Glasnik S.E.D. 42/1. 2 2002, stran 43
It,D.
Predhodna objava i i,03	Damjana Žhontar
SPREMENLJIVA USODA LJUBLJANSKIH ULIČNIH IMEN
^ padcem socializma in rušenjem berlinskega zidu so politični rituali, simboli in moč postali vroča tema politične antropologije. Raziskovan je političnih ritualov in simbolov je bilo na območju nekdanje Jugoslavije vse do začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja precej nehvaležna in nezaželena raziskovalna h''»atika.
^na prvih raziskovalk je bila Lydija Sklevicky s svojima tankoma Izmišlja nje tradicije: od kada se zapravo i 'asm slavi medunarodni dan tena leta 1988 in »Nova* Nova go~ dina - od »Mladog* Ijera k poUtičkom ritualu leta 1996. Mediani pa je Dunja Rihtman Avguštin izdala knjigo £///* 'nogij grada, v kateri jc zbrala članke o ctno-anlropo-'°škem raziskovanju političnih ritualov in simbolov, njihovem vplivu na vsakdanjik, o času in socialističnih praznikih v tranzieiji. V Sloveniji seje v drugi polovici devetdesetih te problematike dotaknil Božidar Jezernik s člankom Spomeniki v vetru sprememb in knjigo Dežela, kjer je We narobe.
' ™učevanje sodobnih političnih ritualov in simbolov po-Političnih pritiskov ovira tudi dejstvo, da so nevidni ^el našega vsakdanjika in jih zato teže prepoznamo kol del zgodovinskega, družbenega in kulturnega procesa. Da-Kcrtzer je v svojem delu Ritual, Politics and Power zaPisal, da je politična moč v svojem bistvu nevidna. Pre-l'(V.navna je z ritualom in njegovo simboliko.1 °'!tični rituali oblikujejo in hkrati ohranjajo politično lt|entiLeto. Naslanjajo se na zgodovino, tradicijo, ki jo us-lvfri politična oblast. Andrew Lass v članku Romantic do-ulttients and political monuments iz leta 1988 opisuje usedanje narodne zgodovine pri Čehih od apokritnih pi-■""li kot zgodovinskem dejstvu in poveličevanja le-teh v Poslovju, ki je navadno realistično in zato tudi preprič-lv°- do gradnje celotnega zgodovinskega okolja, kjer se godovi na opredmeti s političnimi simboli, ki so del vsak-
'J'ka,- kot so poštne znamke, denar, imena ulic in trsov...
' l'!iličiii simboli so skrbno izbrani ter hkrati povsem navadni in neopazni delci naše stvarnosti. Uporabljamo jih 1,1 sPrejemamo, pri tem pa ne razmišljamo, da pomenijo Povsem določeno politično in ideološko usmeritev1 po-enega sistema, ki z nadzorom časa (določanjem praz-
nikov) in poimenovanjem urbanega prostora vsiljuje posameznikom svoj ritem življenja in z njim določene vrednote.
Proučevanje dinamike spreminjanja imen mestnih ulic in trgov posredno omogoča proučevanje zgodovine vodilne državne ideologije,J njenih razkolov tn kontinuitet. Po političnih spremembah v vzhodni Evropi med letoma 1989 in 1990 se je od Berlina do Tirane usu! plaz spreminjanja ulične toponimije. Zanimanje evropskih etnologov, antropologov in zgodovinarjev jc raslo. Naj naštejem le nekaj najpomembnejših: Maoz Azaryah, Marc Auge, Fmesi Geilner, Ilermine De Soto,
Pri nas je o uličnih imenih in njihovem spreminjanju pisal zgodovinar Vlado Valenčič v knjigi Zgodovina ljubljanskih uličnih imen, ki je izšla ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja in jc v javnosti zbudila precejšen odziv, saj so ljubljanska ulična imena doživela samo v zadnjih petdesetih letih kar nekaj sprememb.
Nekaj ulic in trgov v Ljubljani je ohranilo imena še iz začetkov mestnega obstoja. Najstarejša označujejo mestne dele (na primer Gradišče) ali predmestja, redkeje ulice. Ker jc bilo mesto majhno in prebivalstvo maloštevilno, so splošni nazivi mestnih delov zadostili potrebi po orientaciji iu krajevnem označevanju hiš in zemljišč.1 Ulična imena so nastajala in se spreminjala neodvisno od mestne in državne uprave. Mestne in državne oblasti so po potrebi uporabljale imena, ki so bila razširjena med ljudstvom. Če so hoteli v spisih natančneje označili hišo ali zemljišče, so si pomagali s splošnimi krajevnimi označbami, navajanjem imen lastnikov in omenjanjem bližnjih pomembnejših stavb - cerkva, samostanov, mestnih vrat in mostov/ Nekatera imena ulič so se ohranila, druga spremenila. Če so se spremenile slare ulične značilnosti, je bil pozabljen tudi razlog za staro imenovanje; nove lastnosti, ki so jih ulice pridobile, pa so dajale pobudo za nastanek novih imen.
1	Dunja Rihtman Avguštin. Ulice moga grada: antropologija domačeg terena. Beograd 2000, 10.
2	Dunja Rihtman Avguštin, O konstrukciji tradicije u naše dane. V: Narodna umjetoost 29, Zagreb 1992, 29.
3	Dunja Rihtman Avguštin, nav. delo, Beograd 2000, 38,
4	Prav tam. 39.
5	Vlado Valenčič, Zgodovina ljubljanskih uličnih imen. Ljubljana 1989, 8.
6	Prav lam, 22.
S.C.D.
TEMA
Glasnik S.E.D. 44/1. 2 2002. Siran 42
Leta 1770 je hita opravljena aritmetična hišna ntimeraci-ja,' konec 18. stoletja pa je izšel predpis o označevanju ulic, in sicer s črnim napisom na zidu prve in zadnje hiše v ulici." Imena ulic je določal magistrat, prebivalci niso imeli pravice do odločanja. Črni napisi na zidovih hiš niso bili odporni proti vremenskim razmeram. Ker jih mesto ni obnavljalo, so imena utonila v pozabo, še posebno tista, ki so bila ljudem vsiljena.
Pomlad narodov - leto 1848 - je pomembna tudi za ljubljanske ulične napise, S postopnim uvajanjem slovenskih uličnih imen in drugih javnih napisov seje začela »mehčati« do takrat izrazito nemška podoba mesta Ljubljane in njenih predmestij.'
Leta 1876 so uveljavili tako imenovano Winklerjevo"1 metodo oštevilčevanja hiš, po kateri so na desni strani ulice soda, na levi liha števila, ulice pa potekajo iz središča mesta proti obrobju." Tako so uvedli red, kakršnega so že poznali na Dunaju in v nekaterih drugih evropskih mestih. V Ljubljani je bilo takrat približno 140 ulic. Poimenovali so Mestni trg, Poljansko. Vegovo. Karlovško, Zoisovo ...
S krepitvijo narodne zavesti v 19. stoletju, zlasti proti koncu stoletja, ko je bil župan Ivan Hribar, so postala ulična imena sredstvo v narodnostnih bojih med Slovenci in Nemci,Pri poimenovanju ulic naj bi obveljalo načelo, naj se v uličnih imenih zrcali zgodovinski razvoj mesta, obenem pa se v njih ohrani spomin na osebe, ki so bile zaslužne za mesto in narod, V tem času so spremenili še obliko in barvo uličnih tabel.13 Nove table so (bile) v barvah mesta Ljubljane - belo-zelene. Pravica do samo slovenskih napisov seje dokončno uveljavila po demonstracijah leta 1908. Obsežno preimenovanje so ljubljanske ulice doživele leta 1919 po razpadu avstro-ogrske monarhije, ko so svoja ulična imena izgubili cesar Franc-Jožef in drugi člani monarhije, Zamenjali sojih Aleksander, Zrinjski, Frankopan, Aškerc, Krek ... Podobna je bila tudi usoda mostov, na primer jubilejni most cesarja Frana Josipa je postal Zmajski most.14
Naslednji val preimenovanj je bil leta 1923. To je bilo množično preimenovanje, saj so se mestu priključila še nekatera okoliška naselja. Na seji občinskega sveta 25, maja 1923 so bila sprejeta načela za preimenovanje:'"
1.	Stara in zgodovinska imena naj se ne spreminjajo. Imena še živečih osebnosti naj se ne bi uporabljala,
2.	Pri poimenovanju naj se upošteva predvsem ljubljanska in slovenska zgodovina; tisto, kar bi se moglo imeti za klečeplastvo, pa naj odpade.
3.	Uredijo naj se nazivi pot, ulica, cesta, in sicer po njihovi velikosti.
4.	Upoštevajo naj se učenjaki, umetniki in drugi kulturni delavci iz naše starejše zgodovine.
5.	V poštev naj pridejo najprej imena ljubljanskih, potem slovenskih, nato slovanskih in končno drugih zaslužnih mož. Pri tem naj se ne upoštevajo samo leposlovci in jezikoslovci, temveč tudi kiparji, slikarji, glasbeniki in drugi.
6.	Posebno reprezentativni trgi, ceste in ulice naj se poimenujejo tudi po posebno odličnih osebnostih.
7.	Spremenijo naj se vsa imena, ki so nepomembna, razen tistih, ki imajo zgodovinski pomen ali so se udomačila.
8. Upoštevati je treba znamenite dogodke iz svetovne vojne, prevrata in dele slovenske domovine zunaj meja naše države.
Šesto in sedmo načelo puščata občinskemu svetu precej svobode pri spreminjanju imen. Določb o tem, katero ime je pomembno in katero ne, pa načela iz leta 1923 ne obsegajo.
V začetku dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja sta bila aktualna jugoslovanstvo in slovanstvo. Poimenovali so Ulico Majke Jugovičev. Svetosavsko ulico ... Med drugimi so Turjaški trg preimenovali v Marxov trg. čez pet let pa v Novi trg."'
Italijanska okupacija leta 1941 je pobrala z ulic Ka-radordeviče Ler vse. kar je spominjalo na jugoslovanstvo in vojaške nasprotnike {preimenovanje Ameriške in Ruske ceste). Ljubljana je dobila Cesto Viktorja Emanuela lil. (prej Bleiweisova ulica). Ulico 3. maja (prej Aleksandrova. današnja Cankarjeva ulica) in Rimski trg {prej Kralja Petra trg).17 Italijanske oblasti niso preimenovale Kongresnega trga v Mussolinijev trg, čeprav je obstajal lak predlog, niti ne Tyrševe ulice v Cesto Adolfa Hitlerja.1® Nova Jugoslavija je po letu 1952 spremenila vse. kar je dišalo po starem režimu in »svetem«. Komunistična oblast se je dobro zavedala vpliva simboličnega naboja prostora. zato je sistematično in avtoritarno spreminjala imena trgov in ulic po vsej Jugoslaviji, še posebno v večjih mestih in njihovih središčih. Pomembno je bilo preimenovanje ključnih točk - največjih, najlepših trgov in najširših cest. Iz slovenskega zgodovinskega spomina se je mudilo izbrisati nekatera imena in uveljaviti nova. Spremembe so napovedovale in označevale prihajajočo politično usmeritev in program. Svoje ulice so izgubili Janez Vajkard Valvasor, duhovnik in mecen Luka Knafelj. politik in teolog Anton Korošec, Jakob Schell pl, Schellen* burg. misijonarja in raziskovalca Friderik Irenej Baraga in Ignacij Knobelhar. sv. Jakob. sv. Florijan. sv, Peter ... Zamenjali so jih junaki narodnoosvobodilnega boja, heroji, politiki... vse do političnih pretresov v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja.
Zadnje preimenovanje so ljubljanske ulice doživele po osamosvojitvi Slovenije leta 1991. Preimenovanja so bila dvojna - vračanje imen iz predvojnega obdobja z ustrezno zgo-dovinsko-simbolično vrednostjo ali uvajanje povsem novih." Sprva je bil cilj preimenovanja temeljito brisanje ostankov socializma in narodnoosvobodilnega boja, pozneje pa tudi vračanje starih, zgodovinskih imen.-" Oživljanje pozabljenih in prepovedanih tradicij, simbolov in novih nacionalnih političnih ritualov je bilo premišljena politična akcija in manipulacija ter spontan odgovor na spremembe leta 1952.21
Kol šolski primer preimenovanja v zgodovini ljubljanskih uličnih imen naj navedem Slovensko in Dunajsko cesto, ki sta kot osrednji, najširši in najdaljši ljubljanski cesti doživeli največ sprememb, saj sta bili zaradi svoje lege in velikosti najprimernejši za nosilki pomembnih, večinoma političnih imen:
-	Dunajska cesta (1876-1932),
-	Tyrševa cesta (1932-1941),
-	Bleivveisova cesta (1941-1943),
-	Cesta Viktorja Emanuela III. (1941-1943),
Glasnik S.E.D. 42/1. 2 2002, stran 45
TEMA
~ Dunajska ccsta (1943-1948),
-	(-'iril-Metodova cesta (ud železniške proge do mestne meje pri Jezici; 1943- 1948),
-	Tyrševa cesta (1948-1952).
" Schellenburgova" ulica - od Cankarjeve ceste do Trga osvoboditve (1876-1952),
-	Kardeljeva ulica (1952-1954).
-	Titova cesta (1952-1991).
-	Dunajska cesta (1991-?).
Od leta 1876 so mestne uprave izbirale in določale ulična 'mena po različnih merilih. Ta so se spreminjala s političnimi razmerami in novimi zgodovinskimi dogodki. Poštarje skoraj pravilo, daje vsaka nova mestna uprava, kije nameravala imenovati ali preimenovati več ulic, postavila načela, po katerih je/bo to izpeljala. Med temi načeli sta bila skoraj vedno na prvem mestu upoštevanje in ohranjanje starih obstoječih in uporabljanih nazivov. Vendar pogosto tega načela niso upoštevali, niti drugih, ki naj bi Ugotovila načrtno in sistematično mestno nomenklatu-m- Političen pritisk je bil navadno premočen in se ni oziral na dotedanje določbe. Pravica do poimenovanja in ra-žimenovanja sodi pač med privilegije oblasti - in tudi tu Je možna tako raba kot zloraba.iJ Seveda so bila z novo v|ado in komisijo mestnega sveta MOL za preimenovanje »lic in naselij leta 1991 sprejeta tudi nova pravila. Preimenovanje ulice lahko predlaga vsakdo, seveda s strinjanjem komisije in mestnega sveta. Predlog mora upoštevali nekatera temeljna načela:''
ime ulice mora biti kratko, praviloma naj ne bi imelo več kot 24 znakov,
bitj mora preprosto, jasno, lahko izgovorljivo in jasno zapisljivo, 4 v imenu naj ne bo kratic in številk, S- ulice se lahko poimenujejo po osebnostih, geografskih pojmih, zgodovinskih dogodkih, lokalnih in ledinskih imenih ali posebnostih, 6 najprej naj se predlagajo ljubljanska oziroma slovenska in šele nato druga imena, ulica se ne sme poimenovati po še živem človeku. Predlagano ime mora biti navedeno vsaj veni od javnih Publikacij, bodisi v leksikonu bodisi v enciklopediji,
Javno mnenje o spremembah je - kot vedno - različno. ^Paziti jc od velikega navdušenja zaradi dolgo pričakovane uresničitve mitskih nacionalnih ciljev do ogorčenja nad vnovičnimi spremembami. Starejšim Ljubljan-anom, ki so živeli in odrasli v Ljubljani pred letom 1952, zadrgi dve preimenovanji ne pomenita veliko. Še vedno nporabljajo večino starih imen. Mladim se zdi preime-n°vanje nesmiselno, ker je to zgolj zapravljanje časa, denarJa ... {na primer sprememba imen štirinajstih ulic v Cer>tru Ljubljane je stala približno pet milijonov tolar-J^v). ? drugi so samo za nekatere spremembe večjih cest. rc'ii opozarjajo, naj se komisija prt MOL odslej ven-ar'e izogiba političnih in verskih poimenovanj, saj je v Vs®h teh letih postalo jasno, da jih pozneje največkrat
Poimenujejo.
' reimenovanje ulic in trgov se lahko proučuje na ravni Političnih simbolov in ideologij ali pa človeškega vsakdana. Zastavljajo se nam vprašanja - ali opažamo imena
ulic. kaj nam povedo, kako dobro poznamo zgodovinsko ozadje, kako se dejansko orientiramo v mestu ..." Maoz Azaryah v člankih Die Umbennenung der Vergangenheil in Die Politik der symbolischen Arhitextur der Stadl Ost-Berlin v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja razlaga imena ulic kot besedilo mesta. Pravi, da kulturno in zgodovinsko ozadje mesta ni samo arhitektura, ampak tudi arhitekstura, ki jo opredeljuje kot celoto urbane arhitekture in besedila, ki jo označuje. V imenih ulic se srečujeta vladajoča ideologija in vsakdanje življenje. V arhilek-sturi slovenskih mest obstajata dve vrsti poimenovanj. Prva so stara poimenovanja, ki se naslanjajo na okolje in tradicionalna imena predmestij (Gradišče, Trnovo, Pru-le...), ki se stapljajo z mestom. Druga pa so liki in imena narodnega panteona - osebe, zgodovinski dogodki in miti, ki so odvisni od politične moči." Hermine De Soto v svojem članku Symbolic Productions in the New East Side of Berlin leta 1995 piše o imenih ulic kot vsakdanjih komunikacijskih znakih, o udomačenih simbolih, ki sčasoma postanejo del človeške biografije in identitete.2" Posameznik zelo osebno doživlja spomine na zgodovinske dogodke in si jih prisvaja kol del svojega življenja.
Med posameznikom in prostorom, v katerem se vsak dan giblje in živi, se sčasoma splete intimen odnos, ki ga spremlja želja po obvladovanju. Človek jc prostor s svojim bivanjem nekako posvojil, zato želi sodelovati pri spremembah, kar pa je le redko mogoče. V skrajnem primeru se zateče k izmišljevanju večinoma ironičnih vzporednih imen, kar pa seveda ne pomeni, da proces preimenovanja ne vpliva na njegov vsakdanjik.29 »Ljud-
7	Prav tam, 22.
8	Prav tam, 33.
9	Andrej Vovko. Zgodbe 0 prekrščevanju starih ljubljanskih cest in ulic. V: Delo 14. junija 1990, 32/137, Ljubljana 1990. 18.
10	Mihael Winkler, dunajski tovarnar.
11	Vlado Valenčič. nav. delo, 51.
12	Marjan Drnovšek, Spremenljiva usoda uličnih imen. V: Naši razgledi 17. avgusta 1990, 39/15, Ljubljana 1990, 436.
13	Saša Vidmajer. Čas v zrcalu uličnih imen. V: Delo 1. marca 1990. 32/50, Ljubljana 1990, 6.
14	Andrej Vovko, nav, delu, IS,
15	Vlado Valenčič, nav. delo. 155. 157.
Ifi Damjan Iran/, V imenih ulic se zgodovina pozna. V: Dnevnik 17. avgusta 2000, 123, Ljubljana 1990, 32.
17	Prav tam, 32.
18	Makso Šunderl. Dnevnik 1941-1945: v okupirani Ljubljani. Maribor 1993, 37.
19	Dunja Rilitman Avguštin, nav. delo. Beograd 2000. 45.
20	Prav lam, 48.
21	Dunja Rilitman Avguštin, nav. delo, Zagreb 1992. 40.
22	Jakob Scliell pl. Schellenburg (1652-1715). trgovec, podjetnik in meeen.
23	Alenka Puhar, Imena kot kažipoti in ideološka gesla. V: Delo 2. junija 1990. 32/127, Ljubljana 1990, 28.
24	Damjan Kranz. nav. delo. 32.
25	Iložena Llpej, Pri teh odločitvah kaže upoštevati več vidikov, med drugim tudi gmotnega V: Delo 4. aprila 1991, 33/ 79. Ljubljana 1991, 5.
26	Dunja Rilitman Avguštin, nav. delo, Beograd 2000, 51.
27	]Jrav tam. 52.
28	Prav tam, 40.
29	Prav tam. 56.
S.E.D.
11
IfU.
TEMA
Glasnik S.E.D, 42/1, 2 2002, stran 46
s k a« toponimija nastaja spontano in postopno. Meščani s svojim poimenovanjem zadovoljijo željo po obvladovanju prostora, stavbe, uliee in trgi pa si zaradi anonimne ali drugačne zunanje podobe ter predolge izgovorjave prislužijo novo neuradno poimenovanje, na primer Kozolec™ na Bavarskem dvoru. Peglezen" na Poljanski cesti, Kanarček'- na Kopitarjevi, Prešerc namesto Prešernovega trga, Dolenka namesto Dolenjske ceste ... Ulična imena izražajo zgodovino naroda, življenje nekega mesta in njegovih prebivalcev. Spreminjanje ne pomeni le poseganje v zgodovinsko podobo mesta, ampak tudi identiteto stanovalcev, ki v teh ulicah živijo. Ulična imena so poleg arhitekture besedilo mesta, ki dajejo mestu kulturnozgodovinski pečat. Vsakokratno preimenovanje postavi mesto spet na začetek pisanja njegove zgodovine, kajti vsako preimenovanje prekrije ostanke stare ureditve, tako da z uličnih imen nt mogoče prebrali nič drugega kot sedanjost.
Viri in literatura
KLADNIK, Darinka 1991: Ljubljanske metamorfoze. Ljubljana.
JO Stanovanjska stavba arhitekti! Eda Mihevca, zgrajena po drugi svetovni vojni, zaradi svoje fasade spominja na kozolec.
31	Dolga, ozka hiša. ki po obliki spominja na likalnik (nem Riijjeleisen). je bila leta 1934 zgrajena po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika.
32	Ob Kopitarjevi ulici je bilo po vojni zgrajeno upravno poslopje Cankarjeve založbe in zaradi rumene fasade dobilo ime Kanarček.
Predhodna objava I 1.03
Mateja Hahinc
»RDEČI MUZEJI«

Muzeje (oziroma njihove enote), ki so nastali po drugi svetovni vojni in obiskovalcem predstavljali dogodke v zvezi s tako imenovano narodno osvoboditvijo, (ljudsko) revolucijo, je javnost v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, med osamosvajanjem Slovenije, spremljala tudi z nekoliko drugačnega zornega kota. Nanj kažejo že za te ustanove uporabljani izrazi, kot so rdeči, komunistični, ideološki, režimski muzeji. Kateri so bili ti muzeji,' kakšne so bile spremembe, kako so se jim »zgodile« in kaj je o njih menila javnost2 -s tem se ukvarja prispevek.
Ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja je večina pokrajinskih. mestnih in drugih muzejev na Slovenskem pod svojo streho že sprejela tudi oddelke tako imenovane narodne osvoboditve oziroma (ljudske) revolucije. Kot pa kažejo viri. seje v omenjenem obdobju predvsem s slednjo ukvarjalo tudi šest muzejev: Muzej ljudske revolucije Slovenije [danes Muzej novejše zgodovine Ljubljana), Muzej narodne osvoboditve {v Mariboru, tako poimenovan še danes). Muzej revolucije Celje (danes Muzej novejše zgodovine Celje), Revirski muzej ljudske revolucije iz Trbovelj (danes Zasavski mtizej). Koroški pokrajinski muzej revolucije (v Slovenj Gradcu, od leta ¡951 do 1980 poimenovan kot Okrajni muzej narodnoosvobodilne borbe za Koroško, od leta 1991 Koroški pokrajinski muzej) in Muzej ljud-
ske revolucije Notranjske (iz Loža, deloval je v okviru Družbenega centra Cerknica, njegovo dejavnost so njegove soustanoviteljice cerkniška, logaška in vrhniška občina v devetdesetih letih prenesle na Notranjski muzej Postojna). Eden od naštetih muzejev naj bi se torej ukvarjal z vsem slovenskim območjem, preostali pa s posamezno pokrajino oziroma njenim delom. Večino od muzejev naj bi zanimala tako imenovana (ljudska) revolucija, enega pa tako imenovana narodna osvoboditev. Kaj je to pomenilo in kakšne spremembe so se zgodile v devetdesetih letih, sem poskušala prikazati zgolj na treh primerih,-' in sicer današnjega Muzeja novejše zgodovine iz Ljubljane, Muzeja novejše zgodovine Celje in Muzeja narodne osvoboditve Maribor. Predhodnik Muzeja novejše zgodovine v Ljubljani4 je leta 1944 ustanovljen Znanstveni inštitut pri izvršnem odboru Osvobodilne fronte, ki je z arhivom, knjižnico, muzejem in galerijo skrbel za zbiranje, hranjenje in proučevanje gradiva o narodnoosvobodilnem boju. Leta 1948 je vlada LR Slovenije ustanovila Muzej narodne osvoboditve. ki je prevzel gradivo ukinjenega omenjenega inštituta in se leta 1951 preselil v Cekinov grad v Ljubljani. V uredbi o ustanovitvi tega muzeja kot državne institucije je nied drugim zapisano, da je uredba izdana z namenom. ->da se v širokih ljudskih množicah čimbolj poglobi poznavanja narodnoosvobodilne borbe in njenih pridobitev, da se postavijo trdni temelji za znanstveno preučevanje te dobe /.../ in da se poznim rodovom ohranijo spomini na tojU* naško zgodovinsko dobo« (Uradni list, 7. februarja 194SV Leta 1959 je muzej začasno izgubil samostojnost (postal je enota ustanovljenega Inštituta za zgodovino delavske-