kron ste dolžni,« je smeh¬
ljaje ponovil Tomaž. »Ali hočete, da
to na tihem poravnavaj da živa duša
ne bo nič vedela, ali naj pride to
pred župnikom in odborniki in člani
na dan. Odločite se zdaj, zakaj jutri
bo prepozno.«

Francika Omahen ni več dvomi¬
la, da je postal položaj zanjo jako re¬
sen in nevaren. To spoznanje ji je
dalo ihoč, da je premagala svojo to¬
goto. Sedla je poleg Tomaža in reso-
hitno rekla:

»Ne vem, ali bi vam zaupala ali
ne.«

»Kakor hočete,« je rekel Tomaž
ravnodušno. »Meni je pač vseeno, ka¬
ko se stvar uredi, ali izlepa ali s sotT-
Oijo; jaz sem revizor in storim svojo
dolžnost.«

»To je pa res...« je  menila
francika Omahen. »Vam je lahko
v seeno . .. Kaj mi svetujete?«

63

»Poravnajte dolg, pa bo dobro.«
»Ali jaz sem revna... saj nic
nimam ..gospod so tudi revni...«

Tomaž je pospravil svoje papir'
je in je vzel klobuk.

»Naj gre pa stvar svojo pot,« j«
izjavil Tomaž. »Jaz sem vas sva¬
ril ...«

»Počakajte,« je zaklicala kuha¬
rica, ko je bil Tomaž že pri vratih'
»Da ne bo prepirov in potov in P®
zaradi gospoda bom pa jaz poravnala
tisti dolg. Saj jaz nič nimam, am¬
pak vzela bom na posodo; pri krčma¬
rici na pošti bom vzela.«

»Prav, prav,« je dejal Tomaž. 1U
pristopivši bližje je zašepetal kuha¬
rici na uho: »Saj kadar mene ne bo
več tu, lahko zopet delate kar hoče¬
te ...«

Tomaž in Francika Omahen ste
se še nekaj časa pomenkovala o, stva¬
ri, potem je Tomaž odhitel v kon-
su m.

»Dobro je šlo,« je rekel prodajal¬
cu. »500 kron bo več plačala, kakor
je dolžna. Vsak dobiva polovico, kaj
ne.«

»Izvrstno,« se je razveselil proj
dajalec. »Vi ste talent. Kaj ni nic
spoznala, da je toliko njenih potrdil
o prejetem blagu ponarejenih?«

»Nič ni spoznala -— tako je bil 3
zbegana, da jih je komaj pregledala-
Plačala bo še danes ... z odborniki « e

64

bomo jutri pomenili. Nekaj kronic bo
tudi to neslo.«

Res je Francika Omahen prine¬
sla še tisti dan denar. 1872 kron je s
težkim srcem položila na mizo in To¬
maž je pred njenimi očmi raztrgal
Ujena pris'tna in ponarejena potrdila
0  Prejetem blagu in prodajalec je
Pred njenimi očmi prečrtal njen ra¬
čun v knjigi ter zapisal. »Popolnoma
Poravnan v gotovini dne . . . .« da ni
zapisal zraven, -koliko gotovine je
Prejel, tega Francika Omahen ni za¬
pazila, saj je imela vse solzne oči od
žalosti, da se je morala ločiti od svo¬
jih kronic.

Tomažu je ta dan večerja poseb¬
no dobro dišala.

»Dobro je šlo — izvrstno je šlo,«
•> e  dejal razmišljajoč o doživljajih te-
8'a dne. »Babnico sem izplačal, osme¬
šil sem jo pred celo faro in zaslužil
-oO kron ter še povrh izvedel veliko
novico, da utegne Joško Mrcina biti
eden mojih dvaintridesetih očetov.
\e se mi še posreči pripraviti krčma-
Bco do tega, da vzame konsumskega
Prodajalca, zaslužim še lepo provizi¬
jo. Morda bom še rekel: revizija ..v
Mračnem selu se mi je dobro izpla¬
vala.«

Tomaž je nameraval iti ta večer
kmalu spat, kajti čutil je potrebo iz¬
datnega počitka. Od tega namena ga
niso odvrnili niti prijazni pogledi na-

65

5

takarice, niti ljubezensko približeva¬
nje krčmarice. Zadržal je konsum-
skega prodajalca v krčmi do pozne
ure in porabil ugodni trenotek, ko ni
bilo ne krčmarice ne natakarice v
bližini, da je skrivaj ušel v svojo
sobo.

A komaj je bil odprl vrata, je že
prihitela za njim krčmarica.

»Ob .. Tomaž ... lepo te pro¬
sim . ..« je vzdihovala krčmarica in
se stiskala k Tomažu, »na mojem
oknu je že en maček . .. Ježeš ... če
bi se mi zgodilo, kakor kuharici
Franciki. .. umrla bi... v vodo bi
morala iti .. En maček je že na
oknu . . . kaj bo, če me obidejo take
skušnjave, da bi jih prišlo še več..-
Ježeš. .. če bi tako rajali, kakor sno-
či pred farovžem ...«

Tomaž je naredil nekoliko kisel
obraz, a po kratkem premišljevanju
se je vender odločil, da pomaga
krčmarici pregnati skušnjave.

»Kadar boš hišo zaprla, pa malo
potrkaj na vrata,« je dejal Tomaž in
krčmarico poljubil. »Jaz bom poča¬
kal.«

Poljubila sta se -in krčmarica je
zopet odhitela v gostilniško sobo, da
odpravi zadnje goste. Tomaž si je
vžgal cigareto in je počasi korakal
po sobi gor in dol.

Naenkrat je zaslišal rahlo trka¬
nje in v sobo je stopila natakarica.

66

»Seni prišla pogledat ... če sem
'odo . . . pripravila . . .« je cmerika-
} a  natakarica. »Morda sem . . . poza¬
bila . . .«

Tomaž je položil natakarici roko
okrog pasa in sočutno vprašal:

»Zakaj jokaš? Kaj se ti je zgo¬
dilo?«

»Oh . . . sem . . . tako nesrečna,«
lo ihtela natakarica. »Še umrla
b°ni . . . taka sramota . . .«

»Kaj ti je? Govori vender.«

»Ah ... na mojem oknu . . . sta
2e dva mačka . . . tako sta mijavka-
; a  • • . pa na moje okno sta sama pri-
*la . . . gospodinja pa je nalila mle-
ba na okno . . . pa je en sam prišel...
?b . . . če bo tako, kakor snoči ... v
'arovžu . . .«

»Ne bo tako . . .« je odločno re¬
kel Tomaž. »Le vrata pusti od¬
bita ... in pregnala bodeva mačke,
ba če bi jih še toliko bilo.«

Celih šest ur je trajala bitka
nied Tomažem in med odborniki kon-
s nninega društva. Ko je Tomaž na¬
znanil možem, da morajo vse plačati,
bar so tekom treh let vzeli v konsu-
"ni blaga in zavžili vina in žganja,
Se  je začelo prav nekrščansko sakra-
'nentiranje, ki pa se je premenilo v
s t f ahovit vihar, ko je Tomaž začel
l ‘azlagati posledice konkurza.

v »Vi ste pa lep revizor,« se je drl
?, npan, »vas je bilo pa treba sem! Sa-

67

5*

i
mo na vas smo čakali. Kaj smo za t® l
pri katoliški stranki, da nam bost®
škodo delali? j

»Pa nam grozili z žandarji in 5  v
sodnijo,« je vpil inežnar. »Še dan® 8
pišem v Ljubljano naj vas odstavijo-* lj

»Ta bi bila lepa!« se je jezno 1’0'
gal župan. »Tako zna vsak revidirat 1 ’ n
da najde v knjigah dolžnike. Oe® 1 ’ 1 ( l
smo pa delali za konsum. Mar zat® 1  h
da bomo zdaj plačevali? Vsak več« 1
smo tu sedeli in se posvetovali po ti’ 1  r
in štiri ure in včasih še čez polnoč;* s

. »In pili, kolikor ste mogli.« r s
dostavil Tomaž.

»Kaj tiste kapljice! S temi še
muda časa ni plačana.«

»Sploh pa,« se je oglasil togot® 1
mežnar, »če bi bili vi pravi revizo®
bi bili knjige tako v red spravili,
bi mi še kaj ven dobili, ne pa da i®°'

n
k
k

n

8

ramo plačati.«

Tomaž je pustil može razsaja 1
in se ni zmenil za njih grobosti.
zdaj in zdaj je zinil kako zbadljL'?
besedo, da bi može še bolj razdraŽ® 1

»Bolj ko se kodo jezili, manj pf ®
zorno bodo pregledali račune J1 1 11
laglje jih vjamem za tistih par t
kronic, za katere sem jim račun z' 1 ' »

šal.« J’

Tako je ugibal Tomaž in mir® 0  k
čakal, da preneha vpitje. , r

»Ce od konsuma nič nimamo, ra ( 1
najbolje, da ga zapremo,« je me® 1

68

»Zakaj niste bili bolj previdni?«
. »Prodajalec vas ima
; plačati;

■0'
ti,
ni'
to,
'C’
tri

U1  Pa moral on plačati.«

»To je pa res,« se je oglasil mež-
3ai '. »Škoda, d a smo mu dajali potr-
।la .   . prav škoda . . . prihodnjič
“ 0 >n bolj pameten.«

»Saj nismo samo mi jemali,« je
' e kel čez nekaj časa župan. »Gospod
tudi jemali Kaj pa pravijo go-

t bom zapomnil.«

, '' *-4cix\a j  11X0 L „ x

J e  dejal Tomaž. »IT vdajala

yse v rokah — zato morate piavau,
e  I bi pa vi prodajalca imeli v rokah,

d »Ampak tega prodajalca si

st«!

I * »A, kaj gospod,« je zaklical '
P l( ‘žnar in zaničljivo zamahnil z ro-

IL »Gospodu se že možgani kisajo,
, ‘ 1 ‘ so vedno pijani. Kaj pa pravi fa-

r °vška kuharica?«

Tomaž je odprl knjigo in poka-
’ ? ‘‘b možem račun Francike Omahen.


V

»Farovška kuharica je vse do
sinjega vinarja plačala,« je sloves-
110  izjavil Tomaž. »Vi veste, da je fa-
,.<i r ° v ška kuharica pametna ženska. Ko
5 e ni ji vso  stvar razložil, je takoj pla-
VI ta Ia. Vse je plačala do zadnjega vi-
!JP a rja in nič se ni obotavljala, samo
. m  i e re kla, da bo v prihodnje painet-
v  P e .]ša.« In s povzdignjenim glasom
J j ,e  dostavil Tomaž: »In farovška ku-
I rV* 03 ’ je jako pametna ženska, je
■J da si bo že pomagala, da bo ta
jj| eiiar tako ali tako nazaj dobila.«

69

Možje so se spogledali in nekaj
zamrmrali in na to je župan v imeni'
vseh mož naznanil:

»Naj pa bo — bomo pa za zdaj
plačali. Ampak to vam povem, go¬
spod Tomaž Krmežljavček, vi ne bo¬
ste našega konsnma nič več reševali-«

IV.

Celili šest ur je trajala bitka, po¬
tem si je župan iz občinske blagajn®
izposodil toliko denarja, da je pokril
ves dolg odbornikov, za kar sO m"
odborniki podpisali dolžno pismo.

»Štiristo kron so več plačali, ka-l
kor so dolžni,« je dejal Tomaž sai"i
pri sebi. »Dvesto jih dobim jaz, dve¬
sto prodajalec. Za tako nagrado ž®
zaslužijo možje, da jih podučim °\
praktični goljufiji pri konsnmih.«

In med tem. ko je župan preste'
val denar, je Tomaž dajal možem na'
vodila, kako morajo odborniki posli'
vati, da bodo imeli za svoj »trud« tU'
di kaj plačila, ne da bi konsum pri'
šel v zadrego. Možje so Tomaža pOj
slušali veliko pozorneje, kakor kate'
rokoli pridigo in si vzeli njegova na'
vodila k srcu.

»Saj je tako čisto pošteno in pr8'
vično,« je izjavil mežiiar. »Mi dela;
mo za druge, torej je pravično, da t’
plačajo kar mi za svoj trud vzam®'

1

<
1

i

c

1

\

\

i

<i

s
š

r
n
n

70

mo. Ej, škoda, da se nismo že prej
spoznali v teh kupčijah.«

Odborniki so bili

noma

niežnarjevega mnenja in Tomaž jim
je moral ponovno natančno razložiti,
kako se moko in zmleto kavo umetno

pomnoži, kako je treba računati obre¬
sti in kako se pameten človek pri za¬
mudnik obrestih v svojo korist zara¬
čuna in kar je bilo še drugih manipu¬
lacij, za katere so zadostovale um¬
stvene zmožnosti konsumskih odbor¬

nikov.

Tomaž je žel za svoj poduk mno¬
go priznanja in možje so se mu res
ginjeno zahvaljevali.

Delala se je že noč, ko sta Tomaž
in konsumski prodajalec kot zadnja
zapustila štacuno in šla večerjat.
Krčmarica je. za Tomaževo odhodni-
co pripravljala cvrte piščance in de¬
bele solze so kapale z njenih lic v
mast, zakaj bilo ji je hudo pri srcu,
da mora Tomaž drugi dan v Ljub¬
ljano.

»Oh tako čeden fant je . . .« je
vzdihovala krčmarica. »Tako zaba¬
ven in čeden fant in tako sem se ga
navadila . . . Oh, če bodo mački ha T
dili na moje okno . . . saj ne bo pre¬
stati ... In tak zdrav fant . . . zdaj
šele vem, kaka podrtija je bil moj
rajnki — bog mu daj dobro in sveti
naj mu večna luč — in kaj je zdrav
moški. Oh, saj je čednost lepa in za-

71

služna stvar in bogu dopadljiva . . .
ampak če bodo mački hodili na okno,
ne bo prestati . . . Škoda, da je To¬
maž tako mlad ... ko bi bil vsaj pol¬
noleten, da bi mu oče ne mogel bra¬
niti . . . koj bi ga vzela . . . Ali pa
vzamem koga drugega . . . mački ne
bodo hodili na moje okno «

Tako je razmišljevala krčmari¬
ca, ko je stala pri ognjišču in cvrla
piščance.

Podobne misli je imela tudi na¬
takarica, ko je pripravljala mizo za
Tomaževo zadnjo večerjo. Tudi nje¬
na duša je bila polna žalosti in mo¬
rila jo je povrh skrb, kaj da bo, če bi
njeni ljubezenski doživljaji ne ostali
brez posledic.

»Vzeti me mora . . . mora in mo¬
ra .. . ali on ali pa kdo drugi,« tako
je ponavljala venomer in njene misli
so neprestano begale od Tomaža do
postiljona in od postiljona do To¬
maža.

Kajti postiljon je že dolgo časa
zaljubljeno gledal natakarico in go-
vorilose je. da je tudi že večkrat in
ne brezuspešno trkal na njeno okno.

A tudi misli farovške kuharice
Francike Omahen so se mudile pri
Tomažu. Odkar so mački rajali na
njenem oknu in jo spravili na tako
slab glas, da nihče več v fari ni ver¬
jel v njeno krepost, od tedaj je bilo
Franciki Omahen prav žal, da je To-

72

Niaža tako slabo sprejela in čedalje
3 pij je uvidevala, da vender ne more
biti edini smoter njenega življenja,
skubiti bebastega fajmoštra Joška
Mrcino.

»Lep fant je Tomaž in prav ve-
sele urice bi bila preživela ž njim,«
F modrovala Francika Omahen v
Sv oji kuhinji. »Kako sem bila ne-
btnna . . . Ali sem mar zato na svetu,
tla bom vedno le stregla staremu
lajmoštru ... Ce bi se dobil pripra¬
ven moški, koj bi ga vzela ... in ta¬
le Tomaž ... še misliti ne smem
Panj, sicer se bodo zopet zbrali mački
3 'a mojem oknu . . .«

Tomaževe misli pa niso bile ne
Pri krčmarici, ne pri natakarici in ne
Mi farovški kuharici. Prišedši na ve¬
čerjo je namreč dobil pismo iz Ljub¬
ljane. Med drugim mu je pisal Kozo-
giav:

». . . . velika nevarnost! Nata¬
lija ima sestanke z nekim računskim

Podčastnikom, ki postane kmalu kan-
oelist pri vladi. Včeraj ga je predsta¬
vila staremu Smoletu. To je prvi lju¬
bimec, ki ga je seznanila s svojini
očetom, Smole ga ne more prehvaliti..
Sani mi je povedal, da hoče ta ra¬
čunski podčastnik Natalijo vzeti . . .«

Tomaž je postal ves žalosten, ko
■It' prečital to pismo.

. »Takega sem se vedno bal . . .«
•le govoril sam pri sebi. »Ta je res ne-

73

varen . . . Kako ga bom izpodrinil?
In kdo ve, če ne bo že prepozno, ko
pridem domov.«

Kozoglavovo pismo ga je pri¬
pravilo ob vso dobro voljo. Melan¬
holično je s prodajalcem sedel za mi¬
zo in nič se ni menil ne za natakari¬
co, ne za krčmarico, ki sta švigali
okrog njega.

»Hudo mu je, da mora od mene,«
je mislila krčmarica in je bila vsa
srečna.

»Ves je potrt, ker ne more pri
meni ostati,« si je domišljevala nata¬
karica in tudi ona je bila vsa srečna.

Ko sta bila Tomaž in prodajalec
n kaj časa sama v sobi, je prodajalec
prekinil mučni molk.

»Slišite . . . gospod Tomaž . . .
kako bo pa zdaj zaradi najinega do¬
govora. Saj veste . . . zaradi krčmari¬
ce. Zaradi provizije sva se domenila
in provizijsko pismo sem vam
dal . . .«

Beseda »provizija« je imela na
Tomaža vprav čaroven vpliv. Zanj
je bila to beseda vseli besedi in kadar
jo je zaslišal to besedo, izražajočo
njegov ideal, tedaj so zaigrala vsa
njegova čustva in vsaj za trenotek je
bilo pozabljeno celo njegovo ljube¬
zensko gorje.

»Saj je res . . . kar pozabil sem,«
je zaklical in se z dlanjo udaril po če-

74

hi. »Dva odstotka od premoženja . . .
da . . . tako je domenjeno.«

»Ce me namreč krčmarica vza¬
me,« je hitel dostaviti prodajalec.
»A ne vem, če me bo hotela • ■ . Prav
zadnje dni je tako malo prijazna z
menoj.«

»Slišal sem, da skoro nič ne spi,«
je smehljaje rekel Tomaž. »Toda nič
se ne bojte . . . mislim, da pojde vse
gladko.«

Po večerji je peljal Tomaž pro¬
dajalca v svojo sobo in mu tam od
Svojega načrta povedal toliko, koli¬
kor se mu je zdelo neizogibno po¬
trebno.

»Zaradi vaše lepote vas krčma¬
rica ne ho vzela,« je rekel Tomaž »in
zaradi denarja tudi ne, ker ga nič ni¬
mate. Treba jo je ujeti z zvijačo.«

»Ko bi le vedel, kako . . .« je sko¬
ro cmerikavo menil prodajalec. »Kar
bojim se, da ne bo nič in vendar ima
ta ženska tako lepo premoženje . . .
in je tudi sicer prav čedna.«

»Ostanite tu v sobi in ne ganite
se, dokler se ne vrnem,« je velel To¬
maž. »In to vam povem — nobene be¬
sede ne smete izpregovoriti . . . sa¬
mo »oh — oh — oh« vzdihujte. A ne
z grozo, nego z izrazom blaženstva..
Ali me razumete 1 ?«

»Na denar bom mislil, pa bo že'
šlo,« je s prepričanjem rekel proda-

75

jalec in uspešno poskusil vzdihovati
»oh — oh -— oh.«

»Izvrstno — in še to vam povem
— pogumni bodite.«

Tomaž je previdno smuknil iz
sobe in videč, da ni nikogar ne na
stopnicah, ne v veži se je splazil iz
hiše. Šel je po vasi in videč, da so že
vsi ljudje šli spat, je naglo prinesel
lestev od hleva pred pošto in natresel
na krčmaričino okno in na nataka¬
ričino okno vse kar je še imel onega
zelišča, ki ga mu je poslal Kozoglav.

»Če se odzove le nekaj mačkov,
pa se mora moj načrt obnesli,« je
mislil in odnesel lestev ter se hitro
vrnil v hišo.

»Slecite se in vlezite se v mojo
posteljo,« je ukazal prodajalcu. »In
naj se zgodi, karkoli, da mi ne zinite
nič drugega kot oh — oh — oh.«

»Ali — prosim vas — kaj naj to
pomeni.« se je obotavljal prodajalec.

»Molčite in storite, kakor sem
vam rekel. In hitite, natakarica že
zaklepa hišna vrata.«

Prodajalec je naglo izpolnil To¬
mažev ukaz in se spravil v posteljo.

»In zdaj smrčite glasno in ne¬
prestano in sicer toliko časa, da ču¬
tite poleg sebe kaj živega,« je še ve¬
lel Tomaž, potem pa upihnil svečo in
jo vzel seboj. Neslišno je zaprl vrata
in se vsedel na stopnice, vodeče v
podstrešje.

76

»Malo dolgočasilo bo tu čakati
— a če je božja volja, bo čez uro vse
prestano.«

Krčmarica je prišla prva po
stopnicah. Z lučjo v roki je obstala
pred vratmi Tomaževe sobe in poslu¬
šala nekaj trenotkov.

»Že spi,« je šepetala. »Naj poči¬
va malo — čez kako uro, ko bo dekla
zaspala, ga prebudim.«

Krčmarica je odšla v svojo sobo.
Koj za njo je prišla natakarica. Tudi
ta je obstala za trenotek pred Toma¬
ževo sobo in prisluškovala.

»Trdo spi,« je zavzdihnila. »Ko
bo začela gospodinja žagati, ga že
prebudim.« In odšla je tudi ona v
svojo sobo.

»Obe se veselita, da bo poslovil¬
na noč posebno lepa,« se je rogal To¬
maž. »To bo zabava, če se mi vse po¬
sreči.«

Užgal si je cigareto in se zleknil
na stopnicah. In njegove misli so
zbežale v Ljubljano in postalo mu je
zopet tesno pri srcu.

»Vrag vedi kaj je to, da Natali¬
je ne morem pozabiti. V vsem imam
srečo, samo pri njej je nimam in
vendar jo imam rad.«

Take in enake misli je predel in
ugibal kako bi si ali Natalijo prido¬
bil ali jo pozabil. Mislil in ugibal je
toliko časa, da je zaslišal mačje mi¬
javkanje.

77

»Se že začenja!« To ga je zopet
poživilo.

Mijavkanje je postajalo vse
glasneje in živahneje. Obenem se je
najprej iz krčmaričine in potem tu¬
di iz natakaričine spalnice slišal
šum.

»Obe preganjata mačke,« se je
smejal Tomaž. »Kar skozi temo vi¬
dim, kako sta prestrašeni in kako se
bojita, da bi se razvedelo po vasi, ka¬
ke skušnjave imata. O, eksempelj s
farovško kuharico je izvrstno učin¬
koval.«

Vlekel je na ušesa, kar se je sli¬
šalo. Razločil je dosti dobro, da
krčmarica poliva mačke z vodo in
jih odganja s cunjo.

»Nazadnje mi pomečevse zeli¬
šče z okna — pa naj bo, prišla bo
vender,« je menil Tomaž in v tistem
hipu tudi zaslišal, da je krčmarica
odprla vrata in bosonoga stopicala
proti sobi, iz katere se je slišalo mo¬
gočno žaganje konsumskega proda¬
jalca. Malo je prisluškovala, potem
je rahlo odprla in vstopila v sobo.

Tomaž je zdaj zapustil svoje
skrivališče. Užgal je svečo, ki jo je
bil prinesel s seboj in šel po stopni¬
cah doli.

Iz svoje spalnice je zaslišal pro¬
dajalčevo stokanje »oh — oh — oh«
in koj na to glasen krik.

78

»Hudič — da ni natakarice,« je
zaklel Tomaž, ki je bil napravil na¬
črt tako, da bi morala natakarica za¬
sačiti krčmarico pri prodajalcu.
»Zdaj moram sam stopiti v akcijo,
drugače se mi vse pokvari.«

Stopil je k vratom in jih odprl
ter posvetil v sobo. Prodajalec je se¬
del na postelji, krčmarica pa je sta¬
la poleg postelje in se tresla strahu
in presenečenja in zakričala je na ves
glas, ko je na pragu zagledala To¬
maža.

»Ježeš . . . kaj se je zgodilo . . .
oh .. . ta sramota ... ta sramota .. .«

Takrat se je prikradla iz svoje
sobe tudi natakarica. Plazila se je ob
zidu, da je Tomaž ni zapazil dokler
ni stala za njim in zavrisnila kakor
obsedena, videvši krčmarico skrajno
Pomanjkljivo oblečeno poleg postelje,
na kateri je konsumski prodajalec
sedel.

»Kaj kričiš,« je zavpil Tomaž na
natakarico. »Gospa je iz strahu zbe¬
žala iz svoje sobe in poiskala zavetja
pri svojem ženinu. Ali si me razume¬
la? Pri svojem ženinu. Kaj ne go¬
spa, da je naš prodajalec vaš ženin?«

Krčmarica še vedno ni bila pri
Popolni zavesti, nego vsa prepadena
trepetala kraj postelje. Kar mehanič¬
no in ne da bi kaj mislila je potrdila
Tomaževo vprašanje.

79

»Da . . . da . . . moj ženin . . .
da . . . od strahu . . .«

»Torej si zdaj sama slišala,« je
dejal Tomaž natakarici in naglo zo¬
pet zaprl vrata, pustivši krčmarico
in prodajalca sama v temni sobi. »Da
ne boš kaj slabega govorila. Mački
so na tvojem oknu rajali.«

»Pri gospodinji tudi . . .« je ugo¬
varjala natakarica. »Oh, saj. nisem
tako neumna . . Kako je pa prišel
prodajalec v vašo posteljo?«

»Ključ je doma pozabil,« je la¬
gal Tomaž »Zvečer se je z gospodi¬
njo domenil, da se bodeta vzela, a ko
je hotel oditi, je videl, da nima klju¬
ča. Pa je ostal pri meni.«

»Slišite ... to so pa čudne reči,«
je menila natakarica. »Oh, kakšna
burklja sem, da tega nisem prej za¬
pazila, ko je vender prodajalec ved¬
no vzdihoval kakor bolno tele, če j°
gospodinja zraven njega sedela.«

Tomaž je hitel buksirati nataka¬
rico proti njeni na koncu hodnika
ležeči sobi, hoteč preskrbeti krčmari¬
ci priliko, da bi se vrnila v svoj 0
sobo.

»Pojdi, duša zlata,« je šepetal
natakarici, »pusti gospodinjo . . . kaj
nama mar . . . saj morava midva vz°'
ti slovo.«

»Slovo ... da ... je že prav,« j°
menila natakarica in se sramežljiv 0

80

branila Tomaževih agresivnosti. »Ali
me boš pa tudi vzel?«

»Bom,« je slovesno prisegel To¬
maž.

»Ti — če me ne boš vzel, boni šla
k fajmoštru.«

»Ali misliš, da te bo ta vzel?«
se je smejal Tomaž, potisnil nataka¬
rico v njeno sobo ter ji s poljubom
onemogočil vsaj za hip odgovor ...

Resna sta bila pogovora, ki sta
se vršila ta večer v dveh spalnicah
gostilne na pošti. Tomaž je moral na¬
peti vse svoje umstvene zmožnosti,
da je natakarico prepričal o neizpol-
njivosti njene zahteve. Kar ni ji šlo
v glavo, da bi je Tomaž ne mogel
vzeti. Vedno znova je začela te lita¬
nije in odnehala je šele, ko ji je To¬
maž obljubil, da ji preskrbi od krč¬
marice malo doto, če bo pametna in
molčeča. Pričakovanega slovesnega
veselja pa Tomaž ni bil deležen. Čim
je namreč natakarica spoznala, da se
njena upanja ne uresničijo, ni hote¬
la »nič več slišati« in je le silila, da
Tomaž zapusti njeno sobo.

»Za eno izkušnjo sem bogatejši,«
je sam pri sebi govoril Tomaž, ko je
zopet sedel na podstrešnih stopnicah"
in diskretno čakal, da krčmarica za¬
pusti njegovo spalnico, »časih sem
mislil, da bog in ženske vse odpuste,
zdaj pa vidim, da ni tako; ženska, ti
nikoli ne odpusti, če je nečeš vzeti.«

81

G

Kaj bi bil Tomaž šele rekel, ko
bi bil vedel, da je kmalu po njeg«'
vem odhodu krepka moška roka pre'
gnala mačke z natakaričinega okno
in potrkala na šipe in kaj bi bil šel®
rekel, ko bi bil vedel, da je natakati'
ca hitro odprla okno in spustila v
svojo sobo širokoplečega postiljon«-

Dosti resnejšega značaja je bil
pogovor, ki sta ga imela krčmarico
in konsumski prodajalec v temni TV
maževi spalnici; končal se je ta p«'
govor na obojestransko zadovoljstvo
Ko se je krčmarica vrnila v svoj 0
spalnico in zaslišala pod okno« 1
mačje rajanje, je zamišljeno rekla:

»Le mijavkajte, mrcine, jutri b°
vsa vas vedela, da sem nevesta — s«'
mo nekaj bo veljalo, da bom nataka'
rici zamašila usta.«

Tomaž je moral to noč doprin«"
sti še malo žrtev; prenočiti je mor«'
na svoji postelji konsumskega prod«'
jalca, ki se je silno bal, da bi krčm«'
rica uganila s kako zvijačo jo je T°'
maž ujel in naposled še razdrla skl®'
njeni dogovor.

Prodajalec kar ni mogel raz 11 '
meti, kako se je zgodilo, da je priš^
krčmarica prostovoljno v Tomažev 0
sobo in nadlegoval je Tomaža nepr®'
stano z vsakovrstnimi vprašanji. T®'
da Tomaž ni dal nobenega pojasnil
nego samo odgovarjal z »a — hii^'

I
c

(

X

1
\

1

I

1

1
d
č

I
j
d
I

r
i
1
I

I
I

r

I
s
r
1

I
I
j

82

Ko se je vprašanja naposled naveli¬
čal, je jezno zaklical:

»Zlodej — kaj ne vidiš, da spim,
Ce te pa skušnjave razganjajo, pojdi
v klet in lezi na led.«

Obrnil se je na drugo stran in
končno navzlic nemirnemu sosedu
Vender trdo zaspal.

Ko se je Tomaž prebudil, ni bi¬
lo prodajalca več v njegovi postelji,
marveč je sedel že v kuhinji in mlel
kavo ter krčmarici pripovedoval, ko¬
liko časa jo že ljubi, koliko ima že
denarja prihranjenega in kako sre¬
čen bo njiju zakon. Krčmarica je to
Poslušala z velikim zadoščenjem in
je bila posebno zadovoljna, da ni pro¬
dajalec nič vpraševal, čemu je prišla
ponoči v Tomaževo sobo.

»Tomaž je le pošten fant, da ni
ničesar izdal,« je mislila krčmarica
in njeno srce je bilo tako polno hva¬
ležnosti, da je vse ostanke ocvrtega
piščanca in dva para klobas zavila v
Papir ter vse namenila Tomažu za
Popotni prigrizek.

Ko je prišel Tomaž mimo kuhi¬
nje, se je delal, kakor bi ne zapazil
prodajalca in je naglo stopil v go¬
stilniško sobo. Krčmarica mu je pri¬
nesla kavo in se vsedla poleg njega.
Po dolgem, zaupnem pogovoru je
prišla krčmarica do popolnega pre¬
pričanja, da je samo slučaj kriv, da
je našla v Tomaževi postelji konsum-

83

6"

skega prodajalca in da se ima sanic
Tomaževi izredni prisotnosti duh*
zahvaliti, da se bo stvar tako srečn c '
končala.

»Oh . . . saj omožiti bi se mora'
la tako . . .« je menila z zaljubljeni' 1 !
pogledom na Tomaža. »Kako naj b l l
pa živela, če bi mački hodili na moj*
okno oznanjat moje skušnjave.«

Natakarica ni bila tako prijazi'*
s Tomažem. Z razžaljenim obrazci' 1
je šla mimo njega, kajti jezilo jo j e, |
da se njeno upanje ne izpolni in d 9
namesto Tomaža dobi za moža prn
prostega postiljona.

Po zajutreku se je Tomaž odprl 1 '
vil v farovž, da se poslovi od župn':
ka, a najprej se je oglasil v kuhinj 1 ')
da vzame slovo od Francike Omahel'
Prilizoval se ji je tako spretno, da s ‘)
ji je resnično prikupil in ji konci' 1
razodel svojo željo, naj porabi sV 9 !
vpliv pri župniku, da bi zanj M
storil.

»Mati so mi zgodaj umrli,« 11
pripovedoval Tomaž »in sam sem
moral naprej pomagati. Tisti, ki M
po postavi moj oče, se ni zame nik^j
zmenil. Oh — koliko sem pretrpel '1
prestradal — vi si tega misliti
morete. Prestal sem mnogo hudega« J
vender nisem vašega gospoda nikO’1
nič nadlegoval, čeprav sem vedel, '1
so moj pravi oče. Dokler so mati zim
li, so jim gospod župnik vedno k"

I
■v

d
s,

S'
e
k
n

f E
n
y<
Če
in
če
m

ji

Do
di
ur
ka
in
Do
če
Da
Dr

84

pošiljali, od materine smrti pa nič
več.«

Tako je lagal Tomaž in se milo
držal, kakor svetopisemski berač, ki
So ga pod stopnicami garji jedli.

»Pa res ni prav, da so vas go¬
spod tako zapustili,« je dejala Fran-
cika Omahen in hitro dostavila: »A
kaj hočete, ko pa so tako revni ... še
najpotrebnejšega nimajo.«

»Seveda nima nič, ker mu ti vse .
pobereš,« si je Tomaž mislil, na glas
Pa je vzdihuje rekel:

»Vem, da so gospod revni . . .
fara je slaba . . . ljudje so trdi in ve¬
ra peša . . . Ampak nekaj bi morda
pendar lahko zame storili . . . Kaj pa
pe bi umrli? Jaz se bi seveda oglasil
hi začelo bi se veliko preiskovanje in
e e bi vi imeli pota <n sitnosti in bi
Piorali prisegati . . .«

Kuharica se je zganila, kakor da
li je Tomaž zadrl šivanko v meso.

»Kakšna pota? In kakšne sitno-
*i? In čemu prisegati?«

»Postave so take! Prav hude so
Postave in sodnijsk- gospodje so tu¬
di hudi, da se bog usmili. Posebno če
Puirje kak duhovnik, preiščejo vse,
kakor da bi bil vsak duhovnik bogat
] n bi vsaka farovška kuharica vse
P°brala, kadar gospod umrje. No, pa
se še kdo drugi oglasi, potem so še
^Pjvečje sitnosti. Boljše bi bilo, da se
brej pomenimo. Ko bi mi gospod ne-

85

kaj dali, bi se jaz vsemu odpovedal
in še pričal bi, kako ste vi lepo za go¬
spoda skrbeli in vse zanj žrtvovali.«

Tako se je kremžil Tomaž in za¬
vijal je oči tem bolj, ker je videl, ka¬
ko nezaupno ga gleda farovška ku¬
harica. A ker Francika Omahen nje¬
govih namigavanj ni hotela razume¬
ti, je Tomaž previdno opustil vsako
nadaljnje prigovarjanje.

»Naj malo premišljuje,« si je re¬
kel, »morda se le premisli.«

Župnik je po svojem običaju za¬
radi premembe zraka zopet sedel V
kleti. A ta dan se ni dotaknil klobas,
ki so bile zanj pripravljene, in tudi
vina ni pil, marveč praznil medicin¬
sko steklenico in delal mučeniške
obraze ter vmes ječal, kakor bi imel
porodne bolečine.

»Hvaljen ...« je pozdravil To¬
maž z mežnarsko ponižnostjo. »Ali
za boga, kaj pa vam je gospod žup¬
nik?«

»Oh — bolan — tako bolan —
da — bolan,« je zaječal župnik. »Bo¬
de me — in v glavi tako čudno — ob
bolan —«

»Bode vas, gospod župnik? Na
kateri strani pa?«

»Oh, na znotranji, da, na zno-
tranji.«

Tomaž se je komaj premagal, da
se ni na glas zasmejal.

86

»Ali vam smem nekaj svetovati,
gospod župnik? Poznam zdravilo, ki
izvrstno pomaga, če človeka na no¬
tranji strani bode. Oe vam je prav,
bom kuharici vse razložil in pokazal,
da vam bo vse prav naredila.«

»Bog vam bo, povrnil, bog vam
bo plačal,« je zdihoval župnik. »Jaz
sem tako reven, da, reven, in pa bo¬
lan, oh, tako bolan.«

»Pomirite se, gospod župnik!
Zdravilo vam bo zanesljivo pomaga¬
lo. Poznam to zdravilo. Pomagalo je
tudi moji ranjki materi Neži Krmež-
Ijavki, saj ste jo poznali, gospod žup¬
nik, kajneda, Nežo Krmežljavko iz
Mračnega sela?«

Tomaž je potuhnjeno pogledal
župnika in študiral, kakšen vtisk so
napravile njegove besede. A župnik
je samo vzdihoval in se je delal, ka¬
kor da je Tomaževo vprašanje presli¬
šal.

»Gospod župnik — ali se še kaj
spominjate Neže Krmežljavke? Saj
ste jo poznali!«

»Nič poznal — nikoli poznal . . .
ah, tako bolan ... ne maram nič sli¬
šati . . . oh, sem tako reven in bo¬
lan . . .«

»Le spomnite se gospod župnik,«
je silil Tomaž. »Saj ste moji materi
večkrat pisali in tudi nekaj denarja
ste ji pošiljali za njenega sina. Ta sin
sem jaz, gospod župnik.«

87

»Ali, kaj to meni mar . . . sem ta¬
ko bolan . . . oh, bolan . . .

Tomaža je minevala potrpežlji¬
vost. Uganil je, da je župnikovo je¬
čanje le v najmanji meri upravičeno
in da se župnik dela bolnega samo,
da bi se ognil pogovoru s Tomažem-
»Neče me poznati! In vender je
oče ene dvaintridesetinke mojega ži¬
vota; na srečo ni ta klada nič doda¬
la moji pameti, sicer bi jaz najbrže
po vseh štirih lazil po svetu.«

»Pojdite z bogom . .. oh, sem ta¬
ko bolan . . . srečen pot vam želim ...
sem tako slab ... še govoriti ne mo¬
rem ... z bogom, z bogom.«

Tako je govoril in ječal župnik
in mahal z rokama okrog sebe in se
delal, kakor da ga začenja zvijati
božjast. Tomaža pa je prevzela jeza
in široko se je postavil pred župnika.

»Jaz sem Tomaž Krmežljavk,«
je rekel tako glasno, da ga. je slišala
kuharica, ki je prisluškovala na vrhu
stopnic. »Vaš sin sem, vaš in Neže
Krmežljavke, ki ste jo vi zapeljali in
v nesrečo spravili.«

»Ni res,« je zakričal župnik!
»Jaz vas nič ne poznam.«

. »Vaš sin sem, ki ste ga pustili
stradati in trpeti med tem ko ste vi
živeli v izobilju.«

»Oh . .. sem tak revež ... in tako
bolan.«

88

»To je kazen za vaše grehe,« je
zavpil Tomaž. »Dolgo tako ne boste
več živeli, ker vas bo zalila mast. In
zdravila vam tudi ne dam. Pač pa
pojdem jutri na sodnijo in vas bom
tožil. Vse stroške do mojega štirinaj¬
stega leta boste plačali. Jaz imam
vsa pisma, ki ste jih pisali moji ma¬
teri in jih bom sodniji predložil.«

Tomaž se je obrnil in je moško
odkorakal iz kleti ne meneč se za
župnikovo prestrašeno ječanje.

Zunaj ga je ustavila kuharica in
ga prijela za rokav.

»Gospod Tomaž — saj se bodo
dali gospod še pogovoriti.«

»Naj gre stvar svojo pot,« je
vzkliknil Tomaž. »Tako komisijo
bom vzdignil, da je še nikoli ne bilo
in vse bo prišlo na dan in potem bo
gorje in škripanje z zobmi.«

»Gospod Tomaž!«

»V tej hiši se sploh več ne me¬
nim! Z bogom! Ce mi imate pa kaj
povedati, zglasite se v treh dneh v
Ljubljani pri meni.«

In ošabno je zapustil šentjanški
farovž.

V.

Zopet je sedel Tomaž za svojo
mizo v katoliškem gospodarskem za¬
vodu. A držal se je jezno in metal je
sovražne poglede na ravnatelja.

89

»Vi me hočete telesno in dušev¬
no uničiti,« je govoril Tomaž ravna¬
telju. »V sedmih dneh sem izvršil re¬
vizijo, za katero bi vsak drugi rabil
tri tedne. Ne samo, da sem vse v red
spravil, tudi iztirjal sem vse. Kon-
sum je rešen. In zdaj, ko se niti pre¬
spal nisem, naj grem že zopet in kar
na drugi konec dežele?«

»Kar vam ukažem, morate izpol¬
niti,« je velel ravnatelj z nenavadno
energijo, kajti bal se je, da bi se To¬
maž zopet začel bližati njegovi ženi.
»Jutri morate odpotovati.«

»Še tisti, ki je na smrt obsojen,
sme apelirati na višjo instanco, jaz
naj bom pa popolnoma brezpraven?«
Tomaž se je dvignil izza mize in je
segel po svojem klobuku. »Dovolite,,
da si preskrbim zdravniško spričeva¬
lo in je predložim načelstvu. Kadar
bo zdravnik dovolil, da grem na po¬
tovanje, se pa zopet oglasim v pisar¬
ni. Vzemite na znanje gospod ravna¬
telj, da sem bolan.«

In Tomaž je z roko pozdravil
ravnatelja in svoje tovariše, poine-
žikal tipkarici Filipini in je odšel iz
pisarne.

»Ce me zatoži, pa razkrijem
vse,« se je sam pri sebi rotil Tomaž.
»In da mu povrnem njegovo nesram¬
nost, bom še danes poslal njegovi že¬
ni nekaj cvetlic. Pa se naj jeze in lju-.
bosumnosti razleti.«

90

Tomaž je bil pač v resnici potre¬
ben počitka, a privoščiti si ga ni mo¬
gel, kajti čakalo ga je mnogo opravil.

Najprej je bil novič prosil svoje¬
ga nominelnega očeta Boltežarja
Krmežljavčka, naj mu izroči pisma,
ki jih je našel v zapuščini svoje žene.

»Sem prisegel — pred velikim
altarjem sem prisegel — prej ne, da
boš polnoleten,« se je branil Boltežar
in ker ga je Tomaž hudo prijemal in
pestil, mu je ušel iz hiše.

Tomaž pa ni mislil odnehati in
hotel je za vsako ceno dobiti pisma.

»Ko bi bil imel jaz pri Sv. Jane¬
zu tista pisma v rokah, bi bil fajmo-
štru Jošku Mrcini in njegovi kuhari¬
ci Franciki Omahen že posvetil. A
kaj, ko nisem imel ne enega teh pi¬
sem, ko sploh še nobenega teh pisem
nisem videl. Moral sem vse riskirati
in nisem ničesar opravil. To ni nič!
To mora postati drugače. Prej mo¬
ram vedeti, kaj so moji očetje pisarili
moji materi, potem bom lahko vsake¬
ga primerne prijel in ne tako, kakor
sem Joška Mrcino pri Sv. Janezu.«

Tomaž je poznal prav preprosto
sredstvo, da pride do pisem. Zvečer
je šel v krčmo Luke Magarca, kjer
sta se Boltežar in tudi vpokojeni
eksekutor Smole najraje mudila in je
, »v proslavo svojega srečnega povrat-
' ka z dežele« naročil Štefan močnega
vina. Pri drugem Štefanu je bila

91

družba že tako glasna in vesela, da
se je prislinilo k mizi še nekaj tujih,
vedno žejnih ljudi, ki so povečali
hrup in veselost in pili kakor gobe.
Pri četrtem Štefanu je Luka Maga-
rac začel peti »polag navade stare,
društvo se sastalo je — eee,« Bolte-
žar pa je poskušal »čez jemati« in ker
z glasom ni izhajal, je zlezel na mizo
in se drl kolikor je mogel. Pri dese¬
tem Štefanu je stari Smole že tako no¬
rel, da je hotel natakarico zarubiti in
jo eksekutivno prodati. A možje so
mnogo prenesli in Tomaž je moral še
več bankovcev položiti na mizo,
predno jih je spravil v tisto stanje, v
katerem jih je hotel imeti, namreč do
popolne pijanosti in nezavesti. Ko je
bilo čas, gostilno zapreti, šo bili vsi
udeležniki tega popivanja, razen To¬
maža, tako pijani, da se ni mogel no¬
beden ganiti.

Tomaž je poklical natakarico »na
pametno besedo« k sebi.

»Poglejte jih — tako so pijani,
da ne more nobeden domov. Kaj mi¬
slite, ko bi jih pustili tu?«

»Vseh že ne,« je odločila nataka¬
rica. »Gospodarja spravim v njegovo
posteljo, vaš oče in Smole lahko na
klopi prespita svojo pijanost, druge
pa nesiva na cesto — naj jim polica¬
ji naprej pomagajo.«

Tomaž je bil tudi s tem zadovo¬
ljen in je natakarici pomagal znesti

92

pet pijanih mož pred hišo. Posadil
jih je tako, da so sloneli oh zidu. Po¬
magal je tudi Luki Magarcu v poste¬
ljo in položil Boltežarja in Smoleta z
veliko nežnostjo na klop. Pri ti prili¬
ki je vzel Boltežarju ključe do skri¬
nje, v kateri je bila spravljena zapu¬
ščina Neže Krmežljavke.

»Ce bi se moj oče in Smole pono¬
či prebudila — hm, pustite luč go¬
reti in postavite jima na mizo Štefan
vode in Štefan vina.«

Tako je ob slovesu naročil To¬
maž natakarici in ko je bil poravnan
še ostanek računa, je veselega srca
odšel iz Magarčeve krčme in žvenke¬
tal z Boltežarjevimi ključi, kakor bi
bili sami tolarji.

Ob zidu so sedeč na tleh sloneli
pijanci in smrčali. Tomaž je ravno
razmišljeval, ali bi jim zamenjal klo¬
buke ali jim sezul in skril čevlje, ko
je zaslišal izza vogala enakomerne
korake. Trenotek pozneje se je prika¬
zal redar.

»Kaj pa to pomeni?« je vprašal,
videč pijane jogre ob zidu.

»Domu ne morejo,« mu je pojas¬
nil Tomaž. »Ravnokar so jih znosili
iz Magarčeve gostilne.«

Redar je stopil k zidu, je prve¬
ga pijanca začel stresati in ko je vi¬
del, da se je prebudil, je nanj zavpil:
»Kaj pa delate tukaj?«

93

Pijancu se je zakolcalo, pogledal
je redarja debelo in zaklical:

»Nesramnost! Ali vas kaj briga,
kaj tu delam 1 ? Saj jaz tudi vas ne
vprašam, kaj tu delate.«

»Slišite — ali hočete morda v
špehkamro?«

»Zakaj ne — če se dobi tam čr¬
na kava.«

Redar je poskušal svojo srečo
tudi pri drugih pijancih. Prebudil
jih je pač, a naprej niso mogli; eni
so kar popadli, dva pa sta začela kri¬
čati in peti in naenkrat se je iz gostil¬
niške sobe Luke Magarca slišalo tu¬
ljenje in je začel na okno razbijati
Boltežar in klicati na pomoč, češ, da
ga hočejo bele miši snesti.

Tedaj je pa Tomaž izdajalsko za¬
pustil ubogega redarja in je pobegnil
domov. Vzel je iz očetove skrinje
škatljo, polno vsakovrstnih pisanj,
ter jo nesel v svojo skromno podstreš¬
no sobico.

»Nekaj ur imam le časa, da vse
to pregledam — predno se oče stre¬
zni, bo delo že davno končano.«

Tomaž se je takoj lotil dela. Raz¬
vrstil je pisma po podpisih in jih po¬
tem čital, ter si obenem zabeleževal
glavne podatke. Mnogo je bilo teh pi¬
sem in vmes so bila tudi prav zani¬
miva in vsa so bila očividno pisana
od duhovskih rok. Samo razločnega
podpisa ni bilo nikjer. Vsa pisma so

94

bila le podpisana »Tvoj Janez« —
»Tvoj stari prijatelj Anton« — »Po¬
zdravlja te Matevž« — pravega ime¬
na ali celo naslova ni bilo nikjer.

»Na srečo so ohranjeni zavitki s
poštnimi pečati,« je govoril Tomaž.
»Moji očetje so bili previdni. Nobe¬
den se ni podpisal in nobeden ni za¬
pisal ne kraja, ne datuma. A po za¬
vitkih in poštnih pečatih bom dognal
čas in kraj — po pisavi in krstnem
imenu pa osebo piščevo. Ne boste mi
ušli, moji ljubljeni očetje!«

Tomaž je neutrudno delal vso
noč. Preštudiral je vsa pisma in vse
kar je smatral za potrebno, zabeležil.
Bil je že dan, ko je pisma nesel nazaj
v Boltežarjevo skrinjo in legel k po¬
čitku, mrmrajoč:

»Kataster svojih očetov bom na¬
pravil — na podlagi teh pisem bom
dognal osebe — in potem jih bom
oskubil — le škoda, da nisem našel
ne enega pisma Joška Mrcine, fajmo-
štra šentjanškega.«

Skoro ves dan je Tomaž prespal
in spal bi bil še dalje, da ga ni pre¬
budilo energično trkanje na vratih.

»Tomaž, vstani, — neka ženska
bi rada govorila s teboj.«

»Oče je torej že doma,« je mislil
Tomaž, čuvši Boltežarjev glas in po¬
tem zaklical: »Naj počaka, — pri¬
dem koj.«

95

Ženska, ki je Tomaža čakala, je
bila farovška kuharica Francika
Omahen. Tomaž se je resnično vstra-
šil, ko jo je zagledal, kajti pregledo¬
vanje pismene zapuščine njegove ma¬
tere mu je pokazalo, da se je s svojim
nastopom proti župniku Jošku Mrci¬
ni vsaj zelo prenaglil. Omerno je po¬
zdravil Franciko Omahen in jezilo
ga je, da je moral žrtvovati celo kro¬
no, da je očeta Boltežarja odpravil z
doma.

Francika Omahen je bila v vid¬
ni zadregi in je pripovedovala vse
mogoče, da se krčmarica omoži s
konsumskim prodajalcem, da bo na¬
takarica vzela postiljona, da so se
mački pri Sv. Janezu čudovito po¬
množili in da fajmoštra že celo v
možganih trga.

»Prišla je točno, kakor sem re¬
kel — v treh dneh,« je med tem raz;
mišljeval Tomaž. »Nekaj slabe vesti
ima Joško Mrcina vendar, drugače bi
je ne bil poslal.«

Kuharica je pripovedovala, po-
kašljevala in se davila in ni vedela,
kako bi začela izpolnjevati svojo mi'
sijo, Tomaž je pa trdovratno molčal
in samo razmišljeval, kako bi se rešil
iz zadrege.

Naposled je Franciki Omahen
zmanjkalo novic in ko je še razjasni'
la rodbinske razmere svoje sestre i Jl
njenih otrok, je pogumno pljunila v
svoj robec.

— 96 -

»Da . . . seveda . . . da . . . hudo
je na svetu ... in kaj sem hotela še
reči? Ah, da, zaradi vaše matere sem
hotela z vami govoriti. Zadnjic ste
bili tako hudi in razburjeni, ko ste
govorili z našim gospodom. Pa sem
rekla gospodu: Bom pa jaz to stvar
v red spravila.«

Tomaž je naredil resen obraz in
je zaničljivo odmahnil z roko.

»Je že vse v redu,« je rekel hlad¬
no. »Če me župnik neče poznati kot
svojega sina, naj pa pusti. Jaz od nje¬
ga ničesar' ne zahtevam. Kar pa gre
po postavi, to bom že dobil. In nič ne
bom prizanašal in nobenih obzirov
ne bom imel.«

Francika Omahen je z lisjaškim
Pogledom premerila Tomaža in po¬
tem sladko rekla:

»Gospod župnik pravijo, da vaši
materi niso nikoli nobenega pisma
Pisali. Da, in posvetovali so se z ne¬
kim učenim gospodom in so izvedeli,
da vi ne morete nič zahtevati.«

»Čemu so pa potem vas k meni
Poslali?« je vprašal Tomaž. »Kar na
sodnijo naj me naznanijo.«

»E, kaj bodo na sodnijo nazna¬
njali!« je menila Francika Omahen,.
»Se nikoli se niso tožarili. In dobrega
srca so in vsakemu pomagajo kolikor
morejo, čeprav so revni.«

»Samo svojega sina nečejo po¬
znati,« se je rogal Tomaž. »Res, dober

97

7

gospod — pa naj bo kakor hoče. L e
recite gospodu župniku, da jih lepo
pozdravljam in jim želim vse dobro.«

»E, kaj bi se tako jezili,« je pri'
govarjala Francika Omahen. »Saj
veste, kako je z gospodi. Pod kožo so
krvavi, kakor smo mi in zgodi se že,
da se kateri spozabi. Pa vi nimate 11O'
Lenega pisma in sploh nobene pravi;
ce — a gospod so vender rekli, da b>
radi za vas kaj storili.«

Tomaža so te besede kar poživi'
le in vzbudile vso njegovo nesrani'
nost. Že ves je bil obupan, da se m#
je prvi naskok na enega svojih dva;
intrideset očetov ponesrečil, a zdaj
je spoznal, da igra vender še ni iZ'
gubljena.

»Ljuba Francika Omahen,« j e
dejal Tomaž slovesno. »Vi ste mi sa¬
mi priznali, da ste brali pisma, ki jih
je moja mati pisala gospodu župniku-
In župnik Joško Mrcina je na tak#
pisma vselej poslal nekaj denar j#'
Ali ni res?«

»Ne vem — jaz nič ne vem,« j e
rekla kuharica, a poznalo se ji je, d#
jo je Tomaževa sigurnost spravila i' /j
ravnovesja.

»Pa jaz vem — in dokazal boF
to - in na pošti se bo to dognalo,« j e
lagal Tomaž. »O, jaz sem se že sa” 1
prepričal na pošti — natančne podat'
ke imam in vse bora dokazal, vse.«

98

Kuharica Francika Omahen je
nla prepričana.

v  »Ne more biti,« je jecljala, »pa
Ce  že je . . . naj bo kakor hoče . . .
gospod so revež . . .«

»Vem, vem, velik revež — slaba
J a ra . . . lakomni ljudje . . . vera peša
bolni so, tako bolni, oh tako bol¬
ni .. . no, in Francika Omahen mora
tudi skrbeti za svojo prihodnjost,«

Francika Omahen je pri teh be¬
sedah postala nemirna.

»Oh, kako pa govorite,« je za¬
vzdihnila. »Kaj pa hočete meni, ki
Seni se tako za vas potegnila.«

»Kako ste se pa potegnili za-
Uie?« je vprašal Tomaž in položil svo j
Jo roko Franciki Omahen na okroglo
koleno.

»Gospod so rekli, da ne dajo nič
in da ne dajo nič,« je hitela pripove¬
dovati Francika Omahen. »Rekla
Sem jim: gospod, sitnosti bodo. Pa so
rekli; meni ne more nič škodovati,
Saj sem že star. Pa sem rekla: Pa
dajte Tomažu, kar morete že, da po¬
kažete dobro srce. Pa sem morala
dolgo govoriti in sem jih nazadnje
Pripravila do tega, da so dali petsto
kron . . .«

»Se nič ne menim,« je vzkliknil
"oniaž. »Tisoč kron ali pa nič.«

»Kje naj jih pa vzamejo,« je vsa
Prestrašena zaklicala Francika Oma-

99

7*

hen. »Še teh petsto kron sem jim jaz
posodila.«

Kuharica je s kolenima krepko
stisnila Tomaževo roko in zaupno še¬
petala.

»Glejte Tomaž, saj ste na naši
pošti poizvedovali in dobro veste, da
imajo gospod samo nekaj malega v
hranilnici.

»Francika Omahen pa tri tisoč
kron,« je hitro dostavil Tomaž. »In,
glejte, Francika, pobotajva se prija¬
teljsko. Meni dajte tisoč kron ... pa
bo vse v redu in še na roke vam poj¬
dem pri prodajalni vaše sestre. Meni
tisoč kron, pa se vsemu odpovem.«

»Oh, tisoč kron,« je zajokala
Francika. »Tisoč kron . . .«

A Tomaž je obstal trdosrčen.
Razložil je kuharici, da ji ostane le še
dovolj, če župnik umrje, jo poučil,
kako naj vse na stran spravi in se
končno venderle ž njo pomenil.

»Gospod so rekli, da morate dati
pismeno potrdilo, da ste odpravljeni
in da nimate nič več zahtevati.«

»Z veseljem,« je dejal Tomaž in
je hitel spisati izjavo in pobotnico,
med tem ko je vzela Francika Oma¬
hen iz nedrij hranilnično knjižico, na
katero je že dvignila večjo vsoto ter
naštela na mizo tisoč kron in na vsak
bankovec je padla vsaj ena solza iz
njenih oči.

100

Tomaž je z nepopisno radostjo
pospravil denar in se izkazal resnič¬
no hvaležnega. Spremljal je Franci-
ko Omahen po mestu, obiskal njeno
sestro, jo peljal na sprehod in na iz¬
borno večerjo, ji kupil za spomin
zlat medaljon in zvečer užival ž njo
razgled z Grada, ki je Franciki Oma¬
hen tako ugajal, da bi bila najraje
ostala v Ljubljani.

Tomaž je dobljeni denar naložil
v hranilnici in s ponosom si je rekel,
da je prva stopnica do bogastva po¬
ložena. Gledal je svojo hranilnično
knjižico z zaljubljenimi pogledi in
vedno računal, koliko znašajo že
obresti in kako se bo kapitalček mno¬
žil, a čim se je spomnil na Natalijo,
ga je minilo vse veselje.

»Premalo je še, mnogo premalo.
Smejala se mi bo, če ji povem, koli¬
ko imam. In čakati tudi neče več. Ta
računski podčastnik, cesarski urad¬
nik bo, penzijon bo imela po njem in
čeden človek je tudi. Saj sem vedel,
da se,tako zgodi. Ko bi bil vsaj že
kakih 25 let star, da bi se mogel ože¬
niti, potem bi bilo še kaj upanja, da
tega podčastnika izpodrinem. A ta¬
ko? Nič, nič!«

Tako je modroval Tomaž ponoči
v svoji sobici pod streho in je bil ža¬
losten na smrt. Odkar se je povrnil z
revizije, je samo enkrat govoril z Na-

101

talijo in še takrat mu ni rekla nic
drugega, kakor da je zaročena.

»In da boš vedel,« je dostavila,
»kar je bilo med nama, naj bo pozab¬
ljeno.«

A Tomaž se ni mogel vdati v
svojo usodo. Navzlic spoznanju, da j e
Natalija zanj izgubljena, je le nepre¬
stano mislil, kako bi podčastnika iz¬
podrinil.

»Morda se vendar nekaj dobi. • •
in Kozoglav mora pomagati . . . p 3
Angela ... in vsi znanci . . . morda
se le kaj dobi.«

Položil je glavo na roke, ki so
držale njegovo hranilnieno knjižico
in je mislil in mislil toliko časa, da
je zaspal.

Ravno tisti dan je tudi Natalij 3
mnogo več mislila na Tomaža, kakol’
je bila sicer njena navada. Očitala si
je, da je preveč neprijazno ž njiu 1
govorila.

»Tako žalostno me je pogle¬
dal . . .« si je rekla. »Rad me ima še
vedno in tudi jaz ga imam pravza¬
prav rada. To se pravi: ljubši mi je,
kakor vsi drugi, a nič več. Toda —
kaj naj ž njim 0 ? Zdaj sem že dvajset
let stara in čas je, da se omožim. N 3
Tomaža ne morem čakati.«

Natalija je bila prav hladnokrv;
na ženska. V tem času, kar je bila pi' 1
gledališču, je spoznala moški svet do
dobra. Ljubila je edinole sebe in skU'

102

bila moške, kolikor se je dalo. A le
prezgodaj je prišla do spoznanja, da
žive v ljubljanskem ozidju sami go-
laš-kavalirji, od katerih ni ničesar
pričakovati. Zaradi tega spoznanja
je nastavljala vse svoje mreže, da bi
ujela zakonskega moža in je bila na¬
posled še prav vesela, da se je v te
mreže ujel računski podčastnik, ki je
imel upanje postati kancelist in sča¬
soma avanzirati še višje.

Tomaž je natančno poznal živ¬
ljenje, mišljenje in čustvovanje Smo¬
letove Natalije in natančno je vedel,
kaj veže Natalijo in računskega pod¬
častnika. Prav zato pa se mn je zde¬
lo tako težko, da bi ju spravil nara¬
zen.

Najpoprej je upregel vse svoje
znance, da. poizvedujejo v kakih raz¬
merah živi podčastnik. A slišal je sa¬
me dobre vesti.

»Hudič je na tako dobrem glasu,
da bi se človek zjokal,« je govoril To¬
maž svojemu prijatelju Kozoglavu.
»Sicer imam še pol leta časa, ker se
poprej ta podčastnik ne more poroči¬
ti, ali zgodi se lahko kaj drugega. Za¬
pelje mi jo lahko! Natalija je zdaj -v
nevarni starosti ... in jaz moram zo¬
pet na deželo.«

»Kaj bi se dalo storiti?« je vpra¬
ševal Kozoglav. »Jaz nimam nobene
pametne misli.«

103

»Verjamem, da je nimaš,« je s
prepričanjem izjavil Tomaž. »Kot
pesnik imaš pravico do tega. A meni
že zadostuje, če izpolniš, kar ti naro¬
čim in hvaležen ti bom ne do smrti,
ampak dejansko.«

Tomaž je pokazal svojo denarni¬
co in Kozoglavu se je razjasnil obraz,
kakor da ga je poljubila boginja pes¬
ništva.

»Vse storim, kar želiš,« je izjavil
Kozoglav. »Vse . . . vse . . .«

»Dobro, prijatelj,« je rekel To¬
maž. »Poslušaj! Jaz nastopim jutri
svojo službo in pojdem zopet za nekaj
časa na deželo. Ne vem, kdaj se boril
vrnil. Ta čas mi pazi na Natalijo.
Podčastnik ne sme dobiti prilike, da
bi jo zapeljal.«

»A kako naj to storim — saj ji
ne morem biti vedno za petami.«

»Vse se da urediti,« je velel To¬
maž. »Napravil sem si načrt — če se
obnese pač ne vem — ali vsaj toliko
upam, da mi podčastnik ne zapelje
dekleta, dokler se ne vrnem v Ljub¬
ljano.«

Tomaž je peljal Kozoglava v
krčmo, mn natančno razložil svoj na¬
črt in mu dal tudi na račun honorar¬
ja primeren predujem.

»Cim odidem — začneš takoj de¬
lati,« je pri slovesu rekel Tomaž »in
če boš rabil še kaj denarja pa piši.«

104

. »Bo vse tako, kakor si naročil,«
3® dejal Kozoglav in v mislili je do¬
stavil; »Kako jo mora rad imeti, da
toliko denarja žrtvuje.«

Lahkega srca Tomaž pač ni izdal
^ga denarja, a tolažil se je, da bo na
novi reviziji že zaslužil toliko, da bo
ta izredni izdatek pokrit.

Naslednji dan je nastopil svojo
službo. Tipkarica Filipina ga je spre¬
dla z očitajočimi pogledi, ravnatelj
s trdimi besedami.

»Pritožil sem se pri načelstvu
z &radi vašega ravnanja,« je dejal
Ravnatelj »in dobil sem pooblastilo,
da vas takoj odslovim. Samo moji do¬
broti se imate zahvaliti, da imate še
službo. Ukazujem vam, da greste še
danes v Petelinje revidirat posojil¬
nico. Ondotni župnik so bolehni in
v sled tega je “nastal nered.«

Tomaž je vzel ravnateljevo oči¬
tanje z vidno zaničljivostjo na zna¬
nje, a pokoril se je molče danemu po-
Velju in se že popoldne odpeljal v Pe¬
telinje.

Vas je ležala na griču, precej da¬
leč od ceste. Tomaž je moral skoro
dve uri hoditi peš, da je dospel na
cilj.

Sredi vasi je stala stara cerkev
l n poleg nje skromno župnišče. Tam
Se  je oglasil Tomaž.

»Gospod so šli obhajat,« mu je
odgovorila resolutna ženska, ki jo je

105

našel v kuhinji. »Vi ste najbrže r e '
vizor iz Ljubljane? Gospod so pove¬
dali, da pridete.«

»Da, jaz sem revizor,« je dejal
Tomaž. »Ali so gospod kaj ukazali,
kje da bom stanoval?«

»Pri nas,« je odgovorila ženski
»Moj mož je mežnar in organist. Go¬
spod nimajo ne kuharice, ne hlapca
— kar je treba, oskrbim jaz.«

Meznariča je peljala Tomaža v
svojo hišo, kjer je bila zanj že pri¬
pravljena sobica. Spotoma je izvedel,
da je mežnarica že petindvajset Id
omožena, da ima troje otrok, da bo
njena osemnajstletna hčerka imel 8  |
dvatisoč kron dote, da hoče njen si 11  I
postati finančni paznik in da je žup'
nik čuden, pa še jako čuden gospod-

Tekom ene ure se je Tomaž vdo-
mačil na svojem stanovanju in se se¬
znanil s celo mežnarjevo rodovino-
Osemnajstletna Marička mu je pom 8 '
gala spraviti prtljago v omaro. Das>
to ni dolgo trajalo, je Tomaž vendaf
imel priliko spoznati, da bi si prelh'
vanje v Petelinjah prav primeru 0  j
olepšal, če bi mežnarjevi hčeri pom 8 ' i
gal, da dobi nekoliko preteklosti.

Po večerji je šel Tomaž v župD 1 '
šče, da se predstavi župniku, o kate¬
rem so vsi govorili, da je čuden, P 8
še jako čuden gospod.

Župnik je bil visok, bledo!iče’ 1
mož. Tomaž je vedel, da je župnik s e '

I
j

1
1

1

1

1
2
1

1
§
l

t
1
š

1
t

c

j
s
č
s
(■

h

Š

106

le nekaj nad štirideset let star in se
je čudil, da je že ves siv in polomljen.

»Kakor opran mrtvaški prt, ta¬
ko barvo ima,« si je mislil Tomaž,
Pozdravljajoč župnika z izbrano po¬
božnimi besedami, »oči pa ima upad¬
le in svetijo se mu, kakor da bi v njih
gorel ogenj.«

Tomaž se je obenem oziral po so¬
bi in se skoro prestrašil, videč poleg
župnikove pisalne mize viseti popol¬
no z žico zvezano človeško okostje.

»Zunaj na vratih ima zapisano
niemento mori, tu pa visi celo člove¬
ško okostje, ta človek je res čuden,
Pa še prav čuden mož.«

Tako si je mislil Tomaž, med
tem ko je s hlinjeno ponižnostjo de¬
klamiral svoj govor o važnosti go¬
spodarske organizacije za naše do¬
bro, verno ljudstvo in za zmago sve¬
te katoliške cerkve.

Župniku se je videlo na obrazu,
da ne posluša, kaj govori Tomaž, ne¬
go da so njegove misli drugje.

»Lepo, lepo,« je dejal župnik, ko
je Tomaž končal. »Mora že tako biti,
saj so gospodje v škofiji tako odlo¬
čili. A veste, jaz nimam pravega smi¬
sla za take organizacije. Človek ven-
der živi za to, da se pripravlja za
večnost, ne pa, da bi na tem svetu
kar mogoče dobro živel.«

»Da, za večnost živimo, za nebe¬
ško kraljestvo bi se morali priprav-

107

Ijati, za sodni dan,« je vzdihoval To- I
maž, na tihem pa si je rekel: »Ta 1
človek je neumen.«

Župnik je peljal Tomaža v pri' I
tlično sobo in mu izročil več ključev- i I

»Tu imate ključ od sobe in tu ®
ključe od blagajne,« je govoril žup' *
nik. »Kar sem prejel, je vse v blagaj- s
ni, samo zmešano je vse — jaz se n®, I
razumem na take stvari. — Tu je po-
sojilnični denar, cerkveni denar i® I
moj denar. Oznanil sem že v nedeljo, i z
naj pridejo ljudje z vložnimi knjiži' | j
cami. Torej vam ne bo težko vse ž
knjige v red spraviti in mežnarja iz-
vežbati v poslovanju tako, da bo ।
lahko sam vodil posojilnico.«

I k

»Vse se zgodi vestno in natanč-
no,« je slovesno izjavil Tomaž in po,- ]
padel blagajniške ključe, kakor pes I j
klobaso. »Jutri začnem in vam spra- ]
vini vse v najlepši red.« (

Župnik je bil zadovoljen in j® i
pomirjen prepustil Tomažu vse 1
ključe. 1

Tomaž je porabil prvi večer, da ;
se je kolikor mogoče seznanil s člani ]
mežnarjeve rodovine in z bližnjimi i
sosedi. Spoznal je, da vsi župnika i
popolnoma zaupajo, da ga smatrajo 1
za gorečega duhovnika in nesebične¬
ga, a že prav čudnega moža.

»Kar je pri nas, uživa saine
postne jedi,« je pripovedovala mež-

108

lla i'ica. »Že sedem let ni užil nič
Desa.«

»Da, in z ženskami govori samo
Pred pričami,« je sramežljivo, pri¬
pomnila Marička. »Samo take ženske
s^ejo same v farovž, ki-imajo — ka-
se že pravi? — a, da, kanonično
starost. Zato imenujejo take ženske
PD nas star kanon.«

Iz vsega, kar je izvedel, si je To-
?až napravil sodbo, da mora biti
Dipnik nekoliko zmešan. V tem ga je
Posebno potrdilo dejstvo, da mu je
z,, Pnik kar izročil blagajniške ključe.

Naslednje jutro je začel Tomaž
z  delom. Spoznal je kmalu, da je po¬
sojilnica v največjem neredu, da so
'piši v knjige napačni ali pomanjk-
‘Jivi in da bo treba vse iznova začeti,
p oprijel se je dela z veseljem, kajti
Magajna je bila, polna in Tomaž ni
t ' v omil, da se mu posreči spraviti
v tak red, da bo zanj kaj dobič-
a  ostalo. Ljudje so mu prinašali
Jožne knjižice in videl je zopet, da
p mnogokaj napačno vpisano, a da
ji.^dje tega še zapazili niso, kakor tu-
, l  dolžniki niso zapazili, da je mar-.,
Jkdo veliko več plačali na obrestih,
a kor je bil dolžan.

v »To ljudstvo je res verno in po-
tono,« je sam pri sebi rekel Tomaž,
zlodej bi bil, če bi si tu ne po¬
žgal do lepih kronic.

109

Delal je marljivo od jutra do ve¬
čera. Zjutraj je šel vsak dan k maši-
zvečer po delu pa je zopet vstopil '
cerkev, kar mu je pridobilo zaupa¬
nje in spoštovanje faranov.

»Pobožen je in marljiv, kakof
čebela,« so govorili možje. »Priden i®
prijazen je in bogaboječ,« so govoril®
ženske. »In lep fant je, da malo takih-
četudi ima čuden nos,« so govoril®
dekleta in najraje mežnarjeva Ma¬
rička.

Čez nekaj dni je dobil Tomaž
prvo Kozogjavovo pismo,

«... Začetek je dober. Najprej
sem povedal Magarcu in Boltežarju-
da po občem mnenju podčastnik sploh
ne misli Natalije vzeti, ampak da j°
bo samo zapeljal, potem pa jo na ce¬
dilu pustil. Zdaj svari že cela hiša
Natalijo, naj bo previdna. Tudi stari
Smole že govori, da vojakom ni za¬
upati. Snoči sem poslal Železnikove¬
ga hlapca, da je Nataliji zapel pod
oknom. »Fantič bo v zibki spal, ja«
bom na valiti stal, ti se boš jokala-
jaz pa smejal.« Natalija se je tako
razjezila, da je vrgla na hlapca po¬
sodo z vsebino vred. Moral sem m®
plačati dve kroni.«

»Izvrstno gre,« se je smejal To¬
maž. »Sicer me je Kozoglav gotovo
za eno krono ogoljufal, a naj mu bo
prizanešeno.«

110

Tomaž je takoj spisa] Kozoglavu
obširp.0 informacijo za nadalnje de¬
lovanje in se potem zopet posvetil
svojemu delu.

Življenje v vasi je bilo enolično
m dolgočasno. Ljudje so ves dan de¬
lali in molili in hodili zgodaj spat in
fomaž ni vedel, kaj bi zvečer poče¬
njal. Pri mežnarjevih ni našel krat¬
kočasja. Po večerji je vzela mežna-
rica rožni venec v roke in je molila
in drugi so dremaje odgovarjali in
Potem šli v posteljo. Cez teden dni je
bil Tomaž tega dolgočasja do grla
sit.

»Nekaj zabave si moram vendar
zagotoviti,« je modroval, ko je zve¬
čer spravljal mizo v posojilnici v
red. »Mežnarjeva Marička se bi dala
morda pregovoriti, ali oče in brat se
mi zdita nevarna in mežnarica je iz
rodu furij. Vsekako bom začel danes,
rekognoseirati.«

Po večerji je Tomaž zapustil
•nežnarjevo hišo, češ, da mora v so¬
sedni vasi govoriti z nekim posojil-
ničnim dolžnikom, ki se še ni ogla¬
sil, dasi je bil že večkrat klican. To¬
maž je šel res iskat, dotičnega moža,
Se pomudil nekoliko v ondotni krčmi
hi se potem počasi vračal proti domu.

»Res, verno in pošteno ljudstvo
Prebiva tod,« je razmišljeval Tomaž.
»Tu se spozna, kako vpliva vera na
nravnost. Ponočevanja menda sploh

111

ne poznajo. Nisem še slišal, da bi kd° i
ponoči zankal. In vasovanje jim niO'
ra biti popolnoma tuja navada.«

Prisedši do vasi je Tomaž zavil
v stran in šel proti župnišču, kjer j 6
videl razsvetljeno okno.

»Čuden mož, ta župnik,« je ug 1 '
bal Tomaž. Že dober teden sem ttt>
pa sem ga  le trikrat videl. Ves dan
tiči doma, dasi nima skoro nič oprfl' j
viti. A ponoči tudi ne spi. Moran 1
vendar pogledati, kaj dela.«

Toipaž se je splazil po senci d 6
župnišča in splezal na vrtu na drev<n

»Tu pač ne bom nič takega videl,
kakor nekdaj v Mračnem selu, ko j 6
prišel župnik Bradavica v sobo svoj 6
ljube Katrice.

Tomaž je razločno videl v župni'
kovo sobo in kar je videl, ga je pi* e '
treslo.

Župnik je klečal pred razpelom,
je vzdihoval in jokal in se bičal, da
je imel ves krvav in razbit hrbet. |

»Strašno,« je zavzdihnil Tomaž’
»Kaj se mora goditi v možganih tega |
nesrečnega človeka. Nemara je vet'
sko blazen.«

Na Tomaža je prizor, ki ga je vi'
del, napravil tak vtisk, da je ves p°'
trt zapustil drevo in se napotil na;
ravnost proti domu. Nič več ga n J
mikalo, da bi šel po vasi rekognosd'
rat. A ko je zavil okrog cerkve in j 6
zagledal pred sabo mežnarjevo hišo.

112

obstal in se hitro stisnil v senco.

,d mežnarjeve hiše se je namreč pla¬
zil človek ob zidu in je krenil po ce-
sti do županove hiše, kjer je naen¬
krat izginil.

»Ce se ne motim, je bil to mež-
narjev fant — pri županu pa imajo
zelo brhko deklo.Na koru poje in mo¬
litvenik ima kakor mašne bukve.«

Tomaž je sklenil, da bo mežnar-
jevega fanta drugi dan prijel tako,
da mu ne bo ušel in se je odpravil do¬
mov s tolažilno zavestjo, da se bo
morda vendar dalo -kaj dobiti za
kratkočasje.

Naslednji dan je bila nedelja.
Tomaž je poslušal župnikovo pridigo
z največjo pozornostjo in si napravil
o njej kratko sodbo: »ta človek pridi¬
ga o verski novosti po lastnih skuš¬
njah.«

Po maši je Tomaž šel z mežnar-
jevim fantom v krčmo in ga na potu
nenadoma trdo prijel.

»Ti se pa dobro pripravljaš za
finanearja,« mu je rekel. »Ti boš vsa¬
kega tihotapca rzel.«

Fant je zardel in plaho vpra¬
šal, kaj mu Tomaž hoče.

»Nič ti nočem-,« je dejal Tomaž.
»Saj sva vendar prijatelja. Le opo¬
zoriti te hočem, da bodi previdnejši.
Snoči sem te videl, ko si se splazil k
županovi dekli.«

113

8

Fant je bil ves prestrašen in ja
Tomaža hitro potegnil na stran.

»Lepo vas prosim — nikar nič
ne povejte — če bi to župnik izvedeli

— raztrgali bi me in pregnali iz
vasi.«

»Kaj so župnik tako hudi? Meni
83 zdi, da so dobri.«

»Saj so dobri, ampak človek bi
moral biti brez greha; če pa izvedo
za kak greh, pa zdivjajo in na priž¬
nici osramote človeka, da mu ni več
obstanka.«

»A pri spovedi vendar vse izve¬
do in kakor sem spoznal, hodite tu
vsak mesec k spovedi.«

»Hodimo že — pa kdo bo tako
neumen, da bi kaj takega povedal,
kar župniku ni všeč. Župnik so trdno
prepričani, da ni pri nas nič greha.«

Tomažu se je zdelo potrebno, da
izpraša mežnarjevega fanta natanč¬
nejše in izvedel je toliko mičnih
stvari, da je bil nad vse pričakovanje
zadovoljen.

»Tempelj kreposti ta vas pač ni

— a hinavščina je razvita do redke
popolnosti.« To je bil sklep, ki si ga
je napravil Tomaž na podlagi infor¬
macij mežnarjevega fanta in ki mu
je dal pogum, da poskusi svojo srečo
pri mežnarjevi Marički. Takoj pri
prvem približanju se je izkazalo, da
je Marička jako dovzetna za tople in
laskave besede in ker se tudi ni pre-

114

več branila na kmetih običajnim iz¬
razom dopadajenja, je Tomaž zaklju¬
čil nedeljo z zadovoljivo nado, da na¬
daljnje njegovo prebivanje v tem
kraju ne bo tako dolgočasno, kakor
je bil začetek.

Vsled prijateljskega občevanja
z mežnarjevim fantom je Tomaž te-
i kom prihodnjih dni izvedel še mnogo
skrivnosti te fare in ker je spretno
vse vporabil, je imel kmalu po¬
poln vpogled v vse razmere.

Naslednjo nedeljo je bil dome¬
njen z mežnarjevim fantom, da poj¬
deta v sosedno faro na žegnanje, z
Piežnarjevo Maričko pa je bil dome¬
njen, da pojdeta skupaj domu. Zjut-
। raj jio maši je dobi! na pošti že več
dni težko pričakovano poročilo iz
Ljubljane. Kozoglav mu je pisal!

»... Bomba je počila. Vsled ved-
I nih svaril je Natalija svojega ženina
ostro prijela, če jo hoče res samo za¬
peljati in jo potem na cedilu pustiti,
ali če ima poštene namene. Podčast¬
nik je bil zelo ogorčen in dal. je Nata¬
liji svojo častno besedo, da jo vzame.
Povedal mi je to sam v krčmi »Pri
'zgubljenem sinu«. Rekel mi je, dg.
Natalijo presrčno in resnično ljubi in
da se ž njo poroči, čim postane kan-
odist. Z ozirom na to sem storil po
tvojem naročilu še nadalnje korake.
Iztaknil sem tri pripravne ženske, ki
Se 'u jim plačal vsaki po 20 K ...«

115

8*

Daši je pismo Tomaža silno zani-
malo, je vendar prekinil čitanje.

»Kje se je Kozoglav tako izvež-
bal v goljufiji,« se je vprašal Tomaž
»Po 20 kron pravi, da je ženskam
dal ... a jaz bi prisegel, da jim še po
10 K ni plačal.«

»... plačal vsaki po 20 kron,« j®
čital Tomaž dalje. »Prvo sem poslal
zjutraj k Nataliji na dom. Ženska j®
pripeljala triletnega otroka seboj-
Zdihovati zna izvrstno. Stopila j®
pred Natalijo in kakor sem jo naučil
je rekla: Gospodična! Ta otrok j®-
sinko vašega ženina. Jaz, nesrečna
zapuščena zapeljanka, vas prosim?
vzemite še otroka, če ste mi prevzeli
že ženina. — Natalija se je prestra¬
šila in je bridko jokala in je mnogo
izpraševala. Babnica je izborno la¬
gala; Natalija ji je vse verjela. Tisti
večer je bil velik dirindaj. Podčast¬
nik je prisegal, da nima nobenega ne¬
zakonskega otroka in hotel je vedeti?
kdo je tista ženska, ki je bila pri Na¬
taliji in kje stanuje, da jo bo tožil. A
Natalija je v svoji razburjenosti on®
žensko vprašala za vse mogoče stva¬
ri, samo ne za ime in za stanovanje-
Ker pa se je riala Natalija zopet po-
miriti, sem čez tri dni poslal drug 0
žensko z dveletnim otrokom. Poslal
sem jo nalašč ob času, ko je bila sa¬
mo stara šivilja gospodična Marija
doma. Ženska je vprašala za Natali'

116

jo in ko je izvedela, da je ni doma, je

začela psovati, da naj jo bo sram, ker

je ubogi z

i prevzela ženina

in njenemu otroku očeta. Razsajala

je tako, da je ni mogel nihče nič

vprašati in je potem preklinjajoč
vso hišo ubežala. Natalija se je silno
togotila, toliko bolj, ker se ji vsa uli¬
ca smeje. Ta večer je rekla podčast¬
niku, da na njegovo častno besedo
nič več ne da. Zaljubljeni podčastnik
je novič prisegal, da nima nobenega
otroka in je zdaj dolžil svoje stanov¬
ske tovariše, da so poslali ti dve žen¬
ski z otrokoma do Natalije samo da bi

ga spravili na slab glas. Natalija mu
sicer ni več verjela, a dala se je ven¬
dar pregovoriti. Mika jo pač zakon.
Naročila pa je, da naj nobene take
ženske več ne puste v hišo in če bi se
katera prikazala, naj takoj pokličejo
redarja. Z ozirom na to sem poslal še
tretjo žensko v boj. Ravno opoldne,
ko je Natalija slonela na oknu in so
ljudje hiteli domov, da jih je bila uli¬
ca polna, je prišla ta ženska mimo
hiše in je svojemu otroku pokazala
Natalijo in začela kričati: »Glej,
otrok moj, to je tista ženska, ki hoče
tebi vzeti očeta in meni ženina.Z vse¬

mi mogočimi ljudmi se je že vlačila,
a ker je nobeden drug ni hotel vzeti,
Pa lovi zdaj ubogega podčastnika.
Nej, sramota, fej, jaz ti bom še poka¬
zala. Vse življenje te bom preganja¬

li?

la!« Ljudje so drveli skupaj; žensk”
je še nekaj časa razsajala, potem P”
jo hitro odkurila, še predno je prišel
redar. Ko je ta dan prišel podčastnik
na obisk, ga je sprejel stari Smola **’
ga izpovedal temeljito ter ga nagna*
s takimi besedami, da mi moj estet¬
ski čut brani, jih zapisati. Beseda j 0
dala besedo, končno je podčastnik z a '
grabil za sabljo, da bi z eksekutorje-
vo krvjo opral svojo užaljeno čast, 3
ker je Smola izkazal sablji naravfl*
rešpekt s tem, da ji je pokazal hrbet
in hotel pred njo zbežati, se je pod¬
častnik zaddvoljil s tem, da je dvig'
nil svojo nogo in Smoleta pozdravi*
s podplatom. To je Smoletu zaprl* 1
sapo in ga pripravilo ob dva zoba, s
katerima se je dotaknil stopnic. Za¬
roda je razveljavljer a. Pri iskanj*’
omenjenih žensk sem imel znati* 0
stroške, ki znašajo, glasom priložene¬
ga detajliranega računa 118 K ..

»Likvidirano!« je veselo zakl*'
eal Tomaž. »Hura — zmaga je naša-**

V naglici je spisal Kozoglav”
primeren odgovor, kateremu je do¬
dal bankovec za sto kron, ki ga J 0,
vzel iz posojilnične blagajne, in 80
potem odpravil z mežnarjevim fa* 1 '
tom na žegnanje v sosedno far°’
Tam je preživel vesel dan, katerem”
je sledil jako vesel večer, kajti T c '
maž je šel z mežnarjevo Maričko sa*”
domov in sicer po bližnjici. Na mej*

118

domače fare se je Marička ustavila
in ni hotela naprej. Šele z velikim
trudom je Tomaž dosegel, da mu je
razodela vzrok tega obotavljanja.

»Veš, to je tako,« je rekla Marič¬
ka in sramežljivo povesila oči, »kar
se grešnega stori v tuji fari, tega se v
v domači fari ni treba izpovedati.«

Tomaž je temu načelu z navdu¬
šenjem pritrdil in je poleg večne lju¬
bezni in večne zvestobe Marički tudi
prisegel, da se ji zaradi njega v do¬
mači fari ne bo treba, izpovedati no¬
benega greha.

Četudi je Tomaž vse bolj hrepe¬
nel, da bi se že vrnil v Ljubljano,
vendar je bil sedaj v obče zadovoljen
s svojimi razmerami. Cez dan je de¬
lal, zvečer je kvartal z mežnarji m,
ponoči pa je šel na mejo fare, kjer
ga je čakala Marička, ali pa je š 1 z
inežnarjevim fantom v sosedno faro
popivat. Spoznal je s kako strogo do¬
slednostjo izvršujejo župljani nače¬
lo, da se na ozemlju domače fare ne
sme zgoditi noben greh, v tujih fa¬
rah storjenih grehov pa se ni treba
doma izpovedati. Tomažu je resnič¬
no imponiralo, kako so znali ljudje
napraviti kompromis med svojo ver¬
nostjo in med župnikovo versko blaz¬
nostjo.

Zakaj da je bil župnik resnično
Versko blazen, popolnoma blazen, to

119

je spoznal Tomaž nekega večera, ko
se je vsled opravkov zamudil v poso¬
jilnici. Odpravljaje se domov je slišal
iz farovške kleti lajanje in tleskanje.
Vedoč, da pri hiši ni psa in ker so
bila vrata le priprta je Tomaž pri¬
žgal svečo in je šel v klet. Komaj je
vstopil, je pa že prestrašen odskočil.
Župnik je na pol gol ležal na tleli,
priklenjen ob težko verigo, vzidano
v zid, in lajal in se bičal in vmes jo¬
kal. Tomaž je bil nekaj trenotkov
ves trd presenečenja in groze, potem
pa je planil k župniku.

»Za boga — kaj vendar delate
— saj to je grozno.«

»Pokoro delam, pokoro za svoje
grehe.«

»Gospod župnik, to ni pokora, to
je blaznost,« je zaklical Tomaž. »Saj
živite kakor svetnik, ali kakor muče¬
nik — kake grehe morete imeti.«

»O, strašen greh sem storil, da¬
nes sem ga storil,« je jokal župnik.
»Sveto pismo sem čital in prišla nd
je misel, o strašna misel, da je imel
Kristus brate, in sicer brate po očetu
in po materi; strašna misel, da so bi¬
li Jakob in Jozej, Juda in Simeon
Kristusovi krvni bratje. Taka misel
je trikrat smrtni greh . ..«

»Bežite, bežite,« je zaklical To¬
maž. »Saj je vseeno, kako je resnič¬
no bilo ...«

120

»Ni vseeno . .. greh je . . . stra¬
šen greh sem storil... o, zaslužil
sem smrt... o križajte me . . .«

Tomaž je postavil luč na tla in
je poskusil dvigniti župnika s tal.
Toda ni ga mogel dvigniti, ker je bil
Priklenjen za vrat na verigo, a v
ključavnici ni bilo ključa.

»Kje imate ključ 1 ?« je vprašal
Tomaž. »Kdo vas je priklenil?«

»Sam,« je odgovoril župnik.
»Ključ sem vrgel od sebe — ne vem
kje leži. Ga bo že jutri mežnarica po¬
iskala.«

Tomaža je spreletelo veliko
usmiljenje z blaznim duhovnikom.
Očitno je hotel za pokoro ostati celo
noč priklenjen v kleti in čakati, da
ga šele drugi dan mežnarica najde.

»Mežnarjevi torej vedo, kako je
s-tem revežem, pa so mi to. prikri¬
vali,« je mislil Tomaž in svetil po
tleh, da bi našel ključ do verige.
»Zdaj šele razumem, zakaj bi mežnar
tako rad postal posojilnični blagaj¬
nik!«

Poslednjič je Tomaž našel ključ
in je rešil župnika, čeprav se je ta
branil na vso moč, ter ga nesel v nje¬
govo posteljo in ga zaradi previdno¬
sti zaklenil v njegovo sobo.

»Ta človek spada v blaznico,« si
je rekel Tomaž. »Zdaj moram s svo¬
jim delom hiteti kolikor mogoče —
zaradi postranskega zaslužka. Ta re¬

nt

vež mi ni v stanu kaj dokazati, č®
spravim malo denarja na stran.«

Tomaž ni nikomur nič povedal,
kar je doživel z župnikom, marveč j®
naslednje dni delal z največjo nagli'
co, da bi uredil vse knjige. Zvečer p !l
je kvartal z mežnarjem in se krrtk°'
časil z Maričko, kadar je nanesi®
prilika.

Ko je tekom nekaterih dni vs®
končal in naredil zaključek, je im®’
v blagajni prav izdaten prebitek.

»Cegav je ta denar? Morda
župnikov, morda je cerkveni denafi
morda je kmečki, saj ljudje ne ved* 1,
koliko so vic žili. Naj bo že kakorkoli
— jaz sem ga bolj potreben kako®
cerkev, župnik in kmetje. A ker sel' 1
dobrega srca, si pridržim samo pol®'
vico.«

Tomaž je pravično odštel polovi'
co denarja in ga spravil. Potem j®
spisal na dekana obširno pismo, 0
katerem mu je sporočil, kako je
župnikom in šele potem je poklic* 1 ’
mežnarja, da ga poduči v posojilni*"
nem poslovanju.

Mežnarja poduk ni posebno ves®'
lil, zanimal se je samo za blagajn 0 ’
a Tomaž mu ni hotel dati ključev,
dokler ne pride dekan. Mežnarju s®
je to zelo zamerilo in mežnarica .1®
bila dva dni skrajno slabovoljna, 0
Tomaž se ni dal omehčati, čeprfl''

122

mu je župnik sam rekel, da lahko
mežnarju ključe izroči.

Tretji dan se je pripeljal dekan.
Tomaž je imel ž njim v posojilnici
dolg pogovor in mu je vse povedal,
kar je vedel o župniku.

Dekan je bil tako rejen, da se je
komaj premikal. Poznalo se mu je,
da mora imeti mastne grehe na vesti
in da še ni zanje nikoli pokore de¬
lal, a vendar je Tomaževo mnenje,
da je župnik versko blazen, odločno
zavrnil.

»Takih izrazov ne rabi krščan¬
ski človek,« je robantil dekan. »Go¬
spod župnik so le goreč duhovnik,
veren kristijan, resnično pobožen
gospod, ki se kesajo tudi najmanjšega
greha in store zanj pokoro, ne pa
norec. Meni se zdi, da ste vi zelo oku¬
ženi liberalnega duha.«

Tomaž je najprej slovesno izja¬
vil, da je vseskoz krščanskega mišlje¬
nja sicer pa, da se rad pokori mnenju
velečastnega gospoda dekana. Ob¬
enem pa si je rekel, da mora biti pre¬
viden.

»Vrag vedi, kaj ta mož namera¬
va — zaupati mu ni nič.«

Tomaževa slutnja se je hitro iz¬
kazala kot resnična. Dekan ga je po¬
poldne zopet poklical v posojilnico
in ga vprašal, kdaj bo urejevanje po¬
sojilnice končano.

123

»Jaz sem že gotov,« je izjavil T°'
maž. »Knjige so vse spravljene '
red in tudi vse druge posojilnične z 8 '
deve.«

»Tako ... tako ... naja ... kak 0
je pa z denarjem.«

»V blagajni je precej več dena r '
ja, kakor bi ga moralo biti glaso' 11
knjig — a je-li ta denar župnikov 8
zasebna last ali cerkveni denar, teg 8
ni dognati.«

»To bom že jaz v red spravil^
je hitro rekel dekan. »Kar ključe H’ 1
dajte.«

»Prosim ... z veseljem velečast'
ni gospod dekan ... samo prosim z8
potrdilo ...« I

»Kaj?« je zavpil dekan. »Ali n 11 '
šiite, da bom kaj izmaknil?«

»Nikakor ne, veleeastni gospo 1
dekan ... ali jaz imam službeno z 8 '
ukazano, da smem samo proti poti”
dilu izročiti knjige in denar... J 8? '
izgubim službo, če tega ne storim.«

Dekan je grdo gledal in debel 8
požiral in se jezil, a ni si upal vg°'
varjati.

»No, daleč ‘smo prišli v dobi b'
beralizma,« je končno bruhnil iz se '
be. »Še katoliški dekan ni več vrede’ 1
zaupanja .. . No pa izročite knjige 11
blagajno gospodu župniku sameim 1 ;^

Tako se je tudi zgodilo. ŽupU j)>
niti pogledal ni v knjige in ko je T°'
maž pred njim našteval denar, je t J '

h
k
J

P
v
v

n

Š;

1;

n
v

d
r.
v
n
11

h
k
n

n
d
v
n
ti

124

ho molil in gledal kvišku, ined tem
ho si je dal dekan vse pokazati in je
natančno pazil na vsak vinar.

»Zdaj pa spoštljivo prosim za
Potrdilo,« je rekel Tomaž, ko je bilo
vse končano.

»Kako se pa to napravi?« je
Vprašal župnik.

»Navedlo se bo, da sem jaz To¬
maž Krmežljavček ...«

»Kako se pišete?« je naglo vpra¬
šal dekan.

»Krmežljavček, Tomaž Krmež¬
ljavček.«

»Ne vem ... tako znano se mi
zdi to ime ...« je menil dekan in za¬
mišljeno izpod čela pogledal. . »Ne
vem, kje sem to ime že slišal...

Tomaž je vrgel bister pogled na
dekana. »E, pa vendar ne ...« si je
rekel v mislili in na to hitro dosta¬
vil: »Iz Mračnega sela sem doma...
moja mati je bila Neža, moj oče je
Boltežar...«

Dekan je vrgel dolg vprašujoč
Pogled na Tomaža in je šele čez ne¬
haj časa rekel: »Ne poznani... nič
Pe poznam . . .«

Tomaža pa to ni prepričalo; mir-
Po je sicer narekoval župniku potr¬
dilo in se potem z največjo spoštlji¬
vostjo poslovil od dekana in od žup-
Pika, a ponesel je seboj sum, da je
iudi de.k an Anton Cvek eden izmed

125

tistih dvaintridesetih mož, ki so bili
znani z njegovo materjo.

»Te bom že ujel...« je govoril
Tomaž odhajaje iz farovža. »Po pisa¬
vi te bom spoznal... le počakaj pat
dni...«

Tomaž je pospravil svoje stvari
in je svoje misli obrnil na mežnarje-
vo rodovino, ki je bila jako neprijaz¬
na ž njim, odkar ni hotel mežnarja
izročiti blagajniških ključev. Najbolj
ga je skrbelo, kako se poslovi od Ma¬
ričke.

»E, kaj... z obljubami se pri
ženskah najbolje izhaja,« si je rekel
in je previdno stopil iz svoje sobice,
da poišče Maričko, ki je bila mnenja,
da odpotuje Tomaž šele drugi dan-
V kuhinji pa ni bilo Maričke, mar¬
več samo njena mati.

»Kaj bi radi?« je zaupila mežnai
rica.

»E — e — malo gorke vode pro¬
sim — da bi se obril ...,« je v svoji
zadregi izjecljal Tomaž.

»Kajpada,« je zagrmela mežna-
rica. »Šest tednov ste na župnikove
stroške pri nas stanovali, naše klo¬
base ste jedli, naše vino ste pili, fan¬
ta ste mi izpridili, moža ste pri kvar¬
tali obrali, punico ste mi zapeljali.. •
da, da, zapeljali ste jo ... Vi ste že
tretji lump, ki jo je zapeljal... a bla¬
gajniških ključev niste dali mojemu
možu ... in zdaj naj vam dam še gor-

126

i

1

r

i

ii

j

i-

•i

ji

i,

i.

r-

i-

y

ji

j-

-e

o-

1-

r-

že

a-

|U

r-

ko vodo? Spravite se proč! V naši
krščanski hiši ni prostora za take
ljudi.«

In vsa besna se je mežnarica za¬
podila za Tomažem, zagrabila njegov
ročni kovček in ga treščila skozi okno
na cesto.

Tomaž je moral oditi brez slove¬
sa in spremljali so ga zaničljivi po¬
gledi.

VI.

Listje je že rumenelo, okrog
Vremenske hišice v Zvezdi na smrt
čakajoče penzijoniste je že zopet tr¬
galo, prepeličarji s severa so se v
ograjenem kotu kavarne pri »Slo¬
nu« prepirali, novoangažirane umet¬
nice so izbrano neokusnost svojih
oblek razkazovale v »Švicariji« in po
Ulicah je bilo videti polno ogorelih
obrazov, izkratka, vse je kazalo, da
s e je začela jesenska sezona.

Takrat se je končno tudi Tomaž
Povrnil za nekaj časa v Ljubljano.
Opravil je bil že več revizij v različ¬
nih delih dežele, podili so ga po raz¬
nih krajih in poleg večjih in manj¬
ših dobičkov in več ali manj veselili
spominov na vsakovrstne doživljaje,"
■le prinesel seboj tudi trdni namen, da
Se vsaj nekaj mesecev ne premakne iz
Uiesta, pa naj se zgodi karkoli.

»čas je, da uredim vprašanje o
Svojih očetih.« Tako je govoril To-

127

maž sam sebi, ko je po svojem P°'
vratku ležal zjutraj v postelji in z
resničnim užitkom pušil svojo jutra'
njo cigareto.' »Oas je tudi, da se P°'
steno odpočijem in čas je končno, d®
se enkrat domenim z Natalijo, naj d®
že tako ali tako.«

Tri dni je Tomaž počival. To s “
pravi, da se tri dni ni ganil s poste'
Ije, in še Kozoglavu ni dovolil zapr®'
šene avdijence.

Četrti dan se je oglasil v pisari 11
in ko je bilo končano njegovo ustn®
poročilo o izvršenih revizijah, je pr®'
senetil ravnatelja s kategoričnim H®'
znanilom, da hoče nekaj mesece'
ostati v Ljubljani, pa če bi šla ys®
katoliška gospodarska organizacij®
rakom žvižgat. ,

»Priznati mi morate, gosp 0 ®
ravnatelj,« je dejal Tomaž s slove®'
no resnobo, »da sem bil izredno m#
Ijiv in vesten. Mesece ste me podi 11
po revizijah. Kar bi bil vsak drug d®'
lal po več tednov, to sem jaz večin®'
ma izvršil v nekaj dnevih. Pomisli 1 ®
samo, koliko dijet sem vam prihr®'
nil! Morda bodete rekli, da sem ne®'
men, ker nisem dijet lovil . . .« ,1

»O — o« je vzkliknil ravnatelj’
a poznalo se mu je, da je Tomaž ug®'
nil njegovo misel.

». . . a jaz sem hotel dokaz® 1
svoje zmožnosti, svojo marljivost d’
svojo nesebičnost, da, tudi nesebi®'

i
j
)
i

i
S

1
*!
1
c

2
j
C
S
r

1
1.
i
s
i

i
s
j
r
r
n
I,

s
z

128

nost, gospod ravnatelj, ker veni, da
je to najredkejša lastnost! Zdaj pa so
moje moči izčrpane in potreben sem
nekaj miru in počitka.«

Ravnatelj je, četudi nerad, mo¬
ral vse to priznati in je privolil, da
si Tomaž nekoliko olajša uradno de¬

lovanje. Na podlagi tega dovolila, ni
Tomaž v uradu sploh nič delal, nego
hodil v pisarno samo gledat, kako
drugi delajo.

»Najhujši dolgčas je še vedno
zabavnejši, kakor najlepše delo,« si
je mislil Tomaž. »Jaz sem menda že

od rojstva len; najbrž imam to po
svojih očetih. Ti so vsi umetniki v le-
tiarenjn. Ce kelih vzdigne in če se

obrije, je že ves utrujen.«

Toda Tomaž je varal sam sebe,
ko je tako modroval, zakaj delo za
lastno korist ga je resnično veselilo
in čim si je pridobil dovoljenje, da
sine v pisarni lenariti, je začel vstraj-
no delati za svoje zadeve.

Pred vsem si je preskrbel stare
duhovske imenike in je po njih iskal,
kako so se pisali tisti duhovniki, ki

so službovali v onih krajih takrat, ko
je Neža Krmežljavka dobivala od
ri jili prijazna, četudi samo le s krst¬
nim imenom ali drugim imenova¬
njem podpisana pisma. Neža Krmež¬
ljavka je bila previdna žena in je
shranila ne samo pisma, nego tudi
Zavitke in Tomaž si je koj tedaj, ko

129

9

je imel ta pisma eno noč v rokah’
napravil natančne zapiske tudi glede
poštnih pečatov.

Ko je bil Tomaž dognal imena j
vseh tistih duhovnikov, je šel dalj 6
in je začel iskati, če dotični duhovni'
ki še žive in kje stanujejo. Tudi to j c
brez posebnih težav dognal, samo Z®
enega ni mogel ničesar izvedeti;

»O Štebalar, bivši župnik v
Mračnem selu, kam si izginil, da tvO'
jega naslova ne pove nobena prati'
ka,« tako je vzdihoval Tomaž, ko j®
sestavljal kataster tistih duhovnikovi
med katerimi je hotel poiskati svoj®
očete. Napravil je pregleden in to' '
čen kataster. Poleg imena vsakeg® .
duhovnika je bilo v posebnih rubri'
kah zabeleženo, kdaj jc pisal NeŽ 1
Krmežljavki, s kakim imenom se j®
podpisoval, kako se glasi poštni p®'
čat, kje živi, koliko ima premoženj®’
kaka je njegova veljava itd. Zadnj® ;
rubrika z naslovom »opomnja« je p® 1
bila izpolnjena le pri imenu Jošk® j
Mrcina in sicer je bilo zapisano »s®
je poravnal«. 1

Trajalo je precej časa, predn® i
je Tomaž izvedel o vsakem duhovni; i
ku vse to, kar je potreboval za svoj s
kataster, a poslednjič so bili vendef j
zbrani vsi podatki in je bil katastef i
gotov.

Zdaj je šel Tomaž dalje. Vsak®' i
mu v katastru vpisanih duhovnikov t

130

J je pisal posebno pismo: tega je vpra¬
šal za razmere v njegovem konsu-
] I mu, onega za informacije o kakem
, I trgovcu ali posestniku, druge pa zo-
' ! Pet kaj drugega. Vsako pismo je bilo
, spisano, kakor da se gre za stvar
Večje važnosti in vsako strogo zaup¬
no. Vsak dan je Tomaž oddal nekaj
pisem na pošto in kmalu so začeli
prihajati odgovori. Tomaž je vsa ta
pisma skrbno shranil kot priloge svo-
, jeniu katastru.

Ko so bili zbrani vsi odgovori, je
’ Tomaž svojega nominelnega očeta
Boltežarja zopet opijanil ter se pola¬
stil ključev do njegove skrinje in zo-
' pet je žrtvoval celo noč, da je pisa-
vo prejetih odgovor primerjal s pi¬
savo pisem, ki jih je zapustila njego-

8  Va mati.

»Sedemnajst svojih očetov,
” uštevši Joško Mrcino in Štebalarja
}  torej imam.« Tako je Tomaž formu-

9  liral sad svojega primerjanja pisav
in kombiniranja z drugimi podatki.

»Dvaintrideset bi jih moralo bi¬
ti, dvaintrideset mož je dopisovalo
0  moji rajnki materi, a samo sedem-
' Hajst jih je mogoče prijeti. Ker sem
i se z Mrcino poravnal, za Štebalarja
r  pa ne vem, kje da je, ostane še pet-
r  najst očetov.«

Še manj zadovoljen je bil To¬
maž, ko je pregledal v katastru rub-
‘ riko o premoženjskih razmerah svo-

131

9*

jih očetov. Trije so bili vpisani kot
premožni, drugi pa so bili imetniki
slabih fara in večinoma celo zadol¬

ženi.

»Škoda, res škoda,« je menil To¬
maž. »Ali naj bo kakor hoče, po vr¬
sti jih primem, naj že da kar kdo ho¬
če, nekaj se bo vender nabralo.«

Tomaž je nesel materina pisma
zopet v Boltezarjevo skrinjo in je šel
pri belem dnevu spat, želeč sam sebi
junačko srečo pri lovu na svoje očete.

Paralelno z večmesečnim zasle¬

dovanjem domnevanih očetov je tekla
še druga akcija, kateri se je Tonw
posvečal vsaj z enako, če morda ne še
z večjo vnemo. Njegovo hrepenenje;
pridobiti si Natalijino ljubezen, ni
bilo še nikdar tako veliko, kakor se¬

daj. Natalija se je bila razvila v zre'
lo lepoto, a postala je še hladnejša h 1
nepristopnejša, kakor je bila poprej-
Nesreča, ki jo je imela s podčastni'
kom, jo je potrla tako, da nekaj ted'

nov sploh ni šla z doma, dokler nan 1 '
reč ljudje niso na stvar pozabili.

od tedaj se ni dala več spremljati ° l

moških, s katerimi se je seznanila n^
ulici, nič več ni koketirala in nič ve c
se ni nastavljala na promenadah JJ 5
po obljudenih ulicah. Pač pa je
tala gledališke igre, kar jih je dobi'
la v roke, se zanimala za gledališč 0
rubriko v nemških časopisih in ce !
večere presedela pri stari šivilji

132

Spodični Mariji, ki se je spominjala
Ja celih petdeset let nazaj vseli nem¬
ških igralcev, kar jih je bilo v Ljub¬
ljani in vedela vse polno slučajev,
( la je preprosta gledališka igralka do¬
bila ha rona ali grofa in celo princa
za moža.

Tomaž je nekaj časa opazoval
Natalijino početje in dasi mu prija¬
teljica njegovih otročjih let ni niče¬
sar zaupala o svojih načelih in name¬
nih je vendar kmalu uganil pri čem
da je.

»K nemškemu gledališču hoče,«
je razlagal Tomaž eksekutorju Smo¬
letu, ki je bil vedno v skrbeh, kaj da
bo z Natalijo in je vedno tožil, da ni
za nobeno delo. »Vse tiste punice, ki
nimajo nič talenta in ne pridejo na¬
prej, se smatrajo za preganjane in
zatirane in hočejo presedlati in mi¬
slijo, da bodo pri nemškem gledali¬
šču napravile svojo srečo. Pa jaz vam
povem, boter, da za Natalijo ni nič
Pri gledališču, ne pri slovenskem in
pri nemškem. Ženska, ki misli na
možitev, sploh ni za gledališče.«

»Prosim te, Tomaž, povej to Na¬
taliji,« je dejal Smole. »Meni nič ne
verjame. Zdaj je že toliko stara, da
bi lahko pametna postala. A kaj za¬
služil Komaj toliko, kolikor rabi za
svoja oblačPa, živiti pa jo moram
jaz. Oblačisekakor kaka princezinja,
doma pa otepamo repnato kašo.«

133

Tomaž je ustregel Smoletovi že¬
lji in je pri prvi priliki na previden
in obziren način dal Nataliji razume¬
ti, kaj sodi o njeni umetniški prihod-
njosti. In zaljubljeno je dostavil.

»Glej, Natalija, ali bi ne bilo
bolje, če bi se midva sporazumela?«

Toda Natalija je bila hudo uža¬
ljena in je ošabno odklonila vsako
sporazumljenje s Tomažem.

»Kaj pa razumeš ti o umetno¬
sti?« ga je vprašala. »Nič ne razu¬
meš! Pred par leti si nekajkrat po-
gledal za gledališke kulise in sem
tja hodiš gledat kake nogavice imajo
igralke na odru, pa hočeš govoriti 0
umetnosti! Jaz pa čutim v sebi po¬
klic za umetnost in hočem postati
umetnica.«

»In boš seveda nehvaležni domo¬
vini pokazala hrbet,« se je rogal To¬
maž, »in slava tvoja bo šla po svetu
in prišel bo najmanj kak baron, ki te
bo popeljal na svoj grad .. .«'

»Nič se ne ve,« je hitro rekla Na¬
talija »gotovo pa je, da se ne bom za¬
ljubila v človeka, ki za konsume cu-
ker tehta in račune v red spravlja.«

»Tudi tedaj ne, če bi ti tak člo¬
vek položil na mizo lepo liranilničuo
knjižico?« je vprašal Tomaž in vzel
iz žepa svojo vložno knjižico ter .1°
izzivajoče pomolil Nataliji pod nos.

»Tudi tedaj ne,« je ošabno izja¬
vila Natalija.

134

Tomaž je zopet spravil svojo
1  vložno knjižico, a Natalijina katego¬
rična izjava ga je tako potrla, da je
melanholično zavzdihnil:

»Čudno, da se midva kar ne mo-
3  reva sporazumeti. Kadar sva skupaj,
(  Pa se skregava. A glej, Natalija, jaz
te imam vender rad in prepričan
3  sem, da se ne bom oženil z drugo. Te¬
be bi pa vzel, če bi le še malo poča¬
kala.«

»Saj čakam,« je. hudomušno de¬
jala Natalija. »Le pridno nosi kroni-
1  ee v hranilnico; kadar boš sto let
3  star, boš morda le toliko prihranil,
3  'la se boš lahko pošteno oblačil.«
' Tomaž je pogledal po svoji oble-
1  ki in se je nasmehnil. Oblečen je bil
skromno, ne samo, ker se mu je zde-
loškodadenarja,marvečtudi zato, ker
je hotel v svoji službi že z obleko po-
1  svedočiti, da živi samo od svoje plače
e  in ni hotel izdati, da je že nekaj de-
' Darja na stran spravil.

/ Od tega večera sta z Natalijo zo¬
pet govorila samo vsakdanje stvari
in živela drug poleg drugega kakor
K  dva tuja človeka. A Tomaž je imel
' Vedno odprte oči in je dobro vedel za
0  vsak korak, ki ga je Natalija storila,
d Vender pa je imel trenotke, ko ga je
0  obšla velika žalost zaradi njegove
ljubezni do Natalije.

»Treba bi bilo napraviti posebno
društvo zoper ljubezen, kakor imamo

135

društvo zoper alkoholizem. In c ®
imajno društvo v varstvo živali pr 6 ”
trpinčenjem, zakaj bi ne imeli drU'
štva v varstvo moških pred ljube?'
nijo.«

Navzlic svoji nesreči v ljube?! 11
in navzlic obilnemu delu s poizved¬
bami za svoj očetovski kataster, J c
Tomaž vender še našel dovolj časa n e
samo za sprehode s tipkarico Filip 1 '
no, nego tudi od časa do časa za se¬
stanke  z ravnateljevo soprogo in ? a
obiske pri gospe Ines in celo za p 1 ’ 1 '
pravi,janje svoje prihodnjosti.

»Vedno naprej, vedno višje,« S1
je prigovarjal Tomaž. »Oe moji g°'
spodarji zaslužijo pri špekulacijah bj
če so deležni velikih časti, zakaj b 1
se meni kaj takega ne posrečilo- Ko-
rak za korakom — zrno do zrna p°'
gača — nemara postanem še velik
gospod.«

O Božiču je bila v Rokodelske! 1 ]
domu napovedana božičnica. Tom^
je izvedel, da se je udeleži tudi škof'
Želel je že dolgo časa, da bi bil pred'
stavljen najvišjemu poglavarju kat 6 ;
liške stranke in v nadi, da se (o zgod 1
v Rokodelskem domu, se je udeleži*
božičnice. Toda škof je ogovoril
nekaj duhovnikov in nekaj odboru 1 '
kov in se za ponižno sključenega r l°'
maža ni zmenil.

»Midva prideva že še skupaj/;
se je rotil Tomaž, ko je škof gredo* 5

136

■e
d

i-
i-

ii
1-
i e
|C
i-

;a
i-

si
y
n
ji
j-
o-
il<

in

f.
j-
j-
ii
il
le
i-
o-

ii

mimo njega zapustil Rokodelski dom.
»Najpametnejših eden pač nisi, to
pravijo vsi, in menda ti bom vender
kos.«

Nekaj dni po božičnici je poslal
Tomaž škofu dvajset kron s preuda-
nim pismom, naj jih škof milostno
sprejme za nameravane svoje zavo¬
de. V pismu je bilo rečeno. ». . . Prvi¬
krat sem iz bližine videl mili obraz
Vaše Prevzvišenosti in ves ginjen te
sreče polagam pred Vaš prestol ma¬
lenkostno svotico, ki sem si jo mogel
utrgati od svoje skromne plače.«

Cez teden dni je ravnatelj z ne-
zaupnim obrazom stopil pred To¬
maža.

»Ste-li vi osebno znani s prevzvi-
šenim?«

»Ne, te sreče nisem bil še dele¬
žen,« je odgovoril Tomaž, ki se je bil
sploh navadil govoriti oficijalno s ti¬
stim svetohlinstvom, kakor ga je opa¬
zoval pri duhovnikih.

»Hm — čudno! Prevzvišeni se za
vas nekaj zanimajo. Bržčas so kaj iz¬
vedeli.«

»Upam, da nič slabega,« je de¬
jal Tomaž. »Oas, ko sem se spozab¬
ljal in zabredel v kak greh je že mi¬
nul. Redno hodim k sv. maši,- redno k
spovedi in k sv. obhajilu in to me je
popolnoma predrugačilo.«

»O, ti hinavec — ko bi ti smel
eno pripeljati okrog ušes — s kakim

137

veseljem bi to storil.« Tako si je mi¬
slil ravnatelj, a ziniti se ni upal no¬
bene besedice, kajti bal se je zdaj To¬
maža še bolj, kakor kdaj poprej.«

Malo časa po tem dogodku je
prišla Francika Omahen zopet na
obisk v Ljubljano. Tomaž ji je posve¬
til popolnih štiriindvajset ur, toliko
raje, ker je vse plačala Francika.
Končno jo je pregovoril, da je posla¬
la škofu petdeset kron za njegove za¬
vode in v pismu opomnila, da jo je
pripravil do tega »vzorni in za sveto
katoliško stvar vneti revizor katoli¬
ške gospodarske centrale Tomaž Kr-
mežljavček.«

Tomaž sicer sedaj ni nič slišal,
kak vtisk je napravilo to darilo na
škofa, a pamet mu je rekla, da je na
pravi poti in da se mu bo ta vnema
za škofove zavode prej ali slej goto¬
vo dobro izplačala.

»Glavna stvar je, da mene to nič
ne velja,« je govoril sam pri sebi.
»Drugi bodo sejali, jaz bom pa žel.
Tako delajo vsi, kar jih je v katoliški
stranki pametnih.«

Delal je res vztrajno za škofove
zavode. Celo v zavodu je na veliko
jezo ravnateljevo agitiral pri različ¬
nih odjemalcih, naj kaj darujejo za
škofove zavode in vsak tak dar je bil
poslan škofu tako, da je vedel, komu
prav za prav mora biti hvaležen za

138

ta darila in kdo se z vnemo trudi za
njegove zavode.

Tomaževa agitacija za škofove
zavode je začela vznemirjati vse
uradništvo in ]>o dolgem posvetova¬
nju so ravnatelj, blagajnik in knjigo¬
vodja sklenili, da je treba Tomaža
zopet odstraniti iz Ljubljane in sicer
za dlje časa.

»Vsaj nekaj mesecev mora ostati
zunaj,« je menil blagajnik. »Med tem
časom bomo mi pobirali za škofove
zavode in škof bo pozabil na Tomaža,
kajti na deželi ne bo nič dobiti za za¬
vode.«

»Pa še sami kaj zložimo — kako
okroglo vsoto,« je svetoval knjigo¬
vodja. »In če Tomaževega imena ne
bo vmes, bo to škof gotovo zapazil.«

Tega pogovora je bilo konec, ko
je Tomaž stopil v pisarno. Bil je ta
'lan skrajno slabe volje. Slučaj je
»arareč nanesel, da je ob istem času
Šel od doma, kakor Natalija. Šla sta
skupaj do konca stranske ulice v ka¬
teri sta stanovala, a prišedši na
Slavno ulico, je Natalija Tomaža od¬
slovila.

»Ne maram, da bi me kak moški
spremljal,« je rekla Natalija, ko se
je ustavila. »Sicer sva stara prijate¬
lja, a ljudje bi znali vendar jeziki)
''1’usiti . . .«

»Oj kanalija, čemu lažeš,« je za¬
klical Tomaž do skrajnosti užaljen.

»Jaz sem ti pač preslabo oblečen ’ D
tudi preveč neznaten. Ti si vsaj oble -
cena kot gledališka princezinja, če¬
prav čivkaš le v zboru, jaz sem p a
ubog pisarček v revnem zavodu h'
tega se seveda sramuješ. Ej, kanali'
ja, jaz te poznam. Pa le pojdi svoje
pot . . .«

Tomaž se je obrnil na drugo
stran in je odšel. Njegove trpke bese¬
de so napravile na Natalijo vendet
nekaj vtiska.

»Tomaž . . .« je zaklicala za
njim. »Slišiš, Tomaž . . .«

A Tomaž ni hotel ničesar slišati'
Moško se je držal in je šel naprej, za¬
kaj zadet je bil na najobčutnejšeiB
delu svojega značaja: na svojem
ixmo.su.

»Naj me le zaničuje in naj se nie
le sramuje,« je govoril sam s seboj.
»Kdo ve, kako bo čez nekaj let. Mor¬
da bi bil jaz že davno utonil v blatu
in uboštvu, da me ni njeno zaničeva¬
nje podžigalo k delu. Kolikrat mi je
zaničljivo rekla, »kaj bom s teboj —
ti nisi nič in nimaš nič,« — kolikrat
me je bičala s takimi očitanji in me
tolažila, naj se oglasim, kadar bon'
kaj imel. Ne vem, kako bi se bilo z
mano zgodilo, da ni bilo nje. A da še
po cesti ne mara več z menoj ho¬
diti ... to je prehudo. Kaj velja že za
sramoto, hoditi po javnih potih z me¬
noj? Čakaj, kanalija, to ti popla¬
čam.«

140 —

I

in

e-
e-

>a

in

li-

e-

g

ti'

8"

111

111

1C

t'

tn

a -

j«

at

16

lil

l- •

C'

8'

Sl' <

Take misli je imel Tomaž, ko je
hodil po velikem ovinku proti svoji
pisarni in delal je strašne naklepe,
kako se Nataliji maščuje. Ko je šel
skozi Zvezdo, je slučajno obrnil po¬
gled proti Radeckega spomeniku in
Presenečen obstal. Za spomenikom je
sedela na klopi Natalija in poleg nje
je sedel mlad mož, v salonski suknji,
ki je bila že pred leti izgubila svojo
barvo.

»Ah — tako!« Tomaža je pogled
Ha Natalijo in na njenega tovariša
tako pretresel, da je šele čez nekaj
trenotkov bil v stanu napraviti si
sodbo o tem, kar je videl. »Torej za¬
radi tega muzikanta je nisem smel
spremiti. Lej, lej! Jaz sem ji preslab
— ta pa ji je dober v svoji povaljani
salonski suknji in v svojih pošvedra-
nih čevljih.«

Tomaž se je postavil pred Radec¬
kega spomenik in je od tam opazoval
Natalijo in njenega muzikanta.

»V tega je pa zaljubljena! Ce bi
ga ne imela zelo rada, ne bi ž njim
tukaj sedela. Razen podčastnika je
doslej imela samo take častilce, ki so
®e dali skubiti in se zadovoljili z be¬
sedami in poljubi. Ta muzikant pa še
toliko nima, da bi si kupil pošteno
suknjo. Ta ji ne more ničesar dati...
torej . . . brez dvoma ga ljubi in ka¬
dar je ljubezen nesebična, tedaj je ne¬
varna.«

141

Tomaž si je izbral klop poleg si¬
fonskega paviljona za opazovališče.
Tam je srkala sveži zrak oskrbnica
sosedne javne vile in izza njenega
hrbta je Tomaž lahko opazoval Nata¬
lijo in muzikanta. Da bi ženska » e
opazila njegovih manevrov, je začel
Tomaž z njo pogovor.

»No, mamica, kako pa kaj kup¬
čija . . . dobro, kaj ne!«

»O — kaj pa mislite. Slabo, sla¬
bo! Vedno slabše. Ne vem kaj je
to . . . časih sem že mislila, da so se
ljudje že vsega odvadili. In skopi so
ljudje. Kmalu bodo zahtevali toliko
časopisov, kakor v kavarni. Ko bi se
ne dobil semtertja kak boljši gospod,
bi ne bilo izhajati. Posebno neki du¬
hovni gospod . . . oh, ko bi bili ta
Ljubljani . . . Kadar pridejo, vselej
dobi,m goldinar. Da, srebrn goldinar.
No, pa saj so tudi po dve uri pri me¬
ni in navadno jim moram dajati malo
ruma in jih močiti z jesihom . . . Mi¬
slim, da jih bo kap zadela . . .«

Ženica je bila zgovorna in ker je
bil Tomaž prijazen in je mnogo vpra¬
ševal, sta se prav dobro spoznala. Za
slovo je dal Tomaž zaslužiti ženici
celo krono in si s tem zagotovil nje¬
no vdanost.

»Kdo ve, če babnice ne bom še
kdaj rabil,« si je mislil Tomaž in je
krenil proti svoji pisarni, kajti Na¬
talija in muzikant sta se že razšla.

142

»Gospod Krmežljavček — čas
počivanja je potekel!«

S temi besedami in z resnim
obrazom je stopil ravnatelj pred To¬
maževo mizo.

»Počivali ste štiri mesece. Ves ta
čas niste skoro ničesar delali. Prepri¬
čali ste me, da imate velik talent za
lenobo.«

»Me veseli,« je odgovoril Tomaž
lakonično. »Sicer je pa rekel zname¬
nit mož, da je vzlic vsem plemenskim
razlikam vsem narodom na svetu ena
lastnost skupna, namreč nepremag¬
ljivo nagnenje do lenobe.«

»Pustite te neslanosti,« je zakli¬
cal ravnatelj. »Tu smo v uradu. In
poslušajte: v Drenovem je obolel po-
sojilnični tajnik in ker mora za ne¬
kaj časa na jug, ga pojdete vi nailo-
mestovat.«

»Kdaj moram odpotovati?« je
vprašal Tomaž, ki se na začudenje
vsega uradništva ni čisto nič branil
te naloge. »Ce hočete, grem že jutri.«

»Zadostuje, da odpotujete v ne¬
deljo zvečer — torej imate še tri dni
časa.«

»Pa pojdem v nedeljo,« je kratko
dejal Tomaž in se lotil svojega dela.

Ravnatelj, blagajnik in knjigo¬
vodja so se spogledali, kajti nobeden
si ni znal razlagati Tomaževe pri¬
pravljenosti za odhod, saj se je sicer
hranil takih poslov, kolikor je mo¬
gel.

143

Tomaž je pa šel to pot jako rad
na deželo. Šel je z veseljem, kajti v
obližju Drenovega so stanovali trije
fajmoštri, ki so bili zapisani v kata¬
stra njegovih očetov in med njimi je
bil eden, ki je veljal za bogatega, in
vrh tega je hotel dobiti Tomaž nekaj
časa, da res pozabi Natalijo.

Storil je namreč trdni sklep, da
se za Natalijo ne bo nič več zmenil-

»Tri dni imam časa, da ji spla¬
čam — potem pa bo konec za vselej-
In če iztaknem kje kako bogato vdovo
— jo vzamem, naj bo potem kakor
hoče.« II 1

Zvečer je šel Tomaž v gledališče-
Preskrbel si je sedež v prvi vrsti na ]
desni in si na Pogačarjevem trgu ku- 1
pil tri limone, ki jih je nesel seboj k 1
predstavi. Poleg’ Tomaža je sedel Ko- 1
zoglav in se je čudil, da mu je To- 1
maž popolnoma prostovoljno plačal 1
vstopnico v prvi par ter ni vrsti. -1

Tomaž se ni nič zanimal ne z 9
občinstvo in tudi ne za predstavo- c
čim je zavzel svoj sedež, se je na- s
gnil čez ograjo in je videl in gledal i ž
samo muzikanta Piskačka, ki je s®' 1
del tik pod njim. Pan Piskaček j e
piskal na flavto in je užival mnog 0 s
simpatij med ženskim svetom, ker j c 2
lepo in ginljivo piskal. Ravno ko s °
je pan Piskaček pripravljal, da P°'
skusi svoj instrument je zapazil, d 9  ?
ga Tomaž gleda, neprestano in nO' 11

144

premično in tudi jako neprijazno.
Pan Piskaček je postal nemiren. To¬
maževo nepremično zijanje ga je že-
niralo, a ni si mogel pomagati. Ka¬
kor hipnotiziran je vsak čas dvignil
pogled, da vidi, če zija Tomaž še
vedno nanj, in ga zopet povesil.

Tedaj se je dvignila zavesa in
zbor je stopil na oder.

»Tomaž, poglej Natalijo,« je še¬
petal Kozoglav. »Danes je pa že ta¬
ka, da jo je veselje pogledati.«

»Nimam časa,« je odgovoril To¬
maž in segel v žep ter spravil v ro¬
kav debelo, sočnato limono.

Zbor je začel peti. V tistem hi¬
pu, ko je pan Piskaček dvignil flav¬
to in zopet nehote in proti svoji volji
pogledal kvišku, je Tomaž ugriznil v
limono in napravil vsled limonine
kislobe tak obraz, da je moral pan
Piskaček flavto odmakniti od ust in
je sam začel delati obraze, kakor bi
sam jedel limono. In Tomaž je žve¬
čil in delal obraze, čeprav mu je bilo
skoro slabo in pan Piskaček se je dr¬
žal že na jok in je vendar moral de¬
lati obraze in si ni znal pomagati.

»Pan Piskaček — co pak je to?«
Se je razi jut il kapelnik in dajal mu¬
zikantu nujna znamenja, naj piska.

Piskaček je hitro zopet dvignil
Havto in jo primaknil k ustom, To¬
maž pa je vzel iz žepa drugo limono
m ugriznil vanjo, da mu je sok tekel

145

10

od ust. In pan Piskaček si pri naj¬
boljši volji ni mogel pomagati in je
zopet pogledal Tomaža in ko je videl
kako grize limono, je zopet začel de¬
lati obraze. Jokal se je obupanja, »
obraze je vender delal in ni mogel pi¬
skati na flavto, dasi ga je kapelnik
med taktiranjem zmerjal v treh jezi¬
kih. Zaman je bil vsak poskus. Koli-
korkrat je nesrečni pan Piskaček
nastavil flavto vselej je Tomaž
ugriznil v limono in če se je Piskac-
ku že posrečilo izvabiti svojemu in¬
strumentu nekaj glasov in gledati
nekaj trenotkov na note, misel sama,
da nad njim eden limone je, ga ni za¬
pustila in moral je zopet pogledati
Tomaža in potem zopet delati obraze.

Koncem dejanja je kapelnik ka¬
kor tiger planil na pana Pi^kačka in
ga začel po češko zmerjati, da je vse
pokvaril in ga pošiljal k vragu. Sicer
se je pan Piskaček izgovarjal na To¬
maža in na njegovo limono, a to m»
ni nič pomagalo. Kapelnik je razsa¬
jal dalje, češ, naj Piskaček gleda na
note in ne drugam, in razsajal je to¬
liko časa, da je začel drugo dejanje
nazna n ja joči zvonček.

Pan Piskaček je zavzel svojo
mesto in je gledal v note. Krčevito je
držal flavto in se ni premaknil in je
v srcu prisegal, da za ves svet ne
pogleda kvišku, kajti v drugem deja¬
nju je imel kratek, a važen solo. V

i
]
I
i

i

(
(
1
1

i

i
i
j
j

I
c
1
$

l

i
I

146

začetku je šlo vse dobro. Pan Piska-
ček je neprestano gledal samo v no¬
te in je piskal pravilno.

Zdaj je nastopil zbor. Pan Piska-
ček se je pripravil za svoj solo. To¬
maž je igro poznal in je vedel, da je
zdaj prišel odločilni trenotek. Držal
je limono v roki in čakal z nervozno
nestrpnostjo, kdaj da se ozre nanj
pan Piskaček. Teda muzikant se ni
ganil. Ko je dvignil flavto, se je To¬
mažu zdelo, da je bitka izgubljena.

»Pa če me sredi predstave areti¬
rajo . • • moram mu pokvariti solo.«

Tako si je rekel Tomaž in je ob¬
enem začel cmakati polglasno, tako
da ga je muzikant moral slišati. Pri¬
pravil si je pa tudi nekaj limonovih
lupinic, da bi jih metal Piskačku na
note.

A pomagalo je že cmakanje. Ko¬
maj je pan Piskaček zaslišal cmaka¬
nje je začel nemirno drsati po svo¬
jem sedežu in kremžil se je in se zvi¬
jal, kakor bi ga šegetalo. A prema¬
gal se je in nastavil flavto in začel
piskati svoj solo. Zdaj je bilo v gle¬
dališču vse tiho, razločno se je sliša¬
lo Tomaževo cmakanje in zdaj je Pi¬
skaček kakor premagan dvignil svoj
Pogled. V tem trenotku je ugriznil
Tomaž v limono in pan Piskaček je
haredil tak obraz, da ni mogel dalje
Piskati.

147

10*

»Sakramenski . . .« je siknil ka¬
pelnik ves divji in zapodil orkester
naprej, da prikrije Piskačkovo polo¬
mijo. Piskaček pa je kakor okamene-
lo obupanje sedel v orkestru in delal
obraze, ko je bil Tomaž že nehal cma¬
kati in grizti limono.

Cim je padla zavesa, se je Toma¬
žu zdelo umestno, da izgine iz gleda¬
lišča, a po predstavi mu je povedal
Kozoglav, da Piskačka pri tretjem
dejanju ni bilo več v orkestru in da
se je glasom zanesljive informacije
dveh biljeterjev tako skregal s kapel¬
nikom, da ga je s flavto v trebuh
dregnil in se zarotil, da pod njego¬
vim vodstvom sploh ne bo več piskal.

Zadovoljstvo Tomaževo je bilo
veliko. Tolikega uspeha ni pričako¬
val. Nameraval je muzikanta samo
blamirati, a dosegel je dosti več:
spravil ga je ob zaslužek. Ravno v
nedeljo, ko se je Tomaž pripravljal
za potovanje v Drenovo, je prisopi¬
hal Kozoglav na njegovo stanova¬
nje.

»Veš kaj sem izvedel.? Piskaček
je ušel! Noč ga je vzela. Napravil je
še dolga, kolikor je mogel in je po¬
begnil. Zapustil je dva kavčukasta
ovratnika in pismo na kapelnika.«

»Naj potuje srečno in spremlja
naj ga božja milost,« je dejal Tomaž,
ki se je že pripravljal na občevanje
z duhovniki na kmetih.

148

»Kaj pa pravi Natalija?« je
vprašal Kozoglav. »Ali naj jo zopet
nadziram?«

»Hvala! Tvoje prijateljsko nad¬
ziranje mi je predrago. Sploh pa ne
maram o Nataliji nič več slišati, kaj¬
ti prepričan sem, da njeno razmerje
s Piskačkom ni bilo tako nedolžno,
kakor njena druga znanja. Kadar po¬
stane ženska nesebična, tedaj je res¬
nično zaljubljena — in zaradi tega je
med Natalijo in med menoj pri
kraji.«

Tomaž pa ni nič dal na ta zago¬
tavljanja Tomaževa.

»A, beži — kaj bi tako govoril!
Saj te poznam. Kolikokrat si se že z
Natalijo sprl. Saj se sploh kregata,
odkar vaju poznam. A če bi ti zdaj
Pomigala ali te- prijazno pogledala,
Pa bi te zopet imela v oblasti.«

»Ne, ne in ne!« Tomaž je dvignil
tri prste desne roke in je slovesno
Prisegel: »Vse je ven — in oženim
s prvo bogato žensko, ki jo iztak¬
nem, pa naj bo stara kakor zemlja in
grda kakor pošast.«

Kozoglav pa se je samo smejal
se prekliceval po Tomaževi po¬
stelji.

»Oj Tomaž, pa če bi imel ti cel
harem žena, pred Natalijo bi pa ven¬
dar ne bil zavarovan.«

149

VII.

Več mesecev je prebil Tomaž v
Drenovem. V tem času ga je P re '
vzelo prepričanje, da mu je sreča P°1
stala popolnoma nezvesta. Česar ko’ 1
se je polotil, vse se mu je izjalovil 0 -

Župnik v Drenovem je bil stal
in siten in je ves dan zmerjal ljudi-
Tomaž mu je bil preveč mesten čl°'
človek in preveč samostojen. Župnik
je bil vajen delati s posojilnico kako 1 ;
se mu je zljubilo in ker se Tomaž k 1
udal, ga je šikaniral kolikor i e
mogel.

Farovška kuharica je Tomaža s°'
vražila, ker je občeval z učiteljem i 11
z orožniškim postajevodjo in ker s®
je pregrešnoglasno smejal ter z d°'
kleti šale zbijal, namesto da bi z n.1°
v kuhinji rožni venec molil in p°'
slušal njena modrovanja o čudežni 11
ozdravljenjih z lurško vodo.

Še huje je Tomaža bolelo in j e '
žilo, da se ni mogel dokopati do n°'
benega postranskega »zaslužka«. ’
posojilnici je bilo vse v redu in
man si je Tomaž mnogo tednov beli
glavo, na kak način bi si pridobil
kaj denarja. V odboru je bil nanii’ e<J
tudi trgovec, ki je vse posojilnih
zadeve dobro poznal in še vse posl°'
vanje natančno nadzoroval, tako d®
se ni dalo nič napraviti.

150

Najhuje pa je Tomaža zadelo, da
tudi pri svojih treh očetih, prebiva¬
jočih v okolici Drenovega, ni ničesar
opravil. Komaj je bil prišel v Dre¬
novo, se je informiral o njih raz¬
merah in je na tej podlagi delal na¬
črte, kako jih prime, pa so mu ti
očetje vse pokvarili.

Nekega dne je namreč prišel v
drenovsko posojilnico okrogloličen
in rdeč duhovnik. Sopihal je kakor
lokomotiva in potreboval precej
časa, predno je k sebi prišel.

»Kaj ne, vi ste gospod Krmež-
Ijavček iz Ljubljane?« je debeli du¬
hovnik ogovoril Tomaža. »So mi že
gospod župnik povedali. No, me ve¬
seli, da, me prav veseli. Kaj ne, vi
ste iz Mračnega sela? No, me veseli,
me prav veseli. Da, in kaj sem hotel
že reči? Kajneda, vaša mati je bila
Neža Krmežljavka? Sem jo poznal,
da, sem jo poznal. Reva je bila, a
vrla krščanska žena. No ,me veseli,
me prav veseli. Jaz sem župnik Mel-
hijor Ocvirk.«

»Velika čast, klanjam se gospod
žunnik.« je govoril do skrajnosti pre¬
senečeni Tomaž in se globoko pri¬
klanjal župniku. »Dovolite, da hva¬
ležno poljubim roko, ki je moji ljubi
rajnki mamici izkazala toliko, do¬
brot.«

»Me veseli, me prav veseli, me
res veseli,« je sopihal Melhijor

151

Ocvirk in je svojo tolsto rdečo, potno
roko pomolil Tomažu pod nos. In To¬
maž je spoštljivo poljubil to tolsto,
rdečo in potno roko, okrašeno z več¬
letnim črnim robom na nohtih, kajti
takrat je še mislil, da bo povišan,
kdor se ponižuje, in da nese hinav¬
ščina vedno lepe obresti.

A učakal je veliko razočaranje.
Ko se je bil z Melhijorjem Ocvirkom
tekom nekaterih tednov bližje se¬
znanil, da je vedel, kako je treba z
njim občevati in govoriti, se je neko
nedeljo popoldne odpravil k njemu
na obisk. Seboj je nesel točne prepise
tistih pisem, ki jih je Melhijor
Ocvirk pred mnogim leti pisal
rajnki Neži Krmežljavki in upal je,
da se vrne po isti poti z dobro na¬
polnjeno denarnico.

Melhijor Ocvirk je bil prijazen
in gostoljuben gospod. Tomaž mu je
poljubil roko in župnik ga je odli¬
koval s tem, da je postavil pred njega
pol litra vina, pol klobase, pol hleba
kruha in na poljubno porabo svojo
polno tobakero.

»No, me veseli, da ste prišli, da,
me veseli, res, prav veseli me, da ste
prišli. Da... res, me veseli,« tako je
s presledki sopihal Melhijor Ocvirk
in gledal ter cmakal med tem, ko je
Tomaž zaužival ponudeno mu okrep¬
čilo.

152

»No, me veseli, me res veseli,«
te zopet ponavljal župnik, ko je kon-
? a l Tomaž z južnico in nekaj prahu
lz  tabakere potlačil v svoj nos. »Me
*‘ e s veseli, da, in kaj sem hotel reči,
kaj ste pa lepega prinesli?«
»Hvaležnost me je prepeljala, da
Vas  obiščem,« je zavzdihnil Tomaž.
»Pisma, ki ste jih pisali moji ranjki
kateri, so tako lepa. Napravil sem si
prepise in jih nosim vedno seboj, in
*adar sem žalosten in če nimam
ppravila, pa jih čitani, ker so tako
e Pa in ganljiva.«

»No. me veseli, me res veseli, da
hie veseli,« je hitel sopihati Melhijor
Ocvirk in vprašujoč motri] Tomaža.
»A tista pisma imate še. A tako. No,
’Pe veseli, me prav veseli, me prav
poseli. Kar imejte jih, da, kar imejte
Ml. Da, kaj sem hotel reči, da, Neža
Nrinežljavka je bila dobra krščanska
Ze na. Ali vaš oče še živi?«

Tomaž je naredil žalosten obraz
111  je obrnil oči k nebu.

»Oče še živi, 'pa neče biti moj
°pe,« je zavzdihnil kakor bi bil ves
°Pupan. »Neče me poznati in neče me
hripoznati. Ko sem postal dvajset let
s hir, mi je vrgel pred noge pisma, ki
jih vi, velečastni gospod župnik,
kisali moji materi in je zaklical: Jaz
.Ploh nisem tvoj oče, ampak tvoj oče
te župnik Melhijor Ocvirk!«

153

»A tako je rekel?« je zaklical
župnik. »Ha ... me prav veseli, da
me prav veseli..pa ni res. Jaz
nisem vaš oče. Oh, kam bi revež pri¬
šel, če bi vse res bilo, kar ljudje go¬
vore. Vsak teden pride kaka ženska,
pa pravi, da sem jaz oče njenega
otroka. Nič ... nič ... nič .. !«

Oprostite, velečastni gospod žup¬
nik ..., jaz sem le povedal, kar pravi
moj oče, ki neče biti moj oče ... in
vaša pisma so res tako prijazna, da
sem že to in ono mislil.«

»Nič ... nič ... nič ...« je vpil
župnik Melhijor Ocvirk. »Kaj tista
pisma .. ., moja soseda, župnik Luka
in župnik Simon sta bila tudi znana
z vašo materjo Nežo Krmežljavko in
sta jih časih pisala in ji poslala kako
podporo. Ali sta morda ta dva go¬
spoda zaradi tega že tudi vaša očeta?
No, in kaj sem hotel reči..da, me
veseli, me prav veseli..., da župnik
Luka in župnik Simon sta mi to sa¬
ma povedala ... O, kolikokrat smo
se pomenkovali o vaši materi..., da
— in kaj sem hotel reči..., le vpra¬
šajte moja soseda, da ...«

Župnik Melhijor Ocvirk je še ne¬
kaj zagodrnjal, potem ran je zmanj¬
kalo vsled dolgega govora sape in je
utihnil in samo pregibal debele ust¬
nice in se lizal.

Tomaž pa je sedel pred njim
kakor da je ravnokar priletel z zvo-

154

nika. V glavi mu je kar brenčalo, da
ni mogel nič misliti in nič reči. Šele
čez nekaj časa so začeli njegovi mož¬
gani zopet delovati in porodila se je

v njih misel:

»O, hudiča, na to pa nisem ra¬
čunal, da so ti trije ptiči drug dru¬
gemu svoje skrivnosti povedali. Lepo
sem v tinti. Zdaj sem prijel enega...,
drugih dveh ne morem več... o ne¬
sreča ...«

Tako je šumelo Tomažu po glavi
in jezilo ga je, da mu je iz rok ušla
»zlata ribica«, kakor je imenoval
župnika Melbijorja Ocvirka, in da
sta s to »zlato ribico« vred rešena
tudi dva navadna karpa, župnika
Luka in Simon.

Takodogoten je bil Tomaž, da se
je spomnil vseh hrvaških in madžar¬
skih nespodobnih besed, kar se jih je
bil v mladih letih naučil od Luke
Magaraca, kajti slovenske besede mu
niso dovolj krepko označevale nje¬
govih čustev.

»No, pa me vendar veseli, da, res,
me prav veseli, da ... kaj sem hotel
reči. .., da sem vas spoznal,« je zo¬
pet po dolgem molku začel župnik
Melhijor Ocvirk. »Veste, jaz se prav
rad spominjam vaše matere, da, ker
je bila res krščanska žena, da, in.tudi

vi se mi dopadate, prav res, dopa-
dete... In, kaj sem hotel reči? Oe
vam bom mogel kdaj kaj koristiti...

155

veste, tako, s kakim priporočilom .. •
kar name se obrnite..., bom prav
rad storil..., da, prav rad ...«

»Zahvaljujem se od srca,« je re¬
kel Tomaž na glas, v mislili pa je
dostavil po hrvaško, naj vrag nad
župnikom izpolni svoj poklic.

Slabovoljen in potrt se je vrnil
Tomaž v Drenovo. Vso pot se je jezil,
da pri svojem načrtu za zasledova¬
njem petnajstih svojih očetov ni
upošteval te okolnosti, da si časih
duhovniki medsebojno tudi kaj za¬
upajo in da se o različnih svojih do¬
življajih med seboj ravno tako po¬
menkujejo kakor drugi ljudje.

Tomaž je sam sebe zmerjal s
tepcem in bedakom, da ni prej na to
prišel.

»Ti moji očetje so že vsi stari
možje; grehi njihove mladosti leže
že daleč za njimi in če so prijatelji,
je prav lahko mogoče, da si to in ono
iz svojih srečnih dni povedo.«

Zgodilo se je bilo res tako, kakoi’
je Tomaž kombiniral. Cim je prišel
v Drenovo, so župniki Melhijor, Si¬
mon in Luka, praznujoč neko slavlje,
menili se tudi o njem in o njegovem
nenavadnem in neumnem imenu, in
pri ti priliki je prišlo na dan, da so
vsi trije poznali Nežo Krmežljavko
nedopustno dobro in da je od vseh
treh terjala in dobivala denar za svo¬
jega sina Tomaža. In vsi trije so bili

156

v  ! mnenja, da jih je Neža Krinežljavka
’ grdo izkoriščala in za nos vodila.

»Roke imam zvezane — nič in
e nič ne morem storiti,« se je togotil
j Tomaž še mnogo dni po svojem po¬
govoru z Melhijorjem Ocvirkom in
1 je bil še vesel, da je nastopil jako

, skromno in da ni bil nič silovit in

predrzen.

i »Sam sv. Duh me je razsvetlil, da

i nisem postal nesramen,« se je hvalil
in tolažil. »Tako si vsaj za prihod-

- | njost nisem nič pokvaril. Te tri svoje
očete bom za zdaj pri miru pustil.

Od tega čaša je živel v Dre-
5 । novem uprav samotarsko življenje.

j 1  Ker je bilo v posojilnici le malo opra¬

viti, si je v uradnih urah preganjal
i dolgčas z vsakovrstnimi vajami. S
3 j Posebno ljubeznijo se je vežbal v po-
, j snemanju pisave župnika Melhijorja

> Ocvirka. Študiral je po nekaterih pis¬
mih vsako črko Ocvirkove pisave,
Potem vsako besedo, in vadil se je

1 toliko časa, da je znal spisati celo
Pismo z Ocvirkovo pisavo.

, »Ta moj oče Melhijor ima de-
i j nar ..., v drenovski posojilnici ga
i I inia ... in v Ljubljani ga ima... In

> y Gradcu tudi... kakor vedo na po-

> sti. Kdo ve, če mi danes ali jutri ne
bo koristilo, da znam posnemati nje¬
govo pisavo. Kaj, ko bi število tistih
njegovih pisem, ki jih ima oče Bol-
težar, umetno pomnožil? Že to bi

157

utegnilo kaj nesti. . . par prav mast¬
nih pisem . .morda bi jih le od¬
kupil ..bom videl.. ... bom viden
za zdaj bo posnemanje Ocvirkove p 1 '
save moj šport.«

To vežbanje ni bilo samo kratko¬
časno, nego tudi tolažilno, kajti To¬
mažu se ni še nikoli tako godil°>
kakor v Drenovem. Farovška hrana
je bila kmečka in mu ni dišala, zaba v
ni bilo nobenih in v celi vasi ni bilo
dekleta, s katerim bi se bil mog®*
porazumeti. Ta je imela fanta, ona
je bila tercijalka, tretja je bila škr¬
basta. Končno se je Tomaž seznanil
v sosedni vasi z mlado ženo, ki j®
imela moža v Ameriki, in je pri njej
skušal pozabiti Natalijo, na katero j®
sploh samo takrat mislil, kadar fflU
je o njej poročal Kozoglav.

Ta poročila so delala Tomaži*
veselje in so bila zanj pravo razve¬
drilo, kajti iz vsakega je izvedel, da
ima Natalija smolo s svojimi ča¬
stilci  ravno tako, kakor jo ima To¬
maž Krmežljavček s svojimi očeti-
Vedno je pisal Kozoglav: »...pri¬
bližal se ji je seveda z »najlepšimD
nameni, a ko je spoznal, da hoče ona>
naj jo vzame, se je zopet umaknil.
Nikoli se ni Tomaž v Drenovem tak°
zabaval, kakor tiste dni, ko mu j®
pošta prinesla Kozoglavova poro¬
čila. Bili so to edini svetli trenotki v
času njegovega pregnanstva v Dre¬
novem.

158

I

)
1

1

.1
e
d
e
n

u

3^
la
e-

3'
i.
i-
1«
a,
.«
m
je

o-

V
e-

Naposled se je pa vendar oboleli
posojilnični tajnik vrnil z juga in
zopet nastopil svojo službo. Tomaž
je pospravil svoje stvari in rabil tri
I dni za poslovilne obiske. Najpresrč-
Ueje se je poslovil od župnikov Mel-
hijorja, Luke in Simona, katerim je
Poklical v spomin njihovo dobro
Znanstvo z njegovo rajnko materjo
Nežo Krmežljavko in ker je vedel,
da od njih ne dobi nič denarja, se
jim je priporočal, naj ga podpirajo,
da bo vsaj v svoji službi naprej pri-
i šel. Vsi trije so mu obljubili naj-
| izdatnejšo podporo in župnik Simon
| ie bil pri slovesu tako ginjen, da je
Tomažu daroval tri portorike in celo
| škatljico vžigalic.

Zadnje dopoldne se je Tomaž še
i Poslovil pri drenovskem župniku in
kjegovi kuharici, in ker mu je pre-

i ostalo še nekaj časa, je stopil še v

j stanovanje posojilničnega odbornika,
tistega trgovca, ki mu je ves čas
tako na prste gledal, da mu je one-
"logočil vsak najmanjši postranski
zaslužek.

Trgovca ni bilo doma, pač pa je

i Tomaža sprejela trgovčeva mlada
Žena, edina prebivalka Drenovega,
ki je nosila klobuk in ki je soglašala

;  S Tomažem, da v vicah tudi ne mqre

j ''iti bolj dolgočasno, kakor na deželi.
■ »Ah, kako vas zavidam, gospod

Nrmežljavček, da greste v Ljub-

159

Ijano,« je vzdihuje rekla mlada go¬
spa. »In jaz vas bom tudi pogrešala.
Zdaj smo vsaj ob nedeljah popoldne
kegljali in sera se razvedrila, a zdaj
bo še dolgočasneje v tem dolgočas¬
nem Drenovem.«

»Sčasoma se bodete že navadili,
milostljiva,« jo je tolažil Tomaž. »V
Ljubljani je seveda prijetneje ...«

»Oh, kaj pa da! V Ljubljani
imajo ljudje gledališče, koncerte,
oficirje, veselice, plese, promenade — '
a tu nimamo ničesar. Ze dve leti sem
tu, a kar ne morem se navaditi. I 11
moj mož — saj dober je, a preprost
človek, ki me ne razume in nima z a
ine nič časa.«

»Uboga milostiva, in jaz sem
mislil, da ste najsrečnejša žena.«

»No, saj pritoževati se prav z a
prav ne smem, ali srečna pač nisem-
Oh, ko bi imela vsaj otroka...«

Tomaž je planil s svojega sedeža,
kakor da ga je kaj pičilo.

»Ali — milostiva — zakaj pa ni'
ste tega prej povedali”?«

Naglo je vzel uro iz žepa, en po'
gled na njo vrgel in že je zaklical:

»No ..., milostiva ..., dvajset
minut imam še časa ...«

Takrat pa se je zaslišal na hod¬
niku osoren glas, ki se ga je trgov¬
čeva žena tako ustrašila, da je skoro
omedlela, Tomaž pa je popolnom 3
pozabil na svoje katoliško prepri'

160

tanje in je začel kleti, kakor zasačen
cigan, da v Drenovem nima pa že
prav nobene sreče.

In klel je zdaj tiho, zdaj glasno,
vso pot do pošte, in še potem, ko se je
zibal v poštnem vozu, in še potem,
ko se je vozil z železnico in ves čas,
dokler ni prišel domov in ga je Bol-
težar vprašal, kako se je imel v
Drenovem.

»Ob, nebeško sem se imel. Bog je
poslal nad Sodomo in Gomoro ogenj
in žveplo, jaz pa želim, da bi Bel¬
cebub nad Drenovo prinesel tristo
požrešnih fajmoštrov, da bi spu¬
stili na ta kraj, kar je pri njih še
največ vredno. Tako sem vesel, oče,
da sem spet doma, da ga bomo danes
pili, dokler bomo mogli usta od¬
pirati!«

Morda ni Tomaž še nikoli tako
rad dajal za pijačo, kakor na večer
svojega povrata v Ljubljano, saj so
niu pa tudi Boltežar, Luka Magarac
in Kozoglav vedeli povedati mnogo
novic, zlasti o Nataliji in o njenih
Čestilcih, in ga končno presenetili z
naznanilom, da se pri gospodarski
centrali pripravljajo važne osebne
premembe.

»Tipkarica Filipina se omoži,«
je pravil Kozoglav. »Precej premož¬
nega trgovca vzame ..., nekje na
deželi je ..., velik klerikalec ...«

161

n

»Aha.. mu je že pomagala, da
je centralo dobro ogoljufal,« si je
je mislil Tomaž in je bil prav zado¬
voljen, da se iznebi ljubosumne Ma¬
rijine device.

»In blagajnik pride kot ravna¬
telj k neki banki,« je dalje pripove¬
doval Kozoglav, »in nastopi svojo
službo z novim letom.«

»Pasja dlaka.. ., če je pa to res,
Kozoglav, potem dobiš od mene dva
para starih čevljev, saj vidim, da je
na tvojih čevljih samo še ventilacija
dobra. Strela božja, kakor pravijo
Drenovci, ki jih naj tristo fajmo-
štrov zasuje, če je to res, potem po-
postanem jaz blagajnik.«

Tomaž je dajal za vino toliko
časa, da nobeden njegovih gostov ni
mogel več ust odpreti.

»Pijte,« je vpil, »le pijte, saj ga
morda zadnjikrat letos pijemo, zakaj
če naj postanem blagajnik, moram
biti previden.«

Kozoglavovo poročilo je bilo res¬
nično. Ko se je Tomaž naslednji dan
oglasil v uradu, so mu resničnost po¬
trdili in čestital je tipkarici Filipini
in blagajniku s tako presrčnimi bese¬
dami, da sta oba ginjena kar jokala.

»če me sreča ni popolnoma zapu¬
stila, postanem blagajnik in odško¬
dovan bom za svoje šestmesečno pre¬
gnanstvo v Drenovem. Tomaž —-

162

Mi krotak kakor golob in zvit ka¬
tar kača in priden kakor mravlja.

Niti minute ni odlašal Tomaž z
Izvršitvijo storjenega sklepa. Delal
'le marljivo, bil krotak in postrežljiv
1  vsemi, hodil k maši, k spovedi in k
Majilu in ostajal zvečer doma. Po¬
ledica tega se je pokazala v prvi
Melstveni seji: Tomaž je bil ime¬
novan za blagajnika, katero službo
le imel nastopiti z novim letom.

VIII.

Na jesen je šel Tomaž na svojo
Mnjo revizijo. Pred odhodom je še
Kaznoval svoj rojstni dan s tako slo¬
vesnostjo, da je njegov nominelni
fta Boltežar Krmežljavček rabil celih
■Mninštirideset ur, predno se je stre-
Ril. Vzrok slovesnosti tega prazno-
' a nja je bil, da je Tomaž dosegel
Mjo polnoletnost in mu je Boltežar
Mčil originale vseh pisem, kar jih
le  zapustila Neža Krmežljavka ter
enem razodel Tomažu, da leži pri
Mniji zanj hranilnična knjižica s
Mmtno vlogo tisoč goldinarjev in z
Mmi ,tekom let naraslimi obrestmi.
Mtežar je pri ti priliki Tomažu
Mi vse povedal, kar je vedel o raz¬
merju svoje ranjke žene z različnimi«
Movniki in zlasti z župnikom Ste¬
klarjem, in Tomaž je v zahvalo ob-
™bil, da bo pošteno skrbel za moža,

163

n-

ki mu je dal ime in mu bil prav za 11!
prav čisto dober oče. tu

Po izvršenem slavju je Tomaž
odpotoval v Blatno Ligojno, kamor
je bil poslan na revizijo posojilnice
in konsuma. Blatna Ligojna je slo¬
vela daleč naokoli kot prava kleri¬
kalna trdnjava, v kateri je z močil®
roko in s podporo dveh kaplanov
vladal duhovski svetnik in tebaflt
Valentin Cefuta.

Tomaž je potreboval dober teden,
predno se je orijentiral v Blatni Li'
gojni toliko, da je vedel, kako se m' 1
je obnašati in s kakimi ljudmi im 3
opraviti. Uspeh tega opazovanja i°
študiranja je sporočil Kozoglavu ž
naslednjim pismom:

»Blatna Ligojna je premožen ki®'
rikalen kraj, kjer lahko spoznaš, d a
je novodobno krščanstvo steklenica,
na kateri je mnogo obetajoča etiketa,
v kameri pa nič ni. Krščanstvo vel.i 3
tu za plašč, pod katerim lahko p°'
čenjaš kar hočeš.

Tehant Valentin Cefuta je P°'
tujoč vulkan, pred katerim se vS e
trese, skrivaj pa šušljajo, da se naj'
bolj drži svetopisemskega nauka-
»pusti male k meni«, ki ga pa seved 3
tolmači popolnoma samostojno.

Župan nima nič govoriti, orpV
niki pa se vedno menjavajo, ker j’,
župnik neprestano ovaja. Men ( ‘ j

- 164 -

m
Ž<
ni
g!
111

bi
le
Si;
|j<
je
K
P:

V
te
ki
je
‘Že
M
pi
in

či
ki
U
je

te
Hi

bi

za

ai
ior
ice
lo¬
ri-
110
oV
lit

‘Ib
J-
111
na
in
z

le¬
ja
ja,
a.
ja
>o-

Ueče, da bi kateri toliko časa ostal
tu, da bi mogel kaj izvedeti.

Prvi kaplan, gopod Fronc, je
melanholik. Vsake družbe se izogiba.
Zenske ga ne marajo, ker pri spovedi
nič pikantnega ne izprašuje, teliant
ga ne mara, ker nič ne agitira in
moški ga tudi ne marajo ker niso nje¬
gove pridige aktuvalne. V Blatni
Ligojni se tožarijo zaradi vsake ma¬
lenkosti, ta kaplan pa pravi, da je
slab kristjan, kdo toži zaradi ža¬
ljenja časti, kajti Kristus je učil, da
je razžaljivcem z veseljem odpuščati.
Nekateri pravijo že, da je kaplan
Nronc liberalec.

Drugi kaplan, gospod Matjok, je
Ves drugačen. Pravijo, da je jako in¬
teligenten, menda, ker je bil že en¬
krat dva meseca na Studencu; tudi
je že videl nekaj sveta, bil je namreč
Že na Dunaju, v Trstu in v Lipiku.
Mož je jako temperameten — ni
mula, saj ima živo srebro v sebi —
•H sem se z njim že dobro pobratil.

Nadučitelj, ki je ob enem ob¬
se ! * ns ki i’ 1  posojilnični tajnik, je vnet
• klerikalec, njegova polcivilna žena
', ? a  bi rada bila velika dama. Meni
Je stanovanje odkazano v šoli in za¬
dovoljen sem, ker je v hiši tudi prav
%  । Vedno in okroglo delke, sestra gospe
j Mučiteljice.

’ q j Dalje sta tu še dva imenitnika:
Prodajalec v konsumu, ki je precej


165

gluh, kar je zanj jako koristno, ker
vsaj svoje vesti ne sliši, in pa
organist, ki ga je tehant prav pred
kratkim spodil iz službe zaradi trajne
pijanosti, s katerim iz previdnosti nic
ne občujem.«

Kak teden po tem pismu je prejel
Kozoglav od Tomaža novo poročilo:
»Kaplan Matjok je tič, da malo
takih. Prebrisanec je prve vrste. Zdaj
skrbi, da bi deželo obljudil z neza¬
konskimi otroci — a bavi se samo z
dekleti iz sosednih fara — a kadar
bo umrl, ga bodo v koledarju Mohor¬
jeve družbe popisali kot svetnika.
Pila sva že bratovščino v konsuniu
in si preganjala dolgčas s pijačo.
Prodajalec je bahač. Ko je bil malo
natrkan, se je začel hvaliti: Če bi bil
jaz šel k vojakom, bi gotovo postal
general, če bi bil stopil v duhovski
stan, bi bil postal škof; če bi bil po¬
stal drevo, bi zrasel čez vsa druga
drevesa ... Tedaj pa mi je bilo tega
dovolj in rekel sem mu: Če bi pa bili
postali sekret, bi pa smrdeli do
oblakov. Tedaj pa se je začel kaplan
Matjok tako smejati, da se je komaj
vzdržal na stolu, in objel me je ia
mi ponudil bratovščino. Pila sva ga
potem kar se je dalo in kaplan se ga
je tako nalezel, da je neprestano vpil :
Živio posilstvo in samomor. Nad¬
učitelj je imel tisti dan različne
opravke v mestu, in ker je pozabil

166

vzeti hišni ključ seboj, so pustili zve¬
čer hišna vrata nezaklenjena. Kaplan
me je spremil do doma. Na hodniku
sem jaz naletel na gospodično Jerico,
sestro nadučiteljeve milostive, in za¬
čel z njo razpravljati vprašanje o
ljubezni. Sicer ni hotela slediti mo¬
jemu vabilu, češ, »dokler nisem omo-
žena, je tak greh preveč nevaren,« a
poslušala je vendar in šušljala z me¬
noj tudi še potem, ko sem upihnil
svečo. Naenkrat čujeva moške ko¬
rake na stopnicah in na hodniku. Po¬
tegnil sem Jerico v svojo sobo. Ko¬
raki so šli mimo naju in naravnost
proti sobi naše milostljive, ki je še v
postelji brala. Komaj pa so se odprla
vrata njene spalnice, zaslišiva glas
kaplana Matjoka:

»Oh — milostljiva — prosim ti¬
sočkrat — odpustite — ne zamerite
— nisem mislil k vam, ampak h go¬
spodični Jerici.«

Ne moreš si predstavljati, kako
se je naša milostljiva razburila. Stra¬
hovito je podajala Matjoka, a spo¬
znal sem vendar iz njenil besed, da
je bila razžaljena, ker je hotel kaplan
k Jerici in ne k njej. Matjoka je tako
zdelala, da ni mogel nič drugega jec¬
ljati, kakor svoj »živio posilstvo in
samomor« in je moral osramočen od-
kuriti. Hvaležen sem mu pa vendar,
da je prišel, zakaj prav za prav se
hnam njemu zahvaliti, da se gospo-

167

dični Jerici ljubezen več ne zdi pre-
ncč nevarna.«

Zadnje poročilo, katero je dobil
Kozoglav iz Blatne Ligojne, je bilo
kratko:

» ... Kaplan Matjok se bo sča¬
soma popolnoma zapil. Ker se bližajo
deželnozborske volitve, agitira noč
in dan in pije noč in dan. Današnjo
nedeljo je po maši prišel v konzum
in se je jokal kakor otrok. Ko sem ga
vprašal, kaj mn je, mi je odgovorih
»Oh, tako mi je hudo, da ne moreni
nič tega verjeti, kar pridigujem.«
Pil je potem ves dan, razlagal, da je
najboljše vino za kmeta voda, zme¬
šana s špiritom in fuksinom in mi
je končno začel razkrivati velezani-
mivo tajnost tehanta Valentina
Cefute.«

Kozoglav ni nikoli izvedel za taj¬
nost tehanta Valentina Cefute, a ta

tajnost je provzročila popoln pre¬
obrat v Tomaževem in v Natalijinem

življenju.

Na samotnem že na pol razpad¬
lem gradiču blizu Blatne Ligojne je

živela stara gospa, o kateri so ljudje

govorili, da je nekoliko prismuknje¬

na, ki pa so jo

proglašali

za pravi vzor krščanske žene. Stara
Kosovka je živela popolnoma samo¬
tarsko s svojo služkinjo in že mnogo
let ni zapustila svojega stanovanja-
Edini človek, s katerim je občevala,

168

je bil tehant Valentin Cefuta in
kaplan Matjok je Tomažu razodel, da
lovi tehant lepe hranilnične knjiži¬
ce, ki jih ima stara Kosovka.

Tomaža je stvar zanimala. Za
nobeno stvar ni bil tako vnet, kakor
za hranilnične knjižice in pa za go¬
tov denar in prva njegova misel je
bila, kako bi se mogel okoristiti tega
slučaja.

V nedeljo popoldne jo je med
krščanskim naukom popihal iz cerk¬
ve in jg šel v sosedno vas, nad katero
je ob robu mogočnega gozda stal
gradič stare Kosovke. V gradu in v
okolici je vladal nedeljski mir. Še ko¬
koši na grajskem dvorišču so drema¬
le. Tomaž je videl, da je samo en del
gradu še vporaben, drugi del pa da
že razpada. Pogumno je šel v grad
in je začel rekogniscirati. previdno
pazeč, da bi ga kdo ne zalotil.

Nikogar ni srečal in nikogar ni
videl Ko se je do dobra orijentiral,
kje leži stanovanje stare Kosovke, je
preiskal še podstrešje in si napravil
varno pot iz podstrešja v zaprašeni
in razpadajoči del gradu in od tam¬
kaj v gozd.

Vedel je, da hodi tehant staro
Kosovko pogostoitaa in najraje v ve¬
černih urah obiskovat in namen nje¬
gov je bil opazovati in prisluškovati
pri teh obiskih. V konsumu si je na¬
pravil iz vrvi lestev in jo nesel na

169

podstrešje starega gradiča. Po tej le¬
stvi je hotel priti pred okno in tam¬
kaj poslušati, kako lovi tehant hra-
nilnične knjižice.

Ko je Tomaž videl tehanta, da se
je po večerji odpeljal proti gradiču
stare Kosovke, jo je hitro .mahnil z a
njim. Prepričal se je kmalu, da j e
ravnal jako previdno, ko si je pripra¬
vil skrivno pot iz zapuščenega dela
gradiča v podstrešje, kajti grajska
vrata so bila zaklenjena.

»Moj tehant mora imeti tehtne
vzroke, da se boji vsakega presene¬
čenja,« si je mislil Tomaž, ko je ple¬
zal v podstrešje in privezoval lestev
iz vrvi na tram. »Morda se mi moja
vratolomna telovadba vender iz¬
plača.«

Tomaž se je spravil na streho in
začel po lestvi plezati navzdol. Lestev
je visela blizu razsvetljenega okna
in če se je Tomaž le malo prijel zidu
in se nagnil na stran, je videl v sobo.

Ta soba je bila prostorna. Na
enem koncu je bil napravljen cel al-
tar na drugem pa je visela velika
oljnata slika, predstavljajoča mlade¬
ga polnokrvnega duhovnika.

»Kje sem že videl ta obrazi«
Tako se je vpraševal Tomaž in je z
največjo pozornostjo ogledoval to
sliko. »Videl sem že ta obraz, hudič
naj me lasa, a spomniti se ne mo¬
rem.«

170

Premotril je potem sobo in za¬
gledal tehanta, ki je klečal pred al-
tarjem kakor zatopljen v gorečo mo¬
litev, a drugega človeka ni bilo v
sobi.

»Hm — to mora že nekaj poseb¬
nega pomeniti,« si je mislil Tomaž.
»Moj tehant se rad skloni nad ocvrte
piščance, a pred altarjem ne moli,
če ni potreba.«

Končno je tehant vstal. Še en¬
krat se je priklonil pred altarjem in
potem šel do vrat ter jih odprl.

»Gospa — vstopite,« je rekel te¬
hant z veliko svečanostjo.

V sobo je stopila vsa siva in
sključena gospa. Komaj se je premi¬
kala. Tehant jo je prijel za roko in jo
peljal pred altar. Tomaž je riskiral
življenje: primaknil se je k oknu ta¬
ko, da je mogel vse videti in slišati.

»Gospa,« je začel govoriti te¬
hant. »Povejte mi danes, kako si ho¬
čete zaslužiti odpuščenje svojih gre¬
hov. Strašni so grehi, ki jih imate
na vesti, in večna kazen ho toliko
strašnejša, ker vas na tem svetu ni
zadela nobena kazen.«

Stara gospa je bridko zaihtela in
si z rokama zakrila obraz.

»Gospa! V starosti ste, ko mora
človek biti vsa hip pripravljen, sto¬
piti pred večnega sodnika. Smrt sto¬
ji pred vratmi, pa pride pogubljenje

171

na vekomaj veke. Kaj ste storili, da
bi zadobili odpuščenje grehov 1 ?«

»Vse sem storila, kar sem mo¬
gla,« je jokala stara gospa. »Postim
se, ubogajme dajem, molim, tudi na
žebljih sedim vsak teden eno popol¬
dne in bičam se, in za pokoro že dolgo
let nisem šla iz hiše . . .«

»In s takimi malenkostmi si ho¬
čete pridobiti odpuščenje vaših smrt¬
nih grehov in večno izveličanje,« je
s strašno slovesnostjo zaupil tehant,
da se je stara gospa kar stresla. »Ali
veste, kaj ste vse storili? Zakono-
lomniča ste in zapeljivka. Kot mno¬
žena žena ste zapeljali v greli božje¬
ga namestnika in ga izneverili naše¬
mu Izveličarju. Svojega moža ste za¬
strupili, svojega ljubimca, nevredne¬
ga a nesrečnega mašnika Matevža
Štebalarja ste pognali v nesrečo in
s svojim sinom, s sadom vašega gre¬
ha ste tako ravnali, da je pobegnil od
vas in se utopil.«

»Ne — ne —r moj sin živi — moj
sin se ni utopil,« je zavpila starka.
»Moj sin živi in se bo vrnil.«

»Vaš sin je mrtev,« je zagrmel
tehant »Mrtev in pokopan in po
krivdi svoje matere morda tudi po¬
gubljen.«

»Ne — ne — ne,« je zaklicala
stara gospa in tako zajokala, da je
moral tehant umolkniti za nekaj
časa.

172

Ko je Tomaž zaslišal ime »Ma¬
tevž Stebalar« se j'e tako zganil, da
bi bil skoro z lestve padel. V tem tre-
notku se j'e tudi spomnil, da pred¬
stavlja velika oljnata slika, ki ga je
tako zanimala, župnika Matevža Ste-
balarja. Ves trd je bil samega prese¬
nečenja in z napeto pozornostjo je
čakal, kaj bo še videl in slišal.

Stara Kosovka je prišla šele čez
nekaj časa zopet k sebi. Tehant jo je
dvignil izpred altarja in jo posadil
na stol ter se vsedel poleg nje.

»Gospa — vi ste v zmoti, v ve¬
liki nesrečni zmoti, ki vas zna spra¬
viti v večno pogubljenje. Koliko let
vam že dopovedujem in dokazujem,
da je vaš sin mrtev, a vi nečete ver¬
jeti. Samo zaradi tega mrtvega sina
nečete storiti, kar vas more edino
obvarovati groznih peklenskih muk.
Poglejte gospa! Kdor hoče postati
deležen božje milosti, mora za svoje
grehe storiti pravo pokoro. To se
pravi, doprinesti mora žrtve, ki pri¬
čajo, da se res kesa,žrtvovati more to,
od česar se najtežje loči. Abraham je
bil pripravljen žrtvovati in zaklati
svojega sina Izaka, da bi si pridobil
večno milost, vi pa, zapeljivka, pre-
šestnica in morilka niti par hranil-
ničnih knjižic nečete v dobre namene
zaupati sveti cerkvi. In vi hočete do¬
seči odpnščenje grehov in pbstati de¬
ležni večnega izveličanja. Ali ste
blazni?«

173

»O, saj bi rada — pa ne smem —
moj sin živi — njegovo je vse —« je
zopet ihtela stara gospa in začela no¬
vic jokati in jokala je tako bridko,
da se je Tomažu kar milo storilo.

Tehant Valentin Cefuta je še
dolgo obdeloval staro gospo in ji do¬
povedoval, da je njen sin mrtev in da
mora zaradi izveličanja svoje duše
darovati sveti cerkvi v dobre namene
svoje hranilne knjižice, a vse to pri¬
govarjanje, prepleteno z obširnimi
popisovanji peklenskih muk in nebe¬
ških sladkosti ni nič pomagalo. Sta¬
ra gospa je trdovratno izjavljala, da
njen sin živi in da se vrne in da mo¬
ra njeno premoženje preiti v njego¬
ve roke. Vsako pokoro, vse najhujše
je hotela stara gospa prevzeti nase,
da dobi odvezo in sme po dolgih le¬
tih zopet prejeti sveto obhajilo, samo
hranilničnih knjižic je rekla, da ne
da in jih ne da.

Ne da bi bil kaj opravil je te¬
hant Valentin Cefuta zapustil staro
gospo in se odpeljal domov.

Tomaž ni mogel to noč zaspati.
Kar mrzlica ga je tresla samega raz¬
burjenja. Stara Kosovka se mu je ne¬
skončno smilila in v njegovem srcu
se je porajalo veliko sovraštvo proti
tehantu Cefuti.

- »Če bi jo iz lepa, tako s prijaz¬
nostjo in prepričevanjem obrnažil za
kake tisočake, bi že nič ne rekel,« je

174

| Razmišljal Tomaž, »ali da jo tako
kruto obdelava in da hoče njenega si-
Ua ob vse pripraviti, to je res od
I sile.«

Tomaž je po dolgem ugibanju
Ukrenil, da. tehantu Cefuti pokvari te
I Ujegove naklepe in zavest, da stori s
| R e m dobro in pošteno delo, ga je toli¬
ko bolj veselila, ker si ni mogel oči¬
tati, da bi bil že kaj preveč dobrega
Ul poštenega storil.

Najprej je hotel vedeti, kako je
resnici z razmerami stare Kosovke,
kaj je z njenim možem in z njenim

i sinom in z župnikom Štebalarjem.
| Toda ljudje niso vedeli nič gotovega
। Povedati, vsi so le pripovedovali, da

Jo stara gospa malo prismuknjena in
da že dolgo dolgo let ni zapustila svo¬
je hiše.

Naposled se je Tomaž zatekel k

j staremu organistu, ki se je štel za ve¬
likega umetnika, a je bil umetnik le
Pri glažu ne v glasbi. Tehant je bil
Pred nekaj časom organista iz službe
spodil, ker je v svoji pijanosti med

1  Povzdigovanjem vedno zaorgljal so¬
kolsko koračnico in na tehantove av-
। taritativne opomine nesramno in raz-
I Šaljivo izjavljal, da cerkvena glasba
' s svojo dolgočasnostjo ubija verski
Cut. Vedoč, da tehant organista črti,
Se je Tomaž doslej izogibal vsake pri-
| *ike se s starim vinskim bratcčm se-
z uaniti. Zdaj pa ga je šel iskat celo

175

na njegov dom. Ali izvedel je tudi
pri njem le malo.

»Se več ne spominjam ... se več
ne spominjam,« je ponavljal orga¬
nist. »Da, stara Kosovka je bila omo-
žena ... pa je že dolgo tega ... oh
dolgo ... ne vem kaj je že bilo ...
njen mož je umrl ... ali utonil ... se
ne spominjam ... Pa Štebalar .. . da,
ta je bil kaplan pri nas ... je tudi že
dolgo tega .. dober pridigar ... hnd
je bil, hud... pa ženske je imel rad.
Da, zdaj se spominjam ... menda sta
se s Kosovko rada imela . . . Tehant
bi že vedel kaj več ... pa ne bo pove¬
dal ...«

Spomnivši se tehanta, ki ga je
pripravil ob službo, se je organist
kar poživel.

»Ob ... slišite, veste kaj ... po¬
vejte mi... svetujte mi, kaj bi te-
hantu napravil, da bi ga jezilo in mu
škodovalo. Ob kruh me je spravil ...
saj mi ni za službo, ampak za čast.
Kdaj bi bil že sam pustil orgije, pa
sem mislil na svetinjo za štirideset¬
letno službovanje. A zdaj, ko mi
manjka še devet mesecev, me je zlo¬
dej iz službe spodil.«

Tomaž je vrgel na starega orga¬
nista dolg pomemben pogled.

»Hm — hm -— hm,« je rekel, po¬
gledal novič organistovo monsignor-
sko barvano kumaro sredi obširnega
korarskozdravega obraza in poten 1

176

važno rekel: »Oče organist — roko
roko umije — vi pojdite meni na ro¬
ko, jaz pa pojdem vam, vi imate svoj
račun s tehantpm, jaz pa svojega.
Ali je prav tako?«

»Menda je prav,« je potrdil or¬
ganist. »Kaj mi torej svetujete?«

»Pustite mi časa, da malo pre¬
mislim.«

»Pa morate si kaj dobrega izmis¬
liti; drugi teden pride škof na vizita-
cijo.«

»Do tedaj bo vse v redu,« je ob¬
ljubil Tomaž. »Vi pa mi pomagajte
izvedeti, kaj je bilo z možem in s si¬
nom stare Kosovke in kaj s Šteba-
larjein.«

Dogovor je obveljal in je bil po¬
trjen z dobro kapljico vina.

Tomaž se ni dosti zanesel na or¬
ganista.

Že naslednji dan je poslal orga¬
nist po Tomaža in mu je skrivnostno
rekel:

»Vse sem izvedel; tehant hodi k
stari Kosovki, da bi jo podedoval.«

»Tega mnenja so vsi,« je menil
Tomaž razočaran. »Jaz bi le rad kaj
Vedel o njenem možu in o njenem si¬
nu in o Stebalarju.«

»Veste kaj — pojdite v mesto;
tam je pri notarju v kanceliji- upo¬
kojen orožniški stražmojster, ki je
kil pred leti pri nas. Ta vam bo vse

177

■ 12

povedal ... ta ima spomin ... pr®_d
tridesetimi leti sva enkrat rebulo pl'
la, pa še danes vam ve, koliko kozar¬
cev sem ga jaz zvrnil in koliko on.

Tomaž se je peljal še tisto popol'
dne v mesto in je izvedel veliko vec,
kakor je pričakoval.

»Kosovka je bila lepa ženska,«
je povedal upokojeni stražmojster-
»Njen oče je bil poštar, pa je menda
nekaj poneveril in je starega bogati¬
na Kosa prosil pomoči. Kos mu ,1®
pomagal in ga je rešil, za plačilo .1®
pa zahteval, da ga mora poštarjeva
Marica vzeti. Ko sem jaz prišel v
Blatno Ligojno, sta bila že nekaj 1®*
poročena. Razumela sta se prav sla¬
bo. Kos je bil star, siten in ljubosu¬
men, Marica pa je bila razposajena
in zmerom nekoliko prismuknjena-
Kmalu za menoj je prišel tja nov ka¬
plan Štebalar. Pravijo, da je zdaj v
Ameriki. Lep človek vam je bil ta
Štebalar in ponosen. S kmeti je pr®'
cej grdo ravnal, a z gospodo je bu
prijazen in se ji je zelo prikupil. P?'
sebno Kosovi ženi. Prav norela 1°
zanj. Neprestano mu je pošiljala da¬
rila, ga zalezovala in se mu usiljeva-
la. Kaplan je bil mlad in kaj hočete,
pod kožo smo vsi krvavi, zaljubil s ®
je v Marico. Stari Kos je divja]. Pr®'
tepal je ženo, jo zapiral po cele tedn®>
a pomagalo ni nič. Marica in kapla 11
sta svoje razmerje le bolje skrivala-

178

Zgodilo se je pa, da je stari Kos ne¬
kega dne na lovn zasačil svojo ženo
s kaplanom. Mož je bil hude jeze in
je na kaplana ustrelil. Ranil ga je
sicer samo lako na rami, a ta strel
je imel strašne posledice. Marica, Ko¬
sova žena, se je tako ustrašila, da je
obležala brez zavesti. Kaplan je mo¬
ral pred Kosovo puško bežati, a po¬
slal je ljudi, da bi Marici pomagali.
Nesli so jo na grad, a reva je dobila
tako živčno bolezen, da se ji je zme¬
šalo. Bila je s kaplanom v drugem
stanu — vsaj tako je trdil stari Kos
— a med boleznijo je pred časom
rodila mrtvega otroka. Jaz sem izve¬
del za celo stvar od ljudi, ki so Mari¬
co nesli v grad in sem jo naznanil
sodniji. Stari Kos se je strahovito je¬
zil in v svoji jezi se je vsak dan opi¬
janil. In ko je nekega večera šel pi¬
jan domov, je padel v potok in je uto¬
nil. Marica je bila dolgo bolna, a tu¬
di ko je okrevala, je bila še nekaj ča¬
sa zmešana. Menda si je domišljeva-
la, da je moža zastrupila, da ima si¬
na, ki ji je bil vzet zaradi njenih gre¬
hov in vrag vedi, kaj še vse. Tehant
Cefuta ima velike zasluge, da je Ko¬
sovka zopet prišla k sebi. Malo čudna
je menda še vedno, ampak vsaj pri
zdravi pameti. Tehant Cefuta je res
njen dobrotnik. Dal ji je svojo sorod¬
nico za služkinjo, uredil njene raz¬
mere in jo redno obiskuje. Res, 'prav

179

12*

vrl in častit gospod je tehant Cefuta.
Ko bi bilo le mnogo takih gospodov.«

Tako je s prepričanjem govoril
upokojeni stražmojster, med tem, ko
je Tomaž v mislili proglašal tehanta
Cefuto za hudiča vseh hudičev, kar
jih je pekel poslal nad ljudi.

Zopet je imel Tomaž nemirno
noč zaradi stare Kosovke.

»Žena je blazna, popolnoma blaz¬
na in tehant bi njeno blaznost zase
izkoristil,« tako je ugibal Tomaž, ko
se je premetaval po postelji. Kosov¬
ka si domišljuje, da je moža zastru¬
pila in da so ji sina vzeli, ali da je
pobegnil ali kaj že. Hm, če bi bil jaz
postavljen za čuvarja pravice, bi Ko¬
sovko spravil pod skrbstvo ali pa ce¬
lo v blaznico; ker pa imam jaz na
svetu samo nalogo, da čuvam sebe in
svoje koristi, se v to ne bom nič vti¬
kal. Prav nič. Mar mi je za pravico;
saj nisem postal klerikalec, da bi se
za pravico pehal.«

Po dolgem in temeljitem razmiš-
Ijevanju je Tomaž ukrenil, da obišče
staro Kosovko.

»Župnik Štebalar, ki je prvi med
mojimi očeti, je tudi oče tistega sina,
ki ga je prismojena Kosovka mrtve¬
ga rodila. To je vendar prav dober
povod, da Kosovko obiščem. Oe je
imela mojega očeta rada, bo mojega
obiska kolikor toliko vesela, no in
potem bom že videl, kaj se da sto¬
riti.«

180

Ker je prišla služkinja stare Ko¬
sovke vsak dan v trg in se oglašala
pri tehantu, se je Tomaž odločil, da
obišče Kosovko, ko bo sama doma.
Tehanta se mu sedaj ni bilo bati, ker
je imel zaradi napovedane škofove
vizitacije čez glavo skrbi in dela. Cim
je zagledal služkinjo v trgu, je To¬
maž hitel kar je mogel na gradič sta¬
re Kosovke.

»Najmanj dve uri imam časa —
to je dovolj za danes.«

Tomaž se ni nič začudil, ko je
našel vse vhode v grad zaklenjene,saj
je slutil, da je teliant svojo sorodnico
spravil kot služkinjo v grad, da bi
čuvala staro Kosovko in ne pustila
nikogar do nje. Splazil se je torej v
grad po tajnem vhodu, ki si ga je bil
sam napravil in se srečno vtihotapil
v stanovanje blazne gospe.

Najprej je prišel v veliko dvora¬
no, ki je očividno služila za obednico.
Po občem vtisku je kombiniral,da mo¬
ra poleg obedniee biti za kapelo pri¬
rejena soba, v kateri je videl altar
in podobo župnika Štebalarja. Odprl
je vrata in zagledal staro Kosovko,
ko je klečala pred altarjem in pol¬
glasno molila. Zaslišala je njegove
korake in se obrnila, kdo da je. Videč
tujega človeka je vstala in je šla mir¬
no proti Tomažu ter povsem ravno¬
dušno vprašala:

»Kaj želite, gospod?«

181

»Milostiva gospa, ne zamerite,
da vas nadlegujem in dovolite ...«

Tomaž ni prišel dlje s svojini
odgovorom. Cuvši njegov glas, je
stara gospa zadrhtela, uprla svoje
oči vprašujoče na njega in trenotek
na to zakričala:

»Jezus ... kaj slišim ... njegov
glas je to ... ta obraz ... njegov
obraz ... njegov obraz... ves tak .. •
kdo ste, prosim vas, kdo ste ...?«

»Sin Matevža Štebalarja šeni,
nekdanjega tukajšnjega kaplana .. •«

»Sin — Matevža — Štebalar¬
ja — « je zaklicala blazna gospa, pol
s strahom pol z radostjo »sin — Ma¬
tevža — Ste - ba - larja — «

»Da, milostiva,« je hitel Tomaž
zatrjevati in je naglo potegnil iz že¬
pa staro fotografijo Štebalarjevo in
nekaj previdno izbranih pisem, ki jih
je Štebalar pisal rajnki Neži Krmež-
Ijavki. »Tu je slika mojega očeta. Ko
sem se ločil od njega mi je naročil,
naj vas obiščem in dal mi je tudi ne¬
kaj pisem, ki jih je nekdaj vam pisal,
ki pa jih je vaš pokojni mož izročil
sodniji ...«

Tomaž je lagal z vso njemu pri¬
rojeno predrznostjo in nesramnostjo
in pripravljen je bil še na smelejše
laži, a stara gospa mu jih je prihra¬
nila. Hlastno mu je iztrgala fotogra¬
fijo in pismo iz rok, le površno j®
pregledala pisma in naenkrat je raz-

182

prostrla roke in z izrazom neskončne
radosti zaklicala:

»Moj sin — moj ljubljeni sin.«

Tomaž je bil tako neznansko pre¬
senečen, da nekaj hipov sploh ni mo¬
gel nič misliti.«

»Saperment, to se je pa čudno
obrnilo pa tudi hudo nevarno.« To je
bila prva misel, ki je spreletela To¬
maža, ko je bil zopet zmožen misliti.
Njegov, namen ni bil, izdati se za
sina blazne gospe, nego si le kot sin
Štebalarjev s pomočjo njegove foto¬
grafije in njegovih pisem pridobiti
njeno naklonjenost in zaupanje ter
si »izposoditi« od nje kaj denarja.
Zdaj pa se je vse tako obrnilo, da si
Tomaž — prvič v svojem življenju
— ni znal nič pomagati in si ni znal
svetovati. Mehanično je blazni gospe
gladil sive lase, jo stiskal k sebi in se
pustil od nje poljubovati.

»Prava sreča, da me nič ne iz¬
prašuje,« je sam pri sebi govoril To¬
maž in je kar obupaval, kako se iz¬
mota iz svojega položaja. Kajti zače¬
lo se mu je dozdevati, da bo tehant
Čefuta tekel kar nad sodnijo, če bi
mu stara gospa kaj zaupala. In re¬
kel si je, da Kosovka pač ne bo skri¬
vala, da se je vrnil njen sin, zaradi
katerega je imela s Čefuto tako hude
boje.

»Ah moj sin — moj ljubi sin —
moj edinec — moj Stanko —“kje si se

183

toliko časa mudil — zakaj si mc pu¬
stil samo — ti ne veš, kaj sem trpela
— oh, strašno trpela — zaradi tebe.«

»Moja ljuba uboga mati,« je sto¬
kal Tomaž v srcu pa vzdihoval »oh
Lucifer, daj mi le eno dobro misel,
pa ti darujem tako svečo, da jo bo
dvajset vragov komaj neslo.«

»Zaradi tebe sem trpela, zaradi
premoženja, ki je tvoje, pa ti je hoče
tehant ugrabiti. Kadar pride, vselej
zahteva, da naj dam cerkvi kar je
tvoje, moj sin, in vselej mi pripove¬
duje, da si mrtev. A jaz sem vedela,
da si živ in da se vrneš. In četudi mi
neče dati odveze za moje strašne gre¬
he in me trpinči z večnim pogublje¬
njem, premoženja mu nisem dala.«

Tomaž se je spomnil prizora med
staro gospo in med tehantom in prvič
v življenju ga je obšla blaga skuš¬
njava.

»Še nobene skušnjave se nisem
ubranil pa se te tudi ne bom,« si je
mislil in prijemši staro gospo za ro¬
ko jo je popeljal pred altar.

»Moja mati — poslušaj me. Žup¬
nik Matevž Štebalar je' služabnik
Gospodov. Njegovi grehi so mu bili
odpuščeni, njegove roke so mazilje¬
ne in oblast mu je dana odpuščati
grehe. Očistil si je vest s trdo pokoro
in me poslal k tebi. In naročil mi je,
da ti izročim njegov blagoslov in ti
sporočim, da so ti tvoji grehi vsi od-

184

Puščeni. S pokoro in z molitvijo je
učistil tvojo vest.«

In s slovesno gesto je Tomaž še
dostavil.

»Žena, tvoji grehi so ti odpu¬
ščeni.«

Kakor klas v vetru, tako se je
blazna gospa same razburjenosti zi¬
bala pred altarjem in končno z vzkli¬
kom neizmerne sreče padla na kolena
1J 1 se blaženosti razjokala.

»Ali, kako sem zdaj srečna — ta¬
ko lahko mi je zdaj pri srcu — ah,
n>oj sin. moj ljubi sin.« Tako je jo¬
kala in govorila stara gospa in vmes
Začenjala tudi moliti, a besede so se
Ji zapletale in zopet je jokala.

Tomaž pa je stal poleg nje, ves
napihnjen in ponosen in je samega
s ebe v mislih tako hvalil in častil,
da je same prevzetnosti postal ves
tdeč v obrazu.

»Fant — to si pa kolosalno ime¬
nitno izpeljal,« je sam sebi pripove¬
doval. »To ubogo blazno ženo sem
naredil srečno, rešil sem jo grozne
|krbi in vse to sem storil zastonj, po¬
polnoma brezplačno, in niti najmanj¬
še provizije ne dobim tudi če ženi
i obvarujem njeno premoženje in pre¬
prečim vse tehantove račune. Pleme¬
nito sem ravnal .in brezplačna pleme¬
nitost je dandanes tako redka stvar,
da lahko rečem vsakemu: Klobuk do-
u, jaz sem gospod Tomaž Krmežljav -

185

ček, ki je storil veliko in plemenit 0
delo čisto brezplačno, med tem ko te-
hant še duš iz vic ne rešuje brez-
plačno.«

Tomaž je bil prepričan, da za¬
služi najlepše slavospeve in gotov 0
bi se bil še dolgo časa hvalil z izbra¬
nimi besedami, da mu ni prišla na
misel tehantova sorodnica, ki je bila
pri blazni gospe za ječarico. Tomaž
je Kosovko zopet posadil na stol in se
začel od nje poslavljati.

»Ljuba mati —- tvoja služkinja
se mora vsak čas vrniti. In če me ta
zagleda bo to sporočila teliantu ’ n
potem kdo ve, kaj se zgodi.«

Stara gospa se je hudo prestra¬
šila in se z vsemi močmi oklenila
Tomaža.

»Sin moj, reši me; prosim t°’
reši me. Ti ne veš, kako me služkinj®
in tehant trpinčita. Pelji me od tod>
pelji me, kamor hočeš, samo proč °°
tod.«

Tomaž je bil v veliki zadregi-
Prišel je bil v hišo, da bi na kakšen
način kaj denarja dobil. Nameraval
je prositi za posojilo zase ali za Šte-
balarja, kakor bi pač kazalo, a vse s°
je tako zasukalo, da je pač blazni g°'
spe dal veliko tolažilo, a brezplačn 0
ter samega Sebe spravil v nevarnost-

»Pelji me proč od tod, le proč/
je prosila gospa. »Beživa, sin m°h
tehant je strašen.«

186

i »Ljuba mati,« je jecljal Tomaž
* z daj tu ni mogoče. Saj moram ven¬
dar vse za  vas pripraviti in preskr¬
beti.«

Sam pri sebi je Tomaž drugače
I Mislil. Rekel si je:

»Organista pošljem jutri na sod-
| 15 jjo ovadit tehanta in njegovo sorod-
?ico; to bo imenitno maščevanje in
Ze na bo rešena.«

j »Ah, moj sin, reši me,« je joka-
!  ’a Kosovka. »Ce že danes ni mogoče,
; Pa pripravi kar treba in pridi jutri.«

Tedaj se je Tomaž zganil, kakor
da ga je prišinila izvrstna misel.

»Moja ljuba mamica,« je rekel
z alostno, »ne vem, kako bo, jaz sem
reven, ničesar nimam.«

»Pa vzemi, kar je tvojega,« je
rekla Kosovka. »Le hitro, le hitro.«

Ves vrtoglav je sledil Tomaž
blazni gospe v spalnico, kjer je stala
železna blagajna. Gospa je vzela
ključ, ki ga je nosila na verižici, vi¬
seči okrog vratu, in je blagajno od¬
prla.

»Vzemi, moj sin, vzemi kolikor
hočeš -— saj je vse tvoje, moj sin.«

Tomaž se ni mogel ganiti. V
blagajni je bilo mnogo hranilničnih
knjižic in tudi velik kup bankovcev.

»Vzemi hitro kar rabiš,« je pri¬
govarjala stara gospa. »Služkinja ne
ve, kje imam ključ od blagajni. Vze¬
mi hitro in reši me.«

187

I

Tomaž se je stresel po vsem z>-
votu, kakor da je dobil mrzlico, P°'
tem je stopil k blagajni in je izbral
nekaj hranilničnih knjižic in vzel ne-
kaj bankovcev.

»Mati, zapri blagajno,« je potem
rekel z odločnim glasom »jutri te pi’ 1 '
dem rešit in potem vzameva vse se¬
boj.«

Blazna žena se je zopet oklenila
Tomaža in poljubljajoč ga je jokala
in prosila, naj jo reši. Tomaž je vse
obljubil. Mudilo se mu je, a blazna
žena se kar ni mogla ločiti od njega
in ga ni izpustila, dokler ni na cesti
pred gradom zagledala vračajoče se
služkinje.

Tedaj pa je sama prosila Toma¬
ža naj gre. Še en poljub in Tomaž je
pobegnil.

Iz hiše je bežal v gozd. Srce mu
je razburjenosti tako utripalo, da se
je komaj vzdržal na nogah. Stiska¬
joč svoj plen k sebi je bežal, kakor
da so mu sovražniki za petami, bežal
toliko časa, da vsled utrujenosti ni
mogel naprej

Tedaj se je zaril v grmovje in jo
se je odpočil in ga je minila razburje¬
nost, si je ogledal svoj plen. Troje
hranilničnih knjižič je ležalo pred
njim in precej bankovcev. Naglo je
pogledal številke in je videl, da je v
hranilnici naloženih skoro tridesettisoč
kron. Kar strah ga je bilo tako, da je

188

1

1

l

1

i

s ele čez nekaj časa mogel šteti ban¬
kovce, ki jih je bilo tudi za več kot
[tisoč kron.

Postalo mu je tesno pri srcu in
v sa njegova hladna nesramnost ga
de minila in bojazen mu je prevzela
'hišo, bojazen, da pride morda vsa
|^a dan, in divja jeza se ga je polasti¬
la, da je pri pogledu na denar izgu-
oil pamet in ni znal premagati svoje
(Skušnjave.

Ves bolan te bojazni in tega ke-
je obležal v grmovju. Nič ni ču¬
til, kako beži čas. Minula je ura za
Mo, a Tomaž se je še vedno nemirno
(Premetaval v grmovju in samo mi¬
slil, kaj naj stori.

»če Kosovko prepustim njeni
Modi, bo povedala, da je našla sina
M popisala me bo in po Štebalarjevi
^dobi bodo spoznali, da sem bil jaz
a  sin in izvedeli bodo, da mi je dala
Mnar. In če pošljem organista na
°dnijo, pride zopet na dan, da je no¬
ja babnica našla sina in zopet mi bo-
° prišli na sled.«

Ves dan je ležal Tomaž v gozdu
11  si mučil možgane, kaj bi storil in
*ako bi se rešil. A nobene pametne
'tisli ni našel in na smrt potrt in
Mgan se je v mraku odpravil proti
pin, gredoč vedno po gozdu.

Prišedši iz gozda na cesto je tik
ped trgom ves začuden obstal. Ka¬
li sto korakov pred njim je namreč

189

hitela v trg tehantova sorodnica i 11  j
ječarica blazne Kosovke. Hitela j®
kar je mogla in ljudem, ki so jo sre- 1
čavali in obstajali nekaj mimogrede f
zaklicala ter bežala naprej. J

Tomaž se je stresel in bilo »in •
je kakor da mu je vsa kri odtekla od
srca.

»Me že imajo,« je zavzdihnil i 11
se ozrl, kakor bi iskal, na katero
stran naj pobegne. A ker so prihajali i j
proti njemu različni ljudje, je zbral | i
svoje zadnje moči in je nadaljeval ]
svojo pot. <

»Dober večer gospod Krmežljav- \
ček!« r

»Bog daj, oča! Kaj pa novega-/'
»Stara Kosovka je umrla,«
odgovoril možakar. »Ravno je njena
kuharica tekla k tehantu.«

»Ni mogoče,« je zajecljal Toina^
z največjim naporom.

»Kuharica pravi, da je mrtva/
je menil mož in je šel svojo pot. !

Ravno isto novico je izvedel
maž od drugih ljudi, ki jih je sreča i
val, tako da ni več dvomil. Rad ® i

bil govoril s kuharico samo, a njeg°:
ve moči so bile tako izčrpane, da
bil v stanu kaj govoriti. Kar donin .1®
šel in se vrgel na posteljo. Poznej¬
šo mu drugi ljudje povedali, kar .1®
pravila kuharica, da je bila n»m r ®
stara gospa brez vzroka zelo sreč”‘
in se zdaj jokala, zdaj neskončno '®

i
1
c
8
i

3
s
j

8
d
z

P
s

z
n
v
n
j'

190

selila, naenkrat pa se je zgrudiila na
tla in začela klicati »moj sin . . . moj
sin . . .« Ko jo je služkinja spravila
na posteljo, je še enkrat zavzdihnila
in umrla.

IX.

Pogreb »prismojene Kosovke«
je bil imeniten, kakor so na kmetih
imenitni vsi pogrebi bogatih ljudi.
Pogrebci so največ govorili o tem,
da je bila pokojnica prismojena — a
v čem se je to kazalo, to so vedeli sa¬
mo tehant, njegova sorodnica in To¬
maž — in govorili in ugibali so, ko¬
liko je neki zapustila in kdo postane
dedič njenega premoženja. Med po¬
grebci je bil tudi Tomaž. Držal se je
imenitno, kakor mož, ki ima v žepu
30.000 kron in govoril je s svojim
spremljevalcem, kakor visok dosto¬
janstvenik z malim pisarjem.

Tik za Tomažem je korakal or¬
ganist. Ta se je držal, kakor da je za¬
del v loteriji. Ves iz sebe je bil same
zadovoljnosti in neprestano je pri¬
povedoval, kako ga veseli, da je Ko¬
sova nagloma umrla.

»Tehant je mislil, da mu bo vse
zapustila, pa jo je smrt prehitela in
nič testamenta ni zapustila. Notar je
ves dan iskal, pa ni dobil nič testa¬
menta, in tehant se tako jezi, da ga
je moral mežnar že dvakrat z jesi-

191

hom drgniti. Oh, kako me veseli, da
je Kosovka nagloma umrla in ni
utegnila napraviti testamenta.«

Tako je organist ves čas govo¬
ril, pri grobu bi se bil pa skoro na
glas smejal, ko je videl, kako jezno se
drži tehant Valentin Cefuta. Tomaž
je bil pa resen in je v srcu želel umrli
ženi, da bi ji bila zemljica lahka, saj
je imel v žepu 30.000 kron.

Komaj je bila stara Kosovka po¬
kopana, je bila že tudi pozabljena,
tem laglje, ker je skoro nihče ni po¬
znal. Vse zanimanje Blatne Ligojne
in v bližini tega trga ležečih vasi se
je osredotočilo na napovedani ško¬
fov prihod. Škof je imel priti zadnje
dni naslednjega tedna, v petek ali v
solioto. Bilo je torej še dosti časa za
pripravljanje vsega, kar je bilo tre¬
ba za slovesni sprejem, a vender so
se ljudje takoj lotili dela. Ženske so
šivale zastave in pletle kite iz zele¬
nja, možje in fantje so pripravljali
mlaje, matere so skrbele za nove
obleke otrokom, kaplan Matjok pa je
pil in pil, kajti vedel je, da hoče škof
ž njim temeljito obračunati.

Marijina družba je bila poseb¬
no vneta za slovesen sprejem škofa.
Tik trga je bil majhen gozdiček. Tam
so Marijine device v spomin na ško¬
fov obisk postavile na lastne stroške
malo kapelico in so naročile zanjo le¬
po podobo sv. Boštjana, češ, ta je tr-

192

pel za sveto vero ravno tako, kakor
trpe prevzvišeni škof, torej je nje¬
gova podoba najprimernejša za spo¬
minsko kapelo.

Seveda je bilo sklenjeno, da se
priredi pri ti kapeli posebna sloves¬
nost Marijinih devic in odbornica se
je obrnila najprej do tehanta z vpra¬
šanjem, kaj bi bilo najprimerneje.
Teliant pa je ravno obiral mrzlo pi-
ško in je obupan zaklical: »Toliko
dela imam, da ne vem, kje mi glava
stoji, pa mi hodite s takimi stvarmi!
Obrnite se do kaplana.«

Kaplan Matjok je bil pijan in
je ležal na zofi in še razumel ni, kaj
hočejo odbornice Marijinih devic.
»Živio posilnost in samomor,« je za¬
klical in se je obrnil k zidu.

Marijine device so se obrnile do
melanholičnega kaplana gospoda
Fronca in njega vprašale za svet.
Kaplan Fronc jim je sestavil pro¬
gram: pozdravna pesem — skupna
molitev pri kapelici — škofov blago¬
slov Marijinim devicam — poslovil¬
na pesem.«

»To bi bilo najprimernejše,« je
menil kaplan Fronc, »ampak gospod
nadučitelj vam mora iti na roke, on
je pesnik, pa organista morate tudi
pridobiti, da vam zloži napev-Seve¬
da, nekaj je skregan z gospodom de¬
kanom, pa se bo morda že udal.«

193

13

Marijine device so bile jako za¬
dovoljne. zlasti da bodo škofu dva¬
krat pele in da bodo deležne specijal-
nega blagoslova. Navdušene so odšle
in poiskale nadučitelja, naj jim zlo¬
ži primerno pesem. Nadučitelj se je
pač nekaj časa branil, a naposled se
je kot katoliški mož vender udal. V
potu svojega obraza je koval po¬
zdravno in poslovilno pesem, pri ka¬
terem delu so mu pomagali žena,
svakinja m Tomaž in je čez dva dni
svoje zmašilo izročil odboru Mariji¬
ne družbe. Gospod Fronc je odobril
besedilo z lakoničnimi besedami, »no,
bo že, bo že,« in zdaj so šle Marijine
device nad organista. Pripravljene
so bile na hudo vojsko, a odločene so
bde tudi, da ne odnehajo za nobeno
ceno.

Organist pa se je z veseljem
odzval prošnji Marijinih devic.

»Prav rad, prav rad,« je izjavil
organist. »Ze zaradi tehanta. Kaj
prav lepega vam bom zložil. In sam
vas bom naučil peti, da bo večje
presenečenje.«

Marijine device v svoji nedolž¬
nosti niso slutile, da je bil malo pred
njimi Tomaž pri organistu in imel ž
njim dolg pogovor.

»Roka roko umije, oče orga¬
nist,« mu je rekel. »Sicer je najin do¬
govor glede stare, Kosovke postal
brezpredmeten, a jaz hočem vendar

194 > —

biti možbeseda. Jaz vem, kako bi
lahko tehanta v silno neprijetnost
spravili, pa tako, da bi vam nič ne
mogel.«

»Povejte, povejte,« je ves vesel
vzkliknil organist.

Tedaj je pa Tomaž pokazal or¬
ganistu pesmi, ki jih je skoval nad¬
učitelj, mu povedal, da ga bodo pro¬
sile Marijine device, naj zloži napev
in mu končno povedal, kako bi lahko
škofa in tehanta izplačal, da bi pom¬
nila. .

Organist je bil tako zadovoljen,
da je kar tleskal v roke in tolkel ob
mizo.

Priprave za »škofov dan« so se
vršile s posebno živahnostjo od tedaj,
ko je bilo določeno, da pride škof v
petek v Blatno Ligojno. Najbolj se
je pehal organist; delal je s tako vne¬
mo, da je postal tehant Valentin Ce-
futa nevoljen in je naročil kaplanu
Matjoku, naj poizve, kaj ta organi-
stova sumljiva vnema pomeni.

»Ko sem organista spodil iz
službe,« je dejal tehant, »se je prito¬
žil proti meni pri škofu, pa ni nič
opravil. Zabavljal je na škofa ravno
tako, kakor name — zdaj je pa tako
vnet.«

Kaplan Matjok je izvedel samo
to, da je organist vnet le zaradi tega,
ker ima priliko pokazati svoj skla¬
dateljski dar.

195

13*

»Iznašel je nov glasbeni slog',«
je pripovedoval kaplan Matjok pijan,
kakor vedno, »Sani mi je povedal, da
je združil načela moderne glasbe z
načeli cecilijanske glasbe .. .«

»Osel,« je rekel tehant Cefuta,
ki je ljubil lapidarne izreke in se ni
več menil za organista.

Naposled je prišel slavnostni
dan. Blatna Ligojna je bila okrašena,
kakor mlada nevesta. Postavljeni so
bili mlaji, vse hiše so bile na novo
pobeljene in olepšane z zelenjem in z
zastavami, ljudje so bili praznično
oblečeni, otroci so bili umiti, prešiči
-so bili vsi zaprti v svinjaku, kuret-
nina je bila shranjena, župan in mež-
nar sta bila obrita in v farovški ku¬
hinji je bilo vse polno ženstva.

Sprejem je bil res sijajen in škof
je ves ginjen migal z brado in deleč
svoj blagoslov po običajnih govorih
odšel v farovž.

Ves dopoldan so bili duhovniki
sami med sabo v farovžu, a vendar
se je po ženskah razvedelo, da je škof
kaplana Matjoka hudo pestil in ga
tako ošteval, da je Matjok ves objo¬
kan prišel iz sobe. In v kuhinji je iz-
pil pet kozarčkov slivovke, da se je
pokrepčal in jokaje je povedal, da
mora iti prostovoljno za štiri mesece
v blaznico, sicer ga pošlje škof y za¬
vod za duhovske alkoholike. Resnič¬
nost te vesti je potrdil sam kaplan

196

Matjok, ko je prišel iz farovške kuhi¬
nje v konsum, da s konjakom nada¬
ljuje s slivovko začeto okrepčevanje
svojega telesa.

Na obed v farovž je bil pol.eg do¬
mačih in sosednih duhovnikov in va¬
ških dostojanstvenikov, župana, obe.
odbornikov, nadučitelja in ključarjev
povabljen tudi Tomaž. Seveda ni slu¬
til, kakšen namen je imel pri tem te-
hant Valentin Cefuta, da naj nam¬
reč Tomaževa pohvala posojilnične-
ga in konsumskega delovanja po¬
vzdigne tehantovo veljavo v škofovih
Očeh.

Tomaž je bil povabila zelo vese],
kajti naposled se mu je le izpolnila
vroča želja, da bi bil predstavljen
škofu in bi slišal iz njegovih ust,
kakšen vtisk so nanj napravile To¬
maževe pošiljat ve za škofove zavo¬
de. Še tisti dan, ko je dobil povabilo,
si je v sosednem mestecu naročil čr¬
no salonsko obleko in ko se je v tej
obleki udeležil škofovega sprejema,
so ga dekleta skoro še bolj občudo¬
vala, kakor svojega višjega dušnega
pastirja.

Tomaž je bil poleg nadučitelja
edini civilni človek, ki se je udeležil
slavnostnega obeda v farovžu in je
bil edini povabljenec, ki je škofu po¬
ljubil roko.

»Vas poznam, vas dobro po¬
znam, gospod Krinežljavček,« je pri-

197

jazno rekel škof. »Že dolgo gledam
na vas. Velike skušnjave so se vam
približevale, da, velike skušnjave.
Neka igralka, da A vi ste vse skuš¬
njave premagali, da. Molitev, sveta
spoved, sveto obhajilo vam je dalo
moč, da. In pregnali ste vse skuš¬
njave, da . . /<

»O, prevzvišeni, kako sem sre¬
čen . . .« je zdihoval Tomaž in se
krenižil, kakor bi bil do solz ginjen.

»In za moje zavode ste žrtvovali
in ste nabirali in dajali dober vzgled
in s prepričevalno besedo vnemali
mlačne. Vrl mlad gospod ste, da.«

»O -- o — pre -— vzvišeni,« je
ječal Tomaž, kakor bi bil blaženosti
ves iz sebe, in poskušal zbrati v očeh
nekaj mokrote, da bi vsaj eno solzo
imel za vse slučaje na razpolaga¬
nje.

»Vrl mlad mož ste, da,« je nada¬
ljeval škof. »Takih mož je treba naši
sveti stvari, da. In kadar vas bo sve¬
ta cerkev potrebovala, vas bom po¬
klical, da!«

»O — o — prevzvišeni! Kri in
življenje dam za sveto cerkev, kri in
življenje za vas.«

Tako je zaklical Tomaž in je zo¬
pet poljubil škofu roko in ker ni mo¬
gel izprršati nobene solze, je med
zobmi brizgnil malo sline na roko.
Škof je pa mislil, da je padla Toma¬
žu solza ginjenosti iz oči in poslovil

198

se je od njega tako prijazno, da so ga
župan in nadučitelj, občinski odbor¬
niki in ključarja kar zavidali in za¬
čeli gledati v njeni bodočega imenit¬
nika katoliške stranke.

Po molitvi so duhovniki in po¬
vabljenci sedli za mizo. Tomaž je se¬
del poleg županu in nasproti naduči¬
telju.

Najprej je prišla na mizo šild-
krotna juha s cmokci iz šildkrotne
krvi.

»Vas imajo pa škof zelo radi,« je
menil župan m gledal, kako je To¬
maž. »Vi boste še lahko poslanec.«

»Kakor odloči božja volja in spo¬
znanje prevzvišenega,« je odgovoril
Tomaž.

Mežnar je potem prinesel na mi¬
zo štokš s kislim zeljem.

»Postno bomo jedli,« je menil
župan, »ampak moja pirnica, ki po¬
maga v kuhinji, je rekla, da bo veli¬
ko in dobro.«

Župan je povedal resnico; pri¬
šlo je na mizo mnogo in same dobre
stvari.

Po šildkrotni juhici in štokšu je
prišla na mizo ribja salama, potem
marinirana tunin-riba, potem ocvr¬
te domače ribe, potem na olju .pečene
morske ribe, potem postna raca, o
kateri je pojasnil župan, da je same
ribe in končno sirovi štruklji.

199

Med obedom se je le malo govo¬
rilo. Slišalo se je največ samo cma-
kanje in žvenketanje krožnikov in
vilic ter nožev. Živahneje pa je po¬
stalo pri črni kavi. Govoril je tehant,
govoril je župan in govoril je nad¬
učitelj in vsi so z vnemo slavili ško¬
fa in kar puhteli same verske goreč¬
nosti, kakor bi se hoteli škofu vsaj
toliko prikupiti, kakor se mu je pri¬
kupil Tomaž.

Pojedina je trajala dobre tri
ure in končala se je z molitvijo.
Kaplan Matjok je pri molitvi tako
vpil, da ga je škof z veliko nevoljo
gledal in vsi so vzdihovali: »popol¬
noma je pijan.« Samo župan ni nič
rekel, ker je bil sam pijan in je le
Tomaža za rokav cukal in ga titul i-
ral z »gospod poslanec.« ..

Po obedu se ■ je odpravila vsa
družba iz farovža v bližnji gozdič,
kjer je stala kapelica Marijine druž¬
be in kjer je bilo zbrano že vse pre¬
bivalstvo Blatne Ligojne.

Gozdiček, v katerem so postavi¬
le Marijine device kapelico, je bil
okrašen kakor božično drevo. Vse ve¬
je dreves so bile prepletene z girlan-
dami iz raznobojnega papirja in po¬
sute z drobnimi kosci belega papirja,
kakor da leže na njih snežni kosmi.
Največ skrbi so posvetile Marijine
device Okrašenju kapelice in okrog
nje stoječim drevesom, vrh tega pa

200

so poleg vhoda postavile dva mlaja,
na katerih so viseli pozlačeni orehi,
jabolka in pomaranče.

Ko je prišla iz farovža pomika¬
joča se družba do vhoda, je prevzvi-
šeni obstal in z občudovanjem rekel«:

»Oh, kako je to lepo! Prekrasno!
Ta dva mlaja — kakor dve butari.«

Pijani kaplan Matjok se je tej
poetični primeri na glas zasmejal, a
je hitro vtihnil, kajti prevzvišeni ga
je očitajoče pogledal, tehant Cefuta
pa mu je pokazal svoje črne zobe in
svojo težko pest.

Pri vhodu so bile v polkrogu
razpostavljene Marijine device. Ne¬
katere so imele celo bele obleke, vse
pa na modrem traku svetinjice. Ko¬
rak pred njimi pa je stala županova
najmlajša hčerka, za katero si je bil
župan izgovoril, da bo naprej pela in
je vsled tega plačal skoro dve tretjini
vseh stroškov ža kapelico.

Z dopadajenjem je pogledal pre¬
vzvišeni številni zbor Marijinih de¬
vic, privoščil tej in oni nekaj besed
ter potem odstopil nekaj korakov,
tako da je stal med duhovniki. In za¬
čela se je pozdravna pesem.

Županova hčerka, vsa zbegana
in rdeča v obrazu je povzdignila svoj
tanki glasek:

Bodi pozdravljen

oj presvitli trallalala

oj presvitli trallalala . . .

201

In zdaj je ves zbor Marijinih de¬
vic zahreščal:

Bodi pozdravljen

oj presvitli trallalala

oj presvitli trallalala

Ti naš knez in ško-ško-škofl-

Petje je bilo strašno in Tomaž
bi si bil gotovo zamašil ušesa,, da je
utegnil. A pozabil je na to, ko je vi¬
del kako stresa škof glavo, kakor da
ga je komar pičil.

»Kdo je — trallalala? Kakšen
trallalala? Jaz sem škof, knezoškof,
da knezoškof, pa ne trallalala. Tudi
ne presvetli trallalala, sploh noben
trallalala, ampak škof.«

Marijine device so se drle kar so
mogle in niso nič razumele, kaj se
prevzvišeni huduje na tehanta Oefu-
to. Tomaž pa se je bil hitro prerinil
v ospredje in je stal poleg kaplana
Matjoka ter z zadovoljstvom poslušal
škofovo hudo vanje.

[Tu je bil konfisciran kratek odstavek.]

Zopet je zapela županova hčerka
in je za njo zaoril zbor:

Tamkaj v altarčku

Svet’ Boštjan je trallalala

Svet’ Boštjan je trallalala

Tamkaj v altarčku

Svet’ Boštjan je trallalala

Svet’ Boštjan je trallalala
ves razfičefajlan — lan — lan.

202

Toda škof ni več poslušal petja,
nego se je le hudoval nad tehantom,
katerega je obsipal z najhujšimi oči¬
tanji in dajal izraža svojemu ogor¬
čenju. Tedaj pa se je kaplan Matjok
naenkrat postavil na prste in je čez
široka pleča pred njim stoječega
kmetskega župnika stegnil svojo ro¬
ko proti škofu.

»Kaj hočete?« je vprašal Tomaž
in je zagrabil Matjoka za roko. »Ali
ste znoreli?«

»Seveda! Saj so škof rekli, da
moram v norišnico. In zdaj se bom
poslovil.«

In zopet je stegnil roko in je ho¬
tel svoj palec zasvedrati škofu pod
uho. Tomaž je pijanega kaplana po¬
tegnil nazaj.

»Prevzvišeni so že dovolj razža¬
ljeni — taka sramota,« je zavpil To¬
maž glasno in z ogorčenjem.

»Res je — res je,« je naglo za¬
klical škof. »Ravno prav, da ste me
spomnili — razžaljen sem, hudo sem
razžaljen, na smrt sem razžaljen. In
kapele ne bom blagoslovil, ne, in še
pogledal je ne bom, in sploh se bom
koj odpeljal, odpeljal da, odpeljal.«

Zaman so duhovniki prigovar¬
jali škofu, naj ostane, zamaji so po¬
skušali niu raztolmačiti njegovo
zmoto. Škof se je hudoval, da “se Ma¬
rijine device niso upali več peti in
plahe so stale pred vhodom, kakor

203

mlade piske v viharju. Končno se je
škof obrnil in je šel v farovž in vsa
družba je šla za njim. In vsi duhov¬
niki so se trudili, da bi škofa pomi¬
rili, pa’ niso nič opravili. Škof je uka¬
zal upreči in se je še tisto uro odpe¬
ljal. Ljudstvo se je bilo strahoma za¬
radi škofove nemilosti poskrilo. Sa¬
mo Tomažu je dal škof pri odhodu
roko, duhovnikom pa je obljubil, da
bodo že pismeno izvedeli, kar jim ima
povedati.

Ko’se je Tomaž ravno najgloblje
priklanjal in je kočijaž pognal konje,
tedaj se je prikazal na vratih sosed¬
ne gostilne kaplan Matjok. Liter vi¬
na je držal v rokah in s klobukom je
mahal in je s svojim medvedjim gla¬
som pel:

Bodi pozdravljen

Oj presvitli trallalala

Oj presvitli trallalala . . .

V Blatni Ligojni je bil teden dni
strahovit vihar. A ljudje niso bili
jezni na organista, nego na škofa in
so končno slovesno podrli kapelico
sv. Boštjana, organista pa izvolili za
župana.

Na starega leta dan je bil Tomaž
slovesno instaliran kot blagajnik go¬
spodarske centrale. Svojo svečano ob¬
ljubo, da bo delaven, zvest in pošten

204

je koj na novega leta začel izpolnje¬
vati na način, da je kar pod roko sam
sebi zvišal mesečno plačo za sto kron.

Z ozirom na svoje novo službeno
dostojanstvo se je odločil na večjo de¬
narno žrtev in si je kupil nekaj novih
oblek, novega perila in novih čevljev.
Ko se je prvič s cilindrom in v ele¬
gantni zimski obleki prikazal v okoli¬
šu šentflorjanske ulice, so ljudje kar
skupaj drli in ga občudovali, gospa
Ines pa je gledala za njim s solzami
v očeh, kajti slutila je, da bo zdaj
kmalu konec že itak precej redkih
obiskov Tomaževih. Tudi Natalija je
dolgo in zamišljeno gledala za Toma¬
žem in je bila zopet enkrat ves dan
slabe volje.

Naposled je Tomaž naročil svo¬
jemu nominelnemu očetu naj poišče
kje v bližini Magarčeve gostilne pri¬
merno stanovanje. Tomaž in Boltežar
sta vsa ta leta prebivala kot podna¬
jemnika pri upokojenem eksekutor-
ju Smoletu.

»Jaz spim v podstrešni kamri in
vi, ki ste takorekoč moj oče, pa spite
v nekdanji jedilni shrambi,« je To¬
maž govoril Boltežarju. »To za naju
ni več primerno in treba je dobiti
boljše stanovanje.«

Boltežar je bil zadovoljen, a sta¬
ri Smole se je tega naznanila sila
vstrašil, zakaj vedel je, da tako za¬
nesljivih podnajemnikov za svoja dva

205

brloga ne dobi iz lahka. Smole je bil
ves žalosten, kajti vajen je bil Bolte-
žarja in je imel rad Tomaža in kar
ni se mogel sprijazniti z mislijo, da
bi se ločil od njiju.

»Kaj bo, kaj bo,« je tožil. »Glej
Boltežar, nikar me ne zapusti. Saj
bom tako kmalu umrl. Ko bi bila Na¬
talija preskrbljena, bi že nič ne re¬
kel; a zdaj je že 24 let stara in še
vedno ne vem, kako se bo preživlja¬
la. ko bom zatisnil oči.«

»Bo pa vendar pri gledališču kaj
naprej prišla,« je menil Boltežar, ki
se mu je Smole 'smilil.

»Nič ne bo, nič ne bo,« je zdiho¬
val Smole. »Zadnjič sem šel sam nad
režišerja, pa sem ga prosil, naj ji da,
kako vlogo. Samo da bo pokazala svo¬
je zmožnosti. Z najmanjšo vlogo bo
zadovoljna, sem rekel režiserju. Pa
kaj mi je rekel. Tako majhnih vlog
sploh ni, da bi jih ona mogla igrati,
je dejal režiser, in prisegel je, da bo
Natalija vedno izvrstna koristovka,
pa nič drugega. In pri nemškem gle¬
dališču je tudi niso hoteli.«

»Hudo je, hudo,« je menil Bolte¬
žar. Natalijina usoda ni prav nič
vplivala na hladnokrvnega Boltežar-
ja. »Naj pa gledališče pusti.«

»Bom ž njo govoril,« je resigni-
ra.no izjavil Smole. »Vsak dan ji pri-
digujem, naj pusti gledališče in naj
gre šivat, pa me neče poslušati. Ali

206

Da pravi, da je umetnica, no šivilja.
Ali pa deklamira, da igralka brez
gledališča je kakor zvezda brez neba.«

Eksekutor Smole je s svojimi
lamentacijami vsaj toliko dosegel, da
Boltežar ni šel iskat stanovanja, ka¬
kor mn je naročil Tomaž.Lagal je, da
ne more nič.najti, in delal to pasivno
rezistenco toliko vztrajneje, ker je
bil Smoleta tako vajen, da se ni hotel
od njega ločiti.

Nekega takega dne v mraku sta
sedela Smole in Boltežar za mizo in
se pomenkovala, Natalija pa je sede¬
la pri njiju in je šivala kostum, ki
je ime] namen,- kar najmanj pokriti
njeno bujno telo. Naenkrat priloma¬
sti v sobo Luka Magarac. Vsi so se
začudili, kajti Smole in Boltežar sta
bila sicer vsak dan v Magar^evi
krčmi, a na svojem stanovanju nistsj
Magarca že dolgo videla.

»Glej ga, Luko! Saj je res Luka!
Poglej no! I kaj te je pa prineslo’ Se¬
di vender!« Tako sta obenem govo¬
rila Boltežar in Smole in sta bila res
radovedna, kaj pomeni Magarčav
obisk.

»A gdje je kučegazda? Ovaj
vražji dečko! Gdje je?« Tako je stoječ
sredi sobe vpraševal Luka Magarac.

»Koga pa iščeš?« je vprašal
Smole.

»Kučegazdu, novoga gospodara.
Vrag ga stvorio! A gdje jo?«

207

»Kakšen gospodar? Ali se ti
blede?«

»Kučegazdu tražim, novoga go-
spodara, Tomaža Krmežljavčka. Zar
ga ne poznaš više, sveča ti tvoga pi¬
janega'? Tomaža tražim.«

»Oegav kučegazda pa je To¬
maž?« je porogljivo vprašal Boltežar
in gledal svojega starega prijatelja,
kakor bi hotel uganiti, če je pijan ali
če je znorel.

Luka Magarac je vrgel klobuk
na mizo, uprl obe roki ob boki in je
zmetal Boltežarju vso svojo bogato
zbirko izbranih hrvaških in madžar¬
skih žalitev ob sivo glavo. In ko si
je tako olajšal dušo, se je na novo
razkoračil.

»Bakle slušaj,« je dejal. »Tomaž
Krmežljavček je kupio kuču, u kojoj
imam gostionicu, kupio i platio.
Petnajst hiljada kruna je platio te je
sad moj kučegazda, moj gospodar.
Je-li razumiješ?«

»Ne,« je odkritosrčno izjavil Bol¬
težar. »Ali sem jaz znorel, ali pa ti.«

Luka Magarac je vzel svoj klo¬
buk z mize in ga vrgel ob tla, obsul
Boltežarja z romunskimi, italijan¬
skimi in nemškimi psovkami in mu
potem v daljšem govoru pojasnil,
kaj se je zgodilo. Bistvo njegovega
pripovedovanja je bilo, da 'je Tomaž
že dlje časa hodil ogledovat hišo,
kjer je imel Magarac gostilno in da

208

je imel z gospodarjem dolge pogovo¬
re. Ta dan je pa gospodar naznanil
Magarcu, da je svojo hišo prodal To¬
maža in da mu je Tomaž izplačal
15.000 kron v gotovini, 15.000 pa jih
ima na hiši hranilnica. In povedal je
gospodar, da se izseli iz hišo. ker
misli Tomaž sam priti v njegovo sta¬
novanje in da se naj Magarac hitro
s Tomažem domeni zaradi gostilne,
ker je več krčmarjev, ki bi jo radi
prevzeli.

»Dakle, gdje je kučegazda, dobri
moj prijatelj Tomaž?« tako je kon¬
čal Magarac, a odgovora ni dobil,
kajti njegovo poročilo je vsem sapo
zaprlo.

Poročilo Luke Magarea je bilo
resnično. Tomaž je bil res ta dan po¬
stal hišni posestnik. Boltežar in
Smole sta samo strmela in kar poj-
miti nista mogla, da je Tomaž v^krat-
kih letih prištedil in prišpekuliral
toliko denarja. Vesela pa sta bila
oba in radevolje sta šla v Magarčevo
gostilno, da bi tamkaj Tomaža priča¬
kala in mu čestitala in na njegove
stroške in na njegovo zdravje izpraz¬
nila nekaj literčkov.

Natalija je ostala sama doma.
Magarčevo naznanilo, da je Tomaž
kupil hišo, jo je tako potrlo, da je ko¬
maj nadaljevala svoje delo.

»Torej so se vender uresničila
njegova upanja,« je rekla sama pri

209

14

sebi »in moja upanja so šla vsa po
vodi. Kar je on želel, je vse dosegel,
jaz pa ničesar. Moje prerokovanje,
da ne bo iz njega nikoli nič, se ni
uresničilo, pač pa se je uresničilo
njegovo prerokovanje, da iz mene ne
bo nič. Kaj sem? Uboga koristka, ki
še toliko ne zasluži, da bi človeško
izhajala.«

Zdaj je bilo Nataliji žal, da je
Tomaža vedno zaničevala in ga od
sebe pehala, dasi ga je pravzaprav
rada imela; žal ji je bilo toliko bolj,
ker se Tomaž zanjo ni več menil. Go¬
voril je ž njo samo o vsakdanjih re¬
čeh' ali pa sploh nič in videla sta se
le malokdaj, pač pa so vsi v hiši ve¬
deli, da se namerava Tomaž oženiti,
a samo s kako petično žensko,

Ko je nastala popolna tema, je
Natalija užgala svetilko in je nada¬
ljevala s šivanjem gledališkega ko¬
stuma. Kadar je bila zvečer doma, je
šla navadno v vas h gospodični Ma¬
riji, a ta dan je hotela biti sama.
Med tem ko so njene roke šivale ko¬
stum, so bile njene misli pri Tomažu
in se je iz njenih prsi izvil marsikak
vzdih in se je na njene oči prikradla
tudi kaka solza, kajti zavedala se je,
da se bodo njena in Tomaževa pota
zdaj ločila in strah jo je bilo, kakšen
bo konec.

Kostum je bil končan. Natalija
je užgala nekaj sveč in ko je bila

210

skromna soba kolikor toliko sijajno
razsvetljena, je Natalija oblekla novi
kostum in se ogledovala v zrcalu.

Bila je zadovoljna. Kostum se ji
je odlično prilegal. Potem je Natalija
začela ogledovati samo sebe in bila
je zopet zadovoljna. Bila je zdaj v
cvetu svoje mladosti; pravkar je do¬
polnila štiriindvajseto leto svoje sta¬
rosti. Vitka in vender polna, je imela
bogate temne lase, mala rdeča usta
in goreče oči, obetajoče neznanska
razkošja.

»Vsi pravijo, da sem lepa. Vsi
me štejejo med najlepša ljubljanska
dekleta! Vsi pravijo, da imam okus,
da sem zabavna, da sem elegantna.
A moža vender nisem še mogla dobiti.
Brez števila sem že imela čestilcev,
iz vseh krogov in iz vseh stanov, ce¬
la grmada pesmi opeva mojo lepo¬
to, a vzeti me vender nihče neče, ker
ničesar nimam.«

Tako je dolgo ugibala Natalija
in se je ogledovala v zrcalu in kakor
da jo je njena lastna lepota opijanila,
tako je zopet začela delati lepe načr¬
te za prihodnjost. Toda bila je že v
starosti, ko se dekleta ne udajajo več
dolgo iluzijam in sanjam.

S porogljivim posmehom je kon¬
čala Natalija svoje študije pred zr¬
calom in je slekla kostum. V sami
srajci je stopila k omari in začela

211

14'

kostum obešati, ko so se na lahko tr¬
kanje odprla vrata.

»Dober večer,« je zaklical To¬
maž in pomolil glavo v sobo. »Ali
mojega starega ni doma 1 ?«

»Ne hodi notri,« je hitro zakli¬
cala Natalija. »Nisem oblečena.«

Tomaž pa se za to povelje ni
zmeni], nego predrzno vstopil v sobo.

»E, ka j bi se ženi rala,« je rekel
ravnodušno. »V gledališču si dosti¬
krat še manj oblečena. Prava igralka
sleče na odru še kožo, če dobi pose¬
ben igralski honorar.«

Natalija je vzela iz omare veliko
črno ruto in se vanjo zavila. Kakor
vselej so ji tudi to pot porogljive be¬
sede Tomaževe razvnele kri. Navad¬
no je dajala taki razburjenosti izra¬
za z ostrimi besedami, a ta dan je bi¬
la že tako potrta, da jo je Tomaževa
zbadljivost le užalostila.

»Zakaj me tako krvavo prega¬
njaš in zaničuješ 1 ?« je vprašala ihte.
»Če me ne moreš trpeti, pusti me
vsaj v miru in hodi svojo pot. Nikoli
ti nisem nič žalega storila, vedno
sem te imela rada • . .«

Tomaž je bil povodom nakupa
hiše malo preveč »likofa« pil in je
bil nekoliko natrkan, vender ne toli¬
ko, da bi ne bil zapazil, kako lepa je
Natalija. Vrgel se je na stol in utak-
nil roke v žep.

212

»Ne govori tako!« je dejal Na¬
taliji. »Jaz te nič ne preganjam in
nič ne zaničujem. Jaz te puščam v
miru. In rada me nisi nikoli imela,
samo jaz sem tebe rad imel. Prav ne¬
umno sem te rad imel. Kdo ve, kaj bi
bilo iz mene postalo, da nisem zaradi
tebe, samo vsled tvojega zaničeva¬
nja in preziranja začel delati in sem
delal in delal. Vse iz ljubezni do te¬
be, samo iz blazne ljubezni do tebe.
Ti pa si me zametovala in mi še pri¬
jazne besede nisi privoščila.«

Natalija je stopila tik pred To¬
maža. Vzela mu je klobuk z glave in
ga vrgla na mizo. In ne meneč se, da
ji je začela velika črna ruta padati
izza vratu, je Tomažu položila obe ro¬
ki na rami.

»Tako?« je rekla. »Niti prijazne
besede ti nisem privoščila? Zaničeva¬
la sem te? Zdaj vidim kako si me rad
imel in kako lažnjive so bile tvoje be¬
sede. Cisto si torej pozabil, kolikrat
sem sedela na tvojih kolenih in kako
si pil ljubezenske poljube z mojih
ust! Mene si poljubljal in objemal in
mi prisegal, da me ljubiš, potem si
šel pa k debeli Železnikovi ženi in k
tisti natakarici Angeli in k drugim
ženskam . . .«

Natalija je sta'a tako blizu To¬
maža, da je čutil toploto njenega te¬
lesa. Ni se zavedal kdaj je položil
roko okrog njenega pasa.

213

»To je bilo vse drugače, da, čisto
drugače,« se je poskušal opravičeva¬
ti. »A rad sem imel zmerom le tebe,
vedno le tebe, od srca sem te rad
imel . . .«

Natalija je sedela. Tomažu na ko¬
lenih. Ni vedela, kdaj in kako je tja
prišla in Tomaž tega tudi ni vedel.
Čutil pa je njeno telo in drhtel je po
vsem životu in zaljubljeno je mijav¬
kal:

». . . . od srca sem te rad imel,
da, od srca . . .«

Naenkrat je Natalija položila
glavo na njegovo ramo in je zakli¬
cala:

»Ti, Tomaž — če me zdaj koj ne
poljubiš, bom začela tako vpiti, da
bodo vse babe skup letele.«

In Tomaž jo je poljubil vroče in
hrepeneče in ona mu je vračala te po¬
ljube tako, da je Tomaž postal ves vr¬
toglav in kar ni mogel nehati.

Ob primernem trenutku se je Na¬
talija izvila Tomažu iz rok.

»Ah, če bi kdo prišel — strašno,«
je zaklicala vsa prestrašena. »Vsa
vrata nezaklenjena, v sobi polno luči
— jaz pa taka — —«

Začela je naglo vpihovati sveče.
Tomaž je z razprostrtimi rokami be¬
gal za njo in ji pomagal in je v nagli¬
ci vpihnil še petrolejko ...

Naslednje jutro se je Tomaž pre¬
budil v svoji kamrici z velikim mora-

214

ličnim in fizičnim mačkom, a še med
tem, ko si je mel oči in razmišljeval,
kaj se je pravzaprav ž njim zgodilo,
je že tihih korakov prihitela v sobi¬
co Natalija. Z objemi in poljubi mu
je pregnala vse pomisleke in ga zo¬
pet omamila.

»Ti Tomaž — ali nič ne misliš
na zakon?«

»Mislim že,« je dejal Tomaž,
»ampak, veš, s strahom, z velikim
strahom.«

»Česa se bojiš, Tomaž? Kaj ne
vidiš, kako te ljubim?«

»Da, da, je že res — ampak veš
— temne slutnje imam. Vidiš, osel
zna eno samo besedo izgovoriti in
ravno tisto besedo mora človek izreči
pri poroki in ravno ta beseda ga veže
potem za celo življenje.«

»Ne zbijaj takih šal, Tomaž,« je
proseče rekla Natalija in Tomaža ta¬
ko poljubila, da mu je kar vroče po¬
stalo. »Zakon je sveta stvar.«

»Pravijo, da pravijo,« je menil
Tomaž, »in kot klerikalec moram to
seveda verjeti. Ampak veš, so še dru¬
gi pomisleki. Meni se zdi, da si ti
marsikaj doživela.«

»Ali ti mar ne še veliko več? V
katerem katekizmu pa je rečeno, da
je kako dejanje samo greh, če je sto¬
ri ženska, pa ne greh, če je stori mo¬
ški. Nikjer ni to zapisano. Sicer pa
nisem jaz razen par poljubčkov niče-

215

sar doživela, ti pa vse mogoče stva¬
ri.«

»Ali, to nič ne šteje,« je zatrjeval
Tomaž. »Ge sem imel tudi mimogre¬
de kako ljubezensko razmerje, moje
srce je bilo vedno pri tebi. Bil sem z
dekleti kakor človek, ki gre po cesti
in utrga tu hruško, tam jabolko in ne
vpraša, čegavo je in je užije ne da bi
se le zahvalil. Rad sem imel le tebe.«

»In tudi jaz vedno in edino le
tebe.«

»Da, da moja ljuba Natalija —
vrag vedi, Kozoglav je le imel prav,
ko je rekel, da mi boš le pomigala in
zopet me boš imela v oblasti.«

Kar je Natalija želela, se je ures¬
ničilo. Tomaž ni bil v stanu zatreti
stare ljubezni v svojem srcu in se je
čez nekaj mesecev na veliko žalost
različnih svojih znank z Natalijo po¬
ročil. Tudi zadnje skušnjave, ki ga je
napadla, da bi namreč prelomil dano
besedo in pustil Natalijo na cedilu,
ni mogel premagati. Dolgo se je bo¬
ril sam s seboj, a naposled je podle¬
gel. Njegova ljubezen do Natalije je
imela preveč globoke korenine, da bi
jo bil mogel izruvati iz svojega srca,
Natalija je bila preveč lepa in je zna¬
la tako goreče poljubovati, da bi bil
mogel Tomaž poslušati glas svojega
razuma.

Skušnjava, dobiti Natalijo za že¬
no, je zmagala nad skušnjavo, pustiti

216

Natalijo na cedilu. Prepozno je že
bilo, ko je prišel Tomaž do spozna¬
nja, da človek, ki se poroči, da bi
imel lepo ženo, proda očetovo dedšči-
no, samsko prostost, za skledo leče.
Prepozno je tudi že bilo, ko je prišel
Tomaž do spoznanja, da je ljubezen
res slepa, zakon pa najboljši zdravnik
za oči in davno je že bilo prepozno,
ko je spoznal, da so ženske prisege o
večni zvestobi zapisati samo v veter
ali v deročo vodo.

Iz svoje izkušnje je Tomaž s sva¬
rilnim glasom rekel Kozoglavu, ko
se mu je ta predstavil kot ženin:

»Ne zanašaj se nikoli na žensko
zvestobo. Daj mački vsak dan peče¬
nega kapuna na srebrnem krožniku,
pa ti bo vender umazane miši lovila
in bodi najboljši mož, na ženo se ne

zanašaj.«

»Beži, beži,« je menil Kozoglav,
»vsak mož je sam kriv, če ni v zako¬
nu našel tega, kar je iskal. Mož si
mora ženo vzgojiti.«

»Ah to vem že sani, da je treba
ženo vzgojiti in kako je to storiti.«

»Zakaj pa svoje lastne žene nisi
vzgojil.«

»Osel — ker se ne pusti!«

Natalija se res ni pustila vzgo¬
jiti in kadar ji je Tomaž kaj očital,

mu je

rvno rekla.

»Zakaj si me pa vzel!
mar za tabo letala?«

Ali sem

217

»Nisi, nisi,« je po takih prilikah
zavzdihnil Tomaž. »Ampak mišnica
tudi ne leti za mišjo, pa jo vender
ujame.«

»Jaz te nisem ne iskala, ne lovi¬
la! Čakala sem nate, in ti si sam pri¬
šel.«

»Čakala si, da, je že res, pa ča¬
kala si tako, kakor pajk na muho.«

Tomaž je bil v zakonu postal
kmalu filozof in se je tolažil z nače¬
lom svojega prijatelja Železnika, da
je oženjen človek šele takrat popol¬
noma srečen, kadar ga žena goljufa
in mu da s tem pravico, da tudi on
njo goljufa.

Tolažil se je toliko laglje, ker mu
je bila sicer sreča izredno mila. Nje¬
gova veljava je rasla od leta do leta
in njegovo premoženje se je množilo.
Ko je umrl bogati župnik Melhijor
Ocvirk, je Tomaž predložil celo vr¬
sto izvrstno narejenih, od Melhijor-
ja Ocvirka »lastnoročno pisanih« do¬
kumentov in velik delež župnikove¬
ga premoženja mu je bil priznan in
■prisojen.

Tedaj je zapustil službo in je po¬
stal član katoliške družbe- za speku¬
lacije na debelo, čislan in vpliven
član, in je bil udeležen pri različnih
velikih kupčijah in je spravljal v
svojo blagajno velike, četudi navad¬
no krivične dobičke in je bil v poseb¬
ni milosti pri cerkveni gospodi.

218

In ko so prišle deželnozborske
volitve, je Tomaž sklical vse svoje
duhovske očete in jim je prečital pis¬
ma, ki so jih pisarili njegovi rajnki
materi ter jih je z energičnimi ge¬
stami in lepimi besedami prosil, naj
ga priporočajo za kandidata. Postav¬
ljen je bil za kandidata in izvoljen je
bil z navdušenjem in njegovo srce je
bilo polno ponosa, da si je s spretni¬
mi goljufijami tako daleč pomagal,
da so ga proglašali za diko katoliške
stranke.

»Škoda, da imam tako neumno
ime,« je modroval Tomaž tisti večer,
ko je bil izvoljen za poslanca. »Ra¬
fael, Leonardo da Vinci, Alma Tade-
ma, Kamilo Cavour — vsak Hoten¬
tot sliši iz teh imen imenitnost dotič-
nih oseb, ampak Šušteršič ali Matja¬
šič ali Krmežljavček, to so res preveč
neumna imena. No, na srečo je naše
dobro in verno ljudstvo z vsem zado T
voljno.

* *

*

Pa so zopet minula leta, Tomaž
Krmežljavček je bil katoliški imenit¬
nik, petičen mož, debel in ošaben, a
življenje mu je izčrpalo vso svežost
duha, ves mozeg iz kosti, in pustilo
mu je samo spoznanje, da je vsak
človek deležen le ene same žličice
prave in resnične sreče.

219

Časih so pač prišli trenotki, ko
so se Tomažu prikazovale sence izza
mladih dni, izza časov, ko je trgal
cvetlice, ko je veselo praznil čaše pol¬
ne kipečega vinea, ko <je bil priprav¬
ljen na vsako burko in razposaje¬
nost in ko je s sladkim razkošjem
poljubljal dekliške ustne, a takih
trenutkov ni bil nikoli vesel, naredi¬
le so ga vedno melanholičnega.

»Skušnjave so minile,« je navad¬
no rekel o takih prilikah, »in ž njimi
vse, kar dela življenje lepo. Ljudje
pač govore: velik je Alah, in Šušter¬
šič je njegov prorok in Krmežljav-
ček je prorokov namestnik, a vse to
mi ne da ne enega trenotka sreče in
zadovoljstva.. Nažrta klerikalna ka¬
na] ja sem in ostanem. Fej in naprej!«

Tudi Natalija se je časih spomi¬
njala svoje mladosti, a še redkeje, ka¬
kor Tomaž. Povsakdanjila se je hitro.
»Naj kopriva še tako hrepeni, da bi
postala roža, ne doseže tega nikoli,«
tako ji je nekoč rekel Tomaž. Nekaj¬
krat je poskusila postati roža, nekaj¬
krat je pokazala, da je kopriva, po¬
tem se je povsakdanjila in je postala
dolgočasna.

S Tomažem sta hodila po poti
življenja, a vender s popolno lilad-
nostjo v srcu. Natalija je govorila o
deklah, ki so nemarne in uhajajo, o
otrokih, ki ne ubogajo, o učiteljih, ki
so krivični, o pericah, ki vse strgajo

220

in o prikladah, ki jih dajejo mesarji,
Tomaž pa je govoril o svojih kupčijah
in o politiki. Tako sta živela drug
poleg drugega. Vsega sta imela v iz¬
obilju, a skušnjav nista več poznala,
vse njiju strasti so ugasnile, nič soln-
ca in nič cvetlic ni bilo več v njiju
življenju, nič lepih sanj in nič sladkih
iluzij, nič luči in nič upanj. In če še
nista umrla, se dolgočasita še danes.

221

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

cn
m

00000375638