Zastonj se protidržavni elementi vesele izmišljenih poročil inozemskih listov o spremembi politične smeri v naši državi. Letna naročnina znaša Din 40*—. Uredništvo in uprava t Ljubljani, Šelenburgova ulica št. 3/1. Račun pri Poštni hranilnici šl 16.160. Rokopisov ne vračamo! Telefon št. 21-09. ^ - ............................................................................................................................................... V liubiiani, dne 3. februarja 1934. Štev. 5 — Leto lil. IZHAJA VSAKO SOBOTO p°"tik! ku!,ž"a Jugoslovenska ideja neomajna in neporušljiva Na Francoskem smo ravnokar priča škandala, ki nam kaže današnjo moralo v Politiki v posebno kričeči luči. Slični primeri nam tudi najzgovorneje povedo, zakaj je politična borba dandanes tako zagrizena in srdita. Zato ker je politika bolj za oblast. Toda še pred stopetdesetimi leti boja za oblast v današnji obliki ni bilo, ker oblast je bila tedaj določena po čvrstih in neizpremenjenih zakonih. Izvirala ie od Boga in Bog jo je podelil na izvrševanje kralju, ki jo je zopet predal naprej svojim namestnikom, da z njo razpolagajo v njegovem imenu. Šele velika liberalna Evolucija je podrla to načelo in postavila novo: oblast izvira iz naroda. Ker pa slednji ne more sam izvrševati te oblasti, si izbira svoje zastopnike, ki jo izvršujejo v njegovem imenu. Odslej začenja neprestana in strastna borba, kdo bo ta predstavnik naroda, torej nosilec oblasti, pri &mer je popolnoma vseeno ali se boj vrši Po stvarnem načelu, torej po strankah in programih ali po osebnem načelu, ne po Programih, temveč po osebnosti vsakega kandidata. Glavni vzrok pa, da postaja ta borba tako srdita, je v tem, da s padcem autokracije in zmago liberalizma začenja Politika izgubljati svoje prejšnje obeležje boja za oblast-čast in postaja boj za oblast-kupčijo. Če pogledamo pri tem primer naše mlade države, vidimo, da si je najprej izbrala za način ustvarjanja oblasti stvarno načelo, po katerem se nosilci državne oblasti izbirajo po strankah in njihovih Programih. Ta način je doživel, kakor smo vsi^ priča, popoln neuspeh ter je dovedel državo ob rob prepada in verjetno bi jo pahnil tudi v prepad, če ne bi kralj kot vrhovni čuvar našega blagra in državnega obstoja segel po radikalnem sredstvu in odpravil ta nevaren način politične borbe. Nato smo prešli na drugo obliko ustvarjanja oblasti po osebnem principu, kjer se izbira med različnimi osebami na istem Programu. Skušajmo sedaj opisati pojem oblasti-kupčija. Pod njim razumemo pred vsem, da se pehanje za oblast ne vrši zato, da svojemu bližnjemu pomagamo s svojo sposobnostjo, ali da pripomoremo voditi državno barko okrog čeri na podlagi dolgega strokovnega študija oziroma z izkušnjami Pridobljenim znanjem, temveč se pehanje Za oblast vrši edino v svrho obogatitve. Pri takem pojmovanju politike se smatra narodna skupnost ali država za imenitno podjetje, kjer politiki zavzemajo mesta ^direktorjev« s finimi plačami, pri čemer ima to sijajno podjetje še to veliko prednost, da je brez konkurence — in se dohodki njegovih direktorjev ne urejajo po zakonu o rentabiliteti. Pri tem direktorji seveda tudi pozabijo, da so oni prav za Prav le predstavniki naroda, torej skupnosti ter bi torej morali delati le v pooblastilu te skupnosti in ji polagati račune. Nasprotno oni dobivajo ono zlo mentaliteto ravnateljev velikih kapitalističnih podjetij, da so ljudje tukaj zaradi njih in ne oni zaradi ljudi. S tem je v neposredni zvezi seveda tudi kumulacija služb. Če sta država in družba molzna kravica, zakaj se ne bi to kravico molzlo tako, da nasledniku ne ostane ničesar. Niza se plača na plačo, služba na službo, seveda po Možnosti le take, kjer se malo dela, so pa zato dohodki tembolj mastni. Popolnoma razumljivo je, da se pri tem skrbno pazi na konkurenco pred vsem v lastnih vrstah. Kdor bi znal postati nevaren tresk po njem, naj ve, kaj je oblast in naj bo skromnejši v svojih ambicijah. Tako ostanejo stolčki vedno pravilno zasedeni, nstvarjajo se posebne politične kaste, izolirani od naroda, katere rešujejo velike narodne probleme med sabo na štiri oči kot v onih blaženih časih absolutističnega režima. Edino ena mala razlika bi znala biti, namreč da se je tedaj smatrala za •pgitimacijo do oblasti plava kri, danes pa Žakelj cekinov. Borci, ki so padali, za to takozvano svobodo človeštva na barikadah, si gotovo ne bi mislili, da dajejo življenje za tako iluzorno dobrino. Tudi nova vlada za integralno JugosSavUo Predno je bilo še uradno javljeno, da je odstopila vlada Milana Srskiča, so že pisali zunanji listi o neki težki krizi, ki ne tangira samo posameznih markantnih osebnosti bivše vlade, marveč gre globlje, prav do temeljev režima, predstavljanega po prejšnji vladi. Opozarjamo na pisavo francoskega lista Le Temps, ki je dobil te informacije prav gotovo iz istih krogov, ki so tudi pri nas doma z vso intenzivnostjo širili enake govorice. Korportirale so se največje podrobnosti, vršile so se konference in vsi stari separatisti so bili v napetem pričakovanju, kdaj bo nastopila tako težko pričakovana sprememba. Mesto tega pa je manifestiral jugoslovanski Zagreb za svojega jugoslovanskega vladarja, mesto tega je nasledil Milana Srskiča Nikola Uzunovič. Sprememb ni bilo nobenih, linija ostane In vendar živi v narodih živa vera, da tako pojmovanje politike ne bo moglo trajati večno. Ravnokar smo videli, kako so se v Franciji množice uprle proti tej koncepciji politike. Spričo teh pojavov oblede tudi spori med pojmoma o diktaturi in demokraciji, zlasti ker je med njima celo mnogo več sorodnosti kot bi si človek na prvi mah mislil. Pomislimo, da je bila diktatura ob svojem rojstvu v starem Rimu demokratski magistrat, ustanovljen za primer, da država zaide v največjo nevarnost. Že Rimljani so vedeli 2000 let pred nami, da v takem položaju ni na mestu gostobesedni senat in da je treba njegovo oblast začasno omejiti. Če gledamo v historični perspektivi in vzpo-redbi položaj Rima za časa Hanibalove invazije in pa tragične dogodke v naši domovini v drugi polovici leta 1928. bo težko odločiti, kdo se je nahajal v večji nevarnosti. Znani so nam dalje primeri iz zgodovine. ko so zreli narodi sprejeli omejitev oblasti mase, kot pravo rešitev, ter ohranili močne ljudi v trajnem hvaležnem spominu, kot nam kaže primer Clemen-ceaua, dočim so imeli vedno v zelo slabem spominu zapisane zagrizene demokrate, ki so demokracijo pojmovali le »kako postanem bogat«. Zato omenjene razlike niso bistvene. V današnjo gospodarski in socialni krizi, ki pretresa človeštvo, se nam zde celo nekako zastarele in primerne le za teoretična razglabljanja v vseučiliških seminarjih. Bistveno in kar ima vsak državljan vsepovsod pravico zahtevati je pa, da se politične funkcije smatrajo predvsem za častne funkcije in politično delovanje kot delovanje za narodni blagor in ne le za lasten žep. Politika ne bi smela nikjer služiti zato, da smukneš danes v ta upravni svet, jutri v ono banko, temveč zato, da služiš narodni skupnosti. Zato je pa treba duhovne revolucije in preporoda zapad-nega človeka, ki bi strl današnje materija-listično pojmovanje politike ter ji vrnil nekdanjo vsebino borbe za čast in ne za kupčijo. Pred vsem velja to za one politike, ki ne nosijo pred narodom nobene odgovornosti, ker ne zastopajo ljudstva, temveč pripadajo gotovim socialnim skupinam kot Cerkvi, kapitalu, časopisju, veleposestvu itd. Ti so prav za prav tudi glavne sile, ki izza kulis vodijo vse politično življenje. Službeni predstavniki narodov so običajno le videz, figure, moledniki in protežeji teh tajnih sil in posredno njih eksponenti, ki plešejo na njih piščal, ne da bi se tega niti zavedali. Pač pa narod čuti te zakulisne igralce, čuti jih kot pijavke na svojem telesu, ki mu sicer počasi, zato tembolj gotovo črpajo silo življenja. To gre toliko časa naprej, dokler ne izbruhne narodna nezadovoljnost z elementarno silo, ki ji pravimo evolucija. Iz tega vidika sta afera Staviski in njen razplet podučna ne le v svojih vzrokih za psihologijo mase, temveč tudi v svojih posledicah za vsakega učenca pa tudi mojstra v politiki. Politieus. nespremenjena in bo ostala, ker pač ostati mora, če naj ne vržemo države v kaos novih državopravnih debat in prepirov in v roke starih, nekoliko prebeljenih politikov, katerim se bodo pridružili še novi, ki so dozoreli v dobi nevideznega strankarskega zatišja in komaj čakajo, da se pojavijo kot osrečevalci nesrečnega naroda. Pojavljenje ene ali druge nove stranke jim daje pogum, da le vztrajajo v svojih na-dah in sanjajo neprestano o bližajočem se trenutku uresničenja njihovih nad. Kaj jim bo prinesla bodočnost, tega ne ve nihče, in prav je tako. Ali bomo imeli zopet srečo, da bomo čitali izlive partizanskih strasti po časopisih, narodni skupščini ali ne, to je naposled postranska stvar. Gre le za eno, o čemer ne sme biti nobenega dvoma, to je o nespremenljivosti osnovnih idej, na katerih je zgrajen današnji režim in ki so izražene v današnji ustavi. Režimi pridejo in minejo, obrazi se menjajo, ideje pa ostanejo. Ostati morajo zlasti te ideje, ki se niso pojavile kot nove, marveč so le nadaljevanje onih misli in nazorov, s katerimi so bili prepojeni najboljši nacionalisti in za katere so padale največje žrtve. Nespametno je, če vztrajajo posamezniki, pa naj bo njihova prošlost še tako slavna na idejah, v katere so se zagrizli tekom svojega partizanskega udejstvovanja. Mnogo teh idej ni niti plod njihovega lastnega čustvovanja. Mnogo teh idej se je rodilo le vsled nasprotovanja političnim nasprotnikom, torej le iz samega klubo-vanja. Ker pa so morali gospodje tudi take ideje prodajati javno in jih hvaliti kot edino zveličavne in osrečujoče, jim je pot nazaj nekoliko otežkočena. To zlasti, dokler stoje potisnjeni v kot in dokler jim ni dana prilika, da sami priseže|o na toliko grajano ustavo in da se sami za sebe in svoje ožje prijatelje poslužijo vseh ugodnosti, ki jih morejo nuditi ministrski stolčki. Državno in narodno edinstvo ni umetno stvorjen pojem, marveč je tisočletna tradicija, ki se je prenašala od roda na rod in je vcepljena v kri vsakega mislečega in zavednega Jugoslovana. Vsled tega so nemogoče kakršnekoli umetne in vsled tega protinaravne barjere med_ posameznimi deli tega enotnega naroda in posameznimi pokrajinami te enotne države. Prej obstoječe plemenske, verske in partizanske barijere so padle, ne bomo dopustili, da bi se gradile nove in da bi se za njimi zgradile barikade, na katerih bi krvaveli v bratomorni borbi sinovi istega # naroda in iste države. Kar je minulo, je minulo za vekomaj in prepričani smo, da bi narod enodušno odklonil povratek časov in razmer, kakršnih se hoče še danes mnogim izmed onih, ki mislijo, da se bo ustavil svet iz sentimentalnosti pred lokalnim patriotizmom, kakimi meglenimi historičnimi izmišljotinami ali pa pred njihovimi osebnimi zaslugami. Drug za drugim legajo v grob nosilci teh malih, oskosrčnih naziranj. Razen groba in vsakoletnih, vedno manj vidnih obletnic ni ostalo za njimi ničesar, tudi to bo polagoma prešlo in na njih grobovih bo vzcvetelo novo življenje. To novo življenje pa bo vzklilo le, če bo delo jugoslovanskega sejalca in oralca mirno, trezno in premišljeno. Ni treba in ne sme biti nobenih trzavic in stransko-kov. Z mirnim, trdim korakom izmučenega kmeta mora iti sejalec po lepi jugoslovanski njivi, mora razbiti vse one skale, ki mu jih zmeče plug izpod površine plodne grude in ne sme pred njimi Zaustaviti svoje poti. Še manj pa je mogoč kompromis. Pridobivaj s smotrenim in brezkompromisnim izvajanjem ideje, ne kompromitiraj ideje s tem, da sklepaš v svojem interesu kompromise na račun te ideje. Pravijo, da je treba pridobivati nasprotnike, da bodo postali tudi oni pristaši jugoslovanske ideje. To je brez dvoma potrebno, toda čim bomo dali nasprotnikom koncesije na račun svoje temeljne ideje, potem nismo pridobili nasprotnikov mi, marveč so nasprotniki zmotili nas in nas rtapratili za mešetarje, ki prodajajo vse, samo da napravijo kak dober posel za svoj žep. Mi vemo, da nacionalna in državna ideja nima mnogo nasprotnikov med nami. Mi vemo tudi, da se nam teh nasprotnikov ni treba bati in da bo šlo kljub tem nasprotnikom življenje mirno svojo pol dalje, naj bo število teh nasprotnikov večje ali manjše. Nasprotnik naj pride k nam, ne mi k njemu. Mi pa mu lahko omogočimo to približanje s tem. da ga ne psujemo in preganjamo, da mu ne očitamo neprestano njegovih bivših resničnih ali samo namišljenih grehov, marveč da m« prožimo moško roko in ga pozovemo: »Udari v roko, proži Ti jo brat, sprejmi jo brez skrbi in brez zlih misli!« Tak način pridobivanja je moški in se ne odmika od one ravne črte, ki se ne sme spremeniti, če naj ne riskiramo svoje lastne eksistence. Tak način pridobivanja ne kompromitira onega, ki proži roko, pa tudi ne onega, ki seže v ponudeno roko. Predvsem pa ne doseza tak način pridobivanja ravno nasprotnih uspehov. Če hodim za nasprotnikom in se mu ponujam, mtt obetam koncesije, potem sem ga s tem naravnost potrdil v njegovih mislih, dal sem mu pogum, da vztraja v svoji miselnosti in me pri tem še zasmehuje. Dokler gre to zasmehovanje na račun posameznih oseb, je to zasebna stvar, ki ne briga široke javnosti. Čim pa se vrši tako postopanje v večjem obsegu in po široko zasnovanem načrtu, potem gre to zasmehovanje na rovaš ideje. To pa je pod vsakim pogojem nedopustno, kdor postopa tako, ta škoduje oni ideji, ki mu je baje sveta in za katero hoče baje pridobivati. V ravni črti mora iti naša pot, samo potem bo vedla do uspeha, samo potem bomo pridobili med nasprotniki vse one, ki mislijo res dobro in pošteno. Na drugih nam pa itak ni ležeče. Odgovor „Reichsposti •I* Dunajska »Reichspost« z dne 24. decembra 1933 se je spodtakniila na članku »Naš Iredentizem« nastopne številke »Omladine«, službenega glasila Omladine Narodne Odbrane v Dravski banovini in ponatisnila razne odstavke tega članka, kot n. pr.: »Naše prepričanje in dostojanstvo nam ne dopuščata, da bi odnehali, dokler ne bo sleherni Jugosloven bil do dna svoje duše uverjen in bil pripravljen dati za to svojo vero tudi življenje, da sega Jugoslavija od Tilmenta in Gospe Svete pa tja do Črnega morja in do Soluna« ... »Nemška revizionistična politika teži v glavnem na programatično priključitev Avstrije; ki je tipičen izraz nemškega iredentizma« ... »Nerazumljivo je dejstvo, da se mi proti-vimo »Anschluss«-u, dočim bi od tega s spretnim ravnanjem diplomatskega aparata mogJi imeti le očitne koristi. Toda kot »causa sine qua non«, pa bi morali postaviti zahtevo po odstopitvi Koroške Jugoslaviji.« ... »Ne verujemo, da bi se vprašanje Koroške v zvezi z »Anschluss«-om, enkrat nadeto, kar tako pustilo v nemar.« ... To so inkriminirani stavki, ki aiflo jih ponovno navedli, dasiravno smo o tem poročali v pretekli številki, da bo vsakomur jasno naše načelno stališče v tem vprašanju m umljiv naš odgovor na' izpade »ReichspOflt« proti Narodni Odbrani, kot; »Narodna Odbrana je, kakor je pozrianp, najjačja nacionalna organizacija Jugoslavije. Ima poluraden značaj in njeni člani so gotovo vse prominentne osebnosti režima ali so z njim v dobrih odnošajih. Izključeno je, da bi ta organizacija v svojem uradnem glasilu napovedovala spremembo svoje politike o vprašanju Anschlussc-a, ne da bi prej natančno pregledala terena za to. Izjava »Omladine« izpopolnjuje radi tega vest, ki smo jo objavili 22. t. m. (Ta vest je dospela z jugoslovanske strani.) 0 težnjah zunanjepolitične pisarne nacionalnih socialistov, da se na račun Koroške dobi odobritev Beograda za zedinjenje. Zunanjepolitična pisarna nacionalsocialistov objavlja danes demanti. Gospod Rosen-berg izjavlja, da so trditve izmišljene, da bi se mogli deli Koroške odstopiti Jugoslaviji. Mi ta demanti samo lojailno beležimo in mu ne dajemo nikake važnosti. Točnost naše vesti iz Berna je izven diskusije, čeprav bi ne imeli tako nesumljivega izpopolnjenja naše vesti v Narodni Odbrani.« Ostro odbijamo trditev, da stojimo v ozkih stikih z vodilnimi osebami režima ter da ima naša organizacija NO poluraden značaj. Istotako nismo najprej dobro pretipali terena, kot nam to pravi »Reichspost«, kajti za slično akcijo nam manjka zvez in deloma tudi naklonjonosti onih, ki na tem terenu vladajo. Resnica pa je, da tvori NO najmočnejšo nacionalno organizacijo v državi, ki je znala v odločilnem trenutku na pravem mestu, če treba tudi z dejanjem zastaviti svojo moč in besedo. Omladina sama pa tvori v te(j organizaciji najvažnejši del, ona je njeno borbeno krilo. Pogledi te Omladine niso vezani na nikake tradicije in so prosti vsakih okovov. Zato tudi ne gledamo na današnje probleme z očmi naše uradne diplomacije. To je popolnoma razumljivo s stališča generacijskega značaja našega pokreta. Tu smo zbrani mladi, čijih oči so uprte samo v bodočnost, čeprav stojimo trdno na tleh sedanjosti. Mi rie poznamo tradicij, ki bi vezale naše delo, kot je to slučaj z večino članov starejše generacije. Edino naše geslo je, delovati v interesu našega naroda, preteklost naše organizacije pa zahteva, da smo borbeni, revolucionarni in pripravljeni na vse žrtve. Tako vsaj razumemo svojo nalogo omla-dinci zbrani okrog »Omladine«. Vprašanje združitve Avstrije in Nemčije smatramo kot njihov popolnoma samostojen problem, ki naj ga urede, kot si ga sami žele. Naš nacionalizem ni nikak imperializem, ki bi se boril za prestiž lastne nacije in tako kršil pravice ter interese drugih. Ako se Avstrijski Nemci žele združiti z ostalimi brati v skupno državo, naj to napravijo, mi jim tega ne branimo, ker nimamo za to nikake moralne osnove. Baš v tem primeru mora dokazati naš nacionalizem, da nikakor ne podpira sovraštva med narodi, ampak deluje za resnični mir. Mir bo pa mogoč edino takrat, ko bodo narodi enakopravni, ko se bo vsakemu priznavalo njegove pravice, in da bo tudi ta potem vpošteval pravice drugih. Tujec ne sme nikdar vtikati svojih prstov v strogo domače zadeve. Kajti ako to della, je le iz bojazni, da bi, postal nekdo premočan in bi bilo s tem konec njegove več ali manj vodilne vloge v mednarodni politiki. Ne ponujamo Nemcem svojo zvezo r vprašanju »Anschlussc-o, nismo nikaki imperi-alno-kapitalistični nacionalisti, šovinisti, ki poznajo samo sebe, svoje zahteve in pravice, temveč telimo za oživotvarjanjem svojih smotrov, vpoštevajoč tudi morda prvenstveno pravice drugih. In še en smisel je imel članek, v katerem smo opredelili svoj iredentizem. Poudarili smo, da zahtevamo od drugih, da tudi oni priznavajo naše upravičene zahteve, ako jim mi prifnavamo njihove. Zato mi ne zahtevamo Koroške kot podkupnino, ampak kot nekaj, kar je našega. Koroška je naša, in če bi zavelo v Avstriji drugačno stanje, smo popolnoma upravičeni, da mirnim potom dosežemo v eventu-elno izpremenjenih prilikah to, kar je nam Narodno-obrambni svet Spontano so se pojavile v javnosti zahteve po narodnem svetu oz. narodno obrambnem svetu. Ideje in predloge, ki so bili razloženi v tem ali onem listu ali glasilu, ipa ni smatrati uvaže vanjla vredne, ker niti eden teh predlogov ne stremi za narodno obrambnim svetom, ki bi bil no-sitelj realnih Uspehov. Narodno obrambni svet ni nič drugega kakor koncentracija narodnega obrambnega dela v enem forumu, ki omogoča lažji pregled in uspešnejšo ter hitrejšo odpo-moč v narodno obrambnih zadevah. Po prevratu je prej tako živo noradno obrambno delo zastalo. Vse se je zaneslo na drž. oblasti, ki bi po mnenju marsikaterega morale v sedanji »nacionalni« državi prevzeti vse funkcije, katere so poprej imele narodno obrambne organizacije. Ker pa je ta >nacionalna« država bila vladana od demokracije, ki je bila kompromis vsega mogočega in nemogočega, je bilo jasno, da država teh nalog ni mogla vršiti. Te naloge vrši lahko eventuelno totali-tetna nacionalistična avtoritativna država, toda tudi v tej bo privatna inicijativa glavni podporni faktor drž. oblasti pri izvajanju narodno obrambnega dela. Ko se je vsa leta po prevratu vedno bolj in bolj čutilo pomanjkanje pravega in odvzela nesramna plebiscitna pogodba; in to posebno tedaj, ko bi naš tedanji pogodbenik pravni in politično več ne obstojal, ker bi ga nadomestil drugi, novi >partner<. Mišljenje, ki smo ga izrazili, nima uradnega značaja, kot tudi ne predstavlja nika-kega vmešavanja v avstrijske zadeve. Avstrijski Nemci pa naj bodo uverjeni, da je to naše mišljenje popolnoma iskreno in lojalno in da predstavlja mnenje, ne naše poklicne diplomacije ali našega zunanjega urada, ampak hotenje in prepričanje vse naše nacionalno orientirane javnosti, s posebnim ozirom na našo borbeno Omladino. Kje pa tiči vzrok, da je vsa ta zadeva zašla že tako daleč, da se je o Koroški pričelo razpravljati v tako objestnem tonu potom avstrijskega uradnega časopisja, izrabljajoč seveda pri vsej tej kampanji ugoden notranji političen moment in da se nam predočujejo obveznosti plebiscitne pogodbe? Vso krivdo, naj pripiše sebi današnji režim, ki vlada avstrijskim Nemcem pod masko patriotizma, ki pa v resnici siluži tuji larvirani spletkarski afirmaciji in domišljiji. Ali je Avstrija zadostila obveznostim na-pram našemu življu na Koroškem, in ali ni bila ona prva, ki je kršila temeljne osnove reciprocitetne manjšinske pogodbe med nami in Avstrijo? Kakšne pravice uživajo danes Slovenci na Koroškem? Nobene! Niti najosnovnejših kulturnih pravic nimajo, kaj še gospodarsko-političnih! Mar naj bo Dollfus-sovo klečeplaztvo pred svetinjami katoliške cerkve le eno izmed mnogih klerikalnih de-magoških sredstev, ko pa sam ne spoštuje besede Evangelija: »Pojdite in učite vse narode, v vseh jezikih!« Kako pa je z Nemci pri nas? Boljše se jim ne more goditi, a navzlic temu, da se nas preganja in zatira v Avstriji, se ne poslužujemo v svoji velikodušnosti načela: zob za zob« in gremo nemški manjšini kolikor mogoče na roke, tako da se nas za plačilo psuje z »bojazljivci« In »neodlločneži«! Ne, posledice potujčevanja in zatiranja smo sami občutili na lastni koži tekom naše stoletne sužnosti, da bi se na isti način hoteli maščevati in revanžirati. A zato zahtevamo, da se tudi naše narodne pravice povsod spoštujejo, in to spoštovanje si iščemo in si bomo iskali vedno z vsemi razpoložljivimi sredstvi proti vsakomur! »Reichspost«! Kar odločno roko na prsa in prav ponižno na kolena 1 Mea culpa, mea maxima culpa! pred vsem efektnega narodno obrambnega dela, so se začele najrazličnejše organizacije v neki samopomoči baviti z narodno obrambnim vprašanjem. Tvorile so se pri različnih organizacijah in društvih narodno obrambne sekcije, ki pa preko debat in več ali manj koristnih nasvetov niso mogle pritL To pa pred vsem radi tega, ker manjka takim odsekom potrebna avtoriteta in prožnost, pred vsem pa materialna podlaga, ki je bistvo vsega vprašanja. Društva in organizacije, ki imajo v prvi vrsti itak druge cilje, pa tudi ne morejo narodno obrambnih nalog vršiti in je samoprevara, če kdo misli, da se narodno obrambno delo da vršiti po kakšnih odsekih v društvih, ki rabijo vse sile, da izvršijo v redu program, ki ga v prvi vrsti predvidevajo pravila za dotično društvo. Neverjetno mnogo samoljubja, megalomanije in nepotrebnega tratenja energije je bilo in še bode, če v najkrajšem času ne krenemo na pot, ki je edino pravilna, na pot koncentracije narodno obrambnega dela le pri tistih organizacijah, ki so k temu poklicane, seveda pri intenzivni podpori od strani vseh društev in organizacij, ki poleg svojega programa morajo imeti ljubezen in smisel do tega dela. Zakaj so to storili in zakaj tako delajo drugi narodi? Ali visi nad nami res to prokletstvo, da nas iztreznijo le narodne nesreče in dogodki svetovnih revolucij in preobratov? Zakaj ne bi tudi mi v času mirnega razvoja uredili naše narodno obrambno delo sistematično in uspešno? Nemci, ki so, kar se tiče organizacije, gotovo na višku, seveda niso čakali 15 let, da so združili svoje narodno obrambne organizacije. Najprominentnejši narodno obrambni društvi »Deutscher Schulver-ein« in »Sudmark« (ki je slavila 1. 1930 svojo 50-letnico obstanka), sta se združili že leta 1919, torej eno leto po prevratu, v eno enotno narodno obrambno organizacijo, ki deluje pred vsem na naši severni meji in ki je v najožjih stikih z nemško narodno manjšino v Jugoslaviji. Ta organizacija ima okoli 1500 krajevnih odborov, ki pridno nabirajo denar v narodno obrambne svrhe. Letno se nabere v našem denarju skoro 5 milijonov Din, kateri denar se povečini uporabi ob naši severni meji in seveda tudi preko nje. Takšen milijonski promet ima organizacija, ki deluje v prvi vrsti samo proti našim mejam, in to za mejo, ki v celoti meri le nekaj sto kilometrov, medtem ko mi v naši državi, katere meje merijo več tisoč kilometrov in ki so nacionalno skrajno ogrožene, nimamo niti ene organizacije, ki bi nabrala vsaj 1 milijon Din na leto v narodno obrambne svrhe. Če še vrhu tega pomislimo, da zamore to mala Avstrija in da ima Nemčija še svoje narodno obrambne organizacije, kakor »Ostmark«, >Verein fiir das Deutschtum im Auslande«, »Deutscher Bund« itd., potem nas mora pač biti sram našega nesmotrenega narodno obrambnega dela. V primeri z Avstrijo bi mi morali imeti narodno obrambno organizacijo, katere letni budget bi moral znašati najmanj 15 milijonov Din. Seveda o tem še dolgo ne moremo misliti, dokler vlada takšna nedisciplina, samoljubje in razcepljenost v narodno obramnem delu. >Deutscher Schulverein Sudmark« poseduje okoli 400 knjižnic. Samo knjižnice vržejo letno čez 400.000 Din posojnine, to je toliko, kolikor znaša polovico budgeta naše CM družbe. V knjižnicah so Nemci ustvarili posebne strokovne oddelke za nemštvo v inozemstvu in ima tozadevna literatura že okoli 3000 zvezkov. Prirejajo se posebni kurzi za strokovno vodenje knjižnic ter se k tem kurzom pritegnejo kmečki sinovi in dekleta, da vodijo na deželi te knjižnice. Prirejajo se številna predavanja s skioptičnimi in kinomatografski-mi slikami, ki prikazujejo nemško manjšino v inozemstvu. Zalagajo se trajno publikacije, ki obravnavajo narodno obrambna vprašanja in se te publikacije izdajajo v velikanski nakladi, večkrat do pol milijona izvodov. Tako se je izdal v milijonski nakladi zemljevid vseh »neosvobojenibf nemških dežel in razširil po celi Evropi-Vsako leto se nakupi na stotine oralov slovenske zemlje. Na slovenskem Koroškem je že pokupljenih več tisoč oralov zemlje, na katero se je naselilo 2000 ljudi iz Reicha in ni še dolgo tega, odkar se je na Štajerskem ob naši meji kupilo od strani »Siidmarke« 1894 oralov zemlje in naselilo 41 družin iz Reicha s 170 člani. Podpirajo se seveda tudi trgovci, obrtniki) društva v inozemstvu. Največ pažnje pa se posveča mladinskim organizacijam, da se že mladina vzgaja v ljubezni do narodno obrambnega dela, in da potem, ko doraste, sama prevzame vodstvo krajevnih organizacij, kurzov, knjižnic itd. Seveda se še vsako leto zidajo nemške šole na naši meji, druge se zopet izdatno podpirajo z učili, zidajo se otroški vrtci, podpirajo se telovadna društva, požarne brambe, kuharske šole itd. Zidajo se na meji v zapušjSe-nih vaseh ceste itd. Kratkomalo ni možno našteti vsega podrobnega dela, ki ga vrši ta organizacija. Potrebno je tudi povdariti izdatno moralno in materialno pomoč, ki J° v prvi vrsti nudi akademska omladina. Univerze na Dunaju, v Gradcu in In°®9' stu pošiljajo vsako leto na meje eskurzije visokošolcev, ki trajajo po več tednov. T® ekskurzije vodijo nacionalistični vseuČili" ški profesorji, ki na licu mesta na mejah proučujejo narodnostne razmere in navdušujejo akad. omladino za velenemške težnje. Tako je lansko leto imela dunajska univerza ekskurzijo v Burgenland, graška na štajerski meji in inomoška na Koroškem. Seveda je to možno le v Avstriji kjer je 99% akad. omladine nacionalistične, o čemur seveda pri nas ne moremo govoriti. Tehniki iz Graza so poleti šli na našo severno mejo in delali cesto v neki siromašni vasi. Denar je seveda dala »Sild-marka« in tu se ni sramoval kopati poleg nemškega študenta nemški univerzitetni profesor. Kako lepi vzgledi za našo akad* omladino! Organizacija ima tudi svoje domove, svoj dijaški dom v Grazu, kjer se sprejema predvsem nemška mladina j1 inozemstva, v veliki meri iz Jugoslavije- Te uspehe imajo avstrijski Nemci le radi tega, ker imajo narodno-obrambno delo koncentrirano v eni sami organizaciji-Slepec in zakrknjenec mora biti tisti, ki že na tem vzgledu ne vidi, v koliki meri grešimo mi, ko se nočemo odločiti za odločilen korak, da bi združili vse narodnoobrambno delo v eni organizaciji. Toda ni treba se vzgledovati samo pr1 avstrijskih Nemcih. Vzemimo samo naše brate Čehe, ki so nam bili vedno učitelji v narodno obrambnem delu. Čehi so s svojo Matico školsko opasni konkurenti nemškim organizacijam. Čeravno imajo tudi Čehi svojo narodno državo, kateri hočemo mi naprtiti vse tovrstne naloge, je vendar njihova Matica školska ustanovila v manjšinskih krajih po prevratu okoli 2000 manjšinskih šol. Seveda je tudi vse ostalo njeno delo plodonosno v istem smislu kakor delo nemškega društva »Deutscher Schulverein Stidmark«. »SVOJI K SVOJIM« Odsek producentov Akcije NO >Svoji k svojim«, je razposlal na industrijce in one obrtnike, ki izdelujejo blago za prodajo, vabila za pristop k akciji. Prijave sprejema Oblastni odbor NO v Ljubljani, Šelenbur-gova ul. 3/1. Tel. 21-09. O sprejemu bo sklepal odbor odseka producentov, v katerem so zastopani industrijalci, obrtniki, Zveza industrijcev in Zbornica za TOI. Nadalje obstoja poseben odsek trgovcev in trgovskih so-truduikov, v kratkem pa se osnuje tudi odsek konzumentov. Če si prod ožimo gospodarske in politične prilike v Evropi in tudi V prekomorskih deželah, bomo vsi opazili, da je gospodarska kriza kot posledica svetovne vojne, političnih zapletljajev na Daljnem vzhodu in drugod in splošnega nezaupanja zajela skoraj povsod v večji meri kot Jugoslavijo, tudi druge države. Beseda kriza, ki je bila popreje vsaj v gospodarstvu manj poznana, je danes pri ubožcu in bogatinu vsakdanja bridka ugotovitev, ki je ne manjka v nobeni Številke dnevnikov. Veliki možje in pametne glave se trudijo ie leta in leta, da odpomorejo temu zlu. V poedi-nih državah so »e uveljavili in se uveljavljajo gospodarski in družabni sistemi, katerih pozitivnost bo dokazala Sele bodočnost. Sovjetska Rusija iš6e svojo gospodarsko rešitev v kolektivizmu, druge države pa, posebno naši bližnji sosedi, Iščejo svoj spas v autarkiji, samopomoči ali samore-šitvi, ki je deloma nujna posledica njihovega mladega in užrtvljenega nacionalnega pokreta. Naj Vas spomnim samo na fašizem in hitlerizem. Nacionalizem, vera v moč in zdravje svoje države in naro- da, je postala moderna in se s pridom uveljavlja. Tudi pri nas je postal nacionalni pokret močnejši« in silnejši, žal ne povsod kot srčna potreba Jugoslovanov, marveč so se ga oprijeli že tudi dosedanji mlačneži, ker iščejo morda v tem pokretu svoje osebne koristi in pa, ker je nacionalizem postal — moda. Nacionalni pokret brez pozitivnih ciljev, smeri in uspehov, brez pozitivne odpomoči dosedanjim nacionalnim, gospodarskim in socialnim težkočam, pa je v bistvu negativen, ker ostane v ideološkem okvirju. Tudi kultura, znanost in veda zastane v svojem razvoju, če nima gospodarske in socialne podlage. Če je borba za ljubi kruh in za obstanek pretrda in prevelika, ne preostane časa, ne možnosti za ustvarjanje kulturnih dobrin. Ta dejstva je spoznala Narodna Odbrana in započela v vztrajnem delu z raznimi akcijami, katerih ena najbolj dalekosežnih in važnih je ona, da po svojih močeh in ob sodelovanju vseh slojev naroda pripomore k ublažitvi sedanje gospodarske krize in socialne bede. Z vidika narodnega gospodarstva, težnje po gospodarski neodvisnosti poedinih držav, carinske zapore, otežitev uvoza in obdaje s kitajskim zidom, ni za pozdravljati. Ker pa so končno prešle skoraj vse države že v autarkični sistem, se moramo tudi mi priključiti, hočeS — nočeš, temu sistemu, da ne bomo pregaženi po inozemskem kapitalu in ■inozemski produkciji. DanaSnja slika gospodarstva v Jugoslaviji je žalostna. Armada brezposelnih je prestala biti kon-zument. Se zaposleni so omejili svoj konzum, ker so znižani njih prejemki. Konzum je zato padel za polovico in za polovico se je znižala tudi produkcija. Tovarne in obrtne delavnice so nezadostno zaposlene in posledica temu so nove redukcije delavcev, ki tudi odpadejo kot konzumenti. Promet posrednika med producentom in konzumen-tom, to je trgovca, Je vedno manjši in zato tudi zaslužek preskromen. Kmet je prezadolžen, vrednost posestev je padla in pri tem biča našega kmeta še nova nesreča, da ni prodajna cena kmetijskih proizvodov v nikakem razmerju s trdim in dragocenim kmetiškim delom. Splošni gospodarski krizi se je priključila še specijelna kreditna in denarna kriza kot posledica vsesplošnemu ne-‘ zaupanju. V Dravski banovini, v kateri živi skoraj polovica ljudi od industrije in obrti, je v lanskem letu padla produkcija v tovarnah in obrtnih delavnicah za polovico od one prejšnjih let. Narod je obubožal in s strahom zre v bodočnost. Da bo splošno zlo še večje, se pa nesmiselno in nespametno gospodari naprej. Inozemski potniki še vedno preplavljajo naše trgovine in vsiljujejo trgovcem tuje blago, kar je v največjo škodo domačega delavca in domače produkcije. Ker, če bi trgovec oddal svoje naročilo domači tovarni, bi ta tovarna zaposlila domačega delavca, pridobila s tem novega člana v krog konzumentov, ki bi s svojim zaslužkom nakupil živila in industrijske potrebščine, tiste industrijske potrebščine, katere mora tudi izdelati njegov tovariš-delavec. Tako bi zaposlen delavec zaposlil s svojo potrebo po življenjskih potrebščinah tudi tovariša-delavca. če pa kupujemo tuje blago, podpiramo inozemskega tovarnarja, inozemskega trgovca in inozemskega delavca, ki pridejo do dela in zaslužka, naš delavec pa naj pri tem ostane brezposelen, naj trpi m strada. Pa ne samo, da naši trgovci kupujejo blago deloma inozemskega izvora, tudi država sama dovoljuje, da se udeležujejo državnih dobav ino-zemci. Tudi temu bi bilo treba odpomoči. Nedolžen pa tudi ni naš industrijalec in obrtnik, ker tudi on mnogokrat greši s tem, da kupuje za evoj obrat potrebne sirovine in pollabrikate v inozemstvu, mesto doma. Predvsem pa je kriv naš konzument sam, zlasti naše žene, ker le te so najmočnejši in najraje izbirajo pri trgovcu blago inozemskega izvora, češ, da je to bolj fino in moderno. Trgovec je le posrednik želja konzumenta napram produ-centu. Če zahteva kupec pri trgovcu edinole domače blago, bo trgovec naročal pri domačih tovar; nah in obrtnikih in ne več v inozemstvu, ker &> mu inozemsko blago obležalo v skladišču. , Narod je obubožal. Promet je vedno manj«1' davki pa ne gredo sorazmerno navzdol. Tako nastane prekomerno in neznosno obdavčenje naši*1 podjetij, svobodnih poklicev in tudi uslužbencev-Jasno je in vsakomur razumljivo, da potrebuj® država v avrho uravnovešenja svojega budže'9 mnogo denarja, morda nič manj kot v času konjunkture. Kar se je v prejšnjih, dobrih čas1" plačevalo na davkih z lahkoto, postaja danes te*' ko, mnogokrat neznosno breme. Država skrbeti, da se davki plačujejo v redu, mora P® tudi skrbeti na moder način, da se primera zviša promet v gospodarstvu in s tem omog° plačilo. Imamo pa tudi tovarne in obrate, seveda inozemskih rokah, ki se v škodo domačih to'va „ odtegujejo plačilu davkov. Ti parasiti našega 6 spodarstva izkazujejo nizke bilančne dobičke n ta način, da si dajo fakturirati surovine in P® fabrikate, katere dobe iz inozemstva od 9Vojib PT sestrim istega finančnega konzorcija, po tak0...u šokih cenah, da ostane ves dobiček v inozemsiv » doma ga seveda ni in zato ne plačujejo sorazm ne davčne dajatve. . . ka. Pa tudi z drugega vidika so še krivi n teri industrijalci in obrtniki, saj so često cuje, . znaša ponekod plača delavca en dinar 80 par 2 dinarja 20 par na uro. Neg led e na^ to.^ j. tako plačilo nesocialno in sramotno, ne po ■ dotični tovarnar, da škoduje s tem, poleg d g :ovarnam, v veliki meri tudi sebi, saj osla ec, sumno moč svojega delavca na minimum. . rat d je tako sramotno plačan, je ve»el, da ^ .t ge »a dan sit, in niti ne misli na to, da to kupil Tudi Poljaki ne zaostajajo v ničemer za Čehi Znano je, kaj so Poljaki storili za svoje ogrožene meje v Šleziji. Pokupili so kolosalne komplekse zemlje, ki je bila v nemških rokah, in to ne samo v Šleziji, ki je pod poljsko suverenostjo, temveč so sli v ofenzivo v Prusijo, kjer so poljski Seljaki s pomočjo poljske narodno obrambne organizacije pokupili toliko zemlje, da je nemški Reichstag dotiral milijardni kredit v takozvano >Qstmarkhilfe«, da zajezi pro-diranje Poljakov, ki skušajo popraviti večstoletno krivico, naneseno jim od Nemcev. Če primerjamo naše narodno obrambno delo s prej omenjenim, potem se moramo direktno čuditi, kako je to mogoče, da komaj 15 let po prevratu govorimo o nekem narodnem svetu, ki naj da nekako inicijativo za koncentracijo narodno obrambnega dela. Zgoraj navedeni vzgledi nam pač kažejo, da je že skrajni čas, da tudi mi osredotočimo narodno delo v enotni organizaciji, ki bo moralno in materialno tako fundirana, da bo kos zgoraj opisani konkurenci. Narodno obrambni svet bi imel baš to nalogo kot prvo, da kot repre-sentant vseh nacionalnih organizacij ustvari potrebno voljo in prepričanje, da se to čimprej zgodi. Sicer bi bilo bolj pravilno, če bi spontano pri nas prisilo do te koncentracije, ne pa da še kličemo na pomoč narodno-obrambni svet, ki naj še le brum-ne Slovence in Jugoslovane prepriča o važnosti enotne narodno-obrambne organi-«ije. Organizacije z narodno obrambnim ciljem so danes pri nas NO, CM družba in firanibor. Nujno potrebno hi bilo, da se te organizacije strnejo v skupno delovanje, Pri čemer bi njihova avtonomija ne bila tangirana. NO je v prvi vrsti poklicana, da kot vsedržavna organizacija razširi metode narodno obrambnega dela, kakor jih ima OM družba ter slične nemške in slovanske narodne obrambne organizacije. Odkar se v NO udejstvuje v veliki meri slovenski del našega naroda, se opaža, da je središni odbor NO na najboljši poti, da organizira narodno obrambno delo tudi v ostali državi, da tako ustvarimo narodno obrambno organizacijo, ki bo kos nalogam, katere smo doslej zamudili. Če bi mi imeli enotno narodno obrambno organizacijo, kakor jo imajo Čehi in Nemci, koliko Sol bi Že bilo postavljenih na naših ogroženih mejah v Banatu, Bački, Južni Srbiji itd. Koliko knjižnic in otroških vrtcev bi že delovalo, koliko zemlje bi že bilo lahko pokupljene od Madžarov, Nemcev in Turkov ta naseljene z našimi ljudmi. Te tri organizacije bi naj tedaj s svojimi odbori tvorile narodno obrambni svet, v katerega bi poslale svoje delegate še druge nacijonalne organizacije, v prvi vrsti Sokol, učiteljske organizacije, Jadranska straža itd. itd. Vse sodelujoče organizacije bi pred vsem prevzele nalogo, da bi med svojim članstvom vzbujale interes za narodno obrambno delo in nalagale dolžnost, da vsak po svoji moči prispeva materijelno za svrhe, ki bi jih sklenil narodno obrambni svet. NO je problem narodno obrambnega sveta že rešila s svojimi novimi pravili, katerih čl. 38. pravi: »Pri središnem odboru NO postoji v cilju popolne kolaboracije vseh organizacij, ki se udejstvujejo v duhu čl. 3. pravil NO in so kolektivni člani NO radi čim uspešnejšega narodno obrambnega dela, narodno-obrambni svet, katerega člani so: a) središni odbor NO in b) predsedniki glavnih odborov prej navedenih organizacij ali njihovi namestniki.« S tem je tudi rečeno, da se morajo tudi pri oblastnih odborih NO ustvariti narodno obrambni sveti z isto sestavo kakor pri središnem odboru. Za Dravsko banovino pa pride v poštev z ozirom na naše razmere sestava kakor zgoraj navedena Če je tedaj namera tistih, ld so po-krenili ustanovitev narodno-obrambnega sveta, resna in odkrita, bodo morali pač brez vsega pnistati na rešitev kakor je tukaj razložena. Seveda ni s tem rečeno, da se na zgorajšnjih predlogih ne bi dalo po dogovorih še kaj izpremeniti. Glavno je, da postoji dobra volja za čim uspešnejšo in realnejšo rešitev tega vprašanja. M. V. Ne bežite torej iz javnosti, ampak napravite pogumen korak nazaj v javnost, kar nas je še mož-junakov in poštenjakov! Dobesedno tako se glasi uvodnik »Kmetskega lista« z dne 24. januarja 1934. Menimo, da njegova vsebina predvsem velja inteligentnejšim slojem. Mi ga podpišemo z obema rokama. Rečemo pa še to: Partijski teror in brezvestnost ter de-magoštvo mnogih politikov so krivi gori opisanega pojava. Zloraba demokracije in nacionalizma sta ustvarila gorje. Ljudje, ki ne iščejo samo sebe in korit, so javno sodelovanje z raznimi podivjanci in pokvarjenci opustili zato, ker jim je izpod časti prihajati z njimi v kakoršnekoli stike, pa naj nosijo še tako visokodoneče naslove. Ko bi rekel kdo, naj bi vsaj javno kritrkovali, če nočejo sodelovati. Tudi to posamezniku večinoma ni možno. Pripro-sti ljudje marsičesa ne vidijo in ne razumejo ter ne morejo nič storiti. Izobraže-nejši so večinoma po službah ter direktno ali indirektno odvisni. Tisti maloštevilni pa, ki sedijo na svojem, se tudi ne upajo vedno posegati z golo roko v žerjavico, ker jih utegne opeči. Tako je tudi javnost omrtvela. Vsake vrste uslužbenstvo je že izpred 6-januarske dobe tako sterorizirano, da mu je nemogoče hoditi v javnost. Samo zini, pa si ubit. Ne samo ti, tudi na ves tvoj zarod pade težka roka. No, pa dobrohotna kritika? Tudi ta te lahko ubije. _ Delati štafažo in ploskati, to smeš in še celo moraš. Kdo naj tedaj v takih razmerah, ko mora gledati, kako si ohrani golo življenje, še riskira, da se s svojim poštenim delom zameri in zleti na cesto. Kam naj se dene potem? Puli plevel iz zapleveljene njive — če si dober gospodar in če prav veš, da po takem potu ne dosežeš drugega kot svojo propast. Ali more taka posamezna žrtev, ki pade tiho, za javnost neopazno sploh kaj pripomoči k izboljšanju? Ali je še težko razumeti beg inteligence iz javnega udejstvovanja. Ali se more pameten človek spustiti v dobrohotno kritiko spričo tega, kar si je na strokovne izjave uradnika nekoč dovolil seljak — narodni poslanik v parlamentu, ko je zavpil: šta ima on (uradnik-strokovnjak) da kaže kad nije poslanik. Koliko je očividnih krivici Ko bi se jih zbralo in jim pridružilo še po njih povzročene škode in boli — bi bil to grozen eksploziv. Toda ljudje molčijo, trpijo in mrjo. Vera v pravico in v poštenje je umrla in tudi sicer ne želijo razgaljati vse svoje sijajne revščine in obupa pred javnostjo, ko vedo, da ne bi nič pomagalo. Stiskajo se pesti in grozne kletve se ču-jejo. Javnost naj bi bila najvišji sodnik. Kje pa je in kdo je javnost? One prave, resnične javnosti ni. Kolikor se je včasih zdi videti, je ali skorumpirana ali stero-rizirana ali zamamljena in naročena. Vere v pravico pa ni, niti ni upanja v boljšo bodočnost. Fatalizem je zakraljeval in kaos. Zato pa, možje in junaki vkup. Posamezna žrtev ne more nič pomagati, v združenih vrstah, kjer drug drugega podpira, tam je manj žrtev. In kolikor jih je — te zaležejo. Ustvarjajmo vero v pravico, upanje v boljšo bodočnost, ustvarjajmo pošteno javnost — če drugače ne bi bilo mogoče, pa od moža do moža. Ozdravljenje mora priti, čas je, da se plevel zatre. Ta klic velja vsem, ki hočejo dobrobit celotnega naroda, ta klic velja posebno tistim, ki so uverjeni, da so nad njimi gospodarji. Tisti, ki jim je narod poveril dolžnosti, naj storijo vse, da bo vsak izmed njih mogel reči: Storil sem svojo dolžnost! Vsem in vsakomur pa povemo, da bo ozdravljenje prišlo! V javnost! Nekdaj so imeli ljudje, ki so smatrali, da se jim godi krivica in ki pravice niso mogli najti, to lepo navado, da so se »zatekali v javnost«. Vsi oziri, ki so jih imeli taki nesrečneži še do sebe ali do svojih rodbin, so v najhujši stiski morali pasti, tako da je na pomoč poklicana javnost mogla nepristransko presoditi, kje je pravica in kje krivica. Javnost je bila torej najvišji sodnik, višji kakor vsi pisani paragrafi, kajti za > javnost« je bil odločilen in merodajen samo pravni čut naroda. Danes pa opazujemo baš nasproten pojav. Mi vidimo, da se najboljši ljudje, ljudje čistih rok in svetih značajev, iz javnosti umikajo in pred javnostjo kar beže. Velika je moralla biti izprememba, da je tako daleč prišlo, in nam skoraj nerazumljiva. Ce pa si pokličemo v spomin razne dogodke, ki dajejo naši novi dobi svoje posebno obeležje, bomo razumeli tudi ta pojav in ne bomo se zmotili, če trdimo, da je eden glavnih vzrokov tega žalostnega pojava omajana vera v omajani pravni čut, čegar posledica je in mora biti splošno medsebojno nezaupanje in beg iz javnosti in pred javnostjo. Ubita javna morala ni nikjer rodila tako žalostnih posledic kakor jih je rodila v političnem življenju. Zloraba demokracije je ndušila v ljudski množici vsak čut za poštenje in dostojnost in demagogija najslabše vrste se je tako bohotno razpasla po celi deželi, da je prerastla vsako plemenito čutenje. To, kar so imenovali ljudje nekdaj dostojnost, se je moralo umakniti _ umazanosti, pred umazanijo pa čisti ljudje in čisti značaji beže, da se še sami ne umažejo. Zato pa se vrste moralno neoporečenih ljudi vedno bolj redčijo. Ta pojav pa ni in ne more biti zdrav. Ce pojde tako naprej, bomo kmalu videli nastopati v javnem življenju le ljudi, katerim se pošten Slovek že na daleč umakne, še manj pa, da bi jim segel v roko. Tako daleč pa ne sme priti. Kakor se kmet ne sme ustrašiti še tako zapleveljene njive, ampak se mora odločiti, da prevel energično poruje, pa če si pri tem neprijetnem delu še tako umaže svoje roke, prav tako se mora vse, kar je med nami še čistega, poštenega in dobrega, odločiti, da tudi na naši narodni njivi poruje ves plevel in ves smrad, ki dela bivanje v njej neznosno. Ni prijetna ta žrtev; toda žrtvovati se bo treba v korist skupnosti. Gospodar, ki leno stoji ob strani in mirno gleda, kako se mu kvari njegovo premoženje, ni dober gospodar — to sploh ni gospodar. Samo tisti, ki se tudi največje umazanije ne boji, ampak se je pogumno loti, da jo zatre in odpravi, samo tisti ima pravico reči: Storil sem svojo dolžnost! Naivežie socialno zlo sedanjega veka — brezposelnost pa se veča tudi s tem, da sede v poedi-nih industrijskih obratih inozemoi, ki odjedajo kruh domačemu delavcu in uradniku, ki je najmanj toliko kvalificiran in sposoben, kot omenjeni tujec. Tudi nam ni vseeno, da se gotove produkcij-ske branže v zadnjem Času prekomerno razvijajo. Z ustanavljanjem novih tovarn, ki rastejo kot Robe po dežju, se odteguje kmečko ljudstvo svojemu pravemu delu na rodni grudi in ga privlačuje v industrijsko delo. Preštevilne tovarne producirajo prekomerno, nastal bo po naravnem _ zakonu zastoj, tovarne bodo prenehale obratovati in Pojavile se bodo' nove Golgote bede in gladu industrijskega delavstva. Podali smo v širokih potezah in jasno orisali leglo sedanjega gospodarskega in socialnega zla. Naša državljanska in nacionalna dolžnost je, da strnemo vsi v eno fronto in skušamo po svojih Najboljših močeh odpomoči temu zlu. Konzument, revež ali bogatin, naj bi vedno in povsod zahteval kupoval le domače izdelke industrijskega, obrtnega in kmetiškega dela. Naš industrijalec in obrtnik mora kupovati za svoj obrat potrebne surovine poUabrlkate le doma, če se že dobijo. Trgo-ye« mora odklanjati ponudbe inozemskega agenta ‘n naj kupuje izdelke, ki se dobe doma, le pri domačih tovarnah, obrtnikih in kmetu; Tako bla-8° pa, ki »e pri nas še ne izdeluje in luksuzne Predmete naj kupuje v omejenem obsegu. Denar jnora krožiti doma. Široko ljudstvo ne ve, kako *ezko je dobiti naši državi nazaj vsak dinar, ki se odpošlje v inozemstvo za plačilo inozemskega bla-Prepričali se boste, da se bo že v kratkem casu zmanjšalo število brezposelnih, ker bo do-maca produkcija močnojša. , Delo Ciniteljev Narodne Odbrane bo tudi to, °Pozore merodajne kroge na sredstva, ki bi jih zamogla » pridom uporabiti država v omiljenje socialnega zla in postopnega blagostanja. Budno oko Narodne Odbrane bo pazilo na vse one, ki nosijo svoj denar v inozemske banke, na one, ki sramotno plačujejo svojega delavca, ki zaposlujejo nepotrebne inozemske moči in ki z veseljem kupujejo inozemsko blago. Tej akciji Narodne Odbrane se mora priključiti ves narod. Akcija Narodne Odbrane »Svoji k svojim« ni započeta zato, da se koristijo pri zboljšanju gospodarskih razmer industrijalci, obrtniki in trgovci s prekomernim dobičkom. Ona je započeta zato, da se odpomore bedi širokih slojev našega naroda. Pomesti moramo z največjo sramoto 20. stoletja, da govorimo o našem sočloveku-delavcu že ne več kot o brezposelnem, nego kot o gladujo-čem. Da naš inteligent ob največji vnemi in trudu ne dobi dela in živi v skrajni bedi. Da obupujejo matere in da bo bodoča generacija sedanjih lačnih in bednih otrok duševno in telesno manj razvita. Kdor pomaga ugonabljati sedanjo gospodarsko krizo, je za državo. Kdor ni za narod in državo, je proti njej in s takim je treba temeljito obračunati. Pomesti moramo s podporami za brezposelne. Vsakomur, ki želi dela, naj se nudi delo, podeljevanje brezposelnih podpor je za delaivca sramota. Prepričani smo, da bo vsakogar sram, če vstopi v trgovino in zahteva inozemsko blago, pri tem pa ga bodo v vsaki trgovini spominjali napisi na zlo takega početja. Vsak kupec naj si predoči pri vstopu v trgovino ubogo delavsko ženo s sestradanim otrokom v naročju, posledica brezposelnega moža. Potem ae bo nikogar med nami, ki bi čutil v takem trenutku nesocialno. »Kupuj domače blago«, naj bo v bodoče geslo vsega naroda. Film naše zemlje ŠOŠTANJ Iz Šoštanja in okolice smo prejeli v zadnjih mesecih od raznih dopisnikoy množico notic, krneie nismo mogli sproti objaviti vsled pomankanja prostora in ker se nam ni-»a zdele nujne. Tako je prišlo, da smo v 51. številki priobčili več teh novic skupaj, pa je hotela nesreča, da je prišla za poročilom o proslavi 15-letnice ujedinjenja ironična notica »Nekdaj — sedaj«, ki bi imela biti priobčena že pred meseci. Kdor zna — oziroma kdor hoče znati či-tati bo uvidel, da v inkriminira.lin noticah niso bile mišljene »sedaj« uradno ukazane proslave in manifestacije, temveč le one, ki so se vršile »nekdaj« spontano in z navdušenjem, uvidel tudi, da je bila notica splošna in ni bil mišljen tu samo Šoštanj. Najmanj pa je bila ost notice namenjena šoštanjskemu iljudskošolskemu učiteljstvu, kateremu ni v nacionalnem udejstvovanju niti najmanj oporekati. V tem smo si na jasnem! Obžalujem torej, da je učiteljski zbor smisel navedenih notic »kot zlobno zavijanje resnice« krivo tolmačil. Avtorju protesta pa v spominsko knjigo. Preresni časi so, da bi morali hvalisati nekoga, ki vrši svojo dolžnost, pa tudi, ce napravi nekaj — čez! Pouk o »sveti« pa tudi o posvetni državljanski dolžnosti, naj lepo prihrani za se. Zna mu enkrat koristiti. Jezi naj se na »škrata«, ki je napravil iz 15 — 10-letnico in naj bo prepričan, da se »ogabni« dopisnik ne boji sedemnajstkrat hujsin »protestov«, ki si jih g. avtor v prihodnje lahko prihrani! Zdravo! SEVNICA 27. t. m. je predaval v Sevnici banovinski sta reži na Omladine NO. Predavanje, ki se je vršilo zvečer v sokolskem domu, je sklicala krajevna organizacija NO. Predavanje je bilo dobro posečano in se je v dvorani zbralo nad petdeset ljudi. Tčma predavanja je bila »Nacionalizem in socialna ideja.« Predavatelj je podali kratko in jedrnato vso zgodovino socialnih bojev Konec poti«, drama v treh dejanjih, spisal Scherriff, pre-vel Oton Zupančič. — Cene: Stojišča po 2 dinarja, sedeži po 4, 6, 8 in 10 Din. — Ker je to prva prireditev novo osnovanega dramskega odseka Narodne odbrane v Ljubljani, pričakujemo od strani članstva bratskih organizacij mnogobrojne udeležbe. Zdravo! STARA CERKEV PRI KOČEVJU Občni zbor krajevnega odbora Narodne odbrane v Stari cerkvi se vrši dne 11. februarja 1934 ob 11. uri v osnovni šoli v Stari cerkvi v zvezi javnega predavanja. Članstvo strogo obvezno udeležbe. Vabljeno je tudi vse občinstvo na to predavanje. — Odbor. Mie m Mu Strelci imamo svojo koračnico. Pred krat- fkim je izšla nova slovenska skladba: »Strelska koračnica« za meški zbor, katero je na besedilo g. Moharja, tajnika strelske družine v Mariboru, skompomrrala g. Ervina Ropaš, profesorica drž. učit. šole v Mariboru, in jo tudi sama založila. Skladba je namenjena našim strelskim četam in je nositeljica naše nacionalne ideje. Po vsebini je bojevita, vendar melodijozna in zelo hvaležna za izvajanje. Pri vsem tem pa ne pretežka in prikrojena tako, da jo zamorejo izvajati tudi podeželske strelske čete. Zato jo vsem narodnim društvom, čilo za vse trpljenje, za vse žrtve, ki ste jih doprinesli in ki jih bodete še doprinašali za vaše osvobojenje in popolno zedinjenje. . Vsi vi, ki danes trohnite po italijanskih ječah, kamor vas je privedla vaša neomajena ljubezen do jugoslovanske grude in vsi vi, ki vzdihujete po raznih konfinacijskih taboriščih, vsi vi morate verovati v moč slovanstva, ki se dviga, da enkrat za vselej odžene od vas krdela volkov, ki hlastajo po vaših mladih življenjih, hoteč s tem uničiti poslednje sledove borcev, ki so se borili za stare silo-vanske pravde. Vaša srca bratje, so danes žalosti poioir vaše oči motno zro v negotovo bodočnost. P®' sem vaša je zamrla. Izgnana je tvoja maten-na govorica, izgnana tvoja molitev iz božjega hrama. Tvoj molitvenik, tvoja knjiga in tvoja pesmarica so danes le kup črnega pepela-Tvoji predniki, očetje, matere, bratje in sestre, katerim si ti narod naš postavljal spomenike z vklesanimi slovanskimi imeni, tudi ti, ki so spali nevzdramuo spanje pod trdo kraško prstjo, tudi ti so bili moteni in oskrunjeni. Toda eno ti je ostalo. Ostala ti je z2" vest, zavest, da si trpinčen del jugoslovanskega naroda, do katerega osvobojenje še ni Prl' šlo. Vedi pa, da je Bazovica naše Kosovo po-lje in da narod, ki ima svoje Kosovo polje? mora biti osvobojen. Bazovica! V rani zori je tvojo zemljo namočila kri junakov, ki so padli ustreljeni v hrbet. Blagoslovljena bodi zemlja slovanska* ki si vsesala kri teh naših mučenikov, blagoslovljena bodi z istim blagoslovom, z isto m°r litvijo, z istimi željami in istimi hrepenenje«!? koit so bile blagoslovljene zastave naše arma-de ravno v tem zgodovinskem jutru, Ta blagoslov naj ti bo uteha ob novem letu, spremlja naj te na tvojem križevem potu, na potoki te z gotovostjo vodi v naročje tvoje matere velike Jugoslavije. Tudi za tebe vstajajo viteške čete, vstaja omladina Narodne Odbrane, da žrtvuje sebe za tvoje odrešenje in končno osvobojenje. ' brezmejni veri, upanju in ljubezni do tebe, naš trpeči brat, ti borci Narodne Odbrane kličejo: Vztrajaj, solnce na vzhodu vzhaja, Slovan ■vstaja, prihaja na dan, na plan. Na vam pa dragi borci, ki ste združeni v viteških četah Narodne Odbrane, na tebi draga omladina leži sedaj sveta in težka dolžnost, da borbo, ki smo jo napovedali, izvedemo pravilno, pošteno in častno. Računajoč na vašo železno disciplino in neomajeno zaupanje, ki ga gojite napram svojemu vodstvu, želim vsem borcem v bodočem delu srečnejše dneve, srečnejše Novo leto, ki naj prinese vam in narodu našemu tisto blagostanje, tisto bodočnost, tisti mir in srečo, katero zaslužite vi in narod naš. V globoki veri, da bo naše delo rodilo obilo sadov, z upanjem v boljšo bodočnost našega naroda in države ter z neomajno ljubeznijo do našega gospodarja kralja bomo stopili na prag Novega leta, ki nam bo prineslo veliko težkih bremen in trdega dela, dela za narod, kralja in državo, dela za pre" rojenje in popolno osvobojenje našega naroda, detla na obnovi naše države v veliko goslavijo od Tilmenta do Črnega morja ter od Gospe Svete do Soluna, dela za dograditev našega velikega in samo našega slovanskega carstva. Zdravo in na svidenje! (Konec) posebno pa J-Strelcem«, toplo priporočamo-Dob: se v samozaložbi skladateljice, Maribor. Maistrova 3, za niziko ceno 5 Din posamezni izvod, tako, da si jo čete naročajo lahko v poljubnem številu. Strelci in zavedni Jugoslovani, segajte po skladbi! Ljubljanska strcljačka družina (mestni odbor) obvešča vse članstvo, da se vrši v nedeljo 4. februarja 1934. ob 10. uri dop. v restavraciji Glavnega kolodvora, redna letna skupščina s sledečim dnevnim redom: 1. Poročilo predsedstva. 2. Poročilo tajnika. 3. Poročilo blagajnika. 4. Poročilo gospodarja. 5. Poročilo odsekov. 6. Poročilo preglednikov računov. 7. Volitve nove uprave. 8. Slučajnosti. Opozarja se, da je vse predloge za občni zbor vposlati najkasnejo do 30. januarja t. !• Na poznejše predloge se ne bo oziralo. Vsem naročnikom >0mladine« javljam®; da bo izšla prihodnji teden dvojna 64 stran> obsegajoča številka. Obenem pozivamo vse one, ki niso poslali še naročnine ali naročilnico, naj to nemudoma store. 3-4 dvojno št®' vilko prejmejo samo oni, ki so poslali naročnino ali naročilnico. Vse one, ki se ne nam®" rova,jo naročiti, prosimo, da vrnejo 1. in 2-številko. Uprava >0mladine<- Edino sredstvo za izboljšanje socialah razmer je brezpogojna odstranitev vseh, ki nimajo etične podlage, ki stvari, ki bi jih na svojih položajih morali znati, J1« znajo, ker se jih niso nikoli ožili in ki ji® j© jugoslovenstvo Se problem, o katerem debatirajo — in nastavitev novih moči, z® katere je najvažnejši kriterij; moralna in nacionalna neoporečnost in resnična strokovna sposobnost za mesta, ki naj jih ®ar sedejo. (Podlistek o Mali antanti nadaljujemo prihodnjič.) Naše viteške čete (Nadaljevanje) Kajti tudi njim so dnevi šteti to pričakujemo lahko, da se bodo nekega dne vrnili, zdelani iin onemogli, upognjenih hrbtenic in s klicami bolezni: v sebi, da objamejo svojo redno grudo in da na njej prežive svoje poslednje dni. Tujina jim je bila mačeha. Izrabljala je njihove živi jensko sile, izžemala njihovo mladost ter jih kot izčrpane bolnike vrnila nazaj v naročje njčhove prave domovine. Tudi ti so bili uporniki, vendar oni niso znali uveljaviti svojih pravic naipram tujcu v lastni državi tedaj, ko sta bili v njih še zdravje iin ■moč. Klonili so svoje glaive in svoje hrbtenice, zapustili svoje delo in svojo domačo grudo. Odšli so, da se sploh ne vrnejo, ali pa, da se vrnejo k zadnjemu počitku v poslednji dom. In žuljava tvoja roka ti kmet naš, tudi že omaguje. Skrbi te tarejo. Tvoje noči so brez sna. Mučiš se in delaš, obdeluješ zemljo, ki naj bi redila tebe in narod tvoj. Ko pa pride čas žetve, ko pospravljaš svoje pridelke in računaš, koliko boš skupil, da boš lahko kupil vse najpotrebnejše, tedaj šele vidiš, da niti tvoj trud ni poplačan, da si delal celo leto samo za to, da pokriješ tvoje stroške, ki si jih imel z obdelovanjem tvoje zemlje. Ko pa prišteješ k temu še one dajatve, ki si jih obvezan dajati kot mi vsi, naši državi, tedaj uvidiš, da tvoja zemlja ni dovolj rodovitna, da bi krila tvoje potrebe. Kravica tedaj roma iz hleva zato, da si lahko kupiš semenja za prihodnje leto. Tvoje veselje do dela pojema, tvoja pravljična ljubezen do grude izginja. Nejevoljen si, psuješ in zabavljaš, ker čas ne ceni tvojega dela in pridelkov. Zlatih njiv ni več. Ostala je le suha zemlja, katero orješ v znoju svojega nejevoljnega obraza pač samo za to, ker je tvoja in da na njej nekaj zraste in za to, da bo gnojna za ona leta, ki jih ti in vsi mi tako željno pričakujemo in katera morajo priti, ako 1)0-mo imeli ono globoko vero v sebi, vero v boljšo bodočnost naroda in države. In ti uradnik, ki s strahom šteješ dneve meseca, ki si vedno nestrpen in komaj čakaš, da je konec meseca in pa da je konec tudi tvojega plačilnega dne, ki pač ni dan veselja, temveč dan žalosti in skrbi, si; tudi eden izmed tistih, čegar vestnost in marljivost se je začela majati. Tudi ti iščeš opore, katero težko pričakuješ in katera naj ti preže tisto stanovitnost in‘tisto moč, ki ti je tolikanj potrebna pri opravljanju tvojih težkih poslov in izvrševanju tvojih dolžnosti napram privatniku ali državi. Zaupanje tvoje je veliko Odgovorni urednik Miroslav Matelič. — in ako bo se večje, ne w ie picvaiaiu. Pa tudi vsi ostali sloji, ki danes z nezaupanjem in s strahom gledate v bodočnost, ker vas tiščijo bremena, skrb in malodušje, tudi vaša pot ni gladka, temveč je posuta s trnjem trpljenja in nezadovoljstva. Toda upanje, ki ga gojite v vaših srcih, bo moralo poteptati tudi to trnje ter vam omogočiti pravilen napredek, ki bo v ča3t vašo in v ponos države. Kakor se je v letu 1908. dvignila Narodna Odbrana, da obrani svoj narod pred nasiljem neprijatelja, da ohrani svetost in nedotakljivost zemlje svoje, tako tudi danes uvi-deva ona potrebo, ki postaja zahteva, po notranji ureditvi in končni rešitvi vseh aktuel-nih perečih vprašanj, ki so se pojavila v toku 15 let med našim narodom v naši državi. Narodna Odbrana vstaja in se širi samo zato, da bo lahko z dejanji ustvarila v našem narodu zopet tisto ljubezen in tiste zaupanje do države, ki mora vladati in ki je neobhodno potrebno za končno ureditev celotnega gospodarskega, socijalnega in kulturnega vprašanja v naši državi. Nezadovoljstvo in tiho godrnjanje, šepetanje in zabavljanje mora izginiti. To so žalostni izbruhi, ki so nastali kot posledica nezdrave politike, ki se je vodila v naši državi. So to posledice, ki so se izrodile vsled dela onih, ki jih ščitijo razni mednarodni dogovori, posledice onih, ki pod krinko nacionalizma in državotvornosti, gulijo naš narod, ga uničujejo ter izpodjedajo njegove zdrave temelje in upropaščajo njegovo delo, njegovo voljo, poštenost in zdravo nacionalno svest. Narodna Odbrana vstaja, da zopet kot nekoč zaščiti vse bedne, ponižane in razžaljene, da jih brani pred nasilnim iz-koriščevanjem ter, da porabi v to svrho vsa sredstva, ki ji bodo stala na razpolago. Naša deviza je: Kralj, narod in država. Pred to devizo bo klonile države in pred to devizo morajo kloniti tudi vsi oni, ki danes v kalnem ribarijo in ki greše bodisi proti enemu ali drugemu od treh nam svetih imen v naši devizi. Smo brezkompromisen, nadstrankarski in izvenstrankarski pokret, na katerem čelu stopajo naše viteške čete in naša mladina. Izvršujemo oporoke naših padlih prednikov in ker nam je ta krvava oporoka svetal primer nesebične ljubezni do našega kralja, države in naroda, bodo naša dela izpopolnila in upajmo tudi končala začeto delo onih, katerih danes ni več med nami, katere je pri graditvi te naše mogočne zgradbe doletela junaška smrt. Kot izpolnjevalci te oporoke Iidaja aa Narodno obrambno tiskovno zadrugo, r. ■. a o. c., Ernest Vargazon. — Tiska tiskarna Merkur (predstavnik Otmar Mihalek). Vsi v Ljubljani-