SODOBNA SLOVENSKA POEZIJA
Kljub vsem težavam medrepubliško sodelovanje v kulturi le napreduje. Zato nas več ne preseneti, če od časa do časa v večjih središčih izide kakšna antologija ali tudi samostojna knjiga prevodov slovenske poezije. Toliko bolj pa smo veseli, če se kaj takega zgodi tudi zunaj velikih središč. Tako veselje nam je pripravilo majhno mesto Bijelo Polje v Črni gori. Mesto je že vrsto let pobrateno z občino Ljubljana Center. Iz tega se je med drugim rodila tudi misel, da bi eno od prireditev Ratkovičevih večerov poezije, tradicionalne kulturne prireditve v Bi-jelem Polju, posvetili slovenski književnosti. Uresničitev te zamisli so vključili v lanske »Dneve slovenske kulture v Črni gori«. Kot krona teh prizadevanj je nastala prikupna knjižica »Savremena slovenačka poezija«. V njej sta urednika Ljubislav Miliče-vič in Momir Sekulič zbrala prevode
653
654
Matej Rode
devetindvajsetih slovenskih pesnikov, od Župančiča in Glazerja, Kajuha in Bora prek Minattija, Zlobca in Menarta do Zajca, Tauferja in Fritza. Zelo posrečeno sta tej panorami slovenskih pesnikov priključila še po dva predstavnika slovenskega pesništva iz Trsta (Košuta, Kravos) ter avstrijske Koroške (Kokot, Januš). Knjiga vsebuje kakih osemdeset pesmi z okoli dva tisoč verzi. Ker knjiga ni antologija v pravem pomenu besede, sta urednika skušala nakazati kakovost posameznih pesnikov s številom zastopanih prevodov. Tako jih imata Župančič in Kajuh po šest, Bor, Minatti, Zaje po pet, Klopčič, Šmit, Brejc, Makaro-vičeva, Fritz in Kuntner pa po eno pesem. Urednika, omejena v svojih možnostih, sta se pri izbiri oprla v prvi vrsti na že objavljeno gradivo. Zbrala sta ga po različnih antologijah in zbirkah, predvsem pa po številnih revijah in časopisih. Tako je knjiga zanimiva tudi kot pregled prevajalske dejavnosti. Zastopano je kar petnajst različnih prevajalcev od Krkleca, Njeguševe in Vesne Parun do takih, ki se s prevajanjem iz slovenščine ukvarjajo šele v zadnjem času. Vsekakor je levji delež prevodov prispeval neutrudni Slavko Mihalič, kar dobra tretjina pesmi je njegovo delo.
Kolikor smo knjige veseli, ne moremo mimo nekaterih njenih pomanjkljivosti. Prva je prav gotovo uvod. Skoraj tretjino obsega knjige je posvečena uvodu »Poezija borbe in upora«, ki ga je napisal Radivoje /Ščekič, po ožji specialnosti slavist, sicer pa že vrsto let predsednik skupščine občine Bijelo Polje. V njem namesto pričakovanega pregleda kulturnega in družbenega ozadja, na katerem je nastajala poezija, ki je v zbirki, uvodničar zelo okorno in dolgovezno obnavlja vsebine posameznih pesmi ter z obilico citatov skuša bralcem »približati« njihove ustvarjalce. Veliko premalo je knjižnih izdaj slovenske poezije, da bi smeli s
prostorom ravnati tako, kot je to počel pisec tega uvoda. Bilo bi bolj prav, če bi za podoben uvod naprosili koga, ki je boljši poznavalec slovenske poezije, kajti pisanje takih uvodov zahteva še kaj več, kot dobro voljo in prepričanje, da to zmoremo.
Drugi pomislek velja tehnični plati knjige. Vse preveč je čutiti, da je zbirka nastajala v veliki naglici. Tako so pri nekaterih pesmih izpuščene vrstice, pri drugih so zamešane. Pesmi Kajetana Kovica so na primer natisnjene na dveh krajih, kot bi šlo za dva različna pesnika. V spremnih opombah so nedosledno uporabljani posamezni tipi črk, nedosledno so navajana imena nekaterih pesnikov. Tako je Šmit postal Smit, namesto Makarovič pišejo Makarovič, namesto Klopčič Klopčič. In vse to nedosledno, kajti na drugem mestu so imena pisana pravilno. Izjema je le pesnik Januš, ki ga dosledno navajajo kot Janjuš. Vse kaže, da je bilo premalo sodelovanja med tiskarno in uredniki. Veliko teh napak bi lahko popravil vesten korektor. V opravičilo naj navedemo podatek, da knjiga ni bila natisnjena v Bijelem Polju, ampak v Pančevu, v tiskarni »6. oktober«. Kljub temu bi moral založnik, revija »Odzivi« iz Bijelega Polja, biti bolj strog pri prevzemu naklade. O naglic)i, ki je botrovala naši knjigi, priča še ena podrobnost. Uvodničar v uvodu skrbno predstavi vsebino pesmi Janeza Lampiča »Spomin«, ki pa jo urednika nista uvrstila v zbirko. Torej tudi tukaj ni bilo pravega sodelovanja.
Še majhen očitek urednikoma. Gre za ažurnost podatkov, ki ju navajata v spremnih opombah. Take opombe so marsikdaj edini vir podatkov o pesnikih in njihovih delih, ki je dostopen bralcem. Večina zastopanih pesnikov še ni našlo svojega mesta v enciklopedijah, nekateri še v učbenikih ne. Zato je odgovornost pri navajanju podatkov toliko večja. Tako pri vrsti pesnikov ni navedeno, da so
655
že umrli (Glazer, Vipotnik, Kosmač). Tudi podatki o pesniških zbirkah posameznih pesnikov so nepopolni. Segajo v najboljšem primeru le do leta 1973. Če vemo, da je večina pesnikov, ki je našla svoje mesto v zbirki, na višku svoje ustvarjalnosti, in da vsako leto izdajo kako zbirko, je razlika med zadnjo navedeno zbirko in letnico izdaje knjige le prevelika.
Škoda je velikega truda, ki sta ga morala vložiti urednika, da sta v majhnem Bijelem Polju, v kraju brez tradicije, brez prave knjižnice in podobnega, zbrala in uredila tako bogato gradivo, ki so ga nato neodgovorni tiskarji tako izmaličili. Škoda tudi za priložnost, ki jo je nudila knjižna izdaja (uvod, pripombe), a ni bila izrabljena, kot bi si želeli. Knjiga je veliko obetala, a dosti manj dala.
Matej Rode
Sodobna slovenska poezija