,Na sveti večer o polnoči.
Epična pesem v treh spevih.
Zložil
sas,
T Celorco 1863.
Natisnil Janez Leon,

Sercd je pražilo, »re&io ni, Nazaj si np in strah želi.
Prešern.
V v o d.
JfMogočno, strunice! se oglasite, Prijazne Vile! ganite serce; Nekdanje Saše v pesmi obudite, Ki v večno utonili so morji; Po zemlji krasni mili rod vodite, Na ktero vse ga vezejo želji: Spričujte, da ljubezen ne ugasne, Da je ne zamore težave časne.
Pokažite veselo kraje mile, Ki Sava jim presvitli je prepas; Kjer Savska peč, spomin prestane sile, Prijetni razodeva svetu kras; Oj tje, čitatelji! slovenske Vile Sprevajale domače bodo vas: Kjer, Vilko! tvoje je domovje stalo, Ki svetu grozovitost je kazalo.
Prijazne kočice ne pozabite, Ki vgledalo ob bregu je oko; Na Jankota veselo opomnite, Ki nekdaj tu na Savi je serčno Moči, valove grozne, silovite Krotil v nevihti z vajeno roko. Popevajte serce nedolžno, blago, Ivanovo slavite Minko drago.
Slavite njeno angeljsko lepoto, In serca čistega nebeški kras; Povejte, da veselih dni sladkoto Prezgodaj zamori ubežni čas. Spremite v pesmi v tiho jo samoto, Kjer žalost razodeval je vsak glas. Ljubezen se cveteča naj odgerne, Ki je ne zamori pošasti čeme.
Ljubezen čista je netilo bila, Ki združevala ju je zmir; Vesela nade zgodaj je budila , Dajala nepopisljiv serčni mir. Ljubezni čiste združena Čutila So bile prave sreče pervi vir; Serce je močno za serci gorelo, Na svetu sreče druge ni želelo.
V nesreči so občutki ju budili, Ki zgodaj jih rodile so želje; Spomini so ju srečne spet storili, Saj oni vedno pravi mir dade. Ljubezen zadnji zdihljeji so bili, Do smerti bilo zvesto sercu je serce: Zato naj vaji strunica, popeva, Zvestobo vajino naj razodeva.
Naj venec mali prosto varna zvije ln na gomilo davno položi, Da dela že pozabljena odkrije, Da prejšnji čas v spominu oživi, ljubezen čista mraeno naj posije, Ki v sercu bila je do konca dni. Naj ona zvesto svetu vse pokaže, Ljubezen prava nikdar nam ne laže.
Zatoraj, strunice! se oglasite, Prijazne Vile! ganite ser cd; Nekdanje Čase v pesmi obudite, Ki v večno utonili so morje. Po zemlji krasni mili rod vodite, Na ktero vse ga vežejo želje: Spričujte, da ljubezen ne ugasne Ce jo zatirajo težave Časne.
Pervi spev.
rog in krog miruje že narava, Glas noben pokoja ne kali;
V	černo noč zavita je dobrava, Vse po vasi v sladkih sanjah spi.
V	revni izbi pa nekdo ne spava, Saj še revno lučica berli;
Ali s sinkom mati li igrava, ■al pri bratu sestrica budi?
Tu sedi na stolu stara mati, Glavo podpiraje si z roko; Beli so ji zdaj lasje, prej zlati, Zatemnelo modro je ok6. Na unukinjo pogleda milo, Strastno jo pritisne na serce; Bridko se oko je zasolzilo, Kaj godi se v persih ji, kdo ve?
Vse zgubila je, kar je imela, Toraj mračno ji oko bledi, Hčerko ji edino smert je vzela, Ki ji zeta tudi ne pusti. Minka sama, deklica prezala, Ji tolaži žalostno serce; Ona ji je vedno mir dajala, Ona spolnovala vse želje.
Ko tedaj ozre se v prejšnje dneve In jo sopet serce zaboli, Ji le Minka vse prežene reve, Ona vsako žalost prepodi. In noeoj se ji poprejšnje rane V sercu vnovič nehote zbude ; Vnovič vidi vse težave znane, Ki veselje vsako zamore.
V mislih zraven nje je dekle zalo, Krasna, kakor angel le krilat; Snežnobelo je obličje zalo, Kakor Vili le ji las je zlat; Lepšajo oči jo modrojasne, Zaljša jo prelepa udov rast; Njen obrazek so nebesa krasne, Ki prečudno skrivajo oblast.
Medlo starka ji v obličje gleda, Jo poboža, stisne na sercž; Trese plaho se devica bleda, V sercu skrivne se reči godž. Kar nocoj jo moti, je ljubezen, Iskra je, ki se ne spepeli; Misli in ževihar je jezen, Ki ga človek težko ukroti.
Ali Janko zrnir jo bode ljubil, Kakor ljubi jo prezvesto zdaj; Ali bode drugo, lepšo snubil, Si izvolil jo za svojo kdaj ? To nocoj si zvediti obeta, Ko prerodil se je sužni svet, Ko življenje je dobrota sveta Po Mesiju nam podala spet.
Cula je, ko je še dete bila, Kaj nocoj se čuda vse godi, Dobro ve in ni še pozabila. Kaj zvedo dekleta o polnoči. Vsaka onega zagleda v vodi, Ki ji v zakon rad roko bi dal; Ki odmenjen ji je po osodi, In kedaj si bode jo izbral.
V sercu reva si osnove snuje, Misli ji pokoja ne dado; Skrivna misel v persih ne miruje, Toraj ji nemirno je ok6. Stara mati se v serce ji smili, Vendar zdaj več molčati ne sme, Govoriti jo serce posili Ter izustiti besede te:
„Slišala sem večkrat govoriti, Da nocoj se čudeži gode; To pač noč posebna mora biti, Če je res, kar v obče govorč; Še v prihodnost se nocoj zagleda, Kdor strahov se nočnih ne boji; To storila vsaj je zala Breda, Kot ste pravili mi vi sami."
„K Savi je o polnoči hitela, Vperla v njo prelepo je oko, Ker je zvediti zmir hrepenela, Če ji spolnjena kdaj želja bo. Pa dobila ni, kar je želela, Sreča bila je na veke preč; Ko v jeseni cvetka je venela, V letu dni ni Brede bilo več."
»»Kar izustila si, je resnica, Ki tajiti se zares ne da, Marsiktera si je s tem devica, Mir spodila zgodaj iz serca. Kedko, redko ktera je dobila, Kar želela je veliko dni; V sercu vendar srečna ni več bila, Ker duhov je skušala moči,""
aaln čemu razkriti to želeti, Kar nam Stvarnik modro je prikril; Kdo bi hotel zdaj že vse imeti, Kar od njega nekdaj bo dobil. Toraj več ne misli na te sanje, Ki nocoj premotijo ljudi, Ne opiraj se predraga na-nje, Skerbno, skerbnojim serce zapri.0''
„„Človek naj Boga nikdar ne skuša, In duhov se zmir ogiblje naj; Mladi svete starih naj posluša, Ako srečen hoče biti kd;j. — Toraj tudi ti zdaj bogaj mene, Ker mi ni neznano, kar želiš, Vem, da tudi tebe želja žene, Da, ko druge, serčni mir zgubiš.'"'
„„Vem, daJankota že dolgo ljubiš, Da si ravno skrivaš pred menoj; Ž njim sirota reč pač prazno snubiš, Ker ne sme on biti nikdar tvoj.— Ali si sovraštva pozabila, Ki naredil bil ga je prepir? Mar se rana je že zacelila, Ki ločila te od njega naj bi zmir.""
„Ah! o tem nikarte govoriti, Kar pozabljeno je davno že; Ali sin to mora pokoriti, Kar pregrešil nekdaj oče je? Starše moje že gomila krije, Ki pokorila tudi je prepir, Toraj sopet naj prijaznost sije, Spet med nami naj kraljuje mir."
„„Ti si otrok, misliš še otročje, Skušnje nemaš, ne poznaš ljudi; Vedi, vedi, da ljubezen moč je, Ki človeka moti, — oslepi. Spolnovati vestno staršev želje Bila je in bo otrok dolžnost, To je, kar jim da za trud veselje, Kar v terpljenji pravo da sladkost.""
„„ Spolni, kar je mamica želela, Preden je zatisnila oči; Spolni, da bo v grobu mir imela, Ker na zemlji ga imela ni. — Toraj pusti vse sedanje želje, Mlado ki premotijo serce; Zelja staršev naj ti bo povelje, Oporoka zadnja naj bo vse.""
To živahno je izgovorila, Treslo v persih se ji je serce; Minka zraven nje se je solzila, Kaj storila reva bi, ne ve. Huje ko poprej se zdaj bojuje, Tak nesrečna bila ni nikdar; Pa čemu si nove želje snuje, Vzet na veke ji je sreče žar.
Vendar v sercu dela si osnove, Kaj ljubezen strastna ne stori: Žalost, misli, bo sladkosti nove In življenje dala brez skerbi. Se ji je v spominu mati draga, Zeljo zadnjo v sercu dobro ve, Vendar meni, da ljubezen blaga Se nikomur vmakniti ne sme.
Serce tli ko goba, ko se vname, Več vkrotiti lahko se ne da; Ko ljubezni človek se navzame, Je ne spravi lahko iz serca. Pa čemu bi človek to zatiral, Kar nam Stvarnik sam jevpersi dal? Kdo ljubezni prostor bi zapiral, Ki jo Bog je v sercu sam prižgal?
Kdor v življenji čutil ni bolezni, Zdravja dobro ceniti ne ve; Kdor okusil ni sadu ljubezni, Stvar cel6 mu prazna je serce. Le ljubezni tihe, skrivne želje, Drago ceniti serce učž; Takrat pa mu drago ni povelje, Se poznati ga celo ne sme.
Ni mogoče rožici cveteti, Ako solnčnih žarkov ne pozni; Deklici veselo ni živeti, Ako ji serce miru ne da. Le ko serčna se ji spolni želja, V persih vse se vnovič oživi, Zdaj ne išče si drugod veselja, Saj zdaj radost vse je, kar v nji tli.
Dolgo Minka je molče sedela. Čakala, da se približa čas; Slabo lučica je že berlela, Nočnega miru ni motil glas. Tihi sen je že prijazna krila Nad budenjem maternim razpel; S sabo v spanji je spregovorila, Kar je v bližnji cerkvi zvon zapel.
Urno Minka krasna k višku vstane, Ker bo skoraj, skoraj polnoči; Kakor skokonoga sema plane, Ki pred strelo lovčevo beži, Tak iz koče ona je skočila, Da stori, kar ji veli serce. Zadnjič mamico je poljubila, Zadnjič vele stisnila roke.
Mirno stara mati dalje spava, Sladke sanje jo objemajo, Smeh na licu gerbavem igrava, Kakor mertvo v spanji je oko. Čisto ji nevarnost je neznana, Ki jo dela Minkina nji strast; Po osodi ni več za-njo zbrana, Da vkrotila serca bi oblast.
Že je kočo revno zapustila, Kjer prebila je mladosti dni, Kjer očeta, mater je zgubila; Upanja samo zgubila ni. Ko še upanja bi ne imela, Bil bi zanjo teža le ves svet, Več po sreči bi ne hrepenela, Prazna bi ji bila njena sled.
H križu je lesenemu prispela, Kjer molila večkrat je poprej; Rada urno dalje bi hitela, Noga pa ji ne pusti naprej. Še se enkrat ji mladost odgerne, Ko kleče poklanja zadnji dar, Prejšnjih dni spomin se v serce verne, Vendar ga spodi ljubezni žar:
* „Sveta in nebes vladar premili, Slušaj me siroto, ki terpim, Žalosti, ah! skrivne se usmili, Mir podari mi, da oživim. Stori, da se spolnijo mi želje, Ki jih davno že serce goji; Stori, da se spremeni v veselje, Kar življenje mlado zdaj kali."
„_Saj nedolžno vedno sem živela,. Cisto bilo vedno je serce; Cisto zmir ljubezen sem imela, Ciste bile vsigdar so želje. Čistost pa je tebi vedno draga, Ker človeška prava je krepost; Všeč ti tudi je ljubezen blaga, Ker ji ptuja vsaka je slabost."
„In ker všeč ti čista je ljubezen, Vse dobiti upam, kar želim; Upam, da ozdravil boš bolezen, Ki jo v sercu mladem zdaj terpim. Toraj, vsemogočni Bog! oj stori, V vodi da zagledala ga bom; Vsako negotovost s tem zamori, Pridi, pridi žalosti v okom.
„ Zraven še odpusti, da poslušam Glas, ki ga poslušati ne smem; Da moči neskončne, skrivne skušam, Ki prikrite revnim so ljudem. Le serce je, ki me strastno silj, Ker nemirno bilo je vsigdar; Toraj se sirote, ki terpi, usmili, In prižgi ji sreče svitli žar."
Na iv. večer o polnoči.
2
To pred križem je kleče molila, In miru prosila tak zvesto; Luna ji v obraz je žarke lila, Ktera vstajala je za goro. Minka tabo krasna ni še bila, Tako srečna še popred nikdar; Saj si svesta je, da bo dobila, Kar želi tak strastno, kmalo v dar.
Dolgo že v molitev utopljena, Zvesto ko zamaknjena kleči, Čaka, da priložnost zaželena, Da približa že se polnoči. Ni sirota dolgo več klečala, Biti jelo kladvo je ob zvon; Hitro se prekriža ter ustane, Strašno je okrog odmeval don.
Kakor blisk do Save je prispela, Straha se šibijo ji noge; Da dom& bi bila, je želela, Zraven kaj storiti je, ne ve. Mertva jo tišina hudo straši, Straši huje serčni jo vihar, Lastna senca skoraj jo oplaši. Sklep pa ne preplaši je nikdar.
Tik ob bregu mali čoln zagleda, Za-se ga pripravil je brodar; Stopi vanj in pričakuje bleda, Da zasvetil iz vode bi žar. Že počasi se je v stran nagnila, Kar začuje poznih podkvi pok; Kakor da bi le z očmi ternila, Stal pred njo je vitez, mož visok.
Kakor plaha sama zdaj kvišku skoči, Kakor ostreljena zakričf; Zapustile skoraj so jo moči, Kakor okamnela obstoji. Dalje več ne more, omahuje, Kar jo prime Vilko za roko; Omahljivo se iz rok mu ruje, On pa jo ogovori tako:
„Kaj prezebaš deklica tu zala! Kaj se s tem ukvarjaš, kar je laž? Hodi urno, bova v grad zjahala, Kjer veselje pravo bo brez vraž. Urno, urno dalje se ne mudi, Marveč stori voljna, kar želim; Koci moji uiti se ne trudi, 29aj si moja, krepko te deržim."
„„Ia ko bi imela tud umreti, Še junaško ti branila bom; Hudo za-me bilo bi živeti, Ljubega zgubila bi in dom."" Reže strastno, ter se plaha stavi, Vendar on besed se ne zboji; Prime jo, besede več ne pravi, Urno jo na belca posadi.
Zdaj konjiča tudi on zasede. Belec rezgetaje skoči v tir; Kakor burje piš vse dalje grede, Minka revna kje je li tvoj mir? K gradu sta mogočnemu dospela, Minki se ne trese več serce, Straha in skerbi je omedlela, Kaj se ž njo godi, že več ne ve.
Skokonogi belec tu obstane, Herska in s kopitom vdarja tla, Urno z grada zvesti sluga plane, Prime ga ter urno odsedla. Minka pa nikakor se ne gane, Vitezu celo se mertva zdi; Rahlo, skerbno v zgornje jo dvorane . Nesti dvema slugoma veli.
Kmalu, kmalu v gradu vse miruje, Tiho začne biti krog in krog; Več si Minka praznih sanj ne snuje, Nje usmili se mogočni Bog! Daj ji zmago, Vsevladar premili, Daj ji srečo, serčni daj ji mir; Brani, brani jo v nevarni sili In odpri ji na neb6 ozir.
Drugi spev.
v
migljž na nebesu danica, V ktero rad obrača vsak oko, Ker je luči perve porodnica, Znamnje, da je vzela noč slovo, Vse v življenje se je prebudilo, Eajska zarja oznanuje dan, Skoraj solnce bode zasvetilo, Ne stoje oblači žarkom v bran.
Marsiktera danes si devica Solze gorke briše iz oči, Žalosti bledi mladostno lice, Ker se upanje spolnilo ni. Šle po vodi so goreče želje, Potopila jih je černa noč, Zginilo iz serca je veselje, Ker ga žalosti zdaj tare moč.
Zdaj zastonj po upa se ozira, Zvezda sreče ji več ne blišči, Pokoj v persih mladih že umira, Tolažila skoraj za-njo ni. „To je skrivna, čudna moč storil«, Moč, ki se izmeriti ne da, Moč, ki ali vzame tolažila, Ali mnogobrojno jih podi."
Tako danes ktera beseduje, Zraven obrekuje strašno noc, Bridko djanje krivo obžaluje, Skrivno s tem tolaži serčno moč. Vendar vsaka misli vse ostraži, Da nadležni ne pozvž jih svet; Zraven pa se verno še tolaži, Da se vernil svet večer bo spet.
Skerbno ljubico mladeneč gleda, Pa besedice ne govori; Zdi se plaha mu, boječa, bleda, Radovednosti oko gori. Mnogo, mnogo sere dans urno bije, Želje se cel6 dans spremene; Prejšnje sanje drug spomin pokrije. Da se strašniše spet ponovi.
V mislih čudnih tudi Janko vstane, Tesno vse se mu krog serea zdi, Urniše ko kdaj dans kvišku plane, Ter dolžnost opravljat berž hiti. Starši so dolžnost mu izročili, Da prevažal je ljudi skerbno; Neumoren bil je v vsaki sili, Oporoka sveta mu je to.
Ni ustrašil se viharne sile, Kteri se udi mogočni hrast; Niso ga povodnje premotile, V roci čez-nje je imel oblast. Kot nevihtam ljutim siva skala Stal valovom groznim zmir je v bran; Moč mu vedno je pogum dajala, Strah pa bil mu vedno je neznan.
Tudi danes ga ni zapustilo, Česar si je sam bil vedno svest, Le serce ni danes mirno bilo, Vendar nič mu ne očita vest. Čudne vmes so sanje ga motile, Kterih zabiti ne more več; Čisto tožnega so ga storile, Ogenj v sercu vnele so goreč.
Vidil je v nesreči Minko drago, Zdihljej čul je v strašnih sanjah vroč, Jokalo je v sili dekle blago, Njega klicalo je na pomoč. Milo ga, premilo je prosila, Proti njemu stegala roke; Bridko revica se je solzila — Njemu bilo urno je serce.
Te ga motijo nesrečne sanje, Žalost serce mlado mu navda, Skerbno misli trepetaje na-nje, Ne bežijo več mu iz serca. Kakor da bi se poprej mu zdelo, Da ga čaka, kar pač mislil ni; Kakor da bi serce ne hotelo, K Savi iti danes se boji.
Že ob bregu mirne reke hodi, Vse je tiho, le valovi se pode, Solnčni žarki vidijo se v vodi, Ki na nebu komaj še žare, Sijejo v obraz Ivanov zali, Z njimi vjame černo se oko, Lepo so podobo obsijali, Ki obernjena je na nebo.
Vsemogočnega v molitvi prosi, Sklenjene pobožno so roke; Zdaj ko angel mir po svetu trosi, Misli mu izroča in želje. Prosi, da bi blagovolil milo, Da prevažal srečno bi ljudi, Se povelje staršev bi spolnilo, Ki jih davno več na zemlji ni.
Vzlasti pa se spomni Minke svoje, Prosi, da bi jo ohranil Bog! Da bi ji olajšal vsake boje, Da bi varoval jo vseh nadlog. — Ko molitev dokonči pobožno, Stopi v čoln, pri bregu ki sloni, Vedno mu je serce še otožno, Vedno v njem olajšanja še ni.
Tu, oj čuda! perstan zlat zagleda, Ki ne more biti mu neznan, Lica mu postajajo bolj bleda, Plane kvišku strašnih strasti gnan, „KrižanBog! toperstan tvojje,draga! Ki ti ga bil jaz sem nekdaj dal; Kje pa je podoba tvoja blaga? Nisem oj ! zastonj nocoj se bal.
>
Eeče ter v obupu 'z čolna plane, Strašnih misli in terpljenja gnan, Žalost v sercu mu bridkostne rane Zbuja močno pervikrat na dan. „Ce le sanje so, al je resnica, Perstan njen verjetno mi pove; On pove, da ljubljena devica Potopljena več ne ve za me."
To misleč dolžnost celo pozabi, Za prevažanje ga skerb več ni, Žalost ga od tihe Save zvabi, Da do koče Minkine hiti; Da pozvč, če laže misel grozna, Ki ustaja v persih strastno že, Ce mu vsaka nada je prepozna, Ce obupno bo za zmir seree.
Bled do koče male prisopiha, Tolažila ni dobil tu več, Žalost starkina, otožna, tiha Vreže ga v serce ko oster meč. Zvedel vso nesrečo je gotovo, K Savi se nesrečen verne spet, Da z marljivostjo in trudom novo V vodi išče Minke, deklic cvet.
S čolnom malimskerbnovseprebrodi, Vse preišče, vendar Minke — ni; Le obličje, lastno vidi v vodi, Minke pa nikjer ne zasledi. Tak do mraka terdega se trudi, Lastno išče dušo in serce. Krepki ne omagajo mu udi, Vendar v noči prazen k domu grž.
Kakor blisk se znaša govorica, Vsa okolica nesrečo zve, Da zgubljena revna je devica, Janko sam le misliti ne sme. Res da je za svet za zmir zgubljena, Da tolažbe ji nikake ni, Vendar se ločitev zaželena, Smert se ji približala še ni.
Ko se zjutraj v gradu je zbudila, Meni, da ukanja jo oko, Ker je slabo, slabo le pomnila, Kar godilo se zvečer je ž njo. Strah in groza toraj jo prešine, Ko se vitez ji približa spet; Vsaka nada ji iz serca zgine, Zdaj v težavo bode ji ves svet.
pBodi zdrava, deklica premila! Jo priliznjeno ogovori, V mojem gradu se ne boš solzila, Tu ne boš imela več skerbi. Kar ugledaš tukaj, vse bo tvoje, Če pokloniš svoje mi serce; Ako spolniš male želje moje, Vedno bodem živel le za te."
„Ti si zora mojega življenja, Zvezda si, ki ne beži nikdar; Zraven tebe ne poznam terpljenja, Ti ljubezni moje si oltar., Bodi toraj moja, deva krasna! Ker te ljubim strastno in zvest<5, Bodi sreče zvezdica mi jasna, Ker si vnela moje že ok6."
„Drug ne more te tako ljubiti, Toraj mene brani se nikar; Kar vtegnilo bi ti drago biti, Vse ti bodem rad poklonil v dar; Le da me nekoliko vsaj ljubiš, Da od todi si več ne želiš, Da v ljubezni druzega ne snubiš, In le z mano za naprej živiš."
Tak hinavsko jo je ogovoril, Ona mu odgovora ne da; Zadnje upanje ji je zamoril, Solza gorka ji v očeh igra. Kar je skerbno pravil, ni umela, Praznih ji besed ni tudi mar; Naglo smert si je skrive želela, To najboljši bil bi za-njo dar.
Dolgo stermo ji v obličje gleda, Pričakuje, da spregovori, Lica mu serditosti so bleda, Komaj jezo v sebi še tišči. Vendar upati še ne preneha, Razodeva čutja ji serca; V zapeljivosti se ne upeha, — Sreče prejšnje ji nazaj ne da.
Pravi ji, da je ljubezen kriva, Da odpeljal jo je s silo v grad, Da želela je to misel živa, Da serce občuti sreče slad. Terdi, da bi ž njo veselje zgubil, Ki življenja tir mu osladi, Da le njo bo vedno sereno ljubil, Ker le za njo mu serce gori.
Tako jo preskerbno pregovarja, Ona pa se vkaniti ne da; Da si tudi zvito jo prevarja, Pa prevaril ji ne bo serca. Prazne so besede ji njegove, To že lice žalostno pove. Prazne dela zvito si osnove, Upati od nje on nič ne sme.
Ves serdit je slednjič kviško skočil, Ker opravil, kar je želel, ni; Ji žugaje se od nje je ločil, Ji veleval, da se spokori; Da pomisli, kaj ji je storiti, Kaj veleva ji sedaj dolžnost, Da naj neba terdovratna biti, Ako hoče sreče, ne bridkost.
„Raje žalost, kakor tukaj srečo" Tiho v sercu misli preskerbn6, „Raje rane a sužnostjo skelečo, Raje smert in pozabljivost ž njo. Druzemu zvestost sem obljubila, Njega vedno le ljubila bom, Njemu mlado sem serce 'zročila, Da bi prišla žalosti v okom."
V tacih mislih dan za dnevom mine, Vitezu se hrabro stavi v bran; S tem tolaži serca bolečine, Žalost s tem tolaži dan na dan. Zraven v prejšnje čase se ozira, Ko še žalosti poznala ni; Sreča po spominu ji izvira, Ko spominja se nekdanjih dni.
Janko ji v spomin najraje hodi, Saj ga ljubi ko popred zvesti; Vidi ga, kako po Savi brodi, Kak ozira bridko se za njo. Zdi še v spanji se ji, da ga vidi, Da v prijazne gleda mu oči; Tiho zdiha: „Cas je, pridi, pridi, Ker po tebi želja hrepeni."
Kar prerada misli, je resnica; Le pri nji njegovo je serce. Ko na nebu zamigljS danica, Ga že k Savi zvabijo želje. Tam preišče skerbno vse kotiče, Da bi prišel kdaj na pravo sled; Druge na pomoč preskerbno skliče, Zmir pa vrača sam se h koči bled.
Tiho v sereu skrivno žalost nosi, Vse je zgubil ž njo, kar je imel, Tolažila od Bogi ne prosi, Mir na veke mu je ž njo ušel. V žalosti nesrečen životari, Le ljubezen v njem ne vgasne več; To življenja strašni so prevari, Ko na veke dni je sreča preč.
Zima v žalosti tako preide. In natora spet ozeleni; Srečna pomlad lahnokrila pride, Vse življenja spet se veseli. Pevke so iz juga priletele, Sopet krasne pesmice poj6; Vse stvari so vnovič oživele, Žalosti ne vgleda več ok6.
Mlnka v sercu je, ko prej je bila, Cas ji misli nič spremenil ni; Lice le je žalost premenila, Krasno, prej rudeče zdaj — bledi. Vendar sije prejšnja še lepota, Prejšnja še oči je modrih moč, Prejšnja je telesa še krasota, Nič ni sužnosti še vzela noč.
Na n.Teetr o polnoči.
3
Duša njena pa čez vse je bila, Še čistejša kakor solnčni žar, Ni je stvar na svetu oskrunila, Bil brez madeža je sveti dar. Veličastno jo je to storilo, Bila je nadzemeljske močf, Viteza cel6 je to ganilo, Vendar sanj nadležnih ne pusti.
Skerbno misli, dan na dan prevdaija, Svetovati sam si več ne ve; Z dobrim jo in hudim pregovarja, Vendar se ne gane ji serce. Vse poskusil je zvijače svoje, Delal terdo je, trinoško ž njo, Zgubljeval zastonj je prazne boje, Pregovoril je nikdar ne bo.
Spomlad se je davno poslovila, Leto urno h koncu že beži; Jesen skoraj bode nastopila, Ki donese, kar spomlad zredi. Ali tudi ona kmalu zgine, Bliža žalostni se zimski čas; Čudna misel vsacega prešine, Ki turoben v sebi sklepa glas.
Zunaj že vihraje burja brije, Zadnje listje piha raz dreves; Tiha noč ravnine prazne krije, Mirno je po krogu čez in čez. Minka sopel viteza posluša, Ki ji skerbno k sereu govori, Ker jo spet pregovoriti skuša, Pazno ga tak6 ogovori:
„Vedno sem se vas do zdaj branila, Ker mi je velevalo serce, Ker me vest tako je zmir učila, Me tak6 učile so želje. Silite me resno, vas ljubiti K zvezi vedni dati vam roke; Če tako po Bogu mora biti, Braniti se človek več ne sme."
»Želje vaše rada bom spolnila, Prošnji se ustavljala ne bom, Vse kar drago vam je, bom storila, Prišla s tem prepiru bom v okom. To sam6 mi zvesto obljubite, Zadnje, kar serce poprej želi: K Savi sveti me večer peljite, Da se v persih dvom mi umiri'.1'
„Ako v vodi vas oko ugleda, Vara obljubim vaša biti zmir, Priča naj mi luniea bo bleda, Ki kazala nama bode tir." Rad obljubi željo ji spolniti. Zadovoljnega se dela ji; Saj tako ne more mu uiti, Misli prazne so, ki jih goji.
To ji zaželeni mir je dalo, Ni nadlegoval jo Viiko več, Zdaj je solnce sreče posijalo, Up se ji je spet odkril cveteč. Urniše so tekli dnevi kratki, Kar približa sveti se večer; V nji zbudijo se občutki sladki, Mirna v sercu mladem je brez mer.
Djanje pretelitaje je sklenila, Kar velevalo ji je serce; Da bo srečo pravo s tem dobila, Mirna vest na tanko ji pove. — Urno sveti se večer napravi, Ko ž njo iti Vilko ji veli; Z njim k dereči Savi se odpravi, Da obljubo zvesto ji zverši.
Janko spavati nocoj ne more, Prejšnja rana strastno se zbudi, Toraj serce boga brez upora, K Savi potolažit ga hiti. Ondi Minke svoje se spominja, Ki mu bila je na zemlji vse; Solza se po licu mu utrinja. Vse je zgubil, le spomina ne.
To edino daja mu veselje, To samo ga srečnega stori, To mu potolaži vsake želje, Ki nesrečno jih serce zbudi. — Hoja ga iz misli je zdramila, Bila Minka je in Vilko ž njo; Ta prikazen ga je oplašila, Vendar vpre prederzuo v njo oko.
Prišla sta oba molče do Save, Vitezu se že serce smeji; Vse zastonj, si misli, so priprave, Ni mogoče več uiti ti. Ona se ozre se po planjavi, Prosto dihne, sveti se oko; Tiho vse po prazni je naravi, Zadnjikrat ozrč se na nebo.
Bila krasna je, ko limbar bleda, Janko straha, čuda ostermi; Ko jo iz zakotja bolj pogleda, Stopa čudne groze v lica kri. Ali laž je, ali je resnica, Lastno mu oko prav ne pove; Ali Minka bleda je devica, Ali sanja, skoraj več ne ve.
V tesni eolnič mirno je stopila: „ Janko! zvezda moja to si ti, Komur bila vse sem obljubila, Te ljubila sem do konca dni." Reče ter v valove čiste plane, Zalo voda tiha zasumlja; — — "Vilko kakor okamnel obstane, Oster, grozen glas predrami ga.
Bil je Janko, ki njo rešit skoči, Ko vertinec jo je ljut požerl; Glas njegov germi po černi noči, Straha bi se vitez raje vderl. — Mertvo truplo iz vode izleče, Zdaj morivca kaznoval bi rad, Ali on pred njim več ne trepeče, Varoval ga skoro bode grad.
„Pri ljubezni ti prisegam zvesto, Minka moja, duša in seree! Da te bodem maščeval nevesto, Da pripravil njemu bom gorje; Njemu, ki te je umoril zlobno, In je v sereu mojem serd unel; Ki življenje storil mi turobno, In mi srečo je največo vzel."
Ona več prisege ni umela, Žalost ji njegova znana ni; Duša v druge kraje je hitela, Truplo mertvo več ne govori. Vendar priča sterme so pečine, Kar prisegel ljubi je zvesti; One od doline do doline, Kar govoril krepko je, nes6.
Tretji spev.
eč na nebu zvezde ne gorijo, Sveti dan je že napočil spet, Dans zvonovi tužno se glasijo, Minko spremljajo na drugi svet. Na mertvaški so jo oder djali, Lepše še neveste bilo ni; Smehljeji na licu so kazali, Da drugod se duša veseli.
Vštric so mater staro položili, Ktero vzel sinočni je večer, Dnevi so jo tužni umorili, Jo nesrečno delali brez mer. Ni imela pravega veselja, Kar zgubilo Minko je serce; Zadnja se spolnila ji je želja,^ Združena v nebesih ž njo je že.
Vso okolico je osupnilo, Strašna vsaeemu se zgodba zdi; Kaj se čudnega je pripetilo, Od vasi nemudno v vas hiti. Serca so junaške se grozile, Maščevanja klicale z neba, Krotke so po zgubi se solzile, Solza lajša žalosti serca.
Zadnjikrat zvonovi zazvonijo, Po planjavi žalost še neso; Tak otožno, žalo se glasijo, Da pretaka solzice oko. Sivolasi mašnik bilje poje, Množica obdaja ga kleče; Vsakdo strinja ž njim molitve svoje, Ž njim pošilja vsak v nebo želje.
Že so zemlji truplo izročili, Djali so jo zraven matere, V grob sojo izdihljeji spremili, Ki rode jih serca ranjene. „Requiem aeternam dona ei" , Starček še častiti govori; — Zdaj na druzega življenja meji Se z izvoljenimi veseli.
Že končano kratko je življenje, Bila ptuja vsaka mu sladkost, Ž njim končano bridko je terpljenje, Ki donašala ga je mladost. V zemlji človek truda se oddahne, Vsaeih se oddahne bolečin; — Pa ljubezen čista ne usahne, Duša v sebi hrani ji spomin.
Zvesto Janko sreče se spominja, Ki tak zgodaj vzela je slovo, Kad z izdihljeji molitev strinja In pošilja k Jlinki jo v nebo. Še pri Minki so goreče želje, Nje pozabiti ne more več; Ona daja mu ko prej veselje, Rad zahaja k nji na grob cveteč.
Zraven pa dolžnosti ne pozabi, Zdaj opravljajo ko prej skerbno; Zgodaj želja ga že k Savi zvabi, Vse spominja ondi ga na njo. Tu življenje mlado je sklenila, Mlado še, pa polno bolečin; Njega s tem v obupu je pustila, Naklonila mu, da je terpin.
Le spomin ga mili osrečuje, Lajša bol mu, celi mu sercž; V zvesti ga ljubezni uterjuje Perstan, ki je drag spomin od nje. Ko pogleda ga, se mu dozdeva, Da besedic čuje sladki vir, Da serce mu Minka spet ogreva, Daja sopet nepopisljiv mir.
„Ljubi me, ko sem te jaz ljubila, Naj ljubezen čista zmir gori, Naj bi ona te na me spomnila, Da ostaneš zvest do konca dni." To mu perstan, drag spomin veleva, Srečnega ga v sercu dela zmir; Meni, da ga nagovarja deva, Da odpert mu je v nebo ozir.
Dan za dnevom urno v večnost mine, Dalje časa se kolo verti; Še pred nami je in sopet zgine, Le spomin za sabo še pusti. Vsako bitje mu je zmir pokorno, Preobrazi s svojo ga močjo; Vse stvari spreminja neumorno, Kolikor jih vidi tu oko.
Tudi človek se mu ne ustavi, On je cele zemlje gospodar; Tukaj bridko reže, ondi zdravi, Moč tu daja, tam pogin spet v dar. Temu vzame blagi dar, življenje, Da ga druzemu spet podeli; Tu poklanja žalost, tam terpljenje, Spet drugod veselja se znebi.
Jankotu pa serca ne ozdravi, Njemu žalosti ne premeni, Njemu rada drevi se kot davi Tiho skrita žalost ponovi. Tretje že je leto zdaj minulo, Da zgubilo Minko je serce, Da se cvetje nade je osulo, Vendar še o sreči nič ne vč.
Lej ! kak bridko glavo tu podpira, Žalost mu na licu je samo, Kak v valove mirne se ozira, Ki požerli so mu bili njo. Zdaj prisegi prejšnje se spominja, Opustiti skoraj je ne sme; Misel v misel skerbno, varno strinja, Za naklep pa pravi še ne ve.
Za prisego še vedo doline, Reka je še pozabila ni, Vsaeemu jo pravijo planine, V Jankotu pa še najbolje tli. Kar je Minki mertvi bil obljubil, Kaže dan na dan mu še oko; Naj bi zraven tud življenje zgubil, Pa prisegi zvest ostal le bo.
Cilj! iz sanj ga nekaj je zbudilo, Ali solnce je, ki tak žari? Mar je ono v hipu posvetilo, Da se lesketajo mu oči? Ni ne solnce, strašni so kresovi, Ki po hribih svitlo zdaj gore; V znamnje vam, Slovenije sinovi! Da v deželi Turčini so že.
Svitli žar vidivši kvišku skoči, Nova v persih zbuja se mu moč; Niso zanj izdihljeji ne vroči, Saj sovraži ptujstva černo noč. Radostno po hribih se ozira, Kodar vgleda ogenj le oko; Saj odtod dežele moč izvira, To je boja opomin samo.
Čisto znamnje ga je premenilo, Ogenj ljut mu šviga iz oči, To mu vneto je serce ganilo, Kot zamaknjen gleda in stermi.
V	hipu misel čudna ga prešine, Ki ga prerojenega stori; Spomnil se prisege je edine,
V	sreči te besede govori:
„Ha! tu pravi čas je maščevanja, Zdaj prisega se izpolni naj; Nihče mi zameril ne bo djanja, Saj sovraži vse ga od nekdaj, Dans trinog ! ti dan poslednji teče, Slednjič te obsija solnčni žar; Zadnjič hudodelstev vest te peče, Pekla te ne bode več nikdar."
„Ti mi up na svetu si zamoril, Minko si umoril mi trinog! To vernivši tudi jaz bom storil, Duše tvoje se usmili Bog. Preden v boju kterega še ranim, Padel ti pod mojo boš roko; — Smerti se potem tnd jaz ne branim, Da le spolnjena prisega bo."
„Minka, duša moja, seree blago! Zdaj siroto bom to maščeval; Zdaj dobil priložnost sem predrago, Tebi zvest vesti ne bom se bal. Djanje strašno je, pa je pravično, Ono je zvestobe prave znam; Nestorjeno bilo bi krivično, Pa storjeno je ljubezni plam."
Serd pravičen zarudi mu lice, V sercu sklep se zvesti oglasi; Jasno je oko ko svit danice, Ko zvečer na nebu zažari. Mirna vest ničesar ne očita, Ne kali nikakor mu želji; Radost spet oživlja ga, prej skrita, Smeh na licu prej neznan igr&.
Bojaželjen dneva težko čaka, Ko spolnila se mu želja bo, Ptuja mu sedaj je misel vsaka, Maščevanje v persih je samo. Za slovo po hribih še pogleda, V tihem mraku vse pokojno spi; Dalje urno plava luna bleda, Janko pa le dneva si želi.
Boj v serce mu žarke nove lije, Vnovič se uterne krasen žar, Nada zadnja svitlo mu posije, Srečo mu donaša zadnjo v dar. V sreči klic junaški ga predrami, Zdrami zvestih ga prijatlov roj. „Le na noge Janko! urno z nami, Tromba kliče vse sinove v boj."
To prijatlov bile so besede, V persih mu ognjeno je serce, Zbrane vidi upapolne čede, Kdo o zmagi dvomiti še sme? Hrepenenja vsem oči plamtijo, Vsak je za domovja blagor vnet; Pesmi bojne v koru se glasijo, Krasni se slovenski stresa svet.
Ena misel vsacega navdaja, Ki jo zbuja sužnosti spomin, Ki Slovence s serčnostjo napaja, Ta sovražnikov je ljut pogin. Turška moč se zgruditi že mora, Že predolgo Krajna se solzi, Kdor prestal bi sužnost brez upora, Ni slovenske, jake ni kervi.
Hrabrost vsem se na obrazu bere, Hudo, težko je sam6 slov6, Vendar misel žalost vso podere, Da se skoraj vse vernilo bo. Sin očetu poljubuje lice, Sestrica od brata loči se, Ljubice pretakajo solzice, Trese se jim v persih serčice.
Janko v stran zamišljen gleda, Kdo poslovil se od njega bo? Nima brata, sestre, ne soseda, Ljubico mu vzelo je neb6. — Oče v zemlji hladni že počiva, Kjer dobi serce človeško mir; Dobro mater mu gomila kriva, Torej mu je na nebo ozir.
Tromba slednjič se okrog razlega, Zdaj ločitvi je potekel čas; Roka skerbna v roko več ne sega, Za odhod veleva močen glas. Vilko vodi čedico zmagavno, Ki sovraži ga pravičen vsak; Zgubil je pri vsili ljubezen davno, Pri bogastvu gol jo siromak.
Nin.«ieropol»oti.
V	solncu krasna sveti se zastava, Veličasten je orožja blisk;
V	boj junake spremlja prejšnja slava, Po dolini se razlega vrisk.
Hitro hodijo naprej brez mira, Saj jih težko čaka Herbart že, On, ki pri Turjaku trume zbira, Ki sovražnikov se ne bojč.
Pred Turjak dospe vesela čeda. Bije v persih vsacemu serce, Ko prijatle, brate tu zagleda, Ktere ene vežejo želje. Herbart po domače jih pozdravi; Herbart vsih junakov pervi up, Krepke jim besede živo pravi, Ki so za sovražnika le strup.
Kmalu vince sladko vse pobrati, Krepka jih beseda uplamti; Nič veselja še nocoj ne krati, Vendar vsak o boju govori. Saj je blizo Paša že z Bošnjaki, Blizo ž njimi je kervavi boj, Yendar se jih ne boj ž junaki, Ž njimi se poskusili bi koj.
Lepa zarja ni še zasvetila, Kar začuje se sovražni hrura; Tromba v bitvo glasno je budila, „Zdaj junaki! zdaj velja pogum!" Keksi zbral je Herbart hrabre svoje, Da nstavi se nevihti v bran; Vgleda že sovražnikove roje, Boj kervavi bo pozdravil dan.
Truma je sovražna brez števila, Komaj da pregleda je oko, Vendar ni kerdela osupnila, Ki ga Herbart vodi preskerbni. Zdaj je bitvi strašno znamnje dano, Krik in vrisk po krogu se glasi; Vname boj se, klanje oj! neznano, V curkih gorka se razteka kri.
Janko v verstali pervih se bojuje, Sveti se navdušenja ok6; Stokanja sovražnikov ne čuje, Zmaga mu na sercu je samo. Tu se zraven njega vitez zgrudi, Kteremu obljubil smert je bil; Oslabeli so v telesu udi, Potok je rudeč iž njega lil.
Bližala se mu je smert nemila, Ali Janko pravo ima serce; Boka ga njegova je rešila, Ko pretil mu zadnji meč je že. Nesel ga iz bitve je kervave, Nesel, kamor več ne sega meč, V roke varno ga izročil prave, Kjer kraljuje mir samo cveteč.
Da roke mu Vilko oslabele, Odpuščanja prosi slab ga glas; Prejšnje leta spet so oživele, Hodi mu v spomin nekdanji čas. Ead vse krivde prejšnje bi popravil, Ki nesreče bile vse so vir; Kad skeleče rane bi ozdravil, Sebi rad in Janku dal bi mir.
On ničesa mu ne očituje, Eoko v odpuščanje mu podi; „Tak' sovražnik,lej! se tvoj maščuje," In v očeh mu solza zaigra. „Minka, dobro serce! ne zameri, Da obljubo spolnil sem taki; Pa saj to po moji pravi veri Bilo pravo, dobro je samo."
To je maščevanje blago bilo, Maščevanje, ki moži slavi; To krivici bilo je plačilo, Maščevanja blažjega več ni. Dal morivcu je življenje drago, Zročil ga v zavetje je zvesti; V odpuščanje dal je roko blago, In se vernil v bitvo spet serčn<5.
Truma, da-si hrabra, skoraj peša, Manjšajo sovražne jo moči; Vsak prijatla skoraj že pogreša, Pa sovražnikov le konca ni. Nova zopet se moritev vname, Janko z novo seka spet močjo; — Kar omahovati Turek jame, Zmaga skoraj nam dobljena bo.
Dolgo se sovražna truma stavi, Slednjič berzo zmagana beži; Zmagovenčan Herbart v častni slavi S svojimi se sreče veseli. Množica hvaležne himne poje, Ni slovenska zemlja sužnja več; Kdor ji daroval moči je svoje, Sveti danes danek mu cveteč.
Vgašajo si z vinom sladkim žejo, Kadosti povsod se čuje šum. „Že velja" po bratovsko pijejo, Le slovo konča veseli hruin. Že o drugi svitlojasni zori Je v domačem kraju Janko spet; Zvon je ravno pel: mementomori; Vilko se je selil v drugi svet.
Živel Janko leto je za letom, Trikrat še se hrabro bojeval; Ni sprijazniti se mogel s svetom, Ker mu sreče prave ni bil dal. Hodil je najraje na gomilo, Na gomilo, kier serce leži, Ki mu toliko je naklonilo Žalosti, solz gorkih in skerbi.
Saj le njo je s strastnim sercem ljubil, Ki je bila deklic lepih kras; Ž njo veselje je in srečo zgubil, Kan skelečih ni zacelil čas. Ž njo se združiti so bile želje, Ktere rad je v sercu zmir gojil; Te mu delale so še veselje, Saj bridkosti mnogo je užil.
Bil uže je starček sivolasi, Vendar Minke le pozabil ni; Prejšnji le v spominu so mu časi, Vedno le po nji še hrepeni. — Ni stvari, da bi ga kdaj zmotila, Da gomile bi ne obiskal; Ona ga je srečnega storila, Ni noči se, ne nevihte zbal.
Vendar vsakokrat na grob zahaja Se najraje, ko je svet' večer, Takrat v persih ves spomin ustaja, Ki podaja mu sladkost brez mer. Sveti mu večer veselje zlati, Dasi strašne spomne ga noči; Radost z žalostjo noč ta pobrati, Srečno žalostno serce stori.
Zadnjič vest ga v tihi kraj posili, Križ objema Minkin in kleči, Svet' večer obhaja na gomili, — Zalo kladvo bije polnoči. Zadnji se izdihljej lahno čuje, Križ oklene, čeme zemlje cvet; — Sveti dan zvon zalo oznanuje: „Janko blagi je zapustil svet."