13. štev.
Pavšalni fpanko v državi SHS.
I. leto.
Izhaja vsak petek z datumom naslednjega dne.
Uredništvo in upravništvo »Zarje« v Ljubljani, Dalmatinova ulica štev. 3.
Sprejemajo se le franki rani dopisi. ‘Rokopisi s 6 ne vračajo
ZARJA
Socialistično glasilo.
Posamezna številka stane 1 Din
Naročnina po pošti z dostavljav-ljanjem na dom 4 Din mesečno. Za Nemčijo 5 Din., za drugo inozemstvo in Ameriko 6 Din.
Reklamacije so poštnine proste. = Oglasi po dogovoru. -—
Proletarci vseh dežel združite se!
¥ Ljubgjans, v sobsst® 30. septembra 1922.
Ne demagogija, resno delo vodi k zmagi!
Jugoslovanska industrija in socialna politika,. i je socialno politične zakonodaje, ki j udejstvovanje in sicer tako, da se
1 ,ie za današnjo meščansko družbo i del delavčeve proizvodnje vrača de-j edino, četudi le začasno mazilo. — j la vcu tudi še v soeialno-političnih | bosopdan-ika politika meščanske J ustanovah in: merah.
| družbe zahteva j>ocialno-politično i
Si odi septembra so zborovali v
Beigradu jugoslovanski industrijd To zborovanje so posvetili izključno le naši socialni politiki in dotedanji socialno-politični zakonodaji. To je za naše industrijee tre-, notno najbolj pereče vprašanje. Zakon o zaščiti delavcev, o ir®Msj^nji dela, zavarovanju delavcev,	jj%
vsak — največja nevarnost nas. mladi industriji. Tako tarnajo industrije!, ki so tudi šo sila — mladi. Seveda je tej naivni mladosti primešana precejšnja porcija drznosti in najgršega kapitalističnega stremljenja po kar uajhušem izkoriščanju. Le poglejmo! V svojem prQte-stu se obračajo industrijci s težkimi topovi celo proti naredbi ministra za socialno politiko z dne 3. junija 1922 št. 1077 o izvajanju zavarovanja po zakonu o zavarovanju delavcev. Proti naredbi, ki jo je izdal minister dr. Žerjav le zato, da ščiti kapital na stroške socialnega zavarovanja. Ta naredba, ki je prizadejala novi organizaciji socialnega zavarovanja težke udarce, težko, nepovračljivo škodo, tudi ta navedba ni našla milosti v očeh kratkovidnih, nazadnjaških naših indu-strijcev.
Naši industrijci pozabljajo namreč eno, da igrajo poleg gospodarskih zelo važno vlogo tudi socialni momenti. Seveda bi bilo kaj enostavno in trenotno naj hrže. tudi za industrijca dobičkanosno, stavljati svoje račune in kalkulacije le na izključno gospodarske momente. Da bi računil podjetnik le z delavno silo kot produktivnim gospodarskim faktorjem, ne pa upošteval delavca kot socialnega, družabnega bitja, ki je zaščite in varstva, potreben. Potreben, da se njegova delavna sila prekomerno ne uporablja, predčas-
Razmlni proletarijat je dosegel v meščanski družbi vsaj to, da tvori v gospodarskem računu posebno postavko tudi socialna zaščita, tega priborjenega, v dolgih bojih pridobljenega uspeha tudi ju-gpdovanska industrija ne bo vzela!
hoče riddrati svojo industri-j^Jfnaj poizkusi. — Ob ljubljanskem velesejmu so peii slavospeve naši industriji. Kako je čvrsta, kako se lepo razvija. Res je, vsepovsod začenja kapital graditi, toda, vsepovsod gradi na račun delavca, ki mora delati, trpeti, zadovoljiti se pa le z delom zaslužka. Pretežni del
Da se ne pozabi.
tvori dobiček, ki služi za dividende
m
mor, <,
no ne izrablja in delave*; — kot človek brezpogojno ne upropašča. Ker pa ščiti zakonito določeni delovni čas, zajionito predpisani higijenski delovni pogoji itd. delavčevo delovno silo, zato smatrajo industrijci, <fn je to 'oviranje industrijskega razvoja in procvita. Ne pomislijo namreč, da bo le zdrava delovna sita ustvarjala, gradila, ne pa tako živinsko izrabljani brezpravni tlačani.
nove investicije.
Jugoslovanska industrija bo a že vendar enkrat uvideti, da ..e ta skr;omna. nezadostna, buržoazno pobarvana socialna politična zakonodaja vsaj malo ,celila delavčeve itiiie, zasekane mu po povojnih raapjerah in po kapitalističnem neupoštevanju delavčeve proizvodnje.
Socialno-politična zakonodaja jugoslovanske buržoazije je potrebna izpremembe. Toda: izpremeniti se bo morala tako, da bo vsaka iz-premvmba korak naprej <lo izgraditve r»iodeme, zahtevam in potrebam odgovarjajoče socialne politike. -- Ni pa izpreminjati naše po kapitalistični mentaliteti izdelane socialno-politične zakonodaje v re-akcijonarnem, delavca upropašča-jočem zmislu.
Baš prihodnje dni se bodo posvetovali o uvrstitvi podjetij z ozirom na delovni čas. Zakon o zaščiti delavcev pa, ki je odprl na široko vrata devet- jn deseturnemu delavniku, je za našo industrijo še pretesen. To začenjajo popravljati danes industrijci, ki ne znajo doseči ureditve železniškega prometa, ki ne znajo aktivno sodelovati v carinski, tarifni politiki, zopet na popolnoma napačnem koncu. Zašli so na stranpot, na pot, ki vodi brezpogojno do uničujočega boja med kapitalom in delom. Razredna zavest, organizatorične' sile delavcev bodo ta boj z lahkoto vodile in z uspehom končale, ker je moralno utemeljen.
Skrajni čas je, da uvidi industrija nujnost kar najširše, največ-
Zakonodajni odbor, ki razprav-; Ija o uradniški pragmatiki, je zadel I takoj na prvi seji na težkoče, tako, da je prišel posl. Reisner sam do i prepričanja, da bo težko pred novim letom ugodno rešeno vprašanje | uradniške pragmatike. To' cinično 1 početje s pragmatiko je možno le, i ker se ni polagalo s strani režima seaanje vlade nanjo dovelj važuo-| sli. Ne smemo misliti, da se bo Ai-. vlekla zato, ker so bile dobro in j vestno ^ izvršene vse predpriprave, i Zavlekla se bo rešitev pragmatike ! zato, ker ni nihče teh demokratov pragmatike resno pripravljal. Le i tako je mogoče, da se ob začetku I razprave takoj pokaže deljeno na-ziranje v najvažnejši točki: v točki plačilnega sistema. Mesto, da bi se. Lili tekom počitnic zedinili gospodje na en sistem, naj je že sistem zlate valute, povprečnega delavčevega zaslužka, ali karkoli, začno razmišljati ob početku razprave, če bi r.e kazalo uvesti za podlago pla-čimenm sistemu — zlato valuto. Dobro je. to. Toda obenem moramo pribiti, da se gospodom tekom celih počitnic’ ni zdelo vredno, vprašati finančnega ministra, kakšna bi bila po njegovem mnenju ta rešitev, kaj šele, da bi mu bil kdo v juliju narodi, naj poišče sredstva in pota, da bo lahko finančno zadostil pragmatičnim obveznostim, bodisi že na tej ali oni podlagi. Šele, ko začno o pragmatiki razpravljati, Šele, ko so .videli, da tudi po skrajšanem postopku, torej v zakonodajnem odboru, ne morejo ugoditi nujnim zahtevam uradništva, začno razmišljati o tem, kako naj se Draginati-čne obveznosti s strani državne uprave napram uradništvu v resnici izpolnjujejo.
Za uresničitev nujne uradniške pragiM .tike ni izdelan finančni načrt. Način kritja, to je za one, ki so sedli k obravnavanju danes; še nepoznana stvar, nepoznana zato, ker sodelujejo pri pragmatiki z apatijo, priznano pasivnostjo. Demokrati
Jiočejo in skušajo doseči očetovstvo pragmatike, toda na to očetovstvo iti radi lovili glasove, ne pa prevzemali težko delo, ki ga zahteva 'dobra in premišljena priprava pragmatike.
Slepilo s pragmatiko kot tako | je bilo le trenotno. Le kratek čas je j uradništvo stavilo vse upt^za izbolj-j šnnje gmotnega položaja vanjo.
I Kmalu je pričelo uradništvo spo-j znavati, da bo gmotni polžaj z novo i pragmatiko le nebistveno izboljšan.
Danes je vsakdo prepričan, da je j treba poleg pragmatike še vedno | terjati: draginjske doklade. —
Res je, tudi o draginjskih do-! kladah s.o govorili in sklepali v za-I konodajnem odboru. Sodrug Divac 1 je stavil tozadevni predlog, ki je bil tudi sprejet.
Sedaj pa vladno časopisje samo izjavlja, da je negotovo, če bo linančni minister zadovoljil pragmatičnim zahtevkom, to je tistim zahtevkom, ki bodo le neuistveno olajšali bedo, izboljšali prejemke uradništva. K temu se pridruži sedaj še zahteva po pošteno narasli draginji odgovarjajočemu zvišanju draginjskih doklad. — Kako bo kril finančni minister pravočasno, takoj draginjske doklade, je v resnici še prava uganka.
A’ preudarek uradništvu je članek napisan. Naj spozna uradništvo vsaj to, da so ministri, vladi-novci in vladni poslanci, v kolikor se ni o zabavali po letoviščih, pač politizirali, intrigirali, ne pa skrbeli za itak pozno rešitev uradniške prag natike in gmotnega vprašanja urad lištva. Značilno je le, da je žel poslanec Reisner na sobotnem sestanku za svoja izvajanja viharno odobravanje, kakor pravi »Jutro«, čeprav ni povedal nič konkretnega, kar bi uradništvo lahko vzelo z zadovoljstvom na znanje.
LISTEK.
F. E.:
Dalje.
Zgodovina socializma v Srbiji.
IV.
Prve delavske organizacije.
Seme, ki ga je posejal in zasadil S. Markovič v kratkih, a zato tem'bolj delavnih letih svojega življenja v vso tedanjo srbsko javnost, ni padalo iia karnenita tla, temveč je na znotraj in na zunaj globoko preklilo vso Srbijo.
V	Srbiji je vladal tedaj, kakor smo slišali, knez in pozneje kralj Milan Obrenovič. Kakor vsi njegovi predniki na srbskem prestolu tudi on ni imel nobenega smisla in nobene volje za ustavno in parlamentarno vladanje, temveč je hotel na vsej črti uveljaviti, opirajoč se na svojo zvezo z Avstrijo, svoja absolutistična in reakcionarna stremljenja. Poleg tega se je zapletel Milan tudi v nesrečno vojno s Turčijo (I. 1876.), koje neuspehe so popravile šele ruske zmage in njim sledeči santštefanski mir. Da bi odvrnil Milan pozornost od teh težkih porazov in pa od nevzdržnih notranje političnih razmer, je začel 1.1885. še vojno z Bolgarijo, v kateri je pa zopet le avstrijski ultimatum Bolgarski preprečil popolno kata-
strofo Srbije. Ti težki porazi končno niso popolnoma omajali le skrajno- reakcionarnega in terorističnega Milanovega režima, temveč tudi Milanov prestol sam. Bil je prisiljen poklicati na vlado radikalno stranko, ki je ustvarila takoj nepričakovano moderno, demokratično in svobodoumno ustavo (1.1888.), s katero je bil v Srbiji položen temelj res parlamentarni vladavini. Videč tako popolen polom svoje politike, se je Milan že nekaj mesecev riato odrekel prestolu (1.1889.) na korist svojemu sinu Aleksandru Obrenoviču (od I. 1889. do 1903.).
Ker je bil Aleksander še mladoleten, mu je imenoval Milan tri regente, ki so vodili vlado povsem v Milanovem duhu ter skušali z naj večjim policijskim pritiskom oslabiti prevladujočo moč radikalne stranke. L. 1893. se je mladoletni Aleksander protiustavno proglasil polnoletnim in ko se je kmalu nato vrnil še Milan nepričakovano v Bel-;rrad. je bila notranje politična kriza na vrhuncu. Aleksander in Milan sta ukinila svobodoumno ustavo iz I. 1888. ter uveljavila zopet ono iz 1. 1869. Vse notranjepolitično življenje se je razvijalo v znamenju neizprosnega boja med dinastijo in radikalci, dokler ni navalil 1.1899. Aleksander z vso silo nanje ter pozaprl glavne njihove voditelje. Splošna nezadovoljnost je vedno bolj rasla, boj med narodom, katerega so vodili radikalci ter di-
nastijo, ki je imela za seboj le malo trono korum-piranega uradništva in inteligence je prikipel do vrhunca in v neki poletni noči 1. 1903. so pomorili zarotniki dinastijo ter njene glavne oprode. Nato ustoličena narodna skupščina je takoj zopet obnovila ustavo iz 1. 1888. ter dne 14. junija izvolila za kralja Petra 1. Karadžordževiča. In šele pod tem modernim, demokratičnim in res taktnim vladarjem se je dežela kolikor toliko pomirila ter se začela razvijati in napredovati tako v političnem, kakor tudi v kulturnem in gospodarskem pogledu.
Težave, s katerimi se je imela boriti v tej dobi (zadnji četrtini preteklega stoletja) Srbija so bile nepregledne. Že divji politični boji in pa re-
i eakcionarni despotizem, ki sta ga hotela uveljavljati tako Milan, kakor tudi njegov sin Aleksander, so onemogočevali vsak kulturni in gospodarski napredek nemirne dežele, a k temu so prišle še težke posledice dveh izgubljenih vojen, ki jih je vojeval Milan. Kmetiški domovi so izgubili občuten del najboljših delavnih sil (mortaliteta je bila 1. 1876. celili 66.300, a 1. 1875. le 43.100; porodi l.*fc76. samo 10.500, a 1.1874. celih 15.500; rojstev I. 1877. le 45.500, a 1.1875. celih 62.800); vsled česar je agrarna produkcija občutno padla in so se dvignile cene najpotrebnejših živil v razdobju od 1.1875.—1880. za polovico. Cele pokrajine bile po vojskah upostošene in ljudstvo je po-
Ljubljanska volilna politika.
Pred volitvami je treba obleči plašč ljubezni do pametnega občinskega gospodarstva. Tako si je mislil »Slovenski Narod«, ko je začel priobčevati članek o gospodarskih nalogah ljubljanske občine. Iz člankov odseva vsiljivost, zlasti, če se spomnimo na članke in poročila o delovanju prejšnjega razpuščenega občinskega sveta. Načrte o elektrarni, plinarni, klavnici, hladilnici, tržnici, zgradbi šol, pogrebnem zavodu, ureditvi vprašanja mestnih ubogih itd. je obravnaval tudi prejšnji občinski svet, izdelaval načrte, «e resno bavil z rešitvijo teh vprašanj, toda takrat sta pisala »Jutro« .in »Slovenski Narod« izključno le o slabem gospodarstvu, o zapravljanju, sedaj pa člankarji po teh listih razmetavajo kar z milijoni v navedene namene.
V čem se je torej v pol leta iz-prcm^nila potreba? Takrat je bilo vse to zapravljanje in slabo gospodarstvo, sedaj pa je to, kar je hotel napraviti razpuščeni občinski svet nujna potreba. Kje je tu odkritosrčna poštenost?
Vemo, da je bistvena razlika v koncepciji demokratov in koncepciji prejšnjega občinskega sveta, ki obstoji glavno v tem, da bi bil prejšnji občinski svet izrabil kolikor le mogoče mestno gospodarsko silo za izvedbo potrebnih ustanov in njih popolnitev, dočim hoče demo-
kratska stranka kriti nove stroške glavno z obdavčenjem širšega prebivalstva, gospodarsko silo mestne občine pa še dalje prepuščati bankam, da jo izkoriščajo v spekulativne namene v škodo občine in občanov.
Nekonsekventnost v tem glavnem vprašanju komunalne politike nas opozarja na neresnost demokratov glede gospodarskih nalog, ki jih ima občina. Ustanove, o katerih je sklepal prejšnji občinski svet, so bile že takrat potrebne in dobre. Razlika je le ta, da bi se bile dale takrat izvesti ob ugodnejših pogojih kakor sedaj ali bodoče leto, vr-hutega pa za občane ob znatno ugodnejših pogojih, ker bi se bilo v namene pokritja porabilo vsako leto nekaj milijonov denarja, ki ga danes spravljajo razne banke v svoje žepe. To p ^gospodi ni dišalo, danes pa prihaja z istim programom, ki ga je nedavno pobijala v nadi, da pod temi »nalogami občinske gospodarske politike« zmaga ter s tem varuje interese vseh tistih bank, ki gospodarijo z denarjem, naloženim pri mestnih zavodih.
Zdrava gospodarska politika je važno vprašanje za občino, toda občini bo služil le tak občinski svet, ki bo imel res interes občine pred seboj, nikdar pa ne tak, ki ima pri občini specialno Osebne ali strankarske interese.
dejno silo, s katero se zopet pospeši ustanovitev nove internacionale, ki je že na vidiku in za katero je že opravljenih mnogo preddel, mnogo priprav. S tem zgodovinskim do-
godkom stopa nemški proletarijat zopet v prve vrste mednarodnega socialističnega pokreta.
Naj živi nova proletarska, internacionala!
Zedinjenje socialistov v Nemčiji.
V nedeljo se je izvršil v Niiren-bergu zgodovinsko pomemben dogodek, ki bo stal zapisan v zgodovini proletarskega razrednega boja z zlatimi črkami. V Nemčiji so imeli delavci dve močni socialnodemokra-tični stranki, in sicer Socialnode-mokratično stranko Nemčije in Neodvisno socialnodemokratično stranko. Obe stranki sta izborno organizirani, dočim je prva napravila napako, da je deloma podpirala med vojno vlado, je ostala neodvisna socialistična stranka ves čas strogo načelna in s tem mnogo pridobila na vplivu in moči. Po prevratu je postala Nemčija republika. Razvoj Nemčije po tem dogodku poznamo, vemo za razne poizkuse, v katerih so hoteli nacionalisti in centrumaši uveljaviti svoja monarhistična načela. V vseh teh primerih je organizirano delavstvo nastopilo z vso odločnostjo za republiko in tudi častno zavrnilo vse navale.
Zahodni zmagovalci so naložili Nemčiji z mirovno pogodbo ogromna bremena, tako ogromna, da j;1 Nemčija gospodarsko nezmožna, da izpolni zahteve. Antanta je stavila ultimat. Sedaj je šlo za to, ali naj Nemčija sprejme ultimat ali ne? Nacionalisti in centrumaši so bili za to, da se ultimat odkloni ter provocira vojno, ki bi bila imela grozovite socialne posledice in monarhisti bi bili dosegli svoj namen ter s pomočjo antante vzpostavili prej-
šnji sistem. Socialni demokrati, neodvisni socialisti in demokrati so pa bili za sprejem ultimata in za vla-' do, ki sprejme ultimat ter se poizkuša sporazumeti z antanto glede obvez, ki jih ima Nemčija dajati. Tako je prišlo do Wirthovo vlade, ki pa brez socialnih demokratov ni imela večine, zaraditega je večinska stranka v toliko podpirala Wir-thovo vlado, da Nemčije niso zavojevali reakcionarni nacionalisti in centrumaši, ker so uvideli, da more edino ta taktika obvarovati nemško republiko pred padcem.
Nemška socialna demokracija je.iz teh razlogov tudi uvidela, da je treba ustvariti močno fronto, večinski socialisti morajo kreniti s svojo politiko načelno bolj na levo, sklenili so med obema strankama dogovorno akcijski program in tako je brez posebnih ugovorov (iz-vzemši s. Ledebourja) prišlo do zgodovinskega zedinjenja dveh močnih proletarskih strank, ki tvorita danes v Nemčiji najmočnejšo politično strank^).
Ta zgodovinski dogodek je važen za Nemčijo in tudi za proleta-rijat ostalih dežel. Spominjajmo se le na to, da je netaktni nastop nemški; večinske socialne demokracije povzročil razpad proletarske internacionale. Greh, ki se je takrat napravil, je imel težke posledice, prav tako bo imelo to zedinjenje, ki je revidiralo taktiko stranke, blago-
To je slaba taktika.
»Proletarci vseh dežel, združite se!« je klic, ki ga radi ponavljamo po shodih, sejah in v časopisju. Ta klic poživlja, da se naj proletarijat združi, zedini interesno. Pravi teoretiki in organizatorji tudi ne razpravljajo o tem, ali je ta »voditelj« stranke ali organizator suh ali debel, ali prijazen ali pustaški, ali je belo ali zeleno oblečen, ali govori z Janezom ali Petrom, ker o takih stvareh govore ie »stare babe«, ki drugega ne vedo ali ne znajo. Pravi socialist bo govoril o znanosti socializma, o programu, o načinih boja, ki bi bili najuspešnejši za napredek novega svetovnega naziranja. Prepričan socialist namreč vidi le programatični cilj ter išče "pot, po kateri bi bilo najlažje združiti proletarijat in njegove idiome. Cilj organizacije je združitev proletarija-ta, to je združitev vseh tistih sil in pomočkov, ki pospešujejo silo delavskega razreda, ki jo proletarijat potrebuje v svojem boju.
Tudi v delavskem gibanju pri nas je pa zavladala povsem drugačna metoda kakor jo porabljajo idejni pošteni bojevniki za emancipacijo delavskega razreda. A’ listih ne čitamo resnih razprav o načelih, o razrednem boju, o problemih razrednega boja, kaj še! Pač pa dolge ogabne polemike o osebnostih, in sicer se pri vseh strankah razširja ta bolezen epidemično. Tak način boja nam dokazuje, da so dobili v strankah premoč osebno ambiciozni koristolovci, ki jim gre za osebni vpliv, ne pa za prepričanja in združitev množic na podlagi programov.
Po našem mnenju je največji prcgrešek, če se načela in organizacijo prostituira osebnostim. Da je tako ravnanje povsem krivo, spozna lahko vsak zaveden delavec, ker se s tem odtujuje množice načelom ter slabi delovno zmožnost proletarskega pokreta. V delavskem pokre-tu je dolžnost zaupnikov v prvi vrsti, da zbirajo in zaposlujejo sposobne delavce organizatorje in agitatorje z idejno silo. Ako ne delajo tako, zabredejo v blato osebnosti, dnevnih malenkosti, ki ovirajo napredek, in množice prav rade pozabljajo z organizatorji vred na veliki pomen programatične zavesti in prepričanja, brez katerih lastnosti se ne more razviti nobena stranka trajno, še manj pa vzgojiti novo svetovno naziranje, ki je predpogoj našemu programu in cilju.
Povsem krivo je tudi mnenje, da se z osebnimi boji čisti in krepi organizacija, organizacijo krepi program, načela, kultura. Resnica je le taka. Z idejnim bojem se kre-pe načela in organizacije; s kulturo se vceplja prepričanje in samozavest, vse ono, kar se ne more strinjati z načeli ali hoče .uganjati demagogijo v proletarskih vrstah odpada polagoma samo. S tako taktiko se vceplja temeljita izobrazba in poglobi razumevanje socializma, in to je sila, ki krepi in ojačuje.
V tej smeri se mora koncentrirati delavski pokret, delo za razširjenje razredne zavesti ie gonilna sila, vse drugo je plevel in tisti, ki sejejo ta plevel, so hudobni sejalci.
Banka malih ljudi.
Naslovi člankov in notic v slovenskem Časopisju so vsak dan bolj zanimivi, to je, zanimivi so za čita-telje. Vsak članek ali notica s takim naslovom se pa tiče ali »Jadranske banke« ali pa »Slavenske banke« oziroma oseb: Kamenaroviča ali ministra Žerjava. Pod naslovi kakor »Senzacionalna razkritja«, »Zakaj razkrinkavamo«, »Koroški svinec«, »Ljubljanska univerza«, »Koroški fond«, »Tržaška goljufija«, itd. opozarjajo občinstvo nase. V člankih se pere umazano kapitalistično perilo, včasih tako umazano, da se človek vprašuje, ali je mogoče, da je tako malo morale med inteli-genti.	_	.
Naše časopisje pa servira slovenskim čitateljem vsak dan to ali ono banko, to tudi ni čuda, zakaj kamorkoli se ozreš, vidiš napise z zlatimi črkami, »Jadranska banka«, »Slovenska banka«, banka, pa zopet banka na vsakem vogalu. Ako greš j v Kranj,^Škofjo Loko, Kamnik, na i Vrhniko "povsod zopet vidiš: po-
družnice te in one banke, same banke. Pa pojdi v Vevče ter vprašaj,
čigava je ta tovarna? Te in te banke, če greš v Kamnik, Domžale, na Vrhniko, hodiš sploh po Gorenjskem ali Dolenjskem, vsako podjetje je last te ali one banke.
Koliko bank imamo v Ljubljani, tega res ne vem, ker nimam v nobeni banki konta. Pardon, da se ne zmotim, do sedaj sem imel konto v »Banki malih ljudi«. Ta banka nima zlatega napisa, temveč na dolgi deski je napisana firma, tudi ni na vogalu lepe prometne ulice, čeprav ima’ zadnje čase vedno več opravila. Njena firma niti ni pravilno označena, zakaj pravilno ime te banko malih ljudi bi se moralo glasit i »Državna banka«, ker posluje sedaj večinoma samo z državnimi uradniki ali njihovimi ženami, hčerami in sinovi. Zlasti veliko posla je imela ta banka sedaj ob pričetku šol. Če si nekoliiko postal pred to banko si videl, kako urnih krač je ta ali oni državni uradnik smuknil
trošilo zadnje prihranke, a vedno večje državne izdatke (1.1879. so se dvignili v primeri's prejš-nimi 10 leti za polovico) je moral nositi kmet sam, kajti vsa tedanja srbska „industrija“ je štela n. pr.
i. 1881. komaj 14 mlinov, 2 pivovarni in še 3 druga podjetja. Ljudstvo in država sta se morala zadolžiti do grla, poleg tega pa skleniti z Avstrijo še skrajno neugodno trgovinsko pogodbo, ki je izročala izžeto državico popolnoma na milost in nemilost avstrijskemu gospodarskemu izrabljanju.
Smer vsemu političnemu življenju je dajala v tej dobi radikalna stranka. Ta se je razvila iz male skupine Adama Bogosavljeviča, ki je vodil v sedemdesetih letih najljutejŠi parlamentarni boj proti vladajočemu režimu. Ker sicer ni imel nobenega •trdnega pozitivnega programa, se je že zgodaj popolnoma naslonil na Markovičeve nauke in jih krepko zastopal v narodni skupščini. .
Kakor smo slišali, Markovič dejansko ni ustanovil nobene politične stranke, zato se je po njegovi smrti priključilo tudi mnogo njegovih učencev tej skupini, ki se je 1.1881. organizirala v tako zvano radikalno stranko. Izprva je stala radikalna stranka popolnoma pod vplivom Markovičevih socialističnih idej, zlasti ker so vstopali vanjo tudi nekateri najradikalnejši socialisti (n. pr. Nikola Pašič) in začela je neizprosno borbo proti Milanovem režimu, v katerem se uradnik prav nič ni
razlikoval od hajduka v šumi. Že pri volitvah leta 1883. je dobila zase veliko večino, a trajalo je vendarle še nekaj let, da se ji je posrečilo izsiliti novo moderno ustavo ter 'vreči tudi Milana samega. Po njegovi abdikciji so dobili radikalci v roke vso moč, a pozabili so polagoma na večino Markovičevih naukov ter se izpremenili v tipično meščansko stranko, kateri je šlo le še za tem, da obdrži v svojih rokah vlado in vso državno unra-vo. To jo je privedlo kmalu v navzkrižje z Aleksandrom in odslej je stalo zopet vse srbsko notranje politično življenje v znamenju divjih borb med radikalci in Aleksandrom, a naj so bili na krmilu prvi ali pa drugi, razmere se niso mnogo izpre-menile: političen terorizem in upravna korupcija sta vladala neomejeno.
Te težke notranje prilike so tudi same narekovale smer socialističnemu gibanju, ki ga je za-počel v nemirni deželi Svetozar Markovič. Del njegovih učencev in pristašev je odšlo, kakor smo slišali v različne politične stranke (zlasti radikalno) in skušal tam uveljavljati njegove nazore. Vsaka politična stranka, zlasti v kulturno, politično in gospodarsko tako zaostali deželi, kakor je bila tedanja Srbija, se mora pa ozirati v prvi vrsti na nujne potrebe in težnje svojil volilcev, zato so različni Markovičevi učenci v nesocialističnih strankah pozabljali na socialno revolucijo in druga
socialistična gesla ter obrnili glavno pozornost trenutnim potrebam in zahtevam opozicionalnm kmetiških mas'. Tako je gibanje ostalo narodno, a prenehalo je biti socialistično. I e stranke so se zavzemale za razne nujne politične reforme (parlamentarni sistem; samoupravo; svobodo tiska, zborovanja ter združevanja itd.) ter stremele zlasti za gospodarsko osamosvojitvijo Srbije. Točno v marksističnem smislu so izjavljali, da je ™0koč s ocializem šele potem, ko ».preživi dežela tudi kapitalistično fazo, zato so zahtevali, da mora zakonodaja v odločilni meri pospeševati gospodarski razvoj dežele. V tem smislu so delovali zlasti iadikalci! med katerimi je bilo največ Markovičevih učencev, zato so pa tudi dobili tako hitro zase ves narod, ki je živel v brezupnem gospodarskem stanju.
Drugi del Markovičevih učencev in prijateljev je pa ostal tudi taktično zvest učiteljevim naukom. Bila je to mala skupina idealistov, ki je ostro' obsojala oportunost in pretvarjanje svojih nekdanjih tovarišev ter skušala dosledno vztrajati na Markovičevih naukih, jih razvijati in razširjati dalje ter zasnovati tako polagoma tudi v Srbiji samostojno socialistično gibanje, o katerem je vednft sanjal že Markovič sam. In na čelu teh idealistov je korakal Svetozarjev učenec — Dimitrije C e n i č.	(Dalje.)
&
v banko, no, če že ne sam pa njegova žena!
Mnogo prometa ter več in več ima banka malih ljudi, ki ji pravijo Ljubljančani »zastavljalnica«. O tej banki nihče nič ne piše, samo vsak mesec enkrat čitaš med dnevnimi novicami »Jutri ob deveti uri dražba«. Ta poročila banke malih peče in žge marsikoga!
In kaj pravijo obiskovalci te banke?
Zadnjič sem sam slišal, ko je žena državnega uradnika vzkliknila ; »RaVno petindvajset let je, kar .nosim ta poročni prstan, nisem ga do danes vzela s prsta; bogve, če ga še kdaj nataknem?«
Soseda, ki je prinesla uro v Zastavljalnico pa pripoveduje:
»Glejte, gospa, dvanajst let sem poročena in še nikdar se z možem nisva sporekla. Zadnjič ob vse-sokolskem zletu pa, ko je minister g. Hribar priredil večerjo, kamor je bil tudi moj mož povabljen. Ta teden prej sem nesla njegov frak
POLITIČNI
Vračajo se. Kralj Aleksander s kraljico ter zunanji minister Nin-čič so se že vrnili v Belgrad. Prišel je v sredo že tudi Pašič, da pregleda teren ter pokrega nebogljene pristaše in demokrate. Vroča kri zaradi zagrebškega kongresa se je že precej umirila, tako da politična napetost in napovedani boj na nož ne bo imel zaenkrat katastrofalno nevarnih posledic za demokratsko stranko. Demokrati si izprašujejo vest, kesajo se in premi š-ljujejo, kako bi zakrpali nastale razpoke v svoji stranki. Prepričani smo, da se jim to še posreči, toda rane pod krpami pa ne ozdravijo več in prej ali slej morajo računati s tem, da se bodo morali tudi prištevati med stare razvaline, o katerih govori le še zgodovina pikro resnico.
Vlada pred padcem. Opozici-onalni listi poudarjajo, da je vladna kriza prav blizu. Omajano je stališče Pašičevo.
Kupčija je gotova z — Muslimani. Muslimanska stranka je zagrozila, da izstopi iz vlade, če turškim veleposestnikom ne bo izplačana za zemljo odkupnina (hak). Vlada je obljubila, da plača, kar je sklenila in ministra ostaneta ministra. Te dni je vlada odposlala na ta račun 30 milijonov, do konca oktobra pa plača še 25 milijonov. — Prav tako so delali nekdaj avstro-ogrski ministri. Kadar so rabili glasove, so votirali nekaj milijonov.
Hrvaški blok in Radič. Y hrvaškem bloku nastaja velika mlačnost. Kongres intelektualcev je na bloka-še vplival precej. Radičevci sami se ne strinjajo s taktiko in začenjajo uhajati, zlasti uhaja Radiču poleg dr. H&uslerja meščanski element. Na Hrvaškem nastaja v političnih strankah kaos, ki bo imel za bodoči nastop hrwaške politike še slabši vpliv kakor doslej z ozirom na dosedanje stališče hrvaškega bloka, ker je izključeno, da bi intelektualci obvladali položaj.
Princ Jurij ne gre v Niš. Kako se bodo sedaj pobotali z njim, bo odvisno od tega, kaj sklene dvor. Jurij hoče biti popolnoma svoboden in zadostne prejemke hoče imeti.
Izza hrbta hujska „Jutro“ za bodoče ljubljanske občinske volitve. Tiplje kakor polž okolo sebe in piha in podpihuje, da bi ne prišlo do koalicije za volitve. Seveda to ne bo mnogo pomagalo. Volilcem bo pač popolnoma vseeno, če „Jutro“ reče ja ali amen. volili bodo po svoje in stranke se bodo že med'seboj dogovorile, če jim je mogoč skupen nastop ali ne. Jasno je, da je bil razpust ljubljanskega občinskega sveta na-silstvo, Ki še danes ni opravičeno in ne utemeljeno. Ogorčenje med vo-lilci je torej povsem opravičeno. Mi še danes ne vemo, kako se bodo stranke odločile, ker doslej razen „Napreja“, ki vsak teden kaj drugega zagovarja, še nobena stranka ni podala kake izjave. Izjavljamo le to, da bo bodoči občinski svet imel tež-
v zastavljalnico. Mislila sem, da ga prvega rešim, pa ni bilo mogoče, ker to, kar je prvega prinesel, še za hrano ni zadostovalo; kje je pa šola? In, ker ni imel fraka, se je tako zjezil, kakor ga nisem še nikdar videla. Ko je odhajala po Prečni ulici, sta ji zdrknili dve debeli solzi po ljubeznivem velem licu.
Gospodje pa, ki nosijo zvonec socialne politike, ne vedo kje je ta banka, ne vedo, kako ta banka posluje, ne vedo, kakšni ljudje hodijo vanjo, ne vedo, da bodo ti, ki hodijo v to banko, kmalu nehali hoditi tja, ker so že znosili vanjo vse!
Ne. gospodje tega ne vedo; gospodje, ki stoje na krmilu, se brigajo za banke, ki imajo zlate firme, ne pa preprosto zeleno prepleskano, na kateri je zapisano »Mestna zastavljalnica«.
V	poslovnih prostorih te banke tal ni treba škropiti z vodo, kadar jih sluga pometa, ker so poškropljena s solzami žena državnih uradnikov in drugih siromakov.
PREGLED.
ke naloge, pa naj vlada na magitsra-tu Peter ali Pavelj, v prvi vrsti po zaslugi demokratov.
Vojna nevarnost? Prav mnogo kričanja je bilo zaradi konflikta, ki je nastal po porazu Grkov, ker so Turki hoteli zasesti evropsko Tra-cijo. Orientsko vprašanje je razburjalo najbolj Angleže in Francoze, zlasti so nestrpni Angleži proti Turkom, ker se boje, da bo Kemalova Turčija dobila prevelik vpliv, ki bo škodoval angleškemu. Po mnogih prerekanjih, pogajanjih in grožnjah, so prišli do tega , da bi bilo najbolj pametno, če skličejo konferenco v Benetke ali pa kam drugam ter se pobotajo, zakaj nova vojna bi bila nevarna igrača, o kateri se vnaprej prav nič ne ve, katera država bi bila tepena, ker je mnogo imperialističnih interesentov, ki se zanimajo za Orient. Okolo in okolo Carigrada jih je že dovolj; Anglija in Francija sta pa bolj daleč, ki bi morda težje dobili kaj prida, če bi se pričel nov smrtni ples. Zato je bolje, drži ga kot lovi ga.
Grška pred požarom. Najnovejše vesti poročajo, da je na Gr-škgn nastal nemir, ki se pojavlja z revolucionarnim značajem. Kralj je na zahtevo vojske zbežal, v Atenah teče baje kri, Venizelos se je pojavil že v Carigradu, antantni poslaniki se .mrzlično drenjajo med vrati zunanjih ministrstev v Bukarešti, Sofiji in Belgradu... Z eno besedo: Stavba pariških kapitalističnih mirovnih pogodb se podira in pojavljajo se tudi prvi plameni. Jasno je pa seveda, da se eventualni požar ne bo ustavil na grških mejah, temveč se zna razširiti tudi preko njih, kajti tudi strehe nekaterih drugih južnovzhodnih držav Evrope so slamnate... Stojimo pred važnimi tekili in veliko vprašanje je, če bodo naši zaslepljeni »državniki« razumeli in obvladali situacijo. Dvanajsta ura bije, zato nam čedna trojica Pašič-Pribičevic-Žerjav ne zadostujejo. Časi so tako, resni, da potrebujemo resnih mož, če že ni prepozno...
Položaj v (»rčiji je silno kritičen. Vlada sama kliče Venizelosa, ki se nahaja v inozemstvu, na pomoč. Zlasti ga prosijo, naj vodi pft-gajanja z antanto, ker bi to na razpoloženje v (Jrčiji jako ugodno vplivalo.
Turčija v prenavljanju. Carigrajska turška vlada je demisioni-rala ter sporočila angorski vladi oziroma Kemalu paši, da ne bo delala ovir, če prevzme vlado v Carigradu angorska vlada. S tem korakom hoče carigrajska vlada in sultan preprečiti prepire v notranjosti Turčije. Kaj bo napravila angorska vlada s sultanom, še ni gotovo. Nedvomno pa ostane ali svetni vladar in verski poglavar ali vsaj verski, ker Turki spoštujejo suitam; fanatično kot svoje verske poglavarje v Carigradji. Turška zmaga v Aziji nad (liki ima za Turčijo uspeh,
da ostane še kot močna država in obdrži Carigrad.
V	Bolgariji imajo nemire. Vlada sicer taji, toda kljub temu bo nekaj res na tem. Kralj Boris je telegrafi ral celo Stambolinskemu v Pariz, da naj napravi red. Bolgarski zemljoradniki so razburjeni na meščanski blok radikalcev, demokratov in nacionalistov in to razburjanje izrabljajo vladni in drugi agitatorji.
Na razorožitveni konferenci v Ženevi so končno dognali, da bodo dolgovi uničili države, če ne razoro-že. To je vsekakor velik uspeh te dolge konference. Ampak, pravijo, prej se mora s pogodbo utrditi za vse narode trajen mir. Nam se pa zdi, da če bi nobena država ne bila oborožena, da bi svetovni vojni podobna vojna ne mogla nastati. Anglež Fisher je rekel, da je razorožitev šele tedaj mogoča, če bo zasi-gurana trgovinska plovba in ko pridemo v ozračje, ki ne trpi več vojn. Aha, Anglija hoče biti oborožena na morju, Belgija in Francija bi prav radi razorožili, toda Nemčija še ni plačala dolgov. Prav nič ne verujemo, da bi bila Anglija in drugi potuhnjeni zagovorniki oborožene sile tako naivni,' da bi tega ne vedeli, če bi imeli odkrit namen, da se mora organizirati v obrambo plovbe in varnosti mednarodna svetovna obramba ali pogodba, ki bi garantirala povsod varnost. Nihče ne dvomi o potrebi mednarodne obrambe, vprašanje je le, kako se ta organizira, da res služi namenom. Tu sta možni dve poti: mednarodna orbamba ali mednarodna pogodba, s katero prevzame vsaka država jamstvo za varnost mednarodnih interesov. S tem bi se človeštvo otreslo grozovite more — militarizma. O takih problemih pa gospodje ne marajo mnogo govoriti, ker jim ni za mir, ampak jim je le za imperi-jalstične interese, katere pa na konferenci izborno skrivajo.
Konferenca za razorožitev prav pridno zboruje v Ženevi. Dolgo zboruje, mnogo razpravlja, ali vsa konferenca trpi pod simptoni nezaupanja. Vsi bi radi razorožili, raz-oroževati pa nihče noče, ker imajo vsi imperialistične skrbi; poznajo neplodnost dela in kapitala, ki se izgublja za oboroževanje, toda strah, strah pred zaveznikom in sosedom, to je tisto, kar povzroča ne-
Ljubljanska komunalna politika je dobila v »Slov. Narodu« prav dobrega zagovornika. Vse tiste ukrepe, ki jih je razpuščeni občinski svet sklenil, zagovarja sedaj ta list, ki jih je prej smešil in katerega eksponent jih je dosledno, vsaj važnejše, odklonil. Tudi na magistratu dela sedanja uprava po konceptu, ki ga je zlasti podal socialistični klub z županom na čelu v razpuščenem občinskem svetu. Zato mislimo, da je bilo prav in dobro, da je na magistratu vladal nekaj časa drugi režim, da so se demokrati vsaj nekaj naučili. Sedaj obetajo to, kar so videli in slišali, ali pa bodo tudi to izvedli in na čigave stroške, če pridejo zopet na magistrat v večini — tega jim ne. zaupamo.
Ljubljanske občinske volitve,
ki so določene na 3. decembra, pričakujejo Ljubljančani z napetostjo.
V	negotovosti je javnost, kako se bodo orientirale posamezne stranka Volilno gibanje se odigrava v posvetovanjih, v nasvetih in tipanju, kako bi ta ali ona stranka pri volitvah lažje »zmagala« po novem volilnem redu. Stari demokrati računajo na gospodarsko pamet svojih volilcev. Mladi in stari demokrati se pa zaklinjajo, da morajo demokrati nastopiti složno kot gospodarska stranka. Kakor vse kaže, bodo mladi demokrati po vseh dogodkih v zadnjih mesecih prepustili volilni Ijoj starim demokratom. Kakšna bo pa konstelacija na dan volitev, je še odprto vprašanje, dasi jako intresantno spričo dogod-ko\ v ljubljanski upravi v tem letu.
plodnost konference. Kapitalizem namreč po svoji naravi ne more biti odkrit in iskren; na konferenci v Ženevi so pa zastopani kapitalisti in njega zastopniki. Za razorožit«*' se najbolj zavzema Anglija — toda tudi ta je v takih škripcih kakor druge države.
Zmaga švicarskega proletarija-
ta. V nedeljo je bilo v Švici ljudsko glasovanje o Haberleinovem zakonu, ki je silno podoben našemu zakonu o zaščiti države. Ta zakon bi bil za Švico sramota, tako je reakcionaren. Med vojno se je v Švici razvila industrija in socialistična propaganda. Zaradi ponovnih stavk so se švicarske buržujske stranke jele bati boljševističnega prevratnega duha in so predlagale novi zakon. Med glavnimi določbami tega zakona je prepoved političnih stavk, ki se smatrajo kot veleizdajstvo. Sem spada tudi politična propaganda, ki stremi za izpremembo kapitalistične družbe. Pri glasovanju je dobil novi zakon 300.000 glasov, proti zakonu je pa glasovalo 374.000 prebivalcev. Ta zmaga ima za švicarski proletarijat velik moralen pomen.
»
V	Rumuniji bodo dne 15. oktobra kronali svojega kralja v mestu Alba J ulia.
Monarhisti-revolucijonarji. Kralji in vladarji ali pa njih sorodniki so tudi večkrat revolucionarji. V Evropi so vladarji doživeli pravcati polom. Cesarji in kralji so izginili, toda monarhizem, dinastična čustva niso izginila z njimi. Nedavno sta se sešla nekje na Ogrskem ruska velika kneza Nikolajevič in Vladimir, da se pogovorita o monarhistični propagandi za Rusijo. Dne 15. in 16. t. m. so pa imeli tak sestanek v Monakovem na Bavarskem monarhisti Nemčije, Rusije, Avstrije, Češkoslovaške, Madžarske, Poljske in Portugalske. Na konferenci so bili tudi francoski monarhisti. Zastopniki so se zavzemali za bivše vladajoče dinastije. Za Češko so predlagali princa Maksa Hohenber-škega, za Avstrijo Otona Habsburškega itd. Vendar smo prepričani, 'da iz te moke ne bo kruha, ker danes ni več čas za obnovitev takih vladnih sistemov.
Bivši nemški cesar Viljem s«
oženi dne 5. novembra. To ne bo več političen dogodek.
i VESTI.
Namesto šole — mrtvaško lopo
ali nekaj takega se je sklenilo te dni na ljubljanskem magistratu brez občinskega sveta in proti sklepu prejšnjega občinskega sveta. Prejšnji občinski svet je kupil na Ledini svet, da postavi ^am potrebno novo ljudsko dekliško šolo, pogrebni zavod in mrtvaško lopo pa je hotel zgraditi na mestnem svetu na Poljanskem nasipu. Prostor na Ledini bi bil primeren za šolo, dočim za pogrebni zavod ni. Toda višji ukaz • je odločil drugače. S tem ukrepom se je zopet ovrgel eden načrtov, ki jih je prejšnji občinski svet tako lepo zasnoval, da bi bil spravil komunalni gospodarski program do veljave ter izvedel reforme, ki bi donašale občini in Občinarjem mno-go ugodnosti, ki jih danes občina nima in jih s tem tudi ne bo dobila. Bela in napredna Ljubljana postaja — reakcionarna.
Žerjavova socialna politika. V zmislu zadnjega odstavka § 1. zakona o pokrajinskem pokojninskem skladu za Slovenijo z dne 19. februarja 1922, razglašenega v »Službenih Novinah«, št. 142, se izpremi-nja po odredbi ministrstva za socialno politiko draginjska razpre-delba in sicer proti »zdravemu« načelu: Provizijonist, ki ima K 40 mesečnih dohodkov, ;dobi.,K GOO mesečne doklade, kar znese mesečno K 640. — Provizijonist pa, ki ima mesečnih dohodkov K 400, dobi le K 48 mesečne doklade, torej, skupno K 448 mesečno. Po enostavnem, unamo tudi za učene glave razumljivem računu lahko ugotovimo, 4a bo oni, ki ima K 400 mesečnih do-
«
hodkov, ravno šem. — Na tej
za K 192 na slab-izpremembi hočeta imeti zasluge oba: Žerjav in Ribnikar. Kajti, Žerjav je to odredil, Ribnikar pa je to odredbo po temeljiti proučitvi podpisal in razglasil. Naših svojeeasnih stvarnih predlogov pa niso hoteli upoštevati, Čeprav so mnogo bolj odgovarjali potrebam in imovinskim razmeram tega sklada.
Sprtim demokratom svetujemo, da se med seboj pobotajo. Kaj za to, če ni Ravnihar vedel, kaj je žerjav počel. Vsaj pravi pregovor: naj ne ve levica, kar dela desnica. Pobotanje bo kaj lahko izvedel poslo-vodeči podpredsednik dr. Pirc. Za pomagača naj vzame znanega po-litiš g. Turka, slavnostni govor po pobotanju pa naj govori Ciril Pirc, kranjski župan v ljubljanski oblasti. Pirc bo lahko obenem, dosegel častno občanstvo mesta Kranja i Pircu i Turku. — Morda bi, ne škodovalo, če bi mladini dali preje Ravniharja malo »panati« po telepatu Svenegaliju! — »Resnica«.
Dijaške štipendije. Nič novega ni to. Tudi letos je razveselilo ministrstvo za prosveto dijaštvo, ki se je ravno odpravljalo na študije z novico, da bo ustavila štipendije. Zato je danes vedno citati apele dijaštva na privatnike, denarne zavode in slično, da 'pomagajo dijaštva. Žalostni so ti pojavi in značilni za naše razmere. — Meščansko časopisje tudi opravičuje kruto postopanje z dijaštvom s tem, da je bil v Avstriji le malokdo deležen državnih štipendij in podpor in da je pretežna večina dijaštva študirala-ob lastnih sredstvih, četudi je stradala. Res je, da je bil krog štipendistov in podpirancev prilično pred vojno manjši. Toda meščansko časopisje pozablja eno; da je mogel srednji državni uradnik, na svoje stroške študirati sina. Danes ne zmore tega niti najvišji uradnik iz enostavnega razloga, ker še zase dovolj ne zasluži. Zato je danes krog bednih, stradajočih dijakov večji, vsaj se rekrutira večina dijaštvo iz uradniških, delavskih družin. Kakor pa prizna na eni strani meščansko ča-sopisje^da so ti ljudje danes na beraški palici, tako negira v isti sapi na drugi strani upravičenost do državnih podpor onim, ki jih pošiljajo ti ljudje študirat. Seveda bi bilo dobro, da bi posvetili dijaki vso pažnjo današnjemu protekcijonisti-čnemu, sposobnost in pridnost ne-upoštevajočemu sistemu. Tu tiči vzrok.
Imetje razpuščene železničarske organizacije v Ljubljani je politična oblast prisodila »Savezu« železničarjev. Zaraditega je nastalo med delavstvom nesoglasje in oči-
tanje, da se je imetja s tem polastil neopravičeni del organizacije. Po našem mnenju je to vprašanje tudi res kočljivo, toda menimo pa, da bi že vendar enkrat prišli lahko izven teh osebnih in medsebojnih napadov, ter take stvari rešili sporazumno med seboj. Za nas velja tale morala: Organizacije, ki v takih stvareh nimajo toliko čuta do poštenega medsebojnega sporazuma, nimajo zadostnega moralnega ozadja in bodo morale kreniti na drago pot in se koncilijnntno pora-zumeti s tovariši. Vsa zadeva nam ni podrobno znana. Ako bo potrebno, bomo o stvari še pisali.
Nakup hiš za oblastno upravo v Mariboru. Vlada je kupila v Mariboru menda tri hiše, v katerih stanuje več sto ljudi. Listi so že grajali to postopanje vlade, ker se s tem postavlja celo vrsto strank pod kap. Hiše so v tem stanju neprimerne za urade, zaraditega jih bo treba prezidati, kar bo veljalo zopet milijone. Povsem pravilno je stališče, da bi vlada ne izdala mnogo več, če bi zidala novo stavbo za oblast in stanovanjske hiše za uradni-štvo. S tem postopanjem pa spravi stranke ob stanovanje, ne preskrbi stanovanj novim uradnikom in vrhu tega še nima primernih prostorov za oblastne urade.
Smrtne obsodbe. Letos šele se je uveljavil v obsodbah meščanski režim. V listih eitamo, da je belgraj-ska vlada potrdila 22 smrtnih obso-deb. Tudi v poročilih iz sodnih dvoran v Sloveniji smo čitaii več poročil o smrtnih obsodbah. Poročilo dostavlja, da se tičejo smrtne obsodbe roparjev in razbojniških deliktov, pri nas so se pa vršile tudi drugačne smrtne obsodbe. Ako se čudimo tolikim smrtnim obsodbam, nam meščanska morala dopoveduje, da je vzrok tolikim zločinom vojna psihoza, povojna morala in umori so opravičeni, opravičen je zakon. Pogoste obsodbe pa ne morejo biti le posledica povojne morale. Vzrok tiči v socialnih razmerah, ki kriče do neba in tirajo marsikoga v propad. To vprašanje bi bilo zanimivo in bi posvetilo v stereotipno opra-vičbo umorov — povojna psihoza, zločinec.
Kultura.
Osrednja knjižnica »Svobode«
v Ljubljani, Židovska ul. 1. 1. nadstropje, je od sedaj naprej odprta vsak delavnik od 5. popoldne do 8. zvečer in vsako nedeljo ter praznik od 10. do 12. dopoldne. Vse so-druge poživljamo, da jo pridno po-sečajo, ter jih opozarjamo posebno
na zelo bogat poučen in znanstven ouuelek.
Lepo in primerno darilo za otroke so »Staroindijske pripovedke«, katere je izdala »Splošna delavska izobraževalna zveza »Svoboda«. Pripovedke'so zelo bogato ilustrirane. Izvod velja K 32 —, z boljšim omotom K 36.—, člani »Svobode« in naročniki »Kresa« dobe pripovedke ceneje. Naročajo se: tajništvo »Svobode«, Ljubljana, židovska ul. 1. 1. nadstropje.
Ez stranke.
Ali je ljubljanska sekcija obračunala ali ne? Iz seje pokrajinskega odbora SSJ izvemo, da ljubljanska sekcija še ni obračunala. Na to konstatacijo odgovarjamo prav mirno: ljubljanska sekcija je obračunala; če s. Tone Brnot ne veruje, naj pride, da mu ljubljanska sekcija pokaže poštno potrdilo. Pridušali se pa ne bomo. Obračunala je organizacija za čas od i. XII. 1921 do 31. VTI. 1922 z glavnim odborom temeljni davek, pristopnine in progresivni davek, ker v tem času ni imela nobene zveze s pokrajinskim 'tajništvom. Organizacija je poslala izjavo, tla bo v bodoče obračunavala' s pokrajinskim tajništvom ter je za mesec avgust tajništvu davek in obračun poslala, ki je pa pošiljatev odklonilo. Krajevna organizacija je torej pokazala željo, da hoče izpol njevati strankine dolžnosti, njih. To v pojasnilo, vprašanjih odločajo krajevne organizacije. Tako določa statut stranke. Pokrajinski odbor je pa, ne da bi še posvetoval s krajevnima odboroma o bodočih volitvah, sklenil, da se morajo prej izvesti predvolitve, sicer ne smejo iti socialisti v koalicijo s protidemokratskimi strankami. Predlog je smešen, dokler ga glavni tajnik »znanstveno« ne utemelji. Mi temu predpogoju nič kaj ne zaupapio, za njim tiči — skrivnost.	____
Socialni vestnik.
Enkefa o delovnem času. Oddelek za socialno politiko pokrajinski uprave je razpisal za torek, 3.
hoče
v deja-V krajevnih
oktobra 1922 enketo vseh interesentov glede delovnega časa v onih podjetjih, v katerih ni po zakonu že vnaprej določen osemurni delavnik. To velja predvsem za malo obrt in trgovino. — Stremljenje vladinovcev gre za tem, da se olajša življenje obrtniškemu stanu. To olajšanje pa hočejo izvesti na račun obrtniškega delavstva s tem, da hočejo podaljšati v mali obrti delovni čas na de-
i.Obiačilnica za SlovenijoJ
|	Zadružna	centrala	za	manufakturo	en groš en detail.
\ s s Zgolj prvovrstni eeškS in angleški izdelkil s:
v „Kresiji“, Lingarjeva ulica 1. — Prodajalna na drobno ? Stritarjevi ulici štev. 5. — Podružnica v Somboru (Bačka), Aleksandrova ulica št. 11. — Upoštevajte pri nakupih!
J Skladišče
I
■
vet in deset ur dnevno. — Pot, ki jo ubira sedanja vlada v tem pogledu, je seveda napačna^ Mesto, da bi skrbela vlada potom obrtno nadaljevalnih šol, strokovnih in mojstrskih tečajev za sposoben naraščaj, potom razširjenja zadružništva in cenenega kredita za 'življenje obrti, skušajo obdržati obrt pri življenju s prekomernim podaljšanjem delovnega časa. Seveda tudi s 'podaljšanjem delovnega časa ne bodo rešili obrti v oni stroki, katero je prevzela Industrija, ki lahko več in ceneje producira. Delavstvo bo umevno odklonilo vsako podaljšanje delovnega časa in s tem zvezano poslabšanje delovnih pogojev. — O poteku enkete bomo poročali v prihodnji številki.
Glasovi naših [prijateljev.
Zakaj agitira »Naprej« proti
»Zarji« in »Enakosti«? Zato, ker hočeta dostojnost v politiki ter prinašata članke o socialnih vprašanjih in ostre kritike o sedanjem režimu in družabnem redu ter zbujata solidarnost med delavstvom.
Trbovlje, ke dalje časa opazujemo pri nas vse delovanje in razvoj delavskega gibanja. Veste, so-drugi, vidimo, da se pri Vas trmjjte, da bi spravili moralo in poštenost v delavsko gibanje, toda s pisano besedo in najboljšimi nasveti ne b©ste tako kmalu uspeli s svojo dobro mislijo. Verujte mi, da človeka boli, ko opazuje, s kakšnimi sredstvi se deluje proti idejnemu socializmu in vsem tistim, ki se' zavzemajo zanj. Mi delavci nimamo pristopa v Vaš krog, mi Vas razumemo, ker sami vemo, vsaj nekoliko, kaj zahteva pošteni boj razrednega proletarijata. Zaradi tega bi Vam priporočali, da greste med delavstvo in z njim delate, pa se boste sami prepričali, da to delavstvo ve, kam nas vodijo sedanje razmere v proletarskem gibanju. V strankinem delovanju ne opažamo nobenega napredka v razumevanju socializma, to pa le zato, ker agitatorji gonijo samo osebno politiko, ki je nesreča za vsak program in za vsako stranko. Nisem zmožen, da bi Vas poučeval, ali to, kar čutim, sem Vam hotel sporočiti, da upoštevate in uravnate svoje delovanje. Brc na levo in desno, v hrbet in trebuh od strani generalov smo siti tudi pri nas. Dajmo, pričnimo vendar zopet enkrat rešilo delati!	R.	K.
Izdajatelj jn odgovorni urednik dr. L. Perič. Lastnik Konzorcij „Zarje“. -— Tiska tiskarna J. Blasnika nasl. v Ljubljani.
Najcenejšs narodna jed
so testenine „PEKATETE“, izdelane že iz samega zdroba jeklene pšenice, vsebujejo najplemenitejše dele zrnja. Zato so najbolj redilne, pri izvrstnem okusu. Iz istega vzroka, ter izdelane že iz samega zdroba, se pa tudi najbolj nakuhajo, tako, da se doseže do 3 kratni volumen nekuhanih.
mm®
I^SISggiaBaBIBBBBBBEBIBBBBISBIllIiBBliBil!
H
m
m
Najboljše in iiajvapsieise
naložite svoje prihranke v
Minem oddelku
!! Delaj, zbiraj, množi in vlagaj l! i
m
m
m
M
5 |2 le
brez odbitka rentnega in invalidnega davka
Obrestuje hranilne vloge po vloge proti V2 !• odpovedi po	0 |o i
Vloge se lahko vplačujejo osebno ali pa potom položnic; v centrali v Ljubljani ali pa v podružnicah: Celje, Store, ^gate* Ujfla, Kamnik Tržič Radovljica, Borovnica, Gorje, Koroška Bela, Sava, Jesenice, Mojstrana, Kranjska gora Ljubno Pragersko, Ptuj, Manboi,
Ribnica na Pohorju, Fala, Št. Lovrenc na Pohorju, Gustanj, J revalje, Lese, Mežica, Črna I., črna II.
Hrailiiitl kapitisl 8€ 5jOO0«0OO* VlasajRio prihranke w lastno hranilnico! gg
N
BBBniiHBBBBBBBBBBflBflBBBHBBHBEBBEBBSaSBBflfflBNBBBBBBBBBBHBBBHHnffl
Poštni predal št. 13. Telef. Int. št. 178.
Pošt. ček. rač. št. 10.532. Brzj. nasl. „Kodes“ Ljubljana
m