PESEM DELA.
Zložil Bogumil Gorenjko.
Pa škrjanček poje o pšeničnem zlatu, poje kmetsko pesem meni,  kmetu - bratu:
—  Kaj, žanjica? Kaj te moti mak? Le nabrusi le srpič! Kaj  škrjanček ni tvoj znanček, mladi ti deklic, da ne čuješ pesmice njegove?
On prepeva
pesem dela,
ker je kmet;
mojo pesem
on prepeva,
ker je kmet, moj  brat!
DEKLICJE PESMI.
Zložil Bogumil Gorenjko.
1-
Ej, kar čez noč
pisani   lončki so mi oživeli,
ej,  kar  čez noč
nageljni mladi so v njih mi vzbrsteli.
Ej, kar čez noč
prišel je majnik v  polje,
ej,  kar čez noč
prišel nemir je v srce . . .
2.
Grlica mi zagrulila v somrak je tih, deklica rože zalila v lončkih drobnih.
„Kaj ti je, grlica,
s črnim tračičkom krog vrata;
kaj bi povedala
rada mi, ptičica zlata?"
„„Oj ne zalivaj
rožicam,  deklica,  cvetek ti moj!
Preden razgorel
v gredi zeleni se nagelj bo tvoj,
preden odprle
lilije bodo cvetove srebrne,
moral v tujino na boj
fantič bo tvoj!""
„ Molči mi, grlica ti ljubosumna, ti hudomušna ptička poredna!"
Ni ji verjela deklica,  lice rdeče, v sanjah mladostnih radostne sreče.
3.
Cula sem pesem polnočno, žalno tako,
kot da jemal bi od doma dragi slovo.
— Kam greš, predragi, od doma v daljni tja svet? Ves brez ljubezni, predragi, daljni je svet!
Pa izzvenela je pesem v tiho polnoč; težko mladenič poslavljal se je od koč . . .
iY\.ed pšenico mak nič več ne žari, kot je prejšnje dni ko je bil še on!
Šel je čez polje, radostno srce, za klobukom cvet iz gredice moje, kosico na rami, in zavriskal je, da je med gorami se lovil odmev.
Pa prišel nekdo z ostrejšo koso, pa pokosil njega, rože moje z njim.
In več ne žari se kot prejšnje dni med pšenico mak, in ne veseli srp  devojke več kakor prejšnje dni.

—    323    —